

4T '/***


+

DR. FR. ZBAŠNIK

IZ VOJNIH ČASOV

I. K N JI G A
+

1 . S O L N C N A ROŽA
2. INVALID


w um]

D R  FRAN ZBAŠNIK:

SOLNCNA ROZA

ZALOŽBA ..DOMAČEGA PRIJATELJA" V LJUBLJANI. ZA ZALOŽBO ODGOVOREN
EMIL PODKRAJŠEK.

TISKALI J. BLASNIKA NASL. V LJUBLJANI. ODGOVOREN MIHAEL ROŽANEC.

Javni obtožitelj je končal obtožni govor, otrl si znoj
s čela in sedel. Zagovornik, ki se je že med zadnjimi
njegovimi besedami vzdignil, kakor bi bil komaj čakal,
da bi mogel izpregovoriti, pa je začel proti porotnikom
obrnjen s krepkim, donečim glasom:

»Gospodje porotniki! Poslušali ste z veliko pazlji¬
vostjo gospoda državnega pravdnika, naklonite, prosim,
nekoliko pozornosti še mojim besedam!“

Gospodje porotniki! Hipoma zatone včasi sreča člo¬
veku in ni je več zarje in ni ga več solnca!... Včasi
pride poguba brez lastne, včasi — vsaj navidezno —
po lastni krivdi, a težko je z mirno vestjo reči: ta je
kriv, ta ni kriv, ker je često nemogoče doznati, kaj je
resnica in kaj ni resnica, in ker je tisti, ki je kaj storil,
ali recimo, zagrešil, le premnogokrat igrača nevidnih
sil!... Ko se najmanj nadejamo, se zgrne nad nami usoda
in zaman se branimo, zaman upiramo! Zgodilo se je, ne
da bi vedeli kako in zakaj. A najhujše je, da vso stvar
sami napačno presojamo, da sami sebi pripisujemo
krivdo, ko nismo krivi, da si očitamo in se obtožujemo
in nimamo miru ne podnevi ne ponoči. Kes nam razdeva
srce in vedno in vedno se nam vsiljuje vprašanje: zakaj,
zakaj smo se tako odločili, zakaj nismo poslušali onih,
ki so nas svarili, zakaj nismo bolje premislili, bolje
preudarili? Ves svet trdi, da smo si sami krivi in sami
smo o tem prepričani, čeprav ne moremo nič za to, da
so nas nenadoma zajeli valovi, da so se hipoma nagrma¬
dile potence, ki so nastale brez naše volje in katerim se
upirati nismo mogli, ker smo bili pač prešibki, pre¬
slabi ... A če smo slabi, zaradi tega še nismo krivi! Kri¬
vično je zgol|j :  zaradi slabosti obsojati koga, kakor bi
bilo tudi napačno, ako bi poveličevali onega, ki morda
samo zaradi tega ni padel, ker ni bil dejan na pre-

1*

3

izkušnjo. Lepemu dekletu, ki ga vsepovsod zalezujejo in.
obletavajo zapeljivci, je pač težje, da se obvaruje ne¬
sreče, kot manj lepemu, ki se mu ni toliko boriti z iz-
kušnjavo. Gospodje porotniki, če ne vse, je pa nedvomno
prav mnogo zavisno od tega, v kakih razmerah je bilo
starfjeno kako dejanje in samo tedaj, ako imamo vse
razmere prav živo pred očmi, bomo mogli izreči pra¬
vično sodbo o tistem, ki naj ga sodimo. Ako dva storita
eno in isto, ni isto! Te besede moramo prav razumeti!
V kakih okolnostih je kdo kaj storil, to je poglavitna
stvar! In v tem baš tiči tragika posameznika, da pride
često brez lastnega hotenja v stike z razmerami, ki mu
postanejo nevarne in pogubne. Zato je povsem krivo,
ako presojamo kako po kazenskem zakonu zabranjeno
dejanje zgolj samo na sebi ter uporabljamo nanje čisto
mehanično določila kazenskega zakonika, ne da bi bili
prej temeljito razmotrivali vprašanja, kaj je pravzaprav
povzročilo to dejanje, kdo je zasejal tisto seme, ki je
pognalo iz njega zlo. Uporabljati kazenska določila do¬
besedno ni težko. To stori lahko vsak, ki zna čitati! Toda
gorje obtožencu, ako njegovi sodniki ne znajo tudi še
nekaj drugega, če ne znajo golega dejanja razločevati od.
tega, kar je bistvo zločina, če se ne znajo poglobiti v
obtoženčevo dušo in v ono razpoloženje, iz katerega se
je rodilo prepovedano dejanje! Ne hodi mi na misel, da
loi očital kaj sodnikom po poklicu! Gotovo si prizadevajo,
da bi sodili po svoji najboljši vesti, po svojem najboljšem
znanju. Toda človek je človek! Kdor preživi takorekoč
vse življenji,e v sodni dvorani, kdor ima opraviti dan na
dan s pravimi in navideznimi zločinci, kdor vedno in
vedno prebira le paragrafe, temu polagoma odrevenijo
pojmi, ta izgubi sčasoma, ne da bi mogel kaj za to, čut
za čisto človečanstvo, njemu postane kazenski zakonik
neke vrste sveto pismo, v katerem je vsaka črka ne¬
dotakljiva, katerega določila treba izvajati dbslovno v
vseh posledicah, pa naj se pri tem tudi svet pogrezne.

Gospodje porotniki, v tem, kar sem pravkar navedel,
vidite lahko odgovor na vprašanje, zakaj so uvedle vse
civilizirane države za najtežje zločine porotna sodišča.
Treba je, gospoduje porotniki, da se dobro zavedate svoje
lepe, svoje vzvišene naloge! Vaša naloga je, da vdahnete
v okostenele paragrafe kazenskega zokona potrebno prož-

4

nost in gibčnost, da raztajate led brezčutnih določil s to¬
ploto svoje srčne krvi! Vi, gospodje porotniki, ste zato
tukaj, da pripomorete človekoljubju do prave veljave, da
obvarujete nesrečnega obtoženca trdot in krivic, ki bi ga
zadele, ako bi imela besedo zgolj tesnosrčna učenost!
Zakaj človek ni železo, ki ga denemo pod kladivo in
tolčemo po njem!... Preden izrečemo sodbo o človeku,
se moramo poglobiti v tajnosti njegove duše! Vam, go¬
spodje porotniki, se ni treba ozirati na mrtve črke za¬
kona, vi ste glasniki ljudske volje, ljudskega prepriča¬
nja, tistega prepričanja, ki pride, rekel bi, po višjem
navdahnjenju, ki se rodi iz slutnje — slutnje o tem,
kaj je pravo in kajj ni pravo! Za vas ne sme biti odločilno
golo dejstvo, da je kdo nekaj storil, vaša naloga je vse
važnejša: vam je odgovoriti na vprašanje, ali je oni,
ki je storil nekaj, kar velja za nedopustno, zakrivil res
zločin, katerega je obtožen in ki mu prisoja kazenski
zakon natanko določeno kazen. To, gospodje porotniki,
je tisto vprašanje, o katerem si morate biti popolnoma
na jasnem! Ni poglavitno, kaj je kdo storil, ampak kaj
je hotel storiti. Pa tudi s tem stvar še ni opravljena. Ni
še dovolj, ako vemo, kaj je hotel storiti — poseči mo¬
ramo globlje, vedeti moramo tudi, zakaj je to hotel...
vedeti moramo, iz česa je vsklilo tisto hotenje, kaj je
vplivalo nanje, kaj ga povzročilo... To doznati pa je
jako težko in često nemogoče! Ob taki negotovosti treba,
gospodje porotniki, da poslušate glas srca! To je vaša
sveta pravica, pa tudi vaša sveta dolžnost! Ako vam srce
pravi: „Ta ni vreden kazni!“ potem bi grešili zoper naj¬
višji zakon, zoper svojo vest, ako bi ga spoznali za kri¬
vega! ...

Vem, vsakemu izmed vas se vzibujajo dvomi. A sto¬
krat bolje, ako se vam pozneje kdaj po|javi sum, da ste
sodili premilo, kakor da bi vas težila misel, da kdo
zaradi vašega krivoreka po nedolžnem trpi! Gospodje
porotniki, človek je sam sebi zastavica! Mi vsi ne vemo,
kaj v nas odločuje. Kdo sem? Kaj sem? Ali ne nekak
konglomerat? .. . Tisoče prednikov živi v nas vseh! Morda
odtod to večno nesoglasje v naših prsih?... Gospodje
porotniki, ali se ni že vsak izmed nas kdaj sam sebi čudil
— čudil, kako je mogel imeti včeraj nekaj za prav, kar
se mu vidi danes napak?... Samo tedaj, gospoda spo-

5

Štovana, ako se zavedamo, da je človek navzlic svobodni
volji, ki mu je podeljena in ki je nikakor nočem; zani-
kavati, le slabotna stvar, zavisna pri svojem hotenju in
odločevanju in vsem svojem udejstvovanju od sto in sto
nepoznanih, tajnih činjenic, samo tedaj nam bo mogoče
izreči o tem ali onem vsaj nekoliko pravično sodbo! —
Gospoda, še na nekaj bi si dovolil opozoriti, opo¬
zoriti ne toliko z ozirom na obtoženko-, ki sem (ji za¬
govornik in za katere nekrivost govori dovolj drugih
važnih razlogov, ampak vo-bče, tako rekoč v interesu
vseh, ki jih privede usoda še na obtožno klop in o ka¬
terih vam bo, gospodje porotniki, morda še soditi. Mi vsi
nismo danes več tisti ljudje, kot smo bili še pred ne¬
kolikimi leti! Preživeli smo strašne čase in živimo še v
njih. Vplivi, ki jih je imela dolgotrajna vojna na človeštvo,
so tako očividni, da jih ne more nihče tajiti. Vojna je
premnogim izmed nas izpodkopala zdravje, ugonobila
živčevje, zatemnila nam razum, tako da je težko reči,
kdo izmed nas je še popolnoma normalen. Enega je po¬
kvarila bolj telesno, drugega bolj duševno ali, če hočete,
nravno. Da, gospodje, vsi smo trpeli, vsi smo postali slabi
in omahljivi — nas vse je dandanes mnogo lažje spraviti
iz ravnotežja kot v prejšnjih časih. Če pa zadenejo člo¬
veka povrh še udarci, kakršni so zadeli današnjo obto¬
ženko, potem, mislim, ni nobenega, ki bi mogel z mirno
vestjo reči: „Vredna je kazni!“

Razmere, ki v n|j,ih živimo, bi morali vpoštevati vsi,
ki jih veže dolžnost, da pomagajo pravici do zmage —
gospodje sodniki po poklicu prav tako kot vi, gospodje
porotniki, in gospod državni pravdnik, ki je sestavil ob¬
tožnico, prav tako kot jaz, ki se mi je boriti zoper njo.
Zato pa obžalujem, da je smatral gospod javni obtožitelj
za umestno, poudariti, da se je obtoženka izneverila
svojemu prvemu zaročencu domačinu in da je pretrgala
zveze z njim- tuj,cu na ljubo. Gospoda, mi vsi vemo, da
ljubezen ne vprašuje po- narodnosti in da je ljubezen
moč, ki se ji često ne moreš ubraniti!...

Sicer je mogoče, da gospod državni pravdnik pri
tem ni baš imel namena, da bi prikazal nezvestobo, ki
se je je dotaknil, kot posledico nelepe poteze v značaju
današnje obtoženke, saj je mogoče, da je hotel le reči,
da je s svojio nezvestobo sama sebe pahnila v nesrečo,

6

vsekakor pa je njegova opomba taka, da ustvari lahko
proti njej kolikor toliko neprijazno razpoloženje, zaradi
česar se mi zdi potrebno, da na to nekoliko odgovorim.

Nezvestoba, naj s e kaže v čemerkoli, nam gotovo
ne more biti simpatična in še celo ne nezvestoba zaro¬
čenke napram zaročencu. Vendar pa mislim, da bi bilo
pogrešno, ako bi se pri takem dogodku, kakršen je ta,
kratkomalo brez nadaljnjega razmišljanja uklonili ne¬
ugodnemu vtisku, ki ga napravlja na nas beseda „ne-
zvestoba“, in bi se nam ne videlo vredno, da nekoliko
natančneje razmotrivamo vprašanjje, ni li morda v po¬
sebnih okolnostih tudi tako zvana nezvestoba opravič¬
ljiva. Kako daleč naj sega pravzaprav zvestoba? Ali mar
do popolne samozataje? Ali naj ostanemo zvesti tudi,
ako smo spoznali, da nam bo to v nesrečo in pogubo?
Ali naj ohranimo zvestobo tudi napram onemu, glede
katerega smo se prepričali, da niti vreden ni naše zve¬
stobe, naše ljubezni? Današnji obtoženki se očita, da se
je svojemu prvemu zaročencu izneverila! Ali pa je kdo
poizvedoval po vzrokih, zakaj se je to zgodilo? Ne mi¬
slim se spuščati v intimnosti, ki brigajo mene prav tako
malo kot gospoda državnega pravdnika, ali kogarkoli,
samo vobče hočem opozoriti, da treba tudi pri presojanju
takih stvari opreznosti. Če se zaročena mladenka hipoma
zave, da se je prenaglila, da je v usodnem trenutku pre¬
slišala glas svojega sirca in da je bila v zmoti glede tega,
kar si je obetala ob zaroki, ako se poizneje prepriča, da
njeno srce ni naklonjeno onemu, ki se mu je z besedo
obljubila in da poleg njega ne bo srečna; ali pa, če je
stvar taka, da je bila bodi že na katerikoli način pri¬
siljena, da se je uklonila tuji volji in je le iz ozirov na
druge privolila v zaroko — ji bomo mar zamerili, ako
raztrga še pravočasno vezi, ki bi jih sicer čutila kot težke
okove morda vse svoje žive dni?... Kaj je bolj pošteno,
ali da svojemu zaročencu odkritosrčno prizna: „Motila
sem se, ne ljubim te!“, ali pa da z lažjo v srcu in na
jeziku stopi pred oltar in se nerazdružno zveže z njim,
ki ga morda v istini mrzi — zveže sebi in njemu v po¬
gubo? ... Mnenja sem, da je bol)j moralno, bolj nošteno,
da v takih primerih prelomi besedo, kot da zataji lastno
srce in glumi ljubezen, ki je ni! Človek ima dolžnosti
napram drugim, a tudi napram — sebi in prav ravna

7

samo tedaj, ako ne krati pravic nikomur, ne drugim, ne
— seJbi!... —

Gospod državni pravdnik ima danes jako lahko sta¬
lišče. Vsaj on misli, da ga ima! Njemu se je treba skli¬
cevati samo na priznanje obtoženke. Zame in za vas,
gospodje porotniki, pa je stvar težja! Včasi je bilo pri¬
znanje vse! Ako obtoženec ni priznal, ga sodnik ni smel
obsoditi. Logična posledica takega naziranja so bile na¬
tezalnice in mučilnice. Ako ne priznaš radevolje, te pri¬
silim z mukami, da priznaš! Hvala Bogu, da ne živimo
več v tistih nespametnih časih! Dandanes ni treba, da
bi moral obtoženec priznati, in priznanje smatra zakon
celo za olajševalno okolnost. To je vsekakor velik na¬
predek, dasi zavede to določilo kazenskega zakona lahko
tudi v zmoto. Zakaj, gospodje porotniki, napačno bi
bilo, ako bi sklepali tako-le: „ Obtoženka je priznala, torej
je vsekakor kriva, a ker je priznala, ji sodni dvor odmeri
pač milejšo kazen oz. jo priporoči v pomilostitev!" To bi
bilo, pravim, napačno! Priznanja so, ki se zde trezno
mislečemu človeku protinaravna in ki že zaradi tega
vzbujajo sum, da se ne skladajo z resnico. Gospod državni
pravdnik je končal svoj govor z besedami: „Obtoženka
je izjavila tako odločno in tako določno, da je dejanje,
katerega je obtožena, storila in da se ga je tudi popol¬
noma zavedala, da nikakor ni dvoma o njeni krivdi!"
Jaz pa pravim: prav ta odločnost in prav ta določnost
silita k opreznosti! Dolžnost nas vseh je, da obtoženki
baš zaradi tega, ker s svojim priznanjem tako rekoč
. sama sebi jamo koplje, ne verjamemo! Naša dolžnost je,
da natančneje in najvestneje premotrimo vse, kar nas
more preko njenih izjav dovesti resnici na sled!

Gospoda, predočimo si še enkrat današnji slučaj!
Obtožnica očita obtoženki, da je namenoma zadušila
svoje dete, dete, ki ga je — to je dokazano! — nad vse
ljubila in ki je bilo tudi vse ljubezni vredno. Zakaj lep¬
šega otroka — to trdijo vsi, ki so ga videli — ni še rodila
človeška m,ati! Ali ni že to samo na sebi, če bi se bilo
res zgodilo, nekaj, spričo česar ostrmi človeški razum?
Potem pa še ta ravnodušnost, s katero obtoženka pri¬
znava zločin! Kako lahko bi zmanjšala, da, celo popol¬
noma odvrnila od sebe vso krivdo! Sama je bila z otro¬
kom, ko se je zgodilo tisto — kdo bi ji mogel ugovarjati,

8

ako bi trdila, da se ji je v spanju pripetila nesreča,
kakršna se je pripetila že neštetim materam? Gospoda
sodna izvedenca nista našla na otrokovem truplu ni¬
česar, kar bi se protivilo takemu naziranju. Toda ona
trdi, da je strašno dejanje izvršila namenoma in pri
polni zavesti, in kliče tako sama nadse pogubo! Vsako
živo bitje se bori za svoj obstanek — to mu je prirojeno
tako — naša obtoženka pa jemlje krivdo in z njo vse
posledice nase z mirnostjo, ki mora osupniti vsakogar.
Ali ni, kakor bi si naravnost želela obsodbe... kakor bi
hrepenela po tihi, samotni celici, pa naj bi bila še tako
malo vabljiva, da, kakor bi si želela odpočitka v hladnem
grobu?... To pač zaradi tega, da bi ji ne bilo treba nazaj
v ostudni svet! Zakaij, to obžalovanje vredno bitje je do¬
živelo toliko prevar, naletelo na toliko malopridnost, na
toliko zlobo in brezsrčnost, da v istini ni čudno, ako si
želi smrti!

Ako dobro preudarimo vse, kar jo je zadelo, se
ne moremo otresti misli, da je njeno razpoloženje po¬
dobno razpoloženju samomorilca, razpoloženju človeka,
ki je ugasnila v njem vsa energija, človeka, ki išče rešitve
samo še v lastni pogibelji! Zato pa moramo biti napram
njenemu priznanju, napram njeni samoobtožbi skrajno
nezauplfivi in previdni! Pa tudi če bi se bilo na zunaj
res vse tako izvršilo, kakor opisuje obtožnica in kakor
obtoženka sama pripoveduje, bi je po mojem najsvetej-
sem prepričanju nikakor ne mogli spoznati za krivo!
Zakaj vse, nrav vse govori za to, da je od tistih dob, ko
ji je bil zadan grozni udarec, njeno duševno stanje tako,
da je ne moremo delati odgovorne za nobeno njeno de¬
janje, zlasti pa ne za ono, zaradi katerega je obtožena
in ki ga sicer priznava, a glede katerega vam na vpra¬
šanje, kaj jo je k temu napotilo, da ga je storila, ne ve
dati nobenega odgovora ...

Gospodje porotniki, ozrite se v olbtoženko! Kaj vam
pravijo poteze, ki so vtisnjene v njen lepi obraz? Ali
vam ne govorijo o grozni, o nepopisni, o neizrazni
boli?... Ali niso to poteze, kakršne more začrtati samo
pravo mučeništvo?... Gospodje porotniki, danes pri¬
sostvujete zadnjemu činu tragedije, kakor si žalostnejše
ne moremo misliti. Gospodje porotniki, pred seboj vidite

žrtev vojne nemorale, vojne pokvarjenosti... vidite
žrtev brezmejne podlosti!...

Današnja obtoženka ni edina žrtev te vrste! Mnogo
jih je, ki so se dale kakor ona premotiti... tuintam je
katera, ki je, nič hudega sluteč, stopila z — oženjenim
možem pred oltar. Ali naj štejemo tem nesrečnicam v
zlo, da niso bile pripravljene na toliko brezvestnost?
Kdo izmed nas bi bil domneval, da je v našem pro¬
svetljenem stoletju kaj takega mogoče? Vsak, kdor ima
le količkaj čuta za nravnost, se mora zgražati nad toliko
infamnostjo, nad toliko perfidnostjo! Mož, ki je — po¬
klican v vojsko — zapustil doma ženo in otroke, se izdaja
po svetu, oprt na ponarejene ali lažnjive dokumente,
ki si jih je preskrbel že vnaprej, za samca in se prav
nič ne plaši, da položi na posvečenem kraju krivo pri¬
sego, ako pač ne more drugače doseči svojega nelepega
namena. Na to živi nekaj mesecev udobno na stroške
svoje nove žene ter uživa sladkosti medenih tednov v
drugi nakladi, dokler se tega ne naveliča in brezsramno
zapusti prevarano in najdražjega oropano bitje... Kdo
ne bi občutil usmiljenja za žrtev tolikega cinizma?

Gospodje porotniki, zgodba današnje obtoženke je
nad vse pretresljiva! Ne dvomim, da sega tudi vam do
srca! Zato mirno pričakujem vaše odločitve. Pojdite v
posvetovalnico in razsodite, tako, kakor vam veleva glas
v vaših prsih!... Ako ste moje besede prav umeli in ako
vse okolnosti dobro in vestno preudarite, vam ne bo
težko, na vprašanja odgovoriti tako, da krivici, ki se je
zgodila, ne bo pridejana še druga, ki bi ne bila nič manjša
od prve!..

# # #

Solnce, samo svetlo solnce — nepretrgana veriga
zlatih dni je bilo njeno življenje notri tja do onega tre¬
nutka ... Vesela sta je bila roditelja, vesel ves svet. Kdor
jo je videl, jo je blagroval, komur je oko obstalo na njesi,
si je mislil po tihem: Ako katera, je ta ustvarjena za
srečo!

Že kot otrok je bila nekaj nenavadnega — pravo
čudežno dete, lepo, zdravo, vzbujeno in živo — bilo jo
je sam smeh, sama radost... Ljudje so se ustavljali ob
nji in strmeli nad njo...  Oče in mati, premožna posest-

10

nika v prijaznem mestecu na deželi, sta trepetala zanjo,
vedno boječ se, da bi je ne zadela kaka nezgoda... Ce
se je pojavila kaka epidemija, sta bežala z njo k od¬
daljenim sorodnikom, da bi je ne dosegle škodljive
klice... Če se (ji je le količkaj zresnil lepi obrazek, sta
hitela z njo k zdravniku, ki ju je često le težko prepričal,
da je dekletce zdravo in da mu ne preti nobena nevar¬
nost ... Morda če bi bilo več otrok, da bi ne bila vedno
v takih skrbeh za njo, a vse je kazalo, da ostane pri tej
edinki. In kakor bi ju hotelo za to odškodovati, je izlilo
nebo nanjo vso svojo milost in jo oblagodarilo s teles¬
nimi in duševnimi vrlinami v toliki meri, da je -bila
povsem umljiva očetova in materina ljubezen do nje, lju¬
bezen, ki je mejila že na .oboževanje .. .

Oboževala sta jo oče in mati, oboževala jo je služin¬
čad, oboževal vsakdo, ki mu je prišla pred oči, pa naj
je bil domačin, ki jo je imel priliko videti vsak dan, ali
tujec., ki mu je strme obtičalo oko na n)jiej in se mu ni
moglo ločiti od njene dražestne, angelske glavice...

Ko je bila odrasla in je prišla v odličen dekliški za¬
vod v stolnem mestu, jo je objela ena sama velika lju¬
bezen... Ljubila jo je predstojnica zavoda, ljubile so jo
tovarišice, ljubile baš tako ženske kot moške učne moči...
In bila je vredna te velike ljubezni! — Sicer je bila bistro¬
vidna dovolj, da ni prezrla svojih vrlin. Zavedala se je,
da nemalo prekaša svoje součenke, a nikdar ni dala tega
komu občutiti. Vedela je, da po svoji podkupljivi zuna¬
njosti vzbuja pozornost — saj ji to ni moglo ostati pri¬
krito, ker j|e čula o sebi vsak hip laskave opomnje in
vzklike občudovanja — a iz neke prirojene ji noblese in
tankočutnosti ni nikdar pokazala, da si zaradi tega kaj
domišlja. In baš to jo je še posebno primililo in jo delalo
drago vsem, ki so prišli z njo v dotiko.

Po njenem lepem, ovalnem obrazu je bila razlito ne¬
usahljiva veselost, ki se je polastila takoj vsakega, ki se
je ozrl v njeno cvetoče lice. Smehljala se je vsemu svetu
in ves svet se je nji smehljal!... Solnce, samo solnce
je bilo njeno mlado življenje!... Sama srečna je delila
srečo vsepovsod, kjerkoli se je prikazala... Kdor jo je
srečal, se mu je s tihim zadovoljstvom pomudilo oko na
njej in niti priletni možje se niso sramovali, ozreti se
za njo. Tako je bilo, ko je bila takorekoč še otrok. Komaj

11

štirinajst let stara je budila že želje in hrepenenje in že
takrat je delal marsikateri samec po tihem naklepe glede
nje... Nekoč se je zgodilo celo, da ji je pri neki priliki
eden izmed njenih občudovalcev skrivnostno zašepetal:
„Gospodična, čez par let vam nekaj povem, česar vam
zdaj še ne smem povedati... takrat, gospodična, ta¬
krat ..

Ni izgovoril in ni vedela, kaj je mislil, a neka sladka
slutnja ji je prešinila srce. Nekaj tajinstvenega jo je
spremljalo od tistega časa po vseh njenih potih... sanjala
je o nečem lepem, ki se ji je obetalo, ne da bi si bila
na jasnem, kaj da je in v kaki obliki se ji nekoč razo¬
dene ...

Z njenimi zunanjimi vrlinami so bile v popolnem
skladju njene duševne zmožnosti. S čudovito lahkotjo
je sledila pouku iz raznih predmetov in brez vsakega
večjega truda se je popela med najboljše učenke zavoda.
Veselje so imeli z njo učitelji in učiteljice, zlasti pa njena
roditelja, ki jima ni malo laskala njena nadarjenost...

„Za srečo ustvarjena!“ Nekoč ji je bil nekdo v obraz
povedal te besede, a nje niti presenetile niso. Bila je že
toliko preudarna, da je razumela njih pomen, a nič se
ni čudila. Zakaj tudi ne bi bilo tako? Niti najmanjši obla¬
ček ni bil doslej še zatemnil obzorja, v katerem se je
gibalo njeno življenje, zakaji ne bi ostalo vedno tako?
Edinka premožnih staršev, ljubljena in oboževana od
vseh, ki so jo poznali — odkod naj bi ji bila pretila ne¬
sreča? ... Niti tega ni bila zapazila nikoli, da bi jo za¬
vidal kdo! V njeni odličnosti in sreči se je razodevala
neka suverenost, ki jo je vpošteval in priznaval, bodi rad
ali nerad, vsakdo in bilo ni menda človeka, ki bi se mu
bilo zdelo možno, da bi to prelestno bitje vzdihovalo
kdajl pod udarci nemile usode ...

Kot šestnajstletno dekle je imela že nebroj dvorilcev,
Ki so jo obkrožali, kakor obkroža roj pisanih metuljev
razprežen cvet dehteče vrtnice... Kjer je bila ona, tam
je bilo življenje, tam je bila radost. Odkar je bila začela
posečati razne prireditve, se je v gledišču, v koncertni
ali plesni dvorani osredotočevalo vse zanimanje okoli
nje. Marsikdo je obiskaval veselice samo zaradi tega, da
bi njo videl in ako je kdaj kje ni bilo, je bilo razočaranje
vselej veliko.

12

Na neki maskeradi je bila nastopila kot solnčna roža.
Vzbudila je s svojim okusnim kostumom in svojo telesno
krasoto toliko pozornost, navdušenost in občudovanje,
da se vsiljivosti številnih oboževateljev ni mogla ubra¬
niti drugače, kot da je na zvijačen način pobegnila iz
plesne dvorane. Ime „Solnčna roža“ pa ji je od tistih
dob ostalo in je bilo znano kmalu daleč preko mej do¬
mače dežele, kajti kdor jo je enkrat videl, je širil slavo
o njeni lepoti in sčasoma so se pripovedovale o nji cele
bajke, prav kakor o kaki zakleti kraljičini... Kjproli je
bil v kaki družbi govor o ženski lepoti, se je gotovo dobil
kdo, ki je pravil o njej ter s svojim pripovedovanjem
budil željo, da bi jo mogli videti, vsem, ki je še niso po¬
znali. In kjerkoli se je pojavila, je nastalo šepetanje in od
ust do ust je šlo: „Solnčna roža, Solnčna roža!“,.. Bilo je
samo treba, da je kdo izrekel te besede, pa so zastrmeli
moški in ženske proti oni strani, odkoder je prihajala in
nebroj plamenečih oči jo je objelo...

Za vse to je bolj ali manj znala, ne da bi jo sprav¬
ljalo kakorkoli iz ravnodušja. Bilo je vsakemu jasno, da
se zaveda svoje vrednosti in veljave, a kake prevzetnosti
ni bilo zaznati na njej. Nek plemenit ponos se je razode¬
val v njenem vedenju, v njenih kretnjah, v vsem njenem
prikazu, a o ošabnosti pri njej ni bilo sledu. Kakor kra¬
ljica je stopala med ljudmi, ponosito in dostojanstveno,
a njeno oko je odzdravljalo prijazno in z neko prijetno
toploto vsakemu pogledu, ki se je bil vprl vanjo, ne da
bi delala pri tem kak razloček — vsi, ki so ji prihajali
nasproti in jo občudovali, so ji bili v njeni veliki sreči
enako mili, enako dragi, nikogar ni prezirala, nikomur
dajala prednosti, ničesar ni storila, kar bi ji bil mogel
kdo zameriti, ali pa razlagati si v svoj prid... Njeno
srce pa navzlic temu ni bilo hladno in nedostopno. Njeno
srce je koprnelo, njeno srce je drhtelo v sladkih sanjah
o nečem čudežno lepem, tajinstvenem, o nečem, ki ji je
slutnja dopovedovala, da ji je namenjeno, ne da bi bila
razmišljala o tem, kaj prav za prav je tisto s tolikim
hrepenenjem pričakovano in od kod naj pride ...

Te njene prelestne sanje so jo spremljale vedno in
povsod in niso je zapustile ne po dnevi, ne ponoči. Tisto
pričakovanje je tudi takrat ni minilo, ko sta jo vzela ro¬
ditelja zoper njeno voljo domov in je morala nazaj v

13

skromne vsakdanje razmere rojstnega kraja, preden je
končala vse študije, ki bi se jim bila rada še posvetila.
V svoji malomeščanski treznosti in kmetskohladni pre¬
udarnosti sta si bila njena roditelja v tem edina, da ni
dobro in varno, puščati lepega, v devico dozorevajočega
dekleta v večjem mestu med tujimi, dostikrat prekanje¬
nimi ljudmi. Z nezaupljivostjo, ki je značilna za človeka
s povprečno izobraženostjo, sta sprejemala razne vesti,
ki so prodirale s stolnega mesta notri do njiju s pode¬
želsko mestece o zanimanju, ki ga vzbuja njuna hčerka,
kjerkoli se pokaže in zlasti oče je v pogovorih s svojo
ženo, njeno materj;o, rad poudarjal: „Domov z dekletom
in kolikor mogoče hitro omožiti jo!“... In tako so ne¬
kega dne številni njeni oboževatelji in čestilci z obžalo¬
vanjem zaznali, da „Solnčne rože“ ni več v stolnem mestu.
Ona pa, ki se je vklonila volji starišev, dobro vedoč, da
bi bilo vsako ustavljanje zaman, je poslej doma sanjala
tiste svoje lepe sanje in vdajala se jim je tu tem raje in s
tem večjo slastjo, ker je bilo življenje na deželi v pri¬
meri z življenjem v stolnem mestu vendar le zelo eno¬
lično in ni v svojih pojavih niti daleko nudilo one pestro¬
sti, ki je tam pritegovala nase njeno pozornost ter jo
kolikor toliko odvračala od poglabljanja v lastno notra¬
njost... Na vrtu sredi gredic, kjer je dehtela reseda in
so širili nageljni in vrtnice svoj omamni vonj, se je mu¬
dila najraje, tam je sanjarila, tam mislila na tisto veliko
srečo, ki je imela priti, sam bogve v kaki podobi, kdaj
in od kod!...

