294
Dopisi.
Iz Dunaja, i. dan t. m. je tukaj hraber slovenski vojšak umeri. Marko A I b r een t iz ftotederslc planinskega kantona doma, gardist pri cesarjevi trabantni gardi. Bil je se le 39 let star, pa prsi njegove so kinčale c. k. zlata in velika sreberna svetinja za hrabrost, papeževa svetinja od leta 1849; bil je tudi vitez ces. ruskega reda sv. Ane poslednjega razreda. Vse te častne znamenja si je pridobil leta  1848 pri 9. batalijonu c. k. lovcov.
v                                                                                       v
Od sv. Trojice na Stajarskem 15. avg. J. Z. — Slovenščina se pri nas lepo kaže. Slovenski v Pravnik" v naši pisarnici v Rogatcu že vsak uradnik ima, ktere jim je oskrbel naš domorodec Šperl, c. kr. notar. To je znamenje, da bojo po slovensko ravnati začeli. Veliko vlog je že slovenskih, pa odlok moramo čakati; menda je preveč dela. Visi gospodje so za slovenščino skor vsi uneti, le nekteri pisarji še v stari rog trobijo. Naj povem eno. Pretečem teden je dobil en župan nemški dekret: naj v sa-boto doma čakajo on in še trije drugi kmetje. Sin mu prebira ta dekret, in ko župan nazadnje sliši „Rohitschu, reče: dobro! že vem, v „Rogatecu moramo iti. Pa kaj se zgodi? Zupan in kmetje so šli dve uri dalječ v Rogatec, pisatelj pa na deželo. — Mogel je ubogi gospodek tretji dan na svoje stroške drugič k županu iti. — Ljubi naši uradniki , naj vas to uči, da smo Slovenci, ne pa Nemci tu pri nas! — Suša je pri nas velika, da vse se nam hoče posušiti; repe, ajdine in korenja bo malo, ako ne bo kmali zdatnega dežja; pšenice je malo, pa še tista je drončka. Vinca, ako nas Bog obvaruje, bo obilno, pa tudi prav dobra bo kapljica, ker že zdaj je dosti zrelega grozdja. Sadja bo srednje, orehov nič. — Na Slatini smo bili tako srečui, da smo med drugimi gosti tudi našega preljubeznji-vega in mnogospoštovanega gospod dr. Toman-a vidili. — En gospod iz Beča se je letos na Slatini obesel; vzrok se prav ne ve; pravijo, da je bil v imenitno službo povikšan in da od veselja so se mu možgane zmešale.    Prodam kar
sem kupil. — Novo cerkev pri sv. Križa bomo zidali, bo-veljala čez 40.000 gold.; ker še mojstra nimamo, bi bilo dobro, ako bi se kak prav mojster v kratkem oglasil. — Pretečeni teden je bilo veliko veselje pri nas, — prišli so naši bratje Hrvatje od sv. Petra s procesijo dežja prosit; mi smo jim šli naproti in tako z združeno molitvijo sta dva naroda Boga prosila, — bili smo uslišaui: še tisti dan nam je Bog pohlevnega dežja dal.
Borovlje na Koroškem 19. avg. A. š. — Včeraj smo praznovali rojstni god našega svitlega Cesarja; viso-kočastiti gosp. tehant iz Kaple so služili veliko peto mašo; cerkev je bila polna ljudi, kteri so prosili večnega Boga za blagor in srečo svitlemu Cesarju; sveta maša se je končala s hvalno pesmijo. Po maši je pa bila šolska pre-skušnja začevši se z izpraševanjem o kršanskern nauku \ da so se gosp. fajmošter kot katehet celo leto , pa ne brez dobrega uspeha trudili, so pričali vsi otročiči tako odgo-varjaje, da je bilo veselje poslušati. Tudi vsi drugi nauki so šli prav urno spod rok , posebno računenje z glave in na deski; tudi v slovnici so otroci tako izurjeni, da bi ne delali sramote nobeni glavni šoli. Naš učenik gosp. Rok. Perkovnik je zopet pokazal, da je pravi mož za svoja službo, ker mu tudi slovenščina kaj gladko teče. Lepi slovenski katalogi , nakupljeni od tukajšnih slovenskih rodoljubov, so kinčali našo šolo. Da pa tudi nemščina ni zanemarjena bila v naši šoli, se je vidilo pri neki deklici slovenskega rodu, ktera je nemšk sostavek po gospodu tehantu narekovan, čisto brez vsega pogreška na desko zapisala. S cesarsko pesmijo in z delitvo lepih šolskih daril, ktere sta gospoda fajmošter in srenjski župan oskrbela , je bila končana preskušnja v veliko zadovoljnost vseh pričujočih, Spomladi so začeli pri nas tudi novo šolsko hišo zidati; srenjski župan je vzel to težavno delo v svojo skrb in jo z velikim trudom in stanovitnostjo že večidel dognal, tako da hiša že stoji. Kaj veliko in lepo poslopje je; slava in hvala mu! Ob svojem ča.-*u, kadar bo šolska hiša čisto dodelana, bomo več o tem omenili.
