celokupnega kazenskega prava kraljevine Jugosiavij * Sistem celokupnega kazenskega prava kraljevine Jugoslavije. Spisala dr. Metod Dolenc in Aleksander Maklecov redna univerzitetna profesorja v Ljubljani. V Ljubljani 1934. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani. Vse pravice pridržane. 53/43 •*{(>, Ošlaji Natisnila Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani. Predstavnik Miroslav Ambrožič. Vsebina. Stran Predgovor.IX Okrajšave.XI Popravki.XV Prvi oddelek: Uvod. § 1. Pojem kazenskega prava. I § 2. Kazensko pravo kot pravna znanost. 2 § 3. Osnovne smeri v teoriji kazenskega prava. 3 § 4. Zgodovina kazenskega prava v kraljevini Jugoslaviji ... 19 § 5. Viri veljajočega kazenskega prava.28 § 6. Sistematična razčlenitev celotnega kazenskega prava ... 32 Drugi oddelek: Občni del kazenskega prava. Prvo poglavje: Kazenski zakon. § 7. Pojem, vrste in sestavni deli kazenskega zakona .... 34 § 8. Razlaga kazenskega zakona.37 § 9. Veljavnost kazenskih zakonov: A. Krajevni obseg (meddržavno kazensko pravo) .... 41 B. Časovni obseg.46 C. Osebna veljavnost.48 Drugo poglavje: Kaznivo dejanje in storilec. § 10. Kaznivo dejanje (zločin).51 § 11. Zločin kot dejanje, vzročna zveza.55 § 12. Kraj in čas kaznivega dejanja vobče.61 § 13. Posebne modalitete kaznivega dejanja.63 § 14. Protipravnost, prvina kaznivega dejanja; razlogi, ki izklju¬ čujejo protipravnost.66 § 15. Vračunljivost storilca kaznivega dejanja.73 § 16. Vpliv mladostne starosti na kazensko odgovornost .... 79 .§ 17. Zločin kot krivdno zadržanje.82 § 18. Skrajna sila kot razlog nekaznivosti krivdnega zadržanja . 94 § 19. Stopnje udejstvitve volje pri naklepnih kaznivih dejanjih . 98 III Stran § 20. Udeležba pri kaznivem dejanju.105 § 21. Pogojna obsodba.114 § 22. Storilec kaznivega dejanja.119 Tretje poglavje: Kazen, očuvalna in vzgojna sredstva. § 23. O kaznih vobče.123 § 24. Smrtna kazen.128 § 25. Kazni na prostosti.130 § 26. Denarna kazen.134 § 27. Stranske kazni.138 § 28. Odmerjanje kazni vobče.142 § 29. Odmerjanje kazni pri steku več kazenskih zakonov in kaz¬ nivih dejanj.150 § 30. Odgovornost obsojencev za kazniva dejanja, storjena ob času izvrševanja kazni na prostosti ali očuvalnih odredb . 155 § 31. Izvrševanje kazni na prostosti. .156 § 32. Ocuvalne odredbe.164 § 33. Vzgojne odredbe proti otrokom in mlajšim maloletnikom . 176 Četrto poglavje: Udejstvovanje državne kaznovalne pravice. § 34. Nastanek državne kaznovalne pravice.183 § 35. Ugasnitev državne kaznovalne pravice.189 § 36. Povrnitev pravic in izbris obsodbe (rehabilitacija) .... 197 Tretji oddelek: Posebni del kazenskega prava. § 37. Uvod: Sistematika, metodika in karakteristika posebnega dela.202 Prvo poglavje: Napadi zoper življenje in telo ljudi. §./38. Naklepno storjena usmrtitev.205 § 39. Malomarno storjena usmrtitev.211 § 40. Izpostavitev smrtni nevarnosti in zapustitev v njej brez pomoči.212 § 41. Odprava telesnega ploda.214 § 42. Naklepno storjena telesna poškodba.216 § 43. Naklepna udeležba pri tepežu in naklepno prekomerno iz¬ koriščanje ljudi.218 § 44. Malomarno storjena telesna poškodba.219 § 45. Usmrtitev in telesne poškodbe vojaških oseb.220 IV Stran Drugo poglavje: Napadi zoper osebno prostost in var¬ nost. § 46. Utesnitev osebne prostosti glede ostvarjanja volje .... 221 § 47. Otmica.225 § 48. Napadi zoper osebno varnost in ogražanje oseb.226 Tretje poglavje: Napadi zoper brak in rodbino. § 49. Zaščita braka.227 § 50. Zaščita rodbine.229 Četrto poglavje: Napadi zoper čast. § 51. Pravna dobrina časti.230 § 52. Kleveta.232 § 53. Razžalitev («uvreda»).237 § 54. Indiskrecijska razžalitev.239 § 55. Očitanje kazni.239 Peto poglavje: Napadi na im o vin o in im o vinske ko¬ risti. § 56. Pravna dobrina imovine.240 § 57. Tatvina.242 § 58. Utaja.249 § 59. Protipravna prisvojitev in trajna oškodovalna odtegnitev . 251 § 60. Razbojništvo in sorodna kazniva dejanja.252 § 61. Izsiljevanje.254 § 62. Prikrivanje in potuha.255 § 63. Prevara.257 § 64. Bankrotstvo in sorodni zločini.261 § 65. Oderuštvo, ogražanje kredita in druga kazniva izkoriščevanja 267 § 66. Igre na slepo srečo.270 § 67. Poškodbe tujih stvari in oškodovanje imovinskih koristi . . 271 § 68. Kršitev immaterialnih pravnih dobrin.276 Šesto poglavje: Napadi na varnost prometa z listi¬ nami in merami. § 69. Označba listin in mer in splošni predpisi.281 § 70. Falzifikacija listin.283 § 71. Izprememba meje.286 § 72. Falzifikacija vrednostnih znakov.286 § 73. Falzifikacija službenih znakov blaga.288 § 74. Falzifikacija mer ali uteži.288 V Stran Sedmo poglavje: Napadi na varnost denarnega pro¬ meta. § 75. Označba denarja in splošni predpisi.289 § 76. Posamezni zločini.290 Osmo poglavje: Napadi zoper pravosodje. § 77. Skupne poteze in skupine kaznivih dejanj zoper pravosodje 292 § 78. Borba zoper porast kaznivih dejanj.293 § 79. Neopravičeno udejstvovanje pravosodnih funkcij.298 § 80. Motitve pravilnega poslovanja in ogražanje ciljev pravo¬ sodja .300 Deveto poglavje: Napadi na javni mir in red. § 81. Označba pravne dobrine in skupine kaznivih dejanj . . . 305 § 82. Posamezni primeri kaznivih dejanj zoper javni mir in red 306 Deