Uvodnik Spoštovane bralke in bralci! Pred vami je tematsko pester nabor prispevkov in porocil s konferenc. V casu, ko zaradi pandemije covida-19 vecino casa preživimo v domacem okolju, ko celo delovne dolžnosti opravljamo od doma, se zdi razmišljanje o turisticnih potovanjih kot oddaljen spomin. Za raziskovalce pa je takšna situacija tudi svojevrstna priložnost, kar dokazujeta Anže Petric in Ksenija Vodeb, ki sta pripravila prispevek o varnostnih dejavnikih, ki vplivajo na odlocitve za turisticna potovanja. Ceprav varnost naj ne bi bila turisticna kategorija (saj se v turizmu tako ali tako pricakuje), avtorja v raziskavi ugotavljata, da je varnost pri vecini anketirancev zelo pomembna, ko se odlocajo o izbiri turisticne destinacije, kljub temu pa se vedno najde tudi manjši delež posameznikov, ki je pripravljen sprejeti vecje tveganje. Prav epidemija covida-19 pa je (pricakovano) obcutno posegla v zmožnost in željo po potovanjih. Miha Dvojmoc, Andrej Sotlar, Bernarda Škrabar, Boštjan Ban in Vanja Ida Erculj so pripravili prispevek, ki na osnovi raziskave med študenti in detektivi predstavlja poklic detektiva v Republiki Sloveniji. Raziskava je vec kot dobrodošla, saj o poklicu, ki ga trenutno opravlja približno 90 ljudi, nestrokovna javnost ve relativno malo. Avtorji ugotavljajo, da ocene študentov navajajo na sklep, da študenti Fakultete za varnostne vede ne vedo, kako je z detektivskim delom v praksi. Poklic detektiva jim je sicer zanimiv, poznajo tudi nekatere pogoje za opravljanje poklica, vendar kot tipicne delovne naloge navajajo drugacne od tistih, o katerih najpogosteje porocajo detektivi. Glede na to, da so vsebine s podrocja detektivske dejavnosti tudi del študijskih programov na FVV, je to nekoliko presenetljiva ugotovitev in samo še dodatno potrjuje, da je detektivski poklic v slovenski družbi zelo slabo poznan. O korupciji v Sloveniji govorimo veliko, obtožbe o korupcijskih ravnanjih ali vsaj tveganjih se na veliko uporabljajo tudi v politicnem diskurzu (in obracunavanju), zelo malo pa je empiricnih raziskav, ki bi se ukvarjale s to boleznijo cloveštva. Od leta 2012 je za vse institucije javnega sektorja v Republiki Sloveniji zavezujoc nacrt integritete. Jasna Fedran, Matevž Bren, Branko Ažman in Bojan Dobovšek pa so raziskovali povezanost integritete organizacije z nacrtom integritete in ugotovili, da sta integriteta organizacije in nacrt integritete statisticno znacilno povezana oziroma da med njima obstaja pozitivna statisticno znacilna korelacija. Ugotovitve so še pomembnejše, saj je v raziskavi sodelovalo kar 16,8 % vseh zavezancev za pripravo nacrta integritete v Republiki Sloveniji. Simon Slokan, Sebastian Mohoric in Alojz Sladic so pripravili prispevek o vedenjskih vzorcih pogrešanih oseb. Gre za zanimivo strokovno delo, ki je rezultat izkušenj avtorjev, ki se s tem podrocjem vsakodnevno ukvarjajo, teoreticnih podlag in normativno-pravnih okvirov. Avtorji opozarjajo, da zadeve na normativni ravni še niso urejene, kar vpliva na njihovo uporabo na operativni ravni, in da službe, ki se ukvarjajo z iskanjem pogrešanih oseb, dejavnosti še vedno izvajajo brez pomoci raziskav. V zadnjem prispevku Mateja Lepoša in Bojan Dobovšek predstavljata rezultate študije o poznavanju in zadovoljstvu z delom Komisije za preprecevanje korupcije (KPK) med prebivalci Pomurja. Avtorja ugotavljata, da na (ne)zadovoljstvo z delom KPK med anketiranimi prebivalci Pomurja najbolj vplivata ocena sodelovanja KPK z drugimi institucijami ter ocena profesionalnosti in integritete, medtem ko takšnega vpliva nimata ne ocena narave dela KPK, ne zaznava korupcije v Pomurju. Številko dopolnjujejo porocila s konferenc, kjer so sodelovali tudi naši raziskovalci. Iza Kokoravec je pripravila porocilo z Dneva inštituta za varstvoslovje, Bojan Dobovšek in Maja Loknar z webinarja »Kokainski cevovod« v Evropo, Jošt Meško pa s cetrte mednarodne študentske konference o varnosti v lokalnih skupnostih – primerjava ruralnih in urbanih okolij. Spoštovani bralci in bralke, žal vas moram obvestiti, da smo se bili ob zaostrenih pogojih financiranja in ob dejstvu, da Varstvoslovje že leta objavljamo tudi v odprtem dostopu, primorani odlociti, da v letu 2021 prenehamo z izdajanjem tiskanih izvodov revije. Revija bo še naprej prosto dostopno izhajala na spletni strani https://www.fvv.um.si/rv/, obcasno, ob posebnih priložnostih, pa bomo izdali tudi kakšno tiskano številko revije. Glede na to, da v Sloveniji spremljamo veliko (predvsem politicnega) besedicenja o »digitalizaciji«, lahko – malo za šalo, malo zares – to jemljete tudi kot naš skromen prispevek k digitalizaciji slovenske družbe. Izr. prof. dr. Andrej Sotlar Gl. in odg. urednik VARSTVOSLOVJE letn. 23 št. 1 str. 3–21 Varnostni dejavniki pri odlocitvah za turisticna potovanja – primer Slovenije Anže Petric, Ksenija Vodeb Namen prispevka: Varnost v turizmu v zadnjem casu ponovno pridobiva pomen. Namen prispevka je raziskati zaznave ljudi o varnosti potovanj in odgovoriti na vprašanje, kako varnost vpliva na izbiro destinacije. Metode: Uporabljena je bila metoda anketiranja s pomocjo spletnega anketnega vprašalnika in tehnika snežne kepe. Vzorcenje je bilo neverjetnostno. Rezultate smo analizirali z uporabo deskriptivne statistike in obdelavo podatkov v programu Excel. Ugotovitve: Ugotovili smo, da je varnost pri vecini anketirancev zelo pomembna, ko pride do izbire destinacije, a se v populaciji vedno najde manjši delež posameznikov, ki je pripravljen sprejeti vecje tveganje. Prav tako smo ugotovili, da je epidemija covida-19 obcutno posegla v zmožnost in željo po potovanjih. Omejitve/uporabnost raziskave: Predlaga se ponovitev raziskave po zakljucku epidemije in ponovno cez nekaj let. Prav tako predlagamo vecji vzorec in bolj uravnovešeno spolno sestavo anketirancev, kar je zaradi nacina vzorcenja iz objektivnih okolišcin omejitev te raziskave. Prakticna uporabnost: Ta prispevek ponuja vpogled v rezultate raziskave o varnostnih dejavnikih pri odlocitvah za potovanja, ki lahko pojasnijo zaznavo varnosti v turizmu. Služi lahko kot orodje pri nacrtovanju turizma v prihodnje. Izvirnost/pomembnost prispevka: Prispevek obravnava zaznave ljudi o varnosti v turizmu in njen pomen v casu, ko se svet spopada s pandemijo. Prav tako osvetljuje nacin razmišljanja potrošnika, ko se ta odloca za potovanje glede na varnostno stanje destinacije. Kljucne besede: turizem, varnost, potovanje, terorizem, COVID-19, proces odlocanja UDK: 338.48:351.78 Safety factors in tourist travel decisions – The case of Slovenia Purpose: Safety in tourism is gaining its importance over again. The aim of this article is to research people’s perception about safety in tourism and to understand its influence to decisions about destinations choice. Design/Methods/Approach: We used the online questionnaire with snowball technique and simple sampling. When analysing data, we used descriptive method and data manipulation in Excel. Findings: Our main finding is that safety in tourism is important for most of our respondents. However, there is always small part of population prepared to take more safety risks. Furthermore, results show that epidemic of COVID-19 did disrupt tourism industry as wish to travel declined in majority of our respondents. Research Limitations/Implications: We suggest repeating this research after the epidemic and in a few years too. More equal sex structure of respondents would be recommended, which we couldn’t provide at the time being due to the social distancing limitations. Practical Implications: This article offers an insight in safety aspects relating the travel decisions, which can clarify safety perception in tourism. It can also inform management for future tourism planning. Originality/Value: This article is about safety perceptions and importance of safety in tourism in time when the world is challenged with new disease. It also offers an insight in consumers thinking, when new travel plans are being made. Keywords: tourism, safety, travel, terrorism, COVID-19, decision-making process UDC: 338.48:351.78 1 UVOD Turizem je izjemno razširjen družbeni pojav, s katerim se raziskovalno ukvarja veliko avtorjev, vendar je zaradi njegove kompleksnosti malo celovitih ali enotnih opredelitev. Posledicno je veliko razlicnih pristopov v opredelitvah turizma, kar ustvarja doloceno nepreglednost. Podobno velja za varnost v turizmu, ki je prav tako zelo kompleksen pojav. V veliki meri varnost v turizmu ni odvisna samo od dejstev in razpoložljivih informacij, ampak od posameznikovega zaznavanja in obcutkov. To ne pomeni, da se deležniki ne zavedajo pomembnosti varnosti. Poraja pa se vprašanje, kdo je za kaj odgovoren in kaj kdo dela. Prav tako se varnost v turizmu ne nanaša le na kriminalna dejanja, temvec gre lahko tudi za odnos med domacini in turisti, na primer, ko lokalni prodajalec turiste sili v nakup svojega izdelka. Ceprav v tem primeru nihce ni prestopil meje legalne dejavnosti, se bo turist najverjetneje pocutil ogroženo in neprijetno. Tako vedenje je obicajno v okolju z mnogo razlicnimi kulturami, kar turisticno okolje zagotovo je. Ceprav vecina turistov išce obcutek ugodja in varnosti, pa obstajajo tudi tisti, ki jih privlaci nevarnost, kar ponovno poudarja kompleksnost tega pojava. Tarlow (2014) navaja, da se je vidik varnosti spremenil po teroristicnem napadu 11. septembra 2001 v Združenih državah Amerike. Turisti in deležniki turisticnih destinacij so se zaceli zavedati, kako pomembna je varnost, ne glede na to, kako dobre so marketinške dejavnosti in turisticna ponudba. Ta teroristicni napad štejemo kot pomembno prelomnico za pomen varnosti v turizmu. Fourie et al. (2020) ugotavljajo, da turisti vecinoma potujejo na destinacije s podobnimi varnostnimi razmerami, ki veljajo za okolja, iz katerih sami prihajajo. Po drugi strani pa so prav turisti tisti, ki lahko ogrožajo turisticno destinacijo in njeno varnost, kar izpostavljajo Seraphin et al. (2018), ki so za Benetke ugotovili, da preveliko število turistov vpliva na povecanje tatvin, gnece, vandalizma in ogrožanje ekosistema. Lokalne oblasti z uvajanjem novih pravil težave niso rešile, temvec so povzrocile veliko nezadovoljstvo med lokalnimi prebivalci, posledicno pa je sledilo njihovo izseljevanje. Tudi Insch (2020) poudarja, da preveliko število turistov lahko ogrozi turisticno destinacijo. Navaja namrec, da se lahko zaradi nezadovoljstva lokalnih prebivalcev ustvarijo gibanja, usmerjena proti turistom, kar pa kvari ugled destinacije ter povecuje varnostno tveganje. Namen tega prispevka je bil raziskati razlicne nacine, kako varnost vpliva na turisticna potovanja, kar utegne podati koristne ugotovitve, zlasti v sodobnem casu, ko varnost potovanja spet pridobiva pomen. Opredelili smo varnostne dejavnike, ki jih posameznik upošteva pri odlocanju za destinacijo, iz katerih virov se pozanima o varnostnem stanju in ali morda obstaja odklon med razlicnimi starostnimi skupinami ter spoloma. Cilj tega prispevka je bil na podlagi analize sodobnih študij postaviti teoreticna izhodišca o varnosti kot dejavniku odlocanja za potovanje, nato pa s pomocjo lastne empiricne raziskave na izbranem vzorcu preveriti, kako pomemben je dejavnik varnosti pri posamezniku, ko se odloca za potovanje. Prav tako smo ugotavljali, ali obstajajo razlike med razlicnimi starostnimi skupinami in kdaj je posameznik pripravljen sprejeti tveganje in odpotovati na destinacijo, tudi ce ta ni najbolj varna. V raziskavi nas je prav tako zanimalo, iz katerih virov posameznik pridobiva informacije o varnostnem stanju na destinaciji. Nazadnje pa smo zbrane podatke analizirali, predstavili rezultate in jih interpretirali v povezavi s teoreticnimi izhodišci. 2 PREGLED LITERATURE Santana-Gallego et al. (2019) so ugotovili, da je varnost pomemben dejavnik pri odlocanju za potovanje, saj vsakršna varnostna grožnja v državi ni le težava znotraj meja države, ampak lahko negativno vpliva tudi na mednarodno turisticno povpraševanje. Predvsem pa varnostne grožnje najbolj prizadenejo povpraševanje prostocasnih turistov. Ugotavljajo tudi, da sta v preteklosti najpomembnejši dejavnik predstavljala cenovna konkurencnost in število atrakcij, ki jih država nudi, danes pa se turisti vse bolj osredotocajo na vidik varnosti. Neumayer in Pluemper (2018) sta raziskovala turisticno povpraševanje v državah s pretežno islamskim prebivalstvom. Ugotovila sta, da varnostna grožnja v samo eni državi s pretežno islamskim prebivalstvom obcutno zmanjša turisticno povpraševanje zahodnih držav v vseh državah, ki imajo pretežno islamsko prebivalstvo. Ne le za kratek cas, temvec so te posledice vidne tudi cez vec let in jih je težko odpraviti. Tarlow (2014) navaja, da je varnost v turizmu postala bolj pomembna šele po teroristicnem napadu v Združenih državah Amerike 11. septembra 2001. Ceprav se varnost v turizmu ne nanaša le na teroristicne napade, se je po tem dogodku ozavešcenost ljudi glede varnosti povecala. Prav tako ugotavlja, da tako, kot je kompleksen turizem, je kompleksna tudi njegova varnost. Vsak posameznik lahko enako okolišcino razume in dojema drugace. Vsak upravljavec destinacije se mora zavedati, da ni nujno, da bo turist mislil na vse vidike varnosti, prav tako pa se je treba zavedati, da bo neljubi dogodek destinaciji kvaril ugled, kar pa jo lahko še bolj prizadene, ce je destinacija ekonomsko zelo odvisna od turizma. Vodeb (2014) ugotavlja, da na destinacijo vplivajo globalni dejavniki. Vsak posamezni dejavnik ima na destinacijo razlicno mocan vpliv, kar pa je odvisno od casa, ki ga ima ta za prilagoditev in sposobnosti napovedovanja takih dejavnikov. Ena izmed skupin globalnih dejavnikov so politicni dejavniki. Prav te je najtežje napovedati, njihov vpliv na destinacijo pa je izredno pomemben in mocan. Politicni dejavniki namrec pogosto vplivajo tudi na nenadno spremembo stanja varnosti na destinaciji, kar pa lahko mocno vpliva na turisticne tokove. Stylidis et al. (2014) navajajo, da je za podporo lokalnega prebivalstva turizmu na neki destinaciji zelo pomembna varnost. V primeru, da bi turizem obcutno poslabšal varnostni položaj na destinaciji, bi to posledicno pomenilo neodobravanje in zavracanje od lokalnih prebivalcev. Podobno opozarja Vodeb (2014), da obstajajo ekonomski, družbeni in okoljski vplivi, v sklop družbenih pa štejemo tudi varnost. Le-ta pa po Stylidis et al. (2014) med lokalnimi prebivalci postaja vedno bolj pomembna. Po ugotovitvah Kapuscinskega in Richardsa (2016) vidimo, da na mednarodno turisticno povpraševanje ne vpliva le grožnja v državi, temvec tudi nacin, kako mediji predstavijo negativno novico. Izkazalo se je, da v primeru predstavitve novice na prevec drasticen nacin posameznik lahko razvije napacno predstavo o dogajanju na neki destinaciji. To se dogaja predvsem zato, ker posamezniki nimajo izkušenj z dogodki, kot je na primer teroristicni napad ali politicna nestabilnost. Posledicno posamezniki dobijo napacno predstavo o dogodku, ki se odvija na manjšem obmocju, zaradi medijev pa se zdi, da je prizadeta celotna država ali v nekaterih primerih celo celotna regija. Avtorji navajajo, da je naloga destinacijskega managementa, da dogajanje pojasni javnosti in s tem omili (senzacionalisticni) ucinek medijev. Kiliçlar et al. (2018) navajajo, da bo nacin predstavitve novice vplival na posameznikovo zaznavo dogodka in tudi na to, kako dolgo bo teroristicni dogodek nevaren za posameznika. Prav tako pa so dognali, da so mediji kljucnega pomena za to, kako bo dogodek vplival na svetovno javnost, in da bo napad na tuje državljane na neki destinaciji pritegnil vecjo medijsko pozornost. Li in Zhu (2020) sta ugotovila, da imajo mediji velik vpliv na oblikovanje mnenja po predstavitvi novice, prav tako pa ugotavljajo, da lahko mediji vplivajo na mnenje, še posebej ce imajo široko mrežo posameznikov, ki jim zaupajo. Dodatno pa lahko na zaznave ljudi mocno vplivajo tudi družabna omrežja, kjer posamezniki delijo svoje mnenje po objavljeni novici s strani medijev. Rathore et al. (2017) poudarjajo, da so tudi družabna omrežja pomemben medij, kjer se širijo informacije. Predstavljajo pa tudi alternativo tradicionalnim medijem, le da se tu pogosteje širijo bolj nepreverjene informacije. Deležniki na destinaciji bi se morali bolj zavedati pomena družabnih omrežij in njihove moci. Hkrati je to lahko odlicno orodje za promocijo ali pa dejavnik, ki bo posameznike odvrnil od potovanja na destinacijo. Kim et al. (2017) so ugotovili, da je 81 % anketiranih že uporabilo družabna omrežja kot vir informacij pred odlocanjem za potovanje ter da ti posamezniki te informacije vidijo kot relevanten vir informiranja. S tem so potrdili, da so družabna omrežja pomemben medij za prenos informacij, ki ustvarja posameznikovo sliko o destinaciji. Zakljucujejo, da so družabna omrežja dober medij za prenos informacij in dobro orodje za trženje, vendar morajo biti posredovane informacije verodostojne, saj lahko pokvarijo percepcijo o destinaciji, ce so neresnicne. Ce to dejstvo navežemo na ugotovitve Kapuscinskega in Richardsa (2016), vidimo, da predstavitev novice na napacen nacin vpliva na posameznikovo izkušnjo ali pa ga celo odvrne od potovanja. V primeru napacno predstavljene ali neverodostojne novice bo tako posameznik razvil napacno predstavo o destinaciji in obstaja možnost, da tja ne bo odpotoval. Tako imamo lahko izredno mocan negativni vpliv na destinacijo ali pa tudi na celotno regijo, samo zato, ker novica ni bila predstavljena na pravilen nacin in verodostojno, na kar opozarjata tudi Kurež in Prevolšek (2015). Mekinc in Cvikl (2013) sta omenila vec varnostnih tveganj v turizmu. V tem delu se osredotocamo predvsem na naravna in socialnopoliticna varnostna tveganja (tabela 1). Pod slednja makro tveganja spadajo nenavadno obnašanje, kot so terorizem, samomorilski napadi, ugrabitve, bombardiranje, streljanje, sabotaže, kraje in tatvine. Druga manjša skupina so konflikti širših razsežnosti, pri katerih prihaja do vojn, gverilskih napadov, množicnih izgredov, civilnih vojn in begunskih kriz. Druga vecja skupina, na katera se osredotocamo, so naravna tveganja. Prva mikro skupina so zdravstvene krize, pod katere spadajo pandemije, epidemije, tveganja pri pitni vodi, higiena, higiena hrane, zvocna onesnaženost in ultravijolicno sevanje. Druga mikro skupina so naravne katastrofe, ki jih predstavljajo geografske, hidrološke in atmosferske katastrofe. Plazovi, premiki zemlje, potresi in vulkanski izbruhi spadajo med geografske katastrofe. Pod hidrološke katastrofe spadajo poplave, cunamiji in limnicni izbruhi. Med atmosferske katastrofe pa štejemo ciklonske nevihte, vrocinske valove, suše, tornade, snežne viharje in toco. Naravna tveganja Socialnopoliticna tveganja Zdravstvene krize Naravne katastrofe Nenavadno obnašanje Konflikti širših razsežnosti Geografske katastrofe Hidrološke katastrofe Atmosferske katastrofe pandemije, epidemije, hi­giena, higiena hrane, zvocna onesnaženost in ultravijolic­no sevanje plazovi, premiki zemlje, potresi in vulkanski izbruhi poplave, cunamiji in limnicni izbruhi ciklonske nevihte, vrocinski valovi, suše, tornadi, snežni viharji in toca terorizem, samomoril­ski napadi, ugrabitve, bombardiran­je, streljanje, sabotaže, kra­je in tatvine vojne, gverilski napadi, množicni izgredi, civilne vojne in begunske krize Varnostne težave v turizmu niso nov pojav, saj so bili turisti in potniki vedno izpostavljeni dolocenim varnostnim tveganjem (Mekinc in Cvikl, 2013). V današnjem casu pa je varnostna slika destinacije postala bolj pomemben dejavnik pri odlocanju za potovanje do te mere, da lahko slab varnostni položaj ustavi razvoj destinacije, posledicno pa tudi razvoj drugih industrij, saj je turizem povezan s številnimi drugimi sektorji. Reisinger in Mavondo (2005) sta ugotovila, da osebnost in motivacija za potovanje pomembno vplivata na to, kako posameznik zaznava varnost na destinaciji, ko se odloca za potovanje. Osebnost ima pomemben vpliv na to, kako posameznik ocenjuje možnost teroristicnega napada na destinaciji, medtem ko motivacija za potovanje vpliva predvsem na financno in varnostno tveganje, ki ga je posameznik pripravljen sprejeti. Najmocnejši zabeležen dejavnik je bil motivacija za potovanje, ugotovljeno pa je še (Mekinc in Cvikl, 2013), da ceprav destinacija ni najvarnejša, bo tja posameznik odpotoval, ker ga motivirajo razlicni drugi razlogi. Schroeder et al. (2013) ugotavljajo, da bodo posamezniki vcasih sprejeli tveganje in odpotovali na destinacijo, tudi ce se jim le-ta ne zdi najvarnejša. Raziskavo so izpeljali v casu Olimpijskih iger v Londonu leta 2012, ko so posamezniki vedeli, da obstajajo doloceni varnostni zadržki in da bi se lahko možnost kriminalitete zaradi tako velikega dogodka povecala. Tako vedenje se beleži, ko posameznik želi na destinacijo zaradi odmevnega dogodka, vendar nima možnosti izbire, kje se bo ta odvijal. Odvisno je tudi, kakšen tip turista bo odšel na katero destinacijo. Rittichainuwat in Chakraborty (2009) sta dokazala, da turiste skrbi za varnost in posledicno ne bi odšli na potovanje, tudi ce so potovalni stroški nizki in življenje na destinaciji poceni. Cena tako v vecini primerov ne bo konkurencni dejavnik, vendar pa to ne drži za vse. Mladi, ki potujejo z nahrbtniki, so bolj dovzetni za odhod na destinacijo, ceprav ta ni varna ali pa se je tam nedolgo pred tem zgodilo nekaj, kar je varnostni položaj obcutno poslabšalo. Razlog za to je, da vecina mladih, ki potujejo z nahrbtniki, meni, da so prav popularna turisticna središca varnostno tveganje zaradi prevelike gnece. Turisti povratniki pa so bolj nestrpni do neugodnih položajev na destinaciji in se v primeru zmanjšane stopnje varnosti nanjo ne bi vrnili. Na primeru Tajske pa ugotavljajo, da se na destinaciji število turistov ni zmanjšalo, ceprav se je tam zgodil teroristicni napad. Razlog za to je bila nevednost javnosti o tem dogodku, najverjetneje pa tudi to, da v napadu niso bili poškodovani tuji državljani. Medina et al. (2020) navajajo, da je cena pomemben dejavnik pri nakupnem odlocanju. Pri visokih oziroma nadpovprecnih cenah za neko storitev mora prodajalec potrošniku natancno pojasniti, kakšne so koristi tega produkta. V obratnem primeru, pri nizki ceni, ko po mnenju mnogih prodajalcev nizke cene ni treba pojasnjevati, pa velja enako. Tudi v tem primeru se potrošnik sprašuje, zakaj je cena tako nizka in kateri pomemben element produkta manjka, da so lahko prodajalci ponudili tako nizko ceno. Kiliçlar et al. (2018) ugotavljajo, da so države v razvoju bolj ranljive v primeru teroristicnega dejanja kot razvite države. Natancneje, da bo teroristicni dogodek na državo v razvoju negativno vplival dlje casa kot na razvito državo, celo razlicne regije v državi lahko cutijo razlicne posledice, kar pa pomeni, da se morajo razlicne države in regije tudi razlicno pripraviti na možnost teroristicnega napada in tudi drugace ukrepati, ce se napad zgodi. Ce bi sklepali, da so pravila in smernice povsod enake, bi to lahko vodilo v še hujše posledice, vsekakor pa velja, da je najpomembnejše orodje v boju proti terorizmu izobraženost in sodelovanje med deležniki na destinaciji. Samitas et al. (2018) so na primeru Grcije ugotovili, da je število turistov po turisticnem napadu mocno upadlo, ne glede na to, da ni bilo žrtev med turisti in da se je napad zgodil v neturisticnem kraju. Za Grcijo je bil to hud udarec, saj je v veliki meri odvisna od turizma. Avtorji zato navajajo, da naj lokalne oblasti ucinkovito sprejemajo ukrepe za preprecevanje terorizma, saj ostanejo negativni ekonomski ucinki še dolgo po tem, ko so tudi psihološki ucinki že zbledeli. Pizam (2010) navaja, da so hoteli zelo lahka in dostopna tocka za teroristicne napade, še posebej, ce je tarca napada hotel, ki je mednarodno poznan in v njem prenocujejo mednarodni turisti. Z vidika terorista je to popolna tarca, ki je lahko dostopna, v primeru teroristicnega napada pa zagotovo pritegne veliko medijsko pozornost, ki si jo teroristi najveckrat želijo. Ceprav je te napade težko prepreciti, avtor predlaga, da upravljavci hotelov dobro preucijo, kakšna je možnost napada na njihov hotel, in ustrezno ukrepajo s povecanjem varovanja, preventivnimi nacrti in predvsem izobraževanjem osebja o preprecevanju terorizma. Hotelirji velikokrat kot razlog proti implementaciji vecje hotelske varnosti navajajo, da gosti ne bodo tolerirali neugodja pri povecanem varnostnem nadzoru. To pa ne drži, saj bi posledicno potem ljudje nehali potovati, ker mora vsak skozi strog varnostni pregled tudi pred vkrcanjem na letalo. Nasprotno sta ugotovila Wolff in Larsen (2014), da je Norveška po teroristicnem napadu še bolj varna država. Delno se tako mišljenje zagotovo pojavlja zato, ker po vsakem teroristicnem napadu države uvedejo strožje varnostne ukrepe, deloma pa tudi zato, ker se ljudem zdi, da je bil napadalec osamljen primer, ki je nato odstranjen in javnosti ne predstavlja vec nevarnosti. Nekateri celo špekulirajo, da se posameznikom poveca obcutek varnosti nemudoma po teroristicnem napadu na destinaciji. Seabra et al. (2020) so ugotovili, da teroristicni napad v eni državi lahko vpliva na turisticno povpraševanje v drugi državi. Natancneje, zaradi teroristicnih napadov v Španiji in Grciji so na Portugalskem zabeležili upad turistov iz Azije, saj ti zaznavajo Portugalsko kot državo, podobno Španiji in Grciji, ker sta v isti regiji. Velja omeniti tudi, da Portugalska še ni zabeležila teroristicnega napada in je uvršcena na vrh lestvice najvarnejših držav sveta. Po drugi strani pa se je na Portugalskem zvišal obisk evropskih turistov zaradi teroristicnih napadov v Grciji in Španiji. Ta fenomen imenujejo generalizacija turistov, ki so od destinacije bolj oddaljeni. Ti se ne zavedajo razlik med posameznimi državami v isti regiji, prav tako pa jim primanjkuje informacij. Posledicno se zgodi posplošitev, da je celotna regija nevarna. McDonald (2012) je zaznavanje ali individualno zaznavo opredelila kot posameznikov pogled ali mnenje o neki temi, na podlagi katerega posameznik sprejema odlocitev. Zaznavanje predstavlja kombinacijo preteklih izkušenj, znanj, spominov in sociokulturnih dejavnikov, ki skozi življenje vplivajo na posameznika. Navaja še, da individualna zaznava nikoli ni objektivna, temvec je edinstvena za nekega posameznika ali manjšo skupino ljudi, zato je znacilno, da bo neki položaj vsak posameznik zaznal drugace. Arana in Leon (2008), podobno kot Tarlow (2014), navajata, da je bila najvecja prelomnica za varnost v turizmu 11. september v New Yorku. Takrat je bil na svetovni ravni zabeležen 25 % upad potovanj predvsem zato, ker si turisti na potovanju praviloma želijo miru in sprošcenosti. Prav tako poudarjajo, da so najvecjo škodo doživele države z vecinsko islamsko veroizpovedjo, kar pa je tudi dokaz, da se turisticni tokovi preusmerjajo zaradi varnostnih težav, od cesar pa lahko druge destinacije, na katerih je mirno, pridobijo koristi. Reisinger in Crotts (2009) sta ugotovila, da med spoloma obstajajo razlike, ko pride do odlocanja za potovanje. Moški naj bi bili bolj naklonjeni potovanju, tudi ce na destinaciji varnostni položaj ni najboljši, medtem ko bodo ženske raje odpotovale na drugo, bolj varno destinacijo. V primeru, da se na destinaciji zgodi teroristicni napad, pa razlik med spoloma ni, saj oba cutita veliko skrb in se v tem primeru raje odlocita za potovanje na drugo destinacijo. Velja opozoriti, da obstaja razlika med odlocitvijo za potovanje in potovalno anksioznostjo. Potovalna anksioznost je strah, ki ga osebek cuti pred in med potovanjem na destinacijo. Odlocitev za potovanje pa je trenutek, ko posameznik sklene, da bo na destinacijo odpotoval. Raziskava kaže, da ob poslabšanju varnostnega položaja oba spola cutita približno enako mero potovalne anksioznosti, vendar so moški veliko bolj nagnjeni k temu, da bodo vseeno sprejeli tveganje in odpotovali na destinacijo, medtem ko se ženske raje odlocajo za druge, varnejše destinacije. Velja pa opozoriti, da na koncno odlocitev o potovanju poleg spola vplivajo tudi kultura, okolje, v katerem posameznik živi, in informiranost. Meng in Uysal (2008) sta ugotovila, da ženske bolj motivira potovanje na destinacijo, ki ponuja trajnostni, udoben in varen turizem, medtem ko moške bolj motivira destinacija, ki ponuja turizem v naravi z veliko možnosti športnega in avanturisticnega udejstvovanja. Potrdila sta tudi, da med spoloma obstaja razlika, ko pride do odlocanja za potovanje. 3 POTEK RAZISKAVE IN PREDSTAVITEV VZORCA Empiricno raziskavo smo izpeljali z uporabo anketnega vprašalnika, s katerim smo med anketiranci, izhajajoc iz analize literature, preverili, kako pomembna je varnost pri odlocanju za turisticno potovanje. Anketa je bila posredovana splošnemu prebivalstvu republike Slovenije, s pomocjo spletne platforme 1ka.si. Anketiranec je prejel povezavo z dostopom do ankete s pomocjo vec kanalov, kot so Facebook in razlicne potovalne skupine ter elektronska sporocila posameznikom, znancem in prijateljem. Prav tako smo posameznike prosili, da povezavo do ankete posredujejo svojim znancem, kot je znacilno za tehniko snežne kepe. Ta je bila smiselna izbira za cas karantene, v katerem je potekala raziskava. Z neverjetnostnim vzorcenjem smo skušali zajeti kar najvecji delež populacije. Pri neverjetnostnem vzorcenju ne vemo vnaprej, koliko enot populacije bo vkljuceno v vzorec, vendar verjetnost za ta dogodek ni enaka 0. Anketni vprašalnik je bil objavljen na spletni strani 1ka.si med 15. 3. 2020 in 22. 3. 2020, v casu, ko se je novi koronavirus mocno razširil po svetu in dan po tem, ko je Vlada v Republiki Sloveniji razglasila epidemijo. Izredne razmere v tem casu so zagotovo vplivale na rezultate raziskave, ki jih predstavljamo v nadaljevanju. Epidemija je povzrocila izredne razmere tudi v drugih državah po celem svetu in ne le v Evropi. Zato so sledile številne odpovedi že rezerviranih potovanj od potovalnih agencij, letalskih prevoznikov in ponudnikov nastanitev, kar je potovanja v tem casu otežilo oziroma onemogocilo. Cooper et al. (2006) poudarjajo, da je anketni vprašalnik s pomocjo spletne platforme zelo ucinkovito orodje za zbiranje podatkov, saj se je v zadnjih letih dostop do interneta zelo razširil. Prav tako pa taka vrsta zbiranja podatkov skrajša cas celotnega raziskovalnega procesa in je veliko bolj jasna, saj omogoca izogibanje napakam pri izbiranju odgovorov z obkroževanjem na papirju. Ta metoda pomaga tudi pri tocnosti pridobljenih podatkov, saj je možnost cloveške napake izkljucena, ker ni treba rocno vnašati podatkov v statisticno bazo. Metoda anketiranja je bila tudi v našem primeru najbolj primerna, saj smo z objavo vprašalnika na spletni platformi zajeli širšo populacijo, ki je po razlicnih kanalih posredovana potencialnim anketirancem. Na ta nacin smo prišli do raziskovalnega vzorca, na katerem smo v osnovi preverili osrednje raziskovalno vprašanje, kako varnost vpliva na odlocitev posameznika pri izbiri destinacije? Zanimalo nas je, do kolikšne mere je posameznik pripravljen sprejeti tveganje in kje je meja, ko posameznik meni, da je neka destinacija nevarna in zato tja ne odpotuje. Zanimalo nas je tudi, iz katerih virov se posameznik pozanima o varnostnem položaju na destinaciji in kateremu viru najbolj zaupa oziroma kateri vir ima nanj najvecji vpliv. Skušali smo izvedeti tudi, kateri dejavniki so pri posamezniku najpomembnejši oziroma mu najvec povedo o varnostnem stanju na destinaciji. Prav tako smo skušali dognati, ali glede vprašanja varnostnih dejavnikov obstajajo razlike med spoloma, razlicnimi starostnimi skupinami in stopnjo izobrazbe naših anketirancev. Pridobili smo 756 veljavnih odgovorov anketirancev, od tega je bilo 88 % žensk in 12 % moških. Razlog za nesorazmerno spolno strukturo pripisujemo dejstvu, da so ženske bolj naklonjene izpolnjevanju anket in da je tema varnost za moško populacijo manj zanimiva kot za žensko, kar poudarjata tudi Reisinger in Crotts (2009). Najvec anketiranih (52 %) je bilo starih med 21 in 30 let, medtem ko sta najmanj zastopani starostni skupini do 20 let ter 61 let in vec. Najvec anketiranih (54 %) je zakljucilo visokošolsko ali univerzitetno izobrazbo, sledijo anketirani z zakljuceno srednješolsko in magistrsko izobrazbo. 4 REZULTATI, INTERPRETACIJA IN RAZPRAVA Rezultati so pokazali, da vecina anketiranih (53 %) na destinacijo zagotovo ne bi potovala, ce bi bila destinacija nevarna, potovalni stroški na destinacijo pa nizki. Prav tako se jih 26 % ne strinja, da bi »spregledali osebno varnost, ce bi bili nižji stroški potovanja na destinacijo«. Vidimo, da je osebna varnost za vecino velikega pomena. Pa vendarle obstaja manjši delež (2 %) anketiranih, ki bi varnost v tem primeru spregledali, kar je skladno ugotovitvam Rittichainuwat in Chakraborty (2009), ko ugotavljata, da cena v vecini primerov ni konkurencni dejavnik, saj ljudem varnost predstavlja prioriteto. Vedno pa se v populaciji najde nekdo, ki je pripravljen sprejeti tveganje. Po njihovih navedbah so to predvsem mladi. Prav tako sta ugotovila, da mladi po vecini menijo, da popularna turisticna središca predstavljajo vecje varnostno tveganje kot nepopularna (Rittichainuwat in Chakraborty, 2009). Mi smo to preverili na lestvici strinjanja, ki pa je pokazala, da je najvecji delež anketiranih glede tega neodlocen. Bolj kot ne pa se ostali anketiranci s trditvijo strinjajo (SV 3,4). Sklepamo lahko torej, da popularna turisticna središca pri našem vzorcu populacije predstavljajo nekoliko vecje varnostno tveganje kot nepopularna. Prav tako so anketiranci v velikem deležu (47 %) odgovorili, da je varnost zanje velikega pomena, le 34 % pa jih je odgovorilo, da se s tem strinjajo. Iz tega sklepamo, da naši anketiranci pripisujejo velik pomen varnosti potovanj. Ugotovili smo nevtralnost glede trditve, da so hoteli lahka tarca teroristicnih napadov. Pizam (2010) pa meni, da so hoteli lahka tarca teroristicnih napadov, predvsem hoteli velikih hotelskih verig, ki so velikokrat tarca napadov, cesar pa v naši raziskavi nismo preverjali, bolj smo se osredotocili splošno na hotele. Zabeležili smo tudi nevtralno mnenje in pa strinjanje (v obeh primerih 32 %) pri trditvi, da lokalna turisticna policija (posebna enota, zadolžena za opazovanje, pomoc in nudenje informacij turistom ter izvajanje preventive) povecuje obcutek varnosti. Pri vecini anketiranih torej lokalna turisticna policija predstavlja dokaj pomembno vlogo pri zagotavljanju varnosti na destinaciji, vendar pa ni kljucnega pomena za varnostno stanje na destinaciji. Stylidis et al. (2014) so podobno ugotovili, da lokalna turisticna policija ni kljucnega pomena za varnost, izboljšuje pa stanje na destinaciji in nudi oporo turistom. V tem primeru sklepamo, da v zaznavah naše ciljne populacije lokalna turisticna policija ni kljucnega pomena, prispeva pa k obcutku varnosti. 51 % anketiranih se je zelo strinjalo, da mediji z nacinom predstavitve novice lahko vplivajo na posameznikovo predstavo o varnostni situaciji na destinaciji, 35 % anketiranih pa se je s to trditvijo strinjalo. Ugotavljamo, da se vecina anketirancev zaveda, da razlicni nacini predstavitve enake novice lahko privedejo do razlicnih zaznav, še posebej v turizmu. Kapuscinski in Richards (2016) namrec ugotavljata enako. Razlog, da je v turizmu nacin predstavitve novice še posebej pomemben, pa je to, da posamezniki ne poznajo stanja na destinaciji po nekem varnostnem incidentu. Preverili smo tudi pomen družabnih omrežij pri informiranju o varnostnem položaju na destinaciji, in sicer kakšen pomen pripisujejo družabnim omrežjem kot viru informacij o varnostnem stanju na destinaciji. Ugotovili smo, da je vecina anketirancev (40 %) glede tega nevtralna, nekateri (35 %) pa so se s tem strinjali. Li in Zhu (2020) opozarjata, da so družabna omrežja najveckrat vir mnenj in ne vir dejanskih informacij o stanju. Ugotovila sta, kako se na družabnih omrežjih oblikuje mnenje o nekem stanju po predstavitvi novice iz medijev. Sklepamo lahko, da so družabna omrežja dokaj popularen vir informacij pri naših anketirancih in predpostavimo lahko, da to lahko privede do netocnih ali neresnicnih informacij o varnostnem stanju na destinaciji, posledicno pa do opustitve potovanja zaradi varnostnega tveganja, ceprav tega v resnici sploh ni. Drugi sklop vprašanj smo oblikovali po vzoru raziskave Qi et al. (2009). Ugotovili smo, da naši anketiranci v najvecji meri (44 %) ne bi odpotovali na destinacijo, ce bi bila v sosednji državi vojna. Povprecna vrednost pri tej trditvi je znašala 3,8, kar kaže nagibanje k strinjanju. Naši anketiranci prav tako menijo, da je politicna stabilnost v državi pomemben dejavnik varnosti, ko gre za turisticna potovanja. Vecinsko (63 %) so izrazili mnenje, da se popolnoma strinjajo oz. se strinjajo s tem. Opazimo še, da so naši anketiranci nevtralni glede žepnih tatvin. Veliko (43 %) pa se jih nevarnosti zaveda. Enako smo zabeležili pri kulturnih razlikah kot možnem varnostnem tveganju. Naši anketiranci so se vecinoma opredelili kot nevtralni pri tej trditvi, tako lahko sklepamo, da obstaja možnost, da kulturna razlika lahko pomeni varnostno tveganje, vendar ne veliko. Pridobili smo zelo podobne rezultate kot Qi et al. (2009), razlika pa se pojavlja le pri kulturnih razlikah kot varnostnem tveganju. Naši anketiranci so to varnostno tveganje opredelili veliko nižje. Razlog za tak rezultat je mogoce pripisati nedavnemu izbruhu covida-19 v svetu, saj so se varnostne prioritete popolnoma spremenile. Naši anketiranci so vecinsko (77 %) odloceni, da bi jih pojav terorizma na destinaciji, kamor so namenjeni, odvrnil od potovanja, 17 % pa bi jih na destinacijo kljub terorizmu odpotovalo. Skupaj smo na to vprašanje prejeli 756 veljavnih odgovorov. Anketiranci so odgovarjali z da in ne ali pa so odgovor zapisali sami. Slednjih je bilo 6 % (47) anketirancev. Med najpogostejšimi odgovori, ki so jih zapisali, opazimo predvsem: »odvisno od države«, »odvisno od pogostosti napadov« in »odvisno, koliko casa je minilo od zadnjega napada«. Z obdelavo podatkov tega vprašanja in demografskih vprašanj smo izpeljali nadaljnjo analizo in pridobili rezultate, ki jih prikazujejo tabeli 2 in 3 ter graf 1, vprašanje v anketi za te podatke se je glasilo: ali bi vas pojav terorizma na destinaciji, kamor ste namenjeni, odvrnil od potovanja? Starostna skupina Da Ne Drugo Število odgovorov Odstotek Število odgovorov Odstotek Število odgovorov Odstotek do 20 let 21 78 % 3 11 % 3 11 % 21 do 30 let 294 74 % 86 19 % 25 6 % 31 do 40 let 92 69 % 30 23 % 11 8 % 41 do 50 let 90 80 % 17 15 % 6 5 % 51 do 60 let 66 94 % 3 4 % 1 1 % 61 let ali vec 17 94 % 0 0 % 1 6 % Iz tabele 2 lahko razberemo, da je najverjetneje, da bi anketiranci iz starostne skupine med 31 in 40 let tvegali in na destinacijo odpotovali kljub pojavu terorizma na destinaciji. Naslednja starostna skupina, ki bi sprejela tveganje, pa je med 21 in 30 let, medtem ko po naših podatkih starejši od 61 let na destinacijo sploh ne bi potovali, ce bi se tam zgodil teroristicni napad. Rittichainuwat in Chakraborty (2009) sta ugotovila, da je najverjetneje, da se bodo najbolj tvegano obnašali mladi, ki potujejo z nahrbtniki, nista pa opredelila tocne starosti. Po naši raziskavi kaže, da bi se glede na starostno skupino najbolj tvegano obnašali stari med 31 in 40 let. Iz grafa 1 lahko razberemo, da je najverjetneje, da bi na destinacijo kljub terorizmu odšli tisti, ki imajo najvišjo stopnjo izobrazbe, medtem ko bi tisti z zakljuceno visoko šolo, univerzitetno izobrazbo ali magisterijem najmanj verjetno sprejeli tako tveganje. Ponovno velja opozoriti, da je delež tistih, ki bi se kljub pojavu terorizma na destinacijo odpravili, manjši, pa vendarle je nekaj posameznikov, ki bi tako tveganje sprejeli. Spol Da Ne Drugo Število odgovorov Odstotek Število odgovorov Odstotek Število odgovorov Odstotek Ženske 526 79 % 98 15 % 44 7 % Moški 54 61 % 31 35 % 3 3 % Ob primerjavi spolov v tabeli 3 vidimo, da je bolj verjetno, da bi moški odpotovali na destinacijo kljub pojavu terorizma kot ženske. Reisinger in Crotts (2009) ugotavljata, da se v primeru teroristicnega napada oba spola odzivata enako, in sicer da na potovanje ne odideta oziroma izbereta drugo, bolj varno destinacijo. V naši raziskavi sicer odklon med spoloma obstaja, a ni velik. Glede na neuravnoteženo spolno strukturo našega vzorca bi lahko sklepali, da je do neke mere tudi to lahko razlog za takšen odklon. Tisti, ki so odgovorili, da na destinacijo ne bi potovali, ce bi se tam pojavil terorizem, so odgovarjali na dodatno vprašanje, ali bi zaradi terorizma na prvi destinaciji nato izbrali drugo, bolj varno destinacijo. Rezultati kažejo, da bi se 72 % odlocilo za drugo destinacijo. Nekoliko višji delež sta pridobila tudi Rittichainuwat in Chakraborty (2009), vendar do vecje razlike ni prišlo. Razlog za razliko lahko morda išcemo v trenutnih okolišcinah, ki jih na globalni ravni povzroca COVID-19. 