V Gorici 22. avgusta. {Vprašanje na slavno c. k. okrožno sodnijo v Gorici^ 8. dne t. m. pod štev. 4504 sem predložil tukajšni soduii v slovenskem jeziku prošnjo, za odlog na 30 dni, da bi v svoji pravdi predložil svoj ugovor. Na to slovensko prošnjo sem dobil odlok od 9. avgusta 1862 štev. 4504, ki mi je bil danes izročen, v laškem jeziku. Odstavek naredbe vis. pravdosodnega mi-nisterstva na deželne nadsodnije v Gradcu in Trstu vsled službenega izrecenja v avstr. drž. zboru dne 17. marca 1862, se tako glasi: „Sodnije v omenjenih deželnih delih (v okrožju nadsodnije graške in tržaške) morajo \io<re, ki se podajajo v slovenskem jeziku, sprejemati, in kolikor je mogoče, slovenskim strankam izdajati odloke ali rešitve čez to v slovenskem jeziku". Jez sem Slovenec, moja nasprotnica tudi je Slovenka in ne ume druzega jezika razun slovenskega: tedaj v tej vlogi obe stranki ste slovenske. Pri tukajšni sodnii so trije svetovavci ne le rojeni Slovenci, ampak tudi kos slovenskemu jeziku: tedaj bilo je po-p o 1 u o m a mogoče,, da se ta vloga slovensko reši. Ker pa to se ni zgodilo, vprašam veleslavno c. k. okrožno sodnijo, naj bi blagovolila mi tudi razloge ali uzroke svojega djanja naznaniti, ki se ne ujema z omenjeno postavo. — Popolnoma prepričan, da visoko ministerstvo pravosodja bo takim nepristojnostim , ki uznemiravajo zvesto ljudstvo, djavno v okom prišlo , priobčujem dogodbo po stari prislo-viei: Vigilantibus jura.                                    Josip Tonkli.
Materija 16. avg. — Te dni pride k meni neka žena in me prosi, naj ji pisemce preberem, ktero je pisala njena 16 let stara hčerka svojemu bratu, kteri je pri vojakih*, jaz ji radovoljno to storim; potem pogledam ženo in jej rečem: 35prav dobro je pisanou; žena ima solze v očeh in veselja zdaj reče: bala sem se, da ne bi pisma nihče brati ne mogel, ker moja hčerka je le malokrat v šolo hodila in
295
sicer ne v šolo, ampak naš duhovni gospod nam otroke po domače brati in pisati uče. — Lepo je to od duhovnega gospoda, ki se sam trudi otroke učiti, in sicer tako dobro, da v resnici mnogi otroci, kteri imajo svojega ucenika in več let klopi v šoli drgnejo, tako dobro pisati ne znajo, čeravno se učenik vsako leto pri izpraševanji dobro ska-zuje. Da bi povsod, kjer ni šole, duhovni otroke pisati in brati učili, in da bi duhovna in deželska oblast povsod na to gledala , gotovo ne bi mi zadaj stali drugim narodom, in marsikteri bi znal, če ne drugega saj svoje ime podpisati. Al ker si vsak ne more glave beliti zastonj, naj bi se takim duhovnom tudi njih trud kakor koli s primernim plačilom povračal! — Nas ljubljeni okrajni predstojnik g. Anton Stanta. ki je bil tudi naš poslanec v Poreču, je nam 4. dan t. m. umeri. Po njem smo zgubili vrlega rodoljuba, pravičnega sodnika, res ljubljenega očeta. Bodi mu zemlja lahka! Naj bi nam vlada namestila ranjcega z možem cnacih lastnost in naj bi posebno gledala, da dobimo za okrajnega predstojnika moža slovenskega jezika , zato ker tukaj je svet še dosti zadaj in potrebuje še veliko podu-čenja. — 11. dan t. m. se je v Požanah naše županije «n strojbar obesel; slabe okoljščine njegove družine so ga nek v to nagnale. To je prigodba, kakoršna se pri nas na kmetih še nikoli pripetila ni.                     Janez Ličan.
Iz Šrbine na Krasu 17. avgusta. — 2. dan p. m. smo začeli poderati staro hišo, 18. pa novo zidati; bil je slovesen dan; prišli so z mnogimi drugimi g. duhovni častiti gosp. tehant iz Komna in postavili prvi kamen; cerkev bo lepe nove podobe in zlo prostorna. Ker je cerkev cesarskega zavoda, se bo iz državne kaše plačalo okoli 5000 fl., kmetje pa bomo dali 3000 fl. v dnarji, sicer pa še s tlako z živino in rokami pomagali. Suša nas je hudo trla; danes je dež enmalo pomočil.                                           J. Mihal.
