M ar j а В o r š n i к 
C A N K A R I N U Č I T E L J S T V O 
Deset le t je od konca šestdesetih do konca sedemdesetih let pre jš -
n j ega stoletja, ki pomeni višek liberalizma v Avstri j i , j e dalo n e k a j 
naprednih zakonov; tako smo poleg zakona o odpravi konkordata 
dobili 1. 1869 tudi nov državni šolski zakon, ki pomeni popolno pre-
uredbo osnovne šole: za vse otroke brez razločka narodnosti, vere in 
etanu obvezen šolski pouk, državno šolsko nadzorstvo, omikano uči-
te l j s tvo z natanko določenimi pravicami in urejenimi službenimi pre-
jemki . Hkrati pomeni ta zakon tudi ločitev šole od cerkve, ker je šole 
podržavil in j ih odtrgal nadzorstvu duhovščine. 
Vendar knjižica idr i jskega učitelja J .Lapa jnc t a »Kranjsko l jud-
sko šolstvo« iz 1871 dokazuje , da se dve leti po izidu novega zakona 
bedne razmere našega uči tel js tva še niso spremenile: n j ihove revne 
plače so bile še zmerom odvisne od srenje , še zmerom so morali pobi-
rati po hišah biro v na tu ra l i j ah in si služiti kruh z org lanjem in mežna-
ri jo. Tako se je nj ihova odvisnost od župnika, ki j o t ako drastično 
op i su je Jenko v »Jeperškem učitelju« 1858, le počasi rahl ja la . Kl jub 
temu pa posta ja naše učiteljstvo že od šestdesetih let s »Slovenskim 
učiteljskim društvom v Ljubl jani« in z njegovim glasilom »Učiteljski 
tovariš« (od 1861), zlasti pa od osemdesetih let z glasilom »Zaveze uči-
tel jskih društev« »Popotnikom« (od 1880) steber napredne miselnosti. 
Ko pa se je konec p re j šn j ega stolet ja osnovala k ler ikalna »Slomškova 
zveza« z glasilom »Slovenski učitelj« (od 1899), je dobival naš libe-
ralni učitelj čedal je bolj nevarnega nasprotnika. Zlasti od 1908, ko j e 
prevzelo Slovenska l judska s t ranka vso oblast in moč v deželnem 
»1м>п| in v deželnem šolskem svetu, je pričela kler ikalna k r a n j s k a 
duhovščina z načrtnim p regan jan jem vsega naprednega v učitel jskih 
vrstah. Zaman so bile vse prošnje s k r a j n o bedno živečega učitel j-
stva za redno izbol jšanje plač1, denarne nagrade pa so se delile v glav-
nem samo klerikalnim somišljenikom. Brošura »De jan ja govore«, ki 
j o je 1913 izdalo l iberalno k ran j sko učiteljstvo, n a v a j a vrsto s tvarnih 
, ' . . ; je v borbi zu izbol jšanje g m o t n e g a položaju pr iprav l ja lo kranj-
s k o uči te l j s tvo stuvko, zarudi kutere je pol ic i j sko ravnate l j s tvo prepovedulo 
shod, ki se je pa k l jub temu vršil v Ijubljunskem Mestnem domu. Nu tem 
shodu je v prid uč i te l j s tva nastopi l tudi C.'nnkar. To je bil mendu njegov zadaj i 
ju v ni Iiustop. (Prim. CZS XIX, 231.) 
primerov, kakšne krivice so doživeli in kakšnih p r e g a n j a n j so bili 
deležni učitelji , ki so ostali trdni v svojih načelih. Značilno je, da j e 
pod takimi pogoji p r eha j a lo v klerikalne vrste tudi veliko učitel js tva, 
ki j e popre j pr ipadalo naprednjakom, a je tam s svojimi eketremnimi 
in fanatičnimi liberalnimi nazori bol j škodovalo kakor koristilo. Zna-
čilno pa je tudi to, da se v takih razmerah med k ran j sk im uči tel j -
stvom ni mogla razviti socialistična s t ru ja , ki je pričela s številčno 
močnejšim in naprednejš im proletariatom v Slovenskem Pr imor ju in 
pod Tumovim vplivom že močno učinkovati na t edan je uči tel js tvo v 
Pr imorju , 2 a našla prve s inipat izerje že tudi med gmotno bolje situ-
iranim in zato neodvisnejšim učitel jstvom na Štajerskem. Čeprav se 
j e bilo tudi naše pr imorsko uči tel js tvo pr is i l jeno boriti za izbol jšanje 
gmotnega položaja, se je to uči tel js tvo duhovno lahko veliko svo-
bodneje razvi ja lo in veliko tesneje povezovalo z naprednejš im tamoš-
n j im kmetom in proletariatom, ker ga pri tem delu ni v tolikšni meri 
oviral klerikalizem. Ta klerikalizem, ki se je od vsoga slovenskega 
ozemlja na jmočne je zasidral prav v njegovem osrčju — na Kranjskem, 
k r a n j s k e m u učiteljetvu ni dal ne gmotno ne duhovno dihat i in j e 
povzročil n jegovo bedno zanemarjenost in zaostalost. 
Bedna zaostalost in omejenost, muke in ponižanja pa tudi tragično 
t r p l j e n j e posameznih borcev iz vrst tega uči te l js tva je "našlo v Can-
k a r j u pretres l j ivega glasnika. 
V »Mojem živl jenju« Cankar živo popisuje svojo grenko pot do 
učenosti in svoje prve t rpke vtise, ki j ih j e pre je l o šoli. Dečkova 
lepoteželjnost j e zadela ob suho zaprašenost šolskih klopi, n jegova 
evobodoljubnost ob ostre paragra fe šolskega reda, ki se j im j e vrsa 
šolska leta le s težavo podre ja l . Njegov tenki čut za jezik se je upr l 
ob prvem afekt i ranem izgovoru učiteljice, n jegova pravicoljubnost ob 
prvi krivici, ki mu jo je povzročil naduči te l j Vinko Levstik, čigar slad-
kobnost se mu j e morda p rav zaradi tega t ako globoko za jedla v srce. 
Z učitel jstvom j e ostal Canka r vee ž iv l jen je v tesnih osebnih 
stikih. Zlasti vel ja to za učiteljice, ki so bile v njegovem osebnem 
erotičnem ž iv l j en ju zelo pomembne. Da se je Cankar s tuko silo na-
vezal prav na učiteljice, ni nič čudnega: bile so pač naše prve poklicne 
žene iz inteligenčnih krogov ter kot take tudi na jnapredne j še in Can-
k a r j u tudi duhovno še nu jbo l j dorastle. 
