nuli!
iiunm
jaaiclarcL
GLASILO NEZAVISNE DELAVSKE STRANKE JUGOSLAVIJE
istkaja vsak čeirtek.	— Uredništvo in upravništvo: Kar! Marlesa {preje Turjaški) irg št. 2, pritličje. — Naročnina za mesec 6, četrtletno 18 Din. -	- Dopisi se ne vračajo.
Štev. 37.	LJUBLJANA, četrtek, 27. decembra 1923.	Leto I.
Za ujedinjenje.
¥ zadnji štev. »Glasa Svobode« smo prinesli izvlečke iz pismenega odgovora amsterdamskega GRS Centralnemu rudniškemu odboru Jugoslavije (CRSOJ.) Iz pisma GRS je mogel, vsakdo spoznati- da si naši Amsterdam ovci ne želijo ujedi-njenja strokovnih organizacij na demokratični podlagi
Na to je odgovril CRSOJ s ponovnim pismom amsterdamskemu GRS, s čimer Je pokazal vso svojo iskreno voljo za upostavo enotnosti delavskih strokovnih organizacij v celi Jugoslaviji.
CRSOJ kot predstavnik neodvisnih strokovnih organizacij Jugoslavije pravi med drugim v svojem pismu:
>Sam naš poziv na pogajanja za dosego organizacijskega ujedinjenja strokovnega gibanja in akcije, ki smo jih do sedaj podvzemali za ta cilj, pričajo, da želimo mi organizacijsko enotnost popolnoma iskreno. Ali iz vašega pisma ne morem o h kontatirati, da tudi vi to iskreno želite. Mi smo vam predložili pogajanja, ker smo smatrali, da se je vprašanje strokovne enotnosti od maja 1922 a zlasti tekom 1923. leta v marsičem razjasnilo la izkristaliziralo.«
»Vi zahtevate od nas, da mi vse vaše pogoje brezpogojno sprejmemo in da se potem sestanemo samo radi sporazuma za njihovo tehnično izvedbo.
Postavljajoč vprašanje organizacijskega ujedinjenja v nacijonalnem obsegu, smo mi vedno mislili tudi na njegovo in-ieraacijonalno enotnost, ker se popolnoma zavedamo te ogromne potrebe našega in mednarodnega proletarijata. Ali vi pravito: »Eno prvih vprašanj, ki se mora predvsem sprejeti, je: da mora tudi uje-dinjeno strokovno gibanje Jugoslavije ostati v tej (amsterdamski) mednarodni strokovni organizaciji.«
Mi, kot predstavniki proletarijata mislimo, da 9e eno tako važno vprašanje ne more rešiti na birokratski način, ravno v interesu samega cilja, katerega želimo
t doseči. Predvsem bi bilo nezdravo likvi-i dirano to vprašanje, če bi mi in vi zaprti j med štiri stene, kaj takega sklenili, ne da j bi se prej o tem posvetovali s svojimi j člani preko običajnih forumov. Tako gle-| dišče je v nasprotju s principom proletarske demokracije in s strokovno prak-i so v našem gibanju pred in po vcjnl Za | rešitev tega vprašanja mislimo, da obsto-j ja edini in najboljši izhod, a to je rešitev j tega vprašanja na samem kongresu uje-j dinjenja.«
»Vi pravite, »da mora vsak mezdni delavec postati član strokovne organizacije brez ozira, kateri politični stranki pripada,« a za tem sklepate, da v ujedinjenem strokovnem gibanju ne mere biti kemu-nistieno-boljševiških tendenc. Kako razumete vi to logično in načelno kontradikcijo, mogli bi pojasniti samo na pogajanjih.
CRSOJ konča svoje pisniG:
»Končno, sodrugi, čeprav izgledajo vaše zahteve kot popolno odbijanje pogajanj za ujedinjenje, se vendar obračamo na vas in ponovno poudarjamo neodložljivo potrebo teh pogajanj v svrho velikega proletarskega dela — ustvaritev organizacijske enotnosti našega in vašega dela gibanja. Ali istočasno poudarjamo, ako vi končno odbijate pogajanja, da ne bomo prenehali z nadaljnim delom za ujedinjenje in niti ne bomo ostali na ozkem terenu pogajanj med dvema centralnima inštancama.«
Neodvisne strokovne organizacije so ponovno pokazale svojo globoko željo in trud, da se doseže enotnost strokovnih organizacij. Mi ne verujemo mnogo, da bi Amsterdamovci sedaj pristali na pogajanja za ujedinjenje na podlagi načel prol. demokracije. Ce ne pristanejo, morajo neodvisne strokovne organizacije storiti vse, da se doseže enotnost strokovnega pokreta preko glav amsterdamskih birokratov.	*
M. Lemež:
M opoziciji v ljubljanski občini.
V predzadnji številki smo pozvali klerikalce, da javno z dokazi razkrinkajo one naše sodruge, občinske svetovalce v ljubljanski občini, ki so se dali podkupiti, da so potem izstopili iz »zveze delovnega ljudstva«. Pozvali smo jih, naj nam povedo Imena onih, ki so stopili v alik z demokrati. Ali klerikalci z molkom dokazujejo, da se poslužujejo v političnem boju podlega sredstva obrekovanja. V besedah so strašno moralni, v dejanjih pa dokazujejo, da jim je vera samo sredstvo, s katerim goljufajo ljudske množice.
Tudi socijalisti so se silno razkoračili nad našim korakom, češ da nismo imeli povoda za izstop in da smo se zbali dela.
V besedah so naši socijalni patrijotje zelo revolucijonarni in razredni, radi deklamirajo tudi o socijalizmu. V dejanjih pa se dosti ne razlikujejo od klerikalcev. Razlika je samo ta, da klerikalci farbajo ljudi z vero, socijalni patrijoti pa s socijalizmom. Kadarkoli je treba pokazati razrednost v dejanju, pa ti naši socijalisti stisnejo rep med noge, izgovarjajoč se, da se ne da z glavo skozi zid. Boja se naši socijalisti
vedno ogibajo, ker boji so neprijetni za j raznotežje birokratov in nikoli niso brez j žrtev. Naši socijalisti bi se že bojevali, S če bi jim kdo naprej zasigural, da ne I bo nič hudega. Delavska stranka, ki se | izogiba boju, ki ga kapitalistični razred j dnevno vsiljuje delavskemu razredu, slu-| £i samo interesom kapitalistov. Taka f; politika vzgaja delavstvo v ponižnega | hlapca in ga spreminja v stroj, ki se udaja v suženjsko vlogo. S tem pa se naj ovekoveči kapitalistično izkoriščanje. Socijulpatrijotska politika je torej fatalistična, izdajalska in socijalpatrijot-je »o samo neplačani agentje buržuazije.
Klerikalci in socijalisti sedaj trde, da \ se bojimo dela radi proračuna in služ-i bene pragmatike, Ta čedna gospoda se ti laže, kadar ti odpre usta.
Kar se tiče službene pragmatike in delavskega reda, je izdelal naš klub potreben načrt, ki je bil izročen župauu že julija meseca, Mi smo zahtevali, da se reši ta zadeva v eni izmed prvih sej v jeseni. Toda klerikalci in socijalisti j niso našli nikoli časa. Končno smo bili | prisiljeni na zadnji seji predlagati, da
se ima to vprašanje rešiti pred proračunom.
Ali naši klerikalci in socijalisti nimajo dosti smisla za 9klepe javnih občinskih sej. Ko smo stopili v opozicijo, je za nekaj tednov sploh počivalo vsako delo. Končno pa so bili prisiljeni se poprijeti proračuna, računajoč s tem, da bomo šli mi preko sklepov.
Naš klub je podal na seji finančnega edseka naslednjo izjavo:
»Ker je bilo sklenjeno na javni občinski seji, da se ima delavski red in službena pragmatika rešiti pred proračunom, zato stoji občinski klub N DS J na stališča, da se ima ta sklep brezpogojno izvršiti. Nimamo sicer ničesar proti temu, da se v odsekih proračun razpravlja, ali v javno sejo ima priti šele pa rešitvi delavskega reda in pragmatike. Istatako ae imajo rešiti pred proračunom naslednji sklepi občinskega sveta:
a) izplačilo 35% nočnih doklad delavcem v elektrarni, ki se v plinarni redno izplačujejo;
b) izenačenje ženskih uslužbenk na magistratu z moškimi;
c) skliče se naj komisija, ki ima sa-nalogo, Ja preišče razmere delavcev v elektrarni.
Občinski klub NDSJ je pripravljen z vsemi sredstvi se boriti za to, da se ti sklepi izvrše pred proračunom.
Ker hočemo, da se na magistratu dela, česar se tako boje klerikalci in socijalisti, ki so zavlačevali vsako stvar z najrazličnejšimi izgovori, zato smo šli v opozicijo, da tako prisilimo ene, kakor druge k intenzivnejšemu delu.