44 % naših anketirancev meni, da je Bližnji vzhod varna destinacija, medtem ko jih 39 % meni, da je nevarna. Nekateri (17 %) so sami zapisali odgovore, od katerih je bil najbolj pogost »odvisno od države«. S pomocjo nadaljnje obdelave podatkov smo pridobili rezultate, ki jih prikazujemo v tabelah 4 in 5 ter grafu 2, prikazani podatki so vezani na vprašanje, ki se je glasilo: ali menite, da je Bližnji vzhod varna turisticna destinacija? Starostna skupina Da Ne Drugo Število odgovorov Odstotek Število odgovorov Odstotek Število odgovorov Odstotek do 20 let 12 44 % 8 30 % 7 26 % 21 do 30 let 197 50 % 125 32 % 73 18 % 31 do 40 let 63 47 % 47 35 % 23 17 % 41 do 50 let 41 36 % 56 50 % 16 14 % 51 do 60 let 18 26 % 45 64 % 7 10 % 61 let ali vec 3 17 % 10 56 % 5 28 % Tabela 4 kaže, da mladi in tisti do 40 let po vecini menijo, da je Bližnji vzhod varna destinacija, medtem ko starejši od 51 let menijo nasprotno. Predvsem pri starejših anketirancih odgovori nakazujejo na to, da nobena izmed držav Bližnjega vzhoda ni varna. Kiliçlar et al. (2018) so poudarili, da je odvisno od regije, koliko casa potrebujejo, da se odpravijo vse posledice teroristicnega napada. Z možnostjo izbirnega odgovora smo najveckrat zabeležili odgovor »odvisno od države«, kar nakazuje, da nekateri anketiranci ne posplošujejo nevarnosti na vse države te regije. Seabra et al. (2020) so namrec izpostavili fenomen, ko turisti zaradi teroristicnega napada v eni državi nato nevarnost posplošijo na celotno regijo. Predvidevamo, da se je morda to zgodilo pri naših starejših anketirancih, ki kažejo drugacno prepricanje. V grafu 2 opažamo, da mnenje, da je Bližnji vzhod varna destinacija, upada z višjo doseženo formalno izobrazbo. Medtem ko med anketiranci z osnovno šolo ali manj, srednjo šolo, visokošolsko ali univerzitetno izobrazbo in magisterijem ostaja mnenje, da je Bližnji vzhod varna destinacija, precej podobno, pa najvecji odklon beležimo pri anketirancih, ki so dosegli najvišjo stopnjo izobrazbe. Kar dalec najvecji delež (78 %) jih meni, da Bližnji vzhod ni varna destinacija. Spol Da Ne Drugo Število odgovorov Odstotek Število odgovorov Odstotek Število odgovorov Odstotek Ženske 279 42 % 268 40 % 121 18 % Moški 55 63 % 23 26 % 10 11 % Najvecja razlika pri tem mnenju je zabeležena med spoloma (tabela 5). Kar dobrih 63 % moških oznacuje Bližnji vzhod za varno destinacijo, medtem ko je odstotek enako mislecih anketirank precej nižji. Prav tako smo zabeležili nekaj odgovorov v smislu, da je Bližnji vzhod varna destinacija le za moške oziroma za ženske, ki potujejo z moškim oziroma v skupini z moškimi. Do tako izrazite razlike med spoloma je lahko prišlo tudi zaradi neuravnotežene spolne strukture našega vzorca. Zaradi pojava covida-19 v svetu bi svoje potovanje odpovedalo 87 % naših anketiranih, kar predstavlja 659 posameznikov, 7 % anketiranih potovanja ne bi odpovedalo, preostali pa menijo, da je to odvisno od zdravstvenih razmer in casa potovanja. Velja opozoriti, da je v tem casu zabeleženo mnogo odpovedi letov in turisticnih aranžmajev ponudnikov, prav tako pa je Republika Slovenija, podobno kot druge države po svetu, svoje državljane pozvala, naj ne potujejo, razen ce to res ni nujno potrebno. Zaprla so se tudi Letališce Jožeta Pucnika in ostala mednarodna letališca v Sloveniji. To je potovanja otežilo do te mere, da bi posamezniki težko potovali, cetudi bi to želeli. Rezultati v tabelah 6 in 7 ter grafu 3 so rezultat vprašanja v anketi, ki se je glasilo: ali bi zaradi pojava COVID-19 v svetu odpovedali svoje potovanje? Starostna skupina Da Ne Drugo Število odgovorov Odstotek Število odgovorov Odstotek Število odgovorov Odstotek do 20 let 24 89 % 3 11 % 24 6 % 21 do 30 let 333 84 % 38 10 % 0 0 % 31 do 40 let 110 83 % 8 6 % 15 11 % 41 do 50 let 103 91 % 6 5 % 4 4 % 51 do 60 let 69 99 % 1 1 % 0 0 % 61 let ali vec 17 94 % 0 0 % 1 6 % Delež tistih, ki bi na potovanje kljub pojavu koronavirusa odšli, je majhen, pa vseeno opažamo, da so to prav najmlajši anketiranci. Tudi Rittichainuwat in Chakraborty (2009) sta ugotovila, da bodo mladi prej sprejeli tveganje in odšli na potovanje kljub nevarnosti. Število tistih, ki bi na potovanje vseeno odšli, se z vsako starostno skupino zmanjša, medtem ko med anketiranimi, ki so stari 61 let in vec, sploh ni takih, ki bi na potovanje odšli v teh razmerah. Enaka opažanja glede tega vprašanja beležimo glede na izobrazbo. Najvecji delež (17 %) anketiranih, ki bi na potovanje odšli kljub pojavu koronavirusa, je v skupini anketiranih, ki so dosegli osnovnošolsko izobrazbo ali manj, medtem ko v skupini tistih, ki so dosegli doktorat, sploh ni takega anketiranca, ki bi kljub pojavu koronavirusa še potoval. Spol Da Ne Drugo Število odgovorov Odstotek Število odgovorov Odstotek Število odgovorov Odstotek Ženske 585 88 % 42 6 % 41 6 % Moški 71 81 % 14 16 % 3 3 % Delež moških, ki bi kljub tem razmeram potovali, je nekoliko vecji od deleža žensk, kar je podobno kot pri mnenjih glede varnosti potovanj na Bližnji vzhod, pa vseeno velja ponovno omeniti, da je število takih, ki bi kljub pojavu koronavirusa potovali, majhno. Podobno sta ugotovila tudi Reisinger in Crotts (2009). Rezultati njune raziskave so pokazali, da so moški bolj naklonjeni potovanju na destinacijo, tudi ce varnostno stanje tam ni najboljše. Rezultat je lahko posledica neuravnotežene spolne strukture našega vzorca, poleg tega pa je ta rezultat zgolj odraz takratnih zaznav naših anketirancev in bi bilo zanimivo ugotavljati, kako se je ta v casu od razglasitve epidemije do danes spreminjala. V grafu 4 vidimo, da so bili najpomembnejši varnostni dejavniki med anketiranci možnost teroristicnega napada (17 %), epidemije (12 %) in higiena (11 %), pri cemer je možnost teroristicnega napada dalec najvecje varnostno tveganje. Najmanj pomemben varnostni dejavnik po mnenju anketirancev je onesnaženost okolja (2 %). Med odgovori, ki so jih anketiranci sami navedli, pa je bila tudi »razlika med spoloma«. En anketiranec je zapisal, da na mnogo od navedenih varnostnih tveganj še pomislil ni in da bo v prihodnje bolj pozoren. 5 KLJUCNE UGOTOVITVE IN ZAKLJUCEK Ugotovili smo, da je varnost pri potovanju za vecino anketiranih zelo pomembna, prav tako pa kot vecina avtorjev, navedenih v prvem delu tega prispevka, ugotavljamo, da je v našem vzorcu obstajal manjši delež posameznikov, ki bi kljub nekoliko okrnjenemu varnostnemu stanju na destinacijo vseeno potoval. Ugotavljamo, da je praviloma bolj verjetno, da bi bili moški tisti, ki bi varnostno tveganje sprejeli, enako pa velja za mlajše anketirance. Kot najpomembnejše varnostno tveganje so navedli možnost teroristicnega napada, sledile pa so epidemije. Ta prispevek ponuja vpogled v potovalne navade manjšega vzorca anketirancev v Sloveniji glede varnostnih dejavnikov. Uporabna vrednost rezultatov tega prispevka za raziskovalce je v sistematicnem pregledu teoreticnih izhodišc glede varnostnih dejavnikov v povezavi s turisticnimi potovanji, iz cesar izhaja tudi uporabnost rezultatov te raziskave za turisticno gospodarstvo. Ta se kaže v prepoznavanju vedenjskih vzorcev turistov in njihovega nakupnega vedenja glede na varnostna tveganja. Priporocali bi ponovitev enake ali pa podobne raziskave na temo varnosti, predvsem z vidika epidemij kot varnostnega tveganja. Ta raziskava je bila opravljena v casu, ko se je varnostno stanje zaradi covida-19 v državi in v svetu poslabšalo do te mere, da tudi ce je posameznik želel potovati, je bilo to oteženo zaradi omejitvenih ukrepov. Ti so privedli do tega, da je letalski promet zmanjšal svoj obseg na nujne polete, zaprle so se meje ali pa je bil prehod ceznje omejen, prav tako so se zaprli hoteli in vrstile odpovedi potovalnih aranžmajev. Ponovitev empiricne raziskave bi bila zagotovo smiselna že nekaj mesecev po koncu epidemije ter tudi po nekaj letih, s cimer bi lahko preverili, kako se spreminja zaznava najpomembnejših varnostnih tveganj. Poleg epidemije, ki je nedvomno vplivala na rezultate, pa je bila naša empiricna raziskava omejena na premajhno število anketirancev, da bi lahko posplošili svoje ugotovitve. A kljub tem omejitvam smo dosegli zastavljene cilje in odstrli vpogled v varnostne dejavnike v zaznavah ljudi pri odlocanju za potovanje. UPORABLJENI VIRI Arana, J. E. in Leon, C. J. (2008). The impact of terrorism on tourism demand. Annals of Tourism Research, 35(2), 299–315. Cooper, C. J., Cooper, S. P., del Junco, D. J., Shipp, E. M., Whitworth, R. in Cooper, S. R. (2006). Web-based data collection: Detailed methods of a questionnaire and data gathering tool. Epidemiologic Perspectives & Innovations, 3(1), 1. https://doi.org/10.1186/1742-5573-3-1 Fourie, J., Rosselló-Nadal, J. in Santana-Gallego, M. (2020). Fatal attraction: How security threats hurt tourism. Journal of Travel Research, 59(2), 209–219. Insch, A. (2020). The challenges of over-tourism facing New Zealand: Risks and responses. Journal of Destination Marketing & Management, 15, 100378. https://doi.org/10.1016/j.jdmm.2019.100378 Kapuscinski, G. in Richards, B. (2016). News framing effects on destination risk perception. Tourism Management, 57, 534–544. Kim, S. E., Lee, K. Y., Shin, S. I. in Yang, S. B. (2017). Effects of tourism information quality in social media on destination image formation: The case of Sina Weibo. Information & Management, 54(6), 687–702. Kiliçlar, A., Usakli, A. in Tayfun, A. (2018). Terrorism prevention in tourism destinations: Security forces vs. civil authority perspectives. Journal of Destination Marketing & Management, 8, 232–246. Kurež, B. in Prevolšek, B. (2015). Influence of security threats on tourism destination development. TIMS Acta: naucni casopis za sport, turizam i velnes, 9(2), 159–168. Li, T. in Zhu, H. (2020). Effect of the media on the opinion dynamics in online social networks. Physica A: Statistical Mechanics and its Applications, 551, 124117. https://doi.org/10.1016/j.physa.2019.124117 McDonald, S. (2012). New frontiers in neuropsychological assessment: Assessing social perception using a standardised instrument, The Awareness of Social Inference Test. Australian Psychologist, 47(1), 39-48 Medina, C. A. G., Martinez-Fiestas, M., Viedma-del-Jesús, M. I. in Casado Aranda, L. A. (2020). The processing of price during purchase decision making: Are there neural differences among prosocial and non-prosocial consumers? Journal of Cleaner Production, 271, 122648. https://doi.org/10.1016/j.jclepro.2020.122648 Mekinc, J. in Cvikl, H. (2013). The scope of the generic causes for the crises in the tourist industry. V G. Meško, A. Sotlar in J. R. Greene (ur.), Criminal justice and security – contemporary criminal justice practice and research: Conference proceedings: [proceedings of the Biennial International Conference Criminal Justice and Security – Contemporary Criminal Justice Practice and Research, Ljubljana, Slovenia, 19–21 September 2012] (str. 369–389). Faculty of Criminal Justice and Security. Meng, F. in Uysal, M. (2008). Effects of gender differences on perceptions of destination attributes, motivations, and travel values: An examination of a nature-based resort destination. Journal of Sustainable Tourism, 16(4), 445–466. Neumayer, E. in Pluemper, T. (2018). Spatial spill-overs from terrorism on tourism: Western victims in Islamic destination countries. Public Choice, 169(3), 195–206. Pizam, A. (2010). Hotels as tempting targets for terrorism attacks. International Journal of Hospitality Management, 29(1), 1. Qi, C. X., Gibson, H. J. in Zhang, J. J. (2009). Perceptions of risk and travel intentions: The case of China and the Beijing olympic games. Journal of Sport & Tourism, 14(1), 43–67. Rathore, A. K., Joshi, U. C. in Ilavarasan, P. V. (2017). Social media usage for tourism: A case of Rajasthan tourism. Procedia Computer Science, 122, 751–758. Reisinger, Y. in Crotts, J. (2009). The influence of gender on travel risk perceptions, safety, and travel intentions. Tourism Analysis, 14, 793–807. Reisinger, Y. in Mavondo, F. (2005). Travel anxiety and intentions to travel internationally: Implications of travel risk perception. Journal of Travel Research, 43(3), 212–225. Rittichainuwat, B. N. in Chakraborty, G. (2009). Perceived travel risks regarding terrorism and disease: The case of Thailand. Tourism Management, 30(3), 410–418. Samitas, A., Asteriou, D., Polyzos, S. in Kenourgios, D. (2018). Terrorist incidents and tourism demand: Evidence from Greece. Tourism Management Perspectives, 25, 23–28. Santana-Gallego, M., Fourie, J. in Rosselló, J. (2019). The effect of safety and security issues on international tourism. Annals of Tourism Research, 80, 102684. https://doi.org/10.1016/j.annals.2019.02.004 Schroeder, A., Pennington-Gray, L., Kaplanidou, K. in Zhan, F. (2013). Destination risk perceptions among U.S. residents for London as the host city of the 2012 Summer Olympic Games. Tourism Management, 38, 107–119. Seabra, C., Reis, P. in Abrantes, J. L. (2020). The influence of terrorism in tourism arrivals: A longitudinal approach in a Mediterranean country. Annals of Tourism Research, 80, 102811. https://doi.org/10.1016/j.annals.2019.102811 Seraphin, H., Sheeran, P. in Pilato, M. (2018). Over-tourism and the fall of Venice as a destination. Journal of Destination Marketing & Management, 9, 374–376. Stylidis, D., Biran, A., Sit, J. in Szivas, E. M. (2014). Residents’ support for tourism development: The role of residents’ place image and perceived tourism impacts. Tourism Management, 45, 260–274. Tarlow, P. E. (2014). Chapter 1—Introduction to tourism security. V P. E. Tarlow (ur.), Tourism Security (str. 1–22). Butterworth-Heinemann. Vodeb, K. (2014). Turisticna destinacija: Sodobna obravnava koncepta. Založba Univerze na Primorskem. Wolff, K. in Larsen, S. (2014). Can terrorism make us feel safer? Risk perceptions and worries before and after the July 22nd attacks. Annals of Tourism Research, 44, 200–209. O avtorjih: Anže Petric, študent na Fakulteti za turisticne študije – TURISTICA Univerze na Primorskem. E-pošta: anzepetric5@gmail.com Dr. Ksenija Vodeb, redna profesorica na Fakulteti za turisticne študije – TURISTICA Univerze na Primorskem. E-pošta: ksenija.vodeb@fts.upr.si Varnostni dejavniki pri odlocitvah za turisticna potovanja ... Anže Petric, Ksenija Vodeb . Varnostni dejavniki pri odlocitvah za turisticna potovanja ... Anže Petric, Ksenija Vodeb . Varnostni dejavniki pri odlocitvah za turisticna potovanja ... Tabela 1: Varnostna tveganja (prirejeno po Mekinc in Cvikl, 2013, str. 8) Anže Petric, Ksenija Vodeb Varnostni dejavniki pri odlocitvah za turisticna potovanja ... Anže Petric, Ksenija Vodeb Varnostni dejavniki pri odlocitvah za turisticna potovanja ... Anže Petric, Ksenija Vodeb Tabela 2: Odvrnitev od potovanja zaradi teroriz­ma na desti­naciji glede na starost Varnostni dejavniki pri odlocitvah za turisticna potovanja ... Graf 1: Odvrnitev od potovanja zaradi terorizma na destinaciji glede na izobrazbo Tabela 3: Odvrnitev od potovanja zaradi terorizma na destinaciji glede na spol Anže Petric, Ksenija Vodeb Tabela 4: Mnenje, da je Bližnji vzhod varna destina­cija, glede na starost Varnostni dejavniki pri odlocitvah za turisticna potovanja ... Graf 2: Mnenje, da je Bližnji vzhod varna destinacija, glede na izobrazbo Tabela 5: Mnenje, da je Bližnji vzhod varna destinacija glede na spol Anže Petric, Ksenija Vodeb Tabela 6: Od­poved potova­nja zaradi co­vida-19 glede na starost Graf 3: Odpo­ved potovanja zaradi covi­da-19 glede na izobrazbo Varnostni dejavniki pri odlocitvah za turisticna potovanja ... Tabela 7: Odpoved potovanja zaradi covida-19 glede na spol Graf 4: Naj­pomembnejša varnostna tveganja Anže Petric, Ksenija Vodeb Varnostni dejavniki pri odlocitvah za turisticna potovanja ... Anže Petric, Ksenija Vodeb VARSTVOSLOVJE letn. 23 št. 1 str. 22–39 Poklic detektiva v Republiki Sloveniji – zaznavanje študentov Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru in mnenje slovenskih detektivov na tehtnici Miha Dvojmoc, Andrej Sotlar, Bernarda Škrabar, Boštjan Ban, Vanja Ida Erculj Namen prispevka: Namen raziskave je bil prouciti zanimanje študentov Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru za detektivsko delo, poznavanje vhodnih pogojev za opravljanje poklica in tipicnih delovnih nalog detektiva ter mnenje študentov primerjati z dejanskimi izkušnjami slovenskih detektivov. Posledicno bi na takšen nacin ugotovili, kako bi lahko med študentsko oziroma mlajšo populacijo ljudi v Sloveniji dosegli boljše razumevanje detektivske dejavnosti. Metode: Opravljen je bil pregled relevantnih znanstvenih in strokovnih del. Z metodo anketiranja smo s pomocjo dveh raziskovalnih vprašalnikov ugotavljali razlike in podobnosti mnenj študentov Fakultete za varnostne vede in slovenskih detektivov o opravljanju dela detektiva. Ugotovitve: Iz ocene študentov lahko sklepamo, da študenti Fakultete za varnostne vede ne vedo, kako je z detektivskim delom v praksi. Poklic detektiva jim je sicer zanimiv. Seznanjeni so z nekaterimi pogoji za opravljanje poklica. Kot tipicne delovne naloge detektiva vidijo študenti v vecji meri kot detektivi preverjanje nezvestobe, zlorabe drog in iskanje pogrešanih oseb, detektivi pa kot o tipicnih delovnih nalogah v vecji meri porocajo o pisanju porocil in vrocanju pisemskih pošiljk v imenu narocnikov. V prihodnosti bi bilo treba vec pozornosti nameniti detektivskemu delu v praksi in temu, kako poklic približati javnosti ter na takšen nacin razbiti še vedno prisotne mite o detektivskem delu. Izvirnost/pomembnost prispevka: Gre za prvo tako obsežno študijo o mnenju študentov Fakultete za varnostne vede glede detektivske dejavnosti v Sloveniji. Kljucne besede: detektiv, detektivska dejavnost, razvoj dejavnosti, študenti Fakultete za varnostne vede, raziskave UDK: 351.746.2(497.4) The profession of detective in the Republic of Slovenia – the perception of students at the Faculty of Criminal Justice and Security of University of Maribor and the opinion of Slovenian detectives on the scales Purpose: The purpose of the paper was to analyse the opinions of students of the Faculty of Criminal Justice and Security of University of Maribor and Slovenian private detectives on private detective services to set out the foundations for better understanding of detective services among students and younger population and show potential opportunities for further development of detective services in the Republic of Slovenia. Design/Methods/Approach: A review of relevant scientific and professional publications was performed. Using two research questionnaires, we determined the difference and similarities of opinions of students of the Faculty of Criminal Justice and Security and Slovenian private detectives on the work carried out by private detectives. Findings: From the students’ assessment, we can conclude that the students of the Faculty of Criminal Justice and Security do not know how to get involved in the detective profession, how to start working, and where. In the future, more attention should be paid to detective work in practice and how to involve interested graduates in this profession after they complete their studies at the Faculty of Criminal Justice and Security. The profession of a private detective is appealing to students, but they show considerable indecision about choosing this profession as their career. They are familiar with some conditions for this profession, but those who are better acquainted with the entry conditions do not show much interest in performing detective work. To pursue a profession that is assessed by private detectives with an education from the Faculty of Criminal Justice and Security as equally demanding as those of other fields of study. As typical tasks of a private detective, students – to a greater degree than private detectives – list, among other things checking infidelity, drug abuse and searching for missing persons, while private detectives predominantly report as their typical tasks writing reports and servicing letter items on behalf of their clients. Originality/Value: This is the first such extensive study on the opinion of students at the Faculty of Criminal Justice and Security regarding private detective services in Slovenia. Keywords: private detective, private detective services, development of services, students of the Faculty of Criminal Justice and Security, studies UDC: 351.746.2(497.4) 1 UVOD Detektivska dejavnost ima v svetu dolgo zgodovino, izrazito pa se je zacela razvijati predvsem v drugi polovici 19. stoletja v ZDA. Detektivi doživljajo svoje delo kot svoje poslanstvo, kot nekaj plemenitega. Laicna javnost gleda na njih kot na nekaj umazanega, nesprejemljivega in grdega. Dostikrat si detektiva predstavljajo kot cloveka, zavitega v misticno tancico skrivnosti, ki pri delu ne izbira nobenih sredstev in bo za dosego cilja naredil prav vse, zasleduje ljudi, predvsem nezveste zakonce, pri tem pa ni zavezan kakršni koli morali ali eticnemu kodeksu. Taka podoba je seveda zelo potvorjena, velikokrat je posledica predstave, ki si jo ustvarijo gledalci na podlagi filmov in televizijskih nanizank (Škrabar, 2015). V resnici gre pri detektivskem delu za to, da detektiv narocniku storitve oz. svoji stranki zagotovi informacije, ki mu bodo omogocile spoznati okolišcine in zbrati dokaze v raznih oblikah, zato da bo v postopku za uveljavljanje pravic pred državnimi organi, sodišci, podjetji ali drugimi organi in organizacijami ali v zasebnih sporih in drugih zadevah cim bolj uspešen (Sotlar in Trivunovic, 2012). Detektiv potrebuje za to, da je uspešen pri svojem delu, veliko vec kot samo licenco detektiva. Imeti mora tudi ustrezne osebnostne lastnosti, veliko dodatnih znanj, iznajdljivosti in izkušnje. Detektiv mora nujno imeti podjetniško žilico in obvladati vsaj osnovna znanja s podrocja ekonomije ter imeti široko mrežo znancev (Cas in Nad, 2008). Klavora (2012) postavlja poklic detektiva ob bok odvetniku, notarju, izvedencu, kriminalistu, socialnemu delavcu, psihologu, poslovnim svetovalcem oz. generalno poklicem na podrocju prava in ekonomije. Naloga detektiva je torej poiskati, razviti in zbrati informacije, jih spraviti v ustrezno formo – detektivsko porocilo, ki mora biti dodelano tako, da je uporabno tudi v morebitnih kasnejših postopkih (Stephens, 2008), bodisi upravnih, disciplinskih, pravdnih ali kazenskih. Rezultat dela detektiva je rešitev primera, ki je v razlagi, kaj se je zgodilo ob nekem preteklem dogodku (bodisi prometni nezgodi, goljufiji pri povracilu stroškov prevoza na delo ali z dela, tatvini itd.) (Sennewald in Tsukuyama 2006). Detektivska dejavnost se vrti okoli vešcin, kako in kje iskati informacije. Detektivska dejavnost se je v Sloveniji zacela pojavljati leta 1989, ko je v takratni Jugoslaviji prišlo do podjetniške liberalizacije. Zvezna vlada je z zakonodajo omogocila zasebno podjetništvo prakticno brez omejitev. V luci te popolnoma nove perspektive so se pojavili tudi posamezniki, ki so zaceli delati na podrocju zasebnega varovanja in detektivske dejavnosti. Leta 1990 so se v Republiškem sekretariatu za notranje zadeve zacele prve dejavnosti za regulacijo podrocja zasebnega varstva. Priprave na osamosvojitev in osamosvojitev sta zavrli te dejavnosti. Po konsolidaciji nove države v letu 1992 je tedanje Ministrstvo za notranje zadeve dobilo nalogo, da pripravi zakonodajo in tako regulira podrocje, kar se je nato zgodilo dve leti za tem (Klavora, 2012). »Zakon o detektivski dejavnosti« (1994) je bil sprejet leta 1994. Skupaj z »Zakonom o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju varovanja« (1994) je prispeval h koncu monopola države na podrocju zagotavljanja varnosti državljanom. Država je kljub temu zadržala patronat nad podrocjem clovekovih pravic in svobošcin na nacin, da daje soglasje k podelitvi detektivskih licenc, opravlja nadzor nad izvajalci, usmerja razvoj in doloca obseg dejavnosti (Dvojmoc, 2017). Prvi »Zakon o detektivski dejavnosti« (»ZDD«, 1994) je oblikoval pojem detektivska dejavnost, dolocil subjekte, ki jo lahko opravljajo, dolocil status in naloge Detektivske zbornice Republike Slovenije vkljucno z obveznim clanstvom detektivov v zbornici. Tako je bila detektivska dejavnost tudi prvic zakonsko definirana, in sicer kot »zbiranje in posredovanje informacij, pridobljenih v skladu s pravicami, ki jih detektivom daje ta zakon« (»ZDD«, 1994; 3. clen). V letih 2002, 2005 in 2007 so sledile manjše zakonske spremembe, leta 2011 pa povsem nov »Zakon o detektivski dejavnosti« (»ZDD-1«, 2011) in »Pravilnik o izvajanju zakona o detektivski dejavnosti« (2011). Zakon je detektivom prinesel bistveno izboljšavo na podrocju upravicenj detektiva. V skladu s 27. clenom »ZDD-1« (2011) lahko tako detektiv zbira podatke od oseb ali iz javno dostopnih virov, pridobiva podatke iz evidenc, osebno zaznava in uporablja tehnicna sredstva. Pozitivna sprememba pa je tudi uvedba obveznega, 80-urnega usposabljanja pred pristopom k detektivskemu izpitu (Škrabar et al., 2011). Po opravljenem usposabljanju se poraja vprašanje, ali so detektivi zadostno usposobljeni. Zdi se, da je vprašanje retoricno. Opravljeno usposabljanje in izpit namrec še ne pomenita, da je kandidat usposobljen za opravljanje detektivskega dela. To ugotavlja tudi Juhart (2016), ki navaja, da je nemalo primerov mlajših detektivov, ki sicer opravijo izpit, vendar se nato pojavi težava, ker nimajo operativnih izkušenj s terena, kot jih imajo na primer nekdanji kriminalisti, policisti ali obvešcevalci. Ustrezna izobrazba, usposabljanje in izpit še niso garant, da bo detektiv profesionalno opravljal svoje delo (Sotlar, 1998). Dvig ravni detektivske dejavnosti je povezano tudi s splošno pozitivno prepoznavnostjo dejavnosti med ljudmi. Kot pravita Cas in Kramberger (2011) so ravno detektivi tisti, ki morajo informirati javnost o svojem delu, pri tem pa je še kako pomembno, ali je njihovo delo korektno opravljeno, ali so koristni, ali izkorišcajo stranke, ali so izobraženi in znajo svetovati. Zato je pomembno, da delo opravljajo v skladu z zakonskimi dolocbami, da so profesionalni, strokovni, stremijo h kakovosti in upoštevajo eticni kodeks. Pomembni pa so tudi mediji, ki jih je treba spodbujati, da bodo imeli interes pisati o tej dejavnosti in jo na takšen nacin približati ljudem. Klavora (2012) poudarja, da so detektivske storitve kot preiskovalne storitve v današnjem casu in prostoru nujno potrebne, pri tem pa se sprašuje, kakšna je ozavešcenost in interes strank po narocanju storitev. Meni, da je še vedno prisotno prepricanje, da je vsako preiskovanje v pristojnosti državnih organov, torej obstaja še vedno paternalisticna filozofija, ki je bila znacilna za razmere družbene lastnine kapitala v casu socializma. Za poklic je treba navdušiti tudi študente Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru (FVV), zato nas je zanimalo, v kolikšni meri jim je poklic privlacen, v kolikšni meri so ga pripravljeni izbrati za poklicno pot in kako si predstavljajo tipicne delovne naloge detektiva. Zanimalo nas je tudi, ali poznajo vhodne pogoje za opravljanje poklica. Njihovo zaznavanje detektivskega poklica smo primerjali z mnenjem detektivov, da bi ugotovili, v kolikšni meri predstave študentov o detektivskem delu ustrezajo resnicnemu stanju. Namen raziskave je bil z analizo mnenja prouciti zanimanje študentov Fakultete za varnostne vede za detektivsko delo, poznavanje vhodnih pogojev za opravljanje poklica in tipicnih delovnih nalog detektiva ter mnenje študentov primerjati z dejanskimi izkušnjami slovenskih detektivov. 2 DETEKTIVSKA DEJAVNOST V REPUBLIKI SLOVENIJI »ZDD-1« (2011) v 2. clenu doloca, da je detektivska dejavnost »zbiranje, obdelava, posredovanje podatkov in informacij ter svetovanje na podrocju preprecevanja kaznivih ravnanj, ki ga za narocnikove potrebe opravlja po tem zakonu detektiv, ki ima izdano licenco in izpolnjuje pogoje v skladu s tem zakonom«. Slovenija detektivsko dejavnost regulira zaradi varovanja javnega reda, javne varnosti, osebne varnosti in dostojanstva narocnikov, tretjih oseb in detektiva, ki neposredno opravlja dejavnost («ZDD-1«, 2011: 2. clen). Detektivsko dejavnost lahko detektiv opravlja samostojno kot svoboden poklic, lahko pa jo opravlja tudi pravna ali fizicna oseba, ki ima kot poslovni subjekt v Poslovnem registru Slovenije vpisano detektivsko dejavnost in ki ima v delovnem razmerju detektiva in zavarovano odgovornost za škodo (»ZDD-1«, 2011: 3. clen). Le redke države imajo detektivsko dejavnost tako natancno zakonsko urejeno kot Slovenija – ne tako redke so celo brez kakršne koli regulative na tem podrocju, kar je presenetljivo, ce vemo, da detektivi pri svojem delu lahko posegajo v clovekove pravice in temeljne svobošcine, predvsem pravice do zasebnosti.11 V nekaterih državah obstajajo samostojni zakoni, ki urejajo detektivsko dejavnost, ponekod je detektivska dejav­nost združena s podrocjem zasebnega varovanja in en zakon tako ureja podrocje celotnega zasebnega varstva. Spet v drugih državah si za dvig kakovosti prizadevajo stanovska združenja s postavljanjem lastnih vstopnih meril, eticnih kodeksov ipd. Nekatere države pa specialnega zakona nimajo in je podrocje detektivske dejavnosti prepušceno samoregulaciji ali pa so deli detektivske dejavnosti posredno urejeni skozi druge zakone. Neka enotna merila je glede na tako razlicne ureditve torej skorajda nemogoce postaviti, res pa je, da so primeri, ki jih detektivi rešujejo v državah, precej podobni (Škrabar, 2017). Škrabar et al. (2011) ob tem poudarjajo, da so ravno detektivi tisti, ki pomagajo šcititi interese posameznikov ali gospodarskih družb ter javne uprave. Ravno restriktiven sistem licenciranja naj bi bil tisti, ki dviga standarde detektivske dejavnosti in kompetentnost detektivov (Prenzler in King v Dvojmoc, 2017). Detektivsko dejavnost v Sloveniji razumemo kot zasebno preiskovalno dejavnost, pri kateri gre za zbiranje dejstev oz. informacij, ki so sestavljene iz komunikacije in opazovanja (Škrabar, 2017). Detektivska dejavnost v nacionalnovarnostnem sistemu spada v podrocje zagotavljanja notranje varnosti. Je mlada nejavna, zasebna nadzorstvena dejavnost in nadstandardna storitev, ki je v domeni stranke, ki detektiva najame oz. pooblasti za izvedbo dolocene storitve (Sotlar et al., 2019). V prihodnosti gre razmišljati tudi v smeri povezovanja zasebnega z javnim ((t. i. javno-zasebno partnerstvo) na podrocju policijske dejavnosti). Detektivi bi namrec lahko za policijo preiskovali bagatelno kriminaliteto, za katero državnim organom pregona zmanjkuje casa in kadrovskih kapacitet. Vendar je za nadaljnji razvoj detektivske dejavnosti nujno potrebno zviševanje profesionalnosti. Pri tem je treba vztrajati pri visokih vstopnih pogojih in standardih za pridobitev licence detektiva ter zagotavljati ustrezno specificno profesionalno usmerjeno usposabljanje, izobraževanje in preverjanje znanja (Sotlar, 2011). Ceprav so vstopni pogoji za detektive v Republiki Sloveniji visoki, saj so namrec potrebni najmanj visokošolska stopnja izobrazbe, varnostno preverjanje, opravljeno usposabljanje in izpit, obvezna pa so tudi nadaljnja obdobna usposabljanja, menimo, da je panoga še vedno premalo dorecena, ker se detektivi pri svojem delu namrec v vecini zanašajo na svoje znanje, izkušnje in iznajdljivost. To je vsekakor pomembno, ni pa dovolj. Zato bi bilo koristno, ce bi bil nadaljnji razvoj detektivske dejavnosti utemeljen (tudi) na znanstvenoraziskovalni dejavnosti. Detektivska dejavnost je namrec bistveno manj znanstveno proucevana kot zasebno varovanje (Dvojmoc, 2017). Morda temu botruje dejstvo, da, kot pravi Klavora (2012), detektivska dejavnost ne predstavlja pomembnejšega dejavnika slovenskega gospodarstva. Po drugi strani pa je manj univerzalna, kar je lahko (pre)velik izziv za raziskovalno dejavnost (Dvojmoc, 2017). Kljub temu je treba omeniti tudi dve pomembni in obsežni raziskavi na podrocju detektivske dejavnosti. Britovšek et al. (2018) so proucevali vlogo detektivov v kontekstu (ne)obstoja zasebne obvešcevalne dejavnosti v Sloveniji. Sotlar et al. (2019) pa so opravili doslej najobsežnejšo in najbolj poglobljeno raziskavo detektivske dejavnosti v Sloveniji. Z njo so opozorili na nekatere nevralgicne tocke, podali možne rešitve za njihovo odpravo ter nakazali možne smeri razvoja detektivske dejavnosti v prihodnje. K pozitivnemu razvoju detektivske dejavnosti v Republiki Sloveniji sta že do sedaj bistveno prispevala regulativa in izobraževalni sistem. Dvojmoc in Sotlar (2018) tako opisujeta kompleksnost postopka pridobitve detektivske licence v Republiki Sloveniji, pomen izobraževalnega sistema in vlogo Centra za poklicno usposabljanje (CPU). Hkrati pa poudarjata tudi svojevrstno anomalijo, in sicer, da študenti FVV, ki med svojim študijem v mnogo vecjem obsegu absolvirajo za detektivski poklic potrebne vsebine, niso niti delno oprošceni teoreticnega usposabljanja na CPU. Avtorja pri tem vleceta vzporednice z licenciranjem varnostnega osebja in detektivov ter poudarjata, da država s tovrstno regulativo in izobraževalnim sistemom poklic šciti pred neustrezno izobraženim, nestrokovnim osebjem, ki bi lahko bilo tudi varnostno oporecno. Vendar pa gre vsaj pri diplomantih FVV v tej nameri predalec, saj je to edina univerzitetna ustanova, ki je popolnoma posvecena izobraževanju in raziskovanju na podrocju varnosti v RS. Zato imajo njeni diplomanti nesporno vecje strokovno predznanje za detektivski in druge varnostne poklice od diplomantov drugih fakultet. Škrabar et al. (2011) ugotavljajo, da je vecina prvih detektivov v Sloveniji prišla iz policijskih in obvešcevalnih vrst. To je bilo pomembno, saj so s svojimi vecletnimi izkušnjami v detektivsko dejavnost prinesli specificna znanja, strokovnost, profesionalnost, eticnost, pronicljivost, vztrajnost, intuitivnost, empaticnost, iznajdljivost, odzivnost, splošno razgledanost itd. Avtorji poudarjajo navedene lastnosti, saj utemeljujejo, da zgolj predpisana izobrazba ne zadostuje za opravljanje detektivskega poklica. Glede na dejstvo, da je v zacetku detektivske dejavnosti v Republiki Sloveniji vecina detektivov prišla z dolgoletnimi policijskimi in obvešcevalnimi izkušnjami, lahko sklepamo, da je tedanja demografska slika detektivov zajemala predvsem starejše, zelo izkušene in osebnostno izoblikovane ljudi. V obdobju med 1996 in 2010 je bilo med detektivi 84 % moških in 16 % žensk. Zelo malo detektivov je bilo mlajših od 30 let, njihova povprecna starost je znašala 48,5 let, prevladovali pa so detektivi, stari med 53 in 63 let (Škrabar et al., 2011). Iz navedenih podatkov lahko sklepamo, kako pomemben je prenos prakticnega znanja in izkušenj starejših detektivov na mlajše. Glede na to, da je bilo pred desetletjem vecina detektivov starih cez 53 let, je vecina detektivov, ki so imeli najvec izkušenj, kompetenc in neformalnih pozitivnih lastnosti detektiva, danes že upokojena. Trdimo, da njihov izstop iz aktivnega detektivskega dela odnaša dolocen vidik izkušenj in specificnih znanj, ki so jih sami nabirali in razvijali cez leta dela na podrocju varnosti in detektivstva. Prenos tega kriticnega in nujno potrebnega znanja mora biti znanstveno podprt, slab prenos tovrstnega znanja in izkušenj pa slabo vpliva in celo upocasnjuje razvoj detektivske dejavnosti. Za uspešen nadaljnji razvoj detektivske dejavnosti v Republiki Sloveniji bi bilo priporocljivo trendom, ki jih ustvarja pozitivna zakonska regulativa, dodati še boljši, predvsem pa bolj sistematicni prenos specificnega znanja in izkušenj s starejše generacije na mlajše generacije detektivov. Uspešna integracija prenosa tovrstnega znanja in vešcin v obstojec sistem izobraževanja prihodnjih detektivov bi prispevala k pozitivnemu razvoju detektivske dejavnosti v Republiki Sloveniji. V raziskovalnem delu smo s pomocjo dveh raziskovalnih vprašalnikov ugotavljali razlike in podobnosti mnenj študentov FVV in slovenskih detektivov o opravljanju dela detektiva. Cilji raziskave so bili ugotoviti zanimanje za poklic detektiva pri študentih FVV, poznavanje pogojev za opravljanje le-tega ter realnost njihovih pricakovanj o tipicnih delovnih nalogah, ki jih detektiv opravlja. Hkrati smo želeli pri detektivih preveriti, kakšna je izobrazbena struktura slovenskih detektivov, kakšne so njihove predhodne delovne izkušnje in oceno zahtevnosti opravljanja licencnega izpita. Cilji so pomembni za razvoj detektivske dejavnosti, za katero želimo navdušiti tudi študente. Raziskave kažejo, da je realnost pricakovanj, povezanih s poklicem, povezana tudi z zadovoljstvom s poklicem (Kong et al., 2015), boljšim opravljanjem dela in vztrajanjem pri delodajalcu (Phillips, 1998). 