TEMINA MED DVEMA ZARJAMA
Vem, tisti temni, visoko povzeti g n|en mrč se bo spustil. Prej ali slej bo odnehal. Triglav že gleda ven. Mora biti prvi. Kakšni gozdovi: okrog mene samo bukovje, Iznad Lomov In tja proti Hrušici je več smrekovlne. Krn se lušči. A ga viš! In Batognloa, Rdeči rob, dragi Peski! Nič mi ne manjka. Grlncam habanco In paradižnik z domačega vrta. Kapljico zlagoma srkam. Ženo imam na seminarju nekje na Kranjskem, sine ima devetnajst let. Na javorniškem razglednem stolpu (1240 m) čakam noč. Bogatin sem. Ta trenutek, se režim, je prav trapasto imeti tako tlačanski priimek kot je moj!
Noč pride sama od sebe. Plohi so kar topli Kako prljajo mojemu križu! Šplčje in Rjavina sta stopila iz zadržanosti. Golaki so blago izostrifi grebene. Goveji zvonci v Lomeh mi intonlrajo dihanje in bivanje. Motorka ima komaj kaj drugačen glas. Rumeno, zlato, kje si? Le poda h ni, le poda h ni, potrpežljivost je mati modrosti! {Tisočkrat sem jo slišal.) Glej, zdaj sta zunaj še Kočna In Grintovec, Za ceio družbo jih je že. Počlkal sem habanco. Počedif sem za sabo in posteljo sem tudi pogrnil, preden se stemni. Sonce kar pojema. Bo še vetrlč utihnil? Stan se je že docela izprsil. Velika bela ptica leti čez Vodice. Zakaj je bela? Je galeb zašel s poti? Hribi so gladki, kot bi ušli z mojih platen. Kaj tudi brnijo? Člčik, čiiiki se v bukovju pod mano oglaša ptička. Z ajdovske strani toplo vleče, zvonci v Lomeh so utihnili, živali so torej poskrili.
Ne, sine, na tvojo mamo sem mislil tedaj, res, ne zameri, ničesar drugega ni bilo v meni. Otroci se rodite po svojem rojstvu. Enajst do osmih. Sonce je šlo Zdaj se bo celo dan nad črnimi gozdovi sprevrgel v noč, to bo
pač počitek. Naj si še oči oddahnejo. Po dolinah še ni luči. Nekaj glasov se potepa z vršnim vetrom. Od kod so se vzele te rdeče? Mrč je sedel v doline in jim naredil prostor Vzhodna stran se je unesla, obrisi domačih gora so se izostrili, a na zahodu je vse rdeče. Golaki so se zatolkli v škrlat. Strašno je. Krajina je otrpnila, v dolinah je zgolj tema. Grebeni se rišejo bolj In bolj, zdaj, na noč, so le prišli do besede. Zmeren veter jim dela potuho. Poglej, sine! Kakšna široka, široka svoboda! Biti sam z nebom In gozdovi je prešernost brez meja. Dobra družba prija. Smeješ se resnim stvarem, hvališ neumnost, mežikaš kakor te je volja, sam vlečeš plotove med dobrim in manj dobrim, skačeš z ojnlc, bzikaš čez galendre, pošiljaš sebe v maloro, blebečeš, piješ dan, lokaš noč...
