List 3.
Naši kmetje.
Slovenska dežela šteje veliko veliko tisuč (tavžentj kmetov, ki imajo na milijone oralov zemlje in kterih premoženje znaša veliko milijonov goldinarjev.
Kako je tedaj, da tako velika množica ljudi, morebiti največa izmed tistih stanov , ki si z delom kruh služijo, in tako premožna v svojem gospodarstvu, nima v deržavi toliko veljavnosti, kakor bi jo imela imeti po svojem posestvu?
Kako je to?
Kmet v nekdanjih časih je bil celo malo obrajtan človek v deržavi in vsaka mestna slapa, ki je komaj toliko sež-njev zemlje imela kakor kmet za svojo hišo, je z zaničljivo besedo pitala ^neumnega kmeta-'. Tudi omikani ljudje so bili večidel teh misel, čeravno jim spodobnost ni pripustila, da bi  bili to  besedo  tako očitno izrekli.
Sedaj, ko je kmet oprosten tlake in desetine in je postal sam svoj gospodar, je, hvala Bogii! to drugač. Krivično bi bilo, ako bi ne hotli spoznati, da kmet, kar je oprosten tistega jarma, je postal tudi veljavniši človek, in pa je pravih, časti vrednih možakov tudi med kmeti sedaj povsod veliko.
Deržava je Kmeta postavila v versto vseh druzih der-žavljanov; pred postavo velja toliko kot knez in grof. Al v javnem življenji kmet še zmiraj ne velja toliko kakor drugi dei žavljani, in kar bi mogel po pravici veljati po svojem  posestvu.
Al se v tem  krivica godi kmetu ali ne? Da J  godi se mu krivica   od ene strani, — od druge pa n e.
Godi se mu krivica, ker on, le na delo vezan, se v naših slabih ljudskih šolah ni toliko učil, da bi se bil povzdignil na nekolikošno stopnjo omikanja; on dela svoje reči tje v en dan kakor je vidil svojega očeta ali soseda; kaj več in kaj druzega se ni učil; roke so pridne, al um je zanemarjen; zato mu je mar le zato, da bi si pridobil premoženja, za drugo pa nič. Da je tedaj kmet zaostal za drugimi stanovi, ni on sam kriv.
Al kriv je vendar tudi on, ker ve, da Bog je le čl o vek a ustaril. ne pa gospoda in ne kmeta; če bi količkaj mislil — in um mu je dan — bi sam lahko spoznal, da tudi kmetu je treba marsikterih vednost, sicer bi bila enaka z voličem, ki tudi pridno dela, ako bi delo samo bilo poklic človeški. Dnar je res velika moč, al vednost je še večja iu žlahnejsa, zakaj vednost pelje človeka k večemu dobičku; z dnarjem pa si nobeden ne more vednosti kupiti. In zatega voljo, ker kmet zaničuje vednost iu jo imenuje le puhlo in nepotrebno igračo, si je sam kriv, da ga ta in uni očituje »neumnega".
Pomislimo, da že več let so na Štajarskern, Kranjskem kmetijske šole; al koliko kmetov je poslalo svojih siuov v te šole? Ce se jim ne plača, da grejo v šolo, ga ni skor nobenega v šoli. To je očitno znamenje, da kmetje  ne  cenijo podučenja  v šoli in vednost sploh  ne.
Pa utegne kdo reči:   „Jez  potrebujem fanta doma,   in
v
šoia mi je predraga". Ce vam je fant kakor volek le za delo, ue spoznate dolžnosti starišev. Ce pa dnarja nimate ga v šolo poslati, vas ne bo noben pameten silil. Al dosti je kmetov, ki imajo premoženje, in od teh je govorjenje. Za bolj revue naj bi vsak kanton zložil dnarja za d v e štiftengi, da bi se s temi dnarji pošiljali brihtni fantje v kmetijsko šolo, ki skozi 2 leti ue prizadeva preobilnih stroškov. Taki izučeni fantje bi se pozneje po lastnih skušnjah doma še bolj prebrisali in bili bi svojim soseskam ž i v izgled. Po njih bi se v vsaki fari povzdignilo kmetijstvo in dobiček li bil za celo deželo. Ker davki od leta do leta rastejo, je treba s posebno modrostjo zemlji še kaj več iz rok izviti, ker pa navadni kmet, če je še tako priden, ne more, kar ne ve, kje bi se dobička lotil.