Kako velika malomarnost vlada med občinskimi svetovalci klerikalcev in so-cijalistov, dokazuje dejstvo, da smo tako v soeijalno-političnem, kakor tudi v finančnem odseku mi omogočili sklepčnost. Klerikalni in socijalistični občin-
ski svetniki niti ne čutijo potrebe, da bi posečali odsekove seje. Razumemo to. Gospoda ni vajena delati zastonj, zato tudi vedno stoka o kuluku občinskih svetovalcev. Gospoda, ako ste nas s svojim postopanjem prisilili, da smo morali zapustiti Zvezo, potem zahteva čut odgovornosti od vas večine, da polnoštevilno posečate odsekove seje. Toda vi posnemate demokrate in zajednieo, ki sploh ne prihaja na odsekove seje.
Dne 28. decembra t. 1. bi imela biti javna občinska seja, ki je imela rešiti majhne proračune raznih podjetij. Mi smo izjavili, da smo proti temu, da stojimo na stališču, da se imajo vsi proračuni rešiti po izvršitvi zgoraj omenjenih sklepov.
Končno še to: Na zadnji seji finančnega odseka se je vclil nov načelnik. Prej je bil ta najvažnejši odsek v naših rokah. Naš klub se je vzdržal glasovanja. Klerikalci pa so si skočili v lase med sabo. Slavni Orehek, prijatelj delavcev, kateremu smo dali nezaupnico, 3e je spuntal tudi v lastnem klubu. Ofi-cijelni kandidat za novega načelnika fi-načnega odseka je bil postavljen od večine klerikalec Zajc. Ali Orehek je zahteval glasovanje po listih in oddal prazno glasovnico. Ker smo to storili tudi mi kot opozicija, je bilo razmerje glasov tri prazne in tri za Zajea. Nato je Orehek predlagal, naj se preloži seja. Mi smo se proti tej sabotaži dela s strani klerikalca Orehka uprli in zahtevali, da se ima seja nadaljevati. Ker so se nam pridružili tudi ostali, se je seja nadaljevala. In vendar bo gospod Orehek še nadalje prevračal kozle pri klerikalcih in sacijalisjih, ker on ima njihovo zaupanje.
Kdo ima smisel za delo v ljubljanski občini, to vam bo pokazala NDSJ v opoziciji. Ce bodete tako nadaljevali kakor ste pričeli, potem boste neradevoljno opravljali posel demokratskih agentov.
Dr. Dimnik ribari med rudarji.
Radlikalska stranka je zmetala že debele groše, da razruši gibanje razredno-zavednega rudarskega proletarijata, ker je zvedela, da bi zadala težak udarec celokupnemu delavskemu razredu Slovenije, ako bi uničila njegovo glavno silo — rudarje.
Radikalci so imeli pri rudarskem gibanju od »Obznane« dalje svoje prste vmes. Poslali so tedaj naprej g. dr. Dimnika, advokata v Krškem in bivšega vojaškega atašeja Stefanoviča s pomočjo Klemenčiča in Fabjančiča. Potem so dobili v revirjih samih Šuntajsa, Korena, Mlakarja et Co. Ali tudi ti so Jo zavozili in se kompromitirali pred javnostjo tudi moralično, s tem, da so sedeli, obtoženi velike poneverbe, v celjskih zaporih.
Danes se skuša postaviti za predsednika Trboveljske premogokopne družbe Pašiča in istočasno se pošilja v boj druge firme: »Delavske Novice«, dr. Dimnika in Stefanoviča z njegovim »Radikalom«.
Da odkrijemo nove metode, ki se jih poslužujejo v dosego svojih zločinskih namenov, prinašamo tu izvlečke iz pisma | dr. Dimnika z dne 17. decembra 1923. | To pismo je namenjeno trboveljskim ru-( darjem.
V tem pismu piše krški advokat med drugimi:
»V pogovoru z g. G. 9em včeraj slišal, da »politike« v »Zvezi« še ni popolnoma konec. Jaz sem vam že enkrat pisal, da bi vas morale skušnje že izučiti, da ne morete pričakovati od »politikov« iz Ljubljane prav nikakih koristi. Spoznajte že enkrat, da Vi ne rabite teh politikov, marveč da rabijo ti politiki vas ter da ti politiki ne morejo prinesti prav nikakih koristi, koristi, pač so Vam prinesli že mnogo škoda Ce se ne boste držali mojih nasvetov, Vam jaz ne morem pomagati! — V kratkem pridem v Trbovlje ter Vas bom povabil, da pridete 2 ali 3 k meni, da se pogovorimo, kako bi mogli stvarno z našo »Zvezo« še delati v resnično korist delavstva.«
Primerjajmo sedaj pisanje Fabjančiče-vih »Novic« in »Radikala«, pa vidimo, da dela vsa ta velecenjena gospoda po enem načrtu na tem, da ZRD prestane biti razredno-bojna organizacija rudarskega proletarijata. Radikalci so najprej udušili z najbolj barabarskim nasiljem rudarsko mezdno stavko, da s tem ubijejo ZRD m uvedejo brezzakonitost in brezpravno stanje nad rudarji. Da bi si-gurneje dosegli svoje zločinske namene, so poslali istočasno več svojih kalibrov v boj. Dr. Dimnik in —čiča okrog »Delavskih Novic« naj bi torej uspeli z agitacijo
prati ljubljanskim »politikom«. Oni hočejo a to demagoško parolo odcepiti radarski proletarijat od ostalega delavstva, rudarsko strokovno organizacijo od ostalih delavskih strokovnih organizacij po stari taktiki: Deli in vladaj! Dr. Dimnik je lorsiral odhod starih rudarskih zaupnikov, da bi si ogladil pot. Po odhodu so-drugov so pa spustili radikalci firmo — Stefanovič - Koren, ki je sklicala n la verno zborovanje, na katerem so sklenili, da se zavzamejo za to, da se sprejme odpuščene rudarje na delo. Isti ljudje, ki so napravili to, da so bili odpuščeni in pregnani najzavednejši rudarji, hočejo sedaj svoje zločinstvo prikriti na ta način, da se pri gostilniškem zborovanju zavzemajo za žrtve radikalskega terorja!
Dr. Dimnik pravi tudi, da bo izdajal list za rudarje v Krškem.
Gospodje, motite se bridko, ako mislite na ta način razbiti rudarski pokret. Vi sicer lahko kupite razne liste, vi lahko kupite svoje agente, ali rudarskega proletariata ne boste prevarali.
Rudarski proletarijat se zaveda, da je njegova rešitev iz današnjega položaja v utrditvi svoje strokovne organizacije, v boju ramo ob rami z ostalim proleiari-jatom.
Položaj v Nemčiji.
Dalctatura generala Seeckta osvaja korak za korakom nove pogicije s istimi suhimi metodami, s katerimi je prišla na obla.it. Ona še polaga vrednost na to, da obdrži parlament in drugo demokratično ^plundro« za kulise, pod pogojem, da se f:a parlament pokorava vojaški diktaturi. Marxova vlada je napravila zopet velik korak naprej v degradaciji parlamenta in parlamentarnih vlad.
Centrum (klerikalci) in socijalna de-»okracija se izkazujeta kot pokorna služabnika vojaške diktature in tekmujeta med seboj v preganjanju komunistov. Pri •entrumu in demokratih je dobila premoč desnica (velekapilalističao in veleposestniško krilo). »Levim« socialdemokratom je zagrozilo strankino vodstvo, da jih bo vrglo iz stranke in oni so se udali desničarski večini in s tem posredno tudi vojaški diktaturi.
Tudi malomeščanski fašizem je napravil general Seeckt neškodljivega.
Medtem se general Seeckt trudi, da si stvori svoj lasten politični aparat. Vojaška diktatura, ki nima pričakovati od prejšnje meščanske demokracije nobenega odpora, skuša sedaj izvršiti program velekapitala.
Kakšen je ta program? — Vzpostaviti, čeprav začasno, ravnotežje v gospodarstvu: potom zmanjšanja državnih izdatkov za socijalno - politične in kulturne svrhe in potom povišanja kapitalističnih profitov in državnih dohodkov s še huj-
! šim izkoriščanjem delavstva in srednjih slojev, s povečanjem eksperta in davkov. V svrho zmanjšanja državah izdatkov se je sklenilo redukcijo uradništva in podaljšanje delovnega časa, podjetja pa so izprla in odpustila ogromno število delavcev, tako da je danes okrog 4 milijone brezposelnih v Nemčiji. Strokovne organizacije nimajo niti volje, niti moči, da se temu uspešno postavijo v bran. Na drugi strani so veleindustrijci Porenja in Porurja sklenili z belgijskimi in francoskimi veleindustrija lei medsebojno pogodbo in so s tem padli na kolena pred francoskim imperijalizmom.