3 METODE 3.1 Vzorec Anketo je zacelo izpolnjevati 49 detektivov, a jih je 5 (10,2 %) z izpolnjevanjem zakljucilo že po nekaj uvodnih vprašanjih ter 182 študentov FVV. Vsi detektivi in študenti niso odgovorili na vsa vprašanja. Analiza po vprašanjih vkljucuje vse odgovore, ki so bili podani na posamezno vprašanje. Iz tabele 1 je razvidno, da je v raziskavi sodelovalo 29 (69 %) detektivov in 13 (31 %) detektivk. Povprecna starost (SD) anketiranih detektivov Republike Slovenije je 42,5 (10,9) let. Dobra cetrtina (26,8 %) detektivov ima univerzitetno stopnjo izobrazbe ali vec. V raziskavi je sodelovalo 41 (27,3 %) študentov moškega spola in 109 (72,2 %) študentk FVV. Povprecna starost (SD) študentov je 23,4 (6,5 %) let. Vecina študentov (96,6 %) se izobražuje na smereh Varnost in policijsko delo ter Varstvoslovje. Vecina je rednih študentov (70,9 %). Prevladujejo študent 3. letnika študija na 1. bolonjski stopnji (62,8 %), ki so že imeli izobraževanje s podrocja detektivskega dela. Spol Detektivi Študenti Moški 29 (69) 41 (27,3) Ženski 13 (31) 109 (72,7) Povprecna starost (SD) 42,5 (10,9) 23,4 (6,5) Izobrazba Šolajoci 182 (100) Visoka 32 (74,4) Univerzitetna ali vec 11 (25,6) * SD = standardni odklon 3.2 Vprašalnik Za raziskovanje detektivske dejavnosti in detektivov v Republiki Sloveniji smo naredili in uporabili dva vprašalnika. S prvim vprašalnikom smo prek spleta anketirali študente Fakultete za varnostne vede v študijskem letu 2018/2019. Anketiranje je potekalo v poletnem semestru, v mesecu maju. Vprašalnik je vseboval poznavanje pogojev za opravljanje dela detektiva, zaznavanje dela detektiva, delovnih nalog in privlacnost poklica detektiva. Z drugim vprašalnikom smo anketirali slovenske detektive o njihovem delu in oceni detektivske dejavnosti v Republiki Sloveniji. Anketiranje je bilo osebno in spletno. Osebno anketiranje je potekalo junija 2019 na konferenci Dnevi varstvoslovja v okviru sekcije detektivske dejavnosti. Spletno anketiranje se je izvajalo s pomocjo orodja za spletno anketiranje (www.1ka.si). Spletna anketa je bila aktivna v obdobju med 19. 6. 2019 in 18. 12. 2019. Vprašalnik je vseboval vprašanja o usposobljenosti in predhodnih izkušnjah detektiva, vprašanja o naravi detektivskega dela, delovnih nalogah, kompetencah detektiva ter mnenju o pravni ureditvi dela detektiva v RS. Vprašalnika za študente in detektive sta imela nekaj enakih vprašanj, da smo lahko odgovore študentov in detektivov medsebojno primerjali in ugotavljali morebitne razlike med njimi. Obe skupini sta imeli enake sklope vprašanj o delovnih nalogah detektiva. Delovne naloge so bile v vprašalnik vkljucene na podlagi predhodnih intervjujev s študenti FVV o delovnih nalogah detektiva ter vsebinski presoji predsednika Detektivske zbornice Slovenije. 4 REZULTATI V naslednjih štirih vsebinskih sklopih so predstavljeni rezultati anketiranih študentov in detektivov. Prvi vsebinski sklop zajema usposabljanje za detektive, ki ima dve podpoglavji, ki se navezujeta na detektive in študente. Drugi vsebinski sklop vkljucuje le rezultate detektivov o pomenu predhodnih izkušenj za opravljanje dela detektiva. Tretji vsebinski sklop vkljucuje le študente in njihovo oceno privlacnosti detektivskega poklica. Cetrti sklop vkljucuje primerjavo študentov in detektivov v zaznavanju delovnih nalog detektiva. 4.1 Usposabljanje za detektiva 4.1.1 Detektivi Iz tabele 2 je razvidno, da imajo anketirani detektivi v povprecju (standardni odklon) pridobljeno detektivsko licenco 6,9 (5,5), od detektivskega izpita pa je v povprecju preteklo 7,9 (6,3) let. Vecina (85,8 %) anketiranih detektivov meni, da je detektivski izpit zahteven, 14,2 % pa, da je manj zahteven. Vecina (87 %) jih je detektivski izpit naredilo v prvem poizkusu, 10,4 % detektivov pa je opravilo izpit v drugem poizkusu. Cas n / f (%) Povprecje Standardni odklon Leta od pridobitve detektivske licence 49 6,9 5,5 Leta od opravljenega detektivskega izpita 48 7,9 6,3 Zahtevnost detektivskega izpita Manj zahteven 7 (14,2) Zahteven 42 (85,8) Število opravljanj detektivskega izpita 1-krat 42 (87,5) 2-krat 5 (10,4) 3-krat 1 (2,1) Iz tabele 3 vidimo rezultate testiranja povezanosti med vrsto izobrazbe in zahtevnostjo detektivskega izpita pri slovenskih detektivih. Detektivi so loceni glede na pridobljeno izobrazbo varstvoslovca in izobrazbo drugih študijskih smeri. V ocenjevanju zahtevnosti detektivskega izpita v povezavi s številom opravljanj le tega med detektivi z izobrazbo iz varstvoslovja in detektivi z izobrazbo iz drugih študijskih smeri ni statisticno znacilne razlike. Tako anketirani detektivi s predhodno izobrazbo s FVV kot tudi anketirani detektivi s predhodno drugo izobrazbo v 14,3 % menijo, da je detektivski izpit manj zahteven, in v 85,7 %, da je zahteven. Tudi delež detektivov, ki so detektivski izpit opravili v prvem poizkusu, je podoben pri detektivih z izobrazbo iz varstvoslovja (85,7 %) in detektivih z drugo vrsto izobrazbe (88,9 %). Zakljucimo, da ni razlik v oceni zahtevnosti detektivskega izpita med detektivi z izobrazbo varstvoslovca in detektivi z drugo vrsto izobrazbe. Detektivi so ne glede na predhodno izobrazbo detektivski izpit ocenili kot zahteven. Hkrati rezultati kažejo na to, da šolanje na FVV detektivov na detektivski izpit ne pripravi bolj kot šolanje na drugih fakultetah. Detektiv – druga izobrazba f (%) Detektiv – izobrazba s FVV f (%) X2 / LR P Zahtevnost detektivskega izpita 0 1 Manj zahteven 4 (14,3) 3 (14,3) Zahteven 24 (85,7) 18 (85,7) Število opravljanj 1 24 (88,9) 18 (85,7) 1,7 0,428 2 3 (11,1) 2 (9,5) 3 0 (0) 1 (4,8) LR = test razmerja verjeti 4.1.2 Študenti Iz tabele 4 vidimo, da je 144 (79,2 %) anketiranih študentov FVV menilo, da je potrebna stopnja izobrazbe za opravljanje dela detektiva manj kot visoka šola. 38 (20,8 %) anketiranih študentov FVV pa meni, da je potrebna visoka šola ali vec. Študenti torej slabo poznajo vhodne pogoje za opravljanje poklica detektiva, vezane na potrebno stopnjo izobrazbe. So pa seznanjeni, da je za opravljanje poklica treba opraviti detektivski izpit. Skoraj vsi (98,9 %) anketirani študenti so navedli detektivski izpit kot pogoj za opravljanje detektivskega poklica. Da je potreben pogoj za opravljanje detektivskega dela slovensko državljanstvo meni 73,6 % študentov. Razmišljanje študentov je tu nekoliko premalo natancno, saj lahko po »ZDD-1« (2011) detektivsko delo opravlja tudi državljan EU ali Švicarske konfederacije. Študenti so kot potreben pogoj za opravljanje poklica detektiva navajali še polnoletnost (85,7 % študentov), ki ni eksplicitno zapisan pogoj »ZDD-1« (2011), a je že zaradi zahtevane stopnje izobrazbe posredno zahtevan. Po »ZDD-1« (2011) je zahtevan pogoj za opravljanje detektivskega dela nekaznovanost. Ta pogoj je navedlo 69,8 % študentov. Študenti so navajali še nekatere pogoje, ki pa niso predpisani z zakonom. Med temi so opravljeni psihološki testi (39 % študentov), izobraževanje na pravnem podrocju (30,2 %), vozniški izpit (20,9 %) in tecaj samoobrambe (11,5 % študentov). Vse pogoje, ki so predpisani z zakonom (vsaj visoka stopnja izobrazbe, nekaznovanost, državljanstvo RS in detektivska licenca), je navedlo 53 (29,1 %) anketiranih študentov FVV. Stopnja izobrazbe f (%) Manj kot visoka šola 144 (79,2) Visoka šola ali vec 38 (20,8) Potrebni pogoji za opravljanje DD Detektivski izpit (licenca) 180 (98,9) Polnoletnost 156 (85,7) Državljanstvo Republike Slovenije 134 (73,6) Nekaznovanost 127 (69,8) Uspešno opravljeni psihološki testi 71 (39) Uspešno izobraževanje na pravnem podrocju 55 (30,2) Vozniški izpit 38 (20,9) Tecaj samoobrambe 21 (11,5) Stopnja izobrazbe, nekaznovanost, državljanstvo RS, detektivska licenca Da 129 (70,9) Ne 53 (29,1) 4.2 Pomen predhodnih izkušenj za delo detektiva – mnenje detektivov Graf 1 prikazuje predhodno zaposlitev anketiranih slovenskih detektivov. Iz grafa 1 je razvidno, da je bilo nekaj vec kot polovica anketiranih detektivov predhodno zaposlenih v gospodarstvu, in sicer 25 (56,8 %). V javnem sektorju je bilo predhodno zaposlenih 11 (25 %) anketiranih detektivov, 6 (13,6 %) anketiranih detektivov pa ni imelo predhodne zaposlitve, ampak so takoj po zakljucenem študiju in detektivskem izpitu priceli z detektivskim delom. Tabela 5 prikazuje mnenje detektivov o pomembnosti predhodnih izkušenj za delo detektiva. Povprecje je bilo izracunano na podlagi anketnih vprašanj, ki so bila merjena z Likertovo lestvico od 1 do 5, kjer vrednost 1 predstavlja sploh se ne strinjam, 5 pa zelo se strinjam. Anketirani slovenski detektivi menijo, da je delo v gospodarstvu 4 (0,8), delo kriminalista 3,8 (1), delo pravnika 3,7 (0,9), delo managerja za korporativno varnost 3,6 (0,9), delo odvetnika 3,6 (1) in delo policista 3,5 (1,1) pomembno za delo detektiva, saj je povprecje pri vseh spremenljivkah višje ali enako 3,5, kar pomeni, da se anketirani detektivi strinjajo s pomembnostjo omenjenih delovnih izkušenj. Anketirani detektivi menijo, da so najpomembnejše predhodne izkušnje iz dela v gospodarstvu, najmanj pomembne predhodne izkušnje pa delo policista. Ugotovimo lahko, da so predhodne izkušnje po mnenju detektivov pomembne za opravljanje detektivskega dela. Predhodne izkušnje Povprecje (standardni odklon) Delo v gospodarstvu 4 (0,8) Delo kriminalista 3,8 (1) Delo pravnika 3,7 (0,9) Delo managerja za korporativno varnost 3,6 (0,9) Delo odvetnika 3,6 (1) Delo policista 3,5 (1,1) 4.3 Zanimanje študentov za opravljanje dela detektiva Tabela 6 prikazuje povprecno oceno in standardni odklon zanimanja za detektivski poklic med študenti. Spremenljivke so bile merjene s pomocjo semanticnega diferenciala, kjer sta na vsaki strani lestvice nasprotujoca pridevnika (npr. nezanimiv – zanimiv). Lestvica je petstopenjska, višja povprecna ocena pomeni vecjo zanimivost, privlacnost detektivskega dela. Študenti FVV so ocenili, da je detektivski poklic zanje zanimiv 3,7 (1,2), privlacen 3,7 (1,1) in primeren 3,5 (1,1). Ocena študentov FVV glede nadaljnje karierne poti v smeri detektivskega poklica je nevtralna – niti ni del njihove karierne poti, niti je del njihove karierne poti 3 (1,2). Ocena kaže na visoko mero neodlocenosti študentov glede izbire kariere detektiva. Opis privlacnosti Povprecje (standardni odklon) Zanimiv zame 3,7 (1,2) Zame privlacen 3,7 (1,1) Primeren zame 3,5 (1,1) Je del moje karierne poti 3 (1,2) 4.3.1 Preverjanje veljavnosti in zanesljivosti merjenja zanimanja za delo detektiva Iz tabele 7 vidimo, da smo štiri trditve vkljucili v faktorsko analizo. Podatki so bili ustrezni za faktorsko analizo (KMO = 0.80; Bartlettov test sfericnosti: .2 = 283,4; p < 0,001). Dobili smo en sam faktor. Vse trditve mocno korelirajo z enim faktorjem, ki smo ga poimenovali zanimanje za delo detektiva. V tabeli 8 so podane faktorske uteži po metodi glavnih osi. Z enim faktorjem pojasnimo 64,2 % variabilnosti merjenih spremenljivk. Zanesljivost merjenja je visoka, saj Cronbachov koeficient a znaša 0,87. Iz štirih trditev izracunamo sestavljeno spremenljivko, ki jo poimenujemo Zanimanje za poklic, kot povprecje vrednosti na štirih spremenljivkah, ki imajo visoke uteži na faktorju. Trditve Zanimanje za delo detektiva Zame neprivlacen/zame privlacen 0,78 Ni del moje karierne poti/je del moje karierne poti 0,45 Neprimeren zame/primeren zame 0,67 Nezanimiv zame/zanimiv zame 0,68 % pojasnjene variance 64,2 Cronbach a 0,87 V tabeli 8 vidimo, da se skupina študentov, ki pozna pogoje za opravljanje dela detektiva, v povprecni vrednosti na sestavljeni spremenljivki zanimanja za poklic detektiva statisticno znacilno ne razlikuje od skupine, ki pogojev za opravljanje dela detektiva ne pozna (p = 0,468). V tabeli 8 so prikazani rezultati preverjanja razlik s pomocjo t-testa za neodvisne vzorce. Pogoj Povprecje (standardni odklon) t SP p Da 3,5 (0,9) 0,73 147 0,468 Ne 3,3 (1,1) SP =stopnje prostosti 4.4 Delovne naloge detektivov Tabela 9 prikazuje povprecno strinjanje s trditvami, da je posamezna delovna naloga del tipicnega delovnega dne detektiva pri študentih in detektivih. Z diskriminantno analizo smo preverjali, ali obstaja linearna kombinacija merjenih spremenljivk (delovne naloge), ki loci med proucevanima skupinama. Del rezultatov diskriminantne analize je v tabeli 10, ki podaja povprecne vrednosti in SD za vsako delovno nalogo za obe proucevani skupini in rezultat preverjanja razlik med skupinama. Iz tabele 9 je razvidno, da se detektivi in študenti razlikujejo v mnenju, da je preverjanje nezvestobe (p < 0,001), zlorab drog na delovnem mestu (p = 0,001), vrocanje pisemskih in drugih pošiljk (p < 0,001), preverjanje spoštovanja konkurencne klavzule (p = 0,006), pomoc pri iskanju pogrešanih oseb (p < 0,001), preiskovanje goljufij (p = 0,002), anonimnih pisanj (p < 0,001) in pisanje porocil (p = 0,001) del tipicnega delovnega dne detektiva. Preverjanje zlorab bolniških odsotnosti in preverjanje zlorab placila stroškov prevoza na delo (potnih stroškov) so tako anketirani študenti kot detektivi 4,2 (0,9) ocenili za enako tipicno delo detektiva. Enako velja za pridobivanje informacij o premoženju dolžnikov (študenti: 3,8 (1,1), detektivi: 3,9 (0,8)). Zanimivo je, da študenti v primerjavi z detektivi kot bolj tipicno delo detektiva ocenjujejo nekoliko vec detektivskih nalog. Tako ocenjujejo preverjanje nezvestobe (študenti: 4 (1); detektivi: 2,4 (1,1)), preverjanje zlorabe drog na delovnem mestu (študenti: 3,8 (1), detektivi: 3,2 (1,4); pomoc (zbiranje informacij) pri iskanju pogrešanih oseb (študenti: 3,9 (1); detektivi: 2,6 (1,3)); preiskovanje kraj predmetov, ki so pogrešani/izgubljeni (študenti: 3,7 (1); detektivi: 2,7 (1)), preiskovanje goljufij (študenti: 4,1 (0,8); detektivi: 3,6 (1,4)), preverjanje spoštovanja konkurencne klavzule (študenti: 3,6 (1); detektivi: 3,1 (1,2)), preiskovanje anonimnih pisanj (študenti: 3,6 (1); detektivi: 2,9 (1,2)). Po drugi strani so preverjanje alkoholiziranosti na delovnem mestu detektivi 4 (1) ocenili za bolj tipicno delo detektiva kot študenti 3,8 (1), enako pa velja tudi za vrocanje pisemskih in drugih pošiljk naslovnikom v imenu razlicnih narocnikov (detektivi: 4,4 (0,9); študenti: 3,4 (1,2)), pridobivanje podatkov iz evidenc (detektivi: 4,2 (0,9); študenti 4 (1)) in pisanje porocil (detektivi: 4,7 (0,6); študenti: 4,2 (0,9)). Diskriminantna funkcija je bila statisticno znacilna (p < 0,001). Najmocneje je z diskriminantno funkcijo korelirala spremenljivka preverjanje nezvestobe (r = 0,63), pomoc pri iskanju pogrešanih oseb (r = 0,51) in preiskovanje anonimnih pisanj (r = 0,47). Povprecna vrednost diskriminantne funkcije je pri študentih pozitivna, pri detektivih pa negativna. Študenti v vecji meri kot detektivi menijo, da so naštete delovne naloge, ki imajo mocnejšo pozitivno korelacijo z diskriminantno funkcijo del tipicnega delovnega dne detektiva. S pomocjo diskriminantne funkcije v skupini detektivov ali študentov pravilno razvrstimo 88,9 % enot v vzorcu. Delovne naloge detektivov Povprecje (standardni odklon) F SP1 SP2 P Ocena detektivov Ocena študentov Preverjanje nezvestobe 2,4 (1,1) 4 (1) 82,9 1 188 < 0,001 Preverjanje zlorab bolniških odsotnosti 4,4 (0,8) 4,4 (0,7) 0,01 1 188 0,936 Preverjanje zlorab placila stroškov prevoza na delo (potnih stroškov) 4,2 (0,9) 4,2 (0,9) 0,07 1 188 0,79 Preverjanje alkoholiziranosti na delovnem mestu 4 (1) 3,8 (1) 1,6 1 188 0,208 Preverjanje zlorabe drog na delovnem mestu 3,2 (1,4) 3,8 (1) 10,9 1 188 0,001 Vrocanje pisemskih in drugih pošiljk naslovnikom v imenu razlicnih narocnikov 4,4 (0,9) 3,4 (1,2) 22,9 1 188 < 0,001 Preverjanje spoštovanja konkurencne klavzule 3,1 (1,2) 3,6 (1) 7,6 1 188 0,006 Pomoc (zbiranje informacij) pri iskanju pogrešanih oseb 2,6 (1,3) 3,9 (1) 55,7 1 188 < 0,001 Preiskovanje kraj (predmetov, ki so pogrešani/izgubljeni) 2,7 (1,4) 3,7 (1) 24 1 188 < 0,001 Preiskovanje goljufij 3,6 (1,4) 4,1 (0,8) 9,9 1 188 0,002 Pridobivanje informacij o premoženju dolžnikov 3,8 (1,1) 3,9 (0,8) 0,8 1 188 0,369 Preiskovanje anonimnih pisanj 2,9 (1,2) 3,6 (1) 46,9 1 188 < 0,001 Pridobivanje podatkov iz evidenc 4,2 (0,9) 4 (1) 1,6 1 188 0,205 Pisanje porocil 4,7 (0,6) 4,2 (0,9) 11,4 1 188 0,001 *SP = stopnje prostosti 5 UGOTOVITVE IN ZAKLJUCEK Detektivska dejavnost se, gledano skozi zgodovino, stalno in nezadržno spreminja. V zadnjem casu še prav pospešeno, v skladu z razvojem tehnologije in digitalizacije. V detektivske vrste prihaja vedno vec mlajših, starejši, ki so orali ledino, pa so vecinoma že v pokoju. Detektivska dejavnost danes napreduje in se profesionalizira ter pridobiva svoj pomen v družbi. V Sloveniji imamo nekaj vecjih detektivskih agencij, ki utrjujejo stroko detektivskega dela ter s sistemom prakse in pripravništva, ki žal še ni obligatoren v zakonski ureditvi panoge, skrbijo za primerno uvajanje mladih v to zahtevno dejavnost. Dejstvo je, da je poklic še vedno bolj ali manj neznanka. Glede na to, da gre za regulirano gospodarsko dejavnost in da je vecina detektivov v Sloveniji samostojnih podjetnikov ali svobodnih poklicev, pa se ljudje množicno ne odlocajo za delo v tej panogi, saj zahteva veliko mero sposobnosti, znanja, kompetenc, ne nazadnje tudi poguma, da si posameznik utre samostojno pot in sam skrbi za svoj kruh od pridobitve dolocene detektivske naloge do izstavitve racuna. Z opravljeno raziskavo smo prišli do temeljnih zakljuckov in ugotovitev na podrocju detektivske dejavnosti v Republiki Sloveniji ter podrocju detektivskega poklica. Izvedeni sta bili dve loceni empiricni raziskavi, v katerih sta bila za zbiranje podatkov uporabljena dva anketna vprašalnika. Anketirani so bili študenti Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru in detektivi, registrirani v Republiki Sloveniji. Ugotovili smo, da je za študente FVV detektivski poklic zanimiv in privlacen, vendar so študenti ocenili, da so dokaj neodloceni glede izbire poklica detektiva za svojo karierno pot. V zanimanju za detektivski poklic pri tistih študentih, ki poznajo pogoje za opravljanje detektivske dejavnosti in drugih, nismo ugotovili statisticno znacilnih razlik. Poznavanje pogojev za opravljanje detektivske dejavnosti torej ni kljucno za izbiro poklica detektiva kot prihodnje karierne poti. Ugotovili smo, da anketirani študenti FVV zelo slabo poznajo pogojno stopnjo izobrazbe za opravljanje detektivskega izpita, saj v 79,2 % menijo, da je potrebna manj kot visoka šola, v 20,8 % pa, da je potrebna visoka šola ali vec. Študenti FVV dobro poznajo druge vstopne pogoje za opravljanje detektivske dejavnosti, saj v 69 % navajajo, da so potrebni pogoji detektivski izpit (licenca), polnoletnost, državljanstvo RS, nekaznovanost. Ugotovili smo, da imajo anketirani slovenski detektivi povprecno 7 let že pridobljeno detektivsko licenco in opravljen detektivski izpit. 85 % anketiranih slovenskih detektivov je ocenilo, da je detektivski izpit zahteven, 15 % pa jih meni, da je manj zahteven. 87 % anketiranih detektivov je detektivski izpit opravilo v prvem poizkusu. Po izobrazbeni strukturi je bilo anketiranih 28 (57 %) detektivov z izobrazbo, ki ni pridobljena na FVV, 21(43 %) anketiranih detektivov pa ima izobrazbo, pridobljeno na FVV. Pri primerjavi, ali študenti FVV lažje pridobijo detektivsko licenco v primerjavi z ostalimi študenti, ki imajo drugo pridobljeno izobrazbo, smo ugotovili, da ni statisticno znacilnih razlik. Detektivi z izobrazbo s FVV in detektivi z drugo izobrazbo ocenjujejo, da je detektivski izpit enako zahteven. Tudi pri številu opravljanj detektivskega izpita ni statisticno znacilnih razlik med detektivi s predhodno izobrazbo s FVV in detektivi z drugo predhodno izobrazbo, ki ni s FVV. Najvec anketiranih detektivov je imelo predhodno zaposlitev v gospodarstvu, teh je 56,8 %. Predhodno zaposlenih v javnem sektorju je 25 %. Anketirani detektivi menijo, da je predhodno delo v gospodarstvu, delo kriminalista, delo pravnika, delo managerja za korporativno varnost, delo odvetnika, delo policista pomembno za delo detektiva. Najpomembnejše predhodne izkušnje so po njihovem mnenju delo v gospodarstvu, najmanj pomembne predhodne izkušnje pa delo policista. Pri detektivskih delovnih nalogah smo ugotavljali, kakšno je mnenje detektivov in študentov o povprecnem strinjanju, da je posamezna delovna naloga del tipicnega delovnega dne detektiva. Statisticno znacilne razlike so se pokazale v zaznavi nekaterih delovnih nalog. Tako so študenti preverjanje nezvestobe, iskanje pogrešanih oseb in preiskovanje anonimnih pisanj ocenili kot statisticno znacilno bolj tipicne delovne naloge kot detektivi sami. Slednji pa so v primerjavi s študenti kot bolj tipicno nalogo ocenili vrocanje pisemskih pošiljk in pisanje porocil. Prepoznavamo dolocene omejitve raziskave, in sicer neslucajnostno vzorcenje pri študentih in pri detektivih ter uporabo mešanih nacinov anketiranja pri detektivih, ki je sicer rezultiralo v višji stopnji odgovora, a je lahko v rezultate vneslo variabilnost, ki je odraz nacina anketiranja in ne razlik med mnenjem detektivov. Kljub temu lahko iz opravljene raziskave izpeljemo zakljucke, relevantne tudi za nadaljnje raziskovanje. Izvedli smo dve vrsti anketiranja študentov in detektivov. Šlo je za spletni vprašalnik (1ka) in fizicno izpolnjevanje pisnega vprašalnika. Vec nacinov anketiranja lahko prinese drugacne rezultate, saj je možno, da se anketiranec pri fizicno pisnem vprašalniku bolj potrudi kot pa na spletnem. To lahko sklepamo zato, ker je oseba pri fizicnem anketiranju opazovana pri spletnem pa ni. Spletni vprašalnik je bil bolj površno izpolnjen kakor fizicni. V prihodnje bi bila potrebna boljša predhodna priprava na samo izvedbo raziskave in anketiranja. S tem bi izboljšali kakovost pridobljenih podatkov ter analiz in s tem bolje podajali kljucne ugotovitve. V prihodnje bi bilo smiselno bolj podrobno raziskovati detektivsko dejavnost in jo povezovati z drugimi panogami, ki bi jih lahko sam detektiv izvajal v praksi. V raziskave je k podajanju mnenja o razvoju detektivske dejavnosti smiselno vkljuciti študente FVV, detektive in strokovnjake. Raziskave je treba usmeriti v temeljito in podrobno opredeljevanje ZDD-1 (2011) in izhajati iz njega v prakticne smeri udejstvovanja detektiva. Treba se je zavedati, da je ZDD-1 (2011) edini temeljni, zakonit, legitimen in glavni nacin delovanja detektiva. Zakljucimo lahko, da smo z izvedeno raziskavo prikazali povezave in razlike v doumevanju detektivske dejavnosti in poklica detektiva med študenti FVV in detektivi Republike Slovenije. Iz ocene študentov FVV o tem, v kolikšni meri sta detektivska dejavnost in poklic detektiva zanje privlacna, lahko sklepamo, da študenti FVV ne vedo, kako bi se udejstvovali na detektivski poti, kje in kako bi zaceli. V prihodnje bi bilo treba vec pozornosti nameniti detektivskemu delu v praksi in kako naprej po dokoncanem študiju na Fakulteti za varnostne vede. Zanimiva je ugotovitev o primerjavi mnenj študentov FVV ter detektivov RS o tipicnih delovnih nalogah detektiva. Sklepamo lahko, da imajo študenti FVV slabo poznavanje prakticnega izvajanja detektivske dejavnosti. Študenti FVV menijo, da je preverjanje nezvestobe tipicno delo detektiva bolj, kot to menijo detektivi, saj prihaja do neskladja mnenj v šestih omenjenih delovnih nalogah. Zakljucimo lahko, da sta obe empiricni raziskavi prispevali k poznavanju detektivske dejavnosti v Republiki Slovenji. Verjamemo, da so se hkrati odprla nova potencialna podrocja raziskovanja na detektivskem podrocju. Zdi se, da na zaznavo poklica detektiva tudi pri študentih v doloceni meri vpliva zaznavanje poklica od drugje (denimo iz medijev ali literature), kar bi v prihodnjih raziskavah ali razširitvah te raziskave veljalo preverjati s tujimi raziskavami oz. dodajanjem vidika o stereotipizaciji poklica ali vplivov medijske konstrukcije na zaznavanje. Tovrstne raziskave so venomer dobrodošle tako za študente, detektive kot tudi za posameznike, ki si želijo detektivsko dejavnost in detektivski poklic bližje spoznati. Z raziskavo smo posameznikom želeli prikazati detektivsko dejavnost tako, da se lahko lažje odlocijo za morebitne detektivske storitve ali pa da se sami podajo na pot detektiva. VIRI IN LITERATURA Britovšek, J., Ticar, B. in Sotlar, A. (2018). Private intelligence in the Republic of Slovenia: Theoretical, legal, and practical aspects. Security Journal, 31, 410–427. Cas, T. in Nad, S. (2008). Zasebni detektivi in analiza njihove dejavnosti. V J. Šifrer (ur.), Javna in zasebna varnost (str. 12–13). Fakulteta za varnostne vede. Cas, T. in Kramberger T. (2011). Poznavanje detektivske dejavnosti v Republiki Sloveniji. V T. Pavšic Mrevlje (ur.), 12. Slovenski dnevi varstvoslovja (str. 1–19). Fakulteta za varnostne vede. Dvojmoc, M. (2017). Detektivska dejavnost v Republiki Sloveniji – (normativen) razvoj dejavnosti in pogled v prihodnost. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 68(3), 280–297. Dvojmoc. M. in Sotlar, A. (2018). Profesionalizacija zasebnega varstva v Sloveniji. Varstvoslovje, 20(3), 358–380. Juhart, D. (2016). Ureditev strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja na podrocju detektivske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Magistrsko delo). Fakulteta za varnostne vede. Klavora, M. (2012). Smeri razvoja detektivske dejavnosti. V T. Pavšic Mrevlje (ur.), 13. Slovenski dnevi varstvoslovja (str. 1–22). Fakulteta za varnostne vede. Kong, H., Wang, S. in Fu, X. (2015). Meeting career expectation: Can it enhance job satisfaction of Generation Y? International Journal of Contemporary Hospitality Management, 27(1), 147–168. Phillips, J. M. (1998). Effects of realistic job previews on multiple organizational outcomes: A meta-analysis. Academy of Management Journal, 41(6), 673–690. Pravilnik o izvajanju Zakona o detektivski dejavnosti. (2011). Uradni list RS, (85/11). Sennewald, C. A. in Tsukayama, J. K. (2006). The process of investigation: Concepts and strategies for investigators in the private sector. Elsevier. Sotlar, A. (1998). Profesionalizacija zasebnega varovanja in detektivske dejavnosti v Sloveniji. V A. Anžic (ur.), Zasebno varovanje in detektivska dejavnost: novi izzivi (str. 289–302). Visoka policijsko-varnostna šola, Društvo za zasebno varstvo in državljansko samovarovanje. Sotlar, A. (2011). Razvoj detektivske dejavnosti v RS – Analiza dileme in priložnosti. Detektiv, 8(1), 25–28. http://www.detektivska-zbornica-rs.si/strokovne-vsebine/e-glasilo.detektiv/2011/25 Sotlar, A. in Trivunovic, J. (2012). Detektivi in varstvo zasebnosti v Republiki Sloveniji. Varstvoslovje, 14(3), 307–330. Sotlar, A., Modic, M. in Dvojmoc, M. (2019). Raziskovalni projekt »Detektivska dejavnost v Republiki Sloveniji – Analiza trenutnega stanja, smeri prihodnjega razvoja in spremembe normativno-pravne ureditve«: Koncno porocilo. Fakulteta za varnostne vede. Stephens, S. L. (2008). Everything private investigation book: Master the techniques of the pros to examine evidence, trace down people, and discover the truth. Adams Media. Škrabar, B., Trivunovic, J. in Požru, J. A. (2011). Retrospektiva razvoja detektivske dejavnosti v RS. V T. Pavšic Mrevlje (ur.), 12. Slovenski dnevi varstvoslovja: Zbornik prispevkov. Fakulteta za varnostne vede. https://www.fvv.uni-mb.si/dv2011/zbornik.html Škrabar, B. (2015). O detektivu. Psihologijadela.com. https://psihologijadela.com/2015/10/08/o-detektivu/ Škrabar, B. (2017). Normativno-pravna definicija in prakticna izvedba opazovanja kot operativne metode dela detektiva (Magistrsko delo). Fakulteta za varnostne vede. Zakon o delovnih razmerjih [ZDR-1]. (2013, 2015, 2016, 2017, 2019). Uradni list RS, (21/13, 78/13, 47/15, 33/16, 52/16, 15/17, 22/19, 81/19). Zakon o detektivski dejavnosti [ZDD]. (1994). Uradni list RS, (32/94). Zakon o detektivski dejavnosti [ZDD-A]. (2002). Uradni list RS, (96/02). Zakon o detektivski dejavnosti [ZDD-B]. (2005). Uradni list RS, (90/05). Zakon o detektivski dejavnosti [ZDD-C]. (2007). Uradni list RS, (60/07). Zakon o detektivski dejavnosti [ZDD-1]. (2011). Uradni list RS, (17/11). Zakon o podjetjih [ZPod]. (1988, 1989). Uradni list SFRJ, (77/88, 40/89). O avtorjih: Dr. Miha Dvojmoc, docent, Fakulteta za varnostne vede, Univerza v Mariboru, Slovenija. E-pošta: miha.dvojmoc@fvv.uni-mb.si Dr. Andrej Sotlar, izredni profesor, Fakulteta za varnostne vede, Univerza v Mariboru, Slovenija. E-pošta: andrej.sotlar@fvv.uni-mb.si Bernarda Škrabar, magistrica varstvoslovja. E-pošta: bernarda@detektiv-dva.si Boštjan Ban, magister varstvoslovja. E-pošta: bostjan.ban94@gmail.com Dr. Vanja Ida Erculj, docentka, Fakulteta za varnostne vede, Univerza v Mariboru, Slovenija. E-pošta: vanja.erculj@fvv.uni-mb.si Poklic detektiva v Republiki Sloveniji ... Miha Dvojmoc, Andrej Sotlar, Bernarda Škrabar, Boštjan Ban, Vanja Ida Erculj Tabela 1: Opis vzorca (podat­ki so prikazani kot f(%), ce ni drugace zapi­sano) Tabela 2: Cas od licence in detektivskega izpita, zahtevnost detektivskega izpita in število opravljanj detektivskega izpita za vse anketirane slovenske detektive Tabela 3: Povezanost med vrsto izobrazbe in zahtevnostjo detektivskega izpita Tabela 4: Mne­nje študentov o potrebni sto­pnji izobrazbe za opravljanje dela detektiva, o potrebnih pogojih za opravljanje detektivske dejavnosti in delež študen­tov, ki je kot pogoj navedel ustrezno sto­pnjo izobraz­be, nekaznova­nost, potrebno državljanstvo Republike Slovenije in potrebna pridobitev detektivske licence Graf 1: Delež detektivov glede na predhodno zaposlitev Tabela 5: Mne­nje detektivov o pomembnos­ti predhodnih izkušenj za delo detektiva Tabela 6: Ocena študen­tov Fakultete za varnostne vede o tem, v kolikšni meri sta detektivska dejavnost in poklic de­tektiva zanje privlacna Tabela 7: Preverjanje veljavnosti in zanesljivosti merjenja zanimanja za delo detektiva Tabela 8: Preverjanje razlik v zanimanju za poklic detektiva glede na poznavanje pogojev za opravljanje detektivske dejavnosti Tabela 9: Mne­nje detektivov in študentov o povprecnem strinjanju (SD), da je posamezna de­lovna naloga del tipicnega delovnega dne detektiva in rezultat anali­ze variance Povezanost integritete organizacije z nacrtom integritete Jasna Fedran, Matevž Bren, Branko Ažman, Bojan Dobovšek Namen prispevka: Republika Slovenija je leta 2004 vstopila v Evropsko unijo, s cimer se je zavezala, da bo kot clanica unije v nadaljevanju uresnicevala predpise in priporocila unije, med drugim, tudi s podrocja preprecevanja in omejevanja korupcije. Z namenom vzpostavitve primerno visoke ravni protikorupcijske kulture na osebni in splošni družbeni ravni je ustanovila protikorupcijski organ, danes imenovan Komisija za preprecevanje korupcije Republike Slovenije, ki v luci realizacije dolocenih ciljev oziroma ukrepov za dosego navedenega, na podlagi ustave in zakona, preprecuje in omejuje korupcijo, krepi pravno državo ter integriteto in transparentnost delovanja družbe. Eden izmed mehanizmov oziroma ukrepov v sklopu realizacije protikorupcijskih ciljev komisije je nacrt integritete, ki je od leta 2012 zavezujoc za vse institucije slovenskega javnega sektorja (zavezanci). Namen tega prispevka je ugotoviti, ali sta integriteta organizacije in nacrt integritete povezana. Metode: Da bi pridobili odgovor na zastavljeno raziskovalno vprašanje oziroma preverili zastavljene hipoteze, je bilo opravljeno spletno anketiranje z zavezanci za izdelavo nacrta integritete. Spletno anketiranje je bilo izvedeno v letu 2018, sodelovalo je 331 zavezancev, kar je 16,8 % vseh zavezancev v Republiki Sloveniji. Izbor vzorca je bil verjetnostni. V sklopu statisticne obdelave podatkov je bila s Cronbachovim koeficientom preverjena zanesljivost vprašalnika, veljavnost merskega instrumenta z eksploratorno faktorsko analizo, s t-testom razlika v mnenju in demografski znacilnosti zavezancev na lokalni in državni ravni, hipoteza pa je bila preverjena s pomocjo Pearsonovega koeficienta korelacije. Ugotovitve: Avtorji ugotavljajo, da sta integriteta organizacije in nacrt integritete statisticno znacilno povezana oziroma da med njima obstaja pozitivna statisticno znacilna korelacija. Izvirnost/pomembnost prispevka: Pomembnost prispevka je v neizbežnosti preventivnega delovanja javnih institucij v boju zoper fenomen, imenovan korupcija, pri cemer ima integriteta organizacije oziroma integriteta javne institucije pomembno vlogo. Prispevek je izviren, saj so avtorji v sklopu kvantitativnega znanstvenega raziskovanja prišli do rezultatov in ugotovitev, na podlagi katerih so dognana prva znanstvena spoznanja o nacrtih integritete v Republiki Sloveniji. Kljucne besede: korupcija, preprecevanje korupcije, integriteta organizacije, nacrt integritete, statisticno znacilna povezanost UDK: 343.352 Correlation between organization identity and integrity plan Purpose: In 2004, the Republic of Slovenia became a member of the European Union and committed itself to implementing the regulations and recommendations of the EU, including those in the field of preventing and curbing corruption. With a view to developing an adequately high level of anti-corruption culture on personal and social levels, it established an anti-corruption body, the Commission for the Prevention of Corruption, aimed at pursuing pre-set goals and implementing thereto related measures enacted in the Constituition and laws, and tasked with preventing and curbing corruption, strengthening the rule of law and integrity/transparency of functioning of the state. One such mechanism or measure endorsed by the Commission in pursuing its anti-corruption goals is the integrity plan, obligatory for all Slovenian public sector institutions (registrars) since 2012. The purpose of this article is to determine whether organizational integrity and integrity plan are correlated. Design/Methods/Approach: To obtain the answer to the research question and check our hypotheses, an online survey was carried out in 2018 on integrity plan registrars selected following probability sampling methods. The participants (N=331) amounted to 16.8 % of all registrars in the Republic of Slovenia. As far as statistical data processing is concerned, we used Cronbach’s coefficient to check the reliability of the questionnaire, exploratory factor analysis to validate the measuring instrument, t-test to check the difference in opinion and demographic characteristics of the registrars on local and national levels, and the Pearson correlation coefficient to verify our hypothesis. Findings: The authors determined that organizational integrity and integrity plan are statistically significantly correlated, i.e., that there exists a positive statistical correlation between the two. Originality/Value: The importance of this contribution lies in the inevitability od preventive actions undertaken by public institutions in their efforts to combat corruption, where organizational integrity and public institution integrity play an important role. This contribution is original in as much its quantitative research results provided scientific grounds for he first and fundamental findings concerning integrity plans in the Republic of Slovenia. Keywords: corruption, prevention of corruption, organizational integrity, integrity plan, statistically significant correlation UDC: 343.352 1 UVOD Korupcija je fenomen oziroma perec izziv 21. stoletja, ki dokazano negativno vpliva na kakovost življenja ljudi, krni in slabi delovanje organizacij in javnih institucij, odvraca naložbe, zmanjšuje gospodarsko rast, spodkopava temelje prava in ruši pravila ter družbeni red (African Union, 2003; Arnone in Borlini, 2014; Brüner, 2006; Bucic, 2004; Cockroft, 2012; Dobovšek, 2011; Dobovšek, 2012; Dobovšek et al., 2016; Dobovšek in Škrbec, 2012; Council of Europe, 2015; European Bank for Reconstruction and Development, n. d.; European Commission [EC], 2014; European Commission [EC], 2017; Ferlic Žgajnar, 2019; GfK Gral-Iteo, 2006; Gray in Kaufmann, 1998; Graycar in Prenzler, 2013; Graycar in Smith, 2011; Graycar in Villa, 2011; Group of States against Corruption [GRECO], 2012; Huther in Shah, 2000; Independent Commission Against Corruption, 2018; International Monetary Fund [IMF], 2016; Kaufmann, 1997; Kecanovic, 2009; Klitgaard, 2015; Komisija za preprecevanje korupcije [KPK], 2011; Komisija za preprecevanje korupcije [KPK], 2013; Komisija za preprecevanje korupcije [KPK], 2018; Open Society Institute [OSI], 2002; Organisation for Economic Co-operation and Development [OECD], 2013; Organization of American States, 1996; Organization for Security and Co-operation in Europe [OSCE], 2000; Rose-Ackerman, 1999; Shah, 2007; Tanzi, 1998; The Greens/EFA 2018; Transparency International [TI], 2017; Transparency International [TI], 2018a; Transparency International [TI], 2018b; Transparency International [TI], 2018c; Uhan in Vovk, 2006; United Nations [ZN], 2013); United Nations Office on Drug and Crime [UNODC], 2004; Van Duyne, 1997; Vlaj, 2012; World Bank [WB], 2000; World Bank [WB], 2010; World Economic Forum [WEF], 2018). Korupcijo kot kaznivo dejanje v Republiki Sloveniji doloca Kazenski zakonik, vendar Kazenski zakonik ne doloca samostojnega kaznivega dejanja korupcije, temvec je ta vsebovana v razlicnih kaznivih dejanjih. Korupcija je kot taka opredeljena v zgolj osmih clenih zakonika, nizka je tudi višina predvidenih kazni za storilce kaznivih dejanj. Pri korupciji gre za zahtevnost odkrivanja oziroma ugotavljanja razlogov suma storitve kaznivega dejanja kot tudi za težavnost dokazovanja (Dobovšek, 2012; Komisija za preprecevanje korupcije [KPK], 2011; Meško, 2009; Smolej in Gorenak, 2013). Število obtožnih predlogov v svetovnem in evropskem merilu, kot tudi v Sloveniji, je izredno nizko, še nižje je število obsodilnih sodb. Zaradi navedenega se številne države po svetu in v Evropski uniji v luci boja zoper omenjeni izziv, raje, kot da zgolj odpravljajo posledice korupcije in delujejo represivno, sprašujejo po vzrokih za njen nastanek in tako namesto uporabe represivnih metod raje uporabljajo preventivno delovanje (Dobovšek, 2009a; Dobovšek, 2009b; Dobovšek, 2012; Dobovšek in Kordež, 2005a; Dobovšek in Miklavcic, 2010; Meško, 2009; Pulay, 2014; Resolucija o nacionalnem programu preprecevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2012–2016 [ReNPPZK12-16], 2012; Resolucija o preprecevanju korupcije v Republiki Sloveniji [RePKRS], 2004; Rieger, 2005; Soering, 2004; United Nations Office on Drug and Crime [UNODC], 2019). Mednje spada tudi Slovenija. Vsaka korupcija pomeni kršitev integritete, ni pa vsaka kršitev integritete korupcija. Prakticni odnos med korupcijo in integriteto je odvisen od sistema vrednot oziroma opredelitve korupcije, sprejete ali razvite zakonodaje, družbenih, zgodovinskih, ekonomskih, politicnih in drugih okolišcin v državi. Veliko oblik korupcije, razen kazensko pregonljivih, je tako lahko vprašanje integritete ali korupcije. Za razliko od korupcije, ki se po navadi nanaša na ravnanje in ima negativno konotacijo, integriteta velja za posamezne javne uradnike in institucije s pozitivno konotacijo. Sistem integritete je pomemben ukrep za preprecevanje korupcije, ki je namenjen krepitvi integritete v doloceni državi. Tak sistem, pogosto v obliki nacionalnega sistema integritete, je sestavljen iz niza institucij, procesov, mehanizmov, ljudi in stališc, ki si prizadevajo povecati verjetnost, da se javna moc uporablja za uradno dovoljene in javno utemeljene namene in ne zlorablja za osebne namene oziroma politicni dobicek. Ocenjevanje tveganja korupcije in/ali integritete je zato eden izmed neizogibnih delov sistema integritete globalnega, nacionalnega, lokalnega in organizacijskega sistema (Društvo Integriteta, 2012; Selinšek, 2015). Integriteta organizacije je prizadevanje ali politika, ki podpira integriteto posameznika oziroma njegovo osebno integriteto, njena opredelitev pa se nanaša na nacine komuniciranja z drugimi deležniki v sklopu organizacije. Da bi bila organizacija pri tovrstnem prizadevanju za krepitev integritete uspešna, mora upoštevati nacelo, po katerem zaposleni delajo tako, kot govorijo (Društvo Integriteta, 2012; Vandekerckhove, 2010). Integriteta je vrlina, ki prispeva k integraciji posameznika in organizacije v skladu z idejo dobrega življenja.V tem smislu integriteta predstavlja most med teoreticnimi vrednotami in naceli poslovne etike ter prakticnim, moralnim in politicnim življenjem v organizacijah. To je tudi razlog, zakaj je integriteta zelo atraktiven pojem organizacijske etike, saj kaže na skladnost, cistost ali popolnost celote. Pojem integritete je pogosto povezan z resnicno identiteto, poštenostjo, spoštovanjem in zaupanjem. V tem smislu je integriteta v mnogih kontekstih opredeljena kot osebna vrlina ali moralna vrednota, ki je najpogosteje povezana s posamezniki, pa tudi z organizacijami. Vrednost integritete se lahko opredeli kot osnovna vrednost, ki mora biti rezultat upravljanja, ki temelji na vrednotah. Na ta nacin lahko recemo, da ima integriteta inherentno vrednost, da je resnicna in ponotranjena. Integriteta organizacije je odvisna od sposobnosti vzpostavljanja, vzdrževanja in sporocanja eticnih standardov in je osnovna zahteva za izgradnjo in vzdrževanje ucinkovitih organizacij (Avbelj, 2011; Comte-Sponville, 2002; Dobovšek, 2009a; Dobovšek, 2012; Dobovšek in Kordež, 2005b; Miklic, 2009; Mozetic, 2010; Organisation for Economic Co-operation and Development [OECD], 2018; Ovsenik et al., 2013; Ovsenik in Ambrož, 2010; Ovsenik in Kozjek, 2015; Palanski in Yammarino, 2009; Pavcnik, 2007; Pevec Rozman, 2010; Rendtorff, 2011; Šumi, 2006; Ticar et al., 2010). Integriteta organizacije se v literaturi navezuje na moralnost in eticno kakovost in je, med drugim, opredeljena tudi kot nosilec vrednot in nacel dobre poslovne prakse. Integriteta organizacije lahko zmanjša notranje korporativne kontrolne pomanjkljivosti in odraža poštenost, spoštovanje in zaupanje med zaposlenimi ter konkretno predstavlja rezultat dobrega vodenja in upravljanja organizacije, ki temelji na preglednosti, odgovornosti, ohranjanju vrednot in delovanju v skladu z njimi, pri cemer gre za popolno nasprotje neeticnemu, protipravnemu in korupcijskemu delovanju, ki krni uspešnost in poslovno odlicnost organizacije oziroma ruši ugled javnega sektorja (Dobovšek, 2012; Dobovšek in Kordež, 2005a). V Sloveniji pomemben del sistema integritete javnega sektorja predstavlja preventivni protikorupcijski institucionalni ukrep, imenovan nacrt integritete, ki je od leta 2012 zakonsko obvezujoc za vse institucije javnega sektorja (v nadaljevanju zavezanci). Spremljanje izvajanja nacrta integritete opravlja Komisija za preprecevanje korupcije Sloveniji (v nadaljevanju KPK), vsebina nacrta integritete pa v grobem sestoji iz ugotavljanja korupcijskih in drugih tveganj, ocenjevanja nevarnosti tveganj in dolocitve ukrepov za omejitev oziroma odpravo tveganj (Komisija za preprecevanje korupcije [KPK], n. d.; Komisija za preprecevanje korupcije [KPK], 2012). Z nacrtom integritete organizacija v okviru javnega sektorja utrjuje lastno integriteto in krepi preglednost delovanja, s cimer odvraca od korupcijskih praks in obenem skrbi, da ne prihaja do nasprotja interesov, neeticnih ravnanj in vedenj oziroma drugih odklonskosti v organizaciji. Organizacija z nacrtom integritete doseže svoj namen, ko odpravi vsa ugotovljena tveganja (Škrbec in Pristavec, 2012). Bistvo integritete organizacije, kot tudi nacrta integritete, je zoperstavljanje korupciji, k cemur bi lahko dodali, da je integriteta organizacije nadpomenka, nacrt integritete pa njegova podpomenka, pri cemer gre, v obeh primerih, za preventiven pristop oziroma preventivno (in ne represivno) delovanje zoper omenjeni izziv. Da sta pojma med seboj povezana, je torej jasno, v kolikšni meri, pa, glede na dejstvo, da o tem ne obstaja nobena analiza, študija ali znanstvena raziskava, izhaja iz ugotovitev našega nadaljnjega kvantitativnega raziskovanja. Na podlagi predhodno navedenega je bila izvedena obširna raziskava o povezanosti med integriteto organizacije in nacrtom integritete v Sloveniji, katere namen je bil ugotoviti, ali med integriteto organizacije in nacrtom integritete obstaja povezanost oziroma korelacija (raziskovalno vprašanje), zastavljena hipoteza je bila: »Med integriteto organizacije in nacrtom integritete obstaja korelacija«. 