Iz prctehlosfi železnice. Pred 107 leti je stekla prva železnica na progi Liverpool—Manchester. Za poskušnjo so dovolili 30 potnikom vožnjo, fci pa ne sme biti hitrejša kakor 40 km na uro. Vendar se je vkljub tej omejitvi vse upiralo taki strašni hitrosti. Rekli so, da je taka hitrost škodljiva za tiste, fci se bodo vozili v vozu in tudi za nedolžne gledalce ob plotu, iki bodo dobili omotico od take brzine, ali pa bodo celo znoreli. Ko so v Ameriki uvedli v brzovlakih prve jedilne vagone, so se temu poizkusu najsilovitejše uprli vsi kolodvorski restavraterji. Protestirali so v interesu zdravja potujočega občinstva, da bi se taka norost dovolila. V protestu so rekli: »Uživati hrano v tresočem se in majajočem se železniškem vozu je nevarno za zdravje, ker lahko povzroči, da se čreva zmešajo.« Železniške družbe so ta protcst kolodvorskih restavraterjev ukrotile na ta način, da so jih povabile k sodelovanju pri družbi, katera se je osnovala za vzdrževanje jedilnih vagonov. No in kolodvorski reslavraterji so zdaj uvideli in proglasili: »Silna dobrota je za vsakega potujočega, ki se resno briga za svoje zdravje, če more mirno sedeti v jedilnem vagonu ob pogrnjeni mizi ter v miru in z dobrim tekom uživati obed, zraven pa skozi okno gledati vednb menjajočo se sliko pokrajine.« Leta 1860 je pruski minister za delo v posebni okrožnici vprašal vse podrejene organe za svet, ali ne bi kazalo v železniških vlakih vpeljati stranišča. Skoro vsa železniška ravnateljstva so odgovorila, da se kaj takega skoro ne spodobi. Ker pa je občinstvo le zahtevalo, da se vlaki opremijo tudi s stranišči, se je pruska vlada udala in sprejela kompromis, ki se je glasil: »Stranišča se vpeljejo v železniške vlake, a kdor jih hoče rabiti, mora plačati 10 srebrnih grošev.« Jurij Pullman, iznajditelj in tovarnar svetovno znanih in po njem imenovanih železniških voz, je prišel na misel graditi take vozove, fco se je neko noč vozil iz Chicaga v St. Louis v starih majhnih vozovih, ko je moral vso noč prečepeti v kotu brez spanja. Leta 1859 je napravil (tedaj je bil še mlad inženejer) prvi spalni voz, ki pa je bil kurjen še z železnimi pečmi na drva in razsvetljen s svečami. Še le pozneje so vpeljali petrolejke, medtem ko so železne peči še dolgo ostale. Koliko je verjetnosti, da se dandanes človek ponesreči na železnici? Moderna statistika je izračunila, da se ena huda nesreča primeri v splošnem na vsakih 121 milijonov prevoznih kilometrov. Zatorej bi se moral človek voziti 121 milijonov km (pri sedanji hitrosti naših vlakov bi se po tej progi vozil 150 let dolgo), da bi mogel z gotovostjo pričakovati, da se bo skoraj ponesrečil.