POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI ŠTEV. 5. LETO IX STftOKOVnO GLASILO ZDftflVPrSTVfl V DftflV. Bflnov. KEMIKA D,D. - ZAGREB priporoča svoj’e preizkušene domače preparate: Naš preizkušeni’ ženskisejtsualni (folikularni) hormon GLANDUBÖLIN smo dali sedaj v promet ojačenega v sledečih dozah: Tablete: steki, z 10 labl. ä 100 miš. ed. „ z 10 „ ä 500 , » , z 10 » ä 5000 „ „ Injekcije: skat. s 3 amp. ä 100 miš. ed. „ s 5 , ä 1.000 , „ . . '• . s 5 , ä 10.000 , „ V'.oljnatijratz.japini: 1 amp. ä 50.000 miš. ed. . 5 , ä 50.000 „ , Zanesljivo .delovanje in nizka cena Glandubolina omogočata sodobno zdravljenje motenj ženske seksualne sfere v največjem obsegu. Za zdravljenje DYSMENORRHOE uporabljajte naš ADYSMIN / Vsebuje ovarij, kodein in johinbin ter deluje specifično v smislu odstranjenja bolečin in reguliranja menstruacije. Cevčica z 20 tabl. Doza: 8 dni pred menstruacijo 2X1 tabl., v času menstruacije 3X1 tabl. Predpisujte dobre domače preparate! NASLOV UREDNIŠTVA IN ADMINISTRACIJE: ZDAVNIŠKI VESTNIK - GOLNIK Jugoslavensko SIEMENS D. D., Odelenje za medicinsko tehniko Kralja Aleksandra 8 BEOGRAD Kralja Aleksandra 8 Rfintgen-napravev vseh izvedbah; Diatermijski in ultrakratko -valovni aparati; splošna elektromedicina. Kompletna dentalna oprema in dentalne potrebščine. Celotna oprema za operacijske dvorane, laboratorije, praktičnega zdravnika. Mikroskopi, mikrotomi, projekcijski aparati; veterinarska oprema ZDRAVILIŠČE TREBUŠNIH ORGANOV IN PREOSNOVE ima v svojih treh vrelcih .TEMPEL“ „ŠTYRIA“ in „ DONAT“ izvanredno lekovito slatino, ki s svojo silno trans-mineralizacijo organizma najugodnejše upliva na organske funkcije, njih vegetativno in hormonalno regulacijo. indikacije: Vse bolezni želodca, črevesa, jeter, žolčnih kamnov, ledvic. Sladkorna bolezen in giht. Letna in zimska sezona. Glavna sezona: maj — oktober. — Gospodje zdravniki! Zahtevajte prospekte in vzorce vode pri direkciji zdravilišča ROGAŠKA SLATINA! STANDARDIZIRANI TESTIKULARNI HORMON biološko titriran po petelinovi roži Pri Endokrinih in psihičnih motnjah v potenciji, Obolenjih prostate, Duševnih depresijah, Duševni in telesni utrujenosti V novejšem času tudi v obliki dražej, s čemur je omogočena ekonomična uporaba. Originalni omoti: škatlje z 2 in 10 amp. po 1 ccm stekleničke s 30 dražejami » « LEVERKUSEN NA RAJNI Zastopstvo za Jugoslavijo : „JIIGEFA“ K. D. Beograd Zagreb Cardiazol «Knoii» sretstvo za krvni optok kod smetnja u cirkulaciji krvi uslijed infekcija, smalaksalosti i t. d. Tablete Ampule Liquidum KNOLL A.-G Ludwigshafen am Rhein Glavni zastupnik za Jugoslaviju: Mr. DRAŠKO VILFAN, ZAGREB, Ilica 204. ZDRAVNIŠKI VESTNIK UREDNIŠTVO IN UPRAVA.: Dr. R. NEUBAUER, GOLNIK. VESTNIK IZHAJA LETNO 10KRAT (MESECA JULIJA IN SEPTEMB. NE IZHAJA).-NAROČNINA ZA NEZDRAVNIKE DIN 90 - CELOLETNO, DIN 50'- POLLETNO; ZA MEDICINCE DIN 50 - CELOLETNO, DIN 25'- POLLETNO STROKOVNO GLASILO ZDRAVNIŠTVA V DRAVSKI BANOVINI ŠTEVILKA PETA 31. MAJA LETO DEVETO Dr. MERLJAK BOŽENA PATOGENEZA IKTERA jetra so naša največja prebavna žleza. Anatomsko sestoje iz epitelial-nega in mezenhimalnega parenhima. Epitelialni je urejen radiarno ter se združuje v lobule, med katerimi leže žolčne kapilare. Žolčne kapilare nimajo še lastnih sten, omejujejo jih jeterne stanice. Prostorno so ločene od krvnih in mezgovnih vodov po večjih skupinah jeternih stanic. Mezenhimalni parenhim pa predstavlja vezivno tkivo Glisson-ove ovojnice in pa bogato razvito ožilje. V stenah žil so ugnezdene posebne, ovalne, z izrastki opremljene Kupffer-jeve zvezdaste stanice. Spadajo k mezenhimalnemu paren-himu ter so prav velikega pomena za delovanje jeter. V retikulo-endotelial-nem sistemu vsega organizma jim pripada odlična vloga. Pravilno delovanje jeter je vezano na nemoteno sožitje epitelialnega in mezenhimalnega parenhima. Obolenje samo enega sistema je praktično nemogoče. Primeri se pa včasih, da najdejo patološki anatomi razne izpre-membe samo v jeternem parenhimu, dočim ni imel bolnik klinično sploh nobenih posebnih težav. Lahko pa je tudi obratno: klinični simptomi so močno izraženi, jelerni parenhim pa prav malo izpremenjen. Bržčas leži vzrok za tako razdvojenost v hitri in zelo veliki regeneracijski sposobnosti jeter. Jetra urejujejo preosnovo: ogljikovih hidratov, maščob, beljakovin, vode in mineralij. Njim pripada naloga razstrupljevanja, njih najobsežnejše delo pa je pripravljanje in izločevanje žolča. Kot sem že omenila, teče žolč najprvo po žolčnih kapilarah, ki še nimajo lastnih sten, po nekoliko razširjenem delu teh kapilar — ampularnem delu — pride pa do vodov, ki imajo že lastno ostenje. Njegova nadaljna pot je anatomsko povsem jasno začrtana. Nekoliko manj jasen je — odnosno je bil — nastanek žolča. Klinično dobro vemo, da vplivajo na njegovo vrednost in množino maščobe, solna kislina in žolčno kisle snovi. Vse to ga zviša; znižata ga pa med drugim voda in grozdni sladkor. Za njega glavne sestavne dele smatramo : bilirubin; žolčne kisline, holesterin, lipoide in mineralne snovi. Zanimivo je vprašanje, kje v organizmu se ustvarjajo ti elementi. Pomudimo se najprvo pri bilirubinu. Med prvimi je 1.1821. Buchat izjavil, da je hemoglobin vir za bilirubin. Kasnejše kemične preiskave so io potrdile. Formulo hemoglobina so raziskovali in ugotovili Kiister, Willstad-ter in Fischer. Molekul hemoglobina sestoji iz štirih substituiranih pyro-lov, ki so vezani med seboj s štirimi metinskimi skupinami. Poleg vsega tega vsebuje še vsak molekul kompleksno vezano železo. Kemični poskusi so pokazali, da se lahko odcepita potom oksidacije kompleksno vezano železo in ena metinska skupina. S tem se razklene obroč krvnega barvila in v molekul stopita dva atoma kisika. Nova snov, ki na ta način nastane, je izomerna z bilirubinom. Pokazalo se je, da je oksidacija v organizmu fer-mentativnega značaja in da se lahko odigrava v vsaki, torej ne samo v jeterni stanici. Nemalo avtorjev je zanimalo, kaj se zgodi tedaj, kadar je v krvi na pretek hemoglobina. Injicirali so ga živalim ter ugotovili, da se s tem zviša v organizmu množina bilirubina. Vendar ni bilo v teh ugotovitkih nikakšne enotnosti, dokler ni dognal Stadelmann, da pade množina bilirubina v žolču dve uri po vbrizgavanju hemoglobina, pet ur po vbrizgavanju se pa tako strmo dvigne, da odgovarja njegova množina množini vbrizganega hemoglobina. Umetne poskuse s hemoglobinom so napravili tudi in vitro. Videli sc» da so jeterne stanice uničile hemoglobin tako, da je ostal samo nek nežen pigment, ki je imel svojstva bilirubina, vendar ne vseh. Reakcija po Ghme-linu je bila vedno negativna. Izkazalo se je, da je temu vzrok vezava bilirubina s holesterinom. Raziskovanja ali pride do oksidacije in oproščanja železa iz molekula hemoglobina tudi izven jeternih stanic, so se bogato razvijala. L. 1847. je našel Virchow na mestih večjih krvavitev, in to izven jeter, kristale, ki so dajali tudi po Ghmelinu pozitivno reakcijo. Imenoval jih je hematoidine ter jih uvrstil med bilirubin. Nešteto avtorjev (med njimi zlasti Zenker in Salkowsky) se je trudilo ugotoviti, kdaj pride pravzaprav do hematoidina, katerega so smatrali za bilirubinovo predstopnjo. 2e v kratkem času so dosegli lep uspeh. Izsledili so, da se hematoidin nikoli ne stvarja v tisii krvi, ki ne vsebuje organskih stanic. V sterilni krvi torej nimamo hematoidina. Ko so do dna pretresli vse možnosti tvorbe bilirubina v starih izlivih krvi v tkivu, so se obrnili k eksudatom. Med raziskovalci krvnih eksudafov se je posebno odlikoval van de Bergh. Določal je množine bilirubina v prsnih, trebušnih in sklepnih eksu-datih. Povsod ga je, če ne več, pa vsaj malo dokazal. Posebno mnogo ga je našel v nekem starem kolenskem eksudatu. V 65 ccm krvavkastega punktata je bilo 3 mg % bilirubina. Če pomislimo, da ga je pri zdravem človeku v krvi kvečjemu 1 mg %, potem moramo pač reči, da je 3 mg % precejšna množina, zlasti še, če gre za eksudat. Leschke je preiskoval cerebrospinalno tekočino. Zanimalo ga je, če bo tudi v njej lahko dokazal bilirubin. Uspehi so bili različni. Včasih ga je dobil, drugič ne. Seveda ga je začelo še bolj zanimati, kdaj ga ni. Končno je eksperimentalno dokazal, da ga ni tedaj, kadar manjkajo cerebro-spinalni tekočini fermenti, ki jih izločajo endoteliji možganskih open. Iz Leschke-jevih preiskav se je rodilo vprašanje: zakaj postane likvor rumenkast že po prav majhni krvavitvi, dočim je redkokdaj rumen pri bolnikih, ki imajo že močno razvit ikterus. Jaguttis je na to vprašanje odgovoril: rumena barva ikteričnega likvorja ni povzročena od bilirubina, temveč ima svoj vzrok v lipohromiji. Svojo trditev je podprl z uspelim poskusom. Izmed organov jih je posebno zanimala vranica. Vprašanja, ali tvori ona bilirubin samostojno, ali samo pomaga jetrom, niso še rešili. Zedinili so se v dve možnosti. Nekateri avtorji so rekli, da vranica lahko izpremeni eritrocite tako, da jih jeterne stanice kar najlažje oksidirajo; niso pa ovrgli možnosti, da bi vranica iz hemoglobina že samostojno ustvarjala nekakšno predstopnjo bilirubina. Retikulo-endotelialni sistem, posebno pa Kupffer-jeve zvezdaste stanice, so ostale sporna točka. Pravijo, da pride do velikih množin bilirubina in do iktera, kadar so blokirane. Drugi zopet trde, da so za množino bilirubina povsem brez pomena. Vsekakor je čudno, da se pri malariji, ko so vendar vse zvezdaste stanice napolnjene s pigmentom, ne pokaže vedno zlatenica. Razprave o izvenjeternem nastanku bilirubina so bile že zelo obširne, ko se je van de Bergh odločil, da bo preiskoval kri iz: vena portae, vena hepatica in arteria hepatica. Mislil je, da bo na ta način prišel do dna vprašanju hepatalnega in ekstrahepatalnega ustvarjanja bilirubina. Dosegel je le, da je dokazal v obeh venah in v arteriji vedno enako množino bilirubina. Najbolj smeli so bili amerikanski avtorji (Mann, Magath). Oni so enostavno odstranili jetra ter ugotovili, da se tudi po tej operaciji še vedno nabira bilirubin v krvi, seču in maščobnem tkivu. Dokazali so pa tudi, da je v krvi v. lienalis vedno več bilirubina kot v krvi art. hepatis in da ga je posebno mnogo v kostnem mozgu. Na podlagi svojih poskusov so smelo oznanili medicinskemu svetu zmotno resnico: jetra so za bilirubin le eks-kretorni organ. Že kratek čas po tem (1. 