2 METODE Za namen zbiranja podatkov je bila uporabljena tehnika spletnega anketiranja, ki je bila izvedena z zavezanci v Sloveniji. Namen anketiranja je bil ugotoviti obstoj statisticne povezanosti med »Integriteto organizacije« in »Nacrtom integritete«. »Integriteta organizacije« je bila dolocena kot napovedna spremenljivka, »Nacrt integritete« pa kot odvisna spremenljivka. Glede na ugotovitev, da pred izvedbo raziskave o konceptu nacrta integritete ni obstajala nobena predhodna empiricna raziskava in da o konceptu nacrta integritete ni obstajal noben merski instrument oziroma vprašalnik, je bil merski instrument izdelan posebej za ta namen. Tako sta bila oblikovana dva merska instrumenta – za vsako spremenljivko posebej, in sicer merski instrument A za odvisno spremenljivko in merski instrument B za napovedno spremenljivko. Merska instrumenta sta bila oblikovana na podlagi proucene literature v zvezi s preprecevanjem korupcije v povezavi z integriteto (organizacije), nacrti integritete in metodologijo raziskovanja. Na podlagi navedenega so bili za namen spletnega anketiranja v sklop merskih instrumentov A in B dodani še demografski in drugi podatki ter tako oblikovan enovit, skupni merski instrument. Le-ta je bil sestavljen iz petih sklopov, in sicer: 1. Sklop odvisna spremenljivka – koncept nacrta integritete; 2. Sklop napovedna spremenljivka – stanje integritete organizacije, v kateri so zavezanci zaposleni; 3. Sklop demografski podatki; 4. Sklop drugi podatki in 5. Sklop predlogi, komentarji in priporocila. Skupni merski instrument je vseboval 60 kazalnikov oziroma vprašanj. Vprašanj, ki so se v sklopu odvisne spremenljivke nanašala na merski instrument A, je bilo 35 (vprašanja so bila glede na dimenzije mešano strukturirana) (priloga 1). Oba merska instrumenta temeljita na sedemstopenjski merski lestvici. Vprašanj, ki so se nanašala na demografske in druge podatke ter predloge, komentarje in priporocila, je bilo skupaj deset. Šest vprašanj je bilo demografskih, eno vprašanje se je nanašalo na raven organizacije (lokalna/državna), dve vprašanji pa sta se nanašali na predhodno raziskavo (da bi pridobili odgovore, ki jih v preteklosti, s preliminarno raziskavo, nismo uspeli pridobiti oziroma s ciljem potrditve oziroma zavrnitve ugotovitev iz preliminarne raziskave, ki je bila izvedena pet let pred glavno raziskavo). Zadnje vprašanje (polje) je bilo predvideno za predloge, komentarje in priporocila anketirancev. Zavezanci so bili k anketiranju povabljeni po elektronski pošti. Prošnja za sodelovanje v raziskavi je bila zavezancem poslana na javno dostopne elektronske naslove, ki so bili pridobljeni od KPK. Anketiranje je bilo izvedeno zgolj s tistimi osebami, ki jih je predlagal zavezanec oziroma predstojnik zavezanca (kot organa). Pred dejansko izvedbo glavne raziskave je bila izvedena tudi pilotna raziskava. Vanjo je bilo vkljucenih šest zavezancev. Na podlagi odgovorov iz omenjene raziskave je bil ponovno analiziran obstojeci skupni merski instrument, ki je bil v nadaljevanju dopolnjen skladno s predlogi in ugotovitvami v okviru pilotne raziskave. Po izvedeni pilotni raziskavi je prišlo do zmanjšanja (zacetnega) števila kazalnikov, saj so anketirani v pilotni raziskavi menili, da je anketa predolga oziroma da je vprašanj prevec. Tako je bil merski instrument A skrajšan za pet vprašanj (35 od prvotno predvidenih 40 vprašanj). Skrajšan je bil tudi merski instrument B, in sicer prav tako za pet vprašanj (15 od prvotno predvidenih 20 vprašanj). V sklopu navedene raziskave so bila uporabljena vprašanja zaprtega in odprtega tipa (da bi potrdili že pridobljene informacije v okviru preliminarne raziskave ter pridobili tiste informacije, ki jih v preliminarni raziskavi ni bilo mogoce pridobiti). V preliminarni raziskavi so bili izvedeni intervjuji z zavezanci za nacrt integritete v Sloveniji. Namen preliminarne raziskave je bil pridobiti splošni pregled nad stanjem koncepta nacrt integritete. Glede na priporocila oziroma dogovorjene standarde v zvezi z velikostjo oziroma statisticno primernostjo vzorca, da naj bi bilo število anketirancev med 10–15-krat vecje od števila kazalnikov11 Vec o tem glej Šifrer in Bren (2011). v merskem instrumentu, je bila v sklopu glavne raziskave dolocena velikost vzorca (n) 658, kar predstavlja staticno primeren vzorec. Na podlagi predhodno navedenega je bilo k sodelovanju v raziskavi povabljenih 658 zavezancev oziroma potencialnih anketirancev. Od 658 se jih je na povabilo k sodelovanju v raziskavi odzvalo 337, k izpolnjevanju ankete pa je dejansko pristopilo 331 anketiranih. V glavni raziskavi je sodelovalo 325 anketiranih zavezancev, v pilotni raziskavi pa šest zavezancev, skupaj tako 331 zavezancev, kar predstavlja 50,30-% stopnjo odgovora, glede na celoten vzorec. Anketirani zavezanci so anketo izpolnili v celoti. Raziskava je potekala v obdobju od 28. 5. 2018 do 10. 6. 2018. Spletna anketa je bila izvedena s spletnim orodjem 1KA. Izvedeno je bilo sistematicno vzorcenje (ang. systematic sampling) (Ferligoj et al., 2011). Na podlagi pridobljenih podatkov od KPK je bil iz populacije oziroma sklopa 1.974 enot (N) oziroma zavezancev oblikovan vzorec (n) velikosti 658 enot (vzorcenih je bilo 658 zavezancev izmed 1.974, delež vzorca v celotni populaciji) (658/1.974 = 0,33 oziroma razmerje 1:3). Sistematicni vzorec navedene velikosti je bil oblikovan z dolocitvijo slucajnega števila med ena in tri in tako je bil dolocen prvi zavezanec v vzorcu, nato pa v vzorec vkljucen vsak tretji zavezanec. Prvi zavezanec je bil dolocen z generatorjem nakljucnih števil.22 Vec o sistematicnem vzorcenju glej Ferligoj et al. (2011) in Košmelj (2007). Podatki, ki so izhajali iz odgovorov anketiranih zavezancev, so bili analizirani oziroma pojasnjeni ter obdelani s programskim orodjem za statisticno obdelavo podatkov IBM SPSS (ang. Statistical Package for the Social Sciences), verzija 23, in s programskim orodjem za modeliranje strukturnih enacb IBM SPSS AMOS (ang. Analysis of Moment Structures), verzija 21. Hipoteza je bila preverjena z multivariatno statisticno metodo, in sicer s faktorsko analizo, v sklopu izvedbe statisticne obdelave podatkov pa je bila uporabljena tudi univariatna statisticna metoda T-test. 3 REZULTATI V sklopu statisticne obdelave podatkov je bila s Cronbachovim koeficientom preverjena zanesljivost vprašalnika, veljavnost merskega instrumenta z eksploratorno in konfirmatorno faktorsko analizo, s t-testom razlika v mnenju in demografski znacilnosti zavezancev na lokalni in državni ravni, hipoteza pa je bila preverjena s pomocjo Pearsonovega koeficienta korelacije. Pred zacetkom izvedbe nadaljnjih (statisticnih) analiz v sklopu glavne raziskave smo v luci objektivnega merjenja33 Pomembni zahtevi oziroma standarda objektivnega merjenja v znanosti sta veljavnost in zaneslji­vost. Vec o tem glej Ferligoj et al. (2011). in odprave sistematicnih ter slucajnih napak najprej opravili preizkus veljavnosti in zanesljivosti našega merskega instrumenta (mišljeno skupen vprašalnik oziroma merski instrument). Z vidika vsebinske veljavnosti (ang. content validity) smo tako preverili, ali naš merski instrument res meri (kljucne) vsebinske dimenzije proucevanega pojava oziroma konstrukta oziroma ali res merimo to, kar smo želeli meriti. Za ta namen smo proucili obstojeco teorijo (predhodnih raziskav o proucevanem pojavu oziroma konstruktu, razen lastne (preliminarne raziskave) nismo zasledili), in ugotovili, da je nacrt integritete z vidika obstojece relevantne literature oziroma (pravnih) aktov opredeljen v petih protikorupcijskih (pravnih) aktih,44 Poleg smernic so nacrti integritete opredeljeni tudi v drugih protikorupcijskih (pravnih) aktih. v najvecji meri pa v smernicah (Komisija za preprecevanje korupcije [KPK], 2014). Skladno z navedenim smo svojemu teoreticnemu pojmu oziroma konstruktu smiselno dolocili teoreticne spremenljivke (posredno; s pomocjo vsebinskih gradnikov) in, kot že predhodno omenjeno, oblikovali tri dimenzije (a) »Skrbništvo«; b) »Strokovna podprtost in kontrolni mehanizmi« ter c) »Stopnja tveganja«), ki neposredno izhajajo iz smernic, posredno pa tudi iz drugih protikorupcijskih (pravnih) aktov. V luci odprave slucajnih napak oziroma po preizkusu vsebinske veljavnosti smo preverili še zanesljivost merskih instrumentov. Navedeno pomeni, da v primeru ponovne izvedbe oziroma ponovljivosti55 Vec o tem glej Bren (2014/2015), Cvetek (2013), De Vaus (2004) in Kraska in Neuman (2008). merjenja, ob istih ali podobnih pogojih, dobimo iste ali cim bolj podobne rezultate. Tako smo ugotovili konsistentnost merjenja z izbranimi indikatorji in preverili, ali in kako le-ti merijo obravnavani konstrukt ter ali in kako so le-ti med seboj povezani (notranja konsistentnost). Skladno z navedenim smo izracunali Cronbachov koeficient alfa (ang. Cronbach’s alpha). Cronbachov koeficient alfa smo izracunali za oba merska instrumenta. Prvotno smo izvedli statisticno obdelavo podatkov merskega instrumenta A, v nadaljevanju pa statisticno obdelavo podatkov merskega instrumenta B. Ker smo pri merskem instrumentu A precej prvotno predvidenih oziroma dolocenih spremenljivk v procesu obdelav podatkov zaradi multikolinearnosti izlocili, smo izracunali Cronbachov koeficient alfa za tovrsten merski instrument za primer pred izlocitvijo spremenljivk in po izlocitvi spremenljivk. Prav tako je naš merski instrument A sestavljen iz treh lestvic oziroma dimenzij, zato smo Cronbachov koeficient alfa izracunali za vsako lestvico oziroma dimenzijo posebej. V merskem instrumentu B smo kasneje izlocili tri spremenljivke (ne zaradi multikolinearnosti). Pri merskem instrumentu B je do izlocanja spremenljivk prišlo v sklopu izvedbe faktorske analize napovedne spremenljivke »Integriteta organizacije«, in sicer v fazi rotirane faktorske matrike (ang. pattern matrix), ko smo (tri) spremenljivke drugega faktorja izlocili iz nadaljnjih obdelav podatkov. Ker je merski instrument B enodimenzionalen, je Cronbachov koeficient alfa v tem primeru izracunan samo enkrat. Ugotovili smo, da Cronbachov koeficient alfa merskega instrumenta A pred izlocitvijo spremenljivk; 35 spremenljivk, znaša 0,916 (tabela 1), po izlocitvi pa 0,887 (15 spremenljivk) (tabela 2). Cronbachov koeficient alfa merskega instrumenta A dimenzije »Stopnja tveganja« znaša 0,878 (tabela 5), dimenzije »Skrbništvo« 0,876 (tabela 3) ter dimenzije »Strokovna podprtost in kontrolni mehanizmi« 0,848 (tabela 4). Cronbachov koeficient alfa merskega instrumenta B pa znaša 0,909 (15 spremenljivk) (tabela 6). Upoštevajoc dejstvo, da v raziskovanju glede zanesljivosti velja, da je le-ta sprejemljiva, ce je Cronbachov koeficient alfa > 0,766 Vec o tem glej Hair et al. (2014). oziroma visoka, ce je Cronbachov koeficient alfa > 0,877 Vec o tem glej Šifrer in Bren (2011). glede na naš izracun ugotavljamo, da je naš vprašalnik visoko zanesljiv. Tabela 1: Cronbachov koeficient alfa – Merski instrument A pred izlocitvijo spremenljivk (Reliability Statistics) Cronbach’s Alpha Cronbach’s Alpha Based on Standardized Items N of Items ,916 ,916 35 Tabela 2: Cronbachov koeficient alfa – Merski instrument A po izlocitvi spremenljivk (Reliability Statistics) Cronbach’s Alpha Cronbach’s Alpha Based on Standardized Items N of Items ,887 ,887 15 Tabela 3: Cronbachov koeficient alfa – Merski instrument A – Dimenzija »Skrbništvo« (Reliability Statistics) Cronbach’s Alpha Cronbach’s Alpha Based on Standardized Items N of Items ,875 ,876 14 Tabela 4: Cronbachov koeficient alfa – Merski instrument A – Dimenzija »Strokovna podprtost in kontrolni mehanizmi« (Reliability Statistics) Cronbach’s Alpha Cronbach’s Alpha Based on Standardized Items N of Items ,848 ,848 7 Tabela 5: Cronbachov koeficient alfa – Merski instrument A – Dimenzija »Stopnja tveganja« (Reliability Statistics) Cronbach’s Alpha Cronbach’s Alpha Based on Standardized Items N of Items ,877 ,878 14 Tabela 6: Cronbachov koeficient alfa – Merski instrument B (Reliability Statistics) Cronbach’s Alpha Cronbach’s Alpha Based on Standardized Items N of Items ,910 ,909 15 Nato smo izvedli statisticni izracun splošcenosti (ang. kurtosis) in asimetrije (ang. skewness). Tako kot pri indeksu zanesljivosti in CITC smo tudi tokrat zaradi izlocitve spremenljivk pri merskem instrumentu A koeficient splošcenosti in asimetrije tega merskega instrumenta izracunali dvakrat. Na podlagi izracunanih vrednosti smo ugotovili, da so v obeh primerih (pred in po izlocitvi spremenljivk merskega instrumenta A in v primeru merskega instrumenta B) spremenljivke porazdeljene približno normalno, saj sta asimetrija in splošcenost znotraj meja +/–3.88 Vec o tem glej Šifrer in Bren (2011). Zaradi zadovoljivih vrednosti koeficientov splošcenosti in asimetrije v nadaljnjih analizah vse obstojece spremenljivke ohranimo (nobene ne izlocimo). Za vsak merski instrument smo izracunali tudi meri srednje vrednosti oziroma aritmeticno sredino (ang. mean) in odklon od povprecja oziroma standardni odklon (ang. standard deviation). Glede na vrednosti aritmeticnih sredin spremenljivk merskega instrumenta A pred izlocitvijo spremenljivk sklepamo, da anketirani zavezanci od vseh trditev menijo, da najbolj drži, da predpisi, ki opredeljujejo koncept nacrta integritete, ustrezajo mednarodnim in evropskim protikorupcijskim predpisom in standardom v javnem sektorju (M = 5,98, SD = 1,255) in da skrbnik od zaposlenih prejme zadostno podporo (M = 5,96, SD = 1,223). Najmanj pa po mnenju anketiranih zavezancev drži, da je skupna ocena tveganja dejavnikov tveganja v njihovem nacrtu integritete majhna (M = 5,54, SD = 1,438) in da ko/ce se skrbnik znajde v dilemi, ga KPK podpre z nasveti (M = 5,57, SD = 1,392). Glede na vrednosti aritmeticnih sredin spremenljivk merskega instrumenta B sklepamo, da se anketirani zavezanci najbolj strinjajo, da so zaposleni v njihovi organizaciji osebe s precej visoko stopnjo integritete; ravnajo tako, kot govorijo, in so v sebi takšne, kot se kažejo navzven (I_I = 5,94) in da, ceprav v njihovi organizaciji obstajajo nekatera korupcijska tveganja, zaposleni ne delujejo v duhu pridobiti korist zase ali za drugega (M = 5,87, SD = 1,317). Najmanj pa se anketirani zavezanci strinjajo, da v njihovi organizaciji ravnanje/vedenje delavcev prepoznavajo kot korektno (M = 5,23, SD = 1,643) in da so v njihovi organizaciji notranji kontrolni mehanizmi z vidika preprecevanja korupcije in krepitve integritete organizacije vzpostavljeni (M = 5,26, SD = 1,795). V cetrtem sklopu merskega instrumenta, kjer smo ugotavljali demografske podatke anketiranih zavezancev (spol, položaj, vrsta zaposlitve, starost, izobrazba in delovna doba), smo ugotovili, da je med anketiranimi zavezanci v naši raziskavi sodelovalo 54 moških (16,3 %) ter 277 žensk (83,7 %). Glede položaja anketiranih zavezancev na delovnem mestu smo ugotovili, da je v naši raziskavi sodelovalo 41 anketiranih zavezancev (12,4 %), ki v svoji organizaciji zasedajo položajno delovno mesto, in 290 anketiranih zavezancev (87,6 %), katerih delovno mesto ni ovrednoteno kot položajno. Pri vrsti zaposlitve smo anketirane zavezance prosili, da navedejo, ali imajo sklenjeno pogodbo za dolocen cas ali za nedolocen cas. Izracun je pokazal, da ima od 331 anketiranih zavezancev pogodbo za dolocen cas sklenjenih devet anketiranih (2,7 %), preostalih 322 anketiranih zavezancev (97,3 %) pa je redno zaposlenih (pogodba za nedolocen cas). Povprecna starost anketiranih zavezancev znaša 42,63 let (M = 42,63, SD = 6,678), pri cemer je najvišja starost 59 let, najnižja starost pa 26 let. Najvec anketiranih zavezancev je bilo starih 42 let (8,2 %). V zvezi s pridobljeno ravnjo izobrazbe smo ugotovili, da ima najvec anketiranih zavezancev opravljeno bodisi specializacijo po visokem strokovnem programu, bodisi opravljen univerzitetni program ali pa opravljen strokovni magisterij. Takih anketiranih zavezancev je bilo 237 (71,6 %). Za 66 anketiranih zavezancev (19,9 %) je bilo ugotovljeno, da imajo opravljeno bodisi specializacijo po višješolskem programu ali visokošolski strokovni program (visokošolski strokovni program 1. bolonjska stopnja; univerzitetni program 1. bolonjska stopnja). Za 26 anketiranih zavezancev (7,9 %) je bilo ugotovljeno, da imajo opravljeno bodisi specializacijo po univerzitetnem programu ali magisterij znanosti. Najmanj anketiranih zavezancev ima opravljen doktorat znanosti – taka anketirana zavezanca sta bila dva. Glede delovne dobe smo ugotovili, da najvišja znaša 38 let. Taka anketirana zavezanca sta bila dva, najnižja delovna doba pa znaša dve leti. Anketirana zavezanca z najnižjo delovno dobo sta bila prav tako dva. V nadaljevanju nas je zanimalo, ali obstajajo statisticno znacilne oziroma pomembne razlike (ang. significance, okrajšano sig. ali asymptotic sig., ki pomeni (asimptoticno) statisticno znacilnost oziroma pomembnost) v podatkih, glede na raven organizacije (lokalna/državna). Ugotovili smo, da so anketirani zavezanci, ki delujejo na državni ravni, pri merskem instrumentu A stanje v 2/3 primerov ocenili bolje kot anketirani zavezanci, ki delujejo na lokalni ravni. V desetih primerih so stanje bolje ocenili anketirani zavezanci, ki delujejo na državni ravni, v petih primerih pa so stanje bolje ocenili anketirani zavezanci, ki delujejo na lokalni ravni. Da bi ugotovili statisticno znacilne oziroma pomembne razlike med anketiranimi zavezanci glede na raven organizacije, smo pri obeh merskih instrumentih izvedli t-test. Najprej smo preverili statisticno znacilnost oziroma pomembnost razlik (v nadaljevanju p-vrednost) v vsebinskih mnenjih (merska instrumenta A in B), nato smo preverili še razlike v demografskih podatkih anketiranih zavezancev glede na raven, na kateri delujejo (lokalna/državna). Statisticno znacilne oziroma pomembne razlike (p < 0,05) med državno in lokalno ravnjo organizacije pri merskem instrumentu A pred izlocitvijo spremenljivk so bile ugotovljene v petih primerih, in sicer pri spremenljivkah I_17 (0,015), I_13 (0,028), I_19 (0,048), I_10 (0,011) in I_25 (0,034). Ker pa smo iz prvotno predvidenega merskega instrumenta zaradi neustreznosti za nadaljnjo statisticno obdelavo podatkov v nadaljevanju precej spremenljivk morali izlociti, sta bili v omenjenem merskem instrumentu po izlocitvi spremenljivk ugotovljeni le še dve spremenljivki (I_17; p-vrednost – 0,015) in I_19; p-vrednost – 0,048), ki vplivata na razlikovanje med lokalno in državno ravnjo. Do tega smo prišli na nacin, da smo v stolpcu Levenov preizkus enakosti varianc (ang. Leven‘s test for equality of variances) pogledali p-vrednost oziroma znacilnost F-testa homogenosti varianc za vsako spremenljivko posebej. Ker p-vrednost (sig.) spremenljivke I_17 znaša < 0,05 oziroma natancneje 0,003, zavrnemo nicelno hipotezo o enakosti varianc in v nadaljevanju na podlagi p-vrednosti (sig. 2-tailed), ki znaša 0,015 v stolpcu t-test enakosti povprecij, ugotovimo, da so razlike med aritmeticnima sredinama obeh skupin statisticno znacilne oziroma pomembne, zato nicelno hipotezo, ki pravi, da ni razlik med aritmeticnima sredinama skupin, zavrnemo. Pri spremenljivki I_19 p-vrednost (sig.) znaša > 0,05 oziroma natancneje 0,051, zato ne zavrnemo nicelne hipoteze o enakosti varianc in v nadaljevanju na podlagi p-vrednosti (sig. 2-tailed), ki znaša 0,048 v stolpcu t-test enakosti povprecij, ugotovimo, da so razlike med aritmeticnima sredinama obeh skupin statisticno znacilne oziroma pomembne, zato nicelno hipotezo, ki pravi, da ni razlik med aritmeticnima sredinama skupin, zavrnemo. Namrec, anketirani zavezanci na državni ravni se bolj strinjajo s trditvijo (I_17), da skrbnik redno poroca predstojniku o izvajanju nacrta integritete, pri cemer ga-le ta spodbuja in podpira (M = 5,91, SD = 1,234, standardna napaka aritmeticne sredine = 0,081), kot pa anketirani zavezanci na lokalni ravni (M = 5,49, SD = 1,487, standardna napaka aritmeticne sredine = 0,150). Prav tako se anketirani zavezanci na državni ravni bolj strinjajo s trditvijo (I_19), da ko KPK preveri ustreznost nacrtov integritete, skrbnike z ugotovitvami tudi seznani (M = 5,82, SD = 1,178, standardna napaka aritmeticne sredine= 0,077), kot pa anketirani zavezanci na lokalni ravni (M = 5,53, SD = 1,349, standardna napaka aritmeticne sredine = 0,136). Na podlagi navedenega lahko trdimo, da pri merskem instrumentu A obstaja razlika med skupinama (lokalna vs. državna raven) na ravni petodstotnega tveganja. Navedeno ugotovitev lahko tako posplošimo na populacijo. V merskem instrumentu B smo, podobno kot pri merskem instrumentu A, ugotovili, da so anketirani zavezanci, ki delujejo na državni ravni, stanje ocenili bolje kot anketirani zavezanci na lokalni ravni (v vec kot 2/3 primerov). V 13 primerih so namrec stanje bolje ocenili anketirani zavezanci, ki delujejo na državni ravni, v dveh primerih pa so stanje bolje ocenili anketirani zavezanci, ki delujejo na lokalni ravni. Statisticno znacilne oziroma pomembne razlike med državno in lokalno ravnjo anketiranih zavezancev pri merskem instrumentu B niso bile ugotovljene, zato nicelne hipoteze, ki pravi, da ni razlik med aritmeticnima sredinama skupin, ne zavrnemo. Na podlagi navedenega ne moremo trditi z gotovostjo, da pri tovrstnem merskem instrumentu obstaja razlika med skupinama (lokalna vs. državna raven) na ravni petodstotnega tveganja. Tudi pri ugotavljanju statisticno znacilnih oziroma pomembnih razlik demografskih podatkov smo uporabili t-test. Izracun je pokazal, da obstaja statisticno znacilna oziroma pomembna razlika pri izobrazbi (p-vrednost je 0,006), medtem ko pri ostalih šestih demografskih podatkih statisticno znacilne razlike niso bile ugotovljene. Do tega smo prišli na nacin, da smo v stolpcu Levenov preizkus enakosti varianc pogledali p-vrednost oziroma znacilnost F-testa homogenosti varianc za navedeno spremenljivko. Ker p-vrednost (sig.) spremenljivke spol znaša > 0,05 oziroma natancneje 0,092, ne zavrnemo nicelne hipoteze o enakosti varianc in v nadaljevanju na podlagi p-vrednosti (sig. 2-tailed), ki znaša 0,006 v stolpcu t-test enakosti povprecij (ang. t-test for equality of means), ugotovimo, da so razlike med aritmeticnima sredinama obeh skupin statisticno znacilne oziroma pomembne, zato nicelno hipotezo, ki pravi, da ni razlik med aritmeticnima sredinama skupin, zavrnemo. Namrec, anketirani zavezanci na državni ravni (aritmeticna sredina = 2,94, standardna napaka aritmeticne sredine = 0,036) imajo višjo izobrazbo od anketiranih zavezancev na lokalni ravni (aritmeticna sredina = 2,77, standardna napaka aritmeticne sredine = 0,050). Na podlagi navedenega lahko z gotovostjo trdimo, da v doseženi izobrazbi obstaja razlika med skupinama (lokalna vs. državna raven) na ravni petodstotnega tveganja. Navedeno ugotovitev lahko tako posplošimo na populacijo. V nadaljnji fazi smo izracunali koeficient korelacij (Pearson) za spremenljivke, vkljucene v merski instrument A. Ker smo ugotovili, da 20 izbranih spremenljivk navedenega merskega instrumenta prevec oziroma premalo korelira med seboj, zato smo jih izlocili. Tako smo obdržali le 15 spremenljivk, in sicer naslednje: I_2, I_7, I_17, I_27, I_32, I_4, I_9, I_19, I_24, I34, I_1, I_6, I_16, I_20 in I_21. Navedene spremenljivke dejansko opredeljujejo tovrsten merski instrument oziroma definirajo odvisno spremenljivko »Nacrt integritete«. Na podlagi izlocitve predhodno navedenih spremenljivk smo v nadaljevanju preverili tudi vrednost determinante. Ugotovili smo, da vrednost izracunane determinante dobljene korelacijske matrike znaša 0,002, kar pomeni, da je korelacija izbranih spremenljivk ustrezna oziroma da smo uspešno odpravili multikolinearnost. Po opravljenem pregledu korelacij med spremenljivkami smo ugotovili, da obstaja najmocnejša povezanost oziroma najvišja korelacija med spremenljivkama I_2 in I_27 in znaša 0,678, medtem ko je bila kot najnižja ugotovljena korelacija med spremenljivkama I_16 in I_17 in znaša 0,119. Skladno z navedenim ugotavljamo, da je korelacija med dimenzijami spremenljivk nacrta integritete v povprecju sorazmerno mocna in da pravzaprav vse spremenljivke med seboj korelirajo. Nato smo izracunali še koeficient korelacij (Pearson) za spremenljivke, vkljucene v merski instrument B. Glede na ugotovitvi, da spremenljivke navedenega merskega instrumenta povsem ustrezno korelirajo med seboj (koeficient korelacije > 0,1 in < 0,999 Vec o tem glej Field (2009). ) in da znaša vrednost determinante vec kot 0,000011010 Vec o tem glej Šifrer in Bren (2011). (0,002), smo sum multikolinearnosti ovrgli in za potrebe nadaljnje obdelave podatkov obdržali vse dolocene oziroma prvotno predvidene spremenljivke. Spremenljivke, ki opredeljujejo merski instrument B oziroma definirajo napovedno spremenljivko »Integriteta organizacije«, so naslednje: I_I, I_II, I_III, I_IV, I_V, I_VI, I_VII, I_VIII, I_IX, I_X, I_XI, I_XII, I_XIII, I_XIV in I_XV. Po opravljenem pregledu korelacij med spremenljivkami smo ugotovili, da obstaja najmocnejša povezanost oziroma najvišja korelacija med spremenljivkama I_I in I_XV in znaša 0,580, medtem ko je bila kot najnižja ugotovljena korelacija med spremenljivkama I_I in I_VI in znaša 0,248. S Kaiser-Meyer-Olkinovo (KMO) mero (ang. Kaiser-Meyer Olkinov (KMO)) za odvisno spremenljivko »Nacrt integritete« smo ugotovili, da znaša vrednost vec kot 0,8,1111 Vec o tem glej Šifrer in Bren (2011). zato smo ocenili, da je naš vzorec primeren, korelacijska matrika pa ni enotska, saj so izracunane korelacije med spremenljivkami vecje od nic oziroma niso enake nic. Izracunana KMO vrednost našega vzorca znaša 0,896, p-vrednost Bartlettovega testa (ang. Bartlett‘s test of sphericity) (sig.) pa 0,000, zato smo ocenili, da so podatki prikladni za faktorsko analizo. Z isto metodo je za napovedno spremenljivko »Integriteta organizacije« izracun pokazal, da znaša KMO vrednost 0,935, zato smo tudi v tem primeru ugotovili, da je vzorec primeren, korelacijska matrika pa prav tako ni enotska, saj je p-vrednost Bartlettovega testa (sig.) ustrezna (0,000). Na podlagi navedenega smo ocenili, da so tudi ti podatki prikladni za faktorsko analizo. Na tem mestu pojasnjujemo, da od faktorske analize naprej, namesto terminov merski instrument A in merski instrument B uporabljamo termina odvisna in napovedna spremenljivka oziroma »Nacrt integritete« in »Integriteta organizacije«. V nadaljevanju smo preverili faktorsko strukturo odvisne spremenljivke »Nacrt integritete«, pri cemer smo z izvedbo faktorske analize, med drugim, poskušali ugotoviti obstoj števila faktorjev oziroma latentnih spremenljivk. Z izvedbo faktorske analize smo ugotovili, da gre za trifaktorsko strukturo, saj nam je faktorska analiza ponudila tri faktorje, pri cemer je delež skupne pojasnjene variance vsakega faktorja višji od 30 %.1212 Vec o tem glej Šifrer in Bren (2011). Tako s prvim faktorjem pojasnimo 61,745 % variance, z drugim faktorjem 57,060 % variance in s tretjim faktorjem 53,291 % variance. Z izvedbo pravokotne rotacije (metoda varimax) smo v sklopu dobljene rotirane faktorske matrike ugotovili, da gre za uravnoteženo povezanost faktorjev s spremenljivkami, saj je vsakemu faktorju pripadlo pet spremenljivk. Prvemu faktorju so pripadle oziroma se z njim povezale spremenljivke I_2, I_7, I_17, I_27 in I_32, ki se nanašajo na odnos vodstva in zaposlenih do skrbnikov oziroma sovpadajo z dimenzijo »Skrbništvo«. Z drugim faktorjem so se povezale spremenljivke I_4, I_9, I_19, I_24 in I_34, ki se nanašajo na participacijo KPK v zvezi z dejavnostmi, povezanimi z nacrtom integritete, oziroma sovpadajo z dimenzijo »Strokovna podprtost in kontrolni mehanizmi«. S tretjim faktorjem pa so se povezale spremenljivke I_1, I_6, I_16, I_20 in I_21, ki se nanašajo na odnos zaposlenih do korupcijskih dejavnikov tveganja oziroma sovpadajo z dimenzijo »Stopnja tveganja«. Dobljene faktorje smo, glede na sovpadanje z dimenzijami, smiselno poimenovali, in sicer glede na pomen pripadanih spremenljivk. Prvi faktor smo tako poimenovali »Podpora skrbnikom«, drugi faktor »Angažiranost KPK« in tretji faktor »Obvladanost tveganj«. Na podlagi navedenega smo, da bi ugotovili medsebojne korelacije oziroma povezanosti spremenljivk, primernosti vzorca, vrednosti ekstrahiranih komunalitet, lastnih vrednosti in pojasnjene variance, kovariance oziroma faktorskih uteži itd., izvedli še faktorsko analizo posameznih faktorjev. Pri pregledu korelacijske matrike oziroma korelacij med spremenljivkami prvega faktorja odvisne spremenljivke »Podpora skrbnikom« smo ugotovili, da obstaja najmocnejša povezanost oziroma najboljša korelacija med spremenljivka I_2 in I_27 in znaša 0,678, medtem ko je bila kot najnižja ugotovljena korelacija med spremenljivkama I_17 in I_32 in znaša 0,391 (tabela 7). Izracunana determinanta dobljene korelacijske matrike za faktor »Podpora skrbnikom« znaša 0,131, kar je ustrezno. Nato smo s KMO mero ugotovili, da znaša izracunana vrednost vec kot 0,81313 Vec o tem glej Šifrer in Bren (2011). oziroma 0,812, p-vrednost Bartlettovega testa (sig.) je 0,000, kar je prav tako ustrezno oziroma sprejemljivo (tabela 7). Pri pregledu ekstrahiranih komunalitet (ang. extraction) smo ugotovili, da so izracunane vrednosti le-teh vecje od 0,3.1414 Vec o tem glej Šifrer in Bren (2011). Najvišja vrednost ekstrahirane komunalitete znaša 0,673, in sicer pri spremenljivki I_7, najnižja pa 0,579 pri spremenljivki I_32. Pri pregledu lastnih vrednosti (ang. initial eigenvalues) in pojasnjene variance (ang. variance) smo ugotovili, da gre pri omenjenem faktorju dejansko za enofaktorsko strukturo. Delež skupne variance (cumulative %) navedenega faktorja znaša 61,7 %, kar je povsem ustrezno. Kolenski diagram omenjenega faktorja prikazuje tocko preloma v drugem faktorju. Nato smo pregledali kovariance oziroma faktorske uteži faktorja. Iz nerotirane faktorske matrike (ang. component matrix) izhaja, da so faktorske uteži vecje od 0,3, kar je ustrezno. Ugotovili smo, da je z omenjenim faktorjem povezanih pet spremenljivk. Najvecja faktorska utež je pri spremenljivki I_27 in znaša 0,827, najnižja pa pri spremenljivki I_17 in znaša 0,705. Tabela 7: Eksploratorna faktorska analiza prvega faktorja (SPSS) (Correlation Matrixa)   I_2 I_7 I_17 I_27 I_32 Correlation I_2 1,000 ,511 ,479 ,678 ,487 I_7 ,511 1,000 ,475 ,580 ,636 I_17 ,479 ,475 1,000 ,480 ,391 I_27 ,678 ,580 ,480 1,000 ,479 I_32 ,487 ,636 ,391 ,479 1,000 Sig. (1-tailed) I_2 ,000 ,000 ,000 ,000 I_7 ,000 ,000 ,000 ,000 I_17 ,000 ,000 ,000 ,000 I_27 ,000 ,000 ,000 ,000 I_32 ,000 ,000 ,000 ,000 a. Determinant = ,131 KMO and Bartlett’s Test Kaiser-Meyer-Olkin Measure of Sampling Adequacy. ,812 Bartlett’s Test of Sphericity Approx. Chi-Square 664,946 df 10 Sig. ,000 S konfirmatorno faktorsko analizo prvega faktorja, izvedeno v AMOS, pa smo ugotovili, da vrednost hi-kvadrata (ang. chi-square) znaša 48,608, stopnja prostosti (ang. degree of freedom) ima vrednost 5, p-vrednost (ang. probability) pa je 0,000 (slika 1). Slika 1: Konfirmatorna faktorska analiza prvega faktorja (AMOS) Minimum was achieved Chi-square = 48,608 Degrees of freedom = 5 Probability level = ,000 Pri pregledu korelacijske matrike oziroma korelacij med spremenljivkami drugega faktorja odvisne spremenljivke »Angažiranost KPK« smo ugotovili, da obstaja najmocnejša povezanost oziroma najboljša korelacija med spremenljivkama I_4 in I_24 in znaša 0,575, medtem ko je bila kot najnižja ugotovljena korelacija med spremenljivkama I_19 in I_34 in znaša 0,393 (tabela 8). Izracunana determinanta dobljene korelacijske matrike za omenjeni faktor znaša 0,223, kar je ustrezno. Nato smo s KMO mero ugotovili, da znaša izracunana vrednost vec kot 0,81515 Vec o tem glej Šifrer in Bren (2011). oziroma 0,840, p-vrednost Bartlettovega testa (sig.) je 0,000, kar je prav tako ustrezno oziroma sprejemljivo (tabela 8). Pri pregledu ekstrahiranih komunalitet smo ugotovili, da so izracunane vrednosti le-teh vecje od 0,3.1616 Vec o tem glej Šifrer in Bren (2011). Najvišja vrednost ekstrahirane komunalitete znaša 0,668, in sicer pri spremenljivki I_4, najnižja pa 0,475, pri spremenljivki I_19. Pri pregledu lastnih vrednosti in pojasnjene variance smo ugotovili, da gre pri omenjenem faktorju dejansko za enofaktorsko strukturo. Delež skupne variance navedenega faktorja znaša 57,1 %, kar je povsem ustrezno. Kolenski diagram omenjenega faktorja prikazuje tocko preloma v drugem faktorju. Nato smo pregledali kovariance oziroma faktorske uteži faktorja. Iz nerotirane faktorske matrike izhaja, da so faktorske uteži vecje od 0,3, kar je ustrezno. Ugotovili smo, da je z omenjenim faktorjem, prav tako kot pri prejšnjem faktorju, povezanih pet spremenljivk. Najvecja faktorska utež je pri spremenljivki I_4 in znaša 0,817, najnižja pa pri spremenljivki I_19 in znaša 0,689. Tabela 8: Eksploratorna faktorska analiza drugega faktorja (SPSS) (Correlation Matrixa) I_4 I_9 I_19 I_24 I_34 Correlation I_4 1,000 ,553 ,451 ,575 ,461 I_9 ,553 1,000 ,417 ,496 ,427 I_19 ,451 ,417 1,000 ,394 ,393 I_24 ,575 ,496 ,394 1,000 ,445 I_34 ,461 ,427 ,393 ,445 1,000 Sig. (1-tailed) I_4 ,000 ,000 ,000 ,000 I_9 ,000 ,000 ,000 ,000 I_19 ,000 ,000 ,000 ,000 I_24 ,000 ,000 ,000 ,000 I_34 ,000 ,000 ,000 ,000 a. Determinant = ,223 KMO and Bartlett’s Test Kaiser-Meyer-Olkin Measure of Sampling Adequacy. ,840 Bartlett’s Test of Sphericity Approx. Chi-Square 490,806 df 10 Sig. ,000 S konfirmatorno faktorsko analizo drugega faktorja, izvedeno v AMOS, pa smo ugotovili, da vrednost hi-kvadrata znaša 2,667, stopnja prostosti ima vrednost 5, p-vrednost pa je 0,751 (slika 2). Slika 2: Konfirmatorna faktorska analiza drugega faktorja (AMOS) Minimum was achieved Chi-square = 2,667 Degrees of freedom = 5 Probability level = ,751 Pri pregledu korelacijske matrike oziroma korelacij med spremenljivkami tretjega faktorja odvisne spremenljivke »Obvladanost tveganj« smo ugotovili, da obstaja najmocnejša povezanost oziroma najboljša korelacija med spremenljivkama I_1 in I_21 in znaša 0,551, medtem ko je bila kot najnižja ugotovljena korelacija med spremenljivkama I_16 in I_20 in znaša 0,321 (tabela 