#

Nekoč pa je bila nenadoma izrečena beseda: „Mo-
žitev!“ To besedo je občutila prvi hip kot udarec od
neznane roke. Vzdramila jo je iz prijetne omotice ter ji
obudila sumnjo, da je ne čaka nič drugega, kot vsako
drugo dekle njene starosti in da ima pač kot ženska od
narave določen poklic, ki ji ga bo naposled hočeš nočeš
vršiti in izpolniti... No, strah, ki ji ga je spočetka pov¬
zročila misel na možitev, ni trajal dolgo. Prvo streznenje,
ki je učinkovalo nanjo tako neprijetno, se je umaknilo
kmalu novim sanjam, ki so bile še vse lepše, divnejše od
prejšnjih ... Zakaj bi se ne omožila? Oj, saj mora biti
nepopisno lepo ob strani ljubljenega moža!... Bolj in

14

bolj je uvidevala, da tisto lepo, tako željno pričakovano
vendar ne more 'biti nič drugega, kot da postane last iz¬
voljenega moža in da si večje sreče pač ne more želeti,
kot da pride ponjo oni čaroviti, ponosni junak, ki se ji
je bil že tolikrat prikazal sredi noči, ter jo odvede seboj
v svoj čudežni grad ...

Cesto ji je v sladki razigranosti vstrepetalo srce, ka¬
dar se je spomnila one prikazni... „0 pridi, kraljevič,
po svojo kraljičino! Oj pridi ponjo, ki te tako ljubi, ki
tako koprni po tebi!...“

Vse bajke, ki jih je čula kdaj kot otrok o zakletih
kraljičinah in ubogih, poveličanih pepelčicah, so ji hodile
na misel in njena domišljija ji je pričarala pred oči naj¬
lepše prizore in dožitke, ki so možni samo v tisti dozdaj
še nepoznani ji rajski deželi tam za devetimi gorami... —

A tudi sanje o bajnem kraljeviču so se razpršile!
Razpršile so se v tistem hipu, ko se je poleg mnogih dru¬
gih pojavil kot snubač tudi njen nekdanji profesor, ki ji
ni bil nikoli simpatičen, da, ki ga je celo mrzila, ne da bi
sama vedela prav zakaj, pa mu je dajal oče prednost
pred vsemi drugimi. Všeč mu je bila njegova resnost, ki
se je' nekako ponašal z njo in pa njegova stalna služba
z dohodki, ki je lahko z njimi dostojno preživljal sebe
in ženo. Mati je prvi trenotek malo omahovala. Želela je
pač hčeri še vse večje sreče in sebi še bolj sijajnega zeta!

,,Ali ni nekoliko prestar za našo Doro?“ je izrekla
svoje pomisleke proti možu.

„Seveda, če samo šteješ! Ona osemnajst, on šestin¬
trideset let, še enkrat toliko torej! A stvar treba vzeti
drugače! Kaka starost pa je to za moškega — šestintri¬
deset let? Le nič bati se, stvar se ujema!“ Tem prepriče¬
valnim besedam se je uklonila tudi mati in več ni ugo¬
varjala.

Njej sami pa je napolnilo srce neko čudno nepri¬
jetno čuvstvo, ko je pomislila, kdo naj bo njen mož. Nekaj
se je instinktivno vprlo v nji, vprlo brez njene volje,
brez njenega hotenja. Prehitro, prenenadoma ji je bilo
prišlo razodetje, da bi bila imela časa preudarjati in na¬
tančneje pretehtavati vprašanje, kaj se ji obeta; nobene
jasne podobe ni imela o tem, kako naj se izoblikuje njeno
življenje v zakonu, nobenega dokaza ni bilo za to, da bi
morala biti nesrečna, in vendar je v njenih pršili prote-

15

stiralo in kričalo: „Ne, ne in ne!“ Protestiralo pa ni samo
njeno srce, njeno čustvo — ves njen život je drhtel v
silnem odporu, vsa njena narava se je protivila, ko je
čula, kdo naj dobi neomejno oblast čez njo. A ko sta ji
oče in mati le in le prigovarjala, prigovarjala tako lepo
in prepričevalno, ko sta ji dan na dan v tako živih bar¬
vah slikala srečo, ki jo je doletela ... ko sta ji venomer
poudarjala, da ga ni dekleta, ki bi se branilo, vzeti ta¬
kega moža ter jo opozarjala, kako krasno življenje jo
čaka — deset mescev v stolnem mestu, dva pa doma,
ali kjerkoli na počitnicah! — in ji je še posebej mati
večkrat vzdihuje omenjala, kako prijetno bi to bilo zanjo,
ako bi mogla prenočevati včasi pri njej v mestu in bi ji
bilo tako mogoče, da si privošči kdaj kak koncert ali
glediško predstavo, je začel ponehavati v njej oni odpor
in se umikati tihi resignaciji... Zavedajoč se, da mora
že iz hvaležnosti vpoštevati voljo starišev, zlasti pa iz
ozirov na želje svoje matere, ki jo je prisrčno ljubila, je
izkušala zatreti v sebi nerazpoloženje, ki ga je občutila
napram svojemu snubcu ter se končno vdala, tolažeč »e
z mislijo, da sta oče in mati, ki ji nedvomno le dobro
želita, vse okolnosti resno preudarita in obetajoč si po
tihem, da se vse tisto lepo, o čemer je sanjala njena
duša, morda še pokaže, če tudi v nekoliko drugačni
obliki, kot si je ona včasi predstavljala. Sicer pa — kdo
more vnaprej vedeti, kaj mu je v srečo ali nesrečo?

In privolila je, da so praznovali zaroko in jo raz¬
glasili po časopisih ...

#

Ženin je prihajal na obisk vsako nedeljo in vsak
praznik. Da bi jo zanemarjal, se torej ni mogla pri¬
toževati. S smehljajočim obrazom ga je vselej pozdra¬
vila, a ogreti se zanj ni mogla. Zaman je upala, da izgine
tisto nepoznano, ki je čutila, da ju loči. Nasprotno: bolj
in bolj je prihajala do spoznanja, da njen zaročenec ni
in ne bo nikdar tisti vitez, ki ga je videla v onih lepih
sanjah in ki ji je bil prej kot slej pred očmi... Včasi jo
je srce prisililo, da se je materi napol izpovedala, a ona
jo je na to vselej dobrohotno pokarala... „Ti si pač
taka kot vsa mlada dekleta, ki si gradijo zlate gradove v
oblake! Človek se ne sme vdajati nadam, ki se ne morejo

16

izpolniti! Resnica in želja se malokdaj popolnoma
ujemata! 11

„Ali se bude potem želje v našem srcu samo za to,
da okušamo grenkobo razočaranja?"

„Kaj vem, zakaj? Človek je pač tak! Saj veš, že
Adamu in Evi so uhajale želje preko dopustnih mej,
zato sta se pa tudi pogubila..."

„Povest o Adamu in Evi je gotovo jako značilna,
toda tolažbe je v njej malo!..

„Zato se pa lahko učiš iz nje! Človek mora krotiti
svoje želje!... Dekleta, ki se brezumno vdajajo svoji
domišljiji, ostanejo po navadi osamele device in so ne¬
srečne svoj živ dan. Zapomni si: tega ti življenje nikdar
ne prinese, kar pričakuješ od njega! Čim bolj boš pre¬
magovala koprnenje svojega srca, tem bolj se smeš na¬
dejati, da boš zadovoljna in srečna!..

Materina beseda je imela do nje vedno posebno moč
in dasi je tičalo zanjo v njenih izvajanjih nekaj britkega,
je vendar izkušala, da bi se ravnala po njenih naukih.
Prizadevala si je, da odpodi od sebe vse neplodne sanje
in da vtisne dejanskim razmeram, ako se jim že ni mogla
izogniti, vsaj po možnosti pečat lastne volje — ter jih
prikroji tako, kakor bi najbolj odgovarjalo njenim du¬
ševnim potrebam. Trdno je bila odločena, da se ne da
zasužnjiti, da ne da zatreti v sebi od nikogar tistega, ki
je tvorilo njeno osebnost, predstavljalo njeno indivi¬
dualnost, njen lastni jaz. Hotela je spoštovati ženinove
pravice, a zahtevati ob enem, da spoštuje tudi on njene.
»Vsakemu svoje!" Tega načela se je hotela držati na-
pram svojemu bodočemu možu. Toda on je bil očividno
drugačnega naziranja, on je stal na stališču, da je žena
tista, ki se mora vselej ukloniti moževi volji. Tako je
prišlo že zdaj večkrat do manjših sporov in nesoglasij
med njima, kar nikakor ni bilo dobro znamenje.

Mati, ki je slutila in iz raznih okolnosti posnemala,
da se hčerino nagnenje do izbranega ji ženina noče po¬
globiti, jo je vprašala nekoč:

„No, ali si se že kaj bolj — privadila svojemu iz¬
voljencu?"

Ona pa je skoro nevoljno odgovorila:

2

17

„Svojemu izvoljencu?... Ne spominjam se, da bi si
ga bila sama izvolila! Sicer pa — ne bi se pritoževala,
ko bi le ne bil ta moj ženin tako strašno — profesorski!"

Mati se je vzgrozila.

„Kakšne besede so to? Kak pa naj bi bil sicer pro¬
fesor kot profesorski? Kaj mi hočeš povedati s temi
besedami?"

„Stvar je pač taka, da moj ljubi zaročenec nič ne
pomisli, da nisem več njegova učenka. In potem se mi
zdi, da je silno domišljav!"

„Ti pretiravaš! O tvojem ženinu se pa res ne more
kaj takega trditi! Sama ljubeznivost ga je! Ti ne smeš
zahtevati, da bi vedno samo klečal pred teboj!..."

„Tega tudi ne zahtevam in nisem nikoli zahtevala.
Toda mislim, če vstopi v mojo sobo, da bi moral ven¬
dar le on naprej pozdraviti in da bi ne smel vedno ča¬
kati, da mu jaz z glasnim vzklikom zletim naproti!"

„Na to gotovo ne čaka! Sicer pa bi bilo prav, če bi
napram njemu ne bila tako hladna!...“

„Ne znam se — hliniti, mati!"

„Malo trmasta si, ljuba hčerka! Ti nočeš razumeti
sreče, ki te je doletela. Pazi, da se ti to še ne maščuje!
Mož, kakršen je tvoj ženin, si poišče lahko tudi drugje
nevesto! Toda opozoriti te moram, da bi ne bilo ne tebi,
ne hiši v čast, če bi se kaj takega zgodilo!"

„Bodite mirni, mati! Truditi se hočem na vso moč,
da vama z očetom ne nakopljem sramote na glavo! Od¬
slej hočem paziti še bolj na vsako svojo besedo, da ne
bo povoda zato, da bi bil moj ženin kdaj užaljen, dasi
mi bo to ob njegovi občutljivosti kaj težko hodilo. Sto¬
riti hočem vse, da mi ne bosta imela z očetom ničesar
očitati!"

V istini se je njenemu samozatajevanju in prizade¬
vanju posrečilo, da se je tista napetost, ki je bila doslej
med njo in njenim ženinom, nekako ublažila in polegla
in da je nastalo polagoma med njima razmerje, ki se v
njem sicer ni razodevala kaka posebna prisrčnost, pač
pa je bilo tako, da je on, ki očividno ni bil preveč ro¬
mantične narave, o njem z nekim zadovoljstvom trdil,
da je povsem „korektno“.

18

In tako so začeli misliti že na poroko, ko je nena¬
doma izbruhnila vojna in je bil on vpoklican.

Po slovo je prišel že v častniški uniformi. Morda je
bilo tudi to vzrok, da ji je pri tej priliki malo živahneje
vzvalovala kri po žilah in da je čutila do njega nekoliko
več toplote v srcu kot po navadi. Uniforma se mu je
dobro prilegala in ako bi njegove kretnje in besede ne bile
ostale stare in bi ne bila tudi zdaj še razprostrta preko
njegovega obraza tista lastna mu dolgočasnost, ki je
vedno iako neprijetno učinkovala nanjo, bi ga bila
morda prav v tem hipu resnično vzljubila. Vsekakor ni
bila brezčutna ob slovesu. Pomilovala ga je odkrito¬
srčno, ker je vedela, da gre v negotovost in ni skrivala
tega pred njim. Toda v tem, ko si je brisala solze, se
je globoko doli v njenem srcu hipoma pojavilo nekaj
kot zadovoljstvo. Prvi hip se tega niti zavedala ni. Prišlo
je kar samo ob sebi. A potem ji je stopilo čisto jasno
pred oči: „Poroke ne bo!“ In kakor bi bil daleč od
nekod prisijal skozi mrak svitel solnčni žarek do nje, se
ji je prikrala vesela misel: ne bo še treba stopiti pred
oltar, ne bo še treba izgovoriti usodne besedice: „da!“
Oddahnila si je in bilo ji je nenadoma lažje pri'srcu.
Zdaj šele je zaznala, kako veliko breme je hotela vzeti
nase, za kako veliko žrtev se je bila odločila ... Ne bo
še treba, morda še dolgo ne, morda tudi — nikoli! Bog
zna, kaj še pride! Morda si izbere zunaj v svetu drugo
nevesto, morda se zgodi kaj, kar...  Zdreznila se je oib
nelepi misli, ki si ji je vsiljevala in izkušala jo je pre¬
gnati. Ko je zvečer tistega dne legla k počitku, je boje-
vaje se sama s sabo glasno molila zanj: „0 Bog, obvaruj
ga nesreče, ohrani ga zdravega!" In zase: „Ne pelji me v
izkušnjavo! Daj mi moči, da ne storim ničesar, kar bi ne
mogla zagovarjati pred svojo vestjo!"

Toda tisto zadovoljstvo, ki se je bilo spočelo in je
domovalo v gloibočini njenih prsi, se ni dalo izriniti in
vedno zopet se je zalotila v občutju, ki se nikakor ni dalo
spraviti v skladje z njenim prizadevanjem, da bi ne za¬
krivila ničesar, kar bi ji mogel njen zaročenec očitati.
V glavi so se ji snovale kar same od sebe misli, ki so
jo vodile daleč proč od one poti, po kateri hoditi ji je

2 *

19

velevala dolžnost in zaman je bil ves napor, da bi za¬
dušila v sebi hrepenenje, ki se ji je vedno iznova budilo
po onem lepem, tajinstvenem, ki jo je toliko časa tako
prijetno mamilo, a se ji je bilo razblinilo v nič v tre¬
nutku, ko je bilo določeno, čigava žena bo. Zopet je
upala, zopet verovala... Zakaj bi se ne obistinilo, zakaj
naj bi se ne uresničilo ono prelestno, o čemer ji noč in
dan sanja korpneča duša, čemer se noče in noče odreči
njeno željno srce? Zakaj bi se ne zglasil prej ali slej oni
vitez, ki ga njene oči ne poznajo, a ga pozna njena duša.
oni vitez, ki hrepeni morda, ne da bi jo poznal, isto tako
po njej, kot ona po njem, on, ki je ustvarjen zafnjo, kot
je ustvarjena ona zanj, on, ki je usoda v svojih skriv¬
nostnih naklepih odločila, da bodi njen kot bodi ona
njegova?... Morda pa le še pride oni junak, ki jo očara
in ki očara ona njega, ki ji obudi v prsih vso drugo, vso
lepšo ljubezen, kot je je bilo doslej deležno njeno
srce!...

„ O pridi, pridi, bajni kraljevič, glej tvoja nevesta
te čaka!..

In prišel je ... Dolgo ga ni hotelo biti, a naposled je
prišel-

# # #

Bližala se je že tretja obletnica, odkar je bila izbruh¬
nila strašna vojna. Maja meseca je bilo, ko je prinesel
oče, ki je bil tisti čas župan, nekega dne iz glavnega mesta
novico, da pride v ta kraj za delj časa vojaški oddelek,
ki je bil na slovesu, da uživa posebno protekcijo. Kakor
je bil zvedel, je služil pri tem oddelku cvet ogrskih ple¬
menitašev in sinovi raznih odličnih dostojanstvenikov
iz ogrske prestolice. Pravili so mu, da so to izvoljenci, ki
nosijo pač zlate častniške uniforme in se kretajo kaj
samozavestno, kakor bi bili izvojevali že mnogo sijajnih
zmag, ki pa še niso videli teči krvi in so bili sigurni, da
ne pridejo brez skrajne sile v boj, ali sploh kam, kjer bi
bila nevarnost za njih dragoceno življenje.

Oče ni bil z vsem tem prav nič zadovoljen. Jezil se
je in ni se mogel iznebiti skrbi, da nastanejo zanj iz tega
velike neprilike. Ona pa je ostala ob očetovem pripo¬
vedovanju povsem ravnodušna. Ogri ji niso bili simpa¬
tični ljudje in niti za hip ji ni prišlo na misel, da bi mogel

20

imeti prihod napovedanega vojaškega oddelka: kak po¬
men zanjo.

Par dni po tistem, ko je bil prišel oče z omenjeno
novico domov, se je pojavilo napovedano vojaštvo.
Godba, ki mu je na čelu stopala, je spravila vse mestece
po koncu in tudi ona je bila toliko radovedna, da se je
naslonila v svoji sobi v prvem nadstropju hiše na okno
ter opazovala vrvenje na cesti. Vojaštvo se je razposta¬
vilo najprej okrog občinskega urada, potem pa so se
začeli prišleci posamezno razhajati vsak proti svojemu
stanovanju, ki mu je bilo odkazano. Da pride v njih hišo
poveljnik oddelka, ji je bilo znano, ker je bil že oče ome¬
nil, da se temu ne bo dalo izogniti. A predstavljala si ga
je kot postarnega, grdogledega čemerneža, zato ni bila
malo presenečena, ko je opazila, da prihaja ob očetovi
strani vitek, eleganten častnik, ki se mu je na vsaki
kretnji poznalo, da se je svoj živ dan gibal v najboljši
družbi. Po njeni sodbi ni mogel biti več star, kot trideset
let. Ko sta se z njenim očetom približala hiši, se je smelo
ozrl gori proti nji in se ji nasmehnil, kakor bi se že
davno poznala. Zardela je in se odmaknila. Čutila je, da
je v njegovem vedenju nekaj žaljivega zanjo, toda v tej
drznosti, ki jo je ozlovoljila, se je obenem razodevalo
nekaj, kar jo je mikalo in ji laskalo. In takoj ji je bilo
jasno, da bi ji bil ta človek lahko še nevaren in da je
prišel zanjo čas preizkušnje, čas, ko bo morala strogo
paziti nase, čas, ko se bo morala morda boriti zoper
lastno srce ...

Nekoč ji je pravila prijateljica, da imajo nekateri
moški čudno moč do nje, moč, ki da jo čuti na razdaljo
in se ji ne more ubraniti. Dogodilo se ji je baje često,
da se je na cesti kar opotekala na drugo stran in da
so jo zoper njeno voljo zanesle noge proti komu, ki jo
je bil koprneče pogledal, ne da bi si mogla to razlo¬
žiti. Ona se je tistikrat smejala temu pripovedovanju,
a zdaj je nenadoma sama občutila nekaj sličnega...
Bilo ji je, kakor bi jo bil zajel vrtinec, ko je bil vprl
svoje oči vanjo ta ponosni, samozavestni in elegantni
tujec...

Moj Bog, moj Bog, daj mi moči!“ je zaprosila po
tihem. „Ne dopusti, o Bog, da bi se izneverila dani ob¬
ljubi!" Ali obenem so se ji budile misli in želje, ki so

21

bile v kričečem nasprotju s to njeno molitvijo!... »Bati
se ga hočem, izogibati se ga!“ je sklepala, a ni se mogla
iznebiti slutnje, da ti njeni sklepi ne izpremene nič na
tem, kar se je imelo z usodno gotovostjo zgoditi...

»Zakaj je moral priti baš v našo hišo? Zakaj ne raje
drugam, kjer so hčere, ki še niso oddane? Zakaj k nam
baš ta, zakaj ne kak drugi, ki-ne bi vznemirjal mojega
srca?“

A ko je tako vpraševala, ji je hipoma šinila misel
skozi glavo: »Kaj pa, če ti ga sam Bog pošilja? Kaj pa, če
je on tisti, ki si ga tako težko čakala, ki si tako silno po
njem hrepenela? . .

»Ne, ne, ne!“ je ugovarjala sama sebi in stresala z
glavo... »Beži, beži izkušnjavec! Zvesta hočem biti, pa
če sem tudi — nesrečna!"

Tako je zatrjevala ... A zdelo se ji je, kakor da bi
se nekdo v njenih lastnih prsih rogal tem besedam.
Strahoma je čutila, kako deluje nekaj v nji čisto neza-
visno od njene volje, kako se uveljavljajo v njenem te¬
lesu samobitno razne energije, boreče se druga zoper
drugo, kakor bi ne imela ene, ampak več duš, ki se med
seboj bojujejo in od katerih zdaj ena, zdaj druga zma¬
guje ... Še je premišljevala, ko stopi mati v sobo.

»Pojdi, predstavljen ti hoče biti! Videti je jako fin
človek. Baron je in še tako mlad, pa že podpolkovnik!"

Po vsem životu je zadrhtela.

»Preobleči bi se morala!" je nekako ugovarjala.

»Saj si primerno oblečena!"

»Ne povsem tako, kot se spodobi!"

In posegla je v omaro po obleko, ki je vedela, da
se ji izmed vseh najbolje prilega!... Z materino po¬
močjo je bila kmalu preoblečena in odhiteli sta obe v
sprejemnico, kjer se je med tem oče dokaj nerodno vil
in zviral pred plemenitaškim častnikom. Ko sta se bili
prikazali med vrati, se je naglo vzdignil, stopil jima ko¬
rak naproti in po običajni predstavi dvorljivo poljubil
hčerino roko, ki mu jo je bila ponudila.

»Kaj, samo eno hčerko imate?" je vprašal nekako
začuden v dobri nemščini brez tistega zoprnega naglasa,
ki navadno izdaja pristnega madžara.

»Naša edinka!" je pojasnjevala mati.

22

„Edinka! Kaka škoda, da nimate več tako lepih
hčera!" je vskliknil in dodal: „Upam, gospodična, da vam
ne bom preveč v nadlego. Seveda, malo živahneje bo že
poslej v vaši hiši. Pisarno moram imeti kar tu in ljudje
bodo prihajali in odhajali. Toda dandanes treba po¬
trpeti. Je pač vojna! Saj ne boste preveč nejevoljni, kaj
ne da?“

Ona je odgovorila nekoliko prijaznih besed, a tesno
ji je bilo pri srcu in skoro vesela je bila, ko se je kmalu
na to poslovil in odšel.

„Zakaj je moral priti baš k nam, zakaj ne kam dru¬
gam?" To vprašanje se ji je pojavljalo vedno zopet
iznova... Imela je občutek, kot bi tičala za tem neka
nakana — čigava, o tem si ni bila na jasnem. Njeno srce
je bilo polno nemira. Zdaj ji ga je napolnila trpka bo¬
lest, zdaj neka čudna slast, ne da bi bila poznala vzrok
za eno ali drugo. Mučni dvomi so polnili njene prsi. A
semtertja je šlo nekaj kot samozavest skozi njeno dušo.
Zle slutnje so se umaknile in dale prostora poživljajoči,
pogumni misli...

„Če bi mi ne bil namenjen, bi ga usoda ne bila pri¬
peljala semkaj! Če bi ne bilo od vekomaj določeno, da
bodi moj, bi ga ne bil poslal baš ,v našo hišo Oni, brez
katerega volje se ne zgodi nič na svetu!...“

Tako je pogovarjala sama sebe, tako si izkušala po¬
miriti srce.

Vtisk, ki ga je bil napravil s svojo blestečo zuna¬
njostjo in svojim uglajenim vedenjem nanjo, ji ni do¬
puščal nobenega dvoma o tem, da bi se mu ne mogla
trajno upirati, ako bi se resno trudil za njeno naklo¬
njenost. In da se to zgodi, je bila skoro prepričana. Kajti
da je tudi ona vzbudila v njem vse več kot navadno
zanimanje, to je čitala v njegovih očeh, to je posnemala
iz vsega njegovega obnašanja. Toda kaj mu je bila in
kaj si je želel, da bi mu bila?.. . To je bilo tisto važno
vprašanje, ki si nanje ni vedela dati točnega odgovora
in ki ji je povzročalo nad vse britke trenutke. Da bi mu
bila samo igrača, samo predmet zabave — nikdar! In
če bi še tako koprnelo po njem njeno srce — da bi se
kakorkoli ponižala pred njim, to sta ji branila ponos in

23

zavest lastne vrednosti, pa tudi njeni strogi nazori, ki jih
je imela o nravnosti. In zato je hotela biti previdna,
izogibati se je hotela vsemu, kar bi mu moglo biti povod
za napačno mnenje, napačno sodbo o njej. Hotela se je
trdno držati svojega sklepa, da se mu bo po možnosti
umikala, samo da ne bi mislil morda, da išče prilike,
kako bi prišla z njim v stike. Toda čudno! Vedno zopet
je naneslo tako, da sta se srečala... Kadar se je naj¬
manj nadejala, ji je prihitel nasproti. Kakor bi bila
neka nevidna moč posegala vmes in ju družila! Ona je
ob takih naključjih kolikor mogoče hitro šinila mimo
njega, on pa je navadno malce postal, zrl nekaj časa
za njo in ji zaklical kako laskavo besedo. Nekoč sta
trčila baš na ovinku stopnic skup, on hote navzgor, ona
hiteč navzdol. Ker so bile stopnice ozke in dokaj ne¬
rodno izpeljane, se jima je bilo težko izogniti drug dru¬
gemu. Prijel jo je za roke, da bi ji pomagal mimo. A
pri tem je čutila, kako so se je vse krepkeje oprijeli
njegovi prsti, kot je bilo neobhodno potrebno in kako
je poizkušal, da bi jo zadržal. Izpulila se mu je in stekla
po stopnicah, dočim je on zardel in očividno neprijetno
iznenaden strmel za njo.

Včasi je bila v dvomu, če je pametno, da se tako
potajuje. Njeno čuvstvovanje se je temu na vso moč
upiralo. Res, bala se ga je srečati, a če se je kateri dan
pripetilo, da ga ni videla, bodi, da je že zgodaj zjutraj
odšel kam po poslih, bodi da so se kakorkoli križala
njuna pota, ji je hotelo skoprneti srce. Bolj in bolj je
uvidevala, da je brez moči napram temu tujcu. Borila
se je, izkušala je udušiti v sebi ogenj, ki so ga bili zanetili
njegovi plamteči pogledi v njenih prsih, borila se je, ker
ji je vest očitala, da greši, da ne ravna lepo napram
svojemu zaročencu, a uspeh tega borenja je bil vedno
eden in isti: spoznanje, da se ne bo mogla izviti oblasti,
ki jo je imel nad njo. Mučila se je in trpela, a včasi se
je hipoma nekaj dvignilo v nji in vprašala se je: „Ali
naj se res odrečem svoji sreči? In komu na ljubo naj
to storim?"

Mati, ki je najbrž slutila, kaj se v hčerini notranjosti
godi, jo je nekoč preizkušala:

„No, kako sodbo si si kaj ustvarila o našem gostu?"

Ona pa je odvrnila:

24

„Mati, jaz samo obžalujem, da mi z očetom nista
izbrala takega ženina, kot je on! Drugega ne morem
reči!“

Mati se je prestrašila. „Dora, kake misli ti rojijo po

glavi?“

„Kaj morem za to? Misli so misli! Če se jih še
tako branim, ubraniti se jih ne morem!"

„Pazi, hči, pazi!... V časih živimo, ki zahtevajo
podvojene pozornosti, pomnožene preudarnosti. 41

„Ne razburjajte se, mati! Bodita uverjena z očetom:
jaz ne zagrešim ničesar, kar bi moglo kakorkoli ško¬
dovati mojemu ali vajinemu ugledu! Toda če bi me da¬
nes ali jutri resno zasnubil —“

„Kaj potem?..'

„Potem bi rekla bržčas: da!... Ker bi pač ne mogla
drugače —“

„Ti bi to storila, ko si že prej drugemu ljubezen
obljubila?"

„0 mati, kako naj bi nekaj obljubila, česar imela
nisem!"

„Nisi imela?...“

„Ne, mati! Nisem imela — to je bila zmota! Sicer
pa, ali ljubi mar moj ženin mene? Citati treba samo
njegova pisma! Namesto prisrčnosti in ljubezni prisiljeni
dovtipi, ki se zde duhoviti samo njemu in pa strašna
samozavestnost in vzvišenost nad drugimi, to je vse,
kar zveni iz njih!... Ne, ne — jaz se ne čutim vezane!
S tem pa še ni rečeno, da se vdajam kakim nadam, ali
da iščem morda prilike, kako bi priveslala iz enega pri¬
stana v drugega. Jaz se nikomur ne ponujam!..."

„Še na nekaj te moram opozoriti, ljuba hčerka! Ali
misliš, da se za moža, karkšen je on, ni doslej še nobena
potrudila in da ga ni še nobena, druga — navezala
nase?...“

„Tudi na to sem že sama mislila! Prav iz tega
vzroka še posebno nisem storila doslej in tudi v bo¬
doče ne storim ničesar takega, kar bi opravičevalo
domnevo, da bi ga rada izneverila drugi. Toda srca se
najdejo včasi po čudnih potih! Saj je mogoče, da se godi
njemu baš tako, kot se godi meni, saj je mogoče, da je
prišel tudi on do istega spoznanja, kot sem prišla jaz —

25

da namreč prej ni ljubil, da ljubi šele zdaj... Če je
tako, no, potem naj se zgodi — volja božja!"

Od tistega časa je še bolj pazila, da bi ga ne srečala.
Nikoli ni šla preko stopnic, da bi ne bila prej prisluš¬
kovala, če se ne čujejo od kod njegove stopinje. In že
se ji je zdelo, da se tudi on nje ogiblje! Toda ko se je
nekega popoldne šetala med svojimi gredicami, je ne¬
nadoma stopil na vrt. Spoštljivo jo je pozdravil in
smehljaje nagovoril:

„Tako sama, gospodična?"

„Ne čutim se same! Med svojimi rožami sem!"

„Roža med rožami!" je vzkliknil. Ona pa je od¬
vrnila:

„Tako nisem mislila! Sicer pa, gospod podpolkovnik,
teh besed prav gotovo niste zdaj prvič v svojem življenju
izrekli! Tudi se mi zdi, da sem že sama nekoč nekaj po¬
dobnega čula..."

„Nič bi se ne čudil, če bi vas bil že marsikdo tako
imenoval!"

„Ni treba, da bi bil imenoval baš mene tako...“

„Skratka, vi hočete reči, da nisem kdovekaj origi¬
nalen in duhovit!.. . Rad jemljem nase ta očitek! Zakaj
priznati moram, da res ne najdem besed, ki bi mogel
primerno z njimi izraziti občudovanje, ki me prešinja..."

„In koga se tiče to občudovanje?"

„Vaših rož pač in — pa seveda še bolj vas samih!