1926) so zmoto spoznali ter se vrnili k pravilnemu mišljenju; da je sicer vsaka stanica v organizmu sposobna potom fermenine oksidacije pretvoriti hemoglobin v bilirubin, da pa je izmed vseh izbrana za to delo v prvi vrsti jeterna stanica. S tem, da so dokazali razvitek bilirubina tudi izven jeter, je prišlo do vprašanja, ali more ta bilirubin povzročiti ikterus. Lepehne pravi da, Kee-ter da ne; češ, da je množina tega bilirubina tako neznatna, da ne more izzvati klinično vidnih izprememb. Ako se pa vendarle kdaj pokaže zlatenica, n. pr. pri vnetju desne spodnje pljučne krpe, potem moramo iskati vzrok v anoreksiji, ne pa v tisti neznatnt količini bilirubina, ki se je napravila na bolnem mestu. Z umetnim zastrupljenjem s toluy!endinaminom so skušali dokazati, da ni ekstrahepatalnega iktera. Pri tem zastrupljenju pride namreč do zlate- niče vzlic temu, da se žolč še razmeroma bogato izliva v črevo. Žolč pa postane gostejši, težje teče, zastaja v žolčnih kapilarah, posebno v ampu-larnem delu in ker ni zadostnega pritiska, ki bi ga gnal dalje, pride počasi do rezorbcije. Ikterus, ki se razvije, ni ekstrahepalni marveč je hepatalni, rezorbcijski. Jetra torej ustvarjajo bilirubin, katerega pa zasledimo tudi v krvi, zdrav človek ga ima v njej do 1 mg %. Minkovvskega je 1. 1892 zanimalo, kako pride bilirubin v kri. Posrečilo se mu je dokazati, da lahko zdrava jeterna stanica vrže nekatere svoje produkte v kri n. pr. sladkor, nekatere pa v žolčne kapilare n. p. bilirubin. Kadar pa stanica zboli, ni več kos temu delu in takrat se prej točno določena pota bilirubina zmešajo; namesto v žolčne, se izlije v limfne kapilare. Pravijo pa tudi, da nastanejo pri okvarah jeter-nih stanic naravnost zveze med žolčnimi in mezgovnimi vodi. Včasih jih je celo videti v mikroskopskih preparatih. Poleg bilirubina se uveljavljajo v žolču tudi žolčne kisline. Potrebne so za emulzijo maščob. Dokler je jeterni parenhim zdrav, ne prestopijo mej, katere jim je začrtala narava. Kadar pa jetra zbole, tedaj zaidejo žolčne kisline v veliki meri v kri, katera jih zanese v ledvice in te jih s sečem izločijo. Žolčne kisline so tiste, ki s svojim vplivom na živčevje srca znižajo število srčnih utripov, kar redno nastopa pri zlatenici. Tudi holesterin dobimo zmeraj v žolču. Kadar je močno moteno pravilno izlivanje žolča v črevo in kadar pride radi tega do zastoja, takrat dobimo tudi holesterin v krvi. V takih primerih govorimo o retencijski hiper-holesterinemiji. Žolču je začrtana v organizmu prav posebna pot. Potem, ko je jeterna stanica izločila žolčeve sestavne dele, posebno pa bilirubin, jih odda v žolčne kapilare, od tod gredo dalje po žolčnih vodih v žolčni mehur. Med potjo se žolč precej izpremeni. Zgosti se. Epitel žolčnih vodov, posebno pa tisti, ki pokriva ostenje duc. choledochi in žolčnega mehurja oddaja v žolč mucin, protein in mucinu podoben nukleoalbumin. Že tisti žolč, ki se izlije v mehur, je precej drugačen od onega, ki se pretaka po žolčnih kapilarah, od takoimenovanega jeternega žolča. S tem pa, da si je spotoma prilastil še mucin, protein in nekleoalbumin, še niso končane izpremembe. Žolčni mehur ni samo zbirališče za žolč, marveč je tudi kraj, kjer pride do kondenziranja. Epitel sluznice žolčnega mehurja ima sposobnost rezorbcije. Žolču vzame vodo in soli, ne dotakne se pa bilirubina, žolčnih barvil in holesterina. Včasih mora oddati žolč v mehurju toliko vode in soli, da je 18-krat gostejši od onega, ki še kroži med trabekulami jeternih stanic. Seveda je odvisna stopnja kondenzacije od funkcijske zmožnosti epitela, ki pokriva sluznico žolčnega mehurja. Za ugotavljanje stopnje kondenzacije imamo dve metodi. Prva pove, koliko bilirubina je v vezikalnem žolču, druga pa, kako naglo se žolč pretaka. Žolč se izliva skozi papilo Vateri — skulčasto stočje, ki leži v zadešnji steni duodena — v črevo. Takoj ga napadejo bakterije, ki reducirajo bili- 4-vitaminski preparat sa konstantnim sadržajem vitamina. Potpuno vitaminsko djelovanje naravnog ribljeg Chemische Fabrik Promonta G. m. b. H., Hamburg. Zastupstvo: Mr. J. Hoffmann, Zagreb, Mošinskoga 5 ulja. ROBOR za ojačenje živčne in telesne moči. Jako posrečena kombinacija glicerofosfata, arsena, mangana, oreha Kola in strihninovega oreha. Orig. steki. 130 gr. Sirup prijetnega okusa. SKALIN proti kašlju in prsnim boleznim. Sigurno in zanesljivo zdravilo za vsa obolenja dihalnih organov. Orig. steklenica 140 gr. Sirup prijetnega okusa. REAL PILULE Kombinirani rastlinski in organski laksens. Dovršeni regulator prebavnih organov. Orig. zavitki: škatlja z 25 pilulami. CAMPHOSOL injekcije 10% - vodena raztopina sulfoniranega preparata japonske kafre. — Subkutano, intravenozno in intramus-kularno. V ampulah po 1,1; 2,2; 5 in 10 ccm. CAMPHOSOL draže sulfonirani preparat naravne japonske kafre v subst. Orig. zavitki: škatlja z 20 dražejami a 0.10 CAMPHOSOL-CHININ injekcije Camphosol 0.20 in Chinin 0.20 vodena raztopina v 2 ccm. CAMPHOSOL-CHININ draže Camphosol 0.10 in Chinin 0.10 HI D R O G E N tablete Hydrogenium hyperoxidatum v močnem stanju vsebuje 35% H^Oa. Pakirano v cevkah po 10 in 20 tablet a 1 gr. KEMIJSKO-FARMACEVTSKI LABORATORIJ MIŠKOVIĆ IN KOMP. BEOGRAD, SARAJEVSKA ULICA BROJ 84. rubin v urobilinogen, nekateri avtorji ga imenujejo tudi mezobilirubinogen. Nadaljna redukcija napravi iz urobilinogena urobilin. Tega posrkajo črevesne stene in ga oddajo v sistem v. portae. Tako pride nazaj v jetra, ki ga bržčas prenarede zopet v bilirubin. Po pravici torej govorimo o enterohepa-talnem obtoku žolča. Shematično bi ga začrtali na sledeč način: črevo— kri—jetra—žolč—črevo. Prav majhen del bilirubina pošljejo jetra v kri glavnega obtoka. Ta bilirubin je organizmu odveč, zato ga oddaja v seč. V vodi zdravega človeka dobimo torej sledove urobilinogena in urobilina. Kadar so pa jetra že tako bolna, da ne morejo več predelati iz črevesja dobljenega urobilina v bilirubin, tedaj ga pošiljajo v kri in tako se zgodi, da ima urin človeka z bolnimi jetri precejšnje množine urobilina. Vendar moramo biti previdni in ne smemo vedno, kadar smo našli v vodi preveč urobilina, izjaviti, da so jetra bolna. Dokazano je namreč, daje bogat na uro-bilinu seč onih ljudi, ki stradajo in onih, ki jedo preveč beljakovin. Zgodi se pa, da je bilirubinu onemogočeno pravilno kroženje v organizmu. Nabira se v jetrih, ki ga končno oddajo v limfo in kri. V takih primerih se pojavi zlatenica. Seveda ni okvarjeno samo izločevanje bilirubina, prizadeti so vsi sestavni deli žolča. Patogenetskih možnosti, ki to dopuščajo, ne moremo strogo ločiti. Zavoljo lažjega razumevanja je pa nujno potrebno da razlikujemo: I. Mehanični ikterus, „holostatični ikterus“ (icterus ex obstructione). Vzroki so lahko prav različni in utegnejo ležati: 1. ekstramuralno; to so metastaze v bezgavkah, ki pritiskajo na žolčne vode, posebno na duc. choledochus, bule, zlasti rakaste; aneurizma, prav pogosto pa perihepatalna vnetja, 2. muralno: primarni in sekundarni tumorji ter vnetja sten žolčnih vodov, 3. intramuralno: ascaris; calculus; cicatrices; primarni in sekundarni tumorji sluznice žolčnih vodov. V vseh teh primerih se spočetka tvori še vedno razmeroma velika množina žolča. Ker pa ne more odtekati, zastaja v kapilarah, posebno v ampularnih delih. Čez čas se mogočno razširijo najmanjši vodi, ker pa stene ne morejo več vzdržati pritiska, popokajo in tako pride do zvez z mezgovnimi kapilarami. Žolč zgreši pravilno pot, namesto v črevo, potuje preko limfe v kri. Ves organizem je izpremenjen. Radi poplave z bilirubinom, žolčnimi kislinami in holesterinom pride do nekakšnega zastrupljenja, — cholaemia — čigar znaki so raztreseni skoro po vsem telesu. Jetra so povečana, gladka, trda, včasih tipljemo tumor žolčnega mehurja. Vranica navadno ni prizadeta; tembolj pa kri; bilirubin, holesterin in žolčne kisline so v njej močno pozitivni. V urinu je mnogo bilirubina in žolčnih kislin; barve je