Že kot gimnazijec se je Canka r zatekel k zasebni učiteljici Idi 
Božičevi, ki je n e k a j časa prebivala na Vrhniki, in j i zaupal svojo 
prvo l jubezen do Francke Opekove. Potem ko Božičeva 9. avg. 189> 
v pismu C a n k a r j u ugotavl ja , da ga Francka ne zna ceniti, vzdihne: 
>0, srečna F r a n j a ! na tvojem mestu bi jaz vse drugače ravnala!« (CP 
I, 13.) Tudi ko se je v istem letu Cankar zaljubil v učitelj ico Heleno 
Pehani, si j e poiskal zaupnico in posredovalko v učiteljici, n jen i pri-
1 L. 1911 j e T u m a organiz iru l soc ia l i s t i čno u č i t e l j s t v o v S l o v e n s k e m Pri-
morju , ki j e pr i če lo m e d n a p r e d n i m i u č i t e l j i o r g a n i z i r a n o borbo za soc ia-
l i z e m (Jože P a h o r 11. dcc . 1948 us tno) . 
ja te l j ic i Minki Vasičevi, zaročenki F rana Govekar ja , v čigar uči-
te l jski rodbini j e v tistem času veliko občeval (CP 1, 159). Tri leta 
nato ее mu zdi, da j e bilo to razmer je za Heleno le »zabavna anek-
dota«, zan j pa »otročje sanje« brez trohice l jubezni. »Nji j e ugaja lo , 
da sem zlagal nan jo lepe pesmi, — to j e bilo vse.« (CP I, 448.) Ker se 
pa Cankar tako iz javl ja 24. avg. 1898 v pismu Anici Lušinovi, je t reba 
ta pogled naza j nekoliko omiliti, čeprav drži, da je bila t ak ra tna uči-
teljiščnica, kasnejša učitel j ica Anica Lušin prva ženska, ki j e g lobl je 
posegla v C a n k a r j e v o ž iv l jen je in delo. Aničina čista ž iv l jenjska ra-
dost, n j ena duhovitost in raf in i rano otroška koketnost, topla prisrčnost 
in mehka nežnost odsevajo veliko bol j ko v vlogi Ane v drami »Jakob 
Ruda«, k j e r jo je Cankar zavestno prikazal , še v vrsti drugih njegovih 
ženskih likov. Od vseh Canka r j ev ih l jubezni j e bila l jubezen do Anice 
Lušinove n a j b o l j čista, n a j b o l j stvar srca, ne krvi, zato jo je tudi 
z lahkoto predušila strast do n jene sestre Minke, povsem udušiti pa j e 
ni mogla nobena od kasnejših žensk. Ko se Cankar 1.1902 spet vrača 
k Ani kot p r i j a te l j , mu prav to njegovo čustvo omogoča tolikšno 
vživet je v n jeno ž ivl jenje . T o n j eno u tesn jeno pisarniško ž iv l jen je 
občuti kot oduren kontrast v pr imeri z razkošnim ž iv l jenjem sle-
pa r j ev , ki niso vredni, da bi j i čevl je zavezali, a kva r i j o zrak po 
letoviščih. (CP I, 505.) Zato ga tudi tem globlje zadene n jena br idka 
učitel jska usoda: »Cudnomehko mi j e bilo pri srcu, ko sem bral, da 
ßi Ti, tako vesela in ž iv l jenja vredna, obsojena v dolgočasno š ta je rsko 
vas. Komaj se Te moreni predstavl ja t i v takem milieu-u, kakor mi 
ga opisuješ.« (3. febr. 1904; C P I, 529.) Ko j e 1910 obiskal n j en grob, 
j e občutil, da jo j e zadušila brezdušna samota vase pogreznjene 
mrke vasi, in se obdolžil kr ivde za n jeno smrt v takšnem kra ju . 8 
To C a n k a r j e v o vživetje v okol je , k j e r j e bilo pr is i l jeno živo-
tar i t i n jegovo nekdan je dekle, j e eden izmed momentov, ki mu omo-
goča tolikšno vživet je v žalostno usodo preganjanega uči tel js tva kot 
takega. Ta socialni moment, ki korenini v l jubezni do Ane Lušinove, 
pa v odnosu do ostalih uči tel j ic (Mice Kesslerjeve, Milene Rohr-
mannove) ninm korenin, ker eo te živele v gmotno ugodnejš ih raz-
merah, predvsem pa v pr imernejšem okol ju . Zato j e n. pr. zapustila 
n jegova grenka, odpovedujoča se l jubezen do Mice Kesslerjeve glo-
boke sledi v njegovi osebni, l jubezenski poeziji (»Novo živl jenje«, 
»Milan in Milena« idr.), ne pomen j a pa nobenega mostu k uči te l ju 
kot tipu nekih določenih razmer. 
Tudi Canka r j evo razmer je do učiteljice-pesnice in pisatelj ice ni 
zapustilo vidnejše sledi v njegovi družbeni umetnosti. Odnos do 
»Slovenke«, prvega našega ženskega glasila, mu j e ostal pod ured-
ništvom učiteljice Marice Nadliškove t u j in se je izboljšal šele 1. 1900, 
ko j e prevzela »Slovenko« Ivanka Anžič-Klemenčič, ki se je skušala 
» »Mimogredč«, CZS XVIII, 9b—100. Nini Bergmanov i piše C a n k a r 10. de-
c e m b r a 1910 (CP III, 226), da j e A n a u m r l a p r e j š n j e l e to pr i Sv. B e n e d i k t u , 
k a r pa j e o č i t n o p o m o t a (prim. C P I, 504). 
