1123 MANICA LOBNIK, ROSA NA PAJČEVINI Nihče ne pričakuje, da bodo dela, ki prihajajo izpod peres mladih avtorjev, izklesana do temelja, da bodo artistično izbrušena in dognana do kraja in da nam bodo razprla nove neslutene vidike v dnšeslovni interpretaciji; ne, prvenci so lahko neprečiščeni, grobo izdelani in v njih utegnejo biti nekritično importirane primesi, nujno za obet pa je nekaj: da preseneti in osupne neka samosvoja umetniška poteza, ki takorekoč presvetli vso nehomogeno tvarino in pri kateri začutiš, da se skriva za njo suverena pisateljska osebnost. Tega in pa neke sveže, iskreno intimne izpovednosti, ki jo mladost s tako široko, četudi nerodno kretnjo razdaja, je pogrešati pri drugem pripovednem delu Manice Lobnikove »Rosa na pajčevini«.* Dva pripovedna prijema, ki se po naravi izključujeta, životarita na paradoksalen način drug ob drugem v avtoričini zamisli in jo vsak po * Manica Lobnik, Rosa na pajčevini. Založba Obzorja. Maribor 195?. svoje hromita in razjedata: prvi se razodeva v pretirani, vsiljivi veristični zvestobi življenju, ki se v zadnji posledici kaže v marljivem zbiranju vseh m.ogočih in nemogočih kvant in zaudarjajočih izrazov, drugi pa v oblaganju revnega fabulističnega skeleta s kurioznimi domisleki, strašnimi zapleti in nenavadnimi usodami. Koincidenca obeh prijemov je psihološko razumljiva: za faktografijo ne stoji kaka trdna doktrina, zato skuša pisateljica oživljati dolgočasno beleženje dogodkov z nenavadno zavozlanimi zapletljaji. Tako nam je napisala dlakocepski faktografski tekst, podplut z misteriozno, krvavo laži-romantiko, namesto da bi preustvarila življenje v višje organiziran svet z določenim dejanjem in nehanjem. Osrednja fabulativna nit pripovednega dela »Rosa na pajčevini« razkriva usodo narodno _in socialno neprebujenega Borisa Gačnika. ki ga plaz vzrokov iztrga iz nemške vojske in potisne med pohorske partizane, tu se glavni junak pod težo velikih pretresov notranje prebuja, vendar tik pred dokončno nravstveno regeneracijo tragično pade. Mnogo obetajočo zgodbo izpoveduje junak sam, zategadelj pričakuje bralec, da se mu bo razkril v zapleteni notranji rasti, z vsemi dvomi, boji in vzponi, bodisi neposredno bodisi posredno in postopoma in ne da bi se sam zavedal, s tem, kako vrednoti dogodke in kako se odziva na različne življenjske situacije. Prav zavoljo te pripovedne tehnike pričakujemo neke osebne note, neke specifične obarvanosti, ki bi bila razlita prek zgodbe in ki bi ji dajala posebein čar. Zal pogrešamo v pripovedi obojega: notranje resničnosti in tluida intimnosti. Osebe v pripovednem delu »Rosa na pajčevini« so zvečine papirnate in neprijetno skonstruirane. Zelo problematičen v umetniški izdelavi je osrednji protagonist Gačnik: nerazumljivo in protislovno deluje, misli in čustvuje, tako da ga pri najboljši volji ne moremo razumeti. Treba je sicer priznati: Boris Gačnik prav rad razpravlja o svoji notranji podobi, o svojih srčnih in duševnih stiskah in o življenjskih vprašanjih, ki mu jih zastavlja vojna; da, celo zelo učeno si ta vprašanja zastavlja in jih nemara še bolj učeno razrešuje. Dobršen del teksta, vsaj vodilni psihološki motiv, je posvečen prav prebujanju junakove zavesti, tistemu nravstvenemu osveščanju, ki naj pripelje junaka do njegove »prave« podobe; pisateljica nas venomer skrbno opozarja, da se v junaku poraja etična preroditev, da se v njem lomi stari svet. in tudi potem, ko junak pade, ne pozabi poudariti, da je padel tik pred pomolom dokončnega nravstvenega vstajenja, tik pred tem, ko bi bil očiščen vseh negativnih primesi preteklosti in bi postal res »pravi«. Ta pisateljičina načelna diagnoza junakovega »razvoja« pa najde kaj slabo potrdilo v samih junakovih dejanjih. Oglejmo si samo dve dovolj vidni in ilustrativni postaji na začetku in koncu Gačnikovega partizanjenja. Na neki akciji, pri kateri sodeluje tudi naš junak, hočejo partizani likvidirati gestapovca Burkerja; ko vdro v hišo. ¦najde v neki sobi prav Gačnik pijano gestapovsko cipo, v njej pa prepozna svojo veliko ljubezen Lidijo. Namerno jo prezre, potem pa je mimogrede pripravljen ustreliti komisarja, da bi zakril svoj prestopek. Pri tem meditira v tej smeri: ker sem jo hote spregledal, bo menil, da sem izdajalec, to pa jaz nisem, saj pripada dekle le meni. Zanimivo: kako je mogoče prizadeto razpravljati o sorazmerno majhnem moralnem deliktu, hkrati pa že snovati zločinsko dejanje! Oglejmo si drugo in zaključno točko