SVOBODNA SLOVENIJA
LETO (ARO) XLV (39) Štev. (No.) 4
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 23. januarja 1986
Ob koncu leta
Dr. ANDREJ FINK
Ob Jalti, velesilah in
Ob Vsem tem naravno nastane vprašanje: Ali velike države, ki vodijo svet, hočejo spremembe v sedanjem evropskem prostoru? Na prvi pogjed b; odgovor lahko bil pritrdilen. Obe velesili, oba bloka se danes vojskujeta indirektno, v periferiji, (naj se ta pojmuje zemeljepi-sno ali v kakršnem koli drugem smislu) in si tako želita in po možnosti skušata kot pri šahu druga drugi žreti kmete ali' jih vsaj ogrožati. Sprememba bi torej’ v tem primeru pomenila dobiček za eno in izgubo za drugo. Zato obe velesili podpirata nemire in opozicijo v državah nasprotnega bloka. Toda to se dogaja „pod mizo“. Na zunaj je treba ohranjati formalnosti 'in spoštovati pravila mednarodnega reda, ki Fa vse države sprejemajo. V vsaki družbi, tudi v meddržavni, je neobhodno potreben neki red, sicer je sožitje nemogoče. Pravila tega reda sprejmejo vsi člani skupnosti, a jih dejansko, posebno na mednarodni ravni, vzpostavijo in vsilijo tisti, ki so močnejši. Vedno je pa pri močnejšem težnja, da izrablja svojo moč in vzpostavlja krivičen re,d, ki je le njemu v prid. Tak red seveda ni pravi red in nosi v sebi že takoj od začetka kal zrušitve, ki bo slej ali prej očitna. Vsa zgodovina mednarodnih odnosov priča o tem.
Po vsaki krizi kakega mednarodnega reda ali sistema je bil uveden nov red. Toda noben red, posebno krivičen, ni večen. 'Spomnimo se npr. na Sveto Alianso in iz nje izvirajoči red, ki je bil vpeljan v Evropi po zmagi nad Napoleonom. Vsilila ga je vsem narodom petorica takratnih velesil - (Avstrija, Prusija, Rusija, Velika Britanija in Francija). Jedro tega reda je bila ohranitev takih meja, kot so jih določile te države, in medsebojna pomoč pri zatrtju kakršnegakoli poskusa vnašanja sprememb, ki jih ne bi bile prej one odobrile. Ta red smo Slovenci krepko občutili pod Metternichovim absolutizmom. (Metternich je bil namreč glavni eksponent tega reda.) Ker je bil krivičen, je bil po triintridesetih letih strmoglavljen ob pomladi narodov in velesile so u-videle, da ga ne morejo ohraniti. Treba je bilo zopet ustvariti nekaj drugega. A mimogrede še drug zanimiv podatek: Ko je bil ta red v polni veljavnosti (pod sicer drugačnim imenom: Evropsko soglasje) se je omenjenim državam zdelo primerno, da leta 1831 ločijo Belgijo od Holandske in jamčijo za njeno neodvisnost :n nevtralnost. Leto kasneje — 1932 — so pomagali Grčiji, da se je osamosvojila in otresla turškega jarma. Vse to zato, ker se je zdelo primerno njihovim interesom. Interesi se spreminjajo ne glede na mednarodne strukture. Važno je svoje primerno uveljavljati in tuje primerno izrabljati.
Vsem je znano, da danes ZDA in druge države zahodnega bloka podpirajo „enotnost, neodvisnost in ne. uvrščenost“ Jugoslavije. Ali to nujno pomeni, da moramo Slovenci opustiti vsako misel o svoji državi? Če je to politika velesil oz. velesile in držav, ki bi nas lahko podprle, vsaj na prvi pogled tako zgleda. Pa vendar ni tako in nikakor ne.
Prvič : zato ne, ker velike države danes niso za obstoj Jugoslavije iz navdušenja do te umetne tvorbe, za katero vedo preveč dobro, katera ura ji bije. Njihov interes za obstoj Jugoslavije temelji le v tem, da je sedanja oblika do sedaj bila jamstvo za mir oz. stabilnost delno na balkanskem, delno na srednjeevropskem prostoru. Štirje narodi so vtaknjeni za eno mejo in so do sedaj ko-likortoliko mirno, čeprav ne po volji, skupaj živeli. To iz vidika narodnosti. Iz vidika blokov je pa tudi „neuvrščenost“ manjše zlo za
slovenski državnosti
zahodne države, ker bi Jugoslavija v rokah Sovjetov s .svojimi jadranskimi oporišči geopolitično in geo-strateško pomenila veiiko večjo nevarnost za Zahod kot sicer. Takšen je položaj do danes. Toda mirnega sožitja med narodi v Jugoslaviji ni mogoče garantirati za vedno. Prav nasprotno. Razvoj kaže na proces vedno večjega narodnega osvešče-naa, ki postavlja vedno bolj na površje zahteve po samostojnosti in kaže, da je Jugoslavija vedno manj „varna streha“ za narode v njej, če je siploh kdaj bila. Nepovoljno sožitje, kakršno je sedaj, preje garantira prekucije kakor pa mir in varnost za dotične in za svet.
Drugič: velikim državam sveta moramo Slovenci dati vedeti, da Slovenija in njen teritorij ni „res nullius“, še manj, „res delieta“, katero bi se kdorkoli lahko polastil in delal z njo, kakor se mu ljubi, ter jo vtaknil za to ali ono mejo ali celo mejo potegnil čeznjo. Na dovolj jasen jasen način jim moramo dati vedeti, da prostor, ki ga zasedamo Slovenci, ni prazen, da je že „tisoč in petsto let“, odkar ga je o-svojila življenjska volja naroda, ki je pripravljen tudi vnaprej krčevito braniti svojo zemljo, svojo svobodo, svojo kulturo in druge interese. Eksteriorizacija te volje je važnejša, kot si mislimo. Večji in močnejši sosedje bodo vdrli v Slovenijo le, če bodo tam videli praznino, neodločnost, pomanjkanje načrtov, politično odsotnost; skratka, če bodo tam videli le čredo ovac, ki brez glave zgolj eksistira, če bodo velike države, ki urejajo svet, vi-
Branko Mikulic, ki uživa glas, da je „trde linije“, je bil določen za jugoslovanskega ministrskega predsednika spomladi, ko bo potekel štiriletni mandat sedanji vladi.
Tako piše beograjska dopisnica londonskega „Timesa“ Dessa Trevi-sanova dne 7. januarja:
„Mikulic je v preteklosti pogosto zahteval akcije proti vsem vrstam oporečnikov. Prav zdaj je eden od osmih članov jugoslovanskega državnega predsedstva, to je kolektivnega organa na vrhu državne oblasti. V njegovi rojstni Bosni ga smatrajo za močno osebnost. Kot vodja Zimskega olimpijskega odbora je organiziral zimske olimpijske igre v Sarajevu pred dvema letoma, ki so mu prinesle posebno priznanje doma in v tujini.
Jasno je, da bo v prihodnjih šti-
—	da je po Dedijerovi informaciji Edvard Kardelj dal pobudo za taborišča za informbirojevce in da je med stavko v Trbovljah in študentsko demonstracijo v Beogradu predlagal uporabo tankov, če bi bilo treba...
—• da se je ruski zgodovinar Nikolaj Tolstoj, ki sicer živi v Ox-fordu in piše v angleščini, poglobil v tragično usodo vrnjenih slovenskih domobrancev in da bo prihodnjo pomlad izdal knjigo o njihovi izročitvi...
—	da je ob sporu s Kominformom Boris Ziherl pisal Centralnemu komiteju KPJ, da Stalin vidi najdlje, ker je na najvišjem stolpu. ..
—	da tudi pod Gorbačovom na letališču v Moskvi ali v pristanišču v Leningradu količkaj sumljivega tujca slečejo do nagega
dele v nas majhen a re'sen narod, ki trdoživo brani svoje, če bodo spoznale našo odločnost, bodo drugače gledali na nas in nas prav gotovo jemali v poštev, ko bi bilo ponovno govora o urejanju 'srednje Svrope. Uvideli bodo, da nismo dobri samo za peto kolo ali nameček temu ali onemu 'sosedu.
Tretjič: v zvezi .s prejšnjim, velikim državam moramo dati vedeti, da na kvadratnih kilometrih, ki sestavljajo naše ozemlje, ne bo ni-kakršnilh prekucij, da svetovni ali krajevni mir v samostojni slovenski državi ne bo nikoli ogrožen. Prepričati jih moramo, da živi na slovenskem ozemlju narod, ki se mu lahko zaupa samostojno upravljanje svojega, ker je dorasel in odgovoren član družbe narodov, ker ima svoj načrt za lastno in skupno življenje in ta načrt ni v nasprotju z mednarodnim sistemom, ki bi ga velesile ustvarile, in ker zna civilizirano, odločno in bistroumno, okoliščinam in trenutku primerno, voditi svojo lastno politiko, če se Slovenci čutijo dovolj1 varne in čutijo, da so njihovi bistveni interesi dpvolj zagotovljeni v svoji državi, je to velikim državam le v prid, ker lahko računajo z nami in ker jim mi garantiramo mir na tem ozemlju, najsi bo preko nevtralnosti ali z uvrstitvijo k tistim, ki bi nam jih politični trenutek pokazal za primerne zaveznike.
Če bi položaj bil vedno tak, kot je danes, bi za Slovenijo res veljal naslov „lepa smrt“, ki ga je Marjan Rožanc dal svojemu razmišljanju na ljubljanski tribuni. Toda Jalta ni večna. Ker ni večna, moramo — če hočemo biti zvesti sebi, tudi Ro-žančevimi besedami „stremeti k narodni državi, ki je naša neodtujljiva srednjeevropska dediščina.“ Konec
riih letih Jugoslavija potrebovala močno osebnost na čelu vlade, ge naj izvede program gospodarskega okrevanja in zajezi hitro inflacijo^ ki jo vlada Milke Planinčeve ni mogla zavreti.
Državno predsedstvo je nedavno tega vlado kritiziralo, ker ni znala zaustaviti inflacije, ki je lani dosegla rekordno višino osemdesetih odstotkov. Življenjski standard še vedno pada in pri enem milijonu in
200.000	brezposelnih je nezaposlenost dosegla 15 odstotkov vse delovne sile, kar je najvišja številka v Evropi.
