Harambaša: Valvasorjeva rodbinska rakev v Polšniku 753 stavi v Monakovem podelili častno diplomo. Prav takšno so mu dosodili lani v Pragi na četrtem češkem in prvem vseslovanskem stenografskem shodu. Ne motimo se, ako štejemo profesorju Magdiču v zaslugo, da se sedaj že po mnogih srednjih šolah hrvaških redno poučuje v stenografiji, in gotovo je veselo znamenje, da se je minulo zimo njega društvenih predavanj udeleževalo šestdeset slušateljev. Toliko se nam je zdelo potrebno povedati o delovanji tega vrlega in plemenitega našega rojaka, da ga svet ne pozabi in da vsaj nekoliko ocenimo njega zasluge. Ustanovitelj hrvaške in jugoslovanske stenografije sploh je profesor Franjo Magdič. Bog ga poživi še mnogo let! Josip Stare. Valvasorjeva rodbinska rakev v Polšniku. Spisal Harambaša. Ko sem se pred nekaj leti vračal z lova dom6v skozi Polšnik, majhno gorsko župo dekanije litijske (680 m absolutne višine), stopil sem mimogrede' v ondotno cerkev, posvečeno rojstvu blažene Device. Po stari navadi svoji sem si jo hotel ogledati, dasi nisem pričakoval posebnih zanimljivostij. V kapelici sv. Ane pri vhodu opazim na levem zidu kamenito ploščo. Pri slabi luči sem izbral že ves izlizan napis, ki pripoveduje, da je tu pokopan nekdo Valvasorjevih. To me je zanimalo, in sklenil sem, da o priliki pre-iščem to stvar. Spomnil sem se, da dnč 13. kimovca prihodnjega leta poslavimo dvestoletnico smrti velikega kranjskega kronista ; domislil sem se tudi one rakve in ugibal, da bi vsekakor zanimalo ožje rojake slavnega moža, zgodovinarje pa sploh, ako bi se dognalo, kdo njega prednikov, vrstnikov ali potomcev čaka vstajenja v samotnem Polšniku. Zato sem se nedavno novic napotil v Polšnik. Dotični epitaf je preprosta marmornata ploča od domačega temno-modrega marmorja, prepreženega z belimi žilami. Obseg ji je 80 x 40 cm. Na sredi ima izbočen križ, podoben križu vitezov nemškega reda, samo da je vertikalni del vsaj za polovico daljši od horizontalnega. Nad križem in pod njim se čita v latinskih črkah ta-le napis: 754 Harambaša: Valvasorjeva rodbinska rakev v Polšniku. Hie likt begro * wen man lewe Tohter Barbara t Ge: Sig: Valvasor 1650. Spomenik je bil nekdaj na tleh, zato je močno izbrušen. Ko so pa 1856. leta popravljali cerkev in ji polagali kamenit tlak, izvadili so ploščo iz tal in jo vzidali na sedanji prostor. Pod tlomi kapeličinimi je rakev pokrita z veliko kamenito ploščo, ki se lahko dvigne. Sedaj je niti precej ne opaziš, ker so po nji razvrščeni cerkveni stoli. Imenovanega leta pa so jo navedenim povodom odprli. Vanjo drže" še dobro ohranjene lesene stopnice. Rakev je nekako 12 m dolga, 8 m široka in 2 m visoka Na lesenih kobilah vidiš v nji štiri ali celo šest lesenih krst. Sedanji cerkvenik, ki je bil ondaj navzočen, spominjal se ni več določnega števila. Izvestno je torej to, kakor je soditi po napisu, rodbinska rakev nekega Valvasorja. Kdo pač je bil ta Ge: Sig: Valvasor, čegar ime stoji na epitafu? Vsekakor sorodnik našemu historijografu in celo vrstnik ! Krenil sem v župni dvorec. Ali tam ni dobiti nikake beležke, tičoče