ČEZ NEBO PIKAJO ZVEZDE
Flrklc na devet je. Gozdovi so ušli, le sredi živahne misli so pustili žgečkljivo sled. A nebo je zgovorno, z neznanskim zamahom so se slikarsko zbližale barve In luči. Obsut z nočnim mirom glasno zapojem. Katero? Mar ono zanosno - imam tri ljubice? Pet do pol devetih. Še zadnji dias. Stolp pod mano se rahlo trese. Na spodnji ploščadi me čaka vreča. Ob trije na devet ne vidim ničesar več. Vse zgodbe so povedane in poslušane. Spustim se po lojtri. Deset do devetih. Ležim vznak, pojem pesmi iz starega kapljaškega repertoarja, a čez nebo pikajo zvezde: rdeče, rumene, turkizne, bele. Kakor gledam - tako jih vidim. Na lice ml prinese osušen bukov list. Kako glasen! Zasplm sladko In praznično. Devetnajst mladih pomladi me poboža po ličku, na očke ml pritisne ljubčka. Zvezde me zagrnejo. Njihov plašč je brez teže
HOJA IN PLEZANJE NA LEPO, NEVARNO MEJNO GORO _
SONČNI ZAHOD NA MATTERHORNU
FRANCI HORVAT
Ponedeljek, 10. avgusta, je naš dan, ko naj bi odšli proti Matterhornu, pred tem pa v Dolomite: Božo in Blaž Razlag ter moja malenkost. Prednost te naveze je, da se dokaj dobro poznamo, slabost pa, da smo trije. Nekaj čez sedmo je Božo tu in že drvimo proti Gradcu, nato v Celovec. Beljak In Špital do Sllliana na avstrijsko-italijanskl meji, v Cortlno dAmpezzo pa prispemo popoldne čez prelaz Misurino. Ker si je Božo že prej ogledal, kje bomo prenočevali na Misurlni, smo se vrnili na to sedlo. Zame je našel napušč, ki mi je nudil
zavetje pred dežjem, Božo in Blaž pa sta prenočila v avtomobilu.
Že okoli šeste se odpeljemo proti koči Auronzo. Še sanja se nam ne, kako se bo ta dan oziroma plezanje zavleklo. V Veliki Cini Imamo namen preplezati Dibonov raz. Tine Mihelič opisuje elegantnost in izpostavljenost raza. Le dolžina me je malce plašila: smer je dolga 500 metrov, kar ni malo za trojno navezo. Že iz vodnika mi je znano, da bo prvih 120 metrov najtežjih. Zato plezam počasi In preudarno. Prvi raztežaj je kratek In teče po poči na poličko. Nato se stena postavi še bolj pokonci, ponekod smer pelje povsem po razu. Raztežaj sledi raztežaju, ska-
la je solidna, tu in tam pa se najde Se kakšen klin. Vsa stojišča so opremljena. Ker smo trije, vsa stvar poteka dokaj počasi. Celotno smer plezam kot prvi, drugi je Blaž in na koncu Božo. Nekatera stojišča so kar pretesna za dva, kaj šele za tri.
DOLOMITI ZA UVAJANJE
Ure so minevale kot le kaj, smeri pa ni bilo konec. Zadnji sprehodi na greben so bili posebno doživetje. Desno se je bahala popolnoma navpična severna stena, pod mano pa je bilo me I išče slabih 500 metrov nižje. Izpostavljenost je izredna. Nekako proti večeru, ko Mala Clna res postane majhna, priplezam na tako željen predvrh. Bližnji vrhovi Izmenično pokukajo iz megle, ki se že nekaj časa podi sem ter tja.
Najprej iščem prehod na grušč pod sabo in končno najdem klin za vrvni spust. Odpeljemo se v gruščnat kotel, nato pa hitro na vrh. Dan ugaša, mi pa smo na vrhu, s katerega je kar težko sestopiti. Prvi metri sestopa so nezahtevni, pri krožni polici pa se je bilo že potrebno spuščati po vrvi. Zaradi občasne megle je kar težko določiti pravo smer sestopa. Nekajkrat se za kratek čas ustavimo, da najdemo pravi prehod Luna se občasno odkrije, nato pa zopet zakrije kot sramežljiva dama. Ko že mislimo, da smo rešeni, izgubimo sled. Spuščanje po grapi ni obrodilo sadov, tudi prečenje levo in desno ne. Po nekajurnem iskanju prehoda se dogovorimo, da preostanek noči predremljemo na udobni polici. Z Blažem se položiva v bližnji ko-rltasti polici, Božo pa je pod nama. Toda ko se telo ohladi, se prične šklepetanje z zobmi. Končno se je rodil dan in obrisi stolpov in grebenov postajajo jasnejši. Grapa, ki je pod nami, se izkaže za neprehodno: še enkrat bo
Rebecca na vrhu Everesta
31-letna novinarka Iz Londona Rebecca Stephens Je 17. maja letos. skoraj natačno 40 let po legendarnem podvigu Edmunda Hillarja In Tensinga Norgaya, kot prva Britanka stopila na najvišji vrh na svetu. Ii baznega taborišča je odšla proti vrhu po tednu dni čakanja zaradi slabega vremena a tremi šerpaml In britanskim alpinistom Johnom Banyjem, Zadnji del poti sta alpi-nistko, za katero pravijo, da ji pomanjkanje Izkušenj nadomeščata odločnost In pogum, spremljala le dva šerpe. Ob prihodu na vrh Everesta je bilo vreme jasno in mirno. Uspešna alplnlstka je članica ekspedlcije OHL Everest 40, ki namerava v Himalajski sklad Edmunda Hlflary|a zbrati milijon funtov.