temnorjave. Tudi koža je zelo prizadeta, radi bilirubina v krvi je rumena, zavoljo žolčnih kislin pa močno srbeča. Kadar so okvare prav hude, tedaj pride tudi do hemoragične diateze. Ker ne pride bilirubin v črevesje, je. blato belkasto, aholično. Aschoff pravi, da izstopi v primerih mehaničnega iktera žolč iz ampularnega dela žolčnih kapilar v perilimfatični prostor per diapedesin ali pa per rhexin. Posledica tega je vitalno barvanje tkiva z žolčnimi barvili. Bolj pogost kot mehanični je parenhimatozni ikterus (hepatocelularni ikterus). Zaznamovan je s tem, da nima nobene zapreke, ki bi ovirala odtok žolča. Bolne so jeterne slanice, one niso več v stanu opravljati svojega dela, posledica teh motenj je zlatenica. S tem da pravimo: jetra niso več v stanu opravljati svojega dela, ne mislimo na produkcijo bilirubina. Znano je namreč, da ohrani še tako izpremenjen jeterni parenhim možnost ustvarjati bilirubin. Bolezensko izpremenjene stanice ne morejo več pravilno prevajati svojih produktov. Bilirubin pronica skozi stanične membrane v perilimfatične prostore, pravilna smer žolča je zgrešena, nastopi paraholija. Lahko pa degenerira cel skupek jeternih stanic tako, da so na široko spojeni žolčni in perilimfatični prostori. Nekakšen glavni predstavnik parenhimatoznega iktera je icterus simplex (catarrhalis, hepatopaihia acuta manifesta). Na zelo pester način so rešili vprašanje, kdaj se pokaže. V začetku je veljalo prepričanje, da se narede že v kapilarah zamaški iz zgoščenega žolča in da se v njih zbirajo klice, ki se ugnezdijo v jetrne stanice. Danes pa vemo, da so žolčni trombi sekundarnega pomena in da je poverjena glavna vloga pri razvijanju bolezni ikterus simplex, vnetljivim procesom. Povzročijo ga lahko: vnetja v ostenju duodena, cholangitis, perilymphangoitis; bakterijelni trombi v ductus interlobaris in vsi povzročniki bolezni: typhus abd., parathyphus abd., pneumonia, icterus infectiosus, influenza, malaria, febris mellitensis, febris flava in lues. Ni pa vedno potrebno, da bi morale biti ravno bakterije tiste, ki izzovejo parenhimatozni ikterus. Včasih zadošča za okvaro jeternega parenhima že nekaj več organizmu lastne beljakovine. Saj vemo, da so včasih ikie-rični ljudje, ki imajo šen, pljučnico ali pa sepso. Okvare ne zadenejo samo epitelialnega parenhima, vedno so sensibi-lizirane tudi zvezdaste stanice, ki pripadajo mezenhimu. Razlika je samo ta, da epitelialni parenhim degenerira, mezenhimalni pa ostane le na gotovi stopnji podraženja. Ne bilo bi torej prav, če bi pri ikterus simplex govorili o čisti hepatozi; zakaj podraženje zvezdastih stanic pomeni že hepatitis. Ce smo krstili ikterus simplex za glavnega zastopnika parenhimatoznega iktera, potem moramo reči, da je toksični ikterus njegov tihi drug, ki se mora zadovoljiti z imenom: hepatopathia difusa latens. Pokaže se kot posledica zastrupljenj, posebno z arzenom in fosforjem, lahko pa tudi pri zastrupljenjih z alkoholom, etrom, kloroformom, avertinom, svincem in gobami. Ni vedno vezan na rumeno barvo kože in organov. Motnje v jetrih so sicer izražene, vendar ne v taki meri, da bi prišlo do vidnih znakov. Ker pa razpolaga klinika z že tako občutljivimi preiskavami, da lahko dožene n. pr. množino bilirubina v jeternem žolču, dožene lahko tudi že one izpremembe v jetrih, ki se še ne zrcalijo navzven. In prav radi jeternih izprememb, katere se še ne razodevajo na površini telesa, imenu- jemo toksični ikterus: hepatopathia diff. latens anicterica, kadar ni na koži nobenih znakov zlatenice; če so pa le naznačeni mu pravimo: hepatopathia diff. manifesta icterica. Patološka anatomija nam v takih primerih navadno ne ve povedati kaj posebnega. (Nadaljevanje sledi) Dr. PERŠIČ IVAN NAŠE IZKUŠNJE ZDRAVLJENJA OSTEOMIELITID Z LOHR-OVO METODO Gnojne infekcije zdravi sodobna kirurgija po par vodečih smernicah, ki so v glavnem sledeče: gnojno žarišče mora biti mobilizirano in dobro odprto. Obolelo tkivo moramo varovati pred mikrotraumatskimi vplivi, med katere štejemo tudi razna izpiranja s kemičnimi razstopinami ali pogosto previjanje. Giavno nalogo izvršimo s tem, da poskrbimo gnoju zadosten odtok. Ce apliciramo navedene smernice na zdravljenje osteomielitide, vidimo, da so se v precejšnji meri uveljavile. Radikalne metode zdravljenja osteo-mielitide uporablja večina kirurgov, posebno pri kroničnih slučajih. Vsak radikalnejši poseg na osteomielitični kosti, ki ga izvedemo zato, da ostranimo o-bolelo tkivo, pa zapušča vedno votlino v kosti. Plombe, ki so jih vlagali v tako nastale votline, so bile najrazličnejše sestavljene. Jodoformove plombe po Mosetig-u, ali pa Rivanolove sadrene plombe po Oehlecker-ju kemično niso indiferentne, se ne rezorbirajo in jih zato ne moremo uporabljati, če hočemo ostati zvesti principu čim manjšega draženja žarišča. Fascija, muskulatura ali mast po Moško vi sz-u za plombo niso priporočljive, ker je materijal, s katerim plombiramo, podvržen istim biološkim procesom kot obolelo tkivo. Ugodnejša je metoda po Orr-u, ki vlaga nalahko trakove z vazelinom v votlino. Najbolj pa odgovarja Lohr-ova metoda napolnitve votline z Ungu-entolanom, to je mazilo, ki sestoji iz vazelina in ribjega olja mešano v razmerju 1:3. Zadnjo metodo smo pričeli uporabljati pred 3 leti z modifikacijo, da sestavne dele mazila mešamo v razmerju 1:1. V dobi treh let obsega naša kazuistika 40 slučajev zdravljenih po navedeni metodi. Ker jih vodimo v evidenci, nam je mogoče pri kritičnem pregledu našega materijala oceniti vse dobre in slabe strani te metode. Po izkušnjah pri prvih naših operirancih pa lahko sklepamo, kakšna bo daljna usoda našega osteomielitika, zdravljenega po tej metodi. Pri operativnem posegu se držimo strogo načela široke otvoritve žarišča z radikalnim odstranjenjem bolnega tkiva. Periost ščitimo kar najbolj, kajti on bo glavni faktor pri tvorbi bodoče kosti. V votlino vložimo mazilo, kožo zašijemo, nato stavimo sadreni povoj. Prvi povoj pustimo 14 dni do tri tedne. Ce smo radikalno operirali, je rana že Predavano v kirurški sekciji na vseslovanskem zdravniškem kongresu v Sofiji, septembra 1936 po 14 dnevih izpolnjena s svežimi granulacijami. Sedaj nastopi proces reparacije, ko se iz preostalih zdravih delov tvori nova, obtežitve sposobna kost. Dokler ne dosežemo ta končni stadij, dobiva bolnik sadreni povoj. Par dni po operaciji se že pokaže prva dobra stran te kombinirane metode v padcu temperature. Ker je oboleli del popolnoma imobiliziran, nima bolnik skoro nobenih bolečin. Ta dva faktorja pripomoreta mnogo k zboljšanju splošnega stanja, kajti navadno se tudi pojavi znova apetit in organizem lažje premaga gnojno infekcijo. Prevezovanje odpade in je to zopet velik plus v ekonomičnem oziru. Bolezenska doba nekomplicirane osteomielitide traja do dve leti. So pa bolniki, ki imajo recidive in fistulacije v intervalih do 20 in še več let. Pri naši metodi smo tozadevno opazili velik napredek. Po tehnično dobro izvedeni radikalni operaciji fistulacije sploh nismo opažali. Mesto v 2 do 10 letih so bili naši bolniki ozdravljeni v dobi treh mesecev do enega leta, kakor pač je bil velik defekt v kosti. Edino neprijeten je penetranten duh. Uspehi, ki smo jih imeli s to metodo pri kroničnih slučajih, so bili tako dobri, da je ona sedaj za nas metoda izbora. Kronično osteomielilis s fistulacijo, pri kateri najdemo kak sekvester, vedno radikalno odpremo. Ker v teh primerih kost nikoli ni toliko bolna, da bi bila nesposobna obtežitve, je tak bolnik po treh tednih takorekoč zdrav. Ko mu odstranimo prvi sadreni povoj, ima samo še neepitelizirano rano. Težja je odločitev v subakutnem štadiju za radikalen poseg. Predstava o formativnem podražaju bolne kosti na stvaranje nove nas moti, da zgodaj ne operiramo čim najbolj radikalno. Vendar, če je demarkacija jasna in če čuvamo periost, se ni bati, da ne dobimo dobrih regeneratov. Najmanj pa so enakovredni oni kosti, ki jo dobimo po dolgotrajnih fistulacijah in sekve stracijah kronične osteomielitide. Pri posegih v subakutnih slučajih smo opazili, da smo z našim postopkom skrajšali dobo zdravljenja. Fistulacije ali recidivov nismo opažali. Naša tozadevna opažanja se nanašajo na slučaje, operirane v dobi treh let. Brazgotine so bile vedno nežne. Lohr-ovo metodo lahko uporabljamo tudi v akutnem stadiju. Kadar se odločimo za subperiostalno resekcijo, je vedno indicirana aplikacija Lohr-ove masti. Vprašanje indikacije subperiostalne resekcije seveda ne spada v okvir tega referata. Naše izkušnje tudi pri teh slučajih kažejo odlične prednosti imenovane metode Z enim posegom smo odstranili vse bolno tkivo. Kavum po operaciji je velik, vendar se kmalu izpolni pod vplivom Lohr-ove masti s svežemi granulacijami. Iz periosta in preostalih delov kosti pa regenerira nova kost. Ta proces je sicer dolgotrajen, vendar pa za bolnika izdržljiv. Nevarnost septičnega procesa je v veliki meri zmanjšana, ker smo radikalno odstranili septično žarišče. Prekinjenje kontinuitete kosti ni tako nevarno, kot navidezno izgleda. Nekateri avtorji še posebej navajajo v svojih delih, da ne sme iz strahu pred prekinjenjem kontinuitete