Poštnina za kraljevino Jugoslavijo v gotovini plačana.
BOGOSLOVNI VESTNIK
IZDAJA
BOGOSLOVNA AKADEMIJA
LETO XIII ZVEZEK IV
LJUBLJANA 1933
KAZALO.
(INDEX.)
I. Razprave (Dissertationes):
Odar, O časti in dobrem imenu v kanonskem pravu (De miuria et diffamatione secundum ius canonicum. Inter-
pretatio CIC can. 2344 nec non 2355).......................... 217
G r i v e c , De ss. Cyrilli et Methodii ad Photium relatione . 245 Zaplotnik, Jurij Gostenčnik, misijonar v Ameriki .	.	.	252
II. Praktični del (Pars practica):
Odar, Nova kodifikacija zakonskega prava v srbski pravoslavni cerkvi .	.	.....................................265
F. U., Odloki sv. stolice: 1. Kaj pomeni pri podeljevanju odpustkov pogoj »visitandi ecclesiam vel oratorium« in »pre-candi ad mentem Summi Pontificis«? — 2. O fakultetah za blagoslove z odpustki............................................277
III. Slovstvo (Letteratura):
a) P r e g 1 e d i:
1. Lexikon für Theologie und Kirche (J. Turk)..................279
2. »Der Große Herder« (F. K, Lukman)...........................281
3. Nov prispevek za zgodovino skotizma in tomizma
(J. Turk)....................................................  282
b) Ocene in poročila:
Kortleitner, Religio Jahve cohaereatne cum simplicitàte ■ vitae nomadum (L. Ehrlich) 285 — Merk, Novum Testamen-tum graece et latine, apparatu critico instructum (A. Snoj) 287
— Tillmann, Die heil. Schrift des Neuen Testamentes. IX. B.: Die katholischen Briefe v. Meinertz u. Vrede; X. B.: Der Hebräerbrief und d. Geheime Offenbarung des hl. Johannes v. Rohr (A. Snoj) 288 — Mariès, Études préliminaires à l’édi-tion de Diodore de Tarse sur les Psaumes (F. K. Lukman) 289
— Alves Pereira, La doctrine du mariage selon saint Augustin (F. K. Lukman) 290 — Ušeničnik F., Pastoralno bogoslovje. 2. izd. (Jože Pogačnik) 291 — Rücker, Ritus Baptismi et Missae quem descripsit Theodorus, ep. Mopsuestenusj Lietzmann, Die Liturgie des Theodor von Mopsuestia (F. K. Lukman) 294 — Šim rak, Graecocatholica ecclesia in Jugoslavia; Spomenica Kalendar katolika Križevačke Biskupije (F. K. Lukman) 295 — V i 11 e r , Dicitionnaire de Spiritualité. Fase. II (F. K. Lukman) 296
O ČASTI IN DOBREM IMENU V KANONSKEM
PRAVU.
(De iniuria et diffamatione secundum ius canonicum.)
(Interpretatio C. I. C. can. 2344 nec non 2355.)
Dr. Aloizìi Odar.
(Nadaljevanje in konec.)
Summarium totius dissertationis habes, lector benevole, in pag. 121 s.
19.	Preden podrobno razpravljam o žalitvah časti in dobrega imena, bodi poudarjeno, da moralna teologija in z njo cerkveni zakonik drugače zreta na zaščito časti kot moderni državni zakoniki. Osnovna misel moderne zaščite časti sloni na dveh načelih: na pojačeni zaščiti časti in na svobodi dostojne kritike. Čast je ena izmed najobčutljivejših človeških dobrin, radi tega ji mora zakon nuditi čim večjo zaščito; na drugi strani pa se ne sme omejiti pravica, govoriti resnico, ker je strah pred javnostjo često najuspešnejše sredstvo, odvračati ljudi od nenravnega in nezakonitega dejanja123. Po načelih katoliške morale pa ima vsakdo pravico, da se nihče svojevoljno ne dotakne njegove časti in dobrega imena124. Calumnia — širjenje neresničnih trditev — ne more biti nikdar dovoljena. Širjenje resničnih nečastnih dejstev (detractio) pa more biti ali contra iustitiam ali le contra caritatem ali pa tudi dovoljeno; prvi primer je podan — in le o tem seveda tukaj govorimo —, če je ostala osebi kljub nečastnim resničnim dejstvom še pravica na dobro ime, in če oseba, ki je ta dejstva razširjala, ni imela zadostnih opravičljivih razlogov. Presojajo se torej ta dejanja po istih načelih kot n. pr. dejanja proti gmotnim dobrinam: vpraša se prvič, ali je bila z dejanjem storjena krivica v polnem pomenu besede, in drugič, ali je imel žalivec zadostne opravičljive razloge. Povedano velja za notranje območje vesti in za
133 M u n d a , o. c. 46.
1M Schilling, o. c. II, 347.
Bogoslovni Vestnik.
15
zunanje pravno območje. Čast in dobro ime izgubi kdo z notoričnimi nečastnimi dejanji, bodisi da so dejanja postala notorična s pravnomočno sodbo, ali pa so dejansko notorična (cfr. kan. 2197). Govoriti o deliktih, ki so pravno notorični, ne bo torej nikdar contra iustitiam, četudi je minilo že več let, kar je bila zadeva »aktualna«, in se je delinkvent že docela popravil v družbi. Pač pa je očitanje takih deliktov proti pravičnosti, če se izvrši kot zasramovanje, torej radi načina in ne radi vsebine. Tudi razodevanje dejansko notoričnih deliktov in nečastnih dejstev ni proti pravičnosti, a le tam in le toliko časa, dokler so take stvari dejansko notorične. Če je delikt že pozabljen, je torej proti pravičnosti, če kdo pogreva znova govorico o njem; tako vsaj sodi večina moralistov, ker je pač s tem, da je delikt izginil iz spomina ljudi, dobro ime delinkventa zopet oživelo. Iz povedanega sledi, da je detractio v običajnem pomenu besede, torej širjenje sicer resničnih nečastnih dejstev, ki pa niso notorična, proti pravičnosti in zato delikt contra bonam famam v smislu kan. 2355. Da omenjena detractio ni samo greh contra caritatem ampak, da je tudi contra iustitiam v polnem pomenu besede, razlagajo na dva načina. Schindler n. pr. izhaja od tod, ker se dobro ime opira »auf die in die äußere Erscheinung tretenden Vorzüge«125, in ima zato človek pravico do dobrega imena, dokler ga z javno storjenim nečastnim dejanjem ne zapravi ali dokler ga ne izgubi s tem, da sam odkrije svoj tajni delikt. Lugo pa razlaga tako, da ostane tajni delinkvent le in possessione bonae famae, to stanje je pač dejansko, četudi neosnovano, nihče pa ni upravičen tajnega delinkventa »izpodriniti« iz tega stanja120. Ius in famam falsam, kakor imenujejo omenjeno pravico tajnega delinkventa, pa premine, če zahteva javni ali privatni blagor, da se delikt zve. Za taka razkritja pa se zahtevata dva pogoja: prvič, da bo škoda, ki jo bo razkritje preprečilo, sorazmerna škodi, ki jo bo pri tem povzročilo; in drugič, da se razkritje izvrši na obziren način, le tistim in le toliko osebam, kolikor je potrebno ad avertendum damnum127. Ako kateri izmed pogojev pri razkritju ni podan, je tako razkritje delikt v smislu kan. 2355. Načelno je torej oboje, calumnia in detractio, delikt diffamationis, o ka-
125 O. c. II, 558.
120 De iustitia et iure, disp. 14, n. 36.
127	Cfr, sodbo Rimske rote z dne 29. julija 1915, Dec. VII, 349.
terem govori omenjeni kan. 235512S, jasno pa je samo pa sebi,, da je cahimnia ceteris paribus težji delikt kot detractio. Po cerkvenem pravu ima vsakdo pravico do dobrega imena v po* menu, kakor je bilo pravkar popisano; po držav. k. z. pa je načelno vsakomur priznana v interesu javne nravnosti pravica govoriti resnico pod pogojem, da to stori na dostojen način120. Od pregreškov proti dobremu imenu določa § 301 k. z. kazen le za calumnia, kleveto, torej za tako izrečeno činjenico, ki je objektivno neresnična ali nedokazana; zato redno dopušča pri klevetah dokaz resničnosti130. Izjema od omenjenih načel sta določbi o žalitvi z indiskrecijo131 in o primerih, kjer je dokaz resničnosti nedopusten (§ 312 k. z.). Stališči cerkvenega in državnega kazenskega zakonika sta torej različni. Zato je po naziranju cerkvenega zakonika dokaz resničnosti nedopusten, ker tudi resničnih nečastnih dejstev ni dovoljeno izrekati in širiti brez zadostnih razlogov. Obdolženec ima le pravico dokazati, da je bil delikt notoričen, ali pa da je bil iz sorazmerno zadosti važnega razloga upravičen razodeti nečastno dejanje in da je to storil z zahtevano obzirnostjo. Zato ni popolnoma pravilno, kar piše Eichmann: Der Beweis der Wahrheit der behaupteten Tatsache kann nicht von dem Delikt entschuldigen, wenn die Form, in der die Behauptung geschah, beleidigend oder geeignet war, den guten Ruf mehr zu schädigen, als durch die Tatsache bereits geschehen war.132 Iz citiranega stavka bi namreč sledilo, da sicer posrečeni dokaz resnice oprosti obdolženca, če ni ta izrekel očitkov na žaljiv način. Na drug način
128	Zato ni točno, kar piše Eichmann pri interpretaciji kan. 2355, ko omejuje laesio bonae famae le na calumnia; pravi namreč: und gegen üble Nachrede, d. h. Behauptung oder Verbreitung von unwahren Tatsachen, welche geeignet sind, denselben verächtlich zu machen oder in der öffentlichen Meinung herabzuwiirdigen (R St G B § 186) ( O. c. 187). Zdi se, da ga je zapeljalo moderno naziranje o zaščiti časti, kot je izraženo v drž. kaz. zakonikih. Ker Eichmann indirektno izključuje detractio iz obsega kazenskopravne difamacije, zato logično dopušča, kot bomo videli, dokaz resničnosti v zadevnih pravdah.
“ Munda, o. c. 102.
130 Cfr. o tem	Munda, o.	c. 96. Inozemska zakonodaja	vobče razlikuje med preprosto kleveto in	obrekovanjem, kar se predlaga tudi	pri
nas in lege ferenda	(Munda, o. c.	162).
131 Zagreši jo,	»kdor ruši z	izrekanjem ali raznašanjem	osebnih	ali
domačih razmer druge osebe pokoj ali ijnir te osebe« (§ 299, k. z.).
132	0. c. 187.
dokazuje Lega133, da v veljavnem cerkvenem pravu dokaz resnice pri teh pravdah ni dopusten. Izhaja namreč iz kan. 1937, § 1, ki določa, da je v kriminalnih pravdah upravičeni tožilec le promotor iustitiae, da so torej odpravljene stare accusationes publicae; tudi kazniva dejanja zoper čast in dobro ime se preganjajo le ex off'o, četudi je praviloma potrebna predhodna naznanitev žaljenega kot condicio sine qua non. Exinde diffamans hodie numquam in nostro foro admitteretur ad probandum de-lictum, unde enata est diffamatio; neque hoc competit promotori iustitiae; hoc enim non est obiectum iudicii iniuriarum. O tej zadevi bo še govor pri vprašanju o pregonu kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime.
20.	Z detractio in calumnia se žali dobro ime; čast sama v ožjem pomenu besede pa more biti žaljena na več načinov, ki so nasprotni zunanjim izrazom notranjega spoštovanja, ki jih imenujemo honor. Omenjeno je že bilo, da so te žalitve stari običajno imenovali contemptus. Pozneje se je zanje uvedel v teologiji izraz contumelia, ki jo opisujejo kot iniusta dehono-ratio personae praesentis sive verbis sive signis. Žaljeni more biti navzoč ali fizično ali moralno. Razžalitev se more izvršiti negativno z opustitvijo dolžnih izrazov spoštovanja in pozitivno z besedami ali dejanji. Pri prvem načinu je treba paziti, če ni morda žaljena le pietas ali observantia. Da so take opustitve contra iustitiam, se zahteva, da so se izvršile namerno in con-temptum134. Če n. pr. klerik noče izkazati škofu časti, ki mu običajno gre, in je evidentno, da je to opustil in contemptum, je tako ravnanje delikt in se more kaznovati po kan. 2355. Pozitivno se more storiti contumelia na več načinov. Schilling135 razlikuje n. pr. med preprosto žalitvijo (Schmähung), ki je v tem, če kdo zatrjuje o kom v njegovi navzočnosti nečastne stvari; očitanje (Vorwurf), če mu očita resnične telesne ali duševne nedostatke, in zasramovanje (Verspottung), če ga žali v načinu izražanja. Jasno je, da se zagreši žalitev časti tudi z realno injurijo. Možno je tudi na druge način razlikovati med posameznimi vrstami žalitev. Za označbo je značilno to, da mora biti žaljena čast in ne dobro ime. Ponovno je bilo že omenjeno, da cerkveni zakonik ne podaja kake definicije žalitve. Kan. 2355 se izraža o žalitvah zelo na splošno: Si quis
133	Coram Lega, 367, op. 1.
131	L e h m k u h 1, o. c. I, 759.
135 O. c. II, 349.
non re, sed verbis vel scriptis vel alia quavis ratione iniuriam cuiquam irrogaverit. Način sam, kako je bila žalitev storjena, je za označitev delikta brez pomena. Izključene so po citiranem kanonu le realne injurije, o katerih smo zgoraj govorili. Zapadejo pa pod citirani kanon žalitve, storjene s tiskom. Pred zakonikom so zanje aplicirali določbo de libellis famosis, kakor je bilo zgoraj omenjeno.
Ker omenja kan. 2355 poleg žalitev časti tudi žalitve dobrega imena in določa načelno za vse žalitve isto kazen, zato cerkveni sodnik ne bo imel tolikšnih težkoč pri klasificiranju žalitev, kot jih ima n. pr. naš državni sodnik, ko kaz. zakonik razlikuje med klevetami in razžalitvami in razlike med njimi ni iskati zgolj po obliki, nego predvsem po vsebini1-10. Ker je besedilo kan. 2355 zelo široko formulirano, zapadejo pod njegovo kazensko sankcijo vse žalitve, ki kršijo pravno dobrino časti in dobrega imena, četudi žalitve niso contumelia ali diffamalo v pravem pomenu, n. pr. žalitve z izrekanjem sodbe o vrednosti žaljenega v njegovi nenavzočnosti. Pri vseh teh žalitvah gre le za to, ali je z njimi žaljena naravnopravna pravica časti in dobrega imena.
21.	Dosedaj smo govorili o preprostih enostranskih žalitvah; imamo pa tudi žalitve, kjer je vsaj delna krivda na obeh straneh, to so zlasti izzvane in povrnjene razžalitve, o katerih govori § 298 k. z. Določba glede izzvane razžalitve se glasi: Če je dal kdo s svojim nedostojnim nastopanjem ali kaznivim dejanjem neposredno povod drugemu, da ga razžali, se sme razžalivec oprostiti vsake kazni. V kodeksu podobne določbe sicer ni, toda aplicirati se mora kan. 2206, § 4, ki na splošno omenja izzivanje (provocatio)1,17. Pogoj je iniuria illata, kar pomeni na tem mestu kakfšnokoli krivično dejanje, katero ni, da bi moralo nujno nasprotovati razžalivčevi osebi ali njegovim pravnim dobrinam; naperjeno more biti tudi proti tretji osebi, zlasti če je ta z razžalivcem v kaki tesnejši zvezi. Morala pa je omenjena krivica razžalivca razburiti, kar je seveda quaestio facti. O povrnjeni razžalitvi določa naš držav. k. z. v 298', torej v poglavju o kaznivih dejanjih zoper čast tole: Če je razžaljenec razžalitev vrnil, sme sodišče obe stranki ali eno izmed njiju kaznovati ali pa oprostiti vsake kazni. Kodeks ima odgovarjajočo določbo de mutua iniuria v kan. 2218, § 3, ki se nahaja
is« Munda, o. c. 50.
187 Cfr. Roberti, De delictis et poenis I, 1930, 159.
v splošnem delu kazenskega zakonika, v kanonu, ki na splošno govori o odmerjanju kazni. Določba se glasi: Mutua iniuria com-pensatur, nisi una pars propter maiorem iniuriae ab eadem illatae gravitatem damnari debeat, deminuta, si casus ferat, poena. Virov za citirano določbo Gasparrijev aparat ne navaja. Že pri opisu starega prava je bilo omenjeno, da je poznalo klasično kanonsko pravo retorzijo po rimskem zgledu. Razlikovali pa so med vrnjeno razžalitvijo kot obrambo pred novo žalitvijo in pa med razžalitvijo kot maščevanjem. Učili so, da z retorzijo ugasne pravica do tožbe radi žalitve časti, če se je retorzija izvršila in eadem specie et ad sui defensionem138. Dostavljali so, da ni dovoljeno odgovarjati na žalitve z obreko-vanjem1'"’. Pri privatnem značaju verbalne injurije v starem pravu je umevno, da ob retorziji niti retorkvent niti prvotni žalivec nista bila upravičena do tožbe; slednji radi tega ne, »weil er zuerst mit Dolus handelte«, kot pravi München1'"', četudi je bila retorzija hujša kot prvotna razžalitev; retorkvent pa radi tega ne, trdi isti pisatelj, »weil auch er ein Unrecht beging und ihm, wenn der andere dieses Unrecht durch eine Einrede geltend macht, ihm keine Replike, daß der Verklagte zuvor unrecht und mit Dolus gehandelt habe, gestattet ist. Beides ist eine Bestrafung der ungerechten Handlung, die keinen gesetzlichen Schutz finden darf«141. Kodeks prinaša splošno in jasno določbo o povrnjeni razžalitvi, ki odgovarja javnopravnemu značaju delikta v cerkvenem področju. Notranji razlog za določbo o retorziji je ta: osebo, ki je vrnila razžalitev, je oprostiti kazni, ker je bila izzvana; osebo, ki je izzvala, pa radi tega, ker si je nasprotnik sam vzel zadoščenje142. Medsebojna razžalitev se torej po kan. 2218, § 3 kompenzira, ako je bila razžalitev z obeh strani enako ali vsaj približno enako težka. Če pa je ena stran težje razžalila, jo čaka pač za ta presežek kazen, ki pa mora biti milejša, kot bi bila sicer. Ali sta razžalitvi enaki in koliko morda ena razžalitev presega drugo, o tem odloča sodnik. Olajšave pri retorziji veljajo le za žalitve časti, ne pa tudi za žalitve dobrega imena143. Jasno je končno,
138 W e r n z , o. c. 423.
139 Reiffenstuel, o. c. 1. V, tit. 36, n. 27.
uo O. c. II, 607.
1,1	Istotam.
115 M u n d a , o. c. 54.
11:1 Isto velja v drž. zakoniku, cfr. Dolenc, o. c. 449.
da se določba o retorziji uporablja le za primere, kjer je prvotni žalivec razžalil retorkventa samega osebno in ne morda njegovega zakonca ali druge osebe, ki so z njim v tesni zvezi, in da je retorkvent žalitev takoj vrnil, ko je za njo zaznal. Ako katerega izmed omenjenih momentov ni, se more pač uporabiti zgoraj navedena določba o provokaciji, ne pa predpis o retorziji.
22.	Če preidemo k razpravljanju o formalnem elementu pri deliktih zoper čast in dobro ime, je treba najprej poudariti, da je katoliška moralna teologija pri grehih časti-kraje izredno obširno razpravljala o tem elementu, kar je s stališča moralne presoje človeških dejanj samo po sebi umevno. Že sv. Tomaž je opozarjal, da glasovi sami na sebi ne morejo škodovati, pač pa in quantum vero sunt signa repraesentantia aliquid in notitia aliorum, sic possunt damna multa inferre144. Potem pa nadaljuje: et ideo in peccatis verborum maxime con-siderandum videtur ex quo affectu proferat. Cum ergo convicium seu contumelia de sui ratione importet quamdam dehonoratio-riem, si intentio proferentis ad hoc feratur ut per vei'ba quae profert, honorem alterius auferat, hoc proprium et per se est dicere convicium seu contumeliam.1415 Iz navedenih besed, ki jih zadevne sodbe Rimske rote pogosto navajajo, se razvidi, da zahteva sv. Tomaž pri žalitvah namen (affectus, intentio), ki ga v naslednjem stavku imenuje animus dehonorandi. Nastati pa bi moglo vprašanje, ali pomeni ta animus dehonorandi isto, kar imenujejo juristi animus iniurandi, to je žalilna namera, ali pa pomeni navadni naklep, dolus, ki se od žalilne namere bistveno razlikuje. Tako je n. pr. za razžalitev po § 297 k. z. potreben naklep (vedenje in hotenje), ni pa potrebna žalilna namera140. Sv. Tomaž postavlja v opozicijo z animus dehonorandi razloge, ki upravičujejo izreči besede, ki so same na sebi žaljive: non tamen animo dehonorandi, sed forte propter correctionem vel propter aliquid huiusmodi, non dicit convicium formaliter et per	se.147 Žalitev	torej	zagreši,	kdor vedoma	brez	zadostnega
razloga govori o	kom	žaljive	stvari, četudi	nima	direktnega
žalilnega namena. Kanonisti so zahtevali pri žalitvah dolus malus148. Govorili pa so zelo nejasno. Tako piše n. pr. Pichler,
,n S. Th. II—II,	q. 72,	a. 1, ad	1.
™ S. Th. II—II,	q. 72,	a. 2.
110 Cfr. Dolenc, o, c. 448.
S. Th. II—II, q. 72, a. 2.
1,8	Cfr. Reiffcnstuel, o. c. 1. V, t. 36. n. 2.
kar zopet ponavljajo zadevne sodbe Rimske rote: Notanter di u dolose vel dolo malo, hoc est cum intentione ac animo iniurandi seu laedendi existimationem, et quidem sine iure dicendi vel faciendi tale quod, quo laeditur alterius honor aut existimatio; si ergo absit dolus seu animus iniurandi, vel ius adsit aliquid faciendi licet inde sequatur dispendium honoris et existimationis alicuius, iniuria non censetur illata.14“ V naslednjem odstavku pa omenja pisatelj v tesni zvezi izraze dolus, animus, intentio directa in intentio indirecta, ko pravi: Si verba et facta de se, ex natura sua, sunt contumeliosa, vel probrosa, praesumitur dolus et intentio directa; sed sufficit intentio indirecta pro constituenda iniuria.150 Reiffenstuel je izrečno istovetil dolus in animus iniurandi151. Iz povedanega siedi, da kanonisti za dejanski stan žalitve niso zahtevali žalilne namere (animus iniurandi v današnjem pomenu), temveč je zadostoval navadni naklep, čeprav niso jasno govorili. Danes je jasno, da se animus iniurandi pri deliktu verbalne injurije ne zahteva. »Beleidigungsabsicht ist nicht notwendige Voraussetzung des strafbaren Tatbestandes; nur das Bewußtsein, daß die Äußerung beleidigend sei (dolus), ist erforderlich, um den Tatbestand herzustellen,« piše Eichmann152. Naš držav. kaz. zakonik vobče ne zahteva animus iniurandi pri razžalitvah (§ 297) in klevetah (§ 301), pač pa se zahteva žalilna namera pri očitanju kazni (§ 300) in v primerih, ki so taksativno našteti v §§ 306 in 311, 1 odst. Ti primeri so: čin kritiziranja, dajanje pojasnil ali razlage, opomin in ukoritev, službena ovadba, oddajanje mnenja od strani uradnika. V teh primerih nastopi torej kaznivost le, če je podana namera razžaljenja153. Kanonsko pravo teh primerov, ki radi posebnih prilik terjajo posebno presojo, ne omenja. Treba je torej o njih soditi po načelih, ki so bila zgoraj omenjena.
Kar zadeva kritiziranje, bodi omenjeno, da je imela Rimska rota večkrat opravka s pravdami radi žaljive kritike. Poudarjajo pa zadevne sodbe, da je treba pri teh pravdah dobro razlikovati med žalitvami ljubezni in žalitvami pravičnosti; le
140	Ius canonicum practice explicatum, 1728—1735, t. 36, n. 2.
160 O. c. n. 3.
161 O .c. t. 36, n. 5.
“* O. c. 168.
15:1 Cfr. Dolenc, o. c. 461 s.
s slednjimi se seveda bavijo sodišča. Omenjeno načelo je tem bolj upoštevanja vredno, ker v kanonskem pravu ne poznamo posebnega tiskovnega zakona in je zato treba tudi žalitve, storjene s tiskom, presojati po splošnih določilih o žalitvah časti in dobrega imena. Žalitve pa zavise primarno od namena; če je ' torej kdo zapisal o kom besede, ki bi bile materialiter žaljive, pa je to storil iz razlogov, ki mu jih je narekoval maius bonum, ni zagrešil formalne žalitve, dasi je v teh stvareh kar najbolj na mestu discretio, kot se izraža sv. Tomaž. Nadalje je pomniti, da se vrše znanstvene disputacije večkrat »vivaciore stilo a doctoribus hinc inde dimicantibus in disciplinis etiam theolo-gicis«, kot pravi sodba Rimske rote z dne 30. decembra 191215\ ki prav tam nadaljuje: »ipsos Ss. Patres in reprobandis doctri-nis ab Ecclesia condemnatis vel non approbatis, usos esse acer-rimis insectationibus .. . sed numquam ex hac loquendi ratione habitae sunt querelae iniuriarum.« Tako je razsodila rota, da stavek: redovnik, ki celo poučuje teologijo, se je upal zagovarjati mnenje, ki je »piarum aurium offensivum«, ki ga je obtoženec zapisal v znanstveni reviji o znanem profesorju dogmatike, ni žaljiv155. Velja torej tudi v kanonskem foru načelo, ki je v veljavi po našem kaz. zakoniku, da je žaljiva kritika kazniva, če se nanaša na osebo, ne pa, če se nanaša na delo. Ker pa je često težko ločiti delo od osebe, velja načelo, da je kritika osebe dovoljena le v tem obsegu, da kritik ne napada človeškega dostojanstva dotične osebe (n. pr. kritika o talentu, o sposobnostih)15".
Pri ostalih primerih § 306 k. z., kjer se zahteva žalilna namera, je v cerkvenem območju formalni element izključen, če je imel storilec zadosten razlog za dejanje (n. pr. za službeno ovadbo, opomin in ukoritev in podobno) in je dejanje previdno izvršil; če pa zadostnega razloga ni imel ali pa če ni postopal previdno, je kriv, četudi ni imel žalilne namere. Zadevo nam dobro pojasni rotina sodba z dne 29. julija 1915157. Duhovnik Jožef je kompetiral za izpraznjen kanonikat. Da ga ne bi dobil, sta brata kanonika Karel in Frančišek pokazala nekaterim kapiteljskim članom fotografijo, ki je predstavljala duhovnika Jožefa v laiški obleki, v družbi ženske osebe pod
tM Coram Lega, 372.
Coram Lega, 363.
186 Munda, o. c. 97.
Dec. VII, 347—356.
samotnim drevesom. O materialnem elementu diffamationis ni bilo dvoma. Slika ni sicer predstavljala ničesar, kar bi bilo in se slabo, vendar »bonae tamen aestimationi Sac. Ioseph de-trahit, ad minus levitatis nota illum injurit«, kot se izraža sodba. Šlo je torej za formalni element. Tožilec je namreč trdil, da sta ga toženca neopravičeno' in neprevidno difamirala. Rota je razsodila, da je formalni element in casu izključen, ker sta obdolženca ravnala ex causa iusta in previdno, ko sta sliko pokazala le toliko članom v kapitlju, da kompetent pri glasovanju ni mogel dobiti večine glasov, in ker sta še tem pokazala fotografijo strogo zaupno.
23,	Potem ko smo govorili o materialnem in formalnem elementu pri žalitvah časti in dobrega imena, nam je govoriti še o žaljenem subjektu. Po kan. 2355 je zaščitena čast in dobro ime kogarkoli, bodisi laika ali klerika. Pri realnih injurijah je pač razlika med laiki in kleriki radi privilegija ca-nonis158, ni pa take razlike pri verbalnih injurijah. Ker pa sestavlja čast več sestavin, ni kljub splošnemu izrazu v kan. 2355 brez pomena, kdo je žaljen. Nekaj sestavin v pojmu časti pripada v Cerkvi le klerikom, nekaj jih je takih, ki jih je deležen le odrasli človek, nekaj pa je takih, ki pripadajo človeški osebi kot taki, in morajo biti zato tudi otroci in blazneži deležni zaščite časti159. Navadno je kazensko zaščitena tudi čast umrlih oseb. Ker smatrajo juristi, da je nosilec časti le živi človek, zato so presojali zakonodavci žalitev mrtvih oseb iz drugih vidikov, n. pr. kot žalitev preostalih svojcev, ker čast umrle osebe preživi v interesu rodbine, ali kot žalitev religioznega čuta svojcev1“0. Katoliški moralisti pa uče, da imajo mrtvi sami pravico ohraniti dobro ime, »cum adhuc consistat subiectum iuris, anima eorum immortalis, et famam, qua inter homines vivunt, magni faciant et retinere cupiant«101. To naziranje je lepo v soglasju z ostalimi pravnimi postopanji, ki zadevajo mrtve, n. pr. prepovedjo krščanskega pogreba, odvezo izobčenca, ki je
158 Realne injurije laikov, ki nimajo težje kvalifikacije, niso kazensko zaščitene. Kan. 2354 navaja le homicidium, raptus impuberum, venditio hominis in servitutem vel alium malum finem, gravis mutilatio vel vulneratio vel violentia. Za realno injurijo v ožjem pomenu zakonik ne določa kazni. — Sicer je pa vobče za te vrste deliktov pristojna svetna oblast in je cerkveni zakonik le nekatere kazensko sankcioniral.
109 Cfr. Dolenc, o. c. 445.
•“"Dolenc, o. c. 446; Munda, o. c. 48.
101	N o 1 d i n , o. c. 659.
že umrl162, in podobnimi, dasi je treba priznati, da ni brez teoretičnih težkoč, s katerimi pa se tu ne moremo baviti. Žaliti čast umrlih oseb je torej contra iustitiam in zapade pod kan. 2355. Ker pa mrtvi dobro ime manj potrebujejo kot živi, sodijo moralisti, da je žalitev mrtvih manjši greh, kot pa difamacija živih, dasi more biti peccatum grave1“3. Kanonist se bo pač ravnal po načelu »lege non distinguente«, presoditi pa bo seveda moral in concreto, če je žalitev mrtvih objektivno težka, ker se sicer v cerkvenem območju kazensko ne preganja. Upoštevati pa je pri tem tudi ozir na svojce umrlega'"1. V dvomu bo veljalo načelo in dubio favendum est reo. O svoboščinah zgodovinarjev pa razpravlja papež Leon XIII v pismu z dne 18. avg. 1883'“5.
Juristi imajo težave z vprašanjem o zaščiti časti pravnih oseb. Prevladuje smer, naj se pravnim osebam ne prizna zaščita časti, ker je pravna dobrina časti osebnega značaja ter jo more imeti le fizična oseba1"“. Naš drž. k. z. §§ 297 in 301 ne navaja posebej pravnih oseb, kot so jih navajali še njegovi predhodni osnutki. Pač pa so po čl. 52 in 56 zak. o tisku pravne osebe sposoben objekt žalitev1“7. Sodijo, da imajo po našem drž. k. z. samo tiste kolektivne osebnosti svojo zunanjo čast, ki so zakonito priznane in po statutih organizirane družbe več živih ljudi, ki imajo vsak zase svojo čast, katerih vsota pa ni čast kolektivne osebnosti, ampak je posebej eksistentna čast svoje vrste1“8. Ni pa mogoče žaliti ustanov, ki jim je imovina edina podlaga (n. pr. dijaške ustanove)1"1'. Po kanonskem pravu je mogoče žaliti pravne osebe; kodeks jasno govori tudi o moralnih osebah, ko v kan. 2344, ki določa za nekatere hierarhe večjo zaščito časti, našteva tudi izvestne urade centralne cerkvene vlade: kongregacije in sodišča. Pozna pa cerkveni zakonik dve vrsti pravnih oseb, ki jih imenuje personae morales collegiales in personae morales non collegiales; za slednje navaja kan. 99 zglede, kot so cerkve, semenišča, beneficiji. Persona moralis collegialis pa obstoji iz več fizičnih oseb, n. pr.
102	Cfr. Rimski obrednik, naslov III, poglavje IV: Obred za odvezo izobčenca, ki je že umrl.
163 N o 1 d i n , o. c. 659. Navedena argumentacija vsaj prepričevalna ni.
10’ Schilling, o. c. 347.
111:1 Cfr. tudi Schilling, o. c. 347, op. 61.
1,10 Munda, o. c. 48.
107	Dolenc, o. c. 446.
1,8	D o 1 e n c , o. c. 449.
lim Munda, o. c. 49.
kapitelj. Poleg teh pravnih oseb pa imamo v Cerkvi še združenja, ki	niso pravne osebe,	ker nimajo	pravic,	ki ne bi bile
identične	z vsoto pravic njih	članov, pač	pa se upravljajo pra-
vice, ki jih posamezni člani odstopijo, nomine singulorum in communi, kot pravi Maroto1™. Taka združenja imenujejo per-sonae collectivae. Primere za nje nam nudi cerkveno društveno pravo, to so n. pr. piae uniones, dokler niso dobile formalnega ustanovitvenega odloka (kan. 708, 687). Omenjeno je že bilo, da so pravne osebe po cerkvenem pravu sposoben objekt žalitve; to velja za personae morales collegiales, pa tudi za personae collectivae, če so bile potrjene od cerkvene oblasti (cfr. kan. 687,	§ 1, 708). Noldinova	argumentacija, da so	pravne osebe
sposoben	objekt časti, kakor	so sposoben	subjekt	imovine171, ni
točna, ker ima pač čast osebnosten značaj, ki more direktno pristojati le fizičnim osebam, in ker imamo v Cerkvi združenja, ki so sposoben subjekt časti, nimajo pa imovinske sposobnosti (cfr. kan. 691, § 1). Institutov torej ni mogoče žaliti, če ni razvidno, da zadene žalitev določene fizične osebe. Tako ne morem žaliti beneficij, razen tako, da je žaljen beneficiat. Drugače pa je n. pr. s semeniščem. Kot pravna oseba spada sicer tudi semenišče med institute v ožjem pomenu besede, je torej persona moralis non collegialis, vendar si predstavljamo pod pojmom semenišča v določenih zvezah fizične osebe. Trditev n. pr. da v ljubljanskem semenišču ni pravega cerkvenega duha, bo nedvomno vsakdo tako razumel, da hoče reči, da osebe v njem (vodstvo in gojenci skupaj, ali eni ali drugi) niso prežeti s cerkvenim duhom. Morda bo kdo trdil, da gre v zadnjem primeru za žalitev fizične osebe s kolektivno označbo, ki jih ne smemo zamenjavati z žalitvami kolektivnih oseb. Taka označba zadostuje za žalitev, če so posamezniki tako označeni, da jih je mogoče spoznati (n. pr. ljubljanski duhovniki)172- 173. Naj bo kakorkoli, brez dvoma imajo v tem primeru prizadeti pravico, da v smislu kan. 1938 naznanijo omenjeni delikt cerkveni oblasti.
