PROBLEMI
15
BARBARA BRECELJ: SLAVNOSTNI ODHOD, NJEGOVA
VITA NOVA; J02E DERGANC: NEKAJ ODPRTIH PRO-
BLEMOV DELAVSKEGA SAMOUPRAVLJANJA; TINE
HRIBAR: O RAZVREDNOTENJU SAMOUPRAVLJANJA;
DORO HVALICA: PESMI; VLADIMIR KAVCiC: PRIJA-
TELJSKO PREPRIČEVANJE; ANDREJ KIRN: »SAMO-
UPRAVNE PRAVICE STUDENTOV« MINUS ENAKOPRAV-
NO ODLOČANJE; IVAN KREFT: SE O SAMOUPRAVNIH
PRAVICAH STUDENTOV; LADISLAV LESAR: LILIJANA;
RUDI MISKOT: PEPEL V VETRU; BORIS PATERNU:
MENARTOVI SEMAFORI MLADOSTI IN BELA PRAV-
' LJICA; JANEZ PIRNAT: SLOVENSKA OBLIKA IMPRE-
SIONIZMA V DELU IVANA GROHARJA: FRANC ZADRA-
VEC: KNJIŽEVNI TEORETIK ERNST FISCHER — BRU-
ŠENO OGLEDALO — LIKOVNA PRILOGA: MIRE CETIN:
PORTRET V ORANŽNEM. PORTRET V RUMENEM; JOŽE
POHLEN: SEDEČA FIGURA, ŽENSKA FIGURA — MAREC
1964 ,
Vsebina
Rudi Miškot: Pepel v vetru .... 273
Doro Hvalica: Pesmi.......278
Boris Petemu: Menartovi Semafori
mladosti in Bela pravljica .... 283
Barbara Brecelj: Slavnostni odhod . . 289
Njegova vita nova.......292
Jože Derganc: Nekaj odprtih proble-
mov delavskega samoupravljanja 297
Vladimir Kavčič: Prijateljsko prepri-
čevanje ...........304
Janez Pirnat: Slovenska oblika impre-
sionizma v delu Ivana Groharja 330
Ladislav Lesar: Lilijana......342
Ivan Kreft: Se o samoupravnih pra-
vicah študentov........351
Tine Hribar: O razvrednotenju samo-
upravljanja .........354
Andrej Kim: ^^Samoupravne pravice
študentov« minus enakopravno od-
ločanje ...........556
OCENE IN POROČILA
France Zadravec: Književni teoretik
Ernst Fischer.........359
BRUŠENO OGLEDALO
Galèe royale.........368
LIKOVNA PRILOGA
Mire Cetin: Portret v oranžnem, Portert v
rumenem
Jože Pohlen: Sedeča figura, Ženska figura
problemi
PROBLEMI — revija za kulturo in
družbena vprašanja, leto II., št. 15.
Ureja uredniški odbor: Božidar De-
benjak, Janez Dokler, Bogdan Kav-
čič, Vladimir Kavčič (glavni urednik),
Viktor Konjar, dr. Boris Paternu,
Janez Pirnat (odgovorni urednik),
Andrej Rljavec, Ivan Rudolf, Stane
Saksida, Vita Vari, France Zupan
Uredništvo: Ljubljana, Tomšičeva 12,
telefon: 20-487. Nenaročenlh rokopisov
ne vračamo. Naročila pošiljajte na
CK ZMS, Ljubljana, Dalmatinova 4,
telefon 30-033, tekoči račun: 600-14-
-608-28 Z oznako: za Probleme. Cena
posameznega izvoda za naročnike 80
dinarjev, v kioskih in knjigarnah 150
dinarjev. Celoletna naročnina 960 di-
narjev
Izdajata CK ZMS in UO ZSJ v
Ljubljani. Tisk, izdelava kllšejev in
vezava: Tiskarna »Jože Moškrič« v
Ljubljani
RUDI MiSKOT: PEPEL V VETKU
Umakne se množica
Umakne se... grahasUh pUčev,
za njimi se dvigne
puh majhnih stvari;
potrgala prejo bo
sivih grmičev,
ki samospev vetra
jo porazgubi.
Neslišno umro.
S topim izrazom oči,
z obrazi kep surove gline. —
Spomin kakor glas prepelic — zbledi,
Oblekli so se v ponižna oblačila,
Volkovi vzeli pastirske palice —
in igraje na lesene piščalke polegli v senco.
Na pašniku hrezskrhnost
s poskočnimi nogami koz in ovac. —
Trdoto črepinj si merita
oven in kozel
s testenim tleskanjem rog ...
Veselo vrtijo brezskrbne se ure —
iv sonce že gleda
z najnižjega stolpa v ravan.
Pastirji so si oprtali torbe platnene,
položili vanje piščalke — in brašno popotno
Nestrpni so črede pognali.
273
z blebetom vdanim
na pot se izteka drobnica...
Pesmi pastirske ni čuti.
Mesec je vzšel...
Ustavili so se pastirji.
Na palice oprti
pogoltno v mesec strmijo.
Ne oziraj se, drobnica!
Bok ob boku,
z glavo ob glavi stopaj;
steci, brez blejanja teci,
da ne prestrašiš meseca,
ki je zadremal na blazini oblakov!
Ni še vstala noč
s črnimi oprodami.
A pastirji so lačni,
žejni jeziki iz ust jim vise.
Podvizaj se,
ne liži slane rose z rož,
zasnulih oh tvojih poteh!
Ali ne čutiš žarečih oči
na tvojih ožganih hrbtiščih?
Ne obračaj glave,
pohiti v svoj pristan
in zadnji zapahnite
vse zapahe vaših staj! —
Volkovi so v pastirje oblečeni.
274
Vrgel sem v reko
Ogorek spomina ogorek spomina
in odšel na pomol tišine. —
Prišla sta
dva vesela metulja,
plesala sta in pela.
Rekel sem jima:
Veselita se in pojta,
dohra metulja!
Rad vaju gledam
in rad bi bil z vama
v pesmi in plesu.
t
Dolgo že niso
moje oči videle nedolžnosti,
malo veselja in sreče srce doživelo.
Preplešite mi oči in dušo,
pustita mi prah nedolžnosti
vajinih krilc!
Iz prahu bo pognalo drevo pozabe
skozi moje telo — in srečen bom,
v življenju in umiranju. —
I	Metulja sta plesaje odhajala
za tokom reke, ki je odnašala
ogorek spomina.
S prestreljeno desnico
Vojak ^^ zlomljeno puško
prihaja iz boja vojak.
Tisoč strupenih pogledov
upira se vanj;
tisoč hrupnih glasov
mu plju.ska na uho.
275
Strašna je pot od bojišča
do tujega mesta...
Škorpijon mu razjeda srce.
Vendar gre dalje, s trdimi koraki,
visok in teman,
obdan od sovražnih straž —
in poti ni konca.
Z demonom prezira do zadnje
postaje dospe — in ko razgaljene prsi
mu sonce obsveti, vstopi skozi vrata ječe
bogat. Uporen, še vedno uporen.
Brez lovorik, a poln brazgotin,
z odprto rano za križem okna
spet sanja o novih bitkah.
Z brušenimi bodali v rokah
ApokälipSä jezdijo konjeniki svetovij
preko okamenelih lir in robotov,
mimo sonc in ozvezdij. —
V preproge zelenih oaz
je vtkana pesem peroti;
šklepet roženih plaščev —
in pritajeni pljusk plavuti
mlačnih sanj razgretih voda.
Iskalci miru kopljejo
skrivališča pozabe, dokler jih ne prežene
razbeljeno jeklo dneva ali led noči
iz zaklonišč njihovega iskanja.
Z brušenimi bodali v koščenih rokah
pa jezdijo konjeniki svetovij ...
Iz brezmesnih ust — odprtih
od bolečin in strasti,
jim visijo dolgi zobje;
276
z močjo demonskega magneta
zavrte sleherno mravljo
v divji ples življenja,
smrti in porajanja.
Sonce se je s prsti dotaknilo
РгећијЗПЈб kamnitega stopnišča —
in v senci zgodnjega jutra
zasejalo čudež lahkonoge radosti.
V temo zamaknjenosti spomina
pršijo prameni pozabe,
kakor tekoči balzam zalivajo
celico ur krvavenja.
S prebujeno dušo
se vzpenjam po stopnicah.
Na hodnike dospem.
Hodniki pojo
pod igrivimi koraki.
Slepeča svetloba je vstala do oken visokih.
Lahno upognjena je razprostrla
svoj praznični jantarni plašč;
za glorijo njegovih plapolajočih trakov
plamenijo obrazi mimoidočih. —
Poveličani, cvetoči...
Rja na hrastu,
Jesenska balada starem jesenskem hrastu.
Zverižene bolne roke
kričijo v megleno nebo. -
Staro predsmrtno drevo.
Vran, oskubljeni vran,
enook in hripav,
v deževni dan vrešči.
277
Dež, strupeni dež
monotono na veje prši;
ostri peščeni dež
še zadnji cvet zaduši ...
Nad cvetom sto žalostnih rok,
golih otrplih rok.
DORO II V A L I C A : PESMI
Na dnu vseh ulic prevelikih mest.
Izpoved dežju svetlobe, kalnih pogledov nemira,
najetih teles in zlorabe naučenih psov,
ubijanja гш stopnišču hitrih let,
iščem tuje podobe lepih besed.
V sotočju podob se rišejo črte strasti
in zavestnih načel, umiranje in rojstva
goljufane časti in človeških idej.
Utopljeni v vseh urah molčanja
ob pretežkih kletvah v pramisel ujeti,
v preštetih urah kupljenih noči
smo stisnili v pesti prepotene strasti
dekleta z dna poslednje ulice mest,
v strmih obalah potreb stoletja,
ko je beseda premalo za resnico
in dejanje preveč za laž^
ko boleča izpoved vina
razbija žalost v smeh in odveč je
odmev včerajšnjih sanj in bezanja.
Mladost so napolnila tudi leta,
da sem te srečal in vzel obraz
v utrujene oči jutra,
da sem verjel v slepo darovanje,
spočeto v kamnitih mislih cest
oh bregovih akacije.
278
Mere resnice v okradenih krošnjah gnezd
ZorSnje hednejših slikah bezanja,
žuljavih, trdih besedah strahu
sočutja do vlažnih, bolnih kleti,
z darovanjem izžganih verig
v la ježu volčje mesečine,
psov podarjenih za praznik
v nočeh ciganskih konj in kraj
v rokah, očeh in ustih otrok.
Lakota v šapah in gobcih iskanja,
ubijanje na ostrini oči in zob
v ogradah dednosti in vere
za mrtvece v okopih prvega zorenja
in matere izjokanih oči v črnini,
sovražnost nebogljena v vodah vetrov
in vrbovja v kopnini jutra,
v meglah pogovorov noči z nočjo
metafora laži v resnici zamujenega koraka
oh srečanju s prastaro čarodejko.
Vse za ponosen greh idej
v otroških zapoznelih sanjah darovanja.
Kovinski lesk v topolih vodovja
utrujenih in zapoznelih rek
v veternih poteh s skovikom
sitim src zastraženih cipres,
gnus in slast v besedah slačenja,
v objemu semenja krik sanj
in odtujena bolest v prsih sinov.
Našli so kamen velikih mož
in v njem skelet stoletij,
nagrobni napis belih bogov
v perjanici zadavljenih rož in otrok,
in ker so iz kamna stopile kosti
s staro krvjo v razpraskanih ustih,
z rojstvom dni v iztaknjenih očeh,
sem ti vzel dlani.
9
s pritepeno strastjo v telesu
Jutro lopogä dno ^^^^^ ^ obraz duhov med lišaji sanj,
da dali prostor bi grobovi za vojno bogov.
V obredju boš spoznala sebe, senca,
in nas na obalah dne z utrujenim korakom,
z očmi zvonov v odsekanih pesteh,
z dvomom v težkih korakih bezanja,
v zasanjanih lepotah predmestja,
v belih črtah žerjavov na dnu neba,
nad strehami koč in v krču jutra.
Položena v usta vročičnega jezika
s preteklostjo napitih src vsakdanjih velikanov
m ptic v snu po dolgočasju
je beseda razsula smeh v svetlobo
vse od prvega dne po spočetju.
Dež vre v deliriju dne,
da veje misel sezajo v belo pot splašenih,
utrujenih, lačnih in doživelih ptic,
v sanjskih jutrih, ko šepet umrlih
v koprenah nad topoli utrujenimi
se krade kot strah zatajenih besed.
Ko prideš spet, ti bom roke podaril
za pramen voljnih razčesanih las,
spet svet bo le na dnu obzorja
v krču jutra in ob belih črtah spal.
S ceste ob temeljih podob
Nedokončano izgovarja prodana bolest
besede z dlani predmestja.
Kupil sem utrujeno nespečnost noči
in strah v bokih predal darovanju.
Vonj po prepoteni sli
r odsotni postelji nemira
in oddaljevanje na stopnišču
z resnico v ulici
280
mi rišeta v tem jutru mrtev dan,
da iznakažena misel v zagorelem vinu
in v pajčevini svetlobe se oprime kamna
iztrganega iz prsi granitnega dne,
negovanega v poljubih romarjev
iz kraljestev za zgodnjimi jutri,
izlizanega v jezikih utrujenih zveri
iz peščine pod sotočjem grobišč,
ker je pozabila na izdajstvo prerokov.
Ko v cvetnih vejah vera dedičev
po sojenju božanstev na sramotnem odru
bo le še strah v sanjah po spominu,
bo skrčila se dlan prodanih
v portalu stare katedrale v pest.
V obredni pesmi zamujena laž
v hitečih sencah briše sled miru.
Z otrplim jutrom v hrapavih dlaneh
Sence soočenje v napisanih resnicah,
kletev v svetlobi senc in kačjega lizanja
v kamenju grozljivega miru
ni to, kar sem videl v cvetnih očeh dne,
ko sem te srečal v obalah brezdelja,
v pesteh čutil strah ubijanja,
v trebuhu slo krvavenja in večnosti.
Sence so se prilepile na vratove bežanja
znotraj ograd in nesmislov ujetih v staranje,
ki nikoli ne najde razbitih vrat
v grobost src in malodušje dni.
Sence so se splazile v naročje brez
okradenih sočutja z mesečino in strasti,
spočeti v gnezdih lakoto poštenja.
Sence na listih vrednot pokolenja,
na očetovih razbitih ramah so se prisesale
in v mejnikih zarisale črte lišajev.
281
v krilih dajanja sem strgal si obraz
v krpe naučenega igranja
in ti oh lažnih sencah,
ko mehke so dlani brezveterja v borih,
si kamen postal v hajki bogov.
Udobje v medlih lučeh med beraštvom duha
in ohlapno podobo svetinje izmišljenega telesa
glasovom trpkega vina jemlje
priokus prevaranih mož in besed
v trohnohi okradenih vrtov.	,
Se sreča cipres v grobiščih po prazniku vojn
se zbala je sence v obrazih otrok,
ko v stražnem Zidovju bedi v tesnobi prokletstva
Balada dne, ko so mi iz srca
Bäläda iztrgali molčanje krvavenja.
Kot nikdar sam, s kresnico v dlani,
sem v čelu nosil uhogajme kos kruha.
Brez sence izžgane v zidovju vetrov
za rdečimi trtami, v sohah cipres
sem s polno, težko dlanjo
ob nas iskal ptico,
ustreljeno tistega sanjskega dne.
Zamrznjeno zavijanje v sotočju odtujenega
s predrtim mrčem davne bolečine,
mi prsa tre v mrtve krike
in v njem požig neštetih kaznjencev
preklete barve v času z dna stoletja
nemočnega, da bi v grozi dejanj
iztrgalo ubito ptico za dostojen grob
iz šefov pokolenja.
V nevihtni gneči iščem v heraštvu duha,
v zamujenih mejah, v ogradah strasti,
v razbitem obrazu najinih let,
v močeh hitrosti na cestah umiranja,
preroka, ki mi je izdal hotenje.
282
Meiiartovi Semafori mladosti in Bela pravljica.
Boris Paternu
Obe pesniški knjigi sta izšli v letu 1963.
Semafori mladosti predstavljajo izbor iz prejšnjih zbirk {Pesmi štirih, 1953;
Prva jesen, 1955; Časopisni stihi, 1960), dopolnjen s trinajstimi neobjavljenimi
pesmimi. Gre premišljeno urejen prikaz avtorjeve dotedanje pesniške in
življenjske poti; za prikaz, ki je vse prej kot pasivna antologija, saj ga je
Menart ostro podredil stilnemu in življenjskemu okusu, kakršen je zanj zna-
čilen tam od Časopisnih stihov naprej.
Knjigi je dal naslov Semafori mladosti, celotno kompozicijo pa vklenil v cikle
z naslovi Rdeča luč. Rumena luč in Zelena luč. Tako je najpomembnejši del
svojega celotnega dotedanjega pesništva postavil pod izrazito neromantično
simboliko vsakdanje prometne civilizacije. Se v stopnjevani meri pa to velja
za uvodno pesem Semafori življenja. Človekovo pot od »raja otroštva«, preko
vseh tesnob, nemirnih beganj in utrujenosti, pa tja do smrti (naše poslednje
»mirne garaže«), je v celoti potisnjena pod skorjo avtomobilske metaforike.
Torej oblikovalni postopek, ki je v svojem bistvu tak kot v Časopisnih stihih,
le da seže v novo predmetno področje sodobne, urbanizirane civilizacije (tam
je kompozicijo vklenil v časopisne rubrike).
Hotena delirizacija in depoetizacija je živo prisotna še v nekem drugem po-
stopku. Tematsko bolj ali manj zaokrožene skupine pesmi (znotraj ciklov)
namreč prekinja s samostojno stoječimi epigrami. To so šaljivi, rezki ali celo
sarkastični vložki, ki odločno ukinjajo lirsko privzdignjene ali »sentimentalne«
zagone predhodnih pesmi.
Mračno resne Vojne slike in baladno uglašene pesmi npr. nenadoma prekirte
takle epigram:
Ko nam že regrat rasel bo iz groba,
bo zgodovinar (če bo kje še kak)
lahko naš čas, glede na skupni znak,
uvrstil pod poglavje »pasja doba-«.
Tudi svoje globlje, z dvomi in elegičnimi toni prežete meditacije je Menart
pripravljen razdreti z nenadno kretnjo objestnega osvobajanja:
Pomni naj, kdor si za posel
je izbral kovanje strof:
bolje biti živ je osel
kakor mrtev filozof.
283
Celo skupino pesmi, ki se začno z ljubezensko Nežnostjo v mraku in nadaljujejo
z bolj ali manj prizadeto službo erosu, zaključi z verzi:
V levici vrvco, v desni bič prenaša
in čuka cucka, da se prav obnaša.
In ko jo gledam, v hrbtu me zmrazi;
lahko bi bil namesto njega ti.
Takih primerov je seveda še več.
Skratka, Menartova metaforika, zajeta iz najbolj vsakdanjih in velikokrat novih
področij našega vnanjega življenja, in pa njegov strm, naravnost dražljiv sistem
porajanja ter obenem rezkega ukinjanja lepe čustvenosti, oboje je psihični
medij, ki je toliko sodoben, da mu zagotavlja najširši krog bralcev. Brez vseh
statistik vemo, da je med sodobnimi pesniki Menart danes na Slovenskem naj-
bolj popularen poet. Nekateri mu to zamerijo. Toda priznati bo treba, da
v takem odprtem in zelo pristopnem — nekateri pravijo bulvarskem — izra-
žanju sodobnih disonanc življenja v resnici ni nič več nevarnosti kot v ab-
straktni kompenzaciji istih ali podobnih doživetij. Le da so v tej preprosti
obliki spodrsljaji mnogo bolj vidni ter merljivi.
Semafori mladosti pomenijo torej avtorjev poudarjeno sodoben razgled po
lastni pesniški preteklosti, ki ji je z novo kompozicijsko metaforiko in z novimi
epigramskimi retardacijami poskušal dodati novo doživljajsko in izrazno
kvaliteto.
Med novimi oziroma dodanimi pesmimi sta zanimivejši predvsem dve: Leteči
Holandec (nastajal od 1954 dalje) in Polnočna poskočnica (nastala po Časopisnih
stihih).
Leteči Holandec sodi med tiste pomembnejše dosežke Menartove poezije, kjer
sta se zelo vidno strnili obe osnovni protisili njegovega doživljanja sveta,
obenem pa ostali v toliko napetem razmerju, da sta tudi pesniški izraz pre-
maknili v nove razsežnosti.
Doživetje pesnikove notranje razbitosti, ki je glavna vsebina te pesmi, poteka
in se dogaja na dveh ravneh, na realni in irealni. Realno raven predstavlja
docela otipljiva situacija omamljenega človeka ob »kozarcu črnem, v beli mègli
dima« in sredi krčemsko pijanih glasov pesmi »Zaplula, zaplula, je barčica
moja...« Iz te izhodiščne situacije pa se takoj nato porodi neka druga, izra-
zito vizijska zgodba, zgodba baladnò grozljivega brodoloma »mrakobne barke«
sredi razdivjanega oceana. Agonija potopa nato zavzame večji del pesmi, vse
do zadnje kitice.
Toda to grozljivo agonijo v enakomernih presledkih prekinjajo lirsko nežni
odlomki ponarodele pesmi o izgubljeni barčici, ki jo nekdo zaman kliče z dalj-
nega morja. V tej motivni, izrazni in ritmični menjavi baladno robatega in
lirsko poetičnega tona učinkovito korespondirata obe osnovrd prvini Menarto-
vega bistva, prvini, ki jima lahko sledimo skozi njegovo celotno pesniško delo.
In redke so pesmi, kjer bi obe protisili Menartove notranje dvodimenzionalnosti
našli toliko opredmeten, hkrati pa fantazijsko tako razsežen metaforični medij.
Vendar sta tudi vizija in fantastika ujeti v prostor oprijemljive, že kar epsko
začrtane plastike. Tudi obe zgodbi (realna in irealna) sta skrbno speti, med
njima je vrsta paralelizmov in logičnih asociacij. Prav tako ustroj stavkov
.284
nikjer ne prestopi logične zaokroženosti oziroma klasične celovitosti. Povsod
je prisotna velika racionalna volja, ki mestoma sili celo v svoj miselni komentar
(npr.: »nekje na dnu srca mesari zima«).
Zdi se, da se ta volja včasih zave sama sebe in se želi nadomestiti z nečim
drugim. Ponekod namreč postane pridevniška ali glagolska nakopičenost tako
gosta, da sili v patos. Ce vzamemo za primer samo tretjo kitico: kljun hruje,
zvon omamljeno jeclja, vrvjè tleska, krov grgra, krma v krčih škripa...
Toda kljub vsemu temu sodi pesem med tiste, ki umetniško uspelo razkrivajo
Menartovo trajnejše in ne samo trenutno, improvizirano razmerje do sveta.
Meditacije z naslovom Polnočna poskočnica ni zanimiva z umetniške, pač pa
z idejne strani. Saj pri njem skorajda ni pesmi, v kateri bi svojo življenjsko
filozofijo izpovedal toliko neposredno in celovito. Iz besedila lahko izluščimo
naslednja tri spoznanja: 1. človek je od nekdaj in za vselej obsojen, da niha
v dvojno.sti svoje eksistence: med dobrim in zlim, med kesom in ponosom, med
«durom« in »molom«; 2. toda ves ta boj je zaman, kajti minevanje, smrt je
poslednji rezultat vsega:
Vendar zaman je slednji utrip,
dobro in zlo je zaman.
Smrt življenje rodi vsak hip,
noč dohiti vsak dan.
In tretjič: kljub vsemu pa je živeti vesoljni princip vsega, tudi najbolj nemočne
eksistence:
Muho, ki jo je zgrešila dlan,
vzel ho jesenski mraz.
Vendar brenči in, čeprav zaman,
s krilci utripa čas.
Menart se s to svojo filozofijo »nesmisla pa vendar smisla« loči tako od nihi-
listično zastavljene dileme, iz katere zvečine ustvarja mlajši rod lirikov, kot
od abstraktne idealitete, h kateri teži velik del starejših pesnikov. Čeprav
je res, da se marsikje stika tako z enimi kot z drugimi. Njegova posebnost je
morda najbolj vidna v izvenfilozofskem, zemeljsko preprostem, lahko bi rekli
— realističnem vitalizmu, ki ga je izpovedal skozi smeh v znani zgodbi o celu-
loidnem pajacu:
Vse je zaigrano,
vse je šlo k hudiču.
Kar mi dà življenje,
je kot ničla k niču.
Sem samo pajacek,
ki ga stre mezinec.
Zal da tak pajacek
nosi v nogah svinec.
Ce spustiš pajacka,
ko stoji na glavi,
se spet sam od sebe
na nogé postavi.
Celuloidnega pajaca (iz zbirke Prva jesen) je vkomponiral neposredno pred
Polnočno poskočnico, oboje pa uvrstil pod Rumeno luč svojih Semaforjev
mladosti.
285
Obsežna pesnitev Bela pravljica je v nekem smislu pravo nasprotje tistemu
avtorjevemu hotenju, s katerim je svojo dotedanjo poezijo postavil na hrupna
križišča semaforjev in njeno poetično zamišljenost prekinjal s hreščečlmi zavo-
rami epigramatičnih kontrapunktov. V Beli pravljici se uveljavi in osamosvoji
ravno nasprotni, poetično nostalgični pol Menartove narave. Tisti »romantični«
pol, ki se je še tako sproščen uveljavljal v Pesmih štirih in ki pravzaprav nikdar
ni do kraja ponehal niti pri njem niti pri kateremkoli izmed četvorice (v Pesmih
štirih najdemo npr. Kovičevo pesem z istim naslovom). V zbirki iz leta 1953
beremo verze, kjer se Menartov spomin na mrtvo mater pod rušO' končuje
takole:
Oh, kako bi rad v tem mraku
sedel k vznožju, kot takrat,
in poslušal o junaku,
ki je srečo šel iskat.
Toda mrki dan razgrinja
vlažne, sivkaste meglé
in otožno me spominja
pravljic, ki pod križem spe. (Jesenski dan)
Prav tu ima svoje poreklo tudi Bela pravljica s svojo osrednjo temo in z otož-
nim spominom vred. V Spremni besedi avtor sam poroča: »To je prva izmed
pravljic, ki sem jih začel pisati 1. 1952 ...« Nato pravi, da mu je to pravljico
povedala mati v njegovih mladih letih.
V	središču pesnitve je socialno psihološki motiv rezkega preloma nedcsanjanih
otroških sanj, preloma v prezgodnjo resničnost »nožastih spoznanj«. Izraz
»streznjen otrok«, ki se v pesnitvi nekajkrat ponavlja, je glavna Menartova
oznaka lastne človeške, naposled pa tudi pesniške usode:
V dve gubé sedé pri knjigah
in zaviti in zapleti
tavajo v vsakdanjih brigah
kot po cestah žarometi
in gubijo se v snežinkah,
v njih neslišnih žalostinkah.
Padajte snežinke bele,
padajte kot lahne sanje,
kakor sanje omrtvele,
kot siK)min .na dni nekdanje,
kot spomin na znan obraz ...
Vklenjenost v mraz vsakdanje resničnosti in hkrati nenehno vračanje nazaj
v nedosanjane sanje, v otroško poetično iluzijo sveta, v varno naročje odtegnje-
nega materinstva je doživetje, iz katerega je nastala Bela pravljica.
V	ontološkm jedru je to doživetje táko, da ga res lahko priznamo za nekaj,
kar bistveno določa Menartovo sliko sveta že skozi celo desetletje. Saj je
omenjena dvodimenzionalnost notranje eksistence (ki bi ji lahko rekli tudi
razpetost med grobo, banalno stvarnost in poetično rezervo do nje) tisto, kar
določa glavne črte v ustroju njegove lirike. Torej lahko verjamemo, da je
globlji problem Bele pravljice toliko resničen, da bi iz njega lahko pognalo
umetniško delo.
286
In vendar se to ni zgodilo.
Pesnitev ima vse preveč znakov, ki kažejo, da avtor ni dovolj suvereno ob-
vladal obsežne lirsko epske gmote. Cela vrsta mest je, kjer mu pripoved zdrkne
v gostobesedno verzifikacijo nižjega tipa. Tudi lirska spremljava, ki jo nosi
slika padajočih snežink, se ponavlja tolikokrat, da njena funkcija otopeva.
Stilni prijemi mu vse prevečkrat uidejo z vajeti, enkrat obtiči v pojmovnem
oziroma abstraktnem komentatorstvu, drugič se mu pripoved zdrobi v natura-
listično podrobno popisovanje itd. Kljub temu, da delo ima svojo osrednjo idejo
in smiselno organiziran načrt — oboje je celo zelo vidno — izvedba ni stilno
funkcionalna, temveč se nenehoma preveša na stranpoti, ki se med seboj hudo
razhajajo.
Vzrokov za tako razdrobljeno in sredobežno oblikovanje je najbrž več. Toda
eden je precej razločen in dokazljiv. Osnovno doživetje prezgodaj »streznjenega
otroštva« namreč na mnogih mestih postane čisto analitična, razumska, narav-
nost abstraktna formulacija. Saj Menart večkrat poroča že kar o »podzavesti«
svojega »fantka« oziroma samega sebe. Samo dva primera:
Tam globoko v podzavesti
pa je mrtvi fantek spal,
spal in čakal, da na cesti,
v kinu ali sred dobrav
obudi ga grenki jok
starih, streznjenih otrok.
Prav na dnu obrazkov nežnih
je prabitja igra slepa:
vez otrokove ljubezni,
ki na mater ga priklepa;
in otrok brez muk umre,
le če Cas to vez razdre.
In naposled celo svojo pesniško izpoved tega svojega problema predstavi kot
psihoanalitično olajšanje:
In po dolgi, snežni cesti,
sem v to ohlajeno sobo,
v spovednico podzavesti,
sem hitel kot v novo dobo,
da z ramen spomin bi dal,
da bi fantek mimo spal.
Iz takih in mnogih podobnih mest se da sklepati, da je Menart eno izmed
svojih glavnih doživetij osvestil do tolikšne mere, da je prešlo v miselni sistem.
Kot neposredna inspiracija je torej to doživetje postalo nekaj preseženega in
premaganega. Postalo je objekt in prenehalo biti živi subjekt njegove pesniške
besede. Ta premik se je najbrž dokončno zgodil prav ob veliki, generalni izpo-
vedi téme in jo pustil obtičati v amorfni obliki.
Verjetno bo potreben korak naprej iz te »spovednice podzavesti«, v kateri je
Menart odložil svoj dolgoletni problem. Zakaj pravljica o prezgodaj streznje-
nem fantku je v njem samem prenehala biti pravljica.
287
Slavnostni odhod
Barbara Brecelj
Zrak, ki je prihajal skozi okno je dišal neznansko prijetno. Kakor da bi za
temi nagnetenimi hišami morje butalo ob obalo! In mlečno nebo, prepreženo
z dolgimi, tankimi oblaki, je bilo videti prav ko čipkasto blago. Pa svetloba,
razpršena v modro zlate iskre je bila osvežujoča — skoraj tako, kot ta hip natr-
gane jagode z vrta.
Kakor da bi prišli roparji in ji vzeli vse, ker ni smela steči na vrt in se uleči
na topli pesek, ali dvigniti se z gugalnico čisto do neba in z nosom pretrgati
dolge oblake, ali imeti samo žvečilni gumi v ustih in se spakovati ko mlada
muca. Nerazumljivo ji je bilo, zakaj kar tako naenkrat skrbijo za njeno govor-
jenje in obnašanje, in jo že celi teden oblegajo z besedami, ki ji omogočajo le
mirno sedenje na stolih. »Bodi resen, otrok moj«. Ali pa: »Bodi pametna lju-
bica. — Vzdrži še malo. — Samo še nekaj ur«. In ure so se množile ko mravlje,
ki najdejo sladkorček. Da, bili so pravi mojstri za take stvari. Zabičevali so ji
tisoč reči, ki jih pod nobeno ceno ne sme pozabiti ali spregledati. Pa jih ni.
Lahko da bi bila cena zelo visoka! Ko bi samo slutili, s kakšno lahkoto so te
zoprnije zlezle v njeno glavo, bi nejeverno zmajali s svojimi pametnimi izratski,
kaj res ni nič drugega v njej? Bedasto, neumno, smešno.
Za vrati je bilo slišati lahno topotanje nog, nestrpne vzklike in žvenket ko-
zarcev, pribora — in zdelo se ji je, da vse to pritajeno razburjenje nezadržno
prodira tudi vanjo. Ko bi se dalo prespati vse to! Bila je bistra ko potok, kdo
ve od katere ure že. Vzela je ogledalo v roke in se zazrla v svoj obraz. Za njim
se je bleščala belina razkopane postelje in iz nerazumljivega nagiba bi bila
najraje zakričala. Danes torej! Otvarjaš sezono malomeščanstva. Torej moža
rabiš in ugodje toplega stanovanja in dvoje otrok in ... Petrov glas je bil ne-
uničljiv v njenih možganih. Zagledala je sebe in Tomaža med belimi rjuhami
in pritisnila dlan na svoje steklene oči v ogledalu. Nocoj, jutri, pojutrišnjem,
v sredo. Vedno. — Cemu se pravi danes malomeščanstvo? Odložila je ogledalo
in se ozrla po sobi. Da si želi otroka? Morda. To je res ena izmed usedlin
288
preteklosti. Da ljubi in vara svojega moža — nobeno od tega se ne jemlje v
obzir. Da ima rada Chopina, ki postaja že narodna glasba? Ali pa to, da so ji še
vedno ljube počitnice ob morju? Da navija gramofon? Da hodi rada na pre-
miere v gledališče in na koncerte? Vse to, draga moja, je malomeščanstvo, je
imel navado reči Peter. Potem pa ti povej kaj ni to? Eh, je dvignil roke in jih
prav na hitro zopet spustil k telesu nazaj, vsak mora najti sam svojo svobodo.
Zakon ti je ne bo dal. Misliš, ker se ne ženiš ti, ki še nisi za to dozorel. Oba sta
se zasmejala, toda ne iz istega razloga.
Preseneča je obstala sredi sobe. Ničesar več mojega ni v njej, je pomislila.
Predali so prazni in omara prav smešna z golimi obešalniki. Nobenih knjig
in po tleh nobenih papirjev. Oblečena soba v razmetanost ji je mnogo bolj
ugajala. Zdaj pa je izgledala prav tako gola in brezosebna kot vlak. Imela
je občutek, da jo stene kar izrivajo iz sobe. Pojdi že, pojdi no! Zložila je rjuhe
na koncu postelje, tako kot so delali v kolonijah zadnji dan. Se sklonila pod
posteljo in pogledala, ali ni morda česa pozabila? Kaj! Nekaj mora še najti v tej
sobi. Nekaj čisto njenega. Nekaj, kar ji bo potrdilo, da je bil to nekoč njej svet.
Tekala je od predala do predala, jih odpirala in zapirala, nato k omari, šarila
z roko po kotih in obstala. Spomnila se je. Cez obraz ji je šinil nasmeh, stegnila
je roko na omaro in se dotipala do majhnega japonskega meniha, poosebljenega
v slonokoščeni glavi s samimi velikimi izgubljenimi očmi — zaradi učenja. Kdo
ve ob kakšni priložnosti dano Petrovo darilo. Odpihnila je prah in ga spravila
v torbico. »Samo to bom odnesla s seboj,« je rekla na glas.
Potem je zazvonilo in od tedaj naprej je neprestano samo zvonilo. Pismonoše
so prinašali telegrame, žal ne morem priti, — verjetno si zelo srečna, — oglasi
se pri meni po tem, — vso srečo draga moja, in cvetličarke so prinašale rože,
kot da bi hotele uničiti vse svoje zaloge, telefoni so brneli, ali res? kako vendar
in kdo se je tako spozabil, so duhovičili. Prijetni vonj zraka je izginil. Nek
sladek vonj, presladek, da bi lahko bil prijeten, ji je ovil glavo, da je postala
zelo težka. Stopila je iz sobe, želeč se vključiti v ves ta vrvež in hrušč, da bi
ji čas vsaj hitreje minil. Nihče je ni niti opazil. Stala je tam in čakala poziva,
povabila ali vsaj samo namiga. Drveli so mimo nje kakor na tekmi, da jim
je komaj razločevala obraze.
»Teta Mina,« je zakričala v hrup, »ali lahko kaj pomagam.«
»Takoj dragica. Samo trenutek. — Kdo je tako debelo rezal govedino? Kje je
želatina.«
»Manjka pet kozarcev,« se je zadri Mišin glas. Stopila je do jedilnice.
»Kje naj jih dobim,« je vprašala.
»Ančka, prinesi tiste kozarce, ki so čisto zadaj v stekleni omari.«
289
»Saj jih lahko jaz,« je rekla.
»Pojdi raje na telefon.«
»Kar ti pojdi in sprejmi čestitke. — Tako so mi zoprne.«
»Pa res ne veš, kaj hočeš.«
Stala je in gledala Mišo, ki bi vendar morala čutiti njeno praznino v duši, saj
se je tudi ona ženila. Naslonjena na vrata je v taktu kimala z njenimi »da-ji«.
»Kruh,« se je zaslišalo iz kuhinje, »kdo ga zna lepo narezati.«
»Jaz,« stekla je tja.
»Stran,« so zavpile ženske, »lahko ti pade kaj na obleko.«
Vrnila se je v obednico in gledala bogato okrašeno mizo. Cemu vse to? Posta-
jala je med stoli in gledala listke z imeni. Kako pametno so razvrščeni, da ne
bodo pojedli preveč. Nobene njenih prijateljic ni bilo na slavnostnem kosilu.
Pridejo kasneje, so ji odgovorili. Ah seveda, to je narejeno zaradi odraslih.
In njo so posadili na vrh mize? Spomnila se je, da so ji zabičevali, kako naj bo
pametna teh nekaj ur, in zdaj ve, da se je vse potrojeno zanimanje za njeno
obnašanje in govorjenje nanašalo prav za ti dve uri. Odrasli pa res slepomišijo.
Vsedla se je na svoje mesto in takoj odskočila:
»Bog, saj se boš čisto zmečkala,« je zakričala Miša.
»Koza, tako sem se ustrašila. — Sploh ničesar ne smem. Saj vendar nisem
pet let stara. — Pustite me že enkrat na miru. — Saj se bom lepo in pametno
obnašala.«
Zdaj ji je bilo resnično dovolj. Že vse jutro jo samo podijo stran. Nihče je ne
potrebuje, kakor da bi bila smet. Zakaj potem vse to slavje, če ne zaradi nje.
Nek droben glas v njeni glavi jo je spomnil, da so taka slavja le opravičilo za
odrasle.
»Saj sem vendar odrasla. — In z današnjim dnem vam vsem enaka. Da boste
vedeli.« Jezno je vstala in šla v svojo sobo. Za seboj je slišala:
»Revica, tako je nfervozna.«
»Pha, kaj si domišljajo da so.«
V sobi so stali in pomikali pohištvo na sredino — pleskarji.
»Zakaj pa,« je začudeno vprašala.
»Zakaj? — Bomo kar čez omaro pleskali.«
»Stekla je iz sobe in zakričala, »pa zakaj so v moji sobi pleskarji.«
»Ljubica, saj veš kako se jih težko dobi. — Pa so prišli prav danes.«
»Teta Mina, to je vendar grozno.«
»Ljubica, ali bo tudi Tomaž tako lep kot ti?«
290
»Pleskajo, barvajo mojo sobo pa še niti odšla nisem. — Saj sem vendar živa.