radikalni poseg biti omejen. Pri radikalno operiranih akutnih slučajih, pa smo opazili še eno iz- redno važno dejstvo. Metastatičnega gnojenja v sklepih nismo opažali. Zato tudi ne beležimo slučaja ankiloze pri naših slučajih, kar je v funkcionalnem oziru velikega pomena za organizem. Rezultati pri uporabi Lohr-ove metode so brezdvomno v mnogih ozirih boljši, kot pri do sedaj običajnem zdravljenju. Seveda pa ne smemo generalizirati njene uporabe ali zahtevati preveč od nje. Smatrati jo moramo kot nov način, ki skrajša bolezensko dobo in olajša bolniku pot do ozdravljenja. Pri taki kritični presoji in pri vestni izberi slučajev, pri katerih je indicirana aplikacija, nas ta metoda ne bo razočarala. Pravilno uporabljena bo dosegla svoj namen, dokler nam ne bodo znani novi boljši načini zdravljenja osteomielitide. RÉSUMÉ: Se basant sur les expériences des trois ans, pendant lesquels il a traité diverses formes de l’ostéomyelite par la méthode Lôhr, l’auteur rapporte les résultats des 40 cas traités par la méthode ciiée. Le plombage par cette mèihode a des avantages suivants. La plaie opératoire avec une cavité se remplit bientôt avec des bourgeons charmes. L’ostéomyelite, traitée par cette méthode querit plus vite. H n’a pas obsérvé d’ankylose des jonctions, les cicatrices postopératoires sont toujour tendres. C’est la méthode de choix surtout pour les cas d’ostéomyélite chronique. LITERATURA: Kirschner-Normand : Die Chirurgie, Band II.[2. Der Chirurg 1932, 1933, 1934. L’Ombrédanne : Chirurgie infantile 1932. Révue d’Orthopedie 1932. Zentralblatt d. Chirurgie 1936. Dr. BOŽIDAR LAVRIČ TERAPIJA TORAKALNEGA EMPIEMA Kadar govorimo o zdravljenju tega patološkega procesa, ne moremo prezreti dejstva, da niso vsi empiemi enaki in da za terapijo vseh empie-mov ni mogoče izbrati iste metode. V treh letih je bilo na oddelku v zdravljenju 34 empiemov. Od teh ni bil niti eden tuberkuloznega izvora. Dva slučaja sta nastala na ta način, da se je specifičnemu plevralnemu obolenju pridružila še mešana infekcija. Za določitev prave metode zdravljenja je važno, da po možnosti klasificiramo empieme, ne toliko bakteriološko, kot po njihovem kliničnem poteku. Retrospektivno in kritično presojeni material zdravljenih empiemov razdelimo s prognostičnega stališča kakor sledi : 1. Najslabšo prognozo in raditega tudi najslabši uspeh imajo po naših izkušnjah empiemi pri piemičnih procesih. Tu se pojavljajo tudi metastatični abscesi v pljučih in sama izpraznitev empiema seveda ne odstranjuje vzroka. Predavano na vseslovanskem zdravniškem kongresu v Sofiji, septembra 1936 v kirurgični sekciji. 2. Druga vrsta empiemov, ki imajo slabo prognozo, je specifična, ki je združena z mešano infekcijo. 3. Kirurški terapiji so najlažje dostopni in tudi z uspehom doseženi rezultati najboljši pri postpneumoničnih empiemih, zlasti pri omenjenih, oziroma interlobarnih empiemih. Da je pa interlobarni empiem z diagnostičnega vidika izredno težek, tega mi ni treba posebno povdarjati. Med te lokalizirane empieme štejemo tudi one, ki so nastali bodisi direktno ali indirektno v zvezi z subfreničnimi procesi. V našem materijalu smo v teku zdravljenja po različnih metodah opazili komplikacije in to dvakrat v obliki gnojne perikarditide, enkrat pa v obliki metastatičnega abscesa v možganih. Pri terapiji empiema smo se držali v prvi vrsti principa, da ogromen eksudat čim bolj počasi izpraznimo, da se kolikor mogoče prepreči pneumotoraks. Najvažnejša smernica pa nam je bila ia, da bolnika v najkrajšem času in z najmanjšim rizikom pripravimo, da bo za delo popolnoma sposoben. Operativnih posegov, ki deformirajo prsni koš in ki že sami po sebi po ozdravljenju zmanjšujejo delazmožnost, nismo uporabljali. Z ozirom na to smo uporabljali enostavno drenažo torakalne votline po Biilau-jevi metodi. To smo napravili po predhodni probaiorni punkciji v lokalni anesteziji in v VIII. interkostalnem prostoru v zadnji aksilarni črti. Kakor sem že omenil, nam je bilo najvažnejše to, da pri vlaganju drenaže ne dobimo pneumotoraksa. Uporabljali smo za aspiracijo eksudata aparat po Hardtert-u. Z njim smo lahko regulirali količino aspiriranega sekreta, ki je bila vedno odvisna od dispnoe, bolečin in splošnega stanja bolnika. Na ta način smo zdravili 21 bolnikov, ki so bili stari od 2 mesecev do 70 let. Doba terapije pri teh bolnikih ni presegala dveh mesecev, nakar so bili za delo popolnoma sposobni in je uspeh smatrati kot idealen. Pri vseh teh bolnikih je šlo za postpneumonični empiem. Izgubili smo enega bolnika na gnojni perikarditidi, ki je bila diagnosticirana šele pri avtopsiji. Nikdar nismo rabili kemične raztopine, s katero bi izpirali plevralno votlino, bodisi z namenom antiseptičnega delovanja, bodisi z namenom razkrojitve gostih fibrinoznih mas, torej v smislu Payr-jeve pepsinove metode. Res je, da nam v štirih slučajih ni uspelo empiem izprazniti samo potom Biilauove drenaže, marveč smo morali po 3 tednih resecirati še eno ali dve rebri, da omogočimo odtok eksudata. V dveh slučajih je bil potem uspeh popolen tekom enega meseca, medtem ko sta dva eksitirala. Eden zopet na perikarditidi, ki je bila brezuspešno punktirana, drugi pa je bil empiem pri piemiji z mnogobrojnimi metastatičnimi abscesi v pljučnem tkivu. Pri 21 bolnikih, kjer je napravljena Bulau-jeva drenaža, je znašal čas od obolenja do operacije 4 do 20 dni, pri onih štirih pa, kjer smo morali resecirati naknadno še rebro, 6 do 12 dni. Pri štirih slučajih smo napravili samo resekcijo rebra in navadno drenažo. Pri teh štirih slučajih je trajalo zdravljenje od 3 mesecev do 1 leta in v enem slučaju je bila potrebna tudi kasnejša resekcija rebra radi izredno težkega stanja in radi pregostega eksudata, kar se je dalo ugotoviti že pri probatorni punkciji. Zdravljenje z Biilaujevo drenažo in z Hardtertovim aparatom ni ničesar novega, a vendar je metoda idealna, posebno pri otrocih. Ima samo eno neugodno stran, to je dolgo ležanje. Mi smo to neugodnost rešili na ta način, da smo po več rentgenskih kontrolah, kadar smo mislili, da ne more več priti do kompletnega pneumotoraksa, pustili samo cevko, katero smo ločili od aparata. To smo storili navadno po preteku četrtega tedna in niti v enem slučaju nismo zapazili pneumotoraksa ali zaostalega empiema. Od tega dne so bili bolniki tudi mobilni in ne navezani na posteljo. Predno smo definitivno odstranili cevko, smo napravili rentgenogram, skozi cevko pa vbrizgali kontrastno sredstvo, da bi s tem dokazali, da ni zaostale votline. V štirih slučajih, kjer smo primarno resecirali rebro, pa smo videli, da je v enem slučaju zaostala tako velika votlina (Restempyem). da je bilo potrebno napraviti plastiko. Zaostale empieme, katerih smo imeli pet, smo zdravili sledeče: en slučaj ogromne votline, ki je secernirala po navadni resekciji kosti in drenaži štiri leta, smo skušali po metodi Schede-Melchior zmanjšati; ta bolnik je podlegel močni amiloidni degeneraciji vseh parenhimatoznih organov dva meseca po operaciji. Ostale štiri slučaje smo operirali po metodi H el 1 er, katero je avtor opisal leta 1933. Ti zaostali empiemi so bili manjše velikosti, vendar so trajali od šest mesecev do dveh let po primarni drenaži. Metoda je izredno enostavna in za bolnika lahka. Čuvajo se pri njej vsi interkostalni organi, ki so važni za dobro funkcijo toraksa in katerih izguba povzroča močne deformitete. Prepričati smo se mogli: o opravičenosti te trditve prvič pri treh v 14 dneh ozdravljenih zaostalih empiemih, posebno pa še v četrtem slučaju, kjer je tudi autoptično dokazana popolna okluzija zaostale votline. 20 letna bolnica je 3 tedne po operaciji eksitirala radi me-tastatičnega abscesa v možganih. Pri njej je zaostala votlina, ki je secernirala leto dni, bila v treh tednih popolnoma zaraščena. Na kraju bi hotel precizirati naše stališče v terapiji torakalnega epiema: 1. Preprečiti za vsako ceno pneumotoraks in na ta način velike zaostale empieme. S tem odpadejo potrebne in ogromne za bolnika zelo nevarne plastike (Schede, Fridrich itd.*. 2. Uporabljamo, če le mogoče enostavno drenažo po Biilau-u z uporabo stalnega interplevralnega negativnega pritiska. 3. Še le v slučaju, če Bulau-drenaža iz kateregakoli vzroka ni zadostna, reseciramo odgovarjajoče rebro, toda le tedaj, če upamo, da ne bo nastal kompletni pneumotoraks, kar je že po 14 dneh mogoče. 4. Pri malih zaostalih empiemih uporabljamo plastiko po Heller-ju. 5. S kontrastnim sredstvom v vsakem slučaju kontroliramo s pomočjo rentgena, da ni zaostala votlina. Še le, ko dokažemo da je ni, je zdravljenje zaključeno. Mr. ph. DAMASKA RADO ANALIZA URINA V ORDINACIJI PRAKTIČNEGA ZDRAVNIKA IV. KRI IN KRVNE BARVE / INDIKAN / SESTAVINE ŽOLČA V URINU / UROBILIN IN UROBILINOG EN / MELANIN / ALKAP-TON / EHRLICHOVA DIAZO-REAKCIJA Kri in krvne barve. Hemoglobin se lahko pojavi v urinu v prosti obliki ali tudi vezan na rdeča krvna telesca. Vsak urin, ki vsebuje kri, vsebuje obenem beljakovine. Vsak urin, ki ima eritrocite, vsebuje tudi krvne barve. Za dokaz krvi se poslužujemo razen spektroskopskega in mikroskopskega določanja največ naslednjih poizkusov: Benzidinski poizkus. Benzidin raztopimo v ocetni kislini. 