170 O. c. I, 556.
171 O. c. 659.
174	Cfr. Munda, o. c. 49.
173 Čl. 55, 1. odst. zak. o t. gre dalje; glasi se namreč: Če je oklevetanih t enim besedilom več oseb na ta način, da je oseba, na katero meri kleveta, nedovoljno označena, se smatra, da je oklevetana vsaka izmed onih, na katero se popolnoma nanaša označba, kolikor je pač je, in vsaka izmed njih ima pravico, vložiti tožbo zoper klevetnika.
Kar zadeva kolektivni značaj uredništva kakega lista, je zanimiv passus v sodbi Rimske rote z dne 7. februarja 1913174, ki je proglasila sodbo sodišča v T. za nično radi neveljavnega povabila k sodišču. V tiskovni pravdi je bilo namreč povabljeno uredništvo lista, ne pa urednik oziroma pisec inkriminiranega članka. Omenjeni passus ugotavlja, da za moralne osebe zadošča citatio generalis, če pa je povabljena »privatna« (izraz pač meni fizično osebo v nasprotju s pravno) oseba, mora biti označena z lastnim imenom. Uredništvo lista pa kot tako ni ne persona moralis ne persona collectiva. Med člani uredništva je sicer neka vez, »unio, sicut unio habetur inter opifices diver-sarum artium fabrilium in domo aedificanda; sed unio ista non sufficit ad constituendos illos tamquam unum corpus morale, subiectum iurium et onerum respectu aliarum personarum, quarum interesse potest«. Iz povedanega pa tudi siedi, da mora biti posamezni urednik oziroma listov dopisnik tako označen, da ga je mogoče spoznati, sicer ni nihče upravičen do tožbe.
24.	Nekatere žalitve izvestnih visokih cerkvenih funkcionarjev so v kodeksu posebej kazensko sankcionirane. O njih razpravlja kan. 2344, ki pa ni ustavljen v isti titul kot poprej obravnavani splošni kan. 2355, temveč se nahaja pod naslovom: de delictis contra auctoritates, personas, res ecclesiasticas175. Pomniti pa je, da omenjeni kan. 2344 ne obsega realnih injurij, ki spadajo v neposredno pred njim stoječi kanon. Ima pa kan. 2344 dva na videz različna dela; v prvem je govor o omenjenih verbalnih injurijah, v drugem pa o vzbujanju sovražnosti in nerazpoloženja proti odlokom istih funkcionarjev. Že iz zveze teh dveh delov kakor tudi iz titula, v katerem se kanon nahaja, je razvidno pod kakšnim vidikom so sankcionirane žalitve v kan. 2344.
Da je podan stvarni stan pri omenjenih žalitvah, se zahteva, da so te v polnem pomenu besede javne, bodisi da so storjene v javnem časopisju, v govorih ali knjigah. Naštevanje ja taksativno. Ako širi kdo žalitev ustijieno ali tudi s pisano besedo, ki ni za javnost namenjena (n. pr. v privatnih pismih ali s tiskovinami, ki niso za splošnost namenjene), ni zagrešil delikta. Izraz
171	Dec. V, 122 s.
175	Drž. kaz. zakonik se v zadevni razvrstitvi ne krije s cerkvenim zakonikom. Dejanske napade na kralja in na člane kraljev, doma obravnava v poglavju kazniva dejanja zoper obstoj države in njeno ureditev, verbalne injurije pa v poglavju kazniva dejanja zoper čast.
iniuriis affecerit v cit. kan. je umeti po tem, kar je bilo zgoraj povedano, tako o žalitvah časti kakor o kršitvah dobrega imena, torej de calumnia, detractione in contumelia, izključene pa so, kakor že omenjeno, kakršnekoli realne injurije. Nekoliko nejasen je dostavek sive directe sive indirecte iniuriis affecerit. Po Eichmannu pomeni dvoje: ali je oseba direktno oziroma indirektno prizadeta, ali pa so žalitve jasne ali prikrite, tako da ni takoj jasno, da je oseba res žaljena17". Zdi se, da se nanaša izraz directe vel indirecte predvsem na način žalitve. Zaščitena pa je proti orisanim žalitvam čast in dobro ime nekaterih cerkvenih organov, ki so v kan. 2344 taksativno našteti. Ti organi so: papež, kardinali, papeževi legati (legatus a latere, nuncij in apostolski delegat); dalje naslednje pravne osebe: kardinalske kongregacije in sodišča sv. stolice. Pri omenjenih pravnih osebah pa je tako zaščitena tudi čast in dobro ime višjih uradnikov (officiales maiores), ki so našteti v pravilniku rimske kurije177. Zunaj rimske kurije je enako zaščitena čast in dobro ime lastnega ordinarija. Pojem Ordinarius proprius je umeti v smislu kan. 198, zato ni zaščitena le čast krajevnega ordinarija temveč ordinarija sploh, ki pa mora biti žalivcu proprius. Zaščitena je torej po kan. 2344 v škofiji čast škofa in njegovega generalnega vikarja; po raznih eksemptnih kleriških redovniških združenjih pa čast višjih predstojnikov, ako so jo žalili njim podložni reli-giozi. Pomniti pa je, da ščiti kan. 2344 le čast lastnega ordinarija kot fizične osebe, ni pa zaščitena čast ordinariata v celoti ali kakega njegovega dela ali pa čast članov škofijske kurije178. S tem je naštevanje oseb zaključeno. Zanimivo je, da so našteti le nekateri papeški uradi, tako n. pr. ni omenjen kardinalski kolegij kot tak, enako ne konzistorij, ne officia in razne komisije. Zakonik je hotel pač zaščititi uradni značaj nekaterih cerkvenih funkcionarjev in organov, ki so žalitvam bolj izpostavljeni, zato so n. pr. navedeni višji uradniki pri kongregacijah in pri sodiščih rimske kurije, niso pa našteti patrijarhi, metropoliti
17,1	O. c. 168.
177 Ordo servandus z dne 29. septembra 1908, I, 1, n. 3; II, 2, n. 2. So to člani kardinali, dalje pri kongregacijah secretarius in subsecretarius ali substitutus; pri Rimski roti vsi sodniki avditorji, ne pa promotor iustitiae in defensor vinculi, kot našteva Eichmann, o. c. 162, cfr. M a r o t o , o. c.
II,	240; pri apostolski signaturi poleg kardinalov še obojni prelatje: votantes in referendarii; pri sv. penitenciariji pa theologus, datarius, corrector, sigil-lator in canonista.
178 Cfr. H a r i n g , Grundzüge des Kirchenrechts3 1924, 983.
in škofje sploh. Obratno pa je v kan. 2343, ki govori o kazenski zaščiti privilegija canonis, zavarovana osebna varnost cerkvenih oseb in so zato našteti vsi škofje, ki niso kardinali, v isti vrsti, niso pa omenjeni višji uradniki rimske kurije; če imajo torej omenjeni uradniki škofovsko posvečenje, je njih osebna varnost zaščitena po kan. 2344, § 3 kot škofov sploh, če pa niso posvečeni škofje, je zaščitena po § 4 istega kanona kot navadnih klerikov.
25,	V drugem delu kan. 2344 je kazensko sankcionirano vzbujanje mržnje ali sovraštva proti uradnim odlokom v prvem delu omenjenih fizičnih in pravnih oseb. Tekst se glasi: aut simultates vel odia contra eorumdem acta, decreta, decisiones, sententias excitaverit. Izraza simultas in odium pomenita skoro eno in isto. V zakoniku se nahaja izraz simultas še v kan. 1613, § 1, kjer se navaja med osebnimi okoliščinami, v katerih sodnik ne sme sprejeti pravde, magna simultas. Odium je torej nekam potencirana simultas. Köstler170 prevaja odium z Haß, Abneigung, Widerwille, simultas pa z Groll, Feindschaft. Za stvarni stan se torej zahteva vzbujanje mržnje ali sovraštva. Eichmann prevaja to mesto z Erregung von Unruhe und Gegnerschaft180. To vzbujanje se mora vršiti po javnih listih, knjigah ali govorih; kdor le zasebno z govorjenjem ali s pisano besedo vzbuja mržnjo, ni zagrešil delikta v smislu kan. 2344. Pomniti je dalje, da ne gre tu za nepokorščino papežu ali ordinariju (kan. 2331, § 1) ali za zaroto ali poziv k nepokorščini (kan. 2331, § 2) ali za oviranje promulgacije odnosno izvršbe omenjenih odlokov (kan. 2333), dalje ni tu mišljen odpor proti odlokom z apelacijo na obči koncil (kan. 2332) ali z rekurzom ab abusu na civilno oblast (kan. 2333), zakaj vse to so delieta sui generis, omenjena v navedenih kanonih. V kan. 2344 gre le za javno vzbujanje mržnje ali sovraštva proti službenim odlokom nekaterih cerkvenih funkcionarjev. Odloki so našteti zelo natančno: acta, decreta, decisiones in sententiae. Zadnji izraz pomeni sodbe, to je definitivne sodne odločbe; prvi običajno papeževe izjave; pri ostalih pa gre za akte zakonodajne in upravne oblasti. Jasno je, da se ne zahteva vzbujanje mržnje proti osebi, ki je za odlok odgovorna, ali proti oblastvu, ki ga je izdalo. Za dejanski stan zadostuje vzbujanje mržnje proti odloku kot takemu, seveda bo s tem vsaj indirektno vzbujena mržnja tudi
170 Wörterbuch zum C. I. C. 1928.
180	O. c. 169.
proti oblastvu. Če torej časopisje hujskajoče piše proti kakšnemu odloku sv. stolice, ga ne opravičijo dodane izjave lojalnosti napram sv. stolici kot taki. Če poroča časopis o dejstvu, da je poslala sv. stolica v izvestno državo nuncija ali apostolskega vizitatorja tuje ali konkretno italijanske narodnosti, na tak način, da vzbuja mržnjo proti navedenemu dekretu sv. stolice, je podan delikt v smislu kan. 2344, četudi je v poročilu izražena vera v papeževo nepristranost. Dejanski stan je torej podan s hujskajočo kritiko oblastvenega odloka, ne pa oblastva, ki ga je izdalo. Če gre za privatna dela, je zabranjena le taka kritika, kot smo videli, ki direktno žali avtorjevo osebo; pri oblastvenih odlokih pa je prepovedana iz javnopravnih razlogov tudi taka kritika, ki vzbuja mržnjo in nerazpoloženje proti tem dekretom. Strogo stvarna kritika tako v vsebinskem kot v formalnem oziru pa po kan. 2344 ni zabranjena.
26.	Kar zadeva kritiko cerkvenih odlokov kot tako, je treba dobro razlikovati, ali so omenjeni odloki doktrinalnega ali disciplinarnega značaja; prvi so cerkvena posebnost in se bistveno razlikujejo od disciplinarnih. Pri disciplinarnih odlokih je oziraje se na njih obveznost brez pomena, kateri zakono-davec ozir. oblastvo jih je izdalo; doktrinalni odloki v Cerkvi pa se nasprotno razlikujejo med seboj glede na notranjo obveznost prav po avtorju, od katerega izhajajo181. Doktrinalne dekrete izdaja po eni strani papež in na drugi strani sv. oficij in biblična komisija; med obojnimi pa je treba dobro razlikovati. Ostali centralni cerkveni uradi navadno ne izdajajo doktri-nalnih odlokov, še manj nižji cerkveni organi. Med papeževimi odloki so na prvem mestu definicije ex cathedra, kjer izreče papež kot vrhovni učitelj doktrinalno obvezno normo in to absolutno, definitivno in nepopravljivo. Poleg teh pa imamo še odloke, kjer papež govori kot vrhovni učitelj in podaja obvezno normo, toda sans vouloir prononcer définitivementiss. Četudi slednje izjave niso formalno nezmotne, jih je treba sprejeti assensu interno. Pri doktrinalnih odlokih omenjenih dveh papeških uradov pa je zopet treba razlikovati med takimi, ki jih je papež potrdil in forma communi, in med takimi, ki so potrjeni in forma specifica. O dekretu, ki je potrjen in forma communi, velja pravilo: confirmat (papa) in eo statu, in quo
181	Cfr. o tem Choupin, Valeur des décisions doctrinales et discipli-naires du Saint-Siège:1 1928.
ISS Choupin, o. c. 52.
antea fuit. Podeli pa mu seveda tako potrjenje večjo zunanjo avtoriteto. Če pa je dekret potrjen in forma specifica, postane s tem akt papeža, ki je zanj pravno odgovoren. Vse naštete dekrete, četudi torej niso nezmotne definicije, so verniki dolžni sprejeti cum assensu interno et externo183; iz tega sledi za naše vprašanje, da kritika omenjenih doktrinalnih odlokov ni nikdar dovoljena. Assensus externus (ki je pravno pomemben) exigit religiosam quoque subiectionem et abstensionem ab impugnandis verbo aut scripto doctrinis praescriptis vel defendendis doctri-nis damnatis sive prohibitis.181 Pij X, je v motupropriju Prae-stantia z dne 18. novembra 1907 odločno izjavil, da so verniki dolžni sprejeti odloke Biblične komisije, in je dostavil: nec posse notam tum detrectatae obedientiae tum temeritatis devitare aut culpa propterea vacare gravi quotquot verbis scriptisve sententias has impugnant185. Če bi pa v kakem izrednem primeru učen katoličan imel kak utemeljen pomislek, ga more privatno in spoštljivo predložiti sv. stolici, biti pa mora pripravljen podvreči se končni odločbi sv. stolice18“. Kritika v običajnem pomenu besede torej pri odlokih doktrinalnega značaja sploh ni samo nedovoljena, temveč je načelno izključena; obratno pa je dovoljena stvarna kritika disciplinarnih dekretov, toda secluso scandalo, in če ne vzbuja mržnje in sovraštva proti njim.
27,	Dosedaj smo se bavili z elementi, ki sestavljajo delikt verbalne injurije, tako preproste kot kvalificirane, Očrtati pa je treba še pregon in kaznovanje	omenjenih	deliktov	v
cerkvenem foru. Tudi v tem poglavju	naletimo	na	nekatere
posebnosti in težkoče.
Po kan. 2210 nudi delikt na splošno osnovo za kazensko tožbo ad poenam declarandam vel infligendam et ad satisfactio-nem petendam in za civilno tožbo na povračilo škode, ki jo je delikt povzročil. Izraz ad satisfactionem petendam pri kazenski tožbi ni popolnoma jasen. Beseda satisfactio se rabi namreč v zakoniku v več pomenih187; pomeni pa najprej izpolnitev ali
183 Cfr. Maro to, o. c. I, 418.
** Maroto, o. c. I, 418.
185 D. B., Enchiridion15, n. 2113.
180 Cfr. G r i v e c , Cerkev 1924, 285.
187 Cfr. kan. 821, § 3; 887; 932; 2242, § 3; 2254, § 3; 2355. Gasparrijev analitično-abecedni indeks in Köstlerjev Wörterbuch sta pri tem izrazu pomanjkljiva.
Bogoslovni Vestnik.
16
izvršitev (n. pr. zapovedi v kan. 821, § 3, spovedne pokore v kan. 887 in 932), dalje spovedno pokoro samo (kan. 887) in zadoščenje za javno pohujšanje (kan. 2254, § 3), torej nekako zadoščenje komuniteti, končno pa tudi zadoščenje privatni osebi, ki je bila z deliktom oškodovana, in to zadoščenje more biti ali materialnega značaja (torej restitutio) ali moralnega; kan. 2242, § 3 se namreč glasi: delicti commissi poenituerit et simul ipse congruam satisfactionem pro damnis et scandalo dederit. Glede izraza ad satisfactionem petendam v cit. kan. 2210, § 1, n. 1 sodi Roberti18", da morda aludira z njim kodeks na kan. 2242, § 3 in kan. 2254, § 3, da meni torej zadostitev za tako zvani damnum mediatum, kar pomeni škodo, ki jo ima radi delikta družba kot taka18“. Na strani 185 pa sodi isti pisatelj, da pomeni izraz satisfactio v kan. 2210 zadostitev za škodo, ki jo je privatnik utrpel radi delikta. Toda na drugem mestu omenjeno naziranje ne more biti pravilno, zakaj tožbo ad palinodiam so v cerkvenem foru vedno tolmačili striktno in zato te tožbe tudi v cerkvenem foru ni mogoče vložiti le za povrnitev privatne škode; izraz satisfactio v kan. 2210 ne more pomeniti repa-ratio damni privati, sed scandali1“0. Čisto drug pomen pa ima izraz ad satisfactionem petendam v kan. 1935, § 1, kjer se naštevajo razlogi, iz katerih more vernik naznaniti cerkveni oblasti delikt, da ta uvede kazensko tožbo. Na prvem mestu se navaja zasebni razlog ad satisfactionem petendam vel damnum sibi rpsarciendum in nato slede javni razlogi: studio iusti-tiae ad alicuius scandali vel mali reparationem. Vernik namreč ne more v veljavnem cerkvenem pravu vložiti kazenske tožbe, more pa delikt naznaniti radi povzročene mu škode in to naznanitev more cerkveni predstojnik porabiti, da začne s kazenskim pregonom delikta191. Izraz ad satisfactionem petendam na tem mestu torej pomeni, da naznani vernik delikt iz tega namena, da bi dobil zadoščenje za krivico, ki jo je trpel radi delikta; če pa bo hotel to zadoščenje v idealnem redu in povrnitev materialne škode dejansko doseči, se bo moral s civilno tožbo pridružiti uradno na podlagi njegove zahteve odnosno ovadbe uvedeni kazenski tožbi ali pa zahtevati zadoščenje odnosno povrnitev s samostojno civ. tožbo (cfr. kan. 2210).
ls8 O. c. 238.
ls" Cfr. Roberti, o. c. 184.
1110 Sipos, Enchiridion iuris canonici3, Pècs 1931, 427.
101 Wernz-Vidal, De processibus 1928, 673.
Ker se preganjajo po veljavnem pravu delikti samo na javno tožbo, je s tem prenehala stara oblika kriminalno sodnega postopanja, ko je mogel vsak vernik naperiti proti delinkventu tožbo seveda cum onere probandi, in je šlo pri difamacijah primarno za tem, ali je imel oni, ki je o kom govoril žaljive stvari, animum accusandi ali animum infamandi, kot pravi Rimska rota192, ali je šlo torej za denuntiatio ali za diffamatio1"3. Vernikom je ostala pač pravica naznaniti delikt, kot smo videli, vendar se taka naznanitev ne more izvršiti na kakršnikoli način, n. pr. po časopisju, temveč se sme javiti delikt le točno naštetim cerkvenim funkcionarjem (kan. 1934). Za pregon verbalne injurije se omenjena denuntiatio, ki jo imenuje zakonik tudi querela, redno zahteva kot conditio sine qua non (kan. 1938, § 1). Le če je bila žaljena oseba klerik ali redovnik, zlasti še, če je bil dostojanstvenik, se more uvesti kazenska tožba ex officio brez predhodne naznanitve. Isto velja za žalitve, ki jih je izvršil klerik ali redovnik (kan. 1938). Ker rabi zakonik izraz institui potest, ni v teh primerih žaljenim osebam zabra-njena naznanitev. Prav tako se seveda more obrniti žaljeni klerik oziroma redovnik s civilno tožbo na sodišče, ki more ad instantiam partis civilno tožbo združiti s kriminalno in o obeh zahtevkih odločiti v isti sodbi (kan. 2210, § 2). V cerkve- | nem sodstvu ne razlikujemo civilnih in kazenskih sodišč, pač pa so tožbe civilne ali kazenske; sodnik more po svobodnem preudarku civilno tožbo v omenjenih primerih pridružiti kriminalni tožbi. Ker je postopek pri kazenskih pravdah z nekaj izjemami, ki se itak tičejo le uveditve procesa, prav isti kot pri civilnih pravdah, je taka združitev tem laže umljiva.
Omenjena načela, ki veljajo za delikte na splošno, aplicirata za verbalne injurije še posebej kan. 2355 in 2344. O ža-livcu pravi v tem oziru kan. 2355 tole: non solum potest ad normam can. 1618, 1938 cogi ad debitam satisfactionem prae-standam damnaque reparanda, sed praeterea congruis poenis ac poenitentiis puniri. Citirani kan. 1618 podaja določbo, da se mora ravnati cerkveni sodnik pri povsem privatnih zadevah po razpravni maksimi, če pa je kakorkoli tangirana javna blaginja, pa po oficialni. Kan. 1938, ki je poleg njega naveden, pa določa, kakor je bilo že omenjeno, da je v kriminalnih pravdah
102 Coram Lega, 367.
103 Cfr. sodba z dne 20, okt. 1917, Dec. IX, 269—271.
radi žalitve časti potrebna predhodna naznanitev, če ni bil žaljeni subjekt ali žalivec klerik oziroma redovnik. Izraz debita satisfactio v citiranem besedilu kan. 2355 pomeni osebno zadoščenje, kar sledi iz zveze damnaque reparanda. Žaljenec ima torej pravico zahtevati, da mu da žalivec zadoščenje za krivico v moralnem pogledu in da mu popravi materialno škodo. Vrh tega mora žalivec popraviti pohujšanje, ki ga je povzročil z deliktom in ga more zadeti še kazen v svojskem pomenu besede. Zahtevo o zadoščenju in o povrnitvi škode mora žaljenec uveljaviti s civilno tožbo, oziroma se more pridružiti s tem zahtevkom kriminalni tožbi, ako sodnik na to pristane. Slednje seveda v kan. 2355 ni izrečno omenjeno, ker je pač njegovo besedilo precej strnjeno in zato nejasno, sledi pa iz zgoraj razloženega kan. 2210. Zahteva, da mora žalivec zadostiti za javno pohujšanje in da mora biti kaznovan, je javnopravna in jo bo uveljavil promotor iustitiae s kriminalno tožbo. Kateri so predpogoji za tako kriminalno tožbo in kakšna je zveza s poprej omenjeno civilno tožbo, je bilo zgoraj povedano.
Satisfactio pomeni torej v obravnavani materiji zadoščenje (ne materialno restitucijo) tako privatni osebi kot javnosti; oboje se seveda večkrat krije, zakaj običajno je seglo pohujšanje tako daleč, kolikor na daleč je bilo žaljeno dobro ime. Kako v praksi presoja te zadeve cerkvena judikatura zlasti Rimska rota, naj pokaže odlomek rotine sodbe z dne 20. oktobra 19171“’. Zadeva je bila tale: župnik Alojzij je vložil proti kuratu Janezu kazensko tožbo (pred kodeksom) in zahteval obenem odškodnino, ker je sodeloval toženec pri difamaciji, češ, da je župnik v homoseksualnem razmerju s svojim nečakom. V rotinih sodbah običajno stavljeni dubium se je glasil: an constet de diffamatione, ita ut sit locus poenis et damnorum refectioni. Ko sodba navede dejanski stan, nadaljuje: Cum in casu et iniuria per curatum I. fuerit irrogata praeposito, et damnum illatum, ad satisfactionem et ad restitutionem seu damnorum refectionem ille tenetur, praeter poenam debitam delicto. V sodbi se torej točno razlikuje troje: zadoščenje, povrnitev škode (župnik Alojzij je bil namreč radi difamacije odstranjen iz župnije in tudi župna cerkev je radi nje trpela na dohodkih) in kazen. Nato sodba vse troje pojasni, utemelji in odmeri, ko nadaljuje:
1B' Dec. IX, 257—274.
Satisfacere est tantum facere, quantum laeso satis est ad reparationem iniuriae (S. Th. 3, 12, 3), at sic facienda est, ut ad notitiam eorum, quibus praesentibus iniuria irrogata fuit, pervenire possit. .. Agitur in casu de iniuria irrogata cum scandalo universae Archidioeceseos, aliorumque finitimorum oppi-dorum. Satisfactio ergo a I. debita, ita publica esse debet, ut hi omnes, ad iniuriae reparationem, eam possint agnoscere.
Restitutio est in pristinum repositio, quae sic est facienda, ut damnum passus id omne recipiat quod sine eo damno habi-turus fuisset, sive damnum quis dederit directe et per se sive indirecte105. Dispozitivni del navedene sodbe se je glasil: Pro satisfactione Sac. I. teneatur publicare, seu curare publicatio-nem partis dispositivae huius sententiae in Ephemeride Catho-lica Archidioecesis et in ephemeride peculiari, vulgo Bulletino quo acta Archidioecesis publici iuris fiunt; pro refectione solvere teneatur lib. 7000 parocho A. intra annum a data huius sententiae computandum. Ad criminis vero vindictam, sac, I. teneatur spiritualibus exercitiis vacare per integrum mensem, in aliqua religioso domo, suspensus a divinis.. . Insuper teneatur solvere libellas 200 pro cultus expensis in favorem fa-bricae parochialis ecclesiae190.
Zadoščenje in povrnitev škode, ki jo je odredilo cerkveno sodišče, se moreta izsiliti tudi s prisilnimi sredstvi, ki jih ima Cerkev na razpolago, in v tem pomenu je umeti Chelodija, ki piše: in causa iniuriarum sub duplici ratione poenis locus est: a) ad cogendum reum ut palinodiam cantet et damna reparet, si id tantum actione civili postuletur, et ipse renuat; b) ad eum delicti admissi nihilominus puniendum, actione criminali197, Kan. 2344 izrečno določa, da je mogoče prisiliti onega, ki žali visoke cerkvene dostojanstvenike, tudi s cenzurami, da da zadoščenje, vrh tega pa naj bo za delikt še kaznovan pro gravitate culpae et scandali reparatione.
28.	O zastaranju pravice sodno preganjati delikte razpravlja cerkveni zakonik v procesualnem delu (kan. 1702 do 1705). Do najnovejših časov (do 1. 1898) cerkvenopravni viri niso poznali zastaranja kazenskih tožba. Po kan. 1703, n. 1 zastara actio iniuriarum v enem letu. Izraz actio iniuriarum bo pač treba vzeti v ožjem pomenu, ker zakonik v procesualnem delu vedno
105 Dec. IX, 272.
"» Dec. IX, 274.
017 Ius poenale, 1925, 112.
razlikuje med actio iniuriarum in actio diffamationis (cfr. kan. 1938); tudi avtorji izrečno dostavljajo, da zastarajo v enem letu le kazenske tožbe radi žalitve časti v ožjem pomenu1“70. Kazenske tožbe radi žalitve dobrega imena zastarajo v treh letih, kakor sploh vse kazenske tožbe, za katere ne velja posebna zastaralna doba (kan. 1703, prvi odst.). V tem imamo zopet nov razlog, da moramo razlikovati med žalitvami časti in dobrega imena. Že zgoraj je bilo omenjeno, da je v starem pravu po aplikaciji rimskopravnih določil zastarala pri verbalnih injurijah na splošno tožbena pravica v enem letu. Žalitve časti in dobrega imena, ki so bile storjene s tiskom ali s pismom, takozvana iniuria scripta po Reiffenstuelovi terminologiji, pa v starem pravu niso nikoli zastarele, ker so jih smatrali za delictum continuum, kot je izrečno naglasila zgoraj v točki 10 citirana sodba Rimske rote z dne 30. decembra 1912. Po veljavnem pravu je zastaranje možno pri vseh deliktih, če izvzamemo one, ki spadajo v pristojnost sv. oficija in za katere veljajo posebna določila. Kan. 1705, § 2 omenja delictum, quod habet tractum successivum, n. pr. herezija, konkubinat; tudi tak delikt more zastarati, toda zastaralna doba začne teči šele z dnem, ko je delikt prenehal. Prav tako je po kan. 1705, § 3 možno zastaranje pri habitualnem deliktu (delictum habituale vel continuatum), a zastaralna doba se šteje šele od zadnjega storjenega kaznivega dejanja dalje. Jasno je, da žalitev, ki je storjena s tiskom, ne moremo že propter hoc smatrati za delictum continuum. Pri zastaranju v tiskovnih pravdah bo treba torej v cerkvenem območju paziti na to, ali gre za žalitev časti, ali za žalitev dobrega imena. Kakor je bilo že zgoraj omenjeno, nudi delikt osnovo za kazensko in civilno tožbo; zastaranje civilnih tožba je povsem nezavisno od zastaranja kazenskih tožba in se ravna po občih določilih o zastaranju, ki jih podajajo kan. 1508—1512 (kan. 1701).
29.	Kakor sicer v kriminalnih pravdah je tudi v pravdah glede verbalnih injurij tožitelj promotor iustitiae; razžaljeni pa je moral delikt naznaniti, kakor smo videli, vrh tega pa ima še dolžnost, da je javnemu tožilcu v pomoč pri zbiranju dokazov (kan. 1937). Če ni bil delikt notoričen ali popolnoma iz-vesten, se bo uvedlo predhodno inkvizicijsko postopanje in tudi
i»7a Wernz -Vidal, De processibus 1928, 316; Roberti, De processibus I, 364; Vermeersch-Creusen, o. c. IIP, 52.
sodniku inkvizitorju v tem postopanju bo moral oni, ki je delikt prijavil, pomagati zbirati dokaze (kan. 1938). Pri tem dokazovanju gre za to, ali je bila storjena krivica v zgoraj opisanem pomenu. Dokaz resničnosti se absolutno ne pripusti, ako se dožene, da toženec ni bil upravičen izreči inkriminirane trditve, zakaj tudi detractio je protipravna, ako ni upravičujočih razlogov, četudi se ni izvršila na žaljiv način. Če pa je bila detractio sama na sebi upravičena radi zadostnih razlogov, a je toženec prestopil meje upravičenosti, ker je n. pr. razodel delikt več ljudem, kot je bilo potrebno, ali pa je bil način razkrivanja žaljiv, je delikt podan. Če gre za detractio, torej za razodetje dejanskega delikta, ne more sodnik raztegniti postopanja tudi proti temu deliktu, enako ne more v isti pravdi zahtevati pregon omenjenega delikta promotor iustitiae. More pa seveda promotor iustitiae tako zaznali delikt naznaniti ordinariju, da morda odredi proti njemu novo sodno postopanje, ki pa ne bo imelo nič skupnega s prejšnjim. Če se novo postopanje prej dovrši kot prvo, eventualna obsodba v njem nima za prvo postopanje pomena, zakaj pri detractio bo kljub obsodbi njega, ki je bil z detractio difamiram, šlo le za to, ali je bil detractor takrat, ko je širil inkriminirane vesti, upravičen to storiti, ker je bil ali delikt že notoričen ali pa so ga nagibali k temu upravičujoči razlogi.
30.	Če preidemo k določbam o kaznih, ki so določene za verbalne injurije, je treba najprej omeniti, da so omenjene kazni v veljavnem pravu arbitrarne. Prav tako je bilo, kakor sem zgoraj omenil, tudi pred zakonikom vsaj v praksi, čeprav je klasično kanonsko pravo poznalo za to vrsto deliktov določene kazni. Kan. 2344 določa, naj se delikt verbalne injurije kaznuje s primernimi kaznimi in pokorili. Katere pa so te primerne kazni in v koliki meri naj se odmerijo, ni v zakoniku podrobno določeno. Prepuščeno je torej to sodnikovi uvidevnosti; kanon samo še dostavlja pro gravitate culpae et scandali reparatione, kar pa je samo po sebi umevno. Prav podobno določa kan. 2355 (congruis poenis ac poenitentiis puniri) in dostavlja: non exclusa, si de clericis agatur et casus ferat, suspensione aut remotione ab officio et beneficio. Cerkveni sodnik more torej ob tem deliktu kot tudi pri mnogih drugih izbirati med kaznimi, ki so naštete v kan. 2291, in če je delinkvent klerik, more aplicirati tudi nekatere izmed kazni, ki jih našteva kan. 2298. V kan. 2291 je na zadnjem mestu ome-
njena tudi denarna kazen. Zato more sodnik odrediti tudi denarno kazen, če bi se izkazala kot primerna, zlasti če je delinkvent klerik188. Pri klerikih more odrediti sodnik v težjih primerih tudi suspenzijo in odstranitev iz službe. Iz tega sledi, da smatra cerkveno pravo verbalne injurije za težje delikte, čeprav določa zanje le arbitrarne kazni. Poleg vindikativnih kazni omenjata oba kanona za te primere še pokorila, s katerimi more cerkveni sodnik okrepiti kazen. Od pokoril, ki so našteta v kan. 2313, § 1, prihajajo v poštev zlasti miloščina in duhovne vaje.
Naložena miloščina se po svoji naravi razlikuje od globe, o kateri je bil pravkar govor. Oboje, miloščina in denarna kazen, se sicer mora uporabiti za dobre namene, toda denarno kazen odda obsojenec ordinariju, ki jo obrne v dobre namene, miloščino pa odda obsojenec sam v dobre namene sploh ali pa v namen, ki ga določi sodnik. Pokorila nimajo značaja prave kazni, temveč so sredstva, s katerimi se reši obsojenec kazni, oziroma doseže nje odvezo in oproščenje (kan. 2312, § 1). Zato je umljiva določba § 3 istega kanona, ki se glasi: Poenitentiae non tarnen secundum quantitatem delicti, quam secundum poenitentis contritionem moderandae sunt, pen-satis qualitatibus personarum et delictorum adiunctis. Vendar pa niso pokorila povsem brez kazenskega značaja, zakaj nalagajo se delinkventu in foro externo in uporablja se izraz poenitentiijs p u n i r i (cfr, kan. 2355).