Izbira novega zveznega ministrskega predsednika je prerogativa državnega predsedstva, ki se poprej ni moglo sporazumeti za kandidaturo Ivana Stamboliča, ki ga je predlagala srbska republika.“
in izpostavijo žarkom X in da je zaradi posesti „protisovjetske“ literature lahko obsojen do pet let zapora. ..
—	da sprevodnik na mednarodnem vlaku med Beogradom in Parizom ne pozna niti besede francoščine, italijanščine in nemščine. ..
MLADIKA št. 9
—i da se je zgodovinar Vladimir Dedijer pritožil, da policija v Savudriji v Istri nadzoruje in izklaplja njegov telefon ter tako zavira njegove stike v zvezi z njegovo vlogo predsednika „Russelovèga sodišča“...
—	da si je koprski škof dr. Jenko izprosil od Svetega sedeža podaljšanje ordinarijske škofovske
^službe za dve leti...
iz MLADIKE, št. 10 - 1985
Ljubljana je že sredi decembra
zažarela v božični razsvetljavi '
— izložbe trgovin, okrašene s
smrečicami — zamenjajmo državljane, režim je v redu
Vse je tako kot v mnogokaterem evropskem mestu. Samo 25. decembra bo vsak praznoval božič le zasebno, popoldne; dopoldne bo moral v službo ali v šolo. Saj kakšnih posebnih počitnic, kakšnega posebnega proslavljanja novega leta si skoraj nihče ne more privoščiti.
Čeprav uradno dopovedujejo, da je inflacija letos v Jugoslaviji dosegla le nekaj nad 80 odstotkov, pa je življenjska raven v jugoslovanski Sloveniji tako padla, da si samo najbogatejši še lahko privoščijo spodoben dopust ali praznovanje.
Bogatašev in še zlasti revežev bi sicer v samoupravni socialistični družbi ne smelo biti, a pustimo teorijo. Resničnost je v dneh okoli božičnih in novoletnih praznikov vse drugačna.
‘Življenje pa teče svojo pot in vtis je, da si mestni oblastniki v Ljubljani močno prizadevajo, da bi mesto dobilo bolj praznično podobo kot katero koli leto doizdaj. In tako se središče Ljubljane spremeni za več kot štirinajst dni v čudovito „Potemkinovo vas“ samoupravnega socializma.
Vsaka agonija pravzaprav potrebuje svoje „Potemkinove vasi“, če pa gre za agonijo sistema, ki štirideset let živi od parol m kapitalističnih posojil, mora biti „Potemkinova vas“ posebno svetlo razžarjena, da bi s svojo svetlobo preslepila celo državljane, ki agonijo sistema povsem dobro občutijo na svojih plečih.
Ko se je pred petimi, šestimi leti agonija začela, je najprej v trgovinah začelo primanjkovati najosnovnejših dobrin. Sistem je kasneje sprevidel, da tako hitro ne more stvari prepustiti razsulu. Letos je v trgovinah vsega dovolj, za jugoslovanske razmere, seveda. Težava je samo v tem, da ljudstvu bleščeče izložbe ne pomenijo posebne utehe, ker se je njegova plačilna sposobnost približala tisti iz leta 1960.
1.	decembra je v smučarskem svetovnem pokalu zmagal v slalomu 19-letni Rok Petrovič iz Ljubljane, drugi pa je bil Bojan Križaj iz Tržiča na Gorenj'skem: dva Slovenca pred vso svetovno smučarsko elito! (Pustimo podrobnost, da sta nastopala kot „Jugoslovana“). Ljudstvo je v ekstazi ! Navdušeno nad smučanjem! V nekaterih smučarskih središčih je že tudi dovolj snega. Ko se ob sobotah popoldne in ob nedeljah Ljubljana spremeni v opustelo betonsko strašljivost, tu in tam trume smučarjev hitijo proti postaji, da se odpeljejo v hribe in na snegu pozabijo resničnost, ki jih že v ponedeljek spet čaka v Ljubljani. Nič ne pomaga, če je Ljubljana vsa v smrečicah in lučeh. Bolj žalostno svetijo lučke in skrb je na obrazih ljudi, ki se zavijajo v o-vratnike svojih plaščev in hitijo naprej, kakor bi ne videli ne luči, ne polnih izložb. Kaže, da jim nekaj ni razumljivo. Ljudje so se zaprli vase in ne verjamejo več ne časopisom ne televiziji. Nekaj je narobe z državljani. Treba jih bo torej zamenjati, če je režim, ki jim vlada, dober.
Na božič pa spečejo potico in postavijo jaslice malone po vseh stanovanjih. ženska pripoveduje sosedi: „Saj naš je v partiji, ampak za božič hoče imeti potico“; torej je treba zamenjati komuniste, partija je v redu.
V mnogih državah „realnega socializma“, na Madžarskem, v Vzhodni Nemčiji, na Poljskem imajo na božič praznik. V Jugoslaviji je to navaden delavnik. Pa včasih prav ganljivo zvenijo parole kakšnih republiških oblastnikov o urejenosti
odnosov med socialistično družbo jn Cerkvijo. Naj visoki cerkveni dostojanstveniki temu tudi pritrjujejo, pa ljudstvo bolj kislo gleda, ko na božični dan Vsepovsod praznično zvoni, v šolo in v službo pa je treba, kot bi o božiču nikoli nihče ne slišal.
Zanimiva „ljudska šega“ je, zlasti med mladimi Ljubljančani, postala polnočnica. Tudi taki mladi, ki sploh še niso bili v cerkvi, na sveti večer bedijo. Mnogi sicer po gostilnah in opolnoči gredo že zelo alkoholizirani pred cerkev, kjer pa so se zadnje čase navadili na to in imajo na vratih močne mlade fante, ki razgrajačev ne spuščajo v cerkev. Nekateri drugi pa gredo v cerkev čisto spodobno in samo čudno gledajo, saj vse to doživljajo prvič. Ampak nekako morajo iti: v šoli so jim sošolci pravdi o polnočnici, 'stara mama jim je o tem pripovedovala. Nekateri hodijo vsako leto. In čeprav je treba naslednje j'utro že navsezgodaj v službo, niso ljubljanske cerkve nikoli tako polne kot pri polnočni maši na božič. Če je torej božič nekakšna „ljudska šega“, ni razumljivo, zakaj je oblast ne jemlje niti kot tako, ko pa posveča veliko pozornost celo pustu, .silvestrovanju in svetemu Martinu (zaradi vina, seveda). Božič je le „prenevarna“ reč, da bi ga kazalo upoštevati.
Pred prazniki se iz Zahodnih držav vračajo naši delavci na božične praznike. Ko pa pridejo na to stran meje, precej čudno gledajo, ko po radiu zvedo, da so prišli pravzaprav na novoletne praznike.
Ljudje, ki so v bolnišnicah, ne morejo v cerkev, ljubljanski radio pa jim ne nameni ene same božične pesmi. In to so ljudje, ki so povečini verni.
Pred leti iso udeleženci teološkega tečaja, ki ga Medškofijski odbor za študente prireja vsako leto novembra, pošiljali na ljubljansko RTV peticije s po petsto in več podpisi, v katerih so zahtevali na RTV tudi verske oddaje. RTV pa jim je odgovarjala, da bi s tem žalili čustva neverujočih. Na žalitev čustev verujočih ise pač ne morejo ozirati.
Ko smo že pri teološkem tečaju: Kakšen večer se natre tudi tisoč po. slušalicev, čeprav so predavanja v dvorani s tristo sedeži ; v predve-žju, po hodnikih in celo na odru se stiskajo mladi poslušalci teoloških predavanj, ki po predavanjih vneto sodelujejo v diskusiji. Vse to v Ljubljani, kjer je že 40 let „Cerkev ločena od države“.
Pa imamo v Ljubljani tudi Cankarjev dom, vendar Socialistična zveza, katere člani so tudi verniki, noče s teološkim tečajem „obremenjevati“ osrednje slovenske kulturne hiše.
Bo šlo še eno leto v nepovrat, ne da bi se kaj „usodnega“ zgodilo? Te dni pravi mlada dama, ko v kavarni sreblje kavo: „Nekje se bo tudi to moralo ustaviti!“ Na splošno je ljudstvo malodušno in pripravljeno še kaj prenesti, čedalje pogosteje pa je slišati, da se bo to pač moralo nekje ustaviti, čutiti je, da so ljudje pripravljeni le še malo čakati.
Ob letošnjem novem letu bodo morda nazdravljali tudi pomembnim dogodkom, ki so, prav tako morda, pred nami. Ne bodo nazdravljali le novim 365 dnem. Ljudstvo pač ne pričakuje, da bo ob letu osorej plačevalo le sto odstotkov dražji kruh kot letos. Še kaj drugega ga moti, ne le delovni božič in 100% inflacija. To grdo ljudstvo je slepo celo za božična 'drevesa po ulicah in za vso „Potemkinovo razsvetljavo“.
Kaj pa če morda ne ugaša „Revolucija“ in je niti božične lučke ne morejo več osvetliti!!!
Hotimir
Mož močne roke
Mogoče ne veste« da ...
Stran 2
P ir A D A n W A b- T A ir T7 V T T A
i
Buenos Aires, 23. januarja 1986
r,mc
Dr. Tine Debeljak
(239)
MED KNJIGAMI IN REVIJAMI
MARTIN FIERRO OSVAJA SVET
Pričujoči članek o novem osvajanju argentinske nacionalne pesnitve Martin Fierro so pripravljali že za lanski 10. november, ko pra-'zffiuje Argentina narodni: praznik tradicije, to je proslavo duhovne dediščine španistva, kriollske avtentičnosti in kulturnega varstva vseh emigracijskih narodov v državi. Ta dan je tudi smrtni dan Joséja Her-nändeza, pesnika Gavča Martina Fierra, ki je že nad 50 let priznano kot najbolj značilno delo o argentinskem kreolskem duhu, ki poteka iz kasteljanske večstoletne kulturne tradicije. Tako je ta praznik predvsem potrditev enotnega izhodišča jezika in kultur danes ta-koimenovane Latinske Amerike ter poklonitev vseh pozneje imigrira-nih tujih narodov tej tradiciji. Tudi Slovenci smo se pridružili tem narodom s celotnim mojim prevodom Mariina Fierra in z mecensko podporo pokojnega Matije Karba, ki je izšel že leta 1970 in je bil prvi celotni prevod v kak slovanski jezik.
