MLADINSKI LIST MESEČNIK ZA SLOVENSKO MLADINO V AMERIKI JUVENILE Monthly Magazine for the Young Slovenes in America. Published by Slov. Nat’l Benefit Society, 2657 S. Lawndale Ave., Chicago, 111. Rates: Per year: $1.20, half year 60c; foreign countries per year $1.60 LETO IX.—Št. 1. CHICAGO, ILL., JANUAR 1930. VOL. IX.—No. 1. Jiirgen Brand: MI SMO MLADI ^VET nas čaka, mi smo mladi— o ti lepi, daljni svet! Koprnenju, naši nadi gre čez les, polje pogled. Nič mi glave ne podpiraj, nad teboj nebo je jasno. Kvišku glej, naprej prodiraj! Mi smo mladi — to je krasno! Brat, za gozdom — ne leži tam tuja, daljna nam dežela? Glej livado — se nam ni tam roža tuja razcvetela? Pridite od vsepovsodi, prek dolin pojdimo glasno. Koderkoli pot nas vodi: mi smo mladi — to je krasno! Kvišku! Solnce bo vodilo preko gor naš mladi voj; ko bo solnce zatonilo, svetil nam bo zvezdic soj! Brat, nahrbtnik brž na ramo, cilj naš daljna je daljina. Veter? Dež? — Ga ne poznamo! Mi smo mladi, smo mladina! DRAGICA IN MUCIKA jpRIDNA naša Dragica kvačkat se uči. Ob nje strani mucika modro se drži. Pa vam lepa mucika hoče pridna bit. Mala bela tačica prime belo nit—. Oj, to vam kvačka mucika z vsemi štirimi, in čudi se, da Dragica ne zna še kvačkati. Pa, joj, ko naša Dragica po klopčku se ozre! Ni klopčka več — le mucika očipkana v njo zre —. Anna P. Krasna. Ob nov'em lotu. Novoletne resolucije jyjED civiliziranimi zemljami se je močno ukoreninila navada ali običaj, da ob nastopu novega leta delajo obljube in sklepe, ki jim pravijo novoletne resolucije. Nekateri so trdno prepričani, da se bodo ravnali po njih, večina pa si jih naniza celo vrsto le iz navade in pozabi nanje že, ko novo leto šteje šele par dni svojega življenja. Iz tega se da s Klepati, da večina ljudi z novoletnimi obljubami vara sama sebe, ker le predobro ve, da bodo novoletni sklepi kmalu prelomljeni. Stara navada je železna srajca, pravi znana prislovica. Le malokdo uspe, da ji odpove družbo, da se reši njenega objema. V tem oziru je povprečen zemljan slabič, ker nima dovolj odporne sile, dovolj odločnosti, da bi se odpovedal slabim navadam, ko ve, da mu resno škodujejo. Pogosto nam manjka tudi razsodnosti, da bi znali preceniti dro od slabega. Starši, ki imajo majhne otroke, radi katerih je ta članek natisnjen, so dolžni dati jim dobro vzgojo. Vsled tega bi se oni morali še posebno izogibati slabim navadam. Zavedati se morajo dejstva, da so otroci dobri posnemalci odraščenih, v prvi vrsti svojih staršev. Zato bodi njihova dolžnost, da že v kali zatro pri svojih otrokih slabe navade, ki bi jim škodovale z vsakim dnem. Vsak otrok prične z učenjem v zgodnji dobi svojega življenja. S tem učenjem nastajajo navade, ki so dobre ali slabe. Otrok doživlja spremembe čim shodi in prične govoriti. Te so važne v njegovem življenju, ko stopa med svoje tovariše, ko nehote prične spoznavati svet v svojem krogu. Navade ga oklepajo in učiti se mora kaj je slabo in kaj je dobro. Pri tem mu pridejo na pomoč v prvi vrsti starši, predvsem mati. Dober oče ali mati ne bo čakal novega leta, da šele takrat odvadi svojega otroka slabih navad. S tem bo pričel takoj, čim spozna, da se otrok udaja slabemu, v katerem vidi na prvi pogled le zabavo in smeh, a se poineje pretvori v slabo navado, ki zna otroku škodovati. Razsodna mati bo znala svojega otroka odvrniti od slabega na lep način, ne s silo. Znano je, da vsak otrok prav tisto rad stori, kar mu je strogo prepovedano. Zato je učinkovitejše, če se otroka odvrača od slabega na lep način kot pa s silo. Škodljive stvari se prezre, nanje se pozabi, kot da bi jih ne bilo, pa se posveča več pozornosti stvarem, ki so zaželjene in koristne. Na ta način se zainteresira otroka v stvari, ki jih mi smatramo dobrSm. [Lahko je umljivo, da potem otrok ne bo imel časa za slabo in tako se bo na lep način otresel slabih navad. Važno je tudi, da starši uče svoje otroke, da spoštujejo druge ljudi. To je dobra lastnost. Pri tem se ucepi otroku v njegov sistem klico samospoštovanja, ki je neobhodno potrebno, da postane iz vašega otroka dober in dostojen človek, ki ga bodo drugi spoštovali ter jemali za vzgled. S tem še nikakor ne skušamo povedati, da se da na ta način odpraviti vse človeške slabosti, ki so utelešene v posameznem bitju. Ne mislimo, da se bo na ta način dalo iz otroka napraviti svetnika, ker to bi bilo zmotno. Ljudje ne marajo za svetnike in podobne cmeravce. Skušamo le dokazati, da je človek lahko bolj človeški napram samemu sebi in svojih soljudem, če je odločen, spoštovanja vreden, iskren in posten. Cmeravih in neznačajnih ljudi je več kot preveč, vzornih in kremenitih značajev, ki so koristni člani človeške družbe, pa bi si želeli veliko več, kajti teh ne preokrene vsaka sapica, ker znajo biti samostojni in lahko mislijo sami zase. Katka Zupančič: ZIMA BELA ^IMA bela pri vršela sem od severne strani; vsa ledena, vsa snežena, živim bitjem voljna ni Burja brije, veje vije, drevo stoka — se šibi. Kruta zima čuta nima, svoje žezlo le vihti. Vsak si išče zavetišče, skriva se v topli hram. A gorje jim onim bednim, ki se skriti ni jim kam —. MALI PROLETARCI JJURA, hura, naša četa, mi otroci smo proleta! Krepko v vrsti stopamo, simbol Svdbode nosimo! Hura, hura, naša četa, ker otroci smo proleta; ni pestra uniforma naša, noben se s sabljo ne ponaša! Hura, hura, naša četa, sovragu bliža se osveta. Naš vodja, četudi bos, bo enkrat mnogim drugim kos! Hura, hura, naša četa, nam prostost čez vse je sveta! Zato, ko mi porastemo, svobodo pravo hočemo —! Hura, hura, naša četa, hitro minejo nam leta. Mi pa se že pripravljamo, da z uma mečem—v boj gremo! Hura, hura, naša četa, mi otroci smo proleta! Anna P. Krasna. Zima in pomlad Odrska slika QDER predstavlja nizko, siromašno sobo. Na levi siromašna postelja, nad posteljo okno, ki ima namesto šip papir. Okno je zaprto, a le rahlo; vsak veter ga utegne odpreti. Na desni vrata, ki se ne zapirajo tesno ter neprestano nihajo radi vetra. Veter jih pogosto odpira in siplje v sobo sneg. (Uporabljaj ali malo bombaža ali papirja). V sobi je še gola miza in preprost stol. V sobi nekje še mala klopica. Ob steni skrinja. Soba mora biti urejena in čista, da. v isti mah predstavlja uboštvo in snažnost. Zunaj je čuti žvižganje vetra. (Uporabljaj za to kos deščice ail ravnila, ki ga priveži na motvoz ter vrti tako, kakor počno to otroci.) Ko se dvigne zavesa, se dvigne deklica s postelje, kjer ie bila poležavala, pokrita s staro odejo, ter sedi na postelji, ovija roke krog telesa: vsa je prezebla. Oblečena je v raztrgano obleko, poleg postelje leže njeni slabi čeveljčki. V istem hipu, ko se zavesa dvigne, je čuti močan žvižg vetra zunaj. OSEBE: DEKLICA (od 10.—12. leta), oblečena siromašno, a čisto. Na nogah stare copate. Gologlava. Obleka lahka. ZIMA (deklica od 10.