Komunistična stranka Nemčije je postavljena izven zakona, njen tisk je prepovedan, njene tiskarne zapečatene. Ali ona Sivi dalje. Stranka proletarijata se pokazuje kot edina sila, ki je sposobna in pripravljena, da organizira odpor proti vojaški diktaturi. Po velikih mestih si je z velikimi demonstracijami priborila pravico do ulice. Nasproti vojaški diktaturi generala Seeckta postavlja tudi ona vojaško silo in izpreminja stvorjene vojaške kadre iz papirnatih edinic v resnične bojevne edinice.
Centralna naloga komunistične stranke Nemčije v danem položaju izhaja iz naukov oktoberskega poraza. Oktoberski poraz nemškega proletarijata temelji na tedanjem razumevanju sil nemškega delavskega razreda. Socijalna demokracija, že davno mrtva kot aktivna sila v smislu del. razreda, se je izkazala kot enormno ovirajoča sila. Centralna naloga komunistične stranke je torej popolna politična in organizatorična likvidacija soci-jalne demokracije in iztrganje strokovnih organizacij iz rok socialdemokratskih oditeljev.
Pod strogo ilegalnostjo je stranka prisiljena, da zastavi organizatorično težišče v obrate. Vsled ogromne brezposelnosti je uprizarjanje štrajkov nesmiselno, vsled česar zadobivajo veliko važnost poulične mirne in oborožene demonstracije.
Razlika rr.cd potekom roške in nemške revolucije je v tem, da je ruska buržu-azija mobilizirala svoje rezerve šele po svojem oktoberskem porazu, a nemška buržuazija je mobilizirala svojo zadnjo rezervo — vojaško diktaturo, pred svojim porazom. Zmaga nemškega proletarijata gre zato počasnejšim tekom, ali zato pa bo njegovva zmaga tem temeljitejša.
To, kar se danes odigrava v Nemčiji, je končno borba buržuazije in komunistične stranke za rezervo, za indiferentno in socijaldemokratsko delavstvo, za srednje plasti. Ta boj za rezerve je vsebina politične priprave za proletarsko revolucijo'.
J
irite „Glas Svobode"!
'im vesti.
Situacija r »parlamenta«.
Parlament kraljevine SHS: leseni plot, pri vhodu žandarji, avtomobili radikal-skih ministrov in druge gospode. Seje tega parlamenta so popolnoma formalnega značaja. Nihče ne posluša govornika, popolnoma vseeno je, kar govori. Ve se naprej, da ima radikalska vlada 110 glasov, a demekratsko-zemljoradniška in muslimansko - klerikalna opozicija 60 glasov. Za izpremembo nastanejo vedno pogosteje v zadnjem času prepiri, vpitje, tepež, grožnje z revolverji.
To je jugoslovanski parlamentarizem! On je samo forma, oziroma maska za Pa-šičevo diktatorstvo, za katerim stoji oficirska bela roka. Ona odločuje, minister iznese stvar pred parlament, stranka glasuje — in zadeva je rešena. Tako se postopa v »svobodni« in >demokratični< Ju-goslavivji z usodo jugoslovanskega delovnega ljudstva, ki nima prav za prav nobenega zastopnika v tem parlamentu.
Najusodepolnejša vprašanja se rešuje v radikalnem klubu. Vsak dan velike afere in škandali. Vse kriči o grozni korupciji, a Vel. Jankovič, odstepivši prometni minister, se smeje. Cinično se smeji vsem obtožbam, ker ima za seboj sablje in bajonete. Dela, kar hoče. Brez vprašanje na parlament, na min. svet je napravil na svojo roko konvencijo za južno železnico — in z denarjem delovnega ljudstva Jugoslavije se bo gradila luka v Trstu, napravil je brodarski sindikat, zapletel se je v afero z dobavo orožja, kaj njemu mar vse obtožbe in grožnje. In tako postopajo vsi ministri, tako postopa vsa vladajoča buržuazna klika v tej dobi korupcije, grabeži in orgij.
In takozvana opozicija? — Demokrat-je, ki imajo okrog 50 poslancev, vodijo boj med seboj mnogo ostreje nego proti vladi. V tem zagrizenem medsebojnem rovarjenju propada »državotvorna« demokratska stranka, ki je avtorica »Ob-znane« in s-Zakona o zaščiti države«. Splavala jim je po vodi nada na »Orju-noc, nimajo denarja, nimajo vojske, nimajo moči. Edino upanje njihovo je še diktatura ped masko »demokracije«. Pribičevič kot balkanski Mussolini!
Klerikalci oklevajo med radikalskim koritom, kulukom in svojo avtonomijo.
V tem parlamentu skratka ni nobene opozicije, ki bi branila interese delovnega ljudstva. V tem parlamentu je le boj za oblast potom parlamentarnega poslovnika, potom intrig med poedinimi grupami vseh strank. Ta proces razsula jugoslovanske buržuazije, njenega parlamentarizma« in »demokracije« napreduje z dialektično točnostjo. V tem parlamentu ni več boja za interese ljudstva, za kaka načela ali strankarske programe; ostale so same klike, ki se bore za
j oblast, a ker so same ob 3ebi brez moči, ; in ker je ves parlament samo en fantom, j je razumljivo, da se vežejo načelno naj-; nasprotnejše grupe med seboj, samo da ’ splezajo kvišku k oblasti in bedi.
■ In kadar se poedini poslanci že utru-dijo od teh intrig, afer in škandalov, pa ; se vrnejo domov in farbajo svoje volivce* j kako so branili in stopali njihove inte-! rese.
Kmetje in delavci, spoznajte ta stvarni položaj, ne dajte služiti več kot hrbtišče za meščanske stranke od radikalske do | klerikalne, kujti sami svojo usodo, s tem da se zberete okrog Nezavisne Delavske Stranke Jugoslavije, ki bo priborile po-
> tom revolucionarnega boja vsem izko-; riščanim in potlačenim boljšo bodočnosti
Oboroževanje monarhije SHS.
5rezmejna lahkomiselnost in koloni-; jalnest državne politike jugoslovanske : buržuazije se je izkazala zopet v vpra-: sanji: oboroževanja monarhije SHS_ s Prva je škandalozna afera s puškami v Parizu, v kateri prihaja Jugoslavija v , preiskavo pariške policije proti nekim obskurnim goljufom, s katerimi se je radikalska vlada pogajala o oborožitvi j naše države. Druga stvar je francosko-; posojilo 500 milijonov frankov za obo-: roževanje.
Afera s puškami je prišla na dan radi
• postopanja pariške policije proti sumtji-vemu konzorciju Colain, Bousguie, Man-
1 iis. Ta konzorcij je bil vpleten v obora-; ževar.je monarhije SHS. V novembru j lanskega leta je vojno ministrstvo sprejelo ponudbo upokojenega generala ' Kondiča za nabavo 500.000 Mauseroviii' pušk in 500 milijonov nabojev. Stvarni l ponujalec je bil Gavrilovič, ravnatelj { Siavenske banke v 5eogradu. Puške, ki
> jih je ia gospod ponudil, so bile nemške j puške, transportirane v eno nevtralno i državo, da bi ušle odredbam Versajske i pogodbe. S tem bi se oropalo našo dr--J žavo, ki bi bila istočasno kornpromiti-I rana radi tihoiapsiva s prikriiim orož-
. jem. Vojno ministrstvo se seveda odpo-; veduje zvezi s temi temnimi elementi, j A resnica je, da je vojni minister Pešic ! podpisal pogodbo z Gavrilovičem.
} Drugo je vprašanje francoskega poso-I jila v znesku 500 milijonov frankov
* Ozadje tega posojila radikalska vtads ! ne pojasni niti belgrajskemu parlaroeR-
tu. Gotovo pa je to, da je radikalska vlada s tem vojnim posojilom spravila Jugoslavijo v še večjo kolonijalno za-visnost od francoskega imperializma. Francoski senator Bčrenger sc je povodom tega izrazil, da mora biti cilj politike SHS vlade — izpolnjevati ot>veze napram antanti, a za ta cilj, da je potrebna dobra vojaška organizacija. Mož. je torej odkrito povedal: Da je »narodna« vojska Jugoslavije inštrument francoskih imperialisfov za dosego njihovih
LISTEK.
O.	G.:
Glose k narodnostnemu vprašanju.
n.