„Za rože sprejemam ta poklon in vas zahvaljujem
zanj!"

„In zase? ...“

„Kolikor gre za mojo osebo, mislim, da ni nobenega
vzroka za občudovanje..

„Čim bolj ste skromni, tem več je vzroka za to, go¬
spodična!"

„Čez mero ste galantni, gospod podpolkovnik!"

„Govoirim, kakor čutim in mislim! Če nisem origi¬
nalen in duhovit, sem vsekakor iskren! Sicer pa me ve¬
seli, če se vam vidim malce galanten. Morda se smem
nadejati potem celo kake male nagrade v priznanje...“

„In v čem naj bi obstajala ta nagrada?"

26

»Nad vse srečen bi bil, če bi smel upati, da klije v
tem vrtu tudi. zame kak cvet..

„Izberite in utrgajte si ga po mili volji, gospod ba¬
ron! Cvetja dovolj vse okrog!“ Da bi odvzela svojim be¬
sedam vsako dvoumje, je dvignila svojo lepo ročico in
pokazala z njo preko prostranega vrta.

„In vi bi mi ga ne hoteli utrgati!“

„Obžalujem, da tega ne morem storiti!"

„Pa zakaj ne?“

»Vidite, gospod baron, to je tako: vsaka dežela ima
svoje običaje! Pri nas velja pravilo, da ne sme nobeno
dekle odtrgati in pokloniti cveta nedomačinu..

Lahka meglica je spreletela njegov obraz.

»Čuden običaj! Sicer pa je morda — vsaj za dana¬
šnje čase umesten in hočem se tem manj jeziti nanj, ker
mi daje preprijeten povod, da se obračam z nekim vpra¬
šanjem do va-s — ako namreč dovoljujete...“

„Vprašajte, gospod baron!"

»Ali bi se ne dala stvar urediti tako, da bi me ne
šteli več med nedomačine, skratka tako, da bi midva
drug drugemu ne bila tujca?"

„Ne razumem vas!"

»Gospodična, začel bi lahko s trenotkom, ko so vas
prvič uzrle moje oči... Toda bojim se, da bi se vam
zdel zopet neoriginalen! Zato ne smatrajte za drznost,
ako prehajam takoj na vprašanje: gospodična, ali bi
ne hoteli biti moja? ...“

Njej se je zresnil obraz.

„Kaj mislite s tem reči, gospod baron?"

„Ali bi ne hoteli postati moja — soproga?"

Vprla je vanj dolg, globok pogled, kakor bi mu ho¬
tela prodreti v dno duše.

»Gospod baron, ah se vam hoče morda šale?"

„Nikakor ne! Nikdar nisem bolj resno govoril, kot
govorim zdaj? Ah hočete, da prisežem, ah zastavim častno
besedo?"

„Ne! Bilo bi razžaljivo za vas, če bi kaj takega za¬
htevala!"

»Potem prosim, da odgovorite na moje vprašanje!"

»Danes ne! Dovoliti mi morate nekoliko dni odloga,
da preudarim, da denem svoje srce na preizkušnjo. Po-

27

tem gre pri tej stvari kajpakda tudi mojim starišem
beseda!"

»Samo predolgo me ne dajte čakati! Mnogo mi je
do tega, da se poroka čim preje zvrši!“

Ko se je bil poslovil, je zrla par trenotkov kakor v
omotici za njim, potem pa je stekla gori v svojo sobo,
vrgla se na divan in na glas je zaplakala. Dolgo je jo¬
kala, ne da bi si bila na jasnem o tem, kaj ji pravzaprav
izstiska solze iz oči. Ali je bila to prevelika sreča, ali
morda podzavestna slutnja o tem, kaj jo čaka? Ko se je
bila malo pomirila, se je sklonila po koncu in pomislila:
„Njemu moram pisati! Nočem mu dajati povoda, da bi
mi očital zahrbtnost!" Poštena hočem biti napram njemu.
Še enkrat mu hočem nuditi priliko, da pokaže, da pove,
če me ljubi..."

Sedla je in začela pisati...

Pismo na ženina je bila baš kar končala, ko je sto¬
pila mati v sobo.

„Kaj se je mudil danes baron na vrtu tako dolgo
pri tebi?"

»Zasnubil me je!"

Mati se je ustrašila.

„Pa vsaj nisi takoj...“

»Nisem, mati!"

„0, hči, ne spuščaj se v take- stvari! Kaj poreče tvoj
ženin, ako zve!"

»Pisala sem mu, akoravno ne zasluži tega! Zakaj,
mati, stvar je taka: bila sem mu zaročenka, kot svojo
nevesto me je predstavljal, ali nikdar še nisem čula iz
njegovih ust besede: »Ljubim te!...“ Navzlic temu sem
mu pisala! Še je čas, da -si premisli, da postane druga¬
čen! Samo reče naj, odkrito in moško naj pove, da me
ima rad in da se doslej samo razumela nisva, pa storim
nekaj, kar bi ne storila morda nobena druga na mojem
mestu: odrečem se tistemu, o katerem mi je sanjala
duša, preden so ga videle moje oči, odrečem se njemu,
ki je takorekoč ustvarjen zame, odrečem se za večno
svoji sreči!...“

»In kaj si mu pisala?"

28

„Berite, mati!"

„Mati je vzela pismo in ga čitala. Ko je bila kon¬
čala, si je obrisala solzo. Storilo se ji je milo ob hčerinih

besedah.

„Povejte, mati, ali je v pismu kaj takega, kar bi mi
mogel in smel zameriti?"

„Ni! Lepo si pisala. Prav je tako! Ampak zadnji čas
je, da nese kdo pismo na pošto, če hočeš, da pojde še
danes naprej."

Izrekši je poklicala mati hlapca in mu naročila:
„Glej, da to pismo takoj oddaš!"

Ona je hotela nekaj ugovarjati, a takrat je že stopil
oče v sobo in vprašal:

„Kaj se posvetujeta?"

Zvedljivo se je ozrl na ženo in hčer, kakor bi slutil
nekaj.

„Naša Dora ima novega snubca!" je hitela pojasnje¬
vat mati namesto hčere.

„Pa vsaj ne našega barona?"

„Prav njega!"

Oče je malo pomislil, potem pa odvrnil:

»Motil sem se v njem! Za bolj, poštenega sem ga
imel, kot je!"

»Dragi oče, zdi se mi, da ni nobenega vzroka za to,
da bi izpreminjali svojo sodbo o njem!... Vsekakor mi¬
slim, da dvom o njegovi poštenosti ni upravičen!"

„Iz česa sklepaš, da je tako?"

»Rekel je, da mu je mnogo na tem ležeče, da se po¬
roka čim preje zvrši. Torej...“

Oče in mati sta se spogledala. Po kratkem molku
je oče nadaljeval:

»Ne morem verjeti! Nemara, da si ga napak raz¬
umela. Najbolje je zate, ljuba hči, da nemudoma odpo-
tuješ k sorodnikom!"

»Cernu, oče? Ne bojte se! Sicer pa hi bilo prezgo¬
daj, ako bi se že danes zaradi tega kakorkoli razgrevali.
Pred vsem ima zdaj besedo moj ženin. Od njegovega
odgovora je vse zavisno. Potem bosta pa itak še vidva
z materjo odločevala!"

Roditelja sta odšla, ona pa je začela iznova ihteti.
Polastila se je je hipoma razdvojenost. Bilo ji je, kakor
bi se bilo nekaj razklalo v njej. Začela se je kesati, da ni

29

barona kratko malo zavrnila. Koliko nemira, koliko bo¬
jev bi si bila prihranila! Zakaj kdo ve, kdo ve, kaj še
vse pride! Temne slutnje so ji začele vstajati v prsih...

In že se ji je pojavljal tudi dvom, če je res on tisti,
ki ga je tako težko pričakovala njena duša, tisti, ki je po
njem tako hrepeneče klicalo njeno srce. Zdaj zdaj jo
je izpreletela neprijetna misel, da j,e nekaj nepremostlji¬
vega med njim in njo, nekaj, kar ne bi dopuščalo, da bi
bila srečna z njim. A trenutek pozneje je nenadoma
zopet vsa vzplamtela zanj... Čudila se je sama sebi, da
mu ni, ko jo je zasnubil, takoj zletela v naročje, da ga
ni takoj objela in pritisnila na svoje ljubeče srce.. . Oči¬
tala si je, da je govorila tako trezno, tako hladno, tako
računajoče z njim. Skoro smilil se ji je, da ga je obso¬
dila v mučno čakanje, ki bo trpelo morda delj časa. In
komu na ljubo je to storila? Njemu, ki je ni nikoli ljubil
in ki ga sama ni ljubila! Kako mu je vendar mogla pisati
tako pismo! Ali si ne bo poslej še več domišljeval?
Čemu ga izpraševati po nečem, kar bi ji bil moral sam
od sebe že davno povedati?... Čemu se poniževati, čemu
se zatajevati, čemu lagati? „0 lagala sem, lagala! Lagala
sem sebi in njemu. Uganjala sem hinavščino, a jaz sem
še mislila, da ravnam pošteno in plemenito!...“

Groza jo je napolnila, ko je pomislila, kake posle¬
dice bi lahko imelo njeno pisanje. Če bi se on nena¬
doma otajal, če bi nenadoma priznal: „Saj te ljubim,
saj te ljubim!...“ Ali pa morda tudi samo iz sebičnih
namenov kaj takega izjavil! O zakaj je bila mati pismo
tako naglo oddala! Nemara da je vedela, kaki pomisleki
se ji še vzbude! Ali ni mogoče, da bi pismo še nazaj do¬
bila? ...“

Stopila je k oknu, a baš tisti trenotek je odrdral
mimo poštni voz proti kolodvoru. Prepozno! O, zakaj
je pisala, zakaj ni nastopila proti svojemu zaročencu
tako, kakor bi bilo edino prav? Zakaj ni brezobzirno
pretrgala vezi, ki so ji tako neprijetno rezale v meso?
In zakaj je delala sama sebe lepšo, kot je bila! Zakaj ni
imela poguma, da bi bila rekla: „Drugega ljubim! Taka
sem in drugačna biti ne morem in — nočem!...“

Tako se je borila sama sabo, tako sama sebe pobi¬
jala...

30

Do skrajnosti utrujena in dušno izmučena je šla na
večer tistega dne spat. .v tudi noč ji ni prinesla počitka ...

Zunaj so se nenadoma začule stopinje, notrual je
nekdo in na njen odziv je vstopil pismonoša, iomembno
se je smehljal, ko ji je izročil duhteče pisemce. Ona je
s tresočimi rokami raztrgala ovitek in čitala — čitala m
strmela... „Ti dvomiš o moji ljubezni? O, vem, zakaj!
Zato pač, ker Ti nisem trunaduril! Zato pač, ker mi je
ljubezen preveč sveta, da bi jo nosil na jeziku, ko mora
biti njen sedež vendar v srcu! Zato pač, ker se mi je
zdelo preglupo, da bi vedno in vedno nekaj zatrjeval,
kar je samo ob sebi umevno!... Jaz da Te ne ljubim,
ko je vsak hipec mojega življenja navezan nate?... Jaz
da Te ne ljubim, ko me žeja po Tebi, kakor žeja zemljo
po solnčni toploti v zgodnji pomladi?... Jaz da Te ne
ljubim, ki si moje vse, ki si edini vir moje sreče?... Ali
hočeš dokazov?... Samo reci in vržem se v prepad!...
Samo reci, pa se vležem pred dirjajoči vlak, da semelje
moje kosti!... Samo reci, pa nastavim prša pred topovo
žrelo, ko bo najbolj bljuvalo smrtonosni ogenj!... Po¬
tem boš morda verjela! —“ Čitala je in ni mogla do¬
umeti. Da ga je res tako krivo sodila?... Da jo on res
tako ljubi?... O, potem ve, kaji ji je storiti, kaj je njena
dolžnost!... —

S pismom v roki je hitela k baronu v pisarno. „Ob-
žalujem, gospod baron! Čitajte to pismo! Tohlse ljubezni
tudi vam na ljubo ne morem zavreči!“ On pa je pre¬
bledel. Kakor bi ga bil sunil z bodalom v prša, je
omahnil... Na obrazu mu je brala, kako silno trpi,
kako strašno so ga ranile njene besede. Hotel je nekaj
izpregovoriti, a ni mogel. Solza je skalila njegovo lepo
oko... Takrat pa se ji je zasmilil. „Ne, ne, ne!“ je za¬
kričala: „Laže, ne verjamem mu! Ne, ne, nisem in no¬
čem biti njegova! Tvoja sem, samo tvoja, vzemi me in
stori z menoj, kar ti drago! „Ne, ne, ne!“ je zakričala še
enkrat in — vzbudila sama sebe...

Trajalo je nekaj časa, preden se je izpametovala,
kje je in kaj se godi z njo. Potem pa se ji je zjasnilo v
glavi in domislila se je tudi, kako je bilo mogoče, da so
se ji stkale take sanje. Sinoči ni mogla dolgo, dolgo za¬
spati. Razmišljevala je, kaj vse bi ji lahko odgovoril na
njeno pisanje. V spanju pa je sen njene misli in čustva

31

premesil in zgnetel v ono čudno pismo ... »Hvala Bogu,
uvala Bogu! ' je vzklikala pri sebi. „Hvala Bogu, da to
ni resnica, da so bile to le ničeve sanje!..

Bila je vesela, a vendar ji je težila prsi grenka skrb.
Kaj če bi preveč odlašal z odgovorom, kaj če bi sploh ne
odgovoril? Kako dolgo naj oni čaka?... Zaradi njega si
skoro iz sobe ni upala. Za ves svet bi ga ne bila hotela
zdaj srečati! Bala se je, da bi je ne bit vprašal, bodi na¬
ravnost z besedo, bodi samo s pogledom, česa se mu je
nadejati. Kaj naj bi mu odgovorila, kaj storila?...

No, odgovor od ženina je prišel prej, kot se je na¬
dejala! Po navadi ni bil tako točen. Skoro vselej se je
izgovarjal, da je preveč zaposlen in da nima časa, da bi
pisal pisma. To pot pa se je požuril. Njegovo pismo je
bilo kratko in prav nič podobno onemu, ki se ji je sa¬
njalo. Glasilo se je: »Gospodična! Hvala za obvestilo!
Ker sem pameten dovolj, da znam tudi med vrsticami
citati, vem, kako stvari stoje. V zadoščenje mi je, da sem
Vas vedno po zasluženju cenil! To kar nameravate sto¬
riti, ali ste bržčas že storili, se povsem ujema s sodbo,
ki sem si jo že davno o Vas ustvaril. Verjemite mi, da kaj
drugega od Vas tudi pričakoval nisem!..."

Njej se je odvalil kamen od srca.

Šele zdaj ji je stopila prav jasno pred oči vsa nje¬
gova nizkost! Samo namignila mu je bila v pismu, da
se ji nudi prilika nove zaročitve, ako bi on prišel do
spoznanja, da je ne ljubi, a že to mu je bilo preveč v
njegovi nadutosti in brezčutnosti. Vse kar je bilo le¬
pega in toplega v pismu, je popolnoma prezrl. »Verje¬
mite mi, da kaj drugega od Vas tudi pričakoval nisem!"
Kako zaničevanje je zvenelo iz teh besed! In ona je bila
tako nespametna, da si je vse mogoče očitala zaradi
njega! O, poročiti bi se bila morala in poslati mu poročno
naznanilo brez vsakega pojasnila, to bi bil zanj prime¬
ren udarec! Zasmejala se je na glas, zakaj postalo ji je
bilo nenadoma veselo pri srcu. Hitela je s pismom k
materi: »Čitajte mati! Kaj pravite na to?“

Materi se je prav videlo, kako je osupnila, ko je
pismo prečitala. »Ne, ta te ni nikoli ljubil!" je pri¬
pomnila polglasno. »Menda ta človek sploh ne zna lju¬
biti! Ali pa je tako prevzet sam od sebe, da se boji poni¬
žanja, ako bi priznal ljubezen."

32

Ona pa je še tisti dan prestregla barona in mu, hiteč
mirno njega, zašepetala:

„Gospod baron, svobodno vam je, da zaprosite pri
stariših za mojo roko!“

Oče bi se bil morda še ustavljal, mati pa je
bila od trenutka, ko je bila prečitala tisti odurni
odgovor na zadnje pismo, ki ga je bila hči svojemu
zaročencu pisala, povsem na njeni strani. Spretno je
pobijala vse pomisleke moževe, ki še vedno ni mogel
verjeti, da bi si bil prišel mož plemenitega stanu tako-
rekoč na kmete neveste iskat. „Zakaj bi to ne bilo mo¬
goče?" je ugovarjala. „Ali se ni že često kaj podobnega
zgodilo? Jaz pa se nič ne čudim, da se je zaljubil! Ni
mar najina hči lepa? Ali si že pozabil na poročila, ki si
jih dobival tisti čas, ko se je šolala? Ali ni imela mar že
tistikrat nešteto častilcev? Izobražena je tudi dovolj!
Francosko govori, kakor bi bila rojena Francozinja!
To mi je učiteljica francoščine sama pravila. In kar je
poglavitno: prirojen čut ima za to, kako se treba vesti.
Baron se je lahko že do dobrega prepričal, da mu tudi
v najfinejši družbi ne bo delala sramote!"

Ker mu je tudi njegov bodoči zet dajal na vsa nje¬
gova vprašanja popolnoma povoljna pojasnila, je napo¬
sled tudi oče umolknil.

In tako se je raznesla nekega dne po vsej deželi
vest: „Solnčna roža" se je omožila!", vest, ki je izzvala
nrnogo pozornosti in daleč na okoli največje zanimanje.

Nebroj src se je zganilo ob tej vesti in marsikatero
se je napolnilo s trpkostjo ob nji. Nikogar pa ni bilo, ki
bi se bil čudil, da se je „Solnčna roža" tako imenitno
omožila! —

# # #

Vse, kar si je moglo želeti kdaj žensko bitje v njeni
starosti, vse se ji je bilo nenadoma izpolnilo. Sanje so
bile postale resnica! Imela je lepega, uglednega moža,
odličnega vojaškega dostojanstvenika, ki je bil povrh
plemenitega stanu — kar je pri mnogih tudi nekaj ve¬
ljalo — in, kakor je vse kazalo, nemalo imovit — same
lastnosti in okolnosti, ki so dvigale njegovo vrednost^ v
očeh mladega ženstva, a vzbujale pozornost in uvaže-
vanje tudi pri resnih in treznih motrilcih življenja. Nje¬
gova veljava je sama ob sebi prešla tudi nanjo in kjer

3

33

se je prikazala, naj je bila že ob moževi strani, naj je
bila sama, se ji je vse klanjalo, vse dobrikalo. Celo tisti,
o katerih je lahko sodila, da jim zavist gloje srce, niso
imeli poguma, da bi na kateri koli način izdali svoje
mišljenje. Plaho so se ozirali vanjo in se skrbno izogi¬
bali vsemu, s čimer bi se ji bili mogli zameriti. Njene to¬
varišice, ki ji nikoli niso mogle prav odpustiti, da jih je
v tem in onem tako zelo nadkriljevala in o katerih je
bila prepričana, da ji njene sreče ne privoščijo, so se
na vso moč prizadevale, da bi si pridobile njeno naklo¬
njenost. Zatajiti niso mogle, da si štejejo v čast, ako se
jim je nasmehnila ali jih celo nagovorila in skoro hva¬
ležne so ji bile, da jim ni dala občutiti razlike, ki je bila
zdaj med njo in njimi... „Gospa baronica!, gospa ba¬
ronica !“ ji je donelo od vseh strani nasproti in često se
je zgodilo, da so se ji izkušali približati ljudje, o katerih
se je čudila, da jo sploh poznajo. Ogovarjali so jo
spoštljivo in se ji kazali, kolikor so le mogli, vdane in
uslužne. Da, zdelo se je, da jo prav ti na pol tuji ljudje
še posebno čislajo, blagrujejo in obožujejo ... Ona se ’
je vsega tega od srca veselila in bila je srečna, srečna
tem bolj, ker ni dvomila, da sta tudi oče in mati ponosna
nanjo in da se v tihem zadovoljstvu radujeta njene sreče.
Sama zarja, samo solnce je bilo tudi zdaj njeno živ¬
ljenje!... —

Toda od časa do časa se je je nenadoma lotila neka
neprijetna tesnoba, ki si je ni mogla razložiti. Nekaj
kot strah jo je napolnilo... nekak strah pred bodoč¬
nostjo ... Nebo nad njo je bilo vedro, a kdo ve, kaj se
pripravlja za gorami, kdo ve, če se ne priplazijo danes
ali jutri izza gorskih grebenov pošastne sence, ki zakri¬
jejo solnce in prinesejo solze in nevihto!... Bila je
srečna, ničesar od vsega onega ni pogrešala, kar se na-
vedno umeva pod srečo, a vendar je začutila semtertja
neko praznoto v prsih, da se ji je nehote vsiljevalo
vprašanje: „Ali je to res že vse, kar more nuditi življe¬
nje? Ali je to vse, kar mi je obetalo srce s svojim skriv¬
nostnim šepetanjem? 1 *... Ljubila je in bila je ljubljena
— kaj je še hotela? Mnogo je mislila, a ni mogla doumeti,
kaj jo vznemirja... Nedostajalo ji je nečesa, ki se z be¬
sedo ni dalo povedati, n ečesa, kar se odteguje člove¬
škemu pojmovanju, a je krepko živelo kot potreba, kot

34

slutnja v globočini njenega srca... Tolažila se je z
mislijo, da se godi vsakemu človeku, zlasti pa vsaki mladi
zakonski ženi tako, tolažila tudi z nado, da prej ali slej
vse ta neubranost v njenih prsih poneha...

V istini je na vse to često pozabila. A prešlo ji ni.
Vedno zopet se je pojavilo, vedno zopet jo napolnilo z
dvomi in neprijetnimi čustvi. Njen soprog jo je ljubil,
ljubil ognjevito, kakor sploh more ljubiti mlad mož
mlado ženo, vendar se ji je zazdelo včasi, da manjka tej
njegovi ljubezni nekaj bistvenega, pogrešala je v tej lju¬
bezni one sladke blaženosti, ki je sanjala o njej njena
deviška duša. Z grozo se je nekoč zavedela, da pozna pač
svojega moža po zunanjosti, da pa se ji doslej še ni
posrečilo, prodreti v njegovo dušo, v njegovo srce. Če ga
je kdaj kaj vprašala po njegovi preteklosti, je pogovor
hitro zasukal na drug predmet, ali pa jo je s svojimi
poljubi in objemi premotil tako, da ni dalje vpraševala.
In če mu je hotela pogledati kdaj prav globoko v oko,
je hitro povesil veke, kakor bi se bal, da bi mu ne čitala
v njem onega, kar je bilo v njegovem interesu, da ji
ostane nepoznano. Iz teh vzrokov se včasi ni mogla ubra¬
niti občutku, da nekaj skriva pred njo in da je nekaj
med njima, kar ju loči navzlic veliki medsebojni lju¬
bezni. V tej misli so jo utrjevale tudi nekatere zunanje
okolnosti. Kako to, da dobiva njen mož toliko pisem,
med njimi tudi taka, ki se ji je zdelo, da jih je pisala
nežna ženska roka? In zakaj jih tako skrbno spravlja
pred njo, akoravno se mu ni treba bati, da bi jih ona
čitala, ker so bila pisana, ako je smela soditi po naslovih,
v tujem, njej neznanem in nerazumljivem jeziku?

Nekoč ga je vprašala, kdo mu tako pogosto piše.

„Si mar ljubosumna?"

„Kako bi ne bila!"

On pa je stopil k nji, jo objel, privil nase in dolg,
strasten poljub je začutila na svojih ustnicah. Vsa omam¬
ljena je vstrajala v njegovem objemu in ni ga nadle¬
govala več. — Saj mož, ki tako ljubi, ne more biti varljiv
in nezvest! —

Prvo veliko razočaranje pa ji je prišlo takrat, ko se
je najmanj nadejala, takrat, ko mu je razodela sladko
skrivnost, da se čuti mater, da se mu obeta torej potom¬
stvo. Pričakovala je, da se mu ob osrečujoči novici raz-

3 *

35

žari obraz, da jo presrčno objame in ji ginjen dahne
svojo zahvalo v uho, a nič od vsega tega se ni zgodilo.
Nasprotno, zdelo se ji je, kakor bi bila hipoma neka
senca zatemnila njegov obraz in kakor bi se bil ustrašil
tega, kar je mislila, da ga navda z največjim zado¬
voljstvom.

„0j, ti se ne veseliš?" je jeknila bolestno in solza se
ji je zablesketala v očesu. On pa se je izgovarjal: „Draga
moja, človek ne more biti vselej vesel, kadar bi hotel!"

„Pa kaj ti brani, da ne moreš biti vesel?"

„Skrbi, moja ljuba! Vesti, ki jih dobivam z bojišča,
niso take, da bi mi mogle biti všečne. Ljudi primanj¬
kuje bolj in bolj in lahko se zgodi, da se odkaže tudi
meni drug delokrog, ki bo zahteval, da grem od tebe
proč, proč morda baš takrat, ko bi me najbolj potrebo¬
vala in ko bi sam bil najraje ob tvoji strani. Sicer pa se
za zdaj nikar ne vznemirjaj! Gotovega ni nič in vse se
lahko še drugače zasuče. Trenotno vsaj ni nobenega
vzroka za to, da bi se bala!. .

Od tistega časa se je večkrat pripetilo, da je za dva,
tri dni odpotoval. Vračal se je navadno z mračnim obra¬
zom, a če ga je prosila, da naj si olajša srce, da naj
ji pove, kaj ga teži, jo je skoro nevoljen odrinil od sebe,
poudarjajoč, da so to tajnosti, ki jih ne sme razodeti
nikomur, tudi njej ne. Še se je zgodilo, da je vzplame¬
nela njegova ljubezen in da je v njegovih objemih za
nekaj časa pozabila na skrbi, ki ji niso hotele potihniti v
prsih več, a to so bili samo še posamezni trenutki, ki
so postajali bolj in bolj redki. Misel, da ji je odmenila
usoda nekaj strašnega, nekaj, kar naj bi stoinstokrat od¬
tehtalo vse tisto lepo, kar je bila užila doslej, se ji je čim
dalje bolj učvrstvovala v srcu. Kadarkoli ji je naznanil,
da mora 3opet odpotovati, ji je bilo, kakor bi bil izrekel
smrtno sodbo nad njo. Zgodilo pa se je, da ji je napo¬
vedal svoj odhod celo prav tedaj, ko se je bila približala
njena težka ura. .. prav tedaj, ko je imelo prikliti v
svet iz njenega blagoslovljenega telesa novo človeško
bitje. In še ne dovolj! Namignil ji je, da ga ne bo to pot
nemara delj časa, morda štirinajst, morda tudi mesec
dni ne ...

„Dragec, ali se to ne da izpremeniti?"

»Nemogoče!“

36

»Sama naj bom, brez tebe v urah trpljenja?

»Posameznik mora vzeti nase tudi najtežje, kadar
zahtevajo to višji, skupni interesi! Sicer pa bodi mirna!
Vse se izteče dobro! Kar prestanejo druge, ki so sla¬
botne in bolehne, prestaneš tudi ti, ki si močna in
zdrava!"

„0, meni pa dopoveduje srce drugače... meni do¬
poveduje, da se ne steče srečno ... dopoveduje tudi, da
te — ne bom videla več! O ostani, ostani pri meni!"

„Ne morem! Ne smem!"

Objel jo je, poljubil in odšel. Storivši nekoliko ko¬
rakov se je okrenil in ozrl z dolgim pogledom nazaj
nanjo. A vrnil se ni. „Da si mi zdrava!" ji je še zaklical
in izginil. Ona pa se je, ko so se vrata za njim zaprla,

opotekla proti postelji in se ihteč zgrudila nanjo ...

*

Njene zle slutnje, kolikor so se nanašale na porod,
se niso obistinile. Povila je zdravega, lepega otroka
moškega spola, ki se mu je že pri rojstvu vse divilo. To
je vplivalo ugodno na njeno razpoloženje. Malodušnost
in temoglednost sta ji bili prešli, vse se ji je videlo spet
v lepši, svetlejši luči. Eno samo željo je zdaj gojila: da
bi se že skoro vrnil on, ki jo je osrečil z materinstvom
in ki ga je prav zaradi tega še bolj ljubila. O, s
kako srčno radostjo bi mu vskliknila nasproti: „Evo ti
tvojega sinka!" Prav videla je, kako bi ob pogledu na
otroka tudi njega prešinilo veselje, kako bi v svoji oče¬
tovski sreči nekaj časa strmel nad detetom, potem pa se
sklonil k nji in ji dahnil goreč poljub na ustnice. Ah,
in ona bi se ga oklenila z obema rokama in mu zaše¬
petala vsa blažena: „0 kako te ljubim, kako te ljubim,
moj dragi! Moj si, moj in jaz tvoja — zdaj in vekomaj!_

Nestrpno je čakala, da bi prišel, ali ji poslal vsaj
kako vest o sebi, a ni enega, ni drugega ni bilo. Pre¬
teklo je bilo štirinajst dni in ona je že vstajala, a od
n jega nobenega poročila! Kaj se je zgodilo?... Zakaj
ne piše?... Zakaj pušča, da trpi?... In zopet se je je
lotil nemir, in zopet se je naselil v njene prsi strah
strah, kakor bi imelo priti prav zdaj tisto grozno, tisto
neznano, a sluteno, ki uniči njeno srečo, ki izpremem
vse to veselje, ki jo je prešinjalo ob pogledu na ljub¬
ljenega otroka, hipoma v žalost in tugo ...

37

Preteklo je novih štirinajst dni, a ona je še vedno
zaman čakala in njena razburjenost se je večala od dne
do dne. Toda nekega jutra se je vendar le zglasil nismo-
noša, ki ji je izročil pismo, pisano od njegove roke, G
kako ga je poljubovala, kako ga pritiskala na svoje
drhteče prsi, preden ga je odprla! Ko pa ga je začela
naposled čitati, je raslo z vsakim trenutkom njeno strme¬
nje, njeno začudenje. Kaj naj to pomeni? ...

„ ... Hvala Ti za vse prelestne ure, ki sem jih pre¬
živel s Teboj. To so bili najlepši trenutki v mojem
življenju, ki jih ohranim v neizbrisnem spominu vse
svoje dni! Žal, da so bili tako kratki! Žal, da se mora
tako končati! Ako sem Ti povzročil britkosti in ako
ni bilo vse prav v mojem postopanju — odpusti! Pre¬
več sem Te ljubil, da bi bil mogel drugače! Sicer pa
upam, da tudi Tebi ne bo težko, dvigniti se preko za¬
starelih nazorov, da boš tudi Ti presojala stvar tako,
kakor jo presojam jaz... da boš tudi Ti smatrala čas
najinega skupnega žitja za — prijetno epizodo v svojem
življenju. V novi dobi živimo! Moderni ljudje smo! Eno
zavest imaš lahko: tako kakor sem Tebe nisem ljubil
prej nikoli in tudi ne bom nikoli več in prepričana bodi,
da ga ni moža na svetu, ki bi Te mogel ljubiti bolj, kot
sem Te ljubil jaz! Zdravstvuj!"

Čitala je in čitala, a ni mogla razumeti. Ali je bolan
in je pisal v vročici, v deliriju?... Ali pa je moral v boj
in je pisal te vrstice v slutnji, da pade in da se ne bosta
videla več?... A potem je hipoma vsa vztrepetala in se
vprašala: Ali ni, kakor bi hotel reči: „Lepo je bilo in
hvaležen sem Ti, a zdaj je treba, da se razideva. Ostaja
nama le še prijeten spomin na ono, kar je bilo!...“

Pa saj to ni mogoče, pa saj to ni mogoče!...