se tega rodbinskega počivališča; arhiv je sila oskromen. Akotudi se kot annus ereetionis beneficii polšniške župe navaja leto 1509. (vide »Catalogus eleri dioeces. Labac«), sezajo župne matice samo do leta 1784.; v njih torej nisem našel ničesar. V nekem urbarji sem večkrat naletel ime graščine >:>Thurn-Gallenstein<<;, kar me je navedlo do misli, da ji je bil morda kdaj lastnik kdo Valvasorjevih in da je imel svojo rodbinsko rakev v Polšniku. Ker pa mi ni pri rokah potrebnih pomočkov, niti mi niso znani, zato ne morem o tem kaj določnega povedati. Kaj čudno se mi je zdelo, da kronist Valvasor, ki je svojo »Slavo vojvodine Kranjske* izdal šele 1689. leta, torej 39 let kesneje, nego je umrla imenovana Barbara, oziroma nego se ji postavil spomenik (1650. leta), niti ne omenja te rodbinske rakve, dasi v svojem epohalnem delu tudi na drobno opisuje župo polšniško (vide II. izd. II. del VIII. knj. str. 723. do 724.) in dasi v III. delu istega dela, IX. knjigi str. 109. priobčuje rodo-slovno drev(5 svoje rodbine. Prav iz tega drevesa pa sem srečno dognal, da je bil Jurij Žiga (Georg Sigmund) Valvasor izmed štirih otrok tretji sin Adama Valvasorja in žene njegove N. Gusičeve (Gussitschin). Adam baron Valvasor je bil rodni brat Jerneju, očetu našega zgodovinopisca, torej je bil Jurij Žiga pravi bratranec Ivanu Vajkardu. Harambaša: Valvasorjeva rodbinska rakev v Polšniku. 755 Dočim se pri drugih imenih Valvasorjev dalje izvaja rodoslovno drev6, izpuščeno je to pri Juriji Žigi, kakor da se ni nikoli oženil, niti imel legitimnega zaroda. Ob njega imeni: Georgius Sigismundus, stoji samč opazka: ist aus dem Lande gezogen f. Torej izselil se je in umrl ?! In vender je morala biti Barbara, pokopana v Polšniku, hči temu Juriju Žigi Valvasorju! Nova uganka! V Peritzhoffnovem »Repertorium des landschaftlichen Archivs von Krain« pars II. str. 47. sem našel pod marginalnim naslovom »Valvasor« to-le beležko: Valvasorisches anbringen an die hochlobl: Landstande, das leicbtfertige Leben, Ehelichung seiner Fottel, abstraffung dessen an Hr. Georg Sigmondten in K. B. sub 3. Aug. 1651 tnd. Na podlagi tega piše P. pl. Radics v životopisni črtici Ivana Vaj-karda barona Valvasorja v Krajčevi H izd. na čelu (vide I. del, str. 4.) doslovno : . . . »da eben ein entfernter Verwandter des Hauses ein gewisser Georg Sigmund Valvasor ein so leichtfertiges Leben fiihrte, dass die Fa-milie von der hochloblichen Landschaft seine Bestrafung verlangte, nachdem er dem Geschlechte selbst die Schande angethan und eine leichtfertige Person .seine Fotel' zur Gattin genommen hatte« Sedaj mi je bilo jasno, zakaj naš kronist ne omenja rodbinske rakve v Polšniku in zakaj v rodoslovnem drevesi Valvasorjev ne navaja niti žene, niti potomcev Jurij Ziginih, nego lakoniški pristavlja, da se je izselil in umrl! Jurij Žiga se ni oženil v plemeniti obitelji, nego poiskal si je soproge pri navadnih ljudeh. To je bil hud greh! Ako celo dandanes plemiči prezirajo vrstnika, ki si v meščanskih krogih poišče družice, kak6 ostro je bilo šele tedaj, ko je plemič gojil tolikanj