S.	Markovičevi odgovori.
Pri sodrugu S. Markoviču smo doživeli nemalo razočaranje. Nikoli bi se ne bili mogli misliti, da bo on odgovarjal svojim kritikom v njihovem tonu. Sodrug Markovič ni advokat, temveč znanstvenik in zato smo bili uverjeni, da bo njegov odgovor umerjen, da ne bo nikdar iskal cenenih uspehov, da se ne bo posluževal neumestnih žaljivk, ki samo povečujejo frakcijsko mržnjo; uverjeni smo bili, da bo stvaren in hladen, kakor to liči treznemu politiku in resnemu znanstveniku. Toda varali smo se: sodr. Markovič se ni samo poslužil vse frakcijske frazeologije svojih nasprotnikov, ampek jo še intenzificiral. In še več: on celo grozi na koncu svoje poslednje brošure »Ustavno . pitanje i radnička klasa Jugoslavije«, da bo treba ugotoviti odgovornost za dosedanjo fatalno politiko v narodnostnem vprašanju v naši stranki! Torej novi oblaki prahu! Sodrug Markovič se moti, ako misli, da bomo mi te pravde za oslovske sence trpeli v stranki. Mi mu povemo ravno tako iskreno in odločno, kakor smo povedali sodr. Rajku Jovanoviču in Kosti Novakoviču, da proletariat severnih provinc ne bo več mirno gledal teh osebnih kampanj, temveč da bo vse potrebno ukrenil, da jih, ako ne pojde drugače, tudi energično likvidira.
Toliko principielno glede forme in tendence
Predmetno pa hočemo napraviti nekoliko pripomb, ki bodo mogoče tudi sodruga Markoviča prepričale, da njegova izvajanja ne slone na tako trdnih fundamentih, kakor si on misli, in da je njegova samozavest precej pretirana.
Oglejmo si predvsem njegovo teorijo »narodnosti«. Sodr. Markovič hoče biti dosleden pristaš Stalinove teorije »nacije«, ki jo on nazivlje »empirijsko-historično« ali »historično-materialistično«, odnosno kakor jo pozneje skoro dosledno on označuje »maksistično« teorijo »nacije« in ki se glasi: »Nacija« je historično nastala skupnost jezika, ozemlja, ekonomskega življenja in psihične konstitucije, izražene v skupnosti kulture.«
Pustimo na stran vprašanje, koliko je ta teorija »marksistčna« in- v koliko je ona Stalinova’ in poglejmo pred vsem, kolike težkočc ima sodr. Markovič v primeni te teorije na naše domače razmere. Niti Bosnu in Hercegovina, niti južna Dalmacija niso imele s Srbijo ne skupnega ozemlja, ne skupne kulture, ne skupnega gospodarskega življenja in vendar prihaja Markoviču ravno tako malo na um, da bi odrekal Srbom teh pokrajin skupno narodnost, kakor Safarov Židom. Sodrug Markovič pozna v Jugoslaviji — izven narodnostnih manjšin — samo Srbe, Hrvate in Slovence in previdno obide, kakor v ostalem vsi naši srbski sodrugi celo narodnost Makedoncev. Naravno: ker makedonska »nacija« ne ob-
1 Isto teorijo razvija n. pr. tudi Safarov v svoji knjigi »Nacionalnv vopros i proletariat.« Petrograd 1922, toda on vidi jasno Rjeno nedoslednost in priznava tudi Zide kot zasebno narodnost, pa če prav nimajo ne skupnega ozemlja, ne jezika, ne skupne kulture.
stoja, a za kar se Makedonci sami smatrajo se pri nas tudi v socialističnih krogih nc sme javno priznavati!
In pozabljajoč, da postaja nezvest svoji teoriji, zahteva sodr. Markovič »avtonomije« samo za Slovenijo, Hrvatsko in Makedonijo. Tu smo kajpada na najtepšem j potu novega velesrbizma in novega vele-| hrvatizma in sodrug Markovič ne vidi, da bi značilo io ne odstranitev nacionalnih bojev v jugoslaviji, temveč ravno obratno, njihovo intenzifikacijo.
»Nacija«’ je pač historično nastali poim, ki je nestalen. On se v zgodovini in v razvoju gospodarstva in gospodarskih enot menja. Še nobena formula je ni popolnoma objela, pa je tudi ta čisto empirična ne more. Ona se menja od države do države, od naroda do naroda, od gospodarskih razmer do gospodarskih razmer in da nam je. podal Markovič njen razvoj historično, kakor Safarov, bi si bil prihranil marsikatero zmešnjavo.
Da se sodrug Markovič ni zagrizel samo v to abstraktno teorijo, temveč da se je potrudil analizirati tudi gospodarske in zgodovinske razmere naših posameznih provinc, ki jih on zelo slabo pozna in površno razumeva — bi nedvomno drugače razumeval naše nacionalno vprašanje. On bi bil v tem slučaju lažje ostal zvest svoji teoriji o narodu in bi mu bilo jasno, da so kudturna stremljenja naroda eno in gospo-l darska drugo. Prva, ki izvirajo iz drugih, bodo tem močnejša, čim manj se bodo po-
5 To oznako je skoval sodr. Markovič za srbski jezik, odnosno za Srbe. Slovencem in Hrvatom je nepotrebna, ker naša beseda »narod« pomeni isto. kakor tujka »nacija«. »Narod« pomeni v Srbiji »ljudstvo«, »puk«.
samezne nacionalne grupe medsebojno gospodarsko ovirale. In danes mora biti vsakemu jasno, da srbska buržuazija — ker mora! — kolosalno ovira gospodarski waz-voj vseh ostalih, historično nastalih provinc..
Drugo, kar je zavelo sodr. Markoviča na io napačno teoretsko pot, je njegov aksiom o obstoju Jugoslavije. On argumentira o volji posameznih narodov z ozirom na njihovo življenje v Jugoslaviji, kakor Renner med vojno o volji avstrijskih narodov. Sodr. Markoviču je popolnoma dovoljno, da sc niti Korošec, niti Radič nista izrekla javno za odcepitev od Jugoslavije — bolje <*? Balkana. On gleda v tem neoporečno voljo vseh narodov v Jugoslaviji, da ostanejo vsakem slučaju v tej državi — z edino izjemo Makedonije. Markovič si prav nič ne stavi vprašanja, kako bi se opredelili Hrvatje, Slovenci in Vojvodina, v kateri je komaj tretjina slovanskega elementa v stečaju posrečene proletarske revolucije, kjer bi jim bile zagotovljene samostojne republike v srednjeevropejski zvezi in kjer se »e. bi imeli več bati niti za svoj narodni obstoj, niti za svoj ekonomski razvoj. Markovič sc ne vpraša, kako bi se ti narodi obnašali, ako bi se postavilo n. pr. zanje vprašanje (ob popolni njihovi svobodi namrečS tako-le: proletarska balkanska federacij« ali proletarska srednieevropejska federacija (brez Balkana)? Naj sodr. Markovič nekoliko premotri našo geografsko lego m noša gospodarska vprašanja, pa bo moeda kmalu uvidel, koliko je vreden njegov aksfom o državnotvorni volji jugoslovanskih narodov. Stvar stoji pač tako, da so Hrvatje m Slovenci pri današnji politični konstelacij v Evropi in v kapitalističnem gospodarskem redu tudi za Jugoslavjo radikalske gospode, ker bi jim samostojnost ali vsaka drug* zveza trenutno njihovo stanje samo še po-
profikirskih pohlepov, da Poincare lahko angažira jugoslovansko armado za vojne, ki so proti življenjskim interesom delovnega ljudstva Jugoslavije.
Vladajoča jugoslovanska buržuazija ne more vzpostaviti gospodarsiva, ne more dati kruha jugoslovanskemu delovnemu ijudslvu in istočasno zapravlja narodov krvavo prislužen denar za Gavrilovičeve puške in francoske topove v korist francoskih imperialistov fn v škodo delovnemu ljudstvu.
Nasi klerikalci so pa seveda z vsem lem zadovoljni, da je Jugoslavija vazal »katoliške« Francije.
Ouousgue tandem?!...
Izgubljen kompas.
Beograjski parlament je šel na katoliške in pravoslavne božične praznike. Rekonstrukcija razredčene radikalne vlade je odložena. Ukinilo se je dva ministrstva: za agrarno reformo in socialno politiko.
Pašič pa medtem snuje načrte in išče zaveznike za svoj protinarodni režim. Njegovo oko se je obrnilo na klerikalce. Pristaja tudi na to, da ustreže deloma njihovim avtonomističnim željam, ker ve, da taka avtonomija ne bi niti malo omajala nadvlade srbske buržu-azije. Istočasno ko se razgovarja s kaplanom Korošcem, grozi Radičevcem. Za nemške in turške veleposestnike ima Še tudi pripravljene pare. Kupuje se liste na Hrvaiskem in v Sloveniji.
S takimi metodami vodi radikaiija državo SHS. S kupčevanjem na levo m desno, brez ozira na vedno neznosnej-še stenje delavca, kmeta, uradnika.