— Take stvari pa se delajo, če človek umre. Kaj pa...«
Hotela je reči, kaj pa če sem za njih resnično umrla z današnjim dnem in mi
to na ta način kažejo. Nikoli ni imela občutka, da resnično pripada njim,
vendar dokler je imela ta občutek samo ona je še bilo. Očitno pa ga imajo
tudi Oni.
»Pivo so pripeljali.«
»Ali je šampanjec na hladnem. — Upajmo da bo počilo?«
Vrnila se je nazaj v sobo. Očitno jih zanima samo želodec in ali bo šlo vse
tako kot se spodobi v taki družini. Tik preden je stopila v mali hodnik, je
zaslišala dvoje glasov.
»Pa misliš da sta že spala skupaj?«
»Ti si pa res neumna, saj hodita že pet let.«
»Potem,« razočaranje je bilo čutiti v glasu, »njuna poročna noč ne bo nič. —
Saj veš, nič tistega no.«
»Dragi moji sestrični,« stopila jima je pred nos, »če vaju zanima kaj bolj
podrobnega, se kar name obrnita. Ekspert sem za taka vprašanja.« Zardeli sta
ko makova cvetova in v hipu izginili.
Zdaj, ko so bili pleskarji v sobi in bodo vzeli še barvo in toplino sten, je imela
občutek, da je vendarle še veliko njenega v njej. Jok in smeh, ki so ga vsrkale
stene, pa vsa pričakovanja in hlajenje lastne krvi in ure negotovósti in ...
dotaknila se je sten z licem in z rokami, ter stala tako naslonjena, kakor da bi
bila na smrt obsojena. Ne, resnično ni razumela zakonov življenja. Kaj se bo
tudi ona spremenila v golo formalnost, v živo knjigo kaj se spodobi in kaj ne?
Pleskarji so büi že možje. Hotela jim je reči, ko so neusmiljeno porivali po-
hištvo k sredi, da je to njena soba in naj razumejo to. Kdaj pa kdaj so jo
ošvrknili s pogledi, kakor da bi jim ugajala. Jo slačili z očmi, kakor da bi jo
želeli videti golo, in jo objemali z očmi, kakor da bi si jo poželeli. Zaslišala je
hupo očetovega avtomobila in zdaj ko bi resnično morala biti odrasla, pametna
in resna je zajokala.
»Neveste vedno jokajo.«
»Gredo,« so vpile ženske in ji brisale solze z obraza.
»Punčka moja,« so hitele tete in nikoli bi ne verjela svojim ušesom, da je na
svetu toliko ljubkovalnih besed.
V avtomobilu ji je legla mirna, hladna in nedostopna spokojnost na obraz,
prav taka, kot se zrcali na mrliških obrazih. Ni vprašala očeta zakaj so ple-
skarji v njeni sobi. Nikoli se nista spraševala po čustvih in občutkih, tako da
bi bilo vsako vprašanje nesmisel.
291
»Kakšna pa si,« jo je vprašal Tomaž.
»Lepa,« se mu je nasmehnila.
Nazaj grede so malo govorili. Njena roka je počivala v Tomaževi dlani in oče
si je brundal neko partizansko pesem.
»Poročni marš,« je rekla tiho..
Pred domačimi vrati se je začelo. Najprej je moral izstopiti oče in ji pomagati
iz avtomobila. Potem je pristopil Tomaž in vse skupaj so posipali z rižem in
konfeti. In bilo je polno vzklikov. Tudi filmali so ju — za kasnejši rod, so se
smejali. Pri kosilu so se vrstile zdravice in šampanjec je počil, da si je morala
kar ušesa zamašiti. Pri kosilu so se odrasli zapletli v razgovor o reformi štu-
dija. Izbrali so si odlično temo, ki ni mogla nikoli zamreti. Tudi Tomaža so
vključili v razgovor, in bil je izvrsten govornik. Ženske so jo kdaj pa kdaj
ošinile z očmi, kot poznamo te stvari, nič naj te ne bo strah in to vse je dolžnost
žene. — Ti pogledi pa so bili resnično malomeščanski. Izmuznila se je iz sobe,
tiho smuknila mimo kuhinje. Pleskarji so že bili odrgnili omet.
»Očka je rekel, da bo to zdaj soba za goste,« je zaslišala za seboj Mišin glas.
»Torej sem bila tudi jaz gost,« je pomislila in nobena žalost ali razočaranje je
ni obšlo. To jo je tako presenetilo, da je postala dobro razpoložena.
»Neljub gost,« je šepnila na Tomaževo uho, ki ni vedel za kaj gre in se samo
nasmehnil ter se posvetil reformi.
Zdelo se ji je celo, da je srečna. Izpolnila se ji je dolgoletna želja, da bi bila po
poklicu lahko gost.
Njegova vita nova
Barbara Brecelj
Krog odločitve se je zaključil. Dolgotrajna in mučna spoved pred seboj ni
bila več nič drugega kot omahovanje — končno je opravljena. Ohrabren
s svetlimi vzgledi svojih prijateljev, se je čist kot studenčnica namenil grešiti.
Preostalo mu je le še nekaj brezbarvnih dopoldnevov v službi, ki jih je name-
raval poživiti z organizacijskimi podrobnostmi.
Toda...	"
Tatjanino pismo zjutraj ga je spravilo še ob tisti kanec navdušenja nad stvarjo,
katero je pustila vnemar celo vest; stranska posledica pisma pa je bilo občutno
292
znižanje še tistega razpoloženja, ki so ga dopuščala dejstva, kot mrzla soba,
rep pred kopalnico in megla, razvlečena po cestah ko vojaški močnik. Ležalo
je na pisalni mizi s pridihom poosebljene nedolžnosti, preveč belo in brezhibno
na pogled, da bi lahko obetalo kaj vzpodbudnega — pa vsaj relativno sprejem-
ljivega. Njeni pisemski zmazki, drugače jih že ni mogel imenovati, so bila
kratka sporočila z velelniki, ki so mu krivili hrbtenico, da se je počutil ko
ubogljiv pes ob svojem gospodarju. — To jutro pa se mu je posrečilo z upor-
nostjo strmeti v hladno krpo snega in kar samo po sebi je bilo umevno, da je
vso jutranjo pošto odrinil z omalovažujočo kretnjo, tako odločno prilagojeno
tistemu trenutku — celo zazdelo se mu je, da nekoliko greši s svojim poklicem,
ker ni igralec. Toda razpoloženje se mu ni povrnilo. Hip ali dva je negibno
obsedel in poln pričakovanja zrl v vrata, da bo kdo vstopil in se ujel v past
njegovega razpoloženja. Nikogar ni bilo! Razgrnil je časopis in z navajeno roko
segel po namiznem koledarju — samo zaradi formalne osvežitve spomina.
Kar tako pa se tudi ni dalo spraviti s sveta Tatjanino pismo. Kdaj pa kdaj
je izpod čela pogledal nanj zaradi skrite želje, da je vse skupaj le domišljija.
A bilo je tako, kot bi pomakal roko v krop. Vsakokrat je vzdramil svojo vest
s starimi, že neštetokrat med spovedjo zastavljenimi vprašanji. Ali dela prav?
Bo njegova odločitev rodila koristne sadove? Je pametno in razsodno njegovo
početje? Toda odgovori so se mu ponujali kar sami, ne da bi grebel po sebi,
ali iskal opravičila. Še več! Pojavljale so se nove ugotovitve, ki so potrjevale
pravilnost odločitve, istočasno pa tudi dvigale njegovo samozavest. In ni se
mogel ubraniti, da ne bi ponovno prisluhnil melodiji strun, ki so zanj naj-
lepše pele.
Torej: predvsem in zelo ga je žalil njen odnos do njega. To se pravi, da mu je
v družbi glasno oporekala, še več, dokazala, da ima napak in pri tem
uživala. S samopašnostjo največje modne kreatorke (po njegovem imajo
samo moški izostren modni čut za ženska oblačila), je s posmehom zavra-
čala njegove pripombe, kako naj se oblači, češ da nima pojma o tem,
kakšen tip ženske je, in kaj ji zato pristoja. — Nikoli ga ni spraševala
o tej ali oni stvari za svet, kjer bi se dalo vsaj slutiti, da je nemočna, da
si želi pomoč in varstvo — njegovo. Nasproto! Obnašala se je tako, kot bi
se moral on v nujnem razmerju. Celo večkrait se je primerilo, da eno-
stavno ni bilo časa zanj; in to zato, ker je morala dokončati kakšno delo,
ki pa še zdaleč ni bilo gospodinjskega značaja, vodila kak sestanek ali
se morala udeležiti kakega (zanj) nepomembnega in nezanimivega raz-
govora.
Naprej: to, kako je pojmovala »njuno ljubezen«, še zdaleč ni bilo v skladu z
njegovim konceptom. Nikoli ni imela navado reči — ali me boš poročil,
293
— kajne da me imaš rad, pač pa se je obnašala tako, kot bi bile te stvari
odvisne tudi od nje. Vsako stvar, ki ji jo je predlagal, je znala tudi odklo-
niti in to pogostokrat na tak način, da je ostal čisto brez besed od začu-
denja, kako se mu sploh upa oporekati. Enostavno, ni se dala voditi
njemu, ki mu ta vloga pritiče že od pamtiveka.
In še »tisto« se ni zgodilo vedno, kadar je to zahteval. Pač pa le, če je bila
razpoložena. Ali je kdo že kdaj slišal večjo neumnost?
Nenadoma se je kot grešnik ozrl okoli sebe iz bojazni, da bi lahko kdo bral
njegove misli. Moral si je priznati, da bi v očeh svojih prijateljev veliko izgubil,
če bi vedeli, da si je priboril dostop do »tistega« šele po dveh letih. In ta čas
ji je bil zvest ko list drevesu. Pa še potem se ni zgodilo tako, kot bi se moralo.
Zelo preprosto mu je razložila, da si ne želi, da bi bil on prvi. Da sploh noče
nikogar, ki naj bi bil prvi. Ker da je to zvezano po navadi z usodnim pojmo-
vanjem, da je prvi vedno tudi »edini pravi«, kar je seveda strašanska zmota —
toda tu velja misticizem. Kasneje se je izpraševal, če bi bil on sploh zmožen
doseči prvi pri njej »tisto«. Nekoliko se je bal zanjo (ali pa za svoj mir), da bi
ji ne prizadel bolečino, nekoliko pa se je zadrževal tudi zaradi strahu, da bi
ne pokazal prevelike gorečnosti in nestrpnosti, ki bi ga v njenih očeh degra-
diralo v zgolj in samo telesno bitje — zato se je vsa stvar zavlekla dalj kot je
pričakoval. Nepričakovano mu je v enem izmed svojih pisemskih zmazkov
sporočila, da je pri ginekologu postala prava ženska. Njena pokončna pisava
je sekala belino pisma z neslišnimi kriki obtožbe, z nevidnim posmehom in
morda tudi s kancem zaničevanja. Pa saj je sama tako želela... in veliko vode
je steklo v morje preden je ugotovil, da ženska redkokdaj misli tako kot reče.
In da je to stvar naredila v posmeh in sramoto njemu. Tako je dokončno
zasedla prestol...
Način, kako ga je predstavila staršem, je bil naravnost poniževalen. Saj to
se vendar ne dogaja vsak dan! Predstavila ga je na cesti, kar tako in še v isti
sapi pripovedovala o nečem tretjem. On pa je v sredi kdaj pa kdaj bevsknil in
zalajal kak zveneč stavek kot pes na pasji razstavi, samo da bi se kateri od
prisotnih spomnil tudi nanj...
Pa to, da je vedno zamujala njune sestanke, ali da mu je kar sredi pripove-
dovanja planila v besedo in rekla: »Veš kaj sem se spomnila...,« kar je doka-
zovalo dvoje, da ga ni poslušala in da ima svoj miselni svet, in to je vsekakor
huje...
Cisto natanko pa ni vedel zakaj jo bo prevaral. Zaradi maščevanja, ali pa zato,
ker je tako trdno prepričana v njegovo ljubezen. Morda zato, ^ker vsi okoli
njega varajo sebe, žene ali dekleta s praznimi zmagami in s polnimi telesi
294
energije. Verjetno bo zmes užaljenosti, ker ga premalo upošteva, nekaj zato,
ker to delajo vsi, in nekaj tudi zaradi tega, da bo končno spoznala, da ni edina
ženska zanj, če tako misli. Zamislil se je nad tem, kolikokrat je že postavljal
obrambni zdi ali pasti, v katere bi se ujela. Kolikokrat si je dopovedoval, da
mora biti nedostopen ko gora v njeni družbi in mrk kot Marx na slikah.
Pa je vse skupaj zdržalo le do trenutka, ko jo je zagledal prihajati izza vogala,
zato je resno posumil v uspeh svoje odločitve. In ravno pred dnevi sta imela
razširjeno debato o varanju, kakor da bi slutila njegove namene? Morda pa?
Pri nejej je vse mogoče. Tudi v to bi verjel, da zna brati misli...
Cas v službi se je vlekel, vlekel kot med, ko se ga pretaka. Polzel je iz pisalne
mize na steno do ure in nazaj, dokler se ni ustavil na Tatjaninem pismu.
POSLUŠAJ, tako je začela, NE VERJAMEM V ABSOLUTNE STVARI, TAKO
KOTI TI VCASIH POIZKUŠAŠ NEMOGOČE. V TEM TRENUTKU SE TI
ZDI NAJBOLJ NEMOGOČE VARATI ME — ZATO ME PREVARAJ. TO JE
TUDI ODGOVOR NA VPRAŠANJE GLEDE POROKE S TEBOJ. Bog, celo to
je rekel! KER SVA OBA OBIČAJNA SMRTNIKA, NE BO NAJIN ZAKON
NITI ABSOLUTEN Z MOJE, ŠE MANJ PA BO TISTO KAR JE SEDAJ ZATE
NEMOGOČE OSTALO TUDI NEMOGOČE — S TVOJE STRANI! TO BO
OGNJENI KRST ZA OBA — TACA.
Presenečen, začuden, osupel in popolnoma prepoten, ga je dvakrat prebral,
preden ga je dojel ter se potem izčrpan naslonil nazaj na naslonjalo in roke
porinil globoko v žep. Ko bi imel kaj žganega pri roki. Znašel se je na poti,
ki ne pelje nikamor. Vprašanja so se utrinjala ko zvezde v avgustu in se strnila
v nepremagljivo oviro samih vprašanj brez odgovora. Kakšen vzrok tiči zadaj
in kaj sploh hoče doseči s tem? Saj mu lahko enostavno reče — sita sem te,
pojdi rakom žvižgat — ne pa ognjeni kr.st. Kar predstavlja si njen obraz ob
pisanju tega zmazka. Saj je bil vendar že popolnoma sprijaznjen s tem dej-
stvom, zaradi njenega in svojega dobra, pa mu gre in z izkušenim zamahom
rablja uniči vse, kar je sploh prijetnega na stvari — dopusti in dovoli pre-
povedano. Legalizira skrivnost! Vrag naj jo vzame! Kar naroči mu, naj jo
prevara — kot bi v gostilni naročala krvavice — pa bolj zapečene, prosim, in
ne čisto suhe.
S čim pa je sploh zaslužila, da ji je zvest? Z nežnostjo? Z vdanostjo? S posluš-
nostjo? Z občudovanjem? S pritrjevanjem? S slepo ljubeznijo? Nič kolikokrat
mu je zatrjevala — nočem, da se me polaščaš. Ne maram živeti v tebi. Poleg
hočem biti. Tako kot ti. Ce pa tega ne zmoreš, se bova morala pač posloviti. —
Hudiča vendar. Saj tudi on hoče biti poleg nje in ne kaka cunja, ki si jo na-
takne, kadar ji to godi ...
295
Nekaj se mu je zataknilo v glavi. Ali celo premaknilo. Saj se vendar bori za
isto stvar kot ona. Poleg nje hoče biti, če mu že ravno ne uspe nadvladati jo,
samo da se je on kot moški veliko bolj upravičen boriti za ta položaj. Ne samo
zaradi tega, ker ima kot starejši več izkušenj, ali ker je bolj pameten — ta
pravica mu vendar pripada že čisto iz zgodovinskega porekla. Moški je. Moškim
je vendar, odkar obstaja svet, z malenkostnimi predahi, ki niti omembe niso
vredni, dana večja vrednost. To je tako jasno, da so se celo ženske sprijaznile
s takim položajem. Zdaj so seveda začele nekaj brkljati po pisarnah in raznih
drugih službah, pa že mdslijo, da so prav toliko vredne in pametne kot oni.
Že to izdaja njihovo otročjost. Ženske so v bistvu to, kar so bile. Pa konec
besedi! Njihovo prvotno mesto je še vedno tam, kot je bilo. Toda, kdo to pravi?
Vsi vendar! To je tako rekoč notorno dejstvo. Morda pa so ženske resnično
napovedale revolucijo, kot je zadnjič rekel Miha. Ta bo že vedel. Njega bo
moral vprašati, kakšno je pravzaprav to revolucionarno gibanje žensk. In re-
cimo, da se Tatjana bori za enakopravnost — potem ga bo tudi ona prevarala.
Takoj je začel iskati, kdo bi lahko prišel v poštev. Po njih delih jih boste
spoznali, pravi svetopisemski izrek. Kaj bo spoznal? Da želi in hoče biti »poleg
njega« kot pravi sama, zaradi tega pa ga bo varala in lagala kot delajo to moški.
Do sedaj tega ni delal — zdaj pa bo. O, igrali se pa ne bomo. Olajšanje mu je
preplavilo telo. Vzel je svinčnik in zapisal:
ANKETA O ŽENSKI PSIHI. Spodaj, PRVA ŽRTEV. Dvignil je telefonsko
slušalko in zavrtel neko številko. Ko je čakal na odziv, si je popravil kravato...
A) VPRAŠANJE: BI DALI SVOJEMU MOŽU, »DOPUSTNICO« ZA SKAKA-
NJE CEZ OJNICO? To je tudi glavna tema, je pomislil, ponosen nase. Halo,
se je oglasil piskajoč glas, da ga je streslo. Bog, je pomislil, to pa ni tako lahko,
kot izgleda...
Končno je bila ura dve. Z odločno kretnjo je zaprl mizni predal, stlačil v žep
Tatjanino pismo, in pogumno zapustil pisarno. Nov človek bo postal. Nič več
igrača ali cunja v njenih rokah. Spoznal bo kolone žensk z njihovim blagoslo-
vom, Še žal ji bo. O pa kako. Človek z dvojno hrbtenico bo. Kar danes bo začel.
Brez odlašanja.
Toda .. '
Videl jo je prihajati izza vogala ...
296
Nekaj odprtih problemov delavskega
samoupravljanja
Jože Derganc
Na delavsko samoupravljanje kot obliko organizacije podjetja (ali kake druge
delovne organizacije) je primerno gledati iz dveh aspektov: kot na tehnologijo
proizvodnega procesa in kot na prevladujoče družbene vrednote v določenem
času in okolju. Dosedanje oblike organizacije dela, ki so se zgodovinsko uve-
ljavile, so dosegle svojo optimalnost v toliki meri, kolikor so dosegle skladnost
z obema tema elementoma. Kapitalistična organizacija podjetja, ki je biro-
kratično hierarhična, sformalizirana, tradicionalna, je dosegla svojo učinkovitost
zato, ker so načela te organizacije formulirala in uresničevala zahteve tehno-
logije na določeni stopnji tehnološkega razvoja in ker so predstavljala reali-
zacijo interesov v takratni družbi prevladujoče razredne skupine. Tehnologija
v času nastajanja in utrjevanja kapitalizma (manufakturna koopercija, meha-
nizacija, industrijska tehnologija) je terjala podreditev interesov ljudi svojim
tehnološkim zahtevam, odvzela jim je relativno svobodo akcije pri delu, zmanj-
šala je potrebo po dotedanji vsebini strokovnega znanja itd. Razvoj tehnologije
je napredoval, ob tem pa so se človeške intelektualne sile kopičile na enem,
človške eksekutivne sile pa na drugem polu družbene organizacije dela. Ta
proces je bil pogojen in vzpodbujan po vrednotah kapitalistične družbe. Vla-
dajoči razred je namreč obdržal zase položaje oblasti in upravljanja družbene
produkcije (ter vse iz tega izvirajoče privilegije), vladanemu razredu pa je
preostal le položaj izvrševanja volje drugih (izvrševanje delovnih nalog, ki
jih v skrajni konsekvenci določijo lastniki ali njihovi predstavniki). Za delavca
v kapitalizmu je to pomenilo, da je prikovan na delovno mesto, da se spre-
minja v privesek stroja, da postaja vedno bolj alieniran, da je vedno bolj
omejen v proizvodnji in s tem v celotnem družbenem življenju.
Znanstveni socializem, delavsko gibanje ter na njiju temelječa krepitev demo-
kratičnih vrednot, je privedel do tega, da je postal kapitalistični način orga-
nizacije proizvodnje vedno bolj disfunkcionalen, v razkoraku z vrednotami,
ki so postajale družbeno pomembnejše in prevladujoče. Neposredni izvrševalec
proizvodnih nalog se je pričel vsebolj upirati podrejenemu, utesnjujočemu,
človeka nevrednemu položaju, ki mu ga določa kapitalistični način dela. Za
ublažitev tega položaja je v zadnjih desetletjih kapitalizem iznašel nekaj zdra-
vil, pričenši od gibanja »human relations« (poudarja pomembnost »človeškega
297

faktorja« pri delu) do »ljudskih akcij« in drugih oblik participacije pri ustvar-
jenem dobičku. Vsi ti pojavi so samo izraz določene krize kapitalističnega
sistema proizvodnje oziroma dela.
Delavsko samoupraviljanje predstavlja najvišji dosežek v razvoju človeške
misli o tem problemu. Kot velika politična misel je dozorelo že davno, in v
številnih podrobnostih, v dognanjih klasikov marksizma (proučitev klasičnih
virov s tega stališča je prvi »odprt problem delavskega samoupravljanja«),
kot dognanje in zahteva, ki izhaja iz številnih eksperimentov in znanstvenih
analiz sodobnih družbenih znanosti pa se nenehno pojavlja v številnih študijah
in najpomembnejših sodobnih analizah problemov dela oziroma položaja člo-
veka v družbenem sistemu. To, kar je marksizem že davno anticipiral, danes
ponovno zahtevajo: moderna sociologija, psihologija, ekonomija in podobne
vede. Zato v svetu interes za »jugoslovanski eksperiment upravljanja« ni ome-
jen le na politične in gospodarske kroge, temveč je samoupravljanje deležno
naraščajočega zanimanja tudi v številnih strokovnih in znanstvenih krogih.
Samoupravljanje je utemeljeno s stališča družbe in posameznika
Pred tremi desetletji je bila empirično ugotovljena neposredna povezanost med
položajem in obnašanjem človeka zunaj in znotraj tovarniških vrat. Ko je
bil človek tudi izkustveno spoznan za »najpomembnejši element proizvajalnih
sil«, se je pričelo gospodarstvo zanimati za njegov totalen družbeni položaj.
Položaj delavca je v kapitalizmu objektivno tak, da delavec ni motiviran za
razvoj svojih sposobnosti v krepitvi proizvajalnih sil in večanja družbenega
bogastva. Rezultatov njegovega dela je deležen predvsem njemu sovražen raz-
red, ki postaja toliko močnejši nasproti delavcu, čim več mu delavec daje,
sam delavec pa postaja toliko bolj osiromašen. Kapitalizem se tu srečuje z
nerešljivim problemom: če hoče razvijati svoje proizvajalne sile, mora totalno
spremeniti položaj in vlogo delavca, če naj bo družba še vnaprej organizirana
kot kapitalistična, pa je treba za vsako ceno zadržati neposredne proizvajalce
v eksploataciji. Vsaka odločitev gre ali v škodo razvoja proizvajalnih sil ali pa
v škodo stabilnosti kapitalističnega družbenega sistema.
To nasprotje v položaju delavca v kapitalizmu ni le spoznanje ideoloških in
političnih analiz, temveč je občutek, ki je dnevno prisoten v obnašanju, sta-
liščih in odločitvah posameznega delavca v kapitalizmu. »Polnoleten, zdrav,
samostojen delavec, ki je sprejel demokratične in kulturne vrednote sodobne
družbe,« prihaja v kapitalizmu vedno bolj v konflikt z delovno situacijo,
v kateri se nahaja, in s tem s kapitalistično organizacijo podjetja. Da bi bil
proizvodni sistem kljub temu učinkovit, proizvodna organizacija poostri svoje
zahteve nasproti delavcem, reakcija delavcev pa se povečuje in se kaže ali
v obliki odpora ali umika delavcev. Široka družbena protislovja sodobne kapi-
talistične družbe so tako vsak dan prisotna v položaju in življenju delavcev.
Ta nasprotja postajajo na individualnem nivoju tem hujša, čim več demo-
kratičnih vrednot je posamezni delavec osvojil (in demokratične vrednote širi
tudi formalna demokracija) in čim višja so delavčeva pričakovanja in zahteve
v družbenem sistemu dela. Ko sodobna znanost analizira te probleme, vidi
298
rešitev v spremenjenem položaju delavca pri delu, in sicer v taki meri, kakršno
omogoča delavsko samoupravljanje.
Ti problemi so povsem drugačni v socialističnem družbenem sistemu. Nasprotja
med posameznimi in splošnimi interesi se drugače razrešujejo kot v kapita-
lizmu. Tudi za posameznega delavca so ti problemi drugače postavljeni. Na
področju političnega življenja je dejanska demokracija razvita do višje stopnje
kot v kapitalizmu. Zahteva po demokratičnosti je osvojena pri najširšem krogu
ljudi. Dnevne izkušnje ljudi v življenju občine, krajevne skupnosti, posebnih
družbenih dejavnosti in tako dalje, krepe občutek in zahtevo po demokratič-
nosti, enakosti in priznanju posameznega človeka. Sproščen položaj in široko
družbeno vlogo ter možnosti, ki jih ima človek v socializmu zunaj dela, hoče
tudi pri neposrednem delu. Toliko bolj, ker prebije ob delu večino dneva in
večino dni svojega življenja. Človekova delovna vloga verjetno najmočneje
določa njegove ostale družbene vloge in njegovo celotno družbeno vlogo. Cim
bolj je delavec osvojil demokratične družbene vrednote, tem bolj terja prisot-
nost teh vrednot pri svojem dnevnem delu. Medtem ko nalete take zahteve
delavcev v kaptalizmu (sicer manjše, a vendar prisotne) na odpor obstoječe
organizacije dela, pa so te zahteve pogoj, predpostavka in bistvena sestavina
sistema delavskega samoupravljanja. Samoupravljanje predstavlja torej kvali-
tativno novo vsebino organizacije podjetja. Iz česa se sestoji ta vsebina? Samo-
upravljanje pomeni konstruktivno iskanje (in realizacijo) takega načina dela,
ki najbolj ustreza zahtevam sodobnega kulturno in družbeno zahtevnega in
visoko razvitega človeka. Hkrati predstavlja naj optimalnejšo obliko družbene
organizacije proizvodnje, upoštevajoč človeške, tehnološke in ekonomske
elemente.
Zahteve sodobnega, kulturno in družbeno razvitega človeka so predvsem v
njegovi aktivni vlogi v družbenem proizvodnem sistemu. Pasivnost, zgolj izvr-
ševanje volje drugih, poslušnost oblastnim ukazom, brezperspektivnost oseb-
nega razvoja, birokratične podrejenosti, samovolja in odločanje drugih, ga ne
zadovolji. Iz objekta dogajanja v proizvodnji se hoče spremeniti v subjekt,
v svobodnega akterja družbenega procesa proizvodnje, ki s krepitvijo* tega
procesa razvija in bogati tudi svojo družbeno osebnost. S tem pridobiva kot
proizvajalec in kot potrošnik. Delavčeva omejena vloga izvrševalca se spre-
minja v široko vlogo proizvajalca in upravljalca. To združuje in razvija delav-
čeve fizične in intelektualne sposobnosti za obvladovanje okolja in življenjskih
pogojev, ki jih vedno bolj objektivno spoznava in si jih podreja. Medtem ko
obstaja v kapitalizmu nasprotje med formalno zatrjevano pomembnostjo posa-
meznega človeka v globalni družbi in njegovimi dnevnimi izkušnjami življenja
v tej družbi zimaj dela, zlasti pa pri delu, je v socializmu dosežena enotnost
med formalne in dejansko vlogo človeka (dejanska, ne le formalna demokra-
tičnost) in v sistemu samoupravljanja je dosežena enotnost v položaju človeka
kot političnega subjekta v družbenem sistemu in kot proizvajalca v sistemu
družbenega dela. Celoten družbeno politični sistem je demokratičen, osvoba-
jajoč človeka le toliko, kolikor so demokratične in človeka upoštevajoče njegove
posamezne inštitucije, med katerimi so za večino sodobnih ljudi delovne inšti-
tucije gotovo na prvem mestu. Zato je delavsko samoupravljanje tisti način
organizacije dela, ki je skladen s pogoji in težnjami sodobne socialistične družbe
in skladen z zahtevami sodobnega družbenega človek«.
299
Tudi v tehnološkem in ekonomskem pogledu je samoupravljanje
najprimernejša oblika upravljanja
Sistem organizacije in upravljanja določa odnose med posameznimi struktu-
ralnimi enotami podjetja z namenom čim učinkovitejšega doseganja enotnega
cilja ob upoštevanju v to doseganje vključenih elementov. Materialna proiz-
vodna sredstva in tehnologija proizvodnega procesa najbolj pogojujejo sistem
teh odnosov in določajo obseg odgovornosti ter smer akcije na posameznih
mestih. Tehnologija proizvodnje nesporno terja enotnost akcije, koordinacijo
naporov, vskladitev posamičnih prizadevanj v višjo celoto. Tehnologija pro-
izvodnje, ki se je razvijala v kapitalizmu, je pospeševala graditev kapitalistične
organizacije podjetja: odgovornost se je osredotočila na vrhu, v rokah enega
človeka, ki je preko hierarhičnih položajev s pomočjo oblasti (disciplinska in
ekonomska oblast) določal tehnologijo in svojim družbenimi interesom najpri-
mernejše odnose pri delu. Kolikor je nemoten tek proizvodnje terjal samo
določeno obnašanje ljudi in ni dovoljeval drugačnega obnašanja, tradicionalna
organizacija dela ni reducirala teh zahtev na minimum, ni skušala pri ljudeh
pridobiti sprejemljivost teh zahtev, doseči pri njih spoznanje nujnosti in za-
vestno podreditev ter zavestno disciplino v tej zvezi, temveč je tehnološke
zahteve neenakosti vseh, ki so vključni v proizvodnjo, hote stopnjevala, vnašala
vanje razredne elemente, razredno prisilo in s tem — kot smo videli — krepila
konflikt med posameznikom in organizacijo (ki je v bistvu razredni konflikt
na mikro nivoju). Na ta »razredni dodatek« organizacije podjetja in dela se
često pozablja, kadar se govori o tem, kako tehnologija pogojuje obliko uprav-
ljanja. Odsotnost večanja strokovnega, tehnološkega in ekonomskega znanja
pri delavcih ni pogojena's tem, da bi to večanje preprečevala tehnologija,
ampak je bilo nepotrebno v skladu z družbenimi interesi kapitalizma.
Razvoj proizvajalnih sredstev in tehnologije ni stagniral, temveč je pridobival
vedno nove elemente. Četudi so ti novi elementi terjali drugačno družbeno
organizacijo dela, so jim bili v kapitalizmu dolgo časa vsiljeni tradicionalni,
presl^ušeni okviri. Proizvodni proces je terjal decentralizacijo odločanja, spre-
jemanja hitrih in samostojnih odločitev glede proizvodnje na raznih stopnjah
produkcije, razpolaganje z najbistvenejšimi podatki in znanjem na številnih
mestih v podjetju, v praksi pa je vse to obstajalo na vrhu, osredotočeno v enem
človeku. Hierarhična oblika odnosov je postala spričo moderne tehnologije
marsikje zavora, tehnologija sama je pričela terjati mrežaste, ne več hierarhične
odnose med posameznimi stopnjami organizacije in ljudmi na teh stopnjah.
Od večjega števila ljudi terja več tehnološkega, strokovnega znanja in upo-
rabljanje informacij, da bi lahko uspešno opravljali svojo vlogo. Ta proces
v osnovi drugačnih, kvalitativno novih zahtev tehnologije pri organizaciji dela,
je najbolj napredoval v tistih proizvodnih panogah, kjer se terja najbolj stro-
kovno delo in kjer se proizvodni sistem najhitreje razvija v smeri avtomatiza-
cije (na primer v kemični industriji).
Še jasnejše spremembe so na področju poslovno ekonomske problematike pod-
jetja. Institucija, in iz privatne lastnine izvirajoča samovolja, se je v ekonomsko
uspešnih organizacijah že davno umaknila kolektivnemu odločanju na osnovi
znanstveno točnih podatkov, ki jih dajejo strokovne službe. Kolektivno odlo-
čanje zagotavlja upoštevanje številnejših relevantnih področij, vodi do boljših
300
odločitev in bolj mobilizira sile za izvršitev. Enakovrednost tistih, ki so pri
odločitvah udeleženi, negira odnose nad — in podrejenosti med njimi ter »viš-
jim« ali »nižjim« položajem je le še vprašanje skupnega dogovora o delovnih
nalogah po sistemu delitve dela, zlasti tedaj, če različnost položaja izvira iz
kvalitetnejših rešitev, ki jih glede danega problema skupini »višji« ponudi,
izgubi vse značilnosti oblastnih, hierarhično in birokratično urejenih položajev
in odnosov pri delu. Sodobna ekonomska situacija terja, da se v podjetjih —
če se naj podjetja obdrže v domačem in mednarodnem tekmovanju — razvija
ta drugi tip odločanja in odnosov. Šele ta način organizacije je sposoben upo-
rabiti (in razviti) vse človeške sposobnosti v proizvodnjo vključenih, kar ne-
izbežno terja v današnjem smislu učinkovit proizvodni sistem.
Samoupravljanje se lahko razvija le v konstruktivnem konfliktu
z dosedanjimi sistemi organizacije dela
Ce gledamo na delavsko samoupravljanje kot na kvalitativno novo, učinkovi-
tejšo in humanejšo obliko organizacije dela, potem je razumljivo, da se lahko
uveljavlja le postopoma, s tem da spreminja dosedanjo organizacijo podjetja.
Med starim in novim je nujen dinamičen, večkrat konflikten odnos, tembolj,
ker so s položajem v tradicionalni organizaciji združeni interesi, oblast in pri-
vilegiji. Ce ostaja stara organizacija nespremenjena, za novo ni prostora, živi
le normativno, ne pa tudi resnično. Ker v smislu zahtev novega sistema orga-
nizacije na začetku nimamo izkušenj in ne preverjene funkcionalnosti, novo
organizacijo lahko le postopoma uveljavljamo, s tem, da spreminjamo ali od-
vzemamo funkcije stari organizaciji. Posamezni elementi stare organizacije
(na primer vodilna linija, strokovne službe) izgube svojo prejšnjo značilnost
v bistvu ščitenja razrednih interesov (zadnji ostanek razrednosti je birokracija)
in ohranijo funkcijo organizatorja in vsklajevalca združenega procesa dela (raz-
likovanje, o katerem je že davno govoril Marx). Oblastna vsebina odnosov,
birokratična podrejenost in samovolja višjih položajev nasproti nižjim izginja,
vodenje izgubi elemente utesnjevanja iniciativnosti in se spreminja v samo-
upravljanje. Od ljudi, vključenih v organizacijo, se terja več splošnega razu-
mevanja proizvodno-upravlajlskih problemov in več konkretnega proizvodno-
upravlajskega znanja.
Ta nova sposobnost ljudi počasi nastaja in stari organi večinoma neradi pre-
oblikujejo svojo vlogo. Da bi svojo dominantno vlogo ohranili včasih zavestno,
včasih pa premalo obveščeni o naravi problemov, zavirajo dejansko uveljav-
ljanje nove organizacije. V tem smislu je razumeti pojave, ki jih je polna naša
praksa: neupoštevanje predlogov in iniciativnosti od spodaj, formalizacija samo-
upravljanja, dušenje kritike, neinformiranost kolektiva o proizvodnih in uprav-
Ijalskih problemih podjetja, neizvrševanje sklepov samoupravnih organov,
premeščanje in odpuščanje delavcev zaradi samoupravne dejavnosti, kvazi
demokratično odločanje o posameznih samoupravnih problemih itd. Ti pojavi
bodo najbrž zaradi objektivnih (in subjektivnih) razlogov na obeh straneh še
dalj časa prisotni, v tej zvezi pa je vendar važno, da se zagotavlja nenehno
krepitev samoupravljanja z ustvarjanjem predpogojev, ki samoupravljanje do-
ločajo.
301
Naj za razumevanje problematike, o kateri razpravljamo, navedemo nekaj
empiričnih podatkov. Možnost odločanja je ena bistvenih sestavin samouprav-
ljanja. Na učinkovito odločanje vpliva znanje in poznavanje situacije pri tistih,
ki odločajo, pa tudi položaj, v katerem se ti nahajajo. Večanje znanja je vse-
kakor osnovna dolgoročna naloga v zvezi s samoupravljanjem (ki, se mi zdi,
da jo pri nas vse premalo upoštevamo), položaj pri delu kot element možnosti
odločanja v sistemu samoupravljanja pa je zelo značilna okolnost, če analizi-
ramo samoupravljanje kot konflikten proces med starim in novim. Po starem
pojmovanju naj bo odločanje odvisno od položaja, po novem pa naj bo demo-
kratično, čim bolj neposredno. Stara miselnost si prizadeva, da bi tudi v sistemu
samoupravljanja, ki ga sicer formalno sprejema, prejšnji organi zadržali pravico
odločanja. O tem pričajo skoraj vsi empirični podatki, s katerimi razpolagamo.
Pred kratkim je bilo o tem zbrano mnenje preko 700 ljudi v nekem velikem
ljubljanskem podjetju. 51 "/o anketiranih poudarja, da so v njihovem podjetju
možnosti za odločanje različne. Izmed teh, ki poudarjajo različne možnosti,
jih 55®/» navaja razlike glede na položaj v podjetju (ostale razlike pripisujejo
različnemu znanju, članstvu v organizacijah ali čemu drugemu). S stališča po-
ložaja so za to podjetje značilna še tale mnenja: da imajo pri delitvi osebnega
dohodka odločilno besedo direktor, vodilni uslužbenci in šefi enot, meni 47 "/o
anketiranih, da v tem podjetju o najpomembnejših vprašanjih dejansko odlo-
čajo direktor oziroma šefi enot, meni 54 "/o anketiranih. To in podobno so
seveda mnenja ljudi, ni dokazano, da so pravilna, pa tudi ne, da so zmotna.
Vsekakor pa kot mnenja motivirajo obnašanje delavcev. O tem, kako skuša
po mnenju anketiranih v dveh ljubljanskih podjetjih stara struktura podjetja
ohraniti svoj ugodnejši položaj tudi v novem sistemu samoupravljanja, govori
naslednja tabela:
Izraz »vodilni« vključuje: obratovodja, vodja ali šef enote, preddelavec, vodja
izmene, mojster. Značilno je, da je za decentralizacijo samoupravljanja v ta
proces močno vključen srednji in nižji vodilni kader, ki si skuša, kot kaže
tabela, zagotoviti nespremenjen položaj s tem, da odloča, kdo bo član decen-
traliziranih samoupravnih organov in si skuša tudi direktno ohraniti vodilni
vpliv v teh organih.