—1J,. leta) zavita ali oblečena v belo, najboljše v belo suknjo z visokim ovratnikom. Na glavi bela kučma ali čepica. Na nogah dobro obuvalo, na katerem se lepi sneg. (Bombaž, prilepljen na čevlje.) SOLČNI ŽARKI (otroci od 6. do 8. leta), oblečeni v belo, z rdečim pasom, ali—če so deklice—z rdečimi pentljami v laseh. Če mogoče, naj bo po obleki raztreseno več zlatih res. Solnčnih žarkov je lahko od U do 10. Dvoje od njih naj bo lepše oblečenih. Ta dva govorita. I. PRIZOR Deklica (drhti od mraza, se ovija z rokami, potlej pogleda skozi okno, seže po nekem šalu ter se zavije vanj) : Uh, kako je mrzlo! Kje si topli zrak? Vse je tesno objeto v mrzli, hladni mrak. Vsepovsod je tema, temno je nebo . . . ne pojo nam ptice . . . vsepovsod pusto. (Zapusti posteljo, gre preko sobe in gleda skozi priprta vrata ven.) Nikjer ni mehke trave, nikjer ni rose nežne . . . (Skoz vrata snežinke. Veter.) Ni metuljev . . . mesto njih so burje snežne . . . Strah me vso obhaja, ker vihar hrumi... ker me silno zebe . . . Srce mi zledeni! (Močnejši žvižg vetra, ki nenadoma odpre vrata na stežaj in zapodi mnogo snega v sobo. V tem metežu stopi naglo v sobo ZIMA z ošabnim nastopom. Vsa je pokrita s snegom, zlasti še po nogah.) II. PRIZOR Deklica in Zima Zima (obstoji, gleda s pretečim pogledom po sobi, a potem na deklico, ki se je prestrašena umaknila do postelje, od koder preko ramen gleda na Zimo): Da, glej, tu sem! Zima se imenujem; z mrazom, ledom, snegom vedno k vam prihrujem. Burje me na svojih nosijo rokah, zdaj prjšla sem semkaj, ničesar ni me strah! Delci.: Ti si torej zima, ti nam mraz deliš, ti z ledeno burjo lica ledeniš. Ti si torej zima, ki deliš temino, ti nam torej kradeš solnčno vso toplino? Ti pokrivaš svet z ledenim pajčolanom, a z odejo belo cesto in poljano. S snegom si pokrila nam celo grmiče . . . Kaj prihajaš semkaj, nikdo te ne kliče .. . Zima: Hej, brbljavka mala, drzna si postala . . . Čakaj, zatrepečeš, pa me boš spoznala .. . (Mahne zjokami proti vratom in proti oknu, kakor da bi koga klicala.) Hej, vetrovi hladni, razprostrite krila, naj spoznajo, kaj sem, kolikšna sem sila. (Močan veter.) Dekl.: Borbe se ti hoče, z mrazom mi pretiš, groza me obhaja, kri mi zledeniš. Zima.: Da, ledene burje in mrazove nosim", da med reve, kot si ti, jih trosim. Dekl: Jaz ne maram zate, solnca bi želela. Zima: Solnčne žarke v temne oblake sem zajela. Dekl.: Daj, preženi meglo, ki teži nam grudi, ali pa vsaj sobo toplo nam ponudi. Zima: (se roga) Ha, toplote nimam, ne poznam sirot. Delci.: (preteče) Potlej ne pustim te nikdar več od tod. Zima: (prezirljivo, z zasmehom) Ne oviraj me na poti, revna stvar, pomni: s sabo nosim mraz, vihar. Dekl.: (bolj pogumno) Komu nosiš, komu? Reci mi, povej? Zima: Misliš me ovirati na poti tej? Dekl.: Ne, ne mislim tega več, samo povej ! Zima: (ponosno, prezirljivo — ves čas zunaj veter) Vsej bogati deci mnogo snega trosim, a zaradi mraza jim odeje nosim. Radi me imajo, vedno me želijo. Topli so jim čevlji, tople so jim roke, nikdar ne poznajo žalosti globoke. Vesele se snega, sneg jim vsem je želja, vesele se zime, polni so veselja, vesele se mraza, radost jih preveva, in ledeni veter grudi jim ogreva. Deklica (se čudi) Vesele se zime, ktere megla siva svod nebeški sinji s pusto tmo pokriva ? In pozdravljajo, kar vredno je prezira, kar nam solnčne žarke brez srca zatira. 0 ljudje brezsrčni! (Jezno.) Srce se jim smeje radi mraza, ki še kamena ne greje. Mraz in led in sneg jih z radostjo preveva, mrka zima brez toplote jih razgreva! To povej mi, kdo so ti ljudje, da lahko se zime vesele?! Zima: (kakor prej, vihar zunaj se polagoma polega) To ljudje so brez skrbi, bogati, ni jim treba v takih bajtah stanovati. Vi brez drv peči ne morete razgreti, a pri njih je toplo kakor vam poleti. Deklica: (ne more razumeti) Dobro — a na polju, kaj jih tam ogreva? Zima: Saj obleka topla jih odeva . . . Deklica: Prav imaš, a glej, jaz sem sirota. (Pokaže nase) Zima: (skomigne z rameni, zasmeho-valno) Kdo pa vpraša zate, ti prismoda? Deklica: (nestrpno, uporno) A kdo mara tebe, to povej, povej! Zima: Deca bogatašev — saj sem rekla prej. A ljudje, ki jih trpinči mraz, le v prevari najdejo za sebe spas. Deklica: (smelo m odločno) A jaz, zima, nikdar s prevaro ne živim. — Le nebeško solnce venomer častim in pa solnčne žarke, ki nam jih pošilja z neba, dajejo življenje nam in kar je treba. Nočem tvojega snega — propadi! Moje srce si želi samo Pomladi! (Pogumno.) Poberi se, sicer te bom izgnala! Zima: (še vedno malo prezirljivo) O prismoda mala, drzna si postala. Deklica: (ponosna) Solnčni žarki, na pomoč mi prihitite, in toplote, luči vsepovsod razlijte! . . . (Žvižganja burje med zadnjim dvogovorom ni več slišati. Skozi vrata in okno je opažati, da se je zunaj razsvetlilo. Ptice pojo, lahen vetrič odpre nenadoma okno in vrže skozenj nekaj zelenih drevesnih listov in cvetov. V istem času se začuje iz ozadja glas roga, kot bi javljal prihod nekoga. Zatem skočijo brzo skozi okno in skozi vrata Solnčni žarki — vesela deca, ki skače po sobi. Njihova rdeča lica, živo gibanje in živahnost pričajo o zdravju in sreči. Njihov vesel smeh prinaša veselost na oder. Deklica se čudi in je obenem srečna. Zima pa je vsa prestrašena. Drhti od strahu.) III. PRIZOR Deklica in Solnčni žarki Eden solnčnih žarkov: (dekletce, ljubeznivo) Zdravstvuj, prijateljica! Ugodimo radi! . . . Nosimo Svetlobe, nosimo Pomladi. Deklica: (veselo, vsa srečna, razširi ro-rolce in ne ve, koga izmed žarkov bi prvega objela) Zdravo mali bratje! Oh, kako lepo... Moč se vame vrača, srce je krepko. (Gleda žarke in skozi okno, kot bi koga še čakala) Ali vas je mnogo? Pridejo še drugi? Dajte, da se bratsko poraz veselimo, da z veseljem čistim v vesno pohitimo. (Kakor da bi bila nekoga klicala skozi okno.—Med tem pa so Solnčni žarki 'počistili in uredili sobo. Pometajo, odpro vrata, prihajajo novi Solnčni žarki, veselo, razigrano.) Deklica (gleda skozi okno) Solnčni žarki moji, semkaj prihitite, čakamo vas željno, vsevprek se raz-lijte! Prinesite vsem nam radosti, pomladi, naj ne bo jeseni, zima, ti propadi! (Zima se je strahoma pritihotapila do vrat in smukne skoznje.) Srca nam ogrejte, grudi okrepite, zemljo zimske bede nam osvobodite. Solnčni žarek: Da! In ko odšli smo, solnce nam je reklo: — Pojdite na zemljo, kjer je mnogo dece. Srce ji krepite, jačajte telo, naj razsvetli znanje širno vso zemljo! Naj prežene ljudstvo vse laži sveta, naj na potu k cilju vse ovire potepta. Deklica: (objeta od solnčnih žarkov. Vsi stopajo naprej, proti publiki. Deklica govori:) Pomnite nam bratje: Silno še trpimo, a bodočnost srečno si le priborimo! Naj ogrevajo nam solnčni žarki grudi, da bodočnost boljša deci se ponudi! (Deklica in solnčni žarki zapojo:) Bratje, le k solncu, k svobodi, bratje, le k luči naprej! Svetlo iz temne davnine vzide bodočnost brez mej! (Zastor pade.) Priredil Stric Jože. Mile Klopčič: VELIKA MIŠ (Kitajska narodna pesem) Velika miš, najv^čja od miši, ne žri mi vendar prosa po hiši. Tri leta že mi presedaš, tri leta že me objedaš, boš kmalu me še pogoltnila, boš veliko zlo mi storila in v tujo deželo spodila. Jaz se bom kar preselila! Velika miš, naj večja v hiši, ne požri mi vsega v dvorišču in hiši! Tri leta sem mački tožila, a mačka je psu govorila, tri leta že me podiš, tri leta že me podiš. Zato pa se v tujo deželo selim, da velike miši se osvobodim. limn Tine