10* 147 
približati socializmu in »moderni«. Toda čeprav si je izbral prav 
»Slovenko« za bo jno postojanko, s ka te ro j e sprožil svoj najsi lo-
vitejši napad na Aškerca in na naše t edan je slovstvene razmere 
(prim. SJ 1928, 133 s. in SJ 1941, 87 ss.), in čeprav ji j e v pismu 
urednici 17.eept. 1900 obetal zvesto sotrudništvo, j e komaj dva tedna 
nato označil ta časopis za enega »najneumnejš ih listov na svetu« 
(Schwentnerju 2. okt . 1900; C P 11. 66); zato nič čudnega, če je ostal 
tudi posameznim sodelavkam, ki so bile večinoma iz učiteljskih vrst, 
osebno tu j . Toplejši je bil njegov odnos edinole do bivše učiteljice 
pesnice Vide j e ra jeve , ki j e živela kot žena violinista Je ra ja hkrat i 
z n j im na D u n a j u in je našla poleg pesnice-učiteljice Ljudmile Po-
l jančeve tam z n j im tudi osebne st ike (prim, poleg C P še uvod v 
Izbrano delo Vide Jera jeve , 1935). 
Svojevrsten je bil C a n k a r j e v p r i j a te l j sk i odnos do tedanje uči-
tel j ice Lojzke Stobijeve, ki igra od 1912 kot publicistka-socialistka in 
borka za ženske politične pravice pomembno vlogo v stranki in med 
našim ženstvom sploh. Canka r jo j e upodobil v Lojzki v »Hlapcih«. 
Od vseh učiteljev, ki j ih je Cankar spoznal, je postal zu njegovo 
umetnost n a j b o l j tipičen odnos do Engelberta Gangla. Učiteljsko 
sladkobnost, ki j o j e prvič občutil že na Vrhniki pri naduči tel ju 
Levstiku, j e 1897 odkri l v lo|>orečju Ganglovih poezij in, ker je hkra t i 
s tem leporečjem zaslutil tudi nepristnost pesnikovega navdušenja , 
mu je postal prvak liberalnega učiteljstva, osebno pošteni Engelbert 
Gangl, model za f razerskega rodol juba in ena izmed tarč za njegovo 
sat iro na zlagano naprednjaš tvo, kar se v neštetih variantah ponavl ja 
v n jegovem delu. 
D a ima ta C a n k a r j e v žolč svoje korenine prav v njegovem oseb-
nem odnosu do Gangla, izpričuje med drugim vrsta izbruhov v njegovi 
korespondenci. Razkačen je nad ocenjevanjem »žužnjavega« Gangla, 
ki enkra t tako hvali, »da prime človeka driska«, u drugikra t , kadar 
o c e n j u j e n jegovo delo, »zopet blede od zavisti« (Govekar ju zač. mu ja 
1900; C P 1, 209). Še h u j e r a z b u r j a C a n k a r j a zavest, da l jub l j anska 
»klika« prinaša vse drugačne, ugodne ocene »o najpl i tve jš ih poezijah 
Ganglovih«, medtem ko izroča ocene njegovih lastnih del l judem, o 
katerih ve, da ga osebno mrze (Govekar ju 2. apr . 1900; C P 1, 204 s.). 
O Ganglovem l i terarnem delu govori C a n k a r vseskozi omalovaževalno 
in ga še leta 1907 imenuje »genijivi smrad« (CP III, 149). 
Toda že v prvih pisateljskih letih, ko se čuti občutl j ivi Canka r 
zaradi krivičnega ocen j evan j a lastnih del osebno prizadetega, v 
Ganglu ne občuti samo nemočnega p isa te l ja -konkurenta in I razer ja , 
marveč tudi že zagovornika krivičnega družbenega reda. Nad vse 
značilno je, kako se 24. avg. 1899 v pismu Goveka r ju r a z b u r j a nad 
podlistkom v »Slovenskem Narodu«, k j e r Gangl zagovar ja stališče 
treh stanov, ki da so s tebri družbenega reda: »Učitelji, d u h o v -
n i k i in — v o j a k i . . . stebri družabnega r e d a ! . . . In take fel j tone 
pr iobčuje .liberalni' ,Narod'! To seveda ni nič .dekadenöncga'. Pri 
moj i duši, to greste navzdol! « 
V regis t r i ranju takšnih in podobnih izjav naših vodilnih napred-
njakov 4 je zarodek Cankar j evega spoznanja o korumpirani l i teraturi 
pa tudi politiki tako imenovane »napredne« stranke, ki ni nič m a n j 
nazadnjaška od »farške«, spoznanja, da je pri nas »potreba reformaci je 
in revolucije v p o l i t i č n e m , s o c i j a l n e m , v v s e m j a v n e m 
ž iv l jenju , in t e j reformacij i mora delati l i teratura pot.« (Zofki Kve-
drovi 8. m a j a 1900; C P 11, 361.) 
To spoznanje, ki j e bilo na jmočnejše sredstvo v Ca j ikar jevem 
boju z lastno dekadenco in najs i lnejše orožje v boju z družbo, se od 
1900 vse bolj vidno uve l jav l j a v njegovem borbenem delu. V te j Can-
ka r j ev i borbi zoper zlagano družbo pa ima nemajhno s transko vlogo 
tudi uči tel j-frazer . 
Učitel j-frazer dobiva že v drami »Jakob Ruda« (končano 1899, 
izšlo 1900) določnejšo obliko: značilen v tem pogledu je dialog v 
6. prizoru II. d e j a n j a med Justinom in Dol inar jem, ki kaže globoko 
naspro t je med učitel jevo in umetnikovo miselnostjo, moralo in do-
ž iv l jan jem sploh. Justin bi rad zvedel za Dol inar jevo sodbo o lepo-
rečnem govoru, s kater im namerava proslaviti zločinca Jakoba Rudo. 
Vsa Dol inar jeva osuplost in vsi ugovori pa uči tel ja ne prepričajo, 
da njegov govor ni dober in primeren, ka j t i značilno je, da Justin 
p rav tako ve ru je v pomembnost svojega leporečja kakor tudi v vred-
noto predmeta, ki ga opeva; Justinova naivnost j e tako brezmejna, 
da ve ru je v Rudovo poštenost. 
Tu, v Justinu, j e zarodek učitel ja Šviligoja, znamenitega tipa ne-
dolžnega, navdušenega, blagega omejenca, ki se sedeun let preple ta 
skozi C a n k a r j e v o delo. 