2—3 ccm urina zmešamo z 1 ccm 3% vodikovega superoksida in s popreje omenjeno raztopino benzidina. Če je v urinu prisotna kri, se pojavi zeleno modra barva. Osnova reakcije je v tem, da kisik iz vodikovega superoksida s pomočjo kataliiične sposobnosti krvne barve tvori iz benzidina oksidacijski produkt, ki je zeleno modre barve. Za dokaz krvi v urinu in blatu izdeluje tvrdka Merck že gotove benzidin tablete po 0.25 g z navodilom vred, s pomočjo katerih se lahko ugotovijo že minimalne količine krvi 1:100.000. Zelo priljubljena, če tudi ne tako natančna kot benzidinska reakcija na kri, je Almenova. Vrši se takole: pomešamo 5 ccm guajakove tinkture (1 del guajakove smole na 49 delov alkohola) in 5 ccm starega oksidira' nega terpentinovega olja) — (steklenica, v kateri se nahaja olje, naj bo vedno odmašena, da se olje lažje oksidira). Zmesi, ki ne sme biti modro obarvana, počasi damo po steni epruvete iz pipete kisli ali z ocetno kislino okisani urin. Če je v urinu kri, se bo na dotikajoči ploskvi pojavila modra barva od oksidirane guajakove smole. Ta barva preide pri pretresanju na celotno zmes. Urin, ki vsebuje gnoj, daje tudi modro barvo. Toda če segrejemo urin z gnojem, se izgubi barva, dočim ostane pri krvi trajna. Vzrok je v tem: Peroksidaze so encimi, ki prenašajo kisik iz peroksida na drugo snov. V prisotnosti peroksidaz bosta benzidinova in Almenova reakcija pozitivni, ker bo kisik iz vodikovega peroksida, oziroma iz starega terpentinskega olja oksidiral benzidin, oziroma guajakovo smolo. Peroksidaze se torej morajo nahajati v krvi in gnoju. Ker vemo, da se encimi in fermenti uničujejo pri toploti cca 70° C, bi po kuhanju morala reakcija tudi pri krvi biti negativna. Ker pa je reakcija s krvjo tudi pri kuhanju pozitivna, se jasno vidi, da gre tukaj razen peroksidaznega učinka še za katalitični učinek krvne barve, ki ga povišana toplota ne moti, torej ki ni encimatskega značaja. Ta učinek imenujemo pseudoperoksidazni. Katalitični učinek krvne Specifična terapija vegetativnih nevroz Simpatikotonija Tahikardija Migrena Urtikarija Hipermenoreja GYN ERGEN Vagotonija Angina pectoris Krize radi strahu Epilepsia Spazme Hiperemija Dismenoreja BELLADENAL Amfotonija Labiliteta vegetativnega živčnega sistema Vazonevroze Basedovv BELLERGAL Nočno znojenje Nevroze v klimakteriju CHEMISCHE FABRIK VORM. SANDOZ- BASEL (SCHWEIZ). D. R. P., Jugoslov. patent. Elastični brzi povoj za rane v mali kirurgiji Elastični Hansaplast je indiciran pri vseh vrezninah, vlrganinah, odrgninah in opeklinah, pa tudi pri umazanih ranah. V zaščilnem povoju služi kot zdravilni obliž pri furunklih itd. Hidrofilna kompresa je antiseptično impregnirana z YXlN-om. Bakleriološka lastnost Yxina je utemeljena po oligodinamičnem učinku ionov srebra. Yxin ima močan in trajen učinek tudi v globino in niti najmanj ne draži. Poleg tega dezodorira in je sam popolnoma brez duha. Vpliva dobro granulirajoče in epitelizirajoče. Elastični Hansaplast ne ovira gibanja na noben način. Nekaj kvadr. cm pogostoma zadostuje popolnoma mesto voluminoznih in dragih povojev Kdor rabi elastični Hansaplast, znatno pribrani na času, delo in polnem materijala lllllllllllllllllllllllllllllllllllllMHIll Radio-Therma, Laško Odprto celo leto Radiotermalne kopeli 37.5° C. Elektroterapija, ogljikokisle in kisikove kopeli, masaža in dietetično zdravljenje. — Najučinkovitejše zdravljenje ishijasa, revmatičnih obolenj, ženskih bolezni, re-konvalescenca, znižanje krvnega tlaka i. t. d. Sezona traja od 15. junija do 45. septembra. Izven sezone od 16. septembra do 14. junija se nudi popolna oskrba za 20 dni za pavšalno ceno Din l.lOO’—, za 10 dni za Din 600’— (štirikrat dnevno hrana, stanovanje, zdravniška preiskava in kopel. Vštete so tudi vse takse). Prospekte in informacije na zahtevo od UPRAVE ZDRAVILIŠČA illllllllllil!llllllllli!lllllllllllllll!llllllllll!llllllllll!!lllilllllllllllllllillllilllj||||j!ll!!!l!!llllllllllllllllll!lilllllllllll|j|||llllll!llllllll!lllllill 1CI im P» IS VSEH VRST, ENO- IN VEČBARVNE IZDELUJE PO SLIKAH IN RIZBAH JUGOGRAFIKA, d, z o. z. v LJUBLJANI Sv. Petra nasip št. 23 Vodeči preparati železa s CHINOFERRIN PURUM, CHINOFERRIN CUH ARSENO, PILLULAE CHINOFERRINI CUH ARSENO Proizvodi Mr. MIRKO KLESČIC, lekarnar — SAMOBOR, Savska banovina Literatura po zahtevi I | barve pripisujemo železu. Za to nam govorijo ketalitični učinki gotovih težkih kovin pri oksidacijskih pojavih. Pri goju imamo samo peroksidazni učinek, zato je reakcija pri povečani toploti nad 70° C negativna. Hellerjev poizkus je zastaral; vrši se pa takole: Urin zalužimo z natrijevo lužino in kuhamo brez pretresanja. Ce je v urinu prisotna kri, se izloči kot kri rdeča usedlina, katera se na zraku počasi oksidira v rjavo usedlino. Pri normalnem urinu se izloči bela usedlina. Usedlina izvira od fosfatov, ki se v lužnati raztopini usedejo in ki so absorbirali krvne barve. Ce takoj od začetka pri kuhanju epruveto pretresamo, dobimo takoj rjavo barvo, ker je nastala oksidacija od kisika iz zraka, ki pri pretresanju preide v zmes. Ce je bolnik vžival senno, purgen (fenolftaleinove preparate), santonin ali rabarbaro, se pojavi rdeča barva, četudi ni krvi v urinu. In dika n. Indikan je indoksil, vezan na žvepleno kislino. Vsak normalni urin vsebuje 2 do 20 mg indikana dnevno, toda pri patološko povečanem vrenju v črevesju se zviša količina indikana v urinu dnevno do 500 mg. Kvalitativna in kvantitativna metoda določanja indikana obstoji v tem, da se indikan saponificira v indoksil in žvepleno kislino, nakar svobodni indoksil oksidira v indigo. Obermayerjev poizkus se vrši takole: lOccm urina se okisa z razredčeno ocetno kislino, doda se 2 ccm raztopine, 1 dela svinčenega acetata v 3 dele vode, pretrese in filtrira. Filtratu dodamo 10 ccm solne kisline, ki se kadi, 5 ccm kloroforma in par kapljic raztopine ferikiorida, in sicer tako, da se po vsaki kapljici zmes pretresa. Modra barva dokazuje indikan. Ce vsebuje urin beljakovine, jih je treba predhodno odstranili s tem da urin kuhamo z nekoliko kapljic ocetne kisline. Ce vsebuje urin zdravila, ki se s ferikloridom pobarvajo (jodidi, anti-pirin, salicil, aspirin) ali acet-ocetno kislino, se namesto ferikiorida da po kapljicah filtrirane raztopine klorovega apna, ali raztopine kalijevega per-manganata (0.5:100). Postopati moramo previdno, ker pri daljnem dodatku klornega apna ali permanganata zopet izgine modra barva, ker se indigo dalje oksidira v izatin. Modro barvo, ki bi se morebiti pokazala v prisotnosti jodidov od osvobojenega joda, lahko odpravimo s par kapljicami raztopine natrijevega tiosulfata. Ce vsebuje urin veliko urobilina, dobi kloroform rjavo barvo. V takem slučaju oddelimo kloroform in odpravimo urobilin pretresajoč ga z amonijakom ali pa z natrijevo lužino. Sestavine žolča v urinu. V urinu se lahko pojavijo in sicer samo v patoloških slučajih žolčne kisline in žolčne barve. Žolčne kisline so spojine amidskega značaja, ki so sestavljene iz komponent brezdušične holalne kisline in amido-komponente glikokola, ali pa taurina. Te kisline so zelo grenkega okusa, značilen reagens zanje je amonijev sulfat. Žolčne kisline so redno skupaj z žolčnimi barvami in sicer v zelo majhnih količinah. Zaradi tega jih ne moremo naravnost določiti, temveč jih moramo predhodno ločiti od urina. Ločitev žolčnih kislin je precej težavna stvar, ki jo vršimo potom ekstrakcije z alkoholom in izparivanjem. Odde-lenje žolčne kisline dokažemo s pomočjo Pettenkoferjevega (furfurol) poizkusa ali pa s pomočjo Bangovega poizkusa. V obeh primerih dobimo v pozitivnem slučaju rdeče-violičaste barve. Kakor rečeno se žolčne barve ne nahajajo v normalnem urinu. V patoloških slučajih pri zlatenici, raznih boleznih jeter in nalezljivih boleznih pa se pojavljajo v urinu v precej velikih količinah (bilirubinurija). Urin, ki vsebuje žolčne barve, je rumen, rumeno rjav ali zelen. Pena je rumena ali rumeno zelena, kar je precej značilno, ker je pena normalnega urina bela. V svežem urinu se nahaja samo bilirubin. Če je v urinu precej bilirubina, ga lahko eksfrahiramo s tem, da pretresamo urin s kloroformom. Ko izparimo kloroform, naj bilirubin ostane v obliki rdečih rombskih prizem. Ce urin nekaj časa stoji, se bilirubin oksidira v biliverdin. Karakteristika bilirubina je, da se v vodi ne topi, dočim se lahko topi v kloroformu in sicer z rumeno rjavo barvo. Bilirubin zelo lahko oksidira v biliverdin. Biliverdin se lahko topi v lužnati vodi in sicer z značilno zeleno barvo. Vsi poizkusi na žolčne barve so barvne reakcije in slonijo na oksidacij bilirubina v biliverdin, ki ga spoznamo po zeleni barvi. Ce je v urinu precej žolčnih barv, jih lahko ugotovimo z Rosino v im poizkusom. Izvedemo ga tako, da urinu, ki mora biti kisel, dodamo 2—3 ccm 1 % alkoholne raztopine joda tako, da se tekočine ne pomešajo. Na dotikajoči ploskvi se hitro pojavi kot trava zelen prstan biliverdina. Ta barva ostane precej časa neizpremenjene. Rosenbachov poizkus. Dve do tri polne epruvete urina filtriramo skozi majhen