— 234 — Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. a) Pravica, vložiti tožbo zaradi razveljavljenja ženitnih po-godeb, pristoja samo zakoncu pri življenji, po smrti njegovi pa niti njegovemu pooblaščencu na smrt, niti njegovim dedičem (§§ 1264. in 1022 obč drž zak). Eva B. po dru. S. je s tožbo de pr. 6. julija 1890, št. 3424 proti Andreju B. zahtevala, da naj se ženitne pogodbe, sklenjene z notarskim aktom z dn6 10. sept. 1881 med njo in tožencem, pravno razveljavijo ter uničijo. Okrajno sodišče v Šk. L. je to zahtevo odbilo z razsodbo z dne 22. okt. 1890, št. 5374 iz teh-le razlogov: Zakonska Eva in Andrej B. sta dn6 10. septembra 1881 sklenila ženitno pogodbo tako, da nevesta prinaša ženinu 5000 gld. dote, da ž-enin zaženi 1000 gld., ter sta dogovorila za slučaj smrti, ako zakon ostane brez otrok, da pri življenji ostali soprog podeduje 3/^ imovine umršega soproga. S pravomočno razsodbo deželnega sodišča v Lj. z 20. majnika 1890 je bil ta zakon po krivdi toženega Andreja B. za mizo in postelj ločen. Zakon ostal je brez otrok in dne 5. julija 1890 je Eva B. umrla. To je dokazano. Dne 6. julija 1890, torej tist dan po smrti Eve B. vložil je njen zastopnik tožbo — 235 — da se razveljavijo zgoraj omenjene ženitne pogodbe, ker je Eva B pri ločitvi zakona brez krivde. Tej zahtevi pa ni bilo moči ugoditi iz tehle dveh razlogov: i. Očividni vzrok, da se ta pravda nadaljuje, je ta, da bi Andrej B. ne dedoval po ženitni pogodbi, — ker dota in zaženilo, ki sta tudi predmet pogodbe, imata, ko je Eva B. umrla, svojo zakonito pot, kakor bi jo bila imela, ako bi bile ženitne pogodbe .še za nje življenja razveljavljene. Dedinska pogodba se torej hoče ob veljavo djati. Tu pa je treba pomniti, da je Eva B. dne 5. julija 1890 umrla, a tožba je bila vložena šele 6. julija 1890. V tistem trenutku, ko je Eva B. umrla, zadobil je Andrej B. dedinske pravice iz ženitne pogodbe, kajti vse dedinske pravice in dolžnosti je soditi po trenutku zapustnikove smrti. Izrecilo o dedovanji se seveda pozneje poda, a vedno ima svoj učinek počenši z zapustnikovo smrtjo. Andrej B. se je izrekel za dediča iz ženitne pogodbe, to izrecilo velja za trenutek smrti Eve B., on je torej uže pridobil pravico do ^ \ zapuščine po svoji soprogi, — predno je bila v njenem imenu dne 6. julija 1890 ta tožba vložena. S smrtjo Eve B. je bilo vse storjeno, kar je bilo treba, da je s/^ zapuščine Eve B. pripadlo Andreju B., kajti takrat je bila ženitna pogodba v polni veljavnosti in niti tožba, da se razveljavi, še ni bila vložena. Zato mu poznejšnja tožba zakonitih dedičev tega, kar je uže pridobil, več ne more vzeti. Saj je lahko, da je Eva B. namen imela, zahtevati razveljavljenja ženitnih pogodeb, — a ona je to zamudila smrt jo je prehitela. Ako bi bila tožba le pred njeno smrtjo vložena,' bilo bi to drugače, ker razsodba o tožbi velja tudi za trenutek vložene tožbe. Ako bi se bilo taki tožbi ugodilo, bilo bi vzeti, da o smrti Eve B. ženitna pogodba ni več veljala in Andrej B. bi iz nje ne bil mogel dedovati. Da pa dediči (ki so v repliki tej pravdi pristopili) nimajo pravice zadnjega stavka § 1264. obč. drž. zak., vidi se iz tega, da je s smrtjo jednega zakonca zakon razvezan, da to, kar je za slučaj razveze zakona vsled smrti določeno, stopi s smrtjo v svoj učinek ter se ne more več podreti. Kakor dediči ne morejo zahtevati nadaljevanja ženitnih pogodeb, ker ni več zakona, — tako tudi ne morejo zahtevati razveljavljenja ženitnih pogodeb, ker so uže poprej nameravani učinek naredile. Reči je torej, da je ta pravica — osebna pravica umršega zakonca, v katero ni nasledstva. — 2. Po § 1022. obč. drž. zak. pooblastilo praviloma izgubi svojo moč, ako pooblastitelj umre. I/, tega pravila pa je izjema, ako je — 236 — opravilo uže začeto. A tudi tedaj, ako je opravilo uže začeto, nima vselej pooblaščenec pravice, nadaljevati dela, ampak samo takrat, kedar bi prenehanje dedičem očitno škodo storilo, ali pa kedar pooblastilo velja tudi za slučaj pooblastiteljeve smrti. Vsekakor pa mora dotično opravilo uže pred smrtjo pooblastiteljeve začeto biti. A opravilo, o katerem je v le tej pravdi govor, bilo je začeto še-le po smrti pooblastiteljice z vložitvijo tožbe de pr. 6. julija 1890, št. 3424, kajti pravda o razveljavljenjt ženitnih po-godeb, in to je tisto opravilo, se začne še-le z vložitvijo tožbe, kakor vsaka druga pravda, a ne prej. A po smrti pooblastitelja ne gre pravde še-le začenjati. Tega ne ovrže to, če so dediči v repliki pravdi pristopili, ker tu ni vprašanja o tožbi dedičev, nego o tem, ali je smeti nadaljevati tožbo zapustnika, katera je po njegovi smrti vložena. Ako bi bili dediči tožbo vložili, bi tega zadržka ne bilo — in tudi takrat bi seveda tega zadržka ne bilo, ako bi bila tožba zapustničina vložena še pred njeno smrtjo. Na apelacijo tožiteljice Eve B. je višje dež. sodiščevGr. z