S pravim imenom nam ga Canka r predstavi že 1901 v satiri »lz 
ž iv l jen ja odličnega rodol juba«: Kot novi t a jn ik v lepi dolini šent-
f lor janski odkr i j e učitelj Šviligoj med zaprašenimi pap i r j i »odlič-
nega rodoljuba« Štefana Ferfilo, s čimer zadobi n jegovo ž iv l j en je 
vreden smoter. Ka j t i »kakšni so dnevi učitelja in občinskega ta jn ika , 
ki j e zakopan ob živem telesu v grob smradl j ive zakotne vasi? Njegova 
duša vene in hira in pogine, če nima brašna s e b o j . . . « Ferfila pa 
mu da nalogo, »ki bo luč in hrana« njegovih dni. Iz »rodoljuba«, ki 
j e bil v starih časopisnih izrezkih komajda omenjen, se Šviligoju po-
sreči napravit i velezaslužnega vel jaka , »čast in diko domovine«, do-
seči zan j marmornato ploščo, slavnost, slavolok, zase pa slavnostni 
govor in — kar je glavno — učitel j v vse (o veruje , on ne čuti liinav-
ščine, njegovo nehan je j e »čisto in blagodejno«. 
4 Cankurju je utegni la biti znana n. pr. tudi vdanost im izjava l jubljan-
skega učite l jstva. ki jo ie sestavil Gangl na okrajni učiteljski konferenc i v 
pros lavo petdeset le tnice K ranča Jožefa I. 4. jul. 1898. Iz java izraža neomajno 
z v e s t o b o »do p o s v e č e n e osebe« v l u d u r j e v e in »do p r e j u s n e v l a d a j o č e rodbine« 
in po laga »v vznožje Najv i š jega prestola« prisego, da bo uči te l j s tvo »takisto 
v bodočnost i zbuja lo in krepi lo v srcih šolske mlad ine iskreno l jubezen, vdu-
nost in zvestobo« do v ladarja in »do pres lavnih č lenov prejasne rodbine l l a b s -
buriko- lotar inške« . (Fr. Leveč, N a š e l judsko šo ls tvo |1848—98|. S lavnostn i go-
v o r . . . 1898.) 
Y štirih letih se v C a n k a r j u izobl ikuje ta dolina šent f lor janska 
v simbol slovenske lažimorale in licemerstva, v 9imbol zasmrajene 
stoječe luže, ki j o za hip r a z b u r k a j o Zlodej — slovenski Mefistofeles, 
Dioniz in Hiacinta — umetnik in lepota. In spet j e uči te l j Šviligoj 
tisti, ki trči ob umetnika: n jegove velike, strmeče, prestrašene oči 
zaznajo pohu jšan je , ki se j e z umetnikom in n jegovo l jubico vgnezdilo 
v to brumno dolino in p rece j j e voljan napisati ukaz za progon teh 
pri tepencev (»V mesečini«, napisano 1905, izšlo 1906 z letnico 1905). 
Dve leti nato j e Canka r svoje š tudi je o dolini šentf lor janski še 
poglobil. Za analizo Šviligoja j e zlasti značilen dialog med n j im in 
ad junktoni Petrom — predhodnikom kasnejšega umetnika Petra. Na 
ad junk tovo vprašanje , kako se da živeti v dolini šentf lor janski , od-
gova r j a Šviligoj: »Lepo se da živeti v dolini šentf lor janski , lepše 
nego na vsem prostranem svetu! Z a k a j ena sama čednost, vseh drugih 
čednosti mati, j e potrebna človeku: zadovoljnost. Iz n j e se porode 
brez t ruda in bolečine, kakor metu l j iz bube, vse druge potrebščine: 
rodoljubnost nad vse, zmernost v vseh ozirili, spodobnost v vseh oko-
liščinah in še mnogotere čednos t i . . .« Ko se a d j u n k t uveri, da govori 
Šviligoj vse to prepričan, brez hinavščine, ga sp ra šu j e dalje, če mu 
v t e j dolini nikoli ni zasmrdelo kakor iz neizmerne mlake. Učitel j pa 
zardi »od srda in žalosti«. On ve, da je tudi dolina šent f lor janska 
deležna greha in da ga bo deležna morda na vekomaj ; on ga pozna, 
a se ne zmeni zanj , marveč sedi za mizo in resno beseduje . Ce stopi 
v lužo pošten rodol jub, zatisne oči in njegovo srce j e usmiljeno. 
A d j u n k t pa mu odgovar ja razžaloščen: »Ker ste nedolžni in brez 
zlega, sem prišel po tolažbo; in sem videl, da j e nedolžnost in vernost 
večji greh od greha samega. K a j tore j? Dvoje cest se odpira človeku: 
ali se napravi t i s tistimi, ki sede za mizo in p i jo in miže, da bi ne 
videli rodol jubnega greha, ki pleše sredi izbe in ugan ja razuzdanosti ; 
ali pa — )M>gledati grehu v obraz in mu nastaviti nogo. Ena cesta 
drži v čast in zasluženje, d ruga v sramoto in bo les t . . . « Učitelj pa 
si je svest, da pr ipada k prvim, ka j t i n jega je bog obvaroval o pravem 
času vseh nadlog in skušnjav. »Zakaj mnogo jih je bilo pun tu r j ev 
in pesnikov v mladostni nespameti, pa so se izpreobrnili v poštene 
rodol jube in spominske plošče o z n a n j a j o n j i h imena!« (»Pravična 
kazen božja«, napisano 1907, izšlo 1908.) 
Vendar uči tel j Šviligoj, to »znamenje in prapor doline šentflor-
janske«, ni brezčuten in nedostopen za čisto lepoto. Ko gleda ples 
prelepe Petrove neveste, n jegovo srce moli od prečistega veselja. N je -
gove oči so spoznale, »da je svet tudi onstran doline šent f lor janske 
in da j e poln lepote, iz pohu j š an j a izluščene«. Toda njegovo vzhičenje 
mu ne dä, da bi ga ne izlil v govor, poln neprimernih f raz in praznega 
besedičenja. (»Razbojnik Peter«, 1907.) 
»Zmirom me je bilo sram, nerodno mi j e bilo zmirom, kadar sem 
te videl, učitel j Šviligoj!« mu pravi Peter v 1 1 1 . d e j a n j u »Pohu j šan ja 
v dolini šentf lorjanski« (1907), ki j e sinteza vseh teh š tudi j in k j e r 
tudi Šviligoj dobi zgoščeno, zakl jučeno podobo nedolžnega, od živ-
l j e n j a neoskrunjenega brezkrvneža. »Globoko sem čutil v srcu, da 
sva si navsezadnje l jubezniva tovariša, da obadva l jubiva to domo-
vino, ti na izhodu, jaz na zahodu, ti tod, jaz ondod, in da j e na jbol j še , 
če se nikoli ne s r e č a v a . . . Pa sem te srečal, Bog je hotel, in sem 
videl, da imaš naočnike, da slabo vidiš in blago misliš in d a se ti 
kolena tresejo!« 
Razbojnik in umetnik Pe te r -Cankar j e poosebljeno gibanje , ne-
mir, razvoj, ki neprestano raste in izgoreva v samih dialektičnih 
naspro t j ih — učitel j Šviligoj pa j e poosebljen mir, nepregibnost, 
sko ra jda nagačeno strašilo z visoko dvignjenim kazalcem. 