Kos: Delo. Pomagajmo drug drugemu! pOTOVAL je nekoč nekdo po planinah. Pot se je iznenada zožila, preko poti pa je ležala velika stena, ki se je bila zrušila na pot ter jo zaprla. Potnik ni mogel ne na levo ne na desno, nazaj pa ni hotel. Ko je potnik to spoznal, je poizkušal premakniti steno v stran, da bi lahko šel dalje. Dolgo se je mučil in trudil, a ves trud je bil zaman. Ko je videl, da ne more ničesar storiti, se je usedel in govoril: “Kaj bo z menoj, če me zateče noč v tem kraju, v samoti brez hrane in brez orožja, da bi se branil pred zvermi, ki bodo ponoči iskale plena zase?” Ko je bil tako ves zamišljen, je prišel drugi potnik. Storil je isto kar je storil prvi potnik. A ko je videl, da ni pomoči, se je usedel in pobesil glavo. Za njim so prišli še mnogi drugi, in nikomur izmed njih se ni posrečilo, odvaliti skalo. Vsi so bili v strahu. Nazadnje pa je po dolgem molku dejal nekdo izmed njih: “Bratje, kar ne zmore nihče izmed nas, storimo lahko vsi skupaj z združenimi močmi. Poizkusimo!” Vsi so se dvignili, uprli v skalo in jo odvalili. Vsi so lahko odšli dalje po poti, ovire ni bilo več. Sloga jo je odstranila. Potnik je človek. Pot je življenje. Stena je ovira, kakor jih srečujemo ljudje v življenju na vsak korak. Zatorej: Potniki so ljudje, pot je življenje v skupnosti — družbi. Stena je skupno zlo. Kako se bomo ljudje otresli vsega hudega, kar nas tepe? Odgovorite sami, otroci! CEMU? QEMU živiš, trpin zemljan iz dneva v dan in upaš, sanjaš, nade kuješ zlate? Čemu molitve k nebu dan za dnem pošiljaš? Čemu pomoči čakaš od tam gori, ni domovina tvoja li tu doli? Kedo naj sliši glas molitve tvoje, v vesoljstvu širnem kdo naj ti pomore? Miljoni “lučic” res tam gor migljajo, a misliš li kedaj na njih daljavo? Čemu ne vprašaš, lahkovernež, se nikoli, kako molitve tvoje naj dospe tja gori? In če pomisliš, da so “lučke” te svetovi, enaki zemski domovini tvoji . . . In mnoge “lučke” mase so goreče, NASA pOD težo let upognjena je bila naša babica. Imela palčico je drenovo, kadar kam na pot je šla. Ob palčici privezano pa belo potno culico. Oj to smo se ozirali po znani poljski stezici, kdaj se prikaže babica in njena potna culica. Saj vedeli predobro smo, da Vigred jo privedla bo! In ko smo jo ugledali na znani poljski stezici, tedaj spustili smo se v tek, veliki-, mali kar vsi vprek. V hipu bili smo pri njej, na poljski stezi—kot vselej. orjaška solnca, v plinih plameneče! In slednja “lučic” teh, se suče v krog in trči z drugim se planet premnog . . . Skoz ves ta piš, skoz ta pogrom svetov, kako naj pride glas tvoj do bogov? Čemu tedaj, če to pomisliš, čakaš, čemu nad usodo svojo grenko plakaš? Tvoj Bog! Tvoj raj je tu na tem planetu, kaj mar so prošnje tvoje drugem svetu.. Trpin nevedni! O nikar ne čakaj! Na delo pojdi! Nič več mi ne plakaj . . . Boga Svobode, Bratstva si ustvari! Tu, kjer živiš, ndbesa si postavi! Čemu sanjariš o nebesih nad zvezdami, čemu ne ustvarimo, trpini, si nebes, na zemlji mi sami?! . . . Anna P. Krasna. BABICA Pozdravila nas je lepo in sedla v hladno senčico. Mi pa posedli smo krog nje, misleč na imetje—culice. No, stara babica pač zna, s čim se vnukom prisladka—. Odvezala je culico— oj, to vam bilo je lepo! Iz culice so gledali kolački vsi pocukrani . . Ko vsak dobil enak je del, obraz je babičin žarel . . . Pod senco drevja sadnega že dolgo sniva babica . . A slednjo Vigred še sedaj se vrača k meni iz daljnih dalj spomin na našo babico in njeno potno culico . . . Anna P. Krasna. Ivan Jontez: Neverni Jožek (Dalje.) “gODI no sitna,” jo je zdaj ustavil oče, nadaljujoč: “Cernu ga nazaj dev-lješ, mati? Ali ni boljše, če misli, da si ti njegova mati kot pa, da ga je štorklja prinesla od bogvekod?! Zakaj bi mu prikrivali resnico, posebno zdaj, ko jo je že sam uganil?!” “Le kje je slišal to?” je še nadalje tarnala mati. “Kje neki? Tam, kjer ga ni bilo nikoli, gotovo ne! Saj veš, da je soseda vedno hodila k nam vasovat in Jožek je najbrž slišal vajine pogovore, in ker ni neumen, je brž prišel do zaključka, da je tista o štorklji bosa. Veš, mati, takile možički so včasih bolj pametni kot izgledajo in imajo vedno odprta ušesa. Jožek pa še posebno. Njemu ne prikriješ ničesar! Bolj brihten je kot marsikateri odraščen možak. In kako dobro ve, kaj je prav in kaj ni prav! O, mati, Jožek nama ne bo delal sivih las! Je predobrega srca in preveč nagnjen k dobremu. Če pa ne verjame takih štorij, kot je na primer tista o štorklji, ali o Miklavžu, pa to nič ne škodi. Tudi kar se tiče Miklavža, je bolje, da ve, da so darovi od naju, kot pa da misli, da jih je prinesel nekak sivobradi Miklavž! Ali misliš, da nama ni za to hvaležen? In tudi bolj rad naju bo imel, če bo vedel, da sva midva tisti Miklavž, ki ga je obdaril za njegovo pridnost in ljubezen do starišev!” “Zakaj pa potem drugi ljudje ne puste vedeti take stvari svojim otrokom?” se je mati upirala že skoro premagana. “Zato, ker so neumni!” je odgovoril oče Potokar ter počasnih korakov odšel proti hlevu. Spotoma pa se je ustavil; zagledal je namreč Jožka, ki je takoj, ko sta se on in mati jela pregovarjati, stopil za sosedovo Anico ter se zdaj igral ž njo. V očetovih očeh sta se zrcalila ljubezen in ponos hkrati, in obrnivši se k meni, je zadovoljno dejal: “Priden otrok in brihtne glave, ne res, Miha?” “Res je tako, oče,” sem mu potrdil v njegovo veliko zadovoljnost. Z sosedovo Anico sta si bila velika prijatelja. Vedno sta tičala skupaj ter se igrala in se po svoje zabavala. Anica je bila sicer precej sitna in marsi-krat bi se bila otroka sporekla, če bi Jožek ne bil pametnejši od nje. Tako pa je rajši popustil — če bi Anica rekla, da je črno belo in obratno, bi ji bil dal prav, že zaradi ljubega miru. Zakaj Jožek ni ljubil prepiranja. Nekoč, ko sem v drvarnici cepil drva, je Jožek prišel k meni ter mi zaupal, da ima Anico zelo rad, navzlic njeni sitnosti in drugim napakam. “Ko bom velik, kakor si ti, Miha, se bom oženil z njo,” je izjavil na moč resno. Zasmejal sem se. “Kdaj pa si se domislil na to?” sem poizvedoval. “O, že lani,” je zatrjeval. “Mami in ateku sem tudi povedal in sta se mi zelo smejala. Rekla pa nista nič. Anici sem tudi povedal in ji je bilo všeč. Ona je res včasih precej sitna in tudi malo trmasta, pa ko bo večja, se gotovo poboljša. Saj zdaj je še otrok, zato ji ni zameriti, če je malo sitna in trmasta. Veš, Miha, z otroci je res križ in težava, kot pravi sosedova mama.” Presenečen sem se ozrl na malega možička, ki je modroval kot kak odraščen človek, dasiravno še ni bil pet let star. “Ti si pa preveč pameten za svoja leta,” mi je nehote ušlo z jezika. “Človek ni nikoli preveč pameten,” mi je Jožek odgovoril smehljaje, nato pa je stekel proti hiši, ker mati ga je baš klicala k malici. Jaz pa sem jel razbijati bukove klade, v mislih občudujoč Jožkovo bistro- umnost ter se pri tem zagotavljal, da bo Jožek nekega dne še učen gospod, nemara celo minister. Ko je Jožek dopolnil šesto leto svoje starosti, je začel pohajati domačo ljudsko šolo. Brihten kot je bil se je hitro in z lahkoto učil ter je bil vedno med prvimi v razredu. Učil se je rad, edino