394
Pisma o Slovencih in Slovenkah.
II.
Preljubi moj!
Nemški potopisci so večkrat že grajali nesnažnost Slovencev. Jaz Te hočem danes peljati v kraj, kjer stolujete snažnost io čistost. Od dereče Drave, ako začneš pri P taji prek do Mure, najdeš gričast in goričast svet. Griči so večidel pokriti s sladkimi tersmi. Vmes tudi nahajaš zelene gaje in rodovitne dolinice. Celi kraj se res po pravici veli »slovenski raj." Ljudi mu tudi pravijo: mali Stajer. Prebivavci se velijo Pešničarji ia Ša v niča rji, po rekah, ktere tečete skoz ta kraj.
Poleti jih vidiš oblečene v bele platnene berguše,, io čez nje visi snažna srakica ali robača. Bergaše, ako besedo v nemški jezik prestaviš: „Schenkelkleid", pomenijo oblačila ^okoii beder.a
Današnje stoletje je stoletje jezikoslovstva; privoli tedaj, ker vse jezikosluje, tudi meni to veselje.
V nemškem jeziku, to je, staro-visoko-nemškem, pomeni bruoch, lumbare, femoralia, v anglosaksonskem: brok. Stari Vlahi so to oblačilo imenovali: Craccae. tirouch brok, toraj pomeni bedro, Medjimurci še pravijo bersre. in mislijo na bedra; beseda je toraj obče blago iudoger-manskih jezikov, kakor mediški kan ti is, in slovenski ko nt usek, in berguše, bergeše so ravno tako dobro slovenske, kakor braccae vlaške. — Kaj pa pomeni sraki ca? Pojdi od Šavnice do škotskih planin, dalje v zemljo, kjer narboljši lešniiki rastejo, v staro Skandinavijo. Tam bodeš najšel: sarch, sekr, toga, tunika, indusium. Dalje obiši še stare severne Frieae in Este, tam ti bojo povedali, da ser k, sark pomeni Hemd, robačo (srajco). Ker stari Šavnicarji in Tešničarji gotovo niso nagi hodili, ali pa v Skandinavijo in na Škotske planine po srakice; je tedaj ta beseda sopet obče blago indogermaoskih narodov in ne dokazuje, da bi Šavnicarji in Pešničarji bili potomki Škotov in Škandinavcov, kakor halužki kontušek ne po-terjuje, da bi Halužani bili potomki mediških Sarmatov.
Vendar Tebi ni mar za takošne učene reči; Ti se rad smejaš, zato Te nečem z etimologiami nadlegovati.
Smejaj se tedaj! Šavnicarji imajo prekratke robače, Pešničarji pa predolge srakice. „!VIedium tenuere beatitf — in glej! ravno prave dolgosti jih nosijo dravski Poljanci. To so edini Slovenci na Štajerskem, kteri še nosijo narodno obleko, akoravno tudi med njimi že najdeš kozje repce, kterim so »pautalune" ljubše, kakor poštene berguše. Takšni „kozji repci" pa tudi radi sadokajo. Jeli si že čul kadaj slovensko besedo sadokati? Gotovo ne. Vendar jo poznajo slovenski Šavnicarji. »Krava sadoka", »konj pa rita.66 Sedaj ves, kaj sadokati pomeni.
Ti sadokači grejo včasih v bližnje mesta, in tam rudeče in žoite krogle potakajo po zelenih mizah, doma pa se jočejo jaslice in korita. Da bi jih odnesel černi mavl Pa že spet nova beseda? Kaj je mav? Mav je po narodnih povestih ne keršena duša, ktera se v černega tiča spremeni. Rusini poznajo hude duhe mavke. Lehko je sorodna z nemškim M6we.
395
Ali obljubil sem ti od snažnosti Šavničarjev ia Pesničarjev pisati, kamor meje pa bes odnesel? No, čakaj malo!
Po višinah goriškega sveta vmed Maro ia Dravo stoji hram na hrama, koča na koči. Cez celi svet vladajo v jeseni glasni klopotci. Vsaki ima drug glas, eden kostanjev, drag bukov. Nad klopotci pa se smeja modro nebo in pod klopotci zelene trate. Pod modrim nebom lečejo pisane srake in požrešni vrabci, kteri se ne bojijo klopotcov; na zelenih tratah pa skače vesela čredica, oče plemcnitaš na sredi, in babica jalovica nar bolj zadej. Za njimi pa kobaca mali Čeh, kakor Pesničarji pastirja imenujejo, piskajočega v javorovo žveglico ali vorglice glasne, ktere imajo cevi iz terstja. Zale deklinice popevajo mične pesmice, ktere med narodom se rodijo, čeravno ne veš iz kterega koša. Pesniki se ne podpisujejo, kakor naši jahači pegazovi, in nihče ne ve zložitelja pesmi in napeva.
Pesmi so včasih prav satiriške (zabavljive). Letos sem eoo takšno čul od male deklinice regetati:
Burdežev mlin se v en kraj derži, Ker se mu že dolgo grom preti, Halek ide dol po vrateh, Na ramah nese debeli peh; Ge nebo mlel, pa bode phal, Da le bo babam rajtengo dal. Pamanek mali se je  šegaril čez nekakošnega mlinarja v soseski; al kdo je pesmico složil, nisem mogel zvediti.
Drage so prav zaljubljene, in poltenost je skrita pod lepo sliko, oa primer:
Čerce so zletele Banki na krilo, Kdor je bo ogrebal? — Juri Motovilo. Koliko še pesniškega zaklada tiči v naroda!   Da bi iz tega slovenski   pesniki jemali,   z veliko  večim   vspehom bi se  obdelovalo  polje   slovenskega  pesništva,   kakor   pa   da posnemajo  nemške  in  francoske  „Weltsehmerzlere" ali pa pesniške razsajavce, kterim na sveta nič ni po volji.
Posebno se tukajšni svet sme imenovati domovina slovenskih pesem. Tudi v napevih vlada bister skok, ne pa leni vlak Pohorcov. Ves svet je tukaj pesnišk in pesmice posluša: zelena lipa pesmice čbelic, sladko tersovje pesmice širičkov, gosto germovje pesmice slavičev; tako tudi prebiva vci teh krajev so pesniške na ture; v govora se versti slika na sliko, in celo hod njihov je ritmišk.
Vendar, da zavidnosti ne izbudim drugih Slovencov, posebno kranjskih, ker že v starih pismih najdem: „Die Kraioer and Stevrer sollen haben ain Verstand", jih nočem več danes hvaliti.   Tak ali srečno!              Tvoj Vitomar.