Z dejansko rastjo delavskega samoupravljanja se torej problemi vedno bolj
konkretizirajo. Uspešna rešitev teh problemov terja prav tako konkretno po-
litično akcijo in vsestransko proučevanje nastalih pojavov.
302
Razvoj delavskega samoupravljanja terja poleg nadaljnje politične
akcije tudi več strokovnega proučevanja
Doslej smo ugotovili skladnost načel samoupravljanja z zahtevami posameznika,
prizadevanji socialistične družbe ter možnost uresničevanja samoupravljanja
glede na ekonomske in tehnološke pogoje proizvodnje. Samoupravljanje se
lahko uveljavi le v postopnem družbenem procesu, v katerem se bogati in po-
glablja njegova vsebina. Hitrost tega procesa je v znatni meri odvisna tudi
od naših zavestnih prizadevanj. Ob zaključku tega prispevka bomo zato go-
vorili o eni vrsti teh prizadevanj, namreč o proučevanju problematike samo-
upravljanja.
Naša statistična služba je doslej še najbolj sistematično spremljala samouprav-
ljanje in je — kljub določenim pomanjkljivostim — nakopičila ogromno gra-
diva, ki pa ostaja, žal, vse premalo izkoriščano. Kvalitativna rast samouprav-
ljanja in strukturni premiki ter s tem povezani problemi so proučeni do
zavidljive višine. Tudi družbena praksa je te podatke stalno uporabljala, kon-
trolirala uspešnost svojih prizadevanj in uveljavila številne pozitivne težnje
(uveljavljanje žensk, mladine, vključevanje vedno novih, najsposobnejših de-
lavcev itd.).
Ko se je delavsko samoupravljanje v preteklih 13 letih poglabljalo in krepilo,
so izstopili številni novi, subtilnejši problemi, ki bi terjali nenehne znanstvene
analize. Odsotnost kadrov, razvitosti empiričnih družbenih ved pri nas ter
raziskovalne metodologije je imela za posledico, da je bil doslej proučen le del
problemov o samoupravljanju. Tudi obstoječa organizacija raziskovalne dejav-
nosti ni dovolj stimulirala najprimernejših načinov proučevanja. Z doseženimi
raziskovalnimi rezultati ne moremo biti zadovoljni, če pomislimo na pomembno
vlogo delavskega samoupravljanja v našem družbenem sistemu in na interes,
ki ga za take rezultate kažejo tuji strokovni krogi.
Čeprav je naše samoupravljanje bistven prispevek na področju teorije in prakse
organizacije dela, je bilo s tega stališča le malo preučevano. O ekonomski
učinkovitosti samoupravljanja, o njegovi funkcionalnosti glede na konkretne
sisteme proizvodnje pri nas, glede na sklop faktorjev, ki upravljanje pogojujejo,
praktično nimamo nobenih raziskanih dognanj. Mi na primer samo domnevamo,
da je samoupravljanje prispevalo k razvoju produktivnosti, v koliki meri ta
domneva drži, pa nimamo strokovnih dokazov (ker se je na primer v tem času
tudi izboljšala kadrovska struktura, uvajali so se novi stroji, bogatile so se
delovne izkušnje in podobno). Strokovno neoporečno (in kar je edino preprič-
ljivo) o dejanski vlogi samoupravljanja v našem gospodarskem in družbenem
sistemu zelo malo vemo. Upravljanje gospodarstva je predmet najbolj živega
interesa najrazličnejših krogov v današnjem svetu, o tem so izdelani številni
sistemi in teorije, pri nas pa še nismo v luči nobene teorije upravljanja raz-
iskovali delavskega samoupravljanja in tudi nismo v raziskovalne namene do-
volj sistematično zgradili lastnih teorij upravljanja. V svetu na področje
upravljanja in vodenja vedno bolj vdira matematika, biologija, kibernetika,
vsekakor eksaktne znanosti, mi pa problematike samoupravljanja prav nič ne
konfrontiramo s temi problemi in postopki. Zdi se mi, da če se stanje v tem
pogledu ne izboljša, lahko izgubimo na prednosti, ki jo v teoretskem pogledu
s samoupravljanjem imamo v mednarodnem okviru.
303
Samoupravljanje se je kot institucija v našem sistemu že toliko razrastlo, da
njegova uveljavitev ni več vprašljiva. Zdi se mi, da gre v sedanji fazi razvoja
bolj za diferenciacijo samoupravljanja ob ohranitvi enotnih temeljnih postavk.
Različna gospodarska (in ostala delovna) aktivnost terja sebi prikrojene, spe-
cifične metode upravljanja. Znotraj iste dejavnosti pogojuje različne metode
upravljanja različna tehnologija, različno organiziran tok proizvodnje, različna
velikost delovne organizacije in podobno. Posamezno podjetje raste v različnem
ekonomskem, družbenem (tradicija, lokalna skupnost) okolju, ima različno
strukturo zaposlenih in podobno. Vse te elemente (in številne druge) mora dober
sistem upravljanja upoštevati, zato pa mora biti specifičen, konkreten. S tega
stališča je naše samoupravljanje na začetku poti. Najboljša pot razvoja samo-
upravljanja bo lahko najdena le v proučevanju vseh konkretnih, na upravljanje
vplivajočih okoliščin. Naše proučevanje delavskega samoupravljanja, ki bi lahko
prispevalo k njegovi učinkovitosti, pa v tem pogledu še ni dalo dosti rezultatov.
Zato se mi zdi, da stoji naša družbena misel in družbena praksa v zvezi z
delavskim samoupravljanjem pred številnimi konkretnimi in odprtimi problemi.
Od uspešnosti rešitve znatnega dela teh problemov bo odvisen nadaljnji razvoj
delavskega samoupravljanja.
Prijateljsko prepričevanje
Vladimir Kavčič
Dnevi, ki so .sledili, za Dimitrijevo življenje niso bili kdove kako značilni.
V službo je prihajal enako vestno kot dotlej, a njegov korak najbrž ni bil več
tako prožen in hiter, kajti nikoli se ni pripetilo, da bi bil v veži ali na hodniku
naletel na službene kolege. A on iz tega ni mogel napraviti nobenega pravega
zaključka. Morda je bil samo za minuto prepozen ali prezgoden, razlika je
vsekakor bila neznatna, saj se je vratar ob prihodu komaj zmenil zanj. Sele
po glasnem Dimitrijevem pozdravu je s kakšno neznatno kretnjo nakazal, da
ga je sploh opazil. Popoldne je seveda bilo drugače: Istočasno z njim so odhajali
še mnogi drugi, med temi pa ni bilo nobenega znanca.
Pisarna inšpektorja Kosa je še naprej ostajala prazna, prazna na svoj poseben
način, o katerem Dimitrij ni vedel, kaj pomeni: grožnjo ali podporo. Sleherno
jutro ga je na delovni mizi že čakal časopis. Toda datumi niso sledili njego-
vemu bivanju v tem mestu, narobe, odmikali so se. Tako so mu do neke
mere nudili možnost, da se seznani s preteklostjo, ki je še ni poznal. Zave-
dajoč se pomembnih možnosti, ki mu jih s tem nudi eden od neznanih do-
brotnikov, je z odgovorno prizadevnostjo izpolnil vsak trenutek službenega
304
Mire Cetin : Portret v oranžnem, Portret v rumenem
Jože Pohlen: Sedeča figura. Ženska figura
časa. Pogled mu je vneto drsel od vrstice do vrstice, od članka do članka večje
naslove se je celo učil na izust, vendar ni ob tem občutil nobenega pravega
zadovoljstva. Časopisi so bili tembolj nečitljivi, čim starejši so bili. O pretek-
losti ni zvedel nič novega. Iskal je smisel svojemu početju, a ga ni našel. Toda
v hiši, kjer ni bilo nič prepuščeno slučaju, tudi dvom o samemu sebi ni mogel
biti brez pomena. Polagoma je dojemal svoj nejasen položaj, o katerem mu je
pripovedoval že Žan, a se zdaj žal ni mogel spomniti vseh njegovih besed.
Močno si je želel, da bi se spet srečala. Žana pa ni bilo od nikoder. Prihajal
je le Enoroki, vsako dopoldne ob istem času, nekaj minut pred zvonjenjem
in vzel časopis. Z Dimitrijem je ravnal skrajno spoštljivo. Ob njegovem prihodu
je ta vselej začutil tudi večje spoštovanje do samega sebe. Iz tega pa so izvirali
tudi številni pomisleki, ki so mu vsi branili, da bi se spuščal v pogovore z njim.
Dimitrij je hote odlašal z vprašanji, in je bil nekega dne nemalo začuden, ko
je Enoroki sam uganil nekatera od njih, Z zadržanim nasmehom in kar z izbra-
nimi besedami je izrazil prepričanje, da si Dimitrij najbrž še želi Zanovega
obiska. Odgovor je bil seveda pritrdilen, Enoroki pa je takoj odvrnil, da on ne
ve, kdaj bi se to lahko zgodilo, niti če je to sploh predvideno. Dimitrija je potem
zanimalo, kje se v tem času zadržuje Zan, a je Enoroki z obžalovanjem priznal,
da tega pravzaprav ni nikoli vedel. Z Žanom ni imel nikakršnih stikov. Pač,
poznala sta se, nekajkrat sta se tudi srečala, vendar vselej ob času in na kraju,
ki ga je določil Zan. Dimitrij ga ni dalje spraševal, ker je bil prepričan, da ve
več, kot prizna. Zaradi pričakovanega in obljubljenega položaja v tej hiši, se
ni hotel postavljati v odvisnost od uslužbenca, ki mu bo v kratkem podrejen.
Nejasen položaj je Dimitrija silil, naj sam poišče Zana. Pokazalo se je, da je
v službenem času to skoraj nemogoče. V njegovi odsotnosti bi se lahko pojavil
kdo od njegovih predpostavljenih. Ko se je odločil, da bo vendarle tvegal, je
ob priprtih vratih dolgo oprezoval po hodniku, nato pa planil k najbližji
pisarni na levi. Potrkal je in nežen ženski glasek m.u je velel, naj vstopi.
V sobici, ki je bila popolnoma enaka njegovi, je na prav takšnem stolu, kot
je bil njegov, našel bledolično dekletce, ki ga je plašno premerilo od glave do
nog in je na vsa njegova vprašanja odgovarjalo z zgibom glave. Seveda —
nikalno. Njeni gibi so bili prezgovorni, da bi bili lahko le nadomestilo za kaj
drugega, pri njej je bil to edini način za sporazumevanje. Zal je bila Dimitriju
ta govorica popolnoma tuja. Pomahal ji je v pozdrav in odšel. Na hodniku je
bilo še mnogo vrat, zglajene kljuke na njih so se rahlo pripogibale in se ponu-
jale. A ko je vstopil do prve in pritisnil nanjo, se ni vdala, niti zaškrtala ni.
Planil je k drugi, k tretji, obletal ves hodnik, vse so bile neme. Vrnil se je v
svojo pisarno in se vrgel na stol. Pomislil je na Zorža, on mu je bil obljubil,
da mu bo odprl katera koli vrata. Toda Zorža ni bilo tu, že nekaj dni ga ni
videl, prihajal ni niti spat. Več že ni utegnil razmišljati, kajti oglasil se je
305
zvonec. To pa je pomenilo, da mora oditi. Pobral je svoje stvari in se odpravil
domov. Na stopnišču se je prav nalašč nekoliko obiral, zanimalo ga je, kdo bo
prišel skozi vrata, ki so bila še malo prej zaklenjena. V zgornjem in spodnjem
nadstropju je bilo slišati številne glasove, dvigalo je pobesnelo drselo po svojiii
tirih, a videti ni mogel nikogar. Cez čas se je po nadstropjih spet razlezel molk,
bilo pa je pozno in Dimitrij ni mogel dalje čakati. Vratar je že dremal v svojem
kotu, zvit v klobčič.
Nesmiselno je bilo pričakovati, da bo koga srečal na ulici. Vendar je ta v teku
dopoldneva dobila novo barvo. Na obeh straneh, po vsej njeni dolžini in v višini,
ki je znatno presegala Dimitrijevo, je bila zdaj opeta z znano barvo telečjega
usnja, ki je pri tleh prehajalo v črnino. Navzgor pa se Dimitrij tako ni oziral.
V tem mestu se je že bil navadil hoditi z rahlo sklonjeno glavo. Taka drža
je bila nadvse umestna, če je hotel za stopinje na pločniku izbirati kolikor toliko
suha mesta, ali vsaj taka, kjer je bila plast blata tanjša. Vajen sprememb, ki
so nastajale brez njegove udeležbe, niti ni poskušal razsojati o umestnosti ukre-
pov mestne uprave. Urejevanje ulic je nedvomno bila njena skrb. Sele na kri-
žišču, ko se je pred njim razgrnila nova cesta, je s pogledom še enkrat in
natančneje kot prej, zaobjel ulico za seboj. Ugotovil je, da se novi dekor za-
čenja enostavno s človekom, ki ga je ob prihodu v to mesto srečal na železniški
postaji. Stal je negibno. Ko je Dimitrij stopil še za korak nazaj, je ob njem
odkril še drugega moškega, po obleki in po izrazu obraza popolnoma enakega
prvemu. Takoj za tem se mu je posvetilo, da stojijo vzdolž cele ulice, tesno
drug ob drugem. To ga je zmedlo in pogled mu je začel preplašeno begati po
okolici. Od nekje se je vanj prikradla misel, da se to dogaja zaradi njega. Ta
ugotovitev pa ni bila niti najmanj vzpodbudna. Čeprav se je že nekoliko spoznal
v mestu, ga je nenadoma obšla bojazen, da je zašel. Usnjena zavesa mu je
morda zakrila križišče, kjer bi bil moral zaviti v ulico Najdaljšo, na levo.
Morda je tako neopazno minil dvoje ali troje križišč in kako naj se zdaj znajde
v tem neznanem kraju. Kam naj se obrne, da bo še pred nočjo našel stanovanje,
kjer se edino lahko pripravi za prihodnji negotovi dan? Tu je bilo brez števila
mož, ki so molče in negibno usmerjali njegovo pot in jih je opazil šele zadnji
hip. Vse to si je poskušal pojasniti tudi na ta način, da pozornost ni namenjena
njemu, temveč nekomu drugemu, ki jo zasluži.
Nekaj je vendarle bilo izgubljeno. Enostavno se ni bilo več mogoče razgledovati,
sredi katerega trga se je znašel in v katero smer naj krene. Brez premisleka
je stekel v smer, ki se mu je zdela prava, zavil mimo prvega vogala in nato še
mimo mnogih, da bi se vrnil na kraj, kjer se je spočela zmota in kjer bi zlahka
popravil zamujeno. Uličice, po katerih je tekel, so bile tuje, njegovi koraki so
votlo odmevali po tlaku, odmev je naraščal, kot da za njim hiti še mnogo zasle-
306
dovalcev. Nekajkrat se je sunkovito ozrl — vselej je bil sam. A prav tedaj,
ko se ni nameraval več obrniti, ker je bilo njegovo prepričanje docela trdno,
se je iz globine ulice, iz votline pod tlakom, iztrgal strahotno predirljiv krik,
dolg in naraščajoč, ki je potem odzvanjal kakor skozi razsežne betonske dvo-
rane, se počasi razdvojil in izzvenel na zidovih hiš, ki so se dvigali kakor mem-
brane visoko nad ulico in skoraj zakrivali pogled v nebo. Ob tem je bil prav
določen tudi občutek, da so bile hiše tu le fasade, za katerimi ni ničesar.
Dimitrij je zbral vse svoje moči in tekel dalje. Mesto je bilo prazno, tiho.
Srečal ni nikogar.
Sele na znanem kraju se je nekoliko umiril. Bleščeča izložbena okna so ga
opomnila na podobo, ki jo je videl zjutraj. Potem je mislil največ le nanjo,
predvsem na ta način, da si je dopovedoval, da je ne bo več tam, da je enkratno
prav tisto, kar se nikoli več ne ponovi. Ker je bilo že pozno popoldne, nebo pa
skoraj brez oblaka, se je na ulico prikradlo nekaj zahajajočega sonca. Pobli-
skovalo se je v steklu in utripalo tudi v Dimitrijevih očeh. Ta svetloba je bila
tako jarka, da ga je upijanjala. Glasno je preklinjal in vmes jokal od nemoči.
Koliko je bilo sivih in mračnih dni, ki so klicali po razgledu in jasnini. Zdaj
pa, ko je v njem neka želja zaživela v neprikrito upanje, mu pojemajo moči.
Obstal je skoraj pred vsako izložbo posebej, si z dlanmi zaslanjal pogled, a
spomin je bil tako živ, da mnogokrat ni več zatrdno vedel, če toliko pričakovana
slika ni bila že mimo.
Zmračilo se je proti pričakovanju — pozno. Ze je bil pred hišo, v kateri
je stanoval, ko je bila ulica še vsa v soncu in zamikalo ga je, da sploh ne bi
vstopil. Vleklo ga je nazaj proti mestu, kajti prepričan je bil, da se mora ta
večer nekaj zgoditi. Stal je na pločniku in se razgledoval, mežikal v zrak in
vlekel vase vonj po sežganem dračju in po preorani zemlji, ki ga je veter pri-
našal s severa. Nekje v daljavi so zašumeli gozdovi, zganili so se borovci, med
svileno zeleno barvo igličevja se je zamešala temna modrina neba, oblaki, vonj
po smoli, pastirski zvonci, rog, ki izziva srnjakovo lajanje in neslišno prhu-
tanje orlovih kril. Navpične stene so se dvigale pred njim, sive, a veličastne,
v tišini, ki je omamljala z močjo. S preteklostjo. Sedel je na kamen in si glavo
zagrebel v dlani. Prisluškoval je samemu sebi, nato pa ulici, ki je bila enako
negibna kot prej. Končno je vedel, da se nima kaj zgoditi...
Ze so se na nebu utrnile prve zvezde, ko se je odmajal proti vežnim vratom in
po dolgih hodnikih v prostor, ki ga je osvetljevala ena sama luč. Njena svetloba
je bila ta večer rdečkasta in je komaj dosegala tla. Mrak je bil bledo zelen.
Sij, ki so ga izžarevale oči črnega mačka, je bil zato še odurnejši. Mrcina je
prihujleno čepela na zaboju v kotu nasproti postelje, oprta na vse štiri noge,
kot bi se ravnokar hotela pognati na plen. Njena glava je bila šiljasta kot
307
trikotnik, na spodnjem koncu prisekan z ostrimi krivimi zobmi. Dimitrij ni
vedel, kdaj in kako je žival prišla sem, čeprav je zjutraj kot vselej poprej,
skrbno zaklenil vrata. Njena prisotnost je bila vse prej kot prijetna. Iz izkušenj
pa je vedel, da nasilje tu ne more dosti spremeniti. Široko je odprl vrata in
se gibal le po eni strani sobe, da bi žival lahko nemoteno odšla. Upal je, da je
njena navzven se izražajoča napadalnost le prikrita plahost, v trenutku, ko bo
miroval in ji kazal hrbet, bo morda le pobegnila. Ko je čez čas spet pogledal
v njen kot, je bila še vedno tam in ni kazala nobenih znakov vznemirjenja,
razdražen je postajal on sam. V sobi je bilo zatohlo in soparno, v ustih se mu
je nabralo prahu za drobno kepo in kmalu ga je po vsem telesu oblival lepljiv,
smrdljiv znoj.
Ležal je na pogradu — gol in izmučen, kot še nikoli dotlej. A tudi nobenega
izgleda ni bilo, da bi se lahko odpočil. Pritisk od zgoraj mu je mrtvičil telo,
vpijal se je v sklepe in mišičevje. Vse bolj in bolj je izgubljal občutek teles-
nosti, vendar notranje muke niso niti za hip popustile. Od časa do časa je za
nekaj trenutkov izgubil zavest, a to ni bilo spanje. Pritisk v glavi je naraščal,
kot da jo hoče raznesti, popadli so ga še želodčni krči, a k sreči ni imel kaj
bruhati. Iz ust, ki jih niti ni mogel več zapreti, se mu je cedil grenek sluz
in se nabiral v mlako na tleh.
Ko se je v nekem trenutku spet zbudil, je čutil na svojem telesu še silnejšo
bolečino. Crna žival mu je zviška planila na trebuh. Razkrečeni ostri kremplji
so se zarili v njegove najmehkejše dele. Krik groze mu je zamrl v grlu. Vedel
je, da se ne sme niti ganiti, sicer bodo muke le še hujše. Koščena šila so bila
nastavljena tako, da bi se že z lahkim natezanjem in popuščanjem mačjih nog
zarivala vse globlje in globlje. Prebrisanost te živali je bila Osupljiva. Zgrabila
ga je ravno na mestu, od koder ga je bolečina lahko vsega prevzela. Polagoma
je spet začel izgubljati zavest in tedaj se ni več obvladal. Kričal je in tulil
z živalskimi glasovi, da se je smilil sam sebi, iz oči pa so mu vrele solze. Klical
je Dunjo, klical jo je z glasom polnim melanholije, prosil in rotil jo je, naj
se vrne. Ta želja je postala močnejša od bolečine in bojazni. Premetaval se je
in zvijal in v njem je z neko noro doslednostjo dozorevala odločitev, ki se je
kmalu sprevrgla v dejanje.
Planil je pokonci, a okoli sebe ni videl ničesar drugega, razen svoje poti. Izgi-
nile so stene, vrata in luč, črne zverine ni bilo več nikjer. Za njo mu tudi ni
bilo nič mar. Zmetal je nase nekaj cunj, ki jih je dosegel s prvo roko in odhitel
na ulico. Hotel je nazaj v svoj stari kraj in ni se menil zato, če je izbral pravo
smer. Zavedal se je, da vsa pota vodijo v isti kraj in da je vse odvisno od
njega. Mesec je prav iz zenita osvetljeval dolgo, ravno cesto, izgubljajočo se
v dalji, v belini, ki je obkrožala mesto. Cestišče ni bilo gladko, temveč nasuto s
308
kamenjem, zdaj z debelejšim, zdaj z drobnejšim, ki mu je močna vlaga sicer
omilila ostrine, povsem zgladiti pa jih ni mogla. Večkrat se mu je košček kre-
mena zaril globoko pod kožo, in tedaj je Dimitrij klel svojo naglico. Ce bi bil
vzel s seboj čevlje, bi mu bila pot znatno olajšana. Ko se je ozrl, je opazil tudi
črnega mačka. Po robu ceste se je prihuljeno vlekel za njim. Kljub temu nje-
gova notranja energija ni popustila. Gnala ga je dalje in dalje, s stisnjenimi
pestmi, po izvoženih kolesnicah, med zelenimi polji, skozi gozdove, dokler mu
ni zmanjkalo moči. Tedaj se je zgrudil na obcestni kamen. Vzbudil se mu je
dvom, če je smer, ki jo je izbral, prava. Skušal je ugotoviti lego zvezd, a je
moral priznati, da je njegovo znanje pomankljivo. Veliki voz je na oje padal na
obzorje, večernica je zašla, danice še ni bilo. Ko se je začel razgledovati okoli
sebe, je spoznal, da je pravkar pustil za seboj neko križišče, ki ga prej ni bil
niti opazil. Tam se je stikalo mnogo cest, kot že tolikokrat prej se je morda tudi
tam odločil napačno: za tisto, ki se mu je zdela lažja. Razlika, ki je bila na
križišču neznatna, se je z oddaljevanjem vse bolj večala. Tako zdaj ni vedel
niti tega, po kateri se mora vrniti. Krenil je po najbližji, mlahavo se je vračal.
Oči so bile preveč trudne, da bi jih lahko še odpiral, tudi mraz je postajal
vsiljiv. Pesti je tiščal v žepe, stopal pa niti ni več čutil. Ni opazil, kdaj se je
razpršil mrak, kdaj so skopnele zvezde in je posijalo sonce. Po cesti so bile spet
luže, sicer še nizke, a ko jih je nekaj časa pozorneje ogledoval, je spoznal, da
je to ulica, po kateri je hodil vsak dan. Čutil je, da se je vrnil pravi čas. Iz
lesenih in pločevinastih kolib so drdrale budilke. Obul si je samo čevlje in že je
bil nared za službo.
Potem se je nekako vlekel po svoji običajni poti, drgetajoč od mraza. Jutro
je bilo hladno, s severa se je proti mestu zaganjal veter, ki je vonjal po snegu.
Dimitrij je le od časa do časa odprl oči, toliko da se je prepričal, če ni zavil
s pločnika. Izložbe so drsele mimo, ne da bi jih zaznal. Enkrat je celo zaspal,
a se je zbudil z nosom zarit v gramoz in krvava po vsem obrazu. Preteklo je
gotovo več kot četrt ure, preden se je spet spravil na noge, enostavno ga niso
več ubogale. K sreči je vedno nosil s seboj ogledalce na tri ogle ter prtiček
iz pisanega blaga, s katerim se je vsaj za silo očistil. V nasprotnem primeru
bi lahko vzbudil pozornost službenih tovarišev, in vratar bi mu morda celo
prepovedal vstop. Toda preveč se je mudilo, da bi se mogel zaustavljati ob
svojih mislih... Ko je za seboj zaslišal še neka nenavadna znamenja, so mu
sploh delovali samo še čuti. Za hrbtom so se namreč približevali ženski koraki.
Spoznal jih je po visokih kovinskih zvokih, po živalsko prožnih udarcih pod-
platov, in prešinilo ga je grenko obžalovanje, da ga spet zasleduje Dunja.
Cez nekaj trenutkov ni bil več mogoč noben dvom o njeni telesni prisotnosti.
Čutil je njen dih, čutil njeno toplo sapo na tilniku. Moral se je ozreti. Za njim
309
je bilo dekle, popolnoma enako tisti, ki jo je videl v izložbi. Prav tedaj ga je
opazila tudi ona. Vtis je bil tako nenavaden, da je Dimitriju popolnoma odpo-
vedala razsodnost. Brez pomisleka se je obrnil in stopil proti njej. Razdalja
med njima pa je bila večja, kot se je dozdevalo prvi hip. Ker pa je ona pri-
hajala nasproti, sta se končno srečala. Smehljala sta se oba, kakor v tihem
sporazumu, in si podala roke. Njena je büa topla, mehka, prosojno bela. S
pogledom je preletel še njen obraz. Resničnost je bila bolj fantastična od sanj.
Bila je lepša od vseh. Zamajala so se tla pod njim in omamljen od toplotnega
udara, je zdrknil s koleni v cestni prah. Dotaknila se ga je s konico prsta in
že se je dvignil, peresno lahak.
—	Govori, je rekla smehljaje.
—	Ure in ure bi govoril, če ne bi vedel, kako ničeve so besede in kako neres-
nični so glasovi, s katerimi bi ti hotel razodeti sebe, tole mesto, ulico, po kateri
hodiva, vsa prejšnja leta, kraje, ki sem jih zapustil. Povedal bi ti, kaj se dogaja
pri nas, kakšni so bili poslednji dnevi, zadnja noč, a zdaj vse to ni prav nič
pomembno. Ne zanima me niti to, od kod prihajaš, kdo si... Ali to ni noro?
—	Tvoj glas se komaj za nianso razlikuje od mnogih drugih, ki sem jih že
slišala.
—	Vem, sedela si v nedostopnem prostoru. Božali so te mnogi pogledi in šte-
vilne roke so se vzdigovale k tebi. Tudi jaz sem te videl in vzbudila si mi ogenj,
ki ga še nisem poznal.
—	Zabavaš me. Od zime sem že hodim po tej cesti, a te nisem opazila.
—	Zdaj se poznava, videla se bova vsak dan.
—	In kaj bo potem?
—	Nesmisel. Ni prihodnosti, je samo sedanjost. Preteklost je tako ali tako
pokopana...
—	Ožulila sem si peto, mu je razodela z nežnim glasom.
—	Malenkost. Skupaj bova prebrodila še vse večje težave. Pokazal ti bom,
kaj je življenje. Slutim nove možnosti. Pohiteti morava, dnevi so šteti. Sreča
ne prihaja sama. Številno je njeno spremstvo. Ali ne čutiš usodnosti tega
trenutka?
—	Bolečina ne odjenja niti za hip. Povej mi kaj veselega! Vrgla je glavo nazaj,
da so ji vzvalovali lasje na hrbtu. Sonce se je ujelo v njih in Dimitri ni več
vedel, kje se nahaja. Ona se je že premikala dalje in ko ji je hotel slediti, je
sprva pozabil vzdigovati noge, nato pa se je s tako silo pognal za njo, da je s
čelom odkrušil rob vrtne ograje. Zavedel se je, da imata le še dobrih sto metrov
skupne poti. Bil je prepoln besed, razganjale so mu prsi, vrvéle po čeljustih,
310	'
njih pritisk je čutil v želodcu, pod njihovo težo so se mu sibila kolena. Izgo-
voriti pa ni mogel niti ene. Olajšanje je čutil šele, ko ga je ogovorila ona.
—	Ti najbrž imaš kako ime ...
—	Seveda. Dimitrij ...
—	Glej, glej, več imava skupnega, kot sem mislila. Jaz sem Danuška.
—	Cenim te besede in trudil se bom, da jih bom vreden. Nikoli več te ne bi
hotel izgubiti... Želel bi ostati s teboj...
—	Ravno danes se selim v drugi kraj. Ce se ne boš premislil, me lahko vidiš
na Velikem trgu. Šla bom mimo. Ce ti je toliko do tega ... Imela bom sprem-
stvo: dva moška in eno žensko. Ce te bom spoznala med mnogimi drugimi, ki
bodo tam čakali, ti bom dala znamenje z roko. Sicer pa bodo vsi čakali name.
Vsaj z rahlo kretnjo jim bom morala naznačiti, da sem izpolnila obljubo. Brez
tega znamenja me ne bi spoznali.
—	Jaz bi te zagotovo. Kjer koli, med tisoči...
—	Simpatičen si v svoji vnemi. Toda zmotil se boš. Rada bi ti prihranila
zadrego, v kateri se boš znašel, ko se boš moral opravičevati.
—	Kako le moreš dvomiti... Že leta nosim v sebi tvojo podobo. Moj pogled
te je že zdavnaj iskal po železniških postajah in po križiščih velikih cest. Na
vsakem potovanju sem upal, da bom tvoj sopotnik. Sedež zraven mene te je
vedno čakal. Preden sem zapustil kak kraj, sem s poslednjim pogledom iskal
tebe. Morda si se kje zakasnila in bi utegnila priti zadnji trenutek, vstopiti v
drug vlak in se odpeljati v smer, ki ne bi bila moja. Računajoč na to možnost,
sem vselej nosil s seboj dva vozna listka. Včasih, ko je pričakovanje že preki-
jxîlo čez rob vsakdanjosti, sem te celo že videl, da si vstopila. Pomisli, nikoli
v moj vlak, vselej v kakega drugega. Pustil sem prijatelje, zanemaril dolžnosti,
se porogal spodobnosti in odšel za teboj. Priznam, da je bilo moje ravnanje
nenavadno, toda pripovedujem ti zato, da bi vedela, kaj sem bil pripravljen
storiti zate.
—	Zame? To sploh nisem bila jaz. Morala je biti kaka druga in ti veš, katera...
Ne misli, da te jaz ne poznam, vedela sem, da prihajaš po tej cesti. Rada bi se
sestajala s teboj le v sončnih dnevih, a priznam, da je to nemogoče. Vsakdo od
nas ima še svoje obveznosti. Zato ti dovolim, da me boš videl zvečer, v mraku.
Šla bom mimo tebe in za teboj bom na diskreten način, ki se ga moram še
domisliti, morda pustila listek z obvestilom, kdaj in kako se bova srečala pri-
hodnjič ...
—	Nič ne vem o prihodnosti, čeprav se mi zdi, da se tudi v temle trenutku
dogaja nekaj, kar bo vplivalo nanjo. Zdaj ko sem srečal tebe, ne bi hotel vsega
nadaljnjega prepustili slučaju. Zvečer, ko te bom zagledal, ti bom stekel na-
311
sproti in te poklical po imenu. Nič ni nemogoče. Ce ne boš hotela zapustiti svoje
družbe, te bom spremljal v razdalji nekaj korakov. Vsem ulicam, po katerih
boš hodila, bom nadel tvoje ime, dan bo le razmak med dvema srečanjema.
Glej, tvoj nasmeh mi pritrjuje ... Čakal te bom, čakal, dokler se ne boš od-
zvala ... Zdaj pa, oprosti, tule sem v službi... Zvečer na Velikem trgu ...
Molče mu je dala roko in šla dalje po isti ulici, kot da dobro ve, kam je name-
njena. Dimitrij je še nekaj trenutkov postal ob marmornem levu in strmel za
njo, izpolnjen z neko posebno radostjo, ki še ni imela imena. Ne da bi vedel
kdaj, ga je minila utrujenost, pozabljene so bile muke pretekle noči, vse živ-
ljenje je bilo zaobjeto v enem samem pogledu, v pogledu na vitko žensko
postavo, ki se je izgubljala v daljavi in ki se od trenutka, ko sta se ločila, ni
niti enkrat ozrla. To zadnje mu je bilo še posebej všeč, saj ga je prepričevalo,
da ima dekle pred seboj pot, od katere se ne misli oddaljevati. To pa je bilo
enako tistemu, kar je hotel sam ... V tem trenutku pravzaprav niti ni bil več
sam ... Zdirjal je skozi vežo in po stopnicah navzgor. Kot običajno ni nikogar
srečal, slutil pa je, da ga izza priprtih vrat opazuje nešteto bodrilnih pogledov.
Zaklical je nekajkrat »dobro jutro« levo in desno, pomahal z roko in lahkotno
odhitel v svojo pisarno.
Toda to jutro je bil tudi inšpektor Kos že na svojem mestu. Ker Dimitrij ni
bil utegnil pomisliti na to možnost, je nepričakovano, brez trkanja padel pre-
denj. In ne da bi si bil svest svojega ravnanja, je tudi inšpektorju voščil dobro
jutro in celo dvignil roko v pozdrav. Namesto odgovora je ta samo kihnil, pri
tem pa se mu je obraz razlezel v takšno spako, da je Dimitriju v hipu postalo
žal svoje predrznosti. Zamrmral je nekaj besed v opravičilo in izginil inšpek-
torju izpred oči. Toda presenečenj tega dne še ni bilo konec. Na njegovem stolu
je že nekdo sedel. Prvi trenutek ga niti ni spoznal, ker mu je obraz, naslonjen
na roke, počival na mizi, razmršeni lasje pa so zakrivali še tisti del, ki ga niso
obsegle roke. Od neznanca je puhtel vojaški znoj. Dimitriju se je vzbudil dvom,
da prisotnost tega človeka nima kakšnega globljega pomena in da ni morda
v zvezi z njegovim položajem v tej hiši. Ce ne bi imel več prostorčka, ki bi bil
namenjen samo njemu, mar to ne bi pomenilo, da lahko odide, kadar hoče in
kamor hoče. Trenutek negotovosti pa je takoj obvladala dobra volja. Poljunil
je v roke in se pognal na zaspanca. Zgrabil ga je za suknjič in ga skušal posta-
viti na noge, a so ga moči izdale. Lahko ga je samo stresel. To pa je že zado-
stovalo, da se je neznanec zbudil. Bil je vratar Žorž, resda hudo spremenjen,
upadel in orumenel, a vendarle Zorž.
— Ti si? se je začudil Žorž. — Si še tu? Njegov glas je bil tako brezdušno
hladen in odsoten, da vprašanja ni bilo mogoče smatrati za šalo. Vendar zdaj
ni bilo več jasno, kdo bi se moral komu čuditi. Dimitrij je molčal in nepriza-
312
deto strmel vanj. Zanimalo ga je marsikaj, vprašanja pa v tem trenutku ne bi
bila umestna.
—	Kako ti gre? je končno vprašal. Tedaj je namreč že bil prepričan, da je
Zorž v stiski in da se zadržuje v njegovi pisarni samo zato, ker bi drugje bilo
zanj še slabše. Izključno iz prijateljskih nagibov, je razmišljal Dimitrij, pri
tem mu pa seveda ni bilo niti najmanj jasno, kaj bi lahko pomenile te besede.
Se vedno je dvomil. Končno tudi ni mogel mimo dejstva, da Zorž še vedno sedi
na njegovem stolu. Kakor da je tu doma in da je na obisku on — Dimitrij.
—	Slabo..., je potrto odvrnil Žorž. — Nekoliko slabše kot ponavadi. Utrujen
sem, samega sebe ne razumem več, to je vse... Vendar je zelo logično, to,
prav to je najhujše. Povedal ti bom vse, čeprav morda že tudi sam veš. Ce se
ne motim, si ti v podobnem položaju ...
Dimitrijev pogled je še enkrat naglo zdrsnil po Zoržovi obleki, se zadržal
na njegovi drži in obstal na izmučenem, poraščenem obrazu. V mislih je pre-
letel vse sestavine Zorževega položaja, vendar bi bil mogel tisti trenutek z
enakim prepričanjem naglasiti podobnosti kot razlike.
—	Klicali so me ponoči, je razlagal Zorž. — Natanko opolnoči sem se moral
zglasiti v pisarni načelnika Edvina. Pomisli, oni delajo ob vsakem času, le
takrat ne, ko jih lahko vidimo mi. Načelnik ni prišel v urad zaradi mene, to
mi je dal vedeti takoj, ko sem vstopil. Okrog njega so se gnetli tajniki, refe-
renti in zaupniki. Niti opazil me ni, čeprav me je sam velel poklicati. Stal sem
tam, dokler se nisem sesedel. V bližini ni bilo nobenega stola. Vse so bili
že rezervirali tajniki in referenti. Sicer pa niso sedeli in tudi jaz ne bi bil smel
sedeti... Vendar so oni lahko vsak hip pričakovali, da bo katerega odpustil.
Verjetno so bili prav tako izčrpani kot jaz, a jim službena drža ni dovoljevala
pokazati svojih občutij. Redek je trenutek, ko lahko stopijo pred svojega pred-
stojnika in se jim ponudi prilika, da lahko napravijo nanj vtis z vso svojo
pojavo. Za tak primer se še posebej zlikajo in uredijo pričeske. Lahko- se zgodi,
da ta ali oni ugaja načelniku, zaradi obleke na primer ali zaradi skrbno izče-
sane preče. Vsaj približno si lahko zamišljaš, kakšnega pomena je to. Na kratko
rečeno: Razumel sem jih popolnoma. Šele zdaj, vidiš, ko sem to glasno izgo-
voril, se mi je odkrilo, da je bilo pravzaprav vseeno ... Opravičeval sem nji-
hovo ravnanje, brez hrupa in s čim manjšimi bolečinami. To pa se je zgodilo
ravno tedaj, ko se je načelnik odločil, da spregovori z menoj. Strah pred
bolečino me je pognal kvišku nepravi trenutek. Namesto, da bi njegov čevelj
prestregel s trebuhom, je zadel v zid. Izpadla je ena opeka. To ga je razkačilo,
a čemu te pravzaprav nadlegujem s podrobnostmi... Pri ljudeh na takšnem
položaju ne odločajo slučajnosti, vse tisto kar mi je hotel povedati, je bilo
pripravljeno že v naprej, premišljeno do zadnje poteze. Njegovo izvajanje je
313
bilo kratko: Vse, kar imamo, je plod njihovih prizadevanj, plod nesebičnega,
požrtvovalnega dela njegove generacije, njenega najboljšega dela. Mi, ki smo
prišli pozneje, nismo ničesar prispevali. Točno, kajne? Ker nismo ničesar pri-
spevali, nam je vse skupaj podarjeno. Ce smo vsaj malo hvaležni, bomo darove
sprejemali molče, brez graje, z zadovoljnim obrazom in z uslužnim pogledom ...