s krščanskim naukom se nista razumela. Zgodbe iz svetega pisma so se mu zdele vse premalo verjetne, da bi bil mogel verjeti. Bilo je proti koncu drugega šolskega leta. Nekega dne je Jožek prišel iz šole naravnost k meni, ko sem baš pokla-dal živini krmo ter mi začel pripovedovati : “Veš, Miha, kaj so nam pripovedovali danes gospod župnik? O vesoljnem potopu. Ali se mi je zdelo neumno. Baš oni dan so gospod učitelj pripovedovali koliko tisoč in tisoč različnih živali je na svetu, zato sem si mislil, da je bila Noetova barka, kakršno nam je pred-očil gospod župnik, trikrat ali pa še •večkrat premajhna, da bi mogla sprejeti vase po dve od vsake vrste živali. Potem pa pride še morska voda, ki je slana; če bi res voda pokrila vso zemeljsko površino, kot to slikajo v zgodbi o vesoljnem potopu, tedaj bi bila vsa ta voda slana in nepitna ter bi Noe in vse živali morale poginiti od žeje. Kajti še od današnjih ladij, proti katerim je bila Noetova barka igrača, bi nobena ne mogla vzeti s seboj dovolj pitne vode za toliko živali, da bi zadostovalo za en sam mesec. Noetova barka pa je bila na vodi skoro leto dni, pravijo! Oh, jaz jim že ne verjamem. To je vse skup ena velika laž. Kakor tista o angeljcih, o nebesih, hudobcih, peklu in Miklavžu. To vse so si gospodje izmislili, da nas strašijo. Ampak mene ne bodo, ker jim prav nič ne verjamem !” Umolknil je ter se s ponosom v očeh ozrl v mene, kot bi hotel reči, češ, ali nimam prav. Jaz sem bil na moč presenečen. Takle fantek, pa toliko ve! Pametnejši je od mnogih odrastlih ljudi, ki slepo verjamejo take in podobne izmišljotine, ne da bi razmišljali, če je kaj takega sploh mogoče, kot dela ta otrok! “Ti pa res mnogo veš, Jožek,” sem se mu na glas čudil, “in če boš še nadalje tako napredoval, potem boš nekega dne učen gospod.” “Kadar bom velik, bom učitelj, Miha,” je dejal malček, češ, da je to najlepši poklic ter pristavil, da on ne bo učil laži kot to delajo mnogi drugi učitelji. Tri leta pozneje sva se ločila. Jožek je šel v Ljubljano v višje šole, jaz pa v Ameriko. Od takrat je minulo deset let. Jožek je v tem času postal to, kar je želel postati še kot otrok: učitelj. Njegov glavni delokrog pa ni šola za malčke, katerim ne sme odkrito povedati resnice, za kar gre hvala današnjemu družabnemu redu, ki tolerira laž in hinavščino, temveč zunaj šole, kjer zbira okrog sebe odraslo mladino in može ter jih uči spoznavati resnico in sovražiti laž. In njegovo delo je že obrodilo prve sadove. Mnogi ljudje, ki so se preje klanjali raznim izmišljenim božanstvom ter trepetali od strahu pred njimi in njihovimi služabniki, so izpregledali, za kar gre hvala mojemu nekdanjemu prijatelju Jožku, ki jim je pokazal pot k solncu resnice. In učenci so svojemu u-čitelju tudi hvaležni, ker jih je rešil iz temnih globin laži in nevede, v katerih so ždeli preje; in hvaležni mu bodo še pozni potomci njegovih učencev in u-čenk. (Konec.) Tine Kos: Mlatič. Katka Zupančič: Leni Mihec (Nadaljevanje) "yRANA se pajdaši z vranami. Tako si je i Mihec o prostih večerih poiskal pajdašijo svoje vrste. Vendar se je kmalu izkazalo, da je sličil svojim tovarišem le v toliko, kolikor se tiče mržnje do dela, v ostalem pa je bil še nepokvarjen. Izprijenci so takoj spoznali, da bo treba Mihču še posebne šole, predno se bo izvežbal za to ali ono panogo njihove capinske obrti. Čeprav se jim je zdel nekoliko le preneroden in zaspan, vendar so gojili upanje, da ga sčasoma usposobijo za svoje orodje; njegovo neizkušenost bodo znali že obrniti sebi v korist. In če si bo spočetka tuintam, kar je bilo pričakovati, opekel prste, ko bo posezal za nje v žrjavico po kostanj in prišel znabiti še pod ključ, ga bo to le bolj zmodrilo, da bo znaprej previdnejši in spretnejši. Sebi bodo že zavarovali hrbet, saj imajo že izkušnje v tem. Tako so se za časa Mihčeve odsotnosti pogovorili in se dogovorili, da mu na noben način zaenkrat ne dovolijo natančne j ega vpogleda v njih delovanje in nakane; le toliko, kolikor je skrajno potrebno in nič več. Kaj in kako bo Mihec občutil, ko se bo nekega dne nenadno znašel na krivi poti in prišel v roke pravice, to le-tem iz-vržkom seveda ni moglo biti mar. Saj je večina teh že sedela pred sodnikom in se seznanila z notranjostjo ječ. Skoraj na vseh pa je sumljivo vprašujoče počivalo oko postave, kjerkoli so mu prišli na vidik. Mihcu je bilo, se razume, vse to neznano in vkljub Dolginu, ki jim je bil kolovodja — kar je Mihcu tudi ostalo skrito —, je rad zahajal v njihovo družbo. Dolgina pa zato ni maral, ker so ga njegove sivozelene oči vedno napravile nekam nesigurnega, da ne rečemo boječega, kadarkoli je pogledal vanje. Nekaj čisto posebnega so se mu zdeli ti novi tovariši, le tega si ni znal obrazložiti, zakaj da se tako radi izogibljejo ljudi in javnih prostorov ter se potikajo najrajši po kakih brlogih. Sploh se mu je zdelo vse nekako skrivnostno in ga je menda prav radi tega le še bolj vleklo k njim. Pa se je nekega večera zasukal pogovor na prisilno delavnico. Povedal je Mihec, kako mu jo je oče naslikal kot strašilo ter ga s tem plašil in oplašil. Smejali so se mu. “Da le moreš biti tako naiven,” so mu dejali, “seveda obstojajo prisilne delavnice, toda ne za tako brihtne glave, ko smo mi!” “Hm, s čim se pa živite, ko pravite, da ne delate?” jih je zvedavo vprašal. “S čim?” se je hripavo smeje oglasil Dolgin, “če nimam, — vzamem!” “Uh, te oči!” se je naskrivaj razburil Mihec, “'še ta njegov grozni smeh bi lažje prenesel, čeprav kaže zraven zob še dlesni, kar me vselej spominja na pasje režanje!” Toda ker ga je stvar čez vse zanimala, se je opogumil in po-vesivši glavo, je vprl svoj pogled v Dolginova pajčje dolga bedra pa poizvedoval dalje: “Pa kje vzamete?” “I, tam kjer je!” je se iz splošnega krohota zaslišal Dolginov hrapavi a vseeno močni glas. “Praviš, da si vposlen v trgovini,” ga je izkušal poučiti Jera — človek sko-ro žensko mehkega obraza, ki je zbog svojega nedolžnega videza že mnogokrat potegnil varnostne organe za nos in imel na vesti nešteto lumparij — “ali nisi še nikoli videl denarja? Vidiš in za denar se dobi vse. Nihče ne vpraša, če je prislužen ali ukraden” in naredil je občeznano kretnjo, ki pomeni izmikanje. “Ja, ko se pa bojim” — je ušlo Mihcu. Drugi pa ponovno v krohot. “Pa delaj, če ti je to ljubše!” so dejali. “Zelen ko kreš!” je zmajal z glavo Trn. “Dovolj za danes! Naj prebavi zaenkrat to, kar je slišal. Pozneje nam lahko koristi, a spočetka bi nam znal biti le v škodo,” je odločil Dolgin. “Takole, Cvet, zdaj pojdi in na svidenje!” in Mihec je bil na cesti. Radi varnosti so se izogibali svojih pravih imen in priimkov ter se klicali po pridevkih. Mihec ni bil zanje Mihec, niti Rebernik ne, ampak Cvet. Leto ime se ga je na prvi mah oprijelo najbrž zbog njegovega svežega obraza, s katerega se je še zrcalilo podeželsko solnce. Možno je pa tudi, da je imelo kako drugo osnovo. Dolgin je dobil svoj pridevek radi dolgih nog; Trn radi kratkih a tem ostrejših besed; Jera radi navidezno milega značaja; Šapa radi izvanredno velikih pa tudi močnih rok; Luks (iz luksus) pa radi tega, ker je bil