9). Izracunana determinanta dobljene korelacijske matrike za omenjeni faktor znaša 0,279, kar je ustrezno. Nato smo s KMO mero ugotovili, da znaša izracunana vrednost nekoliko nižje od 0,8,1717 Vec o tem glej Šifrer in Bren (2011). pa vendar 0,797, p-vrednost Bartlettovega testa (sig.) je 0,000, kar je dejansko razmeroma ustrezno oziroma sprejemljivo (tabela 9). Pri pregledu ekstrahiranih komunalitet smo ugotovili, da so izracunane vrednosti le-teh vecje od 0,3.1818 Vec o tem glej Šifrer in Bren (2011). Najvišja vrednost ekstrahirane komunalitete znaša 0,678, in sicer pri spremenljivki I_1, najnižja pa 0,431 pri spremenljivki I_20. Pri pregledu lastnih vrednosti in pojasnjene variance smo ugotovili, da gre pri omenjenem faktorju dejansko za enofaktorsko strukturo. Skupna varianca navedenega faktorja znaša 53,3 %, kar je povsem ustrezno. Kolenski diagram omenjenega faktorja prikazuje tocko preloma v drugem faktorju. Nato smo pregledali kovariance oziroma faktorske uteži faktorja. Iz nerotirane faktorske matrike so razvidne faktorske uteži vecje od 0,3, kar je ustrezno. Ugotovili smo, da je z omenjenim faktorjem, prav tako kot pri prejšnjih dveh faktorjih, povezanih pet spremenljivk. Najvecja faktorska utež je pri spremenljivki I_I in znaša 0,824, najnižja pa pri spremenljivki I_20 in znaša 0,657. Tabela 9: Eksploratorna faktorska analiza tretjega faktorja (SPSS) (Correlation Matrixa)   I_1 I_6 I_16 I_20 I_21 Correlation I_1 1,000 ,452 ,479 ,464 ,551 I_6 ,452 1,000 ,445 ,379 ,366 I_16 ,479 ,445 1,000 ,321 ,388 I_20 ,464 ,379 ,321 1,000 ,287 I_21 ,551 ,366 ,388 ,287 1,000 Sig. (1-tailed) I_1   ,000 ,000 ,000 ,000 I_6 ,000   ,000 ,000 ,000 I_16 ,000 ,000   ,000 ,000 I_20 ,000 ,000 ,000   ,000 I_21 ,000 ,000 ,000 ,000   a. Determinant = ,279 KMO and Bartlett’s Test Kaiser-Meyer-Olkin Measure of Sampling Adequacy. ,797 Bartlett’s Test of Sphericity Approx. Chi-Square 418,038 df 10 Sig. ,000 S konfirmatorno faktorsko analizo tretjega faktorja, izvedeno v AMOS, pa smo ugotovili, da vrednost hi-kvadrata znaša 15,179, stopnja prostosti ima vrednost 5, p-vrednost pa je 0,010 (slika 3). Slika 3: Konfirmatorna faktorska analiza tretjega faktorja (AMOS) Minimum was achieved Chi-square = 15,179 Degrees of freedom = 5 Probability level = ,010 Glede na navedeno lahko sklenemo, da lahko »Nacrt integritete« povzamemo s tremi dimenzijami oziroma pojasnimo s tremi faktorji. S konfirmatorno faktorsko analizo prvega, drugega in tretjega faktorja, izvedeno v AMOS, smo ugotovili, da vrednost hi-kvadrata znaša 146,052, stopnja prostosti ima vrednost 37, p-vrednost pa je < 0,001. Po opravljeni faktorski analizi odvisne spremenljivke »Nacrt integritete« smo izvedli še faktorsko analizo napovedne spremenljivke »Integriteta organizacije« (tabela 10). Ker smo za Cronbachov koeficient alfa že ugotovili, da je ustrezen, smo v nadaljevanju pregledali ustreznost podatkov s KMO mero. Ugotovili smo, da izracunana vrednost KMO znaša vec kot 0,8,1919 Vec o tem glej Šifrer in Bren (2011). zato smo potrdili primernost vzorca. Izracunana KMO vrednost našega vzorca znaša 0,935, p-vrednost Bartlettovega testa (sig.) je 0,000 (matrika ni enotska), zato smo ocenili, da so podatki povsem prikladni za faktorsko analizo (tabela 10). V nadaljevanju smo izvedli postopek ekstrakcije oziroma preverili ekstrahirane komunalitete in ugotovili, da so vse izracunane vrednosti le-teh vecje od 0,3,2020 Vec o tem glej Šifrer in Bren (2011). zato v nadaljevanju nobene spremenljivke ne izkljucimo iz obdelave. Ekstrahirana komunaliteta z najvišjo vrednostjo znaša 0,760, in sicer pri spremenljivki I_I, najnižja pa 0,309 pri spremenljivki I_II. Pri pregledu lastnih vrednosti in pojasnjene variance smo ugotovili, da gre za dvo-faktorsko strukturo, saj nam je faktorska analiza ponudila dva faktorja. Delež skupne variance obeh faktorjev znaša 51,20 %, pri cemer lahko s prvim faktorjem pojasnimo 44,4 %, z drugim faktorjem pa 6,8 % skupne variance. Ostala varianca (48,8 %) pripada dolocenim vplivom, ki jih ne moremo pojasniti z obstojecimi spremenljivkami, kar pomeni, da poleg obstojecih spremenljivk, ki opredeljujejo napovedno spremenljivko »Integriteta organizacije«, obstajajo tudi takšne, ki jih naša napovedna spremenljivka »Integriteta organizacije« ne vsebuje. Nato smo pregledali kovariance med faktorjem in spremenljivkami oziroma faktorske uteži napovedne spremenljivke »Integriteta organizacije«. Iz nerotirane faktorske matrike izhaja, da so faktorske uteži vecje od 0,3. Ugotovili smo, da je s prvim faktorjem povezanih najvec spremenljivk (14), medtem ko z drugim faktorjem samo ena. Najvecja faktorska utež pri prvem faktorju je pri spremenljivki I_IX in znaša 0,777, najnižja pa pri spremenljivki I_II in znaša 0,511. Faktorska utež drugega faktorja je pri spremenljivki I_I in znaša 0,659. Nato smo izvedli še rotirano faktorsko matriko. Ugotovili smo, da prvemu faktorju pripada 12 spremenljivk, drugemu faktorju pa tri. Najvišjo faktorsko utež pri prvem faktorju ima spremenljivka I_III in znaša 0,822, najnižjo pa pri spremenljivki I_VI in znaša 0,485. Najvišjo faktorsko utež pri drugem faktorju ima spremenljivka I_I in znaša 0,880, najnižjo pa pri spremenljivki I_XV in znaša 0,556. Po tovrstnem pregledu smo pregledali še korelacijsko faktorsko matriko (ang. component correlation matrix) in ugotovili, da se faktorji po rotaciji niso spremenili. V luci morebitnega obstoja boljše koncne rešitve smo v nadaljevanju izvedli še pravokotno rotacijo (metoda varimax), s cimer smo izvedli postopek visoke faktorske uteženosti spremenljivke zgolj pri enem faktorju). Iz navedene matrike tako izhaja, da se naše spremenljivke povezujejo z dvema faktorjema. Najvišjo faktorsko utež pri prvem faktorju ima spremenljivka I_VIII in znaša 0,740, najnižjo pa pri spremenljivki I_VI in znaša 0,460. Najvišjo faktorsko utež pri drugem faktorju ima spremenljivka I_I in znaša 0,869, najnižjo pa pri spremenljivki I_V in znaša 0,681. Prav tako smo ugotovili, da kolenski diagram napovedne spremenljivke »Integriteta organizacije« prikazuje tocko preloma v drugem faktorju, kar pomeni, da obstaja možnost za izlocitev enega faktorja. Glede na dejstvo, da naj bi bil delež skupne pojasnjene variance v družboslovju vsaj 30 %,2121 Vec o tem glej Šifrer in Bren (2011). in izracun naše skupne pojasnjene variance prvega faktorja (44,4 %) in drugega faktorja (6,8 %), smo se odlocili, da obdržimo zgolj en faktor, zaradi cesar smo imeli ugotovitve rotiranih matrik kot irelevantne. Prvemu faktorju pripada 12 spremenljivk, drugemu faktorju pa tri spremenljivke. Prvi faktor tako definirajo spremenljivke: I_VIII, I_III, I_XIII, I_IX, I_VII, I_X, I_IV, I_XII, I_XIV, I_II, I_XI in I_VI. Drugi faktor pa definirajo spremenljivke I_I, I_XV in I_V. Kot predhodno navedeno, smo se v tem primeru odlocili, da drugi faktor izlocimo, prvi faktor pa obdržimo in ga vkljucimo v nadaljnjo obdelavo podatkov. Faktor, za katerega smo se odlocili, da ga obdržimo in uporabimo za nadaljnjo obdelavo podatkov, smo poimenovali »Indeks celovitosti«. Za tovrstno poimenovanje smo se odlocili v luci pomena spremenljivk oziroma kazalnikov, ki vsebinsko opredeljujejo napovedno spremenljivko »Integriteta organizacije«. Ker pa, v povezavi z našim podrocjem raziskovanja obstajajo že številna poimenovanja indeksov oziroma drugi indeksi (npr. indeks ujetja držav, indeks korupcijske klime, indeks (globalne) konkurencnosti, korupcijski percepcijski indeks, (globalni) integritetni indeks), indeks celovitosti pa kot pokazatelj stopnje integritete v literaturi še ni uporabljen, smo ocenili, da je navedeno poimenovanje ustrezno. Tabela 10: Eksploratorna faktorska analiza cetrtega faktorja (SPSS) (Correlation Matrixa)   I_I I_II I_III I_IV I_V I_VI I_VII I_VIII I_IX I_X I_XI I_XII I_XIII I_XIV I_XV Correlation I_I 1,000 ,202 ,177 ,290 ,472 ,248 ,332 ,308 ,397 ,320 ,266 ,333 ,390 ,405 ,580 I_II ,202 1,000 ,275 ,309 ,301 ,269 ,350 ,362 ,263 ,258 ,249 ,368 ,373 ,338 ,346 I_III ,177 ,275 1,000 ,372 ,348 ,326 ,356 ,524 ,400 ,349 ,302 ,317 ,534 ,418 ,422 I_IV ,290 ,309 ,372 1,000 ,336 ,298 ,320 ,432 ,445 ,426 ,316 ,364 ,405 ,419 ,400 I_V ,472 ,301 ,348 ,336 1,000 ,325 ,363 ,393 ,402 ,346 ,354 ,401 ,377 ,390 ,528 I_VI ,248 ,269 ,326 ,298 ,325 1,000 ,364 ,319 ,397 ,248 ,317 ,399 ,374 ,359 ,413 I_VII ,332 ,350 ,356 ,320 ,363 ,364 1,000 ,489 ,494 ,407 ,330 ,428 ,511 ,456 ,442 I_VIII ,308 ,362 ,524 ,432 ,393 ,319 ,489 1,000 ,529 ,498 ,389 ,465 ,537 ,441 ,494 I_IX ,397 ,263 ,400 ,445 ,402 ,397 ,494 ,529 1,000 ,536 ,501 ,541 ,565 ,558 ,574 I_X ,320 ,258 ,349 ,426 ,346 ,248 ,407 ,498 ,536 1,000 ,418 ,481 ,495 ,462 ,486 I_XI ,266 ,249 ,302 ,316 ,354 ,317 ,330 ,389 ,501 ,418 1,000 ,373 ,451 ,439 ,488 I_XII ,333 ,368 ,317 ,364 ,401 ,399 ,428 ,465 ,541 ,481 ,373 1,000 ,506 ,410 ,473 I_XIII ,390 ,373 ,534 ,405 ,377 ,374 ,511 ,537 ,565 ,495 ,451 ,506 1,000 ,507 ,506 I_XIV ,405 ,338 ,418 ,419 ,390 ,359 ,456 ,441 ,558 ,462 ,439 ,410 ,507 1,000 ,499 I_XV ,580 ,346 ,422 ,400 ,528 ,413 ,442 ,494 ,574 ,486 ,488 ,473 ,506 ,499 1,000 Sig. (1-tailed) I_I   ,000 ,001 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 I_II ,000   ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 I_III ,001 ,000   ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 I_IV ,000 ,000 ,000   ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 I_V ,000 ,000 ,000 ,000   ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 I_VI ,000 ,000 ,000 ,000 ,000   ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 I_VII ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000   ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 I_VIII ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000   ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 I_IX ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000   ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 I_X ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000   ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 I_XI ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000   ,000 ,000 ,000 ,000 I_XII ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000   ,000 ,000 ,000 I_XIII ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000   ,000 ,000 I_XIV ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000   ,000 I_XV ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000 ,000   a. Determinant = ,002 KMO and Bartlett’s Test Kaiser-Meyer-Olkin Measure of Sampling Adequacy. ,935 Bartlett’s Test of Sphericity Approx. Chi-Square 2021,558 df 105 Sig. ,000 S konfirmatorno faktorsko analizo cetrtega faktorja, izvedeno v AMOS, smo ugotovili, da vrednost hi-kvadrata znaša 99,169, stopnja prostosti ima vrednost 54, p-vrednost pa je 0,000 (slika 4). Slika 4: Konfirmatorna faktorska analiza cetrtega faktorja (AMOS Minimum was achieved Chi-square = 99,169 Degrees of freedom = 54 Probability level = ,000 V sklopu dobljene faktorske rešitve smo pregledali korelacije oziroma povezanost med vsemi štirimi faktorji. Ugotovili smo, da med faktorji odvisne spremenljivke »Nacrt integritete« obstajajo signifikantne pozitivne in sorazmerno mocne korelacije (najvišja znaša 0,580, p-vrednost je 0,000). Prav tako smo ugotovili obstoj sorazmerno mocne statisticno znacilne oziroma pomembne povezanosti faktorjev med odvisno in napovedno spremenljivko (najvišji koeficient znaša 0,738, p-vrednost je 0,000, najnižji pa 0,472, p-vrednost je 0,000) (tabela 11). Tabela 11: Pearsonovi koeficienti korelacij med faktorji (SPSS)   Podpora skrbnikom Angažiranost KPK Obvladanost tveganj Indeks celovitosti Podpora skrbnikom Pearson Correlation 1 ,499** ,576** ,738** Sig. (2-tailed) ,000 ,000 ,000 N 331 331 331 331 Angažiranost KPK Pearson Correlation ,499** 1 ,486** ,472** Sig. (2-tailed) ,000 ,000 ,000 N 331 331 331 331 Obvladanost tveganj Pearson Correlation ,576** ,486** 1 ,694** Sig. (2-tailed) ,000 ,000 ,000 N 331 331 331 331 Indeks celovitosti Pearson Correlation ,738** ,472** ,694** 1 Sig. (2-tailed) ,000 ,000 ,000 N 331 331 331 331 **. Correlation is significant at the 0.01 level (2-tailed). 4 RAZPRAVA Raziskovalno vprašanje je bilo usmerjeno k pojasnitvi, ali sta integriteta organizacije in nacrt integritete povezana? Zastavljena hipoteza je bila, da sta integriteta organizacije in nacrt integritete statisticno znacilno povezana oziroma da med njima obstaja statisticno znacilna korelacija. V iskanju odgovora na postavljeno prvo raziskovalno vprašanje in s preverjanjem prve hipoteze smo na podlagi rezultatov izvedenih statisticnih testov in analiz oziroma metod ugotovili, da sta integriteta organizacije in nacrt integritete statisticno znacilno povezana oziroma da med nacrtom integritete in integriteto organizacije obstaja pozitivna statisticno znacilna korelacija, zato smo na prvo raziskovalno vprašanje odgovorili pritrdilno, hipotezo pa potrdili. Na podlagi navedenega ugotavljamo, da naši rezultati potrjujejo obstojece pravne akte s tega podrocja v Sloveniji (resolucija, zakon), program vlade, smernice idr. priporocila oziroma ugotovitve evropskih, mednarodnih in slovenskih organizacij s podrocja preprecevanja korupcije in krepitve integritete. Glede na dejstvo, da o konceptu nacrta integritete ne obstajajo predhodne raziskave, naših rezultatov ni mogoce primerjati z ugotovitvami drugih raziskovalcev. Razlog, da o navedenem na splošno obstaja zelo malo število enot literature, je zelo verjetno povezan z vsebino širitve EU in se v okviru le-te nanaša na izpolnjevanje pogojev v sklopu pristopnih pogajanj držav kandidatk za pridobitev clanstva EU v zadnjih nekaj letih, kjer je med drugim treba zadostiti tudi pogoju zagotavljanja protikorupcijske politike in s tem ustanovitve protikorupcijskega organa, katerega posledica je obveznost sprejema preventivnega protikorupcijskega ukrepa, imenovanega nacrt integritete. Ne glede na navedeno je Slovenija (skupaj z devetimi drugimi državami kandidatkami) vstopila v EU (že) leta 2004, za nami pa še tri druge, kar po drugi strani verjetno predstavlja dovolj legitimen razlog in razumno dovolj dolgo obdobje za vecje strokovno zanimanje in znanstveno udejstvovanje v zvezi s proucevanjem koncepta nacrta integritete v Sloveniji? Ne nazadnje številni avtorji enoglasno pritrjujejo ugotovitvi, da je v boju zoper korupcijo nadvse pomembno zlasti preventivno delovanje, kjer ima integriteta zelo pomembno vlogo. Naše priporocilo zavezancem za nacrt integritete v Sloveniji v prihodnje gre v smeri nadaljnjih preventivnih prizadevanj zoper korupcijska, protipravna in neeticna ravnanja v organizaciji v smislu doslednega izvajanja nacrta integritete in s tem krepitve integritete javnega sektorja v Sloveniji. VIRI IN LITERATURA African Union. (11. 7 2003). African Union Convention on preventing and combating corruption. https://au.int/en/treaties/african-union-convention-preventing-and-combating-corruption Arnone, M. in Borlini, L. S. (2014). Governance, corruption, and effects on institutions. V M. Arnone, in L. S. Borlini (ur.), Corruption: Economic analysis and international law (str. 153–179). Elgar Publishing Ltd. Avbelj, M. (2011). Kaj je integriteta? Ius Info. https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/kolumne/62841# Bren, M. (2014/2015). Metodologija družboslovnega raziskovanja in multivariatne metode. Fakulteta za varnostne vede. Brüner, F. H. (2006). European initiatives in the fight against corruption. V M. Kreutner (ur.), The corruption monster: Ethik, politik und korruption (str. 31–44). Czernin. Bucic, M. (2004). Vrste korupcije v Sloveniji in možnosti za njihovo preprecevanje (Diplomsko delo). Ekonomska fakulteta. http://www.cek.ef.uni-lj.si/u_diplome/bucic1255.pdf Cockroft, L. (2012). Global corruption. I. B.Tauris & Co. Ltd. Comte-Sponville, A. (2002). Mala razprava o velikih vrlinah. Vale Novak. Council of Europe. (2015). Basic anti-corruption concepts. A training manual. https://www.coe.int/en/web/corruption Cvetek, R. (2013). Raziskujemo medosebne odnose: Prirocnik za izvedbo kvantitativne empiricne raziskave. Teološka fakulteta. De Vaus, D. (2004). Surveys in social research. Routledge. Dobovšek, B. (2009a). Prevencija korupcije. Uprava za kadrove Crne Gore. Dobovšek, B. (2009b). Prevention of corruption in practice – Integrity plans. V G. Meško in H. Kury (ur.), Crime policy, crime control and crime prevention – Slovenian perspectives (str. 255–277). Tipografija. Dobovšek, B. (16. 8. 2011). Intervju s strokovnjakom za sistemsko korupcijo Bojanom Dobovškom (M. Šalehar, izpraševalec). MMC RTV Slovenija. https://4d.rtvslo.si/arhiv/na-tretjem/113421816 Dobovšek, B. (2012). Korupcija v tranziciji. Fakulteta za varnostne vede. Dobovšek B. in Kordež G. (2005a). Nacrti integritete kot prevencija korupcije. V B. Lobnikar (ur.), Zbornik prispevkov: 6. slovenski dnevi varstvoslovja (str. 11). Fakulteta za varnostne vede. Dobovšek, B. in Kordež, G. (2005b). Prevencija v praksi – nacrti integritete. V B. Dobovšek (ur.), Korupcija in politika (str. 283–304). Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Uprava kriminalisticne policije. Dobovšek, B. in Miklavcic, K. (2010). Korupcija v politiki: Razvojni pristop k preventivi. V T. Pavšic Mrevlje (ur.), Smernice sodobnega varstvoslovja: Zbornik prispevkov: 11. dnevi varstvoslovja (str. 9). Fakulteta za varnostne vede. https://www.fvv.um.si/DV2010/zbornik/preprecevanje_korupcije/Miklavcic_Dobovsek.pdf Dobovšek, B. in Škrbec, J. (2012). Korupcija, grožnja slovenski (pravni) državi. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 63(1), 50–59. Dobovšek, B., Ažman, B., Eman, K., Kuhar, S., Kurež, B., Mastnak, M. ... Škrbec, J. (2016). Peta veja oblasti. eBesede, d.o.o. in Dobra država, zavod za politicno kulturo. Društvo Integriteta. (2012). Nacionalni sistem integritete Slovenija. Društvo Integriteta. European Bank for Reconstruction and Development. (n. d.). https://www.ebrd.com/ European Commission [EC]. (2014). Report from the commission to the council and the European Parliament. EU anti-corruption report. European Commission. https://ec.europa.eu/home-affairs/sites/homeaffairs/files/e-library/documents/policies/organized-crime-and-human-trafficking/corruption/docs/acr_2014_en.pdf European Commission [EC]. (2017). European Commission. Public opinion. http://ec.europa.eu/COMMFrontOffice/PublicOpinion/index.cfm Ferlic Žgajnar, B. (14. 1 2019). Korupcija odžre Slovencem 2,1 milijarde hlebcev kruha. Delo. https://www.delo.si/novice/slovenija/korupcija-odzre-slovencem-2-1-milijarde-hlebcev-kruha-138563.html Ferligoj, A., Lozar Manfreda, K. in Žiberna, A. (2011). Inferencna stitistika: Osnove statistike na prosojnicah (Študijsko gradivo pri predmetu Statistika). Fakulteta za družbene vede. Field, A. (2009). Discovering statistics using SPSS: Introducing statistical method. Sage. GfK Gral-Iteo. (2006). Raziskava o gospodarskem in poslovnem okolju, poslovni etiki in neuradnih placilih na Slovenskem. Komisija za preprecevanje korupcije. https://www.kpk-rs.si/kpk/wp-content/uploads/2018/03/Raziskava-o-gospodarskem-in-poslovnem-okolju-poslovni-etiki-in-neuradnih-pla%C4%8Dilih-na-Slovenskem-2006.pdf Gray, C. W. in Kaufmann, D. (1998). Corruption and development. Finance & Development, 35(1), 7–10. https://www.imf.org/external/pubs/ft/fandd/1998/03/pdf/gray.pdf Graycar, A. in Prenzler, T. (2013). Understanding and preveting corruption. Palgrave Pivot. https://doi.org/10.1057/9781137335098 Graycar, A. in Smith, G. R. (2011). Research and practice corruption: An introdution. V A. Graycar in G. R. Smith (ur.), Handbook of global research and practice in corruption (str. 3–11). Edward Elgar Publishing. Graycar, A. in Villa, D. (2011). The loss of governance capacity through corruption. Governance: An International Journal of Policy, Administration and Institutions, 24(3), 419–438. https://doi.org/10.1111/j.1468-0491.2011.01535.x Group of States against Corruption [GRECO]. (2012). Fourth evaluation round: Preprecevanje korupcije pri poslancih, sodnikih in tožilcih: Porocilo o Republiki Sloveniji. Council of Europe. https://rm.coe.int/CoERMPublicCommonSearchServices/DisplayDCTMContent?documentId=09000016806ca70c Hair, J., Black, W., Babin, B. in Anderson, R.(2014). Multivariate data analysis (7th ed.). Pearson. Huther, J. in Shah, A. (2000). Policy research working paper 2501. Anti-corruption policies and programs. A framework for evaluation. World Bank. Independent Commission Against Corruption. (2018). https://www.icac.nsw.gov.au/ International Monetary Fund. (2016). Corruption: Costs and mitigating strategies. IMF staff discussion note. SDN/16/05. MDS. https://www.imf.org/external/pubs/ft/sdn/2016/sdn1605.pdf Kaufmann, D. (1997). Corruption: The facts. Foreign Policy, 107, 114–131. https://doi.org/10.2307/1149337 Kecanovic, B. (2009). Esej o integriteti. Integriteta. http://www.integriteta.si/gradiva/clanki/29-esej-o-integriteti Klitgaard, R. (2015). Adressing corruption together. Organisation for Economic Co-operation and Development. https://www.oecd.org/dac/conflict-fragility-resilience/publications/FINAL%20Addressing%20corruption%20together.pdf Komisija za preprecevanje korupcije [KPK]. (2011). Korupcija je posledica, ne vzrok. https://www.kpk-rs.si/2011/12/08/korupcija-je-posledica-ne-vzrok/ Komisija za preprecevanje korupcije [KPK]. (2012). Obdobno porocilo 2011/2012. http://arhiv2014.skupnostobcin.si/fileadmin/sos/datoteke/pdf/pojasnila_ministrstev/KPK/2012/Obdobno_porocilo_KPK_2011-2012.pdf Komisija za preprecevanje korupcije [KPK]. (2013). Ocena stanja 2013. KPK. Komisija za preprecevanje korupcije [KPK]. (2014). Smernice za izdelavo, uvedbo in izvajanje nacrtov integritete. https://www.kpk-rs.si/sl/korupcija-integriteta-in-etika/protikorupcijska-zakonodaja-in-strateski-dokumenti/slovenski-pravni-akti Komisija za preprecevanje korupcije [KPK]. (2018). Ocena stanja 2017. https://www.kpk-rs.si/kpk/wp-content/uploads/2018/07/Ocena_Stanja_2017.pdf.pdf Komisija za preprecevanje korupcije [KPK]. (n. d.). Splošno o nacrtu integritete. https://www.kpk-rs.si/preventiva-in-integriteta/nacrt-integritete/splosno-o-nacrtu-integritete/ Košmelj, K. (2007). Uporabna statistika. Biotehniška fakulteta. https://www.bf.uni-lj.si/fileadmin/groups/2721/Uporabna_statistika_okt_2007/Uporabna_statistika_01.pdf Kraska, P. B. in Newman, W. L. (2008). Criminal justice and criminology research methods. Pearson Education. Meško, K. (2009). Preventivni vidik ukrepov proti korupciji. V T. Pavšic Mrevlje (ur.), Varstvoslovje med teorijo in prakso; Zbornik prispevkov: 10. dnevi varstvoslovja, (str. 12). Fakulteta za varnostne vede. https://www.fvv.um.si/dv2009/zbornik/clanki/mesko.pdf Miklic, J. (2009). Upoštevati in razvijati je potrebno sistem vrednot medsebojnega zaupanja, spoštovanja in sodelovanja. Rast: Revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja, XX(5(125)), 522–537. Mozetic, A. (2010). Pomembnost integritete posameznika na odgovornih položajih (Diplomsko delo). Fakulteta za varnostne vede. Open Society Institute [OSI]. (2002). Spremljanje pridruževanja EU: Korupcija in protikorupcijski ukrepi v Sloveniji. https://www.opensocietyfoundations.org/uploads/9cc4987b-e8d9-4995-94be-5ccf6d700dbb/euaccesscorruptionslovenentrans_2002060_0.pdf Organisation for Economic Co-operation and Development [OECD]. (2013). Fighting corruption in the public sector. Integrity review of Italy. OECD Publishing. http://www.oecd.org/gov/ethics/oecd-integrity-review-of-italy-9789264193819-en.htm Organisation for Economic Co-operation and Development [OECD]. (2018). Strategic approach to combating corruption and promoting integrity. https://search.oecd.org/fr/corruption/oecd-strategic-approach-to-combating-corruption-and-promoting-integrity.htm Organization of American States. (1996). Inter-American Convention against corruption (B-58). http://www.oas.org/en/sla/dil/inter_american_treaties_B-58_against_Corruption.asp Organization for Security and Co-operation in Europe [OSCE]. (2000). Council of Europe Committee of Ministers Recommendation No. R(2000) 10 to Member States on codes of conducts for public officials. https://polis.osce.org/node/4696 Ovsenik, M. in Ambrož, M. (2010). Celovitost in neznatnost organizacije. Inštitut za management. Ovsenik, R. in Kozjek, D. (2015). Vrednote generacij. Revija za univerzalno odlicnost, 4(2), 17–32. http://www.fos-unm.si/media/pdf/ruo/ruo_full_version.pdf Ovsenik, R., Ovsenik, M. in Spitzer, A. (2013). Intelectual capital as a challange for intergenerational gap. Društvo i tehnologija. Palanski, M. E. in Yammarino, F. J. (2009). Integrity and leadership: A multi-level conceptual framework. The Leadership Quarterly, 20(3), 405–420. https://doi.org/10.1016/j.leaqua.2009.03.008 Pavcnik, M. (2007). Teorija prava: Prispevek k razumevanu prava. Založba GV. Pevec Rozman, M. (14. 3. 2010). Med pobesnelimi kompasi. Družina. https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/59-11-NasPogovor-1 Pulay, G. (2014). Preventing corruption by strengthening organisational integrity. Public Finance Quarterly, 2, 133–148. Rendtorff, D. J. (2011). Corporate citizenship as organizational integrity. V I. Pies in P. Koslowski (ur.), Studies in economic ethics and philosophy. Corporate citizenship and new governance. The political role of corporations (str. 59–90). Springer Dordrecht Heidelberg. https://doi.org/10.1007/978-94-007-1661-2_5 Resolucija o nacionalnem programu preprecevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2012–2016 (ReNPPZK12-16). (2012). Uradni list RS, (83/12). Resolucija o preprecevanju korupcije v Republiki Sloveniji (RePKRS). (2004). Uradni list RS, (85/04). Rieger, H.-J. (24. 3. 2005). Prevention – A key factor in fighting corruption. The role of a new training concept. Dbb Akademie. http://www.law.kuleuven.be/integriteit/egpa/previous-egpa-conferences/bern-2005/rieger.pdf Rose-Ackerman, S. (1999). Corruption and government: Causes, consequences, and reform. Cambridge University Press. Selinšek, L. (2015). Corruption risk assessment in public institutions in South East Europe. Comparative research and methodology. Regional Cooperation Council. http://www.rcc.int/pubs/30/corruption-risk-assessment-in-public-institutions-in-south-east-europe--comparative-research-and-methodology Shah, A. (2007). Tailoring the fight against corruption to country circumstances. V A. Shah (ur.), Performance accountability and combating corruption. Public sector governance and accountability series (str. 233–254). World Bank. http://siteresources.worldbank.org/PSGLP/Resources/ShahTailoringtheFightagainstCorruptiontoCountryCircumstances.pdf Smolej, D. in Gorenak, V. (2013). Odziv javnosti na korupcijo in njene pojavne oblike. V T. Pavšic Mrevlje in I. Areh (ur.), Zbornik povzetkov: 14. dnevi varstvoslovja (str. 5). Fakulteta za varnostne vede. https://www.fvv.um.si/DV2013/zbornik/kriminologija.pdf Soering, J. (2004). An expensive way to make bad people worse: An essay on prison reform from an insider‘s perspective. Lantern Books. Šifrer, J. in Bren, M. (2011). SPSS – Multivariatne metode v varstvoslovju. Fakulteta za varnostne vede. Škrbec, J. in Pristavec, S. (2012). Nacrt integritete oziroma upravljanje s tveganji v javnem in zasebnem sektorju. V T. Pavšic Mrevlje (ur.). 13. slovenski dnevi varstvoslovja, 7. - 8. junij 2012, zbornik prispevkov. Fakulteta za varnostne vede. https://www.fvv.um.si/DV2012/zbornik.html Šumi, R. (2006). Krepitev integritete policistov (Diplomsko delo). Fakulteta za varnostne vede. Tanzi, V. (1998). Corruption around the world: Causes, consequences, scope, and cures. IMF working paper. Fiscal Affairs Department. The Greens/EFA. (2018). The costs of corruption across the EU. www.greens-efa.eu Ticar, B., Bohinc, R. in Nahtigal, M. (2010). Recepcija rimske anticne vrednote fides poštenosti in zvestobe dani besedi – v sodobnem slovenskem upravnem pravu. Acta Histriae, (4), 847–864. Transparency International [TI]. (2017). People and corruption: Citizens‘s voices from arround the World. Global corruption barometer. https://www.transparency.org/whatwedo/publication/people_and_corruption_citizens_voices_from_around_the_world Transparency International [TI]. (2018a). Corruption perceptions index 2017. https://www.transparency.org/news/feature/corruption_perceptions_index_2017 Transparency International [TI]. (2018b). Corruption perception index 2018. https://www.transparency.org/cpi2018 Transparency International [TI]. (2018c).Corruption Perception Index. https://www.transparency.org/cpi2019 Uhan, S. in Vovk, T. (2006). Raziskava. Stališca o korupciji. Center za raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij – Inštitut za družbene vede, Fakulteta za družbene vede. https://www.kpk-rs.si/kpk/wp-content/uploads/2018/03/JMR_2006.pdf United Nations [UN]. (2013). A guide for anti-corruption risk assessment. https://www.unglobalcompact.org/library/411 United Nations Office on Drug and Crime [UNODC]. (2004). The global programme against corruption: UN anti-corruption toolkit, Vienna (3rd ed.). https://www.un.org/ruleoflaw/blog/document/the-global-programme-against-corruption-un-anti-corruption-toolkit/ United Nations Office on Drug and Crime [UNODC]. (2019). Thematic areas - United Nations Office on Drugs and Crime Prevention. https://www.unodc.org/unodc/en/corruption/thematic-areas.html Van Duyne, P. C. (1997). Organized Crime, Corruption and Power. Crime, Law and Social Change, 26(3), 201–238. Vandekerckhove, W. (2010). On the notion of organisational integrity. Philosophy of Management, 9(1), 123–134. Vlaj, S. (2012). Eticna nacela v lokalnem javnem življenju. V B. Kecanovic (ur.), Javna etika in integriteta: Odgovornost za skupne vrednote (str. 211–231). Komisija za preprecevanje korupcije. World Bank [WB]. (2000). Anticorruption in transition. A contribution to the policy debate. https://siteresources.worldbank.org/INTWBIGOVANTCOR/Resources/contribution.pdf World Bank [WB]. (2010). Corruption hunters rally for action against fraud. http://www.worldbank.org/en/news/feature/2010/12/06/corruption-hunters-rally-for-action-against-fraud World Economic Forum [WEF]. (2017). The global competitiveness report 2017–2018. WEF. http://www3.weforum.org/docs/GCR2018/05FullReport/TheGlobalCompetitivenessReport2018.pdf O avtorjih: Dr. Jasna Fedran, Ministrstvo za obrambo. E-pošta: jasna.fedran@gmail.com Dr. Matevž Bren, redni profesor, Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede. E-pošta: matevz.bren@fvv.uni-mb.si Mag. Branko Ažman, višji predavatelj, Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede. E-pošta: branko.azman@fvv.uni-mb.si Dr. Bojan Dobovšek, redni profesor, Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede. E-pošta: bojan.dobovsek@fvv.uni-mb.si PRILOGI Dimenzija Gradnik Spremenljivka Indikator Izlocitev spremenljivke/ Indikatorja ‘Stopnja tveganja’ Tveganja I_1 V našem nacrtu integritete so dejavniki tveganja in skupine tveganj skrbno analizirani in vrednoteni.   I_6 V našem nacrtu integritete so ukrepi za obvladovanje dejavnikov tveganja realno doloceni in se uresnicujejo skladno z dolocenim rokom.   I_11 Dejavniki tveganja iz skupine tveganj v zvezi z vplivi in zahtevami, nasprotjem interesov in javnimi narocili so bodisi obvladani bodisi delno obvladani. Da I_16 Za odpravo nastanka dogodkov iz naslova dejavnikov tveganja v zvezi z vplivi in zahtevami, nasprotjem interesov in javnimi narocili so na splošno potrebni majhni ukrepi (posledic prakticno ni). I_21 Skupna ocena tveganja dejavnikov tveganja v našem nacrtu integritete je majhna. I_26 Obvladljivost dejavnikov tveganja v našem nacrtu integritete je visoka. Da I_31 Naš nacrt integritete vsebuje (tudi) (ucinkovite) predloge izboljšav pri virih tveganj. Da (Pravni) akti I_5 (Pravni) akti, ki opredeljujejo koncept nacrta integritete, so aktualni oziroma med novejšimi v državi. Da I_10 (Pravni) akti, ki opredeljujejo koncept nacrta integritete, so razumljivi. Da I_15 Ker poznam/razumem protikorupcijske (pravne) akte, se v naši organizaciji lažje izogibam tveganjem za korupcijo. Da I_20 Zaradi ustreznosti predpisov, navodil idr. (pravnih) aktov, ki opredeljujejo koncept nacrta integritete, je oblikovanje/posodabljanje nacrta integritete enostavno. I_25 Predpisi, ki opredeljujejo koncept nacrta integritete, ustrezajo mednarodnim in evropskim protikorupcijskim predpisom in standardom v javnem sektorju. Da I_30 Zaradi jasnih predpisov, navodil idr. (pravnih) aktov je naš nacrt integritete kvalitetno oblikovan. Da I_35 Odkar sodelujem/sem sodeloval-a pri dejavnostih, povezanih z oblikovanjem/posodabljanjem nacrta integritete, bolje poznam/razumem predpise in vsebino, ki opredeljujejo korupcijo v javnem sektorju. Da ‘Skrbništvo’ Skrbniki I_2 Skrbnik od zaposlenih prejme zadostno podporo. I_7 Skrbnik se lahko zanese na podporo vodstva. I_12 Podpora predstojnika skrbniku je ustrezna. Da I_17 Skrbnik redno poroca predstojniku o izvajanju nacrta integritete, pri cemer ga le-ta spodbuja in podpira. I_22 Skrbnik uživa podporo in pomoc tudi od zunaj. Da I_27 Skrbnik je v zvezi z oblikovanjem/posodabljanjem nacrta integritete neodvisen. I_32 Ko/Ce v naši organizaciji skrbnik opozarja na kršitve integritete ali predlaga izboljšave, s strani predstojnika ni deležen povracilnih ukrepov. Vodstvo I_3 Vodstvo naše organizacije pri oblikovanju/posodabljanju nacrta integritete aktivno in tvorno sodeluje. Da I_8 Vodstvo naše organizacije skrbi za uresnicevanje ukrepov iz nacrta integritete in njegovo posodabljanje. Da I_13 Vodstvo naše organizacije skrbniku pomaga in mu nudi podporo, kadar je to potrebno. Da I_18 Brez podpore vodstva bi bilo delo skrbnikov težje. Da I_23 Med vodstvom in skrbnikom je vzpostavljena dobra komunikacija. Da I_28 Ce bi vodstvo vedelo, da clani delovne skupine oziroma skrbnik pri oblikovanju/posodabljanju ter uresnicevanju nacrta integritete nima(jo) zadostne podpore, bi se za to zavzelo. Da I_33 Vodstvo naše organizacije se zanima za aktivnosti v zvezi z nacrtom integritete. Da ‘Strokovna podprtost in kontrolni mehanizmi’ KPK I_4 KPK aktivno sodeluje s skrbniki in jim pomaga ter nudi podporo, kadar je to potrebno. I_9 KPK podpira skrbnike (tudi) na nacin, da organizira strokovne posvete za izmenjavo mnenj, stališc in informacij. I_14 Zaradi podpore KPK je delo skrbnikov lažje. Da I_19 Ko KPK preveri ustreznost nacrtov integritete, skrbnike z ugotovitvami tudi seznani. I_24 Ko/Ce se skrbnik znajde v dilemi, ga KPK podpre z nasveti. I_29 KPK je dovzetna za predloge izboljšanja stanja s strani zavezancev/skrbnikov. Da I_34 KPK ima vzpostavljeno ustrezno informacijsko platformo za izmenjavo znanj, izkušenj, predlogov in rešitev v zvezi z nacrti integritete.   Vprašanj, ki so se v sklopu napovedne spremenljivke nanašala na merski instrument B, je bilo 15 (priloga 2). Gradnik Spremenljivka Indikator Izlocitev spremenljivke/ Indikatorja Vedenje I_I Zaposleni v naši organizaciji so osebe s precej visoko stopnjo integritete; ravnajo tako, kot govorijo in so v sebi takšne, kot se kažejo navzven. Da I_II Dasiravno v naši organizaciji obstajajo nekatera korupcijska tveganja, zaposleni ne delujejo v duhu pridobiti korist zase ali za drugega. Ravnanje I_III V naši organizaciji zaposleni interese organizacije postavljajo pred osebne interese.   I_IV V naši organizaciji se zaposleni pri svojem delu ravnajo po moralnih nacelih in normah ter locijo dobro od slabega.   Moralne vrednote I_V V naši organizaciji so med zaposlenimi takšni, po katerih si z vidika integritete lahko jemljem zgled. Da I_VI Splošno gledano so zaposleni v naši organizaciji pošteni in ne bi zlorabili položaja/predpisov/aktov, da bi pravocasno/bolje izvedli nalogo. Org. kultura in klima I_VII Splošno gledano zaposleni v naši organizaciji niso agresivni in ne nasprotujejo avtoriteti.   I_VIII V naši organizaciji pri zaposlenih na splošno ne zaznavam korupcijskega namena.   Profesionalnost I_IX V naši organizaciji pri zaposlenih na splošno ne zaznavam kršitev dolžnega ravnanja.   I_X V naši organizaciji med zaposlenimi obstajata precejšnja stopnja zaupanja ter pripravljenost za pomoc/sodelovanje.   Zgled I_XI Zaposleni v naši organizaciji integriteti, vrednotam in vrlinam pripisujejo precejšen pomen.   Požrtvovalnost I_XII Zaposleni v naši organizaciji so profesionalni in predani svojemu delu.   I_XIII V naši organizaciji pri zaposlenih integriteto prepoznavam kot cedalje bolj pomembno vrednoto/krepost.   Notranji kontrolni mehanizmi I_XIV V naši organizaciji ravnanje/vedenje delavcev prepoznavam kot korektno.   