Statistika ugotavlja, da obstaja danes že 33 prevodov v knjižnih izdajah te svojevrstne argentinske literarne istvartve v tuje jezike. Z laniskim najnovejšim prevodom dela v kitajščino je omogočeno poznanje tega novi množici bralcev, če računamo — kot pravijo leksikoni —, da ima kontinentalna Kitajska čez 1000 milijonov ljudi in Tajvan, kjer je prevod izšel, nad 8 milijonov. To nam daje domnevo, da je dostopna ta argentinska epopeja zdaj trem četrtinam svetovnega prebivalstva. Comodoro Dominguez-Kočh, največji zbiratelj svetovnih prevodov Martina Fierra, pravi, da so ti prevajalci pravi „poslaniki“ argentinske kulture v svetu.
Zanimiv je postanek kitajskega prevoda. Strokovnjaki so se zbrali v poseben odbor: profesor orientalske filozofije na buenosaireški u-niverzi dr. Alberto Gomez Farias, kitajski misijonar dr. Alberto Chao in p. dr. Juan Bautista Kao. Ta skupina je dolga leta iskala kako prevajati to tipično kreol/sko miselnost v kitajsko pojmovanje. Lepa izdaja s številnimi 'barvastimi prilogami iz življenja argentinskega gavča, ki jih je’ darovalo podjetje „Alpargatas“, ima 38 strani uvoda, ki ga pa žal ne morem opisati, ker ne poznam kitajščine. Knjiga obsega oba dela pesnitve in ima 400 strani.
V letu 1985 je poleg te kitajske
izdaje izšla tudi tretja izdaja prvega dela hrvaškega prevoda pesnika in publicista Pera Tutavaca, ki pa ga je konec leta dohitela smrt. Dr. Alberto Farias in Pero Tutavac sta kot predsednik in tajnik kluba prevajalcev Martina Fierra bila glavna pobudnika za nadaljnje prevode. V poljskem tedniku Glas Pol-ski izhaja že eno leto celoten prevod Martina Fierra v odlični priredbi Poljaka E. Maekiewicza, ki ga pričakujemo vsak čas v knjižni izdaji.
Pred kratkim se je Klubu prevajalcev priglasil tudi ukrajinski profesor Vladimir Kotulskyj z ukrajinskim prevodom. Prevod v hindujski jezik že dalj’e časa pripravlja prof. Premiata Verma. Ta pripravlja tudi znanstveno disertacijo o Martinu Fierru. Oba avtorja upata, da bosta njihovi deli izšli še letos za praznik 10. novembra, ki obeta biti letos izredno pomemben. Ta dan bo namreč vsa Argentina slavnostno praznovala stoletnico smrti Hernàn-deza. Kot vem, pripravljajo prevajalci posebno brošuro, kjer bodo o-pisali, kaj jih je nagnilo k prevajanju Martina Fierra, kako so ga prevajali in kako jim je uspelo izdati svoj prevod v knjižni izdaji.
Tem proslavam se moramo pridružiti tudi 'Slovenci, zato sem to misel o praznovanju Martina Fierra sprožil že sedaj ob začetku leta; tu je še posebej omeniti zamisel Našega doma v San Justo, da za stoletnico pripravijo posebno o-drsko prireditev ter so me prosili za potrebno gradivo- Priredil sem po svojem prevodu dramatizirane slike Joséja Gonzäleza Castilla. Mnenja sem, da bi bilo priporočljivo, da k tej prireditvi pritegne Naš dom tudi druge igralske družine kot npr. iz Morons, Ramos Mejie itd., zaradi česar priobčujem ta članek že v začetku tega leta, da bo za to dovolj časa na razpolago.
Tako upamo, da bo naša uprizoritev ob praznovanju te argentinske narodno-kulturne stvaritve s sodelovanjem vseh tak dogodek, kot je bila knjižna izdaja prevoda pred 15 leti ob 100-letniei prihajanja Slovencev v te kraje ob Srebrni reki, ki nam od tedaj nudi delo in svobodo, predvsem svobodo. In tudi mi se lahko na tak kulturen način zahvalimo Argentini ob 40-letnici naše nove emigracije.
Prispevajte v tiskovni sklad!
Sredi poletja imamo lep zaplet. Zadeva se vrti okoli stavke, ki jo je organizirala CGT za ta petek, o-koli novega nastopa tukajšnje KP in okoli predsednikovega govora v provinci R. Negro, kjer je mahal na levo in desno s korobačem v roki in delil udarce, da se je kar kresalo. Takoj za tem je sicer v pogovoru s časnikarji omiljeval svoje izraze, obžaloval, da so ljudje razumeli njegov govor kot izredno oster, in govoril o potrebi odgovornosti in borbe za demokracijo. A vsak dober o-pazovalec ve, da predsednik neke države ne maha na slepo in da je vsak govor dobro pripravljen (ali vsaj bi moral biti) in skrbno namerjen. Nekaj je za vsem tem.
Najprej poglejmo, kaj se je dogodilo z argentinsko komunistično par-
,,Slovenska smer“ v Patagoniji
Kot smo izvedeli po telefonskem sporočilu, je slovenska planinska od. prava iz domovine na Cerro Torre v Patagoniji dosegla popolen uspeh-V četrtek, 16. januarja, opoldan so vsi plezalci ekspedicije stali na vrhu te čudovite gore, ki je ena najtežjih v tem delu sveta. In kar je največ vredno, planinci so začrtali novo „srovensko smer“ po 1000 m visoki južni steni, dotedaj še nepre-plezani, ki je gotovo najtežji patagonski pleizalni problem.
Tako se bo spet novo slovensko ime pridružilo drugim znakom slovenske prisotnosti, slovenska smer na Fitz Royu, Cerro Tomek, Cerro Cacique, Cerro 29 de Oetubre, Cerro Vivod, in drugim prvenstvenim turam, ki sta jih opravda tam pred leti brata Skvarča.
Novi Rebulovi knjigi
Pri Ognjišču v Kopru so natiskali šest Rebulovih iger (izbor iz radijskih iger) pod skupnim naslovom „Savlov demon“. Igre vezane na religiozno, tematiko je zbrala, priredja in opremila Rebulova žena prof. Zora Tavčar. V Celovcu so pa. na Koroških dnevih predstavili Rebulovo knjigo „Oblaki Michigana“. To literarno delo je dnevniški zapis potovanja po sledeh misijonarja Baraga. Delo je izšlo v sozaložbi Mohorjeve družbe v Celovcu in tržaške revije Mlad ka. Vsak kdor pozna Rebulove kreacije, je prepričan, da predstavljata te dve novi knjigi bogat prispevek v zakladnico slovenske sodobne kulture.
Tone Mizerit
ti jo. Dolga leta, pravzaprav desetletja, je životarila v buržujskih povojih, iskala nekega resnega mesta v družbi, a se je mogla uveljaviti le kot močan kapitalističen krog ljudi z veLkimi gospodarskimi uspehi. Marsikoga bi presenetilo, ako bi zvedeli koliko kapitala danes suče tukajšnja KP. Na političnem polju so pa Moskvi vdani argentinski komunisti imeli vedno izredno smolo. Že za časa prvih volitev za ali proti peronizmu so se povezali s tedaj premagano Demokratično zvezo. Zato jih je Peron tudi vedno gledal postrani. Dolga leta so bili prepovedani, kadar so nastopali na svobodnih volitvah, niso nikdar dobili niti 3% glasov, kaj šele poslanca.
Sreča se jim je nasmehnila, ko so leta 1973 dosegli povezavo z A-lendejevimi intransigenti in levim krilom krščanske demokracije. Tedaj sta prva dva komunistična poslanca prišla v argentinski kongres. Paradoks: eden izmed njiju je nosil ime „Jezus“ (Jesus Mira).
Leta 1983 so komunisti stali pred novo odločilno potezo. Da ne bi „narodu obrnili hrbta“, so se prislonili k peronistom. Predstavili so se z lastnimi listami za poslance, a oddali peronizmu svoje glasove za predsedniško mesto. Pogoreli so na vsej črti: za poslance niso prejeli niti toliko glasov, kot imajo članov; glede predsedništva pa so s peroni-sti delili grenak trenutek poraza.
Lansko leto 1985 je bilo tudi zanimivo. Za poslanske volitve so skušali obudit: povezavo z intransigenti, pa jih je Alende odklonil. On hoče močno a resno levičarsko povezavo. Zato so sprožili „ideološko revolucijo“ in se povezali s trockisti MASa (Gibanje v socializem). Tudi to pot niso imeli sreče in vo-livni ’"zid jim ni naklonil niti enega poslanca.
Prišel je čas samokritike. Najvišje osebnosti so se javno pokesale preteklih grehov, med katere je šteti (in to so res sami priznali) podporo zadnjemu vojaškemu režimu in iskanje „vojaško-eivilne povezave“ z vojaškimi vladami. Vse to je prišlo v javnost. A kot neke vrste pokoro ali „zadoščevanje“ se je KP izrekla za „borbo“ v obrambo demokracije. Nastal je škandal in glave partije se nikakor niso jasno izrekle o vprašanju, ali je ta borba mišljena „z orožjem v roki“ ali ne. Za nameček je javnost ugotovila, da v Gvatemali KP nastopa vojaško in ima svojo gverilo. Pri prejšnjem Obisku predsednika v Campani mu je tam skupina mladih
komunistov (z očividnim blagoslovom partije) vpila: „facho“ (fašist). Mera je bila polna.
Se moremo spričo tega položaja čuditi, da je predsednik sam napadel te poiskuse in to povezavo in jih obtožil, da skušajo agitirati in „raniti“ demokracijo? Ni bilo morda to najbolj taktno, a umestno pri radikalni vladi, ki povsod vidi strahove. Zadeva še ni končana in zanimivo bo opazovati nadaljnji razplet.