junakovega razvoja: Gačnika pošljejo v Maribor, naj likvidira nekega gestapovca; tu v velikopoteznem letanju za svojo brezbrežno ljubeznijo zavlačuje in odlaša direktivo, 1124 pisateljica pa v vneti zagledanosti v vrlega junaka ne opazi, da le-ta s tem prostituira svojo »pravo« etično naravo, saj mu je nemška candra (kakor sodi takrat še o svoji ljubici), važnejša kot sprejeta naloga. Ilustrativna za junakovo srčno in duševno neurejenost je tudi poteza, ko obljublja ljubici, da jo popelje v gozd med partizane, hkrati pa zelo trezno razsodi, da tovarišem to ne bo povšeči in da je zategadelj pravzaprav ne more vzeti s seboj; to pa ga ne moti, da je ne bi izkoristil za nevarno akcijo, v kateri oba padeta. Torej stoji Gačnik na končni točki približno tam, kot na začetku, kar pa je docela razumljivo: vsi veliki momenti, ki bi morali vzburkati in pretreisti občutljivega človeka in se mu neizbrisno vrezati v srce, le zdrsnejo mimo njega; še najbolj se ga prime kako zelo verbabio komisarjevo »prepričevanje«. Še takrat, ko opazimo pri njem kako živo človeško reakcijo, jo pisateljica razblini s psihološko ohlapnostjo in besedovanjem. Zato je razumljivo, da nas tudi junakova smrt, četudi je relativno najbolje opisana, ne more prav pre-tresti. še posebej ne, ker je tudi v poslednjih sekundah Gačnik v dobršni meri narejen in kljub svoji v bistvu zelo nehamletovski naravi meditira o svoji »pravi« podobi. Kako drugače pretresljivo umira n. pr. Popaj v Zupančičevi »Sedmini«, ker se njegova topla, nezasenčena človečnost zrcali skozi neizpodbitno dejstvo, da za ceno lastnega življenja ščiti tovariša in dragoceni partizanski material; tu se bralcu zazdi, da je zgubil dragocenega prijatelja in z njim kos svojega srca. Ob branju »Rose na pajčevini« dobi človek vtis, da si pisateljica ni na jasnem z etiko in da jo močno poenostavlja: prava (čeprav samo verbalna) politična orientacija ji že določa nravstveno zrelost, sama dejanja pa so ji postranske narave; le tako si lahko razlagamo kult grobo primitivnega erotičnega odnosa. Treba je pribiti, da ®e kaže etika ne ravno nazadnje v odnosu moškega do ženske in obratno, ta odnos pa je v tekstu vedno grob in banalen in se ne dvigne s spolzkih pornografskih tal tudi tedaj, ko je pisateljica prepričana, da ga je privzdignila v sfero velike čustvene skladnosti. Vrh nenaravnih, skrivenčenih in vulgarnih odnosov predstavlja razmerje med Gač-nikom in lepo Židinjo Lidijo; ta misteriozna marioneta, ki ji je posvečenega v knjigi tolikanj prostora, je v bistvu le izrodek pubertetne fantazije in je kakor presajena iz poceni bulvarske plaže na slovenska tla. Junakinjo vidimo v tako nasprotujočih si psihičnih menah, da tem preskokom pri najboljši volji ne moremo več slediti- Naivna špekulacija doseže konico, ko pisateljica ob koncu razkrije, da je Lidija s plemenito gesto žrtvovala svoje telo zato, da je rešila dedka. Morda, samo posledice tako široke človečnosti bi se morale kazati v duševnih depresijah, ne pa v frivolnem odnosu do sveta. Eden izmed najbolj zoprno nalomljenih likov je prav lik dedka (pisateljica ga slika z veliko ljubeznijo), ki raztresa pozitivne politične krilatice, zraven pa dopušča, da se vnukinja zanj prodaja. Se nekaj: po knjigi so na široko razsejani bordeli, razsejane so usode lepih deklet, ki so jih vtaknili Nemci v javne hiše; v njej mrgoli vsakovrstnih cander in nasilne prostitucije. Ne bi hotel zadeve obešati na Prokrustovo postelj tipike, ugotovim pa lahko, da se je avtorica lotila teme zgolj s kuriozne plati in da je pokazala v obravnavanju delikatuih mest presenetljivo pomanjkanje takta, presenetljivo toliko bolj, ker je delo pisala ženska roka. Nočem seveda zanikati, da so v romanu (poleg že omenjenih) tudi kvalitetnejše strani; taki so n. pr. opisi tistih navidez slučajnih vzrokov, ki so 1125 «e usodno strnili in potisnili Gačnika med partizane, momentov tt/rej, za katerimi začutimo zakonitosti, ki so gnale štajerske fante v gozdove. Prav tako so z dosti zanesljivo realistično roko opisani nekateri detajli iz partizanskega življenja, v katerih pisateljica z neko odkritosrčnostjo razkrije tudi nečedne karakteriie poteze med tovariši. Te oaze pa so redke in ne dovolj razsežne ter ne rešujejo knjige, ki je inficirana z zelo zgrešenim pojmovanjem umetnosti in ki boleha na slabem okusu. Tako knjiga z malce neskromnim podnaslovom »roman« ne bogati, žal, našega knjižnega trga. -.r ¦ -n ^ •' " " M a r j a n B r e z o v a r 1126