Drugo še bolj praktično pokorilo so duhovne vaje. Pred zakonikom je smatrala Rimska rota naložitev daljših duhovnih vaj za kazen. Tako je v zgoraj že omenjeni sodbi z dne 20. oktobra 1917 naložila duhovniku, ki je zagrešil težek delikt infamije, za kazen tridesetdnevne duhovne vaje s tole motivacijo: Exercitia spiritualia ordinario decem dierum spatio comprehenduntur, ne longius protracta taedium et corporis defatigationem secumferant,,verum si hoc observatur, cum agitur de praeparatione Sacris Ordinibus praemittenda vel de privata spirituali alicuius utilitate, aliter est retinendum cum agitur de criminis alicuius punitione; tune etiam exercitia poenae rationem habent, et cum crimine puniendo debitam servare proportionem109. V drugem primeru pa je rota skraj-
108	Cfr. zgled sodbe pri H ar in g, Der kirchliche Strafprozeß 1931, 46.
100 Dec. IX, 273.
šala pri nižji instanci naložene tridesetdnevne duhovne vaje na deset dni s tole značilno motivacijo: Nam utique sunt in poenam, sed tarnen in effectum salutarem reformandi mores. Iamvero in hunc scopum plures editae sunt pontificiae consti-tutiones; nato slede imena teh konstitucij, in potem se nadaljuje: haec omnia, inquam, documenta cursum exercitiorum limitant ad decem dies. Longiorem autem praescribere exercitiorum spiritualium cursum non opportunum esse videtur quia haec longius protracta, facile taedium et corpori defagationem secumferunt200. V drugem primeru je zopet delinkventa, ki je bil redovnik, obsodila radi verbalne injurije na desetdnevne duhovne vaje z dostavkom praevia admonitione ei facienda a supremo Moderatore Ordinis, cuius erit determinare locum pro iisdem exercitiis peragendis201.
Objavo sodbe kot samostojno kazen ali kot poostritev kazni cerkveni sodnik ne more odrediti, ker prvič take kazni zakonik ne predvideva, in ker drugič nasprotuje dolžnosti, da je treba varovati dobro ime vsakogar. Čisto drug primer pa je seveda, kadar zahteva tako objavo satisfactio oziroma reparatio scandali202.
200	Sodba z dne	13. julija 1909, Dec. I, 100.
201	Cfr. sodbo z	dne 30. dec.	1912, Corani Lega,	375	in sodbo	z	dne
21. febr. 1914, Dec. VI, 74.
202 Da se pokaže razlika med zgoraj navedenim cerkvenim pojmovanjem	in	med zadevnimi določbami	državnih zakonov,	naj	navedem,	kako
je	z	zadevno objavo	sodb pri nas.	Naš kazenski zakonik	ima o tem	dve
določbi v § 305 in v	§ 139, tretji odstavek.	Prva	se	glasi: »Klevetniku, ki
izjavi pred sodiščem,	da ni resnica, kar je izrekel,	in	kleveto prekliče, sme
sodišče omiliti kazen po svobodni oceni, V tem primeru sme sodišče odrediti, da se sodba ob klevetnikovih stroških objavi.« Zdi se, da hoče zakonodajec v takšnih primerih favorizirati sprave pred sodiščem (Dolenc, o. c. 460 s.). Druga citirana določba se glasi: »Na zahtevo obsodi sodišče v vseh primerih obsodbe lažnega ovadnika, da se ob njegovih stroških objavi sodna	sodba.« Čl. 63 zak. o	tisku	pa	se glasi: »Na tožite-
ljevo zahtevo določi	sodišče, da se mora	natisniti	sodba v celoti ali v
izpisku ob obsojenčevih stroških v listu, v katerem je bilo inkriminirano besedilo objavljeno. Če gre za kleveto, se objavi obsodba na čelu lista, če gre za uvredo, v onem delu, v katerem je bilo besedilo v listu objavljeno.« Po razsodbi stola sedmorice B z 22. sept. 1926, KI. 345/26 odloči sodišče po svobodni uvidevnosti, ali naj se razsodba natisne v celoti ali v izvlečku (cfr. Mladič, Zakon o tisku z dne 6. avgusta 1929, 1930, 38.). Težnja moderne kazenske zakonodaje pa gre za tem, naj se objavijo tudi oprostilne razsodbe (Munda, o. c. 162).
31.	Odgovoriti nam je še na vprašanje, kako je z materialno reparacijo ideelne škode v cerkvenem območju. Po našem zakonu o tisku z dne 6. avgusta 1929 ima n. pr. oklevetanec pravico do materialne odškodnine (čl. 62). Namen tej določbi je reparacija ideelne škode203 in je treba pomniti, da odškodnina po cit. čl. 62 zak. o tisku ni identična z odškodnino po § 1330 o. d. z., ki določa: Komur je z žaljenjem na časti povzročena dejanska škoda ali izguba dobička, je ta upravičen zahtevati povračilo, torej to, kar imenujemo v moralni teologiji damna reparanda. Splošni kazenski zakon nima pri nas nobene materialno-pravne določbe o odškodnini za razžaljeno čast204. Nastane vprašanje, kako je s to zadevo v cerkvenem pravu. Znana je zadevna kontroverza pri moralistih. Vprašanje je seveda pri njih zastavljeno takole: ali je kdo dolžan restituirati ex bonis diversi ordinis, kadar restitucija ex bonis eiusdem generis ni možna201'. Mnogi sodijo in sicer po pravici, da prava restitucija v takem primeru ni mogoča200. Na konkretno vprašanje pa, ali je pri verbalni injuriji materialna reparacija ideelne škode, torej to, kar imenujejo teologi navadno recompensatio, možna, odgovarja sv. Alfonz pozitivno, ko se sklicuje na Akvinca, ki je učil: Vel si non possit famam resti-tuere, debet ei aliter recompensare, sicut et in aliis dictum est207, namreč v denarju208. Drugi pa pravijo, da pravičnost sama po sebi ne zahteva take rekompenzacije, more pa jo sodnik naložiti, cum perfectior reparatio saepe sit impossibilis: quare haec sentehtia, nisi naturalis aequitatis et consuetudinis limites excedat, in conscientia obligat, pravi Genicot209. Vprašanja se je dotaknila tudi rotina sodba z dne 30. decembra 1912210. Navaja oboje mnenj: na eni strani Alfonzovo in Tomaževo, na drugi strani pa citirano Genicotovo. Zdi se, da se sodba nagiblje na Genicotovo stran, vendar pa se pozitivno ne odloči, ker govori le bolj de damnis reparandis. Nastane pa vprašanje, ali more cerkveni sodnik s svojo sodbo ustanoviti tako obligacijo
-’03 Cfr. Mladič, o. c. 38.
20» M un d a,*-o. c. 161.
505 Cfr. N o 1 d i n , o. c. 459.
2Ü“ Cfr. Schilling, o. c. II, 523; N o 1 d i n , o. c. 459.
507 S. Th. II—II, q. 62, a. 2, ad 11.
208 Sodbe Rimske rote navajajo, da so tako učili Adrianus, Sotus, Valentia, Binsfeldus, Molina, Covarruvias.
soo Theologia moralis I, n. 561.
2,0 Coram Lega, 374.
in tako odrediti materialno reparacijo ideelne škode. Pred novim zakonikom je to nedvomno vsaj ponekod mogel, bodisi, da je tožilec uporabil actio aestimatoria, ki jo je kanonsko pravo povzelo iz rimskega, ali pa se je sodnik ravnal po modernih drž. kaz. zakonikih, ki so večkrat dovoljevali tako rekompenzacijo. Tako navaja citirana sodba, da se rekompen-zacija dovoljuje v Belgiji, ne pa v Holandiji. Po veljavnem cerkvenem pravu cerkveni sodnik omenjene rekompenzacije ne more odrediti, zakaj kodeks sam o njej molči, naravno pravo pa je vsaj evidentno ne zahteva, državno kazensko pravo pa ni za cerkveno zakonodajo več dopolnilni vir, kakor je bilo že ponovno poudarjeno.
32.	Odškodnino za dejansko škodo, ki jo je trpel razžaljeni radi verbalne injurije, določi na njegovo zahtevo sodnik. Pred zakonikom so se kanonisti pri vprašanju o odškodnini ravnali po določbah rimskega prava; opirali so se pri tem na pogosto cit. caput Si culpa tua, ki ga je izdal Gregor IX211. O tem zelo na široko razpravlja sodba Rimske rote z dne 5. avg. I913212 Novi zakonik ne odreja ničesar direktno o odškodnini, namreč o nje naravi, o pogojih, kdaj se more zahtevati in podobno. Kan. 2210, § 1, n. 2 določa samo, da izvira iz delikta osnova za civilno tožbo ad reparanda damna, si cui delictum damnum intulerit; in po kan. 2355 se more žalivec prisiliti, da popravi škodo. Ravnati se je torej glede pogojev za restitucijo po naravnem pravu, kakor se to n. pr. obravnava v moralni teologiji pri nauku o restituciji. Tožilec bo torej moral dokazati, da je res trpel škodo, in da je bila toženčeva verbalna injurija actio injusta, causa efficax damni in culpabilis. Glede prvega in drugega pogoja ne more biti nikakega dvoma, čeprav je v praksi morda težko presoditi, ali gre za pravo menjalno pravičnost ali pa je žaljena le zapoved ljubezni, pieteta in podobno. Dvom pa je bil v starem pravu glede tretjega pogoja, ki zahteva, da mora biti actio culpabilis. Po rimskem zgledu so namreč tudi teologi in kanonisti razlikovali culpam latam, levem in levissimam. Culpa leviš juristov je odgovarjala težki
211	C. 9, X 5, 36: Si culpa tua datum est damnum, vel injuria irrogata, aut aliis irrogantibus opem forte tulisti, aut haec imperitia tua, sive negligentia evenerunt, iure super his satisfacere te oportet; nec ignorantia te excusat, si scire debuisti ex facto tuo iniuriam posse verosimiliter conti.i-gere vel iacturam.
212	Dec. V, 520—547.
krivdi v teološkem smislu. Po cit. cap. Si culpa tua pa je bilo kontroverzno, ali nalaga tudi culpa levissima dolžnost popraviti škodo ali ne213. Po veljavnem cerkvenem pravu je zadeva urejena drugače, ker se vedno zahteva, da mora biti kaznivo dejanje v teološkem smislu težko vračunljivo (cfr. kan. 2218, § 2). Zaviselo bo torej vprašanje o odškodnini, v kolikor se tiče omenjenega tretjega elementa, in concreto od tega, ali je podan delikt verbalne injurije z vsemi objektivnimi in subjektivnimi znaki, o katerih je bil govor zgoraj.
33.	Če se končno ozremo na cerkvenopravne določbe o zaščiti časti in dobrega imena v celoti, moramo priznati, da je zadevna zakonodaja v veljavnem pravu precej bolj jasna in določna kot v starem pravu, da pa se zdi kljub temu v primeri z modernimi državnimi zakonodajami površna in nekako primitivna, zlasti še, ako ne upoštevamo duha cerkvenega prava. Razumeti se dajo omenjene določbe in pravilno oceniti le pod vidikom celotnega sistema v cerkvenem kazenskem zakoniku, ki pušča sodniku izredno veliko svobode pri presojanju tako stvarnega stana kot krivde in ki sploh temelji na popolnem zaupanju tako v sodnika kot v delinkventa. Upoštevati pa je treba' nadalje vsekakor tudi dejstvo, da so bili kodifikatorji novega zakonika teologi, ki so kot taki suponirali, da se vprašanja o časti in dobrem imenu na široko obravnavajo v moralni teologiji214.
213	Sodba z dne 5. avgusta 1913 pravi o tem: Cum ergo Gregorius, tamquara radices restitutionis, non tantum culpam assignet, sed et negli-gentiam, et imperitiam et ignorantiam, interpretes communiter docent etiam in iure Canonico, in casu assignato, damnificatorem teneri etiam de culpa levissima. Nato navaja sodba razne avtorje (Reiffenstuela, Pichlerja in druge) ter moderne zakonodaje (francosko in italijansko) (Dec. V, 527 s). Sodba z dne 11. avgusta 1917 pa pravi: Utrum, ad normam cit. cap. Si culpa tua, sufficiat, ad incurrendam obligationem damni reparandi, culpa levissima, controverti potest (Dec. IX, 196).
211 (Naš drž, kaz. zak. razpravlja o kaznivih dejanjih zoper čast razmeroma zelo na široko (§§ 297—313). Munda se izraža o tej zakonodaji takole: Na splošno bodi omenjeno, da je poglavje o kaznivih dejanjih zoper čast preobširno, d& dela praksi težkoče radi vezane ocene dokazov (§ 311, drugi odst. in § 312 k. z.) in da je čast glede na določbo § 304 k. z. premalo zaščitena, (o. c. 162). § 304 k. z. se namreč glasi: Klevetnika ni kaznovati, če je bil v opravičljivi zmoti, zbog katere je mislil, da je resnica, kar izreka ali raznaša. Munda predlaga in lege ferenda, da naj se storilec kaznuje kljub opravičevalni zmoti, ako je imel namen žaliti. V tem primeru naj izreče sodišče v sodbi, da očitek ali obdolžitev nista dokazana ali da nista resnična in da plača obdolženec stroške kazenskega postopka (o. c. 164).
DE SS. CYRILLI ET METHODII AD PHOTIUM RELATIONE.
Dr. Fr. Griuoc.
1. Ss. fratrum Thessalonicensium ad Romam et Byzantium re-latio magnas parat difficultates theologis et historicis. Qui in tres fere partes dividi possunt:
I. Plurimi historici orientales orthodoxi putant, ss. Cyrillum et Methodium Photii sequaces atque Romae plus minusve adversarios fuisse.
II. Nonnulli historici catholici contendunt, ss. fratres Romae fideliter adhaesisse atque Photii adversarios fuisse; ad hanc thesim sustentandam oontendunt, Vitas veteroslavicas ss. Cyrilli et Me-thodii (legendas pannonicas) tendentiis photianis corruptas esse. Ita praesertim Fr. S n o p e k1, praeeunti'bus Ginzel, Martinov e. a.
III. Duces philologiae Slavicae Miklošič et Jagic, iuvan-tibus multis discipulis et historicis (Dümmler, Rački, Past r n e k e. a.), firmiter tenent, ss. fratres primatum Romanum agnovisse, sed simul pugnam contra Phoiium evitasse quandamque erga ipsum amicitiam servasse.
Difficultates obscuritatesque, quibus opiniones II. et III. laborant, A. Brückner ita exaggeravit, ut sanctitatem honestatemque ss. Cyrilli et Methodii aggredì ausus sit; attamen paucos tantum sequaces habuit.
De ss. fratrum ad Romam et Byzantium relatione in hisce com-mentariis et in aliis publicationibus quaedam scripsi2 eo> consilio, ut quaestionibus theologicis denuo explanatis, quaestiones historicas difficiliores, quae philologis et historicis Slavicis non parvas parant difficultates (opinio III), illustrarem atque illos extremos historicos catholicos (S n o p e k e. a.), qui »legendas pannonicas« photianas esse censent (opinio II), refutarem.
Philologos historicosque Slavicos secutus historicam auctori-tatem Vitarum veteroslavicarum ss. Cyrilli et Methodii novis argumenti« comprobavi, additis argumentis pro theologica auctoritate Vitarum, doctrinam theologicam mentemque ss. fratrum fideliter exprimentium. Quae studia, certe imperfecta, multi historici catholici et acatholici benevolentissime approbaverunt. Multi historici
1 Konstantinus-Cyrillus und Methodius. Kromeriž 1911.
2 De orthodoxia ss. Cyrilli et Methodii. BV I (1920/21), 1—43. — Doctrina Byzantina de primatu et unitate ecclesiae. Editio Latino-slovenica, Ljubljana 1921. — Ed. Latino-bohemica, Kromefiž 1922.
De fontibus theologiae ss. Cyrilli et Methodii. »Slavia« II (Praga) 1923, 44—60.
Orientalische und römische Einflüsse in den Scholien der Slaven-apostel Kyrillos und Methodios. Byzant. Zeitschrift 1929, pg. 287—294. Cerkev. Ljubljana 1924.
Sv. Ciril in Meto-d. Ljubljana 1927.
gravis auctoritatis ultro concedebant, nune demum scientifice pro-batum esse, ss. fratres revera candide primatum Romanum agnovisse.
In meis conatibus multa imperfecta et nondum absoluta sunt, quae ad ulteriores indagationes provocant eisque viam parant. At quinque demum post annos primus apparuit Über, qui uberius de hisce rebus tractat, nempe opus Les Slaves, Byzance et Rome au IXC siècle (Paris 1926) auctore Dr. F. Dvornik, Opus hoc in hisce commentariis ibreviter iam reoensui (BV 1927, 263—266). Nondum vero respondi ad ea, quibus meas dissertationes meaque argumenta minus iuste reprehendit. Tot annos expectabam, ut quaestiones illae tranquillius tractari possent. Clarissimus vero auctor, silentium meum forsan perperam interpretans, multas reprehensiones renovavit auxit-que in recentisimo docto opere: Les Légendes de Constantin et de Méthode vues de Byzance. Praga 1933. pp. 443.
Post tot annos silentii coactus sum quaedam respondere.
Utrumque clarissimi auctoris opus magnam collegit molem materiae historicae theologicaeque; litteratura fontesque citati studia de ss. Cyrillo et Methodio magnopere iuvare poterunt. Congesta est quasi encyclopaedia de hisce quaestionibus. Revera magnum opus. Ast haec moles materiae, quaestionum hypothesiumque scientificarum saepe argumentum argumentationesque non parum coarctat, immo quasi suffocat. Propterea opus utrumque plus valet pro illis, qui con-spectum scientificum harum quaestionum desiderant quam pro ipso progressu scientiae.
Cum his duplex imperfectio methodica cohaeret. Auctor opi-niones hypothesesque aliorum saepius reprobat non sufficientibus adductis rationibus iisque proprias hypotheses, nullis vel non aequa-libus rationibus suffultas, opponit. Qua methodo solutio quaestionum potius perturbatur quam promovetur. Pugnandi alacritate aliorum opiniones nlinus accurate, immo subiective exponuntur. Ita fit, ut non raro construantur discrepationes, ubi potius solum variationes eiusdem opinionis existunt. Auctor interdum aliorum fructibuis scienti-ficis utitur, ast hunc usum oppugnatione obtegit. Inde loco pro-gressus quaedam perturbatio sequitur.
2.	Anno 1920 contra Snopek et Brücikner probandum erat, Vitas pannonicas fide dignas, immo magna auctoritate historica praeditas esse, atque earum scriptores (vel scriptorem) non subdolos mendacesque (Brückner: Legenden r= Lügenden) Photianos fuisse. Quia hae legendae doctrinam vitamque ss. fratrum fideliter descri bunt, idem de ss. fratribus probandum est. Hoc sensu ss. fratres Photii adversarii^erant, i, e. non consentiebant cum eius pugna contra Romam nec cum violentiis contra Ignatium, i. e. non erant antiromani nec Ignatii eiusque iustae causae adversarii. Sed minime contra Photium pugnabant neque ipsi proprie inimici erant, sed potius rixas pugnasque Byzantinas fugiebant atque in solitudi-nem se recipiebant; agendo docendoque unitatem ecclesiae ante schisma repraesentabant. Quaestionem de relatione s. Cyrilli (Con-stantini) ad Photium aeque ponderando, non possumus ponere, illum
contra Photium, magistrum et collegam, pugnasse. Cyrillus vero in rebus ecclesiasticis etiam Methodium fratrem ducebat. Haec est mea opinio, fere communiter iam approbata.
Dr. Dvornik argumenta mea, in quibusdam capitibus imperfecta atque infirma vel praecipitata, corrigere potest; multa mitigare potest, quia nec Brückner nec S n o p e k iam habent sequaces. Ast a mea opinione non multum abire poterit, ne in opinionem Brückner incidat, i. e. ne cogatur dicere, ss. fratres Romae ad-versarios (eo nempe sensu et eo tempore, quo Photius) atque sub-dolos fuisse. Nescio, cur meam opinionem tam nigre et minus accurate depingat tantaque alacritate oppugnet.
D. affirmat, ss. fratres in pugna inter patriarchas Ignatium et Photium non Ignatii, sed Photii partes secutos esse3. Ast eius argumenta infirmissima sunt. Fundamentum eius hypothesis est: Photius et Bardas, quomodo res se haberent, celabant; ideo quae esset Ignatii causa non satis darum erat; »perfacile erat opinionem omnium ad tempus falli«4. Ast haec suppositio nulla ratione fulcitur, immo p'ane incredibilis est. Quomodo ss. fratres, viros prudentissimos, latere potuit causa, quae tot perturbationes, clamores rumoresque excitavit. Huic suppositioni impossibili addit quasdam rationes tenuissimas. E. gr. ss. fratres amorem litterarum ad partes Photii attraxisse. Ast probandum erit, ss. fratres plus amasse litteras quam vitae sancti-tatem. Nec factum, Methodium acceptasse munus hegumeni in mo-nasterio Polychron labefactare potest argumentum ex facto, 'Methodium non acceptasse episcopatum sibi oblatum. Opinio, Methodium Romae honorem episcopalem acceptasse, fratris demum obsecratio-nibus permotum3, cum narratione Vitae Meth. 7 minime concordati non enim de episcopatu, sed de missione Moravica continuanda agitur, Methodio destituto auxilio fratris, qui hucusque in omnibus missionibus primas habuit partes.
Argumento oommuni ex monachorum traditionali agendi ratione in causis schismatum haeresumque byzantinorum clarissimus auctor multa opponit. Attentione digna sunt, quae de variis monachorum factionibus et rationibus (smer) collegit. Ast negare non poterit, monachos byzantinos strenuos fuisse verae fidei, iustitiae unitatis-que ecclesiasticae defensores, cum econtra hierarchia nimis labilis fuisset. Neminem latet, in utraque parte etiam exceptiones fuisse. Certum est, in Olympo quosdam monachos Photio adhaesise. Ast quaestio non est de quibusdam monachis, sed praecise de ss. fratri-bus. Ss. fratres non erant factiosi, sed propterea se in Olympum receperunt, ut turbas Byzantinàs vitarent et procul a turbis »trans-mutarent tenebras terrenas cogitationibus coelestibus« (Vita Meth. 3).
3 Les Slaves... pg. 175—185; quae in altero opere (Les Légendes) repetit et auget.
4 Ita Dvornik in praelectione a. 1927 Velehradii habita, qua expo-sitionem suae theseos brevi compendio perstrinxit. — Acta V. Conventus Velehradensis (Olomucii 1927), pg. 151; 144—155.
5 Acta V. Conventus Velehradensis, pg. 150.
Satis constat, eos primatum Romanum candide agnovisse. Concludi potest, ipsos nec pugnam contra Ignatium nec contra Romam ap-probasse.
Huic argumentationi traditionali ac generali quaedam specialia adieci de propria ss. Cyrilli et Methodii theologia atque de propria Byzantina de ecclesiae imitate et de primatu cogitandi ratione. D, haec omnia oppugnat vel negat, Quaedam minus exacta et praecipitata in meis argumentis historicis correxit; attamen argu-mentationem meam non labefactavit.
Nunc iam ad singula procedamus.
3.	Olympus Bithyniae erat magnum centrum monachorum orien-talium; supponi potest, ibi etiam monachos extrabyzan-t i n o s non paucos habitasse. Quod ex historia orientis christiani concludi potest. Hanc opinionem etiam ex nominibus monachorum obiter confirmare tentabam. Nemo non videt, hoc argumentum non esse urgendum. Ast D. putat, hac adnotatione ignorantiam rerum Byzantinarum manifestari. Late demonstrat, talia nomina etiam in ceteris provinciis Byzantinis occurisse", quod nemo negat. Argumentum non est in nominibus, sed in mùltitudine nominum. Ad horum nominum momentum (certe non urgendum) attentionem meam con-vertit P. V a i 1 h é , qui studiis Byzantinis non parum vacabat.
D. firmiter tenet, professorem Dr. V a j s iam definitive probasse, versi onem evangelio rum a ss. fratribus exaratam esse iuxta textum Byzantinum7. Ast contraria argumenta non per-pendit. Nec opinionem professoris Vajs nec statum quaestionis exac!e exposuit.
Status huius quaestionis hodie hic est. Vajs supponit, extitisse codi-ces recensionis biblicae Byzantinae cum multis lectionibus variantibus extra-byzantinis; hoc argumento sententiam oppositam evertere conatur. Sed haec eius opinio ,plane improbabilis est. Non enim existunt codices recensionis Byzantinae cum tot lectionibus extrabyzantinis, sed potius codices extra-byzantini multis lectionibus variantibus Byzantinis infecti. Vajs opinionem suam incertis theoriis professoris Soden superstruxit, quae in hac potissimum quaestione a peritis acriter oppugnantur. Quod V. multas lectiones extra-byzantinas recensioni »occidentali« dictae tribuit, nihil facit. Recensio enim, quae olim »occidentalis« appellabatur, est recensio Graeca (ergo orientalis) extrabyzantina; hodie constat, hanc recensionem (Palestinensem esse. Sen-tentia, ss. fratres evangelia ex textu Graeco extrabyzantino vertisse, a V a j s minime concussa est. De relatione variarum textus biblici recensionum vide peritissimum A. V a c c a r i, Institutiones Biblicae (Roma 1929), pg. 223 —232, qui etiam in recentissima huius operis editione (Roma 1933, pg. 270) tenet, nondum ad liquidum deductum esse, cuinam recensioni Graecae versio veteroslavica innitatur,
Meam argümentationem de titillo substantivo apostoìicus ex parte historica optime correxit, demonstrando hunc titulum saec. IX. in occidente non rarum fuisse9. In enumeratione vero exemplorum non distinxit usum substantivum ab adiectivo, in qua distinctione insistebam. Deductiones cl. auctoris exaggeratae et minus accuratae
0 Légendes 130.
7 0. c. 131—132. s 0. c. 295—299.
sunt. Manet factum, hunc titulum in monasteriis Graecis Romae tritum fuisse. Ex meis dissertationibus patet, hunc titulum in occidente ex titulo apostolica sedes ortum esse atque ab illis monachis Graecis adhibitum esse, quibus crebrum erat cum Roma commercium. Post s. Theodorum Studitam nulla scripta monachorum, hunc titulum adhibentia, inventa sunt. Quod mirum non est. Tempore enim Photii monachorum Byzantinorum acies perturbatae sunt; post Pho-tium monachi iam a Roma abalienati sunt multaque scripta Romae faventia perierimt". — Ponere licet, ss. fratres eorumque biographos veteroslavicos etiam usu huius tituli traditiones orientales servasse. Hunc enim titulum, origine et notione antibyzantinum (i. e. theolo-giae Byzantinae aulicae contrarium) non adhibuissent, si orientalibus ignotus fuisset. Ergo sententia de propria et ingeniosa orientali cogi-tandi ratione ss. fratrum hoc titulo potius confirmatur quam infir-matur.
Conciliorum elenchus, qui in Vita Meth. 1 occurrit, multa plane propria habet, ad quae D. non satis advertit animum; ideo vim huius argumenti parum aestimat1“.
Quaestionem de scholiis veteroslavicis de primatu D. levius tractat11. A. 1921 proposui hypothesim scholia quoad substantiam saec. VIII. in monasteriis Graecis exarata esse et a s. Me-thodio in hodiernam formam redacta. Non enim supponi potest s. Me-thodium solum, nullo iuvante, hoc scholium exarasse. D. non advertit, quae de Methodio eiusque styli vestigiis dixi. Postea (a. 1929),
0	Errat tarnen cl. auctor, putans (pg. 2961), me hic a Voronov »inspi-ratum« esse nec substantiam quaestionis sat intellexisse. D. scribit, hic me solum fructus argumentorum Voronov »correxisse«, ut illos theoriae meae adaptarem, substantiam (fond) quaestionis autem non examitiasse. Certe non levis criminatio! Sed D. multa gravia negligendo praeteriit. Voronov contra auctores Russos contendit, terminum apostolicus orientalibus non fuisse alienum, sed in litteris Byzantinis saeculo IX. frequentem. (Ergo D. immerito me »auctorem theoriae orientalis« increpat.) Igitur Voronov non tam a me, sed potius a D., qui sententiam contrariam (»occidentalem«) defendit, »cor-rigendus« est. Praeterea Voronov pauca et generalia tantum de hoc titulo profert. Econtra D. nimio corrigendi et meum »profundum(l) errorem« (pg. 297) reprehendendi ardore substantiam quaestionis neglexisse ac confu-disse videtur. Ex dissertationibus meis luculenter patet, titulum apostolica sedes inde a saeculo V. officialem esse titulum sedis Romanae, oppositum stylo curiae Byzantinae patriarchalis et imperialis. Ideo in occidente frequentissimae erant appellationes: apostolica sedes, apostolicus domini's, apostolica potestas e. a. Ex ipsis litaniis liturgicis (Ut domnum apostoli-cum . . . conservare digneris) magna huius usus frequentia patet. D. vero omnia permiscendo confundit. Ex documentis trium saeculorum (Vili—X) quaedam adducit exempla, quorum maior pars usum adiectivum testatur, ergo nihil pro opinione D. demonstrat; sub finem (pg. 299) vero monet, titulum »apostolica sedes« in documentis occidentalibus frequentissime occurrere. Ergo ipse fatetur, usum substantivum illius tituli relative r a r u m fuisse. Expresse monui, hunc titulum ex parte orientalium tempore ss. C. et M. archaisticum esse videri. Ex Du Cange huius tituli significationem, non vero eius raritatem deduxi.
10 O. c. 301. — Laudando Voronov non debuisset tacere, ipsum expresse scribere, papam probabiliter propter primatum honoris primo loco poni.
11 O. c. 301—305.
Bogoslovni Veitnik
17
studiis vitae ss. fratrum motus, scholia s. Cyrillo tribuenda esse praetuli. Constat enim, ante ordinationes presbyterorum et episco-porum professionem fidei emittendam esse. In causa ss. fratrum eorumque discipulorum non solum consuetudo ecclesiae, sed etiam prudentia postulabat, ut ante ordinationem discipulorum et ante dioecesis Pannonicae (Moravicae) institutionem ss. fratres eorumque discipuli doctrinam suam theologicam proponerent, eo magis cum tune Roma turbata est rumoribus de Photio. Non dixi, Romae sus-piciones esse motas contra orthodoxiam ss. fratrum, nec huic fun-damento hypothesim meam superstruxi (quod D. minus accurate mihi tribuit). Sed monui teste Vita Constantini (Cyrilli) 17, Cyrillum (integro a. 868) multum quaestionibus theologicis occupatum esse. Iam propria sponte gravitatem quaestionum, quae in scholiis expo-nuntur, praevidere potuit. Addendum est, teste Vita Meth. 6, Romae multos adversario-s fuisse liturgiae Slavicae; hi probabiliter dubia de fide presbyterorum Slavorum movebant. Praeterea etiam forma rhetorica originem (vel redactionem) Cyrillo-Methodianam innuiL Quae omnia D. neglexit, — Illos »sanctos patres«, qui Hierosolymae metropolis honorem contulerunt, patres concilii Chalcedonensis esse affirmat (pg. 302 et 304). Sed haec quaestio non tam liquida est. D. in tota quaestione de his scholiis nec fructus argumentationis aliorum satis perpendit nec statum quaestionis sufficienter exposuit. Multa gravia neglexit.
In adnotatione de quaestione papae Honorii (pg, 3063) D. vituperat, quod hanc quaestionem in elencho conciliorum tacuerim; supponit, me id probabiliter »excessu prudentiae« fecisse (ut nempe difficultatem celarem vel vitarem?). De papa Honorio I. tacui, quia nulla adest difficultas, nec quidquam ss. fratribus proprium; charac-ter vero orientalis huius elenchi iam aliunde satis patet. Nomen Honorii in-elencho conciliorum Vitae Methodii nec historicam nec dogmaticam parat difficultatem. Ex modo, quo D. in hac adnotatione loquitur, concludere licet, ipsum hanc quaestionem non satis per-pendisse. Difficultas dogmatica non est tantum in quaestione, an Honorii epistolae in causa monotheletismi »definitionem ex cathedra« contineant, sed potius in damnatione Honorii I. a concilio et in approbatione huius damnationis a papa Leone II. Quam quaestionem alibi sufficienter exposui.12
De opinione occidentis catholici et Sedis apostolicae de causa Honorii papae atque de relatione auctoris Vitae Methodii ad opini-onem Romanam D. parum exacte scribit (pg. 306). In ipsis libris liturgicis occidentalibus saeculo IX. exeunte (usque ad saec. XVI.) nomen Honorii papae inter damnatos a concilio VI. occurrit. Neque e seriptis Anastasii Bibliothecarii neque ex verbis Hadriani II. papae, quae D. citat, quidquam grave in hac quaestione (de relatione Vitae Methodii ad opinionem Romanam) deduci potest.
Quae de mea sententia de omissione VII. concilii in Vita Methodii D. scribit (pg. 308) cum veritate non satis concordant.
12	Cerkev (Ljubljana 1924), pg. 221.
Integrarci argumentationem, facta, citationesque documentorum ex mea dissertatione deprompsit; pauca recentiora, quae addidit, argumentum minime mutare possunt. Attamen meam sententiam, caute a me propositam, vituperat nullis appositis rationibus. Ex omissione huius ooncilii deducebam contra Snopek et Brückner, au-ctorem Vitae Methodii non fuisse Romae adversarium (vel hoc sensu Photianum). Traditiones monachorum Byzantinorum suppono, traditiones extrabyzantinas hypothetice cauteque admitto, in dissertatione originali vero expresse excludo.13 Archaismum huius omissionis ho-die adhuc defendo, non obstante negatione D., nulla ratione suffulta,
Quaestionem de traditionibus extrabyzantinis (Alexan-drinis et Antiochenis) D. non aeque ponderat. Constat, traditionem orientalem de unitate et primatu ecclesiae theoriis Byzantinis obnubilatane esse; ideo in patriarchatibus Alexandrino, Antiocheno (et Hierosolymitano) atque in monasteriis Byzantinis et orientalibus pu-rius servatam esse quam Constantinopoli. Inde nexus inter theolo-giam Byzantinam monasticam et inter traditiones extrabyzantinas apparet. Hisce traditionibus extrabyzantinis magnam difficultatem de patriarchatu Hierosolymitano solvere tentabam14. D, ad hanc difficultatem de patriarchatu Hierosolymitano et de »sanctis pa-tribus« in scholiis veteroslavicis animum non advertit. Quaestio de traditionibus extrabyzantinis aperta manet, non obstantibus ne-gationibus D. Mea vero argumentatio a hac quaestione non dependet.
Elenchum conciliorum in 1. capite Vitae Methodii frag-mentum e catechesi (praedicatione) ss. Cyrilli et Methodii esse puto. Ast D. contra hoc contendit, communem fere fuisse usum hagiogra-phorum Byzantinorum, ut in vitis sanctorum varias fidei professiones allegarent15. Hic quoque meam opinionem pervertit. Non enim hunc usum nego, sed ex ideis formaque huius fragmenti concludo, illud esse fragmentum praedicationis ss. fratrum10. Similiter in scholiis veteroslavicis probabiliter vestigia styli rethorici missionariorum (ss. Cyrilli et Methodii) occurrunt. Hanc sententiam rationibus non spernendis probabilem feci.