KJE JE DRUGI DEL? („avstrainega“ plana)
Predsednik je tudi izrabil priliko, da je znova ošvrknil CGT zaradi napovedane stavke. Zakaj stavka, ko vendar vsi vedo, da vlada ne more dati več, kot je dala. Prinašal je na dan zgodovinsko dejstvo inflacije in povišic za časa peroni stične vlade, itd.
Vendar so opazovalci pričakovali kaj več. Težko je, da bi predsednik verjel še danes v zamrznitev. Inflacija, kljub temu, da je nizka, zelo grobo biča delavske družine. Predsednik se je ponašal, da socialni plan skrbi za hrano za pet milijonov Argentincev, česar predsednik ni povedal, je dejstvo, da so ta socialni načrt (PAN) organizirali „za dve leti“, kot je omenjeno v prvotnem zakonu, kajti v tej dobi naj bi vlada že izpeljala reaktiva-cijo, da bi velik del brezposelnih že mogel dobiti službe, itd.
Mnogi so pričakovali, da bo predsednik v svojem govoru vsaj v grobih orisih nanizal ideje za drugi del plana Austral. Ta drugi del, ki naj bi sprožil potrebno reaktiva-cijo, še vedno spi spanje pravičnega ali pa se poraja v sanjah kakega „krivičnega“. Reaktivacije ni, nasprotno, brezposelnost ter „polza-poslenost“ se večata brez prestanka.
Zato je odgovor iz sindikalnih vrst jasen: če na eni strani oni vedo, da vlada ne more več dati, je po drugi strani tudi vladi jasno, da delavci ne morejo več vzdržati. Ne gre za tiste, ki jim tovarne pod roko povišajo plače, marveč za one, ki dobivajo le minimalni dohodek, in za u-pokojence, katerih nominalni prejemki se sučejo okoli 70 avstralov. Je to sploh mogoče?
Zato n: čudno, da poleg splošne stavke posamezni sindikati organizirajo svoje „'bojne načrte“. Stavke se množijo kot gobe po dežju in delavsko ministrstvo je bolj podobno gasilskemu domu, kjer nenehno hitijo gasiti požare, kot pa resni vladni ustanovi. Medtem pa je že dvakrat zasedala novoustanovljena komisija za utrditev demokracije. Nje delo izgleda nekam anahronič-no. Belijo si glave s tem, kako naj bi Argentina postala moderna, funkcionalna in uspešna država.
Janko Erjavec	(3)
Potovanje v zamujeni svet
Naš naslednji cilj je bil Krakow, staro kraljevsko mesto s krasnim pogledom nad Vislo. Tu sem prvič opazil, občutil, kje temelji tisti vedno navzoči poljski ponos. Tu so o-stanki, spomini na tisto mogočno preteklost. Kot kosi razbitega ogledala jih vidiš sem in tja po celem mestu. Na vsakem od teh kosov si Poljaki lahko pogledajo globoko v dušo.
Wavelski grad na griču nad Vislo skriva v svoji notranjosti krakow-sko katedralo, kjer je s kamnom na. pisana vsa poljska zgodovina: sijaj in tragika. Ponovil bi, kar je nekoč rekel svojim vernikom nekdanji kra-kowski metropolit Karol Woytila: „To je naša tisočletna tradicija, ki se celotno dvigne v tej wavelski katedrali. Stvarnost večno živeča: krščanska in poljska tradicija obenem. Zgodovinska tradicija — ti besedi imata prizvok preteklosti... Vendar tradicija je to, kar je bilo mogočno, resnično dobrega, in zaradi tega zasluži, da še živi. Tradicija je to, kar daje rast novemu življenju.“
Zdaj sem razumel zakaj tista krčevita navezanost Poljakov na tradicijo. Se razume da cerkveno-kr-ščansko, ker je edina odvzeta iz direktne kontrole vsemogočno navzoče partije. To je edina ustanova, ki Poljakom lahko omogoči ohranjeva-
nje narodne biti pred komunistično simplifikacijo in slabo doumetim u. niverzalizmom. Dovolj mi je bilo, da sem prestopi], prag teh častitljivih zidov, da sem dojel in postal del Poljske.
Wavel je spomin na čase samostojnosti in dostojanstva, ko so bili Poljaki gospodarji na svojem o-zemlju, ne pa sateliti neke velesile. Zanimivo je, da sta grad in katedrala tesno povezana, eno in isto, kakor sta tudi istovetna Poljak in krščanstvo.
Ves čas, ko smo prebivali v Kra-kowu, smo stanovali v lazaristov-skem juvenatu, ki služi tudi kot semenišče za vse druge rodove in škofije. Ogromna stavba nas je prijazno sprejela pod svojimi starinskimi oboki. Začuden sem tudi opazil celo poljsko armado... pač tisto, ki namesto bajonetov in pušk nosi črne talarje in besede upanja. Po širokem stopnišču se je vsul cel tak bataljon. Koliko jih je bilo ? 80, 90, morda 100, ne vem, a predstavljajo moč in trdoživost poljske-Cerkve. To so bili sememiščniki, bodoči duhovniki.
Vizitator in oba duhovnika sta o-stala nekaj1 dni na pogovoru s tukajšnjimi lazaristi. Jaz pa sem se drugo jutro vsedel na vlak, ki pelje v Varšavo, oborožen s svojim rev-
nim znanjem poljskega jezika, foto aparatom in trdno voljo, da spoznam Poljaka na cesti.
Naj vam poveim da j!e vlak točno zapusti] kolodvor in da so komu-nitarna prevozna sredstva zelo poceni, čeprav nekoliko bolj revna kakor na Zahodu, vendar bolj udobna kot v Argentini.
Potovanje je lepo poteklo. Točno smo privozili na varšavsko centralno postajo. Kolosalna struktura v več nivojih je hotela vzbuditi začudenje v meni. Lovi] ;sem se po črevesju te velestrukture, beroč napise, v katerih ni bilo nobene dvojezičnosti. Bili so le v poljščini. Končno mi je le uspelo priti v glavno halo. Tu ni bilo nobenih napisov več. ö&prav sem dobil precej navodil od patrov lazaristov, sem si hote] zagotoviti pravo smer. Pri kabini za informacijo nisem imel preveč sreče ; uradnica ni znala drugo kot poljščino. Poskusil sem svojo skromno znanje tega jezika. Kar u-spelo mi je; da le ne bi bilo večne nevljudnosti poljskih uradnikov. Zvedel sem, kje je postajališče taksijev, ki so tu zelo poceni. Z njim sem se odpeljal do češkoslovaškega konzulata, da bi si že zdaj zagotovil prehodni vizum. Nameraval sem oditi z vlakom skozi češko in Avstrijo do Slovenije, da bi preživel velikonočne praznike v krogu sorodnikov.
S taksijem in vizumom sem zelo dobro opravil, manjkala mi je samo vozna karta. Ko sem zapustil konzulat, šem začel tavati po varšav-
skih ulicah. Gledal sem obraze ljudi, stavbe, ceste, križišča, avtomobile, izložbe, vse. Kar srkal sem vtise iz vseh mogočih virov. Pogosto sem opazil vrste, predvsem pred mesnicami, ki so bile po večini pra-zné, le kakšna pozabljena salama je visela v njih. Da bi vam pripovedoval o pomanjkanju in pustoti v izložbah, o enoličnih oblekah in o potrtosti, ki se bere iz obrazov, se ne bi splačalo.
Povedal vam bom majhen pripetljaj, ki sem ga doživel, ko sem lovil smer v Varšavi. Vprašal sem več pešcev, kje je ulica, kamor sem bil namenjen. Eden se je le ustavil. Bil je srednjih let in najpreje me je strogo vprašal, če sem Rus, najbrž zaradi moje izgovarjave. Povedal sem mu, da sem Slovenec, Jugoslovan, da bi sicer stvari poenostavil, ker mi je hitro zmanjkalo besednega zaklada. Oči so se mu posvetile: „Jugoslavija,“ je začudeno vzkliknil, „Tito, to je bil človek, ki se je znal postaviti po robu Rusiji, mi pa še vedno trpimo pod ruskim škornjem.“ Začuden sem sledil izvajanju mojega sogovornika. Ponovil sem prvotno vprašanje, da bi skušal izvedeti za pot do lazaristov. Možakar, ki je bil očitno dobre volje, ker nisem bil Rus, me je vleke] do vogala in s kretnjo ustavil1 že odhajajoči avtobus. Porinil me je vanj, sam pa je ostal na pločniku in mi zadovoljno mahal. Kaj pa zdaj, sem si mislil? Nekaj je bilo gotovo, navadni Poljaki nimajo prav nič v časti ruske državljane.
Voznik se sploh ni zanimal zame. Ni bil kot naši argentinski „kolek-tiverji“, ki znajo prodajati vozne listke in voziti obenem. Nisem vedel, kje naj plačam- Sklenil sem, da je bolj«, da se zanimam, kje naj izstopim. Vprašal sem zelo prijazno gospo, ki mi je vljudno povedala, kje moram izstopiti.
Dospel sem do cilja, stare cerkve Kristusa Kralja. Odložil sem prtljago in se ponižno zahvalil pred tabernakljem za srečno pot in za vse preživete trenutke na poljskih tleh. V cerkvi sem opazil veliko obremenjenost spovednikov. Bližala se je cvetna nedelja.
Ker mojih sopotnikov še ni bilo iz Krakowa, sem sklenil, da grem na sprehod po mestu. Obiskal sem „staro mjasto“ pred katerim stoji visoko nameščen kip kralja Sigismunda, ki drži meč in visok križ. Spet sta povezana krščanstvo, kraljevina in samostojnost v zgodovinski tradiciji, kjer Poljaki čutijo svoje pristne korenine. Nekoč se je govorilo, da bi s kipa odstranili križ. Toda predlog je trčil ob živo ogorčenje Poljakov. „Še zgodovino bi radi spremenili!“ Naj dodam, da je osrednji del stare Varšave zelo dobro zgodovinsko ohranjen.
Na poti nazaj sem se ustavil pri večih cerkvah. V vsaki sem opazil živahne priprave. Zanimivo je, da sem vedno našel kopico posameznikov pri molitvi in to ob vsaki uri. Cerkev ni nikoli prazna, osamljena in verniki kar zahtevajo duhovnika.