Globl je in nepr imerno bol j tragično kot učitel j Šviligoj, ta vitez 
klavrne postave, pa prepleta C a n k a r j e v o delo drug tip učitelja, aktivni 
tip Jermana in Kačur ja . 
V C a n k a r j e v e m delu nastopi 1898 kot upokojeni uč i te l j Mrva, 
ki se drzne postaviti po robu ve l j aku županu in zato propade kot 
n jegova žrtev (»O čebelnjaku«). Značilno, da zadnj i učitelj , ki nastopi 
v Canka r j evem delu, prav tako nosi ime Mrva, prav tako propade 
kot žrtev revščine, le da hkra t i tudi kot žrtev kompleksa, ki globoko 
posega v bistvo C a n k a r j a samega (»Krpa na čevlju«, 1914). — V osred-
n j i h štirih delih, k j e r igra pomembno vlogo, pa j e tako povezan, da 
posamezno od teh štirih del prav za prav slika samo posamezno fazo 
razvoja istega človeka. 
V zakl jučku romana »Na klancu« (končano 1902. izšlo 1903 z let-
nico 1902) nastopi kot uč i te l j z dvoletno prakso. V dialogu s propadlim 
študentom Lojzom-Cankar jem se pokaže kot trezen pozitiven delavec, 
ki skuša pomagati l judstvu. Prepričan, da je glavno, če j e človek 
resen in če misli pošteno, ne namerava p rav nič eksperimentirat i , 
marveč delati po skromni stari »šabloni«. V trgu si prizadeva pri 
bralnem društvu, ki pa ni namenjeno gospodi, marveč kmečkim fan-
tom in delavcem. Lojze podvomi, če j ih bo mogel na ta način reševati. 
»Zakaj ne na ta način? Uboštvo j e veliko, toda inteligenten človek 
si ve pomagati, duševni siromaki pa so dvakra t ubogi — s k r i j e j o se 
in p r i č a k u j e j o k o n c a . . . Zbuditi je t reba l judi ; kadar se bodo pre-
dramili in bodo izpregledali , si bodo že pomagali sami. Navadili se 
bodo na družbo, videli bodo, da vsak sam ne opravi nič, da se mora 
nas lanja t i d rug na d r u g e g a . . . To so nam že p r e j pokazali socialistični 
u sn j a r j i , ki so se združili in ki niso več hlapci svojih gospodarjev.« 
Delo in nazori Cankar j evega učitel ja v t e j začetni fazi učitel je-
vega in Cankar jevega razvoja so n a j b o l j skromni, a n a j b o l j stvarni. 
Vsekakor pa je tudi Canka r j eva vera van je na jveč j a , drugače bi 
evojega romana kot odgovor na obupni Lojzetov vzkl ik: »Obsojeni 
na smrt!« — ne zaključil z optimistično simbolično podobo o ma jhn i 
rdeči luči v uči tel jevem oknu, ki raste in se sp remin ja v »mirno, 
jasno, belo svetlobo«. 
Toda dve leti nato se Cankar-umetnik Mate v romanu »Križ na 
gori« (1904) v glavnem otrese dekadence in se zave svoje moči, med-
tem ko postane njegov uči tel j malodušnejši . Pr ične piti, ker mu 
treznemu v sencah domače globeli ni mogoče živeti. Zlasti ne, ker j e 
l jubezen do Hance vzdramila v n j e m človeka, ki je bil že s k o r a j 
zadremal. Tudi on zahrepeni za Matejem proč iz mračne globeli — 
proč iz u tesnjene domovine v svet. »Blagor ее tebi, ki imaš peroti,« 
vzkl ika Mateju, »jaz pa sem uklenjen!« Mate sprašuje , če bi ne bilo 
mogoče, da bi k d a j tudi tu sem zasijalo sonce. Učitelj pa se l ir ipavo 
zasmeje: »Nikoli, p r i j a te l j , nikoli! Tudi j az sem mislil, san ja l ve-
l i k o . . . Pred tremi leti, k o s e m p r i š e l . . . o, kak mladenič, kak idealen 
fant! O nalogah sem sanjal , le pomisli, o delovanju za narod in tako 
d a l j e . . . Toda glej, koma j sem začutil te pr i jazne, hladne sence, že 
sem se čisto ponevedoma izluščil iz tiste idealne skor je ! Ne dotakni 
se teh senc, p r i j a te l j , ne poizkusi se j ih dotikati! Ne pokaži l judem, 
da si drugačen od nj ih , ne povej j im nikar, da j e zunaj , daleč za 
hribom, drugačen in svetlejši svet! Komaj bodo spoznali, da nisi iz 
n j ih testa, pa te bodo k a m e n j a l i . . . « Ob zakl jučku romana sklene 
tudi učitelj , da se bo odpravil v svet. Gleda proti hribu, za ka ter im 
toneta v večerni za r j i Mate in Hanca, in tako se mu zdi, »kakor da 
j e bil zrasel tam gori na zlatordečem ozadju silen križ, koprneč do 
neba«. 
Silen križ — simbol vseh tistih, ki se bore za izbol jšanje sveta in 
trpe kot žrtve te borbe — simbol Jermanov in Kačur jev. 