Povedala ni o vsebini pisma nikomur nič. Da ne bi
prišlo komu v roko, ga je skrila v omaro. A stokrat je
segla čez dan ponje in vedno zopet ga je čitala, toda raz¬
rešiti ga ni mogla! Da bi jo bil res zapustil, se ji je zdelo
pregorostasno. Zakaj bi jo zapuščal, ako jo je ljubil in
da jo je ljubil, o tem je bila ne glede na njegove besede
prepričana, ker si je bila v svesti, da je vredna njegove
ljubezni. Ni mogla in ni mogla verjeti! In ker ni verjela,
je še vedno upala. Njena zdrava, krepka narava jo je
obvarovala, da ni omagala. Noč in dan je prisluškovala,

38

kdaj se pojavi znana stopinja na hodniku, kdaj se ustavi
kdo pod njenim oknom in ji zakliče, da je vse dobro, da
je konec dvomov, konec skrbi in bojazni...

Ko se je naposled zgodilo tisto veliko, ki je odkazalo
zgodovini človeštva nove smernice, ko se je nenadoma
raznesla vest, da je konec grozne morije, se je njeno upa¬
nje iznova poživilo. Armada, pri kateri je služil on, se je
bila zrušila. Zdaj je moral priti, zdaj se je moral vrniti!
Po dnevi in po noči so hrumele trume vračajočega se
vojaštva mimo, težki in lahki vozovi so grmeli v divjem
begu skozi kraj, ona pa je slonela ob oknu in čakala,
čakala neprestano od jutra do večera, od večera do
jutra, kdaj se vrne on, ki ji je bil vse na svetu, ki je bil
oče njenega ljubljenega otroka . ..

Cesto se ji je zazdelo, da ga vidi... Tam, tam pri¬
haja, ponosno sedeč na svojem konju!... Nihče drug
ne more biti, kot on. O, kako hiti, kako priganja konja,
kako ga žene hrepenenje v njeno naročje!... A ko je
prišel jezdec bliže, je spoznala, da se je motila. Ne, to
ni on, ali tam zadaj, tam čisto daleč še, tam res prihaja!
Že jo je zapazil, že steza roko proti nji, že jo pozdravlja!
„0 pridi, pridi ljubljeni, pridi, da se razjokam na tvojih
prsih!...“ Še mu je odzdravljala, še ga klicala, ko se je
hipoma zabrisala mameča slika. .. sladka podoba je iz¬
ginila in utonila v valovečih množicah ... A na to se ji
je dozdevalo zopet, da je v tem, ko se je bila obrnila k
otroku, ki je bil zajokal in se pomudila par trenutkov
ob njem, že stopil v hišo. Natanko je razločevala njegov
glas, natanko razumela, ko je hlastno vprašal po nji, če
je zdrava, če ji je bilo zelo hudo in kako je z otrokom.
Že so se bližale stopinje, zdaj zdaj se odpro vrata, zdaj
zdaj se strneta v sladkem objemu... A utihnil je glas,
utihnila stopinja in vrata se niso odprla... —

Hrup na cesti je ponehaval, samo posamezna za¬
poznela krdela so še prihajala in odhajala, mestece je
dobivalo bolj in bolj svoje vsakdanje lice, ona pa je še
vedno upala, še vedno čakala, venomer se tolažeč: „Saj
mora, mora priti!"

Toda ni ga bilo!... —

Nekega dopoldne pa je prihrumel nenadoma oče
v njeno sobo. Ona se je prestrašila. Vedela je takoj,
da je prišlo zdaj tisto, ki je imelo priti... „Oče, oče!"

39

mu je kriknila nasproti, kakor bi prosila milosti, kakor
bi hotela omehčati njegovo srce, da ji prizanese. A on
je srdito odvrnil: „Oče, da, oče — ko bi le tako ne bil!“

In vsul se je iz njegovih ust roj besed, brez usmi¬
ljenja, brez izbere, ena grša od druge, ki so vse žalile,
vse bolele, vse ranile in skelele ...

„Za pet ran božjih, kaj se je zgodilo?" je zaklicala
mati, ki je od zunaj slišala krik in vsa iz sebe planila
v sobo. Oče pa je naprej rohnel: „0, še prehitro zveš,
kaj se je zgodilo! Hahaha, to je zdaj tista najina edinka,
ki sva bila tako zaverovana vanjo! Stokrat bolje, da bi
bila strela udarila v hišo in bi bilo vse do tal pogorelo,
kot da sem doživel tako sramoto! Da, da, moja ljuba
žena, imenitnega zeta nama je naklonila ta najina obože¬
vana hčerka! To imava zdaj za najine žrtve, za najino
ljubezen! Imeniten zet, v istini! O ta lopov, ta slepar,
ta — pa saj je ni besede, ki bi mogel izraziti z njo zani¬
čevanje, kakršno zasluži!...

„Oče, moj soprog je!" je vskliknila bolestno.

„Hahaha, tvoj soprog! Samo to je vrag, da je bil
poročen že prej z drugo, preden se je s tabo poročil!"

„Ljubi mož, ali si ob razum?" se je vzgrozila mati.

„Jaz — ob razum? Zdaj še ne, dasi bi ne bilo nič
čudno, ako bi bil! O dobro si je izmislil, dobro jo je
izpeljal! Zares, prebrisano lopovstvo! Dasi oženjen, se
oženi še drugič, da pride tako do cilja. Lopovstvo brez
primere! O, uničeni smo! Odslej bomo samo še bežali
pred ljudmi! Županstvo sem že odložil. Takoj, ko sem
zvedel, takoj, ko mi je pojasnil adjutant onega podleža,
kakšne so stvari. Sam je krenil po drugi poti, njega pa
je menda nalašč sem poslal, da bi ga opravičil, ali ka-li,
kakor da bi se kaj takega sploh opravičiti dalo! O, go¬
voril je priliznjeno in sladko, ta njegov odposlanec, —
če je res bil in ni tega kuj ona morda privedla lastna
radovednost semkaj — navzlic temu pa sem čutil, kako
se naslaja ob moji bolečini. „Dandanes ni to nič takega
— tak zakon na kratek rok! — Ljubezen edina je, ki
dela zakone, vse drugo nikomur nič mar! Kaj postava,
kaj predpisi!... Zdaj nismo več tam, kjer smo bili! Na¬
zori se izpreminjajo! Kar je veljalo pred sto leti, in
morda tudi nedavno še, temu je napravila vojna ko¬
nec!" ...

40

Tako je govoril med drugim! O, čudno, da ga
nisem udaril! Ljudje pa, ki jih je bilo slučajno baš takrat
obilo v občinski pisarni in so vse to slišali ter iz nje¬
govega pripovedovanja naposled razbrali, zakaj gre —
toliko da niso pričo mene izbruhnili v grohot! Ko je
naposled še čisto jasno povedal, da je bil oni ničvrednež
že prej oženjen in da ima družino doma, sem kar po¬
begnil. Ne, niti ure ne morem bit več župan! Naročil sem
tajniku, da naj takoj obvesti odbornike o mojem od¬
stopu ... In zdaj bi se rad skril, skril — a najljubše bi
mi bilo, če bi se odprla zemlja pod mano in me po¬
goltnila. 0 taka sramota, taka sramota!...“

„Za njim naj gre in svoje pravice naj zahteva!" je
pripomnila mati brez preudarka.

„Za njim naj gre? Kam? Kje ga bo iskala? Ali ji je
kdaj povedal po pravici, od kod je? Če je bilo eno iz-
lagano, je bilo tudi drugo! In svoje pravice naj zahteva?
Kje jih pa ima kaj? In če bi jih tudi imela, kdo jih ji
bo hotel priznati v teh časih? Še tega bi nedostajalo, da
bi se metala za tako propalico! O naj le gre! Morda na¬
ključje res nanese tako, da ga dobi! Potem jo pač pred¬
stavi svoji pravi ženi kot ljubico za kratek čas, kot za¬
časni nadomestek pač! Kaka čast zanjo in še za naju,
hahaha!... Tako je, ako otroci ne ubogajo! Ali nisem
zadosti branil, ali se nisem dovolj zoperstavljal?"

Zdaj je začela še mati s svojimi tožbami in gren¬
kimi očitki. Njena usta pa so bila kakor onemela. Nobene
besed ni bilo iz njih čuti. Ni se branila, ni ugovarjala.
Samo pogled je od čas do časa dvignila kvišku, pogled,
ki je hotel prodreti do nebes, pogled, ki se je zdelo, da
kliče proti nebu: „Oče nebeški, kako je to mogoče? Kako
si mogel dopustiti kaj takega, ti, ki te je sama ljubezen,
samo usmiljenje, sama pravičnost!...“

Oče in mati sta bruhala s svojo jezo na dan, a ona
ni poslušala in ni slišala. Vedela je samo to, da sta se
odvrnila od nje tudi roditelja in da je zdaj sama, da ni
na vsem božjem svetu nikogar, ki bi izkušal odvaliti
grozno težo z njenih prsi, vliti s tolažečo besedo hladila
v njeno razmesarjeno srce... nikogar, ki bi jo pomilo¬
val, ki bi imel usmiljenje z njo v tej strašni zapušče¬
nosti ... —

41

Oče in mati sta bila odšla, ona pa je še vedno str¬
mela pred se, zatopljena v svoje pekoče misli. „Sama
sem, od vseh zavržena! Kam naj se zatečem? Pri kom
naj iščem utehe? Vse, vse me je varalo! Varalo me je
moje lastno srce, varalo moje zaupanje v neskončno
dobrega Boga! Nikogar, nikogar nimam več! Samo ti si
še, ti moj ubogi črviček, ti moje edino... ti moje
vse!...“

Sklonila se je k otroku in pogreznila k njemu v bla¬
zino svoj trpeči obraz ...

# # #

Škodoželje je triumfiralo, razbohotilo se v prave
orgije in senzacije lačne množice so tonile v nasladi.. .
To je bilo v istini več, kot se je moglo izcimiti v najbolj
bujni človeški domišljiji. Vse delo v mestecu je nekaj
dni počivalo. Kakor o velikih praznikih so postajali
ljudje po cestah in ob vogalih. Zanimanje, ki ga je vzbu¬
jal ta na posamezno osebo omejeni žalostni dogodek,
je bilo vse večje od zanimanja za konec velike drame,
ki se je bila prav kar završila na bojnem polju. Ban
za dnevom samo šušljanje, sami izpodmuljeni in po¬
menljivi pogledi, samo zlostno hihihanje in roganje. Na
vseh obrazih je bilo čitati praznično razpoloženje, ve¬
selje in zadovoljstvo. Ta in oni si je koval lastno srečo
iz tuje nesreče ... Če je kdaj kdo v kaki druščini izrekel
pomilovalno besedo, je storil to samo zaradi tega, da se
je njemu in onim, proti katerim je govorli, iznova oživil
prijeten spomin na tujo nezgodo in da so iznova zašumeli
jezovi klevete... Celo tisti, ki so ji bili nekoč morda
resnično vdani, so se odvrnili zdaj od nje, tudi ti so zdaj
začutili potrebo, da bi udarili po nji!...

Ona je slutila, kaj se godi. Videla je v duhu vse
tiste od veselja topeče se obraze, videla srečne in za¬
dovoljne vse tiste svoje znanke in prijateljice, ki ji niso
mogle nikoli odpustiti, da je bila lepša od njih, ki So
se čutile tolikrat zapostavljene zaradi nje, akoravno si
ona sama nikdar ni tega želela in ki so se ji delale pri¬
jazne samo iz tega vzroka, ker ni bilo zanje nobene mož¬
nosti, da bi ji bile škodovale. Zdaj je privrelo lahko ne¬
ovirano vse tisto na dan, kar so toliko časa v dnu svo¬
jega srca pritajevale, zdaj so si lahko ohladile svoj srd,
ki se jim je tolikrat zaradi tega vzbujal do nje, ker niso

42

mogle tekmovati z njo in ker so morale pri raznih pri¬
likah gledati in trpeti, da se je klanjalo vse naprej nji
in potem stoprav morda tudi še kaki drugi izmed njih.
Videla je vsa tista od škodoželjnega smeha razblinjena
lica in prav lahko si je mislila, kake bajke si pripove¬
dujejo o njej hudobni jeziki. Tiščala se je v kotu svoje
sobe in niti k oknu si ni več upala, boječ se, da bi se
njene oči ne srečale z zlobnimi pogledi onih, ki jih je
radovednost gnala pod njeno okno in ki so si želeli, da
bi videli, kake sledove je pustila v njenem prej tako
cvetočem licu grozna bol, ali pa, ki bi ji bili morda radi
očito pokazali svoje sovraštvo in zaničevanje ...

Silno je zahrepenela včasi po svojem vrtu, a niti ozreti
se ni smela vanj, če ni hotela, da bi jo kdo uzrl in silno
si je zaželela včasi svežega vzduha, toplih solnčnih žar¬
kov, svobodnega pogleda v sinje nebo, a odrekla se je
vsemu, vsemu... Obsodila je sebe in otroka v samotno
ječo, kjer so ji v grozni enoličnosti potekali dnevi in
noči. Njena prijazna sobica, ki je v svojih dekliških letih
preživela v njej toliko zlatih ur, presanjala toliko lepih
sanj o sreči, ki si jo je obetala, je bila izpremenjena v
kazensko celico, kjer se je vila noč in dan v nepopisnih
duševnih mukah ...

A čakalo jo je še hujše!...

Morala se je prepričati, da človeška zlovolja ne
pozna mej, prepričati, da je v naravi strupene golazni,
da pika in da ljubi hijena hrano posebne vrste. Ko si
je nekega večera, kot že tolikrat, zaman želela, da bi ji
spanec zatisnil trudne oči in ji naklonil vsaj par tre¬
nutkov pozabljenja, je zaklical nenadoma nekdo z iz-
premnjenim glasom pod njenim oknom:

„Gospa baronica, gospa baronica!"

Kaj je to? Planila je po koncu.

„Gospa baronica, gospa baronica!" se je ponavljalo.

Ali sliši prav? Kdo se glasi? Kaj ji hoče? ...

„Gospa baronica, gospa baronica!" je zaklicalo v
tretje z glasom, ki se je hipoma prelil v porogljiv za¬
smeh. Obenem je čula, kako je nekdo stekel izpod okna.

Zdaj je vedela: zlohoten človek — morda jih je bilo
tudi več — ki mu še ni bilo zadosti njenega trpljenja,
si je izmislil zanjo to novo, to posebno muko!. . .

43

In to se je ponavljalo zdaj noč na noč... Obupno
je vila roke in vzdihovala proti nebu:

„Moj Bog, moj Bog, ali še ni dovolj križanja?... O,
saj je to hujše, kot če bi bila na križ pribita! Izkrvavela
bi, umrla... tako pa trpim in trpim, a ni je rešitve .. .
O stori konec, stori konec, oče nebeški!"

A še ni bilo dopolnjeno!

Domišljija zlohotnikov ni mirovala. Snovala je
neumnorno in zajemala iz svoje brezdanje globočine.
Nastajale so vedno nove bajke, zdaj tu, zdaj tam so se
čule nove podrobnosti... Govor se je sukal neomajno
še vedno o njej, zlasti pa zvečer po gostilnah.

„Zdaj pa ima barona!" so se rogali. „Domačin, na¬
vaden človek, ji ni bil dovolj dober, zdaj pa ima, zdaj pa
ima barona!"

„Pravi baron! Ogrski cigan, pa ne baron! Premeten
ogrski cigan, nič drugega!" je poudarjal nekdo tako od¬
ločno in samozavestno, kakor bi bil izključen vsak dvom
o resničnosti njegove trditve.

„Cigan!“ je zašumelo po gostilniški sobi in oči so se
zaiskrile, po licih pa se je razžarelo iznova zadovoljstvo
in veselje ...

„Cigan!“_

To je bilo nekaj, kar je iznova razživilo vnemo
poklicnih klevetnikov, nekaj, kar je razlilo preko do¬
godka novo, še žarkejšo luč ...

„Cigan!“ — Beseda je bila izgovorjena in je učin¬
kovala, kot bi potaknil plamenico v slamnato streho.
Zubelj se dvigne in se širi, širi in se ne da več ukrotiti! . . .

„Cigan!“ Beseda je bila izgovorjena in je vzbujala
stoteri odmev. „Cigan! Cigan!" je šlo od ust do ust in ni
je bilo hiše bogatina in ni je bilo koče reveža, kjer bi
se beseda ne bila ponavljala, kjer bi ne bili mladi in
stari razmotrivali dogodka od te nove strani.

Nikdo ni vprašal, od kod ta vest, nikdo se brigal
za to, kje jo je zvedel oni, ki jo je prvi pravil in
raznesel, nikdo ni preudarjal o tem, ali je kaj takega mo¬
goče, ali ni mogoče... Kakor povodej je hrumelo in
zavzemalo vedno širše kroge in nič drugega se ni čulo
kot: „Cigan, cigan!"

»Jej, jej, cigan! Zdaj ima, zdaj ima svojega barona!
Kdor visoko leta, nizko obsedi!. ..“

Najbolj pa so se vdajale zmagoslavju njene bivše
prijateljice, njene tovarišice, ki so jo za njeno baronstvo
zavidale bolj kot za vse drugo.

Odslej so se vsako noč pod njenim oknom razlegali
klici: „Cigan-baron, cigan-baron! Oj baronica-ciganka!“
Meta, stara služkinja, ki jo je v otročjih letih pestovala in
ki jo je edina pomilovala, edina še ljubila in ji stregla,
ji je povedala, kaj se je zopet nekdo izmislil...

Stresla se je in obupen pogled je vprla v otroka. Zanj
ji je bilo, ne zase! Vse je videla, vse vedela, kako še
pride ...

Tam sredi zelene trate se igrajo otroci. Med njimi
njen sinček z žarečimi lici. Veselje mu sije iz nedolžnih
oči. Brezskrbno raja med brezskrbnimi tovariši. Kar
trešči proti njemu beseda: „Cigan!“ Prvi hip ne ve, se li
res njega tiče in ker se vsi smejejo, se smeje še on.
Tedaj pa pokaže deset rok nanj in iz vseh ust se čuje:
„Gigan, cigan!" Šele zdaj se mu zresni lepi obrazek, oči
se mu razširijo in vprašujoče se ozira okoli. A nobenega
dvoma ne more biti, njemu velja sramotitev! Solze se mu
vderejo po licih in žalosten se obrne proti domu. Počasi
stopa spočetka, ves omamljen od nenadnega napada, po¬
tem se zdrezne in začne bežati. Za njim pa se vsipljejo
kot toča klici: „Cigan, cigan!" In tudi kamenje leti
za njim. On pa beži, beži, dokler ne pribeži jokajoč v
njeno naročje ...

„Mamica, mamica, zakaj mi pravijo cigan?"

In ko bo večji, ko bo hodil že v šolo — o, tak zdevek
se ne pozabi nikoli! Kakor težko breme bo nosil ta pri¬
imek svoj živ dan seboj! Ko se bo najmanj nadejal, pa
mu ga zaluči kdo v obraz! In njegovo mlado, proti zlobi
še neutrjeno srčece mu vztrepeče v silni boli ob vsakem
takem napadu in solnce, ki je še ravnokar tako lepo
sijalo, se mu skrije za oblake ... O trpel bo, trpel, trpel
vse svoje žive dni! — —

Njegovi tovariši, njegovi sošolci, ki bo hodil z njimi
isto pot, bodo vedno nosil sabo skrivno misel: „Cigan,
cigan!" In kadar se bo zdelo komu, pa ga pozdravi s to
strašno besedo! In vsa gruča se strne okrog njega in iz
vseh ust bo čul: „Cigan, cigan!" On, pomilovanja vredni
revček, pa se bo zaman oziral po pomoči, zaman bodo
njegove nedolžne oči prosile: „Imejte usmiljenje, imejte

45

usmiljenje!“ Cim prikupljivejši, čim lepši bo, tem bolj bo
izzival srd, tem bolj bo vzbujal zavist in sovraštvo, s tem
večjo naslado ga bodo grdili in psovali!... Nikdar, nikdar
se ne iznebi sramotnega pečata, ki mu ga je pritisnila
človeška zloba na čelo! Vse njegovo življenje bodo poči¬
vali dvoumni pogledi na njem, ki ga bodo pekli in mu
ne bodo dali priti do srčnega miru. Kjerkoli se kdaj po¬
kaže, povsod bo v nevarnosti, da začuje psovko: „Cigan,
cigan!“

„Zakaj, zakaj si prišel na svet, zakaj, zakaj si za¬
gledal luč sveta, ti moj ubogi, ubogi — ciganček!" —

0, ljubila ga je, pa če bi bil njegov oče tudi res
cigan! Ljubila ga je, tako presrčno ljubila!...

Cigan!... Kako strašen pomen je bila zadobila zanjo
ta beseda, kako strašno se ji je bila zajedla v meso! Ob
sami misli na njo je zadrhtela po vsem životu v grozi in
bolečini, kakršne bi ji ne bila mogla povzročiti nobena
telesna muka. In vedno, vedno jo je slišala ... „Cigan,
cigan!" ji je šumelo od vseh strani nasproti, „cigan, ci¬
gan!" ji je klicala ura s cerkvenega stolpa, ko je štela
v pozni noči njene udarce, „cigan, cigan!" se ji je rogala
sapa, ki je tulila okrog vogla... V črni nočni temi je
videla vstajati mrtvece iz grobov, ki so šušljali venomer:
„Cigan, cigan, cigan!..." Vse mogoče prikazni so se po¬
javljale pred njenimi očmi in ponavljale neusmiljeno:
„Cigan, cigan, cigan!"

„0 ti ubogo moje dete, o ti ubogi moj — ciganček!"
Tako vsa prevzeta je bila od te strašne besede, da je še
njej sami proti njeni volji prihajala iz ust ... „Cigan,
cigan, cigan!" O!...

Obupno se je borila zoper pošasti... bila in tolkla
je z rokami okrog sebe, da bi pregnala neljube goste,
a ni se jim mogla ubraniti. Iz njenih bolnih, izmučenih
možganov so se porajale vedno in vedno nove slike, ki
so jo begale, povzročale ji nov strah in nove bolesti...

Onkraj ceste tam, glej, se je nastanila druhal uma¬
zanih, razcapanih ljudi...  Zakurila je, posedla okrog
ognja in si začela pripravljati večerjo. Na ražnju si peče
mrhovino poginole živali in komaj čaka, da plane po
ostudni pečenki. Surovi, hripavi glasovi se križajo, divje
so poteze na moških in ženskih obrazih . .. Mlajše ženske
imajo v ogabnih cunjah zavite svoje dojenčke ... Tam

46

ona le ... čudno!... ali ni to ona sama? Vsa raztrgana,
komaj pokrita!... In otrok v njenem naročju, odet z
beraškim krpežem — njen Zlatko!... „0 ti ubogi, o ti
prisrčni ciganček moj!...“ Ampak kako se je zgodilo?
Da, da, spominja se, ugrabili so ju nekoč... Na izpre-
hodu je bila s svojim dragcem, na izprehodu tam v ze¬
lenem, šumnem gozdu, kamor si je tolikrat želela. Veve¬
rice sta opazovala, ki so se lovile in zibale po šibkih
vejah vitkih, proti nebu kipečih smrek. In tičjemu petju
sta prisluškovala, prisluškovala s tako slastjo, s takim
veseljem!... Pa so nenadoma prihrumeli grdi, divji
ljudje, obkolili ju in prisilili, da sta šla z njimi... Slekli
so njo in otroka do golega, vzeli jima lepo obleko in jo
jima nadomestili z gnusnim odelom. In gnali so ju v
svoji sredi in norčevali se iz njiju. Od tistih dob sta njih
ujetnika. 0 ko bi le uteči mogla! Toda srepi pogledi
čuvajo strogo nad njo in otrokom. Vsako njeno kretnjo
nadzorujejo ... Ali navzlic temu hoče poizkusiti!... Za¬
radi otroka hoče, ako treba, tvegati življenje... Čuti,
kako jo je nenadoma prešinila čudežna moč. Po koncu
plane, napne vse sile, na levo in desno se odmika grda
druhal in že se je prerila iz kroga tatinske družbe. Teče,
kolikor se da, prizadeva si na vse kriplje, da bi ubežala,
da bi se osvobodila... Že se vidi rob gozda; tam na griču
se že svetlika v zadnjih solnčnih žarkih župna cerkev;
že se ji smehljajo in jo pozdravljajo v pojemajoči solnčni
luči žareča se okna ljube domače hiše... Še malo
in rešena bo!.. . Teče, teče, a hipoma ji odrevene noge.
Kakor bi bila k tlom prirasla — ne more naprej ... Za
sabo začuje stopinje, zdaj zdaj jo dohite preganjalci...
Strah ji stiska grlo ... Kakor z železno roko jo drži nekaj
za goltanec ... Zdaj... zdaj — gorje, že stoji glavar cigan¬
skega krdela s povzdignjeno pestjo poleg nje. In zdaj šele
ga spozna, zdaj šele vidi, da je to on, njen soprog, oče
otrokov, on, ki ga je nekdaj tako ljubila in ki ga — še
ljubi!...

„0 — cigan!" je zastokala in se vzdramila. Bila je
do smrti izmučena. Srce se ji je vilo v bolestnih krčih.
Ves život se ji je kopal v sragah ...

„Sanje, samo sanje!" se je naposled domislila. „0 da
ni tudi vse drugo prazen sen!"

47

Sklonila se je po koncu. Otrok je jokal na ves glas.
Bolehal je že delj časa in včasi je prevpil cele noči. Ve¬
dela je: zaradi večnega žalostenja, večnega dušnega trplje¬
nja je bil njen organizem zastrupljen, zato tudi mleko ni
moglo biti zdfavo, ki je vrelo iz njenih prsi in škodo¬
valo je otroku. A tako se ni še nikdar zvijal v bolečinah
kakor zdaj. Hotela ga je vzeti v naročje, da bi ga ute-
šila, ko se odpro vrta in stopi oče s svečo v roki v sobo.
Videlo se mu je, kako je razburjen. Ves srdit je zarohnel:

„Ali res ne bo nikoli več miru v naši hiši? .. . Ali
ne bo nikoli tiho ta — zalega? ... Ali bo vedno vreščal
ta — cigan?!“

„Oče — tudi vi? ... Tudi vi, oče? O!...“

Zarila si je roke v svoje goste lase in si jih začela
puliti. „Zalega!... Cigan!.. .“

Oče je izginil. Njej pa so se napolnile prsi hipoma
z brezmejnim, blaznim sovraštvom, s sovraštvom do
vsega sveta ... do očeta, do matere, do lastnega otroka .. .

„Zalega! Cigan!... Pa pogini, pa pogini, cigan, da bo
mir, da bo konec!... Pa pogini, pa pogini, ti zalega!..

In pograbila je otroka, ki je še vedno vekal in ga na
vso moč pritisnila na prša. Tiščala ga je k sebi tako
dolgo, da je umolknil... da je iztrepetalo drobno telesce
v njenih rokah. Potem pa je zakričala z nečloveškim gla¬
som, ki je presunil vso hišo:

„Zdaj imate, zdaj imate, kar ste hoteli imeti!"

Prileteli so skupaj oče, mati, hlapci, dekle...

Ona pa je ponavljala venomer:

„Zdaj imate, zdaj imate — zdaj se vam je želja iz¬
polnila! Iznebili ste se — cigana! Več vam ne bo v na-
potje, mir boste imeli pred njim! O moje dete, o ubogo
moje dete! Zdaj tudi tebe nimam več! Nikogar, nikogar
nimam več na božjem svetu: ne soproga, ne očeta, ne
matere in tudi otroka ne več! Vse, vse me je zapustilo
— menda tudi Bog v nebesih!...“

Zaihtela je in se zgrudila ...

„Zadušila ga je!“ se je izvilo iz ust nekomu izmed slu¬
žinčadi in strah je pretresel vse navzoče.

Hlapci in dekle so se razbežali. Drugo jutro pa so
govorili že na vse zgodaj ljudje daleč na okoli o tem,
kar se je bilo po noči zgodilo ...

* * *

48

Dvoboj med javnim obtožiteljem in zagovornikom
je bil dobojevan. Končal se je z zmago zadnjega. Po¬
rotniki so krivdo obtoženke zanikali — dejstvo, ki je
vzbudilo tudi izven sodne dvorane glasen odmev ter
povzročalo nekaj dni mnogo prerekanja in celo časo¬
pisne polemike. Prišlo je iznova na dnevni red vpra¬
šanje, ali so porotna sodišča umestna, ali ne in bi li ne
bilo bolje, ako bi se odpravila. Bili so taki, ki so nami-
gavali, da so porotniki nasedli zagovorniku, ko jih je
pozval, da naj se ozro v lepi obraz obtoženke, češ, da
so se dali premagati od njene lepote in jo zato spoznali
za nekrivo, dokler ni nekdo odločno in s poudarkom za¬
klical: „Pustite porotnike pri miru! Da so sodili tako,
kakor jim je velevalo srce... da so vpoštevali duševno
razpoloženje obtoženke in šli pogumno preko golega de¬
janja, jim moramo šteti samo v dobro! Zadostili so na
ta način oni višji pravici, ki se ne da stisniti v nikake
paragrafe, a ki živi od vekomaj v poštenih in nepokvar¬
jenih človeških srcih, ter baš s tem dokazali upravičenost
porotnih sodišč!...“

Med poslušalci -v  sodni dvorani pa menda ni bilo
nikogar, ki bi se ne bil strinjal z izrekom porotnikov.

Ko je predsednik porotnega sodišča razglasil opro¬
stilno razsodbo, je veselo zavalovilo med zbrano množico
in tu in tam se je slišalo glasno odobravanje.

Samo ona, ki se je je tikalo vse to, je ostala ravno¬
dušna, kakor bi se ne zavedala, kaj se je zgodilo, ne za¬
vedala, da ji je grozila smrtna obsodba ...

V svoji otrpnjenosti se niti ganila ni in pristopiti sta
morala oče in mati, da sta jo vzdramila in odvedla iz
dvorane. Molče so se nato vozili proti domu, molče so se
razšli doma vsak v svoj samotni kot.

Oče in mati sta kuhala še vedno nevoljo do nje. Pre¬
več ju je varala v njunih upih, preveč je trpel njun po¬
nos, preveč sta bila ponižana pred svetom zaradi nje,
da bi bila mogla pozabiti vse tako hitro in ji nakloniti
svojo prejšnjo ljubezen. Toda materi se je začela oglašati
sčasoma vest. Nekega dne je rekla svojemu možu:

„Ne bova jo smela puščati tako same. Zboli nama
še in umrje!

„0 da ni že davno umrla!“

4

49

„Ne bodi tako trd! Pomisli, da je najina edinka, da
nimava nikogar razen nje! In ne delaj ji krivice! Res
je, da sva ji midva odsvetovala in da sva se protivila,
toda kako dolgo? Čim bolj razmišljam, tem bolj mi hodi
spoznanje, da ji nimava prav za prav ničesar očitati. Ne¬
sreča je pač prišla nad nas! Tak čas je, da zadene vsa¬
kega kaj bridkega. Toliko kriva kot ona, sva midva tudi!
Zakaj nisva rekla odločno: ne! Pa če bi bila tudi res
sama vse zakrivila: ali ni dovelj trpela, dovelj se po¬
korila? Ali naj jo puščava brez tolažbe v tem trpljenju,
ki ga prenaša? Iz kamna bi moralo biti najino srce, če
bi se nama ne smilila! K nji pojdem, da veš, in porečem
ji, da si ji tudi ti odpustil."

Iz dejstva, da na to ni dobila odgovora, je sklepala,
da je njenemu možu enako pri srcu in da tihoma
odobrava njeno namero.

Toda tisti dan še ni šla h hčeri. Morala je tudi
ona premagati še v sebi odpor proti mehkejšim ču¬
tom. „Jutri hočem k nji!“ si je dejala. „Naj le dela še
malo pokore! Prilike bo še dovolj, da jo prepričam o
svoji ljubezni..