(Bo še)
Ä SLOVENCI V ARGENTINI
NOVICE IZ SLOVENIJE
LJUBLJANA — Nagrado je dobil
na münchenski univerzi skupaj s še tremi tamkajšnjimi raziskovalci vodja odseka za biokemijo inštituta Jožef Štefan prof. dr. Vito Turk. To je priznanje za znanstvene dosežke na. področju cisteinskih proteinaz in njihovih inhibitorjev. Te snovi bodo pomembne v terapevtiki virusnih obolenj, ožilja in krvnega tlaka.
LJUBLJANA — Mladinska knjiga
je predstavila nove izdaje in ponatise za otroke iz zbirk Kresnice, Mala slikanica, Pedenjped, Velike slikanice in Čebelica. Izšlo je štirideset del in ponatisov v skupni nakladi 248.000 izvodov.
LAŠKO — Tovarna izolacijskega materiala (TIM) je pred kratkim prejela v Frankfurtu visoko mednarodno priznanje, ki ga za dosežke v razvoju tehnologije vsako leto podeljuje mednarodna organizacija Editorial Office s sedežem v Madridu. TIM iz Laškega so izbrali za dobitnika za leto 1985 v močni konkurenci kot najpomembnejšo organizacijo v panogi.. Tovarna zaposluje okrog tisoč delavcev in proizvaja termoizolacijske materiale na osnovi ekspamdiranega polistirena, ki jih u-porablja za izdelavo fasad, za izolacijo podov, stropov in streh ter za industrijske hladilnice in embalažo.
LJUBLJANA — Zveza komunistov Slovenije je imela svoj 10. kongres. Na tem kongresu so dejali, da se bo Zveza morala umakniti s položaja partije na oblasti in se boriti proti onim, ki skušajo ohraniti pridobljene položaje, ne meneč se za druge.
MARIBOR — Baročna graščina Bet-nava, obdana s parkom platan, na jugozahodnem robu Mariboru je pomemben kulturni spomenik v občini Maribor Tabor. Renesančni grad s štirimi stolpi so v 18. stoletju prezidali v baročni dvorec in ga menda v začetku 19. stoletja nameravali uporabljati za središčno zgradbo zabaviščnega parka. To se ni zgodilo, in ta spomenik je propadal. Zadnja leta je imela v Betnavi Univerzitetna knjižnica skladišče knjig in gradiv, ki so bili izpostavljeni glodalcem, vlagi in plesni. Po obnovi pa nameravajo betnavsko grajsko dvorano uporabljati za umetniške razstave, komorne koncerte, recitale, književne nastope in podobno. V graščini bi bil tudi pohištveni salon z izbranim gostiščem in sobami za prenočevanje.
LJUBLJANA — Evropski simpozij o intenzivni terapiji otroka bo v Ljubljani, ki je bila gostiteljica prvega mednarodnega simpozija te vrste že leta 1981. Glede na izredno odmevnost
MIRKO VASLE
Slovenci
SMUČANJE
Pričela se je nova sezona za svetovni pokal v smučanja. Slovensko smučanje je doživelo največje zmagoslavje do isedaj na 'prvem slalomu v 'Sestrieresu, Italija. Prvikrat na tekmah svetovnega pokala in prvikrat v zgodovini alpskega smučanja sploh je o zmagi na velikem mednarodnem tekmovanju odločil dvoboj slovenskih tekmovalcev: Rok Petrovič in prekaljeni reprezentant Bojan Križaj sta se borila za zmago na slalomu, s katerim se je začel evropski del svetovnega pokala, zmaga pa je pripadla Petroviču, ki je tako dosegel svojo prvo zmago v tem tekmovanju; Križaj je bil drugi. Zlasti v slalomu se redko zgodi, da prvo in drugo mesto o-svojita reprezentanta iste države. Svoje pa je temu uspehu dodal tudi Grega Benedik, ki je z 12. mestom osvojil svoje prve slalomske točke v svetovnem pokalu.
Uspehi ;so se nadaljevali v tekmovanju za svetovno serijo („World series“), ki je bilo doslej najuspešnejše za slovensko zastopstvo. V skupni konkurenci ,se je. Jugoslavija uvrstila na tretjo mesto za Švico in Italijo. Prvič pa je v moški konkurenci osvojila drugo mesto. Zlasti
tega srečanja so zopet zaupali nalogo organizacije naslednjega enoti za intenzivno terapijo otrok Pediatričnega oddelka kirurških strok Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. V statut Evropskega združenja so kot optimalno rešitev za zdravljenje otrok z odpovedjo življenjskih funkcij zapisali prav ljubljanski model.
MARIBOR — Kačji pastir, opera Pavla Merkurja, je doživela krstno predstavo v slovenščini v Mariborski Operi. Pisana je bila vzporedno v italijanskem in slovenskem jeziku. Libreto je napisala Svetlana Makarovič. Merku, skladatelj, glasbeni publicist, kritik in slavist iz Trsta pravi, da bi hotel napisati ,še kakšno opero, o kateri pravi, da je „najbolj nora glasbena čarovnija, ki si jo lahko človek privošči.“ Kritika se je pohvalno izrazila tako o delu kot o interpretaciji.
LJUBLJANA — Orgelski recital je
imela Angela Tomanič v Cankarjevem domu. V prvem delu je zaigrala nekaj Bachovih skladb, v drugem pa slovenske kompozicije. Predvsem pri teh — tako opazovalci je našla ustrezno interpretacijo. Izvedla je Premrlovo Pastoralo v h-molu, Tomčevo Tokato in fugo v A-duru, Tri intonacije Vilka Ukmarja in Žalno fantazijo Jožeta Trošta.
UMRLI SO OD 9. do 14. decembra 85:
LJUBLJANA >— Ignac Balažič; Frančiška Petje, 80; Frančiška Lebe-dinec roj. Repovž; Marija Weber roj. Šlibar; Anton Sankovič; Anton Novak, 64; Josip Garzarolli, 82; mr. ph. Marija Zamida; Jakob Zidarič; Marko Se-lakovie, 59; Pavel Breznik; Marija Jeras; Alojz Bedene; Cirila Tomšič; Frane Regina, 712; prof. dr. Gorazd Kušej Štefanija Bertoncelj; Henrik Zajec, 77; Danica Mikuž; Jože Novak; Georgina Kerne, 84; Franc Mejač; Franc Valentinčič; Lenčka Križaj roj. Tihel; Vladimir Koren; prof. France Fric; Dragica Brus; Lojze Zirkelbach ; Štefka Šircelj roj. Trtnik; Franc Kočevar; Jernej Trček, 83; Alojzija Pogorelec; Ana Vidmar; Nikolaj Miklič; Marija Smerdu.
RAZNI KRAJI — Jože Jakomin, 67, Zagreb; Alojz Mušič, 85, Celje; Janez Zigmund, 88; Marija Janc, Križe; Lidija Podobnik, Šentjakob; Hedvika Rozman roj. Rancinger, 82, Breznica; Jožefa Marolt roj. Hribar, Dobrunje; Terezija Baraga, Dolenja vas; Pavla Pi-ber, 79. Bled; Ernest Molan, Globoko; Anica Kokelj st., Stari trg; Justina Gradinar, 79, Naklo; Alojzij Omahen roj. Čož, 85, Šmartno pri Litiji; Ana Na-drah roj. Kavšek, Mrzlo polje; Marija žener roj. Kinčič, 79, Brestanica; Giulio Cocetta, Piran; Viktor Stušek; A-lojz.Žagar, 85, Vrzdenec; Fani Grčar roj. Rabič, Kamnik; Franc Kerin st., Krško; Maks Zupan, 85, Mirna na Dol. Alojz Pokorn, Mlinše; Hanika Maršič, BrasloVče; Ivan Hlebš, Hrušica; mr. ph. Vida Dittrich roj. Orožen, Kamnik; mr. ph. Anton Mavec, Radovljica; Vito Kristan, Žiri.
(7)
im šport
pomembna je tudi prva slovenska posamična 'zmaga v slalomu, ki jo je dosegel Bojan Križaj, tretji je bil Rok Petrovič. Smučali so tudi v Sestrieresu. V svetovni seriji šteje za uradno uvrstitev skupni ekipni dosežek moških in žensk.
Potem so smučali v La Villa, Italija. V uvodnem veleslalomu svetovnega pokala je Šved Ingemar Stenmark dosegel svojo 80. zmago. Slovenci s 4. mestom Petroviča in
9.	mestom Križaja so bili spet odlični. 21. je bil Strel, 22. pa Žan.
Nekaj dni pozneje so tekmovali v Madonna di 'Campiglio, Italija, v slalomu. Tokrat je bil najboljši Slovenec Bojan Križaj, ki se je uvrstil na 3. mesto. Rok Petrovič je bil po padcu izločen že v prvi progi. Izkazal se je tudi Jože Kuralt, ki se je priboril na 12. mesto.
Prišlo je potem na vrsto tekmovanje v slalomu in veleslalomu, ki sta se vršila v Kranjski gori v Sloveniji. Najprej veleslalom, na katerem je zmaga] Švicar Joel Gas-poz. Najboljši Slovenec je bil tokrat Bojan Križaj, ki je pristal na osmem mestu. Strel se je uvrstil na
17.	mesto, Benedik pa na 20. Gez dva dni se je vršil slalom. Rok Petrovič je dosegel svojo drugo zmago v sezoni v hudem dvoboju s Šve-
Osebne novice
•	:. v	- V. •' ,	V-
Poroka: V soboto, 14. decembra 1985, sta se poročila Irena Kosančič, otroška vrtnarica in Daniel Barella v cerkvi Marije Pomočnice v Don Bosco. Za priče so bili njuni starši Bogdan in Francka Kosančič ter Raul in Haydée Barella. Poročno sv. mašo s slovesnim petjem mladinskega zbora iz San Justa je opravil župnik Tone Rant. Mladim noročeneem veliko sreče na njuni življenjski poti !
Sl	LO1	m	n	Sl	ii Dom
SAN tu				1 ARTIN	
BOŽIČ V SAN MARTINU
Kot vsako leto, tako smo tudi letos imeli v San Martinu na božični praznik slovesno sv. mašo v cerkvi Presv. Srca in nato božičnico in božični zajtrk v prostorih Slovenskega doma. Sv. mašo je daroval naš dušni pastir dr. Rode, med mašo pa je pel lepe slovenske božične pesmi sanmartinski pevski zbor pod vodstvom Vinka Klemenčiča.
