X Dr. Joža Glonar: Aškerc v Šmarju. X Kadar si roko podasta dva človeka v tihi noči, morda videč bi zagledal čudne znake na nebesih: premaknitev mnogih zvezd... Marija je prebledela; le z veliko težavo se je obvladala in izkušala preusmeriti pogovor. Toda skoro zatem so se vsi trije dvignili k počitku. Marija se je šele v svoji spalnici oddahnila. Zagonetne slutnje so jo plašile... Oni stihi so ji grozeče zveneli v motnjavo raz* burjenih živcev, kajti vedela je, da jih je že čitala nekoč. Iz oma* rice je vzela skrbno shranjeno že orumenelo knjižico — spomin na svojo mater. Tam je bila na zadnji strani tudi ta pesem. Tisto noč ni Marija dolgo, dolgo zatisnila oči... (Dalje prihodnjič.) Dr. Joža Glonar: Aškerc v Šmarju. Kakor večina mladih kaplanov, je tudi Aškerc romal iz kraja "vn^raJTne da bi se v katerem dalje mudil. Iz Podsrede na južnem Štajerskem je tako prišel v jeseni leta 1883.1 za drugega kaplana v Šmarje pri Jelšah, kjer je ostal do leta 1887., ko je bil prestavljen k Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah.' Razpoloženje, ki ga je navdajalo ob nastopu službe v Šmarju, je opisal v pismu Vatroslavu Holzu s sledečimi stavki: «Kraj je res lep! Vendar Ti moram takoj dostaviti jedno prozaično: kos te prirodne lepote bi rad dal za kos prihodkov! Družabnega živ= ljenja tukajšnjega še ne poznam veliko, ker ne zahajam med ljudi. Zaprl se bom čisto v svojo polževo hišo.»3 Enako občutje zveni tudi v «Jesenskih pesmih», ki jih je priobčil v «Ljubljan* skem Zvonu» leta 1883., str. 673. Vendar pa Aškerc že po svoji naravi ni bil tak, da bi se bil lahko zaprl v «polževo hišo». Nje-gova lastna inicijativnost in razmere, ki so vladale takrat po naših spodnještajerskih trgih, so ga kmalu iztrgale nameravanemu samotarstvu. O tem nam poroča pismo, ki ga je pisal Vatroslavu 1 Prim. «Slovan», 1912, str. 229, 270. 2 «Slovan», 1912, str. 291. 3 «Slovan», 1912, str. 269. K Dr. Joža Glonar: Aškerc v Šmarju. X Holzu 30. januarja leta 1884.:4 «Komaj sem se nekoliko izkopal iz politike, pred kateroj me ti tako svariš. Ali kaj hočeš? «Delitev dela» nikjer ne velja v besede najstrožjem pomenu, — še manj pa pri nas Slovencih. Saj si morebiti že Ti tudi sam sebi na suknji gumb prisil, čeprav nisi — krojač. Kar more, to pa je človek storiti dolžan^— ali kako že poje Tisti, ki zdaj nič več ne poje? — na škodo svojim rojakom.« Več izvemo o Aškerčevem življenju v Šmarju iz pisem dveh sester, ki sta ga opazovali prav od blizu. Učiteljica Viktorija Milek je službovala v Šmarju, njena sestra Dragoila (Karolina)5 pa je svoje počitnice navadno preživela pri njej. Obe Ljubljan* čanki, vneti za slovensko literaturo in v osebnih zvezah s tako slavnima pesnikoma, kakor sta bila Aškerc in Gregorčič, sta o teh svojih stikih podrobno poročali svojemu znancu Josipu Cim* permanu. Njegova korespondenca se hrani danes v državni licejski knjižnici v Ljubljani; v marsikaterem oziru nam pomaga pogledati v doslej neznane kotičke našega literarnega življenja v preteklosti. V pismu, ki ga