lin Slovensko Ljudsko Gledališče Celje
Gledališki trg 5, 3000 Celje
Mag. Tina Kosi, upravnica
Dr. Borut Smrekar, pomočnik upravnice
Janez Pipan, režiser
Tatjana Doma, dramaturginja
Miran Pilko, tehnični vodja
Jože Volk, lektor
Jerneja Volfand, vodja programa Telefon+386 (0)3 4264 214 Faks +386 (0)3 4264 220 E-naslovjerneja.volfand@slg-ce.si
Barbara Herzmansky, vodja marketinga in odnosov z javnostmi Telefon +386 (0)3 4264 205, +386 (0)51 651 821 E-naslov barbara.herzmansky@slg-ce.si
Urška Zimšek, blagajničarka Telefon +386 (0)3 4264 208 E-naslov blagajna@slg-ce.si (Blagajna je odprta vsak delavnik od 9.00 do 12.00 in uro pred predstavo.)
Tajništvo
Janja Sluga, poslovna sekretarka Telefon +386 (0)3 4264 202 Faks+386 (0)3 4264 220 Centrala +386 (0)3 4264 200 E-naslov tajnistvo@slg-ce.si
Spletna stran www.slg-ce.si
Ustanovitelj SLO Celje je Mestna občina Celje.
Program gledališča finančno omogoča Ministrstvo za kulturo RS.
SVET SLG CELJE
Tatjana Doma, Miran Gracer, Zdenko Podlesnik (predsednik), Stane Seničar, mag. Anton Šepetave
Člani strokovnega sveta slg celje
Milena Ceko Pungartnik, Marijana Kolenko, prof. dr. Radko Komadina, Minca Lorenci, Barbara Medvešček, dr. Katja Mihurko Poniž (predsednica)
-lira
(The Enchantment)
V novi vei ziji Clare Bayley
Premiera 14. maja 2010	»Uprizoritev Uro/< posvečam
______	spominu na Juergena Goscha.«
Samo M. Strelec
Klasična igra
Prva slovenska uprizoritev
Prevajalec Jakob Jaša Kenda
Režiser in scenograf Samo M. Strelec Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Metka Damjan
IGRALCI
Louise Strandberg Pia Zemljič Erna VVallden Lučka Počkaj Henrik Ryberg Jarek Rashid Viggo Pihl David Ceh Gustave Alland Renato Jenček Lilly VVallden Ana Ruter Hišnica Suzana Grau Botilda Jagoda
Ga. Knutson Barbara Medvešček Gdč. Knutson Minca Lorenci G. Moller Igor Sancin Poštar Damjan M. Trbovc
Za pomoč pri uprizoritvi se zahvaljujemo Pošti Slovenije d. o. o., PE Celje.
Vodja predstave Anže Čater • Šepetalka Simona Krošl • Lučni mojster Vlado Lipovec • Tonski mojster Uroš Zimšek • Rekviziter Anton Cvahte • Dežurni tehnike Dani Les • Šivilje Dragica Gorišek, Marija Žibret, Ivica Vodovnik • Frizerki Maja Zavec, Marjana Sumrak • Garderoberke Melita Trojar, Mojca Panič, Zdenka Anderlič • Odrski mojster Gregor Prah • Tehnični vodja Miran Pilko • Upravnica mag. Tina Kosi

Tamara Matevc, Novi ZATO.
Victoria Benedictsson
Victoria Benedictsson seje rodila 6. marca 1850 blizu južne švedske obale. Mama jo je vzgajala kot deklico, o£e kot fanta. Želela je postati slikarka in se vpisati na umetniško akademijo v Stockholmu, vendar ji oče tega ni dovolil. V obupuje pristala na snubitev osemindvajset let starejšega vdovca Christiana Benedictssona in postala mati njegovim petim otrokom, sama pa mu je rodila še dva. Drugorojena hčerka Ellen (1876) je umrla po treh tednih. Na isti dan, kot je umrla njena hčerka, si je Victoria čez dvanajst let sama vzela življenje.
Leta 1881 sije pri padcu s konja močno poškodovala koleno in je bila za dve leti priklenjena na posteljo. Izjavila je, da je bil to zanjo najlepši čas v življenju. V svoj dnevnik je začela zapisovati zgodbe. Znana je postala s svojim romanom Denar (Pengar, 1885)o ženski,kije želela postati umetnica, končala pa je kot zdolgočasena zakonska žena. Roman je bil opažen predvsem v krogih blizu feminizmu. Ena od vodilnih švedskih feminističnih pisateljic Ellen Key (1849-1926) jo je povabila v Stockholm in jo vpeljala v švedske literarne kroge. Glas o njej seje po Skandinaviji hitro širil, pogosteje obiskovala Kopenhagen.
Leta 1883 je enaindvajsetletna danska avtorica Adda Ravnkilde v Kopenhagnu naredila samomor. Do takrat ni izšlo nobeno njeno literarno delo. Po njeni smrti pa je izšel njen roman Judith Furste s predgovorom Georga Brandesa. Ob tem dogodku si je Victoria Benedictsson zaželela, da bi Brandes postal njen mentor. Spoznala sta se preko Victoriinega prijatelja Axela Lundegarda, ki je - vedoč, kako zelo Victoria Brandesa občuduje - povabil Brandesa,
naj jo obišče v njeni hotelski sobi med njenim bivanjem v Kopenhagnu. Izkrvavela je v isti hotelski sobi, kjer sta se z Brandesom spoznala.
Brandes je bil v svojem času eden najbolj vplivnih kritikov, zelo dobro znan v Angliji zaradi svoje Main Currents in literature ofthe Nineteenth Centura (1872-1875) v štirih zvezkih. Bilje ‘appointed reader in belles lettres' na kopenhagenski univerzi v letu 1871. Ker je bil Jud in osumljen ateizma, ni mogel zasesti ustreznega mesta na univerzi celih trideset let. Čeprav je leta 1872 prevedel The Subjection o/M/omen Johna Stuarta Milla, je bil po svojem nazoru bolj liberalec kot feminist. Nekje okoli leta 1871 sta postala z Ibsenom dobra prijatelja in Ibsen je skušal svojo pisavo uravnavati tudi glede na to najsvetlejšo zvezdo danskega razumniškega sveta.
Brandes je bil po svoji naravi velik zapeljivec žensk. Imel je izredno močno erotično karizmo in Benedictssonovoje njegova privlačnost popolnoma zasvojila: ko je bila z njim, je bila neznansko srečna, ko je bila sama, je izkušala pekel in koprnela po njegovi vrnitvi. Biti z njim je postal edini smisel njenega življenja, ob katerem je vse ostalo popolnoma zbledelo. Zdi se, da ji Brandes nikoli ni obljubljal več, kot je dobila. Soočena z njegovo silno erotično zapeljivostjo se mu preprosto ni mogla upreti in ta njena nemoč jo je pehala v depresijo. Obstaja tudi realna možnost, da med njima do seksualnega odnosa sploh ni prišlo, ker je bil Brandes premišljen pri svojem spuščanju v zunajzakonske odnose.
Kljub temu pa je bilo že njuno zgolj druženje za Benedictssonovo usodno, saj je ob njem prvič v svojem življenju izkušala vso intenzivnost romantične zaljubljenosti. Brandesu srečanje z njo ni pomenilo niti toliko, da bi se mu jo znotraj svoje biografije zdelo vredno omeniti vsaj v kakšni opombi.
Življenje si je skušala vzeti trikrat. Pri zadnjem poizkusu je uporabila britvico: z njo sije 21. julija 1888, enako kot francoska slikarka Costance Mayer leta 1821, trikrat prerezala arterijo na vratu, pri tem pa seje kot moški pri britju opazovala v ogledalu, ki gaje držala v eni roki. Njena žara je pokopana na kopenhagenskem pokopališču.
Med umetniki se za samomor pogosteje odločajo ženske: na začetku 19. stoletja Karolina von Gunderrode (1806) in Laetitia Elizabeth Landon (1838), potem Adda Ravnkilde 1883, Victoria Benedictsson 1888, Amy Levy in Veronica Micle (1889), Eleanor Marx (1898), Elisaveta Aleksandrova Diakonova (1902), Laurence Hope (1904), Georgette Agutte (1922), Gertude Bell (1926), Charlotte Mew (1928), Dora Carrington (1932), Sara Teasdale (1933), Antonia Pozzi (1938), Alfonsina Storni (1938), Robin Hyde (1938), Virginia Woolf, Penelope Delta, Karin Boye in Marina Tsvetayeva (1941), Julia Acker (1942), Anna VVickham (1943), Frida Kahlo (1954), Elise Cowen (1962), Sylvia Plath in Kay Sage (1963), Ingrid Jonker (1965), Charmian Clift (1969), Diane Arbus (1971) Anne Sexton (1974), Eva Bezvvoda (1976), Damelle Collobert (1978), Ana Cristina Cesar (1983), Sarah Kane (2001)...
Pri umetnicah, ki si vzamejo življenje, se pogosto pojavlja enak vzorec: prostovoljno žrtvujejo svoje darove in talente in se silno angažirajo za vzpon in uspeh svojega moškega. Ko moški doseže svoj cilj, se za svojo ljubico ne briga več, kar jo zlomi in pahne čez rob v žalosten konec.
Življenjski moto Victorie Benedictsson je bil ‘resnica in delo'. Menila je, daje potrebno njeno pravo naravo iskati v njenih delih. Ohranjene so njene kratke zgodbe, romani, igre in dnevniški zapisi, pisala je pod psevdonimom Ernst Ahlgren.
Njena usoda in njena pojava naj bi bili navdih Ibsenu pri oblikovanju Hedde Gabbler in Strindbergu pri oblikovanju Gospodične Julije (igraje bila napisana leto dni po njeni smrti), vendar pa je Louise in Heddi skupno samo to, da obe naredita samomor, Louise in Juliji pa, da si prerežeta vrat.
Ironično in hkrati žalostno je, daje obsedenost Benedictssonove z Brandesom pripeljala do razkola med njo in prijateljicami iz feminističnega kroga, ki bi ji verjetno lahko pomagale. V svojem prizadevanju, da bi ga očarala in si zagotovila Brandesovo ljubezen, je napisala roman Cospa Marianne (Fru Marianne) in koprnela po njegovi pohvali in potrditvi, toda Brandesje komentiral, da gre le za tipično “žensko pisanje, žensko zgodbo". To naj bi jo zelo potrlo in v njej ubilo vso pisateljsko samozavest. Zanimivo je, da je Louise “navadna" ženska, da je Benedictssonova ni naredila za umetnico,
čeprav je zgodba napisana po resničnih dogodkih iz njenega življenja.
Pričakovati, da bo Brandes na njeno pisanje sploh odreagiral, je bilo milo rečeno zelo naivno, kajti v letih od 1870 do 1890 je zelo redko sploh vzel v roke kaj, kar je napisala ženska.
Nastanek drame Urok Benedictssonova je svoje srečevanje z Brandesom opisala najprej v svojem dnevniku, potem v romanu (tukaj je dogajanje že premaknjeno iz Kopenhagna v Pariz) in nazadnje v igri. Roman se začne z odkritjem poslovilnega pisma, v katerem junakinja pove, da odhaja, ker je izkusila silovitost ljubezenskega uroka - kot ga je v zgodbi o kralju trolov izkusilo dekle v skandinavski pripovedki - in po tej izkušnji je zanjo nemogoča vrnitev v vsakdanjost in sivino povprečnih partnerskih odnosov. (To je tudi razlog, zakaj se Louise na koncu ubije.) Igro Urok \e napisala leta 1887, leto dni pred svojim samomorom, po njeni smrti pa jo je dokončal Alex Lundegard, ki je z Benedictssonovo sodeloval že pri njeni zgodnejši igri Final. Igra Urok na zanimiv način v marsikaterem spoznanju anticipira kasnejšo Ibsenovo dramo Ko se mrtvi prebudimo (1899).
Ob svojem nastanku je bil Urok zelo škandalozna igra, toliko bolj, ker seje pojavila pod psevdonimom, ki gaje uporabljala Victoria Benedictsson: Ernst Ahlgren. Ena stvar je bila napisati portret propadajoče ženske dvomljive moralnosti,
ta igra pa predstavi spoštovanja vredno, samsko, mlado žensko, ki živi neodvisno življenje v ‘hotbad of sin, Pariz". Gre za dobro izobraženo in principialno žensko srednjega razreda, ki svobodno ljubezen postavi nad poroko s provincialnim bančnim uslužbencem.
Čeprav je Ibsen leta 1881 že uspel s svojim pisanjem o takratnih tabutemah (sifilis ipd.), je bilo za žensko popolnoma nepojmljivo, da piše o seksualni svobodi zunaj zakona.
Čeprav so takrat že obstajali literarni vzori, ko ženska izbere neprimernega ljubimca in zavrne spoštovanja vrednega moža ali snubca, je junakinja Louise na poseben način avtentična: Emma Bovary (1857) je bila malo zmedena, ne preveč inteligentna, Ibsenova Nora infantilna. Louise Victorie Benedictsson ni žrtev, je inteligentna, razmišljujoča ženska, ki se zaveda situacije, v kateri seje znašla, in posledic svojih odločitev ter dejanj.
Polona Petek
0 ljubimcu, ki ni mogel ljubiti
Urok kot kritika moške identitete
Sigmund Freud je v svojem slavnem eseju O narcisizmu (1914) zapisal, da ljudje narcisizem razumemo kot nekaj negativnega, kot obžalovanja in obsojanja vredno značajsko potezo, ki se pojavlja le pri nekaterih ljudeh, in kadar koga označimo za narcisoidnega, je to seveda kritika.' Toda Freud je menil, da gre v nasprotju s tem splošnim prepričanjem pri narcisizmu za povsem normalen pojav, ki ga v nekem obdobju življenja izkusimo prav vsi. Dunajski psihoanalitik je bil prepričan, da so v zgodnjih fazah socializacije narcisistični vsi otroci, da se to stanje ponovi kasneje v življenju pri bolnikih in - to je seveda najbolj kontroverzna trditev Freudovega eseja -daje takšna večina odraslih žensk. Ker smo slednje po Freudovem mnenju anatomsko »prikrajšane«, to kompenziramo tako, da ves svoj libido usmerjamo vase, zato v bistvu nismo sposobne ljubiti, temveč le biti ljubljene. Moški, ki jim v anatomskem smislu ne manjka nič, tega problema nimajo in lahko narcisizem »prebolijo« že v otroštvu, odrastejo in ljubijo.
1 Sigmund Freud: »On Narcissism« (1914), v The Standard Edition ofthe Complete Psychological Works of Sigmund Freud, ured. J. Strachey, London: Hogarth Press, 1953-1975, zv. XIV. str. 67-102.
Če bi se na Freudovem kavču konec devetnajstega stoletja znašla Louise Strandberg, junakinja drame Urok (1888) švedske avtorice Victorie Benedictsson (uprizorjene v novi verziji Britanke Clare Bayley) - kar bi se prav lahko zgodilo, saj so bila melanholična in depresivna dekleta iz razmeroma premožnih meščanskih družin pogosto med Freudovimi pacienti bi Freud moral priznati, da se je zmotil (kar je po njegovi smrti, pa tudi že prej, dokazovala cela vrsta psihoanalitikov). Gospodična Strandberg, po vseh kriterijih popolna kandidatka za tipično predstavnico nežnejšega spola, kot si jih je predstavljal Freud, ne kaže niti sledu narcisoidnosti, in to celo kljub temu, dajo občinstvo Uroka spozna v trenutku, ko si še ni povsem opomogla od bolezni. Tistega dne se skromno dekle s Švedske, ki preživlja počitnice v Parizu, seznani z Gustavom Allandom, slovečim francoskim kiparjem, čigar delo že dolgo občuduje. Alland jo nemudoma prevzame tudi kot moški in kmalu se izkaže, da tudi ona privlači njega. Zapleteta se v pogovor o ljubezni, ki za Louise pomeni blaženo in spokojno večnost, Alland pa ji pojasni, da je ljubezen po njegovem mnenju tisto, kar ljudem daje strastnost, navdih in moč, ne more pa biti večna; ko privlačnost zbledi, je čas, da se ljubimca razideta in poiščeta nov vir ljubezni. Louise zato sprva ostane zadržana, po vrnitvi na Švedsko pa spozna, da svojih čustev ne more zanikati: Allanda ljubi, čeprav ve, da ob njem ne bo ljubljena za vedno. Ali pač? Namesto možitve z nekoliko starejšim lokalnim bankirjem, ki
ji že vrsto let tiho izpoveduje svojo ljubezen, se Louise vrne v Pariz in se z vso strastjo preda Allandu. Ko nastopi trenutek, ki ga je kipar napovedoval že vse od njunega prvega srečanja, namreč trenutek ločitve, pa se Louise vrže v reko. Kar je zanj le še ena strastna avantura (čeprav se ob koncu drame zdi, da si je Alland premislil in se vendarle odločil ostati z Louise), Louise zase spremeni natanko v tisto, po čemer hrepeni - v vdanost do groba. Louise bi Freuda torej razočarala oziroma postavila njegovo teorijo na laž zato, ker se nam pokaže kot ženska, ki ljubi, in to aktivno, brezpogojno in za vsako ceno za vedno, obenem pa zatre vsakršno hrepenenje po tem, da bi bila tudi sama tako ljubljena. Toda Louise ni edini lik drame Urok, ki bi Freuda vrgel iz tira. Medtem ko Louise ljubi, ne da bi bila tako ljubljena tudi sama, Alland pooseblja prav tisto vrsto ljubimca, ki seje Freudu zdela rezervirana za ženske. Kipar je ljubimec, ki jemlje, v zameno pa daje oziroma ponuja bore malo.
Scenarij seveda ni ne redek ne nenavaden in kljub za Louise tragičnemu koncu bi ob njem prav lahko skomignili češ, takšne ljubezenske zgodbe vendar niso nič posebnega. Z današnjega stališča se verjetno celo zdi, da sta nekaj posebnega, če ne celo neumnega, le silovitost Louisinih čustev in njena odločitev, da ji je ljubša smrt kot življenje brez Allanda. (To oceno bi bilo morda zanimivo spodbijati s pomočjo ekonomske analize: sta na Louisini tehtnici res smrt in življenje brez Allanda ali pa se protagonistka odloča
med smrtjo in življenjem v bedi, potem ko je za preživetje enega leta z Altandom v Parizu porabila vse svoje premoženje?) Nekoliko drugače pa je, če zadevo postavimo v kulturno-zgodovinski kontekst in besedilo beremo ne kot dramo neuslišane oziroma le začasno uslišane ženske ljubezni (to je bila seveda za tiste čase drzna tematika, saj je bila takšna ljubezen, in to celo izven zakona, takrat škandalozna zadeva tako v realnem življenju kot tudi v literaturi), temveč kot kritiko narcisistične moške identitete in kot kritiko kulture, ki je malikovala umetnike kot genije, a le če so bili moškega spola.
Gustave Alland je moški, ki se ga poleg usihajočega ugleda nadarjenega umetnika drži tudi sloves lomilca ženskih src. Tudi Louisina prijateljica, slikarka Erna VVallden, se je pred leti zapletla z njim v strastno, a kratko razmerje in prav iz njenih pogovorov z Louise razberemo, kakšna je Allandova osvajalska strategija. Kot to stori tudi z Louise, Alland ženskam, ki ga privlačijo, nemudoma razkrije svoje mnenje o ljubezni, bojda zato, da si njegove potencialne ljubimke ne bi delale utvar in gojile lažnih upov. Ko se njegova strast iztroši, jih polagoma pripravi na ločitev tako, da jim pripoveduje o neustavljivo privlačni novi znanki, katere čarom bo kmalu podlegel. Alland torej skuša pripraviti svoje ljubimke do tega, da mu ne bi očitale sebičnosti in nestanovitnosti, tako da jih oponaša; kot se one niso mogle upreti njemu, čeprav so vedele, da
razmerje ne bo trajno, tako se zdaj on ne more upreti novi znanki, čeprav jo opiše kot lepotico, ki ima »celo jato oboževalcev, a seji zdijo prazni in dolgočasni. Z njimi se igra kot s kužki, in ko jo začnejo dolgočasiti, jih ošteje in nažene«. Tako kot mitološki Narcis (o katerem je razmišljal Freud, ko je pisal svoj esej o narcisizmu), ki neusmiljeno zavrača ljudi, ki ga ljubijo, kajti on ljubi le sebe, Alland neusmiljeno zavrne svoje ljubimke, potem ko so se mu le-te popolnoma predale, in sicer tako, da jih napelje na to, da se z njim poistovetijo. Vrhunec njegove neusmiljenosti oziroma brezčutnosti se torej kaže v tem, da se kipar ne zadovolji s tem, da bi jih preprosto zapustil in jim tako prepustil vsaj možnost, da ga zasovražijo (to je uspelo le Erni, ki je prav v tem sovraštvu našla navdih za svoje slikarsko delo in s katero se sodobno občinstvo verjetno lažje poistoveti kot z nesrečno zaljubljeno Louise), temveč jih pripravi celo do tega, da z njim sočustvujejo.
Alland torej ni zgolj moški s fiziološkimi potrebami, ki za zadovoljitev slednjih potrebuje partnerke, ki se jih sčasoma naveliča in zamenja. Opravka imamo z moškim, ki ima še eno, še močnejšo potrebo - prav tisto, ki jo je Freud pripisal ženskam: kipar mora biti ljubljen. A zakaj Alland potrebuje takšno ljubezen?
Dunajski psihoanalitik je menil, da otroci potrebujejo narcisistično fazo v razvoju zato, da izoblikujejo zavest o sebi oziroma, kot je to poimenoval Freud, da izoblikujejo svoj ego. Le s pomočjo narcisizma, ko se
n
vsa libidinozna energija, kijih obdaja, steka v njihovo podobo, se nebogljeni, še vedno fizično nekoordinirani in od matere popolnoma odvisni otrok nauči prepoznati in vzljubiti sebe kot avtonomno bitje in šele nato je pripravljen, da narcisizem potlači in zaključi proces socializacije ter vzljubi tudi druga bitja. Alland pa mora narcisistično fazo podoživeti vedno znova, kajti ljubezen, ki jo srka iz svojih ljubimk, mu ne pomaga ohranjati le lastnega ega kot psihološke strukture, ki tvori psiho vsakega človeka, temveč mu pomaga ohranjati pri življenju tudi njegov umetniški jaz. Gotovo ni naključje, da se njegova razmerja začenjajo v trenutku, ko mu primanjkuje umetniškega navdiha, in končajo takrat, ko iz razvalin, ki jih Alland moški pušča za sabo, zraste nova umetnina, ki Altanda umetnika znova postavi v središče pozornosti pariških umetniških krogov.
Zdi se, da tudi razmerje z Louise ni prav nič drugačno. Po enem letu v Parizu ji Alland pove, daje napočil čas, da odpotuje, opiše pa ji tudi novo znanko, ki mu pozira in ki se mu zdi neizmerno očarljiva. Toda tik pred koncem drame, ko je Louise že mrtva, se Alland vrne v Louisino stanovanje, da bi ji povedal, da si je premislil in bo ostal pri njej. Za Louise je sedaj sicer že prepozno, zato tudi občinstvo ne bo nikoli izvedelo, ali Alland misli resno in ali bi bil to odločitev sploh sposoben tudi izpeljati, vendar se zdi, da bi temu res lahko bilo tako. Kaj je torej tokrat drugače? Alland je po dolgem času spet ustvaril umetnino, ki
si jo tik pred svojo smrtjo ogleda tudi Louise. Globoko pretresena se vrne domov in pove Erni, da skulptura nosi ime Usoda in da njena osrednja figura, ki zmagovito koraka naprej, za seboj pušča poteptana trupla žensk, med katerimi je zadnje presunljivo podobno prav Louise. Ko je Freud prebiral zgodbo o Narcisu, je trenutek, ko mitološki lepotec prepozna svojo zablodo in se zave, da ljubi lasten odsev, razumel kot trenutek, ko otrok potlači narcisizem in postane zrel za vstop v družbo. Kasnejši raziskovalci pa so Freudovo interpretacijo nadgradili oziroma dopolnili še s tem, da so opozorili, da Narcisu to spoznanje omogoči Eho, vodna nimfa, ki ljubi Narcisa.2 Čeprav ji Narcis ne vrača ljubezni in čeprav je njun dialog močno okrnjen, kajti Eho ne more govoriti, temveč lahko le ponavlja njegove besede, prav srečanje z njo Narcisu razodene, da ljudje govorijo. Eho od žalosti umre, Narcis pa, ko znova opazuje svojo podobo na gladini jezera, spozna, da molčeči lepotec ni nihče drug kot on sam. Narcis torej pride do tega spoznanja, ki po Freudovem mnenju simbolizira začetek zadnje faze posameznikove socializacije, dobesedno preko trupla zavrnjene ljubimke. Zato je mogoče sklepati, da poudarjena samorefleksivnost Allandovega najnovejšega dela morda sugerira, daje kipar v Louise srečal svojo Eho, s pomočjo katere bo vendarle potlačil svojo
2 John Brenkman: 1976. »Narcissus in the text«, Georgia Review let. 30, 1976, str. 293-327; Claire Nouvet, »An impossible response«, Vale French Studies let. 79,1991, str. 103-134.
narcisoidnost in se naučil ljubiti še koga drugega poleg sebe (ni pa jasno, kaj bo v tem primeru z njegovo kiparsko kariero).
Victoria Benedictsson je snov za Urok našla v lastnem življenju, kljub temu pa je besedilo povsem mogoče brati kot širšo kritiko narcisistične moške identitete. Benedictssonova je živela v klasičnem obdobju patriarhata, v dobi, ko so nekatere umetnike (seveda brez izjeme moškega spola) smatrali za genije, ki živijo v povsem drugačnih duhovnih sferah in za katere ne veljajo običajna merila in norme. Živela je torej v obdobju, ko so ugledni psihoanalitiki razglabljali o narcisoidnosti žensk, družba pa je s svojim odnosom do moških nasploh in zlasti do umetnikov takšno držo dopuščala in celo spodbujala ravno pri pripadnikih močnejšega spola. Urok razgali absurdnost prve trditve in uprizori posledice druge; če je moja špekulacija o Allandovi poslednji stvaritvi pravilna, drama ponuja tudi upanje na spremembo, ki je mogoča, če bi družba spremenila odnos do žensk in začela ceniti njihovo vlogo.
Zakaj torej Uroka niti danes ni mogoče opisati kot ljubezensko zgodbo, ki ni nič posebnega? Prvič zato, ker si je Victoria Benedictsson v družbi konec devetnajstega stoletja drznila zamenjati | (kar so takrat videli kot) tradicionalni vlogi spolov v psihološki konstrukciji svojih osrednjih likov. Pri tem je seveda ironično, da feministični krogi, ki so sprva slavili njena dela, Uroka niso razumeli v tem
smislu, kot tudi niso imeli razumevanja za njeno osebno nesrečo. (Benedictssonova je bila brezupno zaljubljena v Georga Brandesa, skandinavskega literarnega genija tistega časa, poročila pa seje z osemindvajset let starejšim vdovcem; to je avtorico navsezadnje pripeljalo do tega, da je pri 38-ih letih naredila samomor.) In drugič, Urok ni vsakdanja ljubezenska zgodba, ker vlogi spolov nista le zamenjani, temveč besedilo uprizarja kritiko moške identitete na splošno in zlasti kritiko identitete genialnega umetnika. Alland ni kateri koli moški, temveč umetnik, torej domnevno izjemna oseba, in tudi Georg Brandes je bil vsekakor izjemen moški, a zdi se, da ta izbira protagonista ni bila zgolj avtobiografsko pogojena. £e bi si Benedictssonova svojega moškega protagonista zamislila kot običajnega moškega, bi bila njena kritika patriarhalne kulture zagotovo preostra za njene sodobnike. (Že tako se Benedictssonova pod svoja besedila ni drznila podpisati z lastnim imenom, temveč je uporabljala (seveda moški) psevdonim Ernst Ahlgren.) Tako pa je Benedictssonova ubila dve muhi na en mah: dekonstruirala je mit o genialnem umetniku, ki mu je vse dopuščeno, in opozorila na infantilno bistvo takšnega subjekta, s tem pa je artikulirala tudi prepričljivo kritiko kulture, ki malikuje takšne genije, za ženske, ki omogočajo njihov obstoj, pa nima ne spoštovanja ne sočutja.
Katja Mihurko Poniž
Ljubezen za smrt
Victoria Benedictsson seje v evropsko dramatiko, ali vsaj v njene opombe pod črto, prej kot dramatičarka zapisala kot živi zgled in navdih za Strindbergovo Gospodično Julijo in Ibsenovo Heddo Gabler. Oba dramatika sta vedela za Victoriin nenavadno krut samomor, ki naj bi ju inspiriral pri zaključnih prizorih njunih prelomnih dramskih besedil.
A kot je ob premieri Uroka v Londonu leta 2007 zapisala kontroverzna Germaine Greer,' je povezovanje švedske dramatičarke z dvema najbolj odmevnima likoma evropske dramatike pravzaprav precej arbitrarno, saj jih razen tragičnega konca ne povezuje nič drugega. A vendar takšno iskanje vzporednic ni povsem nesmiselno, saj odpira nova vprašanja. Prvo, ki se nam zastavi, je vprašanje o tem, zakaj Victoria Benedictsson ni napisala igre o usodni ženski, kakršni sta gospodična Julija in Hedda Gabler. Iskanje odgovora na to vprašanje je gotovo ena izmed možnih poti do razumevanja razmerij med dramskimi osebami v Uroku.
V krhki Louise, ki izgori v ljubezni do moškega, za katerega je popolnoma nepredstavljivo, da bi se za vselej predal le njej, gotovo ni mogoče videti usodne ženske, četudi svoje življenje konča sama, kar je pogost zaključek zgodb o fatalkah. Toda, ali je njeno smrt, utopitev v hladni Seni, sploh mogoče primerjati s prerezanim vratom gospodične Julije ali s strelom iz revolverja, s katerim svoje življenje konča Hedda Gabler? Njuna smrt je inscenirana, takšna, kakršno morata storiti fatalni ženski, da njuna izjemnost doživi tragični finale. Spektakularna smrt je neizogibni del usode usodne ženske in če postromantična Carmen še pasivno izdihne pod vbodi ljubosumnega ljubimca, naturalistični Julija in Hedda usodo in orožje vzameta v svoje roke. Z njuno smrtjo je svet odrešen nevrotičnih, histeričnih, samodestruktivnih, a tudi zlonosnih 1
1 Germaine Greer: Death and the maiden. The Guardian, 26. 7.2007, dostopno na http://www.guardian.co.uk/sta^e/2007/jul/26/theatre3 (14.4.2010).
žensk, magnetna igla se umiri, svet se vrne v svoj stari tek. To so gotovi razlogi za uspeh Hedde Gabler in Gospodične Julije, ki jim lahko dodamo še skrivnostnost, nedoumljivost in tragično ranljivost obeh likov ter njuno nenavadno obnašanje, ki naj bi bilo posledica prezgodnje zrelosti in iz nje izvirajoče zdolgočasenosti. Romantična zdolgočasenost, spleen in ennui, pri Strindbergu in Ibsenu postaneta končno dostopna tudi ženskim likom in najbrž se v tem skriva uspeh njunih del, saj sta prinesli draž novega, nenavadnega. Preobleka, travestija, v katero je evropska dramatika tako rada postavljala ženske like, tudi konec 19. stoletja še ni izgubila svojega čara in je seveda očarala tudi gledališko občinstvo, obe vlogi pa sta postali prestižni kreaciji najbolj znanih igralk vse do danes (med zadnjimi lahko gotovo omenimo Cate Blanchett in njeno upodobitev Hedde Gabler).
Mnogo manj pozornosti je ob nastanku vzbudil Urok, čeprav je tudi v tej igri v ospredju ženska figura, ki išče srečo v ljubezni in svoje življenje sama konča, ko spozna, da jo je ljubezen izničila in da lahko živi samo, če je ob njej moški, ki ga ljubi. Razlogov za to, da je Victoria Benedictsson danes neznano ime tudi tistim, ki so poklicno zapisani ukvarjanju z dramatiko, je gotovo več. Avtoričin kvantitativno skromen opus, dejstvo, da so njena dela napisana v jeziku, ki ni nikoli bil lingua franca, apriorno zavračanje dramatike izpod ženskega peresa vse do prelomnih raziskav na področju ženskih študij - vsa
ta dejstva je mogoče aplicirati tudi na recepcijo Victorie Benedictsson, vendar se zdi, da so razlogi globlji in jih ni mogoče iskati le v zunanjih odzivih, temveč predvsem v besedilu samem.
Louise Strandberg je osrednji lik, a hkrati v igri ves čas nastopa tudi Erna Wallden, ki je mnogo bolj zanimiva kot Louise. Erna je emancipirana umetnica, slikarka, ki je uspela v izrazito moškem poklicu, kakršen je bit slikarski konec 19. stoletja. Je odločna, predana svojemu delu, a hkrati tudi ljubeča ženska, ki je sposobna ženskega prijateljstva in materinske naklonjenosti tako v odnosu do Louise kot tudi do svoje mlajše sestre. Že v prvem prizoru je Erna tista, ki deluje kot osrednji lik, saj s svojo aktivnostjo obvladuje prostor. Louise je predstavljena v vlogi bolnice, ki leži na kanapeju in še najbolj spominja na damo s kamelijami v zadnjih zdihljajih. Materinska amazonka Erna in bolehna Louise ne obetata dramskih napetosti, konfliktov in dramatičnosti, čeprav Ernini namigi o nesrečni ljubezni, ki jo je doživela, nakazujejo možnosti za dramski lok. Na začetku prvega dejanja je tako na odru bolehna krhka ženska, ki ne more skozi vso dramo, kakor podobni liki v simbolističnih dramah, počasi in hrepeneče po neizgovorljivem, drseti v večnost, saj je ob njej skrivnostna, cigaro kadeča in svobodno ljubezen slaveča umetnica. A tudi ta ni konsistentna v svoji drži, saj z materinsko izraženo skrbjo za mlajšo sestro ruši (stereotipno) podobo drzne in nevarne emancipiranke. Urok tako
IJF Slovensko Ljudsko Gledališče Celje
Victoria Benedictsson
UROK
V novi verziji CLARE BAYLEY
Prevedel Jakob Jaša Kenda
SEZONA 2009/10
OSEBE
(po vrstnem redu nastopov)
LOUISE STRANDBERG
ERNA VVALLDEN
HENRIK RVBERG
VIGGO PIHL
GUSTAVE ALLAND
LILLV VVALLDEN, Emina sestra
HIŠNICA
BOTILDA, Louisina pestunja/služkinja
GA. KNUTSON
GDČ. KNUTSON
G. MOLLER, upravnik banke
POŠTAR
PRVO DEJANJE
Sončen majski dan v Parizu.
Atelje v pritličju. Francoska okna se odpirajo na dvoriščni vrt, obdan z visokimi zidovi. Po njih se vzpenja bršljan, sredi vrta cvete češnja. Prostor je opremljen z le nekaj kosi pohištva: kanapejem, mizo, starinsko omaro in nekaj stoli. Po stenah visijo skice, kijih je tu pustil prejšnji najemnik.
Desno so vrata v vežo, levo vrata v spalnico. Blizu spalničnih vrat je železna peč.
Louise leži na kanapeju, naslonjena na blazine in z odejo prek nog.
Henrik sedi pred pečjo in kadi pipo.
Ema na peči kuha čaj. ko odide do omare po skodelice itd., pobere vogal odeje, kije ležal na tleh.
LOUISE Hvala, Erna. Ko si bolan, je najbolj zoprno to, da drugim povzročiš toliko težav. ERNA Samo čaj ti bom skuhala. Ce se ti to zdi težavno opravilo, si res živela v vati. LOUISE Saj ne mislim samo na danes.
Boleham že več mesecev.
ERNA Vse skupaj ni vredno omembe. Sploh pa si zdaj že skoraj zdrava. Samo še nekaj dni, pa boš čisto pri sebi, spet boš na nogah in povsod te bo dosti. Je tako? (Henriku, ko gre mimo njega.) Mi daš en dim?
HENRIK Ne
ERNA Samo en majhen dimček?
HENRIK Ne. Moja je. Uživam.
ERNA (Louise) Imaš kakšen piškot, Lou? LOUISE Ja ... Pločevinka je tam nekje.
Louise prevzame skodelico. Ema gre po piškote.
ERNA (sede na rob kanapeja) Takole... Krasno. Jesta piškote.
Je že bolje, a ne?
LOUISE Ja.
ERNA Danes si majčkeno bleda.
LOUISE Ti pa si prava amazonka. Cisto vsak dan.
ERNA (Henriku) Bi ti tudi malo čaja?
HENRIK Ne. Hvala.
ERNA Oh, daj no! Ne bodi tak.
HENRIK Rekel sem ne!
ERNA (se skloni, kot k porednemu otroku) Danes smo pa sitkani. Gotovo bi rad, da ti skuham kavo, a ne?
HENRIK Ničesar nočem! Pusti me pri miru. ERNA Au! Naš Jež je naščeperil svoje bodice!
(Louise) Le kje sta se izgubila Lilly in Viggo? LOUISE Po mojem znata poskrbeti zase. Ne sitnari.
ERNA Ne sitnari, mi je rekla! Ker mi je še predobro znano, v kakšne pasti lahko pade Lilly.
LOUISE Saj veš, da bo Viggo pazil nanjo. ERNA Ja. Ja, to vem.
LOUISE Prej bi rekla, da si njena mama in ne sestra.
ERNA Za dvanajst let več modrosti imam od nje.
In dokler je v Parizu, sem odgovorna zanjo. LOUISE Po mojem ti res ni treba skrbet. ERNA Bolje, da me skrbi, kot da mi podivja. Boš še malo čaja?
LOUISE Ga je dovolj? Sebi ga sploh še nisi natočila.
ERNA Čaja imava obe, kolikor hočeva. Našemu Ježu namreč ni do njega.
Glej ga, kako kinka s tisto svojo pipo med zobmi. Daj, no ... Samo enkrat bi potegnila. Prav zloben si!
HENRIK Ne.
ERNA Pa če bi res samo en majhen dimček?
HENRIK Ne.
ERNA Moj bog! Močen karakter, ni kaj.
Louise spet nalije čaj in nato sede nazaj na rob kanapeja.
Vem, kaj ti gre po glavi. (Nenadoma tiho in z nujo v glasu.) Ne bom ji dovolila, da bi padla v isto past, kot sem jaz.
LOUISE Ti si vanjo padla prav z veseljem.
Zakaj bi isti užitek odrekla svoji sestrici? ERNA Včasih si tako naivna. Z veseljem? LOUISE Hočeš reč, da nisi srečna?
ERNA Noja, človek očitno lahko preživi skoraj kar koli. Prav to je tako nemarno.
LOUISE Menda ti ni žal? Vedno se zdiš srečna.
ERNA Bistveno je, da ne pokažeš, kako ti je. Sploh pa si zmeraj lahko najdeš tolažbo. (Ozre se A Henriku.) Zmeraj si lahko natlačiš polno pipo tobaka, a ne, Henrik?
Ati pa tudi ne.
Začne hoditi sem in tja.
Čudno, da se še nista vrnila.
HENRIK Ber^stroma si obiskala, ne?
ERNA Ja.
HENRIK In nesla si mu rože! Kako očarljivo. Kako zelo vljudno.
ERNA Pa še resje.
HENRIK In kdaj si rože nazadnje prinesla meni?
ERNA In kdaj si imel nazadnje zlomljeno nogo?
HENRIK Aha ... Razumem. Rože si mu nesla samo zaradi noge. Seveda!
ERNA Seveda ne. Ne samo zaradi noge. Nesla sem mu jih zaradi vsega na njem. Zato, ker zdajle ne bi hrepenela po pipi, če bi bil tukaj on.
HENRIK Aha! Torej dejansko priznaš...
ERNA Moj ljubi, moj Adonis, obsula bi te s cvetjem. Izpolnila bi sleherno tvojo željo. Če bi bil le malo manj čemeren!
HENRIK Tvojih rož sploh nočem.
ERNA {si začne tiho popevati, stopi k Louise) Lilly ne bi dovolila, da pride sem, ampak imela sem občutek, da ji moram. V čisto vsakem pismu meje prosila za to, dobesedno moledovala je. In če bo tekoče obvladala francoščino, ji ne bo škodilo. N'est-cepas?
LOUISE Ampak, Erna... Zakaj naj bi bilo v Parizu tako nevarno?
ERNA Življenje v divjini, med nami, umetniki, ni najboljša šola za nežnega in uglednega dekliča, ki mu je v domačih krajih usojeno življenje nadležne noblese. Tu so vajeti bolj ohlapne... in v umetniškem svetu lahko naletiš na kar nekaj nenavadnih primerkov.
HENRIK Najbolj nenavaden izmed vseh si pa ti.
ERNA Misliš?
HENRIK Si res domišljaš, da nisem opazil, kako ga poskušaš očarat?
ERNA Ne poskušam očarat tudi tebe?
Prosim, daj mi pipo.
HENRIK Tega enostavno ne prenesem več. Vsako stvar ženeš in ženeš, še zmešalo se mi bo.
ERNA V redu. Pa pojdi. Lahko greš, veš.
HENRIK To bi torej rada?
ERNA Ne, ne bi. Ampak tega se tudi ne bojim. In če se bo od tvoje ljubosumnosti zmešalo obema, je po mojem bolje, da greva vsak po svoje.
HENRIK Pa smo spet tam - same grožnje! Nekega dne me boš zrinila predaleč.
ERNA Kako daleč je predaleč?
LOUISE Pomirita se, oba ... Prosim.
ERNA Tako malenkosten je, da se mi meša.
HENRIK Če ne bi bila tako skrivnostna ...
ERNA Prav nič skrivnostna nisem! Samo prijazna sem do prijateljev! Bergstrom je moj prijatelj. Če bo kdaj postal več kot prijatelj, obljubim, da boš to izvedel prvi.
HENRIK Torej je možno, da postane več kot prijatelj?
ERNA Dovolj dolgo živim, da vem: izključit ne smem prav nobene možnosti.
HENRIK Ja ... In ti si prav zares živela, a ne? Bila si marsikje. Ampak jaz o tem ne vem nič. Niti tega, s kolikimi...
ERNA Takoj nehaj, sicer boš šel predaleč. Dobro veš, da sem ti povedala za tistega, za edinega, čigar imena pa ne bom izgovorila.
HENRIK Ravno to je tako nevzdržno! Lahko bi ga srečal sredi ulice! Lahko bi zavil okoli vogala in se zaletel vanj! Mogoče sem se že, kako bi vedel. Zato imam na sumu vse! To je pekel!
ERNA Nikdar ga ne boš srečal.
HENRIK Kako to veš?
ERNA Saj sem ti povedala. Tako je, kot bi bil mrtev.
HENRIK Kot bi bit! Torej n/1
LOUISE Ah ... Lilly in Viggo sta se vrnila.
ERNA (Henriku) Niti besedice več! Niti besedice, sicer bo izvedela!
Vstopi Viggo s šopkom.
(Vehementno.) Kje je pa Lilly?
VIGGO Kmalu pride. (Izroči šopek Louise.) Naši bolnici sem prinesel vonj poletja.
LOUISE Hvala. Vsi ste tako prijazni.
ERNA (Henriku) No, vidiš! Tudi Vie^o je prinesel rože človeku, ki je priklenjen na posteljo, pa se nihče ne zgraža!
VIGGO Lillyje šla v Maison Blanche po nekaj, kar menda ni za moje oči. Mislil sem, da bo že tukaj. Ustavil sem se v Cafe de Ršgence, da bi preletel časopis in... (Louise) tako imam zate presenečenje.
LOUISE Prinesel si mi časopis?
VIGGO Ne. Nekoga sem povabil na obisk.
Uganeš, koga?
LOUISE Pelleja?
VIGGO Pelleja! Ne. Za pomembnega človeka gre.
Za slavnega umetnika.
LOUISE V tem mestu bi bil to lahko kdor koli -za en frank dobiš cel šopek slavnih umetnikov. VIGGO Ta je drugačen. Gre za nekoga, ki ga ti občuduješ.
LOUISE Pa ne za Allanda? Za Gustava Allanda? Viggo prikima.
Za slavnega Gustava Allanda?
VIGGO Natanko tega.
LOUISE Torej je v Parizu?
VIGGO Ja, po dveh letih je spet tu LOUISE Zakaj pa ga ni bilo celi dve leti?
ERNA Nenadoma se ni več razvijal, medtem ko so drugi umetniki napredovali zelo hitro. Umaknit seje, z repom med nogami. LOUISE Po čigavem mnenju pa 'se ni več razvijal?
ERNA Njegova zadnja razstava ni bila kaj prida. In od takrat naprej ni naredil nič več izjemnega.
VIGGO Na Salonu je bilo nekaj njegovih doprsnih kipov.
ERNA Eh, ja - šlo je za doprsja nekih manj pomembnih članov kraljeve družine.
VIGGO Tudi člani kraljeve družine so ljudje.
Erna se zaničljivo zasmeje.
LOUISE Kakšen je Alland?
VIGGO To boš čez nekaj minut lahko ugotovila sama.
ERNA in LOUISE Kaj?
VIGGO Sem bo prišel.
LOUISE Sem? Zakaj?
VIGGO Oa bi te obiskal. Presenečenje!
ERNA (skozi stisnjene zobe) Kako neverjetno prijazen si.
LOUISE Kdaj pa pride?
VIGGO Zdaj! Vsak trenutek.
LOUISE Niti oblečena nisem.
VIGGO Ne skrbi - povedal sem mu, da si bolna. ERNA No, jaz torej grem.