In quaestione de F i 1 i o q u e D. sententiam a me propositam suam fecit17, quia necessaria est ad eius thesim sustentandam.
4. In historia Photii tempus primi eius patriarchatus (858—867), vivo adhuc Ignatio, distinguendum est ab altero eius patriarchatu (878—886) post obitum Ignatii. Tempore II. sui patriarchatus Photius
13 BV I (Ljubljana 1920/21), pg. 14—16. — Haec dissertatio tamquam supplementum adiecta est latino-bohemicae editioni libri: Doctrina Byzan-tina de primatu (Kromèriz 1922), Textus bohemicae editionis hoc loco pau-lulum mutatus est.
14 Aliam huius difficultatis solutionem in Byzant. Zt. 1929 (pg. 291— 293) proposui. Ideo mea argumentatio in nulla iam parte ex illa hypothesi pendet.
15 Légendes 308—310.
10 BV I, pg. 12—14.
17	Légendes 311. — Multa minus gravia omisi. E. gr. silentium fontium Byzantinorum de ss. fratribus minus cum seotentia D. concordat, sed potius cum sententia contraria. Difficultas chronologica, de qua pg. 269'-’ loquitur, non est spernenda.
cum Roma se reconciliavit. Lapótre et Amann1' demonstraverunt, probabile esse, Photium a, 881 non esse excommunicatum, sed in communione cum Roma perseverasse. Hanc sententiaan Dvornik10 pretiosis novis testimoniis roboravit. Attamen his solum iter Con-stantinopolitanum s. Methodii (circa a. 882) facilius explicatur. Reli-quae vero quaestiones de relatione ss. fratrum ad Photium non mutantur.
CI. auctor nec unam ex quaestionibus et difficultatibus theolo-gicis supra memorati« tarn profunde investigavit, ut proprium de iis iudicium ferre aliorumque opiniones tam severe damnare posset. Quapropter eius de aliorum opinionibus censuras praecipitatas et imputationes audaces (vide e. gr, supra notam 9 atque observationem ■de causa Honorii papae) sat'is mirari non possumus, Talia negativa iudicia ipsi auctori in difficilium quaestionum pervestigatione magno-pere obsunt.
Hisce sat probatum est cl. autoris tractatus de ss. Cyrilli et Methodii ad Romam, Ignatium atque Photium relatione soforiae re-tractationi (revisioni) subiiciendos esse.
Argumentis professoris Dvornik attente perpenisis, firmiter teneo, standum esse in sententia, quam supra (nr. 2) exposui. Haec sententia a Vitis ss. Cyrilli et Methodii suadetur. D. non pauca recentiora contulit, quae illam sententiam roborare possunt, nihil vero grave attulit, quod illam labefactare possit. In vita ss. Cyrilli et Methodii quaedam obscura et dubia manent, quae vix cum cer-titudine solvi poterunt. Quapropter quaedam moderatio in illis quaestionibus solvendis suadetur.
Ex argumentationibus ‘professoris D. illa solum exhibui, de quibus proprium iudicium ferre possum; minus gravia omisi. Certe utrumque eius opus de ss. Cyrillo et Methodio magnani materiae scientificae ,molem continet ideoque magni pretii est. Ex dictis vero patet, cl. auctorem in aestimandis documentis et in iudiciis ferendis modum excessisse.
JURIJ GOSTENČNIK
misijonar v Ameriki.
Dr. J. L. Zaplotnik, Lindsay, Nebraska.
Summarium. — Notae biographicae quae ab auctore colligi poterant de missionario Georgio Gostenčnik, qui natus 5. apr. 1818 ad Sti Rochi in Sele prope Slovenji Gradec in dioec. Lavantina, sacerdos ordinatus 1. aug. 1846, a. 1850 Amejicam Septentrionalem petiit et decem annis in apostolico labore fideliter peractis obiit 18. maii 1860.
1. Kdo je bil prvi Slovenec, ki se je posvetil inozemskim misijonom, ni znano. Pač pa vemo, da je ibil eden prvih, če ne sploh prvi slovenski misijonar, ki ga je kdaj usoda odvedla v Ameriko, naš jezuit o. Marko Anton Kappus (prim. Slov. biogr. leksikon I, 426).
1S Diet. théol. cathol. VIII, 607—609. Légendes 314—321.
Prišel je tja 1. 1687 in postal naš prvi indijanski misijonar. V 18. stoletju mu je sledilo še več naših jezuitov v transatlantske dežele, kjer so Indijancem in Špancem oznanjali sv. vero. Po izgonu jezuitov iz španskih kolonij 1. 1767 je misel na ameriške misijone med Slovenci zopet zaspala. Vzbudil jo je šele knez naših misijonarjev, Friderik Baraga, ko je 1. 1830 odšel v Ameriko in postal apostol Indijancev. Njegov zgled je zvabil čez morje lepo število slovenskih misijonarjev, ki so delovali večinoma v Združenih državah, nekateri med Indijanci, drugi pa med evropskimi naseljenci. A tudi naši indijanski misijonarji so vsi, če ne zmeraj, pa vsaj semtertja, skrbeli tudi za bele priseljence. Da bomo to bolje razumeli, moramo poseči nekoliko v zgodovino ameriških Združenih držav.
Prve naselbine, ki so jih Angleži ustanovili na ozemlju današnjih Zedinjenih držav, so ležale ob Atlantskem morju. Trinajst jih je bilo, a so ječale pod britanskim jarmom, dokler se niso uprle in se 1. 1783 osvobodile ter si ustanovile tako zvane ameriške Združene države. Ker so se njih prebivalci iz leta v leto množili, so kraje ob morju kmalu napolnili, nakar so prodirali dalje proti zapadu in si končno osvojili vse dežele do Tihega morja. To so izvršili v 70 letih, kajti z letom 1853 so Združene države na celini dobile meje, ki jih imajo še sedaj.
To velikansko ozemlje bi bilo pa Američanom le prav malo koristilo, če bi bilo ostalo neobljudeno. Res da je na njem bivalo nekoliko razkropljenih Indijancev, ki so se bavili največ z lovom, toda Američani so jih smatrali za prelene in nezmožne, da bi bili od njih pričakovali kakega dobička; zato so jih neprestano porivali proti zapadu in jih naposled omejili na tako imenovane indijanske rezervacije. Želeli so si boljših naseljencev, ki bi jim obdelovali plodno zemljo in dvigali naravna bogastva. Obrnili so torej oči proti vzhodu in odprli na stežaj vrata evropskemu priseljevanju, ki je poslej pri razvoju Amerike imelo zelo važno vlogo in deželo povzdignilo do onega viška, ki ga zavzema dandanes v političnem in ekonomskem svetu.
Priseljevanje v Ameriko so pospeševali ugodni pogoji na obeh straneh Atlantskega morja. Evropa je bila preobljudena, razjedale so jo vojne, politične revolucije, verska preganjanja, težki davki in žalostne delavske razmere, Amerika pa je bila še nova dežela, polna rodovitnega polja, bogatih gozdov in drugih prirodnih zakladov, obenem sta pa vladala v njej mir in svoboda. Tudi zaslužek, ki ga je dajala delavcu, je bil mnogo boljši nego drugod po svetu. Vrhutega je tistemu, ki se je hotel poprijeti poljedelstva, ameriška vlada nudila velike ugodnosti. Ti in podobni razlogi so povzročali, da je tok priseljencev v Ameriko stalno naraščal in okrog leta 1835 dosegel že velikanski razmah1.
1	Po uradni statistiki je prišlo 1. 1820 8.000 tujcev v Združene države,
1.	1830 23.000, 1. 1840	84.000, 1. 1850	310.000,	1. 1860	133,000, 1.	1870
387.000, 1. 1880 457.000,	1. 1890 455.000,	1. 1900	448.000,	1. 1910 1,041.000
in 1. 1914 1,218.000. Izza	svetovne vojne	je vlada	vseljevanje znatno	omejila zaradi večje možnosti »asimilacije« tujcev. V	stoletju	od 1820 do	1920
Razume se, da je bilo med temi priseljenci, ki so se v trumah vsipali v Ameriko iz vseh krajev Evrope, tudi mnogo katoličanov. Naseljevali so se po mestih in vaseh, po poljih in gozdih, po dolinah in hribih, včasih v skupinah, mnogokrat pa posamič in daleč narazen. Ker so navadno želeli ostati katoličani, je bilo treba poskrbeti za njih verske potrebe. A to ni bilo lahko, ker je vladalo kričeče pomanjkanje duhovnikov. Ameriška duhovščina niti za angleško in irsko prebivalstvo ni zadostovala, kaj šele za katoličane drugih narodnosti, posebno če so živeli daleč od cerkva. In ker vrhutega najčešče razen angleščine ni znala nobenega jezika, so morali škofje iskati svečenikov, ki so se lahko še v kakem drugem jeziku oglašali. Semtertja je bilo v kakem kraju treba znati tri ali štiri jezike. Zato se ne čudimo škofu Baragi, da se mu je od vseh težav zdela najtežja, dobiti duhovnikov, ki bi bili znali dovolj jezikov. Tudi drugi ameriški škofje so pisarili in pošiljali zastopnike v Evropo ter trkali na krščanska srca prelatov in duhovnikov, da bi jim v nezaslišani stiski priskočili na pomoč. Nekemu takemu pozivu se je odzval tudi Jurij Gostenčnik.
Kolikor nam je znano, je bil Gostenčnik prvi slovenski duhovnik iz nekdanje Štajerske, ki ga je usoda privedla v Združene države. Minulo je že nad 80 let, odkar je stopil na ameriška tla. Res je samo deset let deloval v ameriških misijonih, vendar si je v tem kratkem času stekel dovolj zaslug, da bi se mu v spomin smel sestaviti primeren življenjepis-’.
Pričujoče vrstice podajajo le glavni oris Gostenčnikovega življenja; objavljam jih, da bi se ohranila vsaj tista zrna, ki sem jih po dolgem raziskovanju mogel najti.
2.	Jurij Gostenčnik se je rodil pri Sv. Roku na Selah nad Slovenj-gradcem 5. aprila 1818, kakor je razvidno iz krstne knjige, kjer je vpisan kot »Gostinschegg, dočim imajo razni letopisi dosledno »Go-stentschnigg, rojen leta 1819«. Njegovi rojstni hiši se še sedaj pravi pri Gostenčniku in nosi številko 15. Očetu je bilo ime Franc, materi pa Apolonija, rojena Wutschinegg. Krstil ga je ondotni kurat Jurij Werdinegg, ki ni bil nikak German, temveč Slovenec in še celo slovenski pisatelj in rodoljub3. Botra sta mu bila Jurij in Uršula Wie-sounigg. Tako krstna knjiga.
Prvi šolski pouk je prejel od domačega duhovnika Jurija Verdi-neka, ki je bil na Selah kurat od začetka leta 1818 pa do 4. novembra 1831, ko je stopil v pokoj; umrl je leta 1836 v Starem trgu. Potem so starši nadarjenega sinčka poslali v Maribor, da bi se izšolal za duhovnika. Med svojimi sošolci na ondotni gimnaziji kakor tudi pozneje v semenišču je bil Gostenčnik izredno priljubljen ne le radi svoje bistre glave in sijajne postave, ampak tudi radi svoje priljud-
se je priselilo v Združene države celotno 33,654.800 ljudi. Ne pretiravamo, če trdimo, da so te množice daleč presegle vsa tako zvana preseljevanja narodov.
- Nekaj podatkov o njem ima Trunkova knjiga Amerika in Amerikanci str. 559, a ker jih ni bilo časa overoviti, se je vrinilo precej napak, ki so vse zašle v Slov. biografski leksikon I, 235, ne da bi se bil vir označil.
3	Prim. K. Glaser, Zgodov. slov. slovstva, II, 193.
nosti, šegavosti in dobrega srca. Njegov sošolec in prijatelj Urban Dietrich, iz Slovenjgradca doma, ga je takole opisal: »Gostenčnik je bil čudovito krasen alpski sin, zelo velik, vitek in mišičasto vzrastel. Njegovi tovariši so se zbirali okoli njega kakor Izraelci okrog Savla.«1 O mladem kralju Savlu namreč pravi sv. pismo, da ni bilo lepšega moža med Izraelci, in ko je stal med njimi, da mu nihče ni segal prek ramen,'’
Po odlično dovršenih gimnazijskih študijah je Gostenčnik 1. 1842 vstopil v celovško bogoslovno semenišče, ki je bilo takrat še skupno za krško in lavantinsko škofijo. Tukaj je dokončal bogoslovne nauke, nakar ga je škof Anton Martin Slomšek 1. avgusta 1846 v Št. Andražu na Koroškem posvetil v mašnika. (Bili so to njegovi prvi posvečenci.) Novo mašo je pel pri sv. Roku na Selah. Potem je nekaj let z velikim uspehom služboval kot kaplan v lavantinski škofiji, in sicer je
15.	oktobra 1846 prišel v Vuzenico, 1. decembra 1847 v Rogatec, 17. avgusta 1848 pa v Vitanje. Tu je ostal do 25. marca 1850.
Zgoraj omenjeni Urban Dietrich, 1860—1872 župnik v Vitanju, je v ondotno župnijsko kroniko zapisal, da je bil nekdanji vitanjski kaplan Gostenčnik »velik prijatelj otrok, oboževan od svojih učencev, najprisrčneje ljubljen od svojih župljanov radi svoje impozantne postave, dobrosrčnosti, dobrotljivosti in šaljivosti«.
3.	V začetku 1850 je prišel generalni vikar pittsburške škofije Janez Ev. Mozetič, nekdaj profesor bogoslovja v Gorici, iz Amerike v Avstrijo, da bi nabral nekaj duhovnikov za pennsylvanske misijone". Ko je Gostenčnik slišal o hudem pomanjkanju duhovnikov in
o	veliki zapuščenosti katoličanov onstran morja, se je tudi v njem vzbudila velikodušna želja, iti jim na pomoč. Škof Slomšek, ki je sam ves gorel za zveličanje duš, mu ni stavil nikakih ovir na pot, čeprav je samemu manjkalo dobrih duhovnikov, temveč je rekel: »Njegova vnema naj oživi tudi našo gorečnost, saj je tudi med nami dovolj nevernikov, ki potrebujejo spreobrnjenja!«
Kako je Slomšek cenil Gostenčnika, je razvidno tudi iz lista, ki ga je pisal veliko sredo leta 1850 svojemu prijatelju celjskemu opatu Matiji Vodušku. V njem pravi med drugim tole: »Blagi naš misjonar Gostenčnik bo pri Vas od naše škofije slovo vzel; — tudi Vi se poslovite od njega v mojem imenu, Bil je zvest in trden delavec na tem svetu, zaupam, da tudi na onem ibo. Nja spomin nam bodi v slavo in blagoslov božji! — Poljubite lepe noge, ki gredo oznanovat mir — oznanovat blagor ljudem, ki v smrtni senci sede.«7
Gostenčnik je 4, aprila 1850 res zapustil domovino in se napotil v Ameriko. Kako in kod je potoval, nam ni znano. Ko se je izkrcal v novem svetu, se je odpeljal menda po pennsylvanskem prekopu na zapad v mesto Allegheny, ki danes tvori severno stran Pittsburgha.
1	Vitanjska kronika. Podatke mi je izpisal ondotni sedaj že rajni
župnik Jožef Musi.
6 I Kralj 19, 2; 10, 23. 24.
0 Prim. The Catholic Historical Review, vol. III (1917), 208.
7 Arhiv za zgodovino in narodopisje, I, 137. Za zadnji stavek prim.
Rim 10, 15 in Lk 1, 79.
Oglasil se je pri Mozetiču, ki je poleg službe generalnega vikarja vodil tudi ondotno župnijo brezmadežnega spočetja Device Marije. Z njim se je šel predstavit v bližnji Pittsburgh škofu 0'Connorju, ki ga je z veseljem sprejel ter ga imenoval za Mozetičevega kaplana. To službo je opravljal od junija do oktobra 18508. Župnijo Device Marije je dve leti poprej ustanovil Mozetič alleghenskim Nemcem, ki so delali večinoma v pittsburških tovarnah. Toda v začetku oktobra
1850,	ko je tja prispel njegov rojak Ivan Stibiel, se ji je odpovedal in odšel zopet učit v pittsburško bogoslovno semenišče. Ob istem času je tudi Gostenčnik zapustil Allegheny. Naslednik jima je bil pravkar omenjeni Stibiel".
Prav takrat so vzhodno od Pittsburgha gradili pennsylvansko železnico, ki se še sedaj prišteva med večje železnice v Združenih državah. Ta del proge, ki so ga tedaj delali ob bistri Juniati in čez alleghenski gorski greben, se je mestoma zelo strmo vzpenjal10; razen tega je bilo orodje, s katerim so progo kopali in ravnali, še jako preprosto; zato so potrebovali prav mnogo delavcev. Med temi je bilo zelo veliko katoličanov, zlasti Ircev in Nemcev. Ker pa niso imeli nobenega duhovnika, ki bi bil znal nemški, da bi se bili v potrebah in nesrečah, ki so se jim često dogajale, k njemu zatekali, zato jim je škof 0'Connor poslal za nekaj časa Gostenčnika v Holli-daysburg. Ta kraj leži ob reki Juniati na vzhodnem podnožju alle-ghenskih planin in je bil tedaj precej važno prometno in trgovsko središče; v njem so namreč postajale ladje, ki so vozile ljudi in blago po nekdanjem pennsylvanskem prekopu med Harrisburgom in Pittsburghom.
Od tod je Gostenčnik blizu pet mesecev obiskoval razna delavska šotorišča, raztresena O'b novi železnici, ter jim več ali manj redno opravljal službo božjo. Potoval je peš, na odprtem železniškem vozu ali na konju, kakor je pač naneslo. Potrpežljivo je prenašal vse nadloge in skušal pomagati starim in mladim, revnim in bogatim, katoličanom in drugovercem, Ako je slišal, da je bil kdo bolan ali v kaki drugi stiski, ga je šel tudi mnogo milj daleč obiskat. O njegovi dobrotljivosti in ljubeznivosti se je mnogo pripovedovalo. Naj tu navedemo le en primer. Nekoč je posetil ubogo družino, ki je živela v pragozdu ob novi železnici. Našel je gospodinjo vso obupano. Otroci so ji oboleli in tudi sama ni bila zdrava; delo ji je v hiši zastalo, a ni imela moči, da bi ga bila izvršila. Misijonar jo je tolažil in bodril, a brez uspeha. Naposled se je nečesa domislil in ji rekel; »Vzemite tegale bolnega malčka in se z njim vsedite v onile naslanjač, Vam bom malo zapel, da bo otrok zaspal.« In res jima je zakrožil nekaj lepih slovenskih. "To je pomagalo: otrok je zadremal in tudi ženi se je razvedril oibraz. Ta dogodek se ji je tako vtisnil v spomin, da ga svoje žive dni ni pozabila.
s Die St. Marien-Gemeinde in der Stadt Allegheny, Pa. Pittsburg 1898, str. 27.
" Ibidem. Prim. Ave Maria koledar za 1915, str. 84.
10	N. pr. na divnem Podkovnem ovinku (Horseshoe Bend) nad Altoono se v kratki razdalji 17km dvigne celih 300 m.
Gostenčnik pa ni skrbel samo za železniške delavce, ampak je pomagal tudi nekemu irskemu duhovniku misijonariti med naseljenci, ki so živeli po okrožjih (counties) Blair in Huntingdon, ter je opravljal cerkve Device Marije v Hollidaysburgu, sv. Trojice v Hunting-donu. Matere božje v Shade Valley-ju in več manjših postaj.
4.	Škoif je kmalu spoznal, da je bil Gostenčnik zmožen in vesten duhovnik. Zato ga je nekako v začetku marca 1851 poslal za župnika cerkve Device Marije v Herman. Prvi krst je tu podelil 8. marca
1851,	zadnjega pa 26. junija 1853. Ta farmerska ali kmečka naselbina leži približno 70 km severno od Pittsburgha v občini Summit (prej Clearfield) v okrožju Butler. Župljani so bili Nemci, ki so si šest let poprej sezidali na lepem griču malo cerkev iz opeke, dolgo 70 in široko 36 čevljev11. Šteli so kakih 70 družin s povprečno 30 krsti,
6	porokami in 3 pogrebi na leto. Cerkveni dohodki so 1. 1853 znašali samo 189 dolarjev, stroški pa 234 dolarjev, v katere je všteta tudi župnikova plača, ki je to leto znašala celotno menda le 150 dolarjev12. Časnega bogastva torej ni bilo, a ga misijonar tudi ni iskal. Ondotna kapucinska kronika opisuje Gostenčnika »kot moža sijajne postave, visokega in lepo vzraslega. Bil je vesele narave in je ves dan hodil okrog, žvižgajoč razne znane popevke. Zaradi njegove pobožnosti in ljubeznivosti so ga ljudje zelo radi imeli in njegov spomin je le sedaj svet vsem, ki so ga poznali«13.
Izprva je bival v župnišču, ki so ga par let poprej zgradili iz lesa in ilovice ter ga imenovali »lavretansko hišico«; bilo je namreč prav tako veliko kakor hišica sv. Družine v Nazaretu1’. Imelo pa je tako nizka vrata, da Gostenčnik, ki je bil visok mož, še vstopiti ni mogel, ako se ni pošteno pripognil. Zato se je kmalu po svojem prihodu v Herman lotil dela in še tisto leto postavil novo, trdno župnišče iz opeke in kamenja s prostorno dvorano v pritličju. Ta hiša še sedaj stoji in je kapucinski samostan. Prikupil je tudi tik cerkvenega posestva štiri orale zemlje15. Tukaj imajo dandanes
oo.	kapucini župnijsko šolo, redovno gimnazijo in noviciat.
Ko je bilo novo župnišče dovršeno, se je Gostenčnik vanj preselil, »lavretansko hišico« pa je prepustil vedoželjni farni mladini v šolske namene. Tu mu je neki učitelj vežbal kopico otrok v branju, pisanju, računstvu in, kadar župnika ni bilo doma, tudi v krščanskem nauku. Obenem mu je opravljal tudi službo cerkovnika, orglarja in pogrebnika. Pozneje se je pritličje v novem župnišču rabilo za šolo.
Gostenčnik je živel kot puščavnik ter si je sam kuhal in gospodinjil. Daši je znal baje dobro kuhati, se je vendarle prav skromno hranil, kajti zadovoljeval se je večinoma le z zelenjavo, ki jo je prideloval na vrtu ob hiši. Glede na malo plačo mu drugače menda ni
11 Čevelj znaša 30,48 cm.
12 Prim. History of St. Mary's Church, Herman, Pa. By Rev. Sigismund Cratz, O. M. Cap., 1916, str. 36.
13 Op. cit. 31.
14 T. j. okrog 25 čevljev dolgo, 8 čevljev široko in 7 čevljev visoko. Op. cit. 29.
15 Op. cit. 31. — Štirje orali so blizu 1.62 ha.
kazalo. Spoznal se je nekoliko tudi v zdravilstvu ter je nekega žup-ljana ozdravil božjasti ali padavice10.
Poleg Hermana je še več drugih misijonskih postaj spadalo v njegovo področje; zato je moral seveda mnogo potovati. Kadar je bil v Hermanu, je skrbel za njegovega konja neki mladenič, kateremu je Gostenčnik za te usluge daroval lepo harmoniko, ki io je 1. 1852 prinesel s seboj iz Avstrije. To glasbilo so posihmal Hermanci rabili tudi pri procesijah sv. Rešnjega Telesa17.
V	jeseni 1. 1851 je namreč Gostenčnik šel v domovino na obisk. Svoje nekdanje tovariše in znance je iskreno ljubil ter jih je hotel vse videti; zato je v malo dneh prepotoval vso lavantinsko škofijo od konca do kraja in to s tako hitrostjo, da je vzbudil pozornost avstrijskih orožnikov; ker je bil k temu še civilno oblečen, ga je orožništvo imelo za političnega poslanca ali ogleduha in ga je naslednjo pomlad pri njegovem povratku v Ameriko zasledovalo prav do Hamburga18. Tekom njegove šestmesečne odsotnosti ga je v Hermanu namestoval kapucinski pater Janez N. Tamchina, rojen v Pardubicah na Češkem.
Ko se je Gostenčnik mudil v domovini, je obiskal tudi Št. Andraž na Koroškem in se oglasil pri škofu Slomšeku. Ta poset je škof omen'1 svojemu prijatelju opatu Vodušku v listu z dne 17. decembra 1851 s temile hudomušnimi vrsticami: »Missionär G. hat uns am verflossenen Samstage im Fluge besucht. An ihm sieht man keine Spuren einer Missionsstrapatze; er dürfte von manchem unserer Kapläne beneidet werden; die Wenigsten hätten das Vermögen eine so weite und so kostspielige Reise zu machen.«1" Kmalu nato so sledili Gonstenčni-kovemu zgledu in odšli v Ameriko štirje lavantinski duhovniki, namreč Ivan Tanzer20, brata Jožef in Jurij Reš21 in Jožef Bevc22.
Ko se je Gostenčnik vrnil v Herman, je z veliko vnemo nadaljeval delo doma in v misijonih. Iskal je po šumah in poljih raztresene katoličane ter jih učil, bodril in krepčal s sv. zakramenti. Skušal je med nje vpeljati tudi lepe krščanske navade, ki so se bile udomačile v starih katoliških deželah, n. pr. procesije. Hermanski kronist, kateremu so se procesije za lepo vreme bržčas nenavadne zdele, nam stvar takole popisuje: »Gospod Gostenčnik je nekoč priredil romanje iz Hermana h kapelici sv. Vendelina, ki je stala kakih 5 milj (8 km) daleč v selu Carbon Center, kjer je neki učitelj vodil katoliško šolo. Bilo je v jeseni; dan je bil deževen in pota blatna. A dobrega župnika to	ni strašilo;	v talarju	in koretlju se je s svojimi župljani	pogumno
podal na pot.	Ves čas	so bredli po globoki brozgi, moleč	in pojoč.
Bili so res klaverna romarska truma, ko so se tistega večera vsi pre-
16 Ibidem.
17 Ibidem.
18 Vitanjska kronika. — Tedaj je bila namreč v Ameriki še splošna navada, da so duhovniki zunaj cerkve nosili povsem civilno obleko.
19 Arhiv za zgodovino in narodopisje I, 150.
2,1 Arhiv I 78.
21 Arhiv I	153, 157	in večkrat; BV 1932, 274—280.
22 Arhiv I	176. Bevc	je bil 1848-49 Gostenčnikov naslednik v Rogatcu.
močeni in blatni vrnili domov. Tega pobožnega opravila niso nikdar več ponovili.«23
5.	Gostenčnik je kmalu nato zapustil Herman in zapadno Penn-sylvanijo ter odšel na iztok v filadelfsko škofijo, kateri je od pomladi leta 1852 načeloval Čeh blaženi Janez N. Neumann kot škof. Ta ga je najprej poslal pastirovat v Easton, ki leži 105 ikm severno od Philadelphie tik ob državni meji v northamptonskem okrožju. O Eastonu je pisal znani štajerski jezuit o. Franc Ks. Weninger, da v Ameriki še ni videl mesta, ki bi imelo tako slikovito lego med rekami in gorami, kakor jo ima prav to. Leži namreč ob sovodju rek Delaware in Lehigh v vznožju velikega Modrega pogorja. Cerkev sv. Jožefa, ki jo je Gostenčnik prevzel, stoji v južnem delu mesta na ljubkem griču s presenetljivim razgledom na mesto in skalno globel, po kateri se gnete mogočna reka Delaware. Zupljani so bili Nemci, ki so gradili železnice po okolici, delali v raznih tovarnah in trgovinah ter se bavili s poljedelstvom in vsakovrstnimi obrtmi. Prebivalo je tam tudi mnogo tako zvanih pennsylvanskih Nemcev, od katerih pa je bilo le malo katoličanov-’4.
Da bi kaj bolj natančnega zvedel o Gostenčnikovem delovanju v Eastonu, sem se obrnil na ondotnega župnika, ki mi je sporočil sledeče: »Podrobnosti, ki vam jih morem dati o gosp. Gostenčniku, nekdanjem župniku naše	cerkve sv. Jožefa,	je zelo	malo. Dne
21. avgusta 1853 je imel tu prvi krst, 20. septembra 1854 pa zadnji pogreb. Vseh skupaj je krstil 85 otrok, iz česar se da sklepati, da je bila župnija precej velika.	Bil je drugi župnik	in kakih	14 mesecev
tukaj; njegov prednik je	bil Rudolf Etthofer,	naslednik pa Ivan
Tanzer. Pionirji župnije so že vsi pomrli in torej ni mogoče dobiti kaj več podatkov, razen kar se najde po knjigah.«
Lotil sem se torej raznih knjig in časopisov ter sem najprvo našel dopis, v katerem neki župljan pravi, da jim je škof Neumann 12. junija 1853 cerkev blagoslovil. Potem dopisnik nadaljuje: »Cerkev in župnišče sta sezidani iz opeke in sta delo 60 nemških družin, ki so se po vnemi našega gosp. župnika Etthoferja lotile posla ter ga Bogu in sv. Jožefu na čast tudi izvršile. Bog, ki vidi našo dobro voljo, nas ne bo zapustil, da najdemo tudi dobrih ljudi — bratov, ki nam bodo pomagali, da	poravnamo tudi te	dolgove,	ki nas še
težijo.«25
Gostenčnik je hitro spoznal dejanski položaj. Izprevidel je, da bo vsa teža cerkvenih dolgov obvisela na njegovih plečih; v Ameriki ima namreč župnija samo to, kar si ne le sama postavi, temveč tudi sama plača in vzdržuje, ker ne dobiva nobene podpore ne od države ne od škofije. Iz tega razloga in pa morda tudi iz domotožja je torej
6.	septembra 1853 pisal v domovino in prosil, da bi ga sprejeli nazaj
•a History of St. Mary's Church, Herman, Pa., str. 31.
21 Annalen der Verbreitung des Glaubens za 1859, str. 293; Wahrheitsfreund 15. julija 1858. — Ti Nemci v iztočni Pennsylvaniji govore čudno mešanico angleškega in nemškega jezika, znano pod imenom »Pennsylvania Dutch« — pennsylvanska nemščina.
2’’ Wahrheitsfreund 30. junija 1853.
v lavantinsko škofijo. To so mu 8. oktobra 1853 tudi dovolili. Toda ni se vrnil. Kajti medtem, ko je čakal odgovora iz domovine, je imel dovolj časa stvar trezno premisliti. Preveril se je, da so bili preprosti, neuki župljani sicer nekoliko domišljavi, a vendar dobrega srca. Če bi jih zapustil, bi ostali kakor ovce brez pastirja in volkovi bi jih utegnili napasti, razdvojiti in razgnati2". Pa če bi se to tudi ne zgodilo, je vedel, da si mlada župnija ne bo opomogla, dokler se kak duhovnik ne bo zanjo zavzel in jo obvaroval finančnega razpada. Hkrati je tudi izprevidel, da je sedaj za to čas najbolj ugoden, ko so župljani še vneti.
Iz teh in podobnih vzrokov je sklenil v božjem imenu se žrtvovati za mlado eastonsko župnijo ter ji pomagati na noge. Otresel se je torej bojazni, ki se ga je bila polastila, in se z novim pogumom krepko lotil dela. Po amerišiki navadi je najprvo prijel za beraško palico in šel nabirat milodarov po župniji in misijonih. S tem težavnim opravkom se je ukvarjal, vprav ko so v Cincinatih'-’7 posvetili prvega slovenskega škofa v Ameriki, Friderika Barago, in se torej ni utegnil svečanosti udeležiti. Toda zbiranje denarja mu ni posebno hitro uspevalo, Zato je prosil dunajsko Leopoldinsko družbo za podporo. O tem je družlba sama objavila sledeče izvestje: »Pred nami leži poročilo z dne 9. novembra 1853, v katerem nam misijonar Jurij Gostenčnik iz Eastona v filadelfski škofiji popisuje nujno potrebo denarne pomoči. Tam je bila sezidana cerkev svetega Jožefa in 12. julija blagoslovljena28. Za nakup stavbišča in za zidavo cerkve in župnišča se je moralo potrošiti 4200 dolarjev. Od te vsote je Gostenčnikov prednik Rudolf Etthofer zbral 1200 dolarjev in tako poravnal del dolga, ki ga je treba v določenih rokih plačevati. Toda z raznovrstnimi napori, katerim se morajo misijonarji pri zidavi cerkve navadno podvreči, si je gosp, Etthofer nakopal po izreku zdravnikov neozdravljivo bolezen; sedaj leži v bolnišnici sv, Jožefa v Philadelphiji brez upa, da bi kdaj oikreval. Njegov naslednik v dušnem pastirstvu nemške katoliške župnije v Eastonu mora torej poravnati še 2800 dolarjev dolgov, kar pa je samo z nabiranjem mogoče skupaj spraviti, Gostenčnik slika v pismu z dne 9. novembra 1853 svoj položaj takole:
,Dne 1, aprila 1854 bo treba zopet tisoč dolarjev plačati. Prehodil sem že mnogo krajev, kjer so katoličani deloma naseljeni, deloma se pa mudijo kot dninarji; često sem se z ožuljenimi nogami vrnil domov, a sem med tujci nabral šele 150 dolarjev, domači pa
20	Prav takrat se je namreč po Ameriki razpasel zloglasni »tru-
steeism«, o katerefh glej Ave Maria koledar za 1917, str. 121.
27 Naj bo tu pripomnjeno, da se mesto Cincinnati imenuje po slavnem
društvu ameriških častnikov, ki so zapustili plug kakor rimski patricij Lucius Q. Cincinnatus in šli v boj za domovino zoper Britance, a so se vrnili k plugu, ko je nevarnost minula in so se Združene države osvobodile.
Preden so se razšli, so se leta 1783 organizirali v »društvo Cincinnatov«. Neki član tega društva je utemeljil mesto ob reki Ohio in ga leta 1790 tovarišem na čast imenoval »Cincinnati«. Torej je to krajevno ime pravilno le v množini.
2S Glasiti bi se moralo: 12. junija.
so mi podpisali 250 dolarjev. Upadati mi začenja pogum ob misli, da bi lepo cerkev na griču pri Eastonu upniki utegnili katoličanom ugrabiti. Med 400 katoličani, ki prebivajo okrog Eastona, jih je mnogo postalo zelo mlačnih, ker so bili dalj časa skoraj brez duhovnega varstva, in zato tudi nočejo o prispevkih za cerkev ničesar slišati. Vneti katoličani so pa večidel ubogi težaki; ti so storili in še sedaj store vse, kar morejo.'«20 Ali je na to prošnjo dobil kaj podpore ali ne, ni znano. Vsekako pa se mu je posrečilo upnike zadovoljiti in tako preprečiti, da mu niso cerkve ugrabili.