razsodbo z dne 4. marcija 1891, št. 1892 ugodilo tožbeni zahtevi iz naslednjih razlogov: Dokazano je z razsodbo dež. sodišča v Lj., da je na tožbo Eve B. ločen zakon med njo in tožencem in da je krivda pripisana bila Andreju B. Po §-u 1264. obč. drž. zak. je tožiteljica lahko zahtevala, da se uničijo ženitne pogodbe in tej upravičenosti se prilega zahteva v tožbi de pr. 6. julija 189O, št. 3424. Za tožiteljico tu delujoči zastopnik dr. S je na podlogi priloženega originalnega pooblastila z dne 15. junija 189O legitimovan, da se pravda, kajti v tem, na dediča glasečem se pooblastilu, čigar pristnost ni sporna, daje se rečenemu pravozastopniku oblast, da sme v imenu izdate-Ijice pričenjati pravde, dajati pravovezna izrecila in vse storiti, kar bi se mu videlo potrebno za pravne reči izdateljičine. Toženec sam ne trdi, da bi to, po završeni zakonoločitni pravdi izdano pooblastilo Eve B. bilo oporečeno za njenih živih dnij, in ker odvetnik ni zavezan, da bi pokazal podeljeno mu informacijo, torej je bila dolžnost toženčeva pojasniti, da je tožba bila vložena proti smislu naloga. To naključje, da je Eva B. jeden dan poprej umrla, predno je tožba dospela k sodišču, ne more kaliti upravičenosti zastopnikove, kateri je po smislu še veljavnega pooblastila tožiti pričel. Vrhu tega pa je pomniti še to-le. Pravne razmere, katere se snu- — 237 — jejo iz ženitnih pogodeb, tičejo se imovinskih vprašanj. Za ta vprašanja je odločilna ločitvena razsodba, katero je provzročila P2va B. Osebna pravica zahtevati ločitve je torej načelno različna od upravičenosti, katera izvira iz uže dovršene ločitve in ki gre na to, da se razrešijo pravne razmere, ustanovljene z ženitno pogodbo (§ io6. obč. drž. zak. in dvor. dekr. z dn^ 23. avgusta 1819, št. 1595 zb. pr. zak.). Dvojbe ni, da je zakonitim dedičem, kateri so k dednemu nasledstvu pozvani ne gledč na naredbe v ženitni pogodbi za slučaj smrti, bistveno do tega, kako se doženo imovinskopravne zahteve, ustanovljene z ločitno razsodbo. Gotovo pa je tudi to, da so dediči po § 351. in 547. obč. drž. zak. upravičeni, zvrševati te zahteve in v ta namen vstopiti v pričeto pravdo. To se je tudi zgodilo z izjavami v repliki, s pooblastilom in odlokom z dn6 26. avgusta 1890, št. 4937. Po vsem tem ne more biti ugovora zoper formalno upravičenost za tožbo. A tudi stvarno je zahteva, da se uniči ženitna pogodba, v § 1264, obč. drž. zak. utemeljena in ne mogo se jej pro-tiviti dozdevno pridobljene pravice toženčeve, ker s smrtjo Eve B. ni tožencu nastalo razun dednega pripada, glede na izpodbojne pod-stave njegovega dedno-pravnega naslova, nič več pravic, nego kolikor jih je poprej imel, zlasti pa ker se ne da reči, da je kako pravno razmerje s smrtjo Eve B. bilo neizpodbojno, in se je to razmerje za časa smrti bilo uže začelo izpodbijati. Prav tako se lahko toži, če tudi tačas ni moči z nekrivo zakonsko ženo samo poskušati mirne poravnave tega prepira. Krivo je, če toženec govori, da bi pravica tožiteljeva, snujoča se iz § 1264. obč. drž. zak., ne veljala za dedinsko pogodbo teh zakoncev, kajti dotični dogovor je po vsebini pogodbene listine del določil za imovinske pravice zakoncev in ta dogovor je z drugimi določbami v ženitni pogodbi tako zvezan, da more le ž njimi vred obstati ali pa prenehati. Iz teh razlogov se je prva razsodba predrugačila ter spoznalo po tožbeni zahtevi. Na revizijsko pritožbo toženčevo je najvišje sodišče vi.šje-sodno razsodbo predrugačilo, a razsodbo prve instance obnovilo iz naslednjih razlogov: Ako se zakon sodno loči, tedaj daje § 1264. obč. drž. zak. pravico, zahtevati uničenja ženitnih pogodeb, jedino le zakoncema, nikakor pa ne njunim dedičem. Eva B. je umrla dne 5. julija 1890, in v tem pogledu ni še pri življenji osebno nastopila kot tožiteljica, njen pooblaščenec pa, četudi se pooblastilo z dne 15. junija 1890 — 238 — h) Pristojnost za tožbo proti občini na povračilo potroška za preskrbovanje ubožca po >j-u 1042. obč. drž zak. glede na kranjski zakon za ubožce. O k r. sodišče v R. je v pravdi Ivana K. proti občini R. izdalo razsodbo z dn^ 14. oktobra 1890, štev. 1472: Toženkinemu ugovoru,'^da'sodišče ni kompetentno, se ugaja in odbija se tožbena zahteva, da bi občina R. bila dolžna tožitelju plačati za preskrbljenje, katero je dajal Mariji B. od dne 21. aprila 1889 do 10. majnika 1890, znesek 40 kr. na dan, torej 154 gld. s 5° „ obrestmi iz za 10. majnika 1890 ter tudi sodne troške v 14 dneh pod eksekucijo, — nego tožitelj mora toženki povrniti sodne troške 22 gld 10 kr. itd. Razlogi. Tožitelj zahteva za vsak dan, ko je Marijo B. preskrboval, po 40 kr., vsega vkupe 154 gld. in opira svojo tožbo na § 1042. obč. drž. zak. Toženka najprej ugovarja, da sodišča niso kompe-tentna rešiti tega spora, in sklicuje se na kranjski zakon za ubožce z dn^ 28. avgusta 1883, št. 17. drž. zak. — Dvojbe ni, da je zahteve