Javno stranišče pod Everestom
Britanski dnevnik Daily Telegraph Je poročal, da so pri trenutno SO alpinističnih odpravah, ki so namenjene na vrh Mount Everesta, In tisočih ljudeh, ki pridejo vsako leto do baznega tabora pod to goro na višini 5336 metrov, vedno večji problemi z odpadki. Razpadanje organskih snovi je namreč zaradi nizkih tem. peratur in pomanjkanja kisika počasno in tako zdaj premišljujejo, kako naj bi uničili te odpadke. Zdaj je namreč na pobočjih Everesta kakšnih 50 ton odpadkov.
potrebno prečiti na desno in poiskati možice, ki peljejo h grapi, po kateri se ponoči nismo upali spuščati. Nekaj časa gre prav lepo, ko pa pridemo do klinov za spust, je plezanja konec. Potrebno je še nekaj spustov do grape, po kateri sestopimo do poti. ki pelje do parkirišča pri koči Auronzo. Tam spakiramo opremo in se odpeljemo v toplejše kraje. Nekje med Misurino in Cortlno se ustavimo, napolnimo pajčevinaste želodce in se zleknemo na toplo sonce.
HLADILNIKI IN TELEVIZORJI Z GORE
Pot nas zatem iz Cortine vodi pod Tofano, nato pa zavijemo proti dolini Gardena. Vreme je dokaj spremenljivo, zato je z razgledom bolj slabo. Mogočni Sasalungo s svojo 1000-metr-sko steno se občasno prikaže Iz megle, Seilni stolpi pa so kot ogromen grad iz pravljice. Ker nam je dolomitskih cest dovolj, se spustimo na avtocesto proti Bolzanu in Bergamu. Dogovorili smo se, da bomo prespali ob jezeru Garda, zato z avtoceste Verona-Milano zavijemo k jezeru, odkrijemo odlično parkirišče zraven obale, tam prespimo in se naslednje jutro po avtocesti odpravimo proti Milanu. Po nekajurni vožnji se avtocesta cepi na torinsko in montblanško. Pri St. Vlncentu zapustimo avtocesto in zavijemo v dolino, ki nas bo pripeljala pod tako žeijeno goro. Po nekaj kilometrih se prvič prikaže Matterhorn Ko ga takole od daleč opazujem, ml srce prične hitreje biti: želja in strah sta pomešana, V ušesih mi pozvanjajo besede Danija Bedrača, da so tam nemogoče razmere, saj tod letijo skale, velike kot hladilniki in televizlrji.
Iz Cervinie je Matterhorn še bolj grozeč Vrh je »pocukran« z novim snegom, kar je slabo znamenje, Prvi obisk na vodniškem uradu nam je vlil upanje, da pridemo vsaj na vrh. Ženska, ki je tam zaposlena, nam natrosi precej informacij o poti in o vremenu, ko pa vidi, da smo trije, zmaje z glavo. Vidim, da hoče reči »Počasni boste«: naš benjamin Blaž šteje namreč šele petnajst let, toda za sabo ima že vrsto vzponov od Gross-glocknerja do Grand Paradisa, Mont Blanca in Breithorna, v skali pa je plezal dobro petico.
AKL1MATIZACUA NA BREITHORNU
Ker bo vreme še držalo, gremo za aklimatizaci-jo na Breithom. Ta lahek štiritisočak bo ravno pravšnji, da se prilagodimo na višino. Dokupimo še nekaj hrane, si pripravimo nahrbtnike in se zapeljemo do gondole. Na Plan Maison (2555 m) je potrebno presesti in nato še na Laghi Cime Bianche (2812 m). Zaradi višine je na Piateau Rosa (3480 m) dokaj sveže, veter pa še dodatno oblaja ozračje. Ura je pet popoldne, smučarji so že odšli v dolino. Tep-talniki gladijo smučišča na ledeniku, kajti tu je smuka vse leto. Določeni predeli so pozimi celo
PLANINSKI VESTNIK
Matterhorn - nevarna gora tolikih želja
zaprti, da bi bila tod poleti ugodna smuka. Gremo v kočo, ki bolj diši po hotelu kot po planinski koči. Videz je boren, cene pa so astronomske: spanje za dva z zajtrkom stane 60.000 lir, brez zajtrka 50.000 lir. Sam si nisem delal prevelikih skrbi glede spanja, saj sem imel v nahrbtniku spalko.