O drugem njegovem misijonskem delu v Eastonu nimamo zanesljivih poročil. Le to vemo, da je moral poleg domače fare skrbeti tudi za nemške katoličane po okrožjih Northampton, Lehigh in Monroe, kjer je danes 50 katoliških župnij; seveda ti kraji tedaj niso bili še tako gosto obljudeni, ampak je bilo prebivalstvo še redko in razkropljeno. Radi tega Gostenčnik ni bil mnogo doma, temveč je skoraj neprestano potoval po misijonih. Pri tem je zadeval ob vsakovrstne težave, kajti pokrajina je bila še divja, pota prav slaba, če jih je sploh kaj bilo, ljudje daleč vsaksebi, ubogi in duhovno zanemarjeni. A ker je kljub temu vestno in vztrajno vršil svoje dolžnosti, je storil mnogo dobrega in si pridobil velikih zaslug pri vzdrževanju in razširjanju krščanstva v ondotni pokrajini. Največjo zahvalo pa mu dolguje župnija sv. Jožefa v Eastonu, ker jo je ne le rešil finančnega poloma, temveč ji tudi zagotovil trdno bodočnost.
6.	V zgodnji jeseni 1854 je prišel Ivan Tanzer iz newyorške škofije v Pennsylvanijo. Gostenčnik, njegov rojak, ga je z veseljem sprejel, mu velikodušno prepustil eastonsko župnijo in odšel na zapad v Milton, kjer je prevzel župnijo sv. Jožefa. To mesto leži v slikoviti dolini reke Susquehanna okrog 105 km severno od Harrisburga, glavnega mesta Pennsylvanije. Župljani so bili večinoma irske in nemške narodnosti ter so se bavili s poljedelstvom, obrtjo in trgovino. Deset let poprej so si postavili cerkev iz opeke, dolgo 60 in široko 40 čevljev. Kakor povsod drugod, tako se je tudi v Miltonu hitro »priljubil župljanom s svojo priljudnostjo, ljubeznivostjo in dobrotljivostjo ter si pridobil velik vpliv na vse, ki so prišli z njim v dotiko. Kljub slabim letinam in hudim časom, ki so tedaj vladali v Ameriki, je storil mnogo tudi za gmotni podvig župnije. Okrog leta 1855 je za cerkvijo postavil župnišče ter pozneje kupil cerkvi nove klopi in lične orgle.«30 Posebno mu je bila pri srcu krščanska vzgoja mladine. Nameraval ji je postaviti katoliško šolo, pa mu je smrt prekrižala načrte, preden jih je mogel izvršiti.
Posvečal je mnogo pozornosti tudi misijonom, katerih je imel dolgo vrsto. Pod njegovo oblast so namreč spadali vsi nemški in mnogi drugi katoličani po okrožjih Northumberland, Union, Snyder, Columbia in Montour. Znamenitejše katoliške naselbine, ki jih je oskrboval, so bile v postajah Trevorton, Shamokin, Chillisquaque, Lewisburg, Dry Valley, Selinsgrove, Bloomburg, Light-Street in Dan-
20 Berichte der Leopoldinen-Stiftung, XXVI. Heft (1854), str. 3.
30	History of St. Joseph’s Church, Milton, Pa. By Rev. George J. Breckel. Milton 1905, str. 51.
ville31. Kako obširno polje je imel, razvidimo iz tega, da se dandanes tod nahaja 29 katoliških župnij. Da bi živel bolj v sredi svoje velikanske župnije in mogel točneje skrbeti za vernike, bivajoče v njenem južnem delu, se je že leta 1856 preselil v hišo na »cerkveni farmi« v Chillisquaque, kakih sedem milj južno od Miltona. Blizu te hiše je postavil leseno kapelico, v kateri je posebno ob delavnikih pogosto maševal32.
Izmed misijonov, ki so zahtevali največ njegove pozornosti, je treba omeniti Trevorton, ki mu je bil leta 1857 izročen kot podružnica. Vas leži med hribi v južnem delu northumberlandskega okrožja.
V	njej so živeli Irci in Nemci. Škof Neumann jim je 14. marca 1857 dovolil sezidati cerkev pod pogojem, da se bodo ravnali po kanoničnih predpisih o cerkveni upravi; obenem je tudi določil, naj se hiša božja posveti sv. Patriciju, apostolu irskega naroda, pri bogoslužju pa naj se rabi tudi nemščina33. Takoj nato jih je Gostenčnik začel organizirati ter s tako vnemo zbirati denar za novo cerkev, da je že proti koncu maja delo oddal, četudi je prav tisto leto huda finančna kriza stiskala Ameriko. Zidava je brzo napredovala in
16.	oktobra 1857 je škof Neumann blagoslovil in položil temeljni kamen; hkrati je birmal 61 oseb. Pri tej dvojni slavnosti je župnik poskrbel za posebni pridigi v angleškem in nemškem jeziku, kar je župljane ne samo razveselilo, ampak jih je tudi vnelo za nove žrtve. Poslopje je bilo v začetku maja 1858 dovršeno, nakar ga je fila-delfski pomožni škof Jakob Wood še istega meseca posvetil na čast sv. Patriciju. Bila je lična stavba iz belega peščenca ter je merila 65 čevljev v dolžini in 35 čevljev v širini34. Podobno si je tudi po drugih svojih misijonih prizadeval, da bi jih uredil in povzdignil v gmotnem in duhovnem oziru, dasi mu je napore obteževala že omenjena denarna kriza, ki je trajala od 1854 do 1860, torej ves čas, ko je bival v Miltonu.
V	tem času je Ameriko razburjalo tudi pereče vprašanje zamorskega suženjstva. Južne države so namreč hotele sužnje ne le obdržati, temveč jih še razširiti po novih pokrajinah. Severne države pa so se temu trdovratno protivile. Nasprotja so se stalno ostrila, dokler niso v jeseni leta 1860 republikanci izvolili hudega sovražnika suženjstva, slavnega Abrahama Lincolna za predsednika Združenih držav. Ker ga pa južne države niso hotele priznati, temveč so se proglasile za neodvisne, se je vnela krvava državljanska vojna, ki je cela štiri leta pustošila Ameriko. Gostenčnik je bil seveda za osvoboditev sužnjev, a se političnih borb osebno ni udeleževal. Ni pa dočakal ne Lincolnove izvolitve in ne žalostne državljanske vojne, kajti umrl je prav tisti dan, ko so republikanci imenovali Lincolna za predsedniškega kandidata.
31 Prim. The Metropolitan Catholic Almanac and Laity Directory za 1855 in 1857.
3'-’ Prim. History of St. Joseph's Church, Milton, Pa., str. 52.
33 Records of thè American Catholic Historical Society of Philadelphia, vol. X’LI (1930), str. 185.
31	Prim. loc. cit.; History of St. Joseph's Church, Milton, Pa., str 51 do 52; Wahrheitsfreund 1. oktobra 1857.
7,	Gostenčnik	je bil orjak po postavi, kakor	smo že	slišali, in
mnogo anekdot se	pripoveduje o njegovi	čudoviti	telesni	moči. Naj
navedemo le nekaj primerov.
V njegovi rojstni vasi še danes vedo povedati,35 da je mogel dvigniti voz s polovnjakom vina na njem. Polovnjak je sod, ki drži 300 litrov.
Ko je bil še bogoslovec, je nekega dne naletel na svojega očeta, ki se je zaman trudil, da bi s parom volov speljal težko naložen voz navkreber proti domu. Poprijel je torej Jurij in srečno potegnil voz pred hišo.30
V Pennsylvaniji so nekoč krivoverski metodisti najeli razbojniškega hrusta, da bi Gostenčnika nabil na	njegovi	samotni	misijonski
postaji. Razbojnik	ga najde na prostem	ter ga	začne v nekoliki
daljavi obkrožati. Ko Gostenčnik to opazi in tudi od njega samega zve, za kaj gre, si zaviha rokave in reče: »No pa se poskusiva!« Ko razbojnik ugleda njegove orjaške lakti, ostrmi in jo pohlevno odkuri.37
Nekdaj je bil Gostenčnik na potovanju po svojem misijonskem ozemlju. Pride v neki ikraj in reče lastniku ondotnega hotela: »Dve noči že nisem spal in dolga pot me je hudo utrudila; dajte mi dobro sobo.« »Mi je žal, da ne morem,« odvrne hotelir, »a mislim, da v vsem mestu ni prazne sobe. Imamo pravkar politični shod in konjske dirke, in vsaka hiša je nabito polna.« Ko pa opazi Gostenčnikov utrujeni obraz, pravi mileje: »Gospod, najboljšo sobo sem dal v najem nekemu znanemu kvartopircu, ki ga pa navadno vso noč ni domov in se le redkokdaj pred zajutrkom vrne. Ako si upate stvar tvegati, vam dam njegovo sobo. Toda če prej pride nazaj, vam pa povem, da bo ravs.« Gostenčnik, ki je bil počitka zelo potreben, se odloči stvar riskirati. Imel pa je smolo, kajti okrog štirih zjutraj se kvartač vrne. Ko najde tujca v svoji sobi, ga jezno strese, rekoč: »Poberi se iz moje sobe, če ne te ven vržem!« Dobrosrčni misijonar se pa malo dvigne in se nasloni na komolec, tako da so se mu mišice nadlakti napele, ter mirno reče: »Prijatelj, preden me ven vržeš, potipaj te-le mišice.« Možakar -uboga in ko se dotakne Gostenčnikove roke, pravi vljudno: »Gospod, lahko kar tu ostanete.«
Nekoč je Gostenčnik stopal po miltonskih ulicah in naletel na več mož, ki so se trudili, da bi vzdignili velik kamen. Videč, kako se zastonj napenjajo, pristopi in vpraša, kam bi ga radi položili. K» mu povedo, se široko razkorači, prime težko skalo in jo igraje dvigne na zaželeno mesto.38
Pripoveduje se tudi, da je kupil zvon za novo cerkev sv. Patricija in iskal voznika, da bi mu ga peljal iz Sunburyja v Trevorton. Ko pa ni nikogar našel, je dejal: »Pojdite se solit!« pograbil težki
35 Sporočil rajnki č. g. Ivan Jurko, župnik v Starem trgu pri Slovenj-gradcu.
30 Zabeležil č. g. pisatelj Ksaver Meško. Glej Ave Maria koledar za 1929, str. 97.
37 Vitanjska kronika.
History of St. Joseph's Church, Milton, Pa., str. 52—53.
zvon, si ga zadel na pleča in ga sam nesel čez goro kakih 18 km daleč v Trevorton,1"’
8.	Dasi se je Gostenčnik ves zaveroval v svoje misijone, pa ni pozabil svoje rodne zemlje, zelene Štajerske. Culi smo že, da jo ja šel leta 1851 obiskat. Naslednje leto se je zopet napotil nazaj v Ameriko, a s trdnim sklepom, kot piše že omenjeni Dietrich, da se bo čez osem let, torej po enem v Ameriki preživetem desetletju, za vedno vrnil v domovino. »Ko se je to desetletje nagibalo k svojemu koncu, je prosil mene, Urbana Dietricha, župnika v Vitanju, svojega bližnjega rojaka in sošolca, naj poskrbim, da bo zopet sprejet v škofijsko zvezo. To se je tudi zgodilo. Toda medtem je Gostenčnik v Ameriki umrl, najbrž za rumeno mrzlico. Zanesljivih poročil o koncu njegovega življenja nismo dobili; le toliko je gotovo, da je preminul naravne smrti. Mi tovariši smo po njem globoko žalovali.«40
V	njegovem samotnem stanovanju na »cerkveni farmi« v Chil-lisquaque ga je dohitela smrt v najboljši moški dobi — starega komaj 42 let. V petek 18. maja 1860 je čisto nenadoma podlegel vročnici. Pokopan je bil v Miltonu 21. maja. Časopis Miltonian je 25. maja 1860 pisal o tem takole:
»Č. g. Jurij Gostenčnik, župnik tukajšnje katoliške cerkve, je v svojem stanovanju v občini Chillisquaque po bolezni, ki je trajala samo nekaj dni, umrl. Njegov pokop se je vršil tukaj (v Miltonu) zadnji ponedeljek ob desetih, Dolg izprevod kočij je spremljal mrtvaški voz do cerkve, kjer je vladika te škofije ob asistenci dveh duhovnikov vodil veličastne pogrebne obrede41. Darovala se je maša zadušnica, nakar je eden izmed duhovnikov imel kratko propoved v angleškem jeziku. Govoril je zelo vzvišeno' o njegovih lastnostih kot prijatelju, sosedu in kristjanu. Pridigoval je kratko tudi neki drugi duhovnik nemški, nakar se je vršil pogreb. Pokopan je bil na grobišču ob cerkvi, a bo, kakor čujemo, prenesen v grobnico pod oltarjem.«42
To se pa ni zgodilo, kajti njegov grob je še vedno na starem mestu, kakor sem se leta 1927 sam prepričal, ko sem v družbi čč. gg. Luke Gladka in pokojnega Antona Bratine obiskal Milton. Starega pokopališča poleg cerkve nismo našli več. Na njegovem mestu je lep vrt. A na kraju vrta ob živi meji nad cesto smo presenečeni naleteli na — Gostenčnikov grob, samevajoč pod košatim brestom. Zaznamenovan je s preprostim nagrobnim spomenikom, veliko marmorno pločo s temle napisom: »In memory and in thè hope of the glorious resurrection of Rev. George Gostenshnigg, born in Siele, Styria, a province of Austria, A. D. 1819, ordained 1846, a missionary
:l° Prim. istotam, str. 53.
40 Vitanjska kronika.
4L Tako Miltonian. The Catholic Herald and Visitor z 2. in Wahrheitsfreund s 7. junija 1860 pa poročata, da je č. g. Karel J. Maugin iz Troya imel mašo zadušnico in da sta mu pri tem stregla čč, gg. Odilo Vandergrun O. S. B. iz Bellefontea in John B. Bach iz Williamsporta; škofa pa lista nič ne omenjata.
42 History of St. Joseph's Church, Milton, Pa., str. 54.
to America for 10 years, died May 21. 1860. R. I. P.«4:1 Napis je sicer izklesan, a je že precej izpran, tako da se mestoma težko čita. Križ vrhu plošče je odlomljen in ga manjka. Ni treba pripomniti, da rojstno leto in dan smrti nista pravilno zabeležena.
Kdaj je bil spomenik postavljen, nismo mogli zvedeti, iz napačnega datuma smrti pa bi sklepali, da šele po velikem požaru, ki je leta 1880 uničil cerkev in župnišče s cerkvenimi maticami vred.
Župnik nam je z navdušenjem pripovedoval, kar je vedel iz ljudskega izročila o našem misijonarju. Pripomnil je, da namerava njegove ostanke prenesti na cerkveno pokopališče med njegove nekdanje župljane, ki so ga vsekako zelo radi imeli, ker so mu postavili ta lepi nagrobni spomenik in ker se pozneje, ko so izkopali vsa druga trupla in jih prepeljali na novo pokopališčer zunaj mesta, njegovega groba niso doteknili.
9. Ako ob zaključku kratko premotrimo Gostenčnikovo življenje, moramo pred vsem občudovati njegovo izredno in vsestransko delavnost. Neprestano je imel roke polne opravkov. Počitka ni poznal. Kakor' sv. Pavel je hotel vsem vse postati, da bi vse zveličal. Energično se je lotil vsakega posla in ni odnehal, dokler ga ni izvršil. Res da je tudi on imel trenutke, ko se ga je lotevala malodušnost, — kateri zemljan jih pa nima? — toda kmalu je zmagala njegova optimistična narava in s podvojeno silo se je poprijel dela, premagal vse zapreke ter naposled dosegel svoj namen. Potrdilo se je prepričanje, ki ga je škof Slomšek izrazil ob njegovem odhodu v Ameriko, češ, da bo tudi na novem svetu ostal zvest in krepak delavec.
S svojimi duševnimi in telesnimi vrlinami si je hitro osvajal srca mladih in starih. Njegovega dolgega imena Američani sicer niso mogli izgovarjati, toda »očeta Jurija«, kakor so ga nazivali, so dobro poznali. Bil je rojen voditelj in je imel povsod velik vpliv med ljudmi, kjerkoli je delal. Njegova beseda je veljala katoličanom za zapoved, a tudi drugoverci so ga radi povpraševali za svet. Še dolgo po njegovi smrti so s spoštovanjem govorili o njem in njegovih delih. Tako se je izpolnila Slomšekova preroška želja, naj bi nam bil v slavo Gostenčnikov spomin.
PRAKTIČNI DEL.
NOVA KODIFIKACIJA ZAKONSKEGA PRAVA V SRBSKI PRAVOSLAVNI CERKVI.
1.	Srbska pravoslavna cerkev vrši zadnja leta bogato zakonodajo; izdelala si je ustavo in izdala vrsto izvršilnih zakonov in naredb; letos je presenetila zlasti z novo ureditvijo zakonskega
13	Slovenski bi se napis glasil: »V spomin in v nadi na slavno vstajenje č. g. Jurija Gostenčnika, rojenega leta 1819 na Selah v Štajerski, deželi Avstrije, posvečenega leta 1846, deset let misijonarja v Ameriki, umrlega 21. maja 18É0. Naj počiva v miru!«
Bogoslovni Vestnik
18
prava. Zakon o srbski pravoslavni cerkvi z dne 8. novembra 19291 namreč določa v čl. 1, da ureja srbska pravoslavna cerkev cerkveno-verske posle samostojno. In za cerkveno-verski posel smatra srbska pravoslavna cerkev tudi matrimonialno zakonodajo. Čl. 63, t. 13 ustave srbske pravoslavne cerkve z dne 16. novembra 19312 pa odreja, da spada izdajanje predpisov o zakonskih zadevah v pristojnost svetega arhierejskega zbora'1. Na osnovi navedenih členov zakona in ustave je sveti arhierejski zbor dne 9. junija 1933 sprejel nova »bračna pravila srbske pravoslavne cerkve«4, ki so stopila v veljavo z objavo v »Glasniku«, službenem listu srbske pravoslavne patrijarhije, z dne 7. septembra 1933, str. 514—529; obvezno moč pa dobe s 1. januarjem 1934. S tem dnem prenehajo veljati vsi zadevni dosedanji predpisi (čl. 128 br. pr.). Na zakone, ki so bili sklenjeni pred 1. januarjem 1934, se bodo aplicirali stari predpisi; izjema je pri zakonu, ki ni veljaven po starih, a je veljaven po novih bračnih pravilih (§§ 129, 130 br. pr.). Bračna pravila vežejo tudi inozemce, ki se mude na našem teritoriju; dokazati pa morajo inozemci, da so pravno in poselno sposobni po svojem domačem državnem pravu (§ 133 br. pr.).
Bračna pravila štejejo 135 paragrafov, ki so združeni v naslednjih osmih oddelkih: I. Cerkveni zakon, njega bistvo in pomembnost (§§ 1—10); II. Nastanek zakona (§§ 11—68); ta oddelek ima pet delov: zakonski pogoji (bračni uslovi); razdiralni zakonski zadržki (smetnje); oviralni zadržki (zabrane); posledice razdiralnih in ovi-ralnih zadržkov; sklepanje zakona; III. Pravice in dolžnosti zakoncev (§§ 69—78), in sicer: vzajemne pravice in dolžnosti; pravice in dolžnosti z ozirom na otroke; IV. Prestanek zakonske vezi (§§ 79—114), namreč: prestanek zakona brez sodbe in prestanek zakona s sodbo (razvod); V. Mešani zakon (§§ 115—123); VI. Razrešitev zakona, sklenjenega zunaj pravoslavne cerkve (§§ 124—125), kjer se razpravlja v §'124 o zakonu kristjanov druge veroizpovedi in v § 125
o	nekrščanskem zakonu; VII. Izvenzakonski odnos (konkubinat) (§§ 126—127) in VIII. Prehodne naredbe (§§ 128—135).
2.	Že površen pogled na naštete naslove opozori na dvoje. Prvo je samostojna ureditev. Dosedaj je namreč srbska pravoslavna cerkev,
1 Službene Novine kraljevine Jugoslavije z dne 16. novembra 1929, št. 269/CIX; Uradni list z dne 18. januarja 1930, kos. 21, str. 233—<236. Čl. 24 nav. zakona omenja »cerkveno ustavo o celokupni ureditvi srbske pravoslavne cerkve in vseh cerkvenih samoupravnih oblastev, ki jo sklene sveti arhierejski zbor ter jo predloži ministru pravde, ta pa jo predloži, ko jo je usvojil, kralju v uzakonitev«.
2 Službene Novine z dne 24. novembra 1931, št. 275/LXXVI/603; Uradni list z dne 20. januarja, kos 5, str. 121—146.
* Sveti arhierejski zbor sestavljajo po čl. 50 ustave srb. prav. cerkve vsi eparhijski arhiereji pod predsedstvom patrijarha. Eparhijski arhierej odgovarja (čl. 95 ustave) zapadnemu rezidencialnemu škofu. Sveti arhierejski zbor je kot najvišje »jerarhijsko predstavništvo« (v nasprotju s cerkveno - samoupravnim) cerkveno - zakonodavno oblastvo v zadevah vere, božje službe, cerkvenega reda (discipline) in notranje ureditve kakor tudi vrhovno sodno oblastvo (čl. 51, 63 ustave).
* Citiram br. pr.
kot avtokefalne pravoslavne cerkve vobče, priznavala v nekaterih poglavjih zakonskega prava pristojnost državne oblasti, tako zlasti v poglavju o zadržkih5. Po Milašu, znanem srbskem kanonistu, je razmerje med cerkvijo in državo z ozirom na zakon tako, da presoja cerkev o zakonu kot sveti tajni, država pa »kao o javnom ugovoru. U pitanjima o bračnim smetnjama i o dispenzaciji od tih smetnja i o konvalidaciji braka, djeluju sporazumno i crkva i država, i odredbe jedne smatra za sebe obveznima druga«“. V novih bračnih pravilih pa je srbska pravoslavna cerkev uredila zakonske zadeve samostojno in ekskluzivno, čeprav sprejema nekatere državne zakone kot nekakšne leges canonizatae ali kot dopolnila. Nastane vprašanje, ali so mogla nova bračna pravila odpraviti zadevne državne zakone. Dr. Simeonovič - Cokič je v belgrajski Politiki dokazoval, da so državni predpisi odpravljeni, ker po zgoraj nav. čl. 63, t. 13 ustave srb. prav. cerkve spada matrimonialna zakonodaja v pristojnost arhierejskega zbora; prav isto trdi prof. Sergij Troicki v »Glasniku« srbske pravoslavne patrijarhije z dne 12. oktobra 1933, št. 38 in 39, str. 612—618 in dokazuje, da pristoji srbski pravoslavni cerkvi matrimonialna zakonodaja tudi za civilno področje na vsem teritoriju naše države; prof. dr. Čed. Mitrovič pa nasprotno dokazuje7, da more cerkev urejati le notranje verske posle, kot določa čl. 11, odst. 3 ustave kralj. Jugoslavije z dne 3. septembra 1931; zakon pa ni izključno tak posel, ker je po čl. 21 iste ustave postavljen izrečno pod zaščito države. Odgovor bo formalno pač zavisel od pojma notranji verski posel. S stališča katoliškega zakonskega prava bi bilo na podlagi kan. 1016 lahko odgovoriti; s stališča pravoslavne cerkve, ki je vedno poudarjala sodelovanje z državno oblastjo v matrimonialnih zadevah, pa se zdi stvar bolj zapletena.
S stališča državnih oblasti, in le za to gre pri zgoraj označeni debati, se mi zdi nesporna trditev, da bračna pravila ne morejo abrogirati državnih zakonov. Kakršno je danes vobče stališče državne avtoritete do zakona, more slediti iz zgoraj navedenih členov obeh ustav in zakona o srbski prav. cerkvi le to, da je država priznala cerkvi pravico, da v svojem področju zakon samostojno uredi. Prof, Sergij Troicki pa je prišel v zgoraj navedenem članku, opirajoč se na trditev, da je bila z ustavo srbske pravoslavne cerkve izročena ureditev matrimonialne zakonodaje tudi za državno področje srbski prav. cerkvi, do zelo zanimivega, a prav tako neverjetnega zaključka, da so različne državne matrimonialne zakonodaje v naši državi, n. pr. v Sloveniji, z dnem, ko je stopila v veljavo ustava srbske prav. cerkve, izgubile značaj državnih zakonov; v veljavi so ostale le radi tega, ker jih je cerkev recipirala, a prav ta cerkev jih je sedaj zamenjala z novimi bračnimi pravili (str. 617—618). »Zbog toga, od momenta stupanja na snagu Cerkvenog Ustava, državna vlast čak
5	Cfr. §§ 69 in 93 srbj. gdj. zak.; prim. Kušej, Cerkveno pravo2, Ljubljana 1927, 671.
" Cerkveno pravo, izd. Kazimirovič-Kisič, Beograd 1926, 617.
7	Prim. n. pr. Politika z dne 16. oktobra 1933, str. 4; z dne 28. oktobra 1933, str. 2 (dr. Radoje Vukčevič).
nije mogla po svojoj inicijativi da ukine ove zakone, jer su oni postali crkvenim propisima i takovo ukidanje sa strane državne vlasti bilo bi narušavanje načela crkvene autonomije. iDržava sada mora to ukidanje da recipira, razumeva se, ukoliko Bračna pravila ne stoje u suprotnosti sa kakvim drugim državnim zakonima, koji se ne tiču crkvenog braka.« Iz tega bi tudi sledilo, kot pripominja Ruspini v članku Zakonodavna nadležnost u bračnom pravu, Katolički list z dne 26. oktobra 1933, str. 517, da je imel predpis madžarskega zakona (v Vojvodini) o obvezni civilni poroki značaj pravoslavnega cerkvenega zakona.
S cerkvenopravnega stališča pa je trditev, da spada matrimoni-alna zakonodaja v cerkveno kompetenco, povsem pravilna; kolizije med poedinimi matrimonialnimi zakonodajami pa bi morala urediti za civilno področje država s svojim zakonom.
Če primerjamo naštete naslove iz bračnih pravil z napisi v
7.	titulu tretje knjige Codicis iuris canonici, ki podaja zakonsko pravo, se nam pokaže, da je že apriorni pogled na zakon, kakor tudi cel sistem, v prvi kodifikaciji dokaj drugačen kot v drugi. Še bolj pa bo nemara razlika postala očita, če na kratko orišem vsebino novih bračnih pravil in poudarim karakteristične diference v zakonskem pravu obeh cerkva.
3. Pojem zakona. Načelno drugačno gledanje pravoslavne cerkve na zakon se nam razodeva že v prvih dveh paragrafih braòn'h pravil. »Pravoslavni brak je sveta tajna po kojoj se dva lica raznoga pola, na način propisan Crkvom, vezuju doživotnom duhovnom i telesnom vezom, radi potpune životne zajednice i radjanja i vaspi-tanja dece,« definira zakon § 1 br. pr. V uvodnem kan. 1012 kat. zak. prava pa je nasprotno naglašeno, da je zakon pogodba, povzdignjena k časti zakramenta in sicer je zakramentalnost tako nujna, da med kristjani sploh ni zakona, ki ne bi bil zakrament. Bračna pravila razlikujejo pravoslavni zakon, zakon kristjanov druge veroizpovedi in nekrščanski zakon; katol, zak. pravo pozna le krščanski zakon (matrimonium ratum) in nekrščanski zakon (matrimonium legitimum). Nakazana razlika se še bolj pokaže v § 2 br. pr., ki se glasi: »Lica koja stupaju u brak moraju u pravoslavnom hramu, pred nadležnim isveštenikom i pred najmanje dva svedoka, izjaviti svoju slobodnu volju da stupe jedno s drugim u brak, a sveštenik utvrdjuje ovu vezu crkvenim obredom.« Po katoliškem naziranju je duhovnikov blagoslov pri poroki le zakramental, ki ne spada k bistvu; bistvena poročiteljeva naloga je, da zakonca vpraša za zakonsko privolitev in jo sprejme. Katoličani morejo sklepati pod določenimi pogoji zakon tudi v izredni obliki brez sodelovanja duhovnika; nekatoliških kristjanov pa določbe o obliki sklepanja sploh ne vežejo, čeprav je tudi njihov zakon zakrament. Jasno je, da nakazano različno pojmovanje o zakonu pride do izraza v raznih poglavjih zakonskega prava.
4. Pristojnost. O veljavnosti zakona, o obstoju zadržka ali razvodnega razloga, o poveljavljenju in anuliranju zakona sodi izključno pravoslavna cerkvena oblast na podlagi svojih in državnih zakonov (čl. 129, t. 3 ustave srb. prav. cerkve in § 9 br. pr.). V me-
šanih zakonih, ki so bili pravoslavno sklenjeni, vežejo njene odločbe tudi nepravoslavne zakonce (§ 122 br. pr.), drugače ne {cfr. §§ 124 in 125 br. pr.). Materija, ki jo urejata cit. §§ 122 in 124, more biti v modernih, versko mešanih državah le snov interkonfesionalnega zakona. O grajanskopravnih posledicah zakona odločajo državne oblasti (§ 10 br. pr.). V glavnem je kompetenca cerkve in države nad zakonom v kat. zak. pravu enako razmejena, če izpustimo dostavek »na podlagi državnih zakonov«, ki nedvomno ni jasen; prav tako je z izrazom grajanskopravne posledice zakona (prim. Ruspini, Bračna nadležnost pravoslavne Crkve, Kat, list z dne 2. novembra 1933, 529.
Po § 7 br. pr. je zakonska pogodba (bistvo in oblika) izvzeta iz svobodne sfere kontrahentov. Po § 8 br. pr. govori domneva v dvomu za zakon. Obe določbi veljata tudi v katol. zak. pravu; izjema je tam le privilegium fidei.
5. Zakonski pogoji (bračni uslovi). Pogoji so trije (§ 11 br. pr.): različni spol kontrahentov, izjava zakonske privolitve in cerkvena oblika poroke. Ako kateri izmed pogojev ni izpolnjen, je zakon ničen. Kat. zak. pravo formalno sicer ne pozna zakonskih pogojev; v materialnem oziru pa se glede prvih dveh pogojev ujema s cit. določbo kan. 1081, § 1; kako pa je z zahtevo glede cerkvene oblike poroke, je ibilo že zgoraj nakazano.
6. O zakonskih zadržkih vobče. Bračna pravila poznajo dve vrsti zadržkov, ki jih imenujejo bračne smetnje in bračne zabrane; prve odgovarjajo pojmovno razdiralnim zakonskim zadržkom, ker je njih posledica neveljaven zakon (§ 38, t. 2 br. pr.), druge pa oviralnim zadržkom, ker imajo za posledico veljaven, a nedovoljen zakon in so udeleženci kaznivi (§ 53 br, pr.). Veljavno kat. zak. pravo je pojem zadržka omejilo in zato v svojem materialnem delu hib v privolitvi in glede oblike več ne šteje med zadržke, kot jih je vobče štelo staro kanonsko pravo in kot jih navaja še naš obči državljanski zakonik, Bračna pravila so ohranila pojem bračna smetnja v starem širšem pomenu; razlikujejo med osebnimi zadržki (lične smetnje), med zadržki radi hibe v izjavi privolitve (smetnje zbog nedostatka punovažne izjave volje) in med zadržki glede oblike (smetnje zbog nedostatka oblika). Veljavnim razdiralnim zadržkom iz katol. zak. prava odgovarjajo osebni zadržki ter otmica (impedi-mentum raptus) in spolna nesposobnost, ki sta našteti med zadržki radi hibe v izjavi privolitve.
Razdiralne zadržke dele bračna pravila v odpravljive (uklonjive) in neodpravljive (neuklonjive) ; med prve spadajo nekateri osebni zadržki in vsi zadržki radi hibe v izjavi privolitve; med druge vsi zadržki radi oblike in nekateri osebni zadržki. Oblast more spregledati le odpravljive osebne zadržke (§ 51 br. pr.),
Oviralnim zadržkom ne odgovarja noben oviralni zadržek iz kat. zakon, prava, pač pa so nekateri od njih taki, ki jih pozna o. d. z., n. pr, vdovski rok, izvestne službe; pri ostalih pa gre za določbe, ki jih pri nas ne štejemo med zadržke, n. pr. prepoved poroke brez predpisanega števila prič, brez predporočnega izpraševanja itd.
7.	Neodpravljivi (neuklonjivi) osebni zadržki. Našteva jih § 12 br. pr.:
a) Nezadostna starost. Moški pod šestnajstim letom in ženska pod štirinajstim letom ne moreta skleniti zakona. Zadržek se krije s katoliškim impedimentum aetatis. Neizpolnjeno 18 leto pri moškem in neizpolnjeno 16 leto pri ženski pa je odpravljiv zadržek; slednjega katol. zak. pravo ne pozna, pač pa določa kan. 1067, § 2, da naj župniki skrbe, da ne bodo premladi nupturienti sklepali zakonov.
b) Krvno sorodstvo. V ravni črti je krvno sorodstvo neodpravljiv zadržek v vseh kolenih, naj bo zakonsko ali nezakonsko. V stranski črti je zakonsko krvno sorodstvo neodpravljiv zadržek do vštetega četrtega kolena po rimskem štetju, odpravljiv pa od petega do vštetega sedmega kolena. Nezakonsko krvno sorodstvo pa tvori v stranski črti neodpravljiv zadržek le do vštetega tretjega kolena po rimskem štetju. V kat. zak. pravu se v tem pogledu ne razlikuje med zakonskim in nezakonskim sorodstvom. V stranski črti je zadržek do vštetega	šestega kolena po rimskem štetju; nespregleden pa	je
le v drugem	kolenu (med bratom in sestro).
c) Dvorodno sorodstvo. Kot določa § 16 br, pr. nastane dvo-rodno sorodstvo med zakoncem in krvnimi sorodniki njegovega soproga; to je naše svaštvo, srbska tazbina; dalje pa tudi med krvnimi sorodniki prvega zakonca in krvnimi sorodniki drugega zakonca, takozvano prijateljstvo. Dvorodno sorodstvo je v obeh oblikah neodpravljiv zadržek do vštetega tretjega kolena; odpravljiv pa do vštetega šestega kolena. Izrečno je prepovedan tudi zakon dveh bratov z dvema sestrama. V kat. zak. pravu imamo le zadržek svaštva do vštetega četrtega kolena po rimskem štetju.