Iz Sežane 19. avg. — God presvitlega cesarja smo pri nas 18. t. m. prav slovesno obhajali dopoldne s službo božjo , pri kteri smo se milostljivemu Bogu tudi zahvalili, da je presvitli cesarici spet podelil ljubo zdravje. Opoldne je bil vesel obed. Naš kantonski poglavar gospod Avgust Rechfeld so pred obedom v slovenskem jeziku imeuitnost tega dne lično izustili. Pri obedu nas je bilo čez 30 oseb; vse je slo v najlepšem redu; zdravice so v samem slovenskem jeziku med prijetno godbo neprenehoma donele na čast našemu vladarju, cesarici, vsi cesarski rodbini, in tudi na naša slovenska deržavna poslanca gosp. dr. Tomana in Cerneta , kterega smo tudi v svoji družbi imeli. Tudi naš spoštovani župan gosp. Kari Pollav so se v slovenskih na-pitnicah skazovali, tako tudi gosp. Peter Kozler, tukajšni notar, prav slovensk korenjak. Potem je bila tombola, po tomboli ples; tudi možnarji in rakete so povzdigovali slovesnost, ktero je osnoval naš častiti gospod kantonski poglavar tako izvrstno, da mu je vsak bil hvaležen.
Eden pričujočih. Iz I pave. 19. aug. *, Včeraj smo god Njih veličanstva svitlega cesarja slovesno praznovali. Tržka čitavnica je bila že v nedeljo večer napravila veselico z igro, petjem in umetalnim ognjem, pri kteri se je bilo prav veliko ljudi, gosposkih in druzih snidilo. Glasni „živioa-klici so svitlemu cesarju doneli od vsih strani po cesarski pesmi, ki jo je dobro izurjena družba tržkih pevcov kaj navdušeno prepevala. Popevale so se med igro in po igri še druge slovenske pesmi, ki so bile z občno pohvalo sprejete. Drugi dan ob 9. pa so imeli g. dekan-kanonik peto s. mašo z zahvalno pesmijo, pri kteri je zraven gg. uradnikov, srenjskih odbornikov in šolske mladeži obilna množica vernih pričujoča bila, ki so v pobožni molitvi svoje srčne želje za blagor presvitle cesarske rodovine k Bogu pošiljali. S skupno večerjo v Trčičevi gostivnici, pri kteri se je na blagor in zdravje milostivega cesarja in blage cesarice napivalo , je bilo v pondelik veselo praznovanje končano. — Preskušnje vipavskem šolskem okrogu se bodo prihodnji teden pričele.
Kakor slišimo , se bo tržka glavna šola memo druzih let v tem odlikovala, da bodo povabila in prijohe čisto po slovenski tiskane, kakor so bile imena učeneov že več let semkej. Sploh veje v t rzki šoli skoz in skoz domorodni duh. Slava g. vodju in učiteljem. — Letino bomo imeli Ipavci, kakor se vidi, srednjo. Ozimne žita, kolikor jih tukaj sejejo, so se bile slabo sponesle. Tudi turšici je suša ene dni že hudo pritiskala, vender si bo po bolj vlažnih njivah še opomogla, ker ji je te dni dobro primočilo. Fižola, posebno zgodnjega, ki je bil suši ušel, se je obilo pridelalo; krompir je lep in ni slišati, da bi gnjil; tudi sena se je še precej spravilo. Al poglavitni pridelik naš je na trti, ki nam pa že v zarodu ni obetala bogate letine. Po nižavah je bila potem še slana mladje nekoliko osmodila ; pretečeni mesec pa se je bila toča tako čez dolino pripodila, da je vse soseske bolj alj manj ošlatala. Dopisnik iz Senožeč sicer pravi v 29. 1. „Novic", da je okolj Šentvida in Slapa nar huje potolkla. Pri Šentvidu je neki res nektere nograde na južni strani močno oklestila, drugod pa tudi ni take sile; Slapen-ska okolica pa se do zdaj sme še med tiste šteti, ktere so to leto od toče tukaj najmanj zadete bile. Grozdje je že čez in čez mehko, tudi so se jagode po dežji prav lepo napele. Naj bi zdaj še možje , kterim gre določiti začetik bendime, toliko pametni bili, da bi pustili jagodo na trti dobro dozoreti; tako bi se nam bilo, če ne obilnega pridelka, pa saj dobre kaplice nadjati.