Malo po peti uri se zbudim, zbudim še prijatelja, ki sta spala v sobi, in po krajšem zajtrku zapustimo kočo. Pričenja se daniti. Navez, ki so namenjene na Breithorn, je precej. Nekatere prehitevajo, druge zaostajajo. Gaz, ki vodi na vrh, je dobro shojena. Na levi je Mali Matterhorn (3883 m) že na švicarski strani, na desni pa se vlečejo Breithorn i (Zahodni, Centralni, Vzhodni). Po slabih treh urah smo na najvišjem Brelt-hornu (4164 m). Na vrhu je bilo že nekaj navez, še posebno je bila zanimiva francoska družina, ki je zapela svojo himno. Po fotografiranju se odpravimo še na Centralni vrh (4159 m): potrebno se je bilo samo spustiti na sedlo med obema vrhovoma in nato iti po grebenu proti vrhu. Opasti, ki so krasile greben, so bile precejšnje, zato previdnost ni bila odveč. V slabi url smo bili na tem vrhu in ker nam ni bilo niti to zadosti, smo se še ogledovali po bližnjih vrhovih in se odločili, da poskusimo še na stranski vrh Centralnega Breithoma, Na sedlu med obema vrhovoma pustimo dereze, cepine in nahrbtnike in po deloma kopnem grebenu plezamo proti špici, kjer si uredim varovanje, kajti ta skalna špica je res izredno izpostavljena. Od tu naprej se je potrebno spustiti na se-delce, po nekaj korakih pa si na vrhu. Ta predel okoli špice Božo poimenuje Hudičevo nihalo, višina pa je še vedno prek štiri tisoč metrov. Po nekaj mučnih trenutkih mi uspe preplezati to »nihalo«, pa tudi moja prijatelja se malce namučita čez to mesto. Do vrha je le še nekaj korakov.
ZERMATTSKI LEV
V dolini se zapeljemo na parkirni prostor za avtomobilske prikolice, kjer si postavimo šotor. Ko je šotor postavljen, pripravljena hrana pa v naših želodcih, se ullje dež. Naslednji dan je bil dan počitka in temu primerno je bilo tudi jutranje poležavanje, popoldne pa smo pripravljali opremo za »goro vseh gora«. Švicarji ji pravijo Zermattski lev, lahko pa bi bila tudi kakšna skrivnostna Sfinga ali kaj drugega. Priprava je bila temeljita. Za določene stvari, ki sem jih pustil v avtomobilu, mi je bilo kasneje žal, toda vseeno je bil nahrbtnik zajeten (25 kg). Noč je bila burna, polna čudnih sanj, ki so me vznemirjale in strašile. Ker smo se odločili, da se peljemo z gondolo do Plan Maisona, prva pa pelje ob osmih, smo vstali malo čez šesto. Po obilnem zajtrku se napotimo proti spodnji gondolski postaji, od zgornje postaje pa gremo proti koči Abruzzi (2802 m), ki je dobro uro oddaljena. Pot je dobro shojena in markirana z rumenimi črtami oziroma trikotniki. Na poti prehitimo vodnika, ki pelje starejši par do koče. Njim se ne mudi, ogledajo si lahko vsak kamen, mi pa smo namejeni do koče Carrel (3835 m). Južna stena Matterhorn a dobiva vse večje razsežnosti, moja psihična stabilnost pa je vse manjša. Čeprav je lepo vreme, se bojim kamnitih plazov (hladilniki, televizorji). Malo pred kočo je jezerce, v katerem plavajo postrvi, voda pa je tako čista, da bi jo lahko pil. Koča je v izredno slabem stanju, notranjost je zelo zanemarjena, duh po gnilobi in trohnobi me prežene iz nje. Pot naprej je še nekaj časa dobro shojena, predvsem do Carrelovega križa. Na tem predelu je precej pogosto videti spominske plošče, ki pričajo o davku, ki ga je gora vzela Ugotavlja-
455
PLANINSKI VESTNIK
456
mo, kakšne tragedije so se morale dogajati na tej tako zaželjeni gori. Kar ne morem si predstavljati prvih osvajalcev, ki so s takratno opremo prišli na vrti,
NOČ V PLANINSKI KOČI