č) Duhovno sorodstvo. Po določbi § 20 br. pr, obstoji zadržek duhovnega ^orodstva med botrom (kumom) in krščencem (kum-četom) in njunimi krvnimi sorodniki v ravni črti navzdol, dalje tudi med botrom	in krščenčevo materjo. Boter	in	njegov soprog	se
računita za eno osebo. Duhovno sorodstvo je neodpravljiv zadržek do vštetega	drugega kolena in odpravljiv	do	vštetega sedmega
Kolena. Po kat. zak. pravu obstoji ta zadržek le med botrom in krščencem ter med krstiteljem in krščencem. Zadržek je lahko spre-gleden.
d) Sorodstvo radi posinovljenja (po osvojenju). Če je »osvojenje« izvršeno ob izpolnjenih državnih pogojih po predpisanem cerkvenem obredu, tvori zakonski zadržek v istih mejah kot duhovno sorodstvo. Pri navadnem državljanskem legalnem sorodstvu se je ravnati po državnih dolofibäh. V kat. zak. pravu je zadevna krajevna civilna določba sprejeta kot lex canonizata.
e) Obstoječa zakonska vez. Glede nje velja isto kot v kat. zak. pravu.
f) Štirje prejšnji zakoni iste osebe. Če so bili le trije zakoni, je zadržek odpravljiv. Tega zadržka kat. zak. pravo ne pozna.
g) Različna vera. Odgovarja katoliški impedimentum dispari-tatis cultus.
h) Končno izključenje iz cerkvenega občestva, V kat. zak. pravu bi odgovarjala preprosta prepoved skleniti zakon s cenzurirano osebo.
i) Svečeniški čin. Zadržek obstoji, dokler ni svečenik z odlokom cerkvene oblasti laiziran (čl. 24 br. pr.)s. V kat. zak. pravu je zadržek trajen.
j) Meniška zaobljuba. Zadržek traja, dokler ni redovna oseba zakonito laizirana. V kat. zak. pravu je treba razlikovati med slovesnimi in ostalimi zaobljubami.
k) Prepoved stopiti v zakon. Izvirati more ali iz zakonske določbe ali iz pravnomočne sodbe. Kat. zak. pravo tega zadržka ne pozna.
8. Odpravljivi (uklonjivi) osebni zakonski zadržki. Poleg onih, ki so bili omenjeni med neodpravljivimi, našteva § 13 br. pr. še naslednje odpravljive osebne zadržke:
a) Trorodno sorodstvo. Po § 18 br. pr. obstoji to sorodstvo med zakoncem in dvorodnimi sorodniki njegovega soproga, dalje med krvnimi sorodniki enega soproga in dvorodnimi sorodniki drugega zakonca. Zadržek sega do vštetega tretjega kolena. V veljavnem kat. zak. pravu tega zadržka ni.
b) Nični zakon. Zadržek traja, dokler nični zakon ne prestane ali ni sodno proglašen ničnim. Formalno tega zadržka v katol. zak. pravu ni.
c) Razlika v veroizpovedanju. Odgovarja mixta religio, ki pa je le oviralen zadržek.
č) Prešestvo. Zagrešiti sta ga morala nupturienta v času, ko eden od njiju še ni živel ločeno od svojega zakonca.
d) Smrtnonevarne sovražnosti napram zakoncu (zajedničko ra-djenje o glavi bračnom drugu). Delieta sub c) in d) morata biti dokazana s sodbo cerkvenega ali državnega sodišča. Oba zadržka nekoliko sličita katoliškemu zadržku zločina.
9. Zadržki radi hibe v izjavi privolitve. Našleva jih § 27 br. pr.:
a) Nenormalno duševno stanje. Lucida intervalla se ne upoštevajo.
b) Prisiljenje, namreč: otmica, strah in nasilje.
c) Prevara ali zmota o identiteti fizične osebe.
č) Prevara ali zmota glede nevestine nosečnosti.
d) Prevara ali zmota o zakončevi sposobnosti vršiti zakonsko dolžnost. Kot pojasnuje § 32 br. pr., gre za dvojno nesposobnost:
N Določba, da svečeniški čin ni trajen zadržek, je novost za pravo srbske pravoslavne cerkve. Ruska cerkev je dovolila zakon razčinjenim diakonom in prezbiterijem že na zboru v Moskvi leta 1667 in ponovno z ukazom z dne 30. aprila 1724. M i 1 a š dokazuje v komentarju k 6. pravilu trulskega cerkvenega zbora, da je omenjeno dovoljenje nekanonično. Sklicuje se na zakon cesarja Justinijana z dne 18. oktobra 530, ki je bil sprejet v nomokanon s XIV naslovi (IX, 29). Pri interpretaciji navedenega nomokanona Balsamon izrečno dostavlja, da je zakon prepovedan tudi raz-činjenemu svečeniku; isto trdita Zonaras in Balsamon pri razlagi zadevnega pravila sv. Bazilija (M i 1 a š , Pravila pravoslavne cerkve s tumačenjima I, Novi Sad 1895, 449; Z h i s h m a n , Das Eherecht der orientalischen Kirche, Wien 1863, 481—2).
prvič spolno, kot taka se smatra impotentia, ne pa sterilitasi in drugič nesposobnost radi nalezljive in neozdravljive bolezni opravljati zakonsko dolžnost brez nevarnosti za drugega zakonca. Ako je mož že izpolnil 70 let ali žena 60 let, preneha biti spolna nesposobnost zakonski zadržek. Nesposobnost mora obstojati že ob sklenitvi zakona	in mora biti tajna. Ako traja vzdržema	vsaj	leto	dni,	se
smatra,	da je olbstojala že ob poroki in da je bila	tajna.
e)	Prevara ali zmota o obstoju zločinstva ali o ne še prestani kazni na svobodi. Zločinstvo je moralo biti storjeno pred zakonom; zaporna kazen mora znašati vsaj tri leta.
Če primerjamo naštete zadržke z odgovarjajočimi določbami iz kat. zak. prava, najdemo: otmica in impotentia sta v kat. zak. pravu zadržka; o zadržkih sub a), b), c) se razpravlja v poglavju o zakonski privolitvi; ostali zadržki so kat. zak. pravu tuji.
10. Zadržki glede oblike. V §§ 33—36 br. pr. so našteti in razloženi takole:
a) Ako se zakon sklene brez sodelovanja cerkve, torej pred civilno oblastjo; ali ako cerkvene o«brede izvrši oseba, ki nima duhovniškega	ali škofovskega posvečenja (§ 34 br. pr,).
b)	Ako nupturienta pri poroki nista podala	svobodne,	določne
in brezpogojne izjave, da stopata v zakon (§ 35 br. pr.).
c) Ako se ni izvršil vsaj bistveni poročni obred. Venčanje se izvrši, ko svečenik blagoslovi izjavljeno voljo poročencev z obrednimi besedami:	Gospodi	Bože	naš,	slavju	i	čestiju	včnčaj	je
(§ 36 br. pr.).
V	katol. zak. pravu je privolitev pod pogojem dovoljena. Določbe glede oblike so bile že zgoraj omenjene.
11. Spregled (r a z r e š e n j e). Spregledni so le odpravljivi osebni zadržki, Spreglede podeljuje cerkvena oblast, in sicer spregleduje sveti sinod (najvišje izvršno in nadzorstveno kakor tudi sodno oblastvo v svojem delokrogu, kot določa čl. 53 ustave srb, prav. cerkve; nekoliko bi mu odgovarjal stalni odbor konferenc katoliškega episkopata; sestavljajo ga patrijarh in štirje za dve leti izvoljeni eparhijski arhiereji, kot določa čl. 52 omenjene ustave): zadržek krvnega sorodstva v četrtem kolenu, zadržek trorodnega sorodstva v prvem kolenu, zadržek duhovnega sorodstva in sorodstva po posinovljenju v tretjem kolenu. Od ostalih zadržkov daje spreglede eparhijski arhierej. Za dispenze prosijo stranke same ali po zakonitem zastopniku potom pristojnega župnika. Proti rešitvam ni pritožbe (§§ 51—52 br. pr.).
Glede dispenz v katol. pravu omenim le to, da je tam to poglavje neprimerno bolj široko obdelano, zlasti kar zadeva spreglede pro foro interno in v primerih sile,
12. Oviral ni zadržki (ibračne zabrane). V § 37 br. pr. še našteva 9 bračnih zabran, ki so po učinkih slične našim oviralnim zadržkom, čeprav se stvarno niti ena od njih ne krije s katoliškimi oviralnimi zadržki. Kot bračne zabrane se namreč navajajo:
a)	Vdovski rok. Ženi je prepovedano skleniti zakon pred pretekom 10 mesecev, odkar je prejšnji zakon prenehal. Če žena rodi
ali se po 6 mesecih zdravniško ugotovi, da ni noseča, zadržek preneha.
b) Pomanjkanje svojepravnosti.
c) Izvestna javna nameščenja.
č) Kazen na svobodi, ki še ni prestana.
d) Prepoved poroke brez predporočnega (predbračnega) izpraševanja.
e) Predporočno izpraševanje ni anulirano.
f) Poroka proti določbam Trebnika (obrednika).
g) Prepoved poroke v prepovedanem času ali na kraju; ki ni za poroke določen, ali pred nepristojnim duhovnikom.
h) Poroka brez določenega števila prič ali naknadnega pravilnega vpisa v poročne matice.
Če' primerjamo navedene zabrane z določbami v katol. zak. pravu, je opaziti takoj bistveno razliko glede pristojnega duhovnika poročitelja, O zadržkih sub a), c), č) in e) ni sledu v kat. zak. pravu.
Našteti oviralni zadržki razen vdovskega roka so spregledni. Ob pomanjkanju svojepravnosti in ob javnem nameščenju, ki zabranjuje zakon, daje spregled pristojna civilna ali vojaška oblast; ostale zadržke spregleduje eparhijski arhierej (§ 54 br. pr ).
13. Nični zakon (§§ 38—48 br. pr.). Ako niso bili podani vsi pogoji, ali ako je obstojal kateri izmed razdiralnih zadržkov, je zakon ničen. Nični zakon se more anulirati ali po službeni dolžnosti ali na zahtevo nedolžnega zakonca ali na zahtevo tretje interessane osebe (§§ 38—39 br. pr.). Pravila pa dalje določajo nekaj omejitev; tako se more n. pr. po § 43 br. pr. ob odpravljivih osebnih zadržkih zakon le tedaj anulirati, ako še niso minula tri leta od poroke; ob zadržkih radi hibe v izjavi privolitve more zahtevati anulacijo le nekrivi soprog (§ 44 br. pr.). Za nekatere druge zadržke so postavljeni določeni roki v § 46 br. pr.
Ko je zakon anuliran, se smatra, da ni obstojal; zakonca moreta skleniti nov zakon, ako tega komu sodba ne prepoveduje; če je bil anulirani zakon putativen, se smatrajo otroci za zakonske (§ 48 br. pr.).
Anulacijo zakona pozna tudi katol, zakonsko pravo; naziva se proglasitev ničnosti zakona (declaratio nullitatis matrimonii); zadevne pravde imenuje kanonistična jurisprudenca običajno vinku-larne pravde.
14. Poveljavljenje zakona (osnaženje) (§§	49—50 br. pr.). Če imamo na umu, da po pravoslavnem nauku duhovnik, ki poroča, bistveno drugače sodeluje pri zakramentu zakona kot po katoliškem učenju, vzbujajo primeri poveljavljenja, ki jih našteva § 49 br. pr. posebno pozornost. Pri njih gre namreč za nekako z zakonom podeljeno občo sanatio in radice. Nični zakon se poveljavi:
a) Če zadržek zakonske vezi odpade in sta oba zakonca nedolžna.
b) Če preneha razlika vere, ker postane nekrščeni zakonec pravoslavne vere.
c) Če je iz cerkve izključeni zakonec zopet sprejet vanjo.
č) Če postane svečenik ali meniška oseiba zakonito laizirana.
d) Če	ob poroki	duševno nenormalna oseba	pozneje	ozdravi in
nato poda	izjavo, naj	se zakon poveljavi.
e) Ako prisiljen, zaveden, prevaran zakonec postane svoboden oziroma poučen in potem izjavi, naj se zakon poveljavi.
f) Ako se zakoncu, obsojenemu na kazen treh let, kazen zniža ali odpusti.
Če ob	zadržkih radi hibe v izjavi privolitve,	izvzemši	nesposobnost vršiti	zakonsko	dolžnost, nedolžni zakonec	nadaljuje	z zakon-
skim življenjem, potem ko je zaznal za zadržek.
Izjava, ki se zahteva v primerih sub d) in e), se mora dati pred župnikom in dvema pričama na zapisnik (§ 50 br. pr.). V ostalih primerih se izvrši poveljavljenje zakona eo ipso.
15. Sklepanje zakona (§§ 55—68 br. pr.). V glavnem se vrši enako kot v kat. zak. pravu, a z nekaterimi posebnostmi. Zaročenca morata najprej predložiti pristojnemu župniku različne listine (§ 60 br. pr.); nato sledi izpraševanje in oklici, Za izpraševanje, oklice in poroko je pristojen župnik, čigar župniji pripadata zaročenca (po naše parochus proprius). Po čl. 23 ustave srb. prav, cerkve pripada pravoslavni kristjan oni župniji (parohiji), v kateri je naseljen najmanj šest tednov. Če sta zaročenca iz različnih župnij, se okličeta v obeh, ostalo pa izvrši ženinov župnik (§ 55 br. pr.).
Izpraševanju (predbračni ispit) je namen, da se ugotovi, ali ni zadržka in ali stopata nupturienta svobodno v zakon (§ 61 br. pr.). Opravljeno izpraševanje moralno obvezuje zaročenca, da se poročita vsaj v šestih mesecih; sporazumno ali iz zadostnih taksativno naštetih razlogov se more zahtevati razveljavljenje tega izpraševanja, za kar je pristojen arhierejski namestnik (naš dekan) (§ 62 br. pr).
Zakon se okliče na tri zaporedne nedelje ali praznike (§ 63 br. pr.).
Poroka (venčanje) se mora izvršiti v cerkvi, v dopoldanskih urah, na dan, ko ni prepovedana, po določbah Trebnika, v prisotnosti dveh prič (§§ 64—67 br. pr.). Izvestne osebe, n. pr. nepravoslavni, redovniki, ne morejo biti za priče. Po poroki se mora zakon vpisati v matice (§ 68 br. pr.).
16. Pravice in dolžnosti zakoncev (§§	69—78 br. pr.). Pod tem naslovom razpravljajo bračna pravila najprej (§§ 69 do 73) v tradicionalnem smislu o vzajemnih pravicah in dolžnostih zakoncev podobno kot §§ 44, 90—92 o. d. z. in bolj natančno kot odgovarjajoči kan. 1110—1112 v kat. zak. pravu. Omenim le, da § 69, t. 3 br. prvizrečno zahteva od žene, da rodi, neguje in vzgaja otroke. Zanimiv je tudi § 70 br. pr„ ki se glasi: Zakonca ne moreta drug drugega dolžiti krivde radi neplodovitosti, v kolikor oba izvršujeta zakonsko dolžnost, niti ne more eden od drugega zahtevati, da se ne zarajajo otroci. — Zakonca sta dolžna živeti v nerazdružni skupnosti. Sporazumno se smeta ločiti radi bolezni, radi višje sile kakor tudi v preizkusni dobi pred meniško zaobljubo (§71 br. pr,). Če je mož poklican v vojaško službo ali če zahteva odsotnost poklic, se zakonca ne smatrata za ločena (§ 72 br. pr.); v nulitetnih in raz-
vodnih pravdah more ločeno življenje odrediti tudi sodišče (§ 73 br. pr.).
Glede pravic in dolžnosti zakoncev do otrok odločajo bračna pravila, da veljajo tudi v cerkvi določbe državnega rodbinskega prava; dalje so starši dolžni skrbeti, da se otrok vsaj tekom meseca krsti in da se versko vzgaja (§ 74 br. pr.). Cerkveno posinov-ljenje se izvrši oib izpolnjenih pogojih, ki jih zahtevajo državni predpisi, s posebnim obredom (§ 75 br. pr.); pristojni arhierej more to posinovljenje razveljaviti (§ 76 br. pr.). Za varuhe in skrbnike pravoslavnih otrok se postavljajo pravoslavne osebe (§ 78 br. pr.).
17. Prestanek zakona brez sodbe (§§ 79—84 br. pr.). Zakon praviloma preneha s smrtjo enega zakonca. S smrtjo se v tem pogledu zenačujejo: proglasitev zakonca mrtvim, meniška zaobljuba in škofovsko posvečenje (§ 79 br. pr.). Proglasitev mrtvim izvrši državna oblast (§ 81 br. pr.). Meniška zaobljuba mora biti napravljena prostovoljno in s pristankom drugega zakonca. V prvih treh primerih (smrt, proglasitev mrtvim, meniška zaobljuba) more drugi zakonec skleniti nov zakon. S posvečenjem za škofa tudi preneha zakon, a posvečenje se ne izvrši, ako žena ne da pismenega pristanka in ne vstopi kot redovnica v samostan v drugi škofiji (§ 84 br. pr.). — V kat. zak. pravu preneha zakon samo s smrtjo; nedovršeni zakon pa tudi s slovesno zaobljubo in papeževo dispenzo. Proglasitev mrtvim v kat. zak. pravu nikdar ne postane pravnomočna (kan. 1903), temveč ostane vedno le domneva, ki jo more porušiti nasprotni dokaz.
18. Razvod (prestanek zakona s sodbo) (§§ 85—114 br. pr.). Za življenja obeh zakoncev more razvezati veljaven zakon le pristojno cerkveno sodišče s pravnomočno sodbo na osnovi v bračnih pravilih taksativno naštetih razvodnih razlogov (§ 85 br. pr.). Razvod more zahtevati le zakonec, in ta samo, ako ni po njegovi krivdi nastal razvodni razlog (§ 86 br. pr.). Razvodni razlogi so:
a) Prešestvo in po zakonu domnevano prešestvo (§§ 88—91 br. pr.).
b) Smrtnonevarne sovražnosti enega zakonca napram drugemu (radjenje o glavi bračnom drugu) (§§ 92—93 br. pr.).
c) Namerna odprava plodu oziroma preprečevanje spočetja (§ 94 br. pr.).
č) Zlobna zapustitev zakonca (§§ 95—96 br. pr.).
d) Neizvestna odsotnost zakonca (§§ 97—100 br. pr.).
e) Neozdravljiva telesna ali duševna bolezen (§§	102—104 br. pr.).
f) Moralna pokvarjenost (§§ 105—106 br. pr.),
g) Odpad od pravoslavne vere (§ 107 br. pr.). Razlogi so v navedenih paragrafih točneje opredeljeni. Iz njih se razbere, da narekuje razvod vobče načelo krivde (Verschuldensprinzip); v razlogu sub e) pa je primer načela objektivne omajanosti zakona (Zerrüttungsprinzip).
Tožbena pravica zastara ob razvodnih razlogih prešestva, smrtnonevarne sovražnosti in namerne odprave plodu v šestih mesecih, potem ko je tožilec zvedel za razlog; ob razlogih neozdravljive
bolezni in moralne pokvarjenosti v treh letih; pri ostalih treh raz-vodnih razlogih (zlobna zapustitev, neizvestna odsotnost in odpad od pravoslavne vere) pa tožbena pravica ne zastara (§ 108 br, pr.). Z razvodno sodbo zakon preneha; sorodniški odnosi pa prestanejo le med zakoncema (§§ 110—111 br. pr.). Ob krivdnih razlogih se obsodi krivec tudi na cerkveno kazen (§ 112 br. pr.).
Kat. zak. pravo razvoda ne pozna; ob krivdnih razlogih se dovoljuje le ločitev od mize in postelje.
19. Mešan zakon (§§ 115—123 br. pr.). Mešana veroizpoved je odpravljiv razdiralni zadržek, od katerega more podeliti pristojni arhierej spregled (§§ 117 br. pr.); zahtevajo pa se naslednji pogoji: Nepravoslavni nupturient mora podati pred pravoslavnim župnikom, ki je pristojen za njegovega pravoslavnega druga, in pred dvema pričama pismeno izjavo, s katero se zaveže: da pravoslavnega druga ne bo odvračal od izpovedanja njegove vere; da ne bo poskušal navesti ga k prestopu v drugo vero; da ga ne bo oviral pri izvrševanju verskih dolžnosti in izpolnjevanju pravoslavnih verskih obredov; da bodo vsi otroci pravoslavno krščeni in vzgojeni. Pravoslavni nupturient pa mora pred župnikom in dvema pričama svečano obljubiti, da foo skušal stalno in na lep način pridolbiti svojega druga za pravoslavno vero, Mešani zakon se mora skleniti v pravoslavnem svetišču, pred pravoslavnim svečenikom in po pravoslavnem obredu (§ 116 br. pr.).
Pristojni župnik se mora uveriti o zadostnem jamstvu glede pogojev; nato obvesti arhiereja (§ 117 br. pr.); po poroki mora župnik voditi evidenco, kako se pogoji izpolnujejo (§ 118 br. pr.).
Za vprašanja o veljavnosti, anuliranju in razvodu mešanega zakona so izključno pristojna pravoslavna cerkvena sodišča; njih odločbe vežejo oba zakonca (§ 122 br. pr.).
Četudi Jbi bil mešan zakon sklenjen pred nepravoslavnim duhovnikom, morajo biti vsi otroci pravoslavno krščeni in vzgojeni ; nasprotni dogovori ne veljajo pred pravoslavno cerkvijo (§ 121 br. pr,). Mešan zakon, sklenjen pred nepravoslavnim duhovnikom, se mora na zahtevo pravoslavnega zakonca ali njegovega zakonitega zastopnika ali po službeni dolžnosti anulirati, ako nepravoslavni zakonec noče prestopiti v pravoslavno vero (§ 123 br. pr.).
Določbe o mešanem zakonu o kat. zak. pravu se glede pogojev za spregled v glavnem ujemajo z o omenjenimi.
Za civilno področje bo moral urediti snov cit. § 122 br. pr. interkonfesionalni zakon.
20. Razrešitev nepravoslavnega zakona (§§ 124 do 125 br. pr.). Zakonodavec razlikuje pri tem med zakonom ne-pravoslavnih kristjanov in nekrščanskim zakonom. Ako nepravo-slavna cerkvena oblast (n. pr. katoliška) odloči, da naj zakonca za trajno živita ločeno od mize in postelje, more zahtevati razločeni zakonec, ki prestopi v pravoslavje, ako je bil razlog za ločitev od mize in postelje kateri izmed zgoraj navedenih razvodnih razlogov, da eparhijsko sodišče proglasi zakon za razvezan. Ta odločba velja le za pravoslavnega zakonca (§ 124 br. pr.).
Naslednji § 125 br. pr. razpravlja o pavlinsketn privilegiju. Ako namreč od dveh nekrščenih zakoncev eden prestopi v pravoslavje, ostane zakon veljaven, toda biti mora v naprej monogamičen. Ako pa nekrščanski soprog noče nadaljevati zakona ali je pravoslavnemu zakoncu v oviro pri izpolnjevanju krščanskih dolžnosti, more pristojno eparhijsko sodišče zakon razvezati, Enako ga more razvezati, če obstoji kateri izmed razvodnih razlogov. Odločba sodišča ne veže nekrščanskega zakonca (§ 125 br. pr.).
21.	Konkubinat (§§ 126—127 br. pr.). Konkubinat je cerkveno kazniv, otroci, rojeni iz takega razmerja, so nezakonski, ako se ne pozakonijo po državnih določbah. Cerkvena oblast mora skrbeti, da se konkubinati premene v veljavne zakone (§ 126 br. pr.). Pristojni župnik mora skrbeti, da bodo nezakonski otroci pravoslavnih staršev v pravoslavni veri krščeni in vzgojeni (§ 127 br. pr.).
Al. Odar.
ODLOKI SV. STOLICE.
1.	Kaj pomeni pri dovoljevanju odpustkov pogoj »visitandi eccle-siam vel oratorium« in »precandi ad mentem Summi Pontificis«? V
tej stvari razlagavci niso bili edini in so ta dva pogoja različno tolmačili. Da bi prenehal vsak dvom, je sv. oče Pij XI odločil: per Visitationen! ecclesiae vel oratorii publici vel (pro legitime utentibus) semi-publici, intelligi »accessum ad hoc vel ad illam saltem cum intentione quadam generali seu implicita honorandi Deum in se vel in Sanctis suis, aliqua adhibita prece, et quidem prece praescripta, si aliqua imposita fuit ab indulgentiae largitore, vel aliqua qualibet sive orali sive etiam mentali pro cuiusque pietate ac devotione«; clausulae vero »precandi ad mentem Summi Pontificis« piane satisfieri adii-ciendo ceteris operibus praescriptis recitationem ad eam mentem unius, ut aiunt, Pater, Ave et Gloria, relieta tamen libertate singulis lideliibus, ad normam can. 934 § 1, quamlibet aliam orationem recitandi iuxta uniuscuiusque pietatem aut devotionem erga Romanum Ponti-ficem (S. Poenit., declaratio, 20. sept. 1933: AAS 1933, 446).
Če je za odpustek poleg molitve v namen sv. očeta določen tudi obijk cerkve, je po tej izjavi sv. penitenciarije treba ločiti molitev po namenu sv. očeta in molitev pri obisku cerkve. Pogoju, da treba moliti v namen sv. očeta, zadosti, kdor moli en Oče naš, Zdrava Marija, Cast bodi; vendar je vsakemu dano na voljo, da, po navodilu kan. 934 § 1, moli katerokoli drugo molitev, kakor mu veleva ljubezen in vdanost do sv. očeta.
Cerkev obiščemo, da bi častili Boga naravnost ali v rjegovih svetnikih. Če je cerkveni poglavar, ki je odpustek dovolil, molitev določil, moramo moliti tisto določeno molitev; če molitev ni določena, opravi lehko vsak katerokoli molitev, ustno ali tudi samo notranjo, kakor mu veleva pobožnost.
Tako govori novi odlok sv. penitenciarije. Prej te reči niso tako natanko ločili in zato nismo prav vedeli, koliko naj molimo, da bomo deležni odpustkov. Sv. penitenciarija, ki je v nekaterih primerih določila, kaj in koliko je treba molitev, omenja redno samo molitev v namen sv. očeta. Za porcijunkulske odpustke je n. pr. 1. 1924 določila, da moramo pri vsakem obisku v cerkvi moliti vsaj šest očenašev, zdravamarij in častbodi v namen sv. očeta (decr. 10. jul. 1924, n. 9). Kake druge molitve, ki naj bi se molila pri obisku v cerkvi, dekret posebe ne spominja. V teh šestih očenaših je pač oboje združeno: molitev v papežev namen in molitev za obisk v cerkvi.
Ko je sv. penitencijarija določila pogoje za odpustke v sv. letu 1926, pravi, da pri obisku v cerkvah verniki molijo v papežev namen, kakor sami hočejo1 z »oratione non quidem mentali, sed vocali, pro fidelium arbitrio deligenda, ut can. 934 § 1 edicitur«. Vendar pa je vprav ob tej priliki sv. penitenciarija izjavila, kako naj bi se po splošnem mnenju umevale tiste besede v kan. 934: oratio pro fidelium arbitrio deligenda; sv. penitenciarija namreč dostavlja: »ex communi sententia officio huic satisfacit, quicumque orationem dominicani, salutationem angelicam et doxologiam quinquies recita-verit« (S. Poenit., monita [ad ann. s. 1925] 31. jul. 1924, n. 16).
Drugače pa govori pismo, s katerim je Pij XI napovedal izredno sv. leto 1933. V tem pismu sv. oče loči molitve, ki naj se opravijo pri obisku v cerkvah in molitev v papežev namen. Sv. oče pravi: Pri obisku v cerkvah naj bi se verniki spominjali zlasti odrešenja in Gospodovega trpljenja. Zato naj pri vsakem obisku molijo pri oltarju sv. Rešnjega Telesa Ole naš, Zdrava Marija, Čast bodi petkrat, in enkrat v papežev namen; potem naj pred sv. razpelom molijo trikrat apostolsko vero in dodajo enkrat Molimo te, o Kriste, in te hvalimo itd. ali podobno molitvico; gredo naj tudi pred podobo prebl. Device, božje Matere, in v spomin njenih žalosti molijo sedemkrat Zdrava Marija idr.
Kar določa to pismo, se ujema s tem, kar veli novi odlok Pija XI in razlaga sv. penitenciarija: v papežev namen se moli za odpustke enkrat Oče naš, Zdrava Marija, Čast bodi; če je za odpustek ukazan tudi obisk v cerkvi in so za ta obisk določene tudi molitve (kakor n. pr. za sv. leto 1933), opravimo te molitve; če molitve za obisk v cerkvi niso določene, moli vsak, kakor mu veleva pobožnost, katerokoli molitev, ustno ali tudi samo notranjo. Iz napovedi sv. leta 1933 je tudi razvidno, da pri obisku v cerkvi lahko molimo v čast sv. Rešnjemu Telesu, v čast trpljenju Jezusovemu, v čast Materi božji itd. Kaj naj kdo moli in koliko, to je prepuščeno naši dobri volji, če ni cerkveni poglavar določil molitve.
Za pocijunkulske odpustke, za odpustke vernih duš dan in vobče za vse odpustke toties quoties bomo tudi zanaprej molili v cerkvi, kakor je določeno, šest očenašev, zdravamarij in častbodi. Za druge odpustke, za katere molitev pri obisku v cerkvi ni določena, bomo molili, kakor komu veleva srce, ali v čast sv. Rešnjemu Telesu ali v čast trpljenju Jezusovemu ali v čast Materi božji, ali kaj drugega; ob koncu bomo dodali en očenaš, zdravamarijo, častbodi v namen sv. očeta. Za molitev En ego, o bone et dulcissime J<spu pred podobo križanega Jezusa je dovoljen popolni odpustek, če prejmemo sv. obhajilo in molimo v papežev namen (Raccolta di orazioni e pie opere, 1898, n. 97); po novem odloku Pija XI je dosti, če molimo v papežev namen en očenaš, zdravamarijo, častbodi.
2.	O fakultetah za blagoslove z odpustki. V 3. zvezku letošnjega BV na str. 198 je priobčen odlok sv. penitenciarija z dne 20. marca 1933 o fakultetah za blagoslove, združene z odpustki. Po tem odloku je s 1. aprilom t. 1., ko je bil odlok objavljen v AAS (1933, 170), prenehal oni privileg, ki so ga imele razne cerkvene družbe, da so mašniki, člani teh družb, mogli blagoslavljati Tožne vence, križe idr. ter z blagoslovom dajati odpustke, navezane na pobožno rabo teh stvari,
Kako daleč" sega odlok, to se pravi, ali velja samo za mašnike, ki se bodo vprihodnje vpisavali v te družbe, ali pa tudi za mašnike, ki so že pred 1. aprilom t. 1. bili člani zadevnih družb, k temu vprašanju ne odgovarjajo vsi enako. Katholische Kirchenzeitung, št. 27, 1933, str. 212, poroča: Uradni list apostolske administrature v Innsbrucku tolmači odlok sv. penitenciarije tako, da tudi mašniki, ki so že doslej bili člani zadevnih družb, odslej ne bodo več mogli z blagoslovom rožnih vencev in drugih stvari .naklanjati odpustkov; ta
pravica da je s 1. aprilom zanje ugasnila. Tudi drugi razlagavci sodijo tako. Ta misel je izražena tudi v BV. Drugi zopet pa ugovarjajo tej razlagi in trdijo, da je z odlokom sv. penitenciarije zadevnim družbam odtegnjena pravica, da bi v prihodnje še mogle dajati mašnikom fakulteto za blagoslove združene z odpustki; za one mašnike pa, ki so že doslej kot člani teh družb imeli tako fakulteto, ta fakulteta po odloku sv. penitenciarije ni prenehala. Poročevalec v Kirchenzeitung, p. Virgilij Grami O. F. M., se je privatno obrnil do kanonista svojega reda v Rimu in ta mu je odgovoril, da v Rimu skoraj splošno prevladuje drugo tolmačenje, t. j., da dosedanjim članom zadevnih cerkvenih družb pravica za blagoslove združene z odpustki ni ugasnila.
Da bi bila stvar čisto jasna, bi bilo treba avtentične razlage sv. penitenciarije. In sv. penitenciarija je stvar že razložila. Tržaški škofijski ordinariat je vprašal v Rimu: Ali so z odlokom sv. penitenciarije z dne 20. marca 1933 ugasnile fakultete za blagoslove z odpustki mašnikom, ki so kot člani raznih cerkvenih družb že imeli te fakultete? Sv. penitenciarija je 24. maja 1933, št. 1975/33 odgovorila: negative. Torej za mašnike, ki so že doslej imeli fakultete za blagoslove združene z odpustki, te fakultete niso prenehale; drugi pa, ki se bodo po 1. aprilu t. 1. vpisali v take družbe, ne bodo deležni teh pravic, in se bodo morali zanje po škofijskem ordinariatu obrniti do sv. penitenciarije (Ljublj. šk. 1. 1933, str. 61).	F.	U.
SLOVSTVO,
a)	Pregledi.
1.	Lexikon für Theologie und Kirche,
Od leta 1930 dalje izdaja Herderjevo založništvo krasno urejevani Lexikon für Theologie und Kirche,1 ki je prava moderna Summa theologiae.
Ta leksikon je zamišljen kot 2. predelana izdaja znanega Buch-bergerjevega »Kirchliches Handlexikon«, toda v tako razširjeni in izpopolnjeni obliki, da more skoraj veljati tudi za novo izdajo Wetzer-Weltejevega Kirchenlexikona. Izdajo prireja zopet M. Buchberger, ki se leksikografsko udejstvuje že 25 let. Za pomoč mu je založništvo dodelilo dr. Konrada Hotfmanna, ki je prevzel tehnično redakcijo, dopisovanje s sotrudniki, skrb za točni in popolni seznam literature, za tisk in za reprodukcije slik in geografskih kart. Zbiranje gradiva
1 Lexikon für Theologie und Kirche. Zweite, neubearbeitete Auflage des Kirchlichen Handlexikons, ln Verbindung mit Dr. Konrad Hofmann als Schriftleiter herausgegeben von Dr. Michael Buchberger, Bischof von Regensburg. Zvezki v veliki leksikalni osmerki po okroglo 500 strani (1000 stolpcev) stanejo broš. po 24 RM, v platno vez. po 28 RM, vez. z usnjenim hrbtom po 32 RM.
je organizirano tako, da je vsa snov razdeljena na 33 specialnih skupin; vsako izmed teh vodi priznan specialist, ki razdeljuje članke izbranim strokovnjakom, da jih predelajo, oziroma na novo obdelajo.