sin zelo imovitih staršev. Temu zadnjemu pač ne bi bilo potrdba tega potepuškega življenja, ker bi bil lahko pasel lenobo doma in sile mu tudi ni bilo nobene, saj je njegov oče kot to- varnar dovolj stiskal in gulil delavstvo in si nagrabil ogromne vsote, toda njemu se je vprav zahotelo tolovajstva in tako se je družil z njimi. V slabih časih, ko niti zanje ni bilo “dela”, jim je bil on, Luks, v veliko dobro. Hodil je namreč domov v “posete” in prinašal, kar se je prejelo njegovih dolgih prstov. Nekoč je pridirjal na očetovem avtomobilu, naložil tovariša Jero, pa sta oddirjala v oddaljeno mesto, kjer sta vozilo spravila v denar. Toda avtomobili niso jabolka in tako so jima kmalu prišli na sled. Jera se je izsvetohlinil, Luks pa je imel bogatega očeta in vsled očetove maže je pravica zopet enkrat posegla po robcu in si zavezala oči . . . Pa da ne zaidemo i mi na stranpota, se podajmo rajši k Mihcu, ki si je medtem že poiskal svoje ležišče. Navadno se ga je kaj hitro polotil spanec, danes pa se mu je izumikal. Nikdar poprej se ni Mihec udajal premišljevanju, ta večer je začel misliti. Okoli tovarišev so se pletle njegove misli. Spoznal je, da so mu nevarni, pa se jih je zbal. Končno je sklenil, da pojde še k njim, saj menda vendar niso tako strašni, kakor se kažejo in morda so govorili tako iz zgolj norčije. Počasi je zadremal in zaspal. (Dalje.) Moji spomini Po Nov. R. Petroviču. Mladina! Človek, ki je napisal sledeče kratke spomine iz svoje mladosti, je zdaj že odrastel človek. Petrovič se piše. Tudi on je bil nekoč otrok, majhen pritli-kavček, kakršni ste vi. In ni živel prazno življenje, mislil je mnogo, mislil pač kakor mislijo otroci. In zdaj, ko je velik in pozna svet in ljudi, je napisal, kako je mislil, ko je bil še pritlikavček, takrat, ko je oblekel svoje prve hlačke. V kratkih povesticah vam bo povedal svoje doživljaje. Tudi vi imate svoje misli. Berite te zgodbe in mogoče vam bodo dale pogum, da boste tudi vi kaj napisali. I. Ko mi je bilo šest let . . . Povedal vam bom, kako sem mislil o svetu in o ljudeh, ko sem imel 6 let. A vi se mi nikar ne smejte! Niti veliki ljudje ne znajo vsega, a kaj sem mogel znati jaz kot majhen otrok? Želel sem, da bi vedel mnogo mnogo. Vsak otrok bi rad vedel čim več. Izpraševal sem očeta, a največkrat mamico, o mnogih vidnih in nevidnih stvareh. Pogosto pa me niti poslušati niso marali. Mogoče je bilo tudi čisto odveč, da bi me poslušali. Oče in mama sta imela vedno toliko dela, a jaz sem imel vedno kopico vprašanj. Zato so rajši delali svoje, namestu da bi odgovarjali na moja vprašanja. Samo včasi me je mama poljubila iw kratko odgovorila na moje vprašanje. Ko sem videl zahajati solnce, sem vprašal mamo: “Kam je odšlo solnce?” “Spat,” mi je odgovorila mama. Jaz sem ji popolnoma verjel. Mislil sem pač, da gredo zvečer vse stvari spat kakor ljudje in otroci. Grmenja sem se silno bal. Vprašal sem mamo :“Kaj je to? Kdo vali kamenje po nebu?” “Bog se krega, sinko!” mi je odgovorila. “A koga krega?” sem jo vprašal. “Majhne otroke, ki ne ubogajo očeta ne matere,” je dejala mama. Tudi to sem popolnoma verjel. Tudi oče je mnogo kričal, kadar se je razjezil. Pa sem mislil, da tudi bog kriči, kadar se razjezi, prav kakor moj oče Cesto, kadar je grmelo, sem oprezoval skozi vrata, kje bi videl boga. A nikoli ga nisem zagledal. Jaz bi ga bil pa tako silno rad videl. Ta želja me je silila, da sem vprašal mamo: “Kje je bog? Rad bi ga videl.” A mama se je nasmehnila in dejala: “Bog je na nebesih, sinko moj, visoko je in ne moreš ga videti.” Temu se nisem čudil. Tudi jaz sem si bil mislil tako. Kje bi naj bil bog, če ne na nebesih? Tudi jaz sem prav tako želel, da se povzpnem visoko. A jaz bi hotel, da bi me otroci videli na tej višini. II. Kako sem sam premišljeval . . . Največkrat sem sam premišljeval. Zakaj starši so mi odgovarjali kratko, ter se nisem mogel naučiti vsega od njih. Nekateri odgovori pa mi tudi niso ugajali; imel sem drugačno, svoje mišljenje o mnogih stvareh. Tudi sem bil ponosen, da imam o mnogih stvareh svoje lastno mišljenje. A redkokdaj sem komu razlagal svoje mišljenje. Prvič, nisem ga znal lepo povedati in razložiti; otroci v svojem šestem letu težko povedo, kar mislijo. Nekoliko pa so bili krivi tudi starejši: ti namreč zelo slabo razumejo otrokove besede. Še radi nečesa nisem razlagal svojih misli. Če sem kaj dejal, so se mi starejši smejali. Čudil sem se, čemu neki se mi smejejo. Njihov smeh me ni nikoli prepričal, da mislim napačno. Nasprotno, jaz sem se silno čudil, kako to, da ne morejo razumeti mojih misli. Zato sem sam zase premišljeval, sam sebe izpraševal in sam sebi odgovarjal. III. Svete zgodbe. Rajši kot vse drugo sem poslušal svete zgodbe. Te zgodbe so bile zame pravi, resnični svet, a ti ljudje krog mene in stvari so se mi zdele kakor sanje. Pripovedovali so mi o bogu, o prerokih, o apostolih, o Kristusu, o Jožefu. Zdelo se mi je, da je ves svet poln teh svetnikov. Verjel sem, da hodi Kristus od hiše do hiše in odpira oči slepcem, zdravi bolnike in obuja mrtve iz grobov. Ko sem nekega dne videl slepca prosit od hiše do hiše, sem si mislil: Bržkone se ta-le slepec še ni srečal s Kristusom. Če bi se bil srečal z njim, bi danes že gledal in ne bi prosil od hiše do hiše. Ko je umrl pri sosedovih otrok in je njegova mama zelo jokala, sem se čudil, kako da ne gredo sporočit o tem Kristusu, da bi prišel in obudil otroku življenje, kakor ga je bil Lazarju, Martinemu bratu. Niti malo si nisem mogel misliti, da dandanes Kristus ne odpira oči slepcem, ne zdravi bolnikov in ne obuja mrtvih iz grobov. Če bi, bi mu bili ljudje zelo hvaležni za vse dobrote. Še bolj sem se čudil, da nisem srečal niti enega teh svetnikov. Bržkone so nekje na koncu sveta. IV. Kako je z zemljo? Zemljo sem si predstavljal kakor kolobar krog naše vasi. Lahko se smejete temu mojemu naziranju. Jaz pa vam rečem, da je dandanes mnogo celo odraslih ljudi, ki mislijo, da je zemlja podobna kolobarju. Jaz sem prišel do tega naziranja po izkušnjah in opazovanju. Če sem se ozrl naokrog, sem videl krog, kjer se zemlja dotika neba. Ta krog je bil po mojem mišljenju meja zemlje in konec sveta. No — nekega dne je prišel nekdo k očetu in začel pripovedovati o svojih daljnih potovanjih. Ljudje tako radi pripovedujejo o sebi, zlasti še, če jih kdo posluša. Pripovedoval je, kako je romal celo v Ameriko. Takrat smo prvič slišali o Ameriki. Vsaj jaz do takrat nisem poznal te dežele niti po imenu. Pripovedoval je o Ameriki, kjer se dobro živi, če krvavo delaš. Pomnim še, da je že takrat oče sklenil, da pojdemo v Ameriko. A pretekla so leta, predno smo šli. Zdaj smo še vedno tu, oče trdo dela in kedar se vrača z dela, mu hitim naproti. A to, o čemur pripovedujem, je bilo še doma. Tujec je pripovedoval, kako se je iz Amerike vozil dni in noči, predno je dospel na to stran. Potem je moral v vojno. Iz pripovedovanja tega človeka sem spoznal, da je svet mnogo večji, kakor pa sem bil do tedaj mislil jaz. Meje sveta, kakor sem jih bil jaz postavil, so bile meje le za moje oko. O tem sem se nekega dne sam prepričal. ____________ Šel sem nekega dne z očetom na goro, kjer je bila do tedaj moja meja in kjer sem mislil, da se nebo naslanja na zemljo. Z gore sem videl nove vasi, reko z veliko dolino, a tam v daljavi se je pp razgibanih bregovih spet naslanjalo nebo na zemljo. Moje meje sveta so se razširile do daljav, ki sem jih bil s svojim pogledom dosegel, do tistih razgibanih bregov, kjer se nebo naslanja na zemljo. Tedaj pa sem pričel premišljati kakor učeni ljudje. In verjel sem: če bi odšel do onih razgibanih bregov, bi videl spet nove kraje, nove doline, nove reke, a za njimi spet nove bregove, nove planine. A moje noge so bile prešibke, da bi mogel tako daleč. (Dalje prihodnjič.) Dragi urednik! Spet se želim oglasiti v Mladinskem listu. Decemberska številka se je še precej zakasnila, upam, da bo januarska bolj hitra. Pre-čitala sem Chatter Corner in Naš kotiček, pa sem si mislila, da so se res vsi slovenski dopisi podvojili, angleških pa je bilo toliko, da bi jih kmalu ne mogla prešteti. Iz tega sklepam, da se mladi Ibratci in sestrice zelo zanimajo za Mladinski list. Tako je prav, mladi čitatelji. Le veselo vsi na delo! Kar se bomo v mladosti naučili, nam bo koristilo ko dorastemo. če se človek več nauči, tudi več zna. Le vsi na plan in na delo v letu 1930! Iskreno pozdravljam vse bratce in sestrice in tudi urednika Mladinskega lista! Mary Matos, Blaine, O., Box 181. * * * Dragi urednik! V decemlberski številki Mladinskega lista sem opazil kar 16 slovenskih dopisov. To je res prav lepo od naših dopisovalcev, da se tako zanimajo za list. Ampak velika večina je angleških dopisov, in to celih 52. Izgleda, če bo tako šlo naprej, da bo M. L. kmalu premajhen. Le tako naprej, bratci in sestrice! Jaz mislim, da bom ostal reden dopisovalec v letu 1930. Da bom tudi jaz v vaših vrstah, moji starši vedno pravijo: “Janez, piši dopise v Mladinski list.” Toda meni se zdi to težko, ker v šoli se učimo 7 ur na dan, potem pa sledi doma domača naloga. Vedno nam dajo velike naloge, da se moramo zmiraj učiti. Potem pa pravi mama: “Janezek, si napisal dopis?” V šoli sem v šestem razredu A. Meni se najbolj dopade zgodovina in slikanje. Naj vam povem, kako je bilo nekega dne v šoli: Ko se je nahajal v Ameriki Ramsay MacDonald, je naša učiteljica pravila o njem, da kako je dober za delavce itd., in je dostavila, da je republikanec. Meni se ni zdelo prav, pa sem se oglasil. Ona je zarudela, pa je vseeno rekla: “Dovolj dobro, John. Ti imaš prav.” Pozdrav vsem dopisnikom in čitateljem Mladinskega lista in tudi Vam urednik! Janez Janezov, sin Fradelov, La trobe, Pa. * * * Dragi urednik! Odkar je začel Mladinski list izhajati, sem se naučila slovensko brati in pisati. Sedaj sem stara 13 let. Večkrat sem videla mojo mamico smehljati se ko je čitala M. L. Pa sem bila radovedna, kaj neki je tako zanimivo v njem. Mama je odvrnila, da se moram naučiti brati slovensko, pa bom vedela, kaj je v Mladinskem listu. Od takrat naprej se učim in sem se že naučila pisati in brati slovensko. Za to pa se moram zahvaliti Mladinskemu listu, pa tudi mojemu atetu, kajti vsi se moramo doma učiti slovensko, v govorici še posebno. V naši družini smo tri sestre in trije bratje ter ata in mama, pa vsi spadamo k SNPJ. Zelo rada bi videla, da priobčite moje pismo ali dopis v januarski številki, da ga bodo tudi drugi videli in čitali ter da se bodo zanimali za Mladinski list in jednoto še bolj kot se. Če je kaj nepravlnega, prosim, da mi popravite. Sedaj pa bom povedala mojim bratcem in sestricam eno uganko. Kdor jo reši, bo dobil škatljico svinčnikov. Uganka: Kateri kongres ima največji klobuk? Frances Batista, Box 126, Strabane, Pa. * * * Dragi urednik! Že dolgo časa nisem pisala v Mladinski list, ampak čitala pa sem ga vsaki mesec v prošle1« * Frank and Tony Valencich of Barberton, O., 464 Franklin ave., each send a letter and their snapshots; both will be published next month. * * * Kathryn Bobeff of Madison, 111., 1222 Madison ave., contributes her 1st letter. She is 12 and has a twin sister. They like the magazine. * * * Frank Povhe of Ely, Minn., 601 E. Chapmans st., is 11 and in the 6th grade in school. The whole family belongs to lodge 268 SNPJ. He wishes everybody a happy New Year. * * * Mary Bergant of Lisbon, 0., Box 19, says that they live on the farm and writes her 1st letter. They have horses, cows, chickens, pigs, cats, a dog and lots of bees. They all like the honey. The whole family belongs to the SNPJ. * * * Otto Slabe, West Park, O., 4666 W. 130 st., promises that he will send us the February number of the M. L. for 1929, and he is glad that he can do us a favor. Otto is 13 and writes a neat letter. He goes to 8th grade, next year he wil be promoted into high-school. Their whole family belongs to the SNPJ. Silva Kodre, West Allis, 472—53rd ave., will try to write every month, both in English and in Slovene. She is 10 and in the 6th grade in school. She is wishing every member a very prosperous New Year. * * * Mary Pavlin, Muskegon Heights, Mich., Box 5, writes her first letter which certainly is very neatly written. Everyone in their family of four belongs to lodge 266, of whieh her father was secretary for over nine years. Mary is 16 and has a sister 13 years old. In December she was transferred into the adult department. She enjoys the M. L. She would appreciate it if some of the members would write to her. (Editor’s Note: Members in the adult department may write for the M. L.) * * * Mary Mihelčič, Blaine, 0., Box 304, is sending her picture, which cannot be published because it would not come out plain enough in the paper. It was taken from too far from the object. * * * Anna and William Laurich of Ruffsdale, Pa., R. D. No. 2, are contributing to this issue of the M. L. William is 10 and Anna 13. “Our whole family belongs to lodge 177 at Yukon, Pa.,” writes Anna. Both would like to correspond with some of the members. * * % Betty Obel, Orient, 111., Box 14, is 16 and goes to high-school. She likes the M. L. very much, but would like to get some letters from members. * * * Albert Gergovich, La Salle, 111., writes his second letter. He is 13 and in the 7th grade in school, and would like to receive letters from members. * * * Rose Pregel, Base Line, Mich., Box 134, is 13 and contributes her second letter “to our beloved magazine.” Her father moved from Kansas to Detroit due to bad labor conditions, and they live at Base Line. * * * Albina Dolance, Hays, Pa., 328 Baldwin street, is a member of lodge 307 SNPJ and so are the rest of the members of their family. She is 15 and will graduate in February from public school. She is very much interested in the M. L. “My sister Anna would like to know the address of Anna Dolence of Morgan, Pa. She had been receiving letters from her, but now she has lost her address.” (Your picture will appear next month.