Ce dobro premisliš, je res tako... Leta in leta se tega dejstva nisem zavedal,
način, s katerim mi je bilo to sporočeno, pa je bil vseeno grob ... Tudi notranje
sem bil nepripravljen... Posledice načelnikove ugotovitve so daljnosežne.
Midva, to se pravi, ti in jaz (a nama podobnih je na tisoče), nimava tu kaj
iskati, brž ko nama izgine z ustnic prijazni nasmeh in iz oči hvaležni pogled...
Л kaj se bo zgodilo zdaj? Tega ali onega prav lahko mine veselje do smeha.
Bojim se, da nimam prav, a v tem trenutku kot že nekaj dni nazaj nagibljem
k mnenju, da bi to pravico priznal, če ne že vsem, vsaj nekaterim ... Tu in
tam se lahko kdo drži kislo. Splošen vtis s tem še ne bo pokvarjen. Si ti pri-
pravljen deliti moje prepričanje?
—	Vprašuješ službeno? Ce te je kdo poslal... Vseeno. Trenutno se ne morem
odločiti, sporočil- ti bom pismeno... Moje sklepanje sega dalj od tistega, kar
si povedal...
—	Prav! Zorž je utrjeno sklonil glavo in nekaj trenutkov molčal. Potem se je
znova, očitno z naporom, obrnil k Dimitriju. — Morda sem na napačni poti...
Jaz tako ne morem ničesar spremeniti, niti samega sebe ne. O meni je vse
znano. Preteklosti nimam, načelnik Edvin me je pobral na cesti... Ves čas
sem mu zvesto služil, nisem se rinil v ospredje, vedno sem vedel, kaj mi je
dovoljeno in kam spadam. Cemu mi je moral prav on povedati, da mi je vse,
kar imam, podarjeno? ЛИ ne bom nikoli mogel spremeniti svojega položaja?
Tega pravzaprav niti ne želim, če me ne bi spomnili drugi... Želim ostati,
kar sem, če bi to dovolili in priznali... Kaj praviš, ali mi bodo kdaj dovolili,
da bi imel preteklost? Da bi, recimo ... Dvignil je pogled v Dimitrija, a nje-
govo nasršeno čelo ga je odvrnilo od namere, da bi dokončal v sebi že zaključen
stavek.
—	Se ena možnost obstaja, je iznenada spregovoril Dimitrij. — Načelnikove
besede sploh niso bile namenjene tebi, temveč vsem ostalim ... Morda je bil
to le izraz posebnega zaupanja. Uporabil te je kot sredstvo. In končno, ne
delam si nobenih utvar: lahko se mu je to zdel najboljši način, kako svoje
mnenje sporoči meni. V tem primeru, Dimitrij je dvignil glas, — sem dolžan
izjaviti, da moj primer ni enostavno enak tvojemu. Moja prisotnost ni slučajna.
—	Nikar! Nikar! je zakričal Zorž, planil pokonci in si z dlanmi mašil ušesa.
Jaz bi tega ne zmogel, razumeš. Podlegel si čenčam, ki ti jih je natvezil Zan.
Poznam ga, nalašč me je umazal, da bi omajal tvoje zaupanje. Prekleto je
314
pretkan, a ti lahko zaupam, da z njim ni nekaj v redu. Tako, po človeški plati.
Je pri tebi že poskušal? Vsi ga dobro poznajo. Umazanec zanikrni! Le zakaj
mu sploh dovolijo v moško bližino? Mene poglej, dobro me poglej, ali sem
podoben sebi?
—	Vidim samo, da si prekleto klavrn. Komu si podoben, pa ne vem. Razen
tega te prosim, da ne kriči. Inšpektor je morda v svoji sobi in te mora poslušati.
Cemu ne izrečeš tiste besede, prave besede?
—	Glej, vse te dni, ko me ni bilo, sem se potepal po mestni okolici in se hranil
po smetiščih. Iskal sem pot iz tega sveta, na vse načine sem si prizadeval, da
bi našel izhod. Razmišljal sem,'če bi se vrnil nazaj k očetu. Delal bi v gozdu,
oral njive... A sem si moral priznati, da je vse tisto tudi laž. Podoba življenja
se kroji drugje... Slejkoprej si na istem. Spoznal sem, da moja slabost izvira
iz melanholije in utrujenosti. Trenutek obupa, ki ne more trajati dolgo. Vse
tamkajšnje mi je znano in celo desetletje sem hrepenel, da bi prišel sem...
—	Zdaj si prepričan, da bi mogel samo še dalje?
—	Da. Natanko tako.
—	A ne veš niti tega, kje si sedaj.
—	Res je, če je to važno ...
—	Kakršen koli si že, nedvomno nisi sam. Gre za množično bolezen. Prepričan
sem pa, da se mene ne bo lotila. Lahko ti zaupam, da mi gre v resnici samo
za stvar, za tisto stvar, ki je živela že zdavnaj pred nahii in tudi z nami ne
bo izginila. V tej luči vse drugo spreminja barvo. Cas in posameznik nista več
tisto, kar se ti je še ravnokar zdelo, temveč nekaj drugega. V tebi samem je
lek za vse. To, da si se vrnil, še ne pömeni nič. Vprašujem se pa, čemu si se
vrnil? Da bi nadaljeval po starem, ali pa si se dokopal do kakega novega spo-
znanja? In kakšno je?
—	Novo ni. Res bom moral, kot praviš ti, pozabiti nase, sprejemati darove in
biti hvaležen. Ce bom kdaj imel sina, bo v znatno boljšem položaju, kot je moj.
Imel bo očetovo preteklost. Tisto, kar zame ni nič, bo njega dvignilo. Moja
žrtev bo imela svoj pomen. Tako sem te razumel... Prekleto, kako beži čas...
Oglasil sem se le mimogrede. Vedel sem, da je v tvojem kotičku mir, ta pa mi
je potreben nadvse... Da ne bi ti morda verjel, da pred kom bežim, da sem
se hotel izmakniti, ali da me je premagal obup... Res sem se pritoževal čez
svoje predstojnike, a moja narava je takšna, da me včasih spravlja v zadrego.
K sreči ne za dolgo. Potem se s še večjo vnemo lotim dela, mesece in mesece
delam brez pomisleka in z največjo vdanostjo. Tedaj najdejo v meni vse tisto,
kar želijo. Resnično sem jim v veselje. Najbrž me cenijo in mi zaupajo...
Pri tebi se nisem oglasil zato, da ti potožim, ampak da se malce pogovoriva...
315
Kdo pa nima slabih trenutkov? Zaupam ti, vzljubil sem te, ker te spoštujem.
Že so mi namignili, da so ti namenili prihodnost prav posebne vrste. Ne bi se
čudil, če bi te postavili za načelnika ali vsaj za inšpektorja. Manjkajo ti prav-
zaprav samo leta... Le tega ne razumem, zakaj se tako obiraš. Namignil sem
ti, da to želi spoznati Tilly. To ni bila šala. Morda ti v resnici ne razumeš naših
običajev... Njena ponudba je več kot ukaz, a ni ukaz, ni ga treba razumeti
kot ukaz. Ukaz še vedno vsebuje nekaj ponižujočega, tega občutka pa ona ne
želi vzbuditi pri najnižjih uslužbencih. V njenih obetih je preveč ljubkosti,
da jih ne bi bilo mogoče razumeti prav. Vredni so upoštevanja... Več kot to.
Edini si, ki se jim nisi odzval. Krivda je seveda na naši strani, ker ti nismo
dovolj pojasnili. In glej, zgodilo se bo, kar se ni še nikomur od nas, obiskala
te bo sama. Vsak hip jo že lahko pričakuješ. Moje obvestilo je popolnoma
uradno in ima samo ta namen, da se lahko primerno pripraviš. Verjetno bo
zahtevala kratko poročilo o tvojem dosedanjem delu. Potreboval boš tudi stol,
kamor jo boš posadil. Ona ne more stati in tudi zate bi bilo preveč utrudljivo,
če bi moral čakati, da odide. Pogovorila se bosta iz oči v oči. Kot dva...
Tedaj je v zvočniku zahreščalo, kot da bodo iz njega ravnokar planili še neure-
jeni zvoki vojaške koračnice. Že je bilo slišati bobne in činele, pihala je še
dušil trušč. Zorž je bil že ves preplašen. Hitel si je zapenjati suknjič, urejevati
samoveznico in ravnati hlače, istočasno pa si je z eno roko že gladil mastne
štrleče lase. Zvočnik je utihnil, preden je bilo mogoče zaznati melodijo. Takoj
zatem je že potrkalo na vrata. Zorž je zviška planil nanje, jih odprl in se
globoko priklonil. Ko so se vrata zaprla, Zorža že ni bilo več v sobi, pred Dimi-
trijem je stala Tilly. Ko je dvignil pogled, se je zavedel, da se je v sobi nekaj
spremenilo. Se nikoli dotlej občuteni hlad je napolnil vse kote. Cas je enostavno
izginil. Glave ni mogel več premakniti, jezik mu je zdrsnil globoko v žrelo.
Občutek o usodnosti tega trenutka ga je vsega prevzel. Vendar to ni bil strah,
temveč nekakšna potrditev davnih slutenj, ki so obsegale vse njegovo bistvo,
vse njegovo življenje od začetka do kraja. Bil je to eden tistih trenutkov, ko
je nepomembno pravzaprav vse. Ko se je končno le obrnil, da bi sledil Tilly,
ki se je medtem že sprehajala po sobi, je zdrknila z njega vsa teža, zavedal se
je popolne praznine. Zaman se je skušal nasmehniti, da bi jo pregnal tudi
s svojega obraza, nanj si ni mogel priklicati niti žalosti. Zavedal se je pa, da
kljubuje. Ko se je Tilly ozrla vanj, se ji je celo že rahlo priklonil. Se vedno pa
ni vedel, kakšna je pravzaprav ona. Končno se je Tilly ustavila. Gibko se je
posadila na njegovo mizo in mu pomignila, naj sede. Razdalja med njima ni bila
večja kot pol metra. Njeni gibi so bili neslišni, Dimitriju je celo zastal dih,
polagoma se je vdajal prepričanju, da je ženska prijetnejša, kot je pričakoval.
Se pravi čas, da ga je prehitela, se je oglasila ona;
Ü18
— Nisem si mogla kaj, da te ne bi obiskala. Slabost, priznam. Vem, da je ne
boš izkoristil zoper mene. Ne bodi presenečen, če govorim popolnoma odkrito.
Ze zdavnaj te poznam in mnogo sem si prizadevala, da bi prišel k nam. Ne
skušaj ugovarjati. Vem, da si tudi ti storil vse, da bi se to zgodilo. V tem ni
nič osebnega. Popolnoma je v skladu s stvarjo, ki ji služiva oba. Kot vidim,
si se tu že kar udomačil. Seznanil si se s sistemom našega poslovanja. Prepri-
čana sem, da je organizacija napravila nate kar najgloblji vtis. Popolnost,
ki smo jo dosegli v tem pogledu, je lahko drugim za vzgled. To seveda tudi
je... Da te morda niso presenetile naloge, ki jih izpolnjuješ? Le brez skrbi.
Ce spoštuješ navodila, se mora zgoditi vse, kar je predvideno...
Dimitrij je poslušal, a ni razumel. Ko je tako sedela v njegovi neposredni bli-
žini, oblečena v grobo, a tesno se prilegajočo obleko, ni bilo mogoče spregledati
oblik njenega telesa. Te so bile po splošnih merilih vredne upoštevanja. Zlasti
noge, razgaljene nad kolenom in obute v temno rjave škornje. Toda Dimitrijev
odnos do vsega tega je bil popolnoma neoseben. Skušal si je le zapomniti neka-
tere podrobnosti, kot da jih bo moral sporočiti dalje... Zdaj je lahko razbral
že tudi podrobnosti na njenem obrazu. Za hip je pomislil, kaj skrivajo obar-
vani, malomarno počesani lasje, a le za hip ... Oči same niso izražale ničesar,
čeprav so bile temne kot njena obleka. Ustnice je imela tanke in dolge, po
licih pa nekaj peg, ki so spominjale na umazanijo. Toda nos bi utegnil biti lep,
zobje pa so naravnost blesteli od zdravja in beline. Kdorkoli: Vtisi o tej ženski
so si močno nasprotovali. Privlačevala in odbijala je obenem. Izžarevala pa je
neki mik, ki se mu ni bilo mogoče upirati. Obenem pa je verjel, da bo to
vseeno poskušal. Sklenil je, da jo bo skušal preslepiti. Hotel ji je zaupati, da ji
bo služil z vsem žarom svoje mladosti, ko ga je neki notranji glas poklical
k podvojeni opreznosti in ga odvrnil od te namere. Dopovedoval mu je, da ga
bo ta ženska pogubila in da si tega pravzaprav ne more želeti, prepričeval ga
je, naj si vtisne v spomin znamenja, ki so kazila lepoto njenega obraza, da bi
jo kasneje v vsakem pogledu razvrednotil in pretrgal tisto vez, ki ga je vezala
nanjo, še preden jo je osebno spoznal. Zaman. Sebe ni več mogel spraviti v
stanje negotovosti, bil je sproščen, čutil je olajšanje, a nobenega razloga zanj.
Smehljal se je, ker je želel pokazati veselost ali vsaj brezbrižnost. Nedvomno
je bila Tilly nekoč lepa. Ce je bila zdaj njena lepota že nekoliko odtujena- in
zastrta, to je bila njegova krivda. Pripisoval jo je svojemu odnosu do sveta
in do samega sebe. V njem samem se je odpiral prepad, ki ga misel še ni bila
premostila. To sta vendar bili dve stvari: vzvišeni cilji, ki jim je hotel služiti,
in zavest, da bo končal s to žensko. Kdo je pravzaprav on?
TiUy pa je že nadaljevala svoj samogovor:
317
—	Poiskala sem te, ker boš deležen moje posebne pozornosti. Ne zahvaljuj se
mi! Sebična sem in vse to počenjam zaradi sebe. Ne, zdaj ne več. Sploh ne ...
Ah, dragi moj, saj dovoliš, da te tako kličem, ti ne veš, kakšno je življenje.
Prišel si iz nekega drugega sveta, veliko hrepenenje nosiš v sebi, usoda pa te
je napotila k nam. Prepričan si, da izpolnjuješ veliko poslanstvo, razmere, ki
si jih našel tu, pa so te najbrž potrle. Nič no de. To se dogaja nam vsçm. Važno
je, da si tu... Srečna sem, da si tu... Oprosti, še ganjena bom ... Ne bom te
več nadlegovala, zdaj boš govoril ti. Niti do besede ti ne pustim ...
Dimitrij jo je seveda ves čas opazoval. Preden je končala, se je v njenih očeh
res zablestelo nekaj motnega, vendar solze niso kanile. Žalost pa je prehajala
tudi nanj. Smehljal se je vse bolj in bolj prisrčno, dvignil je roko, kot bi jo
hotel položiti v njeno naročje. Ona'pa se je sklonila k njemu in ga pobožala
po laseh.
—	Skoraj ga ni dne, da mi o tebi ne bi kaj pripovedovali. Naprosila sem vse,
ki prihajajo v stik s teboj, da mi sporočijo sleherno tvojo besedo. Nad tem
si morda začuden ... A ženska, kot sem jaz, v mojih letih in na mojem položaju,
vse zadeve svojega srca jemlje kar najbolj resno, sicer prav lahko postane
smešna. Ne želim, da bi se mi posmehovali. Cas beži, rada bi doživela še konček
neskaljene sreče, kolikor je to sploh mogoče. Vem, da te je ljubilo že nekaj
žensk, kajneda?
—	Tega ne bi mogel trditi z vso gotovostjo.
—	Ene pač ne boš mogel utajiti. Videli so jo, ko jo postajala na stopnicah ...
Odkar si tu, je že nekajkrat prišla. Je še vedno nisi pozabil?
—	Res, vrača se. Spomin nanjo ne bo nikoli popolnoma zamrl. Kajti ona je
del moje mladosti. Pripada času, ki je za vselej izgubljen. Čustvo, ki ostane
za vsem nepovračljivim ... Malo je vzporednic na življenjskih poteh, vse več
je križišč. In nekega dne se zaveš, da se ne moreš vrniti. A čemu pojasnjevanje?
To je tisti del osebnega življenja, ki ne more vzbujati uradnega zanimanja.
—	Kako zelo se motiš. In tudi ne... Najin razgovor izključuje javnost. Je
povsem prijateljski izraz mojega zanimanja zate... Ženska sem, in če se stis-
nem k tebi, ne boš trdil, da ti nisem vsaj malo všeč... To pa mi boš moral
razodeti sam. Uporabila bom vsa sredstva, s katerimi razpolagam, da bom
to dosegla ... Potem ko si spoznal, da moraš zapustiti tisto žensko ...
—	Mladost in tisti kraj...
—	Ko ti pravzaprav ni preostalo nič drugega, si se namenil k nam. V brez-
izhodnem položaju, iz obupa morda ...
—	Že kraj sam ...
—	Vsi kraji so enaki. Ljudje jim dajejo barvo.
318
—	In cilji, ki si jih zastavljajo. Njihovim ciljem nisem mogel služiti. Zato so
me izgnali. Klatil sem se po deželi in spoznal, da je povsod enako. Cilji so
seveda različni. Povsod izključujejo tiste, ki se ne podrejajo. — Verjel si, da je
pri nas drugače...
—	Ves čas sem z enim svojim delom pripadal vam. Spoštoval sem vašo veliko
odločitev, a sem še dvomil in omahoval. Kolikor bolj je v meni raslo spoznanje,
da imate samo vi prav, toliko bolj je naraščal odpor do drugih. V razmerju
s tem odporom so me oni izključevali, čeprav so navidez pripadali vam. Res
sem tu, ker mi ni preostalo nič drugega, a to možnost sem izbral sam. Nikakor
ne more služiti za očitek ...
—	Ce ne bi tega trdil že marsikdo, ki se nam je pridružil iz obupa ali docela
preračunljiv...
—	Preračunljivo? Moj račun je zelo preprost, prepričan sem, da tudi sprejem-
ljiv: Dajem vse, ne zahtevam ničesar.
—	Ze sprejemaš. Naše zaupanje, novo okolje, prihodnost, na katero upaš.
Uspeh, ki si ga obetaš ... Mojo osebno naklonjenost... Vidiš, ti si kriv, da sem
se tako zagovorila ...
—	Darovi morda... Opozarjam, da ne bom hvaležen zanje...
—	Kot doslej, boš tudi vnaprej užival vso mojo podporo... Zadnje dni so te
hudo zasipali z delom, a o tem raje molčiva. Zanima me, kako ti je všeč
okolica?
—	Doslej še nisem utegnil ven iz mesta.
—	Na službo mislim, na tovariše, na predstojnike. Te morda vznemirja njihova
strogost...?
—	Novinec sem, nič od tega še nisem utegnil presoditi.
—	Res? Prav ničesar? Pa Zan in Zorž, nista nadležna? Imej razumevanje za
njune težave. Hudo sta zaposlena. Vse ostalo so malenkosti, brez pomena ...
Zorž je morda malce primitiven v svojih prijemih, Zan pa je nasprotno neko-
liko presladek ...
—	Zaenkrat se še ne bi pritoževal niti čez enega niti čez drugega.
—	To pomeni, da se tudi pozneje ne boš.
—	Zanima me pravzaprav samo delo.
—	Si že spoznal kakšno družbico v našem mestu? V tem pogledu bo pač naj-
bolje, če bova drug do drugega popolnoma odkrita. Zamolčal mi ne boš niti
najmanjše podrobnosti.
—	Spoznal sem neko dekle.
—	Ime ji je ..,
Ч
319
—	še ne vem.
—	S čim se ukvarja?
—	Nisem je vprašal.
—	Danes zjutraj?
—	Da.
—	Sporočil mi boš o njej vse, kar boš vedel. Dokler je ne spoznaš, se izogibaj
javnosti. Ne želim, da mi delaš sramoto. Se je zaljubila vate? Kaj pravzaprav
nameravaš z njo?
—	Pomeni mi več, kot bi mogel v tem trenutku povedati.
—	A jaz? Pozabil si name. Ne delaj si utvar.
Dimitrij je molčal.
—	Prav. Poiskala te bom vsak dan. Sam' se najbrž ne bi nikoli oglasil. Dokler
te ne bi prignala stiska ... Vseeno ti želim ... O, midva se bova že še spora-
zumela! Mimogrede... Dela ti ne dajo nikakega?
—	Pač. Belim si glavo.
—	Glej, glej! In spoznanje?
Na Dimitrijevem obrazu ni trenila niti mišica. Njegov pogled je bil jasen,
miren vse dotlej, dokler ni ona odmaknila svojega.
—	Čakam novih nalog, je dejal strogo in glasno. Medtem je opazil na njenem
obrazu nekaj gub, ostrih in pokončnih, ki so bile ves čas razgovora enako
na preži.
Tilly mu je ponudila toplo, mehko roko. Ob njenem dotiku ga je po telesu
spreletela prijetna vročica, ki ga je omamljala in krhala ostrino njegovega
opazovanja. Tilly je to najbrž opazila, pa je na njegovo roko položila še svojo
drugo dlan. Ko je odhajala skozi vrata, se je še vedno smehljala, ko pa so se
vrata zaprla, ni za njo ostalo nič. Kot da obiska ni bilo. Dimitrij je zakopal
glavo v dlani in čakal na znamenje z zvoncem.
Namesto zvonca pa se je znova oglasil zvočnik. Isti glas ga je pozval dvakrat
zaporedoma. Tedaj se je nenadoma vzbudila tudi njegova pozornost, obrnjena
nazaj, v tisto, kar se je bilo malo prej zgodilo, a se je na skrivnosten način
tudi povsem izmaknilo njegovi presoji. Glasu ni spoznal in tudi ni vedel, kdo
ga kliče. Občutek dolžnosti ga je pognal kvišku. Planil je v inšpektorjevo sobo.
Inšpektor Kos ga je že pričakoval. Sedel je pri svoji mizi in listal po zajetni
mapi, po eni od tistih, ki jih je nekaj dni poprej občudoval Dimitrij. Spričo
tega obraza je Dimitrijeva vnema nenadoma postala popolnoma neumestna.
320
Roke, še ravnokar pripravljene, da bi nekaj zagrabile, so mu nemočno padle
ob telesu, dušila ga je sapa, kajti pričakovanega napora ni bilo. Trenutek zatem
je tudi že opazil, da se inšpektor — hahlja. Hahlja popolnoma neuradno.
—	Sedi, sedi, ga je vabil, a Dimitrij ni opazil nobenega stola, razen tistega,
ki ga je zavzemala predstojnikova oseba. Stopil je samo korak bliže, a še tega
mu je bilo takoj žal, kajti inšpektor je z bliskovito kretnjo zaprl mapo, jo
potegnil tesno k svojemu trebuhu in se z obema rokama naslonil nanjo. Izraz
njegovega obraza pa se medtem ni niti najmanj spremenil.
—	Zdaj si jo dobil, ljubico, je rekel nekoliko posmehljivo. — Prijetna zade-
vica, kaj?
Dimitrij je samo bolščal vanj. Ni bilo časa, da bi se povprašal, čemu pravzaprav
ta ironija.
—	Mapica, ki sem jo čakal, je pojasnil hip nato, še vedno z dvoumnim na-
smeškom. — Tvoja mapica. Vse je notri, prav vse...
Dimitriju so besede zvenele kot očitek.
—	Nimam se česa sramovati, je odvrnil suho. — Vse je zelo jasno ...
—	Da in ne. Po tvoji lastni presoji, morda ...
—	In po čigavi ne?
—	Počasi. Ne prehitevaj samega sebe. Si kdaj razmišljal o tem? Končna sodba,
da, to je nekaj izven tvojega ali mojega območja ...
—	Čeprav je to skrivnost, bom končno le moral zvedeti, komu pripada.
—	Preveč vprašuješ, da ne bi ničesar zvedel. Navsezadnje boš hotel slišati še
tisto poslednje. Kako kaže? Ze vnaprej te opozarjam, da ti bom odgovoril, če
boš res zbral toliko nesmiselnega poguma. Spoznal boš, da nisem niti malo
sentimentalen in da imam poleg tistih lastnosti, o katerih so ti že pripovedovali,
še druge ... Fant, izkušnje ne rastejo z leti, toda jaz te ne podcenjujem zaradi
tvoje mladosti. Sploh te ne podcenjujem. Morda nasprotno. Prebral sem, kar
je o tebi znanega, kakor tudi domneve naših daljnih tovarišev. Vprašaj, čemu
oklevaš?
—	Nekajkrat sem že priznal in zdaj ponavljam, da me to resnično ne zanima.
Ne živim od preteklosti, niti zaradi nje. Prepričan sem, da mi pripada mesto
v sedanjosti...
—	Takšno prepričanje je seveda možno ... A se je vseeno sramuješ ...
—	Cesa?
—	Imenuj jo sam.
—	Kar počenjate, ni niiti najmanj bistro.
321
—	o, vem, Tilly te je zgrabila z druge strani. Ženska je, čeprav že nekoliko
v letih. Zmehčala te je na svoj način. Glej ... Zdaj se je inšpektor povsem
zresnil in s pogledom celo obvisel na vratih, ki so vodila na hodnik, kot bi se
hotel prepričati, če za njimi kdo ne prisluškuje. — Vse je nekoliko drugače,
kot se zdi. Na razpolago so mi vsa sredstva. Ce jih izbiram, imam za to globlje,
intimne razloge, pogojene s spoznanji, ki ti jih ne morem razlagati, kljub temu
da ti popolnoma zaupam. Popolnoma, seveda, a kaj je to? Napravil bom pre-
prost zaključek: Znašel si se v zagati, pa si se nekako iz obupa vrgel na to.
Služiti hočeš velikim ciljem, ker nisi našel majhnih. Da jih nisi našel, to je
pravzaprav nesreča, tvoja in naša. Obupanci gredo do kraja. V svoji doslednosti
povzročijo mnogo gorja. Škodujejo, ne glede na to, kateremu gibanju se pridru-
žijo in za kakšne cilje izgorijo ...
—	Vi gotovo ne dvomite o upravičenosti svojih vprašanj. Uživajte v prepri-
čanju, da imate prav. Nič nimam, zoper vaše igre, le udeleževati se jih ne
mislim. Predpostavljaj va, da ste tu zato, da vam sledim. Kaj želite doseči?
Sporočite mi vaš sklep. Tako si bova prihranila marsikateri ovinek. O notranjih
pobudah razpravljate. Zakaj samo o mojih?
—	Stvar je taka ... Inšpektor se je sklonil nizko nad mizo in skoraj šepetal. —
Naložene so ti nekatere preizkušnje, ki niso meni nič manj zoprne kot tebi.
Ce bi imel tvoja leta, če bi bil prost, kot si ti, ne bi mnogo pomišljal... Tako
pa ... Vezi... Družino imam. Opravljati moram svojo dolžnost. Sklonil se je
še niže: — Ze zdavnaj so opazili, nadzorujejo me, niti koraka ne morem napra-
viti, da me ne bi zasledovali. Prav zato te razumem. Kar delam, je res igra,
toda tu je vprašalnik, ki ga bom moral izpolniti, ko bo najin razgovor končan.
Ne verjemi, da ti hočem pomagati, nimam razlogov zato, a tudi za kaj drugega
ne. Zakaj je šla Tilly skozi mojo sobo? Da je lahko vrgla kratek pogled na
mojo mizo. To ji zadostuje.
—	Nadaljujva s vprašanji.
—	S kakšnimi vprašanji?
—	Sami ste omenili vprašalnik.
—	Da. A tam ni nobenih vprašanj. Moral jih bom šele sestaviti, kar pa je
vražji posel... Zame in za vse druge zelo važen. Od njega je odvisen najin
položaj. Ti si vse zelo poenostavil. To je zanesljiv znak modrosti. Nočem ti
nasprotovati, zato ne bom trdil, da bi bilo mogoče z največjo pokvarjenostjo
doseči kaj drugega. Hotel bi enostavno delati... Ne čutiš, kako je to naivno?
—	A resnično. Priznali boste, da obstaja še nekaj drugega, razen naju dveh.
—	Da. Tu so načelniki, drugi inšpektorji, sekretarji, referenti...
—	In poleg njih ...?
322
—	Misliš na Tilly? Na mesto?
—	Ne. Mislim na namen, zaradi katerega se združujemo, zaradi katerega
smo tu.
—	Kako zel^ se motiš. V tejle sobi sva prisotna samo ti in jaz. Res, da obstajajo
še drugi, a so v sosednjih prostorih.
—	Toda čemu sva tu?
—	Res. Cemu? Ze vem! Kje pa naj bi bila? V kakšni drugi pisarni? Na ulici?
V predmestju ali celo na deželi? To bi bila romantika. Povsod tam so že drugi,
povsod, kjer mora kdo biti. Redki so na dnu reke, halia.
—	In smisel?
—	Vem, kaj misliš. Marsikaj sem že doživel, toda na smisel še nisem naletel.
To je gola izmišljotina, s katero se krmijo takšni rumenokljunci, kot si ti.
Nihče si ne drzne, da bi meni tvezil kaj podobnega ... Tedaj pa je inšpektorjev
obraz nenadoma posinjel, na čelu in na sencih so se mu pojavile debele kaplje
znoja, dihal je sunkovito in bolestno, z izrazom, v katerem sta so mešala okrut-
nost in strah. Dimitrij je napravil korak proti mizi, da bi mu pomagal, če
slabost ne bi popustila. Inšpektorjev spremenjeni pogled pa je bil tako divji,
da ga je prikoval na mesrto. Še naprej pa sta motrila drug drugega.
Nekaj trenutkov kasneje je inšpektor planil izza mize, se z vso težo svojega
obilnega telesa zaletel v Dimitrija ter ga ovil z rokami in nogami. V hipu sta se
znašla ob oknu, zahreščalo je steklo in se sesulo Dimitriju za hrbet in za obleko.
Po vratu in po plečih je začutil skeleče rane. Z enim očesom je zaznal odprtino,
ki je zazijala za njim. Iluzija temno modrega neba je bila razbita. V sobo je
silila vsakdanja sivina, razgled so omejevali visoki zidovi sosednjih stavb, nekje
globoko spodaj je slutil ozko betonsko dvorišče. Ob misli, da bi utegnil ravno-
kar zaplavati skozi odurno meglo in pristati spodaj na mreži cestnega kanala,
ga je nekoliko streslo. Koliko je dopuščal kratek odlomek časa, ga je prešinila
zavest, da se boji manj, kot je pričakoval. Takšen konec bi bil zanj pravzaprav
naraven. Nanj je pristal že tedaj, ko se je odločil, da bo dal svojemu bivanju
globlji smisel. Ce je bila za dosego tega cilja potrebna žrtev, je moral pristati
tudi nanjo. Druge možnosti ni bilo. Z življenjem dokazovati, da ni globljega
smisla, bi bilo zanj nevzdržno. Nesmisel, ki ga je občutil, je bil toliko večji,
kolikor je nanj deloval... Inšpektor ga je z gornjim delom telesa že potiskal
skozi okno, ko se je Dimitrij še trudil, da bi razumel njegovo dejanje. Med
njima ni bilo nobenega osebnega odnosa, vsaj on ni vedel zanj. Nujnost nju-
nega spopada je morala vznikniti nekje drugje. Kje, ni vedel. Casa za ugibanje
pa ni bilo več. Z nogami je že mlatil po zraku...
323
Prav tako iznenada, kot ga je inšpektor napadel, je tudi spremenil svojo na-
mero. Potegnil ga je nazaj v sobo, njegov železni objem je popustil. Nekako
v zadregi je stal pred Dimitrijem in si urejal gube svoje obleke. Potem pa je
že skočil k pisalni mizi in se vrnil z velikim kosmom bele vate in stekleničko
joda. Z očetovsko prizadevnostjo je začel slačiti Dimitrija in mu razgalil rane,
ki jih je prizadejalo razbito steklo. Dimitrij mu je pomagal z običajno mirnostjo.
S skupnimi močmi sta prekrila razrezano kožo in zaustavila krvavenje. Dimitrij
ni čutil nikakih bolečin. Od časa do časa je pogledal inšpektorja, ki je zdaj
slonel na svoji mizi, si zakrival obraz z dlanmi in prizadevno hropel. Morda
je hotel jokati. Dimitriju se je tako zdelo, a kaj se v resnici dogaja, ni vedel.
—	Še nikoli se mi ni zgodilo kaj podobnega, je spregovoril inšpektor, ne da bi
dvignil pogled. Vedno sem poznal mero, znal sem se zadržati. Ali lahko uganeš,
zakaj te nisem treščil na dvorišče? Veš, prepričal si me, da pri vsej stvari nisi
kaj prida prizadet. V drugem svetu živiš in naše skrbi so ti malo mar. Ali se
sploh zavedaš, kaj sem tvegal s svojim pripovedovanjem, z odkritostjo, ki ne bo
nikomur koristila, ker si ti slep in je ne boš znal uporabiti. Meni bi pomenila
dokončno razrešitev vseh protislovij, v katera sem zapleten, in to bi bil tudi
moj končni propad. Ce bi verjel, da bi te mogel ganiti, bi se zdajle spustil pred
teboj na kolena. Da, na kolena! Z eno samo kretnjo me lahko uničiš. Stisni!
Tvoja hladna usmerjenost mi je razburila kri. Ne trpim je, razumeš. Pripo-
vedujem ti prijazno, ker se te ne upam več sovražiti. Kaj boš storil zdaj? Vrata
načelnika Stenovica so druga na desni, na koncu hodnika čaka načelnik Edvin.
H kateremu boš stopil?
—	To slišim prvič, je neprizadeto odvrnil Dimitrij. — Rane od stekla pa se
zdravijo dokaj hitro. Čutim, da se že zapirajo. Toda okno ni več, kot je bilo.
Ves izgled vaše sobe se je spremenil. Glejte, megle je že do kolen ...
—	Do kolena... je odsotno, pritajeno ponovil inšpektor Kos. — Kaj bova
storila? Dvignil je glavo. — Zagotovim ti, da bom tvojo vprašalno polo izpolnil
kar najbolj korektno. Lahko računaš name... Očetovsko bom ravnal s teboj.
Prestregel bom vse udarce, ki jih bodo namenili tebi. Star sem že, naj me
bijejo... Ce boš imel kakšno željo, ti jo bom izpolnil... Ce boš želel ostati sam,
ne bom nikomur dovolil, da se ti približa. Mirno boš lahko sedel v svoji sobi,
in če te bo zamikalo, se boš lahko tudi zleknil. Kar po tleh... Službeno dre-
manje odtehta vsako drugo. Miren boš, vsiljivci ne bodo mogli k tebi, oprosti,
a tudi mi bomo varni pred teboj. Zdi se mi, da se vendarle ne moreš zavedati
svoje krivde. Kriv nisi pred seboj, temveč pred nami.
—	Kriv?
—	Nered vnašaš v ustaljeni tok stvari. Rušiti hočeš navade, ki temelje na
dolgoletnih izkušnjah.
324
—	Samo zadnje mi je novo, vse ostalo sem že slišal... Perpričan sem, da
gradim...
—	Seveda! Jaz sem popolnoma na tvoji strani. Prav zato ti pripovedujem vse
to, le najtesnejše sodelovanje lahko rodi uspeh, za naju in tudi za druge ...
—	Splošno korist ste pravkar zanikali.
—	Priznaval jo bom, če ti tako želiš ...
—	Da, je pritrdil Dimitrij. — Mnogo pričakujem od vas. Pozabiva, kar je bilo.
Tu je moja roka ...
Podala sta si desnici in jih nekaj trenutkov krepko stiskala. Zadovoljstvo
se je vrnilo na njuna obraza in Dimitrij se je kmalu nato že lahko vmil v svojo
pisarno. Ni mu preostalo dosti časa za oceno vsega, kar je bil doživel pri inšpek-
torju, zato se tudi ni mogel odločiti, katerim njegovim besedam bo verjel.
Še se je zvijal od bolečin in si ogledoval rane. Bile so dosti globlje, kot se
je zdelo prej, in pogled nanje ga je razoroževal. Seveda ne za dolgo in le dotlej,
dokler se ni spomnil na domenek z Danuško. Kakor hitro pa se je domislil nje,
pa se je tudi že oglasil zvočnik. Klicali so ga.
Planil je v načelnikovo sobo, a tam ni bilo nikogar. Vrata na hodnik so bila
samo priprta. Pokukal je skozi odprtino. Tedaj so ga vrata nenadoma udarila
po nosu. Zameglilo se mu je pred očmi, skoraj se je sesedel.
Vstopili so trije moški, dva od njih je spoznal po glasu, bila sta inšpektor
Kos in načelnik Stenovic. Ko je odprl oči in si začel brisati kri, ki mu je tekla
iz nosa, je videl tudi tretjega. Na videz kaj neznatna pojava. Majhen, suh a
žilav. Oblečen v črno, z negibnim pogledom, ki se mu je Dimitrij rad izmaknil.
—	Z načelnikom Edvinom bomo imeli kratek delovni sestanek. Pisal boš za-
pisnik, je rekel inšpektor in mu vrgel s svoje mize nekaj listov papirja in
svinčnik. Oboje je ujel v zraku. Potem se je oziral okrog, kam bi sedel. Iz
inšpektorjeve mize sta se sicer prikazala dva stola, a sta bila namenjena gostom.
Ker se zanj ni nihče zmenil, se je odmaknil v kot, sedel na tla in si položil
papir na kolena. — Zadeva o kateri bomo govorili, je strogo tajna. Opozarjam
na obvezno molčečnost...
—	Zanima me samo bistveno, je strogo pripomnil načelnik Edvin. — Vi,
načelnik Stenovic, radi dramitizirate svoje podvige, čeprav cenimo vašo pod-
jetnost. Hočem dosledno objektivno poročilo. Objektivno toliko bolj, ker moram
o zadevi poročati na pristojnem mestu. Vaš uspeh je obenem tudi neuspeh.
Skromnost ga bo samo podčrtala. Torej... Inšpektor, vi pa boste sestavili komi-
sijo, ki naj si uplenjeni primerek strokovno temeljito ogleda in sestavi posebno
poročilo. Verjetno ne bom dovolil njegove uporabe. Odstopili ga bomo našemu
službenemu muzeju.
325
Načelnik Stenovic si je medtem že pripravil beležnico. Dimitrij ga skoraj ni več
prepoznal. Obraz se mu je razlezel od zadovoljstva, uslužno je pritrjeval načel-
niku Edvinu in z odprtimi usti nestrpno pričakoval, da bo mogel do besede.
Ko mu je bilo to dovoljeno, se je iz njega kar usulo:
— Zgodovina te akcije je opisana, to so opravili tovariši. Jaz se bom omejil
na dogodek sam ... Kot že veste, sem se sedemnajstega zjutraj, še v mraku,
odpravil z izbrano ekipo proti kraju, kjer nam je bilo sporočeno, da se skri-
va ... Naš poseben oddelek mu je bil že mesece in mesece za petami. Jasno,
do živega mu niso mogli... Pohod je bil do skrajnosti utrudljiv. Kljub temu
letnemu času, je bila trava po polju visoka .. Kaj je trava, veste? Prav! Megla
je ležala nizko, rosilo je nepretrgoma. Poti na tistem kraju ni. Odvisni smo
bili od našega vodiča, a se nismo povsem zanesli nanj. Skrbno smo ga nadzo-
rovali in ga niti za hip nismo spustili iz oči. Vse na okrog močvirje, in če bi
samo za korak krenil s poti, si izgubljen. Tega si nisem mogel dovoliti, preveč
cenim ljudi. Krasni fantje, mirni, oprezni, izvežbani, mojstri svojega poklica.