LOUISE Zakaj?
ERNA Saj veš, da ne prenesem genijev. LOUISE Ostani! Pomagaj mi! 0 čem naj sploh govorim? Kaj naj naredim?
ERNA Pa-pa!
VIGGO Poglejta jo! Mislil sem, da ji bom naredil veselje, pa je čisto zmešana!
ERNA Ljuba bučka. Glej, da ti bo jutri že bolje. LOUISE Me zvečer ne boš prišla pogledat? ERNA Bom ...Najbrž.
Poljubi Louise na čelo.
(Henriku) Pridi, Jež.
Henrik brez naglice vstane in iztrka svojo pipo. Odideta.
LOUISE Tako sem živčna.
VIGGO Pomiri se. Samo kiparje LOUISE Če bom začela blebetat, me enostavno brcni in spremeni temo.
VIGGO Tudi jaz bom šel.
LOUISE Kaj?!
VIGGO Pospravit moram svoje stvari.
LOUISE Pogrešala te bom, Viggo. Z mano si bil tako prijazen.
VIGGO Tudi jaz te bom pogrešal. In tega, da grem nazaj domov, se niti najmanj ne veselim. LOUISE Ker boš pogrešal Lilly?
VIGGO Ves Pariz bom pogrešal. Njo pa mogoče še najbolj.
LOUISE Hvala za vse, kar si naredil zame. VIGGO Saj nisem kaj dosti.
LOUISE Z Erno sta skrbela zame - ves ta čas sta mi bila kakor starša.
VIGGO (se nasmehne) Tudi zaradi tega bi rad ostal. Moja pacientka me bo mogoče potrebovala.
LOUISE Ko te ne bo, da bi me razvajal, se mi gotovo ne bo več dalo pretvarjat, da sem bolna.
VIGGO Saj se ne pretvarjaš. Krhka si. Nimaš tako debele kože, kot jo imamo drugi.
LOUISE Tudi jaz se bom kmalu vrnila domov.
Me boš prišel obiskat? Poleti?
VIGGO Ja ... Bom. Prisežem. (Ji ponudi roko.) Adijo.
LOUISE Prosim, ne bi počakal vsaj toliko, da pride Alland? 0 čem, za boga, naj se z njim sploh pogovarjam?
VIGGO Bodi takšna, kot si, to je vse.
(Nekdo potrka na vrata.) Aha! Naprej! Alland vstopi.
Je že tu. Moja pacientka mi je pravkar povedala, da so njene konverzacijske moči hudo oslabele.
Louise sede.
ALLAND Ne - ne naprezajte se. Slišal sem, da ste bili zelo bolni.
LOUISE Resnično mi je v čast, da ste me prišli obiskat.
ALLAND (Viggu) Bolezni navkljub ni gospodična Strandberg očitno nič manj očarljiva.
Odhajate? Upam, da ne zaradi mene? VIGGO Nikakor. Ujet moram večerni vlak, pa nisem še niti pospravil svojih stvari. ALLAND Greste za dolgo?
VIGGO Najbrž.
ALLAND Vaša polsestra vas bo gotovo zelo pogrešala. Saj imam prav? Saj ste polsestra gospoda Pihla?
LOUISE Ja.
ALLAND Brez njega boste nedvomno osamljeni. LOUISE Zelo.
Viggo pokima Louise, se pokloni AHandu in odide.
ALLAND Bi raje spet legli?
LOUISE Ne, je že v redu. Sedim lahko.
ALLAND Naj si vas ogledam.
LOUISE Bojim se, da vam ne bom ravno v navdih.
ALLAND Močno ste shujšali.
LOUISE Imela sem tifus.
ALLAND (si skrbno, s poklicnim zanimanjem ogleda njen obraz) Te poteze ... Sence... In oči! Všeč ste mi. Zelo odkritosrčne oči imate. Louise se nasmehne.
(Razdraženo.) Nisem vam hotel laskat.
LOUISE Ne ... Saj nisem ...
ALLAND Povsem vseeno mi je, če ste grdi ali lepi. Ogledal sem si vas samo zato, ker to zahteva moj poklic.
LOUISE Poznate delo mojega brata?
ALLAND Poznam. Zelo nadarjen je. In obenem ima tudi močno željo po uspehu. Kar je redko. Ah ... Kako vam je obraz zasijal. Torej ste ponosni nanj. Gotovo vam je vsaj malo popestril življenje.
LOUISE Ja. Zelo sva si blizu. Ko sva odraščala, seje poleti vedno vračal domov. In ko je potoval, mi je pisal.
ALLAND Pa zdaj?
LOUISE Kmalu se bo poročil.
ALLAND Ah! Poroka je večini v pogubo.
LOUISE Nisem hotela reč tega,
ALLAND Ne, vendar je res. A kaj ste hoteli reč? Ko sta odraščala...
LOUISE Ah, nič takega ni bilo.
ALLAND Nasprotno, prepričan sem, daje bilo. To vam lahko razberem z obraza. Zdi se, kot bi vas nekaj preganjalo.
Louise si z dlanmi zakrije obraz.
Življenje vam je očitno prizadelo kar nekaj udarcev.
LOUISE Lahko bi rekli tako. Ko sem bila stara sedemnajst let, mi je umrl oče. Sestra je takrat doživela živčni zlom. In mama je zbolela. Za obe nisem bila zmožna skrbet, zato je morala sestra v umobolnico. Kmalu zatem je mama
umrla. Takrat je moj zdravnik menil, da bi mi dobro delo, če bi za nekaj časa odpotovala.
ALLAND In zdaj ste prvič od doma?
LOUISE Ja.
ALLAND Ko človek prvič poleti iz gnezda, se mu rado zvrti.
LOUISE Skoraj takoj sem zbolel.
ALLAND Res neprijetno.
Je to atelje vašega brata?
LOUISE Najel gaje za eno leto, in ker je bil prazen, je predlagal, naj pridem živet sem.
ALLAND Prijeten in prostoren je. Pa še vrt imate.
Ampak... niste nikdar osamljeni, v tem velikem prostoru, brez družbe?
LOUISE Tamle imam še majhno spalnico... In nisem brez družbe. V tej hiši imam rojake -Erna VVallden, slikarka, živi le nadstropje više.
ALLAND Tu živi?
LOUISE Jo poznate?
ALLAND Spoznala sva se... Tega je že nekaj časa.
LOUISE Z mano je bila tako dobra. Ves čas je skrbela zame in zame je naredila vse, kar je lahko.
ALLAND Kakšna hvala! Nikdar si ne bi mislil, da je mademoiselle VVallden tak dobrosrčen angel.
LOUISE Na videz je mogoče robata, a srce ima res angelsko.
ALLAND Kako gromozanske oči imate!
Nikakor niste podobni bratu.
LOUISE Ne. [Sklonipogled.)
ALLAND (Jo posnema) Zakaj ste to storili?
LOUISE (plaho) Gledali ste me... nekam čudno.
ALLAND (se zasmeje) Gledal sem vas povsem iskreno! (Bolj resno) Podobni ste neki dami, ki sem jo poznal.
LOUISE To pojasni marsikaj
ALLAND A to ne potrebuje pojasnila. Da gledam, je moj poklic. Da gledam, je zame tako nujno, kot je za slehernika dih. Gledam... in vidim. In z vsakega obraza, ki si ga ogledam... se nekaj naučim.
Tišina.
LOUISE Kdo je bila... tista, ki sem ji po vašem podobna?
ALLAND Bila mi je zelo blizu.
LOUISE Oprostite...
ALLAND (hitro) Je že v redu - s tem niste prizadejali bolečine niti sebi niti meni. Ste slikarka?
LOUISE Ne.
ALLAND Ah, ja. Torej vam preostane samo poroka.
LOUISE (se nasmehne) Ki nam je vsem v pogubo?
ALLAND Tako gre to - ženska se mora poročit, sicer bo počasi skoprnela. Kar bi bilo v vašem primeru velika škoda.
LOUISE Mislite?
ALLAND Vsekakor. Prepričan sem, da bi vi moškega - kot temu rečejo - zelo osrečili. Saj ste 'dober' človek, kajne?
LOUISE (veselo) Zal sem res.
ALLAND Torej ste to opazili tudi vi. Raznorazne pridige, naj bomo dobri, so zgolj koristoljubje. Kajti dobre ljudi vedno pomendrajo. Zapomnite si to! Za človeka je mnogo bolje, da ubija, kot da ljubi.
LOUISE To je strašno! Ne govorite tako.
ALLAND Tako pač je.
LOUISE Ne verjamete v ljubezen?
ALLAND 0, ja... A ne verjamem v ženske. Le redke izmed njih so kos temu, da so ljubljene.
LOUISE Kaj mislite s tem?
ALLAND Zenske preprosto ne prenesejo tega, kakšni smo moški. Tega, da je za nas ljubezen zgolj epizoda v življenju.
LOUISE Ce je res tako, je to v čast našemu spolu.
ALLAND Ste prepričani? Spomnim se neke ženske... mislim, daje bila slikarka. Dve leti je živela z mojim prijateljem. Tudi on je bil slikar in drug drugega sta podpirala pri svojem delu in si pomagala. A bila je mlajša in kot umetnica manj znana. Končalo seje, kot se vedno.
LOUISE Kako?
ALLAND Ljubezen je zgolj ogenj, ki se razplamti... in ugasne. Sije, a za kratek čas. Prijatelj in njegova ljubimka sta se razšla. Drug drugega sta se naveličala.
LOUISE Ona seje naveličala njega?
ALLAND Vasje to vznemirilo? Ja, naveličala se ga je! A kasneje ga je zasovražila ... har se vedno zgodi ženskam, ki ne ljubijo več.
LOUISE Vedno?
ALLAND Prav to je točka, ki vašemu spolu ni v čast. Moškemu vedno ostane vsaj nekaj naklonjenosti do ženske, ki jo je ljubil. Zenski pa nikdar.
LOUISE Tako vendar ne morete posploševat. Ampak kako je zdaj z njo, s tisto slikarko?
ALLAND Prav lepo ji gre, pa lepa hvala! hoje bila z njim, je naslikala avtoportret. Bil je mojstrovina - drzen, brezkompromisen, resničen. Vključili so ga v razstavo, zanj je prejela vse mogoče nagrade in nato so ga odkupili za nacionalno zbirko.
Z njim se je začela njena kariera in še več: dal ji je samozavest, ki je za umetnika najpomembnejša.
LOUISE Pa potem?
ALLAND Vsako leto ima razstavo. Ce je ne bi poznal, bi prisegel, daje avtor njenih slik moški, tako dobre so.
LOUISE Ne govorim o njenem delu. Zanima me, kaj seje zgodilo z njo... kaj seje spremenilo v njej.
ALLAND Prav zato je njeno delo tako močno. Po mojem bi lahko vse skupaj povzel s tremi besedami: ta ženska sovraži. Ljubezen ni bila nič drugega kot kratek trenutek, a njen plamen je iz nje skovat resničnega umetnika.
LOUISE Uboga ženska!
ALLAND Ne! Tega ne bi rekli, če bi vedeli, kako nastanejo velike umetnine.
A čas je, da se poslovim. (Nenadoma se zasuče nazaj k njej.) Zakaj ste rekli 'uboga ženska'? ko sta bila skupaj, sta oba ustvarila svoja najboljša dela. Tudi on.
LOUISE Zaradi nje?
ALLAND kdo ve? Meni vsako ljubezensko razmerje prinese novo umetniško stvaritev. LOUISE Res? kaj ste torej ustvarili v zadnjih dveh letih?
ALLAND (se nasmehne) Bojim se, da zgolj nekaj nepomembnih doprsij. (Se pokloni v slovo.) kako dolgo boste še ostali v Parizu? LOUISE Ateljeje najet do julija.
ALLAND Torej vam ostane še nekaj več kot mesec dni. In vaš vrt je očarljiv - divji in skriven. Tu imate mir pred svetom.
LOUISE Vam je všeč?
ALLAND Všeč mi je vse, kar vidim tu. Lahko bi bilo resnično ljubko. A vi ste špartanka. 0 tem priča vaša obleka, pa tudi pričeska - tako stroga je!
In če ste povsem iskreni: kakšna je vaša sodba o meni? Je uživat življenje greh? ko sije sonce, se skrijete pod sončnik ali se splazite v senco? Jaz se ne. kadar sonce najbolj pripeka, se z veseljem valjam po travi. Torej mislite, da sem plitek?
Louise skomigne.
LOUISE Ne. Toda občutek imam, da svet, v katerem živite, ni isti kot moj.
Priteče Lilly. Ko opazi Allanda, se ustavi, postane ji nerodno.
Mademoiselle Wallden - monsieur Gustave Alland.
Lilly ga pozdravi.
LILLVJeViggo že šel?
LOUISE Ja, mudilo se mu je pospravit svoje stvari. LILLV 0, ne!
LOUISE Dolgo te ni bito LILLV Pri Madeleine so imeli tako lepo poroko ... Enostavno morala sem si jo ogledat in sem čisto pozabila na uro. ALLAND (ki ga Lilly očitno privlači) Ne skrbite, mademoiselle Waliden. Gotovo se bo vrnit. LILLV Mislite?
ALLAND Dlje ko vas gledam, bolj prepričan sem v to.
ERNA (iz veže) Lilly! Je Lilly tu?
LILLV Ze grem!
ALLAND (se prikloni) Upam, da vas bom zelo kmalu spet videl in boste do takrat povsem ozdraveli. (Seže po Louisini roki.) Kakšna ljubka dlan. Krhka, brezkrvna mala stvar, a tako odlična in elegantna.
Poljubi roko. Louise jo umakne.
Zakaj ste to storili? Kaj je narobe z moškimi v vaši deželi? Damam ne poljubljajo rok? LOUISE Jih, ampak...
ALLAND Jaz dami vedno poljubim roko - če je le lepa.
Lilly si sname rokavico in si ogleda svojo dlan. Nasvidenje, mademoiselle VVallden.
Altand že hoče oditi, ko vstopi Erna. Zagleda ga, stopi vstran in zapiči vanj svoj pogled. Alland se hitro prikloni in odide. LOUISE Je vse v redu?
ERNA Ja, seveda. Samo nekoliko sem se prestrašila - mislila sem, daje monsieur Alland že odšel, ko sem vstopila, pa je takole prežal za vrati. (Se poskuša zasmejati.) Očitno me je tisti moj Jež s svojo sitnobo dobro razdražil. (Lilly) Zakaj pa nisi takoj prišla gor? LILLY Mislila sem, da bo Viggo še tukaj.
ERNA Viggo, Viggo, Viggo! Ti je treba tekat za njim, in to prav povsod?!
LILLV Ampak saj si sama rekla ...
LOUISE Kaj pa je, Erna? Vsa se treseš.
ERNA Nisem čisto pri sebi. Živci pač.
Louise jo popelje do kanapeja in jo posadi. LOUISE Sedi. Uboga stara amazonka.
ERNA Vse bo še v redu. (Skočipokonci.) Lilly, si se poslovila?
LILLV Od koga?
ERNA Od koga? Od svojega princa na belem konju, od koga pa?
LILLV Ne, nisem se.
ERNA Torej se bo gotovo v kratkem vrnil. LILLV Kaj pa vem!
ERNA Seveda se bo.
LOUISE Ti je hudo - ker gre?
LILLV Moje življenje bo tako prazno, tako grozljivo prazno.
Louise poljubi Lilly na čelo.
DRUGO DEJANJE
Junijski dan v Parizu.
Isti atelje, a z več pohištva, zavesami na oknih in nekaj velikimi japonskimi laternami, ki visijo s stropa. Na mizi je velika vaza, polna rož. Na manjši mizi ob kanapeju je Allandov portret.
Louise, zdaj v elegantni in novi pariški obleki, pozdravi Hišnico, ki je pravkar vstopila.
HIŠNICA Dvaindvajsetega junija smo in prvega julija pogodba...
LOUISE Najem bom podaljšala za mesec dni. Za dva meseca.
Dobro, za tri, če je to res nujno.
HIŠNICA Ateljeja ne smem oddat za manj kot eno leto, kar sem vam že povedala, in to ravno zadnjič.
LOUISE Pa za šest mesecev. Najem bom podaljšala za šest mesecev.
HIŠNICA Najamete ga lahko za dvanajst mesecev ali pa nič. Novi najemnik že čaka na odgovor in najemnino bi poravnal nemudoma. Nemudoma!
LOUISE Saj bi jo tudi jaz.
HIŠNICA Torej imate prednost.
LOUISE Polovico bi plačala takoj, preostanek pa prvega septembra. Celotnega zneska trenutno pač nimam pri sebi.
HIŠNICA Do septembra lahko počakam. A saj mi boste dati tudi kakšno malenkost za dodatne usluge, kajne?
LOUISE Če mi boste dovolili, da uredim zadeve, kot sem vas prosila ...
HIŠNICA Poosebljena obzirnost sem. Tudi jaz sem nekaj malega potovala, veste. Štorasta kmečka bunka nikakor nisem in to je za vas prednost.
LOUISE (nepotrpežljivo) Ja. Ja ...
HIŠNICA Lepo. Ustreza mi, da vas imam tu -zato vam bom tudi podaljšala najem. In gospod Alland me nikakor ne moti - tako odličen gospodje, tako olikan!
Louise stopi k omari in začne šteti denar, te bi želeli, da vam prinesem kakšno malenkost iz trgovine ali kaj podobnega, sem vam na uslugo.
LOUISE (ji izroči denar) Izvolite. Po mojem je točno.
HIŠNICA V redu. Napisala vam bom potrdilo o prejemu plačila ... Ampak pomeniva se še o pohištvu. S prvim julijem vam bom lahko ponudita tudi vso opremo, ki jo je najel vaš brat.
LOUISE Mogoče bi se o tem pogovorili kasneje.
HIŠNICA Prav. Vse lahko urediva natanko tako, kot boste želeli.
Odide.
LOUISE Moj bog - nora sem. Nora! A ne morem si pomagat.
Hišnica spet vstopi.
HIŠNICA Spet sta tukaj - tista slikarka in njena sestra. Naj ju...
LOUISE Kar naj prideta.
HIŠNICA Ce vi tako hočete. Samo to imam v mislih, kaj je najboljše za vas. Nikdar ne bi nikogar spustila naprej, če bi mi vi naročili, da ste šli ven.
LOUISE (zmedeno) Ja, ja!
HIŠNICA To počnem iz naklonjenosti - Bog ve, da iz čiste naklonjenosti do vas in lepega gospoda. Ne razumite me narobe, seveda, toda nekdaj sem bila mlada, veste... Pa ne, da se mi to zdaj pozna! In spomnim se, kako je bilo... 0 ja, vsekakor se spomnim, kako je bilo ... Naglo odide.
LOUISE (sebi) 0, hristus, kod hodi? Kaj sem naredila narobe? Zakaj ne pride?
Vstopita Erna in Ully.
ERNA Poštarje prinesel dobro novico.
Louise pomoli odprto pismo. Louise ga zmedeno prebere.
LOUISE Ne razumem...
ERNA Česa ne razumeš? Dobila sem umetniško štipendijo!
LILLV (veselo) Devet tisoč kron! No, tri leta bo dobivala po tri tisoč.
LOUISE (šibko) Res lepo, Erna.
LILLV In to pomeni, da lahko ostanem tukaj tudi jaz!
ERNA Tega nisem rekla.
LILLV Saj ne bi imela srca, da bi me poslala nazaj.
LOUISE Tudi jaz bom še malo ostala tukaj - vsaj za nekaj časa.
ERNA Ampak mislila sem, da si tega ne moreš privoščit.
LOUISE Zdi se mi, da bi nekaj časa še lahko shajala.
LILLV Tako se govori! Konec koncev imaš denar. Samo tistemu tvojemu bančniku moraš pisat. Tako sem srečna! Tako se bomo zabavale!
ERNA (robato) 0, se bomo res? Louise seje povlekla tako globoko v svoj mali svet, da jo še komaj kaj vidiva.
LILLV (z roko okoliLouisinega pasu) Ja, ampak zdaj jo bova zvlekli nazaj na plan!
LOUISE Ne govori tako!
ERNA Vedno, kadar te zadnje čase obiščejo prijateljice, te ni doma.
Opazi Allandov portret, kar jo za hip spravi iz ravnotežja.
LOUISE Dostikrat grem v gledališče... poleg tega pa hodim tudi k uram francoščine.
ERNA (zre v portret) Kdo je pravzaprav tvoj inštruktor?
Neprijetna tišina.
LILLV Saj res! Viggo mi je pisal.
LOUISE (hladno) la?
ERNA Šestnajst strani nesmisla.
Lilly stopi k oknu in začne brati.
Tukaj je vse čisto drugače! Prostor je isti, v njem pa je toliko novih reči. Zapravljaš, kot da bo jutri konec sveta, kaj? Oh, ne vzemi tega narobe. Saj veš, da ne morem iz svoje kože in vsem igram mamo.
Louise se obrne stran.
Ti grem na živce?
LOUISE Ne
ERNA Saj, kar počneš, se me najbrž ne tiče. Glej to - spet bere tisto pismo! 2e četrtič.
LILLY Saj ne berem, samo nekaj sem hotela preverit.
ERN A Ja, čisto vsako od šestnajstih strani pisma.
LILLV Oh, bodi tiho! Louise sploh še ne ve, da je Viggo našel založnika za svoje kratke zgodbe in zdi se mu, da bo lahko tukaj dobil stalno službo pariškega dopisnika, in ...
ERNA In, in, in! Vsi polagamo toliko upanja na reči, ki se potem ne zgodijo.
LILLV Ti si pa danes prav sitna.
ERNA Oprosti. Nihče ni vsak dan kot žamet.
LILLV Pa čeprav si ravnokar dobila štipendijo?
ERNA Seveda sem vesela. Poslušaj, Lilly... Zakaj ne bi skočila gor v atelje, za vsak primer, če se prikaže gospod Leseni hip. Obljubil je, da mi bo pomagal vse skupaj pripravit... (Louise) Imeli bomo zabavo, Bog nam pomagaj. Zato sva prišli dol -radi bi te prosili, da nas počastiš s svojo prisotnostjo.
LOUISE Zelo si prijazna. Ampak nisem prepričana, če bom lahko ...
ERNA (Lilly) Daj, pohiti. Če ne bo nikogar, ko pride, ga bo začelo metat in nazadnje bo ves besen odšel.
LILLV Saj prideš kmalu, kajne?
ERNA Ja, kmalu.
LILLV Mislim ... Če si sam s človekom, ki samo sedi in gleda predse, postaneš majčkeno živčen.
Lilly odide. Erna stopi k Louise in se s pogledom zapiči vanjo.
ERNA Saj nam ne boš spet zbolela, a ne?
LOUISE Zakaj pa to?
ERNA Zdiš se mi precej na koncu. Bleda si kot zid in ... haj ti je?
Vem, da si jokala, ne pretvarjaj se, da nisi. Govoriš z ekspertom za te reči. Nikakor nisi prvi takšen primerek, ki ga vidim.
LOUISE Slabo sem spala.
ERNA Aha, razumem. In to je vse, kaj?
In - mimogrede - kako pogosto te pravzaprav obišče Alland?
LOUISE Ne prav pogosto. Vsake toliko. Zadnje čase tako rekoč sploh ne. Ampak po drugi strani sem tudi sama bolj poredko doma ...
ERNA Za te igrice ti manjka izkušenj, a ne?
LOUISE Kako to misliš?
ERNA Lažeš. Po mojem ne bi smela več dolgo ostat tukaj.
LOUISE Hvala za nasvet, ampak ...
ERNA Kako zelo si shujšala! Tipično!
LOUISE Ampak, Erna...
ERNA Vem, da tega ne bi smeta reč... pa bom vseeno. Pazi se Allanda. Okruten je.
LOUISE haj pa veš o njem?
ERNA Poznam ga prek prijateljice. Iz njenega življenja je napravil pekel... potem pa jo je dal na čevelj.
LOUISE To ni res! Razšla sta se sporazumno. Drug drugega sta se naveličala.
ERNA /te/'?!
LOUISE 0 tem mi je povedal čisto vse.
ERNA Resda? (Se spravi k sebi.) No, ja. Resje, Tako poteka njegov skrbno načrtovani napad. In seveda nikdar ne pove, o kom pravzaprav govori. Ampak resnico nekoliko olepša -zapomni si to, olepšajo - laskavo, predvsem do sebe.
LOUISE Zakaj, zaboga, misliš, da bi jaz ...
ERNA Ker sem ga ravno srečala. Zunaj.
LOUISE (srečno) Tukaj? Zunaj?
ERN A Ja, ja. Zdelo se mi je, da je namenjen sem, ampak ko me je zagledal, je hitro zavit za vogal.
LOUISE Če gre že mimo, se včasih na kratko oglasi.
ERNA Saj. Boš zvečer prišla?
LOUISE Kam?
ERNA Si že pozabila? Pred komaj petimi minutami sem te precej blagohotno povabila na zabavo.
LOUISE (se zasmeje) Ja... Seveda se spomnim. Nisem pa prepričana... Najbrž vas bom prišla pogledat.
ERNA Razumem. Kako strašno prijazno od tebe. (Priprtih oči se zazre v Louise.) Torej pričakuješ Allanda?
LOUISE Ce pa ga že tako dolgo ni bilo in ... ERNA Najbrž se ni oglasil že cela dva dneva.
To je res tako dolgo, a ne?
LOUISE Erna, prosim, ne razjezi se, ampak zdaj bi te res prosila, če bi lahko šla.
ERNA Oh, za božjo voljo!
Ema odide.
Louise zaskrbljeno hodi sem in tja. Igra se z lasmi, se poskuša zamotiti s knjigo, a se ne more umiriti.
Vstopi Alland. Odkoraka k Louise in jo poljubi na čelo.
LOUISE Končno! Mislila sem že, da te nikdar več ne bom videla.
ALLAND {hladno) Saj si ne želiva, da bi zapadla v monotonost, kajne?
LOUISE Si bil jezen name?
ALLAND Ne... A prišel sem obiskat tebe. Ne tvojih prijateljic!
LOUISE Z njima se ne videvam več.
ALLAND Zadnjič, ko sem prišel, sta bili obe tukaj. Tako je bilo prav vseeno, ali sem pri tebi še jaz ali ne.
LOUISE {proseče) Prosim, obiskuj me - tako pogosto, kot si me prej.
ALLAND Nočem te delit z drugimi.
LOUISE {na robu solz) Zadnje dni mi je bilo tako hudo.
ALLAND Pozabi na to. Zdaj sem tukaj. In ...
kaj je to? Nova obleka. Meni na čast? LOUISE Ne! {Se zasmeje.) Ja. Je.
ALLAND Zadnje čase je v tvojih očeh nova svetloba. In naučila si se smejat.
Louise spusti pogled, da ga umakne pred njegovim preiskujočim.
Še zmeraj pa se oblačiš v črno. Zmeraj v črno. No... lepa je temu navkljub. Toda potrebuje rože!
Iz vaze potegne nekaj vrtnic in jih pripne na njeno ramo.
Tako-je že bolje!
Poglej se - kako suha in krhka si. Če bi te ovili v gazo in svilo in čipke, bi bila kot nezemeljsko bitje, duh otroka iz pravljice.
Se zavedaš, kako si se pomladila? In kako žariš?
LOUISE Svet se mi še nikdar ni zdel tako lep kot zdaj. Vidim ga s popolnoma novimi očmi -sonce, rože, to veliko, staro, lepo mesto s svojimi sivimi mostovi in uličnimi svetilkami, ki vse odsevajo v reki. Sapo mi jemlje.
ALLAND Tudi sama si postala skoraj lepa.
LOUISE Želim si, da bi bila. Vem, da lepe ljudi občuduješ.
ALLAND Tebe bi občudoval, čeprav ne bi bila.
LOUISE {mu seže v roko) Hvala. To mi pomeni več, kot če bi rekel, da sem lepa.
ALLAND Kakšna hecna stvarca si! Ko sem te prvič videl, si bila kakor uboga, izgubljena, ranjena mala ptica. {Popelje jo k ogledalu.) Si res taista ženska?
LOUISE Vsi prijatelji pravijo, da sem videt veliko mlajša.
ALLAND Sedi in mi dovoli, da sem tvoj najboljši prijatelj.
Sede, Alland ji spusti lase.
Kje imaš glavnik? Kakšne lepe, goste lase imaš. Glej, kako nežno in elegantno ti padajo na čelo. Prav njih vztrajno mučiš, ko sijih nasilno spenjaš. Z njimi bi morala ravnat tako... in takole...
In tako! No? Kaj praviš?
LOUISE Všeč mi je.
ALLAND Mi bo torej tista grozljiva figa v prihodnje prihranjena?
LOUISE Bo.
ALLAND Takšna si mi všeč.
Poljubijo.
LOUISE Torej sem srečna.
ALLAND Potem pa me objemi! Sama od sebe. Pokaži mi, koliko si zrasla, odkar sva se spoprijateljila. Pokaži mi, da si zdaj svobodna in močna in boš sledila svojemu resničnemu duhu.
Louise obotavljaje vstane. Nasmehne se ji. Poglejte jo, mojo Lulu.
Te lahko tako kličem?
LOUISE Seveda. Ampak še zmeraj meje strah.
ALLAND (jo objame) Strastna si, moja Lulu.
A, povej, si tudi močna?
LOUISE Moram bit močna? Saj imam tebe, kajne?
ALLAND Kaj pa, ko me ne boš imela več? LOUISE Kako to misliš?
ALLAND Povedal sem ti - ljubezen ne traja večno.
Louise se umakne.
Tudi ti me boš nekega dne sovražila. LOUISE Ne. Ne bom te.
ALLAND (nežno) kako to veš? Ce bi doživela brodolom in bi bila sama z mano na splavu sredi oceana, eden od naju pa bi moral umret... S kremplji in zobmi bi navalila name. lakaje človeška narava - tvoja, moja, nas vseh.
LOUISE Ne govori tako. Prosim.
ALLAND Pokaži mi ljubezen, ki se tiho umakne in umre.
LOUISE Raje bi umrla, kot da bi te prizadela. ALLAND Tega ne veš. Tega ne boš vedela, dokler ne boš stala tu povsem sama.
LOUISE Sama? Po ...
ALLAND Po vsej tej sreči.
LOUISE Ne straši me.
ALLAND Želim si, da bi prišla k meni brez vseh iluzij.
LOUISE Ne razumem te! Ravno prej sem še mislila...
Zdaj pa ne vem več, kaj naj si mislim! ALLAND Poglej me.
Nagne se k njej in jo prisili, da ga pogleda. kaj vidiš?
Louise je nerodno.
V mojih očeh vidiš resnico. A k nikomur se ne bom priklenil, nikdar. In nikogar ne bom priklenil k sebi. To je tisto, kar moraš razumet.
LOUISE Ampak to je ...
ALLAND To je svoboda! To je veselje in življenje - zate, ki še nikdar nisi res živela. LOUISE To je življenje, kakršnega si ne želim živet.
ALLAND Torej se ga preveč bojiš, da bi ga. Pa naj bo. Sledi svoji naravi.
LOUISE (proseče) Ne jezi se.
ALLAND Čeprav si tako strahopetna?
LOUISE Ne gre za strahopetnost.
ALLAND Za kaj pa? Se ti gnusim?
LOUISE Ne ... Ampak ljubezen opisuješ, kot daje nekaj začasnega, kot daje kakšno posojilo...
ALLAND Jaz ljubezni nikdar ne opisujem, ko je tu, sije iz mojih oči, seva iz vsega mojega bitja, kaj bi še rada? Zagotovila, obljube, prisege... Da te bom Večno ljubil', da te bom...
LOUISE Ne. Niti tega te ne prosim. Zelja ... odkriti nameni... to bi bilo dovolj.
ALLAND Vsekakor nameravam živet in se oklepat življenja. A to ne pomeni, da si lahko za eno samo sekundo podaljšam čas, ki mi je bil dodeljen. Natanko tako pa je tudi z ljubeznijo.
LOUISE Nisi me razumel.
ALLAND Zenske vedno to rečejo.
LOUISE Bi spremenila temo? Naj bo tako, kot je bilo prej.
ALLAND kot je bilo prej! Nikoli in nikdar ne more bit tako, kot je bilo prej. Lahko je več ali pa je manj, kot je bilo prej. A nikdar ne more bit enako. Zato se moraš odločit.
LOUISE Brez tvojega prijateljstva ne bi preživela.
ALLAND kakšne zablode! Ženske lahko vse preobrnejo v laž.
Pobere klobuk, da bi odšel.
LOUISE Ostani, prosim!
ALLAND Ne bodi tako tragična! Ce si mademoiselle želi, bom pač ostal.
A neprijetno bo, za oba.
Sede. Tišina.
Ne boriš se z mano, boriš se s sabo. Ruvaš se z lastnim duhom, pritiskaš ga ob tla, s prsti se oklepaš njegovega vratu, da hlasta za sapo... A niti z mezincem ne bom mignit, da bi ti pomagal.
LOUISE Zakaj si tak? Gustave, prosim, bodi spet, kakršen si bil prej,
ALLAND Kaj lahko še rečem? (Skrajno olikano.) Dovoli mi, da ti povem zgodbo. Prosim, sedi - tjale. Ne skrbi. Nikdar ne bi poskušal vzet nečesa, kar mi ni bilo ponujeno. Celo na potovanje okoli sveta bi se lahko odpravila z mano, pa bi bila povsem varna. Niti dotaknil se te ne bi, niti za las bližje ti ne bi prišel, kot sem ti zdaj, mademoiselle Strandberg.
LOUISE Kliči me Lulu.
ALLAND Zakaj bi te klical Lulu? Med nama ni bližine. Tujca sva, saj si tako hotela. Te moja zgodba ne zanima?
LOUISE Ja, seveda me.
ALLAND Govori kajpada o meni. Umetniki, ki doživijo blokado, in moški v določenih letih vedno govorijo o sebi. Si to opazila?
LOUISE No...
ALLAND Trenutno delam na doprsju neke dame. Zeto je privlačna - resnično grde ženske me te redko najamejo. Drži se me sloves, da nikoli ne olepšujem njihovega videza.
LOUISE Gotovo je mnogo kiparjev, ki to počnejo. Svoje naročnike olepšajo, potem, tako slišim, pa jim zaračunajo višji honorar.
ALLAND Resda?
No, ženska, na kateri delam trenutno, ima enega tistih obrazov, ki jih zelo težko upodobiš. Očarljive namreč niso same poteze njenega obraza, temveč izrazi, ki jih te poteze tvorijo s svojo gibkostjo. Njena lepota ni vsakdanja, običajna - gre za nekaj mnogo globljega, za lepoto duše. Ko govoriš z njo, jo lahko občutiš -naelektri te. Gre za skrivnosten čar, ki ga imajo določene ženske in vedo, da ga imajo.
Louise ne more prikriti svojega nemira. Takoj se mi je zasmilila - zdi se tako osamljena. Poročena je z madžarskim mogotcem, ki živi samo za svoje konje in konjske dirke. Nemogoče bogat je, na
desetine ljubic ima in povsem zanemarja svojo ženo.
LOUISE Čeprav je tako lepa?
ALLAND Zdi se, da ga njegove fantazije vodijo drugam. Sploh pa je, kot že veva, moč lepote prehodna.
LOUISE Kaj pa ona?
ALLAND Prežeta je s plemenitostjo. In ponosom. Razgledana je in prekrasna. Celo jato oboževalcev ima, a seji zdijo prazni in dolgočasni. Z njimi se igra kot s kužki, in ko jo začnejo dolgočasit, jih ošteje in nažene. Takšna ni po svoji krivdi - ni snob, a preprosto nobenega od njih ne ljubi. In hrepeni po nekom, ki bi ga ljubila. Kajti vsemu svojemu sijaju navkljub je njeno življenje popolnoma prazno.
LOUISE (z naporom) Jo poznaš že dolgo?
ALLAND Počutiva se, kot bi se poznala mnoga leta.
Je s tabo vse v redu? Nekam bleda si.
LOUISE Nič mi ni.
ALLAND Takšne ženske se mi zdijo neverjetno očarljive. Tako povsem se obvladajo, tak uvid imajo ... Obenem so svobodne, a od vsega ločene ... skoraj deviške. Za njo stoji polna teža njenega stanu in moči, pa tudi intelekta. V njeni krvi je prefinjenost generacij. Samo način, kako se oblači...
No, tak pač sem, všeč mi je, če se ženska lepo oblači. Vem, daje to nekaj, karti preziraš.
LOUISE (v vse večji stiski) Ne! To ni res ...
Tega ne...
ALLAND Občutek imam, da me že ovija v svoje mreže. Enega teh dni bom postal njena žrtev.
Louise se opoteče.
Le kaj ti je?
Zazre se ji v obraz, smehlja se.
Moj bog - je resnica tako boleča?
Seže po njeni roki in jo poljubi. Louise jo sunkovito umakne.
LOUISE Ne! Res misliš, da sem tako lahkoverna in naivna? Samo zato, ker nisem živela v
velikem, širnem svetu, kot si ti? Ampak tako zelo se motiš. Vem, kaj se greš. Vedno sem vedela. Hotela sem samo ... samo to ... Zanimalo me je, kako se bo zadeve lotil ta konkretni Don Juan. Zaslepila te je lastna obsedenost s samim sabo. Padel si v mojo past...
ALLAND (pobere klobuk) Torej se ni sprožila ravno uspešno, kajti jaz zdaj odhajam. LOUISE Zame je bilo fascinantno opazovat ženskarja pri delu - slovečega umetnika in zapeljivca...
Ampak, kaj pa ti? Kaj je tvoj izgovor? ALLAND Imel sem en sam motiv in tega ne bi analiziral. Če ptič poje - kaj bi raje storila? Bi zarezala vanj, ga nagačila in zaprla v stekleno vitrino? Ali pa bi ga raje pustila, da poje in se veseli svoje pesmi?
LOUISE Ptiči, ptiči, ptiči! Zakaj zmeraj govoriš o ptičih?!
Ampak tudi prav: kakšna trofeja bi bil zate tak dolgočasen star golob, kot sem jaz? Zakaj si me kar naprej zapeljeval? Kaj hoteš od mene?
ALLAND (hladno) Ničesar nočem. Plovem s tokom, da bi videl, kam me bo popeljala reka življenja.
K tebi sem pristopil kot eno človeško bitje k drugemu - odprt, zaupljiv in brez skrivnih namenov. Preprosto všeč si mi bila!
Potem sem te spoznat in postala si mi še bolj všeč.
Tako sem se želel dotaknit tvoje roke, te poljubit, te objet.
Je to tako nezaslišano? Za povsem naravno stvar gre, tako naravno, kot je dih: všeč si mi; želim si te; objamem te.
In ti objameš mene in mi izkažeš naklonjenost, kot sem jo jaz tebi.
Tako sem si mislil.
Ves ta čas pa... Vse, kar si želela ti, je bila nekakšna spolna izkušnja. Ti, s svojimi strogimi moralnimi principi! Sramuj se, nespodobna ženska!
Louise sede, si z dlanmi pokrije obraz, zajoka. Alland živčno koraka sem in tja.
Glej... žal mi je. Res. A kaj lahko storim? Vse to je tako neprijetno.
In kakšen nečimrn norec sem bil, da sem ti dal svoje doprsje. Prepričan sem, da si ga boš zdaj z veseljem spravila spred oči.
LOUISE Ne ... Ne še tega! Lahko obdržim vsaj tvoj kip?
ALLAND (njen obup ga gane) Saj ni tako hudo.
LOUISE Prosim, lahko obdržim vsaj tvoj kip?
ALLAND Ja. Seveda, če ga hočeš.
Ko bi le pustila, da se razvija, ta stvar med nama. Zakaj si jo morala uničit, zakaj si jo poskušala analizirat, in to tako nerodno?
LOUISE Ja, saj vem. Zakaj? Bog! Zakaj?
ALLAND Si mislila, da mi je vseeno? Samo zaradi tiste zgodbe, ki sem ti jo povedat?
LOUISE Ja!
ALLAND In najbrž te je bilo tudi sram, ker me nisi odklonila že prej?
LOUISE Ja.
ALLAND Ne moreš pričakovat, da boš razumela nekoga, kot sem jaz.
Tega sploh ne poskušaj. Tvoje meščansko, malo merilo je zame neustrezno. Enostavno mi ni kos. Ne pristajam na iste norme. 'Zakaj?' me vprašaš. 'Zakaj?' Vprašanje te ni vredno. Kaj pomeni tako vprašanje? Kako lahko razložim, zakaj si želim poljubit žensko? Če tega ne bi občutil, tega ne bi počel!
LOUISE Tako meje bolelo, ko si pripovedoval o tistem. Še sama ne razumem ...
ALLAND Bala si se, da te bom imel za preveč 'lahko'.
LOUISE Ja.
ALLAND (nenadoma nežen) Kako si lahko takšna - s temi tvojimi očmi in tem čelom in temi ustnicami?
LOUISE Če bi vedel, od kod prihajam, kako sem bila vzgojena... Bi morda razumel in mi odpustil.
ALLAND Ubogo bitje! Imela si trdo življenje. Napravilo te je sumničavo in defenzivno.
Kar si storila, si samo zato, ker si se s tem poskušala obvarovat. Mislila si, da te bom prizadel in samodejno si usekala. To bi moral vedet.
LOUISE Ja. Mislim, da sem se bala, da se me boš dotaknil pregloboko.
ALLAND (se nasmehne) In tega zdaj ne misliš več?
Louise mu vrne nasmeh.
(V šali.) Torej bi se s tvojim dovoljenjem morda umaknil?
LOUISE Ostani še malo.
ALLAND Pravzaprav ne morem. (Pogleda na žepno uro.) Njeno visokost sem že tako pustil čakat več kot uro. Danes moje delo ne bo kaj dosti napredovalo.
LOUISE Ampak... Prosim ...
ALLAND Prosim, ne vztrajaj, naj bom nevljuden do dame!
LOUISE Danes te torej ne bom več videla? ALLAND Ničesar ti ne morem obljubit. LOUISE Prosim, pridi potem nazaj!
Alland se prikloni, ji poljubi roko.
ALLAND Au revoir. A bientot, peut-etre!
Odide.
Louise gleda za njim skozi okno. Zazre se v dlan, kiji jo je poljubil, nato nanjo pritisne ustnice.
Skozi vhodna vrata zaslišimo glasove. HIŠNICA Pa če vam pravim, daje ni doma. ERNA Utihni že, ti trapasta vešča!
Erna vstopi s Hišnico za petami.
HIŠNICA Rinila je naprej in zame se sploh ni zmenila...
ERNA Z mademoiselle Strandberg se morava pogovorit.
HIŠNICA Pa sem ji dopovedovala, da vas ni doma!
ERNA Glej no, očitno je - pred nama stoji.
HIŠNICA Pa res.
LOUISE (Hišnici) Bi naju pustili sami, prosim? HIŠNICA Prav. Prav! Naslednjič bom torej spustila naprej cel Pariz.
Hišnica odide.
ERNA (razburjeno) Pogovorit se morava. LOUISE No, torej sedi, Erna.
ERNA Hvala. (Se postavi pred Louise.) Kar naravnost k stvari bom šla. Za Allanda gre. LOUISE Za Allanda?
ERNA Vem, da je pravkar odšel. Čakala sem, da bo.
Louise se zazre vanjo.
Rekla si, da ti je povedal zgodbo o neki ženski, slikarki...
LOUISE Ja, ja...
ERNA To sem bila jaz. kratka tišina.
LOUISE 0 tem vem vse. Vse.
ERNA Ne bi rekla. Veš samo tisto, kar ti je povedal on. Njegova verzija pa se zelo razlikuje od resnice.
LOUISE Lagal ne bi.
ERNA Ne, bi pa resnico naslikal z drugimi barvami! Hipnotiziral bi te, da bi vse videla skozi njegove oči in... (Se prisili, da se umiri.) Ti je rekel, da sta se oba naveličala drug drugega?
LOUISE Je.
ERN A On se je naveličal. Jaz pa ne. A zapustila sem ga. Rekla sem mu, daje med nama konec, tudi zame.
LOUISE Torej ni kriv on! Ti si.
ERNA Nekaj ponosa mi je le ostalo. Ne bom se zadovoljila z miloščino moškega, ki je bil nekdaj zaljubljen vame.
LOUISE Pa nisi že od začetka vedela, da se bo tako končalo?
ERNA Prav vseeno je, kaj veš! Po malem, počasi te premami, pridiga ti o svobodni ljubezni, te hrani z ostanki resničnih čustev, dokler - kljub svojim najboljšim namenom - ne podležeš lastnim iluzijam.
Louise spusti pogled. Erna jo prime za roko. Mislim, da bi morala iz Pariza, Louise. LOUISE Ne morem.
Ne, ne skrbi. Med nama se ni zgodilo nič. ERNA Vem, kako pogosto pride k tebi. Ce ga ni danes, bo prišel jutri... ali pojutrišnjem.
Pijavka je. Ne bo te pustil, razen £e ga prisiliš. Odtrgaj ga od sebe, preden se ti zažre v meso. Pojdi iz Pariza.
LOUISE Ni tako, kot misliš. Dovolj sem močna, da ga lahko zadržim na varni razdalji.
ERNA Še bolj si šibka, kot sem bila jaz ...
LOUISE Ne upam si stran. Moram ga videt, slišat moram njegov glas, in če sem za to prikrajšana, postane hrepenenje tako silno...
ERNA Misliš, da je varneje, če ostaneš tukaj?
LOUISE Ja.
ERNA Nedolžna si. Ne veš, kaj delaš.
LOUISE (se ji zazre v oči) Vem. Vem, kaj delam.