povračil, katere izvirajo iz zasebno - pravnih razmer, rešiti po § 1042. obč. drž. zak. civilnim sodiščem. Dvojbe pa tudi ni, da zahteve, katere se snujejo iz javnega prava, ne spadajo vjudikaturo civilnih sodišč. Preskrbovanje ubožcev samo na sebi in kar se tega drži, spada v javno pravo. Tako tesno je zvezano z javnimi koristmi , da veljajo zanje le redko kedaj in samo, kedar to zakon natanko pov6, določila zasebnega prava. Varovat javno pravo niso civilna sodišča poklicana, pač pa je to naloga političnih oblastev. Poprej navedenega zakona za Kranjsko § 45. izrecno določa, da je zahteve povračil v sporih § a 9. tega zakona odločiti političnim potem, in ta § 9. piše, da zasebnim osebam itd. pristoja pravica povračila za preskrbo ubožcev zoper občine samo v slučajih, katere glasi na njeno smrt, ni bil upravičen vložiti tožbe de pr. 6. junija 1890, -št. 3424, in sicer zategadelj ne, ker je bilo pooblastilo s smrtjo pooblastiteljice uničeno, kajti posel ni bil pričet za življenja Eve B. in torej tu ne more biti govora o kakem nadaljevanji, od-nosno dovr.ševanji naloženega posla po smislu § 1022. obč. drž. zak. — 239 — ta § določa. V le-tem sporu je z odločbo kranjskega deželnega odbora dokazano, da je bila občina R. zavezana preskrbovati ubogo in umobolno Marijo B., tako tudi tožena občina uže sama priznava, da rečene osebe ni hotela preskrbovati, tako da jo je moral kdo drugi preživiti. Toda vpraša se, more-li ta druga oseba za svoje zasebno-pravne zahteve nastopiti pravno pot? To vprašanje je zanikati zaradi poprej navedenih zakonovih določil; takšne zahteve povračil se snujejo iz javnega prava in odločujejo jih politična oblastva. Ugovor toženkin, da je sodišče inkompetentno, je utemelje n. Iz teh razlogov je bilo odbiti tožbeno zahtevo. Višje dež. sodišče v Gr. je z odločbo z dn6 li. marcija 1891, št. 2695 na apelacijo tožiteljevo sodbo prvega sodišča uničilo ter mu zaukazalo zahtevo tožbe rešiti meritorno, iz naslednjih razlogov: Apelant zahteva, naj mu občina R. povrne troške, katere je baje imel za preskrbovanje Marije B Opira se na § 1042. obč. drž. zak. in trdi, da je občina v R. bila po zakonu zavezana preskrbovati rečeno osebo. Zahteva njegova da se snuje iz zasebno-pravnega naslova in to odločevat so poklicana le sodišča, češ, da je opravljal posel tožene občine ter zanjo trosil. — Tu se ravna očitno za odločitev civilnopravnih vprašanj. To, da odločitev te povračilne zahteve morebiti zavisi najprej od pretresovanja vprašanj z javno-pravnim značajem, to ne more kaliti sodne kompetence za odločitev civilno-pravnih glavnih vprašanj in tukaj tem manj, ker je z naredbo deželnega odbora kranjskega uže odločeno vprašanje, katera občina je zavezana preživiti Marijo B., ako v to ni zavezana po civilnem pravu kaka tretja oseba. Izrek, kateremu je prvi sodnik dal obliko razsodbe, izrek, da je sodišče absolutno inkompetentno odločiti le-to pravno zahtevo, bilo je torej uničiti, ker ni po zakonu, ter bilo je prvemu sodniku zaukazati, naj reši glavno stvar po zakonu. Najvišje sodišče je z odločbo z dn6 2. junija 1891 štev. 7728 ugodilo revizijski pritožbi toženkini, katero je smatralo za revizijski rekurz, ter spoznalo, da ostane razsodba prve instance, koHkor izreka nepristojnost sodišča v tej pravdni reči in kolikor obsoja tožitelja v povračilo troškov, v veljavi kot odlok, nadalje, da se postopanje o tožbi s prvim odlokom vred uniči ter prvemu sodišču nalaga, naj tožbo vrne Ivanu K., ker ni po tem, da bi se o njej sodno obravnavalo in odločilo. — 240 —^ Razlogi. Res imajo za odločitev vprašanja, je li pravna pot dopustna, pred vsem pomen navedbe tožiteljeve. Če pa tožba po smislu teh navedeb ima za predmet civUno-pravno zahtevo, to je vender moči misliti na civilno-pravdno stvar samo tedaj, ako posebna zakonova določila niso izrekla izjeme. Ivan K. sicer zahteva povračila za stroške, katere je baje imel, preskrbujoč Marijo B., na podlogi § 1042. obč. drž. zak., torej iz privatno-pravnega naslova. Toda po § 45. zakona z dne 28. avgusta 1883, štev. 17. dež. zak. za Vojvodino kranjsko so upravna oblastva poklicana, da spoznavajo o zahtevi povračila, katero stavi zasebna oseba za potrošek pri preskrbovanji ubožcev proti občini (§ 9. cit. zak.), in zategadelj ne more biti odločilno to, da se toži iz zasebno-pravnega naslova. Tudi povračilne zahteve občin med občinami samimi se lahko snujejo zgolj iz zasebno-pravnega naslova koristnega potroška, vender pa za take zahteve § 45. rečenega dež. zak. izključuje pravno pot. A tudi ne gledč na napominano izrecno zakonovo določilo ne bilo bi nobenega razloga, da bi se zahteva, snujoča se iz istega pravnega naslova, drugače presojala, ako ne pristoja zoper občino občini, nego zasebni osebi. Ker je prva instanca sodno pristojnost smatrala za neutemeljeno, pripomni se, da tudi ni mogla izdati razsodbe, nego jej je bilo ravnati po § 48. ces. pat. z dne 20. novembra 1852, št. 251 drž. zak. c) K uporabi izpodbijalnega zakona. Anton T. je s tožbo zoper Frančiško T. prosil razsoditi : * a) Tožena Frančiška T. je dolžna pripoznati, da je z notarskim aktom z dne 7. avgusta 1888 med njo in njenim zakonskim možem Janezom T.