Jerman (»Hlapci«, končano 1909, izšlo 1910) se po zmagi kleri-
kalcev ni po zgledu svojih k lavrnih tovarišev prelevil v /upnikovega 
hlapca, nasprotno, župnikova zahteva, da se mu ukloni, ga je pod-
žgala v upor : »Pokazali ste mi. k a j je moj |>oscl —. iz hlapcev na-
praviti l judi ; pa če le enemu odvežem roké in pamet, bo dovolj plačila.« 
Toda hkrat i ko se Jerman zave, da za hlapca ni rojen, ve tudi to, 
da za mučenca nima veselja in za j u n a k a ne daru. I udi nima Jerman 
silne volje; v n jem j e namreč vseskozi močna vera v socializem, ni 
pa v n jem vere v lastno zmago. Ko čaka na pričetek shoda, ki ga j e 
sklical v gostilno, j e nialodušen, prepr ičan že vnaprej , da ne bo spre-
obrnil ne časov ne k r a j e v — toče ne zagovoril in kamna ne spremenil 
v sočno prst. Ta Jerinanova malodušuost je poglobljena imilodušnost 
njegovega predhodnika uči tel ja iz »Križu na gori« — bolje, to je le 
poglobljena faza razočaranega učitelja, ki ga je 8|xxll)iidila k novemu 
boju le nova, še bolj klavrna politična s i tuaci ja : zmaga klerikalizina 
na Slovenskem 1er duhovna in gmotna nasilnost tega klerikalizina 
nad l judmi. Razumljivo, da je njegov odnos do knietov-hlapcev še 
bolj negativen kot v p re j šn j em romanu, da je njegov postopek s 
kmečkim ljudstvom napačen in da se »shod« mora nu jno končati s 
pretepom in pobojem. Jerman ni ne psiholog ne diplomat ne demagog; 
n jegova tragična kr ivda je v tem. da kmečkemu ljudstvu govori v 
jeziku, ki ga to ne more razumeti in da tudi sam ne ve ru je v to. tla 
bi ga moglo razumeti. Koj po toni prvem porazu Jerinanova borbenost 
popolnoma upluhne. Ko ga kovač Kalander vabi k novemu zborovanju , 
k j e r bo že kar sedem antikristov, mu Jerman reeignirano odgovar ja : 
Tvo ja roka bo kovala svet. »Ne, j az ne bom več zboroval. Vi, ki imate 
v srcu mladost in v pesti moč, vi g le j te ! O b vaših plečih bo slonelo 
ž iv l j en je , moja so o d p o v e d a l a . . . Star sem in z a s p a n . . . « 
Junak d rame ni uč i te l j Je rman, marveč delavec Ka lande r : s tvaren, 
preprost , dober , pošten, zdrav in močan. C a n k a r j e v tem času že 
z d a v n a j prepr ičan, da je bodočnost s lovenskega naroda v rokah pro-
letar iata . Posamezni inteligenti sicer l ahko razvoj pospešu je jo , odlo-
čati pa kot posamezniki ne morejo . O d l o č a j o lahko le kot glasniki 
nove družbene sile v združeni borbi za gmotno in duhovno osvobo-
di tev l juds tva izpod j a r m a kapi ta l izma. 
T a sila se j e od devetdeset ih let p r e j š n j e g a s to le t ja pri nas pričela 
obl ikovat i v Jugoslovanski socia lnodemokratski s t ranki , vendar vse 
p remalo teoretično-inarksistično poglobljeno, p remalo povezano z in-
tel igenco in s kmečk im l judstvom, vse p reveč na ozki s tanovski pod-
lagi. Zato n j e n boj, ki pa j e bil v splošnem nerevolucionaren, re lor-
mist ično pa r l amen ta ren bo j za dosego legalnih pravic, ni o d j e k n i l 
med k r a n j s k i m uči te l js tvom, ki se je v g lavnem še zmerom trlo le za 
obledela k le r ika lno- l ibera lna načela. C a n k a r j e p r edob ro poznal te-
d a n j e slovensko, zlasti k r a n j s k o uč i te l j s tvo in n jegove organizaci je , 
d a bi mogel verovat i v n j egovo moč. Tudi j e p redobro poznal us t ro j 
t e d a n j e družbe, da bi ne čutil boleče uč i te l j eve odvisnosti , tako 
gmotne kot duhovne. r 
C a n k a r j e v odnos do polit ičnih nasprotnikov, zlasti do k le t ika l izma, 
se j e v tem delu pod vpl ivom občevan ja z duhovščino v S a r a j e v u 
i d e j n o poostril , človeško pa poglobil. Njegov župnik ni več samo črn, 
postal j e plastičen in z besedami, ki j i h na koncu izreče J e r m a n u : 
»Kakor ste vi storili , bi storil tudi jaz, nevredni s lužabnik božji!« 
s k o r u j neprepr i č l j iv ; tudi brezhrb ten ičn i katol iški uč i t e l j H v a s t j a 
pokaže na koncu človeško toplino. Celo v m a j h n i skupinici lastnih 
somišl jenikov, delavskih prole tarcev, da C a n k a r nastopit i p i j ancu 
Pisku, ki s svo jo bana lno zad i rčnos t jo kali ugled napredne bo rbe 
(Jerman župn i ku : »na čegavi n j iv i ni plevela?«). Edinole zastopniki 
l iberal izma, zlasti n a j b o l j zagrizeni in n a j b o l j kr ičavi uči tel j Komar , 
p a tudi uči te l j ica Minka idr., n i m a j o niti ene svetle potezo. Plehka 
podlost K o m a r j e v a ali pate t ično f r a z a r j e n j e Minke ipd. si- zdi jo kari-
k i rane , če bi ne bili ti tipi za nas t a k o značilni, da se j e t e d a n j e uči-
te l j s tvo čut i lo v živo zadeto in j e na n jegov protest vladna cenzura 
upr izor i tev »Hlapcev« p repoveda la (CZS XIV, 312).n C a n k a r je pač 
sani izšel iz l iberal izma in j e temu p r e p r i č a n j u nepomir l j iv nasprotn ik . 
5 L o j z k a S t e b i j e v u j e o h r a n i l a na l istu k v a r t n e g a f o r m a t a C a n k a r j e v 
r o k o p i s n a s l e d n j e v s e b i n e (zdaj last N U K ) : 
R a z p i s n и g г и d e 
Znano mi je , da j e v ludnu c e n z u r a osumi lu v moj i drami »Hlapci« d v a -
i n S e s t d e s e t o d s t a v k o v , ki so b a j è nevarn i za j a v n i mir in red. Kdor ini 
teh d v a i n š e s t d e s e t o d s t a v k o v n a t u n k o označ i , mu p lačum c e s a r s k i c ek in . O d 
p o t e g o v u n j a i z k l j u č u j e m c e n z u r o ter n j e n beirat . 