Iz Idrije 21. avg. ^j V veseli dokaz, da mi Idričani nismo pozabili, da nas slovanska mati je rodila, vam moram naznaniti, da se je zopet 17. t. m. zvečer, ko pred večeru rojstnega dneva našega presvitlega Cesarja, v našem sicer majhnem ,   pa  za   naše mesto zadosti velikem in prijaznem gledišču slovenska igra „Juran i Zofija" igrala.    Igrali so gosp. uradniki,   nekoliko dijakov   in dve domače gospodični.    Dobro so se  obnesli   vsi,   tako,   da   skoraj   vselej, kadar je zagrinjalo padlo, so jim doneli slavaklici; sosebno "o se ban   hrvaški,   Hasan paša ,   in   Zofija odlikovali; krepko in jederno je poveljnik Slovencov grof Turjaški govoril ,   da bo s svojimi Slovenci banu v najbolj ljutem boji pomagal. Za osnovo te igre zasluži g. Oberkircher posebno hvalo. — In tako smo Idričani   sopet   vse druge slovenske mesta prekosili,   ne le,   da smo doživeli spet domačo igro, temuč tudi, da so se naši gospodje in gospodične upali čez igro, ki je dosti težja kakor so navadne burke.   Slava jim! Iz Bleda po velikem Šmarnu, o Prepričan sem, da so vsi gostje, ki so iz raznih krajev bili v prijazni Bled prišli, v srcu zadržali spomin veselih ur, ki so jih preživeli te dni, ko so zastave slovenske se vile na bregu krasnega jezera,  ali pa pred obličjem sivih planin in orjaškega Triglava vihrale na čolnih sred valov. Njim nisem namenil teh vrstic, ker vem, da jim je slika narodnih veselic bolj živa pred očrni, kakor jo bo moje pero narisati moglo. Slovenkam in Slovencom pa, ki jih nismo vidili v veselem družtvu, in to gotovo zato,   ker mnogi o shodu nič slišali niso, mnogi pa priti niso mogli,   ki pa vendarle žele,   o svečanosti tej kaj več zvediti,   kakor  so zadnje „Novice" omeniti mogle, njim to raj velja ta kratki popis. Ko pravim kratki, naj mi nihče ne zameri, da iz spomina govorov celih bravcom podati ne morem, ampak iz njih le poglavitne reči povzamem. Kar bom jaz  zgrešil,   to bodo   predragi gostje ,   ki so prišli iz vseh strani,   ter se  razkropili zopet  po   lepi slovenski deželi, gotovo radi svojim prijatlom in prijatlicam bolj natanko in z bolj zgovorno besedo razložili, kakor je meni na malem prostoru mogoče.
Pred šmarnim dnevom že je bilo viditi gostov iz Hrvaškega in Stajarskega. Prava množina pa se je pripeljala v petek zjutraj v Zagorice. V četrtek zvečer že je bilo zbrano v Kranju mnogo domoljubov, ki so se s svojo zastavo bili namenili na Bled; začuvši, da se bliža družtvo iz Ljubljane, gredo s zastavo do Labor mu naproti, potem pa vsi   skupaj   z godbo,   ki  so jo   vrli Ljubljančani   seboj
296
pripeljali , odidejo v Kranj. Tu pozdravijo vrlega župana kranjskega mesta , gospoda Lokarja , ki se jim s prijazno besedo zahvali, potem pa častito duhovščino kranjsko. Drugo jutro pa se odpeljejo.*) Potem se zbero v Zagoricah vse zastave iz Trsta, Ljubljane, Kranja in Radoljce. Zjutraj je bilo — malo čez osem — sonce je veselo sijalo, visoke naše gore so čisto in ojstro bile vrezane v jasno nebo, naš Triglav je vesel pozdravljal leskeče valove bleškega jezera, ko je celo društvo po klancu doli se prikazalo. Naprej se je vila zastava tržaška, z napisom za nas Slavene toliko pomenljivim ,5Složimo se", za njo pa so vihrale ban-dera uuih mest, ki sem jih ravno kar omenil, in med njimi so godci godli narodne naše popotnice, za njimi pa je vrela množica navdušena od krasnega pogleda tega kraja, ki je biser domovine naše. Pozdravljali so od vseh strani radovedni gledavci veselo društvo, ki je šlo do Petrana , kjer se je potem vsaki po svojem potu obrnil; zastave pa so obesili na vrh Prešernovih toplic , od kodar so potem dopoldne proti jezeru in  sivi bleski skali se vile.
Ko je odzvonilo poldne, so zaigrali pred toplicami godci, in jelo se je zopet zbirati celo društvo; in kakor so zjutraj bili prišli od Ljubljane, le v večem ševilu , gredo zdaj, s zastavami naprej, naravnost v Grad, kjer se je kosilo pripravljalo pri Vidicu.
Kjer sloga vlada, tam cvete radost, in kjer padajo iskram podobne besede poslušavcom v srca, tam se preobračajo iskre v plamen, ki žari iz navdušenih src v leske čin očeh. To Vam je v kratkih besedah slika celega društva pri tej veselici; zato pa tudi ne mislim ponavljati, s kakim navdušenjem so prijeli vsako zdravico; radost je bila splošna in neprestana.
Najpred vstane dr. To man in spregovori: „Vsled mogočne besede presvitlega cesarja je posijala luč ravnoprav-nosti vsem narodom Avstrije; sreča naša in blagostanje vseh raznih narodov našega cesarstva raste in bo vedno še rastlo, kolikor bolje bo ta luč ravnopravnosti črno tnuuo prejšnih časov odvračala. Ljubezen do domovine in do onega, ki je vir te nade , vroče navdaja naše srca in zato pijem prvo zdravico presvitlemu našemu vladarju Francu Jožefu I. Iz polnih src zadoni živio in slava proti jasnemu nebu, ki se z enako navdušenostjo ponovi, ko izreče dr. Toman zdravico premi los tlj i vi in presvitli cesarici, ki je po dolgi bolezni vrnila se zopet v sredo svojih podložnih.