> sklenjena posojilna pogodba, s katero se Janez T. zavezuje plačati Frančiški T. 700 gld. s 5 »/o obrestmi in tožnim stroški in vsled katere je pri njegovem, Janeza T. posestvu pod vlož. št. 56 ad M. vknjižena zastavna pravica za varnost teh 700 gld. s J"',, obrestmi in tožnimi stroški v korist toženke, — pravno brezmočna nasproti tožitelju Antonu T. glede njegove tirjatve proti Janezu T. iz sodne poravnave z dne 20. septembra 1888 v znesku 200 gld. s pripadki vred, — b) obsodi se torej toženka, da mora za njegovo tirjatev v znesku 200 gld. z obrestmi po 6»/o od 25. avgusta 241 - 16 1888 in za dosedanje stroške v znesku lo gld., kakor tudi vse druge zvršilne stroške dovoliti eksekucijo z vknjižbo eksekutivne nadzastavne pravice na njeno pri posestvu vlož. št. 56 kat. obč. M. vsled dolžnega pisma z dne 7. avgusta 1888 sub pr. 18. avgusta 1888 zastavno-pravno zavarovano posojilno tirjatev pr. 700 gl. s prip. na podlogi le-te razsodbe; da mora tudi povrniti stroške te pravde itd. To tožbeno zahtevo je okr. sodišče v L j. z razsodbo z dne 13. oktobra 1890, št. 20035 odbilo iz teh-le razlogov: Janez T., soprog toženke dolguje iz poravnave z 20. septembra 1888 tožitelju 200 gld. s pr. svoji soprogi, toženi Frančiški T. pa 700 gld. s pr. iz dolžnega pisma s 7. avgusta 1888. Obe tirjatvi vknjiženi sta pri posestvu Janeza T. in tožitelj, trdeč, da posestvo in sploh imetje Janeza T. ne zadoščuje v plačilo njegove tirjatve, izpodbija veljavnost toženkine tirjatve, ki je vknjižena pred tirjatvijo tožiteljevo. V objektivnem pogledu je priznati, da je tožba upravičena na podlogi § 32. zakona z dne 16. marcija 1884, št. 36 drž. zak., kajti posestvo, ki je cenjeno le 800 gld., ne more zadoščevati za tožiteljevo tirjatev, pred katero je zastavno-pravno vknjiženih uže 1600 gld. V subjektivnem pogledu izpodbija tožitelj tirjatev toženke na podlogi naved. zakona določeb §a 30., št. i in št. 4. Na določbe § 30 , št. i se tožitelj sklicevati ne more, ker pogodba, katera se je med zakonskima sklenila, je odplačilna, in ako bi bila ta pogodba le navidezna in le v škodo upnikov narejena, izpodbijati bi jo bilo na podlogi določeb § 29., I. izpodbij zak. Pretresati je torej izpodbijalni namen tožiteljev samo na podlogi §-a 30., št. 4 omenjenega zakona. Po določbah tega §. morata zakonska biti spo-razumljena vsaj toliko, da je dolžnikovemu soprogu znana namera dolžnikova, upnike škodovati. Iz tega, kar pravdni govori prinašajo, sploh ni razvidno, da bi bil soprog toženkin imel misel koga prekaniti, a da med zakonskima ni bilo pravega porazumljenja in zaupanja, razvidi se pa iz tega, kar so povedale zaslišane priče. Priče Janez K., Katra K. in Urša L. povedale so, da je toženka svojega soproga zapustila uže 1. 1887 in predno jo je on zavaroval, ker je bil prepir med njima ter je bila toženka celo stepena in pravila, da jo mož zato pretepa in je ona njega zaradi tega zapustila, ker jej posojenega denarja noče niti plačati niti vknjižiti. Tudi iz izpovedi priče Ivana V. se da posneti, da je toženka celo pri sodišči pomoči iskala, da bi se za svojo tirjatev zagotovila. Toženka pač — Ž42 — ni po smislu obč. sod. r. dokazala, da je oiia denar možu posodila, verjetno pa je to, ker kaže zapu.ščinska razprava po prvem moži njenem, da ni bila brez imovine, ker to in drugo, kar se je v tej pravdi povedalo, ne kaže, da bi bila ona slaba gospodinja; torej je verjetno, da je ona res denar imela, in verjetno tudi, da ga je ona v resnici možu posodila, kateremu je pri ženitvi tudi zemljišče izročila, verjetno je to tudi zato, ker je zaslišana priča France St. povedal, da je pri možu toženke dokaj denarja videl, mož mu je pravil, da mu je denar žena posodila. Bila bi to večja prekanjenost, nego jo je pripisovati navadnim kmetskim ljudem, ako bi hoteli verjeti, da je bilo to, ko je toženka moža zapustila, dala se od njega celo pretepati, ko je mož denar kazal in rekel, da mu ga je žena posodila, ko je žena pri sodišči pomoči iskala, — vse le navidezno ravnanje med zakonskima, katera bi bila svet hotela preslepiti za neresnično tirjatev toženkino. Vse kaže bolj to, da soprog toženkin nikakor ni nameraval oškodovati svojih upnikov, sosebno ne v korist svoje soproge, in da toženki nikakor ni bilo do tega, da bi bila ona pomagala možu varati upnike in sosebno ne tožitelja, nego, da je bilo njej le do tega, obvarovati samo sebe škode, česar jej pa nobeden zakon ne zabranjuje. Zategadelj tožbeni zahtevi tudi po določbi § 30., št. 4 izpodbij. zakona ni bilo moči ugoditi. Višje dež. sodišče v G r. je na tožiteljevo