I_XV V naši organizaciji so notranji kontrolni mehanizmi z vidika preprecevanja korupcije in krepitve integritete organizacije vzpostavljeni. Da VARSTVOSLOVJE letn. 23 št. 1 str. 40–72 Jasna Fedran, Matevž Bren, Branko Ažman, Bojan Dobovšek Povezanost integritete organizacije z nacrtom integritete Jasna Fedran, Matevž Bren, Branko Ažman, Bojan Dobovšek Povezanost integritete organizacije z nacrtom integritete Jasna Fedran, Matevž Bren, Branko Ažman, Bojan Dobovšek Povezanost integritete organizacije z nacrtom integritete Jasna Fedran, Matevž Bren, Branko Ažman, Bojan Dobovšek Povezanost integritete organizacije z nacrtom integritete Jasna Fedran, Matevž Bren, Branko Ažman, Bojan Dobovšek Povezanost integritete organizacije z nacrtom integritete Jasna Fedran, Matevž Bren, Branko Ažman, Bojan Dobovšek Povezanost integritete organizacije z nacrtom integritete Jasna Fedran, Matevž Bren, Branko Ažman, Bojan Dobovšek Povezanost integritete organizacije z nacrtom integritete Jasna Fedran, Matevž Bren, Branko Ažman, Bojan Dobovšek Povezanost integritete organizacije z nacrtom integritete Jasna Fedran, Matevž Bren, Branko Ažman, Bojan Dobovšek Povezanost integritete organizacije z nacrtom integritete Jasna Fedran, Matevž Bren, Branko Ažman, Bojan Dobovšek Povezanost integritete organizacije z nacrtom integritete Jasna Fedran, Matevž Bren, Branko Ažman, Bojan Dobovšek Povezanost integritete organizacije z nacrtom integritete Jasna Fedran, Matevž Bren, Branko Ažman, Bojan Dobovšek Povezanost integritete organizacije z nacrtom integritete Jasna Fedran, Matevž Bren, Branko Ažman, Bojan Dobovšek Povezanost integritete organizacije z nacrtom integritete Jasna Fedran, Matevž Bren, Branko Ažman, Bojan Dobovšek Povezanost integritete organizacije z nacrtom integritete Priloga 1: Matrika merskega instrumenta A Jasna Fedran, Matevž Bren, Branko Ažman, Bojan Dobovšek Povezanost integritete organizacije z nacrtom integritete Jasna Fedran, Matevž Bren, Branko Ažman, Bojan Dobovšek Priloga 2: Ma­trika merskega instrumenta B Povezanost integritete organizacije z nacrtom integritete VARSTVOSLOVJE letn. 23 št. 1 str. 73–86 Vedenjski vzorci pogrešanih oseb Simon Slokan, Sebastian Mohoric, Alojz Sladic Namen prispevka: Namen prispevka je prikazati pomen vedenjskih vzorcev pogrešanih oseb in uporabno vrednost omenjenega znanja pri delu služb, ki išcejo pogrešane osebe. Predstavljena sta tudi zgodovinski razvoj vedenjskih vzorcev pogrešanih oseb ter normativni okvir v Sloveniji, ki ureja dejavnosti za izsleditev pogrešanih oseb. Metode: Prispevek temelji na pregledu literature in normativnih podlag, ki smo jih pregledali s pomocjo deskriptivne metode. Ob tem so v clanku predstavljena zgolj dejstva, ki so neposredno pomembna za operativno delo s pogrešanimi osebami v slovenskem prostoru. Ugotovitve: Ceprav v Sloveniji že zaznavamo pomen vedenjskih vzorcev pri pogrešanih osebah, zadeve še niso urejene na normativni ravni, posledicno pa tudi še niso uporabljene v operativnih okvirih. Tako, kljub zavedanju pomena in obstoja vedenjskih vzorcev, službe, ki se ukvarjajo z iskanjem pogrešanih oseb, še zmeraj izvajajo dejavnosti brez pomoci uporabi omenjenih raziskav. Omejitve/uporabnost raziskave: Naša raziskava je v vecji meri omejena na teoreticni okvir, pri cemer se uporabna vrednost nanaša na raziskavo, ki je bila izvedena v okviru zakljucnega dela (Mohoric, 2017). Sami vedenjski vzorci pogrešanih oseb v Sloveniji še niso normativno urejeni. Izvirnost/pomembnost prispevka: Ugotovitve v clanku so predstavljene na podlagi perspektive in izkušenj avtorjev, ki se z omenjenim podrocjem vsakodnevno ukvarjajo na normativni in operativni ravni, tako v službenem kot zasebnem casu. Na podlagi izkušenj avtorjev pri vodenju iskalnih akcij pogrešanih oseb, ob povezovanju znanja iz literature in ob zavedanju, da podobnih predstavitev omenjene vsebine v Sloveniji (še) ni, bo clanek pomembno prispeval k razumevanju pomembnosti omenjene vsebine, tako na znanstveni, operativni, prakticni kot tudi normativni ravni. Kljucne besede: pogrešane osebe, vedenjski vzorci, policija, iskanje pogrešanih oseb, iskalne akcije UDK: 351.741:364.642.6 Behavioral patterns of missing persons Purpose: The purpose of the paper is to show the meaning of behavioural patterns of missing persons and its application/the application of such knowledge with services actively searching for missing persons. It also shows the historical development of behavioural patterns of missing persons and the legislative frame in Slovenia that is applied with activities to find missing persons. Design/Methods/Approach: The paper is based on a literature and normative bases review, which we reviewed using a descriptive method. At the same time also includes findings from the research frame and direct daily operative work with missing persons. Findings: Our research shows that the meaning of behavioural patterns in missing persons in Slovenia is recognized however the legislation for its use is not yet established and cannot be used in daily operations. As a result services who actively seeking missing persons still carry on with activities without the aid of the aforementioned research. Research Limitations/Implications: Our research is manly limited on the theoretical frame; its applicable value however references the research that was conducted in a separate paper (Mohoric, 2017). There is no legislative framework/ normative base for behavioural patterns in Slovenia. Originality/Value: The findings in the article are presented on the basis of the perspective and experience of the authors, who deal with the mentioned field on a daily basis at the normative and operational level, both in work and private time. Based on the authors' experience in conducting search campaigns for missing persons, combining knowledge from the literature and being aware that there are no similar presentations of the mentioned content in Slovenia (yet), the article will significantly contribute to understanding the importance of the mentioned content. also at the normative level. Keywords: Behavioural pattern of the missing person, missing persons, police, searching for missing persons, search actions UDC: 351.741:364.642.6 1 UVOD Iskanje pogrešanih oseb izvaja policija v okviru svoje temeljne naloge varovanja življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi, kar doloca 4. clen Zakona o nalogah in pooblastilih policije (»ZNPPol«, 2013). Policija letno prejme okoli 400 prijav o pogrešanih osebah, pri cemer pa je v letu 2019 izvedla 330 iskanj pogrešanih oseb, v prvem polletju leta 2020 pa 220 iskanj (Policija, 2020). Dejstvo je, da veliko vecino pogrešanih oseb najdejo ali se sami javijo na policijo ali svojcem neposredno po prijavi pogrešanja in so dejavnosti v zvezi njenega iskanja prekinjene. Za ostale pogrešane osebe pa policija vloži veliko napora in sredstev, da bi pogrešano osebo cim hitreje našli. Pri samem iskanju pogosto zaprosijo za pomoc enote Sile za zašcito, reševanje in pomoc. Clani reševalnih enot so prostovoljci, s specificnim znanjem, s katerim lahko veliko pripomorejo k uspešni izvedbi iskalne akcije. Cilj vsake izvedene iskalne akcije je najdba žive pogrešane osebe, vendar so primeri, ko pogrešane osebe zaradi razlicnih vzrokov najdejo mrtve. Vsak clovek ima svoj zbir vedenjskih vzorcev, ki je dokaj stalen, in po teh tocno dolocenih vzorcih deluje, zaradi cesar lahko napovemo njegovo obnašanje. Za uspeh iskalne akcije je to lahko odlocilno, a individualnega vedenjskega vzorca posameznika ob zacetku iskanja vecinoma žal ne poznamo. Kljub temu pa za nekatere specificne skupine ljudi velja, da imajo skupne, podobne vedenjske vzorce. Ob raziskovanju vedenjskih vzorcev oseb so tako razlicni raziskovalci (Cotar Konrad, 2010; Koester, 2008; Syrotuck, 2000; Zupancic, 2004b) ugotovili, da imajo denimo mladostniki v razlicnih fazah razvoja podobne vedenjske vzorce. Prav tako vedenjski vzorci dolocenih bolezenskih stanj prevladujejo nad vedenjskimi vzorci zdravega cloveka. Zelo pomembno je, da ob prijavi pogrešane osebe poizkušamo pridobiti cim vec podatkov o pogrešani osebi, na podlagi katerih lahko sklepamo, ali pogrešana oseba spada v tocno doloceno skupino pogrešanih oseb, s tocno dolocenim vedenjskim vzorcem. Znan vedenjski vzorec je eden izmed kljucnih dejavnikov, ki bi lahko odlocilno vplivali na organiziranje, nacrtovanje in vodenje iskalne akcije. Namen prispevka je, da na teoreticni osnovi in z analizo dostopnih virov, predstavimo razlicne okolišcine pri pogrešanih osebah ter dejansko pravno osnovo za izvajanje posameznih dejavnosti. Ob tem bomo predstavili tudi razlicne kategorije pogrešanih oseb, ki jih išce policija, in razloge za iskanje. Osredotocili se bomo na pomen vedenjskih vzorcev, pri cemer bo temeljni poudarek na vedenjskih vzorcih pogrešanih oseb, ki jih je mogoce prepoznati kot morebitno osnovo za izvajanje dejavnosti policije ob zaznavi pogrešanja. Dejstvo je, da v Sloveniji vedenjski vzorci pri obravnavi pogrešanih oseb niso upoštevani pri pripravi dolocenih dejavnosti policije in tudi niso normativno urejeni. Cilj prispevka je doprinos tako k razvoju omenjenega strokovnega podrocja dela policije kot tudi k razvoju zaznavanja pomena vedenjskih vzorcev oseb – tako pogrešanih kot tudi ostalih kategorij. 2 TEMELJNI POJMI Za boljše razumevanje pomena vedenjskih vzorcev pogrešanih oseb bomo najprej razložili temeljne pojme razlicnih kategorij oseb, ki jih policija išce, in sicer: pogrešana oseba, iskana oseba in pogrešana oseba ob naravnih nesrecah. V nadaljevanju bomo podrobneje razložili definicijo pogrešane osebe. Za uvod v vedenjske vzorce pogrešanih oseb bomo najprej predstavili vedenjske vzorce na splošno. 2.1 Kategorije oseb, ki jih išce policija V slovenski normativni ureditvi in usmeritvah se za osebe, ki jih išcemo, najpogosteje uporabljajo naslednje besedne zveze: pogrešana oseba, iskana oseba in pogrešana oseba ob naravnih nesrecah. V nadaljevanju bomo natancno razdelili posamezne pojme oseb, ki jih išcemo, in bistvene razlike med njimi. Zaradi omenjenih razlik prihaja do razlicnega pojmovanja izgubljenih oseb. Ob tem pa se bomo osredotocili samo na termin »pogrešane osebe«, ki je rdeca nit clanka. Opomnik za iskanje oseb,11 V omenjenem primeru gre za interni dokument Policije, ki ga uporabljajo policisti pri izvajanju dejavnosti ob iskanju oseb (dok. GPU, šifra: 2111-4-526331/03 z dne 19. 2. 2003). ki je priloga Zbirki navodil in usmeritev za delo policije na podrocju splošnih nalog (2002, str. 280), opredeljuje naslednja iskanja: • »iskanje oseb z uporabo pooblastil policije (opazovanje, zbiranje informacij, ogled kraja kaznivega dejanja itd.); • iskanje oseb z uporabo pooblastil policije in sodelovanjem drugih struktur (organiziranje iskanja na terenu s pregledom dolocenega obmocja – t. i. iskalna akcija); • iskanje pogrešanih oseb v primeru naravnih in drugih nesrec (potres, poplava, zemeljski ali snežni plaz ipd.). To iskanje vodi in organizira vodja intervencije iz vrst sil za zašcito, reševanje in pomoc.« 2.1.1 Pogrešana oseba Pogrešana oseba je tista oseba, ki je iz znanih ali neznanih vzrokov odsotna iz dolocenega okolja, o cemer je policija obvešcena oziroma to sama ugotovi, ter je za njeno izsleditev izveden dolocen ukrep (GPU, Uprava uniformirane policije, 2000). Ena izmed nalog policije, ki so navedene v prvem odstavku 4. clena ZNPPol, je iskanje pogrešanih oseb (»ZNPPol«, 2013). Na podlagi omenjenih dolocb zakona lahko policija objavlja fotografije iskanih oseb v sredstvih javnega obvešcanja. Vendar je zaradi spoštovanja osebne sfere svojcev pogrešanih oseb v primerih, ko njihovo izginotje ni povezano s sumom kaznivega dejanja, za objavo fotografije potrebno soglasje svojcev. Osnovne podatke o pogrešani osebi, splošnih okolišcinah pogrešanja in fotografijo pogrešane osebe policija objavlja tudi na svojih spletnih straneh policije, vendar izkljucno s soglasjem svojcev (Policija, 2016). 2.1.2 Iskana oseba Iskana oseba je tista, ki jo policija išce zaradi izvrševanja odredb pravosodnih in drugih organov ali na drugi pravni podlagi zaradi izvrševanja zakonsko dolocenih nalog. Prav tako med iskane osebe spadajo storilci kaznivih dejanj in prekrškov (GPU, Uprava uniformirane policije, 2000), pri cemer policija razpiše iskanje tudi za pogrešano osebo na podlagi 2. odstavka 148. clena Zakona o kazenskem postopku (»ZKP«, 2012). 2.1.3 Pogrešana oseba ob naravnih nesrecah Ukrepanje ob naravnih nesrecah ureja Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrecami (»ZVNDN-UPB1«, 2006), ki doloca, v katerih primerih gre za naravno nesreco (potres, poplava, zemeljski plaz, snežni plaz, visok sneg, mocan veter, toca, žled, pozeba, suša, požar v naravnem okolju, množicni pojav nalezljive cloveške, živalske ali rastlinske bolezni in druge nesrece, ki jih povzrocijo naravne sile). Za naravno nesreco se štejejo tudi neugodne vremenske razmere po predpisih o kmetijstvu in odpravi posledic naravnih nesrec, ki jih povzrocijo žled, pozeba, suša, neurje, toca ali živalske in rastlinske bolezni ter rastlinski škodljivci (»ZVNDN-UPB1«, 2006). Ena izmed nalog sil za zašcito, reševanje in pomoc je iskanje pogrešanih oseb ob naravnih in drugih nesrecah (»ZVNDN-UPB1«, 2006, 71. clen). Policija ob naravnih in drugih nesrecah zagotavlja mir ter varnost na ogroženih in prizadetih obmocjih (»ZVNDN-UPB1«, 2006, 79. clen) in je del sistema sil za zašcito, reševanje in pomoc. 2.2 Pogrešane osebe – definicija Besedna zveza »pogrešana oseba« je na prvi pogled zelo preprosta. Vendar ob raziskovanju najrazlicnejše tuje in domace literature s tega podrocja lahko ugotovimo, da ni splošno sprejete definicije, kdo je pogrešana oseba. Slovar slovenskega knjižnega jezika besedne zveze pogrešana oseba ne pozna, vendar vsebuje pojem pogrešati, ki ga opisuje kot: »Ugotavljati, opažati odsotnost, manjkanje koga ali cesa: že nekaj dni ga pogrešajo; nekaj clanov posadke še pogrešajo.« Glagol iskati opisuje kot: »Prizadevati si priti do cesa izgubljenega, manjkajocega ali odsotnega.« Prav tako nam razloži glagolnik od iskati, in sicer iskanje, kot primer navaja: »Fanta so po dolgem iskanju našli v gozdu.« (Slovar slovenskega knjižnega jezika, n. d.). Kot družbeni in kriminalisticni pojav je besedno zvezo – pogrešana oseba leta 1983 oblikoval Darko Maver (1983). Glavni element pogrešanosti je nenadna in nepricakovana odsotnost iz kraja, kjer je oseba dotlej prebivala, pa tudi nejasnost glede njene usode. Odsotnost je daljša od obicajne (npr. zaradi nakupov, obiska izleta ipd.), zato vzbuja zaskrbljenost svojcev in drugih oseb. Obcan postane pogrešan šele tedaj, ko nekdo opazi njegovo odsotnost. Zaradi razlicnega odnosa svojcev do pogrešanega, razlicnih okolišcin ob izginitvi ter razlicnih navad pogrešanega ni mogoce postaviti casovne meje, od kdaj nekoga šteti za pogrešanega (Maver, 1983). Usmeritve za delo policije na omenjenem podrocju pojem pogrešane osebe opredeljujejo, da je pogrešana oseba tista, ki je odsotna iz dolocenega okolja iz neznanih ali znanih razlogov in je o tem policija obvešcena ali to sama odkrije ter so za njeno izsleditev izvedeni doloceni ukrepi (Zbirka navodil in usmeritev za delo policije na podrocju splošnih policijskih nalog, 2002). Podobno kot kriminaliteto, alkoholizem, narkomanijo in nekatere druge oblike odklonskosti je tudi pogrešanost mogoce obravnavati kot individualni in družbeni pojav. Ljudje postanejo pogrešani zaradi razlicnih razlogov, ki jih gre iskati tako v osebnosti pogrešanega, njegovi interakciji z okoljem (družino, sodelavci, sosedi, prijatelji ...) kakor tudi v širši družbeni skupnosti, politicnem sistemu, kulturi, navadah, vrednotah in podobno (Maver, 1983). Iz objave v Psihološkem inkubatorju (Junc in Strahinic, 2014) je razvidno, da tudi strokovna javnost z drugih delovnih podrocij še vedno priznava – povzema Mavrovo razlago pojma pogrešane osebe kot najprimernejšo definicijo, ki pravi, da je pogrešana oseba tista, ki je iz znanih ali neznanih razlogov odsotna iz okolja, pri cemer glede na njene dotedanje življenjske navade, obicaje, stike, dejavnosti in druge okolišcine ne obstajajo podatki o njenem prebivališcu ali usodi. V Republiki Hrvaški se kot najpogostejšo definicijo pogrešane osebe, ki je objavljena na spletni strani Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, uporablja: »Pogrešana oseba je tista oseba, ki se je oddaljila iz njenega obicajnega okolja (bivališca) proti njeni volji ali samovoljno, upoštevajoc njene obicajne življenjske navade, njeno obnašanje, socialne navezanosti, poklicne dejavnosti, ko to traja dlje kot obicajno.« (Ministarstvo unutrašnjih poslova Republike Hrvatske, n. d.) Položaj »pogrešane osebe« ni definiran v nobenem od obstojecih pravnih predpisov s podrocja hrvaške policijske zakonodaje, kar vpliva na zacetek iskanja pogrešane osebe. Položaj v vsakem konkretnem primeru, na podlagi lastnih izkušenj, znanja, odnosov, predsodkov, sposobnosti opažanja ali sumnicenja in ocene pridobljenih zacetnih informacij (najpogosteje od prijavitelja pogrešane osebe), presodi policist (Šuperina in Curcic, 2006). Po nemških Pravilih policijske službe se kot pogrešana razume oseba, ki zapusti svoje obicajno življenjsko podrocje, zanjo ni znan kraj prebivanja ali kraj stalnega bivališca ali da obstaja nevarnost za njeno življenje ali telo (je žrtev nezakonitih dejanj, nesrecnega nakljucja, nemoci, samomora) (Miklic, 2012). Grampian Police v svoji publikaciji Missing Persons22 Publikacijo sta za potrebe iskanja pogrešanih oseb na obmocju Anglije izdelala Graham J. Gibb, inšpektor Gram­pian Police, in priznana angleška psihologinja dr. Penny Woolnough. uporablja štiri razlicne izraze za izginule osebe. (a) Izgubljena oseba – je oseba, ki je zacasno dezorientirana in želi, da je najdena; (b) pogrešana oseba, ki je prostovoljno zapustila domace okolje, se zaveda svojega dejanja, ki ga ima pod kontrolo; (c) pogrešana oseba proti svoji volji in (c) pogrešana oseba med kakršno koli nesreco, poškodovana ali bolna oseba (Gibb in Woolnough, 2007). Podobno Young in Wehbring (2007) navajata tri kategorije pogrešanih oseb. Pred kategorizacijo je smiselno raziskati vzrok pogrešanosti osebe. Kategorizacija pogrešane osebe je lahko zelo težka, kajti ne zahteva samo znanja, kako ugotoviti, o cem je razmišljala pogrešana oseba, temvec tudi, kako so razlicni dogodki vplivali na pogrešanje. Vse pogrešane osebe je možno razvrstiti v eno izmed spodnjih skupin. Prostovoljno pogrešane osebe se vsaj na zacetku smatrajo kot pogrešane osebe. Najveckrat si premislijo, ko se težave ob izginotju stopnjujejo. Ta skupina vkljucuje pobegle otroke in odrasle, ljudi s samomorilnimi nagnjenji, osebe, ki se skrivajo pred roko pravice, in osebe, ki ne želijo, da jih osebe, ki so jih prijavile kot pogrešane, najdejo. Osebe, ki niso izgubljene – v to skupino se uvršcajo osebe, ki so pogrešane, vendar ne izgubljene. Do prijave pogrešanja je prišlo zaradi nesporazuma med pogrešanim in osebo, ki je pogrešanje prijavila. Zadnja skupina je izgubljena oseba, ki pa je neorientirana v okolju in se ne zaveda svojega položaja. Tipicne izgubljene osebe so osebe z Alzheimerjevo boleznijo, mentalno zaostale osebe in otroci (Young in Wehbring, 2007). Definicija pogrešane osebe po ACPO33 Association of Chief Police Officers by the National Centre for Policing Excellence. je: »Vsakdo, ki je neznano kje, ne glede na okolišcine izginotja, bo obravnavan kot pogrešan vse, dokler ne bo najden.« (National Centre for Policing Excellence, 2005) Doke (2012) je izgubljeno osebo definiral kot osebo, ki ne prepozna okolja ali se v njem ne more orientirati po njeni predhodni lokaciji in nima idej, kako bi se rešila iz dane situacije. Omenjeni avtorji (Doke, 2012; Junc in Strahinic, 2014; Maver, 1983; Miklic, 2012; Šuperina in Curcic, 2006; Young in Wehbing, 2007) si torej niso enotni v definiciji pogrešane osebe. Sama definicija je dejansko odvisna od države ter v kakšnem kontekstu se besedna zveza uporablja. Pri tem poudarjamo, da sami izhajamo iz predpostavke, da je pogoj izgubljenosti dejstvo, da se oseba zaveda, da se je izgubila. Šele tedaj lahko recemo, da je nekdo izgubljen. Za pogoj pogrešanosti pa izhajamo iz dejstva, da osebo nekdo pogreša in to sporoci pristojnim organom. Iz tega posledicno izpeljemo, da se besedna zveza »pogrešana oseba« uporablja pri njenem iskanju. Šele ob najdbi žive pogrešane osebe bomo namrec izvedeli, ali se je ta izgubila ali je namerno zapustila svoje okolje ali pa so jo zaradi razlicnih razlogov pogrešali in to prijavili policiji (Mohoric, 2017). 3 VEDENJSKI VZORCI Ljudje delujemo po tocno dolocenih prevzetih vzorcih. Te vzorce smo v vecini prejeli s primarno in sekundarno socializacijo, torej od svojih staršev, širše družine, uciteljev, medijev in še bi lahko naštevali. Vsi ti vzorci so nam dani (Kos, 2016), pri cemer ima vsak clovek svoj vedenjski vzorec. Vedenjski vzorci v clovekovem obdobju so dokaj stalni, zato lahko do neke mere napovemo obnašanje ljudi (Juntez, 2008). Za lažje razumevanje vedenjskih vzorcev je pomembno zavedanje pomena psihološke terminologije, ki doloca, da gre v omenjenem primeru za izraz osebnosti. Osebnost je eden od temeljnih dejavnikov našega doživljanja in obnašanja (Musek, 2010). Osebnost je definirana kot celota posameznikovih relativno trajnih telesnih, vedenjskih in duševnih lastnosti posameznika oziroma njegove znacilnosti. Sestavljajo jo temperament, znacaj, sposobnosti in telesne znacilnosti (Musek in Pecjak, 1997). Za vsakega posameznika je znacilno, da ima dolocene lastnosti, ki se povezujejo v njegovo osebnost. Prav tako pa se v teh lastnostih vsak posameznik razlikuje od drugega. Tudi enojajcni dvojcki, ki so si res osupljivo podobni, so individualno razlicni, imajo razlicne osebnosti (Musek, 2010). Razvoj osebnosti je odvisen od treh temeljnih dejavnikov, ki so: dednost, okolje in samodejavnost (Musek, 1993; 2002). Dedne zasnove (geni) vplivajo na naš telesni, socialni in duševni razvoj. So potenciali za oblikovanje lastnosti, ki se ob sodelovanju okolja in samodejavnosti dejansko uresnicijo. Drugi dejavnik – okolje – omogoca, da se razvijejo dolocene lastnosti posameznika. Družbeno okolje (starši, sorojenci, vrstniki, ucitelji, prijatelji, sodelavci, mediji …) posameznika usmerja in nanj vpliva. Pomembno vlogo pri oblikovanju osebnosti ima tudi samodejavnost. To je dejavnost, ki nastaja na podlagi lastnih zavestnih in bolj ali manj svobodnih odlocitev. Posameznikova lastna dejavnost je pogojena z dednostjo in okoljem, hkrati pa ju tudi presega in vpliva nanju (Musek in Pecjak, 1997; Musek, 2002). Ce povzamemo, lahko recemo, da so dejavniki razvoja osebnosti med seboj v neprestani interakciji. V preteklosti so raziskovalci poudarjali, da gre v omenjenem primeru za celovitost oziroma vnaprej nerazclenljivo danost (po Musek, 1977). Novejše raziskave (Avsec, 2007; Musek, 2015) pa poudarjajo, da lahko znacilnosti posameznika zajamemo v petih velikih dimenzijah44 Ta model se imenuje tudi pet faktorski model osebnosti. , pri cemer naj bi šlo za celovito teorijo, ki dobro opiše posameznikove lastnosti. Model vkljucuje naslednje dimenzije: ekstravertnost, prijetnost/sprejemljivost, vestnost, nevroticizem in odprtost. Osebnost je lahko na razlicne nacine povezana s psihopatologijo. Rezultati analiz so pokazali, da so posamezne duševne motnje (depresivna motnja, unipolarna motnja, motnja odvisnosti od psihoaktivnih snovi itd.) visoko povezane z osebnostjo (Musek, 2002). Razvoj osebnosti je vseživljenjski proces. V vsakem razvojnem obdobju posameznika se pojavljajo spremembe, ki vplivajo na razlicna podrocja – telesno, duševno in socialno podrocje (Zupancic, 2004b). Na naše vedenje vplivajo po eni strani osebnostne znacilnosti, po drugi strani pa tudi situacije, v katerih se znajdemo. Osebnostne lastnosti so pomembni prediktorji, vendar ne smemo pozabiti, da niso edini. Razlage in napovedi obnašanja so pogosto napacne, ker so pomanjkljive; veckrat ne upoštevamo dovolj situacijskih okolišcin (Musek, 1993). Ne glede na vec nacinov delitve osebnosti pa je vsem skupno to, da so znacilnosti in lastnosti posameznika relativno trajne in tako opredeljujejo njegovo obnašanje, vedenje in doživljanje. Ob tem je pomembno, da so le-te znacilnosti povezljive tudi z razlicnimi razvojnimi obdobji, ki imajo vpliv na posamezne vedenjske vzorce. V razvojnih obdobjih ljudje pridobijo izkušnje, znanje, vedenja, ki jih na nezaveden nacin prenašajo v poznejša obdobja življenja. Zaradi omenjenega bomo v nadaljevanju predstavili razvojna obdobja posameznika z nekaterimi specificnimi ugotovitvami in posebnostmi, ki bi jih pri zaznavanju pogrešanih oseb bilo smotrno poznati in upoštevati. Za širše razumevanje samih vedenjskih vzorcev je treba upoštevati, da se razvoj posameznika od rojstva naprej odvija na naslednjih podrocjih: • telesni razvoj (vkljucuje telesne spremembe, razvoj zaznavnih in gibalnih sposobnosti in spretnosti); • spoznavni razvoj (vsebuje vse spremembe v intelektualnih (višjih mentalnih) procesih: razvoj spomina, sklepanja, reševanja problemov, govora, ucenja, presojanja); • custveno-osebnostni in socialni razvoj (predstavlja spremembe v doživljanju, uravnavanju custev, razvoj temperamenta, osebnostnih znacilnosti ter razvoj komunikacije, medosebnih odnosov, socialne spretnosti, moralnih vidikov vedenja) (Zupancic, 2004a). Na podlagi tega so Zupancic (2004a), Cotar Konrad in Rosseau (v Cotar Konrad, 2010) razdelili razvojna obdobja otrok in mladostnikov, pri cemer so jih vsi razdelili na štiri razvojna obdobja. Ob tem se razhajajo zgolj pri dolžini posameznih obdobij, najvecje razlike so pri prvem in drugem obdobju,55 Zupancic (2004a) prvo obdobje ocenjuje na starost 1–3 let, Cotar Konrad (2010) in Rosseau (v Cotar Konrad, 2010) na starost 0–6 let; drugo obdobje pa Zupancic (2004) na starost 3–6 let in Cotar Konrad (2010) na 6–12 let. medtem ko je sam razvoj po posameznih obdobjih skoraj identicen. Sama obdobja so razdeljena glede na razvojne stopnje, ki niso enake definicijam otroka (do dopolnjenega 14. leta starosti) in mladoletnika (do dopolnjenega 18. leta starosti), ki jih uporabljamo danes (Mohoric, 2017). Ob tem je treba poudariti, da je Koester (2008) pogrešane osebe razvrstil v drugacna razvojna obdobja, in sicer na podlagi zakljucka posameznega obdobja (jasli, vrtec, osnovna šola, razredna in predmetna stopnja itd.). Pri tem dodajamo, da so razlike lahko vezane tudi na družbene in socialne okolišcine, zato je treba v vsakem posameznem primeru zadevo pogledati v najširšem smislu. 3.1 Vedenjski vzorci pogrešanih oseb Prvi statisticni zapisi o iskanju pogrešanih oseb so iz leta 1783 z obmocja švicarskih Alp, kjer so letno zabeležili tri do štiri pogrešane osebe, ob tem pa so beležili tudi razlog pogrešanja. V tistem casu sta bila dva tipicna razloga pogrešanja, in sicer pogrešanje zaradi snežnih plazov in ozeblin (Koester, 2008). Iz prvih zapisov o pogrešanih osebah je razvidno, da ne moremo govoriti o vedenjskih vzorcih pogrešanih oseb, lahko pa govorimo o razlogih, zaradi katerih so bile osebe pogrešane. V 20. stoletju se pojavijo prve analize statisticnih podatkov. V teh statisticnih podatkih že beležimo vzroke, za katere lahko recemo, da so bili zacetek raziskovanja obnašanja pogrešanih oseb. V analizah so tako zajeti že naslednji statisticni podatki: mobilnost, starost, rezultati iskanj, poškodbe, razlogi, da se je nekdo izgubil, število izgubljenih in koliko casa so bili izgubljeni. Pri tem je analiza zajemala statisticne podatke za 380 primerov iskanja pogrešanih oseb (Koester, 2008). Najvec raziskav v zvezi z vedenjem pogrešanih oseb je narejenih na obmocju Združenih držav Amerike, kjer je najbolj znana in najveckrat v praksi uporabljena knjiga »Lost Person Behavior« (Koester, 2008), sledita pa ji knjiga »Urban Search« (Young in Wehbring, 2007) in statisticni prirocnik »Analysis of Lost Person Behavior« (Syrotuck, 2000). V evropskem prostoru je pri raziskovanju vedenjskih vzorcev pogrešanih oseb najbolj dejavna Velika Britanija. Grampian Police Force Head quarters je izdala prirocnik »Missing Persons – Understanding, planning, responding«, The Police National Missing Persons Bureau z New Scotland Yarda v Londonu je izdal prirocnik »Missing presumed ...? The police response to missing persons«, Association of Chief Police Officers by the National Centre for Policing Excellence iz Hampshira je izdala prirocnik »Guidance on the management recording and investigation of missing persons«, najnovejši prirocnik z naslovom »iFIND« pa sta v letu 2016 izdali National Crime Agency in UK Missing Persons Bureau. 3.2 Najpogostejše skupine in kategorije pogrešanih oseb Ob pregledu strokovne literature s podrocja iskanja pogrešanih oseb je zaznati, da razlicni avtorji obravnavajo podobne, vendar hkrati razlicne kategorije pogrešanih oseb. Young in Wehbring (2007) obravnavata naslednje kategorije pogrešanih oseb: dementne osebe, pogrešani otroci, potrte osebe, duševno zaostali, duševni bolniki, avtisti in odvisniki (Young in Wehbring, 2007). Syrotuck (2000) obravnava naslednje kategorije pogrešanih oseb: otroke od 1. do 6. leta starosti, otroke od 6. do 12. leta starosti, lovce, pohodnike, osebe, starejše od 65 let, druge osebe (nabiralce gozdnih sadežev, fotografe, osebe razlicnih aktivnosti v naravi itd.), duševno prizadete in potrte osebe (Syrotuck, 2000). Gibb in Woolnough (2007) obravnavata naslednje kategorije pogrešanih oseb: pogrešani otroci razlicnih kategorij (od 1 do 4 let, od 5 do 8 let, od 9 do 11 let, od 12 do 14 let in od 15 do 16 let), osebe z motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo – ADHD, depresivne osebe, osebe s samomorilnim nagnjenjem, dementne osebe, osebe z bipolarno motnjo, shizofrenike in trupla, pogrešana v vodi (Gibb in Woolnough, 2007). V prirocniku »iFIND« (Eales, 2016) so identificirane naslednje kategorije pogrešanih oseb: otroci razlicnih starostnih kategorij (od 1 do 4 let, od 5 do 8 let, od 9 do 11 let in od 12 do 17 let), osebe z avtizmom, osebe z Aspergerjevim sindromom, osebe z ADHD, osebe z Downovim sindromom, intelektualno prizadete osebe, dementne osebe, depresivne osebe, osebe s posttravmatskim sindromom – PTSD, osebe s samomorilnimi nagnjenji, osebe s shizofrenijo, osebe z bipolarno motnjo, osebe z motnjo osebnosti, osebe z motnjami hranjenja, osebe s financnimi problemi in žalostne osebe, kamor se uvršcajo naslednje osebe: locene osebe; osebe, ki so izgubile službo; osebe, ki so zbolele; osebe, ki so se upokojile; osebe, ki jim je umrl hišni ljubljencek; osebe, ki so izgubile prijatelja, itd. (Eales, 2016). Koester (2008) obravnava naslednje kategorije pogrešanih oseb: ugrabljene osebe; pogrešana letala; pogrešani ribici; osebe, ki so se izgubile z vozili; osebe z avtizmom; osebe, ki taborijo; jamarji; otroci razlicnih starostnih obdobij (od 1 do 3 let, od 4 do 6 let, od 7 do 9 let, od 10 do 12 let in od 13 do 15 let); plezalci; dementne osebe; potrte osebe; nabiralci; pohodniki; jezdeci; lovci; osebe z duševnimi motnjami in duševnimi boleznimi; gorski kolesarji; drugi ekstremni športniki; tekaci; alpski smucarji; nordijski smucarji; deskarji; osebe s snežnimi sanmi; odvisniki; osebe, izgubljene v urbanih okoljih; osebe, kjer je pogrešanje povezano z vozilom ali plovilom in delavci. Ob tem jih razvršca v tri skupine: glede na bolezensko stanje pogrešane osebe; skupino otrok do 15. leta starosti in skupino ostalih pogrešanih oseb. V nadaljevanju predstavljamo kategorije pogrešanih oseb, ki so v Sloveniji najpogosteje prijavljene kot pogrešane osebe. Ob tem pa je treba poudariti, da posebnih uradnih kategorij ni, temvec so vse osebe zavedene kot pogrešane osebe. V Policiji trenutno ne delijo pogrešanih oseb na kategorije – za lažje statisticno spremljanje pa vodijo tri tipe pogrešanih oseb, in sicer: • odrasla oseba; • odrasla oseba, ki ji je odvzeta ali omejena poslovna sposobnost, ter odrasla oseba, ki v casu pogrešanja ne more skrbeti zase; • otrok in mladoletna oseba. Kategorije pogrešanih oseb smo tako razvrstili v tri skupine pogrešanih oseb, ki so povzete po Koesterju (2008), in sicer: 1. skupina pogrešanih oseb razlicnih bolezenskih stanj V skupino uvršcamo pogrešane osebe naslednjih kategorij: pogrešane osebe z bipolarno motnjo, dementne pogrešane osebe, depresivne pogrešane osebe, osebe s samomorilnimi nagnjenji, shizofrenike in odvisnike od alkohola ter prepovedanih drog. 2. skupina pogrešanih otrok in mladostnikov Omenjeno skupino smo po Zupancic (2004a) razdelili v kategorije otrok in mladostnikov po razvojno psiholoških opredelitvah, na naslednja obdobja: • obdobje malcka (1–3 let); • obdobje zgodnjega otroštva (3–6 let); • obdobje srednjega in poznega otroštva (6–11 let); • obdobje mladostništva (11–24 let). 3. skupina ostalih pogrešanih oseb. V to skupino smo uvrstili pogrešane osebe, ki ne spadajo v prejšnji dve skupini. Za pogrešane osebe te skupine ne moremo trditi, da imajo vedenjske vzorce s psihološkega vidika (primarni vedenjski vzorci), imajo pa vedenjske vzorce/karakteristike glede na svojo dejavnost (sekundarni vedenjski vzorci), ki jo opravljajo in pri kateri so pogrešane (npr. kampisti, nabiralci gozdnih sadežev, pohodniki). Posamezne kategorije pogrešanih oseb smo razvrstili v tri najpogostejše skupine, pri cemer menimo, da bi bilo vedenjske vzorce omenjenih skupin smiselno nadalje raziskati in ugotovitve implementirati v postopke organiziranja iskanja. 4 POMEN ZAVEDANJA VEDENJSKIH VZORCEV ZA DELO POLICIJE – PRISPEVEK K VECJI UCINKOVITOSTI Zbirka navodil in usmeritev za delo policije na podrocju splošnih policijskih nalog (2002) v delu, ki ureja usmeritve za delo policije v zvezi iskanja pogrešanih oseb in stvari, dolocajo usmerjene naloge policije, ki jih mora ta izvajati za izsleditev pogrešane osebe. V segmentu nacrtovanja, organiziranja in vodenja posamezne iskalne akcije, ki je ena izmed kljucnih nalog za izsleditev pogrešanih oseb, so zelo pomembna spoznanja in vedenja o vedenjskem vzorcu posamezne pogrešane osebe. Kot izhaja iz predstavljenih ugotovitev domacih in tujih raziskovalcev, je posamezen vedenjski vzorec nesporno povezan s posamezno skupino ljudi. Ob vedenju in uporabi omenjenega znanja v okviru izvajanja policijskih nalog pri izsleditvi pogrešanih oseb smo prepricani, da gre za prispevke k vecji ucinkovitosti samih policijskih nalog. Pri iskanju pogrešanih oseb, ki so velikokrat lahko bolne, slabotne, ostarele oziroma gre lahko za otroke, je izredno pomemben dejavnik tudi cas. Hitrost odvijanja posameznih dejavnosti in hitrost najdbe posameznih pogrešanih oseb velikokrat usodno vplivata na njihovo zdravstveno stanje. Osebe, ki jih casovno išcemo dalj casa, so praviloma tudi huje poškodovane, v dolocenih primerih pa jih policija najde tudi prepozno. Iz tega sledi, kako pomembno je zavedanje, da poznavanje vedenjskih vzorcev pri pogrešanih osebah policistom lahko pomaga pri lažjem nacrtovanju prvih ukrepov za najdbo pogrešane osebe. Ce poznamo vedenjski vzorec pogrešane osebe, lahko ukrepe in dejavnosti policije takoj ob sprejemu prijave pogrešane osebe usmerimo na obmocja, kjer naj bi bila omenjena oseba s posameznim vedenjskim vzorcem. Le to lahko izvajamo tudi z manjšim številom policistov in/ali materialnimi sredstvi, ob tem pa smo lahko dejansko še bolj ucinkoviti. 5 ZAKLJUCEK Kot je v clanku predstavljeno, ima vsak clovek v doloceni situaciji znan vedenjski vzorec. Poznavanje le-tega je pomembno za vsakodnevno življenje – toliko bolj pa je pomembno za službe, ki se ukvarjajo z iskanjem pogrešanih oseb, saj lahko na podlagi tega pripravijo ustrezne ukrepe za hitrejšo najdbo pogrešane osebe. Omenjenih dejstev se v tujini, kot je prikazano tudi v clanku, že zelo dobro zavedajo in znanje uporabljajo pri pripravi posameznih ukrepov. Na podlagi vsega navedenega smo prepricani, da bi znanje o vedenjskih vzorcih oseb ter njihova uporaba ob izvajanju dejavnosti za izsleditev pogrešanih oseb tudi v Sloveniji prispevala k lažji in hitrejši najdbi pogrešanih oseb. Ob tem se zavedamo, da je opolnomocenje, tako posameznikov kot tudi organov, ki so udeleženi v procesih sprememb in operativnem delu za izsleditev pogrešanih oseb, proces, ki terja svoj cas. V raziskovalnem smislu prispevek predstavlja enega prvih poskusov predstavitve tovrstne tematike v slovenskem prostoru, saj na tem podrocju skoraj ni narejenih raziskav, prav tako pa se vsebine na operativni ravni pri iskanju pogrešanih oseb (še) ne uporabljajo – vsaj ne v takšnem okviru, da bi predstavljale reprezentativnost. Glede na opisane ugotovitve menimo, da je treba tudi v Sloveniji zaceti s spremembami na podrocju iskanja pogrešanih oseb, v smislu upoštevanja vedenjskih vzorcev – tako na normativni ravni kot tudi na neposredni ravni pri sami operativni izvedbi iskalne akcije. UPORABLJENI VIRI Avsec, A. (2007). Psihodiagnostika osebnosti. Znanstvena založba Filozofske fakultete. Cotar Konrad, S. (2010). Razvojna psihologija. Pedagoška fakulteta. Doke, J. (2012). Analysis of search incidents and lost person behavior in Yosemite National Park (Thesis). University of Kansas. Eales, N. (2016). iFIND. Sunningdale: National Crime Agency. Gibb, J. G. in Woolnough, P. (2007). Missing persons: Understanding, planning, responding. Grampian Police. GPU, Uprava uniformirane policije. (2000). Iskanje oseb in stvari: Usmeritve za delo policije. Ministrstvo za notranje zadeve, Policija. Junc, S. in Strahinic, M. (2014). Iskanje pogrešane osebe. Psihološki inkubator, 5(2), 58–59. Juntez, Š. (2008). Spodbujanje motivacije clanov tima glede na njihove vedenjske vzorce (Diplomsko delo). Ekonomska fakulteta. Koester, J. R. (2008). Lost person behavior: A search and rescue guide on where to look – for land, air and water. dbS Productions LLC. Kos, B. (2016). Spreminjanje navad in vedenjskih vzorcev. http://www.blazkos.com/page/7?s=lastnosti&x=-834&y=-189 Maver, D. (1983). Pogrešane osebe (kot družbeni in kriminalisticni problem). Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 1(34), 16–27. Miklic, D. (2012). Pogrešane osebe kot družbeni in kriminalisticni problem, vzroki in pojavne oblike (Magistrsko delo). Fakulteta za varnostne vede. Ministarstvo unutrašnjih poslova Republike Hrvatske. (n. d.). Nacionalna evidencija nestalih osoba: Tko su nestale osebe? http://www.nestali.hr/default.aspx?id=27 Mohoric, S. (2017). Vloga vedenjskih vzorcev pogrešanih oseb pri njihovem iskanju (Magistrsko delo). Fakulteta za državne in evropske študije. Musek, J. (1977). Psihologija osebnosti. Univerzum. Musek, J. (1993). Znanstvena podoba osebnosti. Educy. Musek, J. (2002). Dimenzije in meje osebnosti. Dialogi, 38(9/10), 23–35. Musek, J. (2010). Psihologija življenja. Inštitut za psihologijo osebnosti. Musek, J. (2015). Osebnost, vrednote in psihicno blagostanje. Znanstvena založba Filozofske fakultete. Musek, J. in Pecjak, V. (1997). Psihologija. Educy. National Centre for Policing Excellence (NCPE). (2005). Guidance on the management recording and investigation of missing persons. https://library.college.police.uk/docs/acpo/Missing-Persons-2005-ACPO-Guidance.pdf Policija. (25. 6. 2016). Pogrešane osebe. https://www.policija.si/svetujemo-ozavescamo/oosebna-varnost/pogresane-osebe/ Policija. (2020). Pregled dela policije za prvo polletje 2020. https://www.policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/PorociloZaPrvoPolletje2020.pdf Slovar slovenskega knjižnega jezika. (n. d.). Pogrešati. https://fran.si/iskanje?View=1&Query=pogre%C5%A1ati Syrotuck, W. G. (2000). Analysis of lost person behavior: An aid to search planning. Barkleigh Productions. Šuperina, M. in Curcic, D. (2006). Primjena indicijalnih metoda, postavljanje verzija i utvrdivanje pocetnih istražnih situacija kod traganja za nestalom osobom. V B. Lobnikar (ur.), Raznolikost zagotavljanja varnosti. Fakulteta za policijsko-varnostne vede. Young, S. C. in Wehbring, J. (2007). Urban search: Managing missing person searches in the urban environment. dbS Productions. Zakon o kazenskem postopku (ZKP). (2012, 2013, 2014, 2016, 2017, 2019, 2020). Uradni list RS, (32/12, 47/13, 87/14, 8/16, 64/16, 65/16, 66/17, 22/19, 55/20, 89/20). Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol). (2013, 2015, 2017, 2019). Uradni list RS, (15/13, 23/15, 10/17, 46/19, 47/19). Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrecami (ZVNDN-UPB1). (2006, 2010, 2018). Uradni list RS, (51/06, 97/10, 21/18). Zbirka navodil in usmeritev za delo policije na podrocju splošnih policijskih nalog. Ministrstvo za notranje zadeve – Policija, Ljubljana, številka 211-1-524681/02 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami. Zupancic, M. (2004a). Predmet in zgodovina razvojne psihologije. V L. Marjanovic Umek in M. Zupancic (ur.), Razvojna psihologija. Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. Zupancic, M. (2004b). Razvoj identitete in poklicno odlocanje v mladostništvu. V L. Marjanovic Umek in M. Zupancic (ur.), Razvojna psihologija. Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. O avtorjih: Dr. Simon Slokan, glavni inšpektor Inšpektorata RS za šolstvo in šport. E-pošta: simon.slokan@gov.si Sebastian Mohoric, višji samostojni policijski inšpektor v Upravi uniformirane policije Generalne policijske uprave. E-pošta: sebastian.mohoric@policija.si Alojz Sladic, višji samostojni policijski inšpektor, vodja Oddelka za splošno varnost in varnostno nacrtovanje v Upravi uniformirane policije Generalne policijske uprave. E-pošta: alojz.sladic@policija.si Vedenjski vzorci pogrešanih oseb Simon Slokan, Sebastian Mohoric, Alojz Sladic. Vedenjski vzorci pogrešanih oseb Simon Slokan, Sebastian Mohoric, Alojz Sladic. . Vedenjski vzorci pogrešanih oseb Simon Slokan, Sebastian Mohoric, Alojz Sladic. . Vedenjski vzorci pogrešanih oseb Simon Slokan, Sebastian Mohoric, Alojz Sladic. . Vedenjski vzorci pogrešanih oseb Simon Slokan, Sebastian Mohoric, Alojz Sladic. . Vedenjski vzorci pogrešanih oseb Simon Slokan, Sebastian Mohoric, Alojz Sladic. . Vedenjski vzorci pogrešanih oseb VARSTVOSLOVJE letn. 23 št. 1 str. 87–106 Poznavanje in zadovoljstvo z delom Komisije za preprecevanje korupcije med prebivalci Pomurja Mateja Lepoša, Bojan Dobovšek Namen prispevka: Namen prispevka je ugotoviti, kako prebivalci Pomurja poznajo Komisijo za preprecevanje korupcije (KPK) in kako so zadovoljni z njenim delom. Metode: Prispevek temelji na pregledu domacih in tujih strokovnih ter znanstvenih del na podrocju preprecevanja korupcije, na podlagi katere je bil oblikovan vprašalnik. Z uporabo statisticnega orodja SPSS so opravljene statisticne analize, s pomocjo katerih smo lahko uspešno odgovorili na zastavljena raziskovalna vprašanja. Ugotovitve: Med izpraševanci Pomurja na (ne)zadovoljstvo z delom KPK najbolj vplivata ocena sodelovanja KPK z drugimi institucijami in ocena profesionalnosti ter integritete. Ugotavljamo, da na (ne)zadovoljstvo z delom KPK nimata vpliva ocena narave njenega dela in zaznava korupcije v Pomurju. Omejitve/uporabnost raziskave: Vzorcenje v naši raziskavi ni bilo opravljeno verjetnostno, zato rezultatov raziskave ne moremo posplošiti na celotno populacijo. Zaradi krajšega casa zbiranja podatkov je naš vzorec dokaj majhen (N = 164). Prakticna uporabnost: Raziskovalni model in rezultati predstavljajo zelo dobro izhodišce za prihodnje raziskovanje dejavnikov, ki vplivajo na oblikovanje mnenja, ki izhaja iz rezultatov naše raziskave. Izvirnost/pomembnost prispevka: Tovrstna raziskava v Sloveniji še ni bila opravljena, kar predstavlja izvirnost prispevka na tem podrocju in spodbuja predvsem mlade raziskovalce za raziskovanje mnenja prebivalcev o tovrstnih institucijah in raziskovanju dejavnikov, ki oblikujejo takšno mnenje ter posledicno omogoca izboljšave. Kljucne besede: korupcija, preprecevanje, Komisija za preprecevanje korupcije, zadovoljstvo z delom, Pomurje UDK: 343.352(497.4) Acquaintance and satisfaction with the work of the Commission for the Prevention of Corruption among residents of Pomurje Purpose: The purpose of the paper is to find out how residents of Pomurje know the Commission for the prevention of corruption (KPK) and how satisfied they are with its work. Design/Methods/Approach: The findings, presented in this paper, are based on descriptive method of scientific literature review on the subject of preventing corruption, especially empirical research findings. To evaluate satisfaction with KPK’s work and cooperation between KPK and other institutions one sample t-test was used. We compared evaluations between professionalism and integrity and nature of KPK’s work with Pearson coefficient. To determine associations between all factors we used multiple regression analysis. Findings: Evaluation of cooperation between KPK and other institutions and evaluation of professionalism and integrity have the most impact on general (un)satisfaction with their work while we conducted that evaluation of the nature of the KPK’s work and corruption perception does not make significant impact on (un)satisfaction with their work. Research Limitations/Implications: Most implications in our research are related to our sample which was not patterned randomly and that is why we cannot generalize our results on whole population. Due to the short amount of time collecting the data we only had 164 respondents. Practical Implications: Our research model and results represent a great starting point for future research of understanding which factors are the most important regarding trust in KPK‘s work. Originality/Value: This kind of research of satisfaction with preventive institutions work is the first one in Slovenia and could be a good encouragement for young researchers to find out more about the importance of civil society cooperating more with preventive institutions which could lead to better understanding their work and working more successfully on the subject of preventing corruption. Keywords: prevention, corruption, Commission for the Prevention of Corruption, satisfaction with work, Pomurje UDC: 343.352(497.4) 1 UVOD Škodo, ki jo korupcija povzroca družbi, je težko izmeriti, posledice pa placajo prebivalci, kar se pozna na njihovi kakovosti življenja. Po podatkih politicne skupine Zeleni/ESZ Evropska unija zaradi korupcije izgubi približno 904 milijarde evrov letno. Po enakih podatkih Slovenija na letni ravni zaradi korupcije izgubi približno 3,5 milijarde evrov. Omenjeni znesek je ravno tolikšen, kolikor Slovenija letno nameni zdravstvenemu sistemu ter oskrbi starejših. Še bolj skrb vzbujajoce postane, ko iz porocila razberemo podatek, da Slovenija šolskemu sistemu letno nameni 1,8 milijarde evrov, kar je polovica tega, kar s korupcijo izgubimo (The Greens/EFA Group, 2018). Ceprav je korupcija globalni problem, jo je treba v vsaki državi obravnavati kot individuum, saj se korupcijska ravnanja prilagajajo okolju, v katerem nastajajo. To pomeni, da so oblike korupcije predvsem odvisne od sistema, ki v doloceni državi deluje (Parisi, 2019), prav tako se s tem pojavljajo razlicni pristopi, kako se s korupcijo soocati. Razlicni avtorji opisujejo razlicne pristope, ki jih je v boju proti korupciji treba upoštevati. V Sloveniji lahko boj proti korupciji razdelimo v dve skupini: represija in preventiva. Za uspešno delovanje na podrocju korupcije je potrebna združitev obeh pristopov v skupno integriran pristop v boju proti korupciji (Parisi, 2019) oziroma dopolnjevanje preventivnih ukrepov z represivnimi (Dobovšek in Miklavcic, 2010), kljucnega pomena pa je prav tako mednarodno sodelovanje (Dobovšek, 2005). V Sloveniji na podrocju represije deluje Policija, ki je na podrocju korupcije vezana izkljucno na Kazenski zakonik (»KZ-1-UPB2«, 2012). V preventivni smeri delujoca institucija pa je Komisija za preprecevanje korupcije (v nadaljevanju Komisija), ki je samostojen in neodvisen državni organ ter ima jasno dolocene pristojnosti in naloge v boju s korupcijo. Komisija ima z zakonom dolocene pristojnosti, ki zajemajo preprecevanje korupcije, krepitev integritete in nadzor ter preiskovanje domnevnih koruptivnih ravnanj (Komisija za preprecevanje korupcije, n. d. b). Zaupanje ljudi v tovrstne institucije in zakonodajo ter razumevanje korupcije in njenih oblik s strani družbe je pomemben dejavnik, ki odraža dobro delo na podrocju preventive (Meško, 2005). Tudi Fedran (2014) poudarja potrebo po skupnem udejstvovanju in družbenem soglasju na podrocju preprecevanja korupcije, kjer je pomembno predvsem sodelovanje vseh institucij z javnostjo. Enako v svoji raziskavi potrjuje Ankamah (2019), ki trdi, da je sodelovanje nekaterih socialnih akterjev s preventivnimi institucijami na podrocju korupcije kljucnega pomena (mediji, aktivisti civilne družbe, žvižgaci ipd.). 2 PREPRECEVANJE KORUPCIJE Korupcijo lahko do dolocene mere definiramo zelo splošno in univerzalno, njena definicija pa se spreminja glede na njeno dojemanje predvsem z vidika okolišcin njenega nastanka. Dobovšek in Miklavcic (2010) delita definicije na tiste, ki zajemajo družbeno ali politicno komponento ter ekonomski ali organizacijski vidik. Ce se najprej osredotocimo na splošno in univerzalno definicijo korupcije, jo številni avtorji opredeljujejo kot najbolj odklonsko in deviantno ravnanje posameznika ali organizacije v družbi (Smolej in Gorenak, 2013), ter sodobni družbeni problem, ki ga lahko v Sloveniji štejemo med enega izmed najnevarnejših poleg organizirane kriminalitete in terorizma (Meško, 2009). Med korupcijo štejemo vsa dejanja in vedenja, s katerim se kršijo družbena moralna in eticna nacela, norme ter vrednote (Dobovšek, 2008). Konkretnejše definicije korupcije lahko opredelimo kot tiste, ki podrobneje definirajo posamezne akterje v korupciji ter njene posledice in okolje, v katerem korupcija nastane. Sandholtz in Koetzle (2000) korupcijo definirata kot zlorabo javne funkcije za zasebne namene, s cimer se strinjata tudi Shleifer in Vishny (1993), ki korupcijo definirata kot izkorišcanje javnih uslužbencev za zasebno korist interesnih skupin, tako definicijo pa v Sloveniji uporablja tudi Dobovšek (2009). Sviderskyi in Lubentsov (2020) delita korupcijo glede na vsoto denarja, ki je prisotna pri dejanju in na okolje, kjer nastane na: veliko, majhno in politicno. Podobna je tudi delitev Jandosove (v Dobovšek, 2008), ki korupcijo deli na tri nivoje: mikro, srednji in makro nivo korupcije, ki se prav tako razlikujejo glede na akterje, ki korupcijo izvajajo, ter oblike korupcije, ki pri tem nastanejo. Na mikro nivoju so akterji korupcije državljani in nižji javni uslužbenci, v srednjem nivoju so to mali in srednji poslovneži ter srednji nivo vladnih uslužbencev, funkcionarji in lokalne avtoritete, na makro nivoju pa so akterji korupcije menedžerji nacionalnih in internacionalnih podjetij ter najvišji državni uslužbenci, politiki, komisije ter nadzorna telesa. Dobovšek in Škrbec (2012) sta mnogim definicijam korupcije, analiziranih v slovenskem okolju, dolocila skupni imenovalec treh lastnosti, da dejanje opredelimo kot koruptivno: kršitev, položaj in pridobljena korist. V slovenskem pravnem okolju je najpomembnejša definicija korupcije iz Zakona o integriteti in preprecevanju korupcije: »Korupcija je vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih in odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pricakovane koristi zase ali za drugega.« (»Zakon o integriteti in preprecevanju korupcije [ZIntPK]«, 2011) Na omenjeno definicijo korupcije po ZIntPK se sklicuje tudi Komisija za preprecevanje korupcije (n. d. a), ki povzema elemente, ki jih doloceno dejanje mora vsebovati, da ga oznacimo kot koruptivnega: a) kršitev (storitev in opustitev), b) dolžno ravnanje, c) kršitev stori uradna oseba kot doloceno z zakonom, d) okolje javnega ali zasebnega sektorja in e) namen pridobitve koristi zase ali za drugega (premoženjska ali nepremoženjska). Po definiciji Komisije za preprecevanje korupcije (n. d. b) je bistven tudi koruptivni namen ter aktivna in pasivna stran koruptivnega ravnanja. V nasprotju s Policijo Komisija ni vezana izkljucno na Kazenski zakonik, kar Smolej (2015) opisuje kot korupcijo v širšem pomenu. Delo Policije na podrocju korupcije torej lahko opredelimo kot korupcijo v ožjem pomenu, saj zajemajo izkljucno kazniva dejanja po KZ-1 (»KZ-1-UPB2«, 2012), medtem ko delo Komisije opredelimo kot korupcijo v širšem pomenu (zraven prištevamo vsa moralno zavržna in negativna dejanja). 2.1 Analiza podatkov števila korupcijskih ravnanj v Sloveniji Evropska komisija v svojem porocilu iz leta 2014 navaja podatek, da korupcija Evropsko unijo stane približno 120 milijard letno (European Comission, 2014). V porocilu posebnega Evrobarometra o korupciji iz leta 2019 je naveden podatek, da kar 26 % prebivalcev Evropske unije obcuti posledice korupcije v svojem vsakodnevnem življenju. Ocenjevanje razširjenosti korupcije se je leta 2019 v primerjavi z letom 2017 povzdignilo v kar 18 državah Evropske unije (European Union, 2020). Vecina držav, vkljucenih v ocenjevanje globalnega indeksa korupcije, zadnja leta doživlja padec na lestvici od 0 do 100, kjer 0 pomeni, da je država zelo koruptivna, 100 pa pomeni, da je država glede korupcije zelo cista. Vec kot dve tretjini držav dosega vrednost pod 50, medtem ko je povprecna vrednost vseh vkljucenih izkljucno 43. Slovenija se na tej lestvici zadnja leta giblje dokaj enakomerno. Najvišjo vrednost beleži leta 2009 (66), najnižjo pa leta 2013 (57). V letih 2016 in 2017 je dosegla vrednost 61, v letih 2018 in 2019 pa vrednost 60 (Transparency International, 2019). V letu 2020 je posebni izziv v boju proti korupciji prinesla pandemija covida-19. Po podatkih Transparency International Slovenia (2021) so prijave o korupciji v casu pandemije odmevale po vsem svetu. V boju proti korupciji je 26 držav napredovalo na lestvici, 22 držav pa nazadovalo. Preostale države so ostale na enaki stopnji, med temi tudi Slovenija. Slovenska policija vsako leto javno dostopno objavi podatke o kriminaliteti za preteklo leto za celotno Slovenijo. Podatkovna baza zajema vsa kazniva dejanja po KZ-1 (»KZ-1-UPB2«, 2012), ki jih policisti obravnavajo, kategorizirana pa so po casu, obmocju, klasifikaciji kaznivega dejanja idr. Za potrebe naše analize smo najprej pregledali statisticne podatke za celotno Slovenijo, nato pa smo se osredotocili na vsa kazniva dejanja na obmocju Policijske uprave Murska Sobota, saj smo v raziskavi osredotoceni na obmocje Pomurja. V naslednjem koraku smo izlocili vsa kazniva dejanja, ki za našo analizo niso pomembna, ohranili pa osem kaznivih dejanj, ki jih Policija uvršca med koruptivna ravnanja, in sicer kršitev proste odlocitve volivcev (151. clen), sprejemanje podkupnine pri volitvah (157. clen), nedovoljeno sprejemanje daril (241. clen), nedovoljeno dajanje daril (242. clen), jemanje podkupnine (261. clen), dajanje podkupnine (262. clen), sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje (263. clen) in dajanje daril za nezakonito posredovanje (264. clen).  Graf 1 prikazuje število kaznivih dejanj korupcije za obmocje celotne države Slovenije, evidentiranih v statisticni bazi Policije. Na pomembno dejstvo, ki ga je za pravilno interpretacijo statisticno zavedenih podatkov Policije treba poudariti, je že leta 2008 opozarjal Jevšek (2008), ko je poudaril, da je Policija pri kazenskem pregonu korupcije vezana izkljucno na definicije Kazenskega zakonika, zato je posledicno število prijav korupcijskih ravnanj obcutno manjše v primerjavi z delom Komisije. Komisija v najvecji meri prejema splošne prijave korupcije, ki se ne navezujejo na že dolocene konkretne institute po ZIntPK. Jevšek (2008) je prav tako opozoril na pravilno interpretacijo t. i. »cistih korupcijskih ravnanj« ter kaznivih dejanj gospodarske kriminalitete, kjer je posreden motiv lahko tudi korupcija. V statistiki je veliko takšnih ravnanj evidentiranih v okviru drugih kaznivih dejanj gospodarske kriminalitete (Policija, n. d. a), kar predstavlja še vecjo problematiko interpretacije vseh korupcijskih ravnanj. Komisija je recimo v letu 2019 vse skupaj prejela 687 prijav sumov korupcije, od tega je po 40. clenu Poslovnika 125 prijav zavrgla. Poslovnik Komisije za preprecevanje korupcije (2012) v 40. clenu namrec navaja razloge, zaradi katerih se Komisija lahko odloci, da dolocene prijave ne bo obravnavala (ce so v prijavi izražena zgolj stališca in mnenja, ni možnost razbrati obstoja dokazov o koruptivnem dejanju in podobno). V letu 2019 je Komisija rešila 676 prijav, kar predstavlja izdane zakljucene dokumente v zvezi s prijavo, zavrženjem, naknadnim odgovorom ali odstop prijave drugim organom, odgovorom prijaviteljem in podobno (Komisija za preprecevanje korupcije, n. d. c). Graf 2 prikazuje, da se v zadnjih desetih letih število prijavljenih primerov giblje zelo razlicno. Pri številu rešenih prijav moramo vcasih upoštevati, da Komisija v dolocenem letu rešuje tudi prijave, ki so ostale iz prejšnjih let, zato lahko v porocilih Komisije v nekaterih letih opazimo vecje število rešenih prijav kot prijavljenih. Tudi v letu 2019 je Komisija na primer rešila 696 prijav, prejela pa 687 (Komisija za preprecevanje korupcije, n. d. c). Graf 3 prikazuje število korupcijskih ravnanj po letih na obmocju PU Murska Sobota v obdobju 2010–2019. Najvec korupcijskih dejanj (cista korupcijska dejanja in druga kazniva dejanja z elementi korupcije skupaj) v Pomurju beležimo v letu 2011 (18), najmanj pa v letu 2016 (2). V obdobju 2010–2019 ni zabeležena storitev kaznivega dejanja sprejemanje podkupnine pri volitvah (157. clen KZ-1 (»KZ-1-UPB2«, 2012)) ter sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje (263. clen KZ-1 (»KZ-1-UPB2«, 2012)) na obmocju PU Murska Sobota. Najvec kršitev zaznamo pri 261. clenu KZ-1 (»KZ-1-UPB2«, 2012), jemanje podkupnine (24), najmanj pa kršitev 264. clena, dajanje daril za nezakonito posredovanje (1). Po podatkih Transparency International v Sloveniji kar 89 % anketiranih v posebnem Evrobarometru 470 leta 2017 (EU Open Data Portal, n. d.) meni, da je korupcija v Sloveniji zelo razširjena. Od tega 57 % vprašanih meni, da se je korupcija v zadnjih treh letih povecala, 32 % meni, da je korupcija ostala enaka, le 5 % državljanov pa meni, da se je korupcija v Sloveniji v zadnjih treh letih zmanjšala. 2.2 Teoreticni koncepti preprecevanja korupcije Boj proti korupciji predstavljajo ukrepi, ki jih lahko razdelimo v dve skupini glede na njihov pristop: represivni in preventivni. Represivni ukrepi predstavljajo reakcijo na koruptivna dejanja, ko so ta že odkrita. Smolej (2015) takšno korupcijo definira kot korupcijo v ožjem smislu, z njo pa se ukvarjata Policija in tožilstvo. Fedran, Dobovšek in Ažman (2015) nekatere represivne reakcije ocenjujejo kot neuspešne, zato trdijo, da je uspešno vzpostavljena preventiva na podrocju boja proti korupciji izrednega pomena. Fedran (2014) zapiše še, da zgolj represivni ukrepi za takšen pojav, kot je korupcija niso dovolj, temvec so potrebni uspešni nekaznovalni preventivni ukrepi. Pri preprecevanju korupcije lahko sledimo nacelom situacijske prevencije, ki v boju proti korupciji zajemajo dejavnike, kot so: izobraževanje, dostop do informacij, vloga medijev in vloga drugih institucij (Masoumi, 2016), ki scasoma vodi do manj skorumpirane družbe (Dobovšek, 2008). Novinarji, aktivisti in žvižgaci predstavljajo dejavnik podpore institucijam, ki se ukvarjajo s preprecevanjem korupcije, zanje pa so pomembni predvsem s štirih vidikov: a) aktivirajo preiskave, b) razširjajo dejavnosti in operacije, c) varujejo operacije in preiskave ter d) branijo neodvisnost in moc protikorupcijskih institucij (Ankamah, 2019). Težnjo po skupnem udejstvovanju na podrocju preprecevanja korupcije zaznava tudi Fedran (2014), ki poudarja, da je na tem podrocju potreben družbeni konsenz ter sodelovanje javnosti s preventivnimi institucijami. Ucinkovit pristop prav tako predstavljajo nacela situacijske prevencije, ki svoj pristop k preprecevanju korupcije usmerja na prostor oziroma okolišcine, pri katerih prihaja do koruptivnih ravnanj, ne osredotoca pa se na storilce (Porter in Graycar, 2016), s cimer zmanjšujemo možnosti za nastanek koruptivnih ravnanj (Meško, 2009) ter s tem preprecimo škodljive posledice, ki jih le-ta predstavljajo (Dobovšek in Kordež, 2005). Nacelom situacijske prevencije Slovenija sledi z implementacijo nacrta integritete, ki je eden izmed najbolj aktualnih metod na podrocju preprecevanja korupcije (Fedran, Dobovšek in Ažman, 2015). 2.3 Percepcija civilne družbe do dela preventivnih institucij V raziskavah na mnogih podrocjih služb, katerih primarni namen je zagotavljanje varnosti, tako represivno kot preventivno (policija, zasebnovarnostna industrija ipd.), je zadovoljstvo družbe oziroma javnosti kriticni merski instrument, s katerim raziskovalci ugotavljajo legitimnost opravljanja takšnega dela (Steden in Nalla, 2010). Stališce ljudi do korupcijskih ravnanj je po mnenju avtorjev Tu et al. (2020) kljucnega pomena, kakšno mnenje imajo ljudje o funkcionarjih oziroma ljudeh, ki se s tem podrocjem ukvarjajo. Zato postane še posebej skrb vzbujajoce, kadar se korupcija pojavi na podrocjih, kot so sodišca, policija, in v organih, ki bi morali s svojim delovanjem ljudem biti vzor in zgled. Ko se v takšnih institucijah pojavi sum o koruptivnem ravnanju oziroma posledicno neefektivno in neuspešno ravnanje, institucije po mnenju Hutchisona in Johnsona (2011) zacnejo izgubljati svojo legitimnost delovanja. Javnost mora verjeti v verodostojnost protikorupcijskih institucij, da bodo vsi sumi korupcije obravnavani enako, ne glede na status in položaj ljudi, ki so vpleteni (Johnston, 2002, v Quah, 2009). S tem se strinja tudi Gemperle (2017), ki trdi, da je za uspešnost delovanja protikorupcijskih institucij najpomembnejša podpora javnosti oziroma seznanjenost javnosti v smislu sooblikovanja novih družbenih norm na podrocju integritete. Dejavnost protikorupcijskih institucij mora biti kolektivna. V nekaterih državah Zahodnega Balkana Harasymiw (2019) oznacuje vlogo civilne družbe kot zelo šibko, kar se odraža v visoki stopnji korupcije. Oblikovanje mnenja družbe ter razumevanje korupcije sta po njegovem mnenju kljucna v boju proti korupciji. V slovenskem prostoru na manko dobrih empiricnih raziskav na podrocju korupcije opozarjajo Dobovšek, Ažman in Slak (2016). Da bi dobili širši vpogled v raziskanost tematike v Sloveniji, smo v slovenskem knjižnicnem informacijskem sistemu (COBISS) naredili sistematicni pregled literature. Naša vkljucitvena merila so zajemala vir v slovenskem jeziku, tematsko ustreznost vira in strokovno literaturo, izkljucili pa smo merila, kot so vir v tujem jeziku, zakljucna dela (diplomsko delo, magistrsko delo, doktorska disertacija), leposlovje in tematska neustreznost. Naše iskanje je zajemalo le eno kljucno besedo, in sicer »Komisija za preprecevanje korupcije«, saj smo želeli dobiti vpogled izkljucno v raziskave, ki zajemajo Komisijo in ne korupcijo v splošnem. Po metodi PRISMA smo po pregledu 150 zadetkov ugotovili, da v Sloveniji ni empiricnih znanstvenih raziskav, ki bi proucevale stališca ali mnenja javnosti o Komisiji. V drugem koraku smo v vkljucitvena merila dodali samo zakljucna dela kljucne besede »Komisija za preprecevanje korupcije« (diplomska dela, magistrska dela ter doktorske disertacije), saj nas je zanimalo, ali med njimi na izbrano temo obstaja kakšna empiricna raziskava. Dobili smo 23 zadetkov, med katerimi smo za dva zadetka potrdili tematsko ustreznost našega iskanja. S sistematicnim pregledom literature o raziskanosti našega podrocja se strinjamo z navedbami Dobovška, Ažmana in Slaka (2016) o slabi raziskanosti podrocja korupcije izven akademskega podrocja. V Sloveniji pa še vedno velik problem predstavlja nedovzetnost nekaterih organizacij za delovanje na podrocju preventive korupcije. To poudarjajo tudi Fedran (2014) ter Pristavec in Škrbec (2012), ki menijo, da na primer sama implementacija nacrta integritete ni dovolj za uspešno preprecevanje korupcije, ampak je pomembno le tega aktivno izvajati, nadzorovati ter nadgrajevati. Prav tako je veliko zaposlenih slabo seznanjenih s preventivnimi ukrepi ali pa se jim zdi, da le-ti niso uspešni. Krepitev transparentnosti in integritete ter seznanjenost s problemom korupcije bi morala priti primarna podrocja, s katerimi bi se seznanili mladi v casu svojega izobraževanja, saj bi s predstavitvijo škodljivih posledic korupcije spodbujali njihova moralna nacela in ravnanja v prihodnosti. Na tem podrocju je v letu 2020 Komisija v okviru tedna boja proti korupciji predstavila projekt »Integriteta, skupni cilj generacij« v sodelovanju z drugimi institucijami na podrocju izobraževanja, katerega cilj je predstavitev integritete v segmentih družbe, katerih namen je izobraževanje in vzgoja mladih. Tako bi se pojem integritete implementiral v proces ucenja od vrtca do visokošolskih zavodov (Komisija za preprecevanje korupcije, 2020). 3 RAZISKOVALNI OKVIR Glede na to, da v Sloveniji ne obstajajo empiricne raziskave o stališcih civilne družbe do Komisije za preprecevanje korupcije, je cilj raziskave dobiti vpogled v dve dokaj osnovni merili percepcije delovanja dolocene institucije: poznavanje njenega delovanja in obstoja ter splošno zadovoljstvo z njenim delom (Steden in Nalla, 2010). S sliko 3.1. prikazujemo raziskovalni model, sestavljen na podlagi pregleda tuje in domace literature. Štirje konstrukti, na podlagi katerih smo sestavili vprašalnik, so povzeti po raziskavi avtorjev Steden in Nalla (2010), in sicer zadovoljstvo z delom, narava dela, sodelovanje z drugimi institucijami ter profesionalnost in integriteta zaposlenih. Trditve smo za namen naše raziskave prilagodili našim potrebam ter jih nato prevedli iz anglešcine v slovenšcino in nato nazaj v anglešcino, da smo preverili, ali smo ohranili vsebinsko podobnost vprašalnika, pri cemer smo upoštevali spremembe, ki so nastale zaradi prilagoditve vprašalnika glede na ocenjevanje druge institucije. Dodali smo še konstrukt zaznave korupcije, ki je povzet po raziskavi Lobnikar et al. (2016), kajti veliko tujih avtorjev, ki raziskujejo stališca javnosti do protikorupcijskih institucij, (npr. Brusca et al, 2017) kot pomemben dejavnik vkljucujejo tudi stopnjo zaznave korupcije. Slika 3.1 prikazuje tudi krajšave poimenovanja konstruktov, ki smo jih uporabili v analizah, z namenom lažjega pregleda kazalnikov in razumljivosti. Uporabili smo kvantitativno metodo zbiranja podatkov s pomocjo vprašalnika, oblikovanega v spletnem orodju EnKlik Anketa (1.ka.si). Za objavo vprašalnika smo izbrali socialno omrežje Facebook, kamor smo objavili povezavo do vprašalnika. Ker so naša ciljna populacija prebivalci Pomurja, smo se osredotocili na skupine Facebooka, ki so vsebinsko namenjene prebivalcem Pomurja, in izbrali skupino »Moje Pomurje«, ki šteje 708 clanov. Za objavo povezave smo administratorja skupine prosili za dovoljenje. Prav tako je bilo omogoceno deljenje povezave med uporabniki. Zbiranje podatkov je trajalo od 5. 2. 2020 do 5. 5. 2020. Anketirance smo v uvodu ankete seznanili z namenom vprašalnika ter opozorili na anonimnost in prostovoljnost sodelovanja v raziskavi. Poudariti je treba, da naše vzorcenje ni bilo opravljeno nakljucno, torej rezultatov ne moremo brez zadržkov posploševati na celotno populacijo. Raziskovalna vprašanja, na katera smo v naši raziskavi poskušali odgovoriti, so: R1: V kolikšni meri so izpraševanci zadovoljni z delom Komisije? R2: Kako izpraševanci ocenjujejo naravno dela Komisije ter profesionalnost in integriteto zaposlenih? R3: Kakšno je mnenje izpraševancev o stanju korupcije v Pomurju? R4: Kako izpraševanci ocenjujejo sodelovanje Komisije z drugimi institucijami? R5: Kako vplivajo narava dela, sodelovanje Komisije z drugimi institucijami, profesionalnost in integriteta zaposlenih ter zaznava korupcije v Pomurju na zadovoljstvo z delom Komisije? Vprašalnik smo sestavili na podlagi predhodno opravljenega sistematicnega pregleda domace in tuje literature. Sestavljen je iz petih vsebinsko povezanih konstruktov: zadovoljstvo z delom Komisije, narava dela Komisije, zaznava korupcije v Pomurju, sodelovanje Komisije z drugimi institucijami ter profesionalnost in integriteta zaposlenih. Prvi sklop vprašanj je obsegal pet trditev v povezavi z zadovoljstvom z delom, ki v podobnih raziskavah predstavlja kriticni merski instrument za ugotavljanje legitimnosti dela institucij (Steden in Nalla, 2010). Drugi sklop zajema štiri trditve o naravi dela Komisije, ki po mnenju Stedna in Nalle (2010) meri poznavanje dela dolocene institucije. Tretji sklop je sestavljen iz štirih trditev o zaznavi korupcije v Pomurju, ki se nanašajo na mnenje izpraševancev o razširjenosti korupcije v Pomurju, katerega vpliv nas zanima na splošno zadovoljstvo z delom Komisije. Cetrti sklop je sestavljen iz štirih trditev o sodelovanju Komisije z drugimi institucijami, peti sklop pa sestavljajo štiri trditve o profesionalnosti in integriteti zaposlenih. Za merjenje vseh petih sklopov trditev je bila uporabljena Likertova lestvica strinjanja od 1 do 5, pri cemer vrednost 1 predstavlja »mocno se ne strinjam«, vrednost 5 pa »mocno se strinjam«. Zadnji del vprašalnika je obsegal demografska vprašanja o spolu, starosti, trenutnem poklicnem statusu, izobrazbi in delovnih izkušnjah v letih. Vprašanje o starosti anketirancev je bilo odprtega tipa, vsa druga vprašanja v vprašalniku so zaprtega tipa. Notranjo doslednost vprašalnika smo preverili s koeficientom Cronbach alfa, za vsak sklop trditev posebej in skupno zanesljivost celotnega vprašalnika, njihove vrednosti so predstavljene v tabeli 1. Konstrukt N trditev Cronbach alfa Zadovoljstvo z delom Komisije 5 0,824 Narava dela Komisije 4 0,752 Zaznava korupcije v Pomurju 4 0,817 Sodelovanje z drugimi institucijami 4 0,828 Profesionalnost in integriteta zaposlenih 4 0,829 SKUPAJ 21 0,882 Vzorec predstavlja 164 oseb, ki so izpolnile vprašalnik. Ceprav udeležba (N = 164) ni izjemno velika, lahko spodbuja mlade raziskovalce in raziskovalce nasploh za nadgradnjo raziskovalnega modela, uporabljenega v tem delu. V nadaljevanju bomo predstavili karakteristike našega vzorca glede na demografijo, zajeto v vprašalniku. V raziskavi nas je zanimala tudi izobrazbena struktura anketirancev, saj po mnenju Mahajana in Bandyopadhyaya (2015) predstavlja najpomembnejšo demografsko karakteristiko, kajti vsakemu posamezniku omogoca možnost neodvisne presoje. Pri tem ugotavljamo, da ima 46,3 % anketirancev visokošolsko ali univerzitetno izobrazbo, kar je tudi modus oziroma vrednost, ki je pri tej kategoriji izbrana najveckrat. Le 1,8 % anketirancev ima dokoncano osnovno šolo ali manj, 6,1 % anketirancev ima zakljuceno specializacijo, magisterij ali doktorat, pri cemer zakljucujemo, da naš vzorec predstavljajo dobro izobraženi. V Pomurju je po podatkih statisticnega urada v letu 2020 delovno aktivnih 42.046 prebivalcev. Najvec izpraševancev je zaposlenih (70,1 %) z delovnimi izkušnjami manj kot 5 let (45,7 %). Temu primerna je tudi povprecna vrednost starosti, ki je v našem vzorcu 35 let. Povprecna starost v Pomurski regiji je v letu 2020 po podatkih Statisticnega urada Republike Slovenije 45,6 let (Statisticni urad Republike Slovenije, n. d.). 4 REZULTATI V analizi smo uporabili razlicne statisticne metode, izbrane na podlagi ustreznosti preverjanja zastavljenih hipotez in posledicno uspešnega odgovora na zastavljena raziskovalna vprašanja. Hipoteze smo preverjali s pomocjo t-testa, Pearsonovega koeficienta korelacije, opravili smo metodo glavnih komponent ter veckratno regresijsko analizo. Za ugotavljanje zadovoljstva z delom Komisije smo ob izpolnjevanju vseh predpostavk uporabili t-test za en vzorec. Preverjali smo, ali je izracunana vzorcna aritmeticna sredina višja ali nižja od dolocene testne vrednosti. Postavili smo nicelno ter nasprotno hipotezo: H01: Zadovoljstvo z delom je 3. H1: Zadovoljstvo z delom je manjše od 3. Eksperimentalna vrednost testne statistike (t-vrednost) za merjeno spremenljivko »zadovoljstvo« je –2,327. Njena negativna vrednost pomeni, da je manjša od dolocene testne vrednosti. Izracunana p-vrednost je bila 0,01, kar pomeni, da je p < 0,05. Nicelno hipotezo smo zavrnili in potrdili H1. Zakljucili smo, da izpraševanci niso zadovoljni z delom Komisije. Najvišjo vrednost aritmeticne sredine, merjeno na lestvici 1–5, smo zabeležili pri trditvi »Komisija v splošnem s svojim delom proti korupciji deluje v dobrobit ljudi« (3,22), kar je pravzaprav obetajoce, saj je to tudi primarni namen Komisije. Najveckrat izbran odgovor pri tej trditvi je »se strinjam«. Trditev »Z delom Komisije sem zadovoljen/na« je najslabše ovrednotena (2,59), zaskrbljujoce pa je predvsem dejstvo, da tudi seznanjenost z uspešnim delom Komisije izpraševancem ne daje obcutka varnosti pred korupcijo. Drugi vsebinski sklop so sestavljale trditve o sami naravi dela Komisije, saj smo želeli preveriti, kako izpraševanci ocenjujejo delo Komisije in ali ima to vpliv na koncno zadovoljstvo z njihovim delom. Izpraševance smo povprašali o kompleksnosti, stresnosti, zahtevnosti in ogroženosti zaradi narave dela zaposlenih. Pri vseh štirih trditvah je najpogostejši odgovor »se strinjam«, kar nas tudi pozitivno preseneca. Lahko bi rekli, da je ta konstrukt vprašalnika zelo homogen, saj sta tako modus kot povprecna vrednost zelo konsistentna pri vseh trditvah. Izpraševanci se torej strinjajo, da je delo Komisije stresno, zahtevno in kompleksno, ter menijo, da so zaposleni lahko zaradi narave dela Komisije tudi ogroženi. Zanimalo nas je, ali obstaja povezanost med tem, kako izpraševanci ocenjujejo naravo dela Komisije ter profesionalnost in integriteto zaposlenih v Komisiji. To smo ugotavljali s Pearsonovim koeficientom povezanosti spremenljivk, merjenih na intervalni lestvici, kar je tudi pogoj za opravljanje te analize. Pearsonovi koeficienti korelacije morajo zavzemati vrednosti med [–1, 1], kjer –1 pomeni popolno negativno povezanost, 1 pa popolno pozitivno povezanost. Vrednost 0 pomeni, da povezanost ne obstaja (Šifrer in Bren, 2011). V našem primeru so bili vsi izracunani koeficienti pozitivni, kar pomeni, da tisti, ki višje ocenjujejo samo naravo dela Komisije, višje ocenjujejo tudi profesionalnost in integriteto zaposlenih. V vprašalnik smo vkljucili tudi konstrukt o zaznavi korupcije, saj smo skozi pregled literature ugotovili, da se percepcija o številu koruptivnih dejanj velikokrat »precenjuje«, kar pomeni, da javnost meni, da je korupcije veliko vec, kot pa je dejansko število koruptivnih dejanj. V vprašalnik smo vkljucili: dajanje in sprejemanje podkupnine, dajanje in sprejemanje daril, nezdružljivost funkcij ter odkrivanje nesorazmernega premoženjskega stanja. Trditve smo zastavili v smislu »Zdi se mi, da je *doloceno koruptivno dejanje* velik problem v Pomurju«. Pri vseh štirih trditvah je na lestvici strinjanja 1–5 modus »se strinjam«, vse povprecne vrednosti pa presegajo 3,6. Izjema je le sprejemanje in dajanje daril, kjer je povprecna vrednost nižja (3,48). Tudi hipotezo o stanju korupcije smo preverjali s t-testom za en vzorec ter postavili nicelno in nasprotno hipotezo: H01: Stanje korupcije je 3 (neopredeljeno). H1: Stanje korupcije je vec od 3 (veliko). Eksperimentalna vrednost testne statistike za merjeno spremenljivko je 9,928. Njena pozitivna vrednost pomeni, da je vecja od testne vrednosti 3. Izracunana p vrednost je 0,000, kar pomeni, da je p < 0,05. Nicelno hipotezo zavrnemo ter potrdimo nasprotno. Izpraševancem se koruptivna dejanja torej zdijo velik problem, ceprav je po statisticnih podatkih Policije število koruptivnih dejanj dokaj nizko, kar potrjujejo dejstva iz predhodnih raziskav. Z vprašalnikom smo želeli dobiti tudi vpogled v mnenje izpraševancev o sodelovanju Komisije z drugimi institucijami. Po mnenju Lambergerja (2017) je javnost veckrat napacnega mnenja o samih vlogah dolocenih institucij pri preprecevanju korupcije (npr. Policije, tožilstva). Nas pa je zanimalo, kaj izpraševanci menijo o uspešnosti sodelovanja vec institucij proti korupciji (Policija, FURS). Vecina izpraševancev se strinja, da Komisija sodeluje s Policijo in Financno upravo Republike Slovenije (modus je 4 – se strinjam). Prav tako je dobro ocenjena trditev, da sodelovanje med vsemi institucijami pripomore k uspešnemu preprecevanju korupcije. Zadnji sklop trditev predstavlja ocena profesionalnosti in integritete zaposlenih v Komisiji. Izpraševance smo spraševali, ali se jim zdi, da so zaposleni dobro izobraženi, usposobljeni za reševanje kompleksnih situacij, pošteni in profesionalni. Izpraševanci so najbolje ocenili izobraženost, sledi dobra usposobljenost za reševanje kompleksnih situacij, profesionalnost, najslabše pa je ocenjena poštenost. Nazadnje nas je še zanimalo, ali zaznava korupcije v Pomurju, narava dela zaposlenih, profesionalnost in integriteta vplivajo na splošno zadovoljstvo z delom Komisije. Uporabili smo veckratno regresijsko analizo, najprej pa smo za preglednejšo regresijsko analizo z metodo glavnih komponent zmanjšali število spremenljivk v faktorje. Izlocili smo 5 faktorjev, s katerimi smo pojasnili 64,87 % skupne variance (zadovoljstvo z delom, narava dela, zaznava korupcije, sodelovanje, profesionalnost in integriteta). V družboslovju po navedbah Šifrer in Bren (2011) velja, da naj bi skupna pojasnjena varianca z izlocenimi faktorji predstavljala vsaj 30 %. Za izvedbo regresijske analize smo za odvisno spremenljivko izbrali zadovoljstvo, za neodvisne pa naravo dela, profesionalnost in integriteto, zaznavo korupcije in sodelovanje. Rezultat veckratne regresije celotnega modela je multipli determinacijski koeficient in znaša 0,442, kar pomeni, da je 44,2 % variance odvisne spremenljivke pojasnjeno z izbranimi neodvisnimi spremenljivkami. Za neodvisne spremenljivke smo izracunali standardizirane koeficiente, ki prikazujejo njihov vpliv na odvisno. Ocenjevanje profesionalnosti in integritete zaposlenih najbolj vpliva na zadovoljstvo z delom Komisije (standardizirani koeficient = 0,413; p-vrednost je 0,000), nato pa sodelovanje z drugimi institucijami (standardizirani koeficient = 0,336; p-vrednost je 0,000). Zaznava korupcije ne vpliva na zadovoljstvo z delom Komisije (koeficient znaša 0,071; p-vrednost pa 0,238), prav tako narava dela, katere standardizirani koeficient znaša le 0,019; p-vrednost pa je 0,784. 