—Editor.) * * * Josephine Sveton of Strabane, Pa., Box 216, says that she is in the 5th grade and 12 years old. There are six in their family and all belong to SNPJ. She is wishing all the members a very happy New Year. * * * Josephine Chebull, Klein, Mont., Box 29, sends a story called “A New Year’s Resolution.” She wishes Mary Shuster would write to her. * * * Milly Stucin of Panama, Okla., Box 131, is 10 and in the 5th grade in school. She has been reading the Mladinski List for a long time and likes it very much, she says. This is her first letter to the M. L. She would be glad if some of the members would write to her. * * * Pauline Kavcich from Avella, Pa., Box 153, is 7 years old and a member of the SNPJ lodge No. 292; she is in the third grade in school. She likes the M. L. so much that she reads each number two or three times. Once before she tried to write for the M. L., but she thought the letter was not good enough. Next time she’ll write in Slovene. Her mother is teaching her now to read and write the Slovene. “My mother often reads to me Slovene poems, and the best Slovene verse was by Katka Zupančič.” Pauline will write some more, for this time she concludes in sending best regards to all “little members.” * * * Mary Pogan from Oakdale, Pa., sends a poem: Sweet flowers that we are wreathing, Our tribute shall pay, While tender songs are breathing, Our love and praise to-day. We love to hear their story, Their courage to tell. They share SNPJ’s glory, who love and serve her well." >1« * * Dear Editor: It has been quite a while since I’ve written to the M. L., so I decided to write again. I am going to school in my sophomore year and am taking up II English, commerce and industry, II Home economics and Business arithmetic. Our school days are made more pleasant by various assemblies, parties and rallies. —On Nov. 8 our school heard Philip Marten-dale, an U. S. Ranger from the Yellowstone National Park speak. He told us of the various animals and their habits, also other stories of the National Park. It was really a very interesting speech. I must comment on the wonderful progress the M. L. is showing, especially during the last few months. I can hardly wait for it. I hope that more readers from Canton would write for it. A loyal member, Jennie Vitavec, Canton, Ohio. Bro. B. Lombar’s daughter of Brooklyn, N. Y., 757 Hart st., rewrote an interesting story “Life Is a Funny Proposition,” which we probably will publish in one of the numbers of the M. L. later. * * * Frank Pirman of Slickville, Pa., Box 317, is 13 and in the 8th grade in school. He has 3 brothers and 2 sisters, all members of Lodge No. 379 SNPJ. He was very glad when their school started Sept. 3, 1929. They had a Christmas entertainment. In his school room there are 35 boys and girls. Frankie likes the M. L., he says, and sends best regards to all. * * * Violet Beniger of Export, Pa., sends a January poem and does not wish that the wastebasket would eat it. Here it goes: “I am January, the first month in the year. I bring the little New Year with me; I am a cold, windy month, I make the boys and girls turn up their coat collars and pull their caps and hats down over their ears . . . There’s a New Year coining out of some sphere. His baby eyes bring hope and delight. We welcome you, Happy New Year!” Violet wishes that some of the members would write to her. * * * Edward J. Sodnikar of Bridgeport, 0., Box 37, sends a cartoon similar to the one published in the Prosveta, drawn by Bro. Frank Rugel. Edward is a member of lodge No. 13, and is only 9 years old. * * * Helen Izance from Euclid, 0., 824 E. 237 st., writes her second letter to the M. L. which she says she likes for its stories, poems and jokes. She has a brother, 16, a sister, 9, and she is 12 years old, and all with her parents belong to lodge No. 450 SNPJ. Helen would like to receive letters from some of the members, as she would soon answer them. * * * Dear readers:— Here is the story continued from last month: The Mystery of the Diamond Necklace. Nick, seeing Shirley rolling down the cliff became thunderstruck, and looking down over the embankment he almost forgot to try to rescue her. When he regained his senses, he ran around to the other side of the cliff, which was not so steep and went to help Shirley. When he found her she was unconscious. He carried her to a nearby hospital on his horse. In the meantime, a stranger passed at the bottom of the cliff and saw Don lying there all bruised and cut. He was unconscious also, and Mr. West carried him up the cliff and taking his horse rushed him to the same hospital where Nick had taken Shirley. cJhirley regained consciousness and the doctors found she was suffering more from shock than from actual injury. Nick stayed with Sihrley and she told him about her necklace. After her story had been told Nick said: “So that’s the necklace he said I had, is it?” He then left the room and on his way out of the hospital he waj stopped by a police. Don had become conscious and related a false story about the necklace to the police and Mr. West. He told them, “I was riding along the highway when someone shouted, ‘Hands up or I’ll shoot.* I put my hands up but was knocked from my horse. I got up and we two began tussling with each other. I recognized my opponent to be Nick Carr. He told me he was after a necklace I stole from Shirley Mason. I knew he was the thief who had the necklace so I accused him of the theft. When I did this he gave me one hard unexpected push and I rolled down over the cliff with Shirley, who had come to rescue me." They brought Nick into Don’s room and he told his story just opposite to what Don had just related. Mr. West asked Nick, “How can you prove that Miss Mason came to help you in your rescue?" Nick replied quickly, “Come with me and I will prove it.” The police, doctor and Mr. West followed Nick and he led them to the room of Shirley. They asked her about it and she said, “I just got there when they began fighting and neither one of them saw me. I tried to get Don away from Nick but as he didn’t see me he gave Don one hard push and Don and I both rolled down over the cliff. When Nick saw me he ran around to the other side of the cliff and rescued me. I was unconscious then but I’m all right now.” The police took Nick with them and put him in jail. (To be concluded.) Best regards to all, Carolina Kraytz, 158 Main St., Franklin Boro. Cone-maugh, Pa. * * * Jennie Grosel from Durango, Colo., Box 127, likes the M. L. for its many interesting stories. This is her first letter. “The M. L. is a good school for little members of the SNPJ,” Jennie writes. She is 9 and al her family belong to the SNPJ lodge No. 40. She goes to 5th grade. Her parents lived in Gallup, New Mexico, for 19 years. She was born there in 1920. They didn’t like it there, for there are no trees and plenty of dust. Now they have a farm in Durango, Colo., where they are enjoying their work. Their father used to work in coal mines for 36 years. On the farm they have many fruit trees and plenty grass and also fresh air. That’s why they like it there. * * * Molly Svečnik, Irwin, Pa., Box 106, is 12 years old and in the 6th grade in school. This is her first letter to the M. L. which she would like to get every