Že smo pri prvem snežišču, ki je dokaj položno. Nato pot zavije v krajšo grapo, kjer je potrebno že malce več plezanja. Drugo snežišče obi-demo po desni. Dva Francoza, ki sta nas prej prehitela, sta sedaj sedla k malici. Malo pred Testa Leone pot zavije desno. Prečka je zaradi krušljivosti dokaj nevarna. Na snežni veslni je potrebno še posebej paziti. Zaradi hudega prepiha na sedlu urno pohitimo naprej. Tu se težave stopnjujejo, potrebna je že uporaba vrvi. Napredovanje se upočasni, predvsem pri vrveh, ki na nekaj mestih olajšajo vzpon. Okoli štirih popoldne smo pri koči, ki je dobesedno pripeta na greben. Nad to kočo je še ena, ki pa je manjša in nosi starejši datum. V koči je že zbrana čedna druščina z vseh vetrov. Nekako najbolj simpatična se mi zdita Američana Mark in Suzane, ki sta zdravnika iz Philadel-phije. Povesta, da sta prav tako namenjena prečiti Matterhorn - po Italijanskem grebenu gor in po Homliju dol. V Evropi sta že nekaj časa. Obiskala sta že nekaj vrhov, nekaj pa jh še bosta, če bo vreme ugodno. V Y ose mitih sta plezala v El Capitanu in Half Domu, pridno pa obiskujeta tudi druga znana plezališča. V koči je prostora za kakšnih 30 do 40 ljudi na skupnih ležiščih, če je potrebno pa še za kakšnega več. Ko se stemni, smo vsi na svojih mestih, kajti zjutraj se tu zgodaj vstaja: okoli druge ure so prvi že pokonci, malo pred četrto pa je prava zmešnjava ljudi in opreme. Ko gre glavna vihra mimo, se spravimo še mi pokonci. Zvezde ugašajo, dan se rojeva. Že sedaj vem, da bo zelo dolg in naporen. Prvi previs nad kočo dokaj hitro premagamo -kijub močnemu sopenju. Smer pelje na desno stran grebena, po dveh ra2težajih pa se mu zopet približamo. Stojišča so opremljena, tu pa tam je še kakšen vmesni klin, na zelo Izpostavljenih mestih pa visi kakšna veriga. Opazim, da so napravljena sidrišča za spuščanje, kajti če tu prične treskati, je lahko pravi pekel. Grebeni so zelo primerni za strele, še posebno na takšnem osamelcu, kot je Matterhorn. Toda danes je čudovito vreme, le veter močno piha.
DVA KIPA NA GORI____
Malo pod tako imenovano »Kravato« pridemo na greben, ki je precej izpostavljen, kakšnih sto metrov pod Pic Tyndallom pa se prvič resneje srečamo s snegom. Preobujemo se v plastične čevlje in nataknemo dereze. Sneg je pomrz-njen, tako da kar hitro napredujem. Srečam že prve, ki se vračajo z vrha. Z Božom soglašava, da vrh ne more biti daleč. Toda kako sva se
zmotila! Greben, ki povezuje Plc Tyndall in vršno glavo, je na nekaj mestih ozek in izpostavljen. Dan se je že pošteno prevesil v popoldan, mi pa še vedno nismo na vrhu. Iz opisa mi je znano, da nas čaka še kakšno težko mesto. Priplezamo do dveh snemalcev, ki čakata, da ju bo pobral helikopter; kasneje sem zvedel, da so snemali podvig Hansa Kam merlander ja, ki Je v 24 urah v gori splezal štiri smeri. Že se večeri, ko začutim, da vrh ni daleč. Še nerodno mesto, nato za vogal, kjer strupeno piha - in vrh je pred mano. Kar verjeti ne morem, da je konec vzpenjanja, Za mano sta že Božo in Blaž, ki sta prav tako vesela, da smo na vrhu. Ko pogledam njune izsušene ustnice, se šele zavedam, da sam nisem nič boljši. Po vzponu je seveda potrebno še sestopiti, toda noč že trka na vrata. Napravimo nekaj posnetkov s sončnim zahodom pri križu, ki je med obema vrhovoma, italijanskim in švicarskim. Snežna gaz med vrhovoma je zelo ozka, tako da vsak nepravilen korak lahko pomeni padec čez severno ali južno steno. Sonce je zašlo, postaja vse temnejše, veter pa neusmiljeno brije. Ko nadaljujem do švicarskega vrha, opazim v snegu kipec prevrnjene Marije, podobne tisti iz Velike Cine, nekoliko dalje pa v globokem snegu še spomenik svetega Bernarda; žica, ki gleda iz glave, ni svetniški sij, temveč služi kot strelovod.