Malo potem se vzdigne zopet gosp. dr. Toman; iz večega govora povzamemo nekoliko besed, ki so se tako-le glasile: ,,Gospodje; Slovani smo! Ponosno smemo to izreči, ker narod naš je velik , narod naš je močan. Al dobro vemo, da samo število ni še moč, ampak sloga je tista sila, pred ktero gine vsaka overa, kteri se uklanja sovražna zloba. Gospodje, od veselja mi srce igra , ko vidim, da nas na slogo opominjati ni treba, ker vidim, da ona vlada med nami, in kot močna vez veže brata z bratom. Vidimo namreč, kako so počastili naš shod s svojo pričujočnostjo Slovenci ne samo iz Kranjskega, ki vživa to radost v prelepem svojem Bledu jih pogostiti, ampak tudi iz Stajarskega, iz Koroškega, iz Primorja. Da, ne samo Slovence, ampak tudi vrle naše brate Hrvate imamo čast viditi v svojem krogu. Napijam toraj gosp. podpredsedniku hrvaškega zbora, baronu Dragotinu Kušlan-u, ki je kot zastopnik zagrebškega strelskega društva razveselil nas z njegovim srčnim pozdravom, in zatem vodju više realke gospodu J. Torbar-ju, in učitelju iste realke g. St. Rihtarič-u, ki nam kot zastopnika pevskega društva ,5Koloa v Zagrebu izročata njegove srčne vošila, in slednjič gosp. predsedniku mariborske čitavnice gosp. dr. Srnec-u. Presrčna hvala slavnim društvom, ki jih zastopate, presrčna hvala tudi Vam za blage Vaše namene.   55Složimo sea!   ta glas   je   združil
*) V Rado'jco, da pozdravijo ljubljenca slovenskih src, dr. Tomana; al on je bil že poprejšni večer zapustil Radoljco.
nas iz vseh strani; gospodje, pozdravite nam brate Hrvate in povejte jim, da nas navdaja le ena misel, da ena kri teče po Vaših in naših žilah in kri ni voda. Bog Vas živi.44 Vzdigne se zatem vodja zagrebške više realke g. Torba r in v večem govoru s krepko besedo razloži ideje , ki nas navdušujejo, interese, ki nas vežejo, ter reče , da je tudi Hrvatom prava slast viditi, kako padajo meje , ki so nas nekdaj delile, ko gora Ivanščica ni poznala mogočnega Triglava, ko kalniške gore niso vedile pripovedovati o kamniških planinah. „Srušiše se medje — reče nadalje — sve večma i večma poznavaju se narodi medjusobno, i jerbo ser poznavaju , moraju da se i ciene. Narodni je ponos ures svakoga naroda, i zlo po narod, gdje je nestalo njega. Bratjo Slovenci! Ima ga u Vas toliko, da bi propala svaka sila , koja bi toga uresa Vas lišiti htjela. Znade to narod hrvatski, koj se od svoje strane opet ponosi, sto takovu narodu ruku, kano bratu, pružati može.tt
Govorila sta za tem od strane Hrvatov še gosp. R ihta r i č in gosp. Zorič, od kterih zadnji je sklenil svoje besede s zdravico, ki jo je napil krasnemu spolu, vrlim slovenskim gospem in gospodičnam, ki je bila s tem večim veseljem sprejeta, kolikor veče je bilo število pričujočih njih , kterim je veljalo. Resnica je , da možaki povsod imenujejo lepi spol dušo vsacega društva; al vendar moram reči, da ta misel ni bila edini vzrok radosti, ki se je posvetila vsacemu na obrazu, ko je začul lepo to zdravico; pravi vzrok je bilo trdo prepričanje, da so žene duša tudi domačega življenja, da so one vrtnarice, ki prve spu-šajo serne domoljubja v mlade srca, in ga zopet njegujejo in varujejo, dokler ne požene močnih korenin, da kljubujejo nevihtam, ki tolikrat nad vrhom mladega drevesca divjajo, ter ga silijo, da bi se pripognilo v prah. Al matere slovenske ga goje in ga bodo gojile , da se ne bo priklonil^ temuč da bo obrodil obilen sad , in ravno zato zna narod čislati vrle Slovenke.
Sledile so potem zdravice dr. Bfeivveisu, mnogoletnemu vojaku pod narodno zastavo, zatem gospodu Cernetu, vrlemu zagovorniku slovenskega naroda na državnem zboru, in diki jugoslavenski, presvitlemu škofu Strossmajer-ju. ^) Zahvalil se je tudi za zdravico , ki jo je , kakor smo že omenili, gosp. dr. Toman štajarskim Slovencom napil, gosp. dr. Srnec, in med drugim rekel: „Ko sem se vozil iz Maribora v Ljubljano, in smo bili blizo kraja, kjer Savina teče v Savo , me popraša nekdo, kje da je vendar prava meja med Štajarskim in Kranjskim. Na to mu odgovorim jaz: Mi Slovenci ne poznamo tukaj meje; pri Spielfeldu gori prašajte za-njo."   Zivio ! je zagromelo po celem društvu.