Takoj po sv. maži je bila v Domu božičnica. Na lepo okrašenem odru, ki ga je pripravila sanmartinska, mladina, je bil kot prva točka nastop zbora mladenk pod vodstvom Ivanke Petkovško-ve, ki so zapele „Zvonovi zvonijo“ in „Tam stoji pa hlevček“. Zatem je pozdravil vse navzoče novi predsednik Slovenskega doma v San Martinu Marjan Boltežar, ki je izrekel topla voščila k božičnemu prazniku in novemu letu. Sledile so „žive jaslice“ v režiji dekliške organizacije in s pomočjo fantovskega odseka pod vodstvom Rezi Marinšek. Pastirčki in trije kralji so se poklonili živemu Ježuščku — malemu Gašperčku Potočniku — in njegovim staršem: inž. Mihu Potočniku in njegovi ženi Veroniki roj. Fajfar, ki sta bila skrbni sv, Jožef in Marija. Vsi pastirčki so z veliko resnostjo in naravnost svečano opravili svojo vlogo, prav tako tudi sv. Trije kralji, tako, da so ob zaključku želi upravičeno pohvalo. Nato so vsi nastopajoči skupaj z vso dvorano zapeli „Kaj se vam zdi“ in „(Sveta noč,“. Ves nastop je spretno vodila Marija Keržičeva.
Slovenska vas
35. MISIJONSKA VELETOMBOLA ZA VSE SLOVENSKE MISIJONARJE
V nedeljo, 5. januarja, je Slovenska misijonska zveza priredila, kot to prireja že 36 in več let, sedaj že „tradicionalno veletombolo“. Kot vsakoletno geslo te tako priljubljene prireditve med rojaki in tudi že mnogimi domačini je: „Vsaj enkrat na leto vsi za vse slovenske misijonarje“. Vroče nedeljsko
dom Nilsisonom. Na izredno zahtevni progi je bilo veliko izpadov tudi med najboljšimi, med njimi tudi Križaj. Benedik se je uvrstil na 17. mesto.
Uvrstitev za svetovni pokal je o-stala takole: 1. Girardelli (Luks.) 80; 2. Müller (Švica) 70; 3. Wirns-berger (A) 56; 4. Petrovič (Jug.) 62; Križaj je šesti.
Ženske so tudi smučale v Sestrieresu v superveleslalomu in v slalomu. V prvem je odnesla odlično tretje mesto mlada Slovenka Mateja Svet. Druge uvrščene Slovenke: 29. Lesjak, 37. Zajc, 41. Pehare.
V slalomu se ni uvrstila nobena Slovenka. Nekaj dni pozneje so se borile v 'Savognino, Švica, in sicer v slalomu. ’Zmagala je Švicarka Hess. Najboljša Slovenka je zopet bila Marjeta Svet, ki je končala na devetem mestu- Dežman je bila 14., Zajc pa 17.
ženske so tudi tekmovale na svetovni seriji v Sestrieresu, kjer je bi-odlična Mateja Svet, ki se je uvrstila na 4. mesto.
Uvrstitev pri ženskah za svetovni pokal je sledeča 1. Hess 85, 2. Gerg 60.. 3. Walliser 50... 14. Svet 22.
SMUČARSKI SKOKI
Tudi v tej disciplini so Slovenci odlično začeli sezono. Na srednji skakalnici v Thunder Bayu v Kanadi je Primož Ulaga ugnal vse tekmece iz 16 držav. Odličen je bil tudi Miran Tepeš na 9. mestu. Ta-
popoldne je privabilo množico ljudi v Slovensko vas, kjer na ulici Msgr. Janeza Hladnika stoji mogočna slovenska cerkev in župnišče ter šola, dom onemoglih in misijonski zavod.
Začela se je prireditev najprej v cerkvi, kjer je opravil sveto daritev za vse slovenske misijonarje ekonom Janez Petek CM. Nato so številni misijonski prijatelji in dobrotniki posedli okrog miz na prostranem dvorišču misijonskega zavoda, katere so skrbno pripravili rojaki iz Slovenske vasi. Prav tako so isti skrbeli za dobro postrežbo v kuhinji. Okrog šestih popoldne je stopil na oder vodja misijonske akcije tako v Argentini kot drugje po svetu superior Ladislav Lenček CM, pozdravil vse navzoče, se zahvalil vsem v i-menu vseh slovenskih misijonarjev za udeležbo in pomoč. Najprej je izklical številke za srečke „Bog plačaj“. Takoj so bili mnogi srečni obdarjeni z lepimi misijonskimi dobitki in bogatimi slovenskimi knjigami, katere je izdalo in založilo Baragovo misijonišče. Za tem pa je sledila tombola, mnogi navzoči so zadeli lepe dobitke in končno je gospa Ivanka Kušar iz San Justa zadela glavni dobitek barvni televizijski a-parat, katerega je poleg še drugih bogatih dobitkov daroval znani slovenski trgovec Luki Milharčič. Za tem je še več kot šestdeset drugih srečnih zadelo res lepe dobitke.
Mrak je že legal na dvorišče Misijonskega zavoda, ko se je misijonska prireditev končala. Že v noči so se številni udeleženci vračali na svoje domove z zadovoljstvom v srcu, da so s svojo navzočnostjo in darom doprinesli, da se je zbralo okoli 4.000 dolarjev v pomoč vsem slovenskim misijonarjem, kateri kot Slovenci oznanjajo poganom: „Svet Kristusu“.
/LOVCA/KA
PRISTAVA
ODPRTJE NOVE PODRUŽNICE SLOGE NA PRISTAVI
V soboto, 14. decembra 1985 zvečer, se je zbrala kar lepa druščina članov in prijateljev Sloge k ustanovitvi nove podružnice Sloge na Pristavi v Castelarju. Ta bo, poleg dveh že obstoječih v San Martinu in Slovenski vasi, zdaj že tretja. Vodstvo Sloge so pred-, stavljali Marjan Schiffrer, ki je zastopal nujno zadržanega predsednika Sloge dr. Antona, Šimenca, poslovodja Marjan Loboda in odbornika Rudi Gričar ter Milan Križič. Slovensko Pristavo je zastopal njen predsednik dr. Julij Sa-velli, ki je okrog 21. ure pozdravil predstavnike in navzoče člane Sloge.
Uradni poslovahu prostor je odprl Marjan Schiffrer v prisotnosti predsednika Pristave in je potem v dalj-
ko je Primož Ulaga dosegel svojo četrto zmago na tekmovanjih za svetovni pokal. A to ni bilo vse. čez nekaj 'dni je na istem kraju, samo da na 90-metrski skakalnici, zopet zmagal Primož Ulaga. Tepeš je bil takrat 12.
'Nadaljevanje ameriško-kanadske skakalne turneje za svetovni pokal se je po mnogih prekinitvah zaradi krajšanja zaletišča in spremenljivega vetra močno zavleklo. Primož Ulaga je tokrat v finalni seriji zaradi neugodnih razmer med nastopom za las izgubil ’.zmago in se uvrstil na 2. mesto.
Teden dni pozneje so skakali v Chamonixu, Francija. Tokrat Ulaga ni skakal. Pod Mont Bianconi je zmagal Finec Suorsa. Najboljši Slovenec je bil to pot Miran Tepeš, ki je priskočil na 5. mesto. Debelak je bil 8., Lotrič 15.
Posamezna mesta za svetovni pokal so sledeča: 1. Ulaga 72; 2. Nevlädtner 59 ; ... 9. Tepeš 22, 22. Debelak 8.
NOGOMET
Jugoslovanski nogometaši bodo gledali Mundial kar doma po televizijskem prenosu, kajti ni se jim u-spelo uvrstiti med 24 udeležencev svetovnega prvenstva, ki bo junija meseca v Mehiki. Reprezentanca je dokazala nesigurnost v igri, povsem pa ni igrala „srčno“. Pri jugoslovanski reprezentanci je sodeloval Slovenec Elsner, ki igra pri beograjski Crveni zvezdi.
šem govoru pojasnil namen in pomen nove podružnice. Najprej je omenjal veliko gospodarsko reformo, s katero je pričela argentinska vlada meseca junija 1985. leta. Posledice te reforme že občutimo vsi na lastni koži. Obtok denarja, ki je mejil že na hiperinflacijo, se je umiril, cene so se ustalile, o-bresti, zlasti za denarne naložbe, so se drastično znižale. Vse od dneva našega prihoda v to deželo smo navajeni živeti v inflaciji in odkrito si moramo priznati, da je marsikomu od nas bila v korist. Zato novi gospodarski ukrepi zahtevajo od nas predvsem spremembo naše dosedanje miselnosti, zlasti kar se tiče varčevanja denarja. Moramo si najprej izbiti lz glave tisto miselnost, ki se nam neprestano vriva, češ saj se več ne izplača varčevati za te obresti, ki jih sedaj dobivamo za denarne naložbe; sploh se ne splača, da si s to zadevo jemljemo čas, plačujemo drage vožnje od doma do Sloge i. p. Seveda nastajajo pa tudi vprašanja za Slogo, če si njeni člani pomišljajo vzeti čas za obisk Sloge, jim mora pa ona iti naproti, se jim čimbolj približati, saj so vendar njeni člani, njen največji kapital.
Na pristavskem področju ima Sloga 506 članov, to je ena petina vseh njenih članov. Ker torej prihajajo v Argentini v novih razmerah v poštev za denarne naložbe in seveda tudi za posojila še druge postavke, ki jih preje ni bilo, kot so npr. čas, potni stroški, je bil tudi sklep Sloge več kot na dlani: pojdimo mi do svojih članov, saj je naloga Sloge, da daje svojim članom vse možne ugodnosti, člani so vendar njena zlata podlaga. Ko bodo imeli ljudje podružnico Sloge pri roki, nujno morajo odpasti vsi nepotrebni predsodki in odvisni pomisleki. In še nekaj je važno: ne pozabimo, da je Sloga naša slovenska ustanova in samo naša ustanova, v našo narodno korist 'smo jo priklicali v življenje.