5 ZAKLJUCNA RAZPRAVA Korupcija je z vidika preiskovanja kaznivih dejanj organizirane kriminalitete ena izmed najtežavnejših na podrocju njenega odkrivanja, saj imamo pri tem vpletena dva akterja, pri cemer imata oba od koruptivnega ravnanja nekakšno korist. Prav to je razlog za neprijavo koruptivnega ravnanja, saj bi prijava dejanja enega akterja hkrati pomenila samoinkriminacijo istega akterja. Prav iz tega izhaja potreba po preprecevanju korupcije. S preventivno namrec dosežemo, da preprecimo nastanek okolišcin, ki bi omogocile, da do kaznivega dejanja korupcije sploh pride. Temelj preprecevanja korupcije je Slovenija leta 2004 zacela graditi z Zakonom o preprecevanju korupcije (»ZPKor«, 2004), ki je urejal ustanovitev neodvisnega organa na tem podrocju. Tako je zacela delovati Komisija, s tem pa se je zacela tudi implementacija nacrtov integritete, ki so pomemben in tudi temeljni institut na podrocju preprecevanja korupcije. Za vzpostavitev zaupanja javnosti v delovanje preventivnih institucij je kljucnega pomena transparentnost teh institucij, kar vkljucuje dobro preventivno delovanje in uspešnost preiskovanja koruptivnih dejanj. Po mnenju Mahajana in Bandyopadhyaya (2015) je uspešnost delovanja protikorupcijskih institucij odvisna od podpore javnosti in dobrega sodelovanja med ljudmi. Kot avtorja poudarjata, je povezava med javnostjo in institucijo za preprecevanje korupcije vitalnega pomena za nadzorovano vkljucenost javnosti v delo protikorupcijske komisije in legitimizacijo njihovega dela. Z našo raziskavo smo dobili širši vpogled v oceno dela Komisije med izpraševanci Pomurja. Zadovoljstvo z delom Komisije je ocenjeno kot slabo, ugotavljamo pa statisticno znacilen vpliv ocene sodelovanja Komisije z drugimi institucijami ter mnenje o profesionalnosti in integriteti zaposlenih na splošno zadovoljstvo z delom Komisije. Ne opazimo pa statisticno znacilnega vpliva na splošno zadovoljstvo pri oceni narave dela Komisije ter zaznave korupcije v Pomurju. Pri zaznavi korupcije v Pomurju so izpraševanci ocenili, da je korupcije v Pomurju veliko, kar potrjuje podatke iz raziskave posebnega Evrobarometra za Slovenijo, kjer je kar 89 % vprašanih ocenilo, da se je korupcija v zadnjih treh letih povecala. Podatki, ki smo jih analizirali za obmocje PU Murska Sobota, ne prikazujejo obcutnega povecanja števila kaznivih ravnanj korupcije v letih, ko je bila raziskava opravljena, prav tako je v Pomurju relativno malo zabeleženih kaznivih dejanj, ki jih klasificiramo kot korupcijska, zato menimo, da so prebivalci Pomurja premalo ozavešceni o dejanskem stanju korupcijskih kaznivih ravnanj in o preiskavah korupcije. V našo raziskavo smo vkljucili le nekaj faktorjev, ki nam bolje pojasnijo mnenje izpraševancev o delu Komisije. Razsežnosti za nadaljnje raziskave so na tem podrocju ogromne, saj je v Sloveniji raziskovanje podrocij dela institucij, ki delujejo na podrocju preprecevanja korupcije, nicelno. Naša izbrana populacija so bili prebivalci Pomurja, kar predstavlja zelo majhen del prebivalstva Slovenije, zato tudi vzorec ni velik (N = 164), naših rezultatov pa zaradi nenakljucnega izbora v vzorec ne moremo brez zadržkov posploševati na celotno populacijo. Naš raziskovalni model izhaja iz raziskave, opravljene v tujini, in ni specificno oblikovan za raziskovanje preventivne institucije na podrocju korupcije, temvec je za ta namen prilagojen. Glede na analize njegove zanesljivosti bi lahko rekli, da je smiselno oblikovan in zanesljivo meri, kar želimo meriti, vsekakor pa bi bil lahko z vkljucitvijo vec podrocij ter nadgradnjo uporabljen za širše raziskovanje delovanja institucij, ki se ukvarjajo s preventivo koruptivnih dejanj. Takšna raziskovanja so v prihodnosti zaželena in potrebna, saj se mora ustvarjati vez med zaupanjem javnosti v delovanje takšnih institucij. Iz tujih raziskav (npr. Harasymiw (2019), Gemperle (2017)) namrec izhaja dejstvo, da so mnogi deležniki širše javnosti pomembni dejavniki pri uspešnem delovanju preventivnih institucij, k cemur bi bilo treba v prihodnosti vedno bolj stremeti. Delovanje vseh deležnikov lahko scasoma vodi do manj skorumpirane družbe ter krepitve transparentnosti in integritete institucij. UPORABLJENI VIRI Ankamah, S. S. (2019). Why do »teeth« need »voice«? The case of anti-corruption agencies in three Australian states. Australian Journal of Public Administration, 78, 1–16. https://doi.org/10.1111/1467-8500.12374 Brusca, I., Rossi, M. F. in Aversano, N. (2017). Accountability and transparency to fight against corruption: An international comparative analysis. Journal of Comparative Policy Analysis: Research and Practice, 20(5), 486–504. http://dx.doi.org/10.1080/13876988.2017.1393951 Dobovšek, B. (ur.). (2005). Korupcija in politika. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. Dobovšek, B. (2008). Korupcija v tranziciji. Fakulteta za varnostne vede. Dobovšek, B. (2009). Prevention of corruption in practice – Integrity plans. V G. Meško in H. Kury (ur.), Crime policy, crime control and crime prevention – Slovenian perspectives (str. 255–277). Faculty of Criminal Justice and Security. Dobovšek, B., Ažman, B. in Slak, B. (2016). Velika ekonomska kriza in financna kriminaliteta. V J. Piano (ur.), Peta veja oblasti (str. 129–156). eBesede d.o.o. in Dobra Država, zavod za politicno kulturo. Dobovšek B. in Kordež G. (2005). Nacrti integritete kot prevencija korupcije. V B. Lobnikar (ur.), Zbornik prispevkov: 6. slovenski dnevi varstvoslovja (str. 11). Fakulteta za varnostne vede. Dobovšek, B. in Miklavcic, K. (2010). Korupcija v politiki: Razvojni pristop k preventivi. V T. Pavšic Mrevlje (ur.), Smernice sodobnega varstvoslovja: Zbornik prispevkov: 11. dnevi varstvoslovja (str. 9). Fakulteta za varnostne vede. https://www.fvv.um.si/DV2010/zbornik/preprecevanje_korupcije/Miklavcic_Dobovsek.pdf Dobovšek, B. in Škrbec, J. (2012). Korupcija, grožnja slovenski (pravni) državi. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 63(1), 50–59. EU Open Data Portal. (n. d.). Special Eurobarometer 470: Corruption. https://data.europa.eu/euodp/en/data/dataset/S2176_88_2_470_ENG European Comission. (2014). Report from the Commission to the Council and the European Parliament: EU anti-corruption report. https://ec.europa.eu/home-affairs/sites/homeaffairs/files/e-library/documents/policies/organized-crime-and-human-trafficking/corruption/docs/acr_2014_en.pdf European Union. (2020). Special Eurobarometer 502: Corruption. https://europa.eu/eurobarometer/surveys/detail/2247 Fedran, J. (2014). Problematika nacrtov integritete v Sloveniji. V B. Flander, I. Areh in M. Jere (ur.), Zbornik prispevkov: 15. slovenski dnevi varstvoslovja. Fakulteta za varnostne vede. https://www.fvv.um.si/dv2014/zbornik/Fedran.pdf Fedran, J., Dobovšek, B. in Ažman, B. (2015). Assessing the preventive anti-corruption efforts in Slovenia. Varstvoslovje, 17(1), 82–99. https://www.fvv.um.si/rV/arhiv/2015-1/05_Fedran_Dobovsek_Azman_rV_2015-1.pdf Gemperle, M., S. (2017). Improving state legitimacy? The role of anti-corruption agencies in fragile and conflict-affected states. Global Crime, 19(1), 22–41. https://doi.org/10.1080/17440572.2017.1411806 Harasymiw, B. (2019). Civil society as an anti-corruption actor in post-Euromaidan Ukraine. Canadian Slavonic Papers, 61(3), 288–320. https://doi.org/10.1080/00085006.2019.1636630 Hutchison, M. L. in Johnson, K. (2011). Capacity to trust? Institutional capacity, conflict, and political trust in Africa, 2000–2005. Journal of Peace Research, 48(6), 737–752. https://doi.org/10.1177/0022343311417981 Jevšek, A. (11. 6. 2008). Policija preiskuje vec kaznivih dejanj s podrocja gospodarske kriminalitete – Informacija iz novinarske konference [Zvocni posnetek]. Policija. https://www.policija.si/medijsko-sredisce/sporocila-za-javnost/sporocila-za-javnost-gpue/2374-policija-preiskuje-vec-kd-s-podrocja-gospodarske-kriminalitete-nk-2008?fbclid=IwAR3YO5BPW5PBEAj4L3HUkUKB5DQaIh47wfKhpl0jrYe5VdQZx2fwQDWWy-c Kazenski zakonik (KZ-1-UPB2). (2012, 2015, 2016, 2017, 2020). Uradni list RS, (50/12, 54/15, 6/16, 38/16, 27/17, 23/20). Komisija za preprecevanje korupcije. (1. 12. 2020). Vabilo na spletni dogodek v okviru projekta Integriteta: Skupni cilj generacij. https://www.kpk-rs.si/blog/2020/12/01/vabilo-na-spletni-dogodek-v-okviru-projekta-integriteta-skupni-cilj-generacij/ Komisija za preprecevanje korupcije. (n. d. a). O Komisiji. https://www.kpk-rs.si/komisija-2/o-komisiji/ Komisija za preprecevanje korupcije. (n. d. b). Pristojnosti in naloge. https://www.kpk-rs.si/komisija-2/o-komisiji/pristojnosti-in-naloge/ Komisija za preprecevanje korupcije. (n. d. c). Letna porocila. https://www.kpk-rs.si/komisija-2/publikacije/letna-porocila/ Lamberger, I. (2017). Dosedanje izkušnje in ucinkovitost preiskovalnih institucij pri odkrivanju in obvladovanju korupcijskih tveganj v zdravstvu. V Korupcijska tveganja v zdravstvu / 24. strokovno srecanje ekonomistov in poslovodnih delavcev v zdravstvu (str. 39–43). Društvo ekonomistov v zdravstvu. Lobnikar, B., Prislan, K. in Modic, M. (2016). Merjenje uspešnosti implementacije policijskega dela v skupnosti v Sloveniji. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 67(2), 89–110. Masoumi, M. S. (2016). Social prevention approach from corruption. The Turkish Online Journal of Design, Art and Communication. http://tojdac.org/tojdac/VOLUME6-NOVSPCL_files/tojdac_v060NVSE173.pdf Mahajan, S., K. in Bandyopadhyay, B. (2015). Role of anti-corruption institutions in sustainable development – An opinion survey on the impact of corruption for effective governance. V X. Zhu in S. Zhao (ur.), Proceedings of 2015 International Conference on Public Administration: 11th International Conference on Public Administration, (1), (str. 293–306). https://www-webofscience-com.ezproxy.lib.ukm.si/wos/woscc/full-record/WOS:000373537900032 Meško, G. (2005). Odzivanje na korupcijo-Preprecevanje ali zanikanje? V B. Dobovšek (ur.), Korupcija in politika (str. 61–78). Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. Meško, K. (2009). Preventivni vidik ukrepov proti korupciji. V T. Pavšic Mrevlje (ur.), Varstvoslovje med teorijo in prakso; Zbornik prispevkov: 10. dnevi varstvoslovja, (str. 12). Fakulteta za varnostne vede. https://www.fvv.um.si/dv2009/zbornik/clanki/mesko.pdf Ministrstvo za notranje zadeve. (2010). Porocilo o delu policije za leto 2010. https://www.policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo2010.pdf Ministrstvo za notranje zadeve. (2011). Letno porocilo o delu policije za 2011. https://www.policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo2011.pdf Ministrstvo za notranje zadeve. (2012). Letno porocilo o delu policije za 2012. https://www.policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo2012.pdf Ministrstvo za notranje zadeve. (2013). Letno porocilo o delu policije za 2013. https://www.policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo2013.pdf Ministrstvo za notranje zadeve. (2014). Letno porocilo o delu policije za 2014. https://www.policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo2014.pdf Ministrstvo za notranje zadeve. (2015). Letno porocilo o delu policije za 2015. https://www.policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo2015_popravljeno.pdf Ministrstvo za notranje zadeve. (2016). Letno porocilo o delu policije za 2016. https://www.policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo2016.pdf Ministrstvo za notranje zadeve. (2017). Letno porocilo o delu policije za 2017. https://www.policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo2017.pdf Ministrstvo za notranje zadeve. (2018). Letno porocilo o delu policije za 2018. https://www.policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPoro%C4%8Dilo2018.pdf Ministrstvo za notranje zadeve. (2019). Letno porocilo o delu policije za 2019. https://www.policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo2019_popr.pdf Ministrstvo za notranje zadeve. (2020). Letno porocilo o delu policije 2020. https://www.policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo2020.pdf Parisi, N. (2019). The institutionalisation of strategies to prevent corruption: The international and European model. Revista brasileira de estudos politicos, 119, 397–447. http://apps.webofknowledge.com.ezproxy.lib.ukm.si/full_record.do?product=WOS&search_mode =GeneralSearch&qid=11&SID=E4ZChtN41tDvrPKpxTY&page=1&doc=4 Policija. (n. d. a). Kriminaliteta. https://www.policija.si/o-slovenski-policiji/statistika/kriminaliteta Policija. (n. d. b). Letna porocila o delu policije. https://www.policija.si/o-slovenski-policiji/statistika Porter, L. E. in Graycar, A. (2016). Hotspots of corruption: Applying a problem-oriented policing approach to preventing corruption in the public sector. Security Journal, 29(3), 423–441. Poslovnik Komisije za preprecevanje korupcije. (2012). Uradni list RS, (24/12). Pristavec, S. in Škrbec, J. (2012). Nacrt integritete oziroma upravljanje s tveganji v javnem in zasebnem sektorju. V T. Pavšic Mrevlje (ur.), Zbornik prispevkov: 13. Slovenski dnevi varstvoslovja. Fakulteta za varnostne vede. https://www.fvv.um.si/DV2012/zbornik.html. Quah, J. S. (2009). Benchmarking for excellence: A comparative analysis of seven Asian anti-corruption agencies. Asia. Pacific Journal of Public Administration, 31(2), 171–195. https://doi.org/10.1080/23276665.2009.10779362 Shleifer, M. in Vishny, R. W. (1993). Corruption. Quarterly Journal of Economics, 108(39), 599–617. Smolej, D. (2015). Kdo nadzira nadzornike Komisije za preprecevanje korupcije. V B. Flander, I. Areh in M. Modic (ur.), Zbornik prispevkov: 16. slovenski dnevi varstvoslovja (str. 124–131). Fakulteta za varnostne vede. https://www.fvv.um.si/knjigarna/eknjige/pdf/DV2015-Zbornik.pdf Smolej, D. in Gorenak, V. (2013). Odziv javnosti na korupcijo in njene pojavne oblike. V T. Pavšic Mrevlje in I. Areh (ur.), Zbornik povzetkov: 14. dnevi varstvoslovja (str. 5). Fakulteta za varnostne vede. https://www.fvv.um.si/DV2013/zbornik/kriminologija/Smolej_Gorenak.pdf Sandholtz, W. in Koetzle, W. (2000). Accounting for corruption: Economic structure, democracy, and trade. International Studies Quarterly, 44(1), 31–50. Statisticni urad Republike Slovenije. (n. d.). Pomurska regija. https://www.stat.si/obcine/sl/Region/Index/1 Steden, R. in Nalla, K. M. (2010). Citizen satisfaction with private security guards in the Netherlands: Perceptions of an ambiguous occupation. European Journal of Criminology, 7(3), 214–234. Sviderskyi, O. in Lubentsov, A. (2020). The impact of corruption on the development of legal and economic systems of state. Baltic Journal of Economic Studies, 6(1). http://www.baltijapublishing.lv/index.php/issue/article/view/776 Šifrer, J. in Bren, M. (2011). SPSS – Multivariatne metode v varstvoslovju. Fakulteta za varnostne vede. The Greens/EFA Group. (2018). The costs of corruption across the EU. https://www.greens-efa.eu/files/doc/docs/e46449daadbfebc325a0b408bbf5ab1d.pdf Transparency International. (29. 1. 2019). How corruption weakens democracy. https://www.transparency.org/news/feature/cpi_2018_global_analysis Transparency International Slovenia. (16. 2. 2021). CPI 2020: Slovenija brez napredka že od leta 2012. https://www.transparency.si/novica/cpi-2020-slovenija-brez-napredka-ze-od-leta-2012/ Tu, W., Yang, J. in Zheng, Y. (2020). Influence of individual values on attitudes toward corruption: What undermine formal anticorruption effectiveness. Asian Journal of Social Psychology, 23(3), 264–277. Zakon o integriteti in preprecevanju korupcije (ZIntPK). (2011, 2020). Uradni list RS, (69/11, 158/20). Zakon o preprecevanju korupcije (ZPKor). (2004, 2006). Uradni list RS, (2/04, 20/06). O avtorjih: Mateja Lepoša, magistrica varstvoslovja. E-pošta: mateja.leposa@student.um.si Dr. Bojan Dobovšek, redni profesor, Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede. E-pošta: bojan.dobovsek@fvv.uni-mb.si Poznavanje in zadovoljstvo z delom Komisije za preprecevanje korupcije ... Mateja Lepoša, Bojan Dobovšek Graf 1: Število cistih kaznivih dejanj korupcije in drugih kaznivih dejanj z elementi korupcije v Sloveniji (Vir: Ministrstvo za notranje zadeve, 2010, 2011, 2012, 2013, 2014, 2015, 2016, 2017, 2018, 2019). Graf 2: Število prejetih prijav v Sloveniji po letih v obdob­ju 2010–2019 (Vir: Komisija za prepreceva­nje korupcije, n. d. c) Graf 3: Število korupcijskih ravnanj na obmocju PU Murska So­bota po letih v obdobju 2010–2019 (Vir: Policija, n. d. b) Slika 1: Raziskovalni model in poimenovanje konstruktov Tabela 1: Vred­nost koefici­enta Cronbach alfa za vsak sklop trditev ter skupna zanesljivost vprašalnika Porocilo Porocilo z Dneva Inštituta za varstvoslovje Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru 2021 Inštitut za varstvoslovje Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru (v nadaljevanju Inštitut) je v letu 2021 praznoval 17. obletnico obstoja. Inštitut je bil ustanovljen z namenom razvoja, podpore in koordinacije raziskovalnega dela na Fakulteti za varnostne vede. Trenutno je na Inštitutu aktivnih 30 raziskovalcev in trije strokovni delavci. Inštitut za varstvoslovje se osredotoca na preucevanje in razvijanje teorij, struktur, postopkov, vzrokov in posledic družbenega odzivanja na kriminaliteto in prestopništvo ter drugih varnostnih pojavov. 23. marca 2021 je v spletnem okolju MS Teams potekal Dan Inštituta za varstvoslovje, ki ga je organizirala Fakulteta za varnostne vede. Uvodni del srecanja je povezovala doc. dr. Maja Modic, v katerem so udeležence pozdravili in nagovorili izr. prof. dr. Andrej Sotlar, dekan Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru, prof. dr. Zdravko Kacic, rektor Univerze v Mariboru, prof. dr. Robert Repnik, direktor Javne agencije RS za raziskovalno dejavnost, in dr. Anton Olaj, generalni direktor policije. Prof. dr. Gorazd Meško je nadaljeval s pregledom dejavnosti in najpomembnejših dosežkov Inštituta v letu 2020. Po koncanem uvodnem delu so sledile predstavitve posameznih kateder na Fakulteti za varnostne vede. Predstojniki in clani kateder so predstavili raziskovalno delo, dejavnosti, prejeta priznanja in nacrte za prihodnje delo v letu 2021 posameznih kateder: katedra za družboslovje (predstojnik izr. prof. dr. Igor Areh), katedra za informacijsko varnost (predstojnik prof. dr. Igor Bernik), katedra za kriminalistiko (predstojnica izr. prof. Danijela Frangež), katedra za kriminologijo (predstojnik prof. dr. Gorazd Meško), katedra za policijsko dejavnost in varnostne vede (predstojnik prof. dr. Branko Lobnikar) in katedra za pravo (predstojnik izr. prof. dr. Benjamin Flander). V drugem delu dogodka se je odvijala okrogla miza na temo nadaljnjega razvoja raziskovalne dejavnosti na podrocju varstvoslovja, na kateri so sodelovali prof. dr. Zoran Ren, prorektor za raziskovalno dejavnost UM, izr. prof. dr. Andrej Sotlar, dekan Fakultete za varnostne vede, prof. dr. Branko Lobnikar, prodekan za raziskovalno dejavnost in vodja doktorskega študija Fakultete za varnostne vede, ter mag. Tatjana Bobnar in dr. Darko Anželj, predstavnika Generalne policijske uprave. Okroglo mizo je moderiral prof. dr. Gorazd Meško, ki je zacel s kratkim povzetkom raziskovanja v zadnjih dveh desetletjih in sodelovanja Inštituta v nacionalnem in mednarodnem okolju. Prof. dr. Zoran Ren je nadaljeval z razpravo, kjer je delovanje Fakultete za varnostne vede primerjal z Medicinsko fakulteto in kot primer izpostavil paleto razlicnih strokovnjakov, tako za širše podrocje varnostnih ved kot tudi za specificna podrocja in dejavnosti. Hkrati je opozoril, da je Fakulteta za varnostne vede relativno mlada fakulteta, ki je še vedno v procesu konsolidacije (kar ji uspešno uspeva), ter da bi bil pod boljšimi financnimi pogoji ta proces še veliko hitrejši. Želje in pricakovanja univerze so, da se v celoti pokrijejo vsa raziskovalna podrocja, kjer obstajata kader in znanstvenoraziskovalni dosežki, da se bodo lahko ta podrocja razvijala tudi v prihodnje. Hkrati je prorektor izrazil tudi zaskrbljenost glede neprestanega pritiska na raziskovalce zaradi sedanjega sistema tockovanja znanstvenoraziskovalnih del na podlagi faktorjev vpliva in izrazil upanje, da se nekoc ne bo potrebno vec toliko ukvarjali z bibliometrijo, ampak se bo ocenjevalo dejansko vrednost dosežkov raziskovalcev. Izr. prof. dr. Andrej Sotlar je izpostavil, da se je prvi vecji premik v raziskovanju na Fakulteti za varnostne vede zgodil z ustanovitvijo kateder in prihodom sodelavcev z drugih institucij, naslednji pa je bil ustanovitev inštituta, ki je prevzel organizacijo raziskovalnega dela, koordinacijo vecjih projektov, kjer je vplival tudi na povezovanje med katedrami. Obenem je izpostavil tri nujne pogoje za razvoj raziskovalne dejavnosti v prihodnje: 1) zagotovitev kakovostnih delovnih pogojev, mentorstvo, možnost usposabljanja v tujini in ustrezno raziskovalno infrastrukturo, 2) potrebo po sprostitvi raziskovalnega potenciala oz. domišljije in 3) zavedanje raziskovalcev, da niso zavezani samo globalni znanosti, temvec da je treba služiti tudi potrebam slovenskih narocnikov, in z raziskovanjem razreševati njihove probleme. Ohranjanje tesnega sodelovanja s slovenskimi narocniki je pomembno tudi z vidika razvijanja stroke, ki vodi družbo dalje. Prof. dr. Gorazd Meško je dopolnil dekanova opažanja s pomembno vlogo raziskovalnega dela študentov Fakultete za varnostne vede na vseh ravneh študija in dodal, da je Fakulteta za varnostne vede od leta 2009 dalje clanica Association of Doctoral Studies in Criminology and Criminal Justice (ADPCCJ). Prof. dr. Branko Lobnikar je izpostavil, da je znanstvenoraziskovalno delo bistveno za razvoj pedagoškega dela, ter poudaril, da je znotraj tega izjemno pomembno raziskovanje doktorskih študentov. Po njegovih opažanjih na Fakulteti za varnostne vede obstajata dve vrsti doktorskih študentov: 1) mladi raziskovalci, ki so mocno vpeti v raziskovalno delo, in 2) ostali doktorski študenti, ki niso vkljuceni v delo na fakulteti in za katere je treba veliko vec organizacijskih spretnosti. Ocenil je, da ce želi razvoj znanosti temeljiti predvsem na razvoju kadrov, je treba veliko truda vložiti v razvoj doktorskih študentov. Za konec razprave o pomenu doktorskega raziskovanja je izpostavil, da mora biti za dosego kakovostnih rezultatov zagotovljeno ustrezno podporno okolje, kjer se razvijajo dejavnosti ter formalna podpora. Mag. Tatjana Bobnar je izpostavila, da je Fakulteta za varnostne vede z izvajanjem svojih raziskav pomemben deležnik pri odpiranju novih pogledov praksi, hkrati pa policiji odstira morebitne slepe pege ter prispeva k njeni vecji ucinkovitosti pri varovanju clovekovih pravic. Omenila je, da je imela priložnost sodelovati v Programskem svetu Fakultete za varnostne vede, glede nadaljnjega sodelovanja pri konferencah in ostalih projektih pa je izredno optimisticna. Izpostavila je tudi svoje prepricanje, da tako policija kot Fakulteta za varnostne vede lahko ponudita, ne samo drug drugemu, temvec tudi laicni in strokovni javnosti, veliko uporabnega in prakticnega znanja. Dr. Darko Anželj je spomnil na sporazum med policijo in Fakulteto za varnostne vede, na podlagi katerega je bilo na fakulteti izvedenih veliko predavanj strokovnjakov iz policije, ravno tako pa so študenti fakultete imeli priložnost obiskati policijske postaje. Slovensko policijo je ocenil kot odprto do novih znanj, a opozoril, da je morda treba najti filtre, kako posamezna znanja približati policistom preko višje policijske šole ali drugih usposabljanj. Prof. dr. Gorazd Meško je dopolnil opažanja predstavnikov policije in opozoril, da je kljucno to, da raziskovalci znajo komunicirati s praktiki in oblikovalci politik, saj prenos znanja v prakso predstavlja bistveni del raziskovalnega procesa. Kot zadnji se je razpravi pridružil izr. prof. dr. Aleš Bucar Rucman, prodekan za mednarodno sodelovanje Fakultete za varnostne vede, ki je spregovoril o mednarodnem sodelovanju, ki se redno izvaja na Fakulteti za varnostne vede. Opozoril je, da Fakulteta za varnostne vede prakticno z vsemi partnerskimi institucijami, ki jih je samo v Evropi cez 50, sodeluje tako pedagoško kot tudi raziskovalno. Prof. dr. Gorazd Meško je pohvalil dr. Bucar Rucmana, da nadaljujejo tradicijo formalnega sodelovanja s tujimi institucijami šele potem, ko so vidni rezultati sodelovanja, saj šteje le dejavno sodelovanje. Okroglo mizo je sklenil z željo, da Fakulteta za varnostne vede ostane vodilna institucija na podrocju varstvoslovja v nacionalnem in mednarodnem okolju in zakljucil da bi bil marsikdo presenecen nad kakovostjo dela s študenti, raziskovalnega dela, dobrega sodelovanja ter razvijanja družbene odgovornosti na fakulteti. Iza Kokoravec Porocilo Porocilo. Porocilo Webinar The-cocaine-pipeline-to-Europe: porocilo Mednarodna nevladna organizacija Global Initiative against Transnational Organised Crime (GI-TOC) in organizacija InSight Crime sta ob izidu porocila, ki sta ga izdelali o trgovini s kokainom v Evropi, organizirali webinar z naslovom The-cocaine-pipeline-to-Europe oz. »Kokainski cevovod« v Evropo, ki je potekal 2. marca 2021 prek videokonferencnega sistema Zoom. V porocilu je izpostavljeno, da se je proizvodnja kokaina med letoma 2013 in 2018 vec kot podvojila. Glavne države proizvodnice so Kolumbija, Bolivija in Peru, kjer se je v zadnjem casu proizvodnja upocasnila, vendar ne kaže, da bi se ustalila. Evropa je zaradi rasti trga s kokainom bolj privlacna za prekupcevalce, ker je trg v ZDA že prenasicen, poleg tega pa kokain v Evropi dosega višjo ceno. Dovod kokaina v Evropo se je glede na podatke v zadnjih letih povecal, kar vzbuja skrb in prinaša številna varnostna tveganja. Strokovnjaki ocenjujejo, da se kolicina pretihotapljenega kokaina med letoma 2019 in 2020 v Evropi giblje med 500–800 ton. Predpostavka kolicine temelji na oceni, da zasežejo med 10 % in 20 % kokaina, ki prispe v Evropo (GI-TOC, 2021). Predstavitev porocila je otvoril Jeremy McDermott, direktor in soustanovitelj organizacije InSight Crime, ki je povedal, da so bile za latinske narkokartele njihove severne »sosede« ZDA do zdaj glavni trg. Zaradi njihove vecne »vojne proti mamilom« je postalo tihotapljenje v ZDA bolj tvegano, ob enem pa se je znižala tudi cena kokaina v ZDA. V Ameriki naj bi kilogram kokaina stal približno 28.000 dolarjev, v Evropi pa naj bi bila povprecna cena 41.000 dolarjev na kilogram. Izpostavil je poslovno logiko kartelov – ker je bolj tvegano tihotapiti v Ameriko, kjer so tudi zaslužki manjši, so se preusmerili v Evropo. To preusmeritev v Evropo je možno videti tudi skozi kolicine zasegov, ki se stopnjujejo. Predstavil je tudi nacine pošiljanja, ki jih uporabljajo prekupcevalci. Glavna izbira kartelov je pomorski prevoz zabojnikov, vcasih se je vecinoma tihotapilo v pošiljkah sadja (predvsem banan), vendar so te zdaj zelo nadzirane. McDermott je predstavil tudi problem ponarejenih carinskih pecatov pošiljk, ki jih uporabljajo prekupcevalci. Prekupcevalci namrec odstranijo uradni pecat carine, v pošiljko dodajo kokain in jo ponovno zapecatijo s ponarejenim pecatom. Karteli poleg tega uporabljajo tudi majhne ladje, barke, s katerimi se pripeljejo ob veliko transportno ladjo, ko je ta že zapustila pristanišce, in predajo drogo zaposlenim na ladji. Zanimivo je, da se je povecala tudi uporaba podmornic, ki lahko preplujejo Atlantik in imajo na krovu tudi do 8 ton kokaina. Poleg tega prevladuje tudi letalski promet, predvsem carterski in komercialni leti, s katerimi potujejo ljudje (t. i. mule), ki zaužijejo kapsule s kokainom. V kapsulah gre za majhne kolicine, vendar je na takih letih lahko tudi do 30 mul na let, in ce letalo leti trikrat na teden, je na ta nacin pretihotapljena že velika kolicina kokaina. McDermott je predstavil tudi primer komercialnega leta iz Caracasa v Paris z letom letalske družbe AirFrance leta 2013, na katerega so pripadniki venezuelske nacionalne garde naložili 1,4 tone kokaina. V nadaljevanju je predstavil tudi prepletenost venezuelskega politicnega vrha s kolumbijsko revolucionarno gardo in britanskimi trgovci ter posredniki, ki delajo s francoskim, italijanskim in nizozemskim podzemljem. Mreže kartelov niso le kolumbijske in italijanske, kot je bilo vcasih, ko je bila npr. mafijska skupina 'Ndrangheta neposredno povezana s kolumbijskim kartelom Slavatore Mancuso in je bila glavna dobaviteljica kokaina za celo Evropo. Zdaj je vpletenih veliko razlicnih narodnosti in etnicnih skupin iz celotne evropske in latinskoameriške regije, ki predstavljajo mreže za tihotapljenje in preprodajo. Vse navedeno kaže, da je zelo težko razbiti te mreže, saj se nenehno spreminjajo in na novo povezujejo v razlicnih oblikah sodelovanja. McDermott je za konec predstavil svoje mnenje o tem, kakšna bo prihodnost trga kokaina v Evropi in verjame, da bo proizvodnja ostala enaka ali pa se bo povecala. Politicni kaos in nestabilnost v Latinski Ameriki bo še naprej spodbujala proizvodnjo kokaina, trg se bo še naprej širil, povecala se bosta uporaba enkripcijske tehnologije med prekupcevalci in z drogo povezano nasilje v Evropi. Za konec pricakuje veliko »zabavo« po odpravi omejitev zaradi pandemije, ki bo prinesla povišanje porabe kokaina v Evropi. Naslednja govorka je bila Fatjona Mejdini, koordinatorka za Balkan iz organizacije GI-TOC, ki je predstavila vlogo balkanske regije na evropskem nelegalnem trgu. Povedala je, da je balkansko podzemlje skozi bogato 30-letno zgodovino svojega delovanja pridobilo veliko izkušenj. Razvoj podzemlja v tej regiji so še dodatno podpihovale politicne nestabilnosti, vojne in politicna korupcija v regiji. Izpostavila je tudi, da se podzemlje razlicnih etnicnih organiziranih skupin vse bolj povezuje med seboj, ne glede na etnicno pripadnost, kar je bilo znacilno do zdaj. Glavni motiv je dobicek, etnicna pripadnost ni vec ovira za sklepanje poslov in sodelovanje. Balkanski kriminalci so se med sodelovanjem z italijansko mafijo priucili posla in zaceli napredovati po lestvici, zato lahko zdaj prekupcujejo neposredno z Latinsko Ameriko in preprodajajo naprej po Evropi. Prisotnost balkanskega podzemlja v Latinski Ameriki se kaže v številu umorov ljudi z Balkana v Latinski Ameriki in aretacijah po svetu. Balkansko kriminalno podzemlje ni prisotno le na obmocju Balkana, temvec je velik »igralec« tudi v Zahodni Evropi. Droga iz Latinske Amerike vstopi na evropski trg, skozi t. i. zadnja vrata Evrope, pristanišca na Balkanu, predvsem v Albaniji in Crni gori. Ta regija je prej veljala predvsem kot prekupcevalka s tobakom, marihuano in heroinom, vendar povecanje zaseženih kolicin kokaina nakazuje, da je balkansko podzemlje mocno prisotno tudi na trgu kokaina. Ceprav je Balkan predvsem tranzitno obmocje, se je v zadnjih letih povecala poraba drog tudi na Balkanu, skupaj s povecanjem pocitniškega turizma v regiji. Vse to in aretacije ljudi v Zahodni Evropi nakazujejo na pomembnost deležnikov kriminalnih mrež z Balkana na svetovnem trgu kokaina. Laurent Laniel, analitik v Evropskem centru za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami (European Monitoring Centre for Drugs and Drug Addiction, EMCDDA), je predstavil kljucne ugotovitve porocila o trgu drog v Evropski uniji, ki so ga izdelali skupaj z Evropolom. Potrdil je ugotovitve predhodnikov in izpostavil, da je zaskrbljujoce povecevanje nasilja in korupcije v Evropi prav zaradi trga kokaina. Povedal je, da je kokainski trg, drugi najvecji trg drog v Evropi (takoj za marihuano). V letu 2017 so ocenili, da naj bi bila njegova vrednost kar 9,1 milijarde €, kar naj bi predstavljalo 119 ton kokaina in je skoraj dvakratno povecanje ocene, narejene v letu 2013. Od leta 2017 naprej so letni rekordi kolicinskega zasega kokaina prejšnjih let preseženi, kar nakazuje tudi prej navedeno povecevanje preprodaje. Spremljanje kakovosti kokaina kaže, da vec kot polovica kokaina, ki pride v roke koncnih uporabnikov, vsebuje visoke odstotke cistega kokaina, ta cistost pa se povecuje že od leta 2008. Povecuje se tudi zaseg droge na vzhodu Evrope in v Turciji. Ocena EMCDDA iz leta 2018 kaže 4,3 milijona uporabnikov kokaina (odrasli Evropejci, stari 15–64 let), kar pomeni, da kokain kupujejo starejši ljudje, ki imajo vec denarja. Podatke povecanja porabe kokaina potrjujejo tudi analize odpadnih voda. Njihovi podatki kažejo, da tretjina ljudi kokain kadi, zaradi cesar mora biti kokain v bolj cisti, bazicni obliki (in ne v obliki praha). Posebej zanimivo je, da se je proizvodnja sekundarne ekstrakcije kokaina povecala, kar pomeni, da se kokain pretihotapi v drugi obliki s pomocjo nosilca (kot je npr. tekocina, tekstil, plastika), nato pa se v lokalnih laboratorijih izvede kemicni postopek ekstrakcije kokaina v prvotno obliko, namenjeno koncni uporabi. Kar jih dodatno skrbi, so indici, da se del kokaina pretihotapi iz Latinske Amerike v obliki kokainske baze (paste) in se pretvori v kokainski hidroklorid (prah) šele v Evropi, kar pa je povezano tudi s prej omenjenim kajenjem kokaina. Laurent Laniel je predstavil tudi komercialne cene kokaina po Evropi v letu 2018, npr. v Belgiji je cena na kilogram 23.000 €, v Estoniji 90.000 €, najnižja cena, ki so jo zabeležili, pa je v Veliki Britaniji dobrih 17.000 €. Za zakljucek je povedal, da niso zaznali, da bi pandemija covida-19 vplivala na trg kokaina v Evropi, rahlo so se povecali zasegi, vendar v grobem pa pandemija na pošiljke v Evropo ni vplivala. Maja Loknar in dr. Bojan Dobovšek VIRI IN LITERATURA Global Initiative against Transnational Organised Crime [GI-TOC]. (2021). The cocaine pipeline to Europe. Pridobljeno na https://globalinitiative.net/wp-content/uploads/2021/02/The-cocaine-pipeline-to-Europe-GI-TOCInsightCrime.pdf Porocilo Porocilo Porocilo Cetrta mednarodna študentska konferenca o varnosti v lokalnih skupnostih – primerjava ruralnih in urbanih okolij Dne 20. 4. 2021 je prek spletne platforme MS Teams potekala cetrta mednarodna študentska konferenca, katere osrednja tematika je bila varnost v lokalnih skupnostih, primerjava med ruralnim in urbanim okoljem. Konferenca je potekala v angleškem jeziku. Na konferenci je bilo prisotnih vec kot 80 udeležencev. Spletna stran 4. mednarodne študentske konference o varnosti v lokalnih skupnostih je dostopna na spletni strani Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru (Fakulteta za varnostne vede Univerze v Mariboru, 2021). Konferenco so organizirali prof. dr. Gorazd Meško in izr. prof. dr. Katja Eman s Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru ter prof. dr. Velimir Rakocevic s Pravne fakultete Univerze v Crni gori. Na konferenci je bilo predstavljenih 20 prispevkov o varnosti v lokalnih skupnostih, ki so jih pripravili doktorski in magistrski študenti Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru in Pravne fakultete Univerze v Crni gori. Na otvoritvi konference so udeležence nagovorili izr. prof. dr. Andrej Sotlar, dekan Fakultete za varnostne vede, prof. dr. Velimir Rakocevic, Pravna fakulteta, Univerza v Crni gori, in prof. dr. Gorazd Meško. Izrazili so svoje zadovoljstvo glede kakovosti prispevkov in željo po nadaljnjem sodelovanju ter medsebojnem obisku in druženju udeležencev konference po koncu pandemije covida-19. V prvem sklopu konference sta bila predstavljena prispevek Sanje Rakovic, Aleksandre Jovanovic, Nemanje Bulatovica, Ksenije Vojvodic in Andreje Pepeljak o pregledu literature in raziskovanja varnosti v lokalnih skupnostih in prispevek Ize Kokoravec, doktorske študentke Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru, o mladoletniškem prestopništvu v ruralnih okoljih v Sloveniji, kar je tudi tema njene doktorske disertacije. V naslednji sekciji je bil predstavljen pregled raziskovanja varnosti v lokalnih skupnostih v Sloveniji, ki so ga pripravili Zala Osterc, Primož Novak, Lana Rupar in Jošt Meško. Sledil je prispevek o varnosti v lokalnih skupnostih, ki so ga predstavili crnogorski študenti Marija Markovic, Ksenija Moracanin, Šako Petrovic, Lidija Vukotic in Nada Cejovic. Predstavili so izzive spopadanja s kriminaliteto v Crni gori in njenega obvladovanja. Sledili sta predstavitvi o kriminaliteti v casu pandemije covida-19 s poudarkom na ruralnih okoljih. Crnogorski vidik so predstavili Amar Cuturic, Jelena Đukic, Jelena Šcekic, Nina Ramovic, Jovan Dabovic in Ivana Martinovic, slovenski pa Mojca Naglic, Ana Marija Poplašen, Kaja Knavs, Maruša Ravnjak in Mario Crnjac. V naslednji predstavitvi je bila obravnavana tematika varnosti v lokalnih skupnostih v urbanih in ruralnih okoljih v Sloveniji, ki so jo pripravili Adriana Gjergjek, Živa Drobnic, Zala Gujtman in Stiven Bozhinoski. V nadaljevanju so svoj prispevek o znacilnostih in posebnostih kriminalitete v ruralnih obmocjih v Crni gori predstavili Milica Raspopovic, Boško Miranovic, Milena Bakic, Miloš Janketic in Aleksandar Nikolic. Sledil je slovenski vidik enake tematike, ki so ga predstavili Maria Brecelj, Melani Svetec, Tina Arko in Tara Grašic. Naslednja dva prispevka sta se osredotocila na žrtve kriminalitete v ruralnih okoljih, prav tako z vidika crnogorskih študentov, ki so ga predstavili Tamara Rakocevic, Jovana Canovic, Marko Tošic, Svjetlana Duši in Nikolina Cavor, in slovenskih študentov, ki so ga predstavili Jaka Perme, Maja Loknar, Mia Kolenc, Edvard Francelj in Primož Drolc. Zadnji prispevek tega sklopa se je osredotocil na raziskovalne izzive z vidika zagotavljanja trajnostnega razvoja v okviru Organizacije združenih narodov (United Nations Development Programme Sustainable Development Goals – UNDP SDG). V naslednjem sklopu konference so slovenske študentke Eva Marcic, Kiara Ropoša, Blažka Tratnik, Belma Hodžic in Taja Rednak predstavile prispevek o medosebnem nasilju v ruralnih okoljih. Crnogorski vidik te tematike pa so pripravili Andrea Draškovic, Kristina Jankovic, Nina Premovic, Dijana Mojaševic in Teodora Radoševic. Prispevka o okoljski kriminaliteti v ruralnih okoljih so s slovenskega vidika predstavili Kaja Juras, Timotej Praznik, David Paulic in Tim Zemljic ter s crnogorskega Marija Vuksanovic, Nada Pejovic, Nikoleta Roganovic, Ivana Martinovic in Andela Nikolic. V zadnjem sklopu konference sta prva dva prispevka obravnavala navidezno idilicnost ruralnega okolja. Slovenski vidik so pripravile Ajda Potocnik, Evelina Kos in Maja Hercigonja. Crnogorski vidik, ki je v ospredje postavljal hujše oblike kaznivih dejanj, pa so pripravili Jovana Šaban, Jovana Golubovic, Nina Perišic, Anastasija Brajovic, Jovana Cirovic in Vucic Filipovic. Zadnja dva prispevka sta prikazala vlogo policije pri zagotavljanju varnosti v lokalnih skupnostih v ruralnem okolju. Crnogorski vidik so osvetlile Kristina Markovic, Maja Mijovic, Nikola Gogic, Bojana Đurovic, Lana Šahbaz in Nikoleta Ljuljic. Vlogo slovenske policije pri zagotavljanju varnosti v lokalnih skupnostih v ruralnem okolju pa so predstavili Luka Jelovcan, Teja Lobnikar, Ula Moškerc in Žiga Kodric. V zakljucku konference je sledila razprava, v kateri sta sodelovala in jo povezovala prof. dr. Velimir Rakocevic in prof. dr. Gorazd Meško. Profesor Meško je povedal, da s prof. Rakocevicem organizirata konference za slovenske in crnogorske študente že od leta 2017. S to konferenco študentom omogocata varno okolje za usvajanje nastopanja v angleškem jeziku kot lingua franca znanosti na globalni ravni, kar pomaga prihodnjim strokovnjakom na podrocju prava in varstvoslovja. S tovrstnimi konferencami se krepita tudi mednarodno sodelovanje in prenos znanstvenih ugotovitev ter vzpostavljajo boljši odnosi med raziskovalnimi institucijami, raziskovalci in študenti iz Slovenije in Crne gore. V razpravi so svoje zadovoljstvo z opravljenim delom in kakovostjo prispevkov izrazili tudi organizatorji konference in študenti. V ospredju konference je bila tematika primerjave varnosti v lokalnih skupnostih v ruralnem okolju v Sloveniji in Crni gori. Ta vidik je zelo pomemben, saj vecina Slovenije predstavlja ruralno okolje, ki ima svoje specificne znacilnosti. Delo študentov na podrocju varnosti v ruralnih lokalnih skupnostih pripomore k svežemu vidiku in novim zornim kotom obravnavanja varnostne problematike v ruralnih lokalnih skupnostih. V prispevkih so bili predstavljeni izzivi, s katerimi se soocata Slovenija in Crna gora pri zagotavljanju varnosti v ruralnih skupnostih. Izmenjava ugotovitev raziskav pa pripomore k uspešnejšemu reševanju tovrstne problematike. Mednarodno sodelovanje in izmenjava izkušenj na podrocju zagotavljanja varnosti v ruralnih okoljih je pomemben premik k poti do bolj varne družbe. Kot študent sem konferenco izkusil kot izjemen nacin za prenos ugotovitev in dobrih praks s tujimi kolegi in kot nadgradnjo dosedanjega ucnega procesa na Fakulteti za varnostne vede pri predmetu Varnost v lokalnih skupnostih. Jošt Meško VIRI IN LITERATURA Fakulteta za varnostne vede Univerze v Mariboru. (2021). 4th International Student Conference on Local Safety and Security – Rural Perspectives. https://www.fvv.um.si/psvls/4-student-conference.html Porocilo Porocilo.