apelacijo z razsodbo z dne 7. januvarija 1891, št. 11.842 ugodilo odstavku a) tožbene zahteve, odstavek b) pa odbilo. Raz logi. Tožitelj zahteva pripoznanja, da je brezmočen pravni posel, ki je bil sklenen med nasprotnico izpodbijanja in dolžnikom, ter dovoljenja za eksekucijo s tem, da se tožiteljevi tirjatvi pr. 200 gld. s prip. v prid vknjiži eksekutivna nadzastavna pravica na posojilno tirjatev v znesku 700 gld. s prip., katera je za tožiteljico zavarovana pri vlož. št. 56 kat. obč. M. na podlogi izpodbijane zadolžnice. Gled6 na prvi del tožbene zahteve dokazal je tožitelj, da mu iz sodne poravnave z dne 7. sept. 1888 Janez T. dolguje posojila 200 gld. s prip., dokazal, da je po smislu relacije z dne 14. febr. 1888 vodil brezuspešno eksekucijo na nasprotnikove premičnine, a potem segel na njegovo posestvo vlož. 56 kat. obč. M., katero je bilo po smislu zapisnika z dne i. marcija 1889 sodno cenjeno 804 gld. Iz zemlje- - 243 - knjižnega izpiska o tem posestvu pa izhaja, da je pred tožiteljevo zastavno pravico, nahajajočo se na 4. stopnji, za 1600 gld. zastavno pravnih tirjatev, tako torej tožitelj z eksekucijo v imetje Janeza T. ne pride do plačila. Po besedah istega zemljeknjižnega izpiska je Janez T, dne 7. avgusta 1888 s Frančižko T., toženko, pogodil se tako, da jej pripoznii dolg posojila v znesku 700 gld. s 5°/(, obrestmi, a na podlogi te pogodbe je v varnost te posojilne tirjatve vknji-žena zastavna pravica toženki v prid pri vložku 56. kat. obč. M. na tretji stopnji, tako da stoji neposredno pred zastavno pravico za tožiteljevo tirjatev njej na kvar. Konečiio je toženka zakonska žena Janeza T. Izpodbijanje tožiteljevo je torej po § 30., št. 4, 32 in 35 zakona s 16. marcija 1884, št. 36 drž. zak. povse utemeljeno na podlogi teh dokazanih, a od toženke tudi pripoznanih okolnostij. Ugovor toženkin, da bi bila faktično odštela 700 gld. posojila, je pa popolnem brez pomena glede na določilo § a 30., št. 4 rečenega zakona, ker je celo tedaj, če se to dokaže, tožiteljeva pravica tako dolgo utemeljena, dokler toženka ne dokaže, da jej tedaj, ko se je izdajala zadevna zadolžnica, ni bil znan namen dolžnikov škodovati upnike. Tega pa toženka ni dokazala in celo v tem sporu, kjer se dokazi prosto precenjujejo, ne gre izvajati iz domnev, da toženki ni bil znan fraudulozni namen dolžnikov; to pa se godi v izpodbijani razsodbi, a tem manj opravičeno, ker pravo direktno nasprotje izhaja iz priznanja toženke, katera v dupliki pravi, da je njen mož bil, predno se je ž njo oženil in tudi kasneje lesni trgovec, da je imel mnogo dolga, ker naposled nasprotje izhaja še iz tega, da je bila zadevna zadolžnica storjena uprav 7. avgusta 1888, to je neposredno potem, ko je bila med tožiteljem in Janezom T. sklenjena tus. poravnava za tožiteljevo tirjatev 200 gld. Bilo je torej v tej točki tožiteljivi apelaciji ugoditi in prvosodno razsodbo tako pre drugačiti, da se spoznava po tožbeni zahtevi. Kar pa se tiče drugega dela tožbene zahteve, ta zahteva je z jedne strani protivna prvemu delu njenemu, z druge strani pa po zakonu ni dopustna. Saj to, če se, kakor se zahteva, izreče posojilna tirjatev ter zastavna pravica zanjo za brezuplivno glede na tožitelja, onda to izrecilo stori nemogoče, da bi tožitelj vodil eksekucijo na zastavno pravico. Nadalje druga zahteva tukaj tudi zategadelj ne more veljati, ker tožitelj s tem, da se izreče za brezmočno zastavna pravica toženkina, ki je. neposredno pred njim vpisana, tudi doseže nameravani smoter, da 16* — 244 — glede njega, kedar se kasneje izplačuje iz zastave, ne šteje zastavna pravica toženkina, in zatorej več ne potrebuje. Po vsem tem bilo je potrditi, da se je tožbena zahteva v tej točki odbila. To, da se drugi del tožbene zahteve, kaže nedopusten, pa ne more braniti, če se ugodi prvemu delu, ker iz izpodbij. zakona nikakor ne izhaja, da bi se morala izreči zahteva o tem, kaj je tožencu storiti ali trpeti, da se upniku zadosti, negozgol določa, da je združiti z izpodbijalno zahtevo takšno zahtevo, ako se sploh izreče. Na revizijsko pritožbo toženke je najvišje sodiš še obnovilo razsodbo okrajnega sodišča, kolikor jo je bilo predrugačilo vi.šje sodišče, iz naslednjih razlogov: Notarskega akta, na kateri se ozira tožbena zahteva, ni predložila nobena stranka; tudi ni v pravdnih spisih natančno navedena vsebina te listine. Iz rečene zahteve in navedeb tožiteljevih je pa posneti, da notarski akt obsega pogodbo, sklenjeno med zakoncema Janezom in Franči.