A ko je drugi dan stopila v sobo svoje hčere, je z
grozo zaznala, da je predolgo odlašala in da je prepozno
prišla s svojo tolažbo. Dobila jo je sedečo na postelji in
zročo nepremično v nekaj iz raznih tkanin skup zvitega,
ki je ležalo v njenem naročju in ji očividno predstav¬
ljalo otroka...

„Blazna!“ je prešinila mater grozna misel. „BlaznaL.
In k temu sva pripomogla midva: jaz in oče njen s svojo
trdosrčnostjo! 0 ti vsemogočni, ali še ni zadosti udar¬
cev? 0, v čem smo se pregrešili, kaj smo storili, da si
tako neusmiljen z nami, da nas tako strašno preganja
tvoja jeza!... 0 Bog, blazna... blazna!" —

50

D« FRAN ZBAŠNIK:

INVALID


... Dolgo je strmel kot okamenel na vrata, skozi
katera je bila izginila... Strmel je, kakor bi ne mogel
verjeti, da je bila to njegova žena... kakor bi se mu
zdelo nemogoče, da je izgovorila ona, ki jo je smatral
toliko časa za najblažje bitje na božjem svetu, neusmi¬
ljeno besedo... Kakor v omotici je bil. Strmel je in str¬
mel in ni mogel verjeti. A potem je položil glavo na mizo
in hipoma so se mu vsule solze iz oči. Ihtel je kakor
otrok, ki se ne da utešiti...

»Invalid!“

Ena sama beseda je zadostovala, da se je za vselej
razblinilo v nič vse tisto lepo, ki je toliko časa mislil
in veroval, da ga obdaja. Vse nade so se na mah za
večno zrušile, vsi upi zatonili. .. Vedel je, da je zanj iz¬
gubljeno vse, vse... —

# # #

Kakor če bi bila udarila strela iz jasnega neba, tako
je učinkovala vest, da je vojna napovedana!...

Njega je izpreletelo ob tej vesti neko čudno, nepri¬
jetno čustvo. Bilo mu je, kakor bi mu bil nekdo zašepe¬
tal: »Tvoja ura je odbila! Ti si obsojen!* 1

»Zakaj je moralo to priti baš sedaj?** se je vpra¬
šal... Usoda? Kaj je usoda?... Od kod tiste niti, ki se
prede iz njih človeku sreča ali nesreča? O, on je imel
trdno, energično voljo... on je imel poguma dovolj, da
bi se bil boril za svojo srečo! Ali posegle so sile vmes,
ki so presegale njegove moči, sile, ki se jim ni mogel
ustavljati noben posameznik. Tudi on se jim je moral
pokoriti, tudi on je moral brez ugovora tja, kamor je
moralo proti volji stotisoče drugih ...

Kot edinemu sinu veleposestnika in grajščaka se mu
je obetalo lepo živlenje. Bil si je svest tega in mračnih

53

misli ni poznalo njegovo srce. Zrl je z jasnim pogledom
v jasno bodočnost in snoval lepe načrte. Sosednji gra¬
ščak je imel poleg treh sinov tudi hčer, krasotico, ki mu
je brez obotavljanja priznala, da tudi ona njega ljubi,
ko ji je bil razodel svojo ljubezen. S poroko se jima ni
mudilo, ker sta bila oba še jako mlada. Hotela sta poča¬
kati še dve, tri leta, tako dolgo pač, da bi imela ona
popolnoma za sabo vzgojo, ki sta ji jo bila odmenila
roditelja in pa da bi njemu izročil oče posestvo, kar bi
bil sicer rad takoj storil, ker je bil bolehen, a si je zaradi
sinove mladosti vendar nekoliko pomišljal, hote ga še
nekaj časa obvarovati skrbi, ki jih povzroča tako ve¬
liko gospodarstvo, kot je bilo njegovo.

Tudi on sam je rad še nekoliko počakal. Bil je ko¬
maj dovršil vseučiliške študije — visoko šolo za polje¬
delstvo — in želel si je še nekoliko svobode, zato je bil
očetu celo hvaležen, da je vrhovno vodstvo obširnega
posestva pridržal še sebi ter nudil njemu na ta način
možnost, da se je še nekaj časa vdajal brezskrbnemu
uživanju zlate mladosti. Sicer je očeta podpiral z zna¬
njem, ki si ga je bil pridobil s svojimi študijami, a ker
je odgovornost za vse v gospodarstvo spadajoče odre¬
ditve zadevala v prvi vrsti vendar le očeta, ga to ni
težilo. Nemoteno se je lahko še predajal sanjarijam, ki
jih je polno vsako mlado srce, nemoteno se lahko ba-
vil s svojimi načrti za- bodočnost, lahko pa tudi pojezdil
k ljubljeni nevesti v komaj pol ure oddaljeni sosedni
grad, kadarkoli je le preveč zakoprnel po njeni bližini.

Ali niti leto dni ni trajala ta zlata solnčna doba. Na
obzorju se je pokazal nenadoma oblak, nebo se je
stemnilo in svet je pretresel strašni klic: „Vojna!“

Kot poročnik v rezervi je moral nemudoma odpo¬
tovati. Naključje je hotelo, da se od svoje neveste
osebno niti posloviti ni mogel. Bila je pred kratkim od¬
šla za nekaj časa k neki sorodnici v tujo deželo. Ker je
bil zaradi prevažanja vojaštva promet za druge ljudi
nekaj dni popolnoma ustavljen, se ni mogla pravočasno
vrniti, da bi mu bila podala roko v slovo. Naznanil ji je
bil sicer brzojavno, da mora od doma, toda njenega
odgovora ni pričakal. Povelje je bilo nad vse strogo,
treba se je bilo brezpogojno ravnati po njem, pa naj je
hodilo to temu ali onemu še tako neprilično in težko.

54

Dotlej se nikoli ni bavil z verskimi problemi. Zdaj
pa so se mu hipoma vzbudili z vso silo dvomi nad ono
vajo pravičnostjo, ki naj bi bila največja tolažba za
čioveštvo. Čudno vporne misli so se mu porajale. Zakaj
sploh mora biti vojna? Kdo jo hoče imeti in zakaj? Če
je vojna res nekaka kazen za grehe, kakor so pridigo-
vali po cerkvah in trdili tisti, ki si mislijo Boga
vedno s šibo v roki — zakaj naj zadene kazen v prvi
vrsti one, ki so baš v tem času dosegli neko starost? Če
bi bil rojen prej, ali če bi bil rojen pozneje, pa bi ga
bržčas ne bilo zadelo! Ali tiči krivda morda že v tem, k
da je bil rojen v kritični dobi? Kdo more kaj za to?
Pol stoletja in več se ni prelivala kri, zakaj se mora
baš zdaj?... Kazen božja! Tudi v tej mirni dobi so
grešili ljudje, zakaj naj bi bilo tem vsaj najhujše pri-
zanešeno, zakaj bi morali krvaveti in umirati samo oni,
ki so prišli o nepravem času na svet?... To naj bi bila
volja neskončno pravičnega Boga? Če pa je bila vojna
samo nakana zločestih ljudi, zakaj ne poseže višja roka
vmes ter ne prepreči nameravanih moritev?...

Take misli so se mu budile in mu legale kot mora
na srce. Ni se mogel iznebiti grenke slutnje, da se za¬
čenja z današnjim dnem v njegovem mladem življenju
usodepolno razdobje... da ga ne čaka v bližnji bodoč¬
nosti nič dobrega... da preži nanj morda celo kruta
smrt na bojišču daleč stran od ljubega domačega
kraja. .. daleč stran od ljubljene, izvoljenke ...

„V boj! v smrt!“ tako je velel ukaz... Pa zakaj?...
Komu na ljubo? Kdo je tisti, ki sme kaj takega zahte¬
vati? In celo v boj zoper lastne brate!... Oj prokleti,
ki ste se kaj takega izmislili!...

In v smrt... v smrt v pomladi svojega življenja!...
„Ne, umreti ne!“ se je vpiralo v njem. To srce, ki se je
tako oklepalo življenja, naj bi nehalo utripati... sredi
razkošja, ki se je opajala z njim njegova koprneča duša,
naj bi bilo hipoma vsega konec?... Drugi naj bi uži¬
vali, kar gre njemu — po kaki pravici, po kakih zako¬
nih? ... Njegovo nevesto naj bi drugi objel, drugi oku¬
šal njeno ljubezen?... Ne, umreti ne!...

Dvignil je oči proti nebu in zaprosil: „Oče nebe¬
ški, umreti ne — samo umreti ne!...“

#

55

Z bridko občutenim nesoglasjem v prsih je potoval
v smer, ki so mu jo odkazali. Kje je bil pravi cilj poto¬
vanja, kje se bo treba ustaviti, ni vedel ne on ne kdo
drugi od njih, ki so delili z njim usodo. V boj pač in
morda — v smrt!... Vedno zopet se mu je vračala ta
misel. Izkušal se je je otresti, prigovarjal si je in se
bodril. Zakaj bi se ne moglo izteči srečno, zakaj bi se
moralo zgoditi najhujše? Vsi vendar ne poginejo, ki se
vojskujejo, marsikdo se je vrnil že z bojišča čil in zdrav,
zakaj bi se baš on ne?...

Toda vsa ta samotolažba ni izdala mnogo. Nedosta-
jalo ji je prepričevalnosti... Prej kot slej ga je tiščalo
v prsih in oni glas ni hotel utihniti, ki mu je pravil
s kruto določnostjo: „Tvoja usoda je zapečatena!..."

Čudil se je, da ni bilo zaznati nekaterim njegovim
tovarišem prav nobene skrbi na obrazu in da so zbi¬
jali šale med sabo, kakor bi odhajali na kako zabavo.
Zlasti pa je bilo moštvo po večini veselo razpoloženo.
Obrnil se je do vojaka prostaka, ki se je venomer na
vsa usta smejal in mu pripomnil: „Prijatelj, nenavadno
dobre volje ste!"

Mislil je, da se na njegove besede strežne, kar je
tem bolj želel, ker ga je tisto večno smejanje motilo v
njegovih čustvih in ga ni mogel nič več prenašati. A ta
mu je odvrnil:

„Zakaj bi tudi ne bil dobre volje? Ali bi bilo kaj
bolje, ako bi se kisal in kremžil?... Kar bo, pa bo!...“

„Filozofija rojenega fatalista!" je pomislil. Sicer pa
se mu je zdelo, da se od vseh teh, ki so bili z njim
oziroma okrog njega, le malokdo bavi z razmišlje-
vanjem o vprašanju, kaj ga morda čaka. Naj se je ozrl
sem ali tja, očem se je kazala vedno in povsod neka
razposajena razigranost, ki se loteva človeka po navadi
samo v hipih skrajne lahkomiselnosti, v hipih ko ga je
ali popolnoma premagalo hlepenje po uživanju, ali pa
ga prevzela docela neka brezčutna resignacija in vda¬
nost v neizogibno.

K veselemu razpoloženju, ki ga je opazil pri prav
mnogih, so pač ne malo pripomogli sprejemi, ki jim jih
je prirejalo občinstvo na raznih železniških postajah.
Po vseh večjih mestih je valovilo ob njih prihodu na
kolodvoru burno življenje, povsod so jih viharno po-

56

zdravljale mnogobrojne množice in kjer koli so se mu¬
dili kaj ved časa, so jim segali v roko in se poslavljali
po bratovsko od njih ljudje, ki so jim bili povsem tuji
in neznani. V vozove, ki so bili natrpani v njih, pa so
se izkušale pririti gospe in gospodične, da bi jim po¬
stregle z jestvinami in pijačami. Druge zopet so delile
cvetje mednje, ali pa jih obdarovale s smotkami. Pri
temi jim je igral na ustnih usmev, ki se je zdel njemu
že skoro frivolen in iz oči se jim je iskril ogenj, ki ga
ni mogel spraviti v skladje s sramežljivostjo, ki je njega
pri ženski pred vsem mikala. Mnogim izmed njegovih
tovarišev je vse to očividno prijalo, njemu pa je vzbu¬
jalo mračna, neprijetna čustva. Njemu se je zdelo, da
se v vedenju vseh teh gospa in gospodičen ne razodeva
toliko neka prostodušnost kot od skrivnih želja podži-
gana vsiljivost in njegovo srce, ki je hrepenelo drugam,
se je skoro z nevoljo napolnilo ob njih prizadevanju, da
bi druga drugo prekosila v radodarnosti in ljubeznivo¬
sti. Dočim so se njegovi tovariši gnetli okoli darovitili
dam in se trudili, da bi bili v čim večji meri deležni njih
milosti in naklonjenosti, je on stal na strani in si želel,
da bi ga prezrle. Toda ta želja se mu ni izpolnila. Prišel
je tudi on na vrsto. Dvoje žarečih oči se je hipoma za¬
topilo vanj in približala se mu je devojka izredne lepote,
nasmehnila se mu, kakor bi se od mladih nog poznala
ter mu pripela, ne da bi vprašala, ali sme, ali ne sme,
duhtečo tejo na prša. Privila se je tako tesno k njemu,
da je čutil njen dih, čutil toploto, ki je puhtela z nje¬
nega razgretega lica... In pristopila je k njemu dama
— očividno mati, ker je vodila seboj za roko majhno
dekletce in najbrže zakonska žena — dama, krepkih
udov in valovečih prsi, in mu ponudila polno pest naj¬
finejših smotk. Pri tem je uprla vanj pogled, ki se mu
je zdel, da ves žari v pohlepnem ognju. In kakor bi jo
bile nenadoma premagale želje, mu je položila desnico
okoli vrata in ga poljubila. On se je zbegan odmaknil,
čudil se in dvomil, če je vse to res, ali pa samo
sanja... In prišla je še druga in tretja in vsaka ga je
poljubila in videl je, kako pripenjajo vse na okoli de-
vojke šopke mladim možem, prav tako kakor bi bili
njih ženini, dasi jih še nikoli v življenju niso videle, in
kako si zrelejše dame, ki so nedvomno že poznale živ-

57

ljenja skrivnosti in sladkosti, izbirajo najlepše može ter
jih obsipajo s poljubi, da je zdaj temu zdaj onemu vzki¬
pela kri in je kakor brez uma objel in pritisnil nase tuje
žensko telo, do katerega ni imel nobene pravice. In
nihče se ni zgražal nad tem početjem, zlasti pa ne dame
same, ki so se delale, kakor bi s svojo popustljvostjo
vršile zaslužno domoljubno in morda celo bogoljubno
delo ... delo krščanske ljubezni pač...

Kamorkoli so prišli, povsod so se ponavljali bolj
ali manj isti prizori.

On se ni mogel načuditi. Zdelo se mu je, kakor bi
bil ves svet v nekem deliriju, kakor bi se bila lotila
vseh ljudi neka blaznost... zdelo, kakor bi bilo člove¬
štvo komaj čakalo, da da duška dozdaj le s težavo kro¬
tenim strastem. Kar nenadoma so bili nastali čisto novi
pojmi o tem, kaj je spodobno in kaj ni spodobno, kaj se
sme in kaj se ne sme... „Ali pojde zdaj povsod in
vedno tako?“ se je vprašal. „Ali so z vojno napovedjo
pretrgane vse vezi, ki so doslej držale in veljale za svete
in nedotakljive? Ali ni poslej nikakih zakonov več, ni-
kakih dolžnosti? Kako ga je smela poljubiti žena, ki ga
ni poznala, žena ki je prisegla nemara pred oltarjem
drugemu večno zvestobo? Ali je storila to res zgolj iz
čistih nagibov? Ali je bil namen njenega početja res
samo ta, da vlije nesrečniku, ki je šel morda smrti na¬
sproti, tolažbe v srce, da mu izkaže svojo ljubezen in
spoštovanje zato, ker je bil pripravljen žrtvovati svoje
življenje za druge? ...“

To kar je bil zapazil, ga ni utrjevalo v veri, da je
tako. Kdor je imel odprte oči — in on je bil dober
opazovalec — ni mogel dvomiti o tem, da se skriva za
vsem tistim „navdušenjem za veliko stvar“, ki se je toli¬
kanj poudarjalo in propagiralo in ki so se hotele odliko¬
vati v njem zlasti zastopnice ženskega spola... za vso
tisto ljubeznivostjo, ki so jo te tako radodarno razsipale,
prav mnogo sebičnosti. On ni bil prezrl, da so polagale
dobrotne Evine hčere svoje mehke ročice najraje naj¬
lepšim, najkrepkejšim možem okoli vratu, da so se naj¬
raje tistim približevale, ki so jim najbolj žarele oči, ki so
se znali najbolj pomembno, najbolj izzivajoče nasmiha-
vati, dočim so se izogibale onih, ki so skromno ždeli na
svojem prostoru in ki so bili manj prikupljivi, manj sim-

58

patični po svoji zunanjosti. Ako je kdo zaradi tega za¬
služil ljubezen, ker je šel v boj, potem bi je bili morali
biti deležni vsi v enaki meri, zakaj vsi so imeli vršiti
enako nalogo, vse je čakalo enako trpljenje! Tako pa so
morali občutiti prezirani dvojno bol, ker si je vsak iz¬
med njih lahko po tihem mislil: „Ako ti pogineš, ne bo
nikomur žal! Škoda je samo za one, ki se zdijo komu
ljubezni vredni!“

Vse kar se je godilo ob teh prilikah pod pretvezo
domoljubja in se kitilo še z raznimi drugimi lepimi na¬
slovi, ni bilo po njegovem čutenju v pretežni meri nič
drugega kot prešuštvovanje — ljubezenske orgije, vpri-
zorjene često z največjo rafiniranostjo pod lažnivo eti¬
keto sočutja in usmiljenja ...

„Ali bo poslej vedno in povsod tako?“ se je iznova
vprašal? Kam vede to?... Možje in zaročenci v vojni,
žene in zaročenke doma, a ves svet poln pustolovcev in
vsakovrstnih brezvestnežev!“

Ni mu bilo težko, predstavljati si nevarnost, ki je
obdajala v teh časih vsako žensko... Zmislil se je na
svojo izvoljenko in grenka skrb se mu je zajedla v srce.

* # #

„Težko da se posreči kedaj komu, da bi izlil v pri¬
merne besede ono grozo, ki so jo občutili in jo občutijo
vsi, ki so bili obsojeni, da se zarijejo v zemljo in tam v
roveh živi pokopani čakajo v moreči monotonosti na
osvoboditev, ki jim je skoro ne more prinesti drugi ka¬
kor — smrt!“ Te besede je zapisal nekoč v svoj dnevnik.
Tudi njega je zadela ta usoda!... Kakor bi počivala na
njem nepoznana kletev, je moral okusiti vsako bridkost!

Spočetka si je krajšal v jarku čas s tem, da je opa¬
zoval ... opazoval sebe in druge in si delal beležke. Na¬
menil se je bil, da poda nekoč, ako ne postane žrtev
bojne furije, vsaj približno sliko strašnih muk, ki so se
vili v njih tisoči po zaslugi krvoločnih mogotcev, hlepe¬
čih po nadčloveštvu in vekovečni slavi. Proučeval je
sebe in proučeval svoje sotrpine. Skušal je doznati, kako
učinkuje oglašujoče grmenje topov, kako učinkuje po¬
gled na razmesarjena trupla in potoke krvi na živčevje
tega ali onega, kako se izraža strah pred onim, kar je
grozilo in stud nad tem, kar se je zgodilo v obrazu posa-

59

meznika, kako mu odseva v očeh njegova notranjost, v
kaki meri se razodeva pri njem odpor proti tuji volji,
kake sledove pušča v njegovih potezah spoznanje lastne
nemoči in popolne odvisnosti od tistih, ki so si zasužnjili
narode in igrali z njimi brezobzirno nevredno igro v
dosego svojih nelepih, sebičnih namenov. V prvih dneh
so se kazale pri posameznikih čisto jasno razlike tempe¬
ramenta. Izražale so se v vsem vedenju: v kretnjah,
vzklikih, gestah. Oni, ki so imeli krepke živce tako kot
on sam, so skušali zatajiti strah, ki se mu ni mogel od¬
tegniti tudi najkrepkejši organizem, ako je s silnim tre¬
skom telebnila kje v bližini granata na tla in se razletela
v tisoče kose. Drugi, slabejši, ki jim narava ni bila po¬
delila zadostne odporne sile, so obupno krilili z rokami
po zraku, gestikulirali kot blazni, padali v omedlevico
in se nezavestni sesedali na zemljo. Njemu so se smilili
v dno srca vsi ti reveži. Pazil je, da se jim nihče ni zaradi
tega rogal, tolažil jih je in storil vse, da bi jih pomiril.

Sčasoma pa so se tudi manj krepki privadili boj¬
nemu plesu. Razlika med posamezniki se je bolj in bol’
zabrisavala, izrazite osebnosti, individualne markantno-
sti je zapazil manj in manj... vsi ti nesrečniki, ki so de¬
lili eno in isto usodo, so predstavljali naposled samo še
eno skupno človeško maso, ki se je je lotevala zdaj
skrajna onemoglost, topost in otrpnost, zdaj zopet silna,
nebrzdana kljubovalnost in vpornost...

Od časa do časa je zavladala v jarku smrtna ti¬
hota. Nikdo ni izpregovoril besedice, vsakdo je molčal,
kakor bi se bal lastnega glasu. Kakor okamenel, zroč
vedno v eno in isto točko, je bulil vsakdo oči in strmel
pred se. Nenadoma pa se je zganilo nekje in začula se je
grda psovka, psovka na osebo, ki je veljala za posve¬
čeno, za sveto in nedotakljivo, na osebo, ki ji je šlo po
zakonih brezpogojno spoštovanje... In kakor bi se bila
toča vsula, se je ponavljala žaljivka iz sto ust! Zgodil se
je eden najhujših zločinov, ki ga je mogel zagrešiti vo¬
jak v vojnem času, zločin, za katerega je bila določena
brezpogojno smrtna kazen. Vsi po vrsti bi bili morali
biti ustreljeni, ki so dajali na tak način duška svojemu
gnevu! On se je delal, kakor bi ničesar ne slišal, a v
srcu je čutil nekaj kot zadoščenje. Storil je s tem, da je

60

molčal, tudi sebe krivega velikega zločina, a ni si očital.
Zakaj tudi njemu je polnil prša srd proti onim, ki so
pahnili svet v brezmejno gorje...

In srd je naraščal. Divje je plamenel iz stotero oči in
iz ust so bruhale vedno grše besede... Srd je naraščal,
popenjal se v skrajnost in se obrnil naposled proti sa¬
memu Bogu! Grozne kletve so pretresale zrak kot od¬
govor na večno udarjanje granat, padale so besede tako
strašne, kakor jih do tistih dob še ni čulo njegovo in
morda sploh ne človeško uho ... V brezmejnem sovra¬
štvu so se dvigale pesti proti nebu... Toda nenadoma se
je preokrenilo! Nekomu je omahnila roka, ki je baš kar
še grozila, prijel se je za prsi tam, kjer se je v neznosni
muki vilo njegovo srce, zdrknil je na kolena in zaplakal,
zaplakal pretresljivo v svoji grozni boli, dvignil oči kvi¬
šku in zaprosil: „Odreši, odreši nas, o Gospod!“ Začu¬
deni so ga pogledali tovariši. Temu in onemu se je že
hotelo, da napravi zaničljivo opazko, a beseda mu je za¬
mrla na ustnicah, strepetal je in tudi njemu so se zaši-
bila kolena in tudi on je zaihtel... In šlo je od moža do
moža in nenadoma se je po vsem jarku od enega konca
do drugega razlegalo ihtenje in jok. Preko sto v mukah in
trpljenju okamenelih obrazov so se vsipale vroče solze,
iz prsi pa so kipele goreče molitve proti Onemu, ki so
ga baš kar tajili in kleli:

„Odreši, odreši nas, o Gospod!"

On je ginjen gledal vse to in bilo mu je, kakor bi
moral tudi sam poklekniti... Naslonil je glavo na steno
in tudi njemu se je zaihtelo, tudi on je prosil po tihem:

„Odreši, odreši nas, o Gospod!"

V strašno enoličnost je prineslo izpremembo samo
kako sporočilo, ki ga je dobil ta ali oni od svojcev, ali pa
drugih znancev iz domačega kraja. Ta sporočila so bila
nekaka skupna last vseh... Ako je kdo izmed moštva
prejel pismo, so ga hitro obsuli tovariši s prošnjo, da ga
jim prebere ali vsaj pove njegovo vsebino. Vsaka vest,
ki je prodrla iz zaledja v strelski jarek, pa naj se je
tikala v prvi vrsti že katerega koli posameznika, je zani¬
mala v enaki meri vse, ki so vzdihovali v strašni ječi.
Vsak dogodek, ki so zvedeli na ta način zanj, je bil ne-

61

srečnežem dobro došel povod za razmišljevanja in raz¬
pravljanja, ki so jim prinesla za kratek hip nekoliko po¬
zabljenja in morda celo razvedrila...

Tudi zanj je bil oni dan nekak praznik, kadar je do¬
bil pismo bodi od doma, bodi od svoje neveste. Ta mu
je v začetku pogosto dopisavala. Zlasti prvo pismo, ki ga
je prejel od nje po odhodu, je bilo pisano s toliko pri¬
srčnostjo in je v tako toplih besedah izražalo bol, ki jo
je občutila ob dejstvu, da se ni mogla posloviti od njega
in ji je bil tako nenadoma odvzet, da so se mu hipoma
razpršile vse skrbi, ki so se mu bile obudile spričo vsega
tistega, kar je videl in opazoval o priliki svojega potova¬
nja. „Ne, moja Olga ni taka, kot so one, ki so se raz¬
kazovale po kolodvorih," si je dejal pomirjen, ko je bil
prečital njene vrstice. „Ženska, ki čuti tako globoko, ki
zna v tako lepih besedah izraziti svojo vdanost in lju¬
bezen, je nedvomno iskrena in prepričan sem lahko, da
ne pozabi, kaj je meni, svojemu zaročencu in kaj je
sama sebi dolžna. Ona ne bo ljubimkovala, ne bo vzbu¬
jala iz samoljubja in drugih nelepih nagibov napačnih
misli, ali celo upov pri ljudeh, ki jo je goli slučaj pri¬
vedel v stiko z njimi, ki ji niso bili in ji ne morejo biti
nič in napram katerim nima drugih kot obče človeških
obveznosti... Ne, moja Olga se mi ne izneveri, ona ne
stori ničesar, kar bi se ne skladalo z dostojnostjo in z
njeno in mojo častjo!"

Tako si je zatrjeval, tako si izkušal pregnati vse
dvome. Toda vedno se je pripetilo kaj, kar ga je iznova
vznemirilo. Nekoč mu je odstopil tovariš časopis, v ka¬
terem je nekdo tako-le jadikoval:

„Kam jadramo? Nad vse žalostni časi so nastopili!
Propadanje morale in zastrupljevanje duš zavzema med
svetom z vsakim dnem večje dimenzije! Pokvarjenost
narašča, kakor narašča povodenj ob jesenskih nalivih.
Strašne so res gmotne izgube, ki jih povzroča vojna
človeštvu, a še vse strašnejše so izgube, ki zadevajo člo¬
veštvo v nravnem pogledu. Ako ne poseže pravočasno
mogočna roka vmes, bodo izgubljene vse duševne
dobrine, ki si jih je priborilo z velikim naporom tekom
stoletij. Temelji družinskega življenja so izpodkopani.
Zvestoba pojema bolj in bolj in se umika verolomstvu in

62

razuzdanosti. Kamor se ozreš, vidiš lahko, kako praznuje
zapeljivost zmagoslavje ter se ponaša z neverjetnimi
uspehi... Nobenih meja ni več med dobrim in slabim.
V nekolikih mescih se je popolnoma izpremenilo člo¬
veško mišljenje, izpremenili človeški nazori o tem, kaj
je dovoljeno in kaj ni dovoljeno. Dandanes se zdi
mnogim najslajše, najbolj zaželjeno ono, kar je bilo
doslej najbolj zabranjeno. Vsak hlepi najbolj po prepo¬
vedanem sadu. .

„No, ta je še večji črnovidec kot sem jaz!“ je po¬
mislil: „N.e, to je pretiravanje!"

Nasmehnil se je, a ta smeh mu ni prihajal od srca.
Tam notri v prsih sta že zopet gospodovala bojazen in
strah!... Nenadoma se mu je pojavilo vprašanje:

„Zakaj so Olgina pisma že delj časa tako čudno
hladna? Zakaj mu prihajajo v vedno večjih presledkih?...
Zakaj mu je odgovor na njegovo zadnje pismo že tri
tedne na dolgu?"

V njegove dvome je jedko posvetilo pismo, ki ga je
prejel še tisti dan od matere in ki je vsebovalo tudi te-le
vrstice: „0d Olge ne dobiš bržčas nobenega pisma več!
Pozabi jo! Tako je pač življenje dandanes!"

„Tudi ona... tudi ona?... Ali je mogoče?..."

Odpisal je takoj materi. Prosil jo je in zaklinjal,
naj mu pove vso resnico, da si more ustvariti sam svojo
sodbo... Mati mu je odgovorila: „Predaleč bi segalo,
ako bi ti hotela vse poročati, kar se govori. Eno je ne¬
dvomno: Olge ni več tukaj! Neki tujerodni častnik ji je
zmedel glavo. Vdala se mu je in ko je odšel, je odpoto¬
vala za njim — kam, tega ne ve nihče. Če bi bil doma,
bi se ti vsa stvar ne zdela tako nemogoča, kot se ti zdi
morda zdaj. Vsak dan se dogajajo podobne stvari, zdaj
tu, zdaj tam. Marsikaj se razve, a še več ostane prikrito.
Tragedije se ne dogajajo samo na bojišču, kjer neusmi¬
ljeno kosi smrt, ampak tudi v zaledju. Morda tu še pre-
tresljivejše kot tam! Človeštvo je obsojeno, da ne trpi
samo telesne, ampak tudi duševne muke, ki so često
hujše od onih. Strašno se maščuje nad nami jeza božja!
A človeštvo se ne briga za to! Človeštvo greši dalje...
Zdi se, kakor bi se boj ne vršil samo med ljudmi na

63

zemlji, ampak tudi med zemljo in nebesi. Kakšen bo
konec?...

Za Olgo ne žaluj preveč! Kakor rečeno: v takih
časih živimo! Ženska, ki stori kaj takega, ne zasluži, da
bi se žalostil zaradi nje!“

Kako brezčutne so se mu zdele te same na sebi
dobrohotne besede! Očividno mati niti slutila ni, kako
globoko so bile pognale v njegovem srcu korenine lju¬
bezni in zato tudi vedeti ni mogla, kako skelečo rano
mu je zasekala njena vest. Da je pokvarjenost v teh
časih nekako splošna — to naj bi bila tolažba zanj, v
tem dejstvu naj bi iskal utehe?... O, preveč je ceni!
svojo zaročenko, da bi ne bil obžaloval njene izgube!
Preveč se je bil že uživel v misel, da mu bo družica
na življenja poti, da bi se ne bil čutil zdaj samega in
zapuščenega!...

Od tistih dob je imel samo še eno željo: da bi že pri¬
letela granata, ki bi naredila konec njegovim mukam. ..

Ni bil edini v strelskem jarku, ki mu je prizadela
ženska srčno bol. Zdaj pa zdaj je dobil kdo od podred-
jenega mu moštva vest, da se mu je spečalo dekle, da ga
je osramotila žena. Na različen način so posamezni ne¬
srečniki dajali zaradi tega gnevu duška, v nečem pa so
si bili podobni vsi: vsi brez izjeme iso kakor iz neke po¬
trebe razkrivali svojo sramoto, vsi so grozili in se rotili,
da se osvetijo. V tem razkrivanju lastne nesreče, v pri¬
seganju in obetanju maščevanja, je bila neka tolažba,
ki je on ni imel. Presveta mu je bila bol, ki, jo je občutil
ob misli na nezvestobo bitja, ki mu je bilo doslej naj¬
dražje na svetu, da bi jo bil hotel zaupati komurkoli,
pa naj bi bil tudi njegov najboljši prijatelj. Prevelika
je bila ta bol, da bi jo bil mogel ume-ti razen njega še
kdo drugi in zdelo se mu je, da bi bilo nečastno, ako
bi ne pridržal za se, kar je bilo isamo njemu namenjeno.
Sam je hotel biti s svojo boljo, sam je hotel trpeti, od
nikogar si ni želel ne tolažbe, ne sočutja...