ERNA Samo zato, ker si se nekajkrat uprla skušnjavi - misliš, da si zato močna? Tega ne bo konec. In nazadnje boš njegova. Posegel bo po vseh sredstvih. Mučil te bo.
Posnema Allanda, ko je najbolj zapeljiv. 'Samo če boš prišla k meni sama od sebe... Bodi pogumna!’ In potem: 'Zakaj ob svojem delu vedno hrepenim po sreči, po ljubezni... povsem nemočen postanem.' In potem: 'Tako bogata je in lepa... povsem svobodomiselna, a omikana in lepo vzgojena. Ne vem, zakaj imajo tovrstne ženske takšno oblast nad mano... nedvomno bom postal njena žrtev.' Louise se obme vstran.
Resnično obvlada le to, kako zasadiš nož v odprto rano in ga zasučeš. Misliš si, da te bo ubilo, tako boli. A potem postaneš prepričana, da ga lahko ujameš... pa čeprav ti sam zagotavlja, da ga ne moreš.
Nikoli ga ne boš ujela. Spolzek je kot jegulja. Mogoče ga boš malo opraskala ... mogoče celo do krvi. Nikoli pa ga ne boš ujela in imela zase.
LOUISE Ti je govoril vse tisto - o dami, ki mu je za model doprsja?
ERNA (prikima) Ta mala pripovedka se mi je vrezala v spomin. Ta me je porinila prek roba. Taje bila tista, zaradi katere sem padla.
LOUISE Raje po tvojem resnična?
ERNA Zmeraj bo imel kakšno princesko, ki mu pozira. In dobro ve, kako jo lahko izrabi v
svojo korist. Na svojem lovu za ženskami iz nje napravi vabo. To se mi je posvetilo, ko je bilo vsega konec. Takrat sem šla še enkrat čez vse, korak za korakom. Za nazaj je lahko bit pameten. Ampak vseeno me je tako razbesnelo, da meje preslepil... z lastnimi rokami bi si lahko izruvala lase.
Ko mi je povedal zanjo, pa nisem mogla nič. Misel, da s svojo pozornostjo zasiplje neko drugo žensko, ko bi moral mene... Tega nisem prenesla. Vedela sem, da je čas za odločitev: naj se mu predam ali povsem odpovem.
In odpovedat se mu nisem mogla.
No, tako je torej bilo.
LOUISE Pa si bila srečna, takrat?
ERN A 0, ja. Bilo je neverjetno.
Ne. Ne, to pravzaprav ni res. Pozabljam na bedo! Na ponižanje. Kako sem ga čakala! Lahko je bil ljubeč. Včasih. In včasih ni bil. Vedno koga zalezuje. Tako je majhen. Kljub vsej svoji veličini je tako majhen in nečimrn. In glede žensk je nemogoč.
LOUISE Moj bog - poglej se! Ko govoriš o tem, kar siješ, zraven pa se pretvarjaš, da ti ni bilo dano spoznat resnično neverjetne sreče.
ERNA Spoznala sem vse peklenske muke! Ne veš, kako je, če imaš nekaj takega, potem pa to izgubiš.
LOUISE Ampak vsaj spomine imaš. Spomine, ki ti bodo razsvetljevali vse preostalo življenje.
ERNA Razsvetljevali življenje! Ne. Pravzaprav je ravno nasprotno. Preden je prišel v najin objem, je bil že v petdesetih, šestdesetih... stotih objemih drugih žensk. In prav vsaki je s tistim očarljivim glasom rekel: 'Dober človek si. Tako te občudujem.'
LOUISE Pa misliš, da njegov glas vedno zveni tako resnično?
ERN A 0, ja. Zato je tudi tako nevaren. Obstaja samo za tisti trenutek. Vsaki izmed nas da droben delček sebe, majhen grižljaj resničnega čustva. Zato je Allanda ostalo tako malo. Postrgal seje že skoraj do dna.
LOUISE Ja. Mogoče sem stvarem dovolila, da so šle predaleč. Bila sem šibka. Mar bi mu rekla, naj...
A kaj, če ima prav? Zdaj je gotovo čas, da se odločim. S tem ne morem več odlašat. ERNA Torej boš odšla?
LOUISE Nujno moram stran. Take skušnjave nisem do zdaj doživela še nikdar, take ne. ERN A In dokler boš še tukaj: obljubi mi, da bodo tvoja vrata zanj ostala zaprta.
LOUISE Ja
Samo ... ne še nocoj. Nikamor ne morem, ne da bi se poslovila. Tega ne bi prenesla.
Jutri pa...
ERNA Boš šla.
LOUISE Mislim, da bom res.
ERNA Saj ne veš več, kaj misliš!
LOUISE Ne morem stran, ne da bi mu povedala, kaj mi je pomenil.
ERNA Nevarna taktika.
LOUISE Včasih se mi res zdi...
No, daje zaljubljen vame.
ERNA Tako se je zdelo tudi meni.
LOUISE kaj pa, če bi me zaprosil?
ERNA Moj bog! Tako razmišljamo vse! A svojim čustvom ne bo nikdar dovolil, da bi preglasila intelekt. Nikoli se ne bo pustil priklenit. 'Ljubezen je minljiva,' kot pravi. In potem, ko bo vsega konec, te bo cmoknil na čelo in že ga ne bo več.
Ti pa obstaneš.
Popolnoma sama si.
Louise se strese.
Pojdi domov. Pozabi na izgubljeno. Nisi tako močna, kot sem bila jaz, in resnično sem trpela.
Padla sem tako nizko, da sem ga častila. Po vseh štirih sem lazila po prahu pod njegovimi nogami. A zdaj je vsega konec. Bolečina me je okrepila. Poglej me zdaj! Enakovredna sem mu. Moja dela visijo tik ob njegovih. Sovraštvo je zaplodilo moč in željo po uspehu. Če lahko sovražiš, lahko preživiš. LOUISE Jaz najbrž nisem.
ERNA In zato moraš stran. Pojdi, zakoplji se v ljubke, domače stvari in poskusi vse skupaj pregnat iz spomina.
LOUISE Ja, rada bi se vrnila domov. Počutim se, kot bi bila zaprta v podzemnem svetu trotov, kjer je edina svetloba ogenj in je edini užitek mučenje ljudi.
Mogoče me bo rešilo, če se bom lahko vrnila na sonce, v tiste zelene gozdove in mrzli veter z morja.
Vstopi Alland. Ko zagleda Erno, se hladno prikloni. Nato stopi k Louise in ji poljubi roko. ALLAND Izkazalo seje, da sem danes lahko prost. Tako sem tu.
LOUISE Hvala. Nisem pričakovala ...
Ozre se k Erni.
ALLAND Nisem prepričan, da se me mademoiselle VVallden spomni... Če se me, to vedno pozabi pokazat...
Erna kljubovalno odide.
(Nekoliko zmedeno.) No, ta ženska vsekakor ve, kako se ohrani dostojanstvo.
Ampak kaj je s tabo?
LOUISE Nič. Vseje v redu.
ALLAND (jo prime za roko) Povej... je mademoiselle VVallden ... Vsaj poglej me! Sem kaj takega naredil? Sem te kako prizadel?
LOUISE In če si me - ne bi bilo vseeno? ALLAND Vseeno bi bilo, če bi te prizadel? Kaj misliš s tem?
LOUISE Nič, nič. Samo nekoliko pretresena sem. ALLAND Zakaj?
LOUISE Takšna pač sem. Ti bi rekel, da sem trapa,
ALLAND No, zdaj pa moram slišat, kaj je bilo. LOUISE Odšla bom iz Pariza.
ALLAND Kdaj?
LOUISE Jutri.
ALLAND Je od doma prispela kakšna pomembna novica?
LOUISE Ne.
ALLAND Zakaj pa potem ... Zaradi mene?
LOUISE Ja.
ALLAND Sem tako nevaren?
Ti smešno bitje! Nisi niti prava deklica, niti prava ženska.
LOUISE Ženska sem in dovolj stara, da razumem napake, ki sem jih naredila. ALLAND Ne bodi skromna. Veš, da si mlada! Mlada si po svojem videzu, počutiš se mlado, a nimaš čustev ženske.
Louise molči.
Mogoče ni tako?
LOUISE Ni.
ALLAND Nezmožna si ljubezni.
LOUISE Ne smem. Nočem.
ALLAND Res misliš, da se ljubezen zmeni za 'ne smem' in 'nočem'?
LOUISE Ne. Žal.
Potegne jo k sebi.
Ne!
Objame ga in mu nasloni glavo na prsi. ALLAND Lulu, vse tvoje telo kliče 'Ja!' Sleherna kita, sleherni živec...
LOUISE Ne. Žal mi je. To je proti vsemu, v kar verjamem.
ALLAND Kaj ženske vedo o tem, kaj hočejo! Vsaj glede tega si prava ženska!
Jo spusti.
Pa pojdi, Lulu. Pojdi. Tvoja nordijska duša o strasti ne ve kaj dosti.
LOUISE Ne bodi grob. To je zame boleče! Ločila se bova ... Ali bi rad, da ostanem? Vse bom storila... razen tega.
ALLAND Gre za vse ali nič. Če se odločiš za nič, lahko pač greš.
LOUISE Doživela sem takšno radost. Občutila sem nekakšno divje veselje, kot bi spustili na tisoče ptic in bi mi te krožile okoli glave.
Ko sem s tabo, se žalost in nesreča zdita oddaljeni - predaleč sta, da bi se sploh spomnila nanju.
kadar te ni ob meni, pa se počutim, kot bi s sveta izparela vsa sreča. Saj si videl, kako je 2 mano, če te nekaj dni ne vidim.
Mislim, da se mi bo zmešalo ali pa bom umrla.
Nobenega smisla nima, da govorim o 'prijateljstvu' ali 'naklonjenosti'. Ljubim te, popolnoma in brezupno.
ALLAND Pa v ljubezni ni upanja?
LOUISE Po mojem ne.
ALLAND Čas ozdravi vse rane.
LOUISE Teh ne.
ALLAND (prijateljsko) Ti uboga stvarca! Ne razumem te - tako drugačna si od mene -a smiliš se mi vseeno. Iskreno nesrečna si. Rad bi ti pomagal, če ti le lahko. Naj bom nesebičen. Bolje bo, da greš. Za tukajšnje življenje nisi dovolj krepka. Lepše ti bo doma. Poišči si prijaznega moža, živi v miru in tišini, skladno s svojo naravo in načeli.
LOUISE Ne morem.
ALLAND Bodi močna. Pojdi.
LOUISE Tako dober si. Prav zato je to težko.
ALLAND Jaz, da sem dober! Tega mi ni rekel še nihče.
LOUISE Niti kdo, ki te je ljubil?
ALLAND Nihče.
LOUISE Vem, da si dober. Zaslužiš si, da si srečen.
ALLAND Življenje nam ne dodeli vedno tistega, kar si zaslužimo.
LOUISE Tako slabo me poznaš. V meni si vzbudil takšno spoštovanje, da se nisem bila zmožna pošteno pogovorit s tabo.
ALLAND Vem, da so ti bile moje napake dovolj očitne. Pred tabo jih nikdar nisem skrival.
LOUISE Zato sem videla, kaj je v tebi dobrega. Kaj je velikega.
ALLAND Res?
Torej se ne strinjaš s tistim, kar pravijo - da je z mano kot umetnikom konec?
LOUISE Ne
ALLAND (energično) Ne! In pokazal jim bom, da imaš prav.
LOUISE (ga primeža roke) Prosim, daj. Prosim, daj!
ALLAND Pa ti je res kaj mar, če uspem ali ne?
LOUISE Kako slabo me poznaš!
ALLAND (počasi, opazuje njen obraz) Ja. V tej tvoji glavi se dogaja toliko. Več, kot sem si mislil.
Z dlanmi objame njeno glavo in jo poljubi na čelo.
Adieu, Lulu. Hvala ti. Pomisli kdaj name, vsaj včasih.
LOUISE Bom. Vedno.
ALLAND (se ji zazre v oči) Bi bil res lahko srečen? Bi bil miren in zadovoljen, kot drugi ljudje? Včasih se mi zdi, da bi bil lahko. Saj ne pričakujem veliko ... a morata bi bit neskončno nežna, ženska, s katero bi bil vse življenje, saj sem tako nemiren in nevrotičen... V življenju nisem srečal veliko takšnih žensk.
LOUISE In koliko sijih?
ALLAND Dve.
LOUISE Eno preveč.
Allandjo poljubi na glavo in odide. Louise se sesede na tla.
TRETJE DEJANJE
Deževen julijski dan v majhnem podeželskem švedskem mestu. Dnevna soba s starinskim, togo razporejenim pohištvom. Zofa in stoli so z belimi rjuhami zaščiteni pred prahom. Miza je pogrnjena s čistim belim prtom, ob oknu visijo bele zavese. Ročno tkana tekača na tleh tvorita križ. Na okenski polici so rože - fuksije, geranije in kaktusi. V veži, vidni skozi vrata, opečnata tla na tradicionalni način prekrivajo veje brina. Druga vrata vodijo v kuhinjo in obednico. Louise, oblečena v bombažno obleko, sedi ob oknu in zre skozenj. Botilda vstopi s skodelicami kave na pladnju, ki ga skrajno skrbno odloži na mizo.
LOUISE Vedno tako dežuje?
BOTILDA Saj veš, da vedno, ljubica, ho je trava pokošena, vedno dežuje.
LOUISE Niti enega sončnega dneva, odkar sem se vrnila. Niti enega dneva, ko bi bilo tam zunaj kaj bolje, kot je danes.
BOTILDA hako pa bi rada, da bi bilo? Tako je pri nas. Tako je pri nas zmeraj.
LOUISE Ja. Ravno to sem hotela reč.
BOTILDA £e vprašaš mene - pa ne, da se me to tiče - ampak če je človek po potovanju v tujino nesrečen, mi res ni jasno, zakaj bi tja sploh hodil.
LOUISE Cisto prav imaš Botilda. Mnogo bolje je enostavno ostat doma. (Vstane.) Kateri dan je danes?
BOTILDA Kakšno vprašanje! Prav dobro veš, da je tvoj rojstni dan.
LOUISE To že. Ampak kateri dan je - torek, sreda?
BOTILDA Sreda, kajpada - tržni dan.
LOUISE Ne morem verjet - sta res minila komaj dva tedna, odkar sem se vrnila?
Bila je sreda, kajne?
BOTILDA Bila.
LOUISE Pred štirinajstimi dnevi. Tako je, kot bi minilo štirinajst let. Tako je, kot bi
zaspalo življenje samo, kot bi enostavno obsedelo, negibno, v globokem snu ... in bi ga počasi prekrival prah.
BOTILDA Bogec mili, s prahom bova pa že nekako opravili, verjemi!
Louise sede k mizi in izbruhne v jok.
Pazi, ljubica! Kaj pa počneš, prt je čist! Botilda vznemirjeno poravna prt.
Louise vstane, a ne more nehati jokati.
Ne vem, kaj te je obsedlo, odkar si se vrnila iz tistega nesrečnega Pariza. Preprosto nisi več ti.
LOUISE Ne.
BOTILDA Saj ne boš šla po isti poti kot Agnes, a ne?
LOUISE 0, Bog, ne govori tega. Prerezala bi si žile.
BOTILDA Takih reči pa ne bom poslušala! Na tem svetu ostanemo, kolikor dolgo želi Bog. Louise se vrne k oknu in se spet zazre skozenj. Oh, pri moji veri, kaj bova s tabo? Na rojstni dan ti res ne bova dovolili jokat. To ni dobro znamenje, prav gotovo ne.
LOUISE Ne morem se ustavit!
BOTILDA Le kaj bi lahko skrbelo tebe? Toliko jih je, ki te radi vidijo. Samo počakaj, da ti povem, koga sem srečala danes zjutraj na poti na tržnico.
LOUISE Ne zanima me.
BOTILDA Bila je šesta zjutraj, on pa je bil že na nogah - govorim seveda o upravniku banke - in nikdar ne boš uganila, kaj je počel.
LOUISE Ne.
BOTILDA Nabiral je rože! Res lep šopek. In nikakor ni skrivnost, za koga so!
LOUISE Upravnik banke je od nekdaj zelo prijazen.
BOTILDA Taki so moški! 2e ima svoje razloge. ZasliSi se piščalka lokomotive.
LOUISE Vlak je pripeljal.
BOTILDA z veliko goveda, gotovo. Danes je živinski semenj - večji, kot je bil kdaj koli. Gospod Svensson bo najbrž pripeljal vse tri svoje telice...
Stopi do okna.
Ja - glej, kako derejo ven. Gospod... na, njegov priimek zmeraj pozabim, pa vikar iz Vallbyja... 0, glej! Tamle je inšpektor Knutson! In kdo je tisti mladi pob, ki hodi ob njem?
Louise vsa srečna vstane.
LOUISE Viggo! Viggoje!
Pomaha skozi okno.
BOTILDA Kaj takega, resje gospod Viggo! Skoraj ga ne bi prepoznala. In očitno se mu mudi - bolje bo, da se zganem, potreben bo skodelice vroče kave.
Odide v kuhinjo.
Louise odpre vrata. Viggo vstopi v vežo. LOUISE Viggo! Prišel si!
VIGGO Vse najboljše!
Sleče popotni plašč in si sname galoše.
No, tako je že bolje. Zdaj pa daj, da te vidim. Tako drugačna si!
LOUISE Misliš?
VIGGO Kaj je bilo? Kaj ti je to naredilo - Pariz ali mamina smrt?
LOUISE Kako to misliš?
VIGGO Zacvetela si! Tako si lepa.
LOUISE Pridi, sedi. Potovanje te je gotovo utrudilo.
VIGGO Niti najmanj. Mene ne izmozgaš tako hitro.
LOUISE Spočit si moraš, tako kot vsi drugi. VIGGO Ampak ne še takoj. Ob enih moram spet na vlak.
LOUISE Kar šel boš! Kam pa greš?
VIGGO (veselo) V Pariz. Dobil sem honorar za svojo knjigo in za časopis naj bi napisal nekaj člankov. Z denarjem bom torej nekako zvozil, vsaj upam.
LOUISE (pobito) Mislila sem, da boš ostal... Oči se ji osolzijo.
Viggo jo poboža po laseh.
VIGGO Ne bodi žalostna! Nasmej se!
Botilda prinese kavo.
Dober dan, Botilda.
BOTILDA Hvala, hvala, pa tudi vam en dober dan. Kakšno lepo presenečenje - in še na
njen rojstni dan. Res ste dobrodošli. Bi skodelico kave? Ta vas bo po vaši dols;! poti postavila na noge.
VIGGO Hvala, zelo ste prijazni. Kako je kaj z vami?
BOTILDA Hvala, gospod, z mano je vse v najlepšem redu. Tale stara vreča kosti se nima nad čim pritožit. Ampak gospodična Louise... No, to je druga reč. Žal mi je, gospodična, ampak povedala mu bom, kot je. In zato je še dobro, da ste tukaj, gospod Viggo: če je vi ne morete spravit v dobro voljo, je ne more nihče!
LOUISE Bojim se, da ga ne bova mogli zadržat pri sebi za dolgo, Botilda. Ob enih ima že vlak.
BOTILDA Ob enih! Ne! kam pa se vam tako mudi?
VIGGO V Pariz! (Sezasmeje.) Vračam se v Pariz.
BOTILDA Spet greste tja?
Viggo prikima.
No, kaj takega. Bi mi lahko, prosim, povedali, zakaj je to mesto nekaj tako zelo posebnega?
VIGGO Nekaj tako zelo posebnega je preprosto zato, ker si vedno želiš, da bi se vrnil tja!
LOUISE Natanko tako.
BOTILDA Torej sem prepričana, daje najbolje, če v Pariz niti nosu ne pomoliš. No, bi še malo kave?
VIGGO Ne... hvala.
BOTILDA Potem jo bom odnesla. V kuhinji bo ostala topla. Mislila sem, da bodo do zdaj že prišli.
VIGGO kdo?
BOTILDA kako to mislite, ‘kdo? Nekdo ima vendar rojstni dan, a ne? Torej bodo prišli obiski. Čeprav ne zgleda, da bi se gospodična tega veselila.
Odide.
Viggo prime Louise za roko.
VIGGO kaj je? Povej.
LOUISE Nič ni, Viggo. Cisto nič.
VIGGO Ampak jaz sem vendar tvoj zaupnik! Moraš mi povedat.
LOUISE 0 bog, mislim, da prihajajo ...
Iz veže zaslišimo glasove. Skozi vrata vidimo Co. in Gdč. Knutson, ki si sezuvata galoše. GA. kNUTSON Pazljivo, sicer bo zaradi naju v hiši prava svetopisemska povodenj. Postavi dežnika v kot, Agneta ... In posodi mi svoj robček, popivnat moram papir, v katerega so zavite rože, čisto je premočen ...
Louise vstane, da bi pozdravila gostji. Ga. in Gdč. knutson vstopita s šopkom.
Dober dan, ljuba Louise. Vse najboljše. (Ji izroči rože) Ah, to vreme je resnično srhljivo, ni res? LOUISE Najlepša hvala. Hvala.
GDC. kNUTSON In kako lepo je tu videt tudi vas, gospod Pihl. V trgovini so nama povedali, da boste prišli. Nedvomno prav na čast rojstnega dne gospodične Louise!
Tudi Gdč. knutson ji ponudi roko.
LOUISE Prosim, kar po domače, sedite, gospa knutson.
Odide v kuhinjo, da bi Botildi naročita to in ono. Ga. knutson sede na zofo. Gdč. knutson sede za mizo.
GA. kNUTSON No, no. Prav prisrčno. Gospod Pihl, povejte nama: kako je kaj v širnem svetu?
VIGGO Bojim se, da o širnem svetu vem bolj malo. Vreme pa je res obupno!
GA. kNUTSON Prejšnjo soboto smo nameravali na izlet v gozd, ampak zaradi vremena smo se mu preprosto morali odpovedat.
VIGGO Verjamem.
Botilda prinese kavo.
GA. KNUTSON Dober dan, Botilda.
GDČ. KNUTSON Dober dan, Botilda.
LOUISE Bi skodelico kave?
GA. KNUTSON Z veseljem, draga moja Louise ji natoči kavo.
Komaj sva vas prepoznali, gospod Pihl! Toliko časa je že preteklo - toliko, da je natančno število dni zabeležit le skrivni dnevnik moje hčere.
Gdč knutson zardi in dregne mamo.
Oh, daj no, vsi vtem mestu smo si na jasnem, kaj je glavna tema tvojega dnevnika.
GDČ. KNUTSONMama!
GA. KNUTSON Ne skrbi, o tem ne bom več govorila. Bi pa morali vedet, gospod Pihl, da moja hčerka ne trpi pomanjkanja ženitnih ponudb. Niti slučajno!
GDČ. KNUTSON {si obupno želi spremeniti temo) Kako dolgo boste ostali tu, gospod Pihl?
VIGGO Do enih.
GA. KNUTSON Moj bog! Slišali sva, da boste pri nas cel mesec. Ah, kako bodo Agneta in njene prijateljice razočarane. Nameravale so nas razveselit s krajšim dramoletom in za eno izmed vlog so imele v mislih vas.
VIGGO Prepričan sem, da bodo z lahkoto našle zamenjavo zame.
GA. KNUTSON Z lahkoto! Ne bi rekla.
GDČ. KNUTSON Prosit smo vas hotele, da bi prevzeli...
VIGGO Glavno moško vlogo?
GA. KNUTSON Natanko tako. In glavno žensko naj bi odigrala...
VIGGO Morda gospodična Strandberg?
GA. KNUTSON 0, ne! Glavno žensko vlogo bi seveda prevzela Agneta.
VIGGO A. Lahko bi si mislil.
Gdč. hnutson se zahihita.
GA. KNUTSON Ojej, ni videt, da bi se Louise kaj dosti veselila svojega rojstnega dne.
LOUISE Da ne?
GA. KNUTSON Ne, bojim se, da ne. Dajte no, gospod Pihl. Res ne morete storit ničesar, da bi razvedrili svojo polsestro? Zdi se mi prav melanholična.
VIGGO Louise ni nikdar pretirano razposajena.
GA. KNUTSON Ampak poglejte jo, danes res ni čisto pri sebi.
GDČ. KNUTSON Tako se trudimo, toliko si damo opravka z njo - pa prav nič ne zaleže.
LOUISE Zelo sem hvaležna za vso vašo pozornost...
GA. KNUTSON Vam pa res ni treba prosjačit za pozornost! Prepričana sem, da poznam
nekoga, ki si žeii edino tega, da bi vas od jutra do večera zasipal s pozornostjo. Botiida prinese šopek.
BOTILDA Tale šopek ti po svojem kurirju pošilja gospod Moller. Sam na žalost ne bo mogel prit, dokler se banka ne zapre. Danes ima toliko strank, veš.
LOUISE Hvala, Botiida.
Ga. in Gdč. hnutson se pomenljivo spogledata.
GA. KNUTSON Ubogi gospod Moller!
Gdč. hnutson se zahihita.
LOUISE Zakaj'ubogi?
GA. KNUTSON Ves dan bo moral čemet v banki.
LOUISE Bi še malo kave, gospa Knutson?
GA. KNUTSON Ne, hvala, draga moja. Veš, da ti nočeva spit vse kave, kaj pa bi ostalo za gospoda Mollerja, ko bo končno prišel? In kavo ima tako rad - še posebej, če mu jo natoči ta drobna ročica!
Potreplja Louise po dlani.
LOUISE Jo dotočim komu drugemu?
GDČ. KNUTSON Prosim ... No, samo kapljico.
LOUISE Takole.
GA. KNUTSON Pametno bi bilo, da kmalu odrineva. Če kosila do dvanajstih ni na mizi, se moj mož spremeni v trola. Ah ja, takšno je življenje poročene ženske!
GDČ. KNUTSON Ampak mama...
GA. KNUTSON Seveda, prav imaš, ljubica. Življenje poročene ženske je v resnici čudovito.
V slovo ponudi Louise roko.
Koliko let si dopolnila danes, draga moja, če smem vprašat?
LOUISE Dvaintrideset.
GA. KNUTSON Moj bog! (Se zasmeje.) Potem je skrajni čas. Nasvidenje in pozdravite gospoda Mollerja!
GDČ. KNUTSON Nasvidenje, gospod Pihl!
Bon voyage\
VIGGO Najlepša hvala. ho odideta, se Louise vrne in za sabo zapre vrata.
Uf!
Louise se vrne k oknu.
Botilda se vrne s pladnjem in začne pospravljati skodelice.
BOTILDA Ježeš, koliko rož! Toliko jih še svoj živ dan nisem videla na kupu. Gospodična pa sedi tamle kot kupček nesreče.
Odide v kuhinjo.
VIGGO kaj je, Lou? Meni gotovo lahko poveš.
LOUISE Saj niti sama ne vem. Počutim se tako tuje - kot bi bila tujec v lastnem domu. In kar naprej me zebe.
VIGGO Pariz pogrešaš.
LOUISE Ja.
VIGGO Lahko si predstavljam, kako ti je tukaj. V vsakem kotu ždi samota. Tu je bila doma tvoja družina, tu si odraščala z ljudmi, ki si jih imela rada... Zdaj pa si ostala sama.
LOUISE Ni samo to. Ljudje so zelo prijazni, vsekakor, ampak počutim se, kot da ne spadam več sem. Dneve si zapolnjujejo s stvarmi, ki so meni tako nepomembne. Stvari, ki jih zanimajo, so tako drobne, tako plehke. Ampak njihovo namigovanje me vseeno prizadene.
VIGGO Hočeš reč...
LOUISE Vse to hihitanje, pomenljivi pogledi, neprikrito drezanje. Odvratno je.
VIGGO Nimaš tukaj res nobenega prijatelja?
LOUISE (odkima) Počutim se, kot bi mi v zadnjih dveh tednih lasje osiveli, srce pa zmrznilo.
VIGGO Louise!
LOUISE Se spomniš tiste stare pravljice o mladem dekletu, ki postane nevesta kralja gorskih trolov? V pravljici je govora o nekakšnem uroku - svet trolov je tako sijajen, da je dekle kot uročeno in kar naprej hrepeni po tem, da bi se vrnila vanj. Tako se počutim. Začaral meje svet, ki ni moj.
VIGGO Mene tudi.
LOUISE Ampak tebi ne bo hudega - lahko se vrneš vanj, tam te čaka celo nevesta ... Jaz pa...
Kaj bo z mano?
Nič! Zaljubljena sem v senco. Nikoli ne bo moj, zato so vse, kar imava, samo sanjarije, ne pa nekaj resničnega.
VIGGO Zakaj nikoli ne bo tvoj?
LOUISE Ker sem prepričana, da je ljubezen lahko samo brezpogojna, za vedno. On pa ... To je proti vsemu, v kar verjamem, Viggo. Proti moji naravi je, da bi dala svojo ljubezen samo začasno. Samo za hip.
VIGGO (ganjeno) Ko ljubezen klije, ko njene korenine segajo vse globlje in se razpirajo listi, ni prav, da ji ne bi bilo dovoljeno zacvetet. Ce odrežeš popek, gotovo čutiš, da bo celotna rastlina umrla. Imam prav? Ti je, kot bi bile njene korenine tako globoko v tebi, da boš umrla, če umre ona?
LOUISE Ja, Viggo. Prav imaš.
VIGGO Težko ti je, Lou.
LOUISE Ne prepoznam več sebe, kot sem bila nekdaj, v teh tihih sobah z nizkimi stropi, z rjuhami, s katerimi je vse pregrnjeno. Sem bila tista deklica res jaz? Sem se tu igrala? Sem verjela v Boga, imela občutek, da sem močna, da so moja prepričanja neomajna?
VIGGO Poskrbet moraš zase in za svojo prihodnost.
LOUISE Kakšno prihodnost? Ko pomislim, da bi za vedno ostala tukaj, v tej mrzli hiši... Ko pomislim na leta, ki pridejo in gredo, ne da bi ga še kdaj videla ali vsaj zaslišala njegov glas...
Dan za dnem in niti enega pisma - potem se vseh tistih dni in tednov in let ne zdi več mogoče prenašat. Kje bo veselje, kje bo lepota? Samo prazne sobe.
Zato sem mu pisala.
Nisem več čisto prepričana, kaj. Samo poskušala sem si zagotovit, da me ne bo pozabil.
VIGGO Pred koliko dnevi si mu pisala?
LOUISE Težko rečem. Ne vem, kaj seje zgodilo z dnevi, zdi se, kot da jim ni več konca. Čas je povsem izgubil svojo obliko
... praznina pa je ni. Vse različne oblike praznine poznam.
VIGGO In če te bo prosil, da se vrneš k njemu?
LOUISE Bom šla! Na slepo. Nemudoma. Ne da bi se spraševala o posledicah.
VIGGO (Jo boža po glavi) Ničesar ti ne bom svetoval, da ti ne bo še huje. Mogoče boš vse skupaj videla drugače, ko se nekoliko umiriš. Zaslišimo, da si v veži nekdo sezuva galoše, dežnik pade po tleh. Nekdo potrka na vrata in v dnevno sobo vstopi C. Moiler, upravnik banke.
G. MOLLER (seprikloni) Gospodična Louise, res mi je žal, da vas nisem mogel obiskat prej. Vsekakor se nisem nameraval odreč veselju, da vam osebno predam svoje čestitke.
LOUISE Hvala za rože. Zelo prijazno od vas, da ste se spomniti name.
G. MOLLER Z veseljem! Dober dan, gospod Pihl. Slišim, da bo vaš tokratni obisk zelo kratek.
VIGGO Res bo.
G. MOLLER Gospodični Louise je gotovo žal, da boste odšli tako kmalu.
LOUISE Seveda. A vesela sem, da sem ga videla, pa čeprav samo na kratko.
G. MOLLER Na vlaku pa bo gotovo velika gneča.
VIGGO (pogleda na uro) In poskrbet bom moral za svojo prtljago. Najbrž bo najbolje, če kar grem.
LOUISE Že?
VIGGO (sejizazre v oči) Bi rada, da ostanem?
LOUISE Hvala, Viggo, ampak ne. Na pot moraš.
VIGGO (jo prime za roke) Torej nasvidenje.
LOUISE (s solznimi očmi) Nasvidenje. Pozdravi Pariz še v mojem imenu.
VIGGO Nasvidenje.
Seže v roko G. Mollerju.
G. MOLLER Prijetno pot
VIGGO Hvala. (Stopi h kuhinjskim vratom.) Adijo, Botilda! Zdaj grem!
BOTILDA (vstopi, si briše roke v predpasnik) Nasvidenje. 0! Gospod Moiler! Nisem vedela, da ste tukaj! Nihče mi ni povedal, da ste prišli! Grem po kavo!
G. MOLLER Jaz je ne bi, hvala.
LOUISE Vam morda lahko ponudim kozarec vina?
G. MOLLER Hvala, a če sem povsem odkrit, bi mi ob tej zgodnji uri takoj stopilo v glavo.
VIGGO (zdaj v plašču in galošah, iz veže) Nasvidenje!
LOUISE Adijo, Viggo.
BOTILDA Gospod Moiler, sedite, prosim. Gospodična Louise nujno potrebuje družbo, sicer bo spet začela pretakat solze.
Botilda odide.
G. MOLLER Z veseljem malo posedim, če vam ni odveč, gospodična Louise?
LOUISE Seveda mi ni odveč, gospod Moiler!
G. MOLLER Povejte, odkrito - ste zelo žalostni, ker Viggo odhaja?
LOUISE Sem. Tuje tako samotno.
G. MOLLER (sočutno) Vam lahko kako pomagam? Hočem reč...
S postaje se zasliši piščalka lokomotive.
LOUISE Naslednji vlak bo Viggov.
G. MOLLER Res bo.
Tišina.
LOUISE (se poskuša spraviti k sebi) Torej ste za danes z delom opravili?
G. MOLLER 0, ne - na srečo imam toliko dela, da bom popoldne še kako zaposlen.
LOUISE Radi delate?
G. MOLLER To je edino, karti pomaga, ko si na tleh.
LOUISE Ko bi smela delat tudi jaz.
G. MOLLER Gospodična Louise, vaše delo bi bilo lahko dom, ki gaje potrebno napravit lepega in svetlega.
LOUISE Moško delo hočem. Takšno, da ob njem pozabiš, kako si nesrečen. Da te vsega prevzame in se mu posvečaš uro za uro. Številke na papirju, razvrščene v stolpce, da jih imaš polno glavo in utišajo vse druge misli...
Cas mine, ne da bi se ti tega sploh zavedel. In potem je dneva že konec in utrujen si, tako fizično kot psihično. In kako čudovito mora
bit, da težeš in potoneš v spanec brez sna, si nabereš moči za še en delovni dan.
G. MOLLER Ne govorite tako! Zakaj ste žalostni, gospodična Louise? (Jo prime za roko.) Kaj seje zgodilo? Kaj vas tako bremeni? Povejte, pomagalo vam bo. Če še vedno lahko zaupate svojemu staremu prijatelju?
LOUISE Lahko, ampak...
G. MOLLER Vam je hudo, ker ste izgubili mamo? Tuje bil nekdaj dom vaše družine, vi pa ste sami. Morda morate drugam - morda bi pomagalo, če bi se odselili.
LOUISE Ja.
G. MOLLER Se spomnite tistega poletja, ko sva se prvič srečala? Bili ste še otrok in sedli ste mi v naročje, da bi napisali domačo nalogo za francoščino. Sedeli ste in bili ste tako srečni, kot bi našli svoj prostor pod soncem in ga nikdar več ne boste zapustili. Bil sem vaš 'veliki prijatelj’. Govorili ste, da nikogar nimate raje kot mene. In včasih ste mi padli v objem in me poljubili.
Tega je že tako dolgo, a vse imam živo v spominu. Potem ste odrasli in nikdar več mi niste sedli v naročje. Očitno ste pozabili, da sem bit vaš veliki prijatelj. Jaz nisem. Dvajset let se že spominjam, kako je bilo.
In to ni prvič, da sem se vas namenil nekaj vprašat, a bo zadnjič, Louise. Morda mislite, da sem preveč vztrajen, toda ko sem vas to vprašal nazadnje, ste bili zelo mladi. Razumem, da ste najprej hoteli videt vsaj nekaj sveta.
In zdaj, ko ste povsem sami in ste videli -morda - več kot dovolj sveta in življenja, kakršno je v njem ...
Prosim, dovolite mi, da vas vprašam, Louise bi me vzeli za moža?
Louise otrplo obsedi, ne pogleda ga, oči ima polne solz.
Ne odgovorite mi takoj, a premislite vsekakor. Nisem več mlad in vi niste več naivno dekletce. Toda prijateljstvo, kije staro kot
najino, ima globoke korenine - in konec koncev je morda dvajset let naklonjenosti trdnejši temelj kot mlada in slepa ljubezen.
Louise odkima.
Zdaj ne govorim o svojih čustvih. Sam si ne morem predstavljat večje sreče od te, da bi vas lahko imel za svojo ženo, gospodična Louise. In nikdar vas ne bi prosil za več, kot za pravico, da vas ...
... osrečim in vam dajem oporo ...
... ki...
LOUISE To nikdar ne bo mogoče.
G. Moller vstane in začne korakati sem in tja - dostojanstveno, a zelo čustveno.
G. MOLLER Gre za ... (S težavo.) nekoga drugega?
LOUISE Ja.
G. MOLLER Torej, prosim, sprejmite moje opravičilo.
A zakaj mi niste mogli prihranit tega ... Potrka Poštar, vstopi in pomoli Louise pismo. POŠTAR Pismo za gospodično Louise Strandberg!
Louise nenadoma oživi, steče k njemu in prevzame pismo. Poštar odide.
Lep dan!
Louise se s pismom v roki obotavlja.
G. MOLLER Upam, da vam nisem napoti. LOUISE Ne, seveda ne ... Ampak če nimate nič proti...
Pismo odnese k oknu in začne brati. Popolnoma se spremeni, čez čas.
G. MOLLER Gre za dobre novice?
LOUISE 0 - še zmeraj ste tukaj! Oprostite... G. MOLLER Vidim, da gre.
LOUISE Cas bo pokazal, ali so dobre ali slabe. G. MOLLER V tistih vrsticah se torej skriva vaše zdravilo.
LOUISE Predstavljajte si, da hodite, sami, dolgo, dolgo časa, v popolni temi - potem, nenadoma, pa iz teme zaslišite glas, ki vas kliče k sebi.
G. MOLLER Močno upam, da vas ne bo povedel na stranpoti.
Tudi jaz sem vas klical k sebi.
Odide k vratom.
LOUISE Oprostite mi. Zelo sem vam hvaležna. Resnično.
Vse skupaj bom morala premislit, potem, preden odidem, pa bi prišla k vam po nasvet, če lahko?
G. MOLLER Odhajate? Kdaj?
Kam greste?
LOUISE Jutri ali... vsekakor kmalu. V Pariz grem. G. MOLLER Naj vas Bog varuje na tej poti. Nasvidenje.
Odide.
LOUISE {zakliče) Botilda!
Botilda prihiti.
BOTILDA Tako je že bolje! Videt si precej boljše volje. Zaprosil te je, a ne?
LOUISE Ne gre za to.
BOTILDA Sveta nebesa, kaj pa je potem? LOUISE Botilda ... Cez nekaj dni grem na pot. BOTILDA No, no, kaj pa je zdaj to? Kaj te je pograbilo? In kam te sploh žene?
LOUISE V Pariz.
BOTILDA Saj se ti je čisto zmešalo! Tja vendar ne moreš!
LOUISE {sezasmeje) Seveda lahko grem! BOTILDA Ne, res ne! Enostavno ne moreš!
Kaj pa dež?
LOUISE Kaj je z dežjem?
BOTILDA Cela dva tedna že lije, zdaj ne moreš na morje! Pomisli, kako globoko bo!
Četrto dejanje
Pariz. Maj naslednjega leta. Louise pride iz spalnice v elegantni jutranji opravi. Brezciljno hodi sem in tja, pogleda na uro, sede in se zasanja.
Alland tiho vstopi, jo opazuje, potem pa ji položi roko na glavo in ukloni njen obraz k svojemu. ALLAND 0 čem razmišljaš, ko čisto sama sediš tukaj?
LOUISE 0 tebi, seveda. 0 tebi, o tebi, o tebi. ALLAND Ampak kaj razmišljaš o meni? LOUISE Predstavljam si, da si kralj gorskih trolov. In uročena bi tu lahko sedela sto let, pa bi vseeno imela občutek, da je minilo komaj nekaj tednov.
ALLAND Se malo, pa se te bom bal.
LOUISE Preveč sreče?
ALLAND Ja.
Louise mu na usta položi roko.
LOUISE Nehaj! Vem, kaj boš rekel.
ALLAND Toda nič ni večno.
LOUISE Ne misli na to! Sajveš-7av/eestbe//e'i ALLAND {melanholično) Ti si najbolj plemenita, najbolj ljubka, najbolj čudovita ženska ... LOUISE Saj sploh ne obstajam. Samo posledica uroka sem, s katerim si me očaral.
ALLAND Res si kot iz pravljice. Z lahkoto si predstavljam, kako sediš za svojim kolovratom, oblečena v ljubko prosojno obleko. Mogoče predeš svilo. Nežna in občutljiva si kot nit med tvojimi prsti -skoraj si kot gaza. Ob najmanjšem sunku bi se nit lahko pretrgala ...
To te bo morda zlomilo.
LOUISE Pa kaj potem. Prišla sem do svojega delčka sreče.
ALLAND Ampak ravnala boš po pameti, kajne?
Saj boš pozabila? Vse to.
LOUISE Ce ti tako rečeš.
ALLAND Za nekaj takega gre, kot če bi si morala izpulit en sam las - nič hujšega. LOUISE Torej je čas? Boš šel?
ALLAND Kip sem dokončal in ladja za New York odpluje jutri zvečer. Povedal sem ti. Čaka me novo naročilo...
LOUISE Povedal si mi, a sem uspela pozabit.
ALLAND S takim tragičnim obrazom boš vse pokvarila!
LOUISE Saj se ne da pokvarit. Povsem varno je v mojem spominu.
ALLAND Torej se boš vrnila domov?
LOUISE Nazaj v svoj mrzli, mračni dom?
ALLAND Prepričan sem, da se boš privadila novemu ritmu, čim boš tam. Saj je tako, kajne? Daj no, Lutu. Tako bo. Kaj pa je? Lulu? Ob pogledu na njen obraz se prestraši. Louise se prisili, da se nasmehne.
LOUISE Kaj naj sploh rečem? Ljubim te.
ALLAND Ne, ne. Dogovorila sva se, da 'ljubezni' ne bova niti omenjala.
LOUISE Se ti ni posvetilo? Mogoče je res nisva niti enkrat omenila, a tako je to zame. Tega ne bi mogla napravit, če te ne bi ljubila. Nisem se ti mogla dat zgolj malo, zgolj za nekaj časa.
ALLAND Tega sem se bal.
LOUISE Kako ceneno bi bilo to!
ALLAND Zame ne! Dovolj žensk je, ki...
LOUISE Ne. Te vrste ljubezen ni zame. Raje bi se ubila.
ALLAND Lulu, kako je prišlo do tega? Kako seje lahko navezala name tako čista in ljubeča ženska? Od nekdaj ti je bilo jasno, kakšen sem v resnici...
LOUISE Čuteč si. Odkrit. In dober. Obožujem te.
ALLAND To so rekle vse. Ne pozabi, koliko jih je bilo.
LOUISE Kaj mi mar zanje? Tako občutim.
ALLAND Tudi zadnja ne boš. Ne pozabi tega. Za božjo voljo, pokaži vsaj malo ponosa!
LOUISE 0 nobeni izmed njih ne bom izvedela ničesar. Ali pač?
ALLAND Zaradi tebe bo slovo postalo nemogoče za oba.
LOUISE Poskušala sem ti olajšat vse, kar je neizogibno. Glej - smehljam se. Smehljala
se bom do zadnjega. Kaj drugega bi si lahko še želel?
In rada bi se ti zahvalila za ... no, za vse. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo.
Zdaj pa, prosim, pojdi, če moraš.
Poljubi me sem in pojdi.
Pokaže na četo. Alland ji ustreže, potem jo prime za roko.
ALLAND Vročino imaš. In vsa drgetaš. LOUISE Ne, ne. Ce je to potrebno, sem lahko mirna in tiha. Glej. Mirna in tiha.
Ne pozabi me, Gustave.
Spominjaj se me kot tiste, ki je bila pripravljena storit kar koli, da bi te osrečila -celo pozabit nate, če bi tako hotel. ALLAND [ganjen, se nasmehne, da bi prikril svoja čustva) V spominu te bom imel, kot ima malikovalec v spominu svojo najljubšo boginjo. Spominjal se te bom kot tiste, ki je bila z mano, ko sem ustvaril svojo največjo umetnino.
Erna odpre vrata, ju zagleda in se sunkovito umakne.
ERNA Pardon...
Alland se zasuče k njej, da bi jo pozdravil. ALLAND Ravno odhajam.
LOUISE Res?
ALLAND Zasebni ogled v mojem ateljeju je že nocoj. Cez nekaj ur se bo vanj zgrnil ves Pariz, ki bo o moji umetnini trosil same neumnosti. Verjetno bi jo morala videt, preden jo vidijo oni.
LOUISE [zažari) Jo res lahko?
ALLAND Seveda. A morala boš pohitet. 5e malo, pa naju bo preplavil val množice.
LOUISE Cez pol ure bom tam.
ALLAND Čakal te bom.
Poljubi ji roko in odide, pri čemer se prikloni Erni, ki se ne zmeni zanj.
ERNA Ne bom te zadrževala.