ško T., s katero se je Janez T. zavezal, da bode zakonski ženi plačal njeno posojilno tirjatev v znesku 700 gld. s 5 "/o obrestmi in tožbenimi stroški, ter da je v varnost te tirjatve zastavil svoje posestvo vlož. štev. 56 kat. obč. M.; tega tožena Frančiška T. ne prereka. Tožitelj ni dokazal, kar je trdil, da bi bila pogodba sklenjena le na videz ali da se posojilna svota ni tudi res štela. Gled^ na izpovedi prič ni neosnovano, če se sodi, da Janez T. ni prostovoljno in da bi pomogel svojej ženi, nego da je v ta namen ž njo sklenil pogodbo in jej zastavil posestvo svoje, da jej je zadostil kot sitni upnici. Jasno je torej, da tu ni nikakega pravnega dejanja, katero bi bilo moči izpodbijati s § 30., št. i zak. z dne 16. marcija 1884, št. 36 drž. zak. Upravičeno tudi ni, če se izpodbija na podlogi § 30., št. 4 izpodbij. zak. Tu ne gre za to, da bi se bil dolžnik znebil imovinskih predmetov ali dal zastavo, s katero bi si bil hotel priskrbeti denarja. V takih in jednakih slučajih je včasih pač lahko, da dolžnikova svest, oškodovati svoje upnike s pravnim dejanjem, gotovo' obsega tudi namen, oškodovati jih. Če pa Janez T. toženki ni bil zavezan dati zadevno zastavo in če je lahko čakal, da ga ona toži, to samo na sebi ne bi bilo odločilno. To, da se je podelila pogojena zastavna pravica, bilo bi le tedaj smatrati za pravno dejanje, katero bi bil Janez T. storil z nepravnim namenom, da bi druge upnike, zlasti tožitelja oškodoval, ako bi bile takšne okolnosti, iz katerih izhaja, da je dajoč zastavo jedino le to — 245 — d) K razlagi g-a 126. ces. pat z dne 9. avgusta 1854, št. 208 drž. zak. K zapuščini Frančiške B. priglasila sta se za dediča zapustnikova udova Jožefa iz vzajemne oporoke z dne 5. junija 1879 mestna občina P. iz ustne poslednje volje, katero je zapustnik pozneje storil. Okr. sodiščevP. je zaslišalo obe stranki, potem pa mestni občini, zastopajoči mestno hiralnico, naložilo, naj proti zapustnikovi udovi poda v določenem roku tožbo, drugače se po preteklem tem roku razpravlja zapuščina brez ozira na dedne zahteve mesta P., kajti četudi je vzajemna poslednja volja obsežena v ženitni pogodbi z dn6 5. junija 1879, vender gled6 na njene besede in na §§ 1248., 1249., 1253. in 1254. obč. drž. zak. je ni bilo moči smatrati za dedinsko pogodbo, nego le za vzajemno oporoko, ta pa je vender, kakor vsa ženitna pogodba, storjena v zakoniti obliki notarski in proti njej glede pristnosti, gled6 zunanje in notranje oblike ni nikakega odpora, kar pa ne velja za ustno poslednjo naredbo zapustnikovo, na katero mestna občina P. opira svojo dedno zahtevo in zoper katero je odpor oglasen tako glede notranje, tako glede zunanje oblike. Druga instanca ni ugodila pritožbi mesta P. in potrdila prvosodni odlok iz njegovih razlogov, zakonu in stvari primernih. Izvenredni revizijski pritožbi mesta P. pa je ugodilo najvišje sodišče ter premenivši odločbi obeh spodnjih instanc z nameraval, odtegniti drugim upnikom ali vsaj tožitelju poplačilo. Da bi se kaj takega mislilo, ni razloga. Ne glede na te razloge bilo je tožbo odbiti uže na podlogi § 35. izpodbij. zak. Drugi del tožbene zahteve je višje dež. sodišče po pravici spoznalo nedopustnim. Prvemu delu zahteve je predmet zgol brezmočnost izpodbijanega pravnega dejanja. Če torej odpade drugi del ter se spozna samo po prvem delu, tedaj nikakor ni določeno, kaj je toženki storiti ali trpeti, da zadosti tožitelju. Takšna razsodba je samo ugotovljajoča razsodba in zaveza, ki je pravi smoter izpodbijanju in ki izhaja iz izrečene brezmočnosti tožencu nasproti tožitelju, zaveza, nekaj gotovega storiti ali trpeti, ni uravnana. Zategadelj je bilo reviziji ugoditi. - 246 - e) K razlagi §-a 17. zemlj. zakona. Pri razdehtvi najvišjega skupila za posestvo vlož. 21 v J., prodano na eksekucijski dražbi, zahtevala je zemljeknjižna upnica Barbara K., naj se jej prisodijo 5% obresti od njene na polovici rečenega posestva brezobrestno vknjižene tirjatve 750 gold. za čas od 20. sept. 1886 do dnč dražbe v znesku 76 gold., snujoč to svojo zahtevo od tega, ker je njena tirjatev 750 gld. po določbi ženitne pogodbe, na podlogi katere je bila zastavna pravica vpisana na polovici zgoraj navedenega posestva, bila izplačna uže dne I. januvarija 1882, tako da jej iz zakona pristojajo zamudne obresti, katere zahteva le za zgoraj označeno dobo. Po-znejšnja upnica Ana K. je prerekala, da Barbari K. pristojajo zamudne obresti od tirjatve 750 gold. in protivila se, da bi se prisodilo 76 gold. obrestij. odločbo z dn^ i8. februvarija 1890, št. 1535 spoznalo, da je v sporu za dedno pravo nastopiti udovi Jožefi B. tožbo proti mestu P. zategadelj, ker je po § 126. odst. 2. zak. z dne 9. avgusta 1854, št. 208 drž. zak. tedaj, kedar so si priglasitve testamentarnih dedičev k zapuščini protivne, naložiti tistemu izmed spornih dedičev, da poda tožbo, kateri bi najprvo moral ovreči močnejši naslov svojega nasprotnika za dedno pravo v to ime, da bi mogel zahtevati svoje dedno pravo; v tem stanji se nahaja tu udova Jožefa B., ker opira svojo priglasitev k dednemu nasledstvu na vzajemno oporoko iz leta 1879., ^ priglasitev občine k nasledstvu opira se na ustno oporoko, katero je zapustnik napravil neposredno pred svojo smrtjo; iz § 713. obč. drž. zak. pa