In da bi se maščeval? Osveta nudi morda res neko
uteho, a nad kom naj bi se maščeval? To bi se ne uje¬
malo z njegovimi nazori in tudi ne z njegovim ponosom!
In s kako pravico naj bi to storil? Ni bila mar svo¬
bodna? Jo je li mogel ali smel siliti, da ga ljubi?

64

Ali pa naj se maščuje nad njim, ki je zavzel njegovo
mesto pri nji?... Naj ga mar pobije zgolj zaradi tega,
ker je imel pri ženski večjo isrečo, kakor on?... Ali bi
ne bilo to podlo? Je imel mar dokaze za to, da jo je
zapeljal, prevaril, pridobil z zvijačo za se? Pa če bi se
bilo tudi kaj takega zgodilo, ali bi ne bila samo ona upra¬
vičena, da se maščuje in pa tisti, ki bi mu morda ona
poverila maščevanje?... Ako pa se je zgodilo z njeno
voljo, ako je ona zahrepenela po njem, ona si želela
njegove ljubezni in jo morda celo iskala, potem bi se
pač samo osmešil, ako bi se lotil kaj takega, kar bi me¬
rilo ali spominjalo na maščevanje!... Ne, on si ni mogel
oljašati srca z nekako izpovedjo, on ni mogel nikomur po¬
tožiti, on se ni mogel nad nikomur maščevati, zanj ni
bilo nobene tolažbe — on je bil obsojen, da trpi!...

Pri vsem tem je bilo najstrašnejše to, da mu je do¬
mišljija zdajpazdaj pričarala pred oči vse podrobnosti,
ki so se lahko godile, pričarala tako živo, tako prepri¬
čevalno, da je bil često uverjen, da se je odigralo res
vse popolnoma tako in nič drugače, pa če so tudi bile
tiste podrobnosti vsak hip druge, vsak hip v drugačni
vzročni zvezi med seboj...

Vse, vse je videl — videl je, kako se je začenjalo,
kako se nadaljevalo, kako končavalo in — končalo...
Slika za sliko je vstajala pred njim... prizor se vrstil
za prizorom pred njegovimi očmi, eden bolj razburljiv
kot drugi. — Enkrat jo je videl kot žrtev nasilja, drugič
je bila ona, ki je hlepela po nasladi ter vabila in iz¬
zivala, pozabljajoč na dano obljubo... Vse, vse je
videl — videl je, kako je drhtela v objemu človeka, ki
ga je bilo zgolj naključje privedlo v njeno bližino....
kako je vztrepetala, ko se je osmelil in se dotaknil nje¬
nih deviških grudi, ki so kipele liki brsteči cvet vrt¬
nice ... kako je polagoma omagovala v njegovi oblasti,
kako so ji ob njegovih strastnih poljubih postajali
trudni udje... videl, kako so se ji začele v prijetni dre¬
mavici povešati veke... kako jo je naposled vso pre-
obvladala sladka omotica,.,, kako se je bolj. in bolj
vdajala volji drznega tujca... kako je trpela in dopu¬
ščala, ko si je upal vse, vse... dočim on v svoji nežni,
čisti ljubezni, v svoji rahločutni spoštljivosti do nje često

5

65

poguma ni imel, da bi jo bil pritisnil na svoje koprneče
srce ...

Bile so strašne sanje, ki jih je sanjal noč in dan!

Nekoč se mu je .izvil tuleč vzdih iz razbolelih prsi,
da se je moštvo prestrašeno spogledalo in da se je tudi
sam ustrašil tega glasu, kakor bi ne bil njegov...

In kakor je nekoč prosil: „Oče nebeški, umreti ne,
samo umreti ne!“ — tako si je zdaj želel, da bi že prišla
smrt in napravila konec njegovemu življenju, njegovim
bolečinam...

Nekega dne je prišlo povelje, da treba zapustiti
strelski jarek. Sovražniku se je bilo posrečilo, da je za¬
vzel gorski greben, od koder so se dale obvladati važne
točke bojne prizornice in šlo je za to, da se s te pozicije
zopet prepodi. Daši so se vsi zavedali, da se začenja
prava opasnost za njih življenje šele zdaj, ko so morali
brez kritja stopati sovražnikovim strelom nasproti, so
občutili vendar izpremembo, ki je bila v zvezi s tem po¬
veljem, kot nekako olajšavo, kot osvoboditev iz neznosne
ječe. Ta in oni si je mislil: „Bolje umreti, kot biti živ
pokopan!"

On je s čudno ravnodušnostjo korakal na čelu svo¬
jega oddelka. Življenje je bilo izgubilo zanj vso vred¬
nost, zato ga ni prav nič vznemirjala misel, da bo treba
umreti. Da je to njegova zadnja pot, o tem ni dvomil.
Vedel je le predobro, da cilja, ki mu je bilo ukazano,
da mora priti do njega, ne doseže s svojimi ljudmi ni¬
koli, vedel, da je to eno izmed tistih povelj, ki se zdi,
da jih je narekovala blaznost, ker zahtevajo nekaj ne¬
mogočega in ki imajo morda samo z ozirom na celoten
kompleks strategičnih podvzetij kak pomen. Treba je
bilo sovražnika premotiti in morale so biti na eni točki
žrtvovane množice ljudi, da se je pokazal mogoče na
drugem, važnejšem mestu uspeh. Bil si je popolnoma v
svesti, da je tudi on med žrtvovanimi, med onimi, ki
so bili posvečeni smrti. Saj drugače biti ni moglo. Preveč
je bil izpostavljen s svojim moštvom smrtnonosnim iz¬
strelkom, da bi bil mogel kdo živ in zdrav dospeti na
kraj, kamor je velel ukaz. Projektili so rezali zrak v
dveh nasorotnih si smereh in križali se nad njih gla-

66

vami, tako, da jim lastni topovi niso' bili dosti manj ne¬
varni kot sovražnikovi.

Sicer pa je bilo vsem znano, da bi njih lastno top¬
ništvo streljajo takoj naravnost nanje, afco bi se začeli
umikati pred sovražnikom, znano, da jim ne preostaja
nič drugega, kot da stopajo odločno v smrt...

Zdaj zdaj se je razletela v bližini kaka granata in
razpršila se v neštete drobce, zdaj zdaj se je zgrudil kdo
na tla in obležal v krvi. A nihče se ni zganil zaradi tega,
nihče se ni zmenil za ranjenca ali mrtveca. Vsakdo si
je pač mislil: „Zdaj ti, pri prihodnjem strelu nemara jaz!“
Molče so stopali naprej, morda z molitvijo, morda tudi
s kletvijo v srcu ... —

Njemu so se budile čudne, skoro paradoksne misli.
Ker je bil prepričan, da ne ostane živ, je bilo umevno,
da je začel razmišljati tudi o življenju in smrti. „Živ-
ljenje — smrt... življenje — smrt, ta strašni, večni,
neprestani krogotek!“ je vzdihoval sam pri sebi. „Kaka
kruta igra! Komu se je je zahotelo? Kdo ima nad njo
svoje veselje? ... Življenje — kaj je življenje? ... Zdaj
sem, prihodnji trenotek nisem!... Kje je vsklilo in za¬
kaj? ... In smrt?... „Smrt je ločitev duše od telesa“, so
me učili, ko sem bil otrok. Oj duša — ti nezvestnica!
Če ti v telesu ni kaj prav, ga zapustiš in — greš!... Kam
greš? V neskončni prostor mar, iskat si nove celice, da
se naseliš vanjo?... V nebesa, vica ali pekel? — — In
kakšna si? Tako nekak oblaček, nekaka meglica, pro¬
zorna, človeškemu očesu nevidna?... Ali nekak odsev
telesa, kakor pravi Dante?... Odsev, ki govori s člo¬
veškim glasom!... Oj Dante, ta licentia poetica je skoro
že — presmela!...“ Nasmehnil se je, potem pa dalje
razmotrival: „A če duše sploh ni?... Zakaj kako bi bilo
mogoče, da bi človek, ako res z dušo misli, mogel dvo¬
miti o njej In jo morda celo tajiti?... Ali ni to, kakor
bi duša sama sebe zanikavala? ... In vendar je! O — je!
Duša se pač ne razodeva tolikanj v človeški misli, v
njegovem razumu, kjer jo moti in ovira snov pri njenem
udejstvovanju — njen pravi dom je podzavest! Tu je
njen prestol, tu njeno suvereno kraljestvo!... V podza¬
vesti gleda človek v bodočnost, gleda v daljnje, očesu
nepoznane kraje in svetove, vidi stvari, ki jih oko nikdar

5 *

67

ne more videti, iker so mu nedostopne... O je — duša!...
In vendar vse skupaj strašna zagonetka!... Zagonetka,
ki se meni zdajzdaj razreši... razreši tisti hip, ko me
— več ne bo!...“

Iz teh misli ga je vzdramil trušč granate, ki se je
razpočila ne daleč od njega in podrla zopet nekaj mož.

»Kako to, da meni tako dolgo prizanašaš?' 1  se je
spomnil.

Ozrl se je proti strani, od koder so grmeli nasprot¬
nikovi topovi. In takrat je zapazil, kako se je nenadoma
pojavilo zopet nekaj temnega v ozračju. Spočetka majhno
in drobno, se je večalo in bližalo z bliskovito hitrostjo.
Zdelo se mu je, da je namenjno naravnost proti njemu.
Strah, ki se je doslej uspešno boril z njim, mu je ne¬
nadoma stisnil prsi... »Ali je ta... ta?...“ Toda pre¬
den je zaključil svojo misel, je treščilo in se razletelo.
Več mož okoli njega se je hkratu zgrudilo in on z
njimi... „Mrtev!“ mu je šinilo skozi glavo. Toda takoj
se je izpametoval: „Če bi bil mrtev, ne bi mislil!" Pre¬
teklo je nekaj časa, a on še vedno ni vedel, kaj se je
zgodilo. Nemara da ga je samo puh podrl na tla? Po¬
skusil je, da bi vstal. A tedaj je začutil strašno bolečino.
Omahnil je nazaj in ničesar ni več vedel...

* *  #

Ko se je vzdramil iz dolgotrajne nezavesti, je po¬
čivalo dvoje milobnih, sladkih oči na njem. Začuden je
strmel. Trajalo je dokaj dolgo, preden se je razgledal in
spoznal, da je v bolnici. Ob vznožju njegove postelje je
stala mladenka v snežnobeli halji z znakom Rdečega
križa na levi roki in se mu ljubko v obraz smehljala...
Ko je opazila njegovo začudenje, je stopila k njegovemu
zglavju, sklonila se malce k njemu in položila svojo
mehko ročico na njegovo vroče čelo. Usmiljenje in vda¬
nost sta ji sijali iz lepega očesa. „Hvala Bogu," je šep¬
nila, »nevarnost je premagana!" Poklicala je zdravnika,
ki se je mudil na nasprotni strani. Zadovoljno je pome¬
žiknil ta, ko je videl, da se je bolniku preokrenilo.
»Dobro je tako!" je pripomnil proti njemu obrnjen. „A
vi, gospodična, pazite še dalje na svojega varovanca!"

On bi bil rad izpregovoril, a jezik mu je bil kakor
odrevenel in nikakor mu ni hotel služiti. Bil si še ni

68

prav na jasnem, kaj je z njim in rad bi bil vprašal, a
ni mogel. Njegova lepa strežajka pa je menda uganila
njegove želje in začela ga je tolažiti: „Leva noga bo
kmalu popolnoma dobra, desno vam — nadomestijo pač
z umetno... Čudežne naprave izdelujejo dandanes! Zato
ne bodite preveč žalostni!"

„Zakaj ne raje smrt!" je s težavo izustil. Ona pa si
je še dalje prizadevala, da bi ga pomirila in prepri¬
čala, da nesreča ni tako velika in da jih je mnogo, ki
so še vse bolj obžalovanja vredni, pred vsem tisti, ki
so prišli ob vid in nimajo nobenega upanja, da bi še
kdaj izpregledali.

Uprl je hvaležen pogled v svojo tolažnico, a nje¬
govo srce ni bilo potolaženo. Spomnil se je svoje bivše
neveste. Kako bo- zadovoljna, da se je pravočasno ozrla
po drugem! Če bi se bil vrnil zdrav, bi ga čakalo morda
navzlic razočaranju, ki ga je doživel, še kaj lepega,
tako pa si od bodočnosti ni mogel ničesar več obe¬
tati ... —

Ob skrbni postrežbi, ki jo je bil deležen v vsakem
pogledu, se mu je začelo zdravje polagoma boljšati. V
isti meri pa, kakor so se mu jačile telesne moči, se je
boljšalo tudi njegovo duševno razpoloženje. Tako se je
zgodilo, da je bolj in bolj izgubljalo na pomenu zanj vse
ono, kar je bilo za njim, da mu je bolj in bolj ginila iz
spomina preteklost in da so se njegove misli pogosto že
bavile s sedanjostjo in celo prihodnostjo. Občutki, po¬
dobni onim, ki navdajajo človeka, ko se začno po dolgo¬
trajni zimi pojavljati prvi znaki bližajoče se pomladi,
so se ga lotevali in sladke slutnje o bodoči, dasi še ne¬
poznani sreči so mu prešinjale prsi. Prišli so hipi, ko si
je dejal: „Morda je pa vendar le še vredno živeti!...“

To se je dogajalo redno, kadar so mu prisijale na¬
sproti tiste čudovite, milobe polne oči, ki slajših in mi¬
lejših ni še videl v svojem življenju. Večkrat je razmiš¬
ljal, kaj sije iz teh oči, kaj se razodeva v njih, od kod
se zajema tista čarobna luč, ki je imela do njega tako
silno moč in ki je tako blagodejno vplivala nanj...

Oj, kako je koprnel po teh očeh, kako si je želel,
da bi mu vedno, vedno sijale, da bi se nikdar, nikdar
ne obrnile proč od njega!...

69

Od časa do časa je nastopila pač nekaka reakcija ...
od časa do časa so se ga lotevale temne in otožne misli.

„0 če bi bil zdrav! ' Ta bolestni vzdih se mu je često
kar nenadoma in kakor sam od sebe izvil iz prsi. Nje¬
gova bol je bila tem večja, ker je videl pred sabo jasno
cilj, ki bi bil istremil za njim, ako bi ga ne bila zadela
nesreča. Če bi bil zdrav, ali če bi bil imel vsaj upanje,
da kdaj popolnoma ozdravi, bi se ne bil prav nič po¬
mišljal, da se razodene nji, ki si je bila tako nenadoma
osvojila njegovo srce. Tako pa, kot hromeč...

rri vsem tem je imel samo eno tolažbo: če bi ga ne
bila zadela granata, bi je ne bil nikoli spoznal, bi se
nikoli ne bila srečala njuna pota!...

„Kako kruta je usoda," je pomislil sam pri sebi, „ki
ne nakloni človeku nikdar čiste sreče! Vsako sladkost
treba odkupiti z bolečino in trpljenjem!...“

Ali je ona slutila, kaj se vrši v njem, kaj mu je, kako
mu duša hrepeni po njej? Skoro se mu je zdelo da! Ali
bi bila sicer vstrajala po celo uro in delj ob njegovi
strani? Ko je bila povsod drugod odpravila, se je vrnila
vedno zopet k njemu, vsedla se ob njegovi postelji, ter
ga izkušala razvedriti. Pripovedovala mu je to in ono, ki
je mislila, da bi ga moglo zanimati in neprenehoma si je
prizadevala, da bi se mu izkazala uslužno. Vsako željo je
hotela izvedeti od njega in vsa srečna je bila, kadar mu
je katero lahko izpolnila ...

Njemu pa je bilo tako blaženo v njeni bližini! Ko
bi bil le vedel, kako naj ji pokaže svojo hvaležnost! Kajti
če ji je rekel tudi še tolikrat: „Hvala!“ — kaj je bilo s
tem povedano? O, poklekniti bi bil hotel pred njo in jo
častiti kot svetnico v oltarju!..

Včasi je zašepetal: „Kako ste dobri, gospodična! Kdaj
vam povrnem to vašo...“ Obmolknil je. Hotel je reči:
ljubezen, a zbal se je, 'ker se je zavedel dvojnega pomena
te besede. Ali je bila to res ljubezen, tista prava ljubezen?
Ali ni bilo to zgolj usmiljenje do nesrečnika, ki ostane
svoj živ dan pohabljen? ..

Neprijetno mu je bilo ob dvomih, ki so se mu budili
pri takih in podobnih vprašanjih in često se ga je lotilo
silno vznemirjenje, ki se je poleglo šele -tedaj, ko je zo¬
pet ona pristopila k njemu in s- svojo ljubeznivo besedo
pripomogla, da se je otresel mučnih misli.

70

Bil je že mesec dni in več v bolnici, a še vedno ni
vedel, kdo je njegova požrtvovalna oboževanka. Nekoč
se je opogumil in ji rekel:

»Gospodična, toliko časa se že poznava, a vendar
sva si še tako tuja! Niti tega ne vem, kako vam je ime!“

(Zasmejala se je.

„Moje ime vas zanima? Je mar na imenu toliko le-
žeče?“

»Če tudi ne! A rad bi ga vedel! 41

»Marija! Čisto navadno ime so mi izbrali pri krstu,
kakor vidite. Nebroj Marij hodi po svetu! 44

»Jaz poznam samo eno, ki je vredna tega lepega
imena! 44

Zardela je nalahko, stisnila mu roko in odbežala.
On pa je žalostno zrl za njo.

Nekega dne ga je obiskala mati v bolnici. Predstavil
ji je Marijo. Ko sta bila z materjo zopet sama, je pri¬
pomnil:

„0 mati, še so ženske na svetu, ki zaslužijo, da jih
človek spoštuje! 44

»Bodi Bog zahvaljen, da je tako! 44

»Ne, niso vse take, niso vse take, kot — 44

»Vem, kam meriš. Ali še misliš nanjo? 44

»Prebolel sem, mati! 44

»Prav je tako! Res ni vredna, da bi se žalostil za¬
radi nje! 44

»Kje je zdaj? 44

»Doma! Neprijetne stvari je morala doživeti, da se
je vrnila. Vsa je izpremenjena. Ne bi je spoznal, afco bi
stopila pred te. Greh je zapustil globoke sledove v nje¬
nem obrazu...“

»Kako sem se motil v njej! Nikdar bi ji ne bil pri¬
sodil kaj takega! 44

»Dan danes se dogaja marsikaj, česar ne bi bil člo¬
vek nikoli pričakoval. Ne zaupaj nikomur, ako nočeš
doživeti bridkih izkušenj!... 44

„0 mati, Marija je angel! Ne vem, kaki nagibi so
vzrok, da prihajajo v bolnico dan na dan vse te dame,
ki jih vidiš, a da streže Marija bolnikom iz prave kr¬
ščanske ljubezni, o tem isem prepričan! O ti ne veš, kako
se je moja duša oklepa! Kadar stopi v dvorano, se mi

71

zdi, da vidim zarjo na jutranjem nebu, ako pa izgine
skozi vrata, mi je, kakor bi sredi noči luč ugasnila!..

„Tudi meni je izredno simpatična!“

„Kakor bi rad že zapustil bolnico, se vendar bojim
trenutka, ko se mi ne bodo več smehljale njene lepe
oči!"

„Naprositi jo hočem, da pride s teboj za nekoliko
časa na naš dom. Ako hodi lahko v bolnico bolnikom
streč, pač ne bode nobene ovire, da ustreže moji želji
in pride za par tednov k nam."

„ O da bi mogla vedno pri meni ostati!"

Mati je umolknila. Slutila je, kaj se vrši v sinovi
notranjosti. Obrisala si je solzo. Smilil se ji je. Pojmila
je njegovo nesrečo morda bolj kot on sam! Ostala je ne¬
koliko dni pri njem in med tem časom mnogo občevala
z Marijo. Ko se je poslovila od njega, mu je pripomnila:
„Prav je, da imaš v čislih to dekle! Vse kaže, da je res
boljša od mnogih drugih!"

#

Odslej ga je imelo silno hrepenenje, da bi že okreval
toliko, da bi mogel hoditi brez tuje pomoči, pa če tudi z
umetno nogo. Potem bi lahko razbremenil očeta, lahko
prevzel gospodarstvo in...

Ustrašil se je sam svojih misli in hipoma se ga je lo¬
tila zopet malodušnost. Ali se ne osmeši, ako ji začne
govoriti o ljubezni, ako jo zaprosi za roko?...
Ali mu ne poreče: „Gospod, tako ni bilo mišljeno! Na¬
pak iste isi razlagali mojo prijaznost! Če bi bila slutila, da
je kaj takega mogoče, bi bila bolj previdna... Žal mi
je, če sem vam vzbudila upe, izvala nade, ki jih izpolniti
nisem nikoli nameravala ...“

In že se mu je zdelo, da je uganila njegove misli, da
se ji bere užaljenost na obrazu in da se ga izogiblje ...
Ako se je kdaj kaj zakasnila in je ni bilo točno ob tisti
uri, ko je navadno prihajala, se ga je polastil obupen
nemir. Po vsem životu je vztrepetal, če je pomislil, da
bi utegnila nekoč izostati. Prav ob tej misli je še posebno
živo čutil, kako je navezan nanjo in kako nima brez nje
življenje nobene vrednosti več zanj...

Da jo ljubi, se je prav do dobrega zavedel šele tedaj,
ko se mu je začelo buditi v prsih ljubosumje, če je videl,

72

da se mudi pri kom drugem, če je opazil, da se tudi dru¬
gim smehlja, da je tudi proti drugim prijazna. Vedel je,
da nima nikake pravice, oponašati ji kaj takega, in da
je bilo vse to docela v skladju z njeno nalogo, a ni si
mogel pomagati. Ako je šla kdaj stran od njega, je vse¬
lej nestrpno čakal, da se povrne... vedno boječ se, da
bi se ne posrečilo komu, vzbuditi v večji meri njeno
zanimanje, kot ga je bil deležen on. V vsakem ranjencu,
ki je prišel na novo v bolnico, je videl svojega tekmeca,
da, svojega nasprotnika. Z vsakim dnem se je večalo
njegovo razburjenje, ki je postajalo včasi že tako ne¬
znosno, da mu je hotel napraviti konec za vsako ceno.
Sklenil je, da si pribori, če ne že srčni mir, pa vsaj go¬
tovost, hotel je zvedeti resnico, zvedeti, kakšna so njena
čustva do njega, kaj je bistvo dobrohotnosti, ki mu jo
je tako radodarno izkazovala ...

Ko je nekega dne pristopila k njegovi postelji, mu
podala roko in ga, kakor običajno, vprašala, kako mu
je, se je zamaknil z dolgim pogledom vanjo in odgovoril:

„0 — ali je treba še vprašati? Kako naj bi mi bilo
drugače kot dobro, če ste — vi pri meni!"

„S tem odgovorom se ne morem zadovoljiti! Rada
bi vedela, kako se počutite ne glede na to, kdo je v vaši
bližini, kajti samo tako morem presoditi, kako je z va¬
šim zdravjem!"

„Vse, vse je dobro! Hotel sem samo reči, da si nič
drugega ne želim, kot da bi bili vi vedno pri meni."

Povesila je oči.

„To pač ni mogoče! Vi ozdravite in se vrnete na
svoj dom, jaz ostanem tu, če ne že v bolnici — saj bo
menda enkrat konec vsega tega — pa pri svojih sta-
riših“...

„In z mano ne bi hoteli? Ne morem si misliti, kako
bi mogel brez vas —“ „Živeti“, bi bil rad rekel, a si je
premislil, ker se je bal, da bi je beseda ne zadela ne¬
prijetno in umolknil je.

„Kadar boste popolnoma zdravi, me ne boste pogre¬
šali!"

„Vas da ne bi pogrešal? ...“

„Sicer sem pa vaši mami na njeno ljubeznivo pova¬
bilo obljubila, da vas obiščem za nekaj časa. Ali pa vas

73

morda celo spremim, kadar zapustite bolnico. Med potjo
bi nemara potrebovali mojo pomoč..

Čutil je, da ga noče razumeti in utihnil je zopet, toda
upati ni nehal...

#

Dobrih štirinajst dni po tistem, ko ga je bila mati
obiskala, je dobil naznanilo od nje, da mu je oče pre¬
minul. „Smrt ga je rešila groznih muk, 1 ' tako je končala
svoje pismo, hote mu ublažiti bolest, ki je vedela, da mu
napolni srce ob tako bridki izgubi.

„Smrt ga je rešila!... Kako protislovje!" je pomislil.
Življenje — največja, najdražja dobrina, a smrt, gono-
bivka življenja, rešiteljica!... Ali ni izražena v tem ne¬
skladju vsa tragika človeške usode?... Kako se človek
oklepa življenja, kako grozna mu je misel na smrt, a
pride čas, ko jo pozdravlja, ko vidi v njej svojo dobrot¬
nico !... Ali ni vsega tega okusil mar že sam? Ali ni
tistikrat, ko je odhajal z doma, ne da bi se bil mogel
posloviti od svoje zaročenke, vzdihoval proti nebu: „Oče
nebeški, umreti ne — samo umreti ne!" A potem, ko ga
je zadel grozni udarec, kako si je želel, da bi mu ne
prizanesla smrtonosna krogla, kako si želel, da bi ga
sprejela bela žena v svoje hladno naročje in mu zatisnila
v večno spanje trudne oči!... In vendar...

Z grozo se je spominjal zdaj na vse to. Kaka ne¬
spamet, da si je želel smrti! Če bi se mu bila tistikrat iz¬
polnila želja, ali bi ne bil ob najlepše, kar mu je naklo¬
nilo življenje? Če bi bil umrl, če bi ga bil zadel granatin
drobec v glavo ali prsi, bi mu ne bile nikoli sijale sladke
Marijine oči, nikoli bi ne bil okusil tiste blaženosti, tiste
rajske sreče, ki jo uživa zdaj v njeni bližini!... Ne,
umreti ne! Zdaj ne, tako dolgo ne, dokler je upanje...

Umreti ne...-Sicer kdo ve, če ne pride zopet čas,

ko bo iznova klical: „Pridi, pridi dobrotljiva smrt!" Kdo
ve, če ni že vse lepo minulo in bi ne bilo najbolje zanj,
ako bi se s tem trenutkom vse končalo?... A vendar:
ne! Ne, umreti ne — zdaj še pe!...

Očetova smrt mu ni prišla nepričakovano. Bil je že
dolgo bolan in mati mu je bila o priliki svojega obiska
omenila, da mora biti na kaj takega pripravljen. Vendar
ga je žalostna vest hudo pretresla. Ljubil je svojega rodi-

74

telja in težko mu je bilo pri srcu ob misli, da ga ne bo
nikoli več videl, da ne bo nikoli več govoril z njim...
Ves čas, ko je ležal dragi pokojnik na mrtvaškem odru,
so mu uhajale misli k njemu in se pobožno mudile pri
njem. Živo mu je stopalo pred oči vse, kar se je godilo
tisti čas na njegovem od žalosti prešinjenem domu. Tam
v črno zagrnjeni veliki sobi počiva med svečami, med
cvetjem in zelenjem očetovo po dolgotrajni bolezni iz¬
mučeno telo. Neka blaženost odseva z njegovega mirnega,
bledega obraza. Ustnice so mu zaokrožene v tisti lju¬
beznivi, šegavi usmev, ki je bil tako značilen zanj in ki
ni nikoli izginil z njih ... Zdaj zdaj se ti zazdi, da je trenil
z očmi, zazdi, da samo spi, da se samo potajuje in pri¬
sluškuje zamolklemu brnenju zvonov, ki oznanjajo preko
širne doline njegovo smrt... prisluškuje pobožnemu
šepetanju prijateljev in znancev, ki so prihiteli od blizu
in daleč, da ga še enkrat pozdravijo in vzamejo potem
za vselej slovo od njega ...

Od časa do časa se prikaže mati pri stranskih vratih.
Presenečena postoji vselej, 'kakor bi ne mogla verjeti,
potem se približa, da se uveri, da se prepriča... Dotakne
se roke mrtvega, dotakne njegovega čela... mraz jo iz-
preleti... jok ji strese život in žalostna, potrta odide
zopet...

Bolj in bolj se bliža ločitve čas... Že so pristopili
črni možje, ki ne poznajo usmiljenja, ki ne dajo nobe¬
nega odloga... Odrinili so sveče, polastili se trupla in
ga položili v posrebreno krsto. Še en pogled je dovoljen,
samo še en pogled, potem se zavezne pokrov in za vselej
je izginilo predrago obličje ... Pogrebci so se razvr¬
stili... otožne mrtvaške pesmi vznemirjajo zrak... po¬
časi se pomika izprevod proti prijaznemu gričku, ki so
ga izbrali živi mrtvim za bivališče... še nekoliko odmora
v mali cerkvici pred oltarjem... iznova mrtvaško pe¬
tje... presunljivo vekanje malih kapeličnih zvonov ...
še par korakov in dosežen je cilj!... Težko čaka že
lačna zemlja, da pogoltne svoj plen... pretresljivo je¬
čanje v globočino pogrezujoče se krste ... grmenje na
njo vsipajoče se grude in vse, vse je pri kraju. — --

Bolestno je vzdihnil. Marija ga je prijela z desnico
za roko, z levico pa mu je obrisala mrzli pot s čela in

75

potem še sebi solzo iz očesa... Presedala je mnogo tiste
dni ob njegovi strani. Govorila je le malo, ni ga hotela
motiti v njegovi boli, a če je prišla kaka beseda iz nje¬
nih ust, je pričala, kako globoko čuti z njim. Ko so se ga
dotaknili njeni vitki prsti, ga je sredi velike žalosti pre¬
šinilo sladko, dobrodejno čustvo. Vzhičen ji je hotel že
reči: „Moj dobri oče je mrtev. Kar je bilo njegovo, je
zdaj moje. Dovolite, vi moja blaga varuhinja, da položim
vse svoje imetje^pred vaše noge!“ Toda pravočasno se je
še spomnil, kako neumestno bi bilo, če bi kaj takega sto¬
ril in tudi žaljivo zanjo, ki bi lahko mislila, da si hoče
na ta način kupiti njeno ljubezen. In zato ni rekel niče¬
sar. A dvignil je njeno roko, ki je še vedno v njegovi
počivala k svojim ustom in jo nežno poljubil...

Ona je zardela, izvila se mu obzirno, pozdravila ga
prijazno in odhitela.

# # *

Še so minili tedni, preden je začel vstajati in
uriti se v hoji z umetno nogo. Oj kako bridko razočara¬
nje so mu prinesli ti prvi poizkusi, kako malo se je uje¬
mala resnica s tem, kar so pisali in govorili o novi iz¬
najdbi in kar si je zaradi tega sam od nje obetal! Kako
ga je bolelo spoznanje, da ne more človeška roka nikoli
nadomestiti ustvarjajoče moči narave! Spočetka je sploh
mislil, da se tej hoji ne priuči nikoli. A polagoma se je
privadil in nekako sprijaznil s svojo usodo. In tako je
naposled vendar le napočil dan, ko mu je zdravnik iz¬
javil, da ni več neobhodno potrebno, da bi ostajal še
dalje v bolnici in da se zdravi in krepča odslej lahko v
domači hiši ob skrbstvu kake vešče osebe. Kakor bi se
vračal iz dolgotrajnega ujetništva, tako mu je bilo pri
srcu, ko je sedel nekega dne v železniški voz, da se od¬
pelje proti domu in z njim Marija, ki se je, zvesta dani
obljubi, rada odzvala njegovi prošnji, da ga spremi. Sto¬
rila je to tem raje, ker se je bala, da bi drugače doma
vsaj spočetka ne pogrešal one podrobne nege, ki jo je
moral imeti po zdravnikovih predpisih. Izprosila si je
pri stariših dovoljenja, da sme z njim za toliko časa, da
se dobi kdo, ki bi jo lahko nadomeščal pri strežništvu,
ali ko bi mu tuje pomoči sploh ne bilo več potreba.