Denar, ki smo ga vložili vanje, ni izgubljen. Začelo je močneje deževati. Večina
je bila tisti teden že dvakrat ali trikrat zunaj... Ob sedmih nič smo se pribli-
žali točki T. Označena je na zemljevidu, ki ga bomo predložili. Oprezno, pri-
pravljeni na vse, smo obkolili Mesto S. Od točke T je oddaljeno dobrih pet
metrov, leži pa na samem bregu reke, ki je bila to jutro proti pričakovanju
toliko čista, da je bilo mogoče videti predmete v globino enega metra. Ker tam
voda ni globoka niti toliko, je zadostovalo. Ob osem nič smo se prihuljeno
nizko k tlom odplazili v napad. Potem veste, kako je... Negotovost, ki hromi
telo. Vse misli osredotočene v eno samo... To so tisti negotovi trenutki, ki se
vlečejo v nedogled. Občutek za čas izgine. Ce bi imel le najmanjše upanje na
uspeh, bi še nekako prenašal... Tako pa, saj veste, kolikokrat smo že poskušali,
vselej brez uspeha. Napetost raste, vsak hip se lahko pripeti... Pisar, ki je
ležal ob meni, je sproti zapisoval: osem deset, nič novega. Osem trinajst, v
pričakovanju. Osem petnajst, enako. Osem sedemnajst, neznatno premikanje,
ki bi utegnilo kaj pomeniti. Obrazi mož so odločni. Vseeno, nič. Se vedno nič.
Tako do osem petnajst. Vmes je sicer bilo nekaj običajnih trzajev, a to je bil
bolj plod fantazije kot pa resnično premikanje... Tedaj mi je vlaga prodrla
do kože. Kljub predpisani obleki sem bil izpostavljen nevarnosti, da začnem
drgetati od mraza. Odločil sem se, da bom nekaj ukrenil. Dvignil sem se in
se po mili volji pretegnil. Veste, kaj to pomeni... Možje so bili divji. Prepri-
čani, da je vsega konec, da je akcija propadla. Skozi grmovje sem se prerinil
prav do vode. Nič ni bilo mogoče videti... Zavedal sem se, da mi grozi ne-
uspeh, ki bi ga moral težko plačati. Saj ne gre za ugled ... Kdo bo morda trdil,
da sem skušal rešiti, kar se je dalo rešiti, toda na tem mestu lahko izjavim,
326
da se je vse odvijalo po načrtu, ki sem ga že dolgo pripravljal. Ukazal sem,
naj pripeljejo čoln. Ko so izpolnili moj ukaz, sem se previdno spustil vanj in
zaveslal... Tedaj sem ga zagledal. Ždel je v plitvi vodi. Tik pod bregom. Od
vrha ga sploh ne bi mogli opaziti. Psihološko je bil že premagan. Slutil sem,
da se bo vdal. Gledal me je zabodeno, na beg niti ni več računal. Ko me je
zagledal, ga je obšla slabost. Gotovo je vedel zame. Mesece in mesece smo ga
zasledovali. Prihajal sem vse bliže in bliže. On pa miruje, niti gane se ne.
Približam se mu na tri korake. Bliže ne morem. Se vedno je tam. Popolnoma
strt, premagan. Počasi se obrne na hrbet. Breg ne dovoljuje, da bi se mu
približal še bolj. Z roko ga ne dosežem. Zakličem svojim možem, naj mi vržejo
kamen. To je bila edina nepremišljenost, ki sem jo zagrešil. Moral bi bil vedeli,
da tam sploh ni kamenja. Nejevoljno so mi odvrnili, da mi ne morejo pomagati.
Zahteval sem kol. Enako brez uspeha. Potem se domislim, da eden od naših
nosi v nahrbtniku ročno blagajno, službeno sicer, a edini težki predmet, ki je
pri roki. Na zahtevo so mi jo izročili. Na njihovih obrazih sem bral, da ne
upajo na uspeh. Toda jaz sem se zavedal usodnega pomena svoje odločitve.
Zadegal sem nanj blagajno s takšno silo, da se je zarila globoko v blato in
je ne bo nihče več izvlekel. Zadel sem ga. To je vse. Potem ga je voda sama
prinesla k čolnu ... Tako se je končal podvig ...
—	Vse velike stvari so preproste, je vzhičeno vzkliknil inšpektor Kos.
—	Resnično, je pritrdil .Edvin. — Mojstrsko ste izvedli sleherno podrobnost.
Čestitam. Predlagal vas bom za odlikovanje. Tiste formalnosti glede ročne
blagajne bom uredil sam ... Res imenitno, čestitam ...
—	Zdaj, ko je uradnega dela takorekoč konec, mi dovolite, da še nekoliko
ustrežem svoji privatni radovednosti. Bilo je preveč imenitno, da si ne bi želel
zapomniti vseh podrobnosti. Tako, čisto med nami, to ne gre v zapisnik, na-
čelnik Stenovic, ali vas ni zamikalo, da bi pojedli tega klina? Bil je eden
zadnjih, če né zadnji v naši reki.
—	Ne, ga je odločno zavrnil načelnik Stenovic. — Nikakor ne. Je že smrdel.
Pa tudi prevelika redkost je, da bi ga uničili. Caka ga bolj imenitna usoda.
Pustili ga bomo zanamcem na ogled.
—	Točno, je pritedil načelnik Edvin. ■— V tem je veličina našega podviga.
Jutri pričakujem izčrpnejše poročilo. Ob sedmih v moji pisarni.
Načelnik Edvin je vstal in hip nato sta se dvignila tudi Stenovic in Kos. Spre-
mila sta ga na hodnik. Medtem je zazvonilo. Kos se je vrnil, iztrgal Dimitriju
popisane papirje in z njimi znova izginil na hodnik.
Dimitrij je bil zdaj prepričan, da je prost in da mu je dovoljeno več kot prej.
Dovolil si je dolg pogled na inšpektorjevo mizo. Na predalu je opazil ogromno
327
ključavnico, podobno napravi, s kakršno so v starih časih zapirali državne bla-
gajne, in ki je v očitnem nasprotju s svojo okolico branila vstop v vrsto pre-
dalov, pokritih z brušenim steklom. Gotovo so jo namestili pred kraktim, prej
je ni bil še nikoli opazil, ker je bila po velikosti takšna, da je ne bi bil mogel
prezreti. Bila pa je tudi napojena z oljem, nov dokaz, da je še do nedavnega
nekje rjavega. Dimitrij jo je pogledal dvakrat, trikrat, vendar se v tem kratkem
času ni v njem porodilo nobeno novo spoznanje. Domislil se je, da lahko odide.
Ustanovo je zapustil preprosto kot sleherni dan. Niti se ni več oziral po hod-
nikih, da bi videl druge uslužbence, če se tudi že odpravljajo domov. Celo
vratarja v veži ni opazil.
Le zunaj na cesti je bil nekoliko presenečen, ko je zagledal elegantnega mla-
dega moškega, v sivi obleki, ki se je sprehajal ob vrtni ograji sosednje hiše.
To ni bil vratar Zorž, ki bi ga moral čakati, da bi skupaj odšla domov. Zorž ni
imel tako brezhibno krojene in zlikane obleke, kolikor je poznal Zorževo gar-
derobo, ta sploh ni imel sive obleke. Pa tudi če bi jo imel, kdaj bi se bil utegnil
preobleči?
Ko ga od neznanca ni ločilo več kot petdeset korakov, se je ta obrnil in na-
meril korak proti njemu, a kljub temu še ni prepoznal njegovega obraza. Vse
več in več podrobnosti je kazalo, da mož pripada kakemu boljšemu poklicu.
Zorž to nikakor ni bil, zato sploh ni imel od njega kaj pričakovati in ga je
nehal opazovati.
Neznanec je hodil počasi, a ko sta se srečala, je svoj korak naravnal v Dimitri-
jevo smer in na njegovo hitrost. Nekaj trenutkov sta hodila vštric. Spričo
dejstva, da na vsej ulici ni bilo nobenega človeka, je bilo to kar zadosti nena-
vadno. Ker se ni hotel prenagliti, se je Dimitrij vneto oziral okrog, da bi
ugotovil, če je ograja res ograja, ali pa so možje, ki so pred dnevi stali vzdolž
ulice, samo spremenili uniforme. V resnici si je želel, da bi bil tu še kdo, čeprav
v usnjenem plašču, da bi lahko stopil k neznancu in ga vprašal nekaj, kar sicer
ni bilo z njim v nikaki zvezi, in si pregnal tesnobo, ki mu jo je vzbujal. Na ta
način bi ga vsaj prisilil, da bi odšel dalje, saj bi ga v nasprotnem primeru
mož v plašču pobaral, kaj želi. Ko bi neznanec že zastavil vprašanje, bi moral
počakati tudi na odgovor in tedaj bi se mu izmaknil... Toda zdaj ni bilo
nikogar v bližini. Ostal je, se zagledal v neznanca, tja, kjer bi po splošnih
izkušnjah moral biti njegov obraz. Toda ni ga našel. Čeprav brez obraza, je
neznanec spregovoril. Imel je prijeten glas.
— Moral vas bom prositi za oproščenje, ker vam sledim. Morda boste kdaj
razumeli, da je to edini način, ki omogoča, da se seznanim z vami. Vsaj zdaj.
Drugače pravzaprav ne morem ...
328
—	Tedaj bom z razumevanjem še počakal, je odvrnil. — Toda sledili ste
mi res.
—	Okoliščine me silijo, da kršim nekatere še ne dovolj ustaljene navade.
Nimam še imena, zato se ne morem predstaviti...
—	Nič hudega, se je nasmehnil Dimitrij, — spoznal vas bom kako drugače.
Navsezadnje je tudi dejstvo, da se ne imenujete, zanesljivo znamenje, po kate-
rem vas bom razlikoval od drugih. Vaše poreklo se mi zdi prav tako važno ...
—	Mislite? Ste popolnoma prepričani? Ne odločajte se prehitro ... Več nas je
takih. Morda še niste na nikogar naleteli, to bi kazalo, da so vaše izkušnje
pomanjkljive. V primeru, da nas srečate več hkrati, bomo za vas vsi enaki.
A ni tako.
—	Cemu bi vas moral razlikovati? Vprašanje se mi zdi popolnoma teoretično.
Brez imen ne obstajate, in če vas ni, mi je vseeno, v kakšnih različicah na-
stopate.
—	Dopustite možnost, da je tako samo na začetku. V prihodnosti se boste na-
učili razlikovati še tudi kaj drugega. Jaz pa sem tu zaradi prihodnosti. Grob
kopljem sedanjosti. Nisem sam. Tudi drugi vas bodo zasledovali, poskušali vas
bodo pridobiti. Ni vseeno, za koga se boste odločili. Jaz sem za vas Mož brez
imena. S tem geslom se bova lahko spoznavala.
—	Napovedujete še druge... To mi je neprijetno. Sledite mi, kot bi hoteli
naplesti nekaj zoper mene. Opažam nekakšne zarotniške namere. Zdi se, da se
na marsikaj spoznate. Bodo tudi drugi?
—	Nerad govorim o tekmecih. Vsak išče svoj način. Vendar mislim, da sem
vam jaz najbližji. Spričo drugih boste to začutili. Lahko jim tudi priznate.
—	Ne. Moja samota je zelo znana.
—	Zoper njo morate nekaj ukreniti. Pridružiti se nam. Vsako noč se zbiramo
v šesti kleti »Pri črni vešči«. Pomagati vam hočemo, nič drugega. Zato sem
vas obiskal. Ni prvič, da vam sledim, morali ste me opaziti. Vsaj kot možnost.
—	Veste, je odvrnil Dimitrij, — svet je poln dobrotnikov. Komaj se otreseš
enega, že ti je na vratu drugi. Vem, da se bom moral nekomu pridružiti, ne
vem pa, če boste to vi.
—	Ko se boste odločili, še enkrat premislite. Še se bomo videli. Skrajšajte
si pot tudi vi. Poznam bližnjico.
—	Še ne, je odkimal Dimitrij in šel dalje po cesti, ki jo je že poznal.
329
Slovenska oblika iiiipresioniznia v delu
vana Groharja
Janez Pirnat
(Nadaljevanje in kunec)
III.
Doslej smo neposredno obravnavali samo tista Groharjeva dela, ki predstav-
ljajo pojem v zgodovini slovenskega modernega slikarstva in jih imamo lahko
za Groharjev temeljni opus. K slikam, ki izpadajo iz tega opusa, se bomo vrnili
kasneje. Groharjev opus je pomensko enoten, med posameznimi deli obstaja
notranja povezanost. Znotraj te enotnosti je mogoče opazovati vrsto sprememb
od slike do slike. Analizirali smo samo spremembo pomenske strukture pokra-
jinskih slik — v predmet figuralnih kompozicij. To omejitev smo si postavili
deloma že v uvodu, ko smo zapisali, da se nam zdi za razumevanje posebne
oblike impresionizma važno razlikovati med splošnimi in posebnimi izkušnjami
(med izkušnjami, ki izhajajo iz splošnih proizvajalnih odnosov ter tistimi, ki
jim pravimo umetnostna tradicija). V prvem delu smo obravnavali Groharjev
pojm predstavljanja pokrajine in opozorili na njegove zveze s splošnimi izkuš-
njami. V drugem, pa smo se posebej ustavili ob spremembi omenjenega pojma.
Ob njej smo opazovali vrsto zvez s posebnimi izkušnjami, ki so značilne za
naše umetnostno območje in so se razvijale v teku 10. stoletja. Te zveze dovolj
nazorno opredeljujejo Groharjevo obliko stila kot slovensko obliko.
Na tem mestu lahko opozorimo, da so našli francoski zgodovinarji v delu neka-
terih svojih slikarjev podobne zveze s tradicijo, kot smo to ugotavljali ob Gro-
harjevih figuralnih kompozicijah, ki so nastale po letu 1907. Trije veliki fran-
coski slikarji — Renoir, Degas in Cézanne — so po mnenju Bernarda Derivala
prekoračili skrajne meje takoimenovanega »čistega impresionizma« (v katerega
sodi znana četvorica — Monet, Pissaro, Sisley, Guillaumin). Vse tri označuje
težnja po sintezi impresionističnih svetlobnih pridobtev in klasične forme.
Renoir je iskal novih rešitev na podlagi študija Ingres-ovih portretov, pompe-
janskega slikarstva in Cenninijeve knjige o slikarstvu. Od ortodaksnega impre-
sionizma še manj odvisen, je bil Degas. Njegova težnja po ustvaritvi nove
umetnosti se združuje s težnjo po ohranitvi tradicije, njegov napor je usmerjen
k združitvi osebne vizije sveta in muzealnega stila. V istem okviru tradicije
francoskega slikarstva, se je odvijala Cézannova borba, med zanesenim južnja-
330
kom in klasičnim Francozom, ki je oba nosil v sebi. Vse njegovo prizadevanje
stoji v znamenju pomiritve senzacij in konstrukcij, prirode in Poussina, impre-
sionizma in muzealne umetnosti. Ista potreba po objektivni metodi dela, ki bi
disciplinirala neposredno barvno impresijo, je značilna tudi za Seurata.''"'
Omenjenim prizadevanjem, ki so se v Franciji odigravala v 80-ih, 90-ih letih
prejšnjega in deloma še v prvem desetletju našega stoletja, so močno sorodne
Groharjeve težnje po letu 1907.^' Ze znane opredelitve zaključnega dela
njegovega opusa so analogne tistim, s katerimi je Bernard Dorival označil
citirano trojico francoskih slikarjev. V okviru tradicije slovenskega slikarstva
se je odvijala Groharjeva težnja po združitvi preproste človeške vsebine z
obliko, ki učinkuje »monumentalno«, »preštudirano«, »oblikovalno popolno« itd.
V tem smislu ne bomo pretiravali, če zapišemo, da je Grohar — v okviru našega
slikarstva — prekoračil skrajne meje »čistega impresionizma«. Obravnavane
tradicije slovenskega slikarstva sicer ne moremo imenovati »velika«. To pa je
enako pomembno, kot dejstvo, da je bila dovolj samosvoja, da je vplivala na
preobrazbo splošnega stilnega razvoja v posebno obliko, ki ji pravimo slovenski
impresionizem.
IV.
Impresionizem je bil tudi reakcija na
romantizem, upor proti človeškim stra-
stem literarne, historične ali politične
vrste, ki so se vmešale v umetnost.
Lionello Venturi
Ce nočemo govoriti samo o obliki slovenskega impresionizma, ampak bi ga
hoteli označiti tudi kot kulturni pojav, potem se moramo vrniti k vprašanju,
od katerega smo se v uvodu ogradili.
Ko smo na začetku navajali kritike II. slovenske umetniške razstave leta 1902,
smo namenoma izpustili tiste, ki so očitale skupini impresionistov, da njihovo
slikarstvo ni slovensko, ni narodno. Najbolj ostro je ta očtek izoblikoval avtor
znanega članka »Tujci« in zanimivo je, da v njem zopet naletimo na zvezo med
slikarji in predstavniki naše moderne književnosti: »Ti naši umetniki — kakor
. tudi deloma naši beletristi — so se odtujili narodu popolnoma in nimajo na sebi
nič slovenskega«.^®
»Ze to (razstavni plakat) kaže, da so si vodilni duhovi te razstave stavili kot
namen prireditve, podati neko apartno umetnost — ne v slogu klasicizma,
kateri je danes večinoma zaničevan, ampak v slogu one umetnosti, ki išče svojih
uspehov v postranskih efektih. To je duh modernizma, onega nestalnega genija,
kateri ne čuti duha večne lepote, ki živi v visokih idejah, ampak se raduje
" Primerjaj Bernard Dorival »La peinture Française«. Prevod: »Francosko slikar-
stvo«, Mladost 1959, str. 244 do 263.
" Upravičeno lahko upoštevamo, da so omenjeni trije francoski slikarji razvijali
svoja prizadevanja tudi po letu 1900, saj so bili vsi aktivni do smrti (Cézanne 1906,
Degas 1917, Renoir 1919).
" Iz članka »Tujci« (avtor pod šifro R — je bil M. Malovrh), »Novice« 3. 10. 1902.
331
ob manjših vzorih... Mi pa si želimo velike, idealno vzvišene, narodne, pro-
gramske umetnosti slovenske. Dajte nam jo!«^^
»... Kdaj pojdejo naši umetniki k morju, k našemu morju, ki poljublja tudi
slovenske obali? Kdaj bodemo videli na razstavi kako veliko platno iz naše
slovenske zgodovine? Ali nikogar ne miče ,Stara pravda' in slovenska refor-
macija? Želimo narodnih snovi, želimo, da postane naša umetnost narodna
v višjem pomenu besede.«^®
V navedenih ocenah je jasno opredeljen program slovenske umetnosti. Osrednji
pojm programa je idealno vzvišena, narodna slovenska umetnost. Konkretiza-
cije tega pojma pa predstavljata: slovenska zgodovinska figuralna kompozicija
in herojska krajina, o kateri smo govorili že na začetku. Najprej nas zanima,
komu je bila tako močno potrebna afirmacija slovenske nacionalne preteklosti,
da je postavljal svojo potrebo v središče umetnostnega programa? Pri tem se
spominjamo besed:
»... Pri nas morda še ne, ali kmalu, morda v 20. ali 25. letih — o številkah
se ne more govoriti — gotovo pa bolj urno nego danes mislimo, razdeljeni
bodemo le v dva tabora, eni, ki imajo kaj ter hočejo braniti svoje imetje in
braniti staro našo kulturo, in drugi, ki nič nimajo, pa s pohlepno roko segajo
po vsem. Jaz mislim, kar je zmernih in resnih elementov, bavimo se s tem vpra-
šanjem in glejmo, da omiko branimo proti sovražnim navalom, v primeri s
katerimi so bili navali krutih srednjeveških barbarov prava igrača ... Kultura
je naposled zavisna predvsem od srednjega stanu. Delavci ne tvorijo kulture;
kar je napredkov, izvira večinoma iz srednjega stanu ..
Navedeni odlomek je iz deželno zborskega govora, ki ga je imel prvak slovenske
politike leta 1894. Težko bi našli bolj zgovorno ilustracijo zveze med ideologijo,
ki je programirala ideal narodne umetnosti in med družbeno strukturo, v kateri
si je razred, ki je »nekaj imel«, vzel v zakup tudi kulturo ter umetnost. V
ideologiji slovenskega srednjega stanu sta se pojavili kultura in umetnost kot
imetje. Srednji stan se je v njej pojavil kot »branilec« svoje »stare« in »tvorec«
bodoče kulture. Na kulturo je bil potemtakem dedno upravičen. Jasno je raz-
vidno, da je bila zvezana obravnavana predstava umetnosti z določeno stopnjo
proizvajalnih odnosov. Zato se je lahko pojavila v stvarnosti kot »objektivna
sila«, čeprav je bila vnaprej omejena z ozirom na družbeno celovitost. V nadalj-
njem razvoju je tudi ostala taka, namreč omejena, izvrnjena predstava umet-
nosti. Našemu sredjemu stanu je bila potrebna zato, ker se je uveljavil kot
samostojen gospodarski in politični činitelj sorazmerno precej pozno (v zadnjih
desetletjih 19. stoletja), v času, ko je postal po svoji družbeni vlogi že reak-
cionaren. Naš meščanski razred ni imel »herojskega, velikega« obdobja svoje
zgodovine. Zato ga je moral ustvariti umetno, če je hotel utemeljiti svoj pro-
gram — izhodišče za bodočo prakso. Od tod potreba po strogo določeni, »naši
stari«, »veliki, vzvišeni, idealni« obliki umetnosti, ki je postala osrednji pojm
programa. Ta oblika je bila izraz eksistenčnih potreb slovenskega srednjega
" Iz kritike v »Slovencu« dne 27. 9. 1902.
Iz kritike LZ 1902, str. 714.
Navedbe iz Deželno zborskega govora F. Sukljeta. Primerjaj E. Kardelj: »Razvoj
slovenskega narodnega vprašanja« 1957, str. 282, 285. Podčrtal P. J.
332
stanu in identična z »narodnimi ideali« na ostalih področjih družbene stvar-
nosti ter je doživela najbolj ostre negacije v Cankarjevi satiri.
Iz Slovenske Benečije, kjer je izgotavljal naročeno sliko, je Grohar dne
8. 4. 1903 pisal Jakopiču:
»Včeraj sem se vrnil iz Trnovega, kamor sem bil spravil sliko. Je dopadla —
največje čudo. Dr. Kržišnik je bil precej šarmanten. Bila je seveda izpiljena,
likal sem jo celih 10 dni, to je najkrajša doba, kar si mora človek misliti za
toliko sliko (200 X 106 cm). Nikar pa ne misli, da sem kak »Kunstwerk« na-
pravil, ne čisto navaden kič, sladek kakor med in mleko... Pa še nekaj od
dr. Kržišnika. Svetoval mi je, naj naredim »zgodovinsko sliko« seveda iz slo-
venske zgodovine; ponudil celo svojo pomoč. Seveda on je mnenja, da se »pro-
slavit« ne da, ne z genri, ne s pokrajinami in ne svetniki!!! Jaz sem seveda
popolnoma drugačnega prepričanja in imam popolnoma drugačne načr-
te ...«5«
Grohar je imel res popolnoma drugačen načrt. Tedaj je manjkalo do začetka
Pomladi komaj dvajset dni. Trenutno pa nas zanima nasvet dr. Kržišnika, o
katerem je Grohar poročal Jakopiču. Oznako — »zgodovinska slika« je podčrtal
in jo dal v navednice ter hkrati opisal še vse možnosti, ki so bile označene
kot zgrešene: žanr, cerkveno in pokrajinsko slikarstvo. Domnevamo, da je
Grohar zato tako natančno opredelil nasvet omenjenega naročnika, ker je le-ta
— čeprav z nasprotne strani — potrjeval skupno prepričanje impresionistov.
Zdi se očitno, da se navedeni odlomek iz pisma ne nanaša samo na kritike
jesenske razstave, ampak tudi na skupno, od stališč kritikov popolnoma dru-
gačno prepričanje, ki ga je Jakopič tudi pismeno izoblikoval. Njegovi članki
so začeli izhajati v isti sezoni, v kateri je bila II. slovenska umetniška razstava
(jeseni 1902). Za njegovo publicistično delo je značilno, da ga je posvetil domači
umetnosti.Bolj važna od te splošne značilnosti pa so Jakopičeva program-
ska in kritična stališča. Ze v prvem članku naletimo na odlomek, ki zavrača
pojm »višje ali visoke« umetnosti:
».. .Majestitično naj se dviga umetnost nad zemljo — nad vsakdanjostjo! To
je tista umetnost, ki se imenuje ,višja ali visoka umetnost' in katere si tudi
vi želite. Rodila se je iz duha starih Grkov in njena moč je polagoma zajela
vse evropske narode zlasti v časih njihove nezrelosti in duhovne onemoglosti.
V njej so tedaj zagledali princip absolutne lepote in ta svoj zmotni, nedosegljivi
ideal so skušali doseči, seveda po svojih močeh, po svojem značaju in pod
vplivom spreminjajočih se časov«.
Iz navedenega je razvidno, da je Jakopič kritiziral ideološke predstave o umet-
nosti ter opozarjal na zvezo med med njimi in časi, v katerih so bili narodi
duhovno »nezreli in onemogli«. V spisu z naslovom »Slovenija se klanja Ljub-
ljani«, je Jakopič to zvezo še enkrat pojasnil. Preživelo obliko umetnosti (ale-
gorijo) je povezal z duhovno onemoglostjo vodilne družbe ter hkrati s tem
zavrnil še historični ideal umetnosti.
Pismo iz Jakopičeve zapuščine.
" Jakopičevi prvi članki obravnavajo slovenske umetnike: A. Ažbeta, F. Bernekerja,
I. Kobilico in P. Zmitka. Vse odlomke povzemamo po knjigi »Rihard Jakopič v be-
sedi«, SKZ 1947
333
»Alegorija se je gojila večji del v reklamne in propagandne svrhe zlasti v
časih duhovne oslabelosti vodilne družbe in nepojmovanja umetnostnih smo-
trov. Bila je posledica nenaravnega, plitvega uživanja, razkošja, prenasičenja
in samoljubja ... Človeku pa, ki ne čuti historično, ampak živi s telesom in
duhom v sedanjosti, je težko korakati nazaj v tisto lahkomiselno preteklost,
ki nima nikakršne podobnosti s sedanjostjo; težko mu je zatajevati svoje hre-
penenje po spoznanju.«
V zaključku članka »Fran Berneker« pa razvija Jakopič svoj nazor, ki ne
zadeva samo umetnost, ampak tudi odnos »vodilne družbe« do umetnosti. Ta
spis je neposreden odgovor kritikom, ki so se v imenu »vodilne« ideologije,
odrekli moderne slovenske umetnosti:
»Kdor ve, da je umetnost edino le skromen odsev velike narave v duši umet-
nika, uporabljajočega vsa sredstva, ki mu jih je podarila narava, v svojo čast —
umetnika, ki se bliža stvarjenju z vso udanostjo, kakor otrok veliki materi,
z ljubeznijo in zaupanjem; kdor to ve in kdor je sam toliko ponižen, da ne
išče v umetnosti kaj drugega — »višjega« — le ta bo razumel in užival Berne-
kerjevo umetnost — drugi ne.
Vi ljubitelji umetnosti, pospeševatelji kulture, vi pa mu dajte toliko pripo-
močkov — sebi v čast! — da uresniči svoje lepe načrte in izpolni poklic svojega
življenja; dajte mu kruha — sebi v čast! Zidajo se palače in krasna privatna
poslopja, katerih umetnostna vrednost je pod ničlo; postavljajo se po strehah
,turnčki', trošijo se tisoči in tisoči tudi za ,umetnostne namene' v korist tujcev,
ogromne svote se izdajajo za puhle veselice, nenaravne zabave in za želje tre-
buha. Torej je denarja dovolj! Le za lastno umetnost ni denarja? Slovenski
narod vendar še ni tako slep, da bi se branil z vso silo svoje umetnosti, znaka
kulture — znaka inteligence človeškega duha; naš narod vendar še ni tako
slep, da bi podil svoje umetnike od sebe k — tujcem?!«
Če govorimo o slovenskem impresionizmu kot o kulturnem pojavu, potem
bi radi opomnili, da se je njegovo nazorsko jedro izoblikovalo prav okoli
IL slovenske umetniške razstave, v času, ko je bil odpor, »vodilne družbe« proti
mladi slovenski umetnosti — najmočnejši. Iz Jakopičevih zgodnjih besedil je
možno razbrati usodo umetnika našega stoletja, ki se zaveda brezizhodnosti
družbenega položaja svojega poklica. Narava je bila — iz te v bistvu socialne
zagate — najbližji možni izhod.
In res je značilno za naš impresionizem, da se je posvetil v začetnem obdobju
pretežno pokrajinskemu slikarstvu. Vendar pa lahko takoj opazimo, da za
nadaljnji razvoj slovenskega slikarstva nikakor ni bil značilen »pobeg« umet-
nika iz družbe. Tudi v nadaljnjem razvoju Jakopičevega nazora opazujemo
težnje, ki so analogne razvoju Groharjevega slikarstva. Te težnje gredo v veliki
meri na rovaš specifičnosti splošne družbene situacije na Slovenskem, v kateri
je bilo kulturno področje likovne umetnosti popolnoma neobdelano. V tem
pogledu je Jakopič — kot je zapisal dr. F. Mesesnel — spoznal vse naše potrebe
in je bilo njegovo splošno kulturno delo enako pomembno kot slikarsko.^-
Z delom, ki ga je opravil na tem področju, je postavil Jakopič zgled tistega
France Mesesnel: »Rihard Jakopič v slovenskem slikarstvu« — »Jakopičev zbor-
nik« 1929.
334
modernega umetnika, ki se aktivno vrača v družbo, se v njej angažira in orga-
nizirano deluje v smeri ponovne vzpostavitve organskega odnosa med umet-
nostjo in družbo. Mislimo, da lahko na tem mestu ponovimo z vso pravico
besede dr. F. Kozaka, ki je leta 1945 odpiral razstavo partizanskih umetnikov.
V	zgoraj opisanem smislu namreč, podaja Jakopič preko let razvoja svojo roko
ravno umetniku partizanu. Tradicije, ki jih je bil veliki borec ustvaril s svojim
delom in s svojo besede, se logično prenašajo na nove nosilce, da jih razvijajo
dalje.^^ Zavedati pa se moramo, da je dozorel opisani smisel Jakopičevega
nazora še pred iztekom prvega desetletja našega stoletja. V tem smislu je Jako-
pičev nazor predhodniški.
Člankom, ki smo jih prej obravnavali, je sledil večletni premor. Ob njih smo
ugotavljali, da se je z njimi izoblikovalo nazorsko jedro slovenskega impre-
sionizma. Ko pa se srečamo z naslednjim Jakopičevim spisom, se srečamo
hkrati z nazorom, ki v javnosti ni mogel več ostati neopažen in je zapustil
posledice, brez katerih si ni mogoče razlagati bodočega razvoja. Tudi v tem
pogledu pomeni leto 1907 pomemben preobrat v slovenski likovni umetnosti.
V	članku z naslovom, »Razmere slovenske umetnosti in načrt za ustanovitev
slovenske umetnostne galerije v Ljubljani«, je utemeljeval Jakopič potrebo
in podal načela za ustanovitev umetnostne galerije, mimogrede pa opisal —
kolikor je to treba — razmere slovenske umetnosti in slovenskih umetni-
kov.''*
Ze v uvodu je postavil Jakopič v ospredje vprašanje o bodočnosti slovenske
umetnosti. Umetniška galerija je zanj predstavljala samo del nalog, ki jih bo
treba rešiti. Ker pa je galerija najpreprostejše sredstvo, da se vcepi ljudstvu
čut za umetnost ji je dal Jakopič prioriteto. Opredelitev namena galerije izhaja
iz njegove zavesti, da je odvisno organsko razmerje med umetnostjo in družbo
od vzgoje ljudskega čuta za umetnost. Zato je Jakopič galerijo nedvoumno
označil kot vzgojno sredstvo:
»Umetnostnim galerijam je namen: 1. braniti najsijajnejše proizvode umetni-
škega duha, 2. kazati jih občinstvu in mu s tem dajati priliko, izobraževati
svoje lepočutje, izpolnjevati razum, uživati in se navduševati v korist svojemu
duševnemu življenju.«
Zgoraj opisani splošni opredelitvi, da »... slovenska galerija ne more imeti
drugačnega namena kakor vse običajne umetnostne galerije,« sledi konkretna,
vsebinska odločitev: »bistveno pa bi bilo le to, da mora biti osnovana na čisto
narodnem temelju. Mednarodnih umetnostnih galerij je že toliko in tako po-
polnih, da malemu slovenskemu narodu res ni treba prispevati na tem pod-
ročju. Prometne zveze so dovolj ugodne, da je tudi nam dana prilika, uživati te
proizvode tuje umetnosti. Cesar nam ni mogoče najti nikjer drugod, to si
moramo omisliti in zgraditi sami, in nekaj takega bi bila ravno slovenska umet-
nostna galerija. Sicer so si pa že vsi večji narodi omislili umetnostne galerije
na čisto narodni podlagi, ker so uvideli, da mednarodne umetnostne galerije
ne izpolnjujejo svojega namena popolnoma, zlasti kar se tiče točke 2; na laika
vsaj učinkujejo te galerije jako dvomljivo in mu mešajo čut in razum.«
Dr. Ferdo Kozak »Otvoritev razstave partizanskih umetnikov« — »Slovenski po-
ročevalec« 24. 7. 1945.
" »Rihard Jakopič v besedi«, SKZ 1947.
335
Vidimo torej, da ima pojm vzgoje ljudskega čuta za umetnost pri Jakopiču
določeno vsebino. To vsebino Jakopič imenuje narodna podlaga. Ker je Jakopič
zanikal tradicijo v slovenski umetnosti, smo dolžni poudariti, da je bila njegova
negacija tradicije pravzaprav negacija ideoloških programov umetnosti, katerih
si je želel naš srednji stan. V teh programih je bila umetnost predmet »velike,
vzvišene, idealne« preteklosti — »narodna, programska umetnost slovenska«.
Jakopič je uporabljal isti izraz narodna umetnost. Njegov pojm pa je rasel iz
negacije prejšnjega, v njem je bila slovenska umetnost stvar prihodnosti.
Jakopič je to večkrat poudaril.®^
Ustavimo se na kratko še ob Jakopičevi zavesti o zagatnosti družbenega polo-
žaja likovnega umetnika: »Zastopniki slovenske umetnosti nimajo sploh ni-
kakih pravic, izobčeni so iz človeške družbe, proletarci so najnižje vrste.«
Namesto resignacije, izvira odtod Jakopičeva potreba po odgovorni družbeni
aktivnosti: »Le če moremo dokazati z lastnim delom resničnost svojih umet-
nostnih potreb, le tedaj so opravičene tudi zahteve, ki jih smemo izreči državi
nasproti, in le v tem primeru bo tudi država voljna podpirati naše umetniške
težnje. Država nikdar ne odreka svoje pomoči, ako je v to prisiljena. Prisiljeno
pa se bo čutila tedaj, ako jo prepričamo o skrajni potrebnosti našega podjetja
s tem, da začnemo delo sami in ga izvršimo vsaj toliko, kolikor je sploh v naši
moči, v moči slovenskega naroda.«
Že v naslednjem (1908.) letu je Jakopič sam začel z delom. Prevzel je vso odgo-
vornost za zgraditev umetnostnega paviljona v Ljubljani ter tako začel uresni-
čevati svoja načela, ki smo jih zgoraj na kratko orisali. Pri tem smo se vede
omejili na spise, ki sodijo na začetek Jakopičevega publicističnega delovanja in
so nastali v prvem desetletju našega stoletja. Ob koncu tega desetletja je pred-
stavljal njegov nazor trdno in temeljito podlago za bodoči razvoj slovenske
umetnosti.
Ne glede na to, da so se mišljenja posameznih slikarjev precej razlikovala,
imamo Jakopičev nazor z vso pravico za umetniški nazor naše oblike impresio-
nizma. Jakopičeva subjektivna zavest, ki ji je bilo težko zatajevati svoje želje
po spoznanju, se je oblikovala v aktivnem konfliktu s stvarnostjo. S kritiko
ideologije vodilne službe je dozorela v nazor, v katerem je načrt prihodnosti
slovenske umetnosti —ustvarjal dovolj trden kriterialni sistem. Z njim je bilo
Jakopiču mogoče vplivati na dogodke, zato se je uveljavil v kulturni javnosti
kot avtoriteta.
V.
Namesto po.sebnih sklepnih ugotovitev bi si raje zastavili vprašanje, kaj je
s slikami, ki izpadajo iz Groharjevega temeljnega opusa, saj predstavlja sled-
nji le manjši del celote, katera šteje 263 podob. Ne glede na ustaljene razdelitve
pred katerimi Grohar še ni bil impresionist in po katerih je to že bil, razpada
njegovo slikarstvo na dva, kvalitetno različna dela. To opazimo že na prvi
pogled, če vzamemo na primer portret Jele Rahnetove, ki je nastal v istem
času kot Pomlad ali če primerjamo Postojnsko jamo 1906 s slikami znanih
Primerjaj: R. Jakopič: »Spomladanska umetniška razstava« 1911. Izidor Cankar:
»Obiski« 1920, str. 48. R. Jakopič: »Pogovor o umetnosti« 1941.
3ü6
škofjeloških motivov, ki so nastajale v letih 1905, 1906, 1907. Preprosto pove-
dano so slike, ki so nastale iz Groharjeve notranje potrebe sproščene in suve-
rene v izrazu; tiste pa, ki jih je naredil po naročilu, nas potrjujejo v prepri-
čanju, da slikar ni imel do predmeta slike jasnega razmerja in jih je zato slikal
z negotovostjo. Izvore te negotovosti je zelo nazorno pojasnil Jakopič, ko je ne-
posredno po slikarjevi smrti spregovoril o tragičnem razporu, ki je spremljal
Groharja skozi vse njegovo življenje:
»Notranja odločitev« — piše Jakopič — »Groharju gotovo ni delala težav;
neizmerno težko pa je bilo, spraviti to notranje prepričanje v soglasje z zuna-
njimi okoliščinami. Zato se Groharjev umetniški razvoj ni mogel tako hitro
vršiti, kakor bi se to zgodilo v normalnih razmerah ... Za Groharja se začne
nekakšno dvojno življenje, ki se konča šele z njegovo smrtjo. Na eni strani
popolna udanost v to, kar spoznava on za umetnost, na drugi strani pa nepre-
stana podreditev željam svojih naročnikov.«®"
Tragični razpor med notranjim prepričanjem umetnika in zunanjimi oko-
liščinami nam najprej ponazarja situacijo, ki je bila — glede na umetnostne
potrebe srednjega stanu — skupna vsem impresionistom. Bolj ali manj izrazito
so se vsi zavedali zagatne situacije — družbenega položaja svojega poklica. To
pomeni, da se je pri nas zaostril proces — imenovan diferenciacija umetniškega
poklica — šele na pragu 20. stoletja. Med štirimi osrednjimi postavami našega
impresionizma je bil Grohar edini, ki ni izšel iz meščanskega okolja, ampak
iz kmečke revščine. Po študijski dobi je postal poklicen slikar in se na ta način
vključil v sloj tako imenovane svobodne inteligence. Družbeni položaj tega
sloja je bil neposredno odvisen od »vodilne družbe« — od razreda, ki je' raz-
polagal s fondom, v katerega se steka presežek dela, ki ga družba neposredno
ne potroši. Dve vedi — sociologija in psihologija — vedo mnogo povedati o
tem, kako odločilno vpliva na razvoj osebnosti prehajanje iz enega v drug
družbeni sloj. Razen tega smo podrobneje analizirali razpor med predstavami,
ki jih je imela o umetnosti »vodilna družba« in tistimi, ki so bile značilne za
svobodno inteligenco, ki jo je sestavljala skupina modernih slovenskih umet-
nikov. Potemtakem bi morali vedeti, da je Grohar doživljal — razen popol-
noma osebnih — dve vrste socialnih konfliktov. Prvo znotraj sloja, kateremu
je pripadal kot umetnik, drugo kot član tega sloja nasproti »vodilni družbi«.