izhaja, da prejšnjo oporoko uničuje po-znejšnja veljavna oporoka po vsem njenem obsegu; nadalje tu, kjer se vpraša, kateri temelj dednega prava naj je smatrati močnejšim, odločuje le razna doba napravljanja oporoke in pa to, da glede pristnosti nt pri nobeni oporoki prepira, dočim vseh ostalih hib, s katerimi se hoče ometati veljavnost ustne oporoke, ni moči sedaj, nego šele v sporu za dedno pravo pretresati in soditi; ne ujemata se torej odločbi spodnjih sodišč s stanjem stvari in zakonom ter bilo ju je zategadelj po § 16. zak. z dn^ 9. avgusta 1854, št. 208 drž. zak. primerno predrugačiti. - 247 - 7^ K § 14. in 35. bagat. postopanja. Zapisujoč bagatelno tožbo javilo se je tožitelju, »da bode obravnava po bagat. postopanji dne tega in tega dopoludne ob 9. uri brez pismenega vabila«. To se je zabeležilo z istimi besedami koncem tožbenega zapisnika. Tožitelj podpisal je zapisnik. Tudi ustno je bil opozorjen, da mora ob rečeni uri priti, sicer ga sme toženec kon-tumacirati. A pozivnica se tožitelju ni vročila. Ker ga potem k obravnavi ni bilo, odbila se je na zahtevo toženčeva tožbena zahteva ter se je tožitelju izdala dotična razsodba. V ničnostni pritožbi pripoznava tožitelj, da se mu je naznanil dan naroka, taji pa ves drugi pouk, dan mu pri zapisovanji Zaradi tega je prva instanca odbila zahtevo Barbare K., češ, da zastavna pravica za obresti ni vpisana pri dotični tirjatvi, da te obresti niso bile niti dogovorjene, niti do sedaj vtoževane in da bi poznejšnja knjižna upnica Ana K., katera s svojo tirjatvijo deloma propade, trpela izgubo, ako bi se prositeljici prisodile te obresti iz najvišjega skupila. Na pritožbo Barbare K. je višje dež. sodišče v P. prvosodni odlok v tem pogledu premenilo in Barbari K. prisodilo S^/j zamudne obresti v znesku 76 gold. iz najvi.šjega skupila v isti vrsti s kapitalom 750 gld. zategadelj, ker je bila tirjatev 750 gld. uže izplačna; če pa ni poplačana bila, tedaj je upnica upravičena zahtevati S"Ig zamudnih obrestij po zakonu in po § 17. zemlj. zak. pristoja zastavna pravica v isti vrsti s kapitalom 3letnim obrestim, katera je v zakonu utemeljena. Na revizijsko pritožbo Ane K. pa je najvišje sodišče z odločbo z dne 24. sept. 1889 št. 10.986 prvosodni odlok obnovilo glede na to, da se zahtevi zamudnih obrestij od tirjatve 750 gld., držeče se posestva vlož. št. 21 v J. brezobrestno, protivi zemljeknjižna upnica Ana K., katera z zadevno prisoditvijo obrestij iz najvišjega skupila trpi izgubo pri svoji udeleženi tirjatvi, in glede na to, da eksekucijski sodnik, kateri razdeljuje najvišje skupilo, ne more odločevati tega, je li zahteva obrestij po pravu, niti iz najvišjega skupila prisojati prepirne tirjatve, za katero ni vpisana zastavna pravica v zemljiški knjigi. - 248 — g) K uporabi >;-a 18. postopanja zaradi motene posesti na pravdne stroške. Okrajno sodišče v R. je v pravdi A. B,, tožiteljice, proti C. D., toženki, zaradi motene posesti s konečnim odlokom z dne 10. julija 1890, št. 9179 odbilo tožbeno zahtevo in ob jednem spoznalo tudi za pravo, da mora tožiteljica toženki plačati 41 gld. 85 kr. stroškov v 14 dneh pod eksekucijo. Tožiteljica vložila je proti temu odloku rekurz, toženka pa, ker ni dobila plačila in se bala izgube, je vložila, sklicujoč se na § 18. postop. po ces. ukazu z dne 27. oktobra 1849, št. 12 drž. zak., na § 259. obč. sod. r. in per analog. na § 56. sum. post., — prošnjo, da se v varnost njene tirjatve iz zgoraj navedenega odloka na stroških v znesku 41 gld. 85 kr. in v prošnji sami zaznamovanih zvršilnih stroškov dovoli na posestvo tožiteljice pod vlož. št. 176 kat. obč. G. predznamba zvršilne zastavne pravice. Okrajno sodišče odbilo je z odlokom z dne 10. decembra 1890, št. 16.894 to prošnjo toženke, ker se določba § 18. ces. ukaza z dne 27. oktobra 1849, št. 12 drž. zak. ozira le na postopanje v glavni stvari, ne pa na zahtevo stroškov, ker veljajo za izrek o stroških določbe obč. sod. reda in je po teh določbah zvr-šilna prošnja prezgodaj vložena, tožbe. Bagatelni sodnik sklicuje se v poročilu do višjega deželnega sodišča na tožbeni zapisnik ter zatrjuje na svojo službeno prisego, da je tedaj tožitelju dal zgoraj omenjeni pouk (§ 35. bag. post.) Višje dež. sodišče v Gr. ugodilo je z naredbo z dnč 8. julija 189I, št. 6686 tožiteljevi ničnostni pritožbi ter razveljavilo dotično kontumačno razsodbo, ukazujoč, naj se vnovič obravnava, vse pa zategadelj, ker se tožitelju ni vročila pozivnica, v § 14. bag. post. predpisana, iz tožbenega zapisnika pa tudi razvidno ni, da bi se bil tožitelj izrecno odpovedal pismenemu obveščenju ter bi se bil po zakonu poučil o nasledkih izostanja in pozval, naj k obravnavi dovede hstine in priče, pravde se tikajoče; ker se torej kontumačna razsodba snuje iz zakonu protivnega ravnanja, kajti tožitelju zaradi takega ravnanja ni možno bilo, da bi se bil pri sodišči