76

Veselje, Id ga je navdajalo ob zavesti, da ima tisto
strašno trpljenje za sabo, da še živi, da še zre v lepi
solnčni svet, mu je kalila edino skrb, da bi ona, ki mu
je sedela nasproti in se tako požrtvovalno trudila za nje¬
govo udobnost, ne naznanila nekega dne, da mora proč
od njega, da jo drugam kliče dolžnost, drugam morda
— vleče srce. Zdaj zdaj se je plaho ozre vanjo, kakor bi
se bal, da bi njegove oči ne zapazile kakega znamenja,
da ji je žal, ker se je napotila z njim, da-se je loteva
morda že zdaj domotožje po svojcih, ali hrepenenje po
kom, ki ji je posebno drag ... K  prešinila ga je nova
radost, ko je videl, da ni zaznati ničesar takega na nje¬
nem licu, kar bi upravičevalo njegovo skrb in se mu je
celo zdelo, da je tudi ona nekako razigrana, iz česar je
sklepal, da ji dene dobro ta mala izprememba v vsak¬
danjosti in enoličnosti življenja, ki ji jo je nudilo poto¬
vanje ob njegovi strani. Zdelo se mu je, da niso njene
mile oči še nikoli s toliko toploto in toliko vdanostjo na
njem počivale kakor danes in novi upi so napolnili nje¬
govo srce ... Bil je nepopisno srečen!... V tej svoji veliki
sreči se je iznova pokesal, da si je kdaj želel smrti. Hva¬
lil je previdnost, ki ga je dala sicer na trdo preizkušnjo,
a ga je za vse tisto bridko, ki mu je naklonila, zdaj tako
bogato odškodovala ... —

„0, je nekdo, je nekdo," je mislil sam pri sebi, „ki
vodi človeško usodo, ki jemlje, a tudi daje!"

Da bi se še bolj prepričal, je pripomnil proti nji:

„Samo tega se bojim, da vam bo dolgčas pri nas!"

„Ali grem morda zaradi tega z vami, da bi se za¬
bavala? Zadovoljna bom, ako bom videla, da vam morem
koristiti!“

„No, da bi se poleg tega, da se žrtvujete, še dolgo¬
časili pri nas, tega res ne bi hotel! Malce upam, da vam
bo nekoliko vendar všeč naš kraj. Ni sicer divjeroman-
tičen, toda brez lepot ni. Res sem radoveden, kako vam
bodo ugajale naše vinske gorice!"

„Jaz ljubim naravo, zato se mi zdi povsod lepa. Po¬
gled na zelene travnike me razveseli prav tako kakor
pogled na plodna polja. Prijazno gričevje mi ni nič manj
drago kot nebotični gorski velikani. Različna so morda
čustva, ki mi jih vzbuja eno ali drugo, a v vseh teh ču-

77

stvih je nekaj osrečujočega, pa tudi nekaj, kar dela člo¬
veka ponosnega in sicer zato, ker ima vse, kar se nahaja
v vsemirju, svoj pomen samo z ozirom na človeka. Člo¬
veška misel je pravzaprav, ki ustvarja. Brez člove¬
ške misli ni pojmov, brez človeške misli ni ničesar, ne
solnca, ne zvezd, ne zemlje ..

„Saj ste prava filozofka!"

„Filozofi so ljudje, ki iščejo resnico!"

„No, in vi ne?..

„To prepuščam drugim! Sicer rada čitam tudi take
stvari. Saj je v istini zanimivo tisto iskanje resnice. Ni¬
kakor pa si ne želim, da bi se res kdaj komu posrečilo,
da bi prišel resnici do dna."

»Kako to — iz katerega vzroka?"

„Iver bi bilo potem v istini dolg čas na svetu! Pomi¬
slite, ako bi človek vse vedel, kaj naj bi ga potem še mi¬
kalo? O, Bog je že vedel, zakaj je prepovedal Adamu in
Evi jesti od sadu, ki je zorel na drevesu spoznanja! Samo
dobro jima je hotel! Prepričana sem, da je za človeško
srečo večjega pomena iluzija kot vsevednost!"

Vsa se je bila razvnela in nikdar je ni še videl tako
živahne. Ugotovil je z velikim zadoščenjem, da je poto¬
vanje v istini ugodno vplivalo na njeno razpoloženje.
Smehljaje je pripomnil:

„No srečen bom, ako samote, v katero vas vedem,
ne boste preveč bridko občutili!"

»Bodite brez skrbi! Za človeka, ki se rad vdaja mi¬
slim, sploh ni samote! Saj je povsod dovolj povoda za
razmišljevanje! Grem na primer po cesti in se izpo-
taknem v kamen. Takoj se mi vzbudi cela vrsta vpra¬
šanj. Od kod si se pa ti vzel in kako to, da si prišel baš
meni pod nogo? .. Ali je bilo od vekomaj tako določeno,
da se midva nekoč snideva? Od kod in kaj te je pri¬
neslo semkaj? Mogoče da je bil nekdaj visoko kje na
kaki gori tvoj dom, dokler te ni odkrušil mraz, ali
pa oddrobil strele udar in potem odplavil hudour¬
nik v nižavo... Ali pa si priletel morda iz vsemirja kot
neznaten drobec neznanega nebesnega telesa?.. In ka¬
kim namenom si že vse služil? Kdo ve, če te ni bil že
kak zidar porabil pri svoji stavbi? Morda si že stoletja
tičal kakor priklenejen v steni kakega gradu notri dotlej,

78

da je potres ali pa sovražnikov top izprernenil mogočno
zidovje v razvalino in tebe oprostil neprostovoljne ječe!..
O, tudi kamen ima svojo zgodovino, če ne še celo svo¬
jega posebnega življenja!"

On jo je zavzet poslušal.

„Čudovito bujno domišljijo imate — Marija!"

Nehote mu je prišlo njeno ime na jezik. Ko ga je
izgovoril, se je zavedel, da je s tem prekoračil mejo obi¬
čajne prisrčnosti ter dal svojemu razmerju do nje znak
neke intimnosti, do katere morda ni bil upravičen.

Da bi ublažil nepovoljni učinek, ki bi ga bila imela
lahko njegova prevelika domačnost in prostodušnost
proti njej, jo je zaprosil:

„0 — odpustite, gospodična, če vas pokličem kdaj
kar po imenu!"

Ona je smehljaje odvrnila:

„Kličite me tako, kolikor vam drago! Smatrajte me
za sestro — ako hočete!"

„Kako sem vam hvaležen! A zdaj, ko se bližava svo¬
jemu cilju, dovolite, Marija, da vas seznanim nekoliko
z našo okolico.

Opozoril jo je na to in ono in ji dajal pojasnila na
njena vprašanja, dokler ni naposled vskliknil: ,,Zadnja
postaja! Doma sva! Tam rezgetata že naša vranca! In
mama sama naju čaka! Hitiva, hitiva ji naproti, Marija!"

#

Mati se je razjokala, ko je uzrla svojega nekdaj tako
krepkega, zdravega, a zdaj tako zrušenega sina. Kako
izpremenjen je bil in kako težko je hodil, naslanjaje se
z eno roko na debelo palico opiračo, z drugo na svojo
dobro spremljevalko. Stopila je k njemu in ga poljubila.
On je uganil njene misli in tudi njemu je bilo trpko pri
srcu, a zatajil se je in šegavo je pripomnil:

„0j, mamica, mislil sem, da boš bolj vesela, ko se ti
vrne po tolikem času edini sin domov! ‘

„Nisem mar vesela? Seveda, še vse bolj vesela bi
bila, ako bi se bil vrnil popolnoma zdrav. Naš sosed
grajščak je imel tri sine v vojni, a nobenemu se ni nič
zgodilo!"

79

„Mama, nikar, da bi se ti zavist zajedala v srce!
Nihče ne ve, kaj mu je v zlo, kaj v dobro! Res je, veliko
sem pretrpel, a pozabljeno je!“

„Gotovo je najbolje, ako človek na vse hudo pozabi!“

„Vidiš, mamica,“ je nadaljeval, ko so bili že v vozu,
„jaz mislim, da bo še vse dobro. Seveda si še nisem
povsem opomogel, a čutim, kako se mi od dne do dne
vračajo moči. Take stvari gredo pač zelo počasi! Ko se
mi organizem v celoti ojači, mi tudi hoja ne bo delala
več tolike preglavice. *Sicer pa treba za to tudi vaje. Ob
strani te moje .skrbne in ljubeznive pomočnice pojde to
naglo..."

Mati, ki je bila objela Marijo že pri pozdravu, jo je
zdaj iznova privila k sebi, kot bi bila njena lastna hči
in s solznimi očmi jo je vprašala:

„Ali res hočete biti tako dobri, da ostanete nekaj
časa pri nas?"

„Zakaj ne bi, dokler je neobhodno potrebno? Tudi
jaz upam, da pojde doma vse hitreje kot v bolnici."

„0 le čakajte, Marija," je dostavil on, „kadar bom
popolnoma zdrav, vas hočem nekoliko odškodovati za
vašo požrtvovalnost! Vise vam razkažem, povsod vas po¬
peljem... vse hočeva preleteti: gozde, polja in travnike,
po vseh sosednih grajščinah vas predstavim, na vse strani
bova delala izlete, peš in z vozom in tudi jahala bova —
ako še ne znate, vas pa naučim... Že kar vidim, kako
ponosno vas nosi moj belec, ko hiti z vami skozi drn
in strn!.. Oj, čudovite načrte imam! — — —“

Toda upi, ki jih je gojil, se niso hoteli izpolniti...
Zdravje je napredovalo jako počasi. Potekali so dnevi,
potekali tedni, a bistvene izpreimembe ni bilo. Njegova
skrb, da bi nekega dne ne stopila Marija predenj in mu
naznanila, da ga mora zapustiti, je naraščala bolj in
bolj. In upravičeno. Zakaj začela je bila dobivati od
svojih ljudi pisma, v katerih so izrekali svoje začudenje,
da se tako dolgo mudi. Včasi se mu je celo zdelo, kakor
bi si že sama želela domov. Ko pa mu je nekoč omenila,
da jo stariši pogrešajo, je vedel, da je prišel odločilni
trenutek.

80

Da jo ljubi, ji ni prikrival nikoli, a da bi ji bil na¬
ravnost razodel srce, tega poguma ni imel. Na jasno
vprašanje, bi mu morala dati jasen odgovor. Ker pa se
je zavedal, kako strašno bi ga zadelo, če bi odklonila
njegovo prošnjo, se je vedno in vedno pomišljal, da bi
iz val odločitev. A zdaj se ni mogel temu nič več izogniti.
Z drhtečim glasom ji je rekel:

„Povejte mi po pravici, Marija: če bi vas nenadoma
zadela obsodba, da morate v pregnanstvo, da morate
poslej živeti daleč stran od šumnega, vrvenja polnega
mesta na deželi kje, recimo — tukaj le pri nas, ali bi bili
hudo nesrečni?"

„Nesrečna zaradi tega, ker bi morala živeti na de¬
želi? Kje pa je življenje lepše kot na deželi? O vse bolj
žarko sije tukaj solnce, vse mileje sveti luna, vse bolj
modro je nebo, ki se boči tukaj nad zemljo kot tam v
mestu, nad katerim se zgrinjajo venomer gosti oblaki
sivega prahu in črnega dima! Vse drugače dehti in klije
tu cvetje, vse bolj sveže je zelenje in vse prisrčnejše se
mi zdi tu žgolenje ptic, vse bolj tajinstveno šumenje
gozda!... Tu razume človek marsikaj, česar ne more
razumeti v mestu, v katerega hrupu je polno disharmo¬
nije, polno neprijetnih zvokov... Na deželi je človek
sam del narave, v mestu pa se mu godi kot otroku, ki
je odtrgan od materinih prsi..."

„Če je tako, Marija — in nobenega povoda nimam,
da bi dvomil o iskrenosti vaše besede — potem se vam
morda ne bo zdelo preveč drzno, ako vas vprašam: ali
ne bi hoteli ostati tukaj pri nas?"

„Kakor veste, sem vam obljubila, da ostanem pri
vas toliko časa, dokler vam morem kaj koristiti. A zdi
se mi, da je tisti čas že minil, ko sem vam bila res ne¬
koliko potrebna."

„Da ne bo nesporazuma, moram govoriti določneje:
Marija, družice potrebujem za življenje, družice, ki bi
bila meni in moji materi v oporo!"

Njen obraz se je zresnil. S povešenimi očmi je od¬
govorila:

„Naravno, da se morate oženiti! Na takem posestvu
kot je vaše, že celo ne gre drugače. Izberete si pač, ako

6

81

tega še niste storili, bogato nevesto iz ugledne rodbine,
kakor se spodobi za moža, kakršen »te vi.“

„Bogato nevesto iz ugledne rodbine! — A vi?.."

„Jaz sem hči ubogega uradnika. To dejstvo vam
pove vse. Ničesar od vsega tega, kar smete vi zahtevati
od svoje neveste, bi vam jaz ne mogla prinesti seboj.
Kdaj je še štel uradnik doto svoji hčeri?"

On pa je vshičeno vskliknil:

„0 blaženo oznanilo, ki prihaja iz vaših ust! Želel bi,
da ste kakor pepelčica v bajki! Ako bi bili poleg vseh
izrednih vrlin, ki vas dičijo, še bogati, kako bi si upal
jaz povzdigniti oči do vas! Tako pa se drznem in vas
prosim: Marija, zakraljujte v teh prostorih, bodite vi go¬
spodarica na posestvu mojih prednikov... bodite moja,
o Marija, ako se temu — ne protivi vaše srce!.. O Ma¬
rija, vi ne veste, kaj ste mi in kaj ste mi bili že v prvem
trenutku, ko so vas uzrle moje oči! O, kako srečen sem
bil že tistikrat, ko ste dovolili, da vas smem klicati po
imenu! Od tistih dob sem si vedno domišljal, da ste ne¬
kako moja, da imam neko pravico do vas in zdi se mi,
da bi moja usta za večno onemela, ako bi ne imel več
prilike, da bi izgovarjal vaše sladko ime!.. Ce je mo¬
goče, Marija, če ni že drugam zaobljubljeno vaše srce, če
čutite, da bi ne bili nesrečni z menoj — potem recite, da
hočete biti moja!.. O Marija, ne zapustite me, ko veste,
da ne morem živeti brez vas!" —

Ona je odgovorila s tresočim, a vendar odločnim
glasom:

»Verjamem, da imate blage namene z mano! Mislim
pa, da vas je vaša pretirana hvaležnost predaleč zape¬
ljala. Umestno bi bilo, da se v tej stvari posvetujete pred
vsem s svojo materjo. Vaša dolžnost je, da se ozirate,
kar se tiče ženitve, na njene želje. In zato naj za sedaj
'\ velja, ka^or bi se ta pogovor sploh ne bil vršil med
nama!..‘

Odšla je mirno, a njen pogled je bil zamišljen in
skoro otožen. Ko je kmalu nato mati vstopila, ji je po¬
vedal, da je zasnubil Marijo in tudi kakšen odgovor je
dobil.

Mati je malo pomolčala, potem pa odvrnila:

»Zdelo se mi je, da prej ali slej storiš kaj takega!"

82

»Ali imaš morda kake pomisleke zoper to?“

„Samo enega: Marija je še mlada, neizkušena in bo¬
jim se, da ni še sama sebe našla..

„Kako naj to razumem?"

»Včasi trpi jako dolgo, preden človek samega sebe
do' dobrega spozna. Marija nemara zdaj še ne sluti ne,
kaj vse dozoreva v njej, kaj kali v njeni notranjosti...
kake želje se ji še obude... kam se usmeri naposled
njeno hrepenenje... Zdaj ji prija življenje v samoti, čez
čas se ji bo hotelo morda zopet mestnega hrupa, mest¬
nega razkošja..

»Marija je značajna, ima dobro vzgojo in blago
srce..

„Ti hočeš reči, da se zaneseš nanjo, tudi če bi se
je kdaj lotevala ižkušnjava. Ne dvomim, da ima Marija
dobro vzgojo in vsa ta lepa svojstva, ki jih navajaš in ki
so taka, da jih nikakor ne gre podcenjevati. Toda zgodi
se včasi, da je temperament močnejši kot vse drugo.
Samo to, kar je dano od narave, sloni na trdnih teme¬
ljih. Zoper nagone, ki morda spe v človeku, a se vsak
čas lahko zbude, je boj težak ...“

„Ti misliš torej, da bi bilo najbolje, ako se ne ože¬
nim?. ..“

Da bi sinu prikrila svojo skrb, ki ji jo je povzročala
njegova bolehavoist, je odvrnila:

„Kar sem rekla, velja za druge baš tako kot za te,
oziroma ne velja zate nič bolj kot za druge, dasi morda
ne velja za vsakogar v isti meri... Človeška narava je
podvržena zakonom, ki se jim včasi zaman upira člo¬
veška volja!..“

„Nekamo skrivnostne so tvoje besede! Vsekakor,
posnemljem iz njih, da sem se prenaglil napram Ma¬
riji ...“

„Ne razumeš me prav, ako misliš, da ti odsvetujem.
Samo opozoriti sem te hotela na to, kaj tvegaš spričo
Marijine mladosti in neizkušenosti, ako jo snubiš, da bi
morda kdaj tvoje razočaranje ne bilo preveliko. Sicer
pa tvega vsakdo, ki stopa v zakon! Nihče ne more vedeti <
naprej, kaj mu prinese, kakor sploh ne, kaj mu še živ¬
ljenje'nakloni, ali dobro, ali slabo. Stem tudi še nikakor
ni rečeno, da bi razočaranje moralo priti. Nasprotno,

6 *

88

uverjena sem za trdno — ako katera, te osreči gotovo
Marija! Njena dosedanja požrtvovalnost zate je vsekakor
čudovita!"

„Ti torej v obče soglašaš?"

„Iz vsega srca! Boljše sinahe si ne želim!"

V tistem trenutku se je vrnila Marija v sobo. Po¬
gledi so se križali in kri ji je zalila lica. Slutila je, o čem
sta govorila sin in mati. riotela se je že umakniti, a
mati je pohitela k nji, objela jo brez vsakega uvoda in
ji rekla:

„Marija, hčerka moja, tudi jaz vas prosim!"

Mariji se je zaihtelo. Nagnila je glavo na prsi svoje
bodoče tašče, vztrajala tako nekaj trenutkov, potem pa
je stopila k njemu, ki je ves drhtel v velikem pričako¬
vanju. Segla mu je v roko in pustila, da ji je dahnil prvi
poljub na ustnice ...

#

Tako srečnega človeka ni bilo pod božjim solncem,
kot je bil on tistikrat, ko je vedel svojo Marijo pred
oltar. Nič ga ni motilo, da je njegova težka stopinja tako
neprijetno odmevala od cerkvenega tlaka, vse bridko,
vse neljubo je bilo tisti trenutek pozabljeno, samo ta
misel, samo ta zavest ga je prešinjala, da je Marija zdaj
njegova in da mu je ne more nihče več vzeti...

Na ženitovanjsko potovanje nista šla. Čutil je, da
je še preslab, da bi mogel za delj časa z doma. „Marija,
ženitovanjsko potovanje odloživa do spomladi!" ji je re¬
kel strahoma, boječ se, da bi s svojim predlogom ne
vzbudil njene nevolje, a srce se mu je napolnilo z novim
zadovoljstvom, ko mu je ona vsa vdana odvrnila: „Čemu
bi hodila po svetu, ko pa ni nikjer lepše kot tu pri nas!"

V najlepšem soglasju sta preživela jesen in zimo
na svojem na novo opremljenem domu in že se je
vdajal iluziji, da ima vse grenko, vse ono, kar ga je kdaj
težilo, za večno za sabo. Toda čas, ki je menda pokli¬
can, da ugonobi vse, kar je, brez razlike, brez izjeme,
čas, ki celi sicer stare rane, a še rajši nove seka, je začel
polagoma glodati tudi na njegovi tihi sreči. Saj druge
želje trenutno ni imel, kot da bi bil čil in zdrav, a že se
je napovedovala pomlad, že se je bližal zlati majnik, ko
bi bil moral Mariji izpolniti obljubo, ko bi bil moral po-

84 :

hiteti z njo v daljnji svet — toda on se ni počutil še nič
bolje, on ni bil še nič bolj trden... Cesto je poizkušal,
često si prizadeval, da bi hodil gibčno, da bi se držal
po koncu pri hoji, a vselej ga je obšla neprijetna zavest,
da se samo smeši, ako se trudi, da bi prikril svojo po¬
habljenost in onemoglost...

Gnev nad lastno usodo mu je naraščal bolj in bolj.
Po cele ure je včasi v tihi noči razmišljaval in sanjaril o
tem, kako vse drugače bi bilo, ako bi bil še tisti, kot je
bil svoje dni, kako lepo bi bilo njegovo življenje ob
strani tako dražestne, mlade žene, kot je bila Marija,
ako bi bil zdrav. V nekaj mesecih se je bila ona čudovito
razbohotila in razživila in z vsakim dnem je bila kras-
nejša. Vse se je z občudovanjem oziralo za njo, vse se
je divilo njeni lepoti... Oj, kako si je želel, da bi mogel
poleteti z njo tako, kakor si je včasi v duhu predstavljal
— iz kraja v kraj... na vse zgodaj zjutraj preko rosnih,
s cvetjem posejanih travnikov, popoldne pa, ko bi pri¬
tiskalo solnce, skozi senčnate smrekove in bukove goz¬
dove, ki so tvorili mikavno ozadje njegovega prostra¬
nega posestva... Kako lepo bi bilo, če bi sedela vsak
na svojem konjiču in drvila ob gozdnem parobku mimo
zorečih poljan, ali pa po gladki cesti do kakega soseda
graščaka in zopet nazaj!.. Vse polno čudovitih, skoro
fantastičnih načrtov se je snovalo v njegovi glavi, ki pa
so morali ostati vsi neizvršeni zaradi njegove nesrečne
bolezni...

Kaj vse ji je bil namenil, ako bi.mu bilo dopuščalo
zdravje! Vsa večja in sloviitejša mesta bi bila obiskala,
vsem znamenitim naravnim krasotam bi se bila skupaj
divila, vse kar je lepega ustvaril človeški duh, skup ob¬
čudovala in uživala, povsod kamorkoli bi jo vleklo srce,
vsepovsod bi jo popeljal, vsako željo bi ji izpolnil, ni¬
česar, prav ničesar bi ji ne odrekel, da bi se ji izkazal
tako hvaležnega, da bi ji povrnil tako vsaj deloma trud,
ki ga je imela z njim v njegovi bolezni ter jo prepričal
o svoji veliki, o svoji neusahljivi ljubezni in vdanosti.
Sanjal je večkrat do utrujenosti o takih stvareh... A ka¬
dar se je iztreznil, mu je bilo tem bolj žalostno pri srcu.
Čutil je le predobro, da se te sanje ne izpolnijo nikoli!..
In bolj in bolj se ga je lotevala neka bojazen... vsta-

85

jale so mu skrbi, katerih konture so bile sicer še zabri¬
sane, katerih prave vsebine še ni poznal, a so bile vendar
neprijetne in morda baš zaradi svoje nedoločnosti še
bolj mučne ...

Konkretnejše oblike pa so začele dobivati njegove
skrbi v trenutku, ko se mu je hipoma zazdelo, da njegova
Marija ni več tista, kot je bila..

„Marija, še par mescev počakava, potem bom pa res
že toliko trden, da pojdeva lahko v svet," ji je pripomnil
nekoč. Ona pa je povesila oči in čudno hladno je odvr¬
nila: „Saj ni, da bi morala iti!"

Ali'ni bilo, kakor bi bila hotela reči s temi besedami:
„Kaj bi lagal sam sebi in — meni! Nehaj, nehaj že s
svojim obetanjem!.—

*

Od tistih dob jo je bolj natanko opazoval in zdaj
zdaj se mu je zazdelo, da se je izvršila neka izprememba
v njeni notranjosti, da jo bolj in bolj mineva prejšnja
zadovoljnost, da njen pogled ni več tako prisrčen, pa
tudi ne odkritosrčen, kot je bil...  Cesto se mu je videla
zamišljena, često jo je moral po dvakrat, trikrat vpra¬
šati, preden mu je odgovorila na njegovo vprašanje ...

Sicer je vedel, da izprememba prej ali slej pride.
Bilo mu ni neznano, da poteka življenje po večnih zako¬
nih, ki kljubujejo vsemu človeškemu prizadevanju, da
bi jih odstranil, ali vsaj umilil. Vedel je, da tudi čustva
umirajo in da je duševnost baš tako podvržena nekim
procesom kot telesnost. Vsega tega se je dobro zavedal,
a da so se pojavili znaki, ki so očitovali ali vsaj napo¬
vedovali izpremembo, tako zgodaj — še preden je po¬
teklo dobro prvo leto njunega zakona, to ga je osupnilo
in nemalo vznemirilo ...

Vprašal jo je včasi, ko je tako strmela pred se, ne
da bi kaj govorila: „Marija, o čem razmišljaš?"

Ona se je zdreznila in zardela, a pravega, ali vsaj
zadovoljivega odgovora mu ni vedela dati. Izgovarjala
se je, a ne tako, da bi bil pomirjen.

Tiste lepe sanje, ki so ga tako prijetno mamile prve
mesce njegove zakonske sreče, so se začele umikati zlim
slutnjam in novim skrbem. Cim bolj mu je ginilo upa¬
nje, da kdaj tako ozdravi, da bi mogel izvesti vse tiste

86

razne zasnove, ki je z njih uresničenjem nameraval
oslajati Mariji življenje, tem bolj se je smatral za nje¬
nega dolžnika, tem bolj ga je premagovala bojazen, da
bi ona nekoč bridko ne občutila razločka med tem, kar
ji je obetal, ali si je morda sama obetala, in onim, kar
ji je življenje ob njegovi strani v resnici donašalo...

Preveč jo je ljubil, da bi bil zahteval povrh vsega,
kar mu je bila že storila, še kakih nadaljnjih žrtev od
nje. Nikakor ni želel, da bi jo zakonske vezi in dolžnosti
v njeni svobodi bolj omejevale, kot je bilo to neizogibno
potrebno, zato ji je cesto sam prigovarjal, ako je zapa¬
zil, da ji željno uhajajo oči skozi okno, da naj se ne ozira
nanj, da naj gre, kamor jo vleče srce, ven, v božji svet...
Nekoč mu je ob neki taki priliki odvrnila: „Ah, da, ko bi
le tudi ti že mogel!“

Te same na sebi ljubeznive besede so ga dimile ne¬
prijetno. Ni bil prepričan o tem, da mu je hotela kaj
očitati, a vendar je zvenelo iz njih nekaj, kar ga je v
njegovi bolestni občutljivosti zaskelelo.

Ako je potem res šla in se je čez nekaj časa žarečih
lic in veselih oči zopet vrnila, je bil ves srečen, ker je
imel občutek, da se ji je vendar le nekoliko oddolžil s
tem, da ji je dal njeno prostost, dal priliko, razvedriti
se sredi kipeče, ustvarjajoče narave, ki jo je tako ljubila.
In zato jo je silil skoro sleherni dan, da naj gre, če je
bilo vreme le količkaj ugodno, dokler ni prišlo vse to
tako v navado, da se je videlo obema samo ob sebi
umevno, da je šla vsak dan ob določeni uri na daljši
izprehod.

On se je med tem, ko nje doma ni bilo, zatopil naj¬
raje v čitanje kake knjige. To je storil lahko, ker je go¬
spodarstvo, kakor prej že med očetovo boleznijo, po¬
večini vodila mati. Med čitanjem mu je hitro potekal
čas in tako se je zgodilo, da dolgo niti zapazil ni, da se
vrača njegova žena iz svojih izletov bolj in bolj pozno
domov. Šele ko se je nekoč skoro do noči zamudila, je
postal pozoren. Osupnilo- ga je nekoč tudi, ko je opazil,
koliko pozornosti obrača na svojo toaleto, preden od¬
haja z doma. Po njegovem mnenju ni imelo to nikakega
zmisla, kajti grad je bil na samem in ako se je hotela

87

naužiti svežega zraka, ji ni bilo treba iti pfelko domačih
gozdov in livad ...

„Ali Marija," je pripomnil pri neki taki priliki, „saj
si se oblekla, kakor bi hotela na kako velikomestno pro¬
menado!"

Ona pa je odvrnila z glasom, ki se mu je jasno po¬
znala nevolja:

„Moj Bog, oblečena moram pač biti, kakor se spo¬
dobi! Saj vendar tudi v tej samoti ni povsem izključeno,
da me sreča kak boljši človek!"

On je umolknil. V svoji brezmejni ljubezni je mi¬
slil, da ji je že s svojo opombo storil veliko krivico. In
nič več je ni nadlegoval in nikoli ji ni stavil več vpra¬
šanj, o katerih je domneval, da bi ji bila morda neljuba.
Toda nekaj ga je težilo in begalo, dasi sam ni prav vedel
kaj. Kakor se je spočetka veselil, kadar je videl, da se
odpravlja, ker je bilo vse, kar je bilo nji prijetno, pri¬
jetno tudi njemu samemu, tako je bil zdaj vselej poln
nemira, kadar se je bližal oni čas, ko se je običajno
poslovila od njega in šla na izprehod... In ko bi se bila
le še katerikrat domislila in rekla, kakor je to spočetka
često storila: „Danes ne grem ven, danes, dragec, osta¬
nem pri tebi!" O kako veselje bi mu bila napravila!
Samo toliko, da bi bila svojo dobro voljo pokazala, naj
bi bila rekla tako! Saj bi za ves svet ne bil dopustil, da
bi bila prišla zaradi njega ob izprehod, a njegovemu
srcu bi bilo dobro delo in potolažen bi bil... A kaj ta¬
kega se ni pripetilo nikoli, nikoli več. Pač pa se mu je
večkrat zdelo, da se je loteva čemernost, ako zaradi sla¬
bega vremena ni mogla z doma. Ostala je sicer ob nje¬
govi strani, a bila je pusta, redkobesedna in le s težavo
je prikrivala svojo nerazpoloženost. On ji pa tega niti
zameril ni. „Kaj more za to, ako se je loteva slaba volja!"
jo je opravičeval sam pri sebi. '„Preveč enolično je pač
življenje poleg mene!" In sam je komaj čakal, da bi po¬
sijalo solnce in bi mogla zopet pod milo nebo. Samo ko
bi ne bila tako dolgo izostajala! In da bi se bila vračala
s svojih izprehodov taka, kakor prve čase: živa, vesela,
polna ljubezni in skrbi zanj! Toda že nekaj časa ni bilo
opaziti nič takega več pri nji. Prihajala je domov resna,
zamišljena, često tudi čudno razburjena.

»Kaj se vrši v njej?“ je premišljal včasi. „Se ji mar
toži po mestnem življenju, po svojcih? Se morda kesa,
da je pristala na moje prošnje? Se je mar motila sama
nad seboj?"

Da bi jo spravil v boljšo voljo, da bi jo razvedril,
ji je predlagal to in ono.

„Marija, tebi postaja dolgčas tukaj! Zakaj ne pišeš
svoji sestri, da bi prišla za nekaj časa semkaj, delat ti
druščino?"

„Sestra ima vendar službo, ki je ne more prekiniti,
kadar bi hotela!