filter. Usedlina ki nam ostane na filtru, vsebuje vedno nekaj žolčnih barv, če jih je kaj bilo v urinu. Filter papir razprostremo na drug suhi filter. V sredino kapnemo s stekleno palčico eno kapljico nerazredčene dušične kisline, s katero oksidiramo bilirubin v biliverdin. Na dotikajočem mestu nastanejo barvni prstani in sicer rumeno-rdeči, rdeči, vijoličasti, modri in zeleni. Samo zeleni prstan je značilen za žolčne barve. Če je urin zelo temne barve in če vsebuje precej indikana ali krvi, tedaj mu dodamo nekoliko kapljic raztopine natrijevega karbonata in potem par kapljic raztopine kalcijevega klorida. Urin pretresamo, centrifugiramo in usedlino odfiltriramo ter je operemo in splahnemo v epruveto s pomočjo alkohola, ki vsebuje par kapljic solne ali žveplene kisline. Če to zmes v epruveti segrejemo do vrenja, se pojavi v slučaju, da so prisotne žolčne barve, zelena ali modra barva. Če pa zmes pretresamo z zmesjo od enakih delov vode in kloroforma, se nam bo kloroform barval zeleno kot trava. Urobilin in Urobilinogen se nahajata tudi v normalnem urinu, toda v tako majhnih količinah, da jih z navadnimi metodami težko dokažemo. Urobilin je rjave ali rdeče barve, ki v glavnem nastane s pomočjo oksidacije in svetlobe iz brezbarvnega hromogenega urobilinogena. Matična snov urobilinogena je preje opisana žolčna barva bilirubin. Po dovršeni prebavi tolšč se bilirubin reducira s pomočjo črevesnih bakterij v brezbarvni mezobilirubinogen (identičen urobilinogenu) in deloma se tudi rezorbira v kri. Deloma pa gre dalje potom prebavnega trakta v ekskremente. Potom krvi pride v jetra in v normalnih prilikah ostane tam, kjer ga jetra uporabljajo za ponovno izdelavo žolčnih barv. Majhen del tega mezobilirubinogena preide skozi jetra ter se pojavi v normalnem urinu kot urobilin. Toda pri boleznih, pri katerih jetra ne morejo zadržati mezoailirubinogena, ali pri močnem razkrajanju krvnih telesc se pojavi urobilinogen ali njegov oksi-dacijski produkt urobilin v večjih količinah v urinu. Urin, ki vsebuje večjo količino urobilina, je rdeč ali rjavo-rdeč. Urobilin dokažemo s Schlesingerjevim poizkusom. 20ccm urina pomešamo z isto količino zmesi, ki jo dobimo, če 2 g cinkovega acetata v obliki praška mešamo z 18 g absolutnega alkohola. Filtrat v prisotnosti urobilinogena zeleno fluorescira. Urobilinogen dokažemo z Ehrlichovim aldehid poizkusom. 10 ccm svežega urina pomešamo z 1 ccm Ehrlichovega aldehid reagensa (2 g p. dimetilaminobenzaldehid, 80 g 25% solne kisline, 20 g vode). Ce so navzoče patološke količine urobilinogena, se pojavi rdeča barva. Ta poizkus je tako občutljiv, da dokaže v urinu tudi normalno količino urobilinogena. Toda normalno količino dokaže samo, če se urin segreje, dočim patološko že pri navadni toploti. Jasno je, da urobilinogen lahko dokažemo samo v svežemu urinu, ker na zraku in svetlobi hitro oksidira v urobilin. Melanin. Melanin se ne nahaja v normalnem urinu. Melanini so barve, ki se nahajajo v raznih organih kot rjavi in črni pigmenti (oči, lasje i t. d.). Pri mealergičnih karcinomih je ta količina precej velika. Pri teh tumorjih se pojavlja melanin tudi v urinu in sicer kot hromogen ali pa že kot gotova barva. Te barve nastanejo od sestavin beljakovine, zlasti od aromatskih atomskih kompleksov (tirozin, triptofan). V urinu jih lahko zamenjamo s homogentizinsko kislino in urobilinom, ker je tudi od teh snovi urin temno barvan. Urin, ki vsebuje melanin, je ali takoj temen, ali potemni še le, če stoji dalj časa na zraku (naknadna oksidacija hromogenov). Temno barvo dobi tudi, če mu damo oksidacijske snovi kakor dušično kislino, bromovo vodo, kalijev dikromat i t. d. Toda če mu potem dodamo reduktivne snovi (cink in solno kislino, ki stvarjajo vodik), se temna barva zopet izgubi. Dokažemo ga tako, da urinu dodamo natrijev nitroprusid in natrijevo lužino ter močno okisamo z ocetno kislino. Če je prisoten melanin, se pojavi modro-zelena barva ali usedlina. Alkapton. Urin, ki vsebuje alkapton, je temno rjave do rjavo-črne barve. Temna barva takega urina postaja močnejša, če stoji urin na zraku (oksidacija), zlasti če mu dodamo lužine ali amonijaka. Alkapton je hemogentizinska kislina (2,5 dioksifenil-ocetna kislina: hidrokinon ocetna kislina). Homogen-tizinska kislina se nahaja v krvnem serumu pri alkaptonuriji, ki je napaka v preosnovi beljakovine. Če bolnik, ki boluje na alkaptonuriji, vživa tirozin, fenilamin, fenil-mlečno kislino, fenil-pirogrozdno kislino, se pojavi alkapton v urinu v še večji količini. Alkapton daje reduktivno reakcijo s Fehlingovim in Njdandrovim rea-gensom in z amoniakalno raztopino srebrovega nitrata, vendar brez segre vanja! Za razliko od sladkorja je alkapton optično inaktiven ter ne more s fermentom cimazo vreti. Ehrlichova diazo-reakcija. Pozitivna diazo-reakcija se dobi v urinu bolnikov obolelih na legarju, ošpicah in pogostoma pri težki obliki jetike. Pri nekaterih boleznih je redno negativna (n. pr. meningitis). Obstoji pa v tem, da se urin takih bolnikov z aromatskimi diazo-spojinami rdeče barva. Natančni vzrok Ehrlichove diazo-reakcije še ni pojasnjen. Po mnenju nekih avtorjev bi bil vzrok urohromogen, po mnenju drugih pa nekateri raz-krajalni produkti preosnove spojin fenolnega značaja, ki bi jih morali smatrati za dokaz toksičnega razkrajanja beljakovine. Normalni urin ne daje Ehrlichovega diazo-poizkusa. Poizkus se izvede tako, da pomešamo lOccm urina in ga pretresamo z lOccm Diazo I. (0,5 g sulfanilne kisline, 5 ccm koncentrirane solne kisline in vode do 100) in 2 kapljicami Diazo II. (0.5 g natrijevega nitrita NaNO, na 100 g vode). Temu dodamo na enkrat 2 5 ccm 10% amonijaka. Nastanejo barve, ki so razločne zlasti na peni. Samo škrlatno rdeča barva je značajna za Diazo-reakcijo, dočim rumena nianca ni. V problematičnih slučajih pustimo poizkus 24 ur stati. V pozitivnem primeru se za ta čas izloči temna zelena usedlina. Za Diazo-poizkuse smemo uporabiti samo svež urin, v katerem še ni nastopilo amoniakalno vrenje. Z Diazo-reagensom dajo rdečo barvo tudi sledeča zdravila : morfij, heroin, opium, dionin, krizarobin in naftalin. Preparati, ki vsebujejo tanine, fenol, krezol, kreozot, guajakol in fe* nilni salicilat preprečujejo pozitivni izid te reakcije. Če je potrebno ugotoviti prisotnost mlečne kisline v urinu, naj praktični zdravnik to prepusti kemičnemu ali diagnostičnemu zavodu. --------- ----------s-------------------------- NOVOST V TERAPIJI kožnih bolezni, opeklin, ekcemov, ulcus cruris, srbečice in poškodb kože razne etiologije ter v terapiji revmatizma in različnih drugih bolezenskih procesov je nvpnnir opazovanih izvenmateričnih nosečnosti so navajale bolnice bolečine v zgornjih okončinah, za lopaticama ter okoli grudnega koša. Bolečine so trajale po 2—4 ure, spremljale so jih povraćanje, hladno potenje, celotna oslabelost ali celo nezavest. Bolečine so znatne, se ponavljajo v neenakih intervalih. Bolečine nastanejo verjetno radi podraženja trebušnega dela simpatika. Preko visceralnih in paravertebralnih ganglij prehajajo dražljaji cerebrospinalni sistem in se projicirajo končno v višje ležečem dermalomu. Tako dobimo končno sliko torakoskapulohumeralne refelek-torične bolečine. Ta bolečina je tedaj alarmantni znak, ki pravi, da je nastala v medenični votlini važna sprememba in kliče po takojšni operaciji. Izvenmaterična nosečnost ni le ginekološki problem nego tudi problem praktičnega zdravnika, kajti le-ta je prvi klican k bolnici in tudi odloča o njeni usodi. M. Očendšek (Košiče): Klinični sindrom pri razsežnim aneurysma dissecans aortae. Glavni znaki tega obolenja so: izredno velik, inicijalni šok, simptomi ekscesivne insuficience krvnega obtoka, znatna anemija, neznosne bolečine v hrbtu in v križu ter ne-ozdržljva tendenca k smrtnemu kolapsu. J. Švejcar—E. Polak (Praha): Transfuzija krvi pri dojenčkih. Transfuzija krvi delata autorja pri dojenčku večinoma v vena mediana cubiti ali pa tudi v vena saphena po preparaciji s posebno stekleno kanilo. Uporabljata citratno kri matere ali prostovoljnih darovalcev po natančni določitvi krvne skupine in isoaglutininov. Običajno dajata po 20—25 ccm krvi na 1 kg telesne teže dojenčka. Slučajev inkompalibilitete nista opažala, le redki so bili slučaji urtikarijelnih ali morbiliformnih eksan-iemov po transfuziji. Učinek transfuzij je bil zelo dober v sledečih slučajih: pri krvavitvah (haemophiiia neonatoru\ anemijah alimentar-nega ali infekcijskega izvora, pri postopera-cijskih lokih (piloro ali nefrektomije), pri ali-mentarnih inloksikacijah in lokaliziranih infekcijskih procesih. Učinek je pa bil nezadovoljiv pri septičnih obolenjih ter bronhopneumoniiah. J. Mašek—P. Pelnaf (Praha): Razlika med vplivom histamina in bromoholina na želodčno sekrecijo. F. Vencovsk^ (Praha): Ketonemično delovanje gonadotropnih hormonov hipofize. V. Jediička (Praha): Spremembe na endokardu po invaziji corynebacterium diphteriae. Med potekom davice odnosno tudi po davici nastanejo na endokardu grobe anatomične spremembe, povzročene neposredno od devičnega bacila. Te spremembe so ali v obliki endocard. verrucosa ali polyposa ali thrombotica. V vseh teh slučajih uspe iz obolelega endokarda kultura tipične davične klice. ČASOP. LEK. ŠTEV. 15-19 1936. Em. Kertesz—Zd. Kocka (Praha): Prognoza vnetja srednjega ušesa ter sledečih komplikacij. Na podlagi obsežnega materijala iz otolaringol. klinike Prof. Precechlela, nabranega v razdobju od 1.1923—1932 prideta a. do sledečih sklepov: mortaliteta komplikacij pri akutnih vnetjih večja kakor pri kronič-ničnih. Največjo mortaliteto izkazujejo med akutnimi obolenji hemoragični procesi, med kroničnimi pa holesteatomatozne oblike. Od intrakranijalnih komplikacij ima najslabšo prognozo meningitis, ki predstavlja v obče najčešći neposredni smrtni vzrok. Znatno boljšo prognozo pa izkazujejo abscesi možgan ter trombotlebitide lobanje. F. Tet era (Brno): Kemična diagnoza holesteatoma srednjega ušesa, jubilejna štev. ob priliki sedemdeseiletnice prof. Ivana Honla, predst. bakter.