Omeniti moram še prizor, ki je vsem pričujočim globoko v srce segel. Prišla je dalječ od Trsta sem kmečka žena s svojim sinom, abiturientom, če se ne motim, tržaške gimnazije. Staro ženo v prijazni narodni obleki so posadili gospodje v sredo med-se, in vidilo se je, kako je pri celi veselici srce ji od veselja igralo, kako je poslušala besede vrlih govornikov, da jih sosedam svojim, kadar se vrne, povedati more. In kakor bi mignil, je utihnilo celo družtvo, ko priskoči dr. Toman k nji, ter jo prime za roko, rekoč: ^Pozdravljeni, mati, v našem društvu zavoljo domoljubne Vaše čuti, zavoljo narodnega duha, ki Vas je tako dalječ od jadranskega morja sem pripeljal. Pozdravljeni tudi zato, ker zastopate danes v naši sredi kmečki stan, prvi stan. In vse kmečke slovenske matere , ki so odredile že toliko izvrstnih sinov za svoj narod , in jih še odgojujejo , pozdravljam s tem, ko Vam podajam roko, v imenu društva, ki se veseli, da Vas ima danas v svoji sredi. Bog Vas živi!a Ginjen je bil vsak, ko je vidil, kako je g. govorniku vsaka beseda šla iz globočine srca, in kako je zopet nepopisljiva radost ženi igrala  v vsaki žilici postaranega lica,   ko ji je
*) Napil je tudi g. Zamik dr. Dominkusu iz Maribora in njegovi vrli soprugi; dr. Dominkuš se hrabro vojuje za vpeljava slovenskega jezika, in mamktero oviro je že podrl.
297
segel v roko. Ginjena sta se zahvalila mati in sin pred odhodom za tako srčno prejetje. Vsa čast tedaj tudi vrednemu sinu, ki je kmečko mater pripeljal tako dalječ na narodni shod, ter se ni obotavljal, pokazati, odkoda da mu je rod.
Napije se gospod Zarnik zdravico Crnogorcom, da bi jih sreča spremljevala v slavnem boju za križ in svobodo sveto.
Slednjič pa omeni gosp. dr. Toman predlog, ki ga je bil lansko leto v tem času storil, in ki je bil tačas navdušeno sprejet, da bi namreč ta shod imel literarni pomen s čitanjem novih del posamesnih pisavcov , ki bi se potem po odboru presodile; za najizvrstnije delo bi pisatelj dobil lovorov venec, za delo pa bi se skrbelo , da pride skoraj v natis. Ko bi bilo mogoče , celo to podvzetje do letos v red spraviti, bilo bi se razglasilo že pred po kovicah" , da bi bili pisatelji povsod to zvedili. To letos ni bilo mogoče. Al zato naj nihče ne misli, da je lepa ta ideja zaspala. Z vso močjo se bo delalo , da se prihodnji shod tudi s tem poslavi, in si postavi trden spominek pred celim narodom. Kot za poskušnjo zaprosi gosp. govornik nadepolnega osmošolca ljubljanske gimnazije, da par svojih sonetev prebere. Težko je bilo sicer zaprošenemu govoriti iz glave, ker pesem zapisanih ni govornik imel pri sebi, vendar pa sem radosten vidil, da so med drugim posebno pri krasni pesmi: „Rajuci moji materi", nekterim sicer ne najmehkejširu možakom solze oči zalile. Daril ni bilo za zdaj odločenih, dr. Toman pa vendar-le obljubi, vrlemu mladenču podariti en venec, ki je pri njem od Vodnikove svečanosti ostal, da se spomni tega dne, in s svojimi pri-jatii krepko gre dalje po poti, ki jo je nastopil.
Šlo je zatem celo družtvo s zastavami na ladje, in ž njimi v sredo krasnega jezera. Bilo je mirno, solnce je že nižalo se k vrhom zapadnih velikanov, ki so tonili v morji svitlobe; tresli sose solnčni žarki po valovih okrog bežečih ladij; bleski grad je kot stari gospodar blagoslavljal svojo družino, jezero, in biser sred jezera, mali otok, in griče na okrog, od dalječ pa so pozdravljale visoke koroške gore v najlepši modri odeji, prepreženc z lesketanjem rudečih žarkov in nebeškim mirom Marijnega praznika. v In na ladjah je donelo zdaj petje, zdaj godba, zdaj zopet Zivio in Slava. Davno je bilo že solnce onkraj gora, in luna se je že gledala v bistrih valovih, ko smo zapustili ladje, ter šli vsaki svojo pot.    Tako smo sklenili prvi dan.
Prav v kratkem naj še povem, kako nam je pretekel drugi dan. Nekaj gostov je še v petek zvečer, nekaj pa v saboto zjutrej odrinilo iz Bleda. Kar nas je ostalo , in bilo nas je še mnogo, se zberemo pred Prešernom , da se odpeljemo ua otok k sv. maši, ki je bila za deveto uro napovedana. Tu pride v družtvo ne samo od Slovencov, ampak od Jugoslovanov sploh visokospoštovani župnik iz Podkloštra na Koroškem, g. Matija Maj ar. Imeli smo potem mašo na otoku. Po maši pa je pričelo zopet veselje na ladjah. Lepšega ni, kot zibati se po čistih valovih v drušini, kjer vsaeega navdajajo euake misli, enake želje, pa odpraviti za en čas iz glave vse, kar nam sicer čelo grbančiti more, ter zagledati se v krasoto okolice, in napajati srce z vre-lom milih domačih pesem, ki ti iz bližnje ladje na uho donijo.