Celotni leksikon je proračunan na 10 zvezkov priročne četvorke z nad 30.000 članki. Program obsega vse panoge bogoslovne znanosti in cerkvenega življenja ter vse one stroke in področja, ki so z njimi v zvezi. Biti hoče znanstveno zanesljiv, na višku časa stoječ in s čistim katoliškim duhom prežet kažipot v vseh vprašanjih bogoslovne vede in cerkvenega življenja, zato neobhodno potreben pripomoček pri študiju teologije, pri bogoslovnem znanstvenem in cerkvenem delu ne le za poklicne teologe, temveč tudi za laike, katoličane kakor tudi nekatoličane. Tako v pogledu na prej imenovana nemška, kakor tudi v pogledu na inozemske leksikone (glej njih seznam na početku I. in II. zvezka), ki so deloma nedovršeni, deloma spričo velikega napredka bogoslovne znanosti in časovnih sprememb v zadnjih 30 letih pa zastareli, je Lexikon f. Th. u. K. vsekakor izredno dobrodošlo darilo Herderjevega založništva in vseh njegovih sotrudnikov.
Od leta 1930 do 1933 je izšlo že 5 zvezkov, ki vsi jasno pričajo, kako je bil novi leksikon potreben in kako vestno in dosledno hoče uredništvo izvršiti svoj začrtani program. Zunanja oblika zvezkov (tisk, papir, format in vezava) je v vsakem pogledu vzorna. Pri poedinem zvezku sodeluje povprečno 380 znanstvenikov, ki so po svojem poklicu večinoma univ. profesorji, po narodnosti pa Nemci. Zastopane pa so tudi druge narodnosti; tako so dosedaj svoje članke prispevali od Slovencev profesorji Lukman, Mantuani in Turk, od Hrvatov pa msgr. Bulič in prof. dr. Rogič.
Vsi članki, ki so v veliki večini na novo obdelani, se odlikujejo po svoji jedrnatosti, globini in prijetni preglednosti. Cerkveno geografijo ponazorujejo geografske karte posameznih dežel in škofij; dragocena je karta, ki kaže teriotorialno gibanje arijanizma. Reprodukcije nam predstavljajo zanimive arheološke predmete, spomenike cerkvene	umetnosti,	razne	rokopise in portrete	zgodovinskih osebnosti, od	katerih je	treba	posebej opozoriti na	zgodovinski in od
običajnih	bistveno različni	portret Janeza Husa.	Velika zasluga gre
leksikonu	v tem, da	kritično točno in pregledno	navaja in pretehta
vsa stara in najmodernejša nekatoliška naziranja o krščanstvu. V njem se nahajajo članki in podatki o najsodobnejših vprašanjih, po-kretih in tvorbah, n. pr. o nemško-verskem gibanju, o boljševizmu,
o	action franpaise, o katoliški akciji (zelo lep članek), o Jugoslaviji itd. Biografske skice so dobile v zadnjih časih umrle znane osebnosti n. pr. Batiffol, Ehses, Grisar, Fonck, Greving, Gisler, Baeumker, Hauck, Harnack, papež Benedikt XV. i. dr.
Če je že Buchbergerjev Kirchl. Handlexikon tako zelo slovel, kako velikega priznanja bo deležen šele Lexikon für Theologie und Kirche, ki se od prvega razlikuje in odlikuje po vsestranskem napredku! V pogledu na leksikografsko vzornost mu bo pripadlo prvenstvo pred vsemi drugimi bogoslovnimi slovarji.
Nekaj pogreškov, ki sem jih zasledil pri čitanju: I, 4* Viantijskij Vremzmenik nam. Vizantijskij Vremennik (popr. II, 6*); I, 11: Sciaparelli nam. Schiaparelli; I, 66: Ochrida kot današnje ime nam. Ohrid; I, 200: Leon Izavrijec ni podredil Albanije cariar, patriarhatu leta 840, ampak 732; I, 526: Ascholius nam. Acholius; I, 699: MG Libri de lite nam. libelli; II, 322: Reschetau nam. Rešetar. — Obžalujemo, da je IV, 753 salzburški stolni kustos prelat Kr. Greinz v članku »Gurk« zapisal neresnični in krivični stavek o prebivalcih krške škofije: »Die Bevölkerung ist fast ganz deutsch außer wenigen Slowenen.«
Jos. Turk.
2.	»Der Große Herder.«1
Ko je Herderjevo založništvo pred tremi leti naznanilo, da bo začelo izdajati nov konverzacijski leksikon, ga je napovedalo kot »nov tip leksikona«, ki bo segal preko doslej navadnega poučnega slovarja. Danes, ko je pred nami skoraj polovica dela, 5 zvezkov2 in poseben »svetovni in gospodarski atlant«, se mora z veseljem priznati, da napoved ni bila bobneča reklama. Da nudi »veliki Herder« ogromno gradivo z vseh polj človeškega znanja in udejstvovanja, v tem se ne loči od drugih del te vrste; da je gradivo skrbno obdelano, podatki natančni, mu tudi ni šteti v posebno zaslugo, saj to se od takšnega dela po pravici terja. Ima pa novi Herder nekaj, po čemer se razlikuje od drugih obsežnih konverzacijskih slovarjev: v vseh vprašanjih duhovnega in duševnega življenja se opira na trdno, pozitivno svetovno naziranje in pove sodbo o njih, včasi z eno besedo, dvema ali tremi, pa jasno dovolj, da postane čitatelj pozoren; v stvareh, ki zadevajo naše sedanje življenje, ne poroča samo abstraktno, marveč pove, čemu so, kakšno vrednost imajo, kako je z njimi ravnati. Jasnost in trdnost svetovnega na-ziranja in usmerjenost na praktično življenje sta tisti dve lastnosti, radi katerih je »veliki Herder« res »nov tip leksikona«.
Leksikon ima nekaj tiskarskih posebnosti, ki kaj lepo ustrezajo njegovemu namenu. Najprej »članki v okviru« (Rahmenartikel), t. j. s črto obrobljeni po eno stran in več obsegajoči članki o posebno važnih tvarinah. Vsak zvezek jih ima okoli 30. Mnogi izmed njih govore o važnih vprašanjih sodobnega duhovnega, socialnega in gospodarskega življenja, kot n. pr. članki: Abstammungslehre, Alkoholismus, Anthroposophie, Arbeit, Arbeitschule, Aszese, Aufklärung, Auswanderung, Autorität, Bekenntnisschule, Beruf, Bevölkerung, Bildung, Bolschewismus, Börse, Caritas, Christentum, Christliche Wiedervereinigung, Christusbild, Demokratie, Dogma, Ehe, Eigentum, Eltern, Erbsünde, Erlebnis, Erlösung, Erziehung, Exerzitien, Familie, Faschismus, Feste u. Feiern, Föderalismus, Frau — Frauenbewegung, Freidenker u. Gottlosenbewegung, Freimaurerei, Friedens-
1 Der Große Herder. Nachschlagewerk für Wissen und Leben. Vierte, völlig neubearbeitete Auflage von Herders Konversationslexikon, 12 zvezkov in posebej Svetovni in gospodarski atlant. Zvezki v leksikalni osmerki obsegajo po okroglo 850 str. (1700 stolpcev). Cena vez. zvezku in atlantu (usnjen hrbet) po 34, 50 RM in (boljša vezava) 38 RM - Ko se je to poročilo stavilo, je izšel že tudi 6. zvezek, ki sem ga pa šele med zanjo korekturo prejel.
RojJoslovni Vestnik
19
bewegung, Frömmigkeit, Fürsorge — Fürsorgewesen, Gebet, Geburtenstatistik, Geist, Geld, Gemeinde, Gemeinschaft, Gemeinwohl, Gemüt, Genossenschaftswesen, Gerechtigkeit, Geschichtsphilosophie, Geschlechtsleben, Gesellschaft, Glaube, Gotik, Gott.
Članki o stvareh, ki so praktičnega pomena za življenje, imajo posebne odstavke z migljaji za praktično uporabo; na te odstavke opozarjajo punktirane črte ob levem robu.
Posebno dragoceno je v leksikonu bogato ilustrativno gradivo. Vsak zvezek ima 30—40 prilog v različnih tiskovnih tehnikah (navadnem črnem tisku, bakrotisku, večbarvnem ofsettisku) ; slike so skrbno izbrane in tehniški izborno izvedene. Poleg tega so malo da ne na vsaki strani ilustracije: portreti, pogledi na mesta in kraje, slike večjih mest iz zraka, stavbe, živali in rastline, tehniške naprave in orodja, posnetki, posnetki slik in plastik, diagrami itd. itd.). Tudi v tem pogledu je »veliki Herder« na višku.
Bistveno dopolnilo leksikonu je »Svetovni in gospo-darstveni a 11 a n t«3, sestoječ iz dveh delov. Prvi del ima na 183 listih 106 glavnih geografskih kart, 65 kart o gospodarstvu, pomožne karte o podnebju, vegetaciji, narodih, jezikih in verstvih. Seznam krajevnih imen polni 140 str. s 4 stolpci. Drugi del je atlantu tako dodejan, da se da iz platnic iztakniti in se bo nadomestil z novim, izpopolnjenim, kadar bo treba. Nova izdaja se že lahko naroči. Naslov temu delu je »Svet v meri in številki«. Dve, po obeh straneh natisnjeni tablici kažeta v barvah zastave in grbe vseh držav. Na 198 str. slede geografski, gospodarski, državoznanski in veroznanski podatki o vseh državah na svetu, Za primer postavim podatke o Jugoslaviji in njih razporedbo: I. Narava: čas, ploskovina, podnebje, gorovja in najvišji vrhovi, reke (v km), jezera (v qkm), otoki (v qkm); II. Prebivalstvo (po štetju 1931), večja mesta, porast prebivalstva (1921—31), izseljevanje (1929); III. Narodno gospodarstvo: izkoriščanje zemlje, poljedelstvo, gozdarstvo, ribarstvo, rudarstvo, industrija, trgovina, promet na suhem in na vodi; IV. Država: ime, vlada, ustava, uprava, državne finance, šolstvo, vojska; V. Cerkvene razmere: rim.-kat. cerkev, srbska pravoslavna cerkev, protestantske cerkve, mohamedani, judje; stanje veroizpovedi v številkah.
Kdor si hoče nabaviti večji poučni slovar, naj mirno seže po »velikem Herderju«4.	F. K. Lukman.
3.	Nov prispevek za zgodovino skotizma in tomizma.
Temeljiti poznavalec sholastične filozofije in teologije kardinal Fr. Ehrle je nedavno s svojim delom Der Sentenzenkommentar Peters von Candia (Münster i. W. 1925) ustvaril trdno podlago za zgodo-
3 Herders Welt- und Wirtschaftsatlas. — Atlant kupljen kot del »velikega Herderja«, ima isto ceno kot posamezni zvezki leksikona. Posebej kupljen stane vezan RM 42.50.
’ Brez težave bi se bilo uredništvo izognilo nekaterih netočnosti v naših stvareh, n. pr. da je bil Ivan Cankar »prepričan marksist«, da je umrl na Dunaju, da sta njegovi poglavitni deli Hiša Marije Pomočnice in Hlapec Jernej.
vinsko raziskovanje sholastike 14. stoletja; razgrnil je celo vrsto zgodovinsko-kritičnih problemov, ki še čakajo vsestranskega pojasnila; z vso zanesljivostjo izkušenega voditelja je nakazal smeri, v katerih naj bi se raziskavanja vršila smotrno in sistematično.
Tako je v tem delu prvi opozoril na zgodovinski pomen frančiškanskega teologa Janeza de Ripa, ki je učil na pariški univerzi sredi 14. stoletja.
V	pogledu na naziranja raznih sholastičnih šol pa je Ehrlejev učenec Fr. Pelster opozoril na zanimivo zgodovinsko dejstvo o skoti-stičnem izvoru poznejšega »tomističnega« nauka o božjem spoznavanju prihodnjih pridogodnih učinkov v Zeitschrift für kath. Theologie 46 (1922) 386.
Na Ehrlejevo in Pelsterjevo pobudo je Hermann Schwamm1 preiskal tozadevni nauk Janeza de Ripa na osnovi 38. in 39. distinkcije I. knjige njegovega še neizdanega sentenčnega komentarja. S tekstno in zgodovinsko interpretacijo je pojasnil, kaj je učil Janez de Ripa in kako so se v pogledu na navedeni nauk delile šolske struje sredi
14.	stoletja.
Prva struja je učila, da Bog spoznava prihodnja prigodna bitja, tudi deje človeške svobodne volje, po predeterminaciji svoje volje. Struja Tomaža Bradwardina, ki je izpodkopavala človeško svobodno voljo, je učila determinizem prav vseh ustvarjenih učinkov, tudi dejev človeške volje. Ockhamova struja pa je božje spoznanje prihodnjih prigodnih učinkov razlagala iz neizmernosti božjega uma in iz pri-hodnjosti učinkov.
Nauk prve struje je v bistvenih točkah učil najprej Jan. Duns Scotus. Njegova šola ga je potem vsestransko obdelala že pred Jan. de Ripa. Nanj je pristal tudi Ripa, ki ga je obširno utemeljeval v zvezi s svojim osebnim naziranjem ter ga branil v pogledu na kontro-verze svoje dobe; to je, na eni strani proti Tomažu Bradwardinu, ki je človeško svobodno voljo podcenjeval, na drugi strani pa proti vedno bolj prodirajočemu ockhamizmu, ki je svobodno voljo precenjeval. Ta opozicija je Janezu de Ripa pridobila neprezirljiv pomen.
Da je Janezov nauk v svojem jedru istoveten s Škotovim naukom, izpričuje izrečno Peter de Candia, ki pravi, da je »nil aliud, quam positio Doctoris Subtilis diffusius declarata« (cod. Vatic. lat. 1081 f. 128 r ß). Da so isti nauk učili Skot in njegovi pristaši, priča tudi avg. eremit Janez iz Bazla (cod. lat. Mon. 26.711 f. 135 r ß). Resničnost tega zunanjega pričevanja more potrditi študij skotističnih del od Škota do Janeza de Ripa. Iz primerjanja Janeza de Ripa, Petra de Candia in Ockhama je Schwamm dognal, da uči Skot ta nauk v svojem komentarju k 39. distinkciji I, knjige Sentenc (Škotov tekst pri Schwammu str. 148 sl.). Škotov učenec Franc de Mayronis (f 1325) pravi v svojem komentarju k I. knjigi Sentenc, da je »sententia doctoris nostri« »quod voluntas prius determinat se quam intellectus intelligat, ita quod respectu talium scil. contingentium voluntas
1	Hermann Schwamm, Magistri Joannis de Ripa O. F. M.
doctrina de praescientia divina. (Analecta Gregoriana fase. I.) Romae 1930.
divina precedit intellectum« (Schw. str, 155). Ko so pozneje Škotovi nasprotniki opozarjali na posledice njegovega nauka, so bili skotisti prisiljeni bolj točno pojasniti in opredeliti Škotov nauk, predvsem, kako se z naukom o predeterminaciji božje volje sklada nauk o svobodi človeške volje in kako more Bog že naprej vedeti za pri-godne grehe. Janezu de Ripa je svojsko to, da na tako izrazit in obširen način razlaga prigodnost v božji volji, s katero istoveti njeno predeterminacijo, kakor nihče drugi, izvzemši njegovega zvestega učenca svetnega duhovnika Riharda Barba. 0 tem poslednjem nam priča rokopis sentenčnega komentarja karmeličana Frančiška Ba-chona, ki zavrača Riharda Barba.
S svojim naukom o božjem spoznanju prigodnih bitij je Janez de Ripa vplival neposredno na Riharda Barba, Petra de Candia in Frančiška iz Perugie v taki meri kakor nihče drugi. To vsekakor naglaša njegov pomen. Zato so se proti njegovim dokazom morali boriti tudi njegovi nasprotniki, kot je bil Janez Bazelski. Iz primerjanja Janeza Bazelskega in Janeza de Ripa sledi, da je Janez de Ripa zagovarjal svoj nauk proti Adamu Wodhamu, Gregorju Riminskemu in najbrž tudi proti Rihardu Fitzralphu, ki so bili pristaši, ozir. prijatelji ockhamizma (str. 208). Ockhamizem je imel v sredi 14, stol. že tako velik vpliv, da ni čudno, če Ripa naziranje teh teologov smatra za skupno (splošno) naziranje »modernih«. Ta način njegovega izražanja nam nasprotno le še bolj potrjuje že sicer ugotovljeno prodiranje ockhamizma, katerega ognjišče sta bila v sredi 14. stol. Pariz in pariška univerza.
Pisatelj posebej razpravlja o Frančišku iz Perugie in navaja iz njegovega rokopisnega sentenčnega komentarja več tekstov. Stvarno in večkrat tudi po načinu izražanja se Franc iz Perugie v vprašanju o božjem spoznavanju prihodnjih prigodnih bitij sklada z Janezom de Ripa, zavrača le njegove »rationes contingentes Deo intrinsecas«, drugače pa mu v tem vprašanju ne pripada noben poseben pomen. Edino vprašanje o grehih razlaga Franc iz Perugie bolj jasno in bolj obširno kot Janez de Ripa in skuša nekatere Ripove trdote omiliti.
Končno se pisatelj dotakne vprašanja, ali je bil Janez de Ripa zaradi svojih naukov res obsojen, kot trdi Janez Bazelski. Pisatelj pride do zaključka, da še ni jasno, radi katerih naukov naj bi bil Janez de Ripa obsojen; vsekako ni mogel biti obsojen zaradi determinizma, ki sta ga učila Bradward in Janez de Mirecourt, on pa ne.
Dodatno naj pripomnim, da je Schwamm isti skotistični nauk kot pri Janezu de Ripa in Škotu dognal pri Škotovem sodobniku, frančiškanu Rojpertu Cowtonu i n pri Škotovem učencu Jakobu d’Aesculo; prim. Schwamm, Robert Cowton O. F. M. Über das göttliche Vorherwissen (Philosophie und Grenzwissenschaften III, Band, 5. Heft) Innsbruck 1931.
Schwammovo delo je torej za zgodovino skolastike zelo pomembno. K tekstom iz monakovskega se-ntenčnega komentarja Franca iz Perugie naj pripomnim le to, da sem jaz, ko sem imel rokopis pri roki, sicer brez bistvenega razločka čital na nekaterih mestih drugače kakor Schwamm.	Jos,	Turk,
b)	Poročila in ocene.
Kortleitner Franc Xav., 0. Praem., Religio Jahve cohae-reatne cum simplicitate vitae nomadum. (Commentationes biblicae VII.) 8", 64 pp. Oeniponte 1933, Fel. Rauch.
Razprava hoče predvsem dokazati, da Judje od prvega početka svoje zgodovine niso bili zgolj nomadi, ampak obenem poljedelci, ki so poznali tudi pridobitve višje civilizacije Babiloncev, pozneje Egipčanov in Kananejcev (pisavo, stavbeno umetnost, rokodelstvo, razne ročne umetnosti). S tem hoče ovreči evolucijsko teorijo mnogih novejših veroslovcev, posebno Wellhausena in njegovih pripadnikov, ki izvajajo monoteizem stare zaveze tako-le: Judje, izvirajoči prvotno iz Arabije (plemena severne Arabije so se združila v izraelsko ljudstvo), so imeli kot čisti nomadi »religijo puščav e«, ki je mešanica animizma, totemizma, fetižisma, magije, iz katerih se je razvil polagoma kult raznih lokalnih božanstev. Mozes jim je oktroiral lokalnega boga sinajske gore, Jahveja, ki so ga Judje importirali kot svojega nacionalnega boga v deželo Kanaan. Šele preroki Amos, Oseja, Izaija so proglasili Jahveja tudi za etično božanstvo in tolmačili nesreče in bojne pohode sovražnikov v Palestino kot kazen Jahveja za grehe Judov. Tako so dvignili Jahveja nad druge bogove in polagoma ustvarili etični monoteizem. Pri tem so preroki svoj enostavni monoteizem navezali na prejšnjo preprosto »vero Judov-nomadov v puščavi« in pripisovali vse maliko-valne zablode sodobnih Judov kvarnim vplivom rafinirane poljedelske kulture, prevzete od Kananejcev.
Pisatelj dokazuje, da je vsa ta teorija že zato pogrešena, ker Judje sploh nikdar niso bili pravi nomadi, ampak le poljedelci, ki so oibemem kot pastirji pasli velike črede. Tako izhaja praoče judovskega ljudstva, Abraham, iz žarišča visoke sumerske kulture, Ura v Kaldeji ali iz babilonskega Ura, in se seznani že tudi s kulturo Egipta, tako da niti on niti njegovi potomci Izak, Jakob in Jakobovi sinovi niso tipični nomadi. »De rore caeli et de pinguedine terrae« se glasi Izakov blagoslov. Tem manj so Judje v deželi »Ram-ses« v Gozenu bili nomadi, ker so gradili hiše, obdelovali zemljo, se učili ročnih umetnosti, čeprav so seveda redili tudi živino. Celo v času štiridesetletnega bivanja v puščavi so se ukvarjali po možnosti s poljedelstvom; za bodočnost pa jim je lebdela pred očmi rodovitna zemlja, ki je bila obljubljena očakom (Gen 12, 16). Preroki niti najmanj niso odvračali Judov od poljedelstva in višje civilizacije, kot bi imeli prejšnje nomadsko življenje v šotorih za pogoj za čisti kult Jahveja, pač pa so grajali Jude, da niso pripisovali plodov zemlje Jahveju (Oseas 2, 10).
Pisatelju se je vsekako posrečilo dokazati, da so Judje poznali poleg nomadske kulture tudi višjo civilizacijo stalno naseljenih, poljedelskih narodov. Vprašanje pa je, če je s tem dokazano, da Judje niso bili nomadi. Ali ni ves znanstveni napor in aparat pisatelja obrnjen v napačno smer? Ona preprosta »religija puščave«, katero pripisujejo Wellhausen, Stade, Guthe in mnogi drugi protestantski
teologi nomadom in ki je baje mešanica animizma, totemizma, fetišizma in še drugih zablod, je gola izmišljotina teh biblicistov in orientalistov, ki bi najoriginalnejši verski pojav stare predkrščanske dobe, etični monoteizem pentatevha, hoteli za vsako ceno razbliniti v meglen sinkretizem najrazličnejših verskih ali veri analognih komponent sosednih narodov. V luči nove kulturno-historične metode in njenih izsledkov, ki jih pa oni prezirajo, se izkazujejo njihove teorije kot diletantske igrače apriornega evolucionizma.
C. Brockelmann, eden prvih sodobnih semitologov, je s svojo razpravo »Allah und die Götzen, der Ursprung des vorislamitischen Monotheismus«, Archiv f. Religionswissenschaft XXI (1922), 99—121 osvetlil problem judovskega monoteizma s popolnoma nove strani. Tu izvemo, da je predislamski Bog Arabcev, Allah, stvarnik nebes, zemlje in človeka, delivec življenja in vseh dobrot, etični zakonodajec, večen, vsemogočen, nespremenljiv, torej pravo Najvišje bitje. Odločno odklanja Brockelmann mnenje Wellhausenovo, da bi ta Allah mogel nastati iz animističnih božanstev, ki so plod ljudske naturalistične domišljije, pač pa je lahko vera v Allaha nastala iz primitivne potrebe človeka, da išče povzročitelja vsega svetovnega dogajanja,
Prav tu najdemo vez z bogom Jahvejem, ki se javlja Mozesu kot bog očakov Abrahama, Izaka itd. Abraham (ali njegovi predniki), ki je živel za Hamurabija (okrog 1950) v pokrajini Sumercev, se je kot Semit pač lahko priselil iz sosedne Arabije ali vsaj puščave kot pravi nomad v južno Mezopotamijo, kjer je živelo precej Semitov, in tam ohranil sredi propadajoče sumerske kulture, ki je rezultanta raznih primarnih kultur (bržkone totemske, matriarhalne in nomadske), še ono vzvišeno pojmovanje o enem Najvišjem nebesnem bitju, kakor so ga ohranile velike nomadske kulture uralo-altajskih plemen Sibirije, praarijskih rodov in starih Semitov v Arabiji (cfr. W. Schmidt, Anthropos 1921-22, str. 1040 in Anthropos 1914, str. 343). Vprav nomadski kulturni krog je najlažje rešil one velike, monumentalne verske osobine o enem samem Najvišjem .bitju iz pradavnine, ki jih najdemo še tudi ohranjene pri današnjih ostankih prakulturnih narodov, pri arktičnih Samojedih in Eskimih, pri Pigmejcih in pigmoidih, pri nekaterih avstralskih plemenih. Ni treba torej razlagati idejo o Jahveju kot iznajdbo niti Mozesa, niti očakov; pač pa je posebno razodetje, ki so ga očaki in Mozes sprejeli, poglobilo in utrdilo njih vero v starega, nespremenljivega Boga pradavnine.
Monoteističen »gon« (instinkt) Semitov ali »monoteistični na-stroj puščave«, kakor je hotel Renan, je neresen poizkus razlage judovskega monoteizma, Saj drugi Semiti (Babilonci, Feničani, Kana-nejci) ne vedo nič o monoteizmu. Puščava drugod tudi ni ustvarila monoteizma.
Iz sosednih kultur Egipta, Babilonije in Sumerije Judje niso mogli dofeiti monoteizma, ker ga tam ni bilo. Vsaj tak monoteizem, kakor ga najdemo v pentatevhu (Jahve, edini Bog, ki izključuje vse druge bogove kot ničeve tvorbe, ki nima spolne diferencijacije,
ki je strog varuh nravnega reda, ki kaznuje praznoverstvo, čarovnije itd., ki mogočno posega v usodo narodov) je popolnoma edinstven, daleko vzvišen nad vsem, kar nam javlja verska zgodovina drugih narodov. Razvil se je iz praklic, ohranjenih pri nomadih in prakulturnih narodih; mogočni verski geniji, navdihnjeni od Boga samega, so ga izoblikovali v veličastni monoteizem penta-tevha, dekaloga, starega zakona sploh (cfr. A. Šanda, Moses u. der Pentateuch, [Alttestamentliche Abhandlungen] Münster 1924 in J. Nikel, Ursprung des alttestam. Gottesglaubens, Biblische Ze tfragen
I,	2, Münster 1913.	L.	Ehrlich.
Merk, P. Aug., S. J., Novum Testamentum graece et latine, apparatu critico instructum. Str. 35*, 2 X 854, 4 geograf, karte. Roma 1933, Pont. Institutum Biblicum. V celo platno vez. L. it. 18.—.
Biblični zavod v Rimu je izdal zadnja leta mnogo znanstvenih del. Z nobenim ni bogoslovni znanosti tako ustregel, kakor z ročno izdajo grško-latinskega Novega zakona, ki jo je priredil znani tekstni kritik A. Merk. Hetzenauerjeva in Brandscheidova izdaja, ki sta se svoj čas mnogo rabili, sta že zastareli ter ne podajata kritičnega teksta; Vogelsov NZ je sicer boljši, a zelo drag. Zato so zadnje čase celo na mnogih katoliških bogoslovnih učiliščih največ rabili protestantskega Nestleja. Z Merkovo izdajo smo dobili v roke tekst, ki po znanstveni vrednosti prekaša vse dosedanje izdaje, obenem se pa tudi glede cene lahko meri celo z najcenejšo, Nestlejevo.
Izdajatelj v kratkem uvodu (Prolegomena) pojasnjuje tekstno-kritična načela, po katerih je priredil grški in latinski tekst (2*—17*), nato podaja pregleden seznam grških rokopisov (18*—27*) in njih vrstni red v kritičnem aparatu (28*—30*), rokopise vulgate in staro-latinskega prevoda (30*—33*), seznam pisateljev, ki se omenjajo v aparatu, ter najvažnejše kratice (33*—35*). Za tem sledi na 852 straneh grški in na prav toliko straneh latinski tekst s seznamom inačic pod črto. Na koncu so 4 geografične karte: Palestina v Kristusovem času, jugovzhodni del rimskega cesarstva (Pavlova apost. pota), Jeruzalem in Genezareško jezero z okolico.
Grški tekst se v splošnem zelo približuje Sodenovemu in Vogel-sovemu; vendar je pisatelj postopal povsem samostojno in pri določitvi teksta še bolj kot Soden in Vogels upošteval pomen starih prevodov. Mnogo nezanesljivih mest, ki so jih imele še starejše katoliške izdaje, je izločil iz teksta in jim odkazal mesto pod črto.
Seznam inačic pod črto je bogatejši kot pri Vogelsu in Nestleju. Ker so tu zbrane vse važnejše inačice in ker se navajajo najznačilnejše priče za posamezne variante (rokopisi, prevodi, cerkveni pisatelji), je za tistega, ki zna brati variantni aparat, podana pod črto kratka zgodovina eksegeze vseh važnejših mest NZ. Izmed prevodov se navajajo najčešče latinski, sirski, armenski, georgijski, koptski; izmed cerkvenih pisateljev pa Irenej, Origen, Hipolit, Tertulijan, Efrem.
Poleg grškega teksta je latinski prevod, siksto-klementinska vulgata. Da je kritično bolj uporabljiva, ji je avtor dodal pod črto
seznam važnejših variant, ki jih je deloma sam zbral po starih rokopisih, deloma povzel po večji Wordsworth-Whitovi izdaji Hieronimove vulgate. Paralelna mesta so pri grškem tekstu označena na robu, pri latinskem pod črto.
Tisk je zelo jasen in pregleden, črke nekoliko večje kot pri drugih izdajah, papir tenek in neprozoren. Hvalevredno je, da je grški tekst razdeljen na mnogo odstavkov in da so med latinsko besedilo vpleteni naslovi perikop z navedbo vzporednih mest. To zelo zvišuje uporabnost knjige.
Kar je katoliška znanost svoj čas na polju tekstne kritike NZ zanemarila, to je sedaj A, Merk v obilni meri popravil. Noben teolog, ki bo potreboval izvirni tekst NZ, ne bo mogel iti mimo te knjige, Radi nizke cene, zanesljivega grškega teksta, preglednega tiska in skrbno sestavljenega kritičnega aparata si bo Merkov NZ z lahkoto priboril dostop na vse zavode in bogoslovna učilišča. Za cerkvene zavode in bogoslovna semenišča, ki po svojih predstojnikih naroče vsaj 6 izvodov skupaj, je cena za izvod znižana na L. it. 15.50.
A. Snoj.
T i 11 m a n n , Dr. Fritz, Die heilige Schrift des Neuen Testamentes. IX. Band: Die katholischen Briefe, übersetzt und erklärt von Dr. M. M e i n e r t z u. Dr. W. V r e d e. 4. neubearb. Aufl. 8°, 200. Bonn 1932, P. Hanstein. M. 6 60; vez. 8.60. — X. Band: Der Hebräerbrief und die Geheime Offenbarung des hl. Johannes, übersetzt und erklärt von Dr. Ign, Rohr.
4.	neubearb. Aufl., 8", 142. Bonn 1932, P. Hanstein. M. 4.60; vez. 6.40.
»Bonnsko sv. pismo« v 4. predelani izdaji hitro napreduje. Do-sedaj je izšlo 7 zvezkov (prim. BV 1932, str. 316-7; 1933, str. 95-6). Manjka še prevod in komentar k Apostolskim delom ter k Pavlovim listom Galačanom in Tesaloničanom.
Katoliške liste sta si razdelila Meinertz in Vrede; prvi je prevzel Jakobov list, drugi vse ostale. Nova izdaja je za 34 str. narasla, deloma radi jasnejšega tiska in preglednejše razdelitve, deloma radi mnogih novih bibliografičnih podatkov. Pri vsakem listu je kratek uvod, ki obsega podatke o pisatelju lista, o vsebini, naslovljencih in o okoliščinah, v katerih je list nastal, Nato sledi prevod po grškem izvirniku, pod črto je razlaga v obliki razsežne parafraze. Pisatelja sta prejšnjo izdajo le neznatno spremenila; tudi število ekskurzov ni naraslo. Zelo dobro so spopolnjeni seznami literature z novejšimi deli.
Glede Jakobovega lista brani Meinertz z nekaterimi novejšimi ekse-geti mnenje, da je bil pisan pred apostolskim zborom, najbrž 1. 48. —- V ekskurzu o »Comma Joanneum« (str. 174-5) pravi Vrede, da je izjava kongregacije S, Inquisitionis iz 1. 1897 »po mnenju nekaterih teologov« razveljavljena. Pisatelj je prezrl, da je omenjena kongregacija sama sporno vprašanje v tem zmislu pojasnila z deklaracijo 2. jun. 1927; prim. Enchiri-dion biblicum (Romae 1927) str. 47. — Pokojnemu P. Hetzenauerju dela krivico, ker ga navaja kot zagovornika pristnosti tega spornega mesta. Prvotno je Hetzenauer res odločno dokazoval, da je »Comma loanneum« pristen, pozneje pa je pod težo nasprotnih dokazov svoje trditve revidiral in jih v knjigi »De revisione principiorum criticae textus N. T. secundum Ad. de Harnack (»Lateranum« 2. Romae 1920) tacite preklical.
Zelo temeljito je predelan 10. zvezek (list Hebrejcem in Razodetje). Tiibinški eksegat Rohr je takoj v uvodu k listu Hebrejcem zavzel jasno stališče k verstveno-zgodovinskemu gradivu, ki je bilo v novejšem času odkrito. Posebe je obdelal vprašanje »pavlinizma« in »aleksandrinizma« v listu Hebrejcem. List izraža po -njegovi sodbi vseskozi Pavlovo miselnost; vsebina je nedvomno Pavlova, zunanjo obliko je dal Aleksandrijec Apolo. Pisatelj je na novo dodal 18 ekskurzov. Navedene je tudi mnogo nove literature. Razdelitev je ostala stara, le naslovi so včasih spremenjeni. Četrta izdaja naredi vtis popolnoma nove knjige. — Isto velja o Razodetju. Pisatelj je uvod znatno spopolnil (jezik Razodetja; Razodetje in mandeizem). Proti negativni kritiki brani enotnost Razodetja (str. 61—63) še bolj kot v prejšnji izdaji. Komentarja ni dosti spremenil. Poglavji 13 in 17 tolmači o rimski državi in Neronu. Dodanih je 9 ekskurzov.
Želimo, da bi izšli čimprej še ostali zvezki. Na novo predelano »Bonnsko sv. pismo«, pri katerem sodelujejo odlični nemški ekse-getje, bo najboljši in najmodernejši katoliški komentar k Novemu zakonu.	A.	Snoj.
M a r i è s L., Études préliminaires à l'édition de Diodore de Tarse sur les Psaumes. 8", 184 pp. Paris 1933, Société d’édition »Les Beiles Lettres«.