-serološke zavoda Karlove univ. v Pragi. j. Saidi (Praha): Množina As. v ženski krvi ob normalnih in patoloških razmerah. jubilejna številka ob priliki pedeset-letnioe prof. J. Diviše, predst. II. kirur. klinike v Pragi. Od Jugoslovanov prispeva A. Gjurić (Praha) članek: Terapevtičen problem holelitiaze. Po pregledu raznih teorij o patogenezi litiaze žolčnika ter obolenjih jetrnega parenhima preide a. na kritično presojo slučaj ev, ki jih je zdravil neki čudežni zdravnik na Češkem. A. smatra, da je bilo dotično „čudežno zdravljenje* ne-le neuspešno, nego v večini slučajev celo zelo škodljivo za posamezne bolnike, ki so jih morali končno zdraviti v silno neugodnih zdravstvenih prilikah na praških klinikah. ČASOP. LÉK. ČEŠ. ŠTEV. 20.-26. 1936. D. Doskočil (Praha): Učinek pri maligni davici. Pri težkih davičnih obolenjih nastane večkrat obolenje nadobisti (Martin, Debré, Beck). V takih slučajih ne zadostuje le seroterapija temveč je treba istočasno izvesti tudi substitucijsko zdravljenje s preparati nadobisti (adrenalin sam ne zadostuje). A. uporablja v teh slučajih preparat holandske tvrdke Organon Cortin, ki ga aplicira običajno intravenozno v množinah 5—10 ccm skozi 7—10 dni. Cortin ne učinkuje na potek lokalnega obolenja (grlo), niti na kasnejše posidif-terične komplikacije (paralize, miokarditide), temveč v glavnem na sistem krvnega obtoka (dviga krvni pritisk ter izboljšuje miastenijo). J. Hoffmann (Praha): Saponinske he-molize eritrocitov po terapiji s digitali-som. K. Mathon (Praha): Subakutna ascen-dentna paraliza s benignim potekom, jubilejna številka k petdesetletnici prof. B. Prusika, predst. propad, klinike v Pragi. Od Jugoslovanov prispeva M. Sarafanović (Praha) članek: Slučaj redke letalne krvavitve v prebavila. Pri 56 letni ženi pride brez kakega znatnejšega zunanjega povoda do nenadne hematemeze, temno-rujave, kasneje črne stolice, težke anemije ter po 4 dneh nastopi smrt. Pri obdukciji najdejo varices intestini, ki so bili vzrok letalni izkrvavitvi. Corneille Heymans (Gent) : Funkcionalne veze med dihanjem in krvnim obtokom. K. Mathon (Praha): Slučaj redkega cerebelarnega sindrome. VI. Marek (Praha): O nespecifičnih infiltratih pljuč v bližini hilov. Slučaja lu. pljuč (guma), lu. bronha ter ca. bronha, kjer je rentgenološka diagnoza ugotovila pravo naravo obolenja. Herman Šikl (Praha): O angioneuro-miomih Masson. J. Saidi (Praha): Retroflexio uteri gra-vidi partialis vera. Na podlagi lastnih opazovanj (19) ier izbrane literature ugotavlja a., da je pri tej komplikaciji nosečnosti prognoza za otroka izredno neugodna, enako pa predstavlja tudi za mater življensko nevarno situacijo, ki se da rešiti le s pravočasno izvršeno radikalno operacijo (amputacijo maternice ali histerektomijo). K. Mathon (Praha) Spremembe psihomotoričnih funcij pri kroničnam zastrupljen ju s svincem. Jar. Krinke (Brno): Volvulus žolčnika. Gre za zelo redko obolenje, ki se pojavlja običajno pri starejših ženah z znatno ptozo črevesja. Klinično poteka kot akutna žolčna kolika. Terapija obstoji v holecistektomiji. A. Bukovsky (Žamberk): O krvni reakciji in poskusu alkalizacije s posebnim ozirom na tuberkulozo. Kochovi bacili se najbolje razvijajo v slabo kislem gojišču (ph 6-6 6'5) Alkalična rezerva krvne plazme je tem manjša, čim težje je obolenje, ph plazme izkazuje manjše razlike. Vendar opazujemo pri tbc. znatno afiniteto do aciditete in sicer pri težjih slučajih bolj kakor pri lažjih. Po parenleralni aplikaciji Polysana (Bečka), ki je koloidni Mg (OH2), se dviga ph krvne plazme. Pri istočasni aplikaciji Polysana in Ca pa nastane znižanje Ca v krvi. Alkaliza-cijo dosežemo z dijeto (malo slano, bogato na zelenjavi in sur. sadju, z interno medika-cijo (Mg (H02), alkalično mineralno zmesjo, Mgo, Mg (C04) NaHC03) ali pa s parente* ralno aplikacijo Polysana. K. Kaus (Praha): Ovarialni disgermi-nom. VI. Emmer (Praha): Holesterolv punk-tatih seroznih votlin. Holesterol je splošno "Nove knjige Dr. B. Dragaš: Otrok v šolski dobi. 1. Blasnika nasl. 1937. V poljudni obliki obravnava avtor higijeno in patologijo šolskega otroka ter se podrobno dotika vseh perečih vprašanj te tako važne razvojne dobe. Zato je porazdelil snov na 8 poglavij, katere obdelava deloma zelo obširno, deloma se bolj koncentriran v eksudatih kakor v transu-datih (89‘6 mg% : 46-2 mg%). Refrakcijske vrednote tekočine ter množina holesterola, ki je v njej, se gibljeta večinoma paralelno. Množina holesterola v punktatih ni odvisna od stopnje holesterolemije. THERAPEUTICA Dr. Ernst Kleckner — Praha: „O metodi za merjenje sposobnosti naraščanja raznih v farmakologiji uporabljenih substanc, ki naraščajo.“ (Archiv f. exp. Pathologie u. Pharmakologie, knj. 161, zv. 4 — 5). Glede sposobnosti naraščanja je preizkušenih 10 različnih substanc. 10 ccm materiala, ki ga je treba preiskusili, je bilo v 300 ccm tekočine za naraščanje 6 ur pri 36°C. V tem času je bil n. pr. volumen pulpe lamarindorum 10 ccm, pšeničnih otrobov v desiilirani vodi 22 ccm, semena psylli 32 ccm, regulina 32 ccm, agar-agare 60 ccm. Izjemo tvori samo končni rezultat naraščanja Normacol-a. Od te substance se je lahko vzelo za poskus samo 5 ccm, ker je bilo njeno naraščanje tako močno, da bi uporabljene steklenice ne zadostovale za 10 ccm prvotnega materijala. 5 ccm Normacola naraste v destilirani vodi na 220 ccm, v 3%-ni Na2C03 raztopini na 190 ccm, v n/10 solni kislini -f- 0,5%-nem pepsinu na 74 ccm. Iz navedenega sledi, da ima Normacol največjo sposobnost naraščanja med vsemi farmakološko uporabljenimi sredstvi za naraščanje. Posebno zanimivo je dejstvo, da Normacol v kislem mediju (umetni želodčni sok) mnogo slabše narašča kot v alkaličnem mediju (umetni sok črevesa), kar je zelo važno za racijo-nalno zdravljenje obstipacije, ker morata naraščanje Normacola in po njem izzvani refleks, ki podraži peristaltiko, nastati šele v črevesu. jih le površno dotakne kakor jih je pač smatral za več ali manj važne. Ker je brošurica namenjena predvsem staršem in vzgojiteljem, je razumljivo, da povdarja vzgojno stran, da bi tem potom preprečeval marsikako okvaro, izvirajočo iz vzgojnih ali prehranjevalnih pogrešk. V tem namenu gre morda predaleč, n. pr. kjer se ogreva za šolo, kakor da bi bila današnja šola za našo mladino naravnost idealna, kar pa nikakor ne drži. Že šolska poslopja, z malimi izjemami, ne odgovarjajo najprimitivnejšim hig. zahtevam, da ne govorimo n. pr. o gozdnih šolah na prostem zraku za slabotno deco, ki jih pri nas sploh ni. Prenapolnjenih neprezračenih šolskih razredov s stalnim popoldanskim poukom avtor menda sploh ne pozna. Mnogo prostora zavzamejo razmotrivanja o spolnem dozorevanju in o seksualnem pouku v poglavju »kako naj povem svojemu otroku“, kjer gre avtor v globino predmeta in predvaja dobesedno vzoren dialog med očetom in otrokom o tem problemu, kar bo morda marsikateremu očetu pomagalo iz zadrege; ta del je tudi najbolje premišljen in obdelan. Protislovno in napačno se mi dozdeva mnenje v poglavju „samooskrumba“, na eni strani, da je ta pojav „nečedna razvada“ in na drugi strani, „da se od nje sploh ne ozdravi“, kar je sigurno pretirano pesimistično vpričo velike razširjenosti te gotovo grde razvade, katera se dandanes smatra za skoro fiziološki prehodni pojav v razvoju otroške seksualnosti. V prvem poglavju „ustroj telesa“ je kot splošno merilo navedel Pirquet—Camererjevo tabelo, katera pa ne odgovarja našim današnjim razmeram, kar je razumljivo, ker predstavlja izsledek serijskih preiskav povojne dečje generacije iz geografsko preoddaljenih krajev. Razmotrivanje o umestnosti ali neumestnosti dajanja denarja otrokom se mi dozdeva odveč, ker je tole vprašanje že rešeno vpričo splošno znanih pridobitnih razmer, kjer staršem še za nujnejše lastne potrebe primanjkuje denarja, dočin ne spada pubertas praecox v poljudno pisano knižico vpričo njene redkosti. Knjigo zaključuje kratek oris nalezljivih otroških bolezni in navodila za prvo pomoč pri nezgodah. Ako si vtakne otrok kak tuj predmet v nos, kar je dejansko pogost pojav — a ne v šolski dobi — priporoča močno pihanje ali vzbrizgavanje vode v nos. Na ta način ne bo prišel nikak corpus alienum na dan, pač pa se bo še globje usidral med školjkami; edino pravilni nasvet bi bil: ne dotaknite se nosu, temveč pojdite k najbližjemu zdravniku! V splošnem mislim, da je spis preveč prikrojen mestnim razmeram in ne širokim slojem kmetskega prebivalstva, katerim bi moral biti namenjen. Brošura je tiskana na lepem papirju v okusni opremi; fotografskih slik bi lahko pogrešali in knjižica bi bila zategadelj cenejša, dočim so risbe zelo posrečene, nazorne in poučne. Marsikaterim staršem bo dobro služila kot vodilo v dvomljivih vprašanjih vzgoje in zdravja šolske mladine. Dr. V. S t a c u 1 Dr. B. Dragaš: Tehnika in metodika splošne nege bolnikov. Ljubljana, 1. 