Druga vrsta nasprotij Groharja ni posebej prizadevala, ker jih je doživljal —
kot smo videli — skupaj z ostalimi člani umetniške skupine impresionistov.
Mnogo bolj tragična je bila zanj situacija znotraj same skupine in znotraj sloja.
Njegov položaj označuje vseskozi dediščina njegovega socialnega izvora. Med
svobodno inteligenco je imel formalno najbolj pomanjkljivo izobrazbo. Glede
sredstev za življenje je bil najbolj odvisen od naročnikov. Edina realna per-
spektiva, ki se mu je odpirala, je bilo cerkveno slikarstvo. In to se je tudi
uspešno oprijel. Dejstva, ki so nam znana o odvzemu trnovskega naročila, ka-
žejo na to, da je bilo njegovo nadaljnje delovanje v tej smeri nasilno preki-
njeno od »zunaj«, čeprav je res, da je v tej dobi že dozorevalo Groharjevo sli-
karsko — notranje prepričanje. Po ohranjenih pričevanjih in po znanih pismih,
ki jih je Grohar pisal Jakopiču v času po odvzemu omenjenega naročila, lahko
nedvoumno sklepamo, da Grohar, ki je bil takrat blagajnik društva, ni imel več
Rihard Jakopič: »Groharjev pogreb« 1911, glej »Rihard Jakopič v besedi«, str. 36.
337
izbire za zagotovitev svojega obstoja oziroma, da je imel samo eno možnost, ki jo
je tudi zavestno izkoristil.'^ Ce pravimo zavestno, s tem ne mislimo, da se je
Grohar zavedal, da dela prav, ko si je na skrivaj izposojal iz društvene blagajne,
v prepričanju, da bo na II. slovenski razstavi »kaj prodal« in s tem skril pred
»boljšimi ljudmi« svoj bedni položaj. Mislimo pa na zavest, ki dela prav —
kadar so jo izkušnje podučile, — da ve, pred kom se mora skrivati. V tem smislu
je Grohar vedel, kaj mora, to je njegova morala, ki jo najdemo v njegovem
pismu (Jakopiču, dne 3. 11. 1902) iz Slovenske Benečije, kamor se je zatekel
neposredno po neuspehu razstave, da bi izgotovil naročeno delo:
»... Ostanem tedaj tu, ter se ne vrnem pred enim mesecom. Društvo in vsi
drugi bodo pač morali počakati, da se vrnem, kajti moram vendar gledati v
prvi vrsti, da si kako pomagam naprej, ker oni boljši ljudje bi si pač ne skri-
vili lasu, če bi jaz za lakoto umrl...
Znani in tolikokrat obravnavani primer Groharjevega »defravdantstva«, nam
ne daje nobene podlage za obsodbo njegovega moralnega lika, pač pa ta primer
samo potrjuje, da "ne more imeti razredno strukturirana družba — razredno
nestrukturirane moralke. Groharjev moralni lik lahko obsojamo samo s stališča
moralke, ki je razredno drugače strukturirana, kot je bila Groharjeva. Na pri-
mer s stališča morale »vodilne družbe«. S tega stališča pa je bil Grohar obsojen
in je kazen prestal za življenja ter torej ni nobenega razloga, da bi ga po-
novno obsojali še v zgodovinopisju."'"
Kolikor lahko sodimo po znanih podatkih, je bilo malo ljudi, ki so človeško
dojeli izjemnost Groharjeve situacije v okviru sloja, v katerega se je vključil
kot svobodni umetnik. Kot vse kaže, mu je bil po tej plati najbližji in mu dajal
največ podpore le Jakopič, ki je — zaradi vsestranske širine svojega nazora
" Mislimo na pričevanje A. Siča. Primerjaj — A. Sič: »Spomini na Groharja«, ZUZ
1935, str. 138.
Najbolj značilno je v tem smislu Groharjevo pismo Jakopiču v Kraljevac ob Sotli.
Napisal ga je med pripravami za ljubljansko razstavo dne 8. 8. 1902:
»... Moje življenje je zdaj od kar si Ti odšel viselo na nitki, akc^ ne bi mi bili
nekateri prijatelji prišli na pomoč bi se ne bila vidila več kvečjemu kje v Olimpu.
Zatekel sem se bil k nekaterim rodoljubom za vsoto 50-tili čukov, ali misliš da sem
jih dobil? O kaj še; eni so me pomilovali iz celega srca, drugi so me spodili in tretji
nič odgovoril. Ti uboga para Kranjska, slikaj, slikaj, ustvarjaj umotvore, seveda
velikanske, priden bodi pa boga se boj, drugega tako ne potrebuješ nič.
Da se Tebi tudi tako godi rad verjamem in prav rad bi poslal, a sem komaj toliko
zberačil skupaj, da se — peljem k (vojaškim) vajam. Kako bo tam, to si že lahko
mislim.
Taka je torej naša Knšt.
Torej še radi moje slike. Ni mi ravno vse po volji, toda več nisem mogel narediti,
ker ni bilo — denarja. Vendar mislim, da jo bom lahko kje drugje tudi razstavil,
seveda če jo v — Ljubljani!! ne prodam!
V septembru se vidimo!
Da si mi zdrav kakor je Tvoj
Grohar.«
Pismo je iz Jakopičeve zapuščine.
Primerjaj faksimile iz knjige — A. Podbevšek: Ivan Grohar« 1937, str. 193.
Dvom v Groharjevo moralno odpornost ter moralno samozavest izraža besedilo
monografije »Ivan Grohar«, DZS, str. 21.
338
- - najgloblje dojemal življenje. Za Groharjev moralni lik pa ostane vsekakor
značihio, Ha nikoli ni izkoriščal njegovega niti prijateljstva drugih. O tej Gro-
harjevi lastnosti bi lahko navajali številna ohranjena pričevanja.
Nasprotja, ki so izvirala iz Groharjeve posebne socialne situacije, so v veliki
meri podžigala njegovo delavnost na organizacijskem področju. Ob Jakopiču
je bil najbolj dejaven član svoje skupine, nikoli si ni mogel niti smel privo-
ščiti, da bi zamudil kako priložnost; organiziral in sodeloval je pri skupnih
razstavah in če ni šlo drugače, je razstavljal ali pa vsaj nameraval razstavljati
sam. Njegove agilnosti, ki je izvirala iz potrebe, ostali člani niso vselej razumeli
in po pravici povedano, jo ni bilo tako preprosto doumeti tistemu, ki ni poznal
Groharjevega ix)ložaja tako natančno kot Jakopič. O tem se lahko prepričamo
iz Jamovih pisem, naslovljenih na Jakopiča. Kljub temu, da se Jakopičevi od-
govori niso ohranili, je možno obnoviti vsaj dva, dovolj značilna dogodka.
Ob koncu leta 1907 je ljubljanski župan Hribar ponudil Jakopiču in Groharju,
da jima odkupi po eno sliko za ljubljansko galerijo. Jakopiču se ni zdelo
umestno sklepati privatne kupčije za občinski denar, zato je predlagal županu,
da naj uredi odkup javna, posebej za to pooblaščena strokovna komisija. Kot
kaže, se je Jakopič s tem predlogom zameril županu in vsa zadeva se je za-
pletla, ko je zanjo zvedelo več ljudi. Jakopič je poskušal s svoje strani organi-
zirati solidarnost med člani »Save«. Sestaviti je nameraval javen protest ozi-
roma apel na občinski svet, ki naj bi ga podpirali vsi člani njihove skupine.
Medtem pa je ukrepal župan hitreje. Ponudil je odkup Groliarju in Sternenu,
ki sta nanj pristala. Ko je Jama, ki je vso zadevo spremljal od daleč, zvedel za
razplet, je ostro reagiral in v pismu Jakopiču obsodil nesolidarnost nekaterih
članov njihove skupine. Navajamo samo tisti del pisma (pisanega iz Gaadena
v Ljubljano dne 9. 11. 1907), ki se nanaša na Groharja:
»... Taki ljudje ne morejo drugega kot ponižati človeka in podpis njihov
je sramota za vsako manifestacijo od Tvoje strani. Zdi se mi, da Ti Groharju
ne šteješ tako v zlo, da Te je izdal, vendar imaš Ti v tem jako krivo. On
bi si, ker jo edini na Kranjskem, ki kaj zasluži, lahko tako uredil, da ne bi
imel tistih finančnih kalamitet in mu vsled tega ne bi bilo treba na sramoto
in škodo kolegov živeti, ali manjka mu časti in poštenja. Tudi mi imamo kala-
niitete, Ti tudi, ali vsled tega — ne moremo hiti barabe.. .w®"
V opisanem primeru ni bilo prvič, ko Jakopič — Groharju ni »štel tako v zlo,
da ga je izdal«. Prepričani smo, da zato, ker je predobro poznal Groharjev
položaj. Kmalu za tem dogodkom je bila Groharju odbila prošnja za spregled
Ijravnih posledic kazni, iz leta 1902. (Groharju je bilo to potrebno, ker je hotel
zaprositi za mesto učitelja risanja. Na tej podlagi si je baje nameraval zgraditi
bodoče družinsko življenje.) Kljub temu je odpotoval Grohar že isto spomlad
1908 na Poljsko, da bi tam organiziral vse potrebno v zvezi z razstavo v Var
savi. Iz Jamovih pisem Jakopiču zvemo, da se je zakasnil transport z Berne-
kerjevimi kipi. Grohar — kot piše Jama »vsled pomanjkanja denarja ni mogel
čakati z otvoritvijo«. Če kiparjeva dela ne bi bila vključena v razstavo, bi se
lahko zgodilo, da bi bil Berneker prikrajšan za povračilo stroškov prevoza.
Berneker je to potožil Jami, ki je o vsem poročal Jakopiču, o Groharju pa
zapisal:
"" Jamovo pismo Jakopiču št. 235 v Jakopičevi zapuščini.
339
»... Grohar se ne bo nikdar rešil finančnih kalamitet, ako si bo izposojal
denar za potovanje v kraje, kjer ga treba ni. Ali je on sploh privatno potoval
in nastopal v Varšavi ali pa kot zastopnik Save? Ako se je on gerirai kot za-
stopnik Save, moram jaz za svojo osebo najodločnejše protestirati. Ta kmečki
grof, ki je na potu 150 fl. potrošil, pride v Varšavo, kjer bi imel nekaj pred-
stavljati (ako drugo ne, bo vsaj tudi mojega kolego). Ne samo, da ne pred-
stavlja nič, ampak napumpa ljudi, ki jih prvič vidi, in nam dela sramoto.
Poljaki si bodo menda mislili, da smo vsi take barabe.
Kot rečeno — Jakopičevih odgovorov ne poznamo. Po tonu Jamovega nasled-
njega pisma, kjer se odpoveduje nadaljnjega sodelovanja pri Jakopičevih na-
črtih, pa sklepamo, da se je razstava v Varšavi iztekla v redu in da je Jakopič
že snoval nove podvige ter o njih pisal Jami.
»Po dolgem premišljanju sem se odločil in sprevidel, da je meni nemogoče
sodelovati pri tistih podjetjih, ki jih Ti na Kranjskem snuješ. So različni
vzroki. V prvi vrsti se jaz od Ljubljane prav nič več ne nadam, tudi menda ne
bom več tje hodil. Da bi pa okvirji in slike v Ljubljani obešene bile, ali pa
pri Tebi v ateljeju ležale, mi je prav neljubo, ker jih za delo zlo potrebujem
in najbolje je, ako jih imam za mero — Maasstab — vedno pri sebi. Kar je
boljših poslal bi jih raje kam drugam, kjer so tržne razmere boljše kot v Ljub-
ljani. Za Vas, ki ste vezani na Ljubljano leže seve razmere drugače. Ti si se
celo trdo odločil na vsak način kaj iz Ljubljane napraviti, in spominjaš me zlo
na drugega Riharda, na Wagnerja, ki je tudi iz malega gnezda Bayreutha,
proti volji špisarjev napravil muzikalni center na Nemškem. Vendar so pa
razmere veliko drugače. Kakor sem Ti že rekel, jaz se ne morem udeležiti,
želim Ti pa najboljši uspeh in srečo.
Ti si menda, kar sem o Groharju pisal napačno razumel. Nikakor ni bilo meni
na pameti, da bi se imelo Groharju braniti, da potuje v Varšavo ali kaj takega.
To mu nikdo ne more braniti. Ali meni se tako impertinentno in nesramno zdi,
da nekdo, ki je pred mesecem dni izdal kolege radi finančnih kalamitet, da si
tisti človek črez mesec dnij more izposoditi 150 fl. za neko prav nepotrebno
potovanje, da mi je prav nemogoče skupaj z njim v društvu ostati... Ti ga
izgovarjaš s tem, da mi naštevaš da so drugi »umetniki« tudi kaj takega delali.
Ali prosim Te, velika je razlika izmed prejšnjega društva umetnosti in pa
»Save«, ki je veliko intimnejši nego li oni. Ti praviš ljudje bodo rekli: »umet-
niki so«, da rekli bodo umetniki so = barabe. In magari da se na glavo po-
staviš, višje Vas ne bodo cenili. Ne koristi nič pisati, ljudje hočejo dejstev in
s ponašanjem in značajem da se tudi Ljubljančanom imponirati. Mora se lju-
dem pokazati, sicer te pa vržejo v isti koš s Šubicem: Sage mir mit wem du
verkehrst und ich sage dir wer du bist..
Jamove ocene v prvi vrsti osvetljujejo pozicijo samega Jame; njegovo distanco
do Jakopičevih »podjetij« na »Kranjskem«, njegov odnos do »kmečkega grofa«
Groharja, ki naj bi bil »edini, ki na Kranjskem kaj zasluži«. V Jamovem pri-
meru gre v prvi vrsti za stvarno oddaljenost od dogodkov, v mnogih drugih
Jamovo pismo Jakopiču št. 240 v Jakopičevi zapuščini. Datum: 9. 3. 1908. Pismo
odposlano iz Gaadena v Ljubljano.
Jamovo pismo Jakopiču št. 241 v Jakopičevi zapuščini. Datum: 25. 3. 1908. Pismo
odposlano iz Gaadena v Ljubljano.
340
pa je bila omenjena distanca v odnosih popolnoma socialno strukturirana. Teh
odlomkov ne bi navajali, če ne bi označevali Groharjeve situacije znotraj
umetniške skupine, v katero je sodil kot svobodni umetnik. Njegov položaj je
bil pač tak, da mu ni omogočil ne »ponašanja« ne »značaja«, s katerim bi se
dalo »tudi Ljubljančanom imponirati«. Jamove ocene Groharjevega ponašanja
lahko v celoti sprejmemo ali pa jih upoštevamo le delno. V obeh primerih pa
iz njih ne moremo izvajati zaključkov, da je Grohar »ob vsaki težavi klonil,
pokorno prenašal družbene krivice ter celo glad in se zanašal na božjo mast
potrpljenja«.®" S tem, kar vemo o njegovih poskusih za zboljšanje svojega
položaja in s tem, kar nam je znanega o njegovi organizacijski dejavnosti
v Ljubljani, na Dunaju, v Trstu, Beogradu in Varšavi, bi zelo težko podprli
tezo o Groharjevi »prirojeni trpni naravi«.Ne Groharjeva osebna, pač pa
družbena narava njegovega izvora je bila taka, da je dajala njegovim živ-
ljenjskim situacijam trpen ali kakor je zapisal Jakopič — tragičen značaj.
S čim naj sicer, razen z Groharjevo izjavo iz leta 1900 o potrpljenju, ki je
božja mast, podpremo trditev, da je kot človek »potrpežljivo prenašal« vse
zapreke, ki so se pojavljale na njegovi poti, ker je po »kmečki modrosti sodil,
da mu je pač namenjeno tako«.®'' Z njegovimi pismi Jakopiču gotovo ne. Celo
v zadnjih letih, ko je bil s telesnimi močmi že močno pri kraju, je marsikaj
poskusil, da bi se rešil obupnih razmer v Škofji Loki. V tem pogledu je dovolj
zgovoren odlomek iz neodposlanega pisma (verjetno koncept pisma dr. F. Vi-
di cu) decembra leta 1910:
»... Sem še vedno v Škofji Loki in sicer me vežejo na njo dve stvari: lepa
okolica, zelo prikladna za slikanje pokrajin ter cenejše življenje kot kje drugje.
Zlasti zadnje je tista preporna točka okrog katere se vrti največkrat kaos
mojih misli. Pred dobrim letom sem nameraval preseliti se v Trst, kamor so
me dve leti vabili razni rodoljubi ter — obetali vse polno naročil, toda kasneje
ko sem prišel tja, so ti videli da imam resno voljo tam ostati, ni hotel nihče
vedeti o prejšnjih naročilih in odličen slovenski prvak mi je v obraz zabrusil,
mi imamo narodnega davka že itak preveč. To so možate besede možatega
moža, kaj?
Tako sem zamenjal sanje o obali in morju adrijanskemu zopet z loško smojko,
katero gledam še sedaj. Ne manjka mi uspehov, lahko rečem vsaka razstava
katere se vdeležim prinese kaj, toda samo moralna priznanja; Prodam sicer
tu in tam in sicer dobro, ali to je tako redko — redko. Za nakup smem raču-
nati le z javnimi činitelji privatni ne kupujejo, ker umetnost ne spada pod
naslov — Sport —. Naročil ni in radi vseh teh mizer sem velikrat v takem
položaju, da niti pisem ne morem pisati, tako na priliko lanski Božič nisem
niti jednemu svojih znancev in prijateljev pisal voščila z jednostavnega uzroka
kakor zgoraj navedeno. S tem končam svojo Jeremij ado katera ima velikrat
žalostnejšo melodijo kakor cerkvena veliki teden .. .e®"
V zapuščeni kašči, svojem improviziranem ateljeju, v katerem je naslikal svoja
zadnja figuralna dela, je Grohar zaman »sanjal o obali in morju adrijanskem«.
Citirane ocene Groharjevega človeškega lika v besedilu monografije »Ivan Gro-
har«, DZS, str. 18.
Prav tam, str. 21.
65 Prav tam, str. 18.
Pismo Iz Groharjeve zapuščine v NUK.
341
Na začetku leta 1911 je uspelo Jakopiču, da je Groharju preskrbel štipendijo
Kranjskega deželnega odbf)ra za študijsko potovanje v Italijo. Ko je Grohar to
zvedel ni mogel verjeti. Bil pa je preslab za potovanje in je na Jakopičev na-
svet vstopil v bolnišnico. Od tam — je na hrbtno stran propagandnega letaka
»Kako se ubranimo jetike« — pisal prijatelju:
»Dragi!
Sem v bolnišnici interni oddelek na dvorišču desno — drugo nadstropje. Prinesi
mi kaj za brati.
Srčen pozdrav
Grohar.«®'
To je njegovo zadnje sporočilo. Umrl je po treh tednih bivanja v bolnišnici —
19. aprila 1911.
Zadnje, nedatirano pismo v Jakopičevi zapuščini.
Lilijana
Ladislav Lesar
(Odlomek)
Zgodilo se je nepričakovano. Ležal sem v dnu samotne reke, Lilijana pa je
prihajala z nasprotne strani po rečnem produ v plavih kavbojkah in z razku-
štranimi lasmi. Sla je kakor privid po samotni globeli. Dolina so je proti
severu ožila v strm kanjon, na jugu pa se je širila v lijakast umirjen svet,
poraščen z gozdovi in domačijami. Ce si se povzpel po strmem kolovozu na
razvaline starega gradu, ki se je pletel v nebo, kakor čudna prikazen, si
obstrmel nad nenavadno lepoto, ki jo je nudil razgled preko doline.
Ležal sem na dnu reke na plitvini, oslepljen od sonca in tišine. Hotel sem imeti
nekaj od teh dni. Po vsem, kar sem preživljal zadnje tedne, je bilo to živ-
ljenje čudovito odkritje, odmaknjeno od sveta in pomembno samo zame. Pre-
dajal sem se brezskrbnemu sanjarjenju. Iskanju zlatih biserov v rečnem produ
(tako sem si domišljal in počutil sem se prav prijetno) ter potepanju ob rečnem
bregu, ki je bil ponekod obdan s strmimi pečinami in s prijetnimi majhnimi
jasami in ogradami samotnih domačij.
342
v hipu, ko sem si vtepal v zavest nepričakovano srečanje, sem bil še čisto
miren, kaj se je dogajalo potem, ne vem več. Zašel sem v nek irealen, pod-
zavesten svet, kjer se resničnost združi s sanjami.
Spomnil sem se svojega otroštva. Takrat je bila vojna. Stanovali smo v majhni
leseni bajti na koncu vasi in mama se je zmerom bala, da bodo prišli vojaki
in nas postrelili. Skrivali smo se po raznih luknjah po okoliških gozdovih.
Ded pa ni hotel nikamor. »Pustite me!« je robantil, če so mu prigovarjali,
da bi se umaknil iz bajte. Sedel je tam kot svečenik; pletel košare in vezal
lonce, dokler ni nekega dne od starosti umrl. Ob dedovi smrti sem bil kakor
iz uma... Rad sem imel tega starca z velikimi brki, ki je prepotoval polovico
sveta in znal toliko pravljic kakor nihče na svetu. Na pogreb nisem smel, ker
nisem imel hlač. Splazil sem se za živo mejo ob bajti in škilil skozi grmovje
za pogrebci, ki so nesli mojega deda v rjavi krsti na pokopališče.
Z Lilijano sva sedela na visoki skali sredi reke. Daleč pred nama je šumel
jez. Visoko ob robu soteske sta nad kamnito gmoto poletavala jastreba. Ko
sem končal zgodbo o dedu, je prišla z obi'azom do mojih oči. Brez besed sva
šla za tokom vode in zdelo se mi je, da neseva dedu pozdrav. Videl sem ga
kako naju blagoslavlja. Kako se mu širi nasmeh in polnijo oči s svetlobo.
»Tudi jaz imam dedov grob,« je rekla Lilijana, — »najdražje mesto, kamor se
vračam v najtežjih trenutkih svojega življenja. Povedala bom dedu, da sem
našla velikega prijatelja.« Sklonjena nad reko sva gledala v vodi svoja obraza,
ki sta se čudno širila in ožila. Za trenutek je prišel oblak in zakril najini
podobi.
Dolgo sva brodila po reki. V močnih brzicah sva si pomagala tako, da sva
se držala za roke, s prostima rokama pa sva se oprijemala skal, ki so vsepovsod
rasle iz vode.
»Iščiva bisere!« je rekla Lilijana v hipu, ko sem .ji hotel povedati zamisel o
biserih. Zdelo se mi je povsem normalno, da se je spomnila na bisere, saj
kaj drugega nisva imela početi. Zrak je gorel od vročine. Kot iskalca biserov
pa se bova potapljala, grebla po rečnem dnu in nosila na obalo pisano kamenje.
Obšel me je nenavaden ponos, da bom kot izkušen iskalec biserov učil Lilijano
te vunetnosti. »Najprej kar je potrebno,« sem govoril bolj zase — »moraš biti
prepričan v svoje zmožnosti in v to, da biseri so. Potem moraš iskati. Lahko
počenjaš te reči iz navadnega dolgčasa — to ni tako pomembno. V najinem
primeru iščeva, ker potrebujeva bisere.«
Imel sem občutek, da je pred mano širno morje. S posadko zaraščenih mož
sem se bližal Koralnim otokom, kjer bomo iskali resnične bisere. Vmil se bom.
Prepričan sem, da se bom vrnil. Lilijana bo stala v pristaniškem zalivu in
jaz ji bom nasul biserov v dlani.
343
»Lahko te razočaram,« sem rekel in se prestrašil lastnih misli, ki so se kakor
siva gmota zažirale v mojo zavest. »Kako to misliš?« je rekla presenečena nad
nenavadnim tonom mojih besed. »Mislim,» sem počasi povzel, »saj veš, kako
je v življenju. Nikoli ne vemo, kdaj koga razočaramo.« Čutil sem, da se mi
izmika čudovita prispodoba lepote. Se več: vedel sem da bo poletje z Lilij ano
kratkotrajno, a nisem imel moči, da bi uravnal tok notranjih nasprotij, ki so
se pričela porajati v meni s silovito naglico.
Prišla je z dlanmi do mojega čela. Počasi je šla s prsti preko obraza in vratu;
čutil sem kako ji drhtijo dlani, oči pa je imela vlažne od bolečine.
Ležala sva na majhni jasi ob reki. Cvrčanje murnov je prihajalo z vseh strani
in se spajalo z vročičnim popoldnevom. Poiskal sem njene oči... Dolgo sem
gledal v sinjo modrino njenega neba ... in zdelo se mi je, da je resnično nebo.
Da je reka. Da je šumenje jezu v dolini in šum gozdov na preseki. Spomnil
sem se svojega otroštva, pobeglih, neplodnih let, ki sem jih preživljal v mestu,
norega pehanja za užitki in denarjem in vedel sem, da je to največ, kar morem
doživeti v življenju, da je to lepota neprecenljive vrednosti.
Hotel sem biti prisoten v tem prerajanju samega sebe. Predstavljal sem si,
da hodiva po pustem svetu brez vode. Da sva predana na nemilost kruti res-
ničnosti, kjer bova umrla. Mučil sem se s temi mislimi, pa nisem hotel, da bi
bilo tako, nisem hotel povedati, da trpim, čeprav je opazila v mojih očeh zbe-
ganost in dvom.
»Nikoli me ne moreš razočarati,« je rekla s tihim glasom. »Dnevi, ki jih pre-
življam s teboj so najlepši v mojem življenju. Nikoli mi ne more nihče vzeti
teh spominov, te svobode...« Vedel sem, da govori resnico. Morda sem si
želel, da bi bila resnica in nisem dopustil niti delčka možnosti, da bi bilo
drugače.
Se zmerom sva bila v travi sredi majhne jase, ob vznožuje strmega pobočja.
Popoldan se je nagibal proti večeru. Daleč za hribi se je slišalo zamolklo
grmenje, kakor bi se podiral svet. Gledala sva v strmem hribu starca, ki je
nesel butaro drv k samotni kolibi in si zaželela, da bi imela tudi midva tako
bajto, odmaknjeno od sveta, postlano s kožami divjih živali.
»Tudi zemljo bi morala imeti.« Poiskala je med travo grudo prsti. Prijel sem
jo za roko in jo približal ustnicam. Vzel sem kepo izsušene zemlje in jo zalučal
v reko.' Potem sva ležala v travi prežeta drug z drugim, polna lepih misli.
Starčeva bajta je bila vsajena v strmem pobočju ob reki. Z jugovzhodne strani
jo je pred plazovi, ki so drseli v kanjon varoval gozd, ki se je raztezal vse
do vrha dober kilometer do prvih naselij, ki so bila raztresena po pristavi.
344
s severa je po ozki soteski neprestano vlekel veter. Včasih komaj slišno,
včasih pa se je razdivjal v pravcati vihar. S te strani je bila bajta nezavarovana.
Ze leta so rovarili viharji in vetrovi v njeno leseno okostje. Bila je črnkasto
siva, izlizana od vetrov, sonca in dežja.
Bil je večer. Temne sence so polnile dolino; le včasih se je zaiskril val kakor
Pliskavica in se pogreznil v samotno odtujeno šumenje reke.
Starec je sede tesal majhne, češnjeve deščice, katere je prejšnji dan nažagal
in razklal (tako je že leta odkar tu živi, prekrival svojo bajto). Bil je visok,
plečat, nekoliko upognjen, kakor vsi starci v teh krajih. Raztrgane cunje na
njem so dajale videz neurejenega in težkega življenja.
Stal sem za bajto v temi in ga gledal kako je v umirajoči svetlobi vstajal,
se počasi razgledoval po dolini in gorskih grebenih. Videl sem otožno, medlo
luč v njegovih očeh. Dolgo je stal tako — visok in vzravnan. Reka je šumela
in zamirala v skalnih pečinah daleč od bajte.
Imel sem občutek, da je starec bog ...
Tako stoji nepremično, kot soha; pred njim pa se spreminja dolina. Kakor da
se skladi ogromnih skal širijo. Da reka hrumi in raste z vse večjo silo. Zadaj
iznad gorskih gmot se je prikradla bleda mesečeva svetloba in se razlila preko
doline. Jez se je lesketal, kakor srebrnkast pas. Le starec je bil še zmerom
nepremičen, kakor da nekoga čaka.
Nisem ga hotel motiti. Vetrovna noč je bila topla. Stisnil sem se ob skladov-
nico drv in čakal, da se odpravi v bajto. Potem bom potrkal in ga prosil za
prenočišče.
» * *
Sedel sem ob starčevih nogah na pogradu. Plamen oljenke je pojemal in s
čudnimi sencami polnil zakajeni prostor. Starec je neprestano pokašljeval.
»Ze petindvajset let živim tukaj,« je rekel; »si lahko mislite koliko je to.
Prej pa sem bil marsikaj.« Dvignil se je z ležišča, da sem videl zaraščeni
obraz. Povabil me je naj sedem bliže. »Nikar se ne bojte, kar stisnila se bova,
če vam je prav; drugega ležišča nimam.« Previdno sem se umaknil njegovim
rokam in sedel kraj majhne pečice na grčev panj. Kašljal je in pljuval skozi
okno. Pljunki na okenskih križih so se kakor veliki pajki spuščali na tla.
»Bolni ste oče,« sem rekel. »V bolnišnico bi morali.« Brundal je kakor medved,
vrtil med prsti neko zelišče in ga žvečil. »Ne, osemdeset jih imam pa nisem
videl dohtarja. Najboljše zdravilo je zrak pa tole.« Z roko je pokazal proti
majhni pečici, kjer se je sušilo polno zelišč.
Pod bajto na jezu je šumela zlovešča reka, kakor da hoče odnesti ogromen
kamnit masiv, ki je rasel nad njo. Duh po vodi in senu, ki ga je prinašal
345
veter, se je izgubljal v zatohlem, smrdljivem prostoru. Starec se je razživel.
Brisal otekle veke z umaznim robcem, pogrkoval in pljuval skozi okno.
Postalo me je strah. Zmerom sem se bal starcev. Nekoč sem slišal čudno zgodbo
o starcu, ki je napol hrom in slep živel sam v neki bajti. Zaradi zločina —
ubil je mater in hčer — je presedel dolga leta v ječi, potem pa lovil po
okoliških krajih mačke in pse in jih obešal na drevesa. Ce se mu je kdo pri-
bližal, se je skril in ga napadel s kamenjem. Nekega dne so ga našli pastirji
obešenega — poleg njega pa je visel velik, črn pes.
Jutro v dolini je bilo sveže. Starec je odpahnil nekakšna vrata, zbita iz brun
in val svetlobe je preplavil luknjo. Cist poletni zrak, nekoliko vlažen, mi je
širil nosnice in prsi. Stal sem pred bajto bos in gol. Spodaj je šumela reka.
Prosojne meglice so izgorevale v sončni pripeki. Stekel sem do brega in se
vrgel v valove pod jezom.
Spet sem bil zapreden v nevidne niti negotovosti...
»Popoldne pride Lilijana!«
To resnico sem čutil, nosil sem jo, kakor prebujenje. Nisem hotel misliti na
popoldne. Zmerom je dovolj priložnosti, da uredim te stvari — sem si rekel.
V majhnem zalivu ob reki je bil izvir. Napil sem se čiste studenčnice. Odvezal
od brega prepereli čoln in odveslal.
* * *
Starec se je zapredel v puščobnost in žvečil tobak. Pripravljalo se je k nevihti.
Strele so švigale nad dolino in se lomile v skalnih pečinah. Zamolklo grmenje
je od časa do časa napolnilo kanjon in streslo bajto. Reka se je v krčih penila
in butala ob breg.
»Ce jo dobi nevihta,« sem pomislil in se pognal iz bajte proti jezu. Naletovale
so prve kaplje dežja.
Z Lilijano sva ostala v čolnu, s katerim se je pripeljala z nasprotne strani.
Dolina je besnela v nalivu dežja. Stala sva v čolnu na viharni reki in si zaželela
boja z divjim viharjem. »Življenje' je zanimivo samo dokler se z njim boriš,«
je rekla. »Hočem, da se do smrti boriva!« Premočena sva prišla k starcu,
ki je v skrbeh za naju stal pred bajto in klical v noč.
Drugi dan sva s starcem priredila majhno slovesnost. Uredila sva bajto, jaz
pa sem spletel iz gozdne lipice precejšnjo kito in napravil venec. »Krona iz
zelenja,« sem rekel. Starec je hudomušno mežikal. Pripravljal je čaj in pri-
povedoval kako se je kot avstrijski vojak boril proti Srbom:
346
»Saj nisi vedel proti komu se boriš. Vse je bilo zmešano. Mi Slovenci iz na-
.šega regimenta smo se uprli, pa bi nas kmalu postrelili kakor pse. Ker sem
širil protivojno propagando, sem bil premeščen na fronto, v samo srbsko
gnezdo. Po zavzetju neke vasi pride k meni kaplar našega oddelka, visok
Avstrijec. Stojim pred njim kot ukopan. On pa grebe s palico po pesku in riše
nekakšna drevesa. Potem se zadere: ,Vidiš to, a — dezerter — hočeš, da te
obesimo!' In bilo bi po meni, da se ni zame zavzel neki častnik.
Gremo nekega dne v izvidnico,« nadaljuje starec, ki ni mogel pozabiti svojih
spominov; »pa ti naletimo na babo. Otrok veka ob njenih prsih, ona pa nas roti:
,Pustite me pri življenju — jaz sem nedolžna! Usmilite se otroka!' Spogledamo
se in gremo. Neki vojak ji je vrgel celo svojo malico. Komaj smo ji obrnili
hrbet se baba dvigne in ustreli v našega kaplarja. Kaplar pade, baba pa gleda
v nas kakor podivjana in se oklepa otroka.
,Na, hudič! Ne boš več,' zakolne moj prijatelj in jo ustreli.«
Starec pripoveduje. Čutim, kako se mu upira. Najraje bi pozabil vse te reči.
V usta tlači neko zelišče in pokaSljuje, Molk v bajti postaja mučen. Hočem
nekaj reči, pa nimam glasu. 2elim si, da bi prišla Lilijana. Tudi starec si
je najbrž želi.
Po sinočnji nevihti je dan umit in svež. Trava ob bajti je ozelenela, da je
videti ves breg do gozda, kakor zelen slap.
»Danes bova ribarila,« pravi starec. »Včasih ulovim kakšno ribo v sak.
Spomnil sem se, kako sem kot otrok lovil v vaškem potoku. Hotel sem povedati
starcu, pa se mi ni zdelo vredno. Njegov način lova se mi je zdel uspešnejši.
Kako se lahko v trenutku vse izpremeni, .sem pomislil. Starec je omenil lov
in že sem s svojimi vrstniki iz otroških let. Spominjam se, kako pečemo na
ražnju postrvi, zraven pa grizemo trd kruh in čebulo.
Potrebno je, da se nekaj prelomi. Vsak dan mora biti nov začetek. Vsak tre-
nutek ... le tako ima življenje svoj smisel.
Najbrž nisem sposoben, da bi razmišljal o teh rečeh. Zunaj je sonce. Toplo
avgustovsko sonce — in reka — in breg ob reki in pot. Tiha, zelena, skoraj
nevidna, po njej bo prišla Lilijana.
Ležim v travi in mislim na smrt. Želim si, da bi prišla Lilijana, v resnici pa
mislim na smrt. Cisto miren sem. Ujamem žuželko in jo nataknem na trn.
Gledam jo, kako umira, kako se z vsemi močmi poskuša osvoboditi mučilnice.
Reka je ob zavoju doline tiha in široka kot jezero. Vse je tako tiho. Se dihati
347
me je strah. Le žuželka brenči na trnu in pleše kakor vreteno. Tudi moje
prednike so natikali na kol. Zmerom koga nataknejo. Razmišljam o vzroku
pobijanja pa ne morem doumeti zakaj vse to. Postane me sram sadističnega
izživljanja. Vseeno je kdo je na kolu — žuželka ali človek. Samemu sebi se
zastudim. Zmečkam žuželko in si obrišem krvave prste v travo.
Starec drži v dlaneh kito zelenja in ga nerodno natika Lilijani na glavo. Pred
trenutkom je planila v bajto, divja kakor žrebe; zdaj pa stoji pred starcem
v svečani tišini in si ne upa niti dihati. Starčevi prsti so okorni, a le nekako
uredi stvar. Potem se vzravna in slovesno reče: »No, zdaj si kraljica najlepše
doline.« Starčev glas je slovesen. Tudi bajta se mi zdi slovesna. Dolina je
ožarjena od zahajajočega sonca. Lilijana stoji pred nama v kiti zelenja, po-
dobna gozdni vili. V očeh se ji nabirajo solze. Ne ve kako bi se zahvalila ...
Brez besed se srečava s pogledi. Dolgo molčiva. Veter je zelo tih. Daleč,
onkraj grebenov izven doline, je svet najine bodočnosti. Neslišno se pogovarjava
o domu, otrocih in delu, ki naju čaka. Noč je že. Starec je od utrujenosti
zaspal. Sprehajava se ob reki, mimo slapov in še naprej. Topla poletna noč je.
Ničesar ne pričakujeva. Vse je tako razumljivo in resnično ...
Še pred nekaj dnevi sem bil popolnoma drugačen. Zdaj pa je vse spremenjeno,
nerazumljivo. Novo.
Nenadoma sem zagledal pred sabo vse svoje življenje. Tisoč trenutkov, ki
sem jih preživljal, se je zvrstilo pred menoj kakor na filmskem platnu.
Stojim in gledam. Nema procesija obrazov. Sončnih zahodov in vsega ... Čutim,
kako se v meni vrstijo letni časi z vsemi značilnostmi, ki so jim dajala pomen.
»Kako je pravzaprav s to rečjo?« sem pomislil. »Rekel si, da je srečanje z
Lilijano največ, kar moreš doživeti. In to si rekel že neštetokrat pred tem
srečanjem in zmerom si verjel. In če verjameš... Potem je kljub vsemu
vendarle res.
»Tako je! Zmerom je res,« sem pritrdil, »zmerom, kadar čutiš samega sebe
v neki stvari.«
Kakor dalen odmev prihajajo misli od kamnitih sten v ozki soteski. Dolina
je nenavdno čista in sveža. Ležim v travi daleč od vsega; kakor prikazen
prihaja v odmevu daljnih spominov tudi včerajšnji dan. Včerajšnji dan...