LOUISE Je s tabo vse v redu, Erna? Zdiš se mi...
ERNA Tudi ti ne zgledaš ravno najbolje. LOUISE Kaj seje zgodilo?
ERNA Nič nenavadnega. Samo da danes tega nisem mogla več prenašat. Pokazala sem mu vrata.
LOUISE Nisi več zaljubljena vanj?
ERNA Zaljubljena? Saj nikoli nisem bila. kako bi se lahko zaljubila v takega človeka? Navaden parazit je, ki se hrani z drugimi. Sam nima ničesar, kar bi lahko dal - brez talenta je in povsem neizviren.
LOUISE Ampak to ti je bilo jasno od nekdaj... ERNA Seveda mi je bilo. Bil je boljši kot nič. Prejšnji mi je zlomil srce, se spomniš? Nekatere ženske se zatečejo k steklenici. Ta meni nikoli ni preveč dišala. Zato sem se zatekla k drugim moškim. S tem sem za nekaj časa otopila bolečino.
LOUISE Moj bog, Erna.
Poboža Emo po licih.
ERNA Počilo je, ko sem ju videla drugega ob drugem, kakšna razlika. Prej sem hodila na ?ala večerje z bogovi, potem pa sem se nažirala enolončnice s pritlikavci.
Ampak kakor koli, zdaj grem.
LOUISE kam?
ERNA Ven. kamor koli! Svež zrak potrebujem.
Ne prenesem več, daje do mene tako brezbrižen! Jaz in on bi morata imet v spopadu enake možnosti. Z njim bi se rada borila kot moški! Rada bi se borila in zmagala. Ampak boj ni enakovreden. Zdaj sem zgolj ljubica, ki jo je zavrgel. Drugega v meni ne vidi. Sesede se na stol.
Louise ne ve, kaj bi, in tako Emi na glavo položi roko.
LOUISE Erna, oprosti. Ven moram.
ERNA Vem. Pojdi. Daj, pojdi! Jaz bom ostala tukaj... Saj lahko?
LOUISE Seveda, kmalu bom nazaj.
£e pride Viggo, mu povej, da se takoj vrnem. Menda se morava pogovorit, za denar gre, ali kaj.
Louise odide. Mine nekaj časa. Erna stopi k Attandovemu doprsju. Nenadoma ranljiva
se ga že skoraj dotakne, ko vstopi Viggo. Erna se nemudoma spravi k sebi.
VIGGO Pozdravljena! Je Louise tukaj?
ERNA k Allandu je šla. Ampak kmalu bo nazaj, kaj pa je? Nekam razburjen si.
VIGGO Pravzaprav me je res pretreslo. Dobil sem pismo gospoda Mollerja. Taje star družinski prijatelj, ki skrbi za Louisino premoženje. Od nekdaj je skrajno natančen in vreden vsega zaupanja. Ne vem, kaj naj naredim, Erna.
Poslušaj tole:
'Ni mi ušlo, daje nekdo v zadnjih nekaj mesecih z računa gospodične Strandberg večkrat dvignil občutne vsote denarja. Neverjetno se mi zdi, da bi gospodična Strandberg toliko potrošila sama. Zato bi vas v skrbi za vašo polsestro prosil, da poskušate osvetliti zadevo, a skrajno diskretno. Iz razlogov, ki so nekoliko kočljivi, se jaz o teh stvareh z njo ne morem pogovoriti. Prosim, verjemite, da vas s to težavo ne bi obremenjeval, če ne bi postala že skrajno resna. Gospodična Strandbergje skoraj povsem izčrpala svoja finančna sredstva.'
ERNA To me ne preseneča. V Parizu ne moreš živet kot grofica, ne da bi to grdo preplačala.
VIGGO Očitno je najemnino za atelje poravnala kar sama.
ERNA Skopuški pes! Osamljeno dekle s podeželja, ki ima borih nekaj tisoč kron na svojem računu, so pariški užitki veliko stati.
VIGGO Uboga Lou!
ERN A Ne. To je najboljše, kar seje lahko zgodilo. Zdaj se bo morala streznit. Morala bo domov.
VIGGO Vsaj denar za skrajne primere ji je gotovo še ostal.
ERNA Piši temu njenemu bančniku, naj od zdaj naprej ne odobri prav nobene prošnje za nakazilo več.
VIGGO Ne. Tega ne morem,
ERNA Popolnoma je izgubila glavo. Prevzet morava odgovornost zanjo, sicer bo prišla na beraško palico.
VIGGO Ne, Erna, proti njeni volji ne smeva ukrepat.
ERNA Prav, ji bom pa sama vbila v ^lavo nekaj pameti, tega mi ne boš preprečil. Menda ne bom samo gledala, kaj se dogaja, rekla pa nobene.
Zaslišimo, da se pred zgradbo ustavlja kočija.
VIGGO Naredi, kar moreš. Vse ji povej, če hočeš. Samo ne pozabi, kako je trmasta.
ERNA Pogovorila se bom z njo. Ampak to bi rada opravila na štiri oči.
VIGGO Prav. Na vrtu bom.
Odide na vrt
Vstopi Louise. Bleda je in široko razprtih oči zre predse, kot bi hodila v spanju.
ERNA kaj pa ti je? Kaj se je zgodilo zdaj?
LOUISE Nič.
ERNA Si prepričana, da je s tabo vse v redu?
LOUISE Ja! Nič mi ni.
ERN A Ne laži. Za nekaj v zvezi z Allandom gre.
LOUISE Pravkar sem bila v njegovem ateljeju. Pokazal mi je svojo novo skulpturo. Vsi se strinjajo, da gre za njegovo najboljšo stvaritev do zdaj.
ERNA In ta te je tako pretresla?
LOUISE Poimenoval jo je Usoda. Za več kipov gre.
ERNA Usoda! Kaj naj bi to pomenilo?
LOUISE Prišla sem prva ... kot je tudi hotel. Z nje je potegnil platno in...
ERNA In?
LOUISE Tega ne bom nikdar pozabila. Marmor, bleščeče bel...
ERNA Si mu bila za model?
LOUISE Usoda, skulpturo je naslovil Usoda ...
ERNA Pa posamezni kipi? Saj si rekla, da jih je več?
LOUISE Osrednji je ženski - orjaški, večji kot resnična ženska in njene oči so uprte v daljavo. In prek trupel gre, enega izmed kipov je pomendrala, da gaje vrglo vstran in je zmečkan obležal na tleh.
ERNA Gre za kip druge ženske?
LOUISE Ja. Za nemočno, golo teto gre, mrtvo, a tako lepo... In obraz! Na njem je izraz miru,
odrešitve ... Usoda pa je brezbrižna do trpljenja smrtnikov, ki se jih sploh ne zaveda. Za genialno stvaritev gre, za preroško...
ERNA Pomiri se, Louise.
LOUISE Izjemen, izjemen človek je in jaz sem ravnala z njim kot s sebi enakim! Kako prevzetna sem bila, ko sem mislila, da mu lahko nudim utehe, ko pa je ...
ERNA Samo človek. Tako kot si ti. Tako kot sem jaz.
LOUISE Ne. Po mojem ga ne poznaš zares -tudi jaz ga nisem, vse do danes. Dokler nisem videla veličine njegovega dela.
ERNA Nedvomno je zelo užival, ko je nate napravil tak vtis.
LOUISE Bito je, kot bi me soočil z nečim, kar je več kot človeško. Z nečim vzvišenim. Mrtva ženska mi je namreč podobna, le da je bolj plemenita, nesmrtna, za vso večnost ohranjena...
ERNA To jemlješ vse preveč resno, Louise.
LOUISE Kip Usode - neomahljive neizogibnosti. Vsak seji mora vdat, sicer ga zmečka. Usoda stopa prek človeških življenj...
ERNA Louise, lezi malo. Mislim, da bi se morala pomirit.
Louise se sesede na stol.
LOUISE Ja.
Konec je. S tem se je na svoj način poslovil od mene.
ERNA Gnida.
LOUISE (vehementno) Ne govori tako! Nobene pravice nimaš, da bi! Ni me izdal, tako kot tudi ni tebe, ali katere druge! Enostavno drugačen je od nas. Drugačen je.
ERNA Vsekakor, svinja je. In zdaj boš pred njim končno zaprla svoja vrata in ga ne boš več spustila naprej.
LOUISE Jaz? Da ga ne bi spustila naprej?
ERN A Ja! To si dolžna sama sebi.
LOUISE Nisem ponosna ženska.
ERNA Pa bi morala bit. fas je, da se vrneš domov, Louise!
LOUISE Domov? Doma nimam.
ERNA Poslušaj me. Poslušaj. Si lahko privoščiš ostat tu? Imaš denar za to? Saj ne delaš, nobenih prihodkov nimaš, samo zapravljaš. In Louise... Me poslušaš? Viggo je menda dobil pismo od gospoda Mollerja... LOUISE 0 tem zdaj nočem govorit. Preveč sem utrujena.
ERNA Pomembno je. Razumet moraš, da tvoj finančni položaj...
LOUISE Pusti me samo, Erna. Pojdi!
ERNA Tudi prav.
Erna jezno odide A vratom.
Grem.
Louise jo zadrži.
LOUISE Erna, vsaj poslovi se, preden greš. Ljuba moja Erna! Ne bodi jezna. Dobra prijateljica si bila, vem.
Zdaj pa, prosim, pojdi domov.
Zrine Erno skozi vrata. Stemnilo se je. Prižge svetilko in sede k mizici.
Prišel je dan, ko je treba položit račune. Qu'est-ce qu'elle est detle, la v/e! Težko se mu je odpovedat.
Piše. Čez čas z vrta vstopi Viggo.
VIGGO Motim?
Louise hitro zgane list, na katerega je pisala in ga pokrije s pivnikom.
LOUISE Kje pa. Vesela sem, da si tukaj.
VIGGO Je Erna že šla?
LOUISE Pravkar. Bojim se, da nisem bila ravno prijazna z njo.
VIGGO Nekam čudne volje je. Si izvedela, zakaj? LOUISE Pustila je Henrika.
VIGGO Uboga Erna!
LOUISE Če bi ga res imela rada, se ne bi tako mučila. Če imaš nekoga resnično rad, si srečen, pa čeprav te ljubezen uniči, pa čeprav ti prinese revščino in samoto. A če vse to narediš za nekoga, ki ga v resnici nimaš rad...
VIGGO In da je tako nadarjena in občutljiva Zenska kot ona živela v tem...
LOUISE Ne sodi je pregrobo. Hudo je trpela. VIGGO Nikogar ne sodim.
LOUISE Ne. Tako dober človek si. Bi lahko še nekaj časa ostal pri meni?
VIGGO Seveda.
LOUISE Počutim se tako čudno! Po eni strani sem vsa nemočna, vsa žalostna! Ampak obenem sem vzhičena.
VIGGO Naj prosim Erno, da pride dol?
LOUISE Ne! Samo tebe hočem. Kot otroka sva vedno tičala skupaj. Rada bi, daje, kot je bilo takrat.
VIGGO Louise, s tabo je nekaj resno narobe.
LOUISE Ne skrbi. Kmalu se bom spravila spat.
VIGGO Pametno.
LOUISE Ampak prej si vzemi trenutek zame. Pridi, poglej to.
Odide na vrt. Viggo ji sledi.
Vohaš španski bezeg? In poglej zvezde, prve so že na nebu in zmeraj več jih je. Bog v nebo zabada iglo, da bi mi, ubogi ljudje, lahko ugledali vsaj drobec nebesnih čudes. Verjameš v nebesa?
Mogoče za tisto temnomodro tančico ni ničesar.
Mogoče je samo orjaški požar, mi pa vidimo zgolj pršenje isker, ki padajo skozi streho našega sveta. Ko sem bila majhna, sem se zmeraj bala, da se bo neke noči vse nebo vnelo in se bodo veliki plameni, ki divjajo tam zgoraj, pognali nad nas in nas vse upepelili.
VIGGO Pridi. Noter! Vročino imaš in zunaj se boš prehladila.
Povede jo noter in zapre vrata.
LOUISE Na ta način nisem gledala zvezd, že odkar sem bila otrok. Tako je, kot jih vsa ta teta sploh ne bi videla. Tako je, kot bi bile za odraslega izgubljene. Nebo je neverjetno širno, neverjetno črno in skrči te v nekaj povsem nepomembnega. Prah smo, to je vse. Mislimo, da vemo, kaj sta veselje in žalost, a to je isto kot nič.
VIGGO V posteljo bo treba, Louise.
LOUISE Predstavljaj si, da bi nebo začelo rast, da bi postajalo vse večje in večje, da
bi bilo vse bližje in bližje, dokler nas ne bi vseh požrlo...
Viggo jo prime za roko.
VIGGO Louise!
LOUISE Ja, ja, Viggo. Saj grem.
Odpravi se proti spalnici, nato se ustavi. Ampak toliko je še povedat, o toliko stvareh seje še pogovorit.
Sede in se mu nasmehne.
Zaročil si se in kmalu se boš tudi poročil. VIGGO Bom.
LOUISE Se boš torej vrnil domov? Si boš poiskal službo pri časopisu in si ustvaril družino? Boš z Lilly živel do konca svojih dni?
VIGGO No, seveda.
LOUISE Si ob misli na to srečen?
VIGGO Sem, ampak...
LOUISE In Lilly bo postala gospa Pihl.
VIGGO Bo.
LOUISE V vazah po različnih prostorih bo razporejala cvetje, skrbela bo zate in za tvojo srečo.
VIGGO Ja, Louise, ampak ...
Louise prikima.
LOUISE Lepo. Svobodna ljubezen je samo za trole, ne za ljudi. 'Glej nase in na nikogar drugega,' pravijo. A to ljudem ne ustreza. Viggo ji z obraza odstrani lase in poskuša doseči, da bi legla na kanape.
VIGGO Psst. Dovolj je bilo.
LOUISE Ne - saj bom šla v posteljo. Sedi za mizo, tako boš slišal, če te bom klicala. VIGGO Prav, ampak vseeno mislim, da bi morala poslat po Erno...
LOUISE Ne, ne. Samo naspat se moram. Ce te ne bom klicala, boš vedel, da mirno spim. Po mojem bo tako najbolje, kaj praviš? VIGGO Torej se lepo naspi.
LOUISE Kako dolgo boš lahko ostal?
VIGGO Če bi rada, bom tu vso noč.
Louise ga objame.
LOUISE Hvala, res hvala, ti zvesta duša.
Odide v spalnico. Viggo sede za mizo. Louise se vrne.
Če bi se kdo oglasil... Mislim, če bi prišel Alland...
VIGGO Ja?
LOUISE Naj me ne moti. Preveč sem utrujena.
Odide v spalnico.
Viggo sede in začne brati knjigo, a jo kmalu odvrže in pozvoni.
HIŠNICA (iz veže) Kaj se dogaja? No, kaj je takega, da zvonite sredi noči?
VIGGO Bi lahko mademoiselle VVallden nekaj sporočili? V zgornjem nadstropju ima atelje.
HIŠNICA Ne, ne bi mogla!
VIGGO Sam ne morem do nje, Louise si ne upam pustit same... Dva franka vam plačam, če bi mi naredili to uslugo. Izvolite.
HIŠNICA In kaj naj ji rečem?
VIGGO Mademoiselle VVallden samo prosite, naj pride dol.
HIŠNICA Prav Vzame denar.
VIGGO Ampak pohitite, prosim.
Hišnica odide.
Viggo poskuša mirno počakati, a je zaskrbljen. Vstopi Alland in se med vrati ustavi. Na sebi ima večerno obleko in nekdo mu je na glavo nataknil lovorjev venec.
Viggo mu nakaže, naj bo tiho.
Louise se ne počuti dobro.
ALLAND Je v postelji?
VIGGO Ja.
ALLAND Zakaj ste potem... Kaj počnete tukaj? VIGGO Obljubil sem ji, da bom ostal tu. ALLAND Govorit moram z njo. Odločil sem se, da bom ostal tukaj.
VIGGO Žal mi je. To ne bo šlo.
ALLAND Ko je odšla od mene, me je zaskrbelo.
Bila je ... Zdela se mi je ...
VIGGO Saj. Zato si mora odpočit. Zato sem ostal tukaj - da bi pazil nanjo.
ALLAND Ko je odšla, nisem mogel za njo ...
Ampak zdaj sem tu. In tu bom tudi ostal. VIGGO Kakor želite.
ALLAND Lahko prevzamem vašo nalogo, Monsieur?
VIGGO Ne. Ne morete je. 2al mi je.
ALLAND Nujno moram vendar govorit z njo. Pomembneje.
Kaj je bilo to?
VIGGO Nič nisem slišal.
Erna prihiti iz veže.
ERNA Kaj se dogaja?
VIGGO Louise je spet zbolela. Jaz pa tukaj nisem hotel bit sam... Mislim, da bi te lahko potrebovala.
Erna gre po prstih do vrat spalnice in prisluhne.
VIGGO Ce spi, je ne budi ERNA [pokuka skozi ključavnico) Luči ni. Vse je tiho.
VIGGO Torej gotovo spi. Kaj pa je to?
Po nesreči je odrinil pivnik, pod katerim je skrito sporočilo, ki ga je napisala Louise. Pobere ga.
[Allandu) Naslovljeno je na vas.
Alland prevzame sporočilo in ga prebere. Pade mu iz rok in požene se k vratom spalnice. ALLAND Louise!
VIGGO (se mu postavi na pot) Kaj je?
Alland ga odrine vstran, odpre vrata in plane 'v spalnico.
ALLAND Prinesite svetilko!
Viggo jo poprime. Z Emo gresta k vratom. Vidita, da Louise ni tam.
VIGGO (zmedeno) Kje pa je?
Alland priteče iz spalnice in odide iz ateljeja. Viggo pograbi pismo, ki ga je Alland odvrgel, in ga prebere.
ERNA Kaj piše?
Viggo poda pismo Erni. Od zunaj zaslišimo vzklike, ki postajajo vse glasnejši. Viggo stopi pogledat skozi okno.
VIGGO (zakliče ven) Kaj seje zgodilo? Kaj se je zgodilo?
V prostor se opoteče Henrik, bled in zgrožen. HENRIK Videl sem jo. Bil sem pri reki, a je nisem mogel ustavit...
Zal mi je. Tako zelo mi je žal.
Vstopi Alland z Louisinim truplom, ki ga je povlekel iz reke.
Viggo in Erna gresta k njej Prevzameta truplo in Louise poskušata spraviti k zavesti. VIGGO Louise?
ALLAND Ne
ERNA (Louise, jo boža po glavi) Res si to storila. Moj bog, res si to storila.
Viggo in Erna jo položita na kanape. Alland se s sklonjeno glavo ritensko opoteče. Viggo in Erna se posvečata truplu. Erna od besa in žalosti krikne.
HENRIK Erna, prosim...
Henrik gre k njej in jo poskuša objeti. Jezno se ga otrese. Vstane in se zazre v Allanda. ERNA (Allandu) Glej. Glej, kaj si naredil.
Alland tiho odide.
KONEC
ni ne simbolistična drama o krhki ženski ne naturalistična o usodni amazonki. Napetosti, kakršno vzpostavita Strindberg in Ibsen med ženskimi liki, na začetku Uroka ni, saj med njima vlada iskrena medsebojna naklonjenost. Demonične poteze, kakršne imata njuni junakinji, Victoria Benedictsson pripiše kiparju Gustavu Allandu, ki v svoji egocentričnosti in zaverovanosti v svoj umetniški jaz spominja na Augusta Rodina.
Alland vnese nemir v Louisino življenje, saj se njegovi pogledi na ljubezen zelo razlikujejo od njenih. Louise se njegovemu zapeljevanju poskuša upreti, a za to nima moči. Spoznanje, da se je je naveličal, ona Pa brez njega ne more obstajati, na koncu v njej zbudi željo po smrti in svojo odločitev tudi uresniči. Tako povzeta zgodba spominja na predromantične fabule o preganjani nedolžnosti, kjer demonični ljubimec povzroči smrt lepe duše. Victoria Benedictsson z Eminimi besedami, uperjenimi v Allanda, »Glej, glej, kaj si storil,« dejanje zaključi moralistično, saj za Louisino usodo krivi samo njega. Urok je stilno sinkretično delo, saj se Prepletajo simbolistične, naturalistične in celo predromantične prvine in verjetno je tudi to eden izmed razlogov, da igra ni doživela večjega uspeha. Neopredeljenost dramatičarke do izraznih sredstev ni vidna le na ravnini stila. Zdi se, da tudi gradnja dejanja ni enovita, temveč je razbita na dve zgodbi in s tem na dva dramatična loka - Louisino nesrečno ljubezensko zgodbo in zgodbo o spopadih, ki jih bije
Erna kot umetnica in kot ženska. Seveda je v tako zasnovani igri mogoče videti obogatitev tedanje dramatike, a njeni sodobniki očitno niso bili naklonjeni takšnim pristopom.
Germaine Greer je v že omenjenem članku menila, da bi bilo bolje, če bi Victoria Benedictsson spodbude za svoje delo iskala pri svojih feminističnih sodobnicah in ne pri tedanjem vodilnem kritiku Georgu Brandesu, ki seje posvetil le enemu samemu besedilu izpod ženskega peresa, ko je napisal predgovor k romanu danske pisateljice Adde Ravnkilde. A to se je zgodilo šele takrat, ko je Ravnkilde vzbudila pozornost s samomorom - sicer je žensko avtorstvo kot recenzent ves čas popolnoma ignoriral. Kljub temu si ga je Victoria Benedictsson želela spoznati in svoj roman Gospa Marianne (Fru Marianne) pisala tako, da bi bil všeč njemu. A Brandes je, potem ko sta se v danski prestolnici osebno spoznala, njen roman sesul, jo zapeljal in zapustil kot Alland Louise. Germaine Greer meni, da bi bilo literarno ustvarjanje Victorie Benedictsson drugačno, če bi se Brandesu uprla in pisala tako, kot je iz njenih besedil mogoče slutiti, da si je želela.
Kot premalo izkoriščen potencial drame se nam razkriva predvsem Emin lik. V zvezi z njo se zastavlja vprašanje, ki bo seveda ostalo brez jasnega odgovora, in se glasi: Zakaj seje dramatičarka odločila ustvariti Louisin lik in zakaj ni kot protagonistke raje izbrala Erne? Louise namreč konec
19. stoletja ni izrekala besed, ki v literaturi do tedaj še ne bi bile zapisane, saj je bila tema moškega zapeljevanja pri dramatičarkah precej priljubljena, pri čemer sojo največkrat predstavile tako, da so bili ženski liki predstavljeni kot žrtve moške nemoralnosti in neodgovornosti. V Uroku Louise sicer veliko govori, a ne o sebi, še v njenih moralnih bitkah s samo seboj, ki se razkrijejo v pogovorih z Allandom in Erno, se zdi, da je njuna zgodba bolj prisotna kot njene avtorefleksije. Morda so dolgi prizori Allandovega zapeljevanja Louise dramatičarkin poskus narediti obračun z lastno šibkostjo, zaradi katere je postala žrtev egoističnega moškega. Zdi se, kot da bi Allandovo prepričevanje in Lousino kolebanje gledalcu oz. gledalki sporočali, da Louise/Victoria ni bila šibka, a je pod zapeljivčevim izkušenim manevrom preprosto morala kloniti. Šele ko je spet na Švedskem, brez Altanda in Erne, se zdi, da ima svoj glas in da premišljuje o tem, da njene stiske izvirajo tudi iz družbenih vlog, saj v pogovoru z gospodom Mollerjem pravi: »Moško delo hočem. Takšno, da ob njem pozabiš, kako si nesrečen. Da te vsega prevzame in se mu posvečaš uro za uro.« A Louise vendar ni popolnoma pasiven lik, saj se je sposobna od Allanda odtrgati in jo šele praznina in brezdelnost vsakdanjega življenja v švedski provinci pripravita k ljubezenskemu sanjarjenju in odločitvi, da se vrne v Pariz, kjer se končno popolnoma in brez zadržkov preda Allandu, kar lahko razumemo tudi kot osvoboditev iz jarma (malo)meščanskega puritanstva, ki je gotovo težilo tudi avtorico.
Toda Louise v razmerju z Allandom kljub vsemu ni srečna. Ne teži je le dejstvo, da jo bo Alland nekega dne zapustil, temveč tudi spoznanje, da se v njuni zvezi ne more uresničiti kot enakovredna partnerka, da njegova podoba vse bolj prekriva tisto, kar je nekoč bila: »Saj sploh ne obstajam. Samo posledica uroka sem, s katerim si me očaral.« Alland teh besed ne zavrne s pripoznanjem njenega jaza, temveč ji odgovori: »Res si kot iz pravljice. 1 lahkoto si predstavljam, kako sediš za svojim kolovratom, oblečena v ljubko prosojno obleko. Mogoče predeš svilo. Nežna in občutljiva si kot nit med tvojimi prsti -skoraj si kot gaza. Ob najmanjšem sunku bi se nit lahko pretrgala... To te bo morda zlomilo.«
Njegova napoved se uresniči, saj Louise na koncu dejansko popolnoma izgubi svojo identiteto in prevzame podobo, ki ji jo je nadel Alland v svoji monumentalni kiparski stvaritvi. Toda podoba, v katero je vklesal njen obraz, je podoba mrtve ženske in Louise jo kljub temu razume kot Allandovo sporočilo, namenjeno njej. Louise ni sposobna ločiti Allanda umetnika od Allanda človeka, kot to zmore Erna, ki ga v medčloveških odnosih označi za gnido in svinjo. Louise ga idealizira, da ohrani svojo utvaro velike romantične ljubezni, ki je dala smisel njenemu življenju. V svoji drži je konsekventna do konca in pri tem prevzame vzvišeno pozicijo, saj seji ljubezen med Viggom in Lily zdi vsakdanja in banalna, kot resnično srečo priznava le svobodno ljubezen. A ta je le, kot ugotavlja
v pogovoru z Viggom, za pravljična bitja, za trole, ljudje je ne morejo živeti, saj je takšna ljubezen sebična in uničujoča.
Konec drame potrjuje, daje protagonistka vendarle Louise, saj je kljub smrti moralna zmagovalka (v njeni popolni predaji zapeljivcu, v tem, daje zaradi ljubezni presegla vse moralne norme svojega stanu, bi lahko videli tudi reminiscence na zgodbo predsednice Tourvele iz Laclosovih Nevarnih razmerij). Urok bi lahko bil kritika besedit, v katerih mora ženska kratkotrajno ljubezensko srečo plačati s smrtjo, če bi nad Louisino smrtjo prevladala Ernina vitalnost, ki bi črpala navdih in srečo iz lastne umetniške kreativnosti. A tudi Erna je v Uroku na koncu prikazana kot strta ženska, ki zaradi svoje zahtevnosti in občutljivosti ne more najti sreče in samo še zagrenjeno obtožuje. Germaine Greer ima najbrž prav -identifikacija z močnimi ženskimi liki bi Victorii Benedictsson omogočila razpreti krila lastne ustvarjalnosti, četudi za ceno izgube vere v veliko romantično ljubezen, ki lahko, paradoksalno, živi samo v smrti.
Nagrajenci
Dnevov komedije 2010
Žirijo Dnevov komedije 2010 so sestavljali: dramaturginja in muzejska svetovalka Mojca Kreft, pesnik, dramatik in prevajalec Ervin Fritz, skladatelj, dirigent, violinist in organizator Nenad Firšt.
Mojca Fatur, žlahtna komedijantka, za vlogo Eugenie v uprizoritvi Chicchignola Gledališča koper
Tadej Toš, žlahtni komedijant, za vlogo Roka Ribiča v uprizoritvi Svobodni zakon Narodnega doma Maribor, in Nataša Tič Ralijan
Chicchignola, žlahtna komedija po izboru strokovne žirije, v režiji Borisa Cavazze in izvedbi Gledališča Koper
Svobodni zakon, žlahtna komedija po oceni gledalcev, v režiji Sama M. Strelca in produkciji Narodnega doma Maribor; ocena 4,9141!
Žlahtno
komedijsko pero 2010
Sklep o nagradi žlahtno komedijsko pero 2010
Strokovna žirija v sestavi Mojca Kranjc, Tatjana Doma in mag. Tina Kosi (predsednica žirije) je izmed 13 -ih prispelih tekstov izločila 3 tekste zaradi nespoštovanja formalnih pogojev natečaja (anonimnost, predhodna javna objava teksta). Izmed preostalih 10-ih tekstov se je žirija soglasno odločila, da nagrado žlahtno komedijsko pero podeli avtorju besedila z naslovom Nežka se moži. Avtor besedila je režiser in dramatik Vinko Moderndorfer
Obrazložitev
Komedija za tri osebe se navezuje na eno najbolj znanih situacij v slovenski klasični komedijski literaturi in jo na duhovit način nadgrajuje in modernizira. Avtorje pokazal posluh za gledališko situacijo in oblikovanje dramskih likov. Posebna odlika besedila je jezik, kije ob visoki kultiviranosti tudi zelo bogat, izviren in izjemno živ. Žirija meni, da je Nežka se moži komedija v najbolj žlahtnem pomenu besede.
David Čeh
Nagrada bronasti celjski grb za vrsto vrhunskih igralskih kreacij v najzahtevnejših igralskih vlogah
Za številne odlično odigrane vloge in kot vzpodbudo za nadaljnjo ustvarjalno pot Mestni svet Mestne občine Celje podeljuje gospodu Davidu Čehu bronasti celjski grb.
Iz obrazložitve
Gledališki igralec David Čeh je član gledališkega ansambla Slovenskega ljudskega gledališča Celje od leta 1998. V skoraj enajstih letih umetniškega ustvarjanja na odru omenjenega gledališča seje razvil v zrelo igralsko osebnost. Je eden najmočnejših igralcev srednje generacije gledališčnikov v Celju, prav gotovo pa tudi v slovenskem gledališkem prostoru. Vloge oblikuje natančno in suvereno, tako v klasičnih kot tudi sodobnih tekstih, z enako zavzetostjo in natančnim razmislekom pa se loteva vlog v predstavah za otroke. Njegove največje odlike so govorna sposobnost in obvladovanje telesa, saj se zaveda pomembnosti usklajenosti vseh igralčevih izraznih sredstev - govornega aparata in telesa. /.../
Je igralec velikih igralskih preobrazb, lahko se spopada z najzahtevnejšimi vlogami sodobne in klasične dramatike, njegova odlika pa je tudi velika gibalna spretnost. Zato s svojim delom nedvomno daje pečat Slovenskemu ljudskemu gledališču Celje in mestu, kjer ustvarja.
S LG Celje

Arthur Miller
SMRT TRGOVSKEGA POTNIKA (DeathofaSalesman) 1
Drama
Prevajalec Zdravko Duša
Režiser Janez Pipan	PREMIERA SEPTEMBRA 2010
hultna drama o zlomu ameriškega sna in propadlih iluzijah posameznika!
Anton Tomaž Linhart
ŽUPANOVA MICKA
Komedija
Režiser Luka Martin Škof	PREMIERA OKTOBRA 2010
Prva slovenska komedija o zdravi kmečki pameti in prevarantskem plemiču!
I
Milan Jesih
CESARJEVA NOVA OBLAČILA
Po Andersenovi pravljici Predstava za otroke
Režiser Boris Kobal	PREMIERA NOVEMBRA 2010
»Zakaj bi tam neumni tipi neki pasli oči na vaši si obleki?«
Anton Pavlovič Čehov
JAZ VAS LJUBIM (delovninaslov)
Enodejanki Medved in Snubač ter dramatizirani kratki zgodbi Sala in Žalost Lirična farsa
Prevajalca Mile Klopčič, Tina Kosi	I 0DERP000DR0M
Avtor priredbe besedila in režiser Nikola Zavišič PREMIERA JANUARJA 2011
Zabavno, lirično potovanje v globine človeške duše!
Sofoklej
ANTIGONA
Tragedija
Prevajalec Kajetan Gantar
Režiser Andrej Jus	PREMIERA MARCA 2011
Konflikt med višjimi moralnimi vrednotami in institucijo države!
Lee Hall
KNAPI SLIKARJI (ThePitmenPainters)
Drama
Prva slovenska uprizoritev Prevajalka Tina Mahkota
Režiser Samo M. Strelec	PREMIERA MAJA 2011
Iz temin rudnika v svet umetnosti in lepote!
PREDVPIS
ABONMAJA SLG CELJE
Predvpis abonmaja bo potekal od 7. do 18. junija 2010 vsak delavnik med 9. in 12. ter med 15. in 17. uro. Dodatne informacije in rezervacije sedežev na tel. št. 03 4264 208 ali blagajna@slg-ce.si.
NOVOST Ob 60-letnici delovanja SLG Celje v sezoni 2010/2011 vsem našim abonentom podarjamo dodatno predstavo gostujočega gledališča v SLG Celje (razen predstav na festivalu Dnevi komedije 2011), tako da si bodo naši abonenti lahko v sklopu abonmaja ogledali 5 predstav SLG Celje in eno gostujočo predstavo po lastni izbiri. Vstopnico za gostujočo predstavo morajo abonenti prevzeti pri blagajni SLG Celje. Abonmajski sedežni red na gostujočih predstavah ne velja.
Abonmajska vstopnica vključuje štiri predstave na Velikem odru, eno predstavo na Odrupododrom in eno gostujočo predstavo po izbiri.
ABONMA PREMIERA - petek, ob 19.30 ABONMA TOREK VEČERNI - torek, ob 19.30 ABONMA ČETRTEK VEČERNI - četrtek, ob 19.30 ABONMA PETEK VEČERNI - petek, ob 19.30 ABONMA SOBOTA POPOLDANSKI - sobota, ob 17.00 ABONMA SOBOTA VEČERNI - sobota, ob 19.30
IZKORISTITE 10 % POPUSTA IN Sl ŽE V ČASU PREDVPISA ZAGOTOVITE ABONMAJSKO VSTOPNICO SLG CELJE!
5 PREDSTAV + 1 PREDSTAVA OB 60-LETNICI
Parter 1.-8. vrsta
Balkon 1.-2. vrsta
Parter 9.-11. vrsta in lože
Balkon 3.-5. vrsta in lože
Galerija in stranski sedeži
Abonma lahko plačate na tri obroke.
REDNA CENA CENA S POPUSTOM 70,00 EUR	63,00	EUR
70.00	EUR	63,00	EUR
65.00	EUR	58,50	EUR
65.00	EUR	58,50	EUR
55.00	EUR_________	49,50	EUR
NAGRADNO ŽREBANJE
Tudi letos bomo izžrebali 15 abonentov, ki bodo svoj abonma kupili v času predvpisa od 7. do 18. junija 2010, in jim podarili po dve vstopnici za vsako gostovanje drugih gledališč v SLG Celje v sezoni 2010/2011 (vstopnice za festival Dnevi komedije 2011 so izvzete). Nagrajence bomo pisno obvestili, izid žrebanja pa objavili tudi na naši spletni strani www.slg-ce.si najkasneje do 30. junija 2010.
Glavni medijski pokrovitelj
VEČER
>► premena
VM''
www.posta.si
LX-telegrami Skrivnost presenečenja
I
SREBRNA VERIŽICA z OBESKOM in VGRAJENIMI
kristali
SWAROVSKI
ZLATA PENINA Z ZLATIMI DELCI*
i
I
s
j
!
darilni bon za osebne
POSTNE ZNAMKE
ROŽNAT ALI MODER DEŽNIK V STEKLENICI IN ROŽNAT KOMPLET DENARNICE IN ŠALA
SRČEK IZ LECTA IN TRI SVEŽE SEZONSKE CVETLICE
.X-voščil;i in LX-darila so prijetno Piescncčenje za vsakogar. Celolno P°nudbo LX-telegramov si lahko ogledate na 'v'vw.posta.si ali na najbližji pošti.
telegram lahko oddate na www.posta.sl, J*'1 brezplačni telefonski številki
b** 14 10 ali na najbližji pošti.
^0802410;
Zanesljivo vsepovsod
'Cf POŠTA SLOVENIJE
POŠTA IN FINANCE
do spremembe programa. Fi
Victoria Benedictsson THE
ENCHANTMENT
In a new version by Clare Bayley
Ciassic drama
First Slovene Production
Translator Jakob Jaša Kenda
Director and Set Desi^ner Samo M. Strelec Costume Designer Leo Kulaš Language Consultant Metka Damjan
ČAST
Louise Strandberg Pia Zemljič Erna VVallden Lučka Počkaj Henrik Ryberg Jarek Rashid Viggo Pihl David Čeh Gustave Alland Renato Jenček Lilly VVallden Ana Ruter The Concierge Suzana Grau Botilda Jagoda
Mrs Knutson Barbara Medvešček Miss Knutson Minca Lorenci Mr Moller Igor Sancin The Postman Damjan M. Trbovc
Opening 14 May 2010
Leaving behind her provincial life at the age of thirty-five, Victoria Benedictsson (1850-1888), abandoned her husband, five children from his previous marriage and two of their own, and moved to Stockholm. There she was initiated in literary circles and befriended Ibsen and Strindberg. The latter, reputedly, modelled upon her his character of Miss Julie in the eponymous play. She also influenced Ibsen to create the character of Hedda Gabler. In Stockholm she met Georg Brandes, a leading literary critic, and embarked on a puhlic and scandalous affair. After he had left her in 1888 both as her lover and a critic (he refused to vvrite a review of her novel), she committed suicide soon after completing The Enchantment, exactly 12 years after her daughter's death. The play, vvritten underthe male pseudonym Ernst Ahlgren, was discovered and produced posthumouslyaslateasin 1910.


r —
"The staging of The Enchantment is dedicated to the memory of Juergen Goseh."
Samo M. Strelec
<t
At the time of its creation,
The Enchantment was regarded as blatantly scandalous because of its depiction of a love affair betvveen the author and Georg Brandes. In this erotically charged play, the central character Louise, a well-educated, respectable, single, young woman is livingan independent life in Pariš. She meets a fatally attraetive Gustave Alland, a famous artist and philanderer, and opts for free love over a marriage to a provincial bank manager. Ultimately, Louise's passionate and insane love for Gustave leads to hertragic demise.
Gledališki list
Slovenskega ljudskega gledališča Celje Letnik 59, sezona 2009/10, številka 7 Izdaja Slovensko ljudsko gledališče Celje.
Vse pravice pridržane.
Cena te številke je 2 EUR.
V skladu s 13. točko prvega odstavka 26. člena Zakona o DDV davek ni obračunan.
Za izdajatelja mag. Tina Kosi Urednica Tatjana Doma Lektor Jože Volk Fotograf Damjan Švare Prevajalka Tina Mahkota Oblikovanje AltenIO Naklada 1.000 izvodov
Celje, Slovenija, maj 2010
Celje - skladišče
D-Per
97/2009/2010
SLGCelje
Lee Hall
KNAPI SLIKARJI
(The Pitmen Painters)
Dramo je navdihnila knjiga VViiliama Feaverja.
Za Mickeyja Kellyja, ki me je učil o umetnosti.
Jr,
Prevod po izdaji: Faber and Faber, London, 2008.
Krstna uprizoritev: Live Theatre, Nevvcastle upon Tyne, 20. septembra 2007. Obnovljena prav tam 3. aprila 2008. Maja 2008 seje preselila v dvorano Cottesloe Narodnega gledališča v Londonu.
Prevedla: Tina Mahkota
Januar 2010
SEZONA 2010/11
n Ume
OSEBE
OSREDNJA
KNJIŽNICA
CELJE
? JlZMf
GEORGE BR0WN OLIVER KILBOURN JIMMV FLOVD TAMLAD POB HARRV WILS0N ROBERT LY0N SUSAN PARKS HELEN SUTHERLAND
BEN NICHOLSON
Dogaja se med letoma 1934 in 1947 v Ashingtonu v Northumberlandu in v Newcastlu upon Tyne ter v Londonu in Edinburgu.
PRVO DEJANJE
Projekcija na prvo platno:
»KNAPI SLIKARJI«
LEE HALL
Na drugo platno zaporedje naslednjih diapozitivov: 1934
1,2 MILIJONA MOŽ DELA V RUDNIKIH POVPREČNA DOLŽINA IZMENE: DESET UR POVPREČNA TEDENSKA MEZDA:
DVA FUNTA IN SEST ŠILINGOV
Na oder pride George in začne razporejati stole za pouk. Čez čas pride Oliver.
GEORGE Oliver.
OLIVER George.
Pride Jimmy.
Si dobro, Jimmv?
JIMMVSem hudiča.
OLIVER Kaj pa je?
JIMMV Cel dan sem do pasa brodil po vodi. OLIVER Pa menda ne spet na C-šajbi?
JIMMV Frdamano srečo sem imel, da sem prišel ven. Pol dritla še zmeraj čaka dol, da jo bojo ven spumpal.
GEORGE Enkrat bojo to moral porihtat JIMMV Čakaj malo. Ti si oni, ki bi moral to porihtat. Saj si delavski zaupnik.
GEORGE Ne začenjaj.
JIMMV Lej, na tebi je, da bojo to že enkrat porihtal.
GEORGE Vse ob svojem cajti. Ce še nisi zamirkal, sem zdaj tu kot uradni predstavnik Delavskega izobraževalnega društva. Ce te matra kaj v zvezi z jamo, boš moral počakat do jutri zjutraj. Šest penijev. JIMMV Se norca delaš?
Pride Tamlad pob.
GEORGE Kaj pa ti tukaj?
TAMLAD POB Na večerni tečaj sem prišel. GEORGE Se hecaš?Ven!
TAMLAD POB Zakaj pa jaz ne bi smel? Ce sem prav zastopil, naj bi vi folk vzpodbujali, da se kaj nauči?
GEORGE Tako je. Samo da smo Delavsko izobraževalno društvo, ne pa društvo za podpiranje lenih riti. Tukaj se resno študira, zato se mi hitro poberi.
TAMLAD POB Kaj sem pa jaz kriv, kamerat, če imamo krizo?
GEORGE Boš ti zdaj zdaj imel krizo, ko te bom jaz fejst po glavi usekal.
Pride Harry.
OLIVER Harry.
TAMLAD POB Gospod VVilson.
GEORGE Nisem računal, da boš prišel.
HARRV Jaz tudi ne, ampak sem moral malo od doma. Baba me bo spravila ob pamet.
TAMLAD POB Na druge tečaje so me pa pustili.
GEORGE Briga me, kaj drugi delajo. Mi tukaj pa imamo pravo izobraževalno ustanovo za knape.
TAMLAD POB Njemu pa pustite, pa tudi ni knap.
GEORGE Je pa tehnik.
TAMLAD POB Ne, pa ni, on dela pri enem zoboderju.
GEORGE Kaj pa naj, če je zobni tehnik?
OLIVER Pa pustite poba.
TAMLAD POB Daj no, stric George. Tam zadaj se bom usedel pa čisto tiho bom.
GEORGE Naj ti bo, ampak samo za probo.
Šest penijev.
TAMLAD POB Šest penijev?
GEORGE Samoizpopolnjevanje ni poceni, jel?
TAMLAD POB Nimam šest penijev. Brez službe sem, porkamadona.
HARRV Na, pob. Jaz plačam zase pa za Tamladega.
TAMLAD POB Hvala, gospod VVilson.
GEORGE Ne ga spodbujat.
HARRV Zakaj bi moral pa glih on nastradat zaradi ciklične narave kapitalizma?
Tudi Oliver in Jimmy plačata vsak svoj delež. George vnese prejete zneske v debel zvezek.
HARRV Jaz sicer še zmeraj mislim, da bi
morali mi raje študirat ekonomijo.
GEORGE Nehaj že spet, Harry. To je bil edini mentor, ki se ga je dalo dobit tako na hitro. Probajmo, pa bomo videli.
Pride h/on.
LY0N Dober večer.
GEORGE Želite?
LY0N Se opravičujem. Je to umetnostna vzgoja?
GEORGE Kako prosim?
LY0N Umetnost? Umetnostna vzgoja, če je?
GEORGE Vi pa niste s teh krajev, jel?
LY0N Ne, iz Nevvcastla sem se pripeljal.
GEORGE Iz Nevvcastla?!
LY0N Poučevat sem prišel.
GEORGE Oh, profesor Lyon. Ja, seveda. Kaj niste preč povedali? Kar naprej, kar naprej. Pričakovali smo vas sicer že malo prej.
LY0N Res se opravičujem. Vlak je imel strašansko zamudo. Skoraj dve uri je trajalo do sem.
GEORGE Že prav, za naprej pa probajte bit točni. Mi smo zelo točni, veste, mi smo knapi.
LYON Res se iskreno opravičujem.
GEORGE Dobro, dobro, ne bomo zdaj zganjali cirkusa iz tega. Zgleda, da smo vsi tukaj, profesor, tako da lahko kar začnemo.
LY0N Da, vsekakor. Toda najprej bi rad razjasnil, da nisem profesor Lyon.
GEORGE Ste sigurni?
LY0N Seveda sem siguren.
GEORGE Niste profesor Lyon?
LY0N Ne.
GEORGE Ja, kdo hudiča pa ste?
LY0N Ravno to bi vam rad povedal. Seveda sem Lyon. Nisem pa univerzitetni profesor.
GEORGE Se pravi, da niste z univerze?
LYON Ne.
GEORGE Od kod hudiča pa ste potlej?
LY0N No, torej, predavam na Kraljevem kolidžu.
GEORGE Ne pa na univerzi?
LY0N Eh, ne. Vendar pa je naš kolidž pridruženi član univerze v Durhamu - nimamo pa profesure.
GEORGE 0 tem bom moral informirat našo
območno pisarno.
OLIVER Sam umetnost pa trajbate, jel?
LY0N Kako prosim?
OLIVER Umetnost trajbate, jel?