V L j u b l j a n i , d n e 20. j a n u a r j a 1910. I v u n C a n k a r 
Edina iz jema med tem kler ikalnim in l iberalnim-pokler ikal jenim 
učitel js tvom je poleg Jermana Lojzka, ki j o je Cankar ver je tno tudi 
v ž iv l j en ju spoznal kot edino izjemo. V »Hlapcih« j e sicer Lojzkina 
socialistična usmerjenost samo rahlo nakazana, ka j t i v II. ak tu m a n j -
k a j o Lojzkine besede, na katere reagira naduči te l j z opominom: »ne 
donaša j te politike v šolo in še celo ne v obliki, ki j e spodobnemu 
človeku in vzgojevalcu mladine k o m a j v krčmi dovoljena«," in Komar 
s »pridigarskim tonom«: »Ljudstvo bi se samo zataji lo, če bi izročalo 
svojo mladino odrodnim l judem, da j o napolni jo z duhom, ki ni duh 
ljudstva.« Širino Lojzkinih pogledov na ž iv l jen je in n jeno vzvišenost 
nad ozkosrčnim klerikalno-l iberalnim p re r ekan j em pa p o t r j u j e n j e n a 
duhovita i roni ja v zvezi s političnim miš l jen jem in ravnan jem n jen ih 
stanovskih tovarišev, n j eno stvarno, t rezno preso jan je , n j eno demo-
krat ično svobodoumje pa tudi Jermanov odnos do nje , s katero se čuti 
duhovno povezanega (»Rad te imam, ker sva tako sama«; »si od naše 
krvi«; »Mi bodo hodili do k o n c a . . . še vzdihovanje nam bo t rudnim 
prepovedano.«). 
Kakor vse C a n k a r j e v o delo so tudi »Hlapci« verno zrcalo t e d a n j e 
družbe, hkra t i pa tudi umetnika samega. Avtor se j e zavedal, da v 
prvih dveh de j an j i h p rev ladu je sat ira , v t re t jem jia se pr ičenja t ra-
gika (Schwentnerju 26. okt. 1909; C P II, 254,). Prvi dve d e j a n j i sta 
objekt iven pr ikaz naših tedanj ih družbenih razmer, v nas lednja pa 
vse b o l j prodira C a n k a r j e v a osebna problemat ika: erotična, religiozna, 
zlasti pa nravstvena. Jerman, ki že v IV. d e j a n j u doživlja shod na 
kmetih na podoben način, kot ga j e utegnil doživeti, Canka r sam kot 
socialnodemokratski kandidat 1. 1907,7 pos ta ja vse m a n j zgodovinska 
slika slovenskega uči te l ja določene dobe in vse bo l j Cankar sam in 
kot tak k l j u b rastoči malokrvnosti , ki se po j av l j a v lepih papirnat ih 
besedah pa tudi v končni resignaciji , ni več samo izraz enkra tne 
človeške in stanovske mizeri je , marveč hkra t i občečloveške borbe in 
t r p l j e n j a . 
Še monumentalneje je ta občečloveškost poedinih usod podana • 
romanu »Martin Kačur« (napisano 1905, izšlo 1907 z letnico 1906), ki 
ga je C a n k a r napisal štiri leta pred »Hlapci«. 
Usoda, ki čaka Jermana na Goličavi, kamor j e kazensko pre-
meščen in kamor se v zadnjem d e j a n j u »Hlapcev« odpravl ja , je v tem 
romanu pre t res l j ivo podana s kazensko premest i tvi jo učitelja Ka-
č u r j a v Blatni dol," ki s svojo v nebo vpi jočo zanikrnost jo in zapu-
Sčenostjo izsesa iz uči te l ja-mučenika vso vero v uspeh lastne borbe 
in ves pogum ter napravi iz liorca cunjo . 
• Cnnknr dopušča , da se na te b e s e d e L o j z k a samo »molče pokloni« . Loj-
zka Stebi , ki ji j e C a n k a r p o n o v n o zaupal , da mu j e s luž i la za inodel , j e prot i 
t emu p o k l o n u pa tudi proti L o j z k i n e m u k l a n j a n j u med osta l im u č i t e l j s t v o m 
Ered ž u p n i k o m o b z a k l j u č k u I . a k t a protes t irula in C a n k a r j i j e ob l jub i l , d a o ti d v e mest i spremeni l . (Š teb i jevu 18. jan. 1949 ustno.) 
7 Prim. Cankarjeva pisma Štefki L ö f f l e r j e v i iz 1.1907, zlasti CP III. 35,40. 
" 1 o izjuvi prof. Fr. D o b r o v o l j c a j e ta u č i t e l j resn ično ž ive l v Hlatni 
Brezov ic i . 
Časovno j e postavl jeno d e j a n j e tega romana še v drugo polovico 
XIX. stol., t o re j daleč za d e j a n j e m »Hlapcev«, ki se vrši po letu 1908. 
Ka j t i Kačur nastopi v času, ko še ni bilo varno izpovedovati narodno-
naprednega miš l jenja , propade pa v času, ko j e to miš l j en je že 
prodrlo v širino in vel ja on, ki j e zanje nekoč krvavel , za klavrnega 
nazadnjaka . Kakor Jerman je Kačur idealist, ki hoče l juds tvo privesti 
do spoznanja s pomočjo prosvete, kakor Jerman je liberalec, ki ne 
hodi v cerkev in se drzne posegati v prosvetni monopol klerikalizma, 
kakor Jerman skliče v gostilni shod, k j e r k lavrno propade, in kakor 
Jerman tudi Kačur že od prvega početka nima vere, da bo zmagal, 
marveč se zavestno ž r tvu je kakor Kristus, ki sluti svoje kr ižanje . Tudi 
sorodnost med nekaterimi drugimi osebami, ki nas topajo v obeh delih, 
j e očitna. Učitel j F e r j a n je psihološko globlje izdelan Komar, ki gre 
politično sicer v nasprotno smer od Komar ja , vendar prav tako v 
skladu z razmerami, r avna joč se po vetru. Ker potemtakem pred-
s tav l ja F e r j a n zastopnika napredka, tistega napredka , za katerega 
j e krvavel Kačur, a ga z d a j z vsemi častmi uživa sam, j e propad 
Kačur ja , ki so ga razmere v Blatnem dolu tako ubile, da tega na-
p redka ne more biti več deležen, še dvakra t bo l j tragičen. 