Politika »državotvornih« strank je brez kompasa. Klerikalci in druge malomeščanske skupine podaljšujejo s svojo politiko ta režim. — Edin izhed iz tega položaja bo moglo prinesti delovno ljudstvo, združeno okrog ene svoje razredne stranke.
Upravna razdelitev Slovenije ia Hrvat-ske. — Nove volitve.
Notranji minister Vujičič je dejal v fi-itančppm odboru, da se bo Slovenijo in Hrvateko razdelilo v najkrajšem času na oblasti. Sedanji veliki župan v Ljubljani, g. Teodor Sporu je veliki župan samo za ljubljansko oblast in ne tudi za mariborsko kot njegovi slavni predniki. Po tej upravni razdelitvi je dejal minister, da se bodo vršile volitve v oblastvene skupščine.
»Narodni Dnevnik«.
25.	decembra je izšel proglas konzorcija tega novega lista, ki bo nado-mestoval skompromitirane »Jutranje Novosti«. V konzorciju tega glasila Jadranske banke so sledeči gospodje: Deržič Ivan, (dosedanji narodni socialist); Lenarčič Josip, veleposestnik na Vrhniki; dr. Marušič Drago (samostojna kmetska stranka); Roglič Ivan (mariborski narodni socialist); dr. Sajovic Ivan, znani kočevski radikal; Škulj Fran Inarcdno-napredna stranka); Urek Ivan (»samostojni« kmet). Urednik lista bo
Železnikar, dosedanji urednik »Kmetijskega lista«. — Tako so se torej združili narodni socialisti in samostojni kme-tijci z radikalci pod okriljem Jadranske banke. »Jutro« in »Slov. Narod«, ki sta glasili Slavenske banke se seveda jezita nad »Narodnim Dnevnikom«, češ, da je to »nesramna zafrkacija napredne javnosti.« Za proletariat Slovenije se je pa s tem položaj precej razčistil, ker so se razkrinkali narodni socialisti in samostojni kmelijci kot sluge bančnega kapitala in radikalske stranke. Na dragi strani pa imamo demokrate, ki jih plačuje Slavonska banka. Tretja meščanska stranka so klerikalci. Lističi kot »Delavske Novice«, Stefanovičev »Radikal« pa napeljujejo hote ali nehote vodo na mlin teh bančnih skupin. S tem, da so Kristanovci in narodni socialisti zlezli k radikalcem, je za proleiariat tem uvi-devnejše, da se mora zbrati v eni svoji stranki — NDSJ in tako enotno voditi boj proti kapitalizmu in njegovim ma-rijonetam a la Fabjančič.
Kdo vzdržuje meščansko časopisje?
Dosedaj je bil najbolj razširjen meščanski list med slovensko purgarijo in uradništvem »Slovenski Narod«. Poglejmo, kdo izdaja in vzdržuje ta slavni list, znan po svoji starosti in omejenosti! — Familija Tavčar, ki je igrala doslej najvažnejšo vlogo pri »Slov. Narodu«, je prodala svoje delnice Vladimirju Arku v Zagrebu, za katerim stoji bančna skupinft »Slavenske banke« (Praprotnik - Žerjav). Stvar je torej jasna. — »Slov. Narod« je glasilo »Slavenslce banke«. »Jutro« je glasilo iste banke. Listi so pisali o razkolu demokratov na Hrvatskem. Odkod ta razkol? — Ker sta bankirja Arko in Praprotnik prispevala k temu, da je propadla Pribičevieeva »Balkanska banka« in s tem tudi časopis. »Novi list« in Ri-ječ« bosta morala prenehati izhajati.
Osem bajonetov na enega učitelja!
Pri razpravljanju budgeta ministrstva za notranje zadeve (policijsko ministrstvo) se je konštatiralo, da pride na enega Ijudskošolskega učitelja 7 vojakov in 1 žandar. Na ta način se vzdržuje jugoslovanska buržuazija na krmilu in izkorišča delovno ljudstvo. Zato mora plačevati kmet take davke, zato uradniki in železničarji ne morejo biti plačani, zato se nasilno uduši delavska mezdna gibanja, zato ta država nima denarja za brezposelno delavce, invalide in vajence.
DUNAJSKA AKADEMSKA MLADINA
PROTI VLADAJOČEMU REŽIMU.
Na zboru študentske omladine iz Jugoslavije v Beču, održanom dne 13. decembra 1923 prolaiv belog ferora beo-| gradske vlade nad studeniskom omla-dinom, primljena je sledeča resolucija:
Reakcionarna beogradska vlada, ču-vena sa svojega ldasnog i nacionalnog ugnjeiavanja, izvršila je opet jedan re-akcionaran i protivnarodan čin. Beo-i grad je bio ponova svedokom policij-
skog nasilja, koje danas predstavlja »demokratski« poredak u Jugoslaviji.
U nedelju 26. novembra beogradska je žandarmerija proiivzakonito i na naj-bruialniji način rasterala zbor beo-gradskih siudenala, sazvan u cilju protesta protiv reakcionarne izvanjc politike beogradske vlade, specijalno protiv zaštite dinastije i monarhizma u Grčkoj protiv volji grčkog naroda, i protiv reakcije u Jugoslaviji i Evropi.
Ovom nasilnom i reakcionarnem po-stupku beogradske vlade pridružio se i rektor Beogradskog Universilefa, pozi-vajuči žandarmeriju i univerziielsku zgradu, gazeči tako na najsramniji način prava akaaemičara i avtonomija Uni-versileta.
jugoslovenska akademska cmladina u Beču izražava svoj prezir nad sramnim postupkem rektora Beogradskog Uni-verziteta i traži njegovu otstranjenje sa Sveučilišta, — protestvuje najodlučnije protiv gaženja univerzitetske nutonomije 1 protiv nasilja nad studentima uopšte.
Ovo nije prvi, ni jedini akt nasilja nad studeniskom omladinom. Beogradska vlada je do sada stalno isfupala kao otvoreni nasilnik i ugnjetač shidenata. i ovaj njen poslednji divljački podvig samo je izraz njenog nasilničkog sistema, koji ona provodi nad slobodoumnom omladinom, nad radničkom klasom i nad ugnjetenim nacijama u Jugoslaviji. Zbor protestvuje narečito i protivu na-redjenja ministra unufr. dela od 30. av-
s gusta 1923 D. Z. br. 836, kojim se ma-) kedonskim studentima zabranjuje slo-! bodno siudiranje izvan Jugoslavije, i \ protiv zatvaranja nacionalnih skola i » kulturnih ustanova u Makedoniji, — ia-j ko tipičnog nasilja za sistem nacijonal-j nog ugnjeiavanja od strane srpske he-1 gemonisfičke vlade.
| Študentska omladina iz Jugoslavije u i Beču poziva svu studenlsku vmladinu \ u borbu protiv beogradskog monarhi-] stičkog terora i izjavljuje svima ugnje-| tenima u Jugoslaviji potpunu solidarnost ; i got«vost za zajednieku borbu protiv ( reakcije i nasilja, a za socialno i nacio-i nalno oslobodjenje u Jugoslaviji i na ; Balkanu.
Kongres republikanske stranke.
j!
< Predsedstvo jugoslovanske republi-! kanske siranke je sklicalo kongres j stranke za 9. januar v Beogradu. Kon-( gres bo razpravljal o krizi »ustavne j parlamentarne monarhije« SHS, o dr-! žavni finančni politiki, gospodarsko-j socialni politiki, o izpolnitvi strankinega j programa in statuta.
Sodrag Horvatin aretiran.
Zagrebška policija je aretirala sodr. Kamila Horvatina, urednika zagrebškega glasila NDSJ »Borba«, ker je bil za pet let izgnan iz Zagreba, pa so ga v Zagrebu našli. Policija ga je izročila sodišču. — Vse v znamenju svobode kretanja!
Bankeroi Nemčije.
Danes je splošno priznano dejstvo, da je nemška država bankerohia. Država ne more več izplačati svojih uradnikov.
Produkcija se nahaja v najtežji krizi. Število brezposelnih je znašalo 31. okt. 1923 po podatkih zvez strokovnih delavcev pri najvažnejših šest strokovnih organizacijah:
Strokovna organizacija	Število članov	PUJSIH toiplai	Pita Sipini	Skupaj	V odstotkih
		v odstotkih			
Stavbinci		487.000	25-8	—	126.000	258
Lesni delavci		394.000	18-5	33-3	204.000	519
Kovinarji		1,152.000	18-9	77*1	1,106.000	96*0
Tekstilni delavci .......	685.000	106	58'3	472.000	68-9
Tovarniški delavci		676.000	110	22-0	223.000	33-0
Tipografi			68.000	18-2	59-0	46.000	77-2
Skupaj . . .	3,462.000	17‘2	41‘6	2,177.000	57’3
i Ta čas se je pa položaj še poslabšal. ; Produkcija v Nemčiji se nahaja v naj-l težji krizi, ki si jo je mogoče predstav-
ljati! Ta produkcijska kriza je v najles-nejši zvezi z bankrotom države.