LY0N Se oproščam, toda nisem vas najbolje razumel.
OLIVER Ce se greste umetnost? Saj sejo, jel?
HARRY Ali poučujete umetnost?
LY0N Da, da, vsekakor, to pa.
GEORGE Se pravi, da imate vse zahtevane kvalifikacije?
LY0N Seveda. Akademski slikar sem. Študiral sem na Kraljevi umetnostni akademiji v Londonu - in to s Henryjem Moorom.
GEORGE S kaj za enim Henrikom?
LY0N Z Moorom. Skupaj sva dobila Rimsko nagrado.
GEORGE Poslušajte, vi, eno figo mene briga, kje vse ste se potikali, ko ste bili študent. Mene samo to zanima, če ste kvalificirani za to delo. Mi imamo zelo visoke zahteve. Mi smo knapi. No, vsi razen njega. On je zoboder.
HARRY Zobni tehnik.
GEORGE Pa razen onega, ki je brezposeln. Njega izjemoma prenašamo tukaj.
LY0N No torej, najmanj petnajst let že poučujem umetnostno zgodovino - tako ali drugače.
GEORGE No, danes vas bomo sprobal, kaj čemo zdaj. Me pa tudi zastopite, jel, da bom moral o tem naprej poročat?
LY0N Potrudil se bom po svojih najboljših močeh.
HARRY Kaj je to?
LY0N Diaprojektor.
GEORGE Diaprojektor? Ljubi bog. Meni ni noben omenil kakih električnih aparatov. Za tako čudo bi bit moral rezervirat dvorano od mašininženirjev.
JIMMY Veste, tu not ni štroma.
LY0N Kako bom pa kazal diapozitive?
GEORGE Vidite zdaj? Prej bi morali pomislit -
HARRY Dajmo potem raje vse skupaj kar odpovedat.
JIMMY A to pa ne bi šlo, da bi nam vi kako reč
samo malo opisali?
TAMLAD POB Kaj če bi potegnili kabel v ta čimer zraven - not k skavtom?
GEORGE Ne gre to kar tako.
TAMLAD POB Ziher imajo kak podaljšek.
Tako da vi samo potegnete kabel in ga uštekate tu poleg. Plehmuzkontarji ziher ne bojo imeli nič proti. Vtakne podaljšek.
LY0N Najlepša hvala.
GEORGE Čakajte malo, najprej je treba dobit pisno privoljenje, potem se bo treba pa še to zmenit, kdo bo plačal štrom. Ampak naj bo, to pot bom zamižal na eno oko pod pogojem, da ne bo kdo od vas kaj bleknil Rjavi sovi.
LY0N Hvala, najlepša hvala. Imenitno. Hvala vam. Razmišljal sem, da bi za začetek predelali nek temeljni uvod. Na ta način, veste, da bi na kratko obdelali peščico velikih mojstrov, zatem pa bi se posvetili sodobnejšim temam.
Oliver ugasne luči. Žarnica diaprojektorja zasveti. George zastira pogled.
Pa poglejmo. Tizian.
Diapozitiv je obrnjen na glavo.
JIMMY Bog vas nima rad.
TAMLAD POB Narobe je.
LY0N Se oproščam.
Popravi diapozitiv. George še vedno zastira pogled.
JIMMY Georgeu: Umakni bučo.
LY0N Aha. No torej, pred vami je lep zgled za to, kar bi rad obravnaval pri naših urah. Temeljna napetost med umetnikovo inovativnostjo in tradicijo, znotraj katere umetniki delujejo.
HARRY vstran: Vam nisem rekel, da bi morali vzet ekonomijo?
LY0N Tu vidite primer slikarja, ki je deloval v času, ko je bilo pokroviteljstvo Cerkve na višku, hkrati pa vidite tudi obsedenost s pogansko mitologijo, ki je bila ena velikih tem renesanse ('renesanse1 izgovori z brezhibnim francoskim naglasom).
JIMMY Koga?
LY0N Renesanse.
JIMMY ga oponaša: Renesanse?
LY0N Da.
JIMMY ga še vedno ne razume: Renesanse? LY0N No, zgodnje renesanse.
JIMMY K6ga?
LY0N No, prav. (Izgovoriobičajno.) Renesanse. Bi kdo?
Nihče ničesar ne reče.
Rafael?
Vse tiho.
Leonardo?
Topi obrazi.
Leonardo da Vinci?
JIMMY On je slikar?
H ARRY Seveda, da je slikar. Leonardo da Vinci, porkamadona, najbolj slaven slikar, kar jih je kdaj bilo.
JIMMY On je bil, ki je narisal tisto mačko? GEORGE Kako mačko? Tisto je bil Constable. LY0N Ne. Constable je živel dosti pozneje. Leonardo pa nemara predstavlja zenit celotne renesanse.
JIMMY Niste rekli, da je bil slikar?
LY0N Da. Slikar.
JIMMY Zdaj je pa kar naenkrat zenit?
LY0N Ne. Da. Vrhunec ustvarjalnega razcveta celotne renesanse.
HARRY Aja! Renesangse. Renesangso misli!
Vsi se zasmejejo.
LY0N Da, renesanso -HARRY Ja. Kaj pa drugega. Ki nastopi po srednjem veku, jel?
LY0N Da, od štirinajstega stoletja do konca šestnajstega. In...
Zamenja diapozitiv in pokaže strop Sikstinske kapele.
Nemara je najodličnejši dosežek celotnega obdobja kajpak Michelangelova Sikstinska kapela. Ste že slišali za Sikstinsko kapelo? JIMMY To je ona v Blaydonu?
LY0N Kje? Ne. V Blaydonu?! Ne, v Rimu. Toda te podobe pa menda le prepoznate?
Poslednja sodba? Stvarjenje Adama?
GEORGE Lejte, mi v resnici nismo videli prav dosti umetnosti. Glih zato smo vas tudi najeli, jel?
HARRY Roko na srce - smo se precej bolj zagreli za uvod v ekonomijo, ampak se ni dalo dobit mentorja.
LY0N Smem vprašati, če ste že kdaj bili v galeriji?
GEORGE Nikjer mi nismo bili. Mi smo knapi.
JIMMY Jaz sem šel enkrat v South Shields.
HARRY Jaz sem se pa boril na Somi.
GEORGE Pa si videl kako umetnost?
HARRY Seveda, daje nisem. S tistim plinom hudičevim sem se zagiftal.
GEORGE Potem pa tiho bodi.
LY0N Toda gotovo ste videli te podobe v knjigah, mar ne? Se dopolni. V knjižnici.
OLIVER V knjižnici?
LY0N Tu ni nobene knjižnice.
OLIVER Harry je vpisan v Novi levičarski knjižni klub, ampak onim se ne gre glih dosti za slikarijo. Če te zanima por ali pa vipeti, je čist fejst, drugače si pa tukaj bolj na suhem.
LY0N Se pravi, da še nikoli niste videli nobene slike v živo?
GEORGE Ne, nismo.
LY0N Aha. Glejte, nikakor ne bi rad zvenel nevljudno, toda smem vprašati, zakaj ste si torej izbrali umetnostno vzgojo?
Pavza.
GEORGE Da bi se vzgojili. Za umetnost.
JIMMY Kaj pa fali temu, da bi mi radi zastopili umetnost?
LY0N Čisto nič.
OLIVER Večina nas je pustila šolo pri enajstih, tako daje dosti reči na svetu, o katerih nimamo pojma. Glih zato prihajamo sem. Da bi se kaj naučili.
GEORGE Nismo pa mi zabiti, da boste vedeli. No, razen Jimmyja. Glihkar smo končali z evolucijsko biologijo.
LY0N Razumem. No torej - predlagam, da brž nadaljujemo.
Pokaže nov diapozitiv.
Aha. No, to je tipičen primer firenške šole - in sicer okoli leta 1560 - kompozicija Kupida in Device Marije, ki je klasičen tablb...
HARRY Pardon. Vas lahko malo prekinem?
LY0N Seveda.
HARRY Brez zamere, ampak po mojem smo si mi to malo drugače predstavljali.
LY0N Prosim?
HARRY Ne da bomo gledali slike angelčkov pa tako.
LY0N Torej ne želite gledati slik?
HARRY Ne, mi bi se radi samo informirali o ta pravi umetnosti.
LY0N 0 pravi umetnosti?
HARRY Ne pa o renesančni šoli pa tciko.
OLIVER Radi bi se naučili pogledat sliko in bi vedeli, kaj pomeni.
LY0N Že, toda kaj mislite s tem? 'Kaj pomeni'?
GEORGE Kako to mislite, kaj mislimo? 'Kaj pomeni? Mislimo, kakšen je njen pomen.
LY0N Natanko tako. Toda kaj za vas pomeni 'pomen?
GEORGE Kaj hudiča pa naj pomeni 'pomen? Glih zato smo vas pa najeli. Poslušajte, kamerat, če vi ne veste, kaj pomeni pomen, kakšne šanse, porkamadona, imamo pa potlej mi?
LYON Prav v tem je poanta mojega predavanja. Da pomen ni nekaj samoumevnega.
GEORGE Kako mislite, da ni nekaj samoumevnega? Slika je to, jel? Slika na steni. Jasna ko beli dan.
HARRY Lejte, mi bi radi samo to, da bi pogledali sliko in videli, kar vi vidite v njej.
LY0N Toda tisto, kar jaz vidim v njej - na to so vplivale vse druge slike, ki sem jih kdaj videl. Mar to pomeni, da za vas nima nobenega pomena?
GEORGE Roko na srce - ga nima, ne. Lejte, nam res ni do tega, da cel dan garbamo ko črna živina, potem pa da hodimo sem
gledat slike angelčkov pa tako.
HARRY Radi bi videli umetnost, ki kaj pomeni.
LYON Toda vsa umetnost kaj pomeni.
JIMMY A da pomeni?
OLIVER Po mojem pa vi zdaj tukaj nečesa ne zastopite. Mi bi radi samo to, da bi pogledali čisto navadno sliko nečesa in bi jo zastopili.
JIMMY Brez tega kunštnega govorjenja o tem, kaj pomeni pomen - ampak bi radi eno čisto ajnfoh... umetnostno vzgojo.
LY0N Toda to je - umetnostna vzgoja.
HARRY Ampak mi bi radi izvedeli skrivnost, ki je zadaj za tem.
LY0N Toda nobenih skrivnosti ni zadaj - vse je tukaj, pred vami.
GEORGE Mora bit kaka skrivnost.
LY0N kje pa, ni je.
TAMLAD POB No, če pa ni nobene skrivnosti - kako to, da mi ne vemo, za kaj se gre?
LY0N Rekel bi, da zato, ker morda iščete napačno stvar. V umetnosti ni nobene skrivnosti - ravno to je njeno bistvo - vse je tukaj, pred vami, ničesar ni, kar bi bilo treba 'razumeti' - bistvo slikarstva je v tem, kaj začutite.
GEORGE Začutimo?
OLIVER Kako to mislite? Začutimo?
LY0N Kaj začutite - emocionalno. 'Pomen' slike ni v sliki - pomen slike je v opazovalcu.
JIMMYVčem?
LY0N V osebi, ki sliko gleda. Oziroma vsaj v razmerju med opazovalcem in sliko.
JIMMY Ste ziher?
GEORGE Čakajte malo. Zdaj hočete reč, da slike nimajo pomena...
LY0N Da in ne. Seveda imajo pomen -določen pomen imajo za vas. Razumeti morate lastno čustveno senzibilnost.
JIMMY Se komu kaj Šajna, o čem tale govori?
LY0N Bistvo ni v tem, da bi bilo treba sliko preučevati, temveč dajo 'začutimo'.
JIMMY Poslušajte, če bi vi prišli sem in nam rekli, da naj začutimo kip, bi še nekako zastopil. Da pa naj začutimo sliko,
porkamadona? Slika je itak čisto gladka, jel?
LY0N Vi iščete odgovore. V umetnosti pa ne gre za odgovore. Bistvo umetnosti je zastavljanje vprašanj. Kaj občutite ob pogledu na to žensko? Kaj občutite, ko vidite to barvo, zeleno?
GEORGE 'Kaj občutimo ob zeleni barvi'?
TAMLAD POB Kako mislite? Zelena je zelena. Kaj pa naj bi čutil ob zeleni farbi? Vidiš, da je nekaj zeleno, pa je, samo farba je to.
LY0N Zelena poletne trate, zelena oči vaše matere?
GEORGE Zdaj pa poslušajte, vi - najeli smo vas, ker naj bi bili profesor na univerzi. Potlej se pa najprej izkaže, da sploh niste na univerzi in da vaš domnevni sloves sloni na tem, da ste bili enkrat na počitnicah z enim, za katerega mi še niti slišali nismo.
Ni nam do tega, zastopite, da bi poslušali o visoki renesansi ati pa o tem, kako se čuti zeleno farbo. Mi hočemo samo osnovne fakte. Radi bi, da bi se naučili pogledat sliko - kje na kaki steni - in bi vedeli, kaj pomeni, ne pa da nam solite pamet o 'občutenju občutkov'. Je to tako težko?
LY0N Je, ker 'faktov' ni. Umetnost je umetnost, umetnost ni znanost!
GEORGE Kako hudiča nas pa potem nameravate učit umetnost?
LY0N Ne vem. Tega pa resnično ne vem.
Zašli so v slepo ulico. Tišina. Vsi gledajo Lyona, kije povsem pretresen.
Sami dajte! Tako je. Seveda. Sami dajte.
OLIVER Kako to mislite? 'Sami dajte'?
LY0N Ne. Se opravičujem. Ni važno.
GEORGE Recite.
LY0N Slikajte.
OLIVER Slikajte?!
LY0N Rišite, slikajte, karkoli že, dajte, vi sami.
GEORGE Mi?
OLIVER Da bi slikali slike?
LY0N Zakaj pa ne?
JIMMY Ker bojo za en drek
LY0N Da. Toda to ni važno - ne gre za tehnično znanje. Gre za razumevanje tega, 'zakaj'
umetnik izbere, kar pač izbere,
GEORGE Tega pa že ne moremo.
HARRY Praksa. Mara, jel? »Glavna pomanjkljivost dosedanjega materializma - vključno s Feuerbachovim - je, da predmet, resničnost, čutnost razume samo kot objekt ali obliko kontemplacije, ne pa kot človeško čutno dejavnost.« Teze o Feuerbachu, jel? Nobene koristi ni od tega, da svet samo opazujemo, treba gaje spremenit. Teorija v praksi. Praktično-kritično delovanje.
GEORGE Tiho bodi, Harry. Poslušajte vi, noben na tem večernem tečaju umetnosti ne bo nič slikal.
TAMLAD POB Zakaj pa ne?
GEORGE ker je v izrecnem nasprotju s statutom.
HARRV Hako misliš, daje v nasprotju s statutom?
GEORGE 13. člen, 4. odstavek: »Nihče ne sme vršiti dejavnosti, ki bi lahko privedla do finančne koristi ali poklicnega usposabljanja.«
TAMLAD POB Kaj pa fali »poklicnemu usposabljanju«?
GEORGE Pazi na jezik.
LY0N Zgolj za vajo. Nihče ne bo videl.
GEORGE Bi radi, da letim? Pri priči bom poklican na območni odbor, porkamadona.
OLIVER Daj mir. Koga pa briga, če bomo mi naslikali par slik?
LY0N V nobenem primeru ne gre za to, da bi se učili slikati. Slikali bi zato, da bi se naučili kaj o umetnosti. Če dovolite, se bom jaz pogovoril z njimi.
GEORGE Naj bo. Kar sami se izpostavite.
HARRY No, in kaj bomo slikali?
LY0N Za začetek mislim, da sploh ne bomo slikali.
HARRYZa božjo voljo!
Lučna sprememba. Hrup vrtalnega stroja. Prizora je konec, kot bi odrezal. Igralci spremenijo svoja mesta in kostume, diaprojekcija kaže člane skupine pri delu v rudniku, nekaj diapozitivov pa lahko nakaže dejstva o prihajajoči gospodarski
krizi, dokler nov napis ne oznani:
EN TEDEN POZNEJE Zavijanje sirene. Luč posveti na spremenjeno prizorišče.
Nova slika na platnu kaže može v baraki, kjer se sestajajo.
Tretje projekcijsko platno ostane prazno, dokler ga ne potrebujemo pozneje v tem prizoru.
LY0N No torej. Kdo bi rad začel?
Nihče se ne javi.
Bi vi?
TAMLAD POB Nič nisem naredil.
GEORGE Kako misliš, da nisi nič naredil?
TAMLAD POB Nisem vedel, kaj naj.
GEORGE Kako nisi vedel, kaj naj? Linorez naj bi naredil.
TAMLAD POB Bedasto se mi je zdelo.
GEORGE Kako 'bedasto1? Vsak pamž zna naredit linorez.
TAMLAD POB Ne to. Naslov. 'Delo'. Kako pa naj narišem 'delo'?
LY0N Ravno v tem je bil smisel te vaje. Da bi izvedeli, kaj vam pomeni delo.
TAMLAD POB Če pa ne vem, kaj pomeni delo. Še nikoli nisem bil na delu.
GEORGE To je pa res. Pa malo razmisli, pob, zakaj ne.
TAMLAD POB Saj tuhtam. Vsak dan. Zakaj pa misliš, da vsak dan ob petih zjutraj stojim pred vsako jamo v Ashingtonu?
GEORGE Usedi se.
TAMLAD POB Tako da me ne zajebavaj, stric George.
LY0N Že dobro. Bi kdo drug začel? Jimmy?
JIMMY Jaz tudi nisem nič naredil.
GEORGE Pa za božjo voljo, no.
JIMMY V resnici nekaj sem, ampak sem vrgel stran.
GEORGE Kako misliš, da si vrgel stran?
JIMMY Tako za en drek je bilo, da sem zabrisal stran.
OLIVER Ampak, Jimmy, kamerat, točno za to se gre. Da prineseš sem, kar si naredil, da
bomo lahko analezirali.
LY0N je sploh komu uspelo kaj narediti?
OLIVER Jaz sem nekaj probal, pa ne vem, če kaj nuca.
Oliver potegne na dan svoj linorez. Postavi ga na slikarsko stojalo. Vsi zrejo vanj.
JIMMVTosi ti naredil?
OLIVER Ja, v četrtem poskusu. Fejst težko si je bilo predstavljat obratno.
HARRV Kako to misliš? ‘Obratno?
Oliverjevo sliko zdaj zagledamo na tretjem platnu.
OLIVER Vse moraš naredit ravno obratno. Tako da izrezuješ svetlobo.
GEORGE To je njegova glava?
OLIVER Ja.
TAMLAD POB Ni malo majhna?
GEORGE Ti pa čisto tiho - ker sploh nisi nič naredil.
LY0N Po mojem je glava namenoma majhna, da je s tem poudaril njegovo mišičavost in golo fizično naravo dela.
OLIVER V resnici nisem mogel naredit večje, ker sem že prej izrezal strop.
JIMMY Kaj naj bi bilo pa to?
OLIVER Njegova rama.
Projekcija detajla rame na tretjem platnu.
JIMMY Meni zgleda kot noga od konja.
GEORGE Mogoče je bilo pa mišljeno, da bi izgledato kot konjska noga, jel?
JIMMY Si hotel, da bi zgledalo kot noga od konja? Hitro zaporedje diapozitivov z različnimi detajli linoreza.
OLIVER Veš, da nisem hotel, da bi zgledalo kot noga od konja. To je moj prvi poskus, porkamadona!
GEORGE Čevlji so pa - kapo dol!
JIMMY Ja, to pa res, čevlji so pa fejst narejeni. Ampak nisem pa še nobenega videl s tako ramo.
LY0N Toda poglejte, kako dobro je zadel vso to maso, to grobo silo rudarja v premogovem sloju.
JIMMY Glih to vam hočem povedat. Nobenega
s tako širokimi ramami ne bi poslali v rov. Dol not pošiljajo samo drobne žilave pobe. Take, kot sem jaz.
LY0N Osebno menim, da umetnosti ni treba nujno presojati po tem, kako natančno ustreza dejstvom. V umetnosti je povsem legitimno, da pretiravaš za dosego večjega učinka. Poglejte, kako nizek strop je narisal Oliver-
JIMMY Nizek?
LY0N Poglejte to figuro, kako je sključena zaradi dramatičnega učinka.
JIMMY Nizek? Človek božji, jaz sem se cel teden plazil po trebuhu.
LY0N Vjami?
JIMMY zbadljivo: Ne, na svoji njivici. Seveda da vjami.
LY0N To mora biti strahovito klavstrofobično.
OLIVER Seveda, daje, samo kako boš pa drugače spravil koln ven?
HARRV No, vidite. Če bi bila jama nacionalizirana, bi pri priči začeli vlagat v eno ornk mašinerijo. Pa menda ne mislite, da se sovjetski knapi cele dneve plazijo po trebuhu s šremerjem v roki? Oni imajo najnovejšo mašinerijo. Pa dosti večji izkop.
GEORGE Kako pa ti to veš? Ti si en navaden zoboder, porkamadona.
HARRV Jaz sem socialist - in kar se mene tiče, je tole tukaj poveličevanje izkoriščanja navadnega človeka. Mar bi narisal kaj kritičnega. Kaj takega, da bo razkrinkalo temeljno nepravičnost kapitalističnega sistema.
JIMMV Ta na sliki itak ne bi spravil ven prav dosti kolna. Če nič drugega, bi mu noga zaspala.
OLIVER To naj bi bila slika, ne priročnik za rudarjenje.
JIMMY Mislil sem, da smo tukaj zaradi umetnostne vzgoje. Zakaj potem ne bi smel povedat, kaj mi ne Štirna s sliko?
TAMLAD POB Svetloba ne Štirna, to je.
GEORGE Prosim?
Na platnu vidimo detajle svetilke in senc,
hi jih meče svetloba.
TAMLAD POB Ta svetloba, vidite? Če je lampa tam, potem vse tole, kar se Šajna tukaj, ne Štirna, jel? To že ne bi bilo osvetljeno. Pač pa bi se šajnalo tam.
GEORGE kaj pa ti veš? Sploh pa lahko on osvetli, kar mu paše. Njegova stika je to.
TAMLAD POB Ampak glih za to se gre pri linorezu, jel? Za svetlobo in temo.
GEORGE Ja, ampak ti svoje mnenje vseeno zadrži zase. Ni čudno, da nikjer ne dobiš službe.
OLIVER George, pob ima prav.
LY0N Mislim, da so te formalne stvari zelo pomembne. Res je chiaroscuro tu zelo nedodelan, toda izjemno dobro mu je uspelo, da začutimo moškega pri delu. Sliha na platnu ugasne.
HARRV Jaz se pa ne strinjam. Glih tukaj je udaril mimo.
GEORGE kako to misliš?
HARRV Da sploh ne gre za delo. Ampak je to samo upodobitev dela, jel?
GEORGE kaj pa ti veš? Ti, ki nisi niti enega dneva v življenju delal? Ti, ki samo lepo stojiš zraven pa mešaš tisto maso za gebise.
HARRV Bi se nehal spravljat name? Nisem jaz kriv, da sem se zagiftal s plinom.
LVON Prosim lepo. Gospodje.
GEORGE No, da vidimo zdaj tvojo.
Harry potegne na dan svojo sliho.
HARRV Evo.
Harryjeva slika se pokaže na platnu.
JIMMV Opa, to pa je rama!
GEORGE kaj pa ta ketna tukaj dela?
HARRV kako to misliš?
JIMMV Saj mu bojo še roko odtrgale te ketne. Harryjeva slika ostane na prvem platnu, medtem ko na drugem in tretjem postopoma zagledamo detajle, o katerih se pogovarjajo.
OLIVER Pa zakaj so privezane na kolo?
HARRV To niso ketne. V tem je vic, porkamadona.
GEORGE kako misliš, da to niso ketne?
OLIVER kaj pa so?
HARRV Metafore.
JIMMV kako?
HARRV To ni ketna. To je metafora. Je tako?
JIMMV Ne zastopim.
HARRV Metafora, ki sporoča tole: delo je ustvarjanje presežne vrednosti, ki seje polaščajo buržoazni razredni interesi.
GEORGE In to so ketne zatiranja, privezane na kolo industrije.
HARRV V bistvu je to čisto navadno kolo.
JIMMV kaj pa ta ura dela tu?
HARRV Cajt kaže. Tiranija mezdnega suženjskega sistema. Tiranija dela na uro.
JIMMV Pa to je fantastično, kako si pa prišel na to?
HARRV To je pa ja očitno, jel?
GEORGE kaj pa ta cev dela tukaj?
HARRV kako to misliš - kaj dela ta cev?
GEORGE No, če je tisto kolo industrije -
HARRV Tisto ni kolo industrije - tisto je samo kolo.
TAMLAD POB Impotenca.
GEORGE kako prosim? l/s/ ga pogledajo.
TAMLAD POB To je simbol impotence.
Še vedno ne razumejo.
GEORGE Očem ti to?
Vidimo bližnji posnetek cevi, zatem se na drugem platnu pojavi posnetek cevi še bolj od blizu.
TAMLAD POB To je freudovski simbol, jel?
JIMMV kaj je?
HARRV Ne, pa ni.
TAMLAD POB Ja, pa je. Vam rečem, da je to freudovski simbol.
HARRV Ne, ni.
GEORGE kaj hudiča pa ti veš?
TAMLAD POB To smo jemali pri uvodu v psihologijo.
GEORGE Harry, je tisto freudovski simbol?
HARRV Pa kakšen freudovski simbol! Čisto navaden rorjeto.
TAMLAD POB Točno tako. Rorje en od najboljših freudovskih simbolov, kar jih imaš.
GEORGE To je smešno.
JIMMV Pa kaj za en hudič je to - freudovski simbol?
TAMLAD POB To je vse tisto, kar se ti mota po glavi, ne da bi ti sploh vedel, in kar pride na dan - kot freudovski simbol.
HARRY Poslušajte, to sem jaz naredil in jaz vam pravim, da to nima nobenega opravka s freudovskimi simboli - tukaj se gre samo za politiko, pa fertih.
TAMLAD POB Glih v tem je vic freudovskih simbolov - da niti ne veš, da si jih naredil. Če bi hotel naredit freudovski simbol, to sploh ne bi bil freudovski simbol.
JIMMV Kaj pa?
TAMLAD POB Samo simbol.
HARRV Dajte ga no srat.
GEORGE Tamlademupobu. Ti si tukaj samo zaradi naše dobre volje. Tako da pazi, kaj govoriš.
JIMMV Še zmeraj ne zastopim, za kaj je to dobro?
OLIVER Dobro je, ker ti da mislit.
JIMMV Umetnost naj bi ti dala mislit?
HARRV Seveda, da ti da. Vsaka umetnost ti da mislit. Oliverjeva slika ti je dala mislit -pomislil si, kako je, ko moraš garbat dol v jami - ampak ni pa ti nujno dala mislit o ekonomskih pogojih, jel?
JIMMV Čakaj - kdo pa hoče razmišljat o ekonomskih pogojih, ko gleda sliko?
HARRV Kaj hudiča je pa narobe s tem, da gledaš gospodarske pogoje? Kaj bi pa ti?
Bi rajši vtaknil glavo v pesek in se obsodil na to, da te bojo še naprej izkoriščali?
JIMMV Noben noče gledat folka, ki koplje koln ali pa je privezan na šprikle od kolesa pa taka jajca. Mislil sem, da bomo imeli tukaj umetnostno vzgojo - krožek - da bomo risali rožice ali pa cortkane kosmate živalce pa take reči. Ne pa diagrame premogovniške industrije. Kaj bom jaz gledal risbe nas dol v jami frdamani?
OLIVER Kaj pa fali temu, da delaš v jami?
JIMMV Nič. Razen tega, da cele dneve garbam
dol.
HARRV Vidiš?! Zato je pa dolžnost vsakogar, da napada osnovne principe kapitalistične proizvodnje.
JIMMV Z linorezom?!
HARRV Nekje je treba začet.
JIMMV Jaz ne znam narisat niti človeka, ki gre po cesti, kaj šele, da bi spodkopaval kapitalistična proizvajalna sredstva.
GEORGE Sploh pa, če bi rad spodkopaval kapitalizem, pojdi raje med folk in organiziraj sindikat zobozdravstvenih delavcev, ne pa da se zajebavaš z linorezi.
LVON Gospodje...
GEORGE Harryju: No, kje si bit ti med splošno stavko šestindvajsetega leta?
TAMLAD POB Ne zastopim, kaj za ena umetnostna vzgoja je to - nič drugega ne delate, kot da zmerjate en drugega.
HARRV Na okrevanju zaradi recidiva, osem let po Somi in zagiftanju s plinom. Kje si bit pa ti osemnajstega leta, ko sem bil jaz v strelskih jarkih? Penkipenki si koval za vojvodo Portlandskega, porkamadona.
GEORGE Poslušaj, ti. Nič se ti ni treba zdaj napihovat, ker si invalid.
LVON Poglejte, nič ni narobe s politiko, vsi smo njeni 'sopotniki'. Gre pa za to, daje umetnost lahko marsikaj več. Napačno razmišljate o tem. Umetnosti ne potrebujemo, da bi kaj izvedeli o svetu, umetnost potrebujemo, da kaj izvemo o sebi.
JIMMV A dajo?
LVON Kaj če bi zdaj poskusili nekaj povsem nevtralnega?
TAMLAD POB Kaj pa?
LVON Ne vem. Kako religiozno temo morda?
HARRV Za božjo voljo!
Sirena zatuli.
Zatemnitev.
Škrobot dežja, klik diaprojektorja. Napis na platnu:
»VESOLJNI POTOP«
OLIVER KILBOURN
Drugi diaprojektor prikaže to sliko.
Medtem ko Oliver govori, je slika ves čas na platnu.
OLIVER Po fruhšihtu sem se lotil. Vzel sem farbe pa vse drugo, nisem pa imel pojma, kaj za eno reč bi napravil. Buljil sem v prazen kos popendekla pred sabo. Kaj pa jaz vem, kako zgleda vesoljni potop. Cern reč, nevihto sem menda že kdaj videl, jel, ampak - vesoljni potop? Tako da sem nekak obtičal, zastopite? Potem sem pa začel risat te črte. Nič nisem tuhtal, samo vlekel sem jih. Metal sem črte gor na papir, da sem se zamotil - potem seje pa naenkrat vse kar samo poklopilo, planilo je na dan - ta občutek - da bo te bajtice zdaj zdaj odneslo - ta razpenjena voda - kar prišlo je ven iz mene. Ko sem si vzel predah, da bi videl, kaj je ratalo, sem opazil, da je zunaj že dan - zgodaj zjutraj - na šiht bo treba - meni se je pa zdelo, da sem delal vsega eno uro - v resnici je pa šla cela noč. Kar trest sem se začel -dobesedno trest - ker sem prvič v življenju res nekaj dosegel - naredil nekaj samo zase - za nobenega drugega ne - niti ne za gnar - ali za karkoli. In tistih par ur sem res imel občutek, da sem - sam svoj šef.
JIMMVToje neverjetno, Oliver.
OLIVER Hecno, ampak res si nisem mislil, da sem zmožen česa takega.
LY0N Meni se zdi ta slika neverjeten dosežek. Bravo.
Oliver se usede.
Bi še kdo?
Jimmy vstane in postavi svojo sliko na stojalo.
klik diaprojektorja. Bela svetloba, zatem pa slika bedlingtonskega terierja.
GEORGE Slika pesa je to.
JIMMV Vem, daje slika pesa.
GEORGE Moral bi bit pa vesoljni potop.
JIMMV Vem - in tudi sem začel slikat potop,
ratalje pa pes.
OLIVER Vipet!
JIMMV Ne. Bedlingtonski terier.
GEORGE Pa kaj hodiš h krožku, če se ne misliš držat tistega, kar je za nalogo?
TAMLAD POB Meni se zdi kar dober pes.
GEORGE Ni važno, ali je dober ali ne, porkamadona. Ni vesoljni potop.
JIMMV Upal sem, da me ne boste tako skritizirali.
HARRV Seveda bomo kritizirali - kritika je del umetnostne vzgoje, jel?
LVON Najpomembneje je, da presojate sliko po njenih lastnih kriterijih. Prosil bi vas, da si jo dobro ogledate, potem pa bomo debatirali o tem, kaj je naslikal James - predvsem pa o tem, kaj ta slika je, ne kaj ni.
Ne razumejo povsem, kaj hoče povedati, a vseeno sledijo njegovim navodilom. Ogledujejo si sliko, končno...
GEORGE pokaže moško figuro na sliki: Ta je malo premajhen.
OLIVER Najbrž zaradi perspektive.
JIMMV Ne - enostavno mi je zmanjkalo plača, da bi namalal večjega. Pesa sem začel risat malo prevelikega.
GEORGE Poglejte, kako ogromna je ta šajtrga - ko cicka, hudiča. Kaj pa ti piskri delajo sred polja?
JIMMV Kaj pa vem. Tako mi je prišlo, pa sem jih namalal.
LVON Mislim, da je poanta te slike v tem, da predmetov ni treba vedno upodabljati realistično, če želimo doseči ekspresiven učinek.
HARRV Zakaj si pa pasjo uto namalal z isto farbo kot travo?
JIMMV Ker sem takrat porabil že vso rjavo. Pasjo uto sem dodal čisto na koncu. Saj sem vam rekel, da vam ne bo všeč.
LVON Nasprotno, meni se zdi to krasen primer amaterske umetnosti.
JIMMV Kaj sem pa jaz kriv, če sem amater?
OLIVER Butelj, to je bilo mišljeno kot kompliment.
GEORGE Jaz pa še zdaj ne zastopim, kaj ima
to za opravit z vesoljnim potopom?
HARRY Glih za to se gre pri tem. Ni važno, kaj je. Važno je, kaj pomeni.
GEORGE In - kaj pomeni?
JIMMY Nič ne pomeni. Bedlingtonski terierje to, pa fertih.
GEORGE Aha. Ni važno, kaj pomeni, jel?
Važno je, da izrazimo sebe.
JIMMY Točno tako, in jaz sem se izrazil o bedlingtonskem terierju.
LYON Ključno je to, da je James naslikal nekaj, kar je z njim neposredno povezano. Ta moški je res nekoliko premajhen, saj ne rečem, da ni, pa tudi to drži, da bi se pasji uti bolj podala druga barva. Toda slika je neposredna. Prepolna občutij o svojem predmetu.
HARRY Jaz pa ne vidim nobenih občutkov. To je en čisto navaden prizor.
LY0N Toda občutje je ravno v njeni jasnosti. V odsotnosti pretencioznosti. James je hotel naslikati vipeta -
JIMMY Bedlingtonskega terierja.
LY0N In je to tudi storil. Čisto preprosto - brez kakšne dovršene tehnike, toda z zelo jasnim namenom, in natanko to občutje nam podaja ta slika.
GEORGE Ampak moral bi pa bit vesoljni potop.
HARRY Pa kaj potem. Smisel naloge je bil v tem, da naj bi nekaj interpretirali, jel? Vi ste nam dali naslov, mi pa smo ga morali interpretirat. Dobro, to ni vesoljni potop, ampak interpretira pa tudi ne nobene reči. Nobenega sporočila nima.
JIMMY Zakaj bi pa morala imet sporočilo?
HARRY Zakaj bi pa drugače nekaj naslikal, če nima sporočila?
LY0N Denimo zato, ker je lepo?
HARRY Vipet?!
JIMMY To nalašč delaš, jel?
TAMLAD POB No, saj mogoče ima sporočilo. Mogoče sporoča tistim, ki še nikoli niso bili tukaj, nekaj o Ashingtonu.
HARRY Ampak kdo hudiča jo bo pa videl? Mi,
Jaz ne rabim nič vedet o teh frdamanih vipetih. Umetnost mora kaj povedat, drugače je samo...
GEORGE Kaj?
HARRY Dekoracija. Na jetra mi grejo vse te vaše naloge. Rekli ste nam - rišite, kar poznate - zabrišite ven vso politiko. Kar se mene tiče, ne vidim v tem nobenega smisla. 'Vesoljni potop'. Vse lepo in prav, ampak jaz hočem naredit kaj takega, da bo kaj pomenilo -nekaj, kar je važno za naša življenja.
LY0N Bi si morda ogledali še vašo sliko?
HARRY Ne. Za en drek je.
JIMMY Isto si rekel za mojo.
HARRY Isti problem. Nič ne pomeni.
Potegne na dan sliko in jo postavi na stojalo. To je slika 'Vzhodnik'. Medtem ko jo namešča, se na platnu pokaže njena povečava.
TAMLAD POB Vesoljni potop?
HARRY No, hotel sem naredit nekaj bolj podobnega temu, kar imamo pri nas. Kaj me brigajo nevihte iz Biblije.
GEORGE Dobra je, kapo dol.
OLIVER Odlično, Harry.
JIMMY Zakaj pa misliš, daje 'za en drek'?
HARRY Kot sem rekel. Saj ne rečem, malo boljša je že od tvojega vipeta. Ampak tudi to je samo en prizor.
LY0N Dejansko je to res imenitna vaja iz dvobežiščne perspektive.
HARRY Točno, da res. Saj ne rečem, vse zgleda čisto prav. Čedne bajte, ta prave farbe pa ljudje na njej so tudi glih prav veliki. Ampak ne pove pa nič.
OLIVER Kako to misliš, Harry?
GEORGE Res imaš gor dež, ampak je to, tehnično gledano, res vesoljni potop?
H ARRY Točno. Nobenega vesoljnega potopa ni, jel? Glih za to se tudi gre. Saj niste hoteli, naj narišem ideje, izrecneje bilo rečeno, naj narišemo nekaj nevtralnega. No, tukaj imate. Ker točno to se dogaja tukaj okoli. Nič. Nobenih vesoljnih potopov, nobenih velikih idej. Nič.
OLIVER Ampak, a ne zastopiš, da je to
politično, Harry?
HARRY Politično? Ce bi bilo politično, bi bila na sliki odprta kanalizacija sredi ceste, kot jo imamo preč tukaj za vogalom. Ce bi hotel, da bi bilo politično, bi narisal svojega soseda, ki umira za pljučnim emfizemom.
OLIVER Meni se zdi, da si falil bistvo. Ne. Ne gre se za to, kako si narisal. Gre se za to, kaj si narisal, Harry.
HARRY In kaj sem narisal?
OLIVER Nas.
HARRY kako misliš?
OLIVER Narisal si nas. Tile na ulici tukaj, to smo mi, Harry. Vsi mi smo bili na tistem vetru.
JIMMY Vsi mi smo bili v tisti štacuni.
GEORGE Jimmy, porkamadona, boš tiho?
HARRY In kako je to zdaj politično?
OLIVER Ker pokaže, kdo smo mi. Ne zastopiš? Na več nivojih je politično. Saj ne rečem, res je to slika enega čisto navadnega vogla na ulici,ampakjepa to tudištorijajel?-Storija o enih gotovih ljudeh, ki rinejo z glavo naprej v veter, pa o drugih, ki čakajo za vogalom. Na tej strani te lahko odpihne, na drugi si pa na varnem. Ene sorte metafora je to, s tem, da ni samo metafora, ker je, kar je. To je samo slika ulice.
JIMMY Povej še enkrat, kako je to politično?
OLIVER Prispodoba je to - prispodoba kljubovanja nevihti.
JIMMY A je to res, Harry? Si tako mislil?
OLIVER Ni važno, kaj je mislil Harry. To je to.
GEORGE Ampak moraš se pa tudi vprašat, kaj naj bi pomenilo.
LY0N Ravno to hočem reči. Da Harryju v umetnosti mogoče ni treba vedeti, kaj pomeni. Da pomen mogoče ni v Harryju.
TAMLAD POB Ampak v umetnosti.
OLIVER V tistem, kdorkoli pač žeje, ki gleda.
GEORGE In da si lahko po mili volji izmišljuješ, kaj pomeni? Karkoli?
LY0N Ne, pomen je v medsebojnem delovanju vsega tega. Umetnost je mesto,
kjer so vsi ti konflikti razrešeni. Ni to smisel umetnosti? Da poskušamo stvari razrešiti. Ustvariti kaj lepega.
TAMLAD POB Kot višja sila.
JIMMY Kaj, kot Bog?
LY0N Duhovnost. Boljšega izraza ta trenutek ne najdem. Da, kot Bog.
HARRY Poslušajte, gospod Lyon. Jaz sem bil na Somi. Jaz sem videl pobe, ki jih je razneslo na drobne koščke. Nobenega Boga ni, gospod Lyon. Nobene višje sile ni, ki bo kaj porihtala ali pa naredila, da bojo stvari kaj pomenile. Lepota? Vi se hecate, jel? Nobene lepote ni v tem, da živiš tukaj.
Sirena. Vse obmiruje. Lučna sprememba. Harry, Jimmy, George in Tamlad pob odidejo. Ostaneta samo Lyon in Oliver. Diapozitiv Lyona med slikanjem stenske poslikave.
Na drugem platnu vidimo napol dokončano sliko.
Lyon si obleče haljo in se s paleto v roki postavi pred sliko. Napis:
OLIVER Sl IZPOSODI NEKAJ KNJIG
OLIVER Dan.
LY0N Dober dan, Oliver.
OLIVER Dober dan, gospod Lyon. Oprostite, ker vas motim.
LY0N Sploh ne. Kar naprej.
OLIVER občudujoče: 0! Vi ste to naslikali?
LY0N Da. Skica za stensko poslikavo, ki jo delam za pokrajinski svet v Essexu.
OLIVER Čudovito. Nisem mislil, da boste v soboto tukaj. S cugom sem prišel, v knjižnico sem šel, da bi si pogledal par stvari, o katerih ste nam pravili. Pa sem si rekel, kaj če bi stopil sem not pogledat, če sem že tukaj.
LY0N Me veseli, da ste se oglasili.
OLIVER Škoda, da si ne moreš izposodit knjig, če nisi iz Nevvcastla. Gleda skico. Kar ne morem verjet. Kak kup amaterjev smo
najbrž mi za vas.
LYON Nasprotno. Neverjetno meje ganilo, kar je naredila vaša skupina.
OLIVER Vem, ampak ko vidiš to - to pa je druga muzka, jel?
LY0N To je narejeno v zelo drugačnem kontekstu. Mislim, da meje tako močno prevzeta ravno vaša povezanost s tistim, kar slikate. To je zelo neobičajno.
OLIVER Vem, ampak mi ne znamo niti prav slikat. Kot znate vi.
LY0N Kar vidite tu, je tehnika, in tega ne smete zamenjati za izrazno kakovost. Dobra umetnost preprosto izžareva -morala bi razsvetljevati, morala bi vnašati red v izkustvo, in kar je še takega, civilizirajočega. Risarije se pa lahko vsak nauči.
OLIVER Kaj vem - jaz nikoli ne bi bil znal česa takega.
LY0N Seveda bi.
OLIVER Jaz?
LY0N Če sodim po tistem, kar sem videl, bi potrebovali največ dve leti osnovnega pouka.
OLIVER Vi bi mene v resnici lahko naučili?
LY0N To, kar vi počnete, je dosti pomembnejše od učenja tehnike. To, kar počnete, vaš čut za odkrivanje, način, kako povezujete študij umetnosti s svojim življenjem, s svojo ustvarjalnostjo. Res ne vidite, kako vznemirljivo je to? Tako bi bilo treba poučevati umetnost in taka bi morala biti umetnost. V resnici nisem mislil, da bo delovalo, toda mar ne vidite, kaj ste dosegli? Kako ste naslikali delo v jami? Kako sofisticirano je postalo? Vsaka slika je ogromen preskok.
OLIVER Vi to resno?
LY0N Da, resno mislim.
OLIVER Veste, gospod Lyon, ko sem začel s tem, seje nekaj enostavno poklopilo - dobil sem občutek, da sem odkril nekaj preprostega, veste, nekaj, kar sem sposoben naredit, nekaj, v čemer sem res dober. Zdaj
pa vsak teden, ko pridem h krožku in vidim, kaj je naredil Harry, ki je milje pred mano, nisem več tako zelo prepričan.
LY0N To ni tekma, Oliver.
OLIVER Vas lahko naravnost vprašam: sem jaz za kaj?
LY0N Ne gre za vprašanje, ali si dober ali slab. Ravno to bi vas rad naučil.
OLIVER Vem, samo vseeno pa ne bi glih zapravljal časa z nečim, za kar nisem.
LY0N Mislim, da imate pravi občutek. Nadarjeni ste vsaj toliko kot kdorkoli, ki pride sem študirat. A kar je še pomembneje, vi ste resni glede umetnosti. Umetnost ni to, da delaš slike. Umetnost je potovanje. Potovanje, ki lahko traja vse življenje. Umetnost je točka, s katere razumeš svoje celotno življenje.
OLIVER Res mislite, da bi jaz to lahko počel?
LY0N Poglejte. Vzemite to. Izroča mu knjige.
OLIVER Roger Fry.
LY0N Pa to. Ta je zelo dobra. Ruskin.
OLIVER Ste sigurni?
LY0N Seveda sem siguren. To je podlaga za vsakega umetnika. Kultiviranje senzibilnosti.
OLIVER In to piše tu notri?
LY0N Ne, najtežje je, da se moraš do tega sam dokopati. V umetnosti gre zate. Za samospoznavanje. Toda Roger Fry izredno zanimivo piše o Cčzannu.
OLIVER Flvala, gospod Lyon. Najlepša hvala iz srca.
LY0N Ni za kaj, Oliver.
Spet sprememba prizorišča. Oglušujoč ropot Film prikazuje rudniško čelo: tako kot poprej vidimo trdo delo, in to občutje preveva naturalizem celotnega prizora.