pošilja iz «Šmarija pri Jelšovcu» /jj^Cj|}ragoila Cimpermanu 23. junija leta 1885., poda sledečo sliko Aškerca in sredine, v kateri se je takrat gibal: «Tukaj sem že dva tedna, a zdi se mi, da sem šele dva dni. O zraku, vremenu i. t. d. povem z eno besedo, da mi vse to ugaja ter prav dobro-dejno vpliva na moj organizem. Ljudje, kolikor sem opazila, so le presladki in previsoki v malem, a trdnega značaja nisem opa= žila drugje nego pri našem blagem epiku Gorazdu, o tem pozneje. Vse je prenapeto, čakaje poklonov in «Kiiss' die hand'ov», vse preži na izdajo svojega sotržana. Nemčurska druhal, k večjemu kakih 25 do 30 njih, psuje, pljuva, pisari, draži na vse načine uboge narodne tržane, ter jih pita se: Kukuruzgrafen, dunkle Existenzen, Wechselritter, Marktpascha i. t. d., da ne imenujem vseh izrazov, koje imajo posamični Slovenci v trgu. Pa dovolj tega! Vendar se še najde poštena duša v tej solzni dolini, hočem reči v Šmarski dolini. Za take poštenjake seveda ni taka zmes. Sedaj spoznam Gorazda in njegove nazore, sedaj razumem njega in njegove «vzdihe» v pesnih namreč, a tudi razumem njegovo vsigdar resno iij previdno govorjenje. V srečo si štejem, da sem imela in še imam priliko, pobliže spoznati njegovo plemenito srce napram človeštvu sploh, njegovo blago, svoj narod ljubečo dušo. Njegovo modro in premišljeno govorjenje jako mi ugaja, ker ni pretirano, * «Slovan», 1912, str. 270. 5 Gregorčičeva «planinska roža»! Prim.: Dr. Zober, Orumeneli listi Simonu Gregorčiču» v «Ljub. zv.», 1915, str. 476W478 in (Jadranski almanah za 1.1923» — 172 — a^ct€m /-v**/.?-eu. X Dr. Joža Glonar: Aškerc v Šmarju. X ampak on se pokaže prav takega, kakor je, brez ozira, ali «von der Leber weg» in to se mi jako dopada. Saj veste, da i jaz sovražim takozvano moderno sladkanje, ker svet ima več trnja nego parketov. Skoraj vsaki dan kaj počenčamo, to smatram, da mu moja družba ni premala, rad pride v šolo (poslopje namreč) ali pa naju se sestro na dom povabi, ali se sprehajamo vsi trije po cerkvenem parku. Tudi jaz sem vesela njegove družbe, ker v njemu ugajajočej družbi je ves drugi človek, prav ljubeznjiv in zgovoren; takrat sleče žalovalno obleko resnobe in melanholije, ter se olepša se paradino uniformo prostodušnosti in odkritosrčne prijaznosti. A propos! Vaše pozdrave sem mu izrekla. Bil je prav vesel, pozdravlja Vas. Rad bi šel na Velegrad, a domači opravki mu ne dajo oddahniti se.» O Aškerčevem potovanju pa poroča 7. julija 1885.: «Torek 30. p. m. bile sve pri Gorazdu in on nama je pokazal s prav otročjim veseljem Vašo sliko ... Gorazd /yam/odzdravlja. Šel je 5. t. m. na Velehrad, potem Brno, zlato Prago, Line, Solno? grad, Ischl, Aussee, Celjovec, Beljak, Tarviž, Ljubljano in nazaj skozi Celje v Šmarje. Rekel je, da Vas obišče pri tej priložnosti, toraj zopet «ein interessanter Gedankenaustausch», da bi Vas skoraj zavidala, pa ne — le prepričajte se sami, ali sem Vam zadnjič kaj pretirala, potem bom prav radovedno pričakovala Vašega mnenja. — Res, takih mož nam Bog daj ter mnogo let ohrani... Tukaj se mi, dopada, (pa sedaj je prazno in pusto, ko je Gorazd odšel in pride šele čez 14 dni. O kako ga pogrešam!).