Politična šola v Ljubljani.
Ljubljanska krajevna organizacija NDSJ goji že dalj časa uspešno poli-tično-prosvetno delo. Sedaj pa je po iniciativi pokrajinskega tajništva prešla na poglobitev tega dela s tem, da otvori politično šolo, ki se bo vršila vsako nedeljo dopoldan, da jo bodo mogli obiskovati tudi sodrugi iz ljubljanske okolice.
Program te politične šole je sledeč:
Uvod: Pomen marksistične doktrinarne vzgoje. — Kratek prolog k tvarini politične šole.
I. Zgodovina človeške družbe.
1. Primitivni komunizem in fevdalizem.
2. Karakteristika kapitalističnega družabnega reda.
3. Kapitalistični družabni red v prvi fazi.
slabšala. Radi tega Stefan Radič rajši beži v inozemstvo in se izogiba odprtega boja s Srbijo. Toda v politični situaciji, ki sem jo naznačit zgoraj, bi sodr. Markovič najbrže lahko štel na prste tiste slovenske in hrvot-ske proletarce in proletarske intelektualce, ki bi giasovali za Balkansko federacijo. Mi nismo hrvatski in slovenski nacionalisti, kakor Markovič zlobno podtika sodrugu Mbt, mi se nočemo zapreti v ozke meje svojih provinc, toda mi računamo z gospodarskimi fakti, s katerimi bo morala računati tudi proletarsko država in nismo več sentimentalni, kakor je bila naša buržuazija in naše malomeščanstvo leta 1918/19. Mi nikakor ne moremo razumeti, zakaj bi morali biti rajši v skapni državi s Srbijo, Bosno in Hercegovino, Crno goro, Makedonijo, Bolgarijo, Grčijo in Rumunijo, kakor pa z Avstrijo, Ogrsko, CcŠko, Moravsko itd.
V tem slučaju mora torej sodr. Markovič resno računati s tem, da bo dobil tak-le odgovor: »Gotovo, prijatelju mi smo z vami, z vsem Balkanom, mi hočemo z vami v skupno federacijo, toda kot gospodarsko in tehnično mnogo slabši, pridite vi k nam, v srednjo Evropo! Vi rabite velike pomoči, da se uredite in,organizirate v moderno gospodarsko življenje in te pomoči vam mi, Slovenci in Hrvatje, sami ne moremo nuditi. Za te je treba močnejših sil. Mi sami bi bili ' tudi v proletarski federaciji samo vaše žrtve, kakor smo danes žrtve radikalske Jugoslavije in bi morali gospodarsko in kulturno zaostajati, kakor sc to danes godi.«
Ne samo sodr. Markovič, temveč vsi sr-bijanski sodrugi smatrajo za nekak aksiom, da moramo v Balkansko federacijo kot Jugoslavija. Tako si gotovo te federacije niso mislili oni, ki so io ustanovili. To je zmota naših sodrugov na jugu in čim prej se bodo
korigirali v tem vprašanju, tem bolje za našo skupno stvar.
Ko bi torej hoteli biti zlobni, bi sedaj obrnili Markovičevo ost, s katero zbada sodr. Mbt, proti Markoviču samemu in bi rekli: ne Mbt, temveč sodr. Markovič je nacionalist v svojih izvajanjih. Toda mi smo daleč od tega in smo prepričani, da izvirajo te Markovičeve zmote samo iz njegovega zelo površnega poznavanja naših gospodarskih in zgodovinskih razmer*. To je sploh podedovani greh vseh naših srbskih sodrugov, da poznajo tako malo naše go- J spodarske in zgodovinske razmere in od iodi tolike njihove politične napake. Oni gledajo na naše razmere in na bivšo Av-stro-Ogrsko še vedno z naočali svoje bur-
3 Sodr. Markovič piše n. pr. v svoji bro- j šuri »Nacionalno pitanje u svetlosti Marksiz-t \ ma« toko-le: »Madjari su jrotpnli pod Av- ; striju u isto vreme kad Česi.« (Podpali?) 1 Dalje: »Več prema samom r.očinu svoga i postanka, mnogo nacionalne države (Au- ■ stro-Ugarska, Rusija) nose na sebi pečat imperializma.« (Njii je postala Avstro-Ogr-skn, niti Rusija na imperialističen način!) Dalie: »Hrvatska i slovenačka buržuazija imole bi interesa, da Srbija ostane čisto agrarna zemlja sa industrijom u povoju, kao što je bila pre rata...« (Teorija je čisto marksistična in velja za vse resnično kapitalistične države, kakor Angleško, Francijo itd in njihove kolonije — toda ona ne velja za hrvatsko in slovensko industrijo.) Da Markovič pozna njeno strukturo, gotovo ne bi napsal kaj takega. Kat naj bi^ naša industrija začela s tako Srbijo? kakoršna je bila pred vojno? Nji je gotov razvoj Srbije ravno nujno potreben, zato vidimo tudi n. pr. vse slovenske industrialne kroge v Pa-šičevem taboru, itd.
žuazije in zato jim nedosiaja fundamenta za razumevanje marsikatere stvari pri nas.
Toda obrnimo se k vprašanju spora avtonomija ali federacija? Tu je napravil sodr. Markovič gesto, ki se zdi njemu mogoče zelo spretna, toda ki nam ne imponira ravno preveč. Sodrug Markovič je uvjdel, da mora reiirirati o svojem avtonomističnem stališču, toda ne napravi tega kot resen znanstvenik, ki se tudi včasih lahko zmoti, temveč kot advokat pred sodnijo, ko vidi, da bo izgubil svoj proces. On končno definira svoj avtonomizem, ki po njegovi difiniciji skoro ni več avtonomizem in očita potem svojim kritikom, da oni tega niso storili. Neverjetno: sodr. Markovič nam napiše celo knjigo o narodnostnem vprašanju in ne smatra za potrebno, da bi riatn povedal, kaj si on predstavlja pod besedo »avtonomija«, med tem ko se mu zdi neodpustljiv greh, da niso definirali federalisti1 v svojih par člankih svojega federalizma. On se zadovoljava v svoji brošuri »Nacionalno pitanje u svetlosti marksizma« s tem, da nas opozori: »Po-sebi še razume, da ne govorim o ozkih administrativnih avtonomijah, nego o širokih poličnih avtonomijah, katerih atribuciie bi morate v prvem redu odrediti sporazum Srbov, Hrvatov in Slovencev. Za razmejitev posameznih avionomih oblasti je treba uveljaviti kot naivišjt princip: ljudska volja, izražena s splošnim in svobodnim glasovanjem v vseh spornih slučajih.« Eto, to je vse, kar nam je povedal sodr. Markovič o avtonomijah v 3voji knjigi. In interesantno, da zahteva plebiscit za razmejitev in ne za
* Končno ni točna Markovičeva trditev, da ni noben federalist definiral svojega federalizma. Anin je precej jasno povedal v svojih člankih, kako si predstavlja Su-Do-Ba-Federaciio.
notranje kompetence avtonomnih oblasti! Razmejitev? O, to bi bilo lepo delol Posebno v Bosni in v Vojvodini! To bi bilo nove nacionalistične burje v Jugoslavjji! Markovič ve prav dobro, da je izvor vseh naših nacionalističnih borb ekonomske narave — tako docira sam — in vendar misli, da je potrebna nekaka razmejitev med Hrvati in Srbi in menda tudi drugimi narodi, dasi bi bila tako razmejitev seveda popolnoma iluzorna.
Sodrug Markovič pa si je dovolil še eno advokatsko finto. On jsodiiče (v brošurici »Ustavno pitanje i radnička klasa Jugoslavije« str. 53) svojim kritikom, da menda ne poznajo razlike med avtonomizmom in federalizmom in da morda mislijo isto v federalizmu, kakor on o avtonomizmu. No, končno pa se pokaže (na str. 54), da si Markovič sam ni dovolj na jasnem glede teh pojmov. Sodr. Markovič piše:
»Teoretično govorjeno: ker razlika med avtonomistično in federalistično ureditvijo ni bistvena, ampak graduelna (stopnjevana), sc federalistična ureditev lahko smatra kot avtonomistična, s sredobežno tendenco, do-čim se avtonomistična ureditev lahko smatra kot federativno, 3 sredoprivlačno tendenco. ker ni nikakega kriterija za razlikovanje med tema dvema državnima ureditvama.«
Tako? Ni nikakega kriterija?
Po Markoviču avtonomistična ustava garantira vsem narodom »popolno ravnoprav-nost, ne postavljajoč pri tem med njimi ni-icakih nepotrebnih pregrad in utemeljenih ovir na potu' njihovega zlivanja v eno, najboljšo fešitev ustavnega vprašanja.«
(Konec prih.)