Zabijem cepin globoko v sneg in varujem pri-jateja. Ker so uhojene stopinje, se kar hitro spuščamo, čeprav je nekaj prehodov čez skale kar nerodnih. Veter postane izredno močan in dodatno ohlaja mrzfo ozračje. Vrv, ki pelje pod vznožje vršne glave, priča o tem, da smo nad težjim mestom. Ker je noč in smo že dokaj utrujeni, se pripravimo na spuščanje z dvojno vrvjo. Tudi luna nam pride na pomoč, da je vsa stvar lažja. Enkrat se kar nevarno zaplezamo preveč v vzhodno steno, ki je izredno krušljiva in je pobrala že precej ljudi. Prečimo na greben in sestopamo po njem, za varovanje pa izkoristimo velike železne kline, ki so zabiti na grebenu.
GORA NAS JE IZPUSTILA
Pod sabo že zagledam prve lučke, ki prihajajo od zavetišča Solvay. Ti so morali na pot že okoli polnoči. Počasi se zdani in vse več je navez, ki hitijo proti vrhu, tudi poklicni vodniki s klienti so med njimi. Okoli desete ure smo končno le pri bivaku Solvay (4003 m). Dokaj utrujenim in neprespanim se nam zdi ta kočka kot iz sanj. Zamenjam film in naredim nekaj posnetkov, toda prave volje nI. Žeja oziroma dehidracija je izredna. Govoriti skoraj ne morem normalno. Stavki so odsekani in nepovezani; če te kdo pozdravi, mu samo prikimaš ali pa iz grla pride nekaj nerazumljivega. V ustih imam poleno namesto jezika, požiralnik pa je robat kot sirko-va krtača.
Po dobrih dvajsetih minutah pričenjamo sestopati. Koča, ki je pod nami, je Se daleč. Zopet traja nekaj časa, da vsa stvar steče, kot je treba - žeja pa je vse hujša. Na nekaj mestih je skala krušljiva in previdnost ni odveč. Za vsakim stolpom se pojavi nov, ki ga je treba obplezatl, nekje se je treba tudi spustiti ob vrvi. Strmina pa ni takšna kot na italijanskem grebenu, Možici. ki bi pričali o pravi poti, so dokaj redki. Nekajkrat malce zaidemo in ubiramo svoje »bližnjice«. Zaradi izredno čistega zraka je vidljivost enkratna in približa objekte, takšna optična prevara pa je tudi z našo Hornlljevo kočo, ki se nam v resnici kar noče približati. Okoli pete popoldne nas gora le izpusti. Pred kočo je precej ljudi, ki počivajo, jedo in pijejo. Prvo, kar storimo, je to, da zavijemo do točilnice v koči. Kupim liter in pol negazirane hladne mineralne vode - toda prvi požirek je kot nož, ki ti reže po grlu, kajti zaradi dehidraclje se je grlo popolnoma osušilo. Naslednji požirkl so previdnejši, tudi pogostejši. Končno se grlo le toliko naviaži, da lahko normalno pijem Mislim, da ne traja več kot deset minut, da pospravimo liter in pol.
Zaradi zasedenosti v tej koči se preselimo v sosednjo - toda o kakšni utrujenosti ali zaspanosti naenkrat ni govora, čeprav smo bili na poti polnih 34 ur. Šele ob desetih zvečer se spravim na skupna ležišča za 16 frankov, a spanec kar ne pride in ne pride. Zaradi preutrujenosti Blaža tlači mora: kliče me, naj bi nadaljevali po grebenu in nekajkrat celo vstane.