Ko že toliko govorimo o tako dragocenem času, pomislite, zakaj bi stali dolge ure v vrstah za plačevanje davkov in raznih taks ? Vse to za nas o-pravi Sloga; tudi ne izgubljajmo časa s plačevanjem naročnin in članarin našim listom in društvom! Sedaj imamo podružnico Sloge pri roki. Sloga je zdaj prišla do nas, naredimo še mi tri korake in pojdimo v njeno podružnico na Pristavi, kjer vsak petek zvečer in vsako nedeljo dopoldne po maši uraduje Nande Češarek. Pri njem vse te zadeve lahko uredimo.
Podružnico Sloge na Pristavi pred javnostjo zastopa njen odbornik Rudi Gričar, uraduje pa njen dolgoletni sodelavec Nande Češarek.
V gostinskem salonu je bilo ob pogrnjenih mizah še zelo zanimivo podrobno ■ prikazovanje delovanja Sloge, kar je zelo dobro opravil njen poslovodja Marjan Loboda. Ob mrzlem prigrizku in osvežujoči pijači so se vsi udeleženci še precej časa pomudili v živahnem pogovoru.
Pk.
V	drugi Zvezni nogometni ligi je slovenski drugoligaš Koper še vedno na 'zadnjih mestih. Šele v 15. kolu je v gosteh dosegel prvo točko !
VESLANJE
V	Hazenwinkelnu, Belgija, se je vršilo svetovno prvenstvo v veslanju. Veliki finali so minili brez jugoslovanskih posadk, kljub temu se ne more reči, da jugoslovanski veslači niso izpolnili pričakovanj. Blejteki četverec, v katerem so veslali Ferčej, Prešeren, Janša in Krašovec je v malem finalu zasedel 2. mesto. To vendarle pomeni
8.	mesto na svetu.
HOKEJ NA LEDU
Po enajstih kolih vodi beograjski Partizan z 22 točkami. Z eno tekmo manj je na drugem mestu Jesenica. Tretja je Kompas Olimpija. Na petem mestu je Kranjska gora. Sedma je Cinkarna Celje. Zadnji je pa Av-toprevoz.
BALINANJE
V	Melbournu, Avstralija, se je vršilo svetovno prvenstvo v izbijanju. Slovenec Jože Požar iz Sežane je dosegel imeniten uspeh: zasedel je 2. mesto in osvojil srebrno kolajno v konkurenci najboljših iz-bijalcev iz 14 držav. Boljši od Požarja je bil samo Italijan Bruzzo-ne, novi svetovni prvak.
Streu 4
SLOVENIJA V SVETU
ZDA
t INŽ. FRANCE GRUM
Ob božičnih praznikih je dospela težka novica, da je ob avtomobilski nesreči v Rochestru 20. decembra 19». izgubil življenje inž. France Grum. Rojen je bil 21. maja 1922 v Slapah pri Devici Mariji v Polju, Slovenija.
Klasično gimnazijo je dokončal v Ljubljani in se vpisal na tehnično fakulteto. V času komunistične zarote nad narodom se je mladi študent Franice pridružil aktivnim slovenskim idealistom, a ni se zadovoljil le z organizacijo, temveč je izkopal zarjavelo puško in se pridružil formaciji prve ilegale, ki je odšla na teren 18. maja 1942.
Že v Gorjancih, po reorganizaciji odreda v trojke, je bil France dodeljen v štabno trojko drznega poveljnika Milana Kranjca.
Po dolgih mesecih naporov v pohodih, patruljah in borbah z Italijani, Nemci in partizani je odšel s Kranjcem v 1. bataljon Legije smrti, katerega poveljstvo je prevzel po odhodu Kranjca v 'četnike. Po 8. septembru je prevzel poveljstvo šeste gorenjske grupe in konično bil imenovan za poveljnika udarnega velikolaškega bataljona.
Dne 6. maja 1945 je bil ranjen v zaščitnih bojih pri Šmarju pod Ljubljano in pozneje kot ranjenec rešen z bolniškim vlakom preko štajerske, pod junaškim vodstvom „slovenske Ivane Arške“ — Irene.
Po okrevanju se je v Vetrinju poročil z Albino Dobnikar iz Vevč pri Devici Mariji v Polju.
Sledila so taboriščna leta, polna aktivnosti.
France je organiziral trojke prostovoljcev, ki so udirale preko meje
domov, v pomoč skrivačem in ubežnikom iz domovine.
Leta I960 je France emigriral v ZDA. Po prvih letih preizkušenj (služil je za hlapca), je odšel v Rochester, kjer je dobil službo pri Eastman Šo-dak 66. Vpisal se je tudi na univerzo in se posvetil študiju fizike. Leta 1956 je diplomiral in v službi dosegel mesto Research Associate. Njegova neutešlji-va želja po znanju ga je zvabila v študijo optike, kjer je 1958 prejel diplomo in dve leti kasneje še v matematiki. V službi so mu zaupali vodstvo laboratorija.
Leta 1966 je bil imenovan za člana Sigma Xi Society v priznanje za doprinos k fizični znanosti. Naslednje leto pa je bil izvoljen v znanstveni odbor podjetja.
Ob vseh teh velikih uspehih, združenimi z izredno vztrajnostjo in številno odpovedjo, France ni miroval. Napisal je nad 40 znanstvenih razprav m jih objavil v raznih svetovnih znanstvenih žurnalih. Priredil je nad 120 klasificiranih razprav in patentov ter napisal dve znanstveni knjigi: „Visible and Ultraviolent Spectroscopy“ ter „Fluorescence and the Calorimetry of Fluorescent Materials“.
Po upokojitvi je ostal strokovni svetovalec pri Kodaku in profesor na tehnološkem institutu v Rochestru v fotografski umetnosti in znanosti, ki je e-dini te vrste v vsej Ameriki.
V priznanje Francetovega znanstvenega udejstvovanja je njegov življenjepis v naslednjih leksikonih: Who is Who in America, Dictionarf of International Biography, London, American Men of Science, Community Leaders of America, Intercontinental Biographical Association.
Poleg vsega številnega udejstvova-
nja pri neštetih znanstvenih ustanovah v Ameriki in širom sveta, razprav, pre-davanjim in konferencam, je France vedno našel časa za številne spomenice, predstavnikom ameriškega javnega mnenja in vlade, o krivicah in zločinih KP nad našim narodom. In še je utegnil za seje, članke in delo pri Zvezi borcev, katere ustanovitelj je bil ter njen večkratni predsednik. Komaj je utegnil za nekaj ur spanja, a utrudil se ni.
Ni se ponašal s tolikimi akademskimi naslovi, kar bi bilo povsem upravičeno. Ponosen je bil samo na eno: da je 'bil prvoborec - domobranec.
„Hvaležen sem Bogu za vse prejeto. Edino kar želim je, da bi se nikdar ne oddaljil od tega, kar mi je naj-sveteje: Biti nenehni, zvesti, aktivni domobranec! Takega naj me poznajo Slovenci.“
Pogreb nepozabnega velikega Slovenca je bil na predbožični dan z mašo v cerkvi Žalostne Matere božje v Rochestru. Zapušča žalujočo soprogo Albino, hčere Ivico, Marjanko in Marjetko ter sorodnike v Rochestru, Clevelandu in Sloveniji. Naj mu bo lahka ameriška zemlja svobode!
I. K.
UMRLA JE LOJZKA VERBIČ
Iz Clevelanda smo prejeli poročilo, da je v zavetišču v Jolietu, 111., v 94. letu starosti, dne 6. decembra umrla šolska voditeljica in javna delavka Lojzka Verbič iz Logatca. Pokojna je bila teta prof. Pavla Verbiča. Po končani drugi svetovni vojni je kot globoko verna in narodno zavedna žena šla na begunsko pot in bila več let v italijanskih begunskih taboriščih, kjer je vodila osnovno šolo za slovenske otroke. Nato se je preselila v ZDA, kjer se je tudi živahno udejstvovala v društvih in s pisanjem člankov. Pokopana je bila v Jolietu dne 9. decembra 1985. Naj počiva v miru! Vsem njenim sorodnikom izražamo globoko sožalje.
OBVCSTILfì
SOBOTA, 1. februarja:
V	Slovenski vasi pustna veselica SFZ-SDO.
SOBOTA, 8. februarja:
V	San Justu pustna veselica. NEDELJA, 9. februarja:
V	San Justu pustna veselica. NEDELJA, 2. marca:
Na Pristavi tradicionalna tombola ob 16. uri.
Slovenci na Primorskem
Tržaški mešani pevski zbor je pel v Ljubljani kot gost Medškofijskega odbora za študentke (MOŠ). Ti se ob nedeljah zbirajo pri večerni študentski maši v Frančiškanski cerkvi. Tržaški pevci in pevke so pod vodstvom prof. Tomaža Simčiča sodelovali s petjem med mašo. Pozneje pa so imeli koncert.
SLOVENSKA VAS	SFZ-SDO
Pustna veselica
V SOBOTO, 1. FEBRUARJA 1986
Od mraka do jutra.
Vabljeni vsi, stari in mladi t Sodeluje: “MAGNUM”
NAŠ DOM	SAN JUSTO
Pustna veselica
8. In 9. februarja
Nagrada za najboljšo masko bo potovanje v Bariloče
BO PA ŠE VEČ DRUGIH LEPIH NAGRAD.
Sodeluje orkester ZLATA ZVEZDA
FRAN MILČINSKI	(2)
Ptički brez gnezda
„Sam si je bil kriv! — Sicer pa starcu niti ni treba vedeti, če pridemo v hišo — se mu bomo že umikali, da nas ne bo videl. Samo z Nančo se zmeni, s sestro! Zdaj, prvi čas bi šli v kamrico pod streho, tiste ropotije se lahko brez škode vržejo ven; tja proti zimi bi se nam pa umaknil oni čevljar ali kar je, ki stanuje na dvorišču.“
„Ve!š, da te Nanča tudi ne trpi.“
„Z Nančo se že obračunava. Nanča je božji volek, njo boš menda vendar znala pregovoriti. Pa ji tako reci, da sva se skregala midva in šla narazen. Le tebe naj vzame pod streho in fanta. Počasi se pa še jaz prismolim k vama. Ni pes, da ne bi pridobil takega tepčka na svojo stran, kakršna je Nanča!“
„Ko se te vsi tako boje!“
„Koga sem pa že požrl? — Vsak človek se spametuje, jaz sem se tudi, dovolj sem izkusil. — Saj bo tudi hiši v prid. Ne oče ne Nanča — nobeden ni za gospodarstvo. Vesela sta lahko, da naju dobita v hišo. Bo vsaj kdo skrbel za red.“
„Ne bo šlo, ne bo šlo, preveč si divji!“
Tačas so se hitro odprla in zopet zaloputnila vrata in v sobo je skočil zaripel in zasopel desetletni Stanko Kocmur, suh fant s prebrisanim pogle-
dom, umazan, raztrgan.