zglasil, a to se kaže kot ničnostni vzrok po § 78., št. 6 bag. post. Dr. V—č. — 249 — Kazensko pravo. K pojmu sokrivde pri hudodelstvu težke telesne poškodbe po >;-u 157. kaz. zak Pri tepežu, katerega se je po trditvi obtožbe udeležilo več oseb, med njimi tudi J. Z. oče in sin, bil je J. K. na telesu tak6 poškodovan, da so bile njegove poškodbe po zvedencih označene za težke telesne poškodbe, združene z motenjem zdravja in nezmožnostjo za poklic za najmanj 30 dni (§ 152., 155. lit. dj kaz. zak.). Deželno sodišče v L j. spoznalo je krivim: aj J. Z. mlajšega hudodelstva po § 157. kaz. zak. f'J J. Z. starejšega pa hudodelstva sokrivde po smislu § 5. in 157. kaz. zak., ker glede le-tega Proti temu odloku vložila je prositeljica rekurz in v njem naglašala: Če tudi se smatra za nepravo ono mnenje, katero je iz razilo c. kr. najvišje sodišče v svoji odločbi z dne 25. novembra 1879, št. 12.861 (Gl.-U. 7668), da je namreč, dokler teko pravni pri pomočki v pravdah zaradi motene posesti, vknjižba zvršilne za stavne pravice v iztirjanje pravdnih stroškov dopustna, ker se § 18 ces. ukaza z dne 27. oktobra 1849, '2 drž. zak. splošno glasi in torej izreka o sodnih stroških ne izključuje, — vender glede na sedanjo judikaturo v takih slučajih (Gl.-U. 7802) po mojem mnenji ni dvomiti, da je dopustna, ako se v zvršilni prošnji naglasa nevarnost izgube — in tudi brez take trditve — vsaj predznamba zvršilne zastavne pravice v varnost pravdnih stroškov. Višje dež. sodišče v Gr. je — glede na to, da je po § 18. ces. ukaza z dni 27. oktobra 1849, drž. zak., oni stranki, ki zmaga, na odlok prve instance, če tudi še ni pravomočen, dovoliti zvršilo, potem glede na to, da je v tem slučaji tožba se odbila in so pripoznali se toženki stroški v znesku 41 gld. 85 kr., in je torej toženka ona stranka, ki je zmagala, tako da je glede nje uporabiti zgoraj navedeno zakonovo določbo, zlasti ker ni ustanovila zvršila samo za zahtevo zaradi motene posesti — z odločbo z dne 28. januvarija 1891, št. 1286 ugodilo rekurzu in tako dovolilo predznambo zastavne pravice kot zvršilo v varnost tirjatve zadevnih stroškov. — 250 - ni bilo dokazano, da se je poškodovanega dejanski lotil, pač pa pri tepežu svojemu sinu J. Z. rekel: »Jaka, udari!« Državno pravdništvo zglasilo je proti tej razsodbi ničnostno pritožbo, opirajoč jo na določilo § 281, št. 10 kaz. pr. r. in poudarjajoč, da je J. Z. starejši s svojim pozivom »Jaka, udaril« zakrivil hudodelstvo sokrivde po § 5. in 152., 155. lit. b) kaz. zak., ne pa one po § 5. in 157. kaz. zak., ker je subsidijarno določilo § 157. kaz. zak. uporabljati samo na one osebe, ki so se poško dovanca dejanski lotile, ne pa tudi na sokrivce. Z razsodbo z dne 11 julija 1891, št. 6582 je kasacijski dvor ničnostno pritožbo zavrgel iz naslednjih razlogov: Prvi sodnik je ugotovil, da je obtoženi J. Z. starejši pri tepežu, pri katerem se je več oseb, med njimi tudi J. Z. mlajši, dejanski lotilo J-a K a in pri katerem je bil J. K. težko poškodovan, ne da bi bilo moči izkazati, kdo mu je prizadejal težko oškodo, napeljal svojega sina J. Z. ml. s pozivom: »Jaka, udari!« k zločinu. Na podlogi te ugotovljene dejanske okolnosti spoznal je sodni dvor J. Z-a starejšega krivim hudodelstva sokrivde po smislu § 5. in 157. kaz. zak. — Pritožba ničnosti pa zahteva, da je J. Za star. spoznati krivim hudodelstva sokrivde po smislu § 5., 152. in 155. lit. b kaz. zak., ker je bilo poškodovancu zdravje za najmanj 30 dnij pokaženo in za ta čas odvzeta tudi zmožnost opravljati svoj poklic. Državno pravdništvo utemeljuje svoj nazor trdeč, da sobsidijarno določilo §-a 157. kaz. zak. velja jedino le za one osebe, katere so se poškodovanca dejanski lotile, ako ni moči dokazati provzročitelja težke oškode; iz tega izhaja, da tega določila na sokrivca ni moči uporabljati; ker je vzročna zveza med dejanjem obtoženca J. Z. starejšega in težko poškodbo poškodovančevo, uporabljati je tu ostrejša določila §§ 5., 152. in 155. lit. b kaz. zak. Ta trditev državnega pravdništva bila bi prava, ako bi imela drugačno podstavo. Če je namreč sokrivec-provzročitelj vse osebe, ki so se udeležile tepeža, dejanski loteč se poškodovanca, pozval in napeljal k njihovemu ravnanju, onda je stvari primerno, da on daje odgovor tudi za ves vkupni čin in izid tepeža, katerega je napeljal; tedaj pa je za presojo njegove krivde vse jedno, ali je med več napeljanimi osebami ono, ki je zakrivila hude nasledke, moči pozvedeti ali je ni moči; samo mora biti gotovo, da izvirajo - 251 — Pravna vprašanja. 7. Trgovec A. imenoval je v mestu Z. stalnega agenta B. (Platz-agent) svojim zastopnikom s pravico, da sklepa s tam bivajočimi trgovci v njegovem imenu kupčije, in je vsakikrat, če je izročil naročila, katera mu je bil agent naznanil, poslal agentu fakturo, v kateri je bilo zabeleženo, da se sprejmejo plačila samo na biv^- hudi nasledi