Kakor znano, se je literarna zapuščina Diodora, očeta antiohijske šole, od 378 do smrti pred 1. 394 škofa v Tarsu, rojstnem mestu sv. Pavla, porazgubila. Večina njegovih mnogoštevilnih eksegetičnih, apologetičnih, dogmatičnih in polemičnih spisov je znana komaj po naslovih. Zato je za naše znanje o antiohijski šoli, zlasti njeni ekse-gezi, velike važnosti, da se je našel Diodorov komentar k celemu psalteriju.
Leta 1905 je J. Lebreton, profesor na kat. institutu v Parizu, v rokopisu pariške nacionalne biblioteke, cod. Paris, gr, 168, našel anonimen komentar k Ps 1-—68. Kmalu nato je v drugem rokopisu iste knjižice, cod. Paris. Coisl. gr. 275 našel komentar k celemu psalteriju in ugotovil, da je prej najdena anonimna razlaga 68 psalmov del tega komentarja, ki je v rokopisu označen kot utó&óg'.c -/.v. ip;j.Y)vsia tou òaXTY)p(ou in nosi ime Anastazija, nikajskega metropolita. Menil je, da je našel razlago psalmov, ki ji je avtor kakšen epigon antiohijske šole. Leta 1910 je pa L. Mariès dognal, da je ta komentar delo Diodora iz Tarza (Aurions-nous le commentaire sur les Psaumes de Diodore de Tarse? Revue de Philologie 35, 1911, 56 ss.). Leta 1924 je v Revue de l'Orient Chrétien in posebej pod naslovom Le commentaire de Diodore de Tarse sur les Psaumes objavil pregledno presojo in začasno razreditev dotlej znanega rokopisnega izročila (poleg navedenih dveh rokopisov še Athos Laura (-) 70 in katene). Poslej so prišli na dan novi rokopisi: Mess. 38 v univerzitetni knjižnici v Messini in njega kopije Vatic. gr. 627 in 718 ter Ottobon. gr. 74, potem pa za recenzijo teksta posebno važni Vindob. 8.
V	prvem delu pričujoče publikacije (str. 11—57) opisuje in ocenjuje M. najprej rokopise (11-—-23). Potem v subtilni preiskavi,
primerjajoč pet poglavitnih rokopisov, dokazuje, da je po zunanj h kriterijih edino prilastitev Diodoru utemeljena (24—57). V drugem delu (str. 59—160) pa s skrbno iz komentarja zbranim in bistro porabljenim gradivom, torej z notranjimi razlogi, dokazuje Diodorovo avtorstvo. Svoja izvajanja sklepa: »Ko bo komentar izdan, bodo drugi morali povzeti te uvodne študije in jih dopolniti, Z namenom sem pustil ob strani teologijo, inspiracijo, prerokbe, celo eksegezo . . . In vse važne stvari, ki sem se jih dotaknil: naslovi psalmov, tekst psalterija, Oiwpia in mesijanski psalmi, besedni zaklad itd. bodo morali postati predmet posebnih in obsežnih monografij. Jaz sem ostal samo pri zasnovi tega dela. Zasledil sem v njem samo eno misel, samo enega avtorja, Antiohijca: Diodora. Med vsemi prilastitvami, pod katerimi se v katenah nahajajo njega fragmenti, se more obdržati edina: Asjitipsu, ker je avtentična. Jaz bom preskrbel izdajo. Na drugih je skrb, da bodo po prednikih in naslednikih uvrstili ta komentar v zgodovino razlaganja psalmov« (str. 161).
■M. je v pričujoči knjigi z veliko bistrostjo dokazal, da se mu je posrečilo izslediti večje pristno delo početnika antiohijske šole
4.	stol. Po teh kritičnih študijah smo upravičeni, da pričakujemo od njega prav tako vzorno recenzijo teksta. Kakor ugotovitev avtorstva ni bila lahka, tako bo tudi prireditev teksta naporna. Pa M. ima lehko prijetno zavest, da bo podal teološki znanosti važno delo, ki odkriva pogled v delavnico moža, ki je v drugi polovici 4. stol. stal v prvi vrsti borcev za pravovernost, čeprav je bil početnik smeri, iz katere se je v naslednjem stoletju razvil nestorianizem.
F. K. Lukman.
Alves Pereira Bernard, O. F. M., La doctrine du mariage selon saint Augustin. 8", XII in 247. str. Paris 1930, G. Beauchesne.
Ta monografija je nastala v Friburgu v Švici pod vodstvom prof. J. P. Kirscha. Avtor jo je dovršil leta 1917 in je 9. novembra 1918 umrl. Njegov redovni sobrat Léonard de Carvalho e Castro jo je priredil za tisk, ne da bi kaj večjega spremenil. Izšla je 1930 ob 1500 letnici Avguštinove smrti.
Pisatelj je svoje delo tako omejil, da je hotel podati samo Avguštinov nauk o zakonu zase. Ne razpravlja o zvezi nauka o zakonu z drugimi teološkimi vprašanji pri Avguštinu, niti ga ne primerja z mislimi drugih, prejšnjih pisateljev.
Avguštinove misli je avtor dobro in zvesto povzel in jih razporedil na osem poglavij: 1. Potreba razmnoževanja človeškega rodu, podlaga nauka o zakonu. 2. Ustanovitev, bistvo in moralnost zakona, 3. Namen in dobrine zakona. 4. Zakonsko življenje, 5. Enotnost zakona. 6. Stalnost zakonske zveze. 7. Sklepanje, veljavnost in ovire zakona. 8. Zakon kot zakrament, Vsako poglavje ima po več oddelkov.
Na koncu monografije izraža pisatelj upanje, da bo mogel preiskati še vpliv Avguštinovega nauka na zakramentalno teologijo poznejših stoletij. To upanje se mu ni izpolnilo, Priznati pa se mora, da njegov opus posthumum zanesljivo uvaja v Avguštinove misli.
F. K. Lukman.
Ušeničnik dr. Fr., Pastoralno bogoslovje. Druga, popravljena izdaja. 8", XVI in 592 str. Ljubljana 1932, Jugoslovanska knjigarna. Bros. 140 Din; vez. 160 in 180 Din.
Leta 1885 je prvič izšlo Zupančičevo Duhovno pastirstvo, ki je vodilo dušne pastirje kot učbenik in praktični priročnik tja do povojnih let. Dopolnilo te knjige pa je bil Počev Duhovski poslovnik (1892). Pastoralna teologija pa je od tedaj mnogo napredovala: znanstvena dognanja so sprožila katehetično in liturgično gibanje in bogatila dušnopastirsko prakso. Papeške okrožnice in dekreti rimskih kongregacij, zlasti pa velike liturgične reforme Pija X. in slednjič novi zakonik Benedikta XV. so podobno prav živo posegali v duhovno vodstvo vernikov. Za te nove razmere je univ. prol. dr. Fr. Ušeničnik izdal leta 1919 prvi zvezek svojega Pastoralnega bogoslovja (katehetiko in homiletiko), leta 1920 pa drugi zvezek (liturgiko, moralno - pastoralni nauk o sveti daritvi in zakramentih ter hode-getiko, nauk o vodstvu krščanske občine). Knjiga je šla kot učbenik skoraj v vsa jugoslovanska semenišča, tudi v Zagrebu so jo do Knie-waldove izdaje pastoralnega bogoslovja rabili. Tudi za aktivne dušne pastirje je bila najboljši vodnik.
Hitre socialne spremembe pa so stavile pastirstvu vedno nove in težke naloge in zahtevale še vedno novih navodil sv. Cerkve. Velike okrožnice Pija XI., zlasti o krščanski vzgoji mladine (Rappresentanti, 1929), o duhovnih vajah (iMens nostra, 1929), o katoliški akciji (razne okrožnice in pisma cerkvenim dostojanstvenikom), o krščanskem zakonu (Casti connubii, 1930) in o obnovi socialnega reda po evangelijskih načelih (Quadragesimo anno, 15. maja 1931) in uvedba novih oziroma posplošenih praznikov, zlasti Kristusa Kralja (Quas primas, 1925), preureditev in dvig praznika presv. Srca Jezusovega (Miserentissimus Redemptor, 1928), dalje praznika sv. Terezije Deteta Jezusa, zavetnice misijonov, >sv. Janeza Vianneya, patrona dušnih pastirjev, dalje učenikov sv. Petra Kanizija, Roberta Bellarmina in Alberta Velikega, ter častivcev presv. Srca sv. Janeza Eudesa in sv. Margarete Alacoque — vse to je zadnje desetletje globoko posegalo v milostno življenje Cerkve ter bogatilo tudi pastoralno znanost. Pisatelj je ves ta napredek in razvoj vestno spremljal in tako letos izdal svoje Pastoralno bogoslovje v drugi, popravljeni izdaji.
Troje predvsem odlikuje to knjigo.
1.	Takoj spoznaš, da je to »solida doctrina catho-lica«, sestavljena prav po navodilu kan. 129: »doctrina a maioribus tradita et communiter ab ecclesia recepta, devitans profanas vocum novitates et falsi nominis scientiam.« Viri pastoralne znanosti in tudi prakse niso novotarije in poskusi gorečnikov, ki bi šiloma radi pridobili svet za Kristusa, tudi ne invencije verskih eseistov, temveč pod vodstvom sv. Duha izdane določbe in navodila hierarhičnega učiteljstva in vladstva. Vprav cerkveni zakonik, ta bogata zakladnica pastoralnega nauka, oforednik in dekreti so glavni stebri in ogrodje vse Ušeničnikove knjige. Pri cerkvenopravnih zadevah mu je, kakor pravi sam v uvodu, stal ob strani docent dr. Odar. Kdor le površno
prelista knjigo, bo spoznal, kako Cerkev ravno v naši dobi svojo pastirsko službo ne le vestno, ampak izredno goreče izvršuje,
2, Dalje se odlikuje knjiga po svoji sodobnosti. Pisatelj je upošteval pri sestavi vse, celo najnovejše dekrete (prim. n, pr, o subdelegaciji za poroko str. 383, o molitvi za potciunkulske odpustke str. 320, o instrukciji glede sensualno-mističnega leposlovja str, 285}, pa tudi najnovejše državne zakone in odredbe, ki prihajajo v poštev (prim. zakon o osebnih imenih str, 541, naredbe fin. min. o seznamu kolkovanih listin str. 560, zakon o taksah z avtoritativnimi pojasnili str. 559, uredbo notr. min. o periodičnih poročilih za javne urade str. 559 itd.). Sodobnost te knjige se dalje kaže v obravnavanju vseh novih dušnopastirskih vprašanj in v rabi najnovejše znanstvene in tudi praktične pastoralne literature. Tako so v tej izdaji nastala cela nova poglavja: dušnopastirska skrb za delavce, ki je pisano izredno stvarno in toplo, in o katoliški akciji; mnogo prejšnjih poglavij se je bistveno dopolnilo, često kar s celimi novimi in važnimi odstavki, tako poglavje o duhovnem vodstvu mladine, o pastoralnih obiskih po družinah, o liturgičnem življenju, o prosvetnem in vzgojnem delu po društvih; spremenilo in najnovejšim intencijam sv. stolice prilagodilo se je n. pr. poglavje o političnem delu duhovnikov; poglavje o delu za misijone med pogani pa se je spopolnilo še s poukom o delu za cerkveno edinost. Kar tiče pa novejše strokovne in sorodne literature, opaziš, da je pisatelj porabil n, pr. Lippertove spise, omenil celo pariškega misijonarja Lhanda, Sušnikove Akademske poklice in Jakličev življenjepis škofa Barage, da je predelal najnovejšo literaturo o fakultativni sterilnosti (str. 298), zlasti pa izrabil Trochujev življenjepis arskega župnika, sploh v vsej knjigi predvsem poleg sv. Alfonza upošteval pastirske skušnje tega razsvetljenega patrona dušnih pastirjev.
3. Tretja odlika Ušeničnikove knjige pa je njena izredna praktičnost. Knjiga je namenjena slušateljem teologije, pa tudi duhovnikom v praksi. Zato pisatelju ni bilo toliko za znanstveno opredelitev pojmov in razdelitev poglavij, temveč predvsem za praktična navodila in pouk; tako n. pr. niti definicije ne najdeš pri vseh zakramentih, čeprav bi si jo le želel. Iz istega razloga obdeluje moralno doktrino o sv. daritvi in zakramentih razmeroma na kratko, dogmatična podlaga, ki bi bila pri razpravi o daritvi nujna podlaga, je opuščena in prepuščena drugim strokam. Obširno pa pisatelj obravnava pra:ktične dušnopastirske probleme. Tako so nastala nad vse važna, tehtna in trdna poglavja o pogostnem in vsakdanjem sv. obhajilu, o dolgi spovedi, o- spovedniku kot dušnem zdravniku, o najbolj navadnih grešnih prilikah (slabem čtivu, plesu, znanju itd.), o individualnem duhovnem vodstvu vobče, ali n. pr. o športu (str. 458), ki očitujejo ne le soliden cerkveni nauk in psihološko znanje, temveč tudi veliko pastoralno razumnost brez pretiravajoče ozkosrčnosti in tolikokrat sojene »ostarelosti«. — Slednjič moramo omeniti, da je knjiga tudi izredno praktično tiskana in opremljena. Vrste tiska ločijo važno od pojasnil, polkrepki in razprti tisk pa olajšuje učenje in prihranjuje zamudno podčrtavanje. Prva izdaja je
bila vprav v tem pogledu tiskarsko pomanjkljiva, kar je bila pač krivda povojnih težav. Sicer bi si človek vsaj tu in tam želel še preglednih vsebinskih tabel, ki bi olajševale memoriranje in ponavljanje, pa bistveni pregled je že s tiskom podan. Tudi oblika je zdaj mnogo bolj praktična in s papirjem vred mnogo prikupnejša, kar je za akademski učbenik tudi važna zadeva. Prav je zadel dalje pisatelj, da je intimne, zlasti spolne zadeve obravnaval v strogo logičnem, mrtvem latinskem jeziku ter se tako ognil nejasnemu izražanju, ki bi ga živi domači jezik iz obzirnosti do tvarine lahko povzročil, dbenem pa je knjigo tudi zavaroval pred nepoklicanimi.
Pisatelj je sicer iz druge izdaje izločil katehetiko in homiletiko pa tudi liturgiko — slednjo je izdal med tem v posebni knjigi, prvi dve pa prepustil v smislu teološkega učnega načrta drugim —; a kljub temu je ostala knjiga dokaj obsežna, saj je pridržal iz istih praktičnih razlogov še vedno moralni nauk o zakramentih, ki pa jih obdeluje, kakor rečeno, s pastoralnega vidika. V knjigo je sprejel le splošne norme, partikularne, zlasti domače škofijske odloke omenja le redko in bolj zaradi ilustracije. S temi sicer prav tako važnimi odloki bo moral, kot pravi pisatelj sam v uvodu, vsak predavatelj sam knjigo dopolniti. Tudi ne škoduje, da je vprav s takim splošnim obravnavanjem tvarine dušni pastir prisiljen, spoznavati še druge vire pastoralne znanosti: domače sinode in uradni list svojega škofijstva. Če naj spregovorim še o posebnih delih te knjige, moram reči, da je prvi del (O osebi dušnega pastirja) pisan izredno skrbno, stvarno in globoko. Ta »prva knjiga« bo služila ne le študiju, temveč lahko tudi duhovnemu branju. (Mimogrede pa sem opazil, da med knjigami o ascetiki, žal, ni omenjena ena najboljših sodobnih knjig: Tanquerey, Précis de Théologie Ascétique et (Mystique; Hertlingova Priesterliche Umgangsformen pa bi zaradi svojega obupno reakcionarnega tona res ne zaslužila priporočila.) — Najbolj važna in tudi najbolj skrbno predelana je pa »tretja knjiga«: Dušni pastir duhovni voditelj krščanske občine, O njenih velikih vrlinah smo že zgoraj govorili. Knjiga je sad najnovejše znanosti in izredne skrbnosti. Za ta del bodo dušni pastirji v praksi pisatelju najbolj hvaležni. Čudovito lepo, toplo, z ljubeznijo in obenem z znanstveno natančnostjo je orisan razvoj mladega človeka — v tej izdaji nanovo! Vsak voditelj mladine bo za to fino analizo mladih duš pisatelju prav iz srca hvaležen, enako pa tudi za pisanje o notranji poglobitvi društvene vzgoje in za poglavje o skrbi za delavce, ki je res vzorno in toplo obdelano.
Razdelek o župni pisarni skuša biti kar mogoče popoln. Seveda je res, da tak pouk pri najboljši volji ne bo mogel zadostiti prav vsem potrebam pisarne, ki nudi danes neizmerno kazuistiko moralnih in pravnih vprašanj. Za marsikaj pa bo župnik našel tod vsaj sumaričen svet, pri čemer mu bo za iskanje dobro služilo stvarno kazalo na koncu knjige; v marsičem pa bo ostal še vedno navezan na lastni študij in posvet z ordinariatom. Za kaplane je pa to navodilo več kot zadostno, da se bodo brž lahko vživeli v pisarniške posle. Vprav ta razdelek Ušeničnikovega bogoslovja pa me znova
prepričuje, kako potrebno bi bilo, da bi pri nas kmalu izšel nov Duhcvski poslovnik po Počevem zgledu; bil bi nujno dopolnilo Uše-ničnikovega Pastoralnega bogoslovja in v veliko pomoč duhovnikom v praksi, ki jim zaposlnost ne dovoljuje natančnega študija teh vprašanj.
Za morebitno novo izdajo pa bi slednjič rad izrazil nekatere želje. Ker knjiga je in tudi hoče biti predvsem praktična, naj bi vsebovala še najvažnejše stvari iz pastoralne medicine, ki jo je v praksi prav tako treba upoštevati kakor moderno psihologijo in pedagogiko. Tako bi bilo umestno spregovoriti o skrbi za zdravje in higijeno v spovednici, ker naš čas zahteva mnogo, mnogo potrpljivega spovedovanja. Morda ne bi bilo napak sistematično spregovoriti o dušnopastirskem ravnanju z ljudmi drugega svetovnega nazora. Dalje bi si praktični dušni pastir spričo današnjega duševnega razpoloženja želel več o histeriji. Trenutno za naše čase je poglavje o karitativnem delu razmeroma kratko; hvalevredno sicer poudarja potrebo dušne in ne zgolj telesne pomoči; naj pa bi še podčrtalo potrebo osebne in nadnaravne karitas in njeno bistveno razliko od humanitarne dobrodelnosti. Prav tako bi si želel daljši pouk o sv. zakonu, zlasti za mlade ljudi. Poglavje o katoliški akciji se mi zdi pisano bolj defenzivno in nekoliko nejasno; menim tudi, da po svoji vsebini in važnosti spada bolj h kolektivnemu duhovnemu vodstvu, takoj za cerkvenimi družbami, saj je katoliška akcija vsaj toliko dolžnost dušnih pastirjev kakor karitas. Tudi liturgično življenje je obdelano zelo stvarno, pa nekoliko kratko. Poglavje o socialnem delu duhovnika bi bilo najbolje združiti z onim o karitativnem, ker se mi pri nas vpeljana razlika teh v dvoje panog s stališča katoliške teologije ne zdi umestna. Slednjič bi si spričo modernega življenja, ki razbija in uničuje farno življenje, posebno še po mestih, želel posebnega poglavja o fari in farnem občestvu. Podobno bo marsikdo želel več o Marijinih družbah in vrtcih, ki so za marsikoga danes praktičen problem. — Res je sicer, da tak učbenik ne more nuditi prav vsega, vendar bi gornje želje bile zaradi praktičnega pastirstva pri nas menda le uvaževanja vredne.
Ušeničnikova knjiga je pisana mirno, strogo stvarno. Pisateljev jezik ni sicer inventiven, je pa izredno jasen, kakor v malokateri znanstveni knjigi. Ušeničnikova znanost sicer ni stvariteljska, ni toliko plod «znanstvenega raziskavanja, temveč pridnega zbiranja v sintezo. Težko bi bilo danes najti v svetovni strokovni literaturi tako poraben in vsestranski sodoben učbenik. Zato druge izdaje Pastoralnega bogoslovja ne bo mogel pogrešati noben dušni pastir. Pisatelj je s svojo knjigo mnogo doprinesel za razcvit verskega življenja pri nas, dovršil veliko, skoraj življenjsko delo.	Jože	Pogačnik.
Rücker Ad., Ritus Baptismi et Missae quem descripsit Theo-dorus Ep. Mopsuestenus in sermonibus catecheticis e versione syriaca ab A. Mingana nuper reperta in linguam latinam trans-latus. (Opuscula et textus hist. eccl. eiusque vitam atque doctrinam illustrantia. Series liturgica edita curantibus R. Stapper et A. Rücker, fase. II.) 44 pp. Münster i. W, 1933, Aschendorff. RM 1.—.
Lietzmann Hans, Die Liturgie des Theodor von Mopsuestia. Sonderausgabe aus den Sitzungsberichten der Preussischen Akademie der Wissenschaften, Phil.-hist. Klasse 1933, XXIII. 8°, 24 S. Berlin, 1933. RM 2.—.
Da je Theodoros, Krizostomov tovariš v Diodorovi samostanski šoli in 392—428 škof v kilikijskem mestecu Mopsvestia, napisal razlago simbola in misterijev, izpričujejo latinski (Marius Mercator,
Facundus Hermianski, papež Pelagius I), grški (Hesychios Jeruzalemski) in nestorijanski sirski pisatelji (n. pr. katholikos Theodosios v 9. stol., Abdišo, metropolit v Sóbi [Nisibis] in Armeniji, v 13.-14. stol.). V ostri borbi proti trem poglavjem je z mnogimi drugimi Theo-dorovimi deli izginilo tudi to, Bardenhewer in Baumstark sta domnevala, da gre za vrsto katehez o veroizpovedi in zakramentih, podobno katehezam Kyrilla Jeruzalemskega, in sedaj se je pokazalo, da je bila ta domneva pravilna. A. Mingana je namreč našel sirski prevod Theodorovega dela in ga z angleškim prevodom izdal (Com-mentary of Theod. of Mopsuest. on the Nicene Creed; Comment. of Theod. of Mopsuest. on thè Lord's Prayer and on the Sacraments of Baptism and the Eucharist. Woodbrooke Studies, vol. V—VI, Cambridge 1932, 1933). Theodorovih katehez je 16: 10 jih razlaga veroizpoved, od 6 mistagoških pa tolmači 1. Gospodovo molitev, 2, do
4.	krst, 5. in 6. evhar. liturgijo. Rücker je iz zadnjih petih katehez vzel in polatinil razlago krstnih obredov in evharistične liturgije, le na koncu 6. mistag. kateheze in prevedel tudi parenezo o duhovni pripravi na sv. obhajilo in o pokori. V dodatku je iz prvih 10 katehez zbral besedilo razložene veroizpovedi in ga iz sirščine prevedel nazaj v grščino.
V	razpravi predloženi pruski akademiji znanosti je H. Lietzmann najprej pod 41 številkami zbral iz zadnjih dveh Theodorovih katehez vsa mesta, ki kažejo potek evharistične liturgije, in podal sirski tekst z nemškim prevodom. Na str. 15—16 je sestavil načrt te liturgije. V izvajanjih na str. 16—-23 primerja to liturgijo z drugimi liturgijami sirske skupine, ki jih poznamo iz katehez jeruzalemskega Kyrilla, iz
8.	knjige Apostolskih konstitucij, iz pripomb sv. Janeza Krizostoma v antiohijskih homilijah v dobi 387—397, z Jakobovo liturgijo, grško in sirsko, dalje z najstarejšo obliko bizantinske liturgije, Basilijeve in Krizostomove, in s sirsko liturgijo nestorijancev. Pomen nove najdbe ocenjuje L. takole: »Novo najdena Theodorova liturgija je torej za nas tako važna, ker se jasno pridružuje sirsko-antiohijskemu tipu. Posebej je jasno, da je v prvem sorodstvu z liturgijo Apostolskih konstitucij. V premnogih podrobnostih se opaža, kako mnogolično se ob prehodu 4. stoletja v 5. razvijajo liturgične oblike, in tako moremo zasledovati odnose Theodora ne le do njegovih sodobnikov Janeza Krizostoma, Antiohijca in Carigrajčana, marveč tudi nazaj do jeruzalemskega Kyrilla in naprej do Dionysija Areopagita. Slednjič pa vidimo tudi mnogoštevilne niti, ki gredo do bizantinskih liturgij Basilija in Krizostoma na eni, do Jakobove liturgije in sirskih formularjev na drugi strani.«	F.	K.	Lukman.
Š i m r a k dr. J., Graeco -	catholica	Ecclesia	in	Jugoslavia.
Dicecesis Crisiensis, olim Marčensis. Historiae et hodiernus status. — Grčkokatolička Crkva u Jugoslaviji. Marčansko-Križevačka Biskupija. Povijest	i današnje stanje.	8°,	144 strani.
Zagreb 1931.
Šim rak dr. J., Spomenica	Kalendar	Grkokatolika	Križevačke
Biskupije za god. 1933. 8", XL in	264 str.
Prva knjiga je šematizem grškokatoliške škofije v Križevcih. Šematizem z bogatimi zgodovinskimi podatki o župnijah, kakršnih v drugih šematizmih nismo vajeni, in z mnogimi slikami obsega str. 70—128. Na str, 5—30 podaja Š. v latinskem jeziku kratko zgodovino z Rimom zedinjenih marčanskih škofov in zedinjenih škofov po drugih jugoslovanskih pokrajinah, na str. 33—69 pa v hrvaščini zgodovino grškokatoliških škofov od Simeona Vratanje (1611—30) do Julija Drohobeczkega (1891—1920). Med njimi se posebno odlikujeta Pavel Zorčič (1671—85) in Bazilij Božičkovič (1759—85), pod katerim se je osnovala križevska grško-katoliška škofija (1777) in so se s tem končali mnogoteri spori za jurisdikcijo, ki so jih prejšnji grškokatoliški škofje imeli z zagrebškimi. Pavel Zorčič je ustanovil grškokatoliško semenišče v Zagrebu in pridobil posestvo Pribič (blizu Žumberka), kjer so po 1. 1739, ko je zgorel samostan v 'Marci (pri Ivaniču, južnovzhodno od Zagreba), bivali škofje do ustanovitve križevske 'škofije. Božičkovič pa je pozidal Zorčičevi ustanovi v Zagrebu nov dom.
V	Spomenici str. 1—138 objavlja Š, življenjepis vladike Pavla Zorčiča. Razprava je plod vestnega arhivalnega študija v arhivih zagrebške škofije, Jugoslov. Akademije, kongregacije de propaganda fide in v vatikanskem arhivu. Vse te Š.-ove razprave so tehtni prinosi za domačo cerkveno zgodovino.	F. K. Lukman,
Dictionnaire de Spiritualité. Ascétique et mystique. Doctrine et histoire. Publié sous la direction de Marcel V i 11 e r ,
S.	J. assistè de F. C a v a 11 e r a et J, de G u i b e r t, S. J, Fase. II. 4°, col. 321—640. Paris 1933, Gabr. Beauchesne. Cena snopiču 20 fr.
Na splošno sem ta »slovar duhovnega življenja« označil na str. 118—119 tega letnika. V juliju je izšel 2. snopič s 112 članki na 160 straneh v 320 stolpcih.
Ozrimo se na daljše sestavke, ki jih radi pregleda delim v zgodovinske in doktrinalne. Med zgodovinskimi članki objemata najširšo tvarino prvi in zadnji. Prvi, ki je njega začetek izšel že v 1. snopiču, podaja zgodovino nemške ascetike in mistike od 14. stol. do danes (st. 321—351); posebno dobro je obdelana mistika »nemške šole« 14. stol. (Eckehart, Jan, Tauler in Henr. Seuse). Zadnji (st. 625—640), ki pa v tem snopiču še ni končan, opisuje angleško, škotsko in irsko ascetiko in mistiko do 14. stol. Važre duhovne pokrete in duh. smeri slikata tudi članka Amériòanisme (st. 475 do 480) in Amis de Dieu (st. 493—499), zlasti prvi je lepo napisan. Veliko število člankov poroča o življenju odličnih ascetov, mistikov in učiteljev duhovnega življenja. Izmed 19 navedenih Alfonzov je najširje in najbolje obdelan sv. Alfonz de Liguori (st. 357.—389). Omenim še članke o treh gojiteljih in učiteljih duhovnega življenja iz Družbe Jezusove, o sv. bratu-laiku Alfonzu Rodriguezu (st. 395—402), Baltazarju Alvarezu (405—406) in Jakobu Alvarezu de Paz Jst. 407—409). Večje članke so dobili tudi Em. Jož. dAlzon, ustanovitelj avguštincev - asumpcionistov (st. 411—421), sv. Ambrož Milanski (st. 425—427) in sv. Andrej Avellini (st. 551—554). Izmed večjih doktrinalnih člankov, v katerih pa je seve obdelano tudi zgodovinsko gradivo, imenujem radi vzorne obdelave te-le: Ame (st. 433—469), Amitié (st, 500—529), Amour propre (st. 531—544), Anéantissement (st. 560—565), potem članek o mističnih pojavih »angelskega reda«, t, j. intelektualnem gledanju (st. 573—578) in dolgo razpravo o angelih (st. 581—625).
Bogati in solidni slovar je vreden toplega priporočila,
F. K. Lukman.
Publikacije »Bogoslovne Akademije« v Ljubljani.
I.	Dela:
1. knjiga: A. Ušeničnik, Uvod v filozofijo. Zvezek I: Spoznavno-
kritični del. 8°. (XII in 504 str.) Lj. 1921. (Razprodano.)
2. knjiga:	A. Ušeničnik, Uvod	v filozofijo. Zv. II: Metafizični
del.	1. sešit ek 8°. (IV in 384	str.)	Lj. 1923. 60 Din.	2. sešitek 8°.
(234 str.) Lj. 1924. 60 Din.
3. knjiga: F. G r i v e c , Cerkveno prvenstvo in edinstvo po bizantinskem
pojmovanju. 8°. (112 str.) Lj. 1921. 20 Din.
®. knjiga: F. Kovačič, Doctor Angelicus sv. Tomaž Akvinski. 8°. (IV in 101 str.) Lj. 1923. 20 Din.
5. knjiga: F. Grive c, Cerkev. 8°. (IV in 320 str.) Lj. 1924. 70 Din.
6. knjiga: A. Ušeničnik, Ontologija. Učbenik. 8°. (60 str.) Lj, 1924, 30Din.
7. knjiga: Sveto pismo Novega zakona. Prvi del: Evangeliji in Apo-
stolska dela. Po naročilu dr. A. B. Jegliča, ljubljanskega škofa,	priredili dr. Fr. J e r è ,	dr.	Gr. Pečjak in	dr. A, S n o j.
Mala	8°. (XVI in 431 str.) Lj.	1925.	V platno vezana	knjiga 48 Dinj
boljše vezave po 60, 84 in 120 Din.
8. knjiga: Acta I. Conventus pro studiis orientalibus anno 1925 in urbe
Ljubljana celebrati, 8°. (IV et 168 pagg.) Lj. 1925. 30 Din; vez. 45 Din.
9. knjiga: Sveto pismo Novega zakona. Drugi del: Apostolski listi
in Razodetje. 8°. (XVI in 349 str.) Lj. 1929. Cene kakor pri prvem delu.
10. knjiga: F. G r i v e c, Vzhodne cerkve in vzhodni obredi. 8°. (50 str.)
Lj. 1930, 8 Din.
11. fcniiiiga: J. Turk, Breve Pavla V. Tomažu Hrenu z dne 27, nov. 1609.
8«. (107 str.) Lj. 1930. 25 Din.
II.	Razprave:
1. F. Grive c, Pravovernost sv. Cirila in Metoda. (Razprodano.)
2. A. Snoj, Staroslovenski Matejev evangelij (De versione palaeoslavica
Evangeiii S. Matthaei. — Praemisso Summario et addito Apparatu critico in lingua latina). Lj. 1922. 8°. (34 str.) 5 Din.
3. F. G r i v e c , Boljševiška brezbožnost (De atheismo bolševismi). Lj. 1925.
8°. (15 str.) 3 Din.
4. F. G r i v e c , Ob 1100 letnici sv. Cirila. Pojasnilo k apostolskemu pismu
Pija XI. »Quod S. Cyrillum Thessalonicensem z dne
13,	februarja 1927. 8°. (16 str.) Lj. 1927. 3 Din.
5. J. Turk, Tomaž Hren. 8°. (30 str.) Lj. 1928. 5 Din.
6. F. G r i v e c , Mistično telo Kristusovo. Metodična in praktična vpra-
šanja. 8°. (17 str.) Lj. 1928. 4 Din.
7. F. G r i v e c, »Rerum Orientalium«. Okrožnica papeža Pija XI. o pro-
učavanju vzhodnega krščanstva. 8°. (23 str.) Lj. 1929. 4 Din.
8. F, Grivec, Fjodor M. Dostojevskij in Vladimir Solovjev. 8°. 46 str.
Lj. 1931. 10 Din.
Knjige se naročajo v Prodajalni Kat, tisk. dr. (prej H. Ničman), Ljubljana, Kopitarjeva ultca 2.
»Bogoslovni Vestnik«, publikacija Bogoslovne Akademije v Ljubljani, izhaja štirikrat na leto v celotnem obsegu do 20 tiskovnih pol.
Urednik: prof. dr. Franc Ksaver Lukman, Ljubljana, Frančiškanska ulica 2/1. Njemu naj se pošiljajo vsi dopisi, ki so namenjeni uredništvu.
Uprava: Prodajalna Kat. tisk. društva (prej H, Ničman), Ljubljana, Kopitarjeva ul. 2. Njej naj se pošiljajo naročila, reklamacije in podobno.
Naročnina: 50 Din za Jugoslavijo, 60 Din za inozemstvo.
Čekovni račun pri ljubljanski podružnici Poštne hranilnice, lastnica Bogoslovna Akademija, Ljubljana, ima št. 11903.
Oblastem odgovorna sta prof. dr. F. K. Lukman za uredništvo in izdajateljico, ravnatelj Karel Čeč za Jugoslovansko tiskarno.
Ponatisniti se smejo razprave in njih deli, ocene in drugi prispevki, ako se prej dobi dovoljenje uredništva in ako se v ponatisu navede vir.
»Bogoslovni Vestnik« quater peT annum in lucern editur.
Pretium subnotationis extra regnum Jugoslaviae est Din 60.
Scripta quae sive ad directionem sive ad administratio-nem commentarli nostri spectant, inseribantur: »Bogoslovni Vestnik«, Ljubljana, Faculté de Théologie (Yougosla ’ie).