„A kadar ima dopust..

„Znano ji je, da lahko pride, ako hoče. Toda ukazo¬
vati ji ne morem. Turistka je in vleče jo bolj na visoke
gore."

„Pa tvoji stariši —“

„Oba sta bila že tukaj, oče in mati in gotovo še
prideta. Prevečkrat in predolgo pa ne smeta biti niko¬
mur v nadlego!"

„Komu naj bi bila v nadlego? Ali smo jima dali mar
kdaj občutiti kaj takega?"

„Sicer pa — kdo ti pravi, da se dolgočasim? Ne de¬
laj si nepotrebnih skrbi!"

Bolj ni hotel siliti vanjo in šlo je še dalje vse po
starem.

Nekega dne pa, ko je bil zopet sam, stopi njegova
mati nenadoma v sobo. Poznalo se ji je, da je razburjena.

„Kje je Marija?" je vprašala hlastno.

On je takoj vedel, da se skriva nekaj neprijetnega
za tem vprašanjem.

„Ob tem času hodi, kakor ti je znano, vendar po
navadi na izprehod!"

„Ali si jo že kdaj vprašal, kje tako dolgo ostaja?"

„Ne maram jo žaliti!"

„Zdi se mi, da ji dovoljuješ vendarle preveč svo¬

bode!" , „

„Ali naj ji branim, da se naužije svežega zraka?
Tako krut nisem in tudi nobene pravice nimam do
tega!"

„Ne pravim, da stori kaj takega! Toda rekel bi ji
lahko, naj se ozira malo bolj na te in naj ne daje po-

89

voda, da bi zlobni jeziki kovali kaj, kar bi se dotikalo
tvoje časti

„Kaj pomeni to? Se li mar s kom shaja?“

„Opetovano sem že zapazila, da ima na svojih izle¬
tih spremljevalca.

„Kdo naj bi bil to?“

„Ferdinand! Zdelo se mi je vsaj talko!.

„01gin brat? Brat moje prve zaročenke?"

„Saj ni izključeno, da sem se motila", se je poprav¬
ljala mati, ko je videla, kak vtisk so napravile njene be¬
sede na sina.

On se je začel tresti po vsem životu. „Kaj“, je za¬
stokal, „ali je'mar ta rod določen za to, da posega tako
usodno v moje življenje? Najprej se mi izneveri sestra
tega človeka, zdaj pa bi mi rad izneveril nemara on
mojo ženo, ako je še ni!.

Mati ga je izkušala potolažiti, ker se je bala, da ne
bi imelo njeno razkritje slabih posledic za njegovo
zdravje.

„Nobenega vzroka še ni, da bi sumničil!" je pri¬
pomnila.

„Zakaj potem tvoje vznemirjenje?

„Ker vem, v kaj vse lahko zapelje človeka prilika!"

„Če je žena krepostna ...“

„Naj bo še tako krepostna, naj ima še tako trdno
voljo, bolje je, da se ne izpostavlja nevarnosti! Človek
omaga, da sam ne ve kdaj...“

„Ako je toliko odvisno od prilike, potem jojmene!
Prilika se kmalu kje nudi!"

»Vsekakor se je je treba po možnosti izogibati! V
tvojem in Marijinem interesu je, da jo opozoriš. Morda
niti ne sluti ne, kaj ji preti!.

Mati je odšla in ostal je sam. Zdaj šele je razumel
samega sebe, razumel tisti strah, ki ga je često dušil,
tisto skrb, ki se je ni mogel iznebiti, tisto bolest, ki ji
ni vedel imena in ki do danes ni znal, odkod izvira.
Njegovo srce je pač slutilo, njegova duša je pač vedela,
kaj se pripravlja!..

„Torej tudi ti, Marija, tudi ti, ki bi bil tisočkrat za¬
stavil svoje življenje za tvoje poštenje!.

90

Zavrtelo se mu je v glavi. Ali je mogoče? Ta angel,
ta čista duša ...

»Nobenega vzroka še ni, da bi sumničil!" je rekla
mati.  Toda ali ni mar sama sumničila? Sicer bi mu pač
ne bila prišla z neprijetno novico! Da, morda je vedela
že kaj čisto določenega, a povedala mu iz golega usmi¬
ljenja ni vsega, iz golega usmiljenja je govorila tako,
kakor bi se ne bilo še nič zgodilo!...

In baš ta Ferdinand! Že kot dečka sta si bila nekaka
rivala. Kolikrat sta se resno sprijela, kolikrat se borila,
dokler ni eden ali drugi omagal! No, v tistih časih se
ga ni bal! Bil je čvrst, bil je krepak, da celo krepkejši
od njega... Sedaj pa je pač on močnejši v enem kot —
drugem pogledu!.. O nikakega dvoma ni bilo: izneve¬
ril mu jo je, izdan je bil, osramočen!.. —

On tukaj sam, zapuščen, ona pa v njegovem objemu
sredi košatega gozda v tisti sveti tišini, kjer se ljubijo
tako nemoteno gozdni krilatci, kjer šelesti tako tajin-
stveno zaljubljena pesem južnih sap!..

Da, da, tam se da ljubiti!..

Pla nil  je po koncu, hotel je ven, ven — tja, kjer...
O, vedel je natanko, kam mora iti, da ju zaloti... tam,
kjer stojijo tisti trije gabri ob žuborečem potoku, tam,
kjer so tako lepo poraščena tla z mehkim mahom...
tam, kjer tako prijazno vabi udobna klopica, ki jo je bil
sam napravil pred leti... Vse, vse je vedel, vse je videl,
sredi noči bi ju bil našel!.. —

O ven, ven!..

A komaj je bil storil prve korake proti vratom, je
začutil zopet tisto strašno težo v svojih nogah, ki se ga
je ovijala kakor železna veriga in ga priklepala k tlom.
Zgrudil se je nazaj na stol in naglas je zaječal...

V svoji onemoglosti se je začel zopet tolažiti, boje¬
vati se sam seboj, prigovarjati si, da njegovo razbur¬
jenje ni utemeljeno. Izkušal je, da sam pred sabo osmeši
svoje bolestno razgreto domišljijo, ki mu je pričarala
vsak hip pred oči nove privide, nove slike o ženini ne¬
zvestobi, rogal se je sam sebi, da se je dal zapeljati in
preslepiti od lažnivih fantasmagorij... Ali ni mar'res
nespametno, da samega sebe tako muči, ne da bi imel

91

kakih dokazov... da si predstavlja nekaj kot resnico,
kar nima morda prav nobene stvarne podlage?..

O vse bo še dobro! Vpraša jo in ona mu pojasni!
In še sam sebi se bo smejal, smejal, da je bil tako
aboten! Samo gledati treba, da jo s svojimi vprašanji
ne razžali, da ne vzbudi z njimi njene nevolje! Lepo mora
z njo govoriti, mirno, previdno se treba bližati resnici!..
Da, da!.. Samo ko bi že priti hotela!..

Neznosno počasi mu je potekal čas. Zdelo se mu
je, da je ni danes še posebno dolgo domov. Neštetokrat
se je dvignil s svojega sedeža, približal s svojimi težkimi
koraki vratom ter prisluškoval, če se še ne vrača... če
ni še čuti njene lahke stopinje ...

Naposled je le prišla...

*

Vsa razgreta je stopila v sobo. On jo je premeril
od nog do glave. Hotel ji je pogledati v oči, a njen po¬
gled je plaho zbežal mimo njegovega in se ustavil nekje
v daljavi.

„Dolgo te ni bilo, Marija!"

„Hitela sem, kar se je dalo. Vsa sem prepotena."

„Ni prav, da hitiš! Lahko se prehladiš zdaj. A proti
domu bi se lahko malo prej odpravila...“

„Priznavam, da sem se danes nekoliko zakasnila.
Tako lepo je zunaj!"

„Da, krasno mora biti tam — v gozdu. Zdi se mi,
kakor bi bila nekaj svežega vzduha prinesla seboj...
Saj si bila v gozdu, ali ne?"

„No — seveda! V tej vročini ne kaže, da bi hodila
drugam!"

„Ali si bila sama?" Ostro je vprl pogled vanjo in ču¬
titi je morala to, kajti rdečica v njenih licih je po¬
temnela ...

„Kako čudno vprašuješ!"

„Čudno? Ni mar moje vprašanje popolnoma jasno?"

„Če sem bila sama!.. Ako hočeš s tem reči, če me
ni nikdo srečal — potem vsekakor nisem bila sama!...“
Ljudje so pač povsodi! Kamor se obrneš, kamor kre¬
neš, ti pride kdo nasproti!"

„In koga si na primer — srečala?"

92

„Ne poznam vseh ljudi! Sicer pa vidim: tebi ni
prav, ako grem na izprehod! Pa ne pojdem več!.

»Napačno me umeješ, Marija! Zakaj ne bi šla?
Samo..

„Ne, ne pojdem več!“ je odvrnila odločno.

»Krivico ji delam!“ je pomislil in že se je kesal, da
je bil dal dvomom prostora v svojem srcu. Zdelo se
mu je, da jo mora prositi odpuščanja. A ko je izn ova
uprl pogled vanjo, je zapazil na njenem vratu pod levim
ušesom podolgovato rdečkasto liso, ki ga je osupnila
tako, da mu je zamrla beseda na jeziku. V davnih dneh
nekoč, ko je bil še študent in je prekipevalo življenje
v njem, je bil poljubil lepo dekle prav tako na vrat. Ust¬
nice so se mu bile strastno vsesale v njeno meso. Ko jih
je odmaknil, je bilo vtisneno v dekletovo nežno kožo
isto znamenje, kakor ga je videl zdaj pri svoji ženi...
Srce se mu je stisnilo ter mu zapodilo vso kri v glavo,
da se mu je storilo za hip temno pred očmi. A imel je
še toliko moči, da se je premagal. Z nadčloveškim na¬
porom je zatrl srd in še z dokaj mirnim, dasi vibrirajo¬
čim glasom jo je vprašal:

»Kaj imaš pa na vratu pod levim ušesom?"

Stopila je k ogledalu in se začela brisati.

»Kaj takega se ne da izbrisati, Marija! Zaman se tru¬
diš! Saj je, kakor bi te bila — gosenica oblezla!"

»Že mogoče, da me je!“

»Tudi poljubi puščajo včasi take sledove...“

Njegov glas je bil hripav, ko je izgovoril te besede
in njemu samemu se je zdel nenavaden in tuj...

»Ali morda ne?“ je še dodal in še ostreje uprl oči
vanjo.

Ona ni odgovorila. A mišice v njenem obrazu so
se nervozno zganile in obrvi stisnile ena k drugi tako,
kakor kadar človeka kaj hipoma hudo zaboli. Umerje¬
nih korakov je odšla iz sobe, ne da bi črhnila kako
besedo.

Kaj je bilo to? Ali užaljeni ponos?.. Ali je bila
morda tako vzvišena nad vsa ta sumničenja, da se ji niti
vredno ni zdelo, kakor koli reagirati nanja? Ali pa ji je
bilo tako malo mar, kako on sodi o njej?.. Kaj storiti,
kaj započeti, da se mu razodene resnica?... Ali naj pošlje

93

mar hlapca za ženo, kadar gre z doma in se tako osmeši
pred svojo služinčadjo? Ali naj gre sam na — prežo in
pokaže tako svojo slabost? Ali pa naj nastopi brutalno
napram nji in jo prisili, da se mu izpove?... — Pa če
bi bila navzlic vsemu temu, kar je govorilo zoper njo,
vendar le nedolžna?... Tista rdeča lisa — zakaj bi jo
ne bil v istini povzročil kak strupen mrčes? Ako ga sploh
ni varalo oko! Kolikrat ga je že zapeljala njegova pre-
bujna domišljija v zmoto!.. Vsekakor ni kazalo, da bi
se prenaglil. Če bi ji delal krivico, ali ne bi s svojim ne¬
premišljenim postopanjem zaigral za vselej njene lju¬
bezni in njenega spoštovanja? —

Toda kako doznati resnico, kako? Kako se iznebiti
strašnih dvomov? .. —

#

Tisti večer se je prvikrat zgodilo, da sta šla spat,
ne da bi si voščila lahko noč. Trpkost, ki se je
bila naselila v njegovo srce, mu ni dala, da bi bil pri¬
jazen in ljubezniv z njo. Ona mu je sicer postregla kakor
vsaki večer — pomagala mu je, ko si je odvezoval pro¬
tezo, postavila mu na nočno mizico vse potrebno, pre-
rahljala mu še enkrat blazine, a pogledala ga ni in mol¬
čala je, kakor bi ne znala govoriti. Njemu je bil ta molk
neznosen, a da bi ga bil prekinil prvi, tega ni vzmogel,
temu se je protivilo njegovo srce. Akoravno si je pri¬
znaval, da nima nikake pravice, obsojati jo, dokler ni
njena krivda popolnoma izpričana, so vendar po nje¬
govi misli razne okolnosti zadosti opravičevale hladnost,
ki jo je kazal napram njej.

Ona je naglo zaspala. Zdelo se mu je, da celo prej
kot druge večere. Čudil se je temu, ker je o sebi vedel,
da ne zatisne vso noč očesa. Ali ima res tako čisto vest?
In da je že golo dejstvo ne vznemirja, da se je pojavil v
njunem zakonu prvi resni spor!... On bi že samo za-
raditega ne mogel priti do miru! Pri njej pa ni bilo niti
najmanjšega sledu od kakega razburjenja. Ali si ni je¬
mala vsega tega prav nič k -srcu? Mislil je, da je bolj
rahločutna!... Pričakoval je, da bo izkušala, sprijazniti
se z njim, preden ji zatisne spanec oči...  A nič takega
ni započela ...

94

Bila je lepa poletna noč, polna življenja, polna
skrivnostnega snovanja... Nekje blizu grada se je ogla¬
šal slavec. Njegov čisti, mehki glas je segal v srce... Iz
daljave se je culo ubrano fantovsko petje ... Zdajpazdaj
je potegnil jug, da so vzplahutnili čipkasti zastori on
odprtih oiknih.. .Preko ažurnega neba je veličastno plula
luna, sipajoč na zemljo svojo srebrno milino. Bela svet¬
loba se je zgrinjala nad pokrajino ter prodirala v sobo,
da si mogel razločevati vse kakor po dnevu ... Sklonil
se je nekolikokrat pokoncu ter uprl pogled v svojo ženo,
ki je ležala vznak poleg njega. Kako krasna je bila! Na
njenih gladkih licih so cvetele rože... Njena zgornja
ustnica je bila malce odstopila od spodnje in skozi mali
presledek so blesteli njeni zdravi, biserni zobje... Di¬
hala je mirno in globoko,— prvo spanje, ki objame člo¬
veka po dnevni utrujenosti! Njene okrogle, polne prsi,
ki so bile na pol oagrnjene, so enakomerno vzkipevale
in spet plahnile, v nekakem ritmu se dvigale in usedale,
a do ramen gole roke so ji počivale na dragoceni svi¬
leni odeji in ji na lahko vztrepetavale ...

»Lepših rok ni imela nikdar nobena boginja!" je
pomislil. „Ah in te roke so morda pred kratkim dru¬
gega objemale!...

Kot strupena kača se je zapičila ta misel v njegovo
srce... Vzbudila se mu je divja želja, da bi jo zagrabil
in storil z njo, kakor je storil Otelo s svojo Desdemono...
Toda — ali ni bila Desdemona nedolžna?... Kje so do¬
kazi za to, da je njegova žena res grešila?... Približal
se ji je z glavo, prav tja, kjer je bil podnevi zapazil tisto
rdečo liso, a ničesar ni bilo zdaj videti... Kdo ve, če
se ni res motil!... Na taki nežni koži se hitro kaj
pozna ... Vsekakor pa znamenje, ki ga povzroči strasten
poljub, ne izgine tako hitro. In tega znamenja zdaj ni
bilo!...

Pomiril se je nekoliko in iznova je uprl oči v njen
lepi obraz. A ona ni bila zdaj več tako mirna. Zdelo se
je, da sanja. Ustnice so se ji konvulzivično zgibale, grudi
so ji kakor v razburjenju kipele in zdaj zdaj se ji je izvil
globok, koprneč vzdih iz prsi. 'Parkrat je dvignila roke
in zakrilila z njimi po zraku, kakor bi hotela koga do¬
seči, usta pa so se ji trudila, da bi izpregovorila. Nekaj

95

časa so prihajali samo nerazumljivi glasovi iz njih, po¬
tem pa je čul čisto razločno vsklik: Ferdinand, Fer¬
dinand!"

O, zdaj je bilo jasno, zdaj ni bilo nobenega dvoma
več! Želel si je, da hi imel nož pri rokah. O s kakim
zadoščenjem bi ji ga bil zasadil v nezvesto srce!...

Toda čez par trenutkov je že zopet omahoval. Morda
pa le ni prav čul! Ko bi se le hotela še enkrat oglasiti!
A njo je bil minil nemir, nepremično je zopet ležala
in sladek pokoj je bil razlit po njenem cvetnem obrazu...

„Ne, gotovo sem se motil!" si je ponovil že v stotič.
Ne, ni bila vskliknila: »Ferdinand!" In če bi bila!...
Kdo ve, kako je prišlo?... Človek vendar ne more nič
za to, ako sanja! In hipoma se je spomnil njenih besed:
»Tebi ni prav, ako grem na izprehod!... Pa ne pojdem
več!" — Ako bi onega res ljubila, ako bi res koprnela
po njem, ali bi se bila tako lahkega srca, tako brez po¬
misleka odrekla priložnosti, da bi se shajala z njim?...
»Ne, ne pojdem več!" je rekla čisto odločno. Ali ni bilo
to zadosti? Ali ni bilo to dovolj dokaza, da nimata do¬
govorjenih sestankov? Če bi jih bila imela, bi bila vse¬
kakor izkušala, da pride vsaj še enkrat z njim v do-
tiko. A ona tega ni hotela. »Ne, ne pojdem več!“ Ali je
mogla še bolj jasno pokazati, da ji ni nič zanj? In jaz
sem blaznel! O kake neumnosti so se podile po moji
glavi! Zakaj se nisem prej domislil na te njene besede?
Koliko muk bi si bil prihranil!"

Postalo mu je nenadoma lahko v prsih. Bilo je že
jutro, solnce je že vzhajalo, a on je trdno zaspal...

*

Drugi dan popoldne sta sedela kot običajno v obed-
nici in čakala na malico. Ona se je bavila z nekim roč¬
nim delom, on pa je imel knjigo pred sabo, a ni čital.
Zdaj zdaj je privzdignil glavo in se ozrl v njo, ki mu je
sedela nasproti in jo opazoval. Bila je videti mirna, a
neka strogost in odločnost se je izražala v njenih po¬
tezah, ki mu je bila doslej neznana. Stenska ura je od¬
bila pet. Takrat se je hipoma zdreznila in pogledala na
uro, kakor bi se hotela prepričati, če je prav štela. Po¬
mudila se je še par minut, potem pa je vstala, pospra¬
vila delo in se obrnila proti svoji sobi.

96

„Kam se odpravljaš? Malica mora biti takoj tu!“
je izpregovoril on.

„Ne bom malicala — danes!"

„Kako to? /Zakaj ne?“

„Nimam nikake potrebe!"

„Pa vendar! In ako ne, pa mi vsaj druščino delaj!"

„Saj sem ti jo! Oprosti, ako ne morem več!... Kmalu
bom nazaj!"

„Pa kam hočeš?"

„Na izprehod. Moram malo na zrak!"

Silno se je začudil.

„Na — izprehod? Ali nisi včeraj zatrjevala, da ne
pojdeš več? Ali si si premislila?"

„Ti si vendar sam rekel, zakaj ne bi šla!"

„No, da, res je!... Ne bom ti branil, kakor ti ni¬
koli nisem. Ali danes ... danes ostani pri meni — pro¬
sim te, Marija! Jutri pojdeš zopet in potem sleherni dan,
kakor doslej. Samo danes ugodi moji želji!...“

„A jaz ti baš danes ne morem storiti te usluge!"

„Pa zakaj ne?“

„Neznosno mi je!... Duši me!... Ven moram..."

„Kaj te duši? Soparno je res, a v sobi je še vedno
hladneje kot zunaj. Odloži delo in počivaj, odleže ti!“

„Ne, ne odleže mi! Moram, moram na zrak!"

V njem je vzkipelo. Trpkost, ki jo je občutil v srcu,
mu je silila na jezik, a premagoval se je.

„Marija, ne bi bil mislil, da ti je tako lahko prelo¬
miti besedo!..."

„Sam si me odvezal od m;oje obljube, zdaj si ma¬
homa spet drugega mnenja! Kdo je verolomen in ne¬
dosleden, jaz ali ti?"

„Pustiva prerekanje! Ti veš baš tako dobro kot jaz,
zakaj gre. Rekel sem že, ne bom ti branil, a danes ho¬
čem, da ostaneš doma!"

V njenih očeh se je zabliskalo. Spela se je po koncu
in odvrnila:

„Ako opravljam suženjska dela, nikakor še nisem
sužnja!"

, Ti ne opravljaš ničesar, česar bi sama ne bila ho¬
tela opravljati! In prosim, da si od danes naprej urediš
svoje razmerje do mene tako, da o kakem suženjstvu

7

97

absolutno ne bo moglo biti več govora. Sicer pa se za¬
vedaš svojega suženjstva šele od tedaj, ko te je nekdo
drug opozoril nanje ..

Zardela je. On pa je nadaljeval z mehkejšim glasom:

„0 Marija, samo danes, samo danes ostani doma!
Ko bi videla v moje srce, bi razumela, zakaj te prosim!“

Nekaj časa je bilo videti, kakor bi omahovala, kakor
bi se bojevala sama s seboj... A hipoma se je okrenil
njen pogled proti oknu, prsi so se ji vzbočile in z veliko
odločnostjo je odgovorila:

„Ne morem!... Ne morem!"

Skoro zakričala je te besede. A tudi on se ni mogel
več krotiti.

„Ne moreš?... A jaz pravim, da moraš!"

Tista rdeča lisa na njenem vratu, ki potem, ko se je
bil pomiril, ni več mislil nanjo, se je nenadoma zopet
prikazala njegovim očem in po možganih mu je za-
besnelo. Sam ni vedel, kako se je zgodilo, da je dvignil
svojo palico proti nji.

„0 še to! Oj udari, udari! Prav s tisto svojo opiračo
me udari! To bo primerna nagrada za...“ Ni izgo¬
vorila, ampak v divji, skoro blazen smeh je izbruhnila.
Njemu je omahnila roka in zasramoval se je. S solzami
v očeh je vzkliknil:

„Odpusti, Marija, prosim te, odpusti!"

A ona je bila vsa iz sebe.

„0 udari, udari!" je ponavljala. „S svojo opiračo me
udari!"

„Marija odpusti! Glej, preveč je vse to za moje
živce! Ubogaj, usliši me, Marija, in ostani danes doma!"

„Ne — morem!... O udari, udari!" je blaznela dalje.

„Pa zakaj ne moreš? Povej, dragica, povej, Marija,
zakaj ne moreš?"

„Duši me! Strašno, strašno je tukaj! O, grozno je,
ako je človek vse življenje tako, kot sem jaz!...“

„Kako — kako si? Povej!"

„Navezana na ...“

„Na koga? ...“

Ni odgovorila.

98

„0, ti nimaš poguma, da bi povedala, kar ti je pri
srcu?... Toda jaz hočem, da govoriš! Povej, na koga si
navezana? Povej, kaj sem jaz? Govori, če ne... !“

Zopet je prekipel v njem srd in zopet je dvignil pa¬
lico ...

„Povej, kaj sem jaz!... Govori! Hočem da govoriš!
Kaj sem? ..

„Invalid — pač!“ je bruhnila v silni razburjenosti
na dan in odbežala, kakor bi se bila ustrašila svoje lastne
besede, svojega lastnega glasu... On pa se je zgrudil,

kakor od strele zadet olb mizi na stol in se zazrl za njo ...

# # *

Otrl si je isolze, ki so se mu dolgo nevzdržno usipale
iz oči. Razburjenje se mu je bilo poleglo in začel je
trezno preudarjati. In čim bolj je razmišljal, v tem
ostrejših obrisih, tem jasneje mu je stopala pred oči
strašna, gola resnica ...

„Invalid!“

Ta beseda mu je razodela vse! Bila je nesrečna poleg
njega!... Prišlo ji je spoznanje, da se je prenaglila, ko
se je bila odločila in uslišala njegovo prošnjo! Njegova
bolehavost ji je zamrzela in njeno srce je zahrepenelo
pač drugam ...

Ker ni imel nobene nade več, da bi se mu zdravje
kdaj znatno izboljšalo — kako bi bil mogel še dvomiti,
da je zanj vse končano?... Da, zdaj mu je bilo vse jasno!
Stvar se mu je videla zdaj povsem umevna. Kdo ve, ko¬
liko sličnih žaloiger se je že odigralo in se jih še odigra!
Tudi te žaloigre so posledica vojne! Cesto so se dale
hčere najodličnejših rodbin v nekem čudnem oduše-v-
ljenju zapeljati, da so se zaročile in poročile s hromci,
slepci in sploh bolniki. Druge so storile isto morda iz
usmiljenja, mogoče tudi iz drugih nagibov, ne da bi se
zavedale, ne da bi mislile na to, kaj jih čaka. Nekaj časa
je bilo vse dobro, potem pa se je nenadoma pokazalo,
da bolezen in ljubezen nista pravi družici, in prišlo je,
kakor drugače pač ni moglo priti — prišlo je iztreznjenje,
prišlo kesanje ...

Mogoče, da je med onimi entuziastkami, ki so se od¬
ločile iz čistega nagiba za usodni korak, kje katera, ki
ima dovolj moralne moči, da vztraja v svojem heroizmu,

7 *

99

a kaka nespamet, ako si je domišljal, da mora biti baš
njegova žena med tistimi izjemami! Prišel je pač čas, ko
je sama sebe našla, kakor se je bila mati izrazila ne¬
koč... prišel je čas, TTo so se vzbudile želje, za katere
prej ni vedela... ko je vzkipela njena kri in zahrepenela
po utehi... čas, ko se je izkazalo, da je narava moč¬
nejša od vzgoje in vseh priučenih dobrih lastnosti!
Morda bi se ne bilo zgodilo še tako hitro, morda bi do
katastrofe sploh ne bilo prišlo, če bi se ji ne bil približal
nekdo in ji zašepetal: »Kaka nesreča, da imaš — inva¬
lida za moža! Kakšna škoda za tvoje krasno telo!..."

O vedel je, kdo je zastrupil njeno nekdaj tako blago,
talko plemenito srce in tem bolj ga je bolelo!...

»Invalid!“

Kaj je zvenelo iz tega njenega vzklika? Zaničeva¬
nje? ... Zdelo se mu je, da ne. Zdelo se mu je temveč,
da je izlila v ta vzklik nekaj lastnega gorja. A to ga je
delalo še bolj nesrečnega! Ako bi ga bila zaničevala, bi
bil iskal utehe lahko v sovraštvu, ki bi ga bil po pravici
gojil do nje, ker zaničevanja pač ni zaslužil — tako pa
je moral imeti, ako je hotel biti pravičen, samo — usmi¬
ljenje z njo...

»Invalid — pohabljenec! Vsa neizmerna nesreča iz¬
vira odtod! 0 zakaj se je moralo zgoditi tako, zakaj ni
smelo biti drugače! O kdo si, kdo si, ki si mi naklonil
vse to? ... Kdo si, ki si velel granati, da me ni raztrgala
na drobne kose, ki si hotel, da izpijem do dna čašo gren-
kosti?... Kdo si, ki se naslajaš ob mojih mukah, ob
mojem trpljenju? ...“

Zazrl se je v razpelo, ki je bilo pritrjeno v ikotu in
nadaljeval:

»Ne, ti ne! Ti mi nisi tega storil! Sam si trpel in veš,
kaj je bolečina! ... 0 — in tudi ti si dvomil! »Moj Bog,
moj Bog, zakaj si me zapustil!" Tudi ti si dvomil, kakor
dvomim jaz!.. . Kje je resnica? Kje pravica? Kdo je, ki
hoče, da je tako?... Ne, ti ne! Ti si nad vse dober in
vreden, da te molijo in ti stavijo svetišča!... Ti si usmi¬
ljen, blag, poln najčistejše ljubezni — kako bi se mogla
zoper tebe obračati moja nevolja? Ne, proti tebi ne!
Toda zoper koga potem?... —

100

Sicer pa — kaj je moj srd, kaj moja nevolja? Kdo
se meni za črva, ki se zvija v cestnem prahu? Usoda
gre svojo pot!... (Zgodilo se je in ne da se več izpre-
meniti! Marija ljubi drugega — kaj more za to? Marija
se vdaja drugemu, a ona ni kriva! Zmagala je pač na¬
rava — hahaha!... Ona ni kriva, kriv sem jaz, edino
jaz, ker sem — bolan in hrom!... Da, jaz sem kriv, a
Marija... —? Zakonska žena, ki ne ljubi svojega moža,
je ali — vlačuga, ali mučenica!... Ne eno, ne drugo
nočem, da bi bila ti, Marija... ti, ki sem te tako neiz¬
merno ljubil in te bom ljubil do — zadnjega vzdihljaja L.
Da, samo jaz sem kriv, kriv zaradi tega — ker pač
živim! Ako se umaknem, postane takoj čisto, kar je bilo
nečisto in kar je bilo prepovedano, bo dovoljeno!...

Invalid! Ne, ni zvenelo zaničevanje iz tega vzklika!
Prej bolest! In vendar — ali je bila izgovorjena kdaj
hujša psovka?... Ali je mogla priti iz njenih ust beseda,
ki bi bolj skelela?... —

Ne, Marija, ne boš vlačuga, ne boš mučenica!... Nič
več ne boš priklenjena na pohabljenca, nič več ne boš
opravljala sužnja dela! Veseli se, Marija, svobodna
si!...“

Zamaknil se je skozi okno. Solnce je tonilo za go¬
rami. Zadnji njegovi žarki so se lovili po listju vinske
trte, ki se je vila okoli okna in skrivnostno vztrepeta-
vala v lahkem vetru.

„Zatoni, oj zatoni zlato solnce! Meni ne boš več
sijalo! Ko zjutraj zopet pogledaš izza gor, bo invalid
trdno spal in ne prebudi se več, nikoli več-

Marija, ne daj se motiti po zdanjem trenutku!
Vztrajaj, o vztrajaj v sladkem objemu svojega izvo¬
ljenca!... Zdaj si se našla!... A tudi jaz sem se našel!
Vztrajaj, Marija, in uživaj! Uživaj v polnih požirkih slast
prepovedane ljubezni, da bo utešena žeja tvoje vroče
krvi! Uživaj in nič se ne boj! Nihče ti ne bo več očital,
nihče branil! Ko se vrneš, bo invalid molčal, molčal...“

Vstal je in stopil s svojim trdim korakom k mizi,
na kateri je ležal v etuiju revolver. Z odločno roko je
segel ponj, nastavil ga in sprožil —

101

Popravki.

Čitaj: na strani 14. v 9. vrsti od zgoraj doli namesto s podežel¬
sko — v podeželsko ... Na strani 16. v 22 .  vrsti od zgoraj doli na¬
mesto preudarita — preudarila... Na strani 34. v 6. vrsti od zgoraj
doli namesto vsemu — vsega... Na strani 43. v 2 .  vrsti od zgoraj
doli namesto naprej — najprej. Na strani 86. na koncu 7. vrste od
zgoraj doli je narekvaj neumesten.

Prav je: upoštevati, upreti, upor i. t. d. in ne: vpoštevati,
vpreti i. t. d., kakor je tiskano na raznih mestih, dalje: vzkliti, vzklik¬
niti, vztrajati, ip ne: vskliti, vsklikniti, vstrajati, kakor tudi: bridko,
bridkost in ne: britko, britkost.