Vozil se je z nami tudi g. baron Kušlan. Ker je bil prejšnji dan zavoljo bolezni zadržan od kosila v Gradu, se zahvali danes, na novo pozdravljen; njegov krasni govor je bil navdušeno sprejet.
Kosilo je bilo potem pri Prešernu. Bilo nas je skupej še okoli 60 oseb, in s posebnim veseljem morem reči, da je bilo obilo število njih, ki so, kakor sem že rekel, duša družtva, in o kterih je že slavni naš Prešeren rekel:
„Da one same nam urjo roke,
Da one same nam glave vedre",
8 kterimi besedami se jim je tudi nazdravilo.
Najlepša zdravlca pa je veljala prečastnemu g. Matiju Majarju, iskrenemu rodoljubu med koroškimi Slovenci, ki je z besedo in djanjem budil Slovence, ko je njih reč tak6 rekoč še v povojih bila, in ki kakor steber stoji na meji med Slovenci, Nemci, in skoraj tudi Lahi. Ganjen od veselja, da je našel še drugi dan toliko domorodcov in do-morodkinj tukaj zbranih, se zahvali g. Majar, ter omeni marsikaj o možeh, ki je ž njimi skupaj delal, in o časih, ki so hvala Bogu, pretekli.
Imeli smo tudi dva vrla mladenča iz To mina, ki se jima je pa tako mudilo, da sta še pred kosilom se vrnila. Malo časa sta imela, pa sta vendarle prišla.
Popoldne je bil ples pri Prešernu , zvečer pa večerja in ples pri Petrami, kjer so se poslovili Hrvatje od Slovencev, ker so se za drugo jutro v Bohinj namenili. Trpelo je rajanje do ene zjutrej ; bilo je vse zidane poštene volje. Drugo jutro se je razšlo družtvo, zadnja najstanovitnejša četa pa se je vrnila še le popoldne s zastavami proti Ljubljani.
Pred ko položim pero iz rok, moram še par besedi sploh spregovoriti. 'Znano je celemu svetu, da se ni ne vabilo, ne prigovarjalo, ne priduševalo, da bi gosti prišli v Bled, ampak govorica med prijatli in znanci je bila edina oznanovavka cele zabave. Naj ne mislijo brezzuačajni dopisniki brezznačajnih časnikov, da to zavoljo njih govorim; za nje se ne menim. Rekel sem to le zato, ker se je od več strani izrekla želja, da je čas, za take shode, ki prav osnovani od velike koristi biti morejo, in ki jih dan današnji marsikteri narod obhaja, očitno stopiti na noge, in po odboru in jasnem programu napraviti izvrstno narodno slovesnost, ker v takih okolšinah, kakor so bile letos in lani, se je le čuditi, kako je mogoče svršiti vse v takem redu kakor se je svršilo. Če na delopust praznika nihče ne ve, ali bo 10 gostov prišlo, ali pa še toliko ne, drugi dan pa ;e jih znajde na mestu 100 do 150, odkod prostora zanje, odkod pripraviti kosila, kako sploh odločiti red zabave? Pomagala nam je sicer naravna okretnost izvrstno iz vsake zadrege , ker nismo tako trdovratni programisti, ki vse le po sekiricah igrati znajo, drugač pa osupnjeni strmijo, zato pa vendarle želimo, kakor smo že rekli, da ktero družtvo očitno celo reč v roke vzame; in ljubljanska čitavnica naj nam ne zameri, če ji to pokladamo na srce. Vspeh malega truda bo velik.
Od bleškega jezera 24. aug. Ne, da bi se v besedo spušali s „Triestercow in „Tagespoštoa, ki niste odgovora vredne, ampak le, da tistim, ki so brali nesramne dopise iz Bleda o shodu tukajšnem, pokažem resnico, pošljem „Novicamu sledeče vrstice. Dopisuna „Triesterčnit4 in „Tages-poštni" pravita, da pri letošnjem shodu so bili le „fantjeu v Bledu. Čeravno se ponašamo s takošnimi „fantiu, ki jih mi imamo in za ktere so nam naši protivniki zavidni, moramo vendar tudi povedati, da ni bil bleski shod samo „fantovšk" shod, temuč da so prišli od blizo in deleč veljavni možaki: spoštovani trgovci in posestniki, duhovniki, doktorji in profesorji in drugi možje, kterih slavno ime deleč sega čez temena suhoparnih dopisnih možganov.— Grda laž je, da po velikih overah nam je en duhoven gospod iz Hrvaškega sv. mašo bral, ker ne le prvi, temuč tudi drugi dan smo imeli svojo sv. mašo; 2. dan so nam jo častiti faj-mošter z Grada gosp. Peharc na jezeru obhajali. Grda laž je, da je hotel nekdo zavoljo majhnega besedovanja nekega nemca v jezero vreči! Poprašajte le tistega debelega mo-žička, ki ga imenujete B. iz Koroškega, pa ne B. iz Trsta, kteremu so le uni dopisuni osodovo 7,Jonasovo" namenili* pa vam bo — ker zavoljo prič tajiti ne more — povedal, v čem je obstalo ono besedovanje. Vsi gosti tukajšni, razuia mrvice nemškutarjev, so bili razkačeni čez to laž, ko se jim je bila ^Tagespošta" brala, in bili so tu Angleži, Lahi in Nemci, kteri na našem shodu celo nič spodtikljivega niso našli.    Krona vseh laži pa je še ta, da so bleski gostivni-
carji rekli, da jim je ljubše, ako ne pride ta družba drugo leto več v Bled. Čeravno se že na prstih lahko izrajta, da so gostivničarji veseli, ako v 2 ali treh dneh zaslužijo kakih 500 (1. in se po tem samem že lahko posname grda laž, sem vendar po gospej Petranovi in gosp. Prešernu še posebno pooblasten, dopisuna „Triesterčnegaa in „Tages-poštnega" očitno pred vsem svetom za nesramna lažnika oklicati in gospa Petranova me je se zraven tega prosila naznaniti, da je z veseljem pripravljena za drugo leto, ako se ji pred pove, koliko gostov da pride, za vse potrebe, ne samo za jed, temne tudi prenočišče skrbeti.