Na oder pridejo George, Oliver, Harry, Tamlad pob in )immy Postavljajo sceno za naslednji prizor. Povsem očitno je, da tega ne počnejo kot osebe v igri, a vseeno dobimo občutek, kakšen je bil bržkone videti vsakokratni začetek večernega
tečaja.
ho je scena postavljena, se luč spet spremeni in fantje se hipoma prelevijo v svoje like. Na vratih učilnice se takoj zatem pojavi mlada ženska, stara približno dvajset let. Projekcija napisa:
OBISK
SUSAN Dan.
Us/ strmijo vanjo, kot bi zagledali duha.
TAMLAD POB Dan?
GEORGE Kam pa kam?
SUSAN K umetnostni vzgoji sem prišla.
GEORGE Sem pa ne morete, gospodična.
SUSAN Ampak - je tukaj? Umetnostna vzgoja?
TAMLAD POB Je.
GEORGE Ne. Hočem reč...
H ARRY Po mojem ste fouš zastopila, gospodična. To je umetnostna vzgoja - za moške.
SUSAN To mi je jasno. Vem. Kje bi najraje videli, da jih odložim?
GEORGE Kako prosim?
SUSAN Ponavadi je zraven kak čimer. Ampak nič hudega, če ga ni, nisem zelo izbirčna.
GEORGE Ne zastopim. Kaj da bi odložita?
SUSAN Cote, ne? Če nimate cimra ali kake rumpelkamre, jih lahko dam dol kar v tistem kotu.
OLIVER A prav slišim?
GEORGE Čakajte malo. Nikamor ne boste šli, gospodična, tukaj počakajte - in to oblečeni.
JIMMV Jaz se bom raje kar dol usedel.
GEORGE Pa kaj ste ob pamet? Da vdrete sem in nam pretite, da se boste razgalili pred svetom in Bogom? Kaj vam je? To je Delavsko izobraževalno društvo, za božjo voljo.
SUSAN Iz Newcastla sem se pripeljala za to.
GEORGE Tamlademupobu: Česa takega pa še nisem slišal.
Pride h/on, prekipevajoč od energije.
LY0N Se opravičujem, najgloblje. 2e spet ta vlak. No, da ne izgubljamo časa. Jimmy, prinesite stojala - ah, Susan, vi se pa skočite tja not brž preobleč, da bomo lahko začeli.
GEORGE Čakajte malo!
LY0N Oliver, postavite svoje stojalo tja, vi pa -
GEORGE Vidva se poznata?
LY0N Seveda se poznava. Susan, veselo na delo.
GEORGE Čakajte. Ne more ona tja not.
LY0N Zakaj pa ne?
GEORGE Tja not hodijo skavti.
SUSAN Nič zato. Samo to jim recite, naj potrkajo.
GEORGE Gospodična, pri najboljši volji ne vem, kaj se greste, ampak povem vem, da se nikjer ne boste slekli, ne tukaj ne tam.
JIMMV Počasi. Saj ne gori voda.
GEORGE Ti pa tiho.
TAMLAD POB Ne zastopim, kaj je narobe -saj ne misli nič slabega.
GEORGE Tiho, vsi skupaj. To je stvar vodstvenega kadra, in povem vam, da tukaj ne bomo gledali nobene golote ...
SUSAN Bi mi že kdo povedal, kaj se dogaja?
GEORGE To bi tudi mi radi vedeli, gospodična.
LY0N Susan nam je prišla pozirat. Zdelo se mi je, da bo to kot nekakšen priboljšek.
GEORGE Priboljšek? Na slab glas nas boste spravili.
LY0N Se globoko opravičujem. Vem, da bi vam bil moral vnaprej razložiti. Toda zazdelo se mi je pač, da bi utegnilo malo poživiti vse skupaj.
HARRV Poživiti? Če bo moja izvedela za to, se bom lahko hitro poslovil od ponedeljkovih večerov tukaj.
OLIVER Poslušajte, gospodična, vse je v redu. Ampak, se ne bi raje kar v cotah lepo tja usedla? Nočemo vas spravljat v zadrego ali karkoli takega.
SUSAN Oh, saj me ne, res ne.
JIMMV Mene tudi ne.
GEORGE Pazi malo, ali pa boš letel.
OLIVER Pa menda ne pričakujete, da bomo sedeli tukaj, ona bo pa čisto naga?
LY0N To je povsem običajna praksa.
OLIVER Že mogoče. Tam, od koder vi prihajate. Jaz pa še nikoli nisem videl nage ženske.
TAMLAD POB Jaz tudi ne.
GEORGE Če bi imel to smolo, da bi videli
mojo, zdaj sigurno ne bi bil tako zagret. Ampak to nima nobenega opravka s tem, kdo je že kdaj kaj videl. Niti slučajno ne bom pustil, da bi kaka mlada ženska letala tukaj naga naokoli, pa fertih.
SUSAN Saj ne bom čisto naga. Ponavadi sem ovita z rjuho.
HARRY Tudi če. Jaz nikakor ne mislim sodelovat pri tem, ko boste eni mladi punci rekli, naj se sleče - to je izkoriščanje človeka po človeku.
SUSAN V resnici je čist dober gnar.
LY0N kako boste vendar razumeli človeško formo, če ne boste risali po modelu? V tem pa res ni nič opolzkega. Risanje po živem modelu je že od starih Grkov naprej bistven del slikarskega urjenja.
GEORGE Od starih Grkov! Saj ne rečem, lahko da je za vas v Jesmondu to vse lepo in prav - kakor je to, da pohajkujete z ločenkami pa tako. Mi tukaj, kamerat, imamo pa prave standarde.
Dekle si je medtem že slekla plašč, ga podala Tamlademu pobu in si zdaj odpenja gumbe na bluzi. George jo zgrabi in ji potisne plašč nazaj v roke.
Takoj si dajte gor mantel, gospodična. Pa vaša mama ve za to?
SUSAN Moja mama je mrtva. Ni pa tudi prav nič narobe s tem. Dvakrat na teden to delam na univerzi.
LY0N Bi lahko prosim že začeli? Pogleda na uro. Skoraj pol je že.
HARRY Dajte si raje najdet kako pošteno delo, gospodična, ne pa da paradirate z nago ritjo pred svetom in Bogom.
SUSAN 0, saj imam pošteno delo, v ribarnici prodajam. To imam pa malo za zraven.
GEORGE Da vas ni sram.
LY0N Prosim lepo -
SUSAN Prav nič me ni sram. Sama si plačujem študij na umetnostni akademiji. Sploh pa ni prav nič narobe z ženskim telesom.
TAMLAD POB Jaz se čisto strinjam ...
Hrup zunaj.
OLIVER kaj je to?
LY0N 0 bog.
Harry gre k oknu.
HARRY kaj hudiča je pa zdaj to?
LY0N Poslušajte me zdaj, prosim. Prinesite svoja dela. Na stojala jih dajte.
GEORGE Ti boga.
Gnetejo se okoli okna, toda Oliver še vedno ničesar ne vidi.
OLIVER kaj je?
JIMMY Rolls-Royce!
OLIVER S šoferjem!
LY0N Poslušajte, nobene potrebe ni, da se vznemirjate.
TAMLAD POB Ena baba leze ven.
JIMMY S klafeto.
LY0N Prosim vas, da se usedete.
SUSAN kaj zdaj? Hočete, da se slečem ali ne? LY0N Se boste že USEDLI! VSI!
Pride Helen Sutherland. Vsi so iz sebe. Helen!
HELEN SUTHERLAND Robert, dragi moj.
Oprostite, ker zamujam.
JIMMY Ježešmarija. Pa menda se ne bo ta tudi slekla?
LY0N Te uličice se mi zdijo vse enake. GEORGE Oprostite, gospa, s kom imam čast? HELEN SUTHERLAND Helen Sutherland. Dober dan.
LY0N Gospodična Sutherland je - zbirateljica umetnin.
HELEN SUTHERLAND Oh, ne ravno. 2e res, da imam doma kako sliko ali dve, nisem pa prava zbirateljica, v resnici bolj entuziastka. LY0N Gospodična Sutherland ima več Nicholsonov in enega Mondriana.
SUSAN Mondriana!
JIMMY kakega modrijana?
SUSAN Pieta Mondriana. Holandski slikar - v glavnem slika kvadrate.
HELEN SUTHERLAND Pravokotnike, pravzaprav.
LY0N Gospodična Sutherland se še posebej
zanima za moderno umetnost.
JIMMV 0, gospa, potem ste pa prišli na pravi kraj. Večino teh slik smo naredili ta teden.
HELEN SUTHERLAND Izvrstno.
LY0N Gospodična Sutherland je dedinja ladijske družbe P&O.
HELEN SUTHERLAND Prosim lepo, koga tukaj pa zanima moja oseba?
GEORGE Čakajte malo. Meni ni noben nič povedal, da nas bo obiskala kaka dedinja. To bi moralo it po ustaljenih kanalih.
LYON Res se opravičujem. Srečala sva se v soboto na neki večerji, in dovolil sem si, da sem jo povabil sem - in če moj vlak ne bi imel take zamude, bi vam bil lahko vse razložil... Helen opazi Ceorgeovo sliko.
HELEN SUTHERLAND To pa je neznansko prisrčno. Vi sami ste vse to naslikali? Oh -poglejte to - izredno interesantno, prav zares.
GEORGE Taje pa moja.
HELEN SUTHERLAND Da, zelo interesantno -krasen občutek za linijo.
GEORGE Najlepša hvala.
HELEN SUTHERLAND kaj pa je to?
GEORGE Ehm - rudarje to, gospa.
HELEN SUTHERLAND To vidim, daje rudar. Zanima me, kaj ste uporabili?
GEORGE Ah, malo emulzije pa eno staro dilo, ki sem jo našel na dvorišču.
HELEN SUTHERLAND Slikali ste pa po domišljiji?
GEORGE No, bolj po spominu, bi rekel.
HELEN SUTHERLAND Hočete reči, da ste dejansko že bili pod zemljo?
GEORGE Ja, kaj pa, gospodična. Saj sem knap.
HELEN SUTHERLAND Mojbog. kako strašno.
JIMMV Gospodična, tu smo vsi knapi. Razen Harryja, ki seje med vojno zagiftal s plinom. Pa Tamladega poba, ampak on itak ne šteje.
TAMLAD POB Jaz hodim sem samo zato, ker imajo toplo.
LY0N Večerni tečaj poteka v sklopu Delavskega izobraževalnega društva. Vsak se lahko pridruži. Vsi prisotni so popolni amaterji.
HELEN SUTHERLAND susan Pa vi, draga
moja, vi tudi rudarite?
SUSAN Ne. Jaz sem prišla pa zato, da bi se slekla, ampak zdaj pa itak ne vem več, kaj sem se sploh matrala.
HELEN SUTHERLAND Prosim lepo, ne pustite se motiti zaradi mene. kaj točno pa je to?
GEORGE Rigl, gospodična. Z rigli podprete strop v jami, da se ne podre, ko izkopljete sloj. Dosti težje delo je to, kot si vi sploh predstavljate.
HELEN SUTHERLAND brez zanimanja za Georgeov opis: Verjamem, da zna biti silno puščobno. Všeč mi je, kako sivo je. Neznansko rada imam sivo barvo. Izvrstno ste to naredili, sijajno, krasen občutek za formo. Zelo intuitivno.
Premakne se k naslednji sliki. kaj pa je to?
OLIVER Ta je moja. Nisem je še odvil.
LYON To je Oliver kilbourn, eden od najbolj obetavnih študentov.
HELEN SUTHERLAND Smem pogledati?
OLIVER Vi kar.
Oliver odvije sliko.
TAMLAD POB Fantastično!
GEORGE Ti boga, Oliver.
JIMMV Poglejte, to je George Elliot.
GEORGE Neverjetno.
JIMMV Si res to kar tako mimogrede naredil?
LYON To pa je res velik preskok, Oliver.
OLIVER Dosti sem Sickerta študiral. V knjižnico v Nevvcastle sem šel. Zanima me ta občutek, da pripadaš skupnosti. Veste, kaj mislim, jel? kot na njegovih slikah varietejskih gledališč.
HELEN SUTHERLAND kaj pa je to pravzaprav?
OLIVER klub.
HELEN SUTHERLAND klub?
OLIVER Ja.
HELEN SUTHERLAND klub, kamor dejansko zahajate?
OLIVER No, jaz osebno ne prav dosti. Smo pa vsi že bili kdaj v kakem klubu.
HELEN SUTHERLAND A tako.
OLIVER Ce vam iskreno povem, jaz v resnici
samo garbam pa slikam.
HELEN SUTHERLAND Meni se zdi to čisto modro. Zdi se, da vlada notri strašna gneča.
OLIVER Če je pa sobota.
HELEN SUTHERLAND Ta tukaj pa ima neke vrste nagovor, če prav razumem.
OLIVER Ali pa mogoče poje kako zamorsko pesem ali kaj takega.
HELEN SUTHERLAND Žensk pa skoraj ni videti.
OLIVER Seveda, da ne. To je delavski klub. Ženskam vstop ni dovoljen, jel?
HELEN SUTHERLAND pokroviteljsko: Domnevam, da so povsem hvaležne, da ne. Sijajno ste to napravili - čestitam. Ja, kaj imamo pa tukaj? Mhm - interesantno - zelo interesantno. Ogleduje si Jimmyjevo sliko cvetja.
JIMMY Vem, da ni bogve kaj - ampak vseen glih probam kaj naredit kdaj pa kdaj.
HELEN SUTHERLAND Izredno interesantno, prav res. In kje točno je to?
JIMMV To je naša bajta.
HELEN SUTHERLAND To pa so peonije?
JIMMV napačno razume, da misli ponije. Ah ne, to so rože. Sem jih pa tudi že probal narisat, ponije, samo ne znam zadet glav, pa če se ubijem. To je miza z rožami gor.
HELEN SUTHERLAND In kaj je pa to?
JIMMV Ah, to sem dodal čisto na koncu. Se mi je zdelo malo dolgocajtno, da bi imel samo steno - pa sem še to dodal. Tista reč je to, v kateri imam kampi spravljen. To je pa špegu. Oziroma en del špegla. Samo en kos sem ga namalal - ker celega nisem imel kam stlačit.
HELEN SUTHERLAND To je pa vaza, če prav vidim?
JIMMV Ja. Po ženini materi smo jo pojerbali.
HELEN SUTHERLAND Kako zanimivo se prelivajo barve na njenem robu.
JIMMV To je bil feler - ampak perspektiva na mizi pa ni tako slaba, jel?
HELEN SUTHERLAND Neznansko všeč mi je ta rumena.
JIMMV Pa saj to v resnici ni rumeno. V resnici je zeleno, samo kaj sem pa hotel, če mi je
ostala ena velika piksna rumene not v šupi.
HELEN SUTHERLAND Ni važno, meni je všeč. Pa ta siva - kako lepa siva.
JIMMV 0 ja, siva je res fejst lepa farba. To je zavesa iz tila.
HELEN SUTHERLAND Res?
JIMMV Ne, saj vem - to tukaj sem fejst zašuštral, zato sem jo raje kar celo pofarbal. Nismo se še naučili, kako naslikaš kako reč, da se vidi skozi.
LVON Veste, v svojem bistvu to ni večerni tečaj, kjer bi poučevali tehniko.
JIMMV Jaz hodim itak samo zato, da grem malo od doma.
HELEN SUTHERLAND Rada bi jo kupila.
JIMMV Koga?!
HELEN SUTHERLAND Rada bi jo kupila.
JIMMV Se hecate, jel?
HELEN SUTHERLAND Nikakor ne. Bi dva
funta zadoščalo?
JIMMV Dva funta? Ne morem vam zacolat dva funta za to.
HELEN SUTHERLAND Več kot dva funta nisem pripravljena potrošiti. Tri je moja zadnja ponudba.
HARRV Tri funte za to reč!
TAMLAD POB Pa menda je ne mislite res kupit?
LVON Ste prepričani, da si ne bi ogledali še česa drugega?
JIMMV Lejte - nočem jaz vašega gnarja, porkamadona, lahko jo zastonj vzamete.
GEORGE Čakaj, ti.
JIMMV Kaj je zdaj spet?
GEORGE Tega pa ne moreš.
JIMMV Treh funtov ne morem zacolat za to.
GEORGE Ni tvoja, da bi jo lahko šenkal
JIMMV Kako misliš, da ni moja?
GEORGE Last Delavskega izobraževalnega društva je.
JIMMV Ne ga srat. Iz lastnega žepa sem kupil farbe. In to one, vidiš, z visokim sijajem.
GEORGE Ampak avtorske pravice so last Delavskega izobraževalnega društva.
JIMMY Avtorske pravice?!
HARRV Prav ima. Brez okrilja skupine ti ne bi nikoli začel slikat.
JIMMV Ja, bi.
GEORGE Ne, pa ne bi.
HARRV Ce te ne bi naučil gospod Lyon, nikoli ne bi znal naslikat tega.
JIMMV Kaj pa zdaj trapaš? Niti ene od tistih reči, ki nam jih je dal naredit za vajo, še nisem naredil.
GEORGE Sploh ne gre za to.
JIMMV Kako misliš, da ne?
GEORGE Mislim, da bomo morali zadevo predat območnemu odboru.
JIMMV Ne ga srat. Ta slika je moja in z njo lahko naredim, kar čem.
HARRV Ne, ni tvoja. Osnovno načelo Delavskega izobraževalnega društva je kolektivna lastnina.
JIMMV Lejte - če bi jo ženska rada, ne zastopim, zakaj je ne bi dobita.
LVON Ste prepričani, da si ne želite ogledati še drugih?
HELEN SUTHERLAND Ne. Ta mi je všeč.
Tiste, na katerih so upodobljeni podzemni prizori, se mi zdijo rahlo puščobne. Ta pa poseduje, če se tako izrazim, določeno duhovno razsežnost.
GEORGE Mi je prav žal, ampak je ne morete dobit. Zasežena je.
JIMMV Čakaj, ti.
GEORGE Preglasovan si.
SUSAN Ne zastopim, zakaj je gospa ne bi mogla dobit.
GEORGE Vi pa da ste mi čisto tiho.
SUSAN Nisem prišla, da bo kdo tako govoril z mano.
Susan užaljeno odide.
JIMMV Ceji slike ne smemo prodat, zakaj ji je pa ajnfoh ne šenkamo?
GEORGE Ne gre se za to.
TAMLAD POB Ceje nekaj zastonj, potlej itak ni nobenega profita, jel?
GEORGE Ampak slika je last skupine.
JIMMV Pa saj je itak nimamo niti kam dat. Si
mogoče že bil v tisti rumpelkamri?
GEORGE Potem jih boste pa doma obesili.
JIMMV Se ti je zmešalo? Moja mi ne bo dala niti milimetra zidu. Poslušajte, gospa, zastonj vam jo dam, pa še par drugih za povrh, ki jih imam zadaj.
GEORGE Mene sploh kdo posluša? Ta slika ne gre nikamor.
HELEN SUTHERLAND Res vam ne bi rada povzročala sitnosti.
HARRV Dejansko ne bi smeli odtujit ničesar. To so pričevalci naše zgodovine. Vse slike bi morali shranit skupaj na enem mestu.
JIMMV Kakšne zgodovine? Kaj ti pa je? Slika ene navadne mize je to. Naj jo ima ženska, če bi jo rada.
LVON Helen Sutherland: Morda pa bi se skupini oddolžili s kakšno donacijo?
JIMMV Čakajte malo - to je moja slika.
OLIVER George ima prav. Ne gre se zdaj za vsakega posebej, ampak se gre za kolektivni napor. Jaz sem se ravno toliko naučil od Harryja, kot sem se od gospoda Lyona.
JIMMV Jaz se pa nisem od nobenega od vas nič. Niti ne zastopim čisto dobro, kaj se greste vi tukaj cel cajt.
HELEN SUTHERLAND Kaj pravi? Glejte, tri funte bom podarila vaši skupini in vsem vam bom kupila nove barve.
LVON Izjemno ste velikodušni, gospodična Sutherland.
JIMMV Ja, pa kaj še? Še srajco s telesa mi strgajte. Prvič v petdesetih letih, da si je kdo želel kaj od mene. Kar se mene tiče, lahko tiste tri funte obdržite.
GEORGE Lejte, te slike noben ne bo nikamor odnesel.
TAMLAD POB Ne ga no srat. Tri funte za to? To ni umetnost. To je sranje. Vse to je sranje, ti vipeti pa rože, pa knapi med južino. Sranje je to, jebenti. Poslušajte se malo, kaj tvezite vi tukaj enkrat na teden, vi, vsi s krasnimi službicami. To ni umetnost. Pravi umetnik bi to vse skupaj scefrat, jebenti. Politično?
Pa kdaj kaj pogledate vi okoli sebe? Veste, kaj se dogaja? To je eno navadno sentimentalno stanje.
GEORGE Izključen si.
TAMLAD POB Kaj ne bi morali glasovat o tem? GEORGE Poslušaj, to je demokratična organizacija. Noben tukaj ne bo nič glasoval - za to obstajajo ustrezni postopki, ki jih je treba izpeljat.
JIMMV Cisto sranje. Vsi tisti, ki ste za?
Tamlad pob, Lyon, Jimmy in Oliver dvignejo roke.
Sprejeto.
HELEN SUTHERLAND Imenitno. Millsu bom naročila, da vam bo prinesel ček.
GEORGE To je izrecno v nasprotju s statutom.
Zdaj pride Susan, naga, v roki ima rjuho. SUSAN Po svoja dva šilinga in šest penijev sem prišla.
Fantje jo pogledajo.
Sirena. Sprememba prizorišča.
Prestavljanje pohištva.
Projekcija napisa:
ROCK HALL, 1936
Diapozitiva zunanjosti graščine Rock Hall Helen Sutherland in razgleda z njenega okna. Fantje postavljajo lesene stole enega poleg drugega, dokler ne sestavijo 'zofe'.
JIMMV Oti hudič.
TAMLAD POB Česa takega pa še nisem videl. Harry se usede.
Ne morem verjet. Ste videli, koliko zof ima baba?
GEORGE Čakaj malo, ti. Ne moreš se kar usest. HARRV Oni nam je rekel, naj gremo not in se razkomotimo.
GEORGE Res bi te bit moral nagnat, ko je bil še cajt za to. Ne moreš se kar tako usest. Bojo mislili, da si ordiner.
HARRV Saj smo ordiner. Pa menda ne misliš, da bi nas povabila, naj pridemo na obisk popoldne, če bi bili mi fini ljudje? Ženska
fejst mirka, da se ne bi pomešali z drugimi.
GEORGE Gospodična Sutherland nas je zelo prijazno povabila, naj pridemo pogledat njene umetnine. Ne bodi nehvaležen.
HARRV Vi pa ne pozabite, da je za vsako reč v tem cimru colala kaka uboga para, ki šestnajst ur na dan garba ko črna živina v strojnici kake od njenih ladij.
JIMMV Sama foušija te je. Tam gor ima obešeno mojo sliko. Gospodična Sutherland je ženska, ki ima okus in fineso.
HARRV Ima hudiča. Poglej, kaj visi zraven tvoje.
Jimmy prebere napis pod sliko.
»Alfred Wallis«. Kako sranje.
GEORGE Kaj pa to polomijo, ste videli?
Vsi se obrnejo in pogledajo. Diapozitiv skice Henryja Moora za »Ležečo žensko figuro« iz leta 1933.
HARRV Poglej si to, kako to zgleda.
GEORGE Niti dokončana ni.
TAMLAD POB Ni čudno, da ima Jimmyja za genija, če sicer take reči kupuje.
GEORGE Poglej, kako betico ima. Pa sem mislil, da sem jaz unterhunt.
HARRV Ce mene vprašate, je to direkt za v Šrot. Pride Helen Sutherland z Lyonom.
HELEN SUTHERLAND Vidim, da občudujete mojega Henryja Moora.
LVON Ta je precej novejši, kajne?
HELEN SUTHERLAND Iz 1933. Fantastičen, mar ne?
Vsi ga še enkrat pozorno pogledajo.
GEORGE Ce vam odkrito povem, se vam ne zdi, da ima glavo malo premajhno?
HELEN SUTHERLAND Absolutno, in ravno to mi je neznansko všeč, kako močno s tem poudarja telo.
JIMMV Hočete reč, daje to naredil zanalašč?
HELEN SUTHERLAND Vsekakor. Mislim, da ni nikogar, ki bi na ta način obravnaval formo. Menim, da je on morda naš edini umetnik svetovnega slovesa.
GEORGE Kaj? Tale?
HELEN SUTHERLAND Oa. Mislila sem, da boste imeli določeno afiniteto do njega, ker je rudarjev sin.
JIMMV Knapov?
OLIVER Kaj? To je naredil knap?
HELEN SUTHERLAND Ne dobesedno. Uspelo se mu je prebiti iz svojega okolja. Lokalno akademijo je obiskoval.
LY0N Nato pa seveda Kraljevo akademijo v Londonu.
HELEN SUTHERLAND Mislim, da ravno zaradi tega pristopa k umetnosti iz drugačne perspektive kot vsi drugi.
JIMMV Pa saj ta niti ksihta nima.
OLIVER Glih v tem je vic. Ni mišljeno, da bi predstavljala eno določeno osebo, Jimmy. Mišljeno je, da predstavlja splošno idejo.
HELEN SUTHERLAND Zagotovo ste začutili to maso - vso to težo telesa, mar ne? Vsakič ko jo pogledam, me preplavi močno koprnenje - glava je močno oddaljena od okornih udov, mehka linija pa se zdi, kot bi bila izklesana iz valovitega kamnitega bloka, in potem še ta rembrandtovska kombinacija preproste žalosti in pristnega občutka telesnosti.
JIMMV Že mogoče, ampak priznat pa morate, da na kolke se pa spozna ko zajec na boben.
HELEN SUTHERLAND Kot dama v določenih letih vam mirne duše lahko zatrdim, da se na kolke dobro spozna.
OLIVER Kaj pa vi pravite, gospod Lyon?
LVON Brez dvoma je to zelo impresivno, vendar pa je meni osebno ljubše njegovo zgodnejše delo. Ta premik v abstrakcijo se mi zdi neke vrste slepa ulica.
HELEN SUTHERLAND To pa zato, ker ste filistrski provincialni realist.
LVON Dajte no, Helen. Prav nič ni narobe s figuralno umetnostjo.
HELEN SUTHERLAND No, kaj pa menite o Nicholsonu? Ravnokar sem kupila enega. Nicholsonova slika je popolnoma bela: krog, iz katerega je izrezan kvadrat Vsi si
jo nekaj časa pozorno ogledujejo.
JIMMV No - zelo je... bela.
HELEN SUTHERLAND Popolnoma bela.
JIMMV Kaj pa naj bi to bilo?
HELEN SUTHERLAND Krog na kvadratu.
Se naprej zamišljeno opazujejo sliko.
JIMMV Koliko ste pa plačali zanjo?
HELEN SUTHERLAND Dvesto funtov.
Molče jo zamišljeno opazujejo.
V nadaljevanju prizora svetloba postopoma slabi, razen diapozitiva z Nicholsonovo sliko, ki je vse svetlejši, igralci pa vse bolj intenzivno strmijo predse, kot bi stali pred sliko.
JIMMV Vem, da sem malo butast pa to, ampak pri najboljši volji ne zastopim, kaj to pomeni.
HELEN SUTHERLAND Ne bi rekla, da 'pomeni' karkoli določnega v tradicionalnem smislu. Enostavno je, kar je - slika.
JIMMV Jaz sem pa mislil, da mora vse kaj pomenit.
HELEN SUTHERLAND Pomeni, da ste vsi tukaj in da gledate formalno ureditev, ki jo je ustvaril nekdo drug. To pomeni.
JIMMV Eh?
OLIVER To hoče reč, da je pomen not v tistem, ki jo gleda. Pomen ni v objektivnem svetu. Pomen je nekaj notranjega.
HELEN SUTHERLAND Natanko tako. Pomen je nekaj, kar se zgodi - v vašem srcu, v vaši glavi - ne pa v zunanjem svetu.
JIMMV Ampak tukaj gor itak ni nič.
HELEN SUTHERLAND Tako je. Ne nagovarja nas, naj razmišljamo o tem, kaj je, temveč o tem, kaj ni.
TAMLAD POB Saj. Glih to sem hotel reč - o čem?
HELEN SUTHERLAND 0 numinoznem. 0 duhovnem. 0 sferi, ki je natanko tisto, kar mi nismo. 0 tistem, kar nas vse povezuje. Mar ni to konec koncev tisto, kar pričakujemo od umetnosti?
GEORGE Kaj?
HELEN SUTHERLAND Občutek strahospoštovanja. Religioznega strahospoštovanja. Občutek misterija življenja.
TAMLAD POB Kaj? Tako da prilimaš krog na
kvadrat?
GEORGE Pravzaprav je pravokotnik. To zna vsak naredit. To bi znal jaz naredit.
HELEN SUTHERLAND Ampak niste. To jo naredil Ben Nicholson.
OLIVER Sploh pa - saj ni priliman. A vidite?
JIMMV Prav ima. Izrezan je.
GEORGE Ja. Poglej, imaš prav - iz enega kosa je.
JIMMV Kdo bi si mislil, da se je šel kdo toliko namatrat za to?
OLIVER Grem glavo stavit, da je prekleto dolgo trajalo, preden mu je ratalo naredit krog. To je masivni mahagoni.
Vsi si pozorno ogledujejo umetnino.
HELEN SUTHERLAND Resje. In ravno ta skrajna čistost umetnine je tisto, kar tako izstopa. Slutnja nečesa zadaj, nečesa drugega.
OLIVER Jaz se pa ne strinjam. Ne gre se za nekaj, kar bi bilo 'za nečem'. Gre se za to, da je nepopolno, jel? Popolnega kroga nikoli ne moreš imet, ker mora bit zmeraj narejen iz nečesa. Mora bit narejen. Za to se gre, jel? Vem, da temu rečejo abstraktna umetnost, ampak je ravno obratno, jel? Ni abstraktna, tukaj je... 'konkretna'je.
JIMMV Konkretna?
OLIVER Otipljiva reč. In glih zaradi tega je lepa. Napetost med abstraktnim in konkretnim. To je ene sorte umetnosti o tem, kaj se pravi ustvarjat umetnost, in zato je tako važno.
JIMMV Pojma nimam, o čem ti to.
HARRV Kaj so zdaj važni krogi pa kvadrati pa en kos lesa?!
OLIVER To je kot ena metafora, jel, za to, da vzameš neko resnično stvar in ji vsiliš obliko. Ko se zaveš, daje to les, ko čutiš njegovo težo - in da so bile te geometrijske oblike izrezane iz njega - to nekaj pomeni, jel? En določen napor je šel v to. Delo.
GEORGE Ja, ampak kaj pomeni?
OLIVER Pomeni, da imaš zdaj kos lesa s kvadratom in izrezanim krogom. To je vse.
JIMMV No, to pa je globoko.
OLIVER To ni nič drugače od tistega, v bistvu, kar mi počnemo - vsi samo oblike iz materiala delamo, jel?
GEORGE Ja, ampak mi se trudimo, da bi kaj narisali.
OLIVER Saj on je tudi nekaj narisal - no, pa izrezal. Kvadrat pa krog. Poglejte.
HARRV Ampak kvadrat pa krog nista v resničnem svetu.
OLIVER Ja, sta.
HARRV Ne, nista.
OLIVER Ja, pa sta! Tukaj imaš kvadrat pa krog.
GEORGE Samo to ni resnično življenje, jel?
OLIVER Ne vem, kaj na tem kosu lesa ni resničnega. Tukaj je.
GEORGE Ti bi zdaj rad rekel, da umetnost ni resnični svet? Daje umetnost umetnost?
HARRV Tebi se to res dopade, jel? Ti nekaj vidiš v tem.
OLIVER Ja. Vidim. Predvsem pa hočem reč, da naredi umetnost možne stvari, ki jih prej ni bilo. Kaj res ne zastopiš? Ko slikaš sliko - slikaš sliko, ne slikaš življenja.
GEORGE Zastopim, kaj misliš.
OLIVER In to je tukaj. Misel je nekako okleščena. Seveda je še dosti drugega. To je pokrajina in igra se z dost drugimi pojmi. Ampak že samo dejstvo, da sploh obstaja. Zame je to zelo lepo.
LVON Zame pa je, moram priznati, precej nerazumljivo.
Jimmy, kije dolgo strmel v sliko, na lepem spregovori kot v nekakšnem transu.
JIMMV Veste, kaj - jaz sem začel delat v jami, ko sem imel deset let. Mama meje vsak dan vrgla pokonci ob petih, peš sem moral šest milj ob progi do Woodhorna, skupaj z bratom sva jo mahala, potem pa dol not, pa kako meje bilo strah. Groza meje bilo -teme - hrupa - vsega. Sovražil sem temo.
Pa tist folk - tisti veliki dedci - zbasani not v kletko. Mene so postavili na vrata -odpirati sem moral vrata, da ne bi veter
potegnil v napačno smer. Brez tistih vrat bi zrak preč potegnil v napačno smer in bi bili vsi mrtvi. Čepel sem tam cel dan in odpiral in zapiral vrata - v temi, čisto sam. Za crknit meje bilo strah - potem pa domov - pa spat - in ko so drugi froci prišli po mene, da bi se šli igrat, je stopila moja mama ven in jih napodila - naslednji dan pa spet auf ob petih. Odpri vrata, zapri vrata. Štiri leta sem moral to delat, preden so me dali k ponijem. Niti enega dneva nisem spustil - niti en dan nisem manjkal vse od 1897. leta. Niti en.
GEORGE Kaj ima pa to opravit s to sliko?
Luč je na lepem spet taka, kot je bila na začetku prizora. Na platnih so zdaj različni razgledi skozi okna.
JIMMV Kaj pa vem.
HELEN SUTHERLAND Ampak kaj pa menite o tej sliki?
Jimmy pomolči.
JIMMY Ste res dali dvesto funtov zanjo? Lučna sprememba. Vse pospravijo z odra.
Projekcija:
PARK V ROCK HALLU
Slika parka. Skica tamkajšnje kapelice,
delo slikarja Davida Jonesa.
Helen in Oliver sama.
OLIVER Lepo je tukaj.
HELEN SUTHERLAND Da, neke vrste duhovno pribežališče. Ničesar podobnega ne poznam. Verjetno sega vse do časov svetega Aidana in svetega Cuthberta. David je park naslikal že vsaj petkrat ali šestkrat, in vsakič opazi kaj drugega.
OLIVER David?
HELEN SUTHERLAND David Jones. Pesnik in slikar. Večkrat na leto pride sem. Nikoli si ni docela opomogel od strelskih jarkov. Domnevam, da se mu tukaj zdi zelo zdravilno.
OLIVER On kar pride in slika?
HELEN SUTHERLAND Da, za več tednov.
OLIVER Res? Kak fejst mora bit, da ti ni
treba počet nič drugega.
HELEN SUTHERLAND Pridite tudi vi.
OLIVER Kaj, jaz?
HELEN SUTHERLAND Da.
OLIVER Res? Vas ne bi nič motilo?
HELEN SUTHERLAND Nikakor ne. Veselilo me bo. Nič mi ni ljubše od tega, da spodbujam umetnike. Zato sem tudi govorila z Janet, da bi v Listenerju objavili članek o vas.
OLIVER Vem, toda jaz nisem pravi umetnik.
HELEN SUTHERLAND Seveda ste pravi umetnik.
OLIVER Hočem reč, nisem umetnik, ki je za to plačan.
HELEN SUTHERLAND Ne verjamem, daje pravo umetnost moč soditi po njeni denarni vrednosti. Pa vi?
OLIVER Ne, seveda ne. Ampak je pa vseeno razlika. Hočem reč, poglejte, koliko gnarja ste potrošili za tisto sliko.
HELEN SUTHERLAND Tisto je cena, gospod Kilbourn. Cena nima ničesar opraviti z njeno vrednostjo. Vi že od nekdaj slikate?
OLIVER Ne. Šele pred kratkim sem začel. Od desetega leta delam v jami. Uradno bi moral sicer počakat, da bom dvanajst, ampak so zamižali na eno oko, ker si je naš ata zlomil hrbtenico, ko seje udrl strop v jami in smo rabili gnar.
HELEN SUTHERLAND sočutno: Žal mi je.
OLIVER Moja mama se po tistem ni znašla. Je šla v Francijo živet, ko sem bil star štirinajst, in sem jih vse moral sam gor spravit.
HELEN SUTHERLAND Koga vse?
OLIVER No, mojo sestro. Pa pamže.
HELEN SUTHERLAND Njene otroke?
OLIVER Mož se ji je smrtno ponesrečil. Vem, ja, da se sliši kot kaka limonada. Ampak je vse res. Zdaj smo že dobri. Edino to je, da nikoli nisem imel nobenega cajta zase.
HELEN SUTHERLAND In se niste poročili?
OLIVER Jaz? Ne. Nisem imel ta pravega cajta. Kaj pa pravi gospod Sutherland na vso to umetnost?
HELEN SUTHERLAND Gospod Sutherland
nas je že pred časom zapustit.
OLIVER O, žal mi je za vas, gospodična.
HELEN SUTHERLAND Naj vam ne bo. Najboljše, kar se mi je zgodilo v življenju. Pet let sva bila poročena, toda to ni bilo nikoli nekaj, čemur bi se bil gospod Suthertand čutil fizično zavezanega. Odšel je in zdaj prosto živi kot gentlemen, jaz pa imam vso svobodo, da lahko z vsem srcem sledim umetnosti.
OLIVER Oh.
HELEN SUTHERLAND Od daleč smo vsi videti kot klišeji. Toda poglejte si nekoliko pobližje, pa boste videli, da zgodba nikogar od nas ni klišejska. Vedno je kak zasuk.
OLIVER Kaj vem. Jaz zase mislim, da sem en čisto navaden knap.
HELEN SUTHERLAND Jaz pa ne mislim, da ste navaden karkoli.
OLIVER Seveda sem.
HELEN SUTHERLAND Navadni rudarji ne slikajo.
OLIVER 0, pa slikajo. No, mi slikamo.
HELEN SUTHERLAND Toda vi, Oliver, niste zgolj slikar, vi vidite še vse kaj drugega. Dovzetni ste za tisto, zaradi česar je umetnost umetnost.
OLIVER A da sem?
HELEN SUTHERLAND Da. Vi razumete. Vi ste talentirani.
OLIVER Mislite, da bi bil lahko umetnik?
HELEN SUTHERLAND Mislim, da razmišljate kot umetnik.
OLIVER Pa mislite, da sem za kaj?
HELEN SUTHERLAND Kaj pa vi mislite?
OLIVER Ne vem.
HELEN SUTHERLAND Poglejte, iskrena bom z vami. Vse te slike rudarjev, ki jih vi in vaši očitno tako radi slikate, me v resnici ne zanimajo ne vem kako. Zato vam resnično ne morem povedati, ali ste pravi umetnik ali ne, lahko pa vam povem, Oliver, da imate umetniško dušo. To pa je samo po sebi precej redko. Ali ste dobri ali ne, pa v znatni meri zavisi od tega, koliko pravega dela ste pripravljeni vložiti.
OLIVER Oh, delo pa ni problem, gospodična.
HELEN SUTHERLAND Kaj torej porečete, če
bi vam jaz ponudila štipendijo?
OLIVER Koga?
HELEN SUTHERLAND Štipendijo. Tedensko štipendijo. Za slikanje.
OLIVER Ne zastopim, kaj mislite.
HELEN SUTHERLAND Mezdo. Tedensko mezdo. Koliko zaslužite? Tri, štiri funte na teden?
OLIVER Dva funta in tri šilinge.
HELEN SUTHERLAND Dobro. Kaj pravite, če bi vam jaz dala dva funta in deset šilingov?
OLIVER Da bi slikal? Vi pa bi obdržali slike?
HELEN SUTHERLAND Ne, nobenih slik nočem. Vi obdržite slike. Glejte na to kot darilo.
OLIVER Ne morem, kje pa.
HELEN SUTHERLAND Zakaj ne?
OLIVER To je vaš gnar.
HELEN SUTHERLAND Ki mi ga je nekdo dal.
OLIVER Službo bi moral pustit.
HELEN SUTHERLAND Ne bi bila rada nesramna, toda mar ne gre ravno za to?
OLIVER Samo zakaj?
HELEN SUTHERLAND Zato, ker ste mi všeč, Oliver.
OLIVER Jaz sem vam všeč?
HELEN SUTHERLAND V vas vidim nekaj malega sebe.
OLIVER V meni?!
HELEN SUTHERLAND Da. To, da stremite po nečem boljšem. Dovolite mi, da vam dam to priložnost.
OLIVER Se pravi, da bi delal za vas?
HELEN SUTHERLAND Delali bi zase.
OLIVER Kaj bi vam bil pa dolžan?
HELEN SUTHERLAND Nič. To je darilo. Vi imate dar. Jaz pa dam vam darilo. Zakaj je to tako zapleteno?
OLIVER Ne vem, gospodična.
HELEN SUTHERLAND Poglejte, če vam bo steklo, mi boste denar lahko vrnili. Prosim, storite to zame.
OLIVER Za vas? Kaj pa vsi drugi?
HELEN SUTHERLAND Ne komplicirajte. Tega nisem predlagala nikomur drugemu. To je izključno najina stvar.
OLIVER Ne morem jih kar zapustit. Mi smo skupina.
HELEN SUTHERLAND Saj vam nihče ne pravi, da jih zapustite. Samo za to gre, da boste imeli čas in se boste lahko posvečali izključno umetnosti.
OLIVER kaj vem. Malo sem zaprepaden, gospodična. Vi to čisto resno mislite?
HELEN SUTHERLAND Seveda mislim resno
OLIVER Res mislite, da sem dost dober?
HELEN SUTHERLAND Ne vem. Vsekakor pa bomo izvedeli. Saj bomo, mar ne?
OLIVER Vi to mislite čisto resno?
HELEN SUTHERLAND Cisto resno.
Oliver nekaj časa razmišlja.
OLIVER Ne vem, kaj naj rečem. Veste, gospodična, še nikoli ni noben zame nobene reči naredil.
HELEN SUTHERLAND No, pojdite zdaj in razmislite.
OLIVER Ja. Seveda. Bom. Ja, gospodična, seveda.
Menjava prizorišča. Glavna železniška postaja v Newcastlu. Večer. Fantje se oblečejo v plašče in nosijo v rokah majhne kovčke. Od mraza se prestopajo na mestu George jih poimensko kliče in preverja navzočnost.
GEORGE Oliver hilbourn.
OLIVER Tukaj.
GEORGE HarryWilson.
HARRV Tukaj.
TAMLAD POB Čakaj malo. Kaj nas je pa zdaj treba klicat? Samo Jimmy manjka.
GEORGE Vem, da samo Jimmy manjka, ampak vas moram vseeno poklicat.
TAMLAD POB Že v Ashingtonu ga ni bilo.
HARRV Kje hudiča seje pa izgubil?
GEORGE Zamudili bomo cug, če se ne bo podvizal.
OLIVER Si kaj vznemirjen, pob?
TAMLAD POB Ne morem verjet, da grem res v London.
HARRV Ne veseli se preveč. Pod Jimmyjem Floydom boš spal.
GEORGE Porkamadona, pa kje je?
Pride Lyon.
LVON Dober večer, gospodje.
GEORGE Gospod Lyon.
LVON Smo vsi? V polnem številu?
OLIVER Ja, razen Jimmyja.
GEORGE Pojma nimam, kje hudiča seje izgubil. OLIVER Ne zastopim. Dritl je zamenjal pa vse. LVON Se kaj veselite, Oliver?
OLIVER Že tri noči ne spim. Najprej članek v Listenerju, zdaj pa še to.
LVON Da, nepopisno lepo od gospodične Sutherland, daje to organizirala. Najprej kitajska razstava v Kraljevi akademiji, potem Galerija Tate, nazadnje pa smo vsi skupaj povabljeni še na čaj in madrigale k Jimu Edu v Hampstead, potem pa na vlak in domov. Jimmy priteče.
HARRV Lejte ga, prišel je.
JIMMV Hvala bogu.
OLIVER Porkamadona, kje si pa bil?
JIMMV Jack Ainsvvorth si je v jami zlomil nogo. Preden smo ga spravili gor, je cug že odpeljal, tako da sem moral prosit kamionarja, da meje vzel gor. Ziher sem bil, da bom zamudil.
Trušč parnega vlaka na postaji.
GEORGE Zmigaj se že, ali pa bomo še tega zamudili.
HARRV Vagon D.
JIMMV Vagon D.
Primejo kovčke in se namerijo proti vagonu D. Edino Lyon gre v drugo smer. LVON No, fantje, se vidimo kasneje!
GEORGE Kako to mislite? Kaj vi ne greste? LVON Seveda grem, samo jaz sem v prvem razredu.
Fantje se osuplo spogledajo.
Dobro spite. Se vidimo v Londonu.
Eden od igralcev vzame ročno napravo za izdelovanje suhega ledu, s katero pričara učinek puhajoče pare, ki med brlizgom piščalke ovije ostale. Med menjavo
prizorišča fantje 'izgubijo' plašče.
ho se para razkadi, je na vseh treh platnih
prvič ista slika: dolga kitajska stika.
JIMMY Koliko vsega je, jel?
HARRY Baje je to največja razstava kitajske umetnosti zunaj Kitajske doslej.
OLIVER Prav hecno. Nikoli si nisem kitajskih slik predstavljal, da so take.
GEORGE Kake pa?
OLIVER Kaj vem ... malo bolj... kitajske ... V resnici so pa dosti ajnfoh, jel? Ptič na veji, drevo ob reki. Pričakoval sem kaj bolj veličastnega.