predsodkov proti meščanstvu! Jurija Žigo so razljučeni sorodniki strogo obsodili zaradi »mesalliance« zatožili ga pri deželnih stanovih, zahtevali, da bodi kaznovan radi tega ne-čuvenega zločina, in ga pehnili iz rodbine! On pa je venderle ljubil soprogo in rodno deco. Izvestno je bil pobožen mož in želel sebi in svojcem mirnega skupnega počivališča. Tedanja duhovščina pa (tako si mislim), ki je hodila družno s plemstvom in posebe še z ostalo rodbino Valvasorjevo, odobravala je korake proti Juriju Zigi zaradi nedostojne ženitve in mu povsod odrekla prostor za obiteljsko rako. In končno, menim, zatekel se je Jurij Žiga v ono gorsko zakotje, v Polšnik, in si ondu pridobil srce tolerantnega duhovnika, ki mu je dovolil, da si v sedanji kapelici sv. Ane zgradi rodbinsko počivališče. — Na epitafu se omenja jedino le hči Barbara, 756 M. Valjavec: Tržaščan, Trždčan, tržaški. rakev pa krije štiri, ali celč šest krst. — Bržkone so pomrli Juriju Žigi poleg žene vsi otroci, ki so sedaj pokopani skupno; on pa osamel, zapuščen, zaničevan in preziran, izselil se je in pozabljen umrl na tujem. Zatorej naš kronist, sramujoč se takega bratranca, niti ne omenja njega rodbinskega počivališča v Polšniku; zato se je Jurij Žiga »izselil in umrl*; zato ni o njega rodbini najti zapisanega ničesar! Tako strogo so pred dvema vekoma obsojali plemiča, ki se je poročil z meščanko 1 Tržaščan, Tržačan, tržaški. V 9. zvezku XI. tečaja »Cvetja z vrtov s. Frančiška* čitam, česar dozdaj nisem vedel, da Ribničani človeku, porojenemu v mestu Trstu, pravijo Tržaščan. Denašnje ime Trst je od nekdanjega sela Tergžste, ki je stalo iz početka na istrskih tleh, katera so kesneje osvojili Karni, in je po svojem kraji priložneje bilo od sosednih primorskih mest za trgovino čez Alpis Julia v Posavje. Tako pripoveduje Kiepert v svoji knjigi »Lehrbuch der alten Geographie«. Kraj omenja Grk Strabon, pišč: ououo? os zal sjc Tsp-YLKhlevisch*. — Tu izrecno navaja, da je to graščinico »kupil gospod Jurij Žiga Valvasor in jo po jednajstih letih zopet prodal gospodu Jožefu Bosiju« (Bosio). Iz daljnega opisa se lahko izvaja, da si je Jurij Žiga Valvasor osvojil Klevišče leta 1635. in jih prodal leta 1646. Na Kleviščah torej so bivali svoje dni mrliči polšniške cerkvene rakve ! V rodoslovnem drevesi je naš kronist popolnoma zamolčal, da se mu je kdaj oženil bratranec Jurij Žiga, oziroma, da mu je bilo legitimnih potomcev. Iz navedenega poročila in takisto iz njegovega opisa polšniške župe pa smemo sklepati, da je vedoma zamolčal rakev svojega sorodnika v polš-niški cerkvi »wegen Ehelichung dessen Fdttel.« Letnic pa mi ni moči spraviti v sklad. Od leta 1635. do leta 1646. je gospodaril Jurij Žiga na Kleviščah, toda stoprav 1650. leta mu je umrla hči Barbara, ki je z drugimi vred pokopana na Polšniku, ali vsaj tedaj ji je postavil spomenik. Z dnL 3. velikega srpana 1651. leta pa je šele datirano: »Valvasorisches anbringen an die hochldbl. Landstande, das leicht-fertige Leben, Ehelichung seiner Fdttel, abstraffung dessen an Hr. Georg Sigmondten in K. B « . . . Kakd se to strinja ?