To dajem „Novicama na znanje, da svet zve, kakošno blato naberatc „Triesterca" in „Tagespoštau v svoje liste, in kako veličastna je naša reč vkljub vsem gadom in pe-klenščekom!                                                Jož. Strmolčan.
Iz Loke 20. avg. :$: Veseli rojstni dan presvitlega našega cesarja smo tudi mi Ločanje obhajali prav slovesno 8 sv. mašo. Opoldne je bil obed. — 17. dan t. m. je bilo pri nas spet nemško gledišče, — pa spet je slana vzela poslušavce; revnim so se obljubili „čistiu dohodki, pa kje se bojo vzeli, ker še „Bruttoertrag-a" ni bilo? Loka ni bila nikdar terain za „Romeo auf dem Bureau" — pa tudi nikdar ne bo. O marsikteri reči, resni in smešni, bi lahko še kaj pisal, pa raji pokrijem s plajščem pozabljivosti. „ Vsaka reč Je en čas trpi", je rekel Gorenec, ko je Francoza zibal.
Iz Ljubljane. V poslednji seji deželnega odbora, v kteri se je obravnovalo več za deželo našo v dnarnih zadevah zlo važnih reči, je bilo tudi sklenjeno, presvitli cesarici pokloniti srčno vošilo, da je spet zadobila ljubo zdravje.
—  Od vseh krajev nam dohajajo vesele novice čbe-larske , ker ajda tako neznano lepo stoji, da nek že 30 let ne tako kakor letos. Z nekim strahom so jo letos naši gospodarji sejali, ker takrat je bilo vreme mrzlo in so od vseh strani prerokovali zgodaj slano. Nismo sicer všli še nevarnemu času; al veseli se nadjamo, ako Bog da, da ji uidemo.
—   Iz Londona se je že povrnilo te dni tistih 12 Ljubljančanov , ki so šli z dunajskim vozovlakom razstavo ondašnjo ogledat, pa so bili tudi 7 dni v Parizu in so sicer za 300 gold. v 16 dnevih veliko sveta in veliko reči vi-dili, ki jih ne morejo prehvaliti; postrežba jim je bila za ta majhni dnar povsod prav dobra; le dobre noge je mogel imeti, kdor je s to družbo šel, ker vse se je v naglici opravljalo; počivati ni bilo časa. — Te dni se je spet podalo nekoliko Ljubljančanov v London. — „Laibachercau je prinesla te dni od gosp. Vollmerja en „Eingesendetu iz Londona 18. avg., na ktero „Eingesendet" so ^Novice" prejele sledečo poslanico gosp. Vollmerju: „Vi pišete mestnemu odborniku gosp. Horak-u in menda tudi nam drugim mestjanom , za kterih denarje ste šli v London, da ste ,,zdraviu in se „dobro počutite" v Londonu. Mi Vam na to srborito poslanico le to odgovorimo, da tega, da se za naše denarje „dobro počutite", nam ni bilo treba naznanjati, ker to sami dobro vemo; le to smo mi željni zvediti: ali nam bote kmali djansko pokazali, koliko prida bo obrtnijstvo naše imelo od tega, da ste v Londonu za naš dnar. To pa ste čisto pozabili omeniti v svojem ,?Eingesendet*;. Zato tistega ^poročnika", ki je Vašo poslanico naredil za „Lai-bacherco", prosimo, naj Vam tudi mojo pošlje 5,in die Stadt der Nebel"'  kakor Šuselka pravi.        Juri Pajk,  mestjan.
—   (Poberki iz raznih časnikov.) Ta teden, kolikor smo zvedili, so časniki „ex professo" Slovencom „prijazniu prežvekovali le laži o obletnici mariborski in shodu bleškem. Ker o unem smo že svetu odkrili resnico, o tem pa današnji list „od jezera bleškega" kaže nesramnost ostudno, nimamo danes nič druzega omeniti kakor samo to, da je lažnjivi dopisun si še „Hansjurgelnaa najel, da v dokaz „nemške kulture" razžaljivo divja zoper dr. Tomana zastran tistega mariborskega govora, kterega so slišale le — predolge ušesa.
298