4. Razvoj kapitalizma.
5. Imperializem kot najvišja etapa kapitalizma.
6. Razpad kapitalizma.
H-Boj za udejstvitev socializma.
7. Pariška komuna.
8. Revolucija 1905.
9. Revolucija v srednji Evropi.
10. Sovjetski poskusi v srednji Evropi.
11. Ruska revolucija:
el Meščanska revolucija.
b) Uposlaviiev diktature proletariata.
c) Boj s kontrarevolucijo.
d) Nova gospodarska politika.
12. Doba transformacije.
a) Gospodarski predpogoji proletarske demokracije.
b) Organizacijske oblike in sistemi transformacijske perijode.
c) Gospodarski problemi SSSR.
III.	Zgodovina in teorija proletarskega razrednega boja.
13. Zgodovina utopičnega socializma.
14. Zgodovina znanstvenega socializma.
15. Zgodovina 1. in 2. internacionale. (Predvojna doba.)
16. Zgodovina 2. in 1 lA internacionale. {2+2% -0.)
17. 111. internacionala. (Kominterna.)
18. Ideologija komirdeme.
19. Anarhizem in sindikalizem.
20. Giidovski socializem.
21. Zgodovina krščansko - socialnega gibanja.
22. Sistem krščanskega refermizma.
IV.	PVoblerai socialne revolucije na zapadu.
23. Meščanska in proletarska demokracija.
24. Ofenziva kapitala.
25. Ideologija internacionalnega fašizma.
26. Razvoj internacionalnega fašizma.
27. Enotna fronta proletariata.
28. Zveza delavcev in kmetov:
a) Agrarni problem.
b) Nacionaini problem.
29. Zadružništvo.
30. Strokovno gibanje.
31. Eefektivno stanje internacionalnih proletarskih sil.
Predavalo bo več sodrugov, tako da se bo mogel vsak predavatelj temeljito poglobiti v svojo tvarino in jo podati sodrugom v politični šoli.
Za pojasnila se je obračati na pokrajinsko tajništvo NDSj.
Mogočna akcija ljubljanske delavska mladine.
Eden najboljših shodov. - Bojevno razpoloženje vajencev. - »Ne maramo takih šol!« — Vajenci nastopajo na shodu. — »Proč z izkoriščanjem in terorjem?« — V januarju nobene pare več iz vajeniških žepov!
V sredo dne 19. decembra je bil dan ljubljanske delavske mladine. V go3tih gručah je ob sedmih zvečer napolnila veliko dvorano Mestnega doma. Okrog 400 vajencev in vajenk je prišlo na svoj shod, da na njem izpregovori svojo besedo in stavi svoje zahteve. Shod je uspel tako, da so tudi odrasli sodrugi izjavljali: »Takega shoda že dolgo ni bilo v Ljubljani..«
V imenu Zveze Neodvisnih Strokovnih Organizacij je otvoril shod sodrug Hlebec, ki je ostal iudi predsednik. Podal je besedo kot prvemu govorniku 17 letnemu sodrugu Gorenca, brivskemu vajencu. Le-ta je ob živahnem pritrjevanju in navdušenju izvajal sledeče:
Oktobra meseca smo imeli ljubljanski vajenci prvo demonstracijo in svoj prvi shod, na katerem smo zahtevali, da se nam otvorijo obrtno-nadaljevalne šole. Mogočno smo naslopili in naš nastop, naša akcija je uspela. Kapitalisti in njihovi služabniki so se pač zbali revolucionarne mladine in so začeli premišljevati, kaj storiti. In izmislili so si tako-le: vajence je treba potolažiti, zato jim otvorimo šole; da pa ne bo treba nam seči v žep in zmanjšati profit, naj pa vajenci sami plačujejo šole. Kar so sklenili, tako se je zgodilo. Začetkom decembra, ravno okrog svetega Miklavža (smeh), so nam dali šolo. Toda kakšna jc ta šola? Ali smo mi vajenci zadovoljni z njo? Gromki protesti in klici vseh vajencev: »Mi nismo zadovoljni!« »Ne maramo takih šol!« Dovolj je, da garamo po osem do dvanajst in trinajst ur na dan za mojstra in fabrikanta in mu kupičimo denar. Zato naj oni vzamejo iz svojih polnih žepov denar in naj oni plačujejo šole. (Tako je! Bravo!) Mi pa ne damo niti pare več! (Prav! Niti pare več! doni po dvorani.) Z januarjem mesecem se neha tako stanje, šolo pa bomo vseeno obiskovali in v šolo naj takoj pridejo tudi vsi tisti, ki niso ničesar plačali. Sola je za vse vajence, zato vsi v njo! (Živio!)
Ali državne oblasti, ki nimajo denana za vajenške šole, pač pa za ministre, generale in kanone, so naredile še eno •stvar, ki jo vajenci zahtevamo, da se odpravi, šola se mora vršiti med delovnim časom in nedeljski ter sobotni in večerni pouk mora prenehati. (Tako je!)
Sodrugi vajenci! Z bojem smo dosegli, da so se otvorile šole in z bojem bomo dosegli še več. Zato se strnimo in združimo in zakličimo:
Proč z nedeljskim poukom! Proč s plačevanjem šol! Proč z izkoriščanjem! Naj živi svoboda! (Živio! Dolgotrajno odobravanje in navdušenje.)
Za s. Gorencem je dobil besedo s.
l.emež, burno pozdravljen od vajencev. On je razložil delo občinskega kluba NDSJ za obrtno-nadaljevalne šole. Pozival je vajencc, da vedno tako aktivno podpirajo delo občinskega kluba za vajeniške interese. Vajenci so z demon-
i stracijo pred magistratom dosegli, da I so se otvorile šole in na današnjem sho-j du morajo skleniti, da ne dajo vajenci j nobene pare več za obrtno-nadaljevalne j šole, ker to je dolžnost podjetnikov in { države in ni zakona, ki bi mogel prisiliti vajence, da to plačujejo. Dokler država ne da, pa ima občina založiti. Če je stalo občino vsako meščansko dekle na liceju letnih 17.000 K, mora dati občina in država tem prej podporo za prepotrebne obrtno-nadaljevalne šole, da se bodo mogle vsaj malo približati razvojni stopnji vajenskih šol v modemih evropskih državah. Vajenci bodo ohranili to svojo prvo akcijo živo v spominu, vajenci se bodo s to svojo prvo akcijo vežbali za nadaljnje težke boje, ki jih imajo še iz-vojevati kot člani delavskega razreda s kapitalisti. Vsako iztirjevanje denarja od strani mojstrov na ta način, da bi od-trgovali vajenccm njihov honorar, je nezakonit in ga Ireba spraviti pred obrtno sodišče. S. Lemei je bil večkrat burno pozdravljen med govorom in njegovim izvajanjem je sledilo burno ploskanje, s Zopet navdušeno pozdravljen se je l pokazal na odru tretji govornik: vaje-{ nec s. Matul, ki je podal v svojem do-i bro zasnovanem govoru sleeteče parole: i Mi vajenci ne bomo plačevali šole! Odstranili se mora nedeljski pouk in šola se ima vršiti med delovnim časom! Vajenci morajo sodelovati pri učnem načrtu. Vajenci zahtevajo ohranitev osemurnega delavnika in štirinajstdnevni plačani dopust vsako leto.
Svoj govor je končal s klicctn: Živio boj!, na kar je odmevalo iz. vseh vajenskih grl: Živio boj!
! Ker je s. Matul predlagal v svojem | referatu, da si vajenci izvolijo pet glav* nih svojih zaupnikov in po vsakem razredu po dva zaupnika, se je prešlo na volitev petih zaupnikov, ki so se morali pokazati na odru, da jih vidijo vsi * vajenci. Zaupniki so bili burno pozdravljeni.
Za s. Matulom se je oglasilo k besedi še več vajencev in s. Makuc, Vsi so poudarjali, da morajo vajenci stati v strnjenih bojnih vrstah, da bo njihov boj uspešen. Ves čas je vladalo navdušeno, bojevito razpoloženje. Končno je prebral s. Matul dve resoluciji, ki so jih sprejeli vajenci z dvignjenjem rok, ploskanjem m živio-klicanjem. Resoluciji se glasita:
1.	resolucija.
Na javnem shodu Zveze neodvisnih organizacij v Mestnem domu dne 19. decembra 1923 zbrani vajenci in vajenke odločno protestirajo proti neutemeljeni ustavitvi mladinskega časopisa »Proletarska Mladina«, ki je vsikdar pogumno branil interese vajencev in vajenk ter zahtevajo, da se prepoved ukine. Nadalje konstatirajo, da se iste oblasti, ki pretirano skrbijo za izvajanje zakona o zaščiti države, ne brigajo za določbe zakona o zaŠČiii delavcev in da dajejo s tem možnost podjetnikom, da podaljšujejo protizakonito delovni čas, da vpeljujejo protizakonito
nočno delo, da ne spoštujejo določbe o zaščiti delavske miadine.