„Kje si pa bil, falot?“ ga je pozdravil oče in dvignil roko. Fant se je spretno umaknil za mater.
„No, no, no! Prej poslušajte, potem šele udarite!“ je pokaral očeta. Privlekel je izza zapete suknje žemljo in jo spretno zalučal na mizo, potem še eno in še eno; iz žepa pa je prisukal nekaj zavitega v masten papir, kar je šlo po isti zračni poti za žemljami.
Oče Kocmur je brez besede ustavil sovražnosti zoper svojo nadobudno kri, ugriznil je v žemljo in odvil papir: prikazali so se mastni odrezki gnjati in koščki klobas. „Glej ga tiča!“ je izjavil svoje priznanje, si primaknil stol, sedel in pričel jesti. „Ali so danes tole delili v samostanu namesto mineštre ?“
Fant je vihtel roko, svetlo kronico je imel v njej in jo zmagoslavno kazal: „Kaj pa to, kaj pa to?“
Mati mu je s hitrim posegom vzela denar. „Ali daš koj sem!“ Bil pa je pokonci tudi že gospod Kocmur, ki je brez hrupa, pa z neusmiljeno silo izvil ženi dragoceni plen.
Fant je tulil: „Moja je, jaz sem jo dobil.“
„Tiho bodi, jesihar! Kje si jo dobil? Ali ne velš, kar se najde, je treba dati očetu, da oče nese na magistrat?“
„Saj nisem našel, gospod mi jo je podaril.“ Solze so mu črtale bele proge po umazanem licu.
„Potem je tvoja,“ je razsodil oče, „nikar ne tuli! Pri meni bo spravljena, ti bi jo izgubil. — Zdaj jejta!“
„Vsaj eno desetico mi morate dati,“ se je cmeril Stanko. „Za zvezke potrebujem, učitelj me zmerja sekira, ker nimam zvezkov.“
„Učitelju že še povem, kar mu gre. Ti si mestni otrok, zate mora mesto plačevati zvezke. Ali naj bo, desetico dobiš!“
Ta obljuba je pomirila vnetega šo-larčka, ki se je že bal, da stopi oče nemara res k učitelju, nakar bi se hitro izkazalo, da je bila pritožba zastran zvezkov brez stvarne podlage.
Jedli so v sladki slogi, mož je sedel za mizo, žena je čepela na cunjah, fant pa je, življenja poln, z igrajočim se korakom stopical po sobi, se mašil z žemljo in slanino, da se mu je svetil obraz do ušes, in vmes pripovedoval, kako si je osvojil vse te obilne božje darove.
V samostanu je bil dobil od usmil-ljene roke običajni ričet s fižolom, pa ko je tresel to mineštro v piskrcu proti domu, se je zaletel ob vogalu v vojaka, piskrc je padel na tla in se razbil, njegova vsebina pa se široko razmazala po tleh. Na, si je mislil, kaj bo pa zdaj! Ali naj stopi domov po ata in mamo, da vzameta žlici in prideta kar tjakaj na kosilo?
Roditelja sta se zadovoljno namu-
MALI OGLASI
Arhitekti
arh. Marija Bavec — Belgrano 123 — 17. nad. ‘,5” - R. Mejia - Tel. 654-2461; poned. sreda, petek od 16 do
19.
Gospodarstvo
Zavarovanja M. in H. Loboda — Sar-miento 386, 1. nadstr., pis. 10' - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E. 312-2127
Kreditna zadruga SLOGA — Bmé. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574. 654-6438. Od poned. do petka od 15. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bmé. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od poned. do petka od 15. do
19.	ure.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Slomškova ustanova s sedežem na Dunaju nudi nalši mladini možnost o-biska slovenske zemlje, štipendija obstoji v plačanem enomesečnem bivanju in vožnji nazaj v Argentino. Interesenti, polnoletni, absolventi srednješolskega tečaja, aktivni člani slovenske skupnosti, ki še niso bili v Evropi, naj se pismeno javijo do 31. marca v pisarni Zedinjene Slovenije.
Na seji Upravnega sveta Zedinjene Slovenije, 16. 1. 1986, je bila za leto 1986 določena sledeča članarina: za samske 0.50 A mesečno ali 6.00 A letno; in za družine: 0.76 A mesečno ali
9.00	letno. Posmrtnina pa je 40 A za vsak smrtni primer.
PRIDOBIVAJTE NOVE NAROČNIKE!
zala dovtipni pripombi svojega sinčka in sinček je samozavestno nadaljeval: „No, sem rekel, doma bo ples, če pridem s praznimi rokami; nak, pa rajši ne domov, oče useka kakor nor in ne pogleda, kam. Lačen sem bil tudi, nisem vedel, kaj bi počel, in sem se jokal. Pa me ustavi gospa, tako je bila parfumirana, da mi je kar sapo jemalo; vprašala me je, zakaj se jokam, povem ji svojo nesrečo z mineštro, na! pa je iz mufa potegnila denarnico in mi dala desetico. Ko mi je dajala, je prišel mimo gospod s cilindrom, pozdravil gospo in sta govorila in mi je dal tudi desetico. Pa sem se koj spomnil, kakšno kosilo nakupim: tri žemlje in za drugi denar pri klobasarju odrezkov. Grem, pa mi pridejo nasproti gospod korar Mejač, ki sva enkrat z mamo že šla k njim prosit pomoči za stanovanje, pa sem pričel spet jokati pa so mi dali kronico.“
„Ti si tič, ti si tič,“ je priznaval oče Kocmur. Gubančil pa je čelo, očitno so se mu za čelom rodile resne misli. In je prišel z njimi na dan. „Mastno je bilo, če le ne bo škodovalo mojemu želodcu. ..“
Sinček je poznal očetov želodec in njegove potrebe. Stegnil je roko: „Dajte, pa grem!“
Oče Kocmur je z veleresnim obrazom privlekel iz žepa kronico, fant jo je vzel in švignil skozi duri; ni trajalo dolgo, že je bil zopet nazaj in kar je prinesel, je bila četrtinka žganja.
Pii je oče Kocmur, tudi mati Koc-
ESLOVENIA LIBRE
Fundador: MILOiŠ STARE
REDACCION Y ADMIN1STRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono: 69-9503
Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Correo Argentino Central (B)	7RANQUBO PAGAOO
	Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA
	Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad Inteleetual NO 299631	
Naročnina Svobodne Slovenije za L 1985:
Za Argentino A 24, pri pošiljanju po poišti A 25; Združ. države in Kanada pri poSiljanju z letalsko pošt-o 69 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol. TALLERES GRAFTCGS “VILKO” S.R.L., ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES -
T. E. 362-7215
SPOROČAMO VSEM BRALCEM LISTA, DA BO SVOBODNA SLOVENIJA IZŠLA ŠE 30. I. IN 6. IL, NATO PA ZARADI POČITNIC V TISKARNI ŠELE 6. III.
Počitniški dom dr. Hanželiča
»poroča, da je v Doloresu še nekaj sob na razpolago. Tisti, ki bi se hoteli naužiti gorskega sonca in zraka, naj to sporoče telefonično Dušnopastirski pisarni v Buenos Airesu (69-9503).
murka se ni branila požirka in zavladalo je v temnem, vlažnem brlogu prav prijetno občutje.
Stanko je gojil tiho nado, da utegne v današnjih okolnostih zamuditi šolo; le še četrt ure je manjkalo — če se v tem času ne spomnita roditelja na šolo in ga ne napodita, pa bo prepozno.
„Hvala Bogu,“ je rekel, „da se mi je mineštra stresla! Tako sem je sit, da mi pri ušesih ven sili.“
,,'Ej, fante,“ ga je poučil oče, „mineštra je že dobra. Seveda, če je dobro narejena. Ali tukaj je ne znajo pripravljati. V Gradiški, tam smo dobro jedli, tam, iz riža in graha, pa meso je bilo noter nasekljano — vsak drugi dan smo jo imeli, pa se je le nismo naveličali.“ Vglobil se je v spomine. „Tam smo sploh živeli imenitno. Govejo juho vsak dan, samo ob petkih ne, zvečer pa polento, z maslom zabeljeno, in kaj poleg, solato ali zelje.“
„Kaka pa je polenta?“ je vprašal Stanko in prežal, kdaj bo zunaj bilo dve.
„Kakor koruzni žganci, le še boljša. V Mariboru nimajo polente. Štajerci jedo le cmoke, vsak dan cmoke, pa take iz črnega kruha.“
„Cmoki iz črnega kruha niso zanič,“ je vešče pripomnila gospodinja.
„V Mariboru je sploh slaba,“ je povedal oče Kocmur. „Prav sitni so, priganjajo k delu, zaslužka pa nič. V Gradiški je bilo drugače, tam smo vedeli, čemu delamo — služili smo denar.“
Z žalostjo v srcu sporočamo vsem prijateljem in znancem, da je po dolgotrajni težki bolezni dne 10. januarja 1986 umrl naš ljubljeni mož, oče in ded
Radivoj Rigler
katerega smo 11. t. m. spremili na božjo njivo v Grand Bourgu.
Zahvaljujemo se dr. Juretu Rodetu za molitve ob odprti krsti, vodstvo pogreba in blagoslovitev groba, kakor tudi rojakom in sosedom, ki so spremili pokojnika na zadnji poti.
Žalujoči:
IRV».-
žena Adrijana roj. Lorenz, hčerki Marjeta in Monika, zeta Armando Sala in Herman From, vnukinje in vnuki: Andrea, Gabriela, Claudia, Mariano, Gerhard in Aleksander, sestra Danica in brat Levko, svakinja Dolores Nesper in ostalo sorodstvo.
Buenos Aires, General Roča, Ljubljana, Celje in Solingen.