week. Their SNPJ lodge No. is 200. She would like to get letters from some of the members. * * * Agnes Krisher from Bonanza, Ark., R. No. 1, sends her first letter to the M. L. which she likes very much, because “it is a wonderful magazine.” She is 9 years of age and in the 4th grade in school. There are eight in their family, all members of SNPJ. She would appreciate very much if some of the members would write to her. Marj’ Mikulich from Traunik, Mich., wrote a nice little poem for the M. L. “Mladinski List.” The magazine we love so well, are just the words we love to spell, is the Mladinski List. M is for the magazine I love to read. L is for the Lodge of SNPJ. A is for the answers we all give. D is for the dear members all. I is for the intelligence of the people. N is for the nation wide. S is for the society of the lodge. K is for the kindness to all. I is to dispell ignorance. L is for the language we speak. I is for improvements. S is for Slovene songs we sing. T is for truthful thoughts we bring. This is Mladinski List. * * * Justine Pevc, West Newton, Pa., Box 130, writes her second letter to the M. L. and promises that she will write every month this year. She wishes that Annie Longerholc and Josephine Ogrin would write to her, also some other members. * * * Mary Tibljas of Sugarite, New Mexico, Box 103, would like to write in Slovene but she can’t, although she speaks the language. “There were quite a few members writing to me, but recently they don’t write any more. I would like to hear from them again. I was surprised to see a letter from Josie Marcella from California in the M. L.—Sugarite girls’ basketball team recently defeated the Swas-tica team, 35 to 28. The boys also defeated their opponents, 18 to 8. I play guard on girls’ team, but am not an expert at it.” * He * Martha Tomatich of Walsenburg, Colo., 811 W. 7th st., says she has not written to the M. L. for a long time, but she likes the magazine for its many good stories and other interesting reading matter. She is sending also a few jokes. * * * Rose J. Beniger of Export, Pa., was surprised to receive so many letters from members, eight letters in one week. Naturally, Rose was very much pleased. She sends her best regards first to the Editor and then to all the young members of the SNPJ. * * * Agnes Ostanek from Traunik, Mich., reports that they had a Halloween party on Oct. 31 in their school, and did they have fun! She would like to get some letters from the members. Agnes sent in also a poem intended for the December number of the M. L. Prank Dolinar of Klein, Mont., Box 92, sends a few jokes and wishes everybody a happy New Year. * * * Olga Matelich, Indianapolis, Ind., 943 N. Holmes ave., contributed a Christmas poem, and wishes each member a very happy New Year. * * * Mary Ostanek from Traunik, Mich., Box 4, writes a poem on SNPJ, of which the first few lines read: “Our SNPJ has a beautiful number of members, and we should always remember to join a lodge before it is too late. Jednota is sure to help you . . . When we grow older, and besides a little bolder, we’ll be officers, too.” * * * Anna Bukovec of Bon Air, Pa., Box 111, thinks that the M. L. is enjoed by all the children very much, because “it is more interesting than any English library book to the Slovene children. There are many children who always read the M. L. and love the magazine that publishes each month so many interesting stories, poems and letters.” If she could, she would write in Slovene also. At the present she is learning to speak in Slovene, later she will try to write in Slovene. She received many letters from members and will answer them as soon as possible. She wishes everyone a very happy New Year. * * * Dear Editor: I am 13 and in the 8th grade in school, and am taking violin lessons. Recently my brother Frank went to Chicago to play for the Victor Record Co. That was his fourth trip, the first one was to Sava’s affair, the other two were excursion trips with local SNPJ English-speaking lodges. On Nov. 23 he went there with Joe Miklavič, a banjo player, and Paul Janz. The records made were “Springtime” and “Dreamland,” also “Francka” (polka) and ‘Štajerski ponos” (waltz). We are the fourth generation of musicians. My great grandfather played a zither and uaed goose feathers for plucking the strings. My grandfather and two granduncles were making accordions. My father, his three brothers and my brother Frank are all playing accordions. My brother Eugene is also learning to play one. My father and brother are playing by notes on “chromatic accordions.” Frank was playing in cities around Cleveland in the shows, on parties and dances. He played at Slovene lodges in Lorain, Conneaut, Barberton and Warren, O. He is now 15 and in the 10th grade at Collinwood high-school. He is playing for four years. We are all members ol lodge “V Boj” No. 53, SNPJ.—I am sending you Frank’s picture in Slovene national costume. Edwin Barbie, 1216 E. 176 st., Cleveland, O. Pacific coast Western time. The sun really rises an hour later in Pittsburgh than in New York, two hours later in Chicago, three hours later in Denver and four hours later on the Pacific, so when it is six in New York it is five in Pittsburgh, four in Denver and three in Los Angeles. The earth as a whole is divided into twenty-four zones, so if one were to travel around the globe in a westerly direction he would lose an entire day—of clock time—but would gain it back, when returning and traveling east. Frank Barbie. * * * DIFFERENCE IN TIME One loses an hour or so, or gains the same time, according as he travels west or east, the amount of time lost or gained depending on the length of the journey. It is puzzling, a bit, to know just where the change takes place. There are really four zones in the United States, and clock time is the same in any one zone, no matter how far north or how far south the place may be. Everything east of the city of Pittsburgh is called eastern time; between Pittsburgh and Chicago it is Central time; between Chicago and Denver Mountain time, and from Denver to the GOOD AND BAD CHILDREN Children, you are very little, And your bones are very brittle; If you would grow great and stately, You must try to walk sedately. You must still be bright and quiet, And content with simple diet; And remain, through all bewild’ring. Innocent and honest children. Happy hearts and happy faces, Happy play in grassy places— That was how, in ancient ages, Children grew to kings and sages. But the unkind and the unruly, And the sort who eat unduly, They must never hope for glory— Theirs is quite a different story! Cruel children, crying babies, All grow up as geese and gabies, Hated, as their age increases, By their nephews and their nieces. —Robert Louis Stevenson. Teacher: “Now, Willie, if James gave you a dog and David gave you a dog, how many dogs would you have?” Willie: “Four.” Teacher: “Now, dear, think hard. Would you have four if James and David each gave you one?” Willie: “Yep. You see, I got two dogs at home now.”