TAMLAD POB Kaj vem, meni se zdijo dost veličastne.
OLIVER Hotel sem reč bolj razkošne. To je pa dost ajnfoh, jel?
HARRY Meni se dopadejo.
GEORGE Zate sem pa mislil, da se ti bojo zdele malo preveč imperialne.
HARRY Ne, tako se meni dopade. Da nimaš nobenih nobel ljudi gor.
JIMMY Malo ko kaki talarji so, jel? Polk, ki prečka most, je gor, pa tako.
TAMLAD POB Ni hecno, da nobene reči ne pofarbajo do konca?
GEORGE To pa res. Vmes pustijo dosti prazno. Vsi gledajo slike pred seboj. Lyon pride na oder in se premika tako, kot bi si ogledoval razstavo.
LY0N Moram pa reči: že mogoče, da je vse to staro dvesto let, ampak se jim res ne bi bilo treba truditi, da so vse to spravili sem. Nekako niso videti ravno dovršene. Povsem očitno gre za čiste žanrske prizore - in to precej običajne, če smo iskreni.
OLIVER Vam niso všeč?
LY0N Ne pravim, da so dobesedno 'zanič' -mislim pa, in to iskreno, daje cel ta pomp o njihovi duhovni kvaliteti občutno pretiran. Vi ne mislite tako?
OLIVER Ne vem.
LY0N Nikakršnega obvladanja kompozicije, nobenega pravega koloriranja. Primerjajte
to z Gainsboroughom, denimo, ali pa s Stubbsom, ki je slikal malodane istočasno z njimi. Naj bo še tako ljubko, toda to je še zmeraj zgolj ljudska umetnost.
OLIVER Kaj pa je narobe z ljudsko umetnostjo?
LY0N Z ljudsko umetnostjo ni nič narobe per se. Enostavno gre za to, da so te slike zelo primitivne. Ne vidite, da so brez vsakršne perspektive?
HARRY Meni se pa glih to dopade. Da vzamejo določene ene stvari in jih enostavno dajo gor. Eno reč pa drugo - samo dodajajo. To je tipično za ljudsko umetnost, jel? Ne pa perspektiva. Ko imaš enkrat perspektivo, vsi gledajo z ene same fiksne točke. Če pa nimaš perspektive, ni nič fiksno. Sliki se lahko približaš, od koder ti hočeš.
LY0N No, vse preveč specifično je, da bi bilo lahko res tehtno zunaj njihovih neposrednih okoliščin. Mislim pa, da so vsi tukaj preveč prestrašeni, da bi si drznili to izreči.
GEORGE Jaz pa mislim, daje v njih res nekaj izredno lepega - da pripovedujejo o vsakdanjih stvareh, o čist ajnfoh stvareh pa to. Saj ne rečem - to res nima dost skupnega z našim premogovnikom, ni pa tudi tako zelo drugačno od tistega, kar mi počnemo.
LY0N Če sem čisto iskren, se mi zdijo vse narejene po istem obrazcu. Samo poglejte, koliko sob tega imate tukaj.
HARRY To pa zato, ker je to tradicionalno.
Oni delajo znotraj tradicije.
LY0N Natanko tako. Brez vsakršne individualnosti. Natanko te jim manjka.
GEORGE Ne. Ne bodite bedasti. Poanta tradicije je glih v tem, da je izredno važen vsak najmanjši detajl, ker je vsaka še tako majhna razlika znotraj tradicije očiten znak individualnosti.
OLIVER Ni treba bit divji ali pa ekscentričen, da bi bil individualen. Ni treba bit drugačen samo zaradi drugačnosti kot take. To je Roger Fry pa tista njega delavnica Omega - to je rokodelska tradicija.
TAMLAD POB Folk pol cajta itak samo posnema druge, ki so individualni. To pa ni, če malo pomislite, še zdaleč nikakršna individualnost. GEORGE Lepota tega slikarstva je v tem, da je tradicionalno in osebno. Ce jo pravilno uporabiš, tradicija sploh ni nekaj, kar te zaduši. Tradicija te osvobodi.
Pride Helen Sutherland.
LY0N Roger Fry gor ali pa dol, meni se vseeno zdi precej omejeno. Kaj pa vi menite, Helen?
HELEN SUTHERLAND Mislim, daje to nekaj najlepšega, kar sem kdaj videla v življenju. Fantje se nasmehnejo, vedoč, da so imeli prav. Nato se ta sklepna slika razkroji. OLIVER proti publiki: In potem smo šli v galerijo Tate.
Na srednjem platnu fotografija galerije Tate. Luči ugasnejo. Zdaj smo sredi diaprojekcije: fotografije fantov na stopnicah galerije Tate in umetnin iz njene zbirke po takem zaporedju, kot jih omenjajo.
HARRY Kar nas je najbolj prevzelo -GEORGE - veliko bolj kot Cezanni in Utrilli.
Projekcija Cezannovih in Utrillovih slik. JIMMY Meni se je dopadel Blake.
Projekcija Slakovih slik.
GEORGE Ja, Blake nam je bil zelo všeč. OLIVER Pa Turner.
Projekcija Turnerjih slik.
GEORGE Ja, Turner. Ta pa je bil nekaj posebnega. TAMLAD POB Pa Cezanne.
OLIVER Cčzanne smo že rekli.
TAMLAD POB A da smo?
HARRY V bistvu nam je bilo vse všeč. TAMLAD POB No, skoraj vse.
GEORGE Tisto, kar nas je najbolj prevzelo -OLIVER ■ najbolj, ja -TAMLAD POB - je pa Van Gogh.
Vidimo Van Goghov avtoportret.
OLIVER Takoj ko smo stopili v tisto sobo. Takoj si začutil, daje nekaj posebnega.
HARRY Mogoče zaradi njegove povezave s knapi.
OLIVER Živel je v knapovski koloniji.
GEORGE Predenje postal slikar.
JIMMYVBorinageu.
Zemljevid Borinagea. Potem nova stika.
OLIVER Hotel je postat pridigar. Skrbet za blaginjo knapov.
HARRY In tam se je naučil risat.
OLIVER Skoraj trideset je bil star, ko je začel risat. Diapozitivi Van Coghovih slik.
GEORGE In prvo, kar je narisal, so bili res knapi -
TAMLAD POB Ki se vračajo s šihta.
Diapozitivi zgodnjih Van Coghovih risb rudarjev.
OLIVER Tisto, kar se nam je zdelo tako osupljivo - je njihova intenzivnost.
GEORGE Ko vidiš njegovo sobo, ni tako, kot bi samo gledal, kaj je v njej -
HARRY - ampak kot bi bil v njegovi glavi, ko je bil v sobi.
Diapozitivi si sledijo vse hitreje - dosti hitreje, kot bi si med resničnim predavanjem.
GEORGE »Ne slikam slik. Slikam izkustvo.«
To je večkrat rekel.
OLIVERToje isto kot kadar Ben Nicholson reče: duhovnost in slikarstvo sta eno in isto.
HARRY Tisto, kar seje pa meni tako dopadlo v njegovi sobi, je pa to, daje to čist navaden čimer - da ni soba kakega bogatina -
OLIVER - pa tudi neka abstraktna soba ne.
GEORGE Bilo je videnje nečesa vsakdanjega -
TAMLAD POB - ampak še marsikaj več od tega.
JIMMY Začutil si, kot da prvič vidiš tak prizor.
H ARRY In res mislim, da se je zgodilo točno v tistem trenutku -
JIMMY - ko smo zagledali Van Gogha. Nekaj seje zgodilo.
OLIVER Ko smo zagledali Van Gogha, smo, se mi zdi -
GEORGE - ratali skupina.
OLIVER Ker smo videli, da umetnost ni stvar privilegiranih.
GEORGE Umetnost ni stvar gnarja.
H ARRY Ali pa tega, da delaš stvari prav ali narobe.
GEORGE Umetnost je dar -
OLIVER - vizija -
JIMMV - ki jo imamo vsi, tako ali drugače,
OLIVER Umetnost je stvar življenja,
GEORGE - da slikamo.
JIMMV Drugi pa, da gledamo in da vidimo.
TAMLAD POB Umetnost govori o tem, kako živiš svoje življenje.
OLIVER In treba jo je cenit.
HARRV In treba jo je delit. Umetnost v resnici ne pripada nobenemu.
JIMMV Niti umetniku ne.
HARRV Niti lastniku.
JIMMV Niti ljudem, ki jo gledajo.
OLIVER Resnična umetnost je tisto, kar se deli -
HARRV - moč, ki sejo deli.
TAMLAD POB Resnična umetnosti je od vseh.
HARRV In ko smo gledali tisto sliko -Diapozitiv Van Coghove sobe z vazo, polno rož. Sledi hitro zaporedje diapozitivov: ogromni bližnji posnetkih detajlov.
OLIVER - smo začutili moč. Moč, ki je stekla po roži - in stekla skozi nas.
GEORGE Dobesedno čutil si jo.
JIMMV Nekaj, kar je on naredil.
GEORGE Vsi smo čutili. Kot eden.
HARRV Temu lahko rečete duhovnost -
OLIVER - ali religija ali ustvarjalnost ali energija -
HARRV - ali navdih.
OLIVER Ja.
GEORGE In mi smo to čutili.
OLIVER Ker je on ujel tisto energijo -
TAMLAD POB - energijo, da si živ.
OLIVER Bil je navdih-
HARRV - in ravno to se pravi, da si 'navdahnjen'. Je tako?
OLIVER Da dihaš življenje.
GEORGE Ko si navdahnjen - pomeni, da jasno vidiš, kako boš ujel tisto energijo.
JIMMV Pomeni, da veš, kaj moraš naredit.
OLIVER Vidiš, kar je. In vidiš, kaj je možno. Diapozitivi si sledijo še hitreje. Morda naj prikazujejo velika umetniška dela, kontrastirana s podobami trdega boja za preživetje, vsekakor pa morajo biti to
ganljive in čustvene podobe, nazadnje pa še diapozitivi slik članov Ashingtonske skupine. JIMMV Lahko vzameš par reči -GEORGE - eno dilo, malo farbe, kar češ. JIMMV Lahko vzameš kaj drugega -OLIVER - in narediš nekaj drugega.
HARRV Vseeno, kakega rodu si -TAMLAD POB - ali si bogat ali reven.
JIMMV Narediš iz njih nekaj drugega.
OLIVER To ti pokaže umetnost.
GEORGE Ni važno, kako težko ali kako lahko. OLIVER Lahko vzameš kake reči.
GEORGE In jih preoblikuješ.
HARRV Ni ti treba prenašat vsega, kar ti je dano. JIMMV Ampak ne v karkoli.
GEORGE Lahko preoblikuješ reči in narediš kaj lepega -JIMMV - kaj globokega.
GEORGE Lahko kaj narediš -JIMMV - ker to napravi umetnost -HARRV - da lahko spremeniš stvari.
OLIVER In da lahko presežeš, kar že moraš preseč.
HARRV Ni važno, kdo si, kakega rodu si.
OLIVER Samo penzel rabiš -
JIMMV-ali kar pač že-
OLIVER - platno ati pa kos popendekla -
TAMLAD POB - in že spremeniš reči.
HARRV In zaradi tega je umetnost tako važna. JIMMV Vzameš eno reč -GEORGE - in jo spremeniš v drugo -OLIVER - in preoblikuješ - to, kar si ti. konec diaprojekcije. Skupina je 'ujeta' v soju žarnic diaprojektorjev. Gledajo proti publiki. V nasprotju s patetiko njihove retorike so videti prav ranljivi. Negotovo zrejo predse.
Zatemnitev, konec prvega dejanja.
DRUGO DEJANJE
Projekcija:
BARAKA: SEJA ODBORA Projekcija Oliverjeve slike seje odbora. George, Tamlad pob, Harry, Jimmy, Lyon in Oliver sedijo za mizami, postavljenimi v obliko podkve.
GEORGE Štipendija.
LYON Štipendija?!
OLIVER Ja, štipendija.
JIMMV Pa kaj hudiča je to štipendija?
LYON Neke vrste redno plačilo.
OLIVER Ene sorte mezda.
JIMMV Kot colnga?
GEORGE Mezda za kaj?
OLIVER Za slikanje.
TAMLAD POB Za slikanje?
JIMMY Coln^o za slikanje ti bo dala?! OLIVERJa.
GEORGE Koliko točno ti je pa ponudila? OLIVER Dva funta.
JIMMV Dva funta-
OLIVER In deset šilingov. Točno toliko, kolikor dobim v jami.
GEORGE Vsak teden?
JIMMY Mene pa ni nič omenila, jel?
GEORGE Kaj bo tebe omenila, ti imaš srečo, da dobiš colngo v jami, kaj boš ti jemal gnar za slike, porkamadona?
JIMMV Tiho bodi. Nima glih moje slike obešene pri sebi doma?
GEORGE Ne zastopim, kaj se tako repenčiš.
Saj ti niti nočeš ratat umetnik.
JIMMV Ne bi imel pa nič proti dvema funtoma. TAMLAD POB In ta gnar ti bo ajnfoh dala, da boš lahko pustil službo?
OLIVERJa.
TAMLAD POB Da ne boš nič delal?
OLIVER No, da bom slikal -TAMLAD POB Pa zakaj bi to naredila?
OLIVER Ker mi hoče pomagat.
TAMLAD POB Kako? Da bi ratal slikar?
OLIVER Nič vam nisem hotel omenit, ampak zadnje čase tuhtam samo še o tem. Zato vas prosim za pomoč.
GEORGE Si pa nisi mogel izbrat slabšega trenutka za to, porkamadona - glih zdaj, ko naj bi pripravljali razstavo.
HARRV In ta gnar ti bo dala vsak teden?
OLIVERJa.
JIMMV Okusi so različni. Nimaš kaj.
TAMLAD POB To bo tako, kot bi šel v penzion, jel?
HARRV Ah, kak penzion, seveda ne. Delat bo moral kot umetnik, jel?
TAMLAD POB Kako se pa to dela?
HARRV Kaj praviš, kako? Tako, da slikaš.
TAMLAD POB Vsak dan?
GEORGE Seveda da vsak dan, to bo isto kot šiht.
OLIVER Isto kot vsak drug umetnik, glih za to se gre.
JIMMV Pa saj ti bo zmanjkalo reči za naslikat.
GEORGE Kaj mu jih bo zmanjkalo, cel dan bo imel za tuhat, kaj bi še naslikal.
JIMMV Kaj pa, če si bo premislila?
GEORGE Seveda si ne bo premislila.
JIMMV Kaj pa, če ji bo zmanjkalo gnarja?
HARRV Porkamadona, baba je ena najbogatejših v državi. Ne boji zmanjkalo gnarja.
GEORGE Kot ena miloščina je to, jel?
TAMLAD POB Mecenstvo, bolj natančno.
GEORGE Ti pa tiho bodi. Samo to pa je problem, jel? Na njeni plačilni listi boš.
HARRV Saj zdaj je tudi na plačilni listi od enega - in prav veselje, da dobiva gnar od vojvode Portlandskega.
GEORGE Vem, ampak to je drugače, jel? Kompromitiral se bo, jel?
JIMMV Tudi zdaj se kompromitira, se mogoče ne, ko cel dan garba dol v jami.
OLIVER Sploh pa je rekla, da lahko slikam, kar čem.
JIMMV Ziher, ja, to zdaj pravi, potlej boš pa že videl, da boš moral en dva tri začet risat kroge pa kvadrate. Zapomni si, kaj sem ti rekel.
HARRV Pa vse slike bo obdržala.
OLIVER Ne, slike bom prodal. Štipendija je ene sorte darilo.
JIMMV Meni se pač samo to zdi, da ni pravično.
TAMLAD POB Kako misliš, da ni pravično?
JIMMV Ni pravično do nas. Lahko bi to delil z nami, jel?
HARRV Kaj bo delil? On bo od te^a moral živet, ti, butelj.
JIMMV Ampak ima prav, ne zastopim, kako lahko vzame kaj takega. Zaradi tega bo ratal ausenzajter.
HARRV Kako misliš?
JIMMV Kot en štrajkbreher.
OLIVER Čakaj malo!
HARRV Kako misliš, štrajkbreher?
JIMMV Ja, tako pač - mi vsi bomo počeli eno reč, on pa nekaj po svoje. Poglej, noben tukaj ni umetnik. Saj ne rečem, lahko se gremo ene sorte umetnost, ker je to umetnostna vzgoja, ampak to počnemo kot skupina, tako da smo tukaj vsi glih. Zdaj pa, če se bo kdo od nas zrinil naprej in pokasiral dva funta in deset šilingov na teden, ostali bojo pa za svoje garbanje dobili en drek, je pa to zame ena osnovna neenakost, ki mi zelo diši po štrajkbreherstvu.
HARRV Kako štrajkbreherstvo! Štrajkbreher je tisti, ki spodkopava vse ostale. Kaj bo pa on spodkopal, če se bo šel tisto svojo malarijo, ti butelj?
LVON Gospodje, prosim!
JIMMV Jaz sem tako zastopil, da naj bi bili mi skupina. Daje to naša skupna stvar.
LVON Kaj pa vi mislite, Oliver?
OLIVER Ne vem. Ta hip mi nič več ni jasno. Nikoli nisem imel nobenega v življenju, ki bi mi govoril, kaj moram naredit. Vse sem se moral sam odločit. To pot pa - enostavno ne vem. Poglejte - ko se usedem, da bom nekaj narisal, je to novo. Zmeraj se matraš zraven, ampak na koncu pa tudi nekaj ustvariš; v jami sem lahko tudi po cel dan, rad sem dol, in ko pridem ven, sem nekaj malega celo zaslužil, ampak ko pa naslikam sliko, sem pa naredil
umetniško delo. Nekaj prav posebnega na tem svetu, zastopite, nekaj enkratnega. Zato razmišljam, kaj bi lahko dosegel, če bi lahko cele dneve samo to počel. Razmišljam, kako bi lahko zrasel. Kaj bi ratal.
JIMMV Ne moreš pa kar pustit službe. In to službe v rudniku! Ti pa že ne, Oliver. Še petindvajset let v jami imaš pred sabo. Veš ti, kako prekleto težko je dobit službo v jami? Ti si na konju. To je služba za celo življenje. Kako ti je sploh padlo na pamet, da bi vse skupaj pustil? Tamlad ima čisto prav. Sploh pa, kako misliš bit umetnik tukaj? Kaj boš? Hodil okoli z baretko na glavi?
GEORGE Ne bodi trapast, Jimmy, porkamadona. No, Oliver, kaj potem, boš sprejel ponudbo?
OLIVER Ne vem, kaj naj naredim.
JIMMV Kdo je za?
GEORGE Čakaj malo. Ni to nekaj, kar bomo mi zdaj tukaj zrihtali. Ce ni ničesar pod točko razno, predlagam, da se naslednjič sestanemo kar v galeriji.
Fantje vstanejo in si začnejo oblačiti plašče. Edino Oliver obsedi in razmišlja o svojem položaju. Lyon stopi k njemu, medtem ko ostali odhajajo.
OLIVER Kaj pa vi mislite, gospod Lyon?
LVON To je zelo težka odločitev. Brez dvoma je to imenitna priložnost. Reči hočem, da me je vse skupaj kar malce presenetilo, če povem čisto po pravici. Toda biti nedeljski slikar, če se tako izrazim, je vse kaj drugega kot biti poklicni umetnik. Zavedati se morate, daje to, kar imate tukaj, zelo zelo posebno. To ustvarjalno okolje, skupinsko delo, mentorstvo, najin odnos. Vse to je zelo posebno, Oliver, in človek tega ne najde za vsakim vogalom. Vse to - vse te odločitve - vse to določa, kakšen umetnik boste. Nihče se ne more odločati v vašem imenu. Zame ste vi zelo posebna oseba, Oliver, in rad bi, da veste, da vam bom zmeraj stal ob strani, kakorkoli se že boste odločili.
Lyon odide. Harry je ta čas sedel na zadnjem delu odra in ju poslušat, skorajda neviden.
HARRY Zgrabi to. Zgrabi to. Za božjo voljo. Slikaj. Ti si rojen za to. Ce bi bil en od njih, bi imel izbiro, jel?
OLIVER Misliš resno, Harry? Ne misliš, da se bom prodal?
HARRV Prodal? Za dva funta na teden? Te barabe so nam dolžne milijone. Se spomniš vseh tistih slik, ki smo jih videli tam? Zdaj mi pa povej, katere so bile plačane in katere ne. Tega se ne vidi. Gnar ti ne kupi umetnosti, gnar ti kupi čas. »Človek ustvarja svojo lastno zgodovino, toda ne v pogojih, kakršne bi si sam ustvaril.« Karl Marx. Kaj ti je, da dan na dan garbašvjami ko suženj? Jaz bi dal desno roko, da bi se lahko zlosal službe. Naredi to. Ne poslušaj jih. Že mogoče, da nisi najboljši slikar med nami. Ampak če kdo od nas lahko to proba, potem si to ti, Oliver. Ljudje te imajo radi.
Pa tudi vezan nisi. Služba v jami? Že jutri lahko rataš kripl. To, kaj si kdo misli, si pa lahko nekam vtakneš. Zgrabi to. Na to glej kot na prerazporeditev bogastva.
Sprememba prizorišča. Enak hrup kot običajno, le da gre tokrat za glasno govorjenje obiskovalcev v galeriji. Žlobudranje glasov je tako agresivno in oglušujoče kot industrijski trušč v prvi polovici igre.
Projekcija pokaže, da smo na prvi skupinski razstavi skupine v Benshamu v Gatesheadu leta 1938.
JIMMV Ne gre mi v glavo, da je prišlo toliko folka.
GEORGE Pol od tega celo iz Londona.
HARRV Ste videli, kako mizerni so nadrealisti? Pod mrzel tuš bi jih bilo treba dat.
OLIVER Kaj pa je to?
GEORGE Kišta pira.
OLIVER Pa saj mi ne pijemo.
GEORGE Vem, da ne. Od tistega butelja je, ki je prespal pri nas.
HARRV Pa menda ne od onega z oksfordske univerze?
GEORGEJa, za darilo nam jo je pustil. In odnesel pete, ne da bi kaj plačal. Vidiš, kako lepo se znajo obnašat fini ljudje?
HARRV In kaj boš z njo?
GEORGE Ne vem.
TAMLAD POB Jaz pa bi enega.
GEORGE Ampak ga ne boš. Alkohol - to je čista zguba cajta, pob. Bi ga moral videt, tistega butelja trapastega, kako je letal po bajti v čudnih cotah. Niti pižame nima ta gospoda, porkamadona.
Pride Lyon.
LVON No torej, jaz osebno bi rekel, da je razstava precej uspela. Julian Trevelyan je od navdušenja ves iz sebe. Zagotovo bo kaj kupil.
HARRV Kako od mojih?
LVON Ni se še odločil. Pa nekdo z BBC-ja je tudi tukaj in nas je povabil, naj povemo kaj za radio.
JIMMV Za radio..
LVON Prosil meje, naj izberem enega ali dva od vas, ki bosta šla z mano v studio na New Bridge Street in bosta na kratko povedala, kaj počnemo.
TAMLAD POB Ne moreš verjet.
JIMMV Grem jaz.
GEORGE Ti pa že ne. Tebe noben ne bo nič zastopil.
LVON Pustimo zdaj to. Zdaj moramo začeti z diskusijo. Toda še prej bi vam rad rekel nekaj: sijajno ste se odrezali, fantje, to je resničen dosežek.
Sprememba prizorišča. Lyon nagovori gledalce. Za njegovim hrbtom se odvija projekcija slik članov Ashingtonske skupine.
LVON To, kar je na teh slikah najbolj vredno omembe, nista njihova kvaliteta ali kvantiteta, temveč samo dejstvo, da sploh obstajajo, To, kar vidite pred seboj, je nemara edinstveno v vsej zgodovini umetnosti. Pogosto so obstajali posamezniki, ki so se
prebili in presegli pričakovanja, nikakor pa se ne morem spomniti nobene druge skupine delovnih ljudi, ki bi ustvarila tako obsežen korpus. In zato se mi poraja naslednje vprašanje: zakaj neki bi predpostavljali, daje umetnost izključna domena izobražencev, privilegirancev, pripadnikov elite? Zakaj predpostavljamo, da imajo oni več povedati kot vsi drugi? Tuje zdaj dokaz, ki spodbija to predpostavko. Tuje dokaz, da smo kot družba živeli v zmoti, in da je v slehernem rudniku, v sleherni ulici, na slehernem delovnem mestu, potencial, iz katerega lahko vzcveti umetnost, se razraste in nas osupne s svojim bogastvom. Vem, da nisem edini, ki se mu te slike zdijo izjemne. Toda izjemne so toliko, kolikor so izjemni možje, ki sojih ustvarili. To je prva razstava slik, ki so jih ustvarili izključno umetniki delavskega razreda v britanski zgodovini. Razlog, zakaj vse doslej še nismo videli česa podobnega, pa več kot očitno ne tiči v tem, da delavski razred ne bi imel talenta, temveč v tem, da jim nihče ni potisnil čopiča v roke.
Luči razsvetlijo galerijo.
Več kot na dlani je torej dejstvo, da vsak lahko slika. Samo ključ je treba najti in sprostiti vso to ustvarjalnost, ki smo ji kot družba vse doslej dovolili, da je spala. Dame in gospodje, Ashingtonska skupina. Vljuden aplavz.
Bi želel kdo kaj reči?
Lyon se usede. Pavza. Oliver vstane.
OLIVER Oliver hilbourn, knap. Samo nekaj bi rad rekel: ni to čisto tako, jel?
HARRV kaj hočeš reč?
OLIVER Da ni tako. Mislim, da to ni čisto tako.
HARRV Ne moreš tako. Moraš razložit, zakaj ne.
OLIVER Pa saj je očitno, jel? Eni znajo slikat, drugi pa ne znajo.
HARRV Po mojem hoče reč, daje bila ustvarjalnost delavskih množic onemogočena s strani delovanja kapitalizma, dejansko pa ima vsak v sebi dar za ustvarjanje.
OLIVER Ne, nisem hotel reč tega.
HARRV Ampak je res. Osnovna delitev dela. Celotni segmenti družbe so izključeni iz nečesa, kar je neodtujljiva človekova pravica. S tem se pa menda ja strinjate?
OLIVER Mi že nismo izključeni. Mi to počnemo, jel?
LVON Točno. Vi ste izjema, ki potrjuje pravilo.
OLIVER Ampak ni to isto kot trdit, da zna vsak slikat, jel?
JIMM.V Seveda ne. Moja žena že ne zna.
GEORGE Saj ti tudi ne.
LVON Toda, poglejte - zdaj vas slavijo po vsej deželi. Tukaj se je zbralo - koliko - recimo petdeset ljudi iz Londona, samo zato ker znate slikati.
OLIVER Ja, ampak zato, ker znamo dobro slikat.
LVON Toda vi ste navadni ljudje, ki dobro slikate.
OLIVER Tako je. Ampak če bi znali vsi dobro slikat, potem ne bi to nobenega zanimalo, jel? V tem je vsa poanta umetnosti. Umetnost, ki je cenjena, je posebna - ker je izjemna. To, Harry, je cela poanta.
HARRV Ampak jaz pa pravim, daje vsak izjemen.
OLIVER Ne, eni so dobri v nečem, drugi pa niso. Eni pridelujejo por, eni znajo hitro steč čez igrišče in brcnit žogo čez glave treh branilcev, da pristane v kotu gola. To je individualni talent, jel? S tem se boš pa menda ja strinjal, Harry,jel?
LVON Toda umetnost je drugačna. Umetnost je to, da izražaš sebe.
OLIVER Umetnost je, da delaš dobre slike.
JIMMVSe strinjam.
LVON Meni pa se zdi osrednje vprašanje: kdo določa, kaj je dobro in kaj slabo.
OLIVER Ni važno, kdo določa, kaj je dobro in slabo. Kadar se usedem, da bom naredil sliko, tega ne naredim zato, da bom naredil zanič sliko ali pa povprečno. Dol se usedem, da bom naredil dobro sliko. Ce bi naredil zanič sliko, se s tem ne bi nič izrazil. To je pa ja očitno.
LVON Ampak če slika ni odlična, to še ne pomeni nujno, da ni umetnost.
HARRY Ampak itak je vse, kar počnemo, umetnost - umetnost je način, kako se premikamo, umetnost so stvari, ki jih rečemo, umetnost so izbire, ki jih naredimo, da bi izrazili, kdo smo.
GEORGE Ti hočeš zdaj reč, da je vse umetnost?!
HARRY Ja. Človekovo delo - ustvarjanje vrednosti - kakšna je razlika med tem, da izkoplješ kos kolna, ali pa da izrezljaš kip - v bistvu je vse eno in isto.
JIMMY Ne ga no srat. Kolna pa že ne bi postavil doma na polico.
OLIVER Koln zna vsak izkopat - ne zna pa vsak naredit kipa.
GEORGE To pa ne drži, da zna vsak koln kopat.
OLIVER Vidiš? Nismo vsi enaki. Eni so dobri za nekaj, eni pa niso. če bi bili mi fini ljudje, noben ne bi rekel: »Ste videli - vsi fini ljudje so umetniki«, jel? Nobenih finih ljudi nismo rabili, da bi nam pomagali, mi smo to sami narediti.
GEORGE Kaj pa gospod Lyon?
JIMMY Če mene vprašate, nas je on bolj oviral kot kaj drugega.
GEORGE Kaj pa skupina?
OLIVER 2e, ampak, a ne prihaja tisto, zaradi česar je umetnost važna, iz človeka kot posameznika? Posameznikovo življenje, njegovo potovanje? Ni glih to najbolj važno?
HARRY Seveda, da smo najprej posamezniki. V Ashingtonu živi 25.000 ljudi. Slučajno smo pač mi tisti, ki znamo slikat.
OLIVER Ne bi rad zganjal prevelikega cirkusa zaradi tega. Samo to hočem reč, da je za folk od zunaj zelo lahko, da nas vidijo kot skupino knapov. Mi pa sebe ne vidimo tako, jel? Mi se vidimo kot posamezniki.
LY0N Seveda. Vseeno pa je zanimivo, da vsi slikate iste reči. Skupni cilj imate, skupno izkušnjo. To pa je zelo posebno.
HARRY Kaj pa drugega - vsi smo iz istega kraja,jel?
OLIVER Vem, da s tem ne mislite nič slabega ali karkoli, gospod Lyon. Jaz vas čisto zastopim, kaj pravite, vseeno pa mislim, da morate malo
ahtatjel? Da ne bojo vaše predpostavke na koncu izpadle pokroviteljske do ljudi ali pa da jih bojo začele bremzat.
LYON To pa je res zadnje, kar bi si človek želel. JIMMY Samo da vidim, če te prav zastopim, Oliver.
Ti hočeš reč, da večina ljudi ne zna slikat? HARRY Za božjo voljo, samo to pravi, da ima vsak svojo pot. Kaj pa je s tem narobe?
Vsi prerazporejajo sceno okoli Oliverja, ki v zadregi obstane sredi odra. Na hlačnice si pripne kolesarske zaponke in se pokrije s čepico, da bo nared za naslednji prizor, ko je novo prizorišče postavljeno, nam diapozitivi povedo, da smo spet v Rock Hallu. Oliver je sam, videti je zelo živčen.
Na lepem se od nekod zasliši glas.
BEN NICHOLSON Zdravo.
Oliver je zaprepaden. Nikogar ni bil opazil. OLIVER Zdravo.
BEN NICHOLSON Ste prišli k Njeni milosti? OLIVER Ja. Rekli so mi, naj tukaj počakam. BEN NICHOLSON Malo je legla. Popoldanski počitek. Zelo rada gre malo zadremat. Cigareto?
OLIVER Se sme tukaj?
BEN NICHOLSON Ne skrbite. Kar mene okrivite. Ben prižge cigareto in jo da Oliverju.
Ben. Ben Nicholson.
OLIVER Umetnik?
BEN NICHOLSON Sluga nouveaux riches -oziroma njihovih odcvetelih hčera. Tako se zdi. OLIVER Kako, prosim?
BEN NICHOLSON Oprostite mi, res sem že predolgo tu. Pa še to vreme. Niti ven ne moreš. Že dneve se nisem z nikomer normalno pogovarjal. Ste prišli kaj postorit po hiši? OLIVER Ne glih. Prišel sem se pogovorit z gospodično Sutherland. Pavza. Veste, resnično občudujem vaše delo.
BEN NICHOLSON Res?!
OLIVER Ja, še posebej tisto bolj abstraktno. BEN NICHOLSON Ljubi bog!
OLIVER Saj, na začetku nisem nič zastopil. Zdaj pa £;a prav občudujem.
BEN NICHOLSON ja, hvala lepa.
Tedaj se mu posveti.
Pa menda niste vi en od tistih rudarjev, eh?
OLIVER Sem, ja, pravzaprav.
BEN NICHOLSON Neverjetno. Včeraj smo šli gledat vašo razstavo. Res neverjetno.
OLIVER Hvala.
BEN NICHOLSON Ne, res. Osupnil sem. Ona rada pretirava, kadar pripoveduje o svojih novih odkritjih, ampak to pot pa sem bil resnično prevzet. Vsi smo bili. Boste ostali na večerji?
OLIVER Ne. Ne. Samo na hitro sem prišel s kolesom. Preč moram nazaj. Nočni šiht imam.
BEN NICHOLSON Saj ne boste dosti zamudili, veste. Zelo spominja na internat. Moj nasvet: izogibajte se obedov. Eno coprnico ima iz vasi spodaj, ki kuha neskončne variacije ene in iste neužitne košte, in to na loju.
OLIVER Vi dostikrat pridete sem, jel?
BEN NICHOLSON Spada k službi, kaj hočemo. Treba je skrbeti, da so stranke zadovoljne. Roko na srce, ona je čisto v redu, dokler ne privleče na dan Williama Blakea. Potem si pa pečen. Ampak kar se mora, se pač mora. Trd je naš kruh. Z eno nogo smo že v vojni.
Moram reči, fantje, da to vam pa res zavidam.
OLIVER kaj pa?
BEN NICHOLSON Da nimate nobenih mecenov, nobene publike, nobenih novinarjev. Svobodni ste, mar ne? Vam je uspelo. Natanko to bi mi radi naredili v St Ivesu. Skupna estetika, skupnost ustvarjalcev, samo ne bo nikoli to, kar imate vi. Česa takega ni mogoče poustvariti nikjer drugje. To se lepo vidi v vašem delu. Pa menda niste vi tisti, ki je naslikal vipeta?
OLIVER Ne, ne. Tistega je naredil... no, en drug, jaz raje slikam delo pod zemljo.
BEN NICHOLSON Sijajno. Res izjemno.
OLIVER Vas lahko nekaj vprašam, gospod Nicholson? kako ste vi ratali umetnik?
BEN NICHOLSON Družinska tradicija, bi rekel. Moj očka je bil umetnik, tako da v resnici niti nisem razmišljal o čem drugem. Na žalost jo je popihal z mojo zaročenko, ravno ko sem končal akademijo, tako da sem moral svojo pot najti bolj ali manj sam.
OLIVER Zastopim.ja.
BEN NICHOLSON V začetku je bilo precej težko. Potikal sem se po Evropi, spoznal Brapua in Giacomettija. Prvih deset let nisem kaj dosti prodal, v glavnem sem živet od VVinifredine dediščine, ampak tudi ta je skoraj usahnila, odkar živim z Barbaro.
OLIVER Z Barbaro?
BEN NICHOLSON Hepvrorth?
OLIVER Vi živite z Barbaro Hepvvorth?!
BEN NICHOLSON To je moja pokora. Brez ficka sva, zato sem začel jemati učence in hoditi na neužitne večerje, skuhane na loju, če me zastopite.
OLIVER In sem prihajate samo zato, da bi kaj prodali, jel?
BEN NICHOLSON Ah, ne, ona je v bistvu čisto v redu ženska. Malo je že naduta, to pa. Ampak to sodi k poslu. Bi rekel, da ravno to najbolj občudujem pri vas.
OLIVER Ne zastopim.
BEN NICHOLSON Da ste sami svoji gospodje. Ne da se vas kupiti.
Pride Helen Sutherland.
HELEN SUTHERLAND Oliver!
BEN NICHOLSON Vaju bom zdaj pustil sama.
HELEN SUTHERLAND Ne, Ben, ostanite, prosim.
BEN NICHOLSON Ne, Helen, ljuba moja. Ravno sem se namenil ven. Oliverju. Neznansko me veseli, da sem vas spoznal. Vso srečo.
HELEN SUTHERLAND Kako lepo od vas, Oliver, da ste prišli.
OLIVER To je pa res najmanj, kar lahko naredim, glede na okoliščine.
HELEN SUTHERLAND Vidim, da ste spoznali Bena. Kakšen dragecje, kajne?
OLIVER Kar ne morem verjet, da sem ga res spoznal.
HELEN SUTHERLAND Slišim, da je vaša razstava zelo uspela. Ste kaj prodali?
OLIVER En kos. No, ampak nam je pa Jimmy dobro napolnil kašo. Bilo pa je res nobel, da smo imeli razstavo v pravi galeriji.
HELEN SUTHERLAND Ce vprašate mene, vam odkrito povem, da nisem povsem prepričana, ali je biti na očeh javnosti za umetnika res nekaj tako zelo koristnega. Najvažneje je, da ostaja umetnik osredotočen na svoje delo.
OLIVER Gospodu Lyonu gre zelo dobro od rok, da nas opazijo.
HELEN SUTHERLAND Gospodu Lyonu gre dobro od rok predvsem to, da opazijo njega. No ... ste razmislili o moji ponudbi?
OLIVER Če vam povem po pravici, nisem razmišljal o nobeni drugi stvari. Ste čisto sigurni?
HELEN SUTHERLAND Seveda sem.
OLIVER Lahko si mislite, da sem dosti tuhtal o tem. Ni vsak dan, jel, da bi človek dobil tako ponudbo, tako daje to velika odločitev. Hočem reč, da bi to rad izpeljal, kot je prav, tako da sem dosti razmišljal o tem, jasno, in se tudi pogovarjal z raznimi ljudmi, ker to ne zadeva samo mene, jel? Velikanski korak pa vse to. In sem tehtal eno pa drugo, argumente za in proti.
HELEN SUTHERLAND In?
Pavza.
OLIVER Moj odgovor je ne, gospodična.
HELEN SUTHERLAND Ne?!
OLIVER Ja. Ne. Žal mi je, gospodična.
HELEN SUTHERLAND Ste povsem prepričani?
OLIVER Sem, ja.
HELEN SUTHERLAND Nemara potrebujete več časa? To je res velika sprememba.
OLIVER Ne, gospodična.
HELEN SUTHERLAND Se pa zavedate, Oliver, kako nenavadna ponudba je to?
OLIVER Seveda se. Ampak, gospodična, jaz nimam druge izbire. Vem, da ste zelo ljubeznivi pa vse to, ampak enostavno ne morem. Ne morem ratat umetnik.
HELEN SUTHERLAND Pa zakaj ne, Oliver?
OLIVER Enostavno ne morem, kako naj kar pustim službo? Kako naj se odrežem od vseh?
HELEN SUTHERLAND Nihče ne pravi, da bi se morali od česar koli odrezati.
OLIVER Ni to tako ajnfoh. Kaj pa, če si vi premislite?
HELEN SUTHERLAND Ne bom si premislila.
OLIVER Ne gre se samo zame. Gre se tudi za vse druge.
HELEN SUTHERLAND Ne bodite bedasti. Oni bi vzeli roko, ki jo ponujam, če bi bili na vašem mestu. To veste.
OLIVER Kaj pa, če mi ne bo šlo?
HELEN SUTHERLAND Kaj pa, če vam bo?
OLIVER Ne zastopite. Ne gre se samo za službo. Vse bi moral pustit.
HELEN SUTHERLAND Ničesar vam ne bi bilo treba pustiti - enostavno bi pač postali umetnik. Kot vsi drugi.
OLIVER'Kot vsi drugi'?!
HELEN SUTHERLAND Kot karkoli, kar ste kdaj hoteli postati. Ravno za to gre. Da vi določite. Da se vi odločite, kdo ste. Vi niste vezani, Oliver.
OLIVER Vi res nič ne zastopite, jel?
HELEN SUTHERLAND Pač, natanko vas razumem. Strah vasje, Oliver. A ne oziraje se na to, vzemite že enkrat življenje v svoje roke. Poglejte, niste vi krivi, da ste imeli pohabljenega očeta, niste vi krivi, da vasje mati zapustila, niste vi krivi, da ste iz delavskega razreda in da ste bili rojeni tukaj. Ne smete pa dopustiti, da vas bo to določalo. Sami sebe določite na novo, ne pa, da zgolj sprejemate verzije iz druge roke.
OLIVER 'Strah da meje'? Vi se hecate, Mene je strah dol v jami. Kaj me bo strah stikanja. Ne gre se za to. Gre se za to, da nimam ta pravega jezika. Sem, kar sem. Ne moreš bit umetnik pa delavec. To ne gre. Moral bi ratat nekaj drugega.
HELEN SUTHERLAND In kaj, za vraga, je narobe s tem?
OLIVER Te fante poznam od majhnega, gospodična, tako dolgo, kolikor mi seže spomin. Poznam njihove očete pa njihove pamže, potegnili so me iz jame, skrbeli za mojo sestro, ti ljudje so zame kot družina. Oni so moja družina - oni so vse, kar imam. Nisem sam. Vi lahko greste kamorkoli in boste imeli ogromno ljudi, kot ste vi. No, jaz pa ne morem. Zame to ni tako ajnfoh. HELEN SUTHERLAND Poslušajte vendar, Oliver, kaj govorite, za božjo voljo. Ne bodite patetični. Jaz vam tukaj mečem rešilni obroč. OLIVER Jaz pa naj kar vse pustim? Zato, ker ste se vi milostno odločili, da me boste presadili? Ne - ne gre to tako. Ne morete kar tako spremenit, kaj je kdo, tako da mu vržete gnar. Ne gre se samo za gnar, gre se za vse drugo. Za to, kdo smo. Gre se za to, kako jaz razmišljam, pa kako čutim. Kako počnem vse, kar počnem. Ne rečem, lahko greš stran od vsega, ko si še pamž. Ampak zdaj je pa prepozno - nikoli ne bom kotvi. Vi ste 'oni'.
Jaz sem pa knap, in to preklet dober knap.
Prizor se konča, kot bi odrezal.
Trušč vojne. Diapozitiv:
1939
ASHINGTONSKA SKUPINA V VOJNI - BARAKA Zatem se prižgejo luči. Jimmy stoji sredi odra zraven precizno naslikane abstraktne slike. Vsi strmijo vanjo.
GEORGE Kaj hudiča je pa to?
JIMMV Eksperiment.
GEORGE Vidim, ja, da je eksperiment, ampak kaj hudiča naj bi bito to?
JIMMV Packa.
HARRV Packa?
OLIVER Pa ima kak naslov?
JIMMV Ja. Jaz jo imenujem »Packa«.
GEORGE En drek je to.
JIMMV Ne, ni. Nepredmetna umetnost je to, to je.
HARRV Ena packa je to, pa nič drugega.
JIMMV Točno tako.
OLIVER Jaz sem pa tako zastopil, da naj bi naslikali »Priprave na bitko«. Za vojno ministrstvo.
JIMMV Saj to je to. »Priprave na bitko«. V obliki packe.
GEORGE Kako to misliš, da so to »Priprave na bitko«? To nima nobenega opravka s pripravami na bitko.
JIMMV Zate mogoče nima. Meni pa to govori: pričakovanje, vojna, bližajoče se grozote, vse to.
HARRV Nobenega opravka nima z vojno ali z bližajočimi se grozotami. Navadna packa je to.
JIMMV Ja, to pa zato, ker je nepredmetna.
OLIVER Jaz sem to tako zastopil, da naj bi nekaj naslikali za vojno ministrstvo. Tega pa menda ne bojo šli nikamor obesit, jel?
JIMMV Ne zastopim, kaj vam ne Štirna. Vsak osel zdaj dela packe - levo, desno, na sredini.
LVON Poslušajte, mislim, da hoče Oliver reči, da je to sicer res packa in da je lahko nepredmetna, da pa ne izhaja resnično iz 'vas'.
JIMMV Od kod pa? Hej, to sem jaz potegnil na dan iz svoje podzavesti na njivici med zračnim napadom, porkamadona. To vam vse Štirna, dokler dela packe Picasso ali pa kak drug nobel gospod iz Londona - ko pa naredim packo jaz, pa 'ne izhaja resnično iz mene,1 jel?
GEORGE To sploh ni važno. Kdorkoli bi to naslikal, je v vsakem primeru Šrot. Tega pa res ne bo noben nikamor obesil. Nikoli.
JIMMV Se pravi, da so vse packe Šrot, jel? Kaj pa, če bi naredil packo Henry Moore? Bi bila tudi za en drek?
GEORGE Ce bi bila taka - ja!
HARRV Glej, noben ne pravi, da so vse packe za en drek. Jasno, da imaš packe take in drugačne. Packe med rusko revolucijo, recimo, so bile čisto dobre packe. Problem je v tem, da tvoja packa nič ne pomeni.
JIMMV Kako misliš, da 'nič ne pomeni? Glih v tem je vic. Da izpodbija načine upodabljanja kot take.
HARRY Kje se je pa tega napiflal?
JIMMV Znam jaz brat, veste.
OLIVER Zakaj pa izpodbijaš načine upodabljanja? Kaj pa je kar naenkrat narobe z upodabljanjem?
JIMMV Ravno to vam govorim, porkamadona, da so to stara jajca. Pa menda ne mislite, da tisti vaši moderni umetniki v Londonu rišejo fotk v zakloniščih pa take reči, eh? Kje pa. Oni izpodbijajo načine upodabljanja, porkamadona.