348
»Da da, tako je, saj je včeraj kronal starec Lilijano za kraljico najlepše doline.
In jaz sem bil prisoten. Zdaj pa se mi zdi vse tako daleč. Tako zelo daleč,
kakor tisti sončni jesenski večer, ko sem čakal, da mi bo mama kupila prve
barvice.
Stal sem na oglu bajte in čakal, kdaj bo prišla mama iz mesta. Še nikoli
nisem videl barvic; samo čutil sem, da morajo biti nenavadno lepe. V mislih
sem si predstavljal, kako bom potegnil z barvico po papirju in bela preproga
se bo spremenila v travo, rožo, sonce, luno, njivo, psa — v vse, kar bom hotel.
In hotel sem veliko. Hotel sem naslikati ves svet; s tisoč barvami, šumenjem
gozda in ptičjim petjem.
Tisti jesenski dan mi je prišel v vsej svoji prešerni otožnosti pred oči. In
kakor da je iz tistega dneva, iz tiste davne sreče zrastla celotna slika mojega
življenja.
In če bi takrat dobil barvice? Ali bi še imel željo po slikanju? Morda bi zdaj
drugače živel? Morda bi narisal svoje podobe na pomečkan škrnicelj in bi
potem pozabil na vse.
Tako pa je v meni ostalo še tisoč neizpolnjenih želja. Tisoč barvnih odtenkov,
čeprav nisem nikoli pozneje ničesar naslikal.
Prevzel me je čuden nemir. Pozno poletje in nepopisna osamljenost, ki se me
je začela polaščati... Vse... Dušil sem se v začaranem krogu, in kakor
utopljenec sem se poskušal rešiti, dihati.
Dolina je bila nenavadno tiha. Občutil sem neizmerno praznino in žalost.
Vse, kar sem zaznal s svojimi čustvi, je bil odtujen mrmrajoč veter visoko
nad robom soteske.
Hotel sem ven, ven iz te začarane doline. »Lilijane ne bo več,« sem zamrmral.
»Nikoli več!« »In če pride? — Ne, nikoli več, če tudi pride.«
Šel sem po zarasli poti ob reki, ob meni pa je šla Lilijana. Kakor takrat,
kakor prvič je bila tudi sedaj v plavih kavbojkah. Lasje so ji padali čez oči
in ramena.
»Zakaj si tako tih?« je rekla. »Me nimaš več rad?«
»To poletje je tako čudno,« sem rekel in brcnil v kamen, da se mi je pocedila
izza nohtov kri. »Ničesar več ne razumem.«
Začutil sem, da je prišel konec; tisti neizpodbitni, resnični konec, pa nisem
imel moči, da bi se ustavil in ji povedal resnico.
Drugi dan sem hotel obiskati starca. Hotel sem do kmetije ob zavoju reke,
pa se nisem ganil vse do noči iz svojega brloga v majhni, zapuščeni kolibi,
kjer sem prebival že nekaj dni.
349

Zakuril sem v razmajanem štedilniku in pristavil krompir, ki mi ga je prinesla
Lilijana.
Hotel sem biti sam. Zunaj je bil topel poletni večer. Dolina je ležala kakor
ogromna ladja in v tej ladji sem živel jaz. Nenadoma se mi je zazdelo, da
upravljam mehanizem ogromne pošasti. Pritisnil sem na vzvod in že sem se
pomikal proti daljni zvezdi na neskončnem nebu. Od vseh strani so prihajale
luči. Sto in sto luč in v sredini je na visokem, črnem jamboru visela luna.
Stal sem na palubi ogromne ladje in plul proti zvezdi. Vedel sem, da je zelo
daleč in da se v soju tisoč luči lahko izgubim.
V zgodnjih jutranjih urah je bila dolina nenavadno živa. Prvi sončni žarki so
zlatili vrhove bregov. Dolina je bila zavita v siv pajčolan megle, ki se. je
počasi pomikal za tokom vode.
Stal sem nad meglo in gledal prebujanje doline.
Vseokrog so ščebetale ptice. S .severne strani je vlekel rahel veter in pozibaval
rosno grmičevje na bregu. Daleč pred mano je šumel jez. Reka je plujskala
ob breg in mrmraje odtekala.
* * *
Prihajam v sozvočje besed, v sozvočje ritmov, v sozvočje glasu. Ležim na
razprti ravnici v poletnem soncu. Od vseh strani prihaja godba čmrljev, čebel,
vetra, reke in jezu, ki odmaknjeno šumi.
Vtihotapil sem se v svet skrivnosti in skrivnosti so se vtihotapile vame.
Stopim do rečnega brega v mivko, v pisano rečno kamenje, da začutim pljusk
valov preko gležnjev. Reka je na tem delu umirjena; tako umirjena, da Č4itim,
kako se pretaka čezme kot lena radost. In s to reko sem hotel ven — ven ...
zdaj pa sem obstal v nerazumljivi molitvi, podobni grozi.
In groza raste... Pravzaprav je to nema opustošenost prejšnjega trenutka.
Vsega, kar sem doživel v tem poletju, v teh nekaj dneh.
Pretakam se skozi samega sebe ... Prepuščam se reki, da me odplavlja.
Klečim na mivki. Na pisanem rečnem produ, z mrtvim obrazom v dlaneh.
Gledam ugaslo sinjino v očeh, ki so mi dale ljubezen... Mrtve, spuščene roke
ob mokrem telesu, ki ga odplavlja reka...
Držim mrtvo telo v naročju in grem proti vzhodu. Reka pa prihaja od juga
in gre proti severu. Trgam se od napora. Rad bi na vzhod, na vzhod, da jo
pokopljem v praznični luči sonca. Reka me vztrajno in leno odplavlja. Hromi
upor mišic in lomi voljo.
Izstreljen v nebo sem onemel in zdaj padam v globine m na dnu me čaka konec.
350
z nezavedno močjo (od kod neki moč v takih trenutkih) se poženem proti
bregu in obstojim na ravnici. Na isti sončni, zeleni ravnici v sozvočju barv
in glasov ... In spet se mi dozdeva, da ni res in spet pozabljam ...
Jutro je sveže in temno. V naplavinah noči se čisti in raste iz skalnih gmot,
iz reke in jezu.
»Pravzaprav se vse stvari dotikajo neba,« pomislim. Kakor otrok se razveselim
nenadne ugotovitve. Vse stvari se dotikajo neba... Tudi dolina in kamenje
in breg in vse... O, tudi jaz in kar je v meni. Bolečina, ki jo nosim in
mrtvo telo.«
Neslišno odteka reka. Jez je pomaknjen daleč na drugi konec doline. V vročič-
nih blodnjah iščem stezo, brv, neznatno brv, po kateri bi šel — zbežal iz tega
zelenila... A je vse le mivka in pisan rečni prod.
Še o samoupravnih pravicah študentov
Ivan Kreft
Razprava, ki jo je sprožilo izdelovanje statutov fakultet, se je zaostrila
oh vprašanju samoupravnih pravic študentov. Uredništvo »Problemov«
je mnenja, da gre pri razpravi za mnogo več kot za soglasje ali nesoglasje
glede formalnopravnih formulacij v statutih in celo za več kot za for-
malno priznanje ali nepriznanje pravice študentov do sodelovanja v
samoupravnih organih. Vse kaže, da se za vsemi temi vprašanji skriva
globlja vsebinska problematika, ki je ni mogoče rešiti radikalno — niti
v nekaj mesecih, kolikor traja izdelava statutov; komaj v nekaj letih
Za polemiko in tudi za članki študentov, ki jih objavljamo, ne da bi jih
smatrali za stališče uredništva, vidimo težnjo prizadetih, da hi se s sta-
lišča imanentnih možnosti lotili radikalne kritike obstoječega stanja.
Kolikor je sposobna formulirati te možnosti in jih postaviti kot merilo
stvarnega napredka, se nam zdi, da je sploh pogoj vsakega napredovanja.
Uredništvo je mnenja, da bo kritika, ki ho hotela zadostiti tem zahtevam,
morala zapustiti teren presplošnega razpravljanja o družbenem statusu
in začeti pri stvarnih odnosih študent-profesor v študijskem procesu, za
katerega (kvaliteto) konec koncev gre.
351
Na tej poti pa je do posplošitve daljša in najbrž tv di napornejša pot tista,
ki se ji ni mogoče izogniti. Uredništvo bo z zadovoljstvom sprejelo vsak
prispevek k odpiranju in reševanju teh vprašanj.
Ob sprejemanju fakultetnih statutov se veliko razpravlja o vlogi študentov
pri samoupravljanju na fakultetah. Vsi, ki so doslej o tem razpravljali, so
enotni v stališču, da moramo študentje pri samoupravljanju sodelovati še aktiv-
neje kot doslej. Mnenja pa se razhajajo pri iskanju primernih oblik in načina
sodelovanja. Najpogostejša so naslednja dokazovanja študentskih pravic do so-
delovanja pri upravljanju fakultet:
—	ker opravljajo fakultete dejavnost posebnega družbenega pomena, lahko
sodelujejo pri upravljanju določenih zadev tudi študenti kot zainteresirani
občani (po nekaterih mnenjih pa ZSJ kot zainteresirana organizacija);
—	izvirni nosilec samoupravnih pravic na fakulteti je kolektiv fakultetnih de-
lavčevi tu je mišljeno pedagoško, tehniško in administrativno osebje), ki pa
lahko prenese na študente pravico, da v posameznih samoupravnih organih tudi
odločajo o nekaterih vprašanjih;
—	kot delovni ljudje, ki delajo na fakulteti so študenti člani delovne skup-
nosti fakultete in imajo tako samoupravne pravice.
Zagovorniki prvega stališča se sklicujejo na 9. in 90. člen ustave SFRJ in na
79. člen ustave SRS. Po 90. členu ustave SFRJ »O organizaciji dela in o delitvi
dohodka odločajo v taki delovni organizaciji (tu je mišljena delovna organi-
zacija posebnega družbenega pomena — op. I. K.) samo organi upravljanja,
ki jih volijo člani delovne skupnosti«. Ker po prvem stališču študentje nismo
člani delovne skupnosti, temveč samo zainteresirani občani, ne moremo so-
odločati o organizaciji dela, to pomeni, da ne moremo soodločati o organizaciji
študija. Drugo stališče zagovarja tovariš Jože Goričar v Naših razgledih (NR,
22. 2. 1964), tretje stališče pa zagovarja večina študentov (Sklepi ideološke komi-
sije VI. konference ZŠJ v Novem Sadu).
Družbeno samoupravljanje uvajamo v prepričanju, da je to korak v smeri
k izgraditvi družbe, ki ne bo več temeljila na odtujitvi človeka od produkcijskih
sredstev, na odtujitvi rezultatov dela od proizvajalcev in na odtujitvi človeka
od človeka. Delo naj bo osnova za upravljanje družbenih sredstev.
Tudi tisti, ki oporekajo študentom samoupravne pravice, trdijo, da je študij
delo, zato tega ni potrebno posebej dokazovati.
V ustavi je rečeno: »... Skladno s tem so nedotakljiva podlaga človekovega
položaja in njegove vloge:
družbena lastnina produkcijskih sredstev... ki z odpravo odtujenosti človeka
od produkcijskih sredstev in drugih delovnih pogojev zagotavlja pogoje za
samoupravljanje delovnih ljudi...« Po določilih ustave imajo pravico samo-
upravljanja delovni ljudje. Ustava ne predvideva, da bi lahko imela v delovni
organizaciji samoupravne pravice samo ena skupina delovnih ljudi, ki bi po
svojem preudarku prenašala del teh pravic na drugo skupino delovnih ljudi.
Pri zavračanju samoupravnih pravic študentov se večkrat poudarja, da štu-
denti nismo člani delovnega kolektiva. Predpisi točno definirajo, da so člani
352
kolektiva gospodarske organizacije ali zavoda tisti, ki so z gospodarsko organi-
zacijo ali zavodom v delovnem razmerju. Predpisi tudi definirajo, kaj je delovno
razmerje in po tej definiciji študentje s fakulteto nismo v delovnem razmerju,
torej tudi nismo člani kolektiva fakultete.
Ustava pri zagotavljanju samoupravnih pravic ne govori o članih delovnega
kolektiva, temveč o delovnih ljudeh, o članih delovne skupnosti. Sedaj je stvar
zakonodajalca, da v zakonu natančno določi, kdo je član delovne skupnosti.
Ce bo zakon določal, da imajo samoupravne pravice samo člani delovnega
kolektiva v sedanjem pomenu besede, ali pa, če bo zakon določal, da neka sku-
pina delovnih ljudi, ki delajo v delovni organizaciji (v našem primeru štu-
dentje), niso člani delovne skupnosti in da nimajo samoupravnih pravic, bo tak
zakon protiustaven.
V študijskem procesu imajo bistveno drugačno vlogo učitelji od študentov,
prav tako, kot ima v tem procesu drugačno vlogo tehnično in administrativno
osebje. Razen tega se del pedagoškega osebja ukvarja še z znanstveno razisko-
valnim delom, v katerem pa na poseben način sodelujejo tudi nekateri štu-
denti. Nesmotrno, nesmiselno in celo neenakopravno bi bilo, če bi imeli vsi ti
v upravljanju vsakega področja dela fakultete enako vlogo, enako pravico in
dolžnost. Kolikor mi je znano, se za kaj takega študentje nismo nikoli zavzemali.
Tudi odnosi na različnih fakultetah se med seboj razlikujejo. Gotovo bodo
imeli manjšo vlogo pri upravljanju študentje na fakultetah, kjer predvsem
zaradi objektivnih vzrokov še niso razviti sodobnejši učni procesi in imajo
odnosi med učiteljem in študentom še kaj malo značaj skupnega dela.
Kako zagotoviti v statutu, da bo vloga pri upravljanju posameznih področij
dela fakultete v skladu z vlogo, ki jo imajo posamezne skupine delovnih ljudi
pri delovnem procesu in da hkrati ne bodo kršene z ustavo zagotovljene pravice
nobeni skupini delovnih ljudi na fakulteti? Možna rešitev je, da se v statutu
določi za važnejše samoupravne organe razmerje predstavnikov različnih skupin
delovnih ljudi, to razmerje naj bo seveda v skladu z vlogo, ki jo ti imajo
v delovnem procesu na fakulteti. Tako se lahko upošteva tudi različna vloga
učiteljev in študentov, ki jo navaja tovariš Goričar. Praktičen primer take
rešitve je predlog, ki ga je dal Fakultetni odbor Zveze študentov Filozofske
fakultete za organizacijo svoje fakultete.
Pri uvajanju in razvijanju samoupravljanja pri najrazličnejših delovnih od-
nosih bi bilo nepravilno, če bi skušali v najrazličnejših pogoji uvajati popol-
noma enake samoupravne sheme. Ob natančnem proučevanju specifičnih
delovnih odnosov moramo uvajati originalne rešitve, seveda tako, da ne bodo
kršena temeljna določila nove ustave. Pri razpravah o novih statutih fakultet
pa je bilo doslej premalo širšega in analitičnega proučevanja delovnih odnosov
in predvsem premalo proučevanja možnosti uvajanja sodobnejših učnih pro-
cesov, kjer bo študent še bolj aktivno sodeloval.
353
o razvrednotenju samoupravljanja
Tine Hribar
Vsakokrat, ko teorija začne zaostajati za prakso ali jo zgolj odraža, ne da bi
jasno izpostavljala njene notranje, podpovršinske tendence, nujno zaide v lastna
protislovja, ker je pač mrtev odraz protislovij v praksi, ne pa pokazateljica
realnih možnosti za njihovo preraščanje. Zato takšna teorija zmeraj vzame
obstoječe stanje kot statično in največkrat za merilo vseh časov in krajev.
Ce proglasimo obstoj neke institucije v naši družbi za institucijo, »ki obstaja
v sleherni globalni družbi«,' se nismo pregrešili samo formalno proti vsakršni
dialektiki, saj je po njej vredno vse, kar obstaja, da propade, ampak smo tudi
vsebinsko zamešali odnose v razredni družbi z odnosi v predrazredni in brez-
razredni. Institucije so namreč svojstvo razrednih družb, razrednih družbeno-
ekonomskih formacij in nobene druge. To teoretsko, sicer nam je, če malo
pomislimo, kaj hitro očitno, da na primer fakulteta v predrazredni družbi
ni obstajala in še danes v marsikateri globalni družbi ne obstaja. Globalna
družba je namreč vsaka družba, v kateri so družbeni odnosi docela ali vsaj pre-
težno vase obrnjeni, razvijajoči se znotraj njenih meja, pa naj si bo to družba
bodočnosti, ki bo vključevala vse človeštvo, ali pa predrazredna človeška ple-
menska skupnost.
V razredni družbi se pojavijo institucije, ki so izraz postvarelih odnosov; od-
nosov, ki so se osamosvojili od ljudi in postali nasproti njim samostojni subjekt.
Ljudi, osebnosti upravljajo in usmerjajo, skratka bolj ali manj razosebljajo.
Tudi ljudje, ki v teh institucijah delajo, so le njihovi agenti. Vsakdo je igralec
svoje vloge in čimbolje jo »igra«, tem uspešnejša je njegova kariera, njegov
družbeni položaj (status). Tedaj lahko govorimo, da »fakulteta prenaša znanje,
strokovnost, občo in profesionalno kulturo ter ustrezne družbene norme na ge-
neracije študentov«. Je pa veliko vprašanje, če bi bila tedaj njena poglavitna
funkcija res »vzgojna«, socializacijska (podčrtal T. H.). Razosebljanje in socia-
lizem ne gresta skupaj, zlasti ne, če ju vzamemo statično. Teoretično ju lahko
nekritično združimo samo na račun logične nekoherentnosti in z zamešavanjem
kategorij historičnega materializma s kategorijami meščanske sociologije.
Potem bi seveda lahko študente razglasili hkrati za ljudi, ki so v »kooperacij-
skem odnosu s fakulteto« ter za ljudi »ki so v to institucijo vključeni«, študent
dobi naenkrat to čudežno lastnost, da je lahko istočasno znotraj in zunaj fakul-
' Citirano iz članka Jožeta Goričarja: Samoupravne pravice študentov, Naši razgledi,
stran 66, 22. februarja 1964. Vsi ostali citati so iz istega članka.
354
tete kot institucije in delovne organizacije. Prav tako po tej logiki, ne Öa bi
razložili skrivnost spreobrnjenja, zlahka spreminjamo subjekt v objekt in ob-
jekt v subjekt. Čeprav z vso gotovostjo trdimo, da »vzgojni (socializacijski)
procesi... potekajo... v smeri od učitelja k študentu« (ali je vzgajanje, to je
učinkovanje na zavest, za historičnega materialista ros že dejansko praktično
socializiranje?), torej samo v eno smer, nasproti pasivnemu ali aktivnemu
subjektu, lahko obrnjeno, ne da bi argumentirali, trdimo s prav isto gotovostjo,
da so študentje »aktivni paitnei-ji vzgojnili procesov«, potemtakem subjekti.
V dejanskosti seveda noben odnos in noben proces ni enostranski. Vsak odnos
je izraz medsebojne povezanosti in vsak proces je vzvratno učinkovanje, zlasti
pa med ljudmi. Vzrok nekritičnega sprevračanja subjekta v objekt in obratno
je v tem, da se jemlje kot predmet izobraževanja, oblikovanja, in danes se
študent znotraj fakultete predvsem izobražuje, vzgaja pa vse drugje — zato
tudi ne smemo zamenjavati vzgajanja in izobraževanja — študent kot celosten
človek, ne pa kot nosilec delovne sile, njegova obstoječa in potencialna delovna
sila, kolikor v socializirajoči se družbi seveda še lahko govorimo o delovni
sili. Pri oblikovanju te delovne sile bodočega profesorja, inženirja ali umetnika
aktivno sodelujeta ne glede na kvantitativne in kvalitativne razlike oba: človek-
izobraževalec in človek-študent. Zato je tudi delo obeh priznano za družbeno
koristno, samo da družba nuna toliko sredstev, da bi študentu nudila redno
nagrado za njegovo delo, marveč dobiva za zdaj le nadomestek v obliki šti-
pendije itn. Oba tudi črpata iz občega akomuliranega družbenega bogastva
duhovne produkcije, ki je akomulirana v knjigah, gramofonskih ploščah in
podobno. S pomočjo tega bogastva oblikuje študent svojo delovno silo tudi brez
pomoči učitelja: čim b()ljši je, v tem večji meri. Zato je med njima dejanski
kooperacijski odnos, ne pa podložniški ali pa samo formalen. Pravice in dol-
žnosti so na obeh polih odnosa,vzvratne in medsebojne. Nima en pol samo
pravic, ki bi jih po lastni volji in izboru lahko iz usmiljenja ali zaradi u.speš-
nosti! nekaj odstopal drugemu, kakor nima drugi pol samo dolžnost v odnosu
do prvega.^
Tako študent kot fakultetni učitelj odgovarjata za svoje delo (kategorija uspeš-
nost za socialistično družbo ni najbolj primerna) družbi; ljudem, med katerimi
in za katere živiita. Meril, kolikor tu lahko govorimo o merilih, nimajo v rokah
v odnosu do nižjih plasti in organov samoupravljalcev samo višji organi samo-
upravljalcev, ampak je odnos tudi obraten: odgovornost višjih organov samo-
upravljanja merijo in ocenjujejo tudi samoupravljalci na nižjih organih. Zato
je takšno, ponovno zgolj enosmerno izpeljevanje meril samoupravljanja, kot
je naslednji: »Seveda zadeva družbena odgovornost tudi študente: le-ti odgo-
varjajo predvsem za svoj študijski uspeh. Merila za to odgovornost pa so
v rokah fakultetnih učiteljev, uporabljajo jih ob preizkušanju študentovega
znanja. Merila za učiteljevo odgovornost pa so pri samoupravnih organih fakul-
tete, pri onih univerze kot skupnosti fakultet, kakor tudi pri širši zaintere-
sirani družbeni skupno.sti,« razvrednotenje samoupravljanja, ker bi bilo to
dejansko upravljanje oil zgoraj navzdol in ne neprestana konfrontacija uprav-
ljanja in samoupravljanja na različnih nivojih.
^ Teh misli ne bi napi-ej razvijal, ker sva jih v glavnem s S. Hribarjevo že razvila
v članku: Fakulteta kot delovna organizacija, Naši razgledi, 11. januarja 1964.
35Ö.
Vendar je miselni proces, ki je pripeljal v to prvo zmoto še kar razumljiv.
Dosti manj dojemljiv je preokret od ugotovitve, da je študent vključen v fakul-
teto kot delovno organizacijo do trditve, da študent po izvorni naravi nima
znotraj te delovne organizacije nobenih samoupravnih pravic, marveč da so
te derivativne, »ker jih na študenta prenaša kolektiv fakultetnih delavcev,
ki je edini izvirni nosilec samoupravnih pravic na fakulteti kot delovni orga-
nizaciji. »Ko je bilo še malo prej ugotovljeno, da je študentovo delo na fakulteti
družbeno koristno in da je študent torej družbeno koristen delavec na fakulteti,
je zdaj nenadoma iz tega kroga delavcev pregnan z argumentacijo, da ni
v delovnem razmerju, ki je pravni institut. Spet so izhodišče statični odnosi
in v prvi vrsti instituti razredne družbe; pravo je namreč potrebno v razredni
družbi in v neposredni zvezi z državo. Z odmiranjem države odmira tudi pravo.
Z njim pa tudi delovno razmerje, ki je v tej zvezi kot pravni institut in kolikor
to zares je, pravzaprav mezdno razmerje. V nemezdnem delovnem razmerju je,
kot smo videli, tudi študent.
Kolikor bolj postaja delo fakultetnega učitelja nemezdno delo in to danes
postaja, toliko bolj izgublja značaj politično-ekonomske in pravne kategorije,
toliko bolj se zbližuje z delom študenta, kljub kvalitativnim in kvantitativnim
razlikam. Zbližuje se namreč njun odnos do družbe. Čedalje bolj bosta dobi-
vala in že delno dobivata od družbe materialno in moralno priznanje glede na
njuno dejansko delo, ne pa z ozirom na kakršnekoli privilegije ali hierarhijske
lestvice. Pot do tega odnosa je edino samourpavljanje, toda ne razvrednoteno.
»Samoupravne pravice študentov« minus
enakopravno odločanje
Kirn Andrej
(Prispevek k članku tov. Joža Goričarja v Naših razgledih, dne 22. 2. 1964.)
Na kratko povzemimo glavne misli iz članka tov. Goričarja:
a)	»fakulteta je del vzgojne institucije, ki obstaja v sleherni globalni družbi...«
b)	»poglavitna funkcija fakultete je tedaj vzgojna socializacijska: fakulteta pri-
naša znanje, strokovnost, občo in profesionalno kulturo ter ustrezne družbene
norme na generacijo študentov.«
c)	delo obeh aktivnih partnerjev »je ne samo družbeno koristno, marveč je
za družbo celo nujno in neobhodno potrebno«.
d)	»kljub temu vendarle ne gre enačiti družbenega položaja obeh poglavitnih
partnerjev pedagoškega procesa, ki poteka na fakulteti.«
356
e)	fakulteta je delovna organizacija: »samoupravne pravice na njej gredo samo
tistemu, ki so v delovnem razmerju pri fakulteti, to je fakultetnim učiteljem
in pa pomožnemu in administrativnemu osebju.«
f)	za študente ostane: kar najširša udeležba v celotnem kompleksu samouprav-
ljanja na fakulteti. »Pravica odločanja pa gre, kakor smo že rekli, samo članom
fakultete kot delovne organizacije, oziroma njihovim samoupravnim organom.«
g)	skrita rezerva: »seveda lahko fakulteta prenese na študente pravico, da
v posameznih samoupravnih organih tudi odločajo o nekaterih vprašanjih, kot
npr.: »študijski načrti in programi, študijski uspehi, materialni položaj štu-
dentov in podobni problemi«.
Osnovni kriterij za enakopravno odločanje je torej delovno razmerje za tov.
Goričarja. Ustavimo se pri tem. V ustavi kot vemo je res zapisano, da edino
na osnovi dela človek uživa ves družbeni in materialni položaj, vendar iz tega
še ni mogoče zaključiti, da kdor ni v delovnem razmerju, za njega ne velja
sedem poglavitnih točk pravic in dolžnosti (člen 34 ustave SFRJ) občanov do
družbenega samoupravljanja, ki je nedotakljiva. Sprejeti gornje kriterije bi
ravno pomenilo odrekati velikemu številu občanov to temeljno nedotakljivo
pravico. Toda tovariš Goričar je do tega kriterija prišel:
a)	ker misli prvič, da je načelu samoupravljanja zadoščeno, če izmenjaš mnenje,
daješ pobudo sploh »najširša udeležba«, samo drugi pa bodo odločili po svojem
najboljšem preudarku, tebi pa se bodo zahvalili za konstruktivno sodelovanje
z mnenji in pobudami. Kako se takšne pravice kot »splošne udeležbe«, dajanje
pobud itd. v çraksi obnesejo, že vemo, in tovariš Goričar nas ne bo premotil
z njimi;
b)	ker v vzgojnem procesu v začetku vidi le prenašanje znanja, strokovnost,
občo in profesionalno kulturo. Kmalu za tem se izkaže, da vendar vidi nekaj
več, ker ugotavlja, da je delo študentov vendar delo in to celo družbeno po-
trebno in nujno delo, a takoj na to sledi umik: ne smemo izenačiti delo obeh
partnerjev v tem procesu. Težave mu torej dela. specifična narava dela kot
prenašanja znanja. Bori se z identiteto obojestranskega dela in z njeno istočasno
razliko. Poudarja tisto razliko, ki v tem sporu ni bistvena in prikriva tisto
identiteto, ki je bitna (nikar naj seveda tovariš Goričar ne misli, da mu očitam
s terminom »prenašanje« statično pojmovanje vzgojnega procesa, niti najmanj,
saj tovariš Goričar sam velikodušno priznava obojestransko aktivnost part-
nerjev, ne priznava pa aktivno odločanje).
Od Marxa sem je znano, da se delovna sila v kapitalističnih produkcijskih
odnosih določa s količino družbenega povprečnega delovnega časa, ki je bil
potreben za proizvodnjo določene količine življenjskih potrebščin za določeno
vrsto delovne sile. Tovariš Goričar nadalje prav tako dobro ve, da je Marx
razlikoval enostavno in multiplicirano delo in da je takšno multiplicirano delo
kot subjektivna sposobnost nakopičeno ravno pri tistih, na .katere se po Gori-
čar j evih besedah prenaša znanje, strokovnost ter obča in profesionalna kultura.
Pri nas se gornje kategorije res ukinjajo, toda hkrati pa nastaja tisti proces,
ki ga je nakazal Marx, da potrošnjo ne bo več določala količina, minimum
družbeno potrebnega delovnega časa, temveč bo družba sama določala družbeno
potrebni delovni čas, ki ga je namenila za določeno vrsto proizvodnje. Dejstvo
357
je, da družba nima na razpolago neskončno časa, da bi v določenem času za-
dostila določene potrebe. Vzgojni proces torej ni samo vzgojni, ampak se v njem
zrcali del splošnega družbeno potrebnega delovnega časa, ki je nujno potreben
za določen način produkcije in reprodukcije, za določen način izmenjave mate-
rije med človekom in prirodo. Tovarišu Goričarju se zdi nerodno in absurdno
poudarjati aktivnost obeh partnerjev v vzgojnem procesu, tako se mi zdi ne-
rodno in absurdno ponavljati te preproste resnice, vendar me nekoliko tolaži,
da človekova zgodovinska praksa ravno kaže, da so se najbolj lomila kopja
okoli prepostih resnic. Gornja nujnost vzgojnega procesa, se vedno bolj vklju-
čuje v tisto predpostavko bodoče, nastajajoč-e družbe, kjer bo svobodni razvoj
proizvajalnih sil sam predpostavka družbe in tvori njeno reprodukcijo (Karel
Marx: Grudrisse der Kritik der politischen Ökonomie). Ta proces je že tu
prisoten in ga ni treba potiskati nekam v bodočnost. Slaba je bodočnost brez
sedajnosti in hvala lepa zanjo. Kot je Marx zapisal, da komunizem ni noben
cilj, ampak stvarno gibanje, keterega predpostavke izhajajo iz današnjih živ-
ljenjskih pogojev, tako te besede veljajo tudi za naše samoupravljanje. Tovariš
Goričar samo po črki poudarja potrebnost in nujnost vzgojnega procesa ne pa
po duhu, ker se vidi, da tej nujnosti in tendenci današnjega sveta pripisuje le
nekakšen pedagoški, prosvetljenski značaj. Gotovo pozna Marxove besede, da
je od vsega začetka laž: ena baza za znanost, druga za industrijo in fakulteto
poleg »obče in profesonalne kulture« kot pravi Goričar posreduje tudi znanost,
strokovnost itd.
Tovariš Goričar, in njemu podobni, eno.stavno prevzemajo in branijo tradicio-
nalno ustaljeno pojmovanje delovnega razmerja ne da bi težili za horizontom,
ki to razmerje in njegovo razliko, negativnost ukinja. Nič še ni i?ečeno, če tak-
šno pojmovanje obstaja, da se ne bi smeli boriti za drugega. Na kratko pove-
dano: treba je ponovno razmisliti, kaj pojmujemo pod delovnim razmerjem in
ali mogoče z ozkim pojmovanjem ne postavljamo meje njegovega ukinjanja.
Zgodovinska tendenca je, ob današnjem načinu proizvodnje, da se vsaj visoko-
šolski študij začne tretirati kot družbeno potrebni delovni čas in je torej status
študenta izrečen z delavcem. Pri članku tovariša Goričarja se mi osnovna na-
paka zdi naslednja: da ne priznava študentom, da bi jih lahko tretirali, da so
v delovnem razmerju, drugo o čemer pa lahko nadalje diskutiramo, ko smo
zavrgli gornjo tezo pa je, kje naj študenti enakopravno odločajo: ali na fakul-
teti ali v tistih skupnostih, ki jih štipendira. S tem pa se nazadnje postavi
vprašanje samih materialnih pogojev študija in koliko je sploh še na mestu
kategorijo štipendije, pa ne samo kategorijo, ker namreč nič ni lažjega kot
dosedanjo štipendijo imenovati dohodek, temveč se morajo spremeniti sami
odnosi, obveznosti in odločanje.
358
Ocene in poročila
KNJIŽEVNI TEORETIK ERNST FISCHER
Franc Zadravec
Čeprav spada že ves čas po vojni med pomembnejše marksistične književne teoretike,
smo pri nas komajda kje omenjali ime Ernsta Fischerja, po rodu Avstrijca. Thomas
Mann je nekoč zapisal, da je našel v njegovih esejih in razpravah v najlepšem
pomenu optimistično zavzetost in jamstvo za poslanstvo umetnosti in tenak in močan,
s pristnim človeškim čustvom razgibani in ogreti razum. Atributi, ki jih je uporabil
ta veliki umetnik, jamčijo, da Fischerjeve analize umetnosti in njegova teoretska
misel nimajo svojih podlag samo v njegovem filozofskem nazoru, ampak tudi in še
zlasti v estetski občutljivosti za avtentični umetniški izraz in za umetniško resnico.
Fischer ni samo filozof, ampak je tudi književnik in izredno muzičen človek. Zato
seveda ni slučaj, da humanističnih vrednot ne odkriva samo pri Gorkem, ampak nič
manj tudi pri Kafki in da ne polemizira samo zoper alienacijo buržoazne estetike,
ampak tudi z deformiranimi pogledi na umetnost na vzhodu oziroma pri nekaterih
marksistih.
Hojen v avstrijski oficirski družini letii 1899, se je Fischer sredi dvajsetih let pri-
družil delavskemu boju, študiral vmes filozofijo, delal v redakciji dunajske Arbeiter-
Zeitung (1927—1934) in postal iniciator opozicije v socialnodemokratski stranki.
V	februarskih bojih 1934 je postal član KP Avstrije in kmalu tudi član CK. Ze leta
1920 je izdal prvo pesniško zbirko, po drugi svetovni vojni še dve, leta 1931 dramo
Lenin in po drugi vojni dramo Veliko izdajstvo. Z načelnimi razpravami o književ-
nosti (Književnost in stvarnost, O mistifikaciji resničnost itn.) sodeluje že dober
čas v reviji Sinn und Form vzhodnoberlinske akademije. Izdal je že vrsto političnih,
zgodovinskih in umetnostnoteoretskih knjig, kot so Avstrija 1848, Svobcxia in oseb-
nost. Umetnost in človeštvo, Pesništvo in razlaga, O nujnosti umetnosti in Od Grill-
pazerja do Kafke (Sest lit, esejev).
V	kratki informaciji o Fischerju nas zanimajo zlasti tri vprašanja: kakšen pomen
pripisuje umetnosti, kako se bojuje proti alienaciji, zlasti v območju knjževnosti,
in končno, kako uporablja svoja teoretska stališča pri analizah književnikov in nji-
hovega dela.
O nujnosti umetnosti
Umetnost je po Fischerju nepogrešljivo sredstvo, ki spaja posameznika s skup-
nostjo, ga brezkončno podružbi in mu omogoči, da se udeležuje doživetij, izkušenj
in idej vsega človeškega rodu. Umetnost ustvarja humanistično in revolucionarno
sliko človeštva na vseh stopnjah njegovega razvoja. Zaradi teh njenih lastnosti
smatra Fischer za svojo osrednjo dolžnost, braniti umetnost pred mistiki, ki bolj
cenijo neartikulirano jecljanje kakor artikulirani jezik in bolj masko fetiša, kakor
človeški obraz. Tej nalogi posveča vsa svoja razmišljana o umetnosti, zlasti o knji-
ževnosti, svoje literarnozgodovinske eseje in umctnostnonazorske polemike.
359
Kot književnik je Fišer prepričan, da je imela in ima umetnost poleg tega, da je
slika izraz in odraz stvarnosti in vsebuje prosvetiteljsko spoznavno tendenco, tudi
še »magični« element in da bi brez njega prenehala biti umetnost. »V vseh razvojnih
oblikah, v svojem dostojanstvu in komedijanstvu, ko pregovarja, roti in pretirava,
blazni ali pa je razumna, ko uprizarja stvarnost in ko jo fantastično osvetljuje,
vselej je umetnost malo tudi čarovnija. Nujna je, ker pripravlja človeka spoznavati
in spreminjati svet, nujna pa je tudi zaradi svoje imenentne čarovnije.« Umetnik pa
zato še ni izpostavljenec in pooblaščenec nekih iracionalnih sil, še vedno je zgolj in
samo družbeni človek, ki razpolaga ob intenzivnih doživetjih in spoznanjih tudi še
s posebno razvito izrazno močjo.
V knjigi O nujnosti umetnosti razpravlja Fischer o genezi umetnosti in spremlja
njen razvoj od njenih začetkov do današnjih dni. V tem razvojnem loku umetnosti
ugotavlja v njej magične elemente mnogo prej, kakor pa težnjo, da izrazi človek v
njej svoje estetske potrebe. Z umetnostno magijo je človek premagoval moči narave
in drugih sil, ki so obdajale posameznika in skupino. Fischer naglaša tudi kolektivni
značaj zgodnje umetnosti, ki ga ta ni več nikoli v celoti zavrgla. Dalje razpravlja
o tem, kako antična umetnost reflektira družbeno razslojenost v obliki mitov in kako
se je ob nadaljnjih premikih družbenih plasti pojavil že v antiki tudi močan subjek-
tivizem. Toda ta subjektivizem je bil hkrati tudi splošno človeško doživetje; izražal
je namreč skupno doživetje osamljene, ranjene, odbite osebnosti, ki se je prav po
umetno.sti vračala nazaj v kolektiv (Sappho). V tem subjektivizmu se je »novi jaz
vzdignil iz starega mi, posamezen glas, posamezna duša se je izločila iz kora. Ali
prvine iz tega kora zvenijo v njej dalje, živijo naprej v vsaki individualnosti.
Korsko, kolektivno, družbeno se je subjektiviziralo v jazu; družbeno je in ostane
bistvena vsebina umetnosti.«
Tudi najsubjektivnejši umetnik je družbeni pooblaščenec. Družba ga je potrebovala
in ga potrebuje kot veličastnega čarodeja, čigar strast ni usmerjena samo na to,
da uprizarja stvarnost, ampak v veliko večji meri na to, da hoče nanjo ustvarjalno
vplivati.
Kapitalistični družbeni odnosi so postavili umetnika v nezavidljiv položaj. Kapita-
lizem je napravil iz umetnika »svobodnega« umetnika, »svobodno« osebnost, svo-
bodno do absurda, do najbolj mrzle osamitve. Umetnost je postala pol romantičen
pol komercialni opravek; postala je blago, umetnik pa privatni proizvajalec. Toda
individualistična razkosanost družbe je vendarle ugodno vplivala na razmah umet-
nosti in kakor zveni absurdno, je kapitalizem umetnost vendarle do neke mere
pospeševal. Umetnik namreč v svoji osamitvi ni bil več odvisen od stilnega naroč-
nika. Odtod pestri individualni stili, izrazne potrebe in nianse posameznikov, do
kraja razvite možnosti osebnega izražanja.