Kačur jeva tragična kr ivda j e v prepr ičan ju , da izvira vsa naša 
neereča iz ene same laži: da nimamo kulture. Treba j e to re j predvsem 
pokazati , da imamo kulturo. »Eno j e nad vse potrebno: učenje , izobra-
ženost! Jaz sem te misli in nobeden mi j e ne more omaja t i , da j e vse 
naše nesreče vzrok nevednost, neumnost, živalska zabitost in surovost.« 
Kačur jevo geslo: »Ne roka — pamet ustvari blagor!« j e bilo v 
duhu miselnosti vsega našega l iberalnega meščanstva, ki se j e v svoji 
napredni razvojni fazi borilo za svobodo miš l j en ja in za prosveto 
med l judstvom, v prepr ičan ju , da bo prosveta ustvarila kmetu bla-
ginjo, ker ga bo naučila svobodno misliti in ga odvrni la od kleri-
kalizma; ni pa imelo pravega r azumevan ja za gmotne potrebe tega 
l judstva in se ni trudilo, kako bi zaustavilo n jegovo gospodarsko 
p ropadan je . Zato je bilo vse Kačur jevo pr izadevanje za umsko pro-
svetitev l juds tva kap l j a v mor je , zlasti še, ker j e bil v tem tako sam. 
V Blatnem dolu je bil pred njegovim prihodom izkrvavel kovač, 
proletarec-socialist. Ta kovač, ki j e bil obležal ob cesti s p rek lano 
glavo, se zdaj , ob Kačur jevi smrti skloni k n jemu, ga pr ime pod paz-
duho in ga v z d i g n e . . . 
S tem simboličnim zakl jučkom Canka r napoveduje borbo bodočih 
Kačur jev , ki bodo šli združeni s proletarci : borbo Kačur jevega sina, 
ki ne bo več tako sam, kot j e bil njegov oče, borbo Jermana, ki 
j e sicer še borec individualist, a ima n e k a j desetletij nato že več 
somišljenikov-delavcev na svoji strani, borbo bodočega socialistično 
usmer jenega učitel jstva. 
S a j Kačur j i so bili v vseh časih in po vsem svetu in n j ihova t ra-
gična pot j e bila tako težka, kot je bil težak napredek, za katerega so 
se borili. Merilo za klnvrnost n j ihovega p ropadan j a pa j e bilo okol je , 
razmere, v kater ih so živeli. In p rav družbene razmere, ki so dušile 
Kačur ja , Jermana in vse učitel jstvo t edan je dobe, so bile t ako boleče, 
da j ih j e mogel zgrabiti Cankar v vsej nj ihovi pretresl j ivosti . Cankar -
jeva žgoča obtožba j e globoko zakorenin jena v razmerah n jegove 
dobe, a utegne pod enakimi pogoji rasti p reko svoje dobe. Ka j t i 
k j e r koli žive Šviligoji, ti f r aze r j i in kratkovidni varuhi zlaganih 
vrednot, ter Komarj i , ti hlapci, ki p r o d a j a j o sebe za kos k r u h a in 
časti, so nu jn i tudi Kačur j i in Jermani — uporniki proti zlaganosti 
in nepoštenosti, borci, ki ž r t v u j e j o sebe in svojo srečo za svoje 
p rep r i čan je in za boljše ž iv l jen je celote. Šviligoji se zadovo l ju j e jo 
z razmerami, kakršne so, ker ne v id i jo ali pa nočejo videti n j ihove 
gnilobe. Komar j i se tem razmeram brez vsakršnega not ranjega pre-
p r i čan ja samoljubno pr i l aga ja jo , Kačur j i in Jermani pa so nosilci 
razvoja . Razmere, v kakršnih žive, j im ne dopuščajo še vere v lastno 
zmago, zato pa ni nič manjša n j ihova vera v ž ivl jenje , kakršno m o r a 
priti , ker ga s lut i jo v svoji veliki l jubezni do človeka in l judi z glo-
bino in čistostjo svojega značaja . Blatni dol in Goličava lahko omaja ta 
n j ihovo hotenje , čeprav še sredi na jbo l j bednih razmer Kačur n. pr. 
sanja , kako bi Blatnodolčane dvignil z gospodarskim izobraževanjem, 
ne moreta pa Blatni dol in Goličava oškropiti z blatom veličino nj i -
hovega srca. V tem srcu t r p l j e n j e kopiči l jubezen, ki bi s svojimi 
energi jami razgnala svet in zgradila nov, boljši svet, če bi to t edan je 
razmere dopuščule. Tako pa se zapre jo vase in osredotočijo te ener-
g i je na eno samo bit je , bodisi da je to dekle Lojzka, ki vzbudi v 
Jermanu vero v novo življenje," bodisi da j e to umirajoči Kačur j ev 
sin Lojze, s čigar smr t j o je nujno, da umre tudi Kačur sam, ki j e na 
tem drobnem ž iv l jen ju obvisel z vso silo svojega srca. 
Čeprav Jermani in Kačur j i osebno niso zmagali, j e vendar le tudi 
n j ihova borba prispevala k zmagi naprednih sil pri nas. Zda j Kačur 
ni več en sam in antikristov, ki bi bili pr ipravl jeni stati Jermanu ob 
strani, ni več samo sedem. 2e v Jermanovih časih je bila to cela s t ranka 
in, čeprav j e šlo vodstvo te s t ranke v oportunistično, nerevolucionarno 
smer, j e združevalo vendarle ogromne energ i je proletarcev, ki so našli 
pot v komunizem. Nj ihova borba us tva r j a pogoje za razmere, v kater ih 
Šviligoji in Komar j i propadejo/ Kačur j i in Jermani zmaguje jo , v ka-
terih š i r j e n j e napredne miselnosti in prosvete med ljudstvom ni več 
zločin, marveč dolžnost vsakega učitel ja in ki učitel ju omogočajo vero 
v izpolnitev njegovega n a j plemenitejšega hotenja . Da je to pot našlo 
tudi učiteljstvo, pa ima nemajhne zasluge Cankur , ki je prvi prikazal 
in na jg lob l je videl naš l>odoči razvoj. 
0 Ohran i l s e j e i zvod »Hlapcev« , k j e r j e C a n k a r z a k l j u č n i m b e s e d a m , ki 
jih Jerman govori Lojzki o materi: »Daj. du naju blagos lovi l« las tnoročno 
pripisal: » . . . z a novo ž iv l jenje b lagos lov i !« (To Cankurjevo knj igo hruni