« 19. julija istega leta pa jadikuje in prosi: «Toraj danes nedelja in — saj vem, da me bodete razumeli — našega Gorazda nij še nazaj, čeravno je rekel, da se vrne v štirinajstih dneh. Jeli bil kaj pri Vas? Sta pač dolgo časa kramljala skupaj? O prijetni trenutki, kaj ne? Kadar se ga pobliže spozna, tu se pokaže blago srce, trdni značaj in možatost, kojo se dandanes žalibog že redko najde. O kako sem nestrpljiva, ter komaj čakam, da mi sporočite, kak utis Vam je sploh naredil.« V obeh pismih tiči neka neskladnost; govorita namreč o Aškerčevem potovanju na Velehrad, o čemer nič ne vemo. Ali se tega potovanja sploh ni nameraval udeležiti, ali pa se je med potjo premislil? Neskladnost nam pojasni zgodovina «velegraj= skega potovanja«. Odkar se je v Pragi otvorilo «Narodni di* vadlo», so Čehi iz vseh pokrajin pošiljali posebne gledališke vlake v Prago; prišli so celo Čehi iz Amerike. Da dokumentirajo Slo? venci svojo slovansko vzajemnost s Čehi, se je že v jeseni leta — 173 — X Dr. Joža Glonar: Aškerc v Šmarju. X 1883. v Ljubljani sestavil poseben odbor, ki bi poskrbel za to, da bi se jeseni leta 1884. večje število Slovencev in Hrvatov s posebnim vlakom peljalo v Prago. Ker se je nameravani izlet moral preložiti na jesen leta 1885., so Slovenci sklenili obenem udeležiti se na Velehradu proslave tisočletnice Metodove smrti. To_Jim je preprečila vlada z iznajdbo «velegrajske kuge». Zato Slovenci in Hrvati niso šli na Velehrad, ampak samo v Prago. Posebni vlak jih je odpeljal iz Ljubljane 14. avgusta 1885.6 Tega skupnega izleta, ki nam prihaja na misel ob Gregorčičevi pesmi «Velegrajska kuga», se Aškerc ni udeležil; na Velehrad je krenil sam že dober mesec prej, 5. julija, na sam god svetih bratov Cirila in Metoda. Opozicije zoper vladino prepoved skupnega izleta \ tem ne moremo iskati, ker je vlada skupen izlet na Velehrad prepovedala šele 10. avgusta. Če se oziramo na vsa ta dejstva, nam bo umljiv konec pisma, ki ga je pisala Dragoila Cimpermanu 3. septembra 1885.: «Vne* deljo 30. avgusta 1.1. bil je blagoslovljen kip slovanskih blago* vestnikov. Kdo je sprožil to idejo, da si je omislila Šmarijska farna cerkev — recte farani — ta kip v spomin tisočletnice Metodove, nij težko uganiti. Gorazd je duša tem podjetji. On sam je po fari hodil nabirat^ dobrovoljnih doneskov in dal je kaj rad vsak po svojej moči. Sam navdušen Slovan, vedel je tudi svoje ovčice pridobiti za sveto stvar tako, da je nabral v malo dneh nad 200 goldinarjev. Darilo je tudi v ta dan doneslo svoj obolus in krasen spomenik — 300 goldinarjev stane — diči tukajšnji hram Božji. V_skoraj uro trajajočem propovedanji — bilo je tudi s politiko zabeljeno — je Gorazd razložil življenje in delovanje teh blagovestnikov s tako milimi in vendar žarkimi besedami, da so se marsikomu oči rosile. Natančneje o tem pa izveste ustmeno ako Bog da i sreča junačka. — Gorazdovo pri* -T^-v-o^m