1937. str. 176. Delo je izdano kot V. knjiga knjižnice Zavoda za zdravstveno zaščito mater in otrok v Ljubljani. Vsakdo, ki je imel ali ima posla s poukom in izpopolnjevanjem sester ali drugega pomožnega osebja v bolnicah in raznih zavodih, je zelo pogrešal primerno slovensko priročno knjigo, ki bi podala najpotrebnejša navodila za nego bolnikov tako splošne kakor tudi specialne narave. Priznati moramo tudi, da je v učnem programu medicincev vse premalo upoštevana nega bolnikov. Dr. Dragaš, ki je dolga leta vodil Šolo za zaščitne sestre in bil svoječasno tudi ravnatelj oblastne strežniške šole, je bil v prvi vrsti poklican, da izpolni to vrzel, kar je z izdajo te knjižice tudi odlično izvedel. V knjižici obravnava pisatelj predvsem splošno nego bolnikov (otrok in odraslih) in podaja v praktični obliki navodila tehnične narave za izvedbo raznih negovalnih in preiskovalnih posegov. Od specijalnih strok se avtor bavi obširneje samo s tehniko nege bolnih otrok. V dodatku so recepti za kuhanje hrane dojenčkom. Knjižici se pozna, da jo je pisal avtor, ki ima dovolj lastnih izkušenj, zato je marsikatero znano tehnično pa tudi preiskovalno metodo malo modificiral in po svoje- prikrojil, kar pa v splošnem prav nič ne zmanjša vrednosti knjige. Pisatelj je namenil knjižico zaščitnim in bolniškim sestram, bolničarjem in medicincem. Služila naj bi po njegovi želji kot strokovni in učni vodič za uporabo v bolnicah, socialno medicinskih ustanovah ter privatni negi in praksi. Obema namenoma bo knjižica služila v odlični meri, zato jo toplo priporočam. Dr. V. M e r š o 1 »Poročilo o ginekološkem in porodniškem delu v 1.1920—1936* je naslov knjige, ki prinaša pregled notranjega dela Državne bolnice za ženske bolezni v Ljubljani za zadnjih 17 let. Razdeljena je v dva dela, v gospodarski, ki prinaša podatke o upravnem in gospodarskem poslovanju bolnice in babiške šole, in v klinični, ki poroča o zdravniškem delu. Ženska bolnica je oskrbovala nad 20.000 ginekoloških bolnic in nad 23.000 porodnic. Razpolaga torej z ogromnimi porodniškimi in ginekološkimi skušnjami, ki so zgoščeno očr- Drobne novice Sprememba v vodstvu zdravstvene službe. Komaj smo se spomnili z iskrenimi željami 60-leinice načelnika dr. E. Mayer-ja, že nas je presenetila vest, da je bil dr. Mayer vpokojen. Dne 12. junija t. 1. pa je dolgoletni načelnik oddelka za socialno politiko in narodno zdravje zapustil svoje meslo, na katero mu sledi dr. j. Kosi. Naša priloga evgenika, ki izhaja tudi kot samostojen list za medicinsko naobraženo javnost, je prvi in edini list te vrste na Balkanu. Lisi, ki si je pridobil precej prijateljev ludi med zdravniki, je našel mnogo odziva tudi v inozemstvu, s katerim je njegov urednik v stalnem, živahnem dopisovanju. Radi nekih važnih gradbenih preureditev v zdravilišču na Golniki, se letos tane z besedo in mnogimi statističnimi tabelami in diagrami. Pridejane so številne slike, ki ilustrirajo zgodovinski razvoj porodništva v Sloveniji. Poročilo je uredil šef ženske bolnice prof. dr. Alojz Zalokar, sodelovali pa so zdravniki in uradniki ženske bolnice. Knjiga se dobi v knjigarnah za ceno Din 80'—. Poročilo je namenjeno zdravnikom ter tu-in inozemskim strokovnjakom, zanimalo bo pa tudi vse tiste, ki jim je poverjena naloga skrbeti za materinstvo v njegovi težki krizi. H knjigi se podrobneje še povrnemo. ne bo vršil običajni zdravniški tečaj, ki je preložen na spomlad prihodnjega leta. 10. kongres mednarodne unije proti tuberkulozi se bo vršil letos od 5. do 9. septembra v Lisaboni. Obravnavane bodo teme: „Radiološke slike pljučnega hila in njihovo tolmačenje* — Referent prof. Lopo de Carvalho (Portugalska); „Primoinfekcija s tuberkulozo v puberteti in pri odraslih* — referent dr. Olaf Scheel (Norveška) in „Profilaksa tuberkuloze na domu* — referenta dr. Ch. j. Hatfield (Amerika) in dr. D. A. Powell (Velika Britanija). Umrli: V Šibeniku primarij dr. F. Marce-lič, izredno nadarjen, znanstveno delaven in silno priljubljen zdravnik- internist. Jz uredništva ZA TISKOVNI SKLAD Z. V. SO PRISPEVALI: Dr. Besyanac, Šabac Din 200'—, dr. Dj. Pan-tasis, Skoplje Din 100‘ —, dr, Marin V., Maribor, dr. Kolterer F., R. Slatina Din 50"—. Poleg lega smo prejeli subvencijo Slovenskega zdravniškega društva v iznosu D 500'—. Hvala 1 Današnji številki smo priložili položnice. Naj bi se jih gg. tovariši poslužili za vplačilo prispevkov tiskovnemu skladu, brez katerega mora list pešati. Nekaj platnic za letnik 1936 Z. V. je še na zalogi. Platnice so temnozelene in prav okusne. Naročite jih kmalu pri upravi Z. V. na Golniku. Cena Din 20‘—. Tiskarna „Sava* d. d. v Kranju — Za tiskarno: Vilče Pešl, Kranj. SPAZMI žolčnega mehurja žolčnih poti želodca in čreves urogenitalnega aparata Tablete, s upozitori ja arap ule Syntav erin-Atropin E. MERCK-DARMSTADT Zastopstvo za Jugoslavijo: Mr. Dr. Leo Neumann, Zagreb, Mošinskoga 14 VILA MIRA SOLINE PRI MAHARSHI ’ 4, - ' INFORMACIJE DAJE: VILA MIRA BAŠKAVODA SOLINE (VIA SPLIT) V enem najlepših zalivov Dalmacijejleži to idilično morsko kopališče, daleč od vsega vrvenja in*vendar"v prometnem oziru zelo lahko dostopno. Borov gozd sega prav do plaže. Vsem, ki so željni in potrebni počitka, ta kraj*kakor tudi .Vilo Miro“ najtopleje priporočamo Cena Din 50‘— za osebo Kopališčna taksa Din 2'— dnevno VSEBINA: Stran Dr. Merljak B. Patogeneza iktera............................... 193 Dr. Peršič 1.: Naše izkušnje zdravljenja osteomielitid z Lohr- ovo metodo .................................... 199 Dr. Lavrič B.: Terapija torakalnega empiema.................... 201 Mr. ph. Damaska R.: Analiza urina v ordinaciji prakt. zdravnika . . (IV. Kri in krvne barve, indikan, sestavine žolča v urinu, urobilin in urobilinogen, melanin, alkap- ton, Ehrlichova Diazo-reakcija)................ 204 Dr. Singer L: Kako bi se moglo što efikasnije, solidnije i jefti* nije organizirati borbu protiv tuberkuloze u našoj zemlji (IV. Zanatlijska i trgovačka preduzeća ,* uloga zanjgtlijskih i trgovačkih nameštenika u širenju tbc.......................................210 Dr. Černič M.: Slovar slovenskega jezika in naše zdravniške . potrebe...................................... 215 D. M.: f Dr. P. Defranceschi . ....................... 221 B. L. : f Dr. Marijan Bukovec............................. 222 Dr. Mušič D.: Iz zgodovine medicine na Dolenjskem .... (konec prihodnjič)............................... 223 Iz med. časopisov: Iz češke med literature.......................... 228 Therapeutica..................................... 230 Nove knjige: ......................................... 230 Drobne novice: ......................................... 232 Iz uredništva: .........................................232 VSEBINA PRILOGE EVGENIKA: Stran H. Seizov, Sofija: Skrb za raso v Bolgariji..........; . . . 17 B. Šekla, Praha: Populacijska politika in evgenika na Čehoslo- vaškem............................................ 19 GENETIČNI SEMINAR G. Tomažič: Se o modifikacijah in mutacijah................. 23 Sekcija za antropologijo, genealogijo in evgeniko...................... 28 Drobne vesti........................................................... 29 Književnost a) domača.................................................. 29 b) tuja..................................................... 30 Zdravilišče Golnik za bolne na pljučih. Sprejema odrasle bolnike (moške in ženske) s tuberkulozo pljuč in grla v še ozdravljivem štadiju. Vsi moderni diagnostični pripomočki na razpolago! — Higienično-dietetično zdravljenje, tuberkulin, avroterapija, pneumothorax artefi-cialis, phrenicoexairesis, thoracoplastica, lakobausova operacija. Vse informacije daje uprava zdravilišča Golnik. Pošta — telefon — brzojav: Golnik. Železniška postaja za brzovlake Kranj, za osebne vlake Križe - Golnik na progi Kranj - Tržič. Avto pri vseh vlakih. FOLIPEX ,SANABO -KAŠTEL“ * Kristalizirani folikularni hormon v močni dozaclji Injekcije po 500 inf. edinic in 1000 int. edinic v vodeni raztopini Injekcije po 10.000 in 50.000 int. benzoat-edinic v oljnati raztopini Tablete po 5000 int. edinic — Supozitorije po 5000 int. edinic AMENOREJA DISMENOREJA Vzorci TEŽAVE V KLIMAKTERjU in literatura na zahtevo! Napredek v digitalis-terapiji ! LANACLARIN „KAŠTEL« Preparat izoliranih glikozidov digitalis lanate Hitro, energično in popolno delovanje digitalisa Dobro se prenaša, tudi pri gastritidi Možnost točnega doziranja Lanaclarin „Kaštel“ injekcije, solucija, tablete, supozitorije