Na shodu zbrani vajenci in vajenke zahtevajo da se merodajne oblasti pobrigajo za izvedbo določil zakona o zaščiti delavcev, o dečjih zavetiščih, o higijenskih pogojih za delo in določbe o pravici združevanja delavcev, katere določbe danes podjetniki gazijo brez da bi oblasti pazile na določbe in izvedbo teh delavsko-zaščitnih zakonov.
2.	resoiucja.
Na javnem shodu ZNSO v Mestnem domu dne 19. decembra 1923 zbrani delavci in delavke, vajenci in vajenke konštatirajo:
Da so se na pritisk vajencev in vajenk po dolgi pavzi letos zopet otvorile v Ljubljani obrtno-nadaljevalne šole, da pa se merodajne državne in občinske obiasti niso ozirale na zahteve vajencev in vajenk, ki so jih stavili v resoluciji dne 21. oktobra 1923.
Z ozirom na to ponovno in z vso odločnostjo zahtevajo zbrani vajenci in vajenke in njihovi starši:
1. Da se ukine šolnina za vajence in vajenke, katero morajo danes v obliki mesečnega prispevka od 80.50 Din plačevati vajenci odnosno njihovi starši:
2. To šolnino naj plačujejo mojstri, podjetniki in industrijci, ki imajo največji interes, da se vajenci čimbolj izobrazijo in tudi največjo korist od vajenskega dela.
3. Pouk na obrir.o-nadaljevalnih šolah naj se vrši med delovnim časom, ker spada v učno dobo. Odklanjamo nedeljski pouk in pouk po delu, ker spada pouk k strokovni izobrazbi, katero si mora vajenec pridobiti rned delom in ker pouk ob nedeljah in po delu skrajšuje odmor, kar tudi zabra-njujda §§ 12. in 16. zakona o zaščiti delavstva.
4. Opozarjajo merodajne obiasti na dejstvo, da se po mnogih delavnicah pretepava vajence in da se jim ne priznava pravic, katere predvideva zakon o zaščiti delavcev in zahtevamo, da se z vajenci človeško ravna.
5. Ponavljamo svojo zahievo, da se v šolski odbor pritegne zastopnike organizacij in da se pristopi takoj k reorganizaciji in modernizaciji obrino-nadaljevalnih šol.
6. Končno izjavljajo na shodu zbrani vajenci in vajenke, da ne bodo prenehali prej s svojo borbo, dokler ne dosežejo svojih upravičenih zahtev.
Ob zaključku shoda je odmevala dvorana od klicev: Živela »Proletarska Mladina«! Živel boj! Nobene pare več! Žvižgalo se je mojstrom. To se je nadaljevalo pred Mestnim domom.
Gruče vajencev so se izgubljale v predmestja, pripravljene, da zopet nastopijo za izvojevanje svojih pravic.
Proletarska mladina Ljubljane je s tem ponovno dokazala, da sme staviti delavski razred vso nado v 3vojo mlado gardo, ki bo, prosta socialpatnotskih predsodkov, dvignila in osvežila čistost razrednega delavskega gibanja.
Mladina, naprej!
Dopisi.
j povedel njihov občinski svetnik nekaj i o sv. Florjanu in končno je nastopi] bi-j rokrat Svetek — čujte! — kot navaden socialistični vojak. Govoril je po svoji stari navadi demagoško o vsem mogočem: o državi, strokovnih organizacijah, bolniški blagajni, o teoriji, o Marksu in napadal komuniste, ker nočejo prevzemati odgovornosti za klerikalno proti-delavsko politiko. Mož je dejal, kot de: je naš občinski kiub sploh opustil vse deto v občini. (Giej članek s. Lemeža! Op. ur.) Ko se je oglasil s. Lemež, da b? na licu mesta dokazal laži gg. socialističnih vojakov, mu niso hoteli dati besede, češ da je že poldne. Mi smo pozvali na shodu NDSj nje, da naj sc oglasijo k besedi, pa se niso, ker so se zavedali, da smo mi govorili resnico. Na tem shodu nam »socialisti« niso dovolili odgovora, ker so vedeli, da bodo pred svojimi maloštevilnimi pristaši razkrinkani do kosti. Ali odgovor boste dobili, gospodje sodrugi! In tako se je končal ta slavni socialistični shod, ki je pokazal, da se socialistični dohtarji še držijo s tern, da lažejo svoje nastavljen-ce, dočim so jih delavske mase že davno zapustile.
Jesenice. — Proletarskim ženam v premislek ob novem letu. — Proletarci in proletarke moramo vseh 365 dni v letu ustvarjati bogastvo za tiste, ki imajo na naš račun vseh 365 dni praznik; poleg tega moramo pa stradati in biti napol nagi in bosi. Bogatini so se o praznikih nasitili, dočim ko mnogo proletarskih družin ni imelo niti črnega kruha. Buržujskim otrokom je prinesel polno daril »Jezušček«, medtem ko naši otroci stradajo in zmrzujejo. Otroci rudarskih očetov jokajo žalostno v kotu, ker so morali iti njihovi očetj? v daljni svet, ker jim »domovina« ni dale kruha. Nam je dovoljeno v tej domovini gladu giniti in pri tem zapeti »Lepa naša domovina ...« Proletarska mati, pouči svoje otroke, kdo je temu vsemu kriv, povej jim, zakaj imajo vsega v izobilju listi, ki nič ne delajo; povejte otrokom, da je to laž, kar pridiga fajmošter z lece, da je taka božja volja. Krivi smo tega v veliki meri sami, ker se premalo brigamo za svoje pravice. Žene, dolžnost vaša je, da se že enkrat začnete zavedati svoje dolžnosti in da stopite v proletarske vrste in da svojo deco vzamete iz klerikalnih in nacionalističnih organizacij. Organizirajte se v Nezavis-ni Delavski stranki Jugoslavije! To dvoje je vaša dolžnost ob novem letu.
Ljubljana. — Shod socialpatriotov. — Za predbožično nedeljo so sklicali ljubljanski socialpatrioti javen shod, da poročajo na njem o sklepu strankinega vodstva, da ostanejo še naprej metrese klerikalcev. Shod je bil izredno slabo obiskan, bilo je na njem tudi nekaj naših sodrugov. Kar je bilo socialpatriotov, so bili sami strankini, strokovni in konsurnni naslovljenci, ki tvorijo danes »socialistično maso« v Sloveniji. Dr. Perič je govoril predvsem kol ljubljanski župan in ne kot socialist, potem je
lepo in najbolj primerno novoletno darilo
za vsakega je knjiga
.'i ‘-.a
Id je pravkar izšla. Knjiga obsega 128 strani. Tisk in oprema knjige je okusna. Cena broširani brez	poštnine 10 Din, po pošti 1 Din 40	p več.
Vezana 20 Din. — V knjigi je 11 laičnih povestic-pravljic z globoko vsebino in jih bo čiial vsak z užitkom. — Po svoji opremi in po vsebini je knjiga kras vsake knjižnice, zato tudi najprimernejše darilo za Novo leto. —
I	Nizka cena omogoča, da si jo	naroči
I	tudi lahko vsek, kdor ljubi lepo	knjigo.
Naročite si takoj »PRAVLJICE IZTOKA« in vpošljite denar na naslov: TISKARNA »MERKUR«, Ljubljana, Gregorčičeva ulica št. 13. Dobiva se tudi v našem uredništvu.
Vsem sodrugom in soaruzicam želim veselo novo leto /
JOŽE PREŠEREN
čeuljar Celovška cesta 82
Ljubljana VIL
V gostilniških prostorih delavskega doma se letos prvič priredi
Začetek ob 8. uri zvečer, brez vstopnine.
Dnevni red: Igra, godba, ples, šaljiva pošta, petje in domača zabava. Sodrugi in sodruSice, pridite vsi.
Zadruga »ŽELEZNIČARSKI DOM« vadbi lem potom svoje člane na
ČLANSKO ZBOROVANJE
ki se vrši dne 30- decembra t. L ob K 9. uri dop. v prostorih »Del. Doma« v Ljubljani Vsled zvišanja zadružnih deležev »o nastala pri članih nesporazume vonja in je tako zborovanje neobhedno potrebno. Zato se vabijo vsi člani podpisane zadruge, da store svojo dolžnost in se zborovanja udeleže. Splošno Delavska Gospodarska Zadruga r. z. z o. z., »Železničarski dom« v Ljubljani .
liiv-lnik in udnjalell Ksmorefl. Odgovorni urednik Anton Su&terSič.
Tisk tiskarn« »Merkur« v Ljubljani ,