DIHANJE NA ŠKRGE
Iz polsna me zbudi pogovor na sosednjem pogradu. Pričenjajo se prižigati čelne svetilke. Ura je dve, kandidati za Matterhom s svojimi vodniki že vstajajo. Ko je prvi naval mimo, sledi naslednji. Vse to se dogaja, dokler ne ostanemo sami: kako prijetno se je obrniti in še malce zadremati! Toda okoli sedme se tudi mi spravimo pokonci. Pojemo preostalo hrano, ki jo je ostalo le še za vzorec, in se odpravimo v Cervinio. Na razboleie rame si oprtamo nahrbtnike, ki so še težji kot včeraj, le žeja je danes precej manjša, in se spustimo na ledenik, ki ga izmenoma pokriva kamenje. Zaradi izredno trdega ledu si moramo na izpostavljenem mestu navezati dereze, nevarno mesto pa prečkamo posamezno. Srce čutim v grlu, diham le na škrge, da ne bi sprožil ogromnih ledenih skladov. Ledeni kosi v resnici dosežejo velikost televizorja In ti dajo misliti. Ko sem čez nevarno mesto, s strahom gledam, kje sta ostala prijatelja. Končno tudi onadva srečno prečita do mene. Na varnem mestu se navežemo in nadaljujemo po ledeniku proti sedlu, ki je na grebenu Furgg. Malo pod grebenom zaslišim grmenje pri Jasnem nebu. Pogledam v vzhodno steno Matter-
horna in vse mi je jasno: opazim tisočmetrski kamnit plaz, ki se vleče od rame do serakov. Ti so nam grozili še pred petnajstimi minutami. Na sedlu si malce spočtjemo in krenemo proti Cerviniji, nekaj časa po moreni, nekaj časa po snegu. Sestopanje je pravi užitek, vode je prav tako v izobilju. Malce pred Cervinio napravimo še posnetek za stara leta, če mi bodo prišla naproti.
Gledam »nedeljske« turiste, ki se sončijo in namakajo noge v ledeniškem potoku, mi pa zavijemo v mesto in naprej proti taboru. Končno nahrbtnik pade pred šotor, naslednji dan pa okoli osme podremo šotor in se odpeljemo proti domu.
Doma smo nekaj čez deveto. Tam nas čaka hladna pijača, mene pa kasneje velika posoda paradižnikove solate. Na tehtnici ugotovim, da kllažni primanjkljaj znaša osem kilogramov.
©dtofgwo
Kritike kranjskega foruma - drugič
Planinski vestnik je letošnji dvojni številki priobčil uredniško poročilo z naslovom "Kritike kranjskega foruma«. V javnosti se je ta tema pojavila že mesec dni poprej v Slovenskih novicah s poročilom novinarja M. KunSiča, objavljenim na dan seje Upravnega odbora PZS. Odgovore In ugovore na trditve nekaterih udeležencev sestanka v Kranju sta podala predsednik MDO PD Zasavja Lojze Anzelc In predsednik PZS Andrej Brvar. Ker se iste trditve pojavljajo v javnosti mesec dni kasneje brez upoštevanja že danih pojasnil, si tega ne morem razlagati drugače, kot da nekaterim ne gre za iskanje resnice, pač pa da za vsako ceno uveljavljajo »resnico«, ki jo razgalja že naslov članka v Slovenskih novicah: »Gorenjci za pogrebce«, Ta drzna misel me preganja toliko bolj, ker je bilo potrebno čakati na objavo odgovora v Slovenskih novicah kar deset dni, da so našli »prostor za odgovor« (besede enega od urednikov).
Zato se bodo nekatere stvari v pričujočem članku ponavljale, za kar se bralcem že vnaprej opravičujem.
Udeležba na sestanku zvenečega naslova, ki ga je sklical predsednik PD Kranj, je bila očitno skromnejša, kot so pričakovali sklicatelji. Čeprav tovrstnih pogovorov o planinstvu še kako potrebujemo, pa sta skromni udeležbi botrovati dve nerodnosti organizatorjev. Prva je bila skrita v samem vabilu brez vnaprej pripravljenih tez razgovora. Zato je razumljivo sestanek izpadel kot planinski Hyde Park, kjer so prisotni v glavnem govorili o PZS tn čez PZS. manj pa o planinstvu. Drugo nerodnost je pov-