Odbiti umetnik je razen tega prešel tudi v romantični protest. Pojavili so se novi
veliki motivi v literaturi — zgubljene iluzije, osamljenost, ledeni občutek groze in
drugi — ki poslej niso več izginili iz evropske književnosti in so se z naraščanjem
alienacije tudi sami razraščali in zasedli razmeroma veliko območje literature. Ro-
mantika je razvila mnogo prvin sedanjih modernizmov. Ze od romantike sem, doka-
zuje Fischer, se umetnost vedno manj obrača na celovit kolektiv, na kolektivni
»mi« in je vedno bolj tveganost In obup. Bolj je naraščala popredmetenost človeške
družbe, bolj je umetnik izgubljal vero v človeka, v razum, v humanost in možnost
sprememb. In njegova umetnost je postajala vsebolj tudi mistifikacija resničnosti,
namesto da bi jo prosvetljujoče uprizarjala in izpovedovala. S svojo teorijo, kako
romantizirati svet, je anticipiral Novalis bistvene kategorije sodobnih modernizmov.
Takole pripoveduje med drugim. »S tem, da dam skupnemu višji smisel, navadnemu
skrivnostni videz, znanemu dostojanstvo neznanega, končnemu videz brezkončnceti
— romantiziram svet.« Tej deformaciji stvarnosti ustreza tudi njegovo umetnostno
načelo: »Pripoved brez zveze, vendar z asociacijami, kot sanje; pesmi — samo lepo-
zveneče in polne lepih besed — vendar tudi brez slehernega smisla in zveze —
kvečjemu naj bodo razumljive posamezne kitice — biti morajo samo kosi iz naj-
različnejših stvari.« Občutek, da je svet razbit, občutek, da si primoran živeti v tem
razkosanem svetu, dalje beg iz stvarnosti v brezvezne in nesmiselne asociacije kot
360
v nekakšno slutnjo mistične resničnosti, — vse to, kar je prva proklamirala roman-
tika, je v poznomeščanskem svetu postalo osnovno načelo umetnosti.
Sintezo med jazom in kolektivom so romantiki iskali v ljudski pesmi. Mislili so,
da je le-ta izraz kolektiva, ki so ga mistificirali. Toda prezrli so, da ljudska pesem
ni izraz »narodne duše«, ampak izraz različno nadarjenih individualnosti, posamez-
nikov.
Revolta proti razkosani družbi in osamitvi umetnika je rodila tudi metodo kritičnega
realizma in teorjo larpurlartizma. Ko govori npr. Baudelaire o svojem »studu do
stvarnosti« in o umiku v larpurlartizem, hkrati pa lahko vidimo povsod po njegovi
poeziji željo, da vsaj z lepoto vznemiri buržuja, se v tej dilemi odkriva poseben
zakon; na eni strani umetnik odklanja, da bi produciral za meščanskega kupca, na
drugi strani pa je njegovo delo vendarle produkcija za literarni »trg kot objektivno
instanco.« Marxovemu opozorilu na stavek nacionalnih ekonomistov »produkcija
zaradi produkcije« ustrezata po Fischerju tudi stavka »znanost zaradi znanosti« in
»umetnost zaradi umetnosti«. V ozadju vseh teh formul stoji trg. Zato je bila formula
umetnost zaradi umetnosti pač samo iluzorni poskus umetnikov, da se na lastno
pest iztrgajo iz meščanskega sveta, ko so morali soglašati z njegovim temeljnim
načelom: produkcija zaradi produkcije.
Ko raziskuje čustvene in filozofske podlage naturalizma in simbolizma, naglaša,
kako sta oba stila vztrajala pri fragmentarnem, razkosanem, enostranskem, z eno
besedo, necelovitem stilu, in kako sta poskušala odkriti za stvarmi in onstran druž-
bene stvarnosti neko skrivnostno totalnost in smisel človeške bitnosti. Impresionisti
so v tej razkosanosti in odtujitvi proglasili svet za osebno senzacijo, doživetje,
čiDveka pa reducirali na »bleščeč kaos-'-' (Cézanne). Tako so zašli v popoln subjek-
tivizem. S to oceno pa Fischer nikakor ne želi zmanjševati njihovih estetskih
kvalitet.
Človek dvajsetega stoletja je postal stvar med stvarmi. In bolj pasivno se je vdajal
občutku, da ga stvari premagujejo, bolj se je v umetnosti obračal navznoter in
v notranje konflikte. Nastala je moderna psihologistična literatura. Namesto ori-
ginalnih individualnosti dobivamo vedno več nedoločnih tipov — očeta nasploh, sina
."nasploh in podobno. In Franz Kafka je lahko naslovil roman z zaimkom On, in ga
izbral tudi za edino ime junaka. Poleg dekadence v širokem smislu besede, nihilizma,
freudizma in drugih psihologističnih in mističnih teorij o človeški bitnosti in vzpo-
redno z njimi teče v našem stoletju tudi dehumanizacija umetnosti kot posledica
vse večje alineacije in družbene razkosanosti. Pojavljata se strah in skrajna osam-
ljenost, ki vodita v beg iz družbe, k eksistencialni filozofiji in k mistifikaciji stvar-
nosti. V tej smeri pa umetnost izgublja svoj nujnostni imperativ, zlasti še, ker jo
hočejo nekateri v celoti zamitizirati, zabiologizirati in premakniti z njo na površje
neke prahistorične praelemente človeške bitnosti, »čistega«, »golega«, »večnega
človeka«, človeka brez vse zgodovinske »navlake«.
Boj proti alienaciji in mistifikaciji stvarnosti
Ost svoje polemike usmerja Fischer na tiste literarne pojave in teorije v zahodni
književnosti, ki vidijo v alineaciji najvišji smisel umetnosti, njen najpopolnejši
»realizem«. Ker je reintegracijska ideja najvažnejša prvina Fischerjeve teoretske
akcije, omejujemo informacijo predvsem nanjo. S tega izhodišča razpravlja Fischer
tudi o mnogih drugih vprašanjih umetnosti, zlasti tudi o korelaciji vsebine in
forme.
V zahodni literaturi se kaj nagosto uveljavlja filozofija temnega bivanjskega strahu,
stališče, da je posameznik brez moči, vržen v nesmiselni svet, ki ni pregleden.
2e desetletja se prezirljivo norčujejo iz napredka in razuma. Ker se je človeška
bitnost močno popredmetila, se vedno bolj mogočen občutek, da stojiš v nerazum-
ljivem svetu, meša z občutkom, da je sodobna družba nepregledna. Ta občutek pa
poglablja odtujitev in beg pred stvarnostjo in povzroča mistifikacije tako v znanosti
kakor v umetnosti. V tej kaotični nejasnosti se kajpada logično pojavlja tudi slutnja,
361
da je »jaz-« izpostavljen absurdnim eksplozijam notranjih temnih sil, izpostavljen
temnemu spodnjemu svetu (freudizem), kar vse še bolj odtujuje človeka samemu
sebi. Na teh podlagah se ix>raja fatalistično razpoloženje tako imenovane evropske
»izgubljene gerenacije«, evropskega »outsiderja«, ki beži v mitos, v religijo, v skriv-
nostna razodetja, pri čemer hoče tistim, ki se odkrito bojujejo za družbeno pre-
obrazbo, zlasti pa .samemu sebi dokazati, da so vsi, ki jih je »oslepila« aktualnost,
stvarnost, površneži, on sam pa je »globok«, »večen« človek.
Ta strahotni beg v mitos razkriva med mnogimi tudi knjiga Günterja Blökerja: Die
neuen Wirklichkeiten (Nove resničnosti). Tukaj lahko beremo med drugim. »Organ
za to, kar se dogaja, je ohromel; ne tisto, kar se dogaja, ampak tisto, kar je, nas
pretresa v globinah. Književnost dejanja zamenjuje književnost bitnosti. Events have
lost their interests for people. People are interested for existence.« Moderni knji-
ževnik je »mag, medicinec in tvorec mitov«. Govoriti mora »jezik kompletnega, pra-
vega realizma, ki obsega vso resničnost, ne kakor tisti šolski realizem, ki zamenjuje
»realno«, otipljivo površino stvari s stvarmi samimi...« Ustvariti je treba mitično
zavest in arhaično sedanjost, mit je treba doživeti in živeti. To je razvojna stopnja
»zrelega človeka-i-". Zreli človek pa »se izloči iz utesnjenosti resničnosti, ki ji je
deformiral namen in se povleče v samoten dialog, v eksistencialni dialog, ki ga
poveže onstran vseh koristi in ideologij s tajno sveta..In kaj je pravzaprav vsa
ta nova resničnost, ta arhaičnost, ta mit, ki ga je treba živeti, kaj tajna sveta?
Blöker kajpada ni v zadregi z odgovorom: »Vse to je silno šepetanje, pravzdihovanje,
elementarno jecljanje, v katerem se razodeva tisto pravo človeško, človeško iz dobe,
ko človek še ni bil dobil svoje oblike,« — torej božansko, mistično ali pa usoda.
Da, to naj bi bilo tisto novo področje, ki hoče umetnosti vrniti njen edini razlog in
smisel! Nekateri razpravljajo o »ocenaskih občutjih«, izpovedujejo, kako jim njihov
jaz prekipeva v vesoljstvo in kako jih nepretrgoma omamlja neskočnost, nekakšen
daljni mit. Vračajo se v golo, čisto, prvotno bitnost, v »čisto jazovo usodo« in zahte-
vajo izgon literature iz sveta dejanj. In kaj je ta mistična bitnost? To je pač »člo-
veško iz dobe, ko človek še ni bil dobil svoje oblike«. Po teh teorijah in po taki
književnosti postaja absolutni predmet književnosti predvsem biološka usoda člo-
veka, edina vsebina človekova pot od rojstva do smrti, razmnoževalno veselje in
sila umiranja. In to je tisti celotni realizem, ki ga hočejo in ki ima za cilj odmik in
mistifikacijo stvarnosti. S tem ko hočejo, naj ostane v književnosti zgolj »pračlo-
veško«, »arhaično«, »eksistencialno«, »čista substanca človeka« in ker pri tem zavestno
pozabljajo, da človek nikakor ni samo to, kar čustvuje, misli in sluti, ampak je
predvsem to, kar dela in s čimer se družbeno določa, izločujejo ti teoretiki in knji-
ževniki iz umetnosti njeno bistveno kategorijo. Odmik od družbenega pa pomeni
za umetnost vselej obubožanje. In če vemo, da »mit« ni nikakršno kozmično raz-
odetje, ampak odsev družbene zavesti, tedaj prinaša vsa ta velika in strastna vojna
za »vrnitev k mitu« pošastno redukcijo človeka in vodi s svojo željo po prastarem
prelogičnem in prehistoričnem v rebarbarizacijo bitnosti in umetnosti.
Ker pa iz človeka nikakor ni mogoče izgnati hrepenenja po skupnosti, mu obljub-
ljajo kozmični kolektiv. Socialno eksistenco ponarejajo v kozmično eksistenco, druž-
beno prečarajo v mitično, v nekaj, kar biva večno in je nespremenljivo. Ne v družbi,
v kozmosu je človekova domovina. Tako postaja nauk o »čisti« bitnosti religija za
take, ki niso več pripravljeni priznavati neke cerkvene dogmatike.
Nasproti temu sistemu iracionalizma, ki poskuša dobiti oblast nad sodobno moderno
književnostjo na zahodu, postavlja Fischer razum in zavest, proti nespoznatnosti
stvari in družbe postavlja zgodovinsko vednost o družbenem procesu in o človeku
v njem. Analitsko ugotavlja, da je »neprimerno lažje dezertirati iz družbe, otresti
odgovornost s sebe, se potepati po »brezčasni bitnosti«, uganjati mitične maškerade,
kakor pa odkrivati družbeno problematiko, osvobajati človeka od odtujenosti in osvet-
ljevati zatemnjene zveze v družbi«. Zato se v tem boju proti mistifikaciji stvarnosti
ponovno vrača k svoji »definiciji« funkcije umetnosti, k nujnosti, da umetnost mora
osvetljevati družbo tako, da »se človek v njej znajde, da jo, odtujeno lahko pregleda
v njenem razvoju in se opogumi, spreminjati njeno podobo. Naloga kniževnosti je,
da razruši mistifikacijo, da omogoči doživljati in spoznavati stvarnost v vseh dimen-
362
zijah, v vRoj njpni polnosti, zlasti pa naj ne zatajuje sposobnosti, da je družbo mogoče
z razumom in dejanjem sprerneniti.«
Fischer poUïmizira tudi s šefom De Gaullove kulturne pror)agandc, s t>isateljem
Andréjem Malrauxem, z njegovima tezama: »Ce hoče umetnost zopet zaživeti, nam
ne sme vsiljevati kulturne ideje, ker mora biti v njej vse humanistično à priori
izključeno... Humanistična umetnost je bila nakit za kulturo, na kateri je rasla.
Ko pa so jo pojavila nehumanistična umetnost, so se umetniki povezovali toliko tes-
neje, čimbolj se je uveljavljala njihova ločitev od kulture in družbe njihovega časa.«
Fischer ta stališča zavrača, saj je razvidno, da Malraux z očitnim zadovoljstvom
propagira odtujitev umetnika in dehumanizacijo umetnosti. S takimi motivacijami,
kakor jih je razvil Malraux, se povezuje tudi motiv bega iz katiistrofalno občutene
družbe, beg v neko stanje, ki naj velja kot »čista« in »gola bitnost«. Noben razumen
človek pa ne more pristati na literaturo, ki opisuje predvsem barbarične instinkte,
mistiko, sex, kozmične sprehode in kolektive, umore, mamila in strah, zakaj človek
ni zgolj klobčič instinktov, nagonov in sanjarij. Umetnost je potrebna človeku za
dopolnitev, razširitev in izpopolnjevanje samega sebe.
Umetnost tudi ni samo odsev, ampak je udeležba, je izbor nečesa proti nečemu.
Brez strastne udeležbe na stvarnosti, ki jo umetnik uprizarja ali pa izpoveduje, ni
resnične umetnosti. Pojem »odsev« te udeležbe še zdaleč ne izraža v vsej njeni globini.
Temu pojmu se sicer ni mogoče odpovedati saj priznavamo z njim objektivno eksi-
stenco vnanjega sveta. Po njem umetnost tudi ni neka poljubna subjektivna stvar,
ki ustreza stvarnosti. Značilno za umetniški odnos je, da se umetnik staplja s stvar-
nostjo. Pri tem soočenju z njo i)riznava tudi »vrstni red resničnega«. Izbirati mora.
V	tem izboru pa se pojavlja njegovo stališče do stvarnosti. Tam, kjer umetnik zavrže
človeški obraz in ljubi predvsem mit, preobraža umetnost v neko sakralnost, v mi-
tično opravilo in refleks kozmičnih zakonov, tam je družbeni človek jiotisnjen ob
stran. PMscher odklanja literarna dejanja, ki zavestno slonijo na odtujitvi in ki po-
pačijo človeka v nekak kozmični dogodek.
V	boju proti zavestni alineaciji v umetnosti je zanimiva tudi njegova študija Razum in
vizija, v kateri razpravlja o slikarskih metamorfozah španskega slikarja Francisca
Goye. Posebej se ustavi ob njegovem Velikanu iz vojnega cikla, ob vojni pošast-
nosti. Ob tem ciklu polemizira z meščansko umetnostno kritiko, v kateri prevladuje
tendenca, zatemniti zavestnega Goyo z nezavestnim, umetnika, ki je prepričan v silo
razuma, nadomestiti s slikarjem, ki ga je premagala moč vizije, prosvetitelja zame-
njati s človekom, ki sanja ob belem dnevu, z romantikom in zlasti še s surrealistom.
Ficsher dokazuje, da vladata v Goyevem slikarstvu oba elementa v protislovjih in
sintezi. Nihče namreč ne more s prosvetljenskim nasmehom odpraviti moči vizije,
intuitivnega, demoničnega, izvirajočega iz temnih globin nezavesti; ravno tako pa ni
objektivno prezreti, kako odločno si je Goya vselej prizadeval spraviti svoje zapre-
paščujoče sanje v oblast zavesti. In zato ob njegovem Velikanu ne vstaja samo
vprašanje: Kaj hoče pošast? — ampak tudi vprašanje: Kaj hoče človeštvo?
Studija o Goyi priča, kako Fischer kot estet obvlada tcwetska vprašanja slikiirske
tehnike in kako je doma v področju barvne govorice. Toda tudi tukaj ga zanima
v prvi vrsti smisel slikarstva, človeško bistvo in človeški namen slikarjevih akcentov.
Zanima ga, kakšen človek, kakšen karakter tiči za sliko in kakšnega človeka ijostulira
njegova slika.
Franz Kafka
V	nasprotju s tistimi, ki proglašajo Kafko za mističnega nihilista, ga slavijo ali pa
zavračajo kot zaklinjevalca neresničnega in iracionalnega, ga šteje Fischer predvsem
za fantastičnega satirika, ki je črpal snov za svoje vizije v propadajoči in birokratski
habsburški državi. Kafka mu je poet, ki je znal v detajlu odkriti katastrofalno
povezanost z dogajanjem v času.
Pri Kafki ga najprej zanima konflikt med genialnostjo in telesno šibkostjo, zlasti
pa odnos do umetniškega dela in poklica. Literarnozgodovinska dokumentacija, zlasti
363
korespondenca, mu odkriva življenjski heroizem človeka, ki se je bil pripravljen
razbiti, če bi iz njegovih razbitin vstala umetnina. S tem pristopom h Kafki hoče
Fischer naglasiti, kako ima pred seboj resnega umetnika, etičnega ustvarjalca,
»velikega pesnika«, čigar delo se uvršča v »svetovno literaturo«, ne pa nekakšnega
slabokrvnega in namernega buržoaznega nihilista.
Drugo vprašanje, ki ga preizkuša na Kafki, je pesnikov odnos do stvarnosti in do
katere stvarnosti. Pri tem ugotavlja, da je bil Kafka poet, ki je imel izredno tenko-
čuten posluh za tisto družbeno negativno, ki je ustrezalo tudi njegovi lastni situaciji
v družbi. Osrednje njegovo doživetje v tej situaciji je bila alieniranost. Kafka se je
čutil tujca v družini, veri, narodnosti in v državi. Kot tujec navzven se je ukrivil
nazaj vase. Kot tujec in kot permanentni begunec tudi nikoli ni mogel zbežati iz
družine, kjer ga je teroriziral oče. Svoj spor z očetom je Kafka posplošil v širši,
družbeni spor. Zasovražil je maske mogočnežev in zlasti še očeta, ki je vsadil vanj
zavest krivde s talno ironijo, zlobnim nasmehom in zmerjanjem. Dalje je bil to
veliki spor med mentaliteto drobnoburžoaznega dobička in med stremljenjem po
duhovnih kvalitetah. Največja pesnikova tragika pa je bila v tem, da ni mogel pre-
kiniti z drobnoburžoazno eksistenco, ki jo je tako sovražil. V romanu Sodba gleda
očeta še vedno kot gospodarja sveta, v Procesu pa pride celo do dvoma, ali nima
oče vendarle prav in je sin »mrčes«, do dvoma, ki ga naposled uprizarja z vso surovo
stvarnostjo v noveli Preobrazba.
Na družinskega odtujenca je pošastno učinkovala tudi Praga. Nemška manjšina
je imela v njej oblast. Iz tega nesorazmerja je vstajal v njem občutek, da so stvari
močnejše kot ljudje, se pravi občutek družbene odtujenosti. Med židovsko družino,
nemškim jezikom in češkim ljudstvom se je začutil v mestu, ki ga je stražila nemška
birokracija in žandarmerija, kot tujec v deželi nikogar. Birokracija je tiščala ljudi
k tlom, kar je ustvarilo odtujenost med ljudstvom in državo. Za birokrata je človek
bil in je akt; zanj obstajajo samo še odnosi med stvarmi, ne več tudi med ljudmi.
Oseba ni več važna, važen je »slučaj«, »interes stvari«, važna je »stvar«. Vsa ta
praznota je našla v Kafki zvestega opisovalca. Izredno prodorno opisuje to deper-
sonalizacijo človeka, razvrednotenje dostojanstva, ves tisti proces, s katerim je habs-
burška država človeka razkrajala in mehanizirala. V Procesu je tako stanje odnosov
opisano samo navidez sanjsko fantastično, v resnici pa zgoščeno realistično. Po
Fischerjevem mnenju Kafkova domišljija ni dodala tej fantastično pošastni stvarnosti
ničesar. »Kar je Kafka odkril kot literarno temo, je bila avstrijska birokracija. V
satirični spačeni obliki od nekdaj je možno prepoznati poteze kasnejših birokratskih
nasilnih aparatov. Sanje iz strahu so obvladovale vsakdanjost. Sodni dvor v Procesu,
grofovski uradnik v Gradu, kombinacija pritajene sile in vidno izstopajoče samovolje
in nizkotnosti, nepribližljivo veliki in slabo plačani, korumpirani uradniki, — vse
to je iz fantastične satire postalo pošastna resničnost. V birokratski, podložnikom
odtujeni habsburški monarhiji se je splošna odtujenost bolj izostrila, kakor kjerkoli
drugod. Negativno, ki ga je občutljivi Kafka tako silovito povzel iz družine, rojstnega
mesta, iz monarhije, iz individualnega in družbenega položaja, to negativno je postalo
po drugi svetovni vojni temeljno doživetje kapitalističnega sveta. Kar sta opisovala
Kafka in Musil, je bilo potemtakem mnogo več, kakor samo avstrijska tragikomedija.
V propasti habsburške države se je dalo prepoznati menetekel.«
Posebno pozornost posveča Fischer tudi momentom, ki dokazujejo, kako pozorno
je Kafka opazoval delavčevo odtujevanje samemu sebi, človeka, ki postaja ob stroju
tudi sam predmet in stroj. Opazoval je tudi, kako se človek lahko razdružbi s tem,
da ne more več vplivati v ogromnih aparatih oblasti in je vedno bolj samo še pri-
vatnik, poklicni in omejeni človek. Stvari začno človeka preraščati, dokler ne otrpne
v predmetnosti in se razčloveči. Oblast stvari nad človekom je doživljal Kafka kot
posebno grozo, kot najbolj dramatičen razkol bivanja na povnajeni, popredmeteni,
odtujeni svet in. na nazaj vase odbiti in vrženi jaz. Toda — in to se zdi Fischerju
potrebno posebej naglasiti — Kafka ni ostajal zgolj pri konstataciji odtujenosti in je
ni zgolj uprizarjal v takih strajnostih, kakor še nihče pred njim, temveč je iskal
tudi izhod iz nje. Stoji v sredini med sedanjim propadajočim in sedanjim, ki začenja
novo bodočnost, razpet je med skrajnim obupom in slutnjo o možnem drugačnem
življenju. »Kdor pa ga, temnega in iščočega, prikazuje samo kot nihilista in kot
364
dokončnega obupanca, ponareja njegovo podobo.« Fischer odločno odklanja tudi vso
religiozno legendo, ki jo je Max Brod, izdajatelj Kafkove zapuščine, povezoval
s slutnjo o možnem drugačnem življenju in dokazuje, da je ta njegova slutna povsem
nereligiozna. Brod ga je po krivici napravil za neoplatonika. »Kdor razlaga Proces
ali pa Grad samo kot umetniško uprizarjanje ,večnega nesporazuma med človekom
in bogom', reducira mnogovrstnost uprizorjenega na dogmatsko formulo. Takšna
simplifikacija je tudi surovejša kot tista, ki hoče videti v umetnini samo odraz
vnanjega družbenega sveta, ne ozira pa se na enkratno, posebno v umetniku...«
V nekem pismu leta 1921 je Kafka opisal svoj bivanjski prostor v družbi: »Mejno
področje med samoto in skupnostjo sem samo poredkoma prestopil; v njem sem se
celo bolj naselil kakor v sami samoti.« Fischer ugotavlja, da tvori združitev osebnosti
in skupnosti, jaza in vnanjega sveta in poskus, alienacijo premagati, jedro Kafkovega
dela. Njegova temeljna zahteva se usmerja proti brezupni individualni revolti na-
sproti odtujenemu svetu in navaja k sožitju z družbo, s skupnostjo. In kakor je
opazoval delavca, kako se odtujuje samemu sebi, tako ne manjka namigov, da je
simpatiziral z Oktobrsko revolucijo. Prav tako je Kafka konkreten in neposreden
humanist v detajlih. Ali naj je še tako negiral kapitalizem, si ni mogel ustvariti
zaupanja v zgodovinsko moč delavskega razreda. Birokracijo je doživel tako silovito,
da je začel misliti na njeno nepremagljivost. Prepričan je bil, da se zato tudi revo-
lucija konča z novo birokracijo in z novim bonapartizmom. Tako tudi ni prispel do
resnične negacije in se je stalno gibal v pesimistični filizofiji zgodovine. In kar
je v njegovih romanih negativnega, je ravno to, da veje iz njih prepričanje in
občutje, da posameznik niti malo ne more vplivati na velike odločitve. Ob tej
filozofiji pa ostaja tudi iskanje izhoda skoraj neučinkovito.
Ker pa se na Kafko prepogosto sklicuje samodopadljivi in siti nihilizem, naglaša
Fischer, da je treba proti takemu »kafkaizmu« ceniti njegovo pesniško dejanje.
Kafkovo soglasje s potlačenimi je enoglasno, mnogoznačna pa je »z njegovo metodo
uprizorjena stvarnost«. Potem ko Fischer razmišlja o tem, da subjektivist siceí ne
more odkriti celote družbenih razmerij in sil, da pa lahko velik talent kljub subjek-
tivizmu odkrije pomembne komponente stvarnosti, ki jih na spoznavno sistematiko
usmerjeni pisatelj mnogokrat spregleda, dalje o tem, kako zelo je včasih pomembna
literarna atmosfera, ko lahko občutenost stvari učinkuje močneje, kakor stvari
same, — razvije svoje poglede na subjektivizem v romanu, na fantastično satiro,
analizira Kafkovo pesniško, pripovedno metodo, govori o funkciji slike v romanu,
o pripovednih šifrah in končno še o kafkaizmu,
Subjektivizem v romanu je zavestna odpoved, uprizarjati celotno družbeno stvarnost
in koncentracija le na nekatere komponente in tendence, ki jih smatra avtor za
bistvene. Seveda pa tudi najostrejša volja po objektivni »celoti« ne more obseči te
celote, Kafka se je tega problema popolnoma zavedal. Pravilno je ugotovil, da lahko
opazuje in sodi le z izbranega stališča in da je vsako stališče, namerno ali nena-
merno, v bistvu zavzetost in opredeljenost za nekaj. Ali zadeva odsev stvarnosti,
je važno, kakšno možnost in stališče za presojanje si književnik izbere. Ali možnost
nočne lučke ali možnost vzhajajočega sonca. Kajti od teh različnih svetlobnih izvo-
rov poteka vrednost njegove sodbe in bližina do stvarnosti. Fischer vidi v marksizmu
seveda največ pogojev in možnosti za to, da doseže književnik razmeroma široko
soglasje z objektivnostjo. Vendar samo možnosti! »Sonce« mu namreč ne pomeni
absolutne umetnostne razgledne točke zgolj v okviru marksizma. Prepričan je tudi,
da za uprizarjanje stvarnosti še nikakor ne zadošča poznavanje splošnih družbenih
zakonitosti in prepričanje o zmagi socializma, zakaj uprizarjati je treba oblike pre-
hajanja, odmiranja in nastajanja novega, vse to v medsebojni protislovnosti. In
meščanski pisci Thomas Mann, Franz Kafka, Robert Musil, William Faulkner so
odkrili marsikakšno protislovje kapitalističnega sveta.
Kafka združuje ekstremni subjektivizem z agresivnim smehom, fantastično satiro
in komiko. Povezuje smešno in gnusno v grotesko. Smeh v njegovi prozi otrpne
v »črni smeh«. In ta črni smeh, ki je imanenten naši dobi, nikakor ne potrjuje
Marxovega upanja, po katerem bi se moralo človeštvo veselo, s komedijo posloviti
od svoje preteklosti. Kafkova fantastična satira ustreza sodobni stvarnosti. Vendar
365
b¡ pomenilo zrlo poenostavljati to mnogostransko delo, 6c hi ga hotrli razumeti samo
kot takšno satiro.
Kafkovo pripovedno metodo osvetljuje Fischer s stališča dveh antičnih epskili metod:
homerske in biblijske, jasne, plastične in skrivnostne, s temnimi ozadji. Ugotavlja,
da njegova epska metoda združuje obe, da i)a prevladuje v njej biblijska metoda.
Temeljni element te stilne mešanice ne izvira v jasnem, svetlem, že pojasnjenem,
Hmpak v temnem, v tistem kar je treba šele r)ojasnjevati. Toda posamezne detajle
Kafka vendarle jasno izdela. Nasprotje med jasnim detajlom in njegovo zatemnjeno
zvezo s colotd pa |)()vsem ustreza alieninmi družbeni situaciji, v kateri ju živel; to
situacijo je uprizoril z objektivnostjo fantastične satire.
Poleg novih spoznanj so važen (»ogoj vsakega umetniško ustvarjalnega jirocesa tudi
nove, »mitično«, vodilne slike, llieroglifna slika, ki se ji književnik nikoli ne more
odpovedati, prevlada zlasti v časih krize in družbenih zatemnitev. V razbitem svetu
je naval teh slik še toliko silnejši in razum jih ali sploh ne more ali i)a jih le s težavo
do kraja pojasnjuje in urejuje. Tako nastaja velikokrat "preroška-«, fantastično-
satirično-utopična književnost kot produkt še »nezavreluga« časa. Književnik jia
si mora prizadevati, da prodre v razmere, ki še »vro«. In fantazija, slutnja, intuicija
so vužen ključ do gibHlnih elementov, vendar nič bolj važen, k;iknr sta razum in
družbena ziivest. Knji7.í'vnik se ne sme ustrašiti nerazumljivih, »mitičnih« slik, ven-
dar jih mora i)odrediti zavesti. Protislovnost med zavestjo in še nepojasnjeno sliko
pa ne more umetniško razrešiti, izoblikovati, kdor ima pripravljen odgovor, še preden
si je postavil vprašanje, ne more je razrešiti književnik, ki se je programatično
zadolžil in se s tem odločil, da odvzame osebam njihovo lastno življenje. Takšne
programatikc pa Kafki ni mogočo očitati.
In »kafkaizem«?
»Vznemirjajočega kafkaizma ni mogoče premagati s poenostavljeno formulo ali pa
z agitatoričnim optimizmom v senci atomske Ijoinbe, pa tudi ne z zaničljivo gesto —
,dcknden('a'. Ros je. Svet, v katerem kafknizeni usi)eva, je prenapolnjen s pojavi
dekadence. Тск1а tisoči mladih Pariž^mov, ki jih je prevzel kafkaizem, so stopili z
delavci-marksisti na ulico in so se v alžirski vojni zoperslavljali OAS, V toliilni
negaciji, ki jo je izoblikoval Kafka, je zajeta tudi negacija negacije, je razviden
T)rnd()r iz odtujitve k odločitvi, ki daje bivanju in skuimosti nenadoma smisel,
V mejnem i)odročju med osamljenostjo in skupnostjo živijo dandanes brezštevilni.
Njihove osamljenosti ne bi bilo dobro odpravljati kot nekakšno noro.st in nesmisel,
ampak jo je treba vzeti rosno in jim spremeniti skupnost v doživljaj, ne pa samo
v dolžnost. Naj sta razum in zavest še tako visoki in najvišji instanci, so nujno tudi
»sliko«, je nujna tudi fantazija kot tista noč, ki lahko odkriva itrikritè zveze tudi
razumu in občutju. Veličina Berta Brechta jo v tem, da je jiriklical slike, ki so imelo
naravnost mitično vsiljivost, pa jih je z razumom in zavestjo uredil v umetnine.
Kafkaizem bo minil, ko bodo premagani njegovi pogoji. Kafka pa bo ostal.«
S čustvom ogreti razum
Opisane prvine Fischerjeve umetnostne miselnosti kažejo, da spremlja ta mož so-
dobno umetnost, zlasti književnost intenzivno, prizadeto, s kultivirano inteligenco in
z veliko občutljivostjo za estetske vrednote. Na vsaki strani njegovih spisov čutiš,
kako se radostno ogreje ob vsem, kar je resnična umetnost in kako neizprosno za-
vrača vse, kar upodablja človeka enostransko in ga hoče iKitegniti navzdol v neko
prabitnost, zaposliti ga tako, da so odvrača od stvarnega živjjenja v sebi in na
družbeni ravnini, skratka, kar hoče človeka človeku zatemniti in ga omejiti na
igračko in žrtev skrivnostnih mitov. Proti književnikom in teoretikom, ki zavestno
poglabljajo alietiacijo in jo smatrajo celo za najvišji izvor umetnosti in za jiravi
realizem, so bojuje kot humanist in kot teoretik z znanstvenim argumentom.
Pri presoji umetnin ga ne vznemirja stil, ali jo delo napisano realistično ali pa
kako drugače, zanima ga predvsem njegovo človeško jedro. In takšno, človeško
jedro je kljub mnogim alienacijam našel in naglasil tudi pri Kafki. Morda bi koga
366
utegnilo vznemirjati, da naglaša tudi prosvetiteljsko vlogo umetnosti. Da mu pri
tem ne gre za neko novo prosvetljenstvo in za didaktično literaturo, je bilo razvidno
že doslej. Še bolj plastično pa lahko spoznamo smisel in namen tega pojma iz avtor-
jevega odnosa do socialističnega realizma, ki so ga bklicali in tudi uporabljali za
novodobne »prosvetljenske« namene.
Fischer z vso o.strino zavrača ti.ste romane socialističnega realizma, v katerih so
»ljudje« le družbene sence, epski liki brez individualnosti, ki ne poznajo bolečine
in sanje in ki ne vedo, da je bistvo življenja dialektika z vsemi nasprotji. Odločno
odklanja nedimenzionalno književnost, ki samozadovoljno plava na sivi ravnini in
v kateri se godi vse do kraja razumno, premočrtno in kjer človek ne pozna tragičnih
konfliktov. Po njegovem mnenju je tudi zelo zmotno, gledati na socialistični rea-
lizem kot na poseben in enoten stil. »Socialistični realizem ni stil, ampak je pisa-
teljev odnos, je stališče... je refleks družbene dialektike v umetnosti in književnosti,
je zavestna opredelitev za delavski razred, za njegov boj, za ustvarjanje novega
sveta.« Fischer dopušča torej le vsebinski vidik socialističnega realizma. Kolikor
•pa hoče kdo razumeti pod tem terminom tudi »metodo«, je ta metoda v bistvu isto,
kar imenuje Fischer odnos ali stališče do stvari. Ce pa bi kdo hotel še več, torej
specifično umetniško metodo, potem je »metoda socialističnega realizma« možna pač
samo in edino v smislu individualnega stila. Umetniška metoda Maksima Gorkega se
razlikuje od Brechtove, Solohov ima svojo in svojo imajo Makarenko, Majakovski,
Becher, Pogodin in O'Casey. Aleksej Tolstoj in Mihail Solohov izražata vsebino
XX. stoletja z metodami XIX. stoletja in kljub temu prepričljivo reprezentirala
socialistični realizem. Drugače je z Brechtom in Majakovskim. Ta dva nista zavzeta
samo z vsebinami XX. stoletja, ampak govorita tudi v jeziku in formah tega sto-
letja — in sta ravno tako socialistična realista. Prav ta pestrost metod in mnogo-
vrstnost individualnih stilov je lahko pogoj za socialistični realizem.
Kakor nasprotuje enotni metodi socialističnega realizma, tako svari tudi tiste, ki
vidijo na primer v realizmu vrhunsko metodo umetnosti; svari jih pred fetišem
tradicije. V delih preteklosti je po njegovem prepričanju neumno gledati nepremak-
ljive in do kraja izčrpane zakone umetnosti, tako tudi v realizmu XIX. stoletja.
Dvajseto stoletje mora govoriti svoj umetnostni jezik in marksisti morao biti prvi,
ki morajo umetnosti pustiti govoriti ta jezik. Kajti dinamika novih družbenih,
materialnih in duhovnih vsebin XX. stoletja zahteva tudi novih umetnostno izraznih
sredstev.
Fischer tudi vztrajno podira plotove med zahodnim in vzhodnim umetnostnim pod-
ročjem. Prepričan je namreč, da govori umetnik ljudem, da govori vsem ljudem in
se pri tem ne ozira na politične demarkacijske črte. Thomas Mann in Bert Brecht
govorita z obeh strani te črte. In kar jima omogoča to neomejenost, je njuna volja
in kajpada talent, »da uprizarjata bistvene tendence in probleme svojega časa, da
priznavata objektivno družbeno resničnost, da imata svoja jasna stališča in opre-
deljenost v tem svetu in ne nazadnje tudi moderna umetniška sredstva«.
367
Brušeno ogledalo
GELÉE ROYALE
Uredniki »Gledališkega lista« Drame SNG so uvrstili v letošnjo 7. št. dramo
Ivana Potrča, »Na hudi dan si zmerom sam« in »Nekaj avtorjevih besed« ter
M. Mahniča »Razmišljanje o govorjenju na odru.« Nadalje boste zvedeli iz »Gle-
dališkega lista,« da NARTA FIX EXTRA skrbi in čuva, da so lasje lepši in
zdravi, da se dobi ZASCiTNA KREMA 48 v lekarnah in drogerijah, za vsako
priložnost pa nogavice hola-hop TONOSA. Lahko se tudi poučite, da COM-
MERCE zastopa renomirane firme, če pa ste trenutno v skrbeh za vaše izgub-
ljene moči in bi radi obdržali kondicijo, potem si zapomnite: GELÉE ROYALE
— MELBROSIN vam ohrani svežino in duševno skoncentriranost.
Neki tovariši, ki jih predstavljajo črke s c d , so obogatili vsebino 7. številke
še s prispevkom »O apologetu barbarstva O Neillu in progresivni erotiki.«
Oznako dramatika O'Neilla, ki jo je napisal Ervin Fritz v reviji za kulturo in
družbena vprašanja Problemi št. 13 so prebrali tudi zgoraj predstavljeni avtorji.
Da bi o tem izključili vsak dvom, so oznako z obzirno natančnostjo citirali,
hkrati pa ponatisnili prvo kitico pesmi, ki jo je (tudi) napisal neizprosni sodnik
O'Neilla, Ervin Frilz. Na ta način so na mah dobili DOKAZ, ki ne potrebuje
komentarja. Ali bralci že slutijo, da je morala vsaj ena izmed podpisanih črk
(če ne vse tri) zaužiti v obilni meri reklamirano GELÉE ROYALE? Kako naj
bi si sicer bralci razlagali, da zgoraj predstavljene črke niso samo »dobile«
DOKAZA, ampak, da je na ta »način« tudi DOKAZ »dobil« črke in bi bil s tem
imenovan: takemu dokazu pravimo na Slovenskem banavzična neumnost.
Ali po vsem tem, potrpežljivi bralci še dvomite v TISTO, kar vam ohrani sve-
žino in du.ševno skoncentriranost? Tovariši scd vam vendar neizpodbitno doka-
zujejo, da je vsako odlašanje odveč: Vsak dan (tudi na hudi), ob vsakem času
in povsod (tudi v revijah za kulturo in družbena vprašanja) torej: GELÉE RO-
YALE MELBROSIN! Vam vrača izgubljene moči in obdrži kondicijo!
Tukaj nepodpisani avtor, javno priznava, da si je spo-
sodil »način dokazovanja« pri zgoraj predstavljenih scd
tovariših iz »Gledališkega lista« SNG št. 7.
368