OLIVER Ja, samo da so oni pravi umetniki, jel, in daje to, kar oni delajo - umetnost. Njihova naloga je, da tuhtajo, kako naj se kaj upodobi. Oni samo to delajo. Mi pa nismo poklicni umetniki, tako da to ni isto. Mi delamo še marsikaj drugega, zato je ukvarjanje z umetnostjo za nas nekaj drugega.
JIMMV Zakaj je za nas nekaj drugega?
HARRV Ker, kot prvo, mi sploh nimamo sredstev upodabljanja. To, kako so reči upodobljene, sploh ne pripada delavskemu razredu. In ravno zato si moramo to spet priborit nazaj. To tukaj je pa enako buržoaznemu formalizmu.
JIMMV Kako hudiča je to buržoazni
formalizem? To sem jaz naredil na njivici.
HARRV Ni važno, kje si naredil. Ničesar pa ne pomeni, ker ni vpeto v pravo estetsko vprašanje, ki bi načenjalo razredni temelj proizvajalnih sredstev.
GEORGE Hočeš reč, da so vse packe za en drek?
HARRV Ne. Pravim, da če bi kdo drug naredil packo - Barbara Hepvvorth, recimo - bi bila njena packa ene vrste reakcija na vse tisto, kar počnejo drugi umetniki. Cisto možno, da bi bila njena packa revolucionarna, ker bi ona z njo napadala buržoazno ideologijo sodobnega umetniškega sveta. Tvoja packa pa samo posnema slog, ki je v resnici slog nekoga
drugega. To je isto, kot če bi se ponižno klanjat pred zemljiškim gospodom.
JIMMV Ce ne morem slikat pack, kaj pa potem lahko rišem?
OLIVER Prav ima, ne morejo obstajat ene reči, ki jih lahko rišejo fini ljudje, ene druge pa za nas.
HARRV Ja, pa prav to trdim, ja. Tako to mora bit. Ene reči so nujno bolj važne, Ce jaz naslikam sliko, kaj vem, enega vojvode Portlandskega, je to precej drugače, kot če bi ga prišel sem gor naslikat kak butelj s Kraljeve akademije. Vsi imamo različne zorne kote. Ampak vsebina bo pa še zmeraj ista, jel? S tem, da bo eno reakcionarno, drugo bo pa politična umetnost.
JIMMV Ti si en preklet reakcionar.
GEORGE Nehajta.
LVON Poslušajte, mislim, daje težava z vašo packo v tem, da niti njena forma niti vsebina v resnici ne izražata prav dosti. To je zgolj ena grda packa, madež na kosu papirja. Dovršeno naslikana čačka. Brez resonance. Bistvo pa je v tem, da mora celo abstraktna umetnost ujeti notranjo lepoto nečesa, če naj bo učinkovita.
JIMMV Kaj pa je lepega v tem?
Zagledamo Harryjevo sliko 'Vojna poroka1. To ni niti stika vojne.
GEORGE Seveda je slika vojne. Ne vidiš, da je pob gor v uniformi?
JIMMV Ja, sredi glavne ulice.
OLIVER Glih v tem je vic. Da govori o nas, da ni neka abstrakcija - ne govori o vojni nekje drugje, ampak o mladem pobu, ki se gre borit.
JIMMV Se zmeraj ne zastopim, kaj je v tem lepega.
LVON 0 krhkosti vsega okoli nas govori. In natanko za to gre pri dobri umetnosti, mar ne? Da ujame trenutke resnične krhkosti, ki v življenju minevajo neopaženi, umetnost pa nas spomni nanje. Spomni nas na našo umrljivost.
JIMMV In to pred veletrgovino, jel?
OLIVER Kjerkoli.
JIMMY Prav res, ja. Ta slika je samo
depresivna, pa nič drugega. Polk bi morali zdaj hrabrit, naj se bori proti fašizmu, ne pa da ga spominjamo na umrljivost. Zdaj pa to poglej, porkamadona. Kaj pa naj bi bilo to?
OLIVER To je slika zatemnitve.
JIMMVSajse nič ne vidi.
OLIVER Glih v tem je vic.
JIMMY Zatemnitev pa res ni nič lepega.
TAMLAD POB Pa se vi sploh poslušate? Sploh pomislite, preden kaj zinete? Navaden drek je to. Vse to je eno sentimentalno sranje. Packe pa pobi sredi glavne utice - dajte ga no srat. Pravi umetniki bi vse to scefrali. Vi sploh zastopite, kaj se dogaja?
GEORGE 0 čem hudiča pa ti zdaj to?
TAMLAD POB V vojni smo, porkamadona. Polk je razstreljen na drobne koščke. Cela mesta so zravnana z zemljo. Kaj pa mi delamo? Pričkamo se o umetnosti.
HARRY Hočeš reč, naj vse skupaj pustimo, jel? Seveda, kaj pa? Naj zmagajo filistri.
TAMLAD POB Slučajno je tako, daje Hitler slikar pa Churchill tudi je slikar. Kam nas pa to pripelje? Pa še nekaj vam bom rekel: oba sta za en drek. To si poglejte.
HARRY Kaj je to?
TAMLAD POB V eni ilustrirani reviji sem našel. A/a vseh treh platnih projekcija triptiha 'Guemice'.
GEORGE Od kod pa tebi gnar za revije?
TAMLAD POB Saj je iz knjižnice
GEORGE Hočeš reč, da si jo iztrgal?
TAMLAD POB Niso mi pustili, da bi si sposodil.
GEORGE Ti, baraba, pripopal jo boš nazaj.
OLIVER Kdo je to naslikal?
TAMLAD POB Picasso je to, jel?
OLIVER Genialno.
TAMLAD POB Poglejte si to. To je prava umetnost. To govori o vojni. Vse je raztrgano pa zlepljeno skupaj, ne pa neki beli kvadrati pa folk med južino. Tu ljudi ubijajo.
HARRY Lahko kubistom, ki lepo flankirajo po Parizu. In hodijo iz firbca malo v slume gledat. Naj pride on sem. Mu bom jaz pokazal slume.
JIMMY Kakor obrnem, ne vidim, kaj naj bi bilo v tem lepega.
TAMLAD POB Saj ni lepo. Grozno je. Grdo in ogabno. Vasje pa strah. Strah vasje velikih stvari. Zadovoljno čenčate o svojih službicah in živite s plačnicami na obrazu, zadovoljni kot črvi v loju. Ce bi bili v Rusiji, bi vas, umetnike, spokali v Sibirijo.
HARRY Kje pa ti misliš, da smo, pob?
TAMLAD POB No, pa mi pokažite. Kje je v tem kaka jeza? Kje, jebenti mater, je jeza?
Sprememba prizorišča. Napis na izpraznjenem odru:
RAZSTAVA V UMETNOSTNI GALERIJI LAING, 1941
Na vseh treh platnih projekcije slik Ashingtonske skupine.
Na oder pritečejo fantje s sendviči v rokah.
JIMMY Dajte si jih v žepe, hitro. George bo pa še svinjsko glavo prinesel.
GEORGE Jo že imam.
Pride Tamlad pob.
Kod hudiča pa ti hodiš?
TAMLAD POB Sem kaj zamudil?
JIMMY Ne, pob, vse v redu, saj ni nobenega.
GEORGE Ni važno, ali je kdo ali ne. Moral bi prit, da bi pomagal postavit celo reč. Kaj te nisem nagnal, dokler je bil cajt za to?
TAMLAD POB Oprosti, stric George. Na štacjonu sem se zamudil.
GEORGE Da ga nisi kaj cukal, pob?
TAMLAD POB Ne.
GEORGE Po alkoholu smrdiš, pob.
TAMLAD POB Samo en pir sem spil
GEORGE Kršenduš, potem se pa čudiš, da ne dobiš dela, če imaš tak odnos?
TAMLAD POB Eh, zdaj je itak vseeno. V vojsko sem se prijavil.
OLIVER Kaj si se?
TAMLAD POB Na štacjonu sem bil pa sem se začel malo pogovarjat s pobi na tistemu štantu.
GEORGE Bog te nima rad, pob, pa kaj ti je bilo?
TAMLAD POB Je že v redu. Itak bi me vpoklicali.
H ARRY Ne trapaj, pob, knap je zaščiten poklic.
TAMLAD POB Če slučajno nisi opazil, jaz nisem knap, a morda sem? Jaz sem nula, jel?
OLIVER Ampak zdaj ko seje orenk začelo, bo dela ogromno.
JIMMV Čakaj, ziher še ni prepozno. Bom šel jaz s tvojim stricem tja pa bomo vse porihtali.
TAMLAD POB Ne. Vi res nič ne zastopite, jel? Jaz hočem v vojsko. Kako so me bili veseli. Noben me ni nič zviška gledal.
GEORGE Ljubi bog. Nisi nič pomislil na svojo ubogo mater?
TAMLAD POB Briga me. Pa vi vsi tudi. Samo da se poberem od tukaj. Kar imejte vi te svoje umazane, smrdljive kupe ferzaca.
GEORGE Pridi nazaj!
Ko Tamlad pob odvihra, prišušti na oder Helen Sutherland.
0, gospodična Sutherland.
HELEN SUTHERLAND Dober dan.
JIMMV Bi klobasico v testu?
HELEN SUTHERLAND Ne, hvala, ne bi.
JIMMV Obložen kruhek s kumaro? Zelo so dobri.
HELEN SUTHERLAND Ne, res ne bi. Preden sem šla, sem jedla.
GEORGE V veliko čast nam je, gospodična, da ste prišli.
OLIVER Malo smo razočarani nad obiskom.
JIMMV Čeprav so zelo dobro pašteto namazali na kruh.
HELEN SUTHERLAND Pičlo število obiskovalcev preseneča tudi mene. Očitno dela vojna iz večine ljudi filistre.
JIMMV Bomo pa vsaj mi imel kaj od tega futra. Ste ziher, da ne bi kake klobasice?
GEORGE In? Ste opazili kaj, kar vam je všeč, gospodična?
HELEN SUTHERLAND Če sem čisto iskrena, sem bolj ali manj opustila zanimanje za slikarstvo. Vam povem, da me zadnje čase še najbolj vznemirja keramika.
JIMMV Kaj pa? Talarji pa tžko?
GEORGE Tiho bodi.
HELEN SUTHERLAND Iz St Ivesa prihajajo krasne stvari.
GEORGE To je pa škoda, veste, zelo prav bi nam prišlo mal gnarja. Smo precej na tesnem, veste?
HELEN SUTHERLAND Ne skrbite, zato sem pa pripeljala lady Ridley, ki ima več denarja kot pameti, zmeraj je deset let za časom. Ona bo navdušena, verjemite mi. Je to ena vaših, Oliver?
Helen odpelje Oliverja na prednji del odra, kjer gledata predse, kot bi strmela v Oliverjevo sliko, ki se zdaj prikaže na platnu za njima.
OLIVER Ja, to je slika, ki sem jo naredil za vojno ministrstvo. George nam je zrihtal dotacijo. Zato tudi ima vojno tematiko.
HELEN SUTHERLAND Razumem.
OLIVER Pri tem nas je precej vodil gospod Lyon, se razume.
HELEN SUTHERLAND Seveda.
OLIVER In kako se vam zdi, gospodična?
HELEN SUTHERLAND Ta?
OLIVER Moje delo kot celota.
HELEN SUTHERLAND Če sem čisto odkrita, Oliver, sem malce razočarana.
OLIVER Razočarani?
HELEN SUTHERLAND Resnično sem mislila, da boste nemara prišli nekoliko dlje, kot ste očitno prišli.
OLIVER Kako to mislite?
HELEN SUTHERLAND Se spomnite takrat, ko sva se pogovarjala in sem menila, da se morebiti motim, in da premorete več dejanske neodvisnosti in da boste ubrali svojo pot in ostali zunaj vladajočega reda, kot sami pravite. Da boste 'individualni'. To pa je vse tako splošno, Oliver. Na nek nenavaden način je tako kot delo kogar koli drugega. Ponavljate se, slikate iste stvari, nobenega razvoja ni. Hočem reči, to so čisto solidne slike, Oliver, toda vi se niste razvili.
OLIVER Žal mi je, da tako mislite.
HELEN SUTHERLAND Morda ne bi smela povedati tako naravnost. Toda res nočem biti pokroviteljska do vas.
OLIVER Prav imate, kar odkrito povejte.
HELEN SUTHERLAND Mislim, da je tisto, kar zaznamuje vaše delo, značilno tudi za celotno skupino. Res pa me čudi, da je vaše delo, čeprav nočete biti sentimentalni, na koncu koncev vendarle sentimentalno.
OLIVER Res?
HELEN SUTHERLAND Žo samo dejstvo, da se sploh ne ukvarjate s 'formo'. In da vaše obsesije v resnici povedo zgolj pol zgodbe. Saj ste vendar skupina moških, pa vendar v vaših slikah ni nobene strasti. Komaj, da je kaj sublimirano. Komaj kakšna ženska tu in tam. In ne le to, v vaših slikah ni čutiti nobene 'želje'.
OLIVER Kakšne‘želje' mislite?
HELEN SUTHERLAND Prvinske lakote. Koprnenja po drugem, po čutnosti - vse je trdno zaklenjeno. Tako konformistično je. Mislim, da boste morali na tem še veliko delati. Vse to je v vas, Oliver, samo na dan morate izpustiti.
OLIVER Se pravi, da vam niso všeč?
HELEN SUTHERLAND Ne. Vem, da zveni zagrenjeno in povezano s tem, da ste me zavrnili, et cetera - saj mogoče tudi je, ampak tako pač mislim.
OLIVER Malo imam slabo vest, ker nikoli nisem prišel, da bi kaj naslikal v vašem parku, kot ste mi ponudili. Zelo težko je bilo, veste, da bi našel čas pa to. Mogoče bi pa zdaj prišel kako nedeljo?
HELEN SUTHERLAND Vam Robert ni povedal? Prodala bom vse skupaj.
OLIVER Oh?
HELEN SUTHERLAND Enostavno mi preseda, da sem ves časa sama tu gor. Nemogoče je dobiti koga iz Londona, da bi prišel.
OLIVER Kam pa boste šli?
HELEN SUTHERLAND Zaenkrat še ne vem. Razmišljala sem o čisto novem začetku -
da bi morda kaj sezidala v Jezerskem predelu. Bomo še videli.
OLIVER Ampak slike boste pa vzeli s sabo, jel?
HELEN SUTHERLAND Seveda. Nicholson je končno začel dosegati čedne vsote.
OLIVER Moral bi jo vzet, gospodična, vašo štipendijo, jel?
HELEN SUTHERLAND Ne vem, Oliver -upoštevaje vse, kar seje zgodilo... Zdaj pa res moram iti in se posvetiti lady Ridley.
SUSAN Dan.
HARRV Dan.
SUSAN Se me spomnite? Enkrat sem vam prišla pozirat v barako.
HARRV Ja, seveda. Jimmyju srce še danes razbija.
JIMMV Pa menda se ne mislite tudi tukaj sleč, jel?
SUSAN Ne, na razstavo sem prišla. Nisem vedela, da ste slavni.
HARRV Kdo?
SUSAN Vi.
OLIVER Nismo slavni, gospodična.
SUSAN Če pa imate razstavo v Umetnostni galeriji Laing.
JIMMV Pa v Londonu smo tudi imeli eno.
HARRV Ki je bila sicer vse prej kot uspešna.
JIMMV To praviš samo zato, ker nisi prodal nobene slike.
SUSAN V umetniškem svetu ste zelo poznani. Mislim, da so odlične.
JIMMV Trudimo se, kakor vemo in znamo.
Nismo pa nikoli študirali tega, tako kot ste vi.
OLIVER Vi ste zdaj najbrž že poklicna slikarka?
SUSAN Ne. V resnici nisem nikoli doštudirala. Vse tisto žongliranje je bilo čisto preveč.
GEORGE Ljubi bog! Pa menda niste tudi žonglirali?
SUSAN Preveč služb hkrati sem imela. Zdaj delam samo v čajnici.
JIMMV Ampak slačite se pa še zmeraj?
SUSAN Odkar sem zaročena - nič več. Mojemu zaročencu je šlo fejst v nos. Ampak zanimam se pa še zelo za umetnost. To mora bit sigurno ena
najlepših reči na svetu, kar vi počnete.
Kaj bi dala, da bi imela razstavo.
Pride Tamlad pob s šerijem.
TAMLAD POB Zdravo.
SUSAN Zdravo.
JIMMY Roko na srce, ampak ko vidiš eno, rata vse skupaj hitro mal dolgocajtno.
HARRV Čar novosti seje izpel. Sploh zdaj, ko je vojna.
SUSAN Tako slabo pa že ne more bit. Tisto tam je pa lady Ridley. Ona ima baje ogromno umetniško zbirko.
TAMLAD POB Pa ogromno tazadnjo tudi.
OLIVER Vam uspe, da še kdaj kaj naslikate?
SUSAN Ah, kje imam pa cajt. Bom pa šla vseeno kdaj, ko bo vojne konec, nazaj na akademijo, mogoče malo na vaje. Gospod Lyon -
LY0N negotovo. Se opravičujem?
SUSAN Prvi letnik. V razredu Alexandra Thompsona sem bita. Susan Parks. Model.
LY0N Ah, seveda, Susan, nisem vas spoznal, zdaj ko ste... {Hoče reči: oblečeni.) Kako lepo vas je videti. Drugačni ste.
SUSAN No, malo sem se zredila.
LY0N Ne, ne mislim tega. Enostavno ste... Kako me veseli, da vas vidim. Malce sem raztresen, se opravičujem. Pravkar sem prejel izjemno novico.
GEORGE Res?
LY0N Prav zares. Zato sem tudi zamudil. Ravno z univerze prihajam. Ko sem odhajal, sem dobil telegram.
JIMMY Bi en sendvič?
LY0N Ne, hvala.
JIMMY Kaj pa polnjeno jajce?
GEORGE Jimmy, bog te nima rad!
LY0N Imenovan sem bil za rednega profesorja na Umetnostni akademiji v Edinburgu.
OLIVER V Edinburgu?
LY0N Ki je neke vrste škotski pendant londonski Kraljevi akademiji.
SUSAN Fantastično.
TAMLAD POB Bravo, kamerat.
GEORGE Tiho bodi.
LY0N Če sem čisto iskren, je to res izjemno imenovanje za človeka mojega izvora. In če sem še bolj iskren, mislim, da se imam za to zahvaliti prav vam, dragi kolegi.
HARRVNam?
LY0N Da. Mislim, daje bila odločilna moja disertacija.
GEORGE Disertacija?
LY0N Da.
HARRV Kakšna disertacija?
LY0N 0 vaši skupini. Vse sem popisal. Natančen oris našega učnega programa. Vse. Očitno je napravilo močan vtis. Res sem vam hvaležen, fantje.
OLIVER Nisem vedel, da pišete disertacijo.
LY0N Oh, saj je obupno suhoparna. Bolje neke vrste akademski manifest.
OLIVER Se pravi, da nas boste zapustili?
LY0N Da, žal. Toda ne pred septembrom. Oprostite mi, še zmeraj sem čisto iz sebe zaradi te novice.
TAMLAD POB Spijte malo šerija.
LY0N Hvala
GEORGE No, čestitam, torej.
JIMMV Če vas prav zastopim, ste dobili to službo zaradi nas?
LY0N Tako rekoč.
SUSAN Gospod Lyonjetak izvrsten umetnik. Niste vi naslikali tistega na mestni hiši v Essexu?
OLIVER Kaj bo pa z našo skupino?
LY0N Vse bo v redu. Zdaj vam gre kot po maslu. Bomo že dobili koga za vas.
OLIVER Vi ne zastopite. Popolnoma se zanašamo na vas, gospod Lyon. Zaradi tega ta reč sploh deluje.
LY0N Oh, dajte no, Oliver. Zaradi vas samih deluje. Tako ali tako imam zaradi te disertacije rahlo slabo vest. Toliko vam dolgujem, čisto zares.
OLIVER Ampak vi vidite stvari, ki jih mi ne. Mi niste vi sami rekli, daje to poseben odnos?
LY0N Saj tudi je poseben odnos. In verjemite mi, ne bom vas pustil na cedilu. V vsakem
primeru se bom vračal. Niti opazili ne boste, da me ni več.
GEORGE Vseeno pa bi bilo korektno, če bi nam povedali, da ste se prijavili za drugo službo.
LY0N Menil sem, da imam tako minimalne možnosti, da se mi ni zdelo vredno omenjati. Oprostite mi, da sem zdaj preusmeril vso pozornost nase.
TAML AD POB Ne ga srat, to je pa ja fantastično.
LY0N Poglejte. Vem, da je zdaj komaj primeren trenutek za govorance, toda vseeno bi rad rekel vsaj to, daje bilo srečanje z vami in delo, ki smo ga opravili skupaj v zadnjih petih letih, zame brez trohice dvoma najgloblje, najbolj pomembno in najbolj smiselno delo - v resnici dosti več kot zgolj delo - kajti to je najpomembnejše, kar se mi je zgodilo v življenju. Moj prihod v Ashington in delo z ramo ob rami z vami. Od vseh študentov, ki sem jih kdaj poučeval, od vseh velikih umetnikov, s katerimi sem kdaj prijateljeval... Vi, kolegi, vaša inteligenca, vaša strast, vaša predanost... Zaradi vsega tega sem se nič kolikokrat počutil zelo majhnega. Vem, da nikoli več ne bom naletel na kaj podobnega. Prav res. Naj živi Ashingtonska skupina.
Sirena zatuli. Lyon zaprepadeno pogleda.
HARRY 0, sranje.
JIMMY Pojdite še po one sendviče. Jaz bom pa kuhano šunko zagrabil.
Oder je prazen. Lyon prinese stojalo. Oliver stoji na zadnjem delu odra za projekcijskim platnom. Na njem napis:
UMETNOSTNA AKADEMIJA, EDINBURG, 1944
Lyon postavi stojalo in riše Oliverja.
OLIVER Menda vam je jasno, da mi nikoli ne bi dali nase kaj takega?
LY0N Mislil sem, da je to popolna rudarska uniforma.
OLIVER Saj ne rečem, morda okoli leta 1790. Zdaj pa noben tega ne bi dal gor.
LY0N Zakaj ne?
OLIVER Prevroča je.
LY0N Prevroča?
OLIVER Zadnje čase nimam na sebi nič. Edino hlače. Ce bi šel v teh cotah dol, ne bi zdržal niti deset minut.
LY0N Pri miru bodite.
OLIVER To imate samo še na slikah, da bi bil kdo v takih cotah, vam povem.
Lyon riše. Oliver okorno stoji pri miru.
LY0N In kako je kaj v Ashingtonu?
OLIVER Po pravici povedano, ne prav dobro. Saj se še komaj kdaj dobimo. Kadar se lahko, ampak ni isto kot prej. Veste, da so nam barako zasegli za potrebe vojske? Odkrito povedano, smo hoteli vse skupaj že nekam poslat.
LY0N Nekam poslat?!
OLIVER Še posebej hudo je bilo, ko smo izvedeli za Tamladega poba. Georgea je čisto strlo. Res pa je Harry malo boljše volje, odkar je Stalin na pravi strani, ampak je vseeno hudo.
LY0N 0, škoda.
OLIVER Nobenemu ni lahko, res ne. Pridite nas no kaj pogledat.
LY0N Pisal bom Georgeu. Takoj ko se bo začel semester in bom dobil urnik. Ne morem verjeti, daje minilo že več kot leto dni. Grozno se počutim. Mesec za mesecem sem se nameraval dogovoriti, da bom prišel, ampak-saj veste, kako je.
OLIVER Pobi bojo strašno veseli, če vas bojo videli.
LY0N Na sam vrh svojega seznama prioritet si bom napisal. Obljubim.
OLIVER Že v redu. Saj razumem.
LY0N Ne, ni, neodpustljivo je. Ampak se vam bom oddolžil. Osredotoča se na sliko. Da, zelo dobro. Tako, ja. Ne premikajte se.
OLIVER Kako pa gre vam tukaj?
LY0N Moram reči, da prav imenitno.
Resnično je velikanska razlika živeti v velemestu. Tu, veste, se okoli tebe odvija pravo kulturno življenje. Umetniki,
pisatelji, zanimivi ljudje. Kot noč in dan po tisti puščavi v Jesmondu. In kar je najbolj zanimivo, sodi med moje zadolžitve tudi to, da pripravljam razstave v Škotski narodni galeriji.
OLIVER Res?
LY0N Da, neznansko razburljivo je. Sploh nisem vedel.
OLIVER In katera bo naslednja razstava?
LY0N Pravzaprav sem upal, da bomo razstavili vas.
OLIVER Mene?
LY0N Da. No, skupaj s celo skupino, seveda.
OLIVER Seveda.
LY0N Kaj menite?
OLIVER Ne vem, kaj naj rečem. Neverjetno.
LY0N Ne.
OLIVER Kakšen privilegij.
LY0N Da. Veste, stalno zbirko so v celoti preselili v depoje - iz varnostnih razlogov. Tako da je galerija zdaj zgolj kup praznih sten. Pa sem se spomnil na vas.
OLIVER Ker nas ne bo šel noben bombardirat?
LY0N Vsakogar od nas lahko bombardirajo. Menil sem pač, ker ste manj dragoceni. V tem sem zaznal resnično priložnost. Zelo si želim, da bi ljudje na Škotskem videli, s čim vse sem se ukvarjal poprej. Vaše delo je resnično pomembno, Oliver.
OLIVER No, se bom pogovoril s kamerati.
LY0N Da, prosim vas. To bi mi veliko pomenilo. Če sem čisto iskren, se počutim obupno. Vem, da bi bil moral ohraniti stike z vami. Povsem se zavedam, da imate občutek, kot da sem vašo skupino nekako izkoristil.
Toda vi ste zame nepojmljivo pomembni. Pa saj to veste.
OLIVER Jaz ne mislim, da ste nas izkoristili. Jaz vse dolgujem vam, gospod Lyon. Zelo vas pogrešam.
LY0N Res?
OLIVER Seveda.
LY0N Nisem si mislit, da se me boste radi spomnili.
OLIVER Ja. Vi mi ogromno pomenite. Je pa seveda ta reč tudi taka, da je najina situacija precej različna, jel? Kako vam gre? Oliver stopi pred stojalo. Opazuje nastajajočo sliko.
LY0N To je šele zametek. Vam je všeč?
OLIVERJa. Zelo je ... Dobra je.
LY0N Lepo vas prosim. Sem vas kaj naučil? Povejte mi, kako se vam zdi.
OLIVER Čisto zares. Zdi se mi dobra.
LY0N Ni vam treba biti vljuden, Oliver. Dajte že. Povejte mi, kaj mislite.
OLIVER Saj veste, daje dobra. Vi pa res ne rabite mojega mnenja.
LY0N Seveda ga. Povejte mi, kaj mislite.
OLIVER Po resnici? Kot akademska študija je čisto v redu. Dobro opravljena naloga. Kot umetniško delo pa - v njej ni prav dosti. Tanka je, površinska.
LY0N Aha.
OLIVER Vse ste nekako zgladili, kot bi zasledovati ene sorte 'idejo' realističnega, 'fotografskega' realizma. Če pogledate vso to svetlobo in sence - pa ti sploh niso realistični. To je stilizirana, žanrska upodobitev - že res, da obstaja določena podobnost pri beleženju mojih potez, drugače pa... Kot kak rokohitrski trik - brez pravega življenja.
LY0N No...
Lyon se hoče že odzvati, toda Oliver nadaljuje.
OLIVER Če vas res zanima, kaj je po mojem narobe s to sliko - fali ji to, da niti malo ne izžareva tega, kakšen pomen je imelo za vas, da ste jo narisali. Ne izžareva, kaj vam pomenim jaz, ali pa tega, kaj se pravi bit knap - da si v teh cotah pa da me imate v svoji sobi in me rišete. Karkoli. Medla je -mislim, da je izraz za to, da je 'obrtniško spretno narejena'. Saj se tako reče, jel?
LY0N 'Obrtniško spretno?
OLIVER Ja. Spretno narisana, dejansko pa ne pomeni nič. No, ali pa vsaj zelo malo. Jaz bi bil lahko kdorkoli. Jaz pa nisem kdorkoli, gospod Lyon.
LYON Vem, da ne, Oliver.
OLIVER Hočete, da nadaljujem?
LY0N Prizanesite mi s podrobnostmi, prosim. Popolnoma prav imate. Vem, kakšno delo je to. Vem, kaj sem jaz. Vem, da sem v vsakršnem umetniškem smislu popolna ničta. Nobene vsebine nimam. Toda to pač počnem, to jaz sem.
OLIVER Nobena nula niste, gospod Lyon. Vi ste vse, kar bi si bil jaz želel postat.
LY0N Hvala bogu, da vam je bil ta privilegij prihranjen.
OLIVER Privilegij? Jaz nisem privilegiran, gospod Lyon, jaz sem knap. Oseminštirideset ur na teden garbam vjami po vseh štirih. Poglejte moje roke. Zdaj pa poglejte svoje. Jaz bi moral bit ta tukaj. Jaz bi moral počet, kar počnete vi. Vem, da nisem bogve kaj, vem, da sem po vseh pravih merilih enako povprečen kot vi - tu sva na istem. Ampak jaz bi moral bit, kjer ste vi. Pomemben mož, ki ves svoj cajt posveča umetnosti in knjigam in spoznavanju genialnih ljudi. Zakaj to ne morem bit jaz? Jaz sem knap, gospod Lyon. Lahko da sem ponosen, lahko da sem neodvisen. Ampak privilegirani pa mi nikakor nismo.
LY0N To je bedasto, Oliver. Vi veste in jaz vem, da je tisto, kar v resnici šteje, umetnost, ho bodo vsi že davno pozabili, da sem jaz sploh obstajal, bodo gradili galerije, v katerih bodo na ogled vaša dela. To je privilegij. Vi imate dar. Vsi poskušamo preseči brezbrižnost in svoje omejitve. V tem je vsa poanta umetnosti - če bi bilo lahko, ne bi nič pomenilo. Ne, ta svet ni pravičen. Da, drugim je lahko. No, potem pa pojdite in ga spremenite, Oliver. Uporabite svojo jezo.
OLIVER Jaz sem razočaran. Jaz nisem jezen.
LY0N Pa bi morali biti, jebenti. Za to gre, da ustvarimo svet, v katerem bi lahko vsakdo cvetel. Vendar pa tega ni moč doseči samo s tem, da se ukvarjamo z umetnostjo. Samb slikanje ne bo spremenilo sveta. Kaj hudiča
ste pa mislili, da sem poskušal doseči s tem, ko sem prišel v Ashington? Umetnost sama po sebi ni dovolj. Treba seje podati v svet in ga spremeniti. Mar res ne vidite tega? ho bo te vojne enkrat konec, obstaja možnost, da bomo lahko dejansko kaj storili, toda to se bo zgodilo, samo če bodo delavci vstali s svojih debelih riti in opustili svojo preklemano vzvišenost in uporabili svojo moč, svojo inteligenco in svojo ustvarjalnost, Oliver, in stremeli po boljšem svetu. Ce pa bodo odnehali in sprejeli drobtinice, ki jim jih mečejo, smo pa najebali. hako boš imel bogato kulturo, če so tri četrtine prebivalstva prikrajšane?
Poslušajte, jaz sem bil med prvo vojno v strelskih jarkih in takrat sem doumel, kakega izvora sem, in daje tik ob meni sloj ljudi, ki niso videli niti sence priložnosti, kakršne sem imel jaz. No, jaz sem prišel ven in hočem kaj spremeniti. Lahko, da sem bil neuspešen, toda zdaj je drugače. Mi takrat smo bili drugačno vojno. Zdaj se ne moremo vrniti v trideseta leta, Zdaj smo tik na robu. Nehajte se že enkrat bati sveta, Oliver. Soočite se z njim. Da. Svet ni pravičen. Toda to deželo lahko spremenimo - in to ne čisto malo, temveč temeljito. Bodite pogumni. Zagrabite svojo priložnost. Naredite kaj novega. Spogledata se.
Arhivski filmski posnetki; vojne fotografije; fotografije bombardiranega Newcastla in Ashingtona; umik Nemcev; splošne volitve leta 1945; nacionalizacija premogovniške industrije.
1947
BARAhA - PREDVEČER NACIONALIZACIJE George stoji na lestvi in s kladivom pribija napis. Jimmy drži lestev.
JIMMY Ne vem, kaj sploh obešaš to reč.
GEORGE Iz čistega veselja, da je baraka spet naša. Adijo Delavsko izobraževalno
društvo, adijo Robert Lyon, adijo skavti. To je naša baraka. Zdaj smo mi gospodarji.
JIMMY Še zmeraj ne zastopim, zakaj rabimo vsa ta pravila.
GEORGE Zato pač, ker pravila morajo bit. Drugače bo to z vami ena sama anarhija. Sploh so pa to samo načela, kmalu dobimo posebno knjižico s celim statutom.
Pride Harry.
HARRY kaj pa počneš?
GEORGE No, kaj misliš, kaj? Pravila obešam.
HARRY Kaj pa rabimo pravila?
GEORGE Ne začni še ti, ali pa te bom začasno izključil.
HARRY Tega pa ne moreš.
GEORGE A da ne? 15. člen, odstavek c. Tako da pazi.
HARRY pogleda okoli sebe: Ni švoh, jel?
JIMMY Pa štrom imamo tudi. Našemu vojnemu oporečniku se imamo zahvalit za to.
HARRY Ja, fejst pob je bil - za sina od šefa, mislim.
GEORGE Ni pa bil najbolj natančen, mene je fejst stresel štrom na tistih varovalkah. Vseeno mislim, da smo dobro skoz prišli, ko smo dobili barako v trajni najem od uprave rudnika. Kljub pomanjkljivi električni napeljavi.
HARRY Saj niso imeli druge izbire - zdaj so nacionalizirani.
GEORGE Vem, ampak smo imeli hudo konkurenco s strani amaterske gledališke skupine. Zgleda, daje pod Elementom Attleejem vsak osel ratal umetnik.
JIMMY Ampak deset šilingov na leto pa tudi ni tako malo.
GEORGE Počakajte, da bojo začela prihajat nova naročila. Tukaj bo kmalu kot v panju.
HARRY Kaj pa to ropota?
GEORGE Plehmuzka v sosednjem cimru. Za veselico vadijo.
JIMMY Letos pa bo norišnica, ja.
GEORGE Vse te spremembe. Si nisem mislil, da bom to doživel.
HARRY Vidiš, ker nimaš vere.
GEORGE Bi kdo flašopira?
JIMMY Saj ti ne piješ, George.
GEORGE Vem, ampak to je pa posebna prilika. Pir imamo še od onega poba, se spomnite? Nate. Enega, toliko da proslavimo.
JIMMY Proslavimo? Kaj pa? Do tega zdaj je prišlo samo zaradi te vojne hudičeve.
HARRY Ne, bilo je neizogibno.
JIMMY Neizogibno?
HARRY Nezadržen vzpon delavskega razreda, tovariš. Daj mi en pir.
GEORGE Ja, zdaj bo vse drugače.
HARRY In to je šele začetek. Boste videli, ko bo zdravstvo javno. Pa šole pa ajzenpon. Drug svet bo to, kamerati.
JIMMY Nikar se ne veseli preveč. Laburisti?! Ti se ti bojo hudičevo hitro prodali, tako kot so se nazadnje.
GEORGE Zdaj bojo to morali speljat do konca. Nimajo druge izbire, pri tej večini v parlamentu. Na zdravje.
HARRY Pa poglej no, kako to zgleda. Kako boš slovesno ustoličil pot v socializem, če pa še ene navadne table ne znaš naravnost obesit?
Pride Oliver
OLIVER Pomagajte mi.
GEORGE Kaj hudiča imaš pa to?
OLIVER Previdno. Dajte dot.
HARRY Kaj je to?
OLIVER Odločil sem se, da bom enkrat za spremembo naredil nekaj koristnega. Kaj pa vi delate?
JIMMY Pir pijemo.
OLIVER Pa saj ne pijete.
GEORGE No, danes ga pijemo, danes je posebna prilika. Daj še ti enega.
OLIVER Prav, ampak najprej mi pomagajte odpret tole. Celo nedeljo sem slikal to v dvorani od mašininženirjev. Malo sem razmišljal in si rekel, da mogoče ima pa Harry prav, da mogoče bi pa morali naredit kaj bolj političnega.
Odvijejo transparent, ki ga je naslikal Oliver.
JIMMY Transparent!
GEORGE Vidim, ja, da je transparent.
OLIVER Na zadnji strani imate naslikano, kako je zdaj. To je pa spredaj.
HARRY 'Naprej v socializem'.
OLIVER Ene sorte alegorija je to. Tisto je preteklost. To je pa prihodnost.
GEORGE To ni alegorija
OLIVER Kako? Ne zastopim.
GEORGE Alegorija je figurativen način predstavljanja, ki vsebuje nedobesedne pomene. To pa je dobesedna upodobitev.
JIMMY Tako zelo dobesedno pa že ni. Jaz nobene reči nisem prepoznal.
OLIVER Seveda je nisi. Ker prikazuje, kako šele bo. Zato je tudi alegorija.
JIMMY Jaz že ne bi maral, da bomo imeli okna take farbe.
OLIVER Ni važna farba. Važno je sporočilo.
JIMMY Kakšno sporočilo?
OLIVER Da se vrata preteklosti zapirajo.
JIMMY Jaz sem imel preteklost čisto rad.
OLIVER Revščino, bedo, izkoriščanje mislim.
HARRY Je s tabo vse v redu, Oliver?
OLIVER Kaj pa je narobe s tem, da si proti revščini, bedi in izkoriščanju?
HARRY Prav nič, Oliver. Prav nič.
OLIVER No, kaj pravite?
JIMMY Zelo kunštnoje.
OLIVER Kaj pa kot ideja?
HARRY Zelo je dobro. Zelo jasno, Oliver.
OLIVER Sigurno, da je to ene druge sorte izjava kot običajni transparenti. Saj vidite, nobenega Karla Marxa ali pa Arthurja Cooka ni gor. Hotel sem naredit nekaj običajnega - nekaj, kar ima zvezo z nami tukaj.
JIMMY Kaj vem. Lahko bi dal tudi Keirja Hardieja na okno.
GEORGE Bodi tiho, Jimmy.
OLIVER Se vam zdi, da funkcionira?
HARRY Kot transparent?
OLIVER Kot umetnost.
HARRY Iskreno povedano, po mojem boljše funkcionira kot umetnost kot pa transparent.
OLIVER Jaz sem pa mislil, Harry, da ti bo sporočilo všeč.
HARRY Saj mi je. Nisem pa ziher, da mi je všeč slika.
JIMMY Kaj ji pa fali?
HARRY Nimam občutka, daje ena tvojih.
OLIVER Kako to misliš?
HARRY Nobenih ljudi ni gor, Oliver.
OLIVER 0, ti hudič. Imaš pa prav. Se mi je zdelo, da nekaj fali.
HARRY Kaj ti bo utopija brez ljudi?
JIMMY Ja, res bi lahko namalal par dedov zraven tistega drevesa.
HARRY Ne, pusti, kot je. Zdaj je, kar je. Čisto v redu transparent je.
OLIVER Mislil sem, da bo to korak naprej. Način, da uporabimo to svojo umetnost, recimo.
GEORGE Tako, da delamo transparente?
OLIVER Da delamo kaj koristnega.
HARRY Lej, dosti ljudi zna naslikat transparent, Oliver. Ampak noben drug pa ne počne tega, kar mi počnemo.
OLIVER Kaj pa počnemo?
HARRY Mi iz svojega življenja delamo umetnost. Ni ga boljšega načina od tega. Nam noben ne govori, kaj naj slikamo. Mi sami smo glavni.
OLIVER Ampak sigurno je pa važno tudi to, kaj slikamo.
HARRY Je. In kaj mi slikamo, Oliver? Trenutke. Drobne, majhne trenutke življenja slikamo. Življenja, ki mineva. Drobčkane stvari v kotičku očesa. Tisto, česar noben drug ne bo šel slikat. Trenutke. In to je tisto, kar je življenje v resnici. Zelo redko pride do kakih velikih reči - življenje je pa vse to, vse te majhne stvari, ki se takoj izgubijo, če jih kdo ne zabeleži. To se pravi živet, in to mi slikamo; kako pade svetloba - čarobnost tega, da si živ - tega noben drug ne bo naredil. Če mi tega ne bomo naredili, bo šlo mimo.
To je tako kot pri Marxu. Dopoldne si knap, popoldne hodiš plavat, zvečer se pa ukvarjaš
z umetnostjo. In tako bi tudi moralo bit. Tako ratajo ljudske pesmi in tako so nastale katedrale. In tisto, kar smo mi naredili, je treba delat skupaj. Ne gre se za to, kaj narediš ti, Oliver, ali pa jaz ali pa Jimmy, ali pa za to, kako dobro je, gre se za to, da smo nekaj naredili kot skupina. Vrednost umetnosti ni v enem samem koščku - ne iščeš vendar po kotih Mone Lise, da bi kaj našel - vrednost umetnosti je v njeni 'celoti'. Vse to je vrednost, to, kar smo mi naredili. Noben ni prišel sem in nam rekel, naj slikamo, noben nam ni plačal za to. To smo mi. To so naša življenja. Pa kaj potem, če nismo moderni - kaj je važno, kdo nas kritizira. Ker mi tega ne počnemo za nobenega, mi to počnemo zase. Pa še več kot to - mi to počnemo za vsa življenja v temi, za tiste, ki nikoli niso imeli priložnosti. Za vse tiste taužente pobov v rudnikih brez šol, za može z upognjenimi hrbti in z do krvi spraskanimi rokami - za vse tiste, ki imajo komaj toliko energije, da se po šihtu privlečejo domov, kaj šele, da bi se šli umetnost, ko so enkrat doma. Vse to počnemo za vsa tista življenja, ki jih nihče ne beleži. Za vso neuresničeno ustvarjalnost. In na to smo lahko ponosni in to bomo še naprej počeli: delali bomo umetnost iz naših življenj, ker smo živi, tukaj in zdaj. Pavza. Konec predavanja.
GEORGE Bravo! In še zmeraj smo tukaj, po vsem hudem, kar smo dali skozi.
OLIVER Tako je. Poglejte, če nam je ratalo vse to naredit iz nič, pomislite, kaj vse bomo še dosegli v prihodnosti.
GEORGE Noben ne bo zadovoljen, da bo prišel domov s šihta in bo vegetiral - vsi bojo hoteli tisto, kar hočemo mi. Stoletja dolgo so imeli oni drugi vse ta dobre reči samo zase. Zdaj pa ne bo več Shakespeara in Goetheja samo za višje razrede. Zdaj bo to pripadlo nam.
HARRV To je komaj začetek. Tu bo akademija. Cez par let bo tu mrgolelo umetnikov: peki, knapi, gospodinje -
GEORGE Ustavi konje, Harry.
HARRV Vsak bo lahko živel pristno ustvarjalno življenje.
GEORGE In ne bojo več živeli samo od drobtinic, ki jih kdo vrže. Od ostankov z mize.
OLIVER Ne, nekaj svojega bojo naredili. GEORGE Univerza v Ashingtonu. Tukaj bojo knapi pesniki pa knapi slikarji -HARRV - z doktorati, tukaj bojo knapovski prfoksi, vse, kar hočete.
GEORGE Res pa je v tem veliko protislovje. Vem, da so tisoči umrli za to, in vem, da je bil živ pekel, ampak bo vredno. Vse bo drugače. JIMMV Delavski razred vas bo vse povozil. OLIVER Na prihodnost -GEORGE Na nacionalizacijo -OLIVER Na odsotne prijatelje.
HARRV Na javno zdravstvo -GEORGE Na zobozdravstvo za vse.
JIMMV Na kulturo.
GEORGE Na navadnega človeka.
HARRV In ambicije -GEORGE Ja, ambicije.
OLIVER In socializem -JIMMV In socializem.
HARRV In umetnost-JIMMV In umetnost-GEORGE navadnih ljudi -JIMMV - navadnih ljudi.
OLIVER In dosti ljudi v njej.
HARRV Bravo! Bravo!
JIMMV Poslušajte, zdaj jim je pa le ratalo. OLIVER 'Gresford'.
Glasba iz sosednje sobe je vse glasnejša. Fantje prisluhnejo.
GEORGE Kako lepo Poslušajo delavsko himno 'Gresford'.
Prelepo je, ganljivo. Nekdo začne peti in čez čas vsi pritegnejo in proti koncu vstanejo. VSI 0, Gospod globokih morij, nebesa nad nami, blagoslov naš milost tvoja je prečudna, obsije naj ljubezen tvoja, krepka in sočutna, nje, ki dan na dan garajo nizko spodaj.
Tžma drugje njihov, nezgoda jim preti, ko v zemlje nedrih, kjer narave prelesti ni, življenja tvegajo, da premog trn nam izkopljejo, ki fabrlk kolesje žene, ognjišče doma razžari.
Prekine jih glasen zvok brenčala. Zatemnitev.
Napisi na platnu:
UNIVERZA V ASHINGTONU NI BILA NIKOLI USTANOVLJENA.
PREMOGOVNIK VVOODHORN SO LETA 1981 ZAPRLI.
LETA 1995 JE BILA ZAHTEVA PO 'DRUŽBENI LASTNINI SREDSTEV PROIZVODNJE, PRODAJE IN MENJAVE' ČRTANA IZ STATUSA LABURISTIČNE STRANKE.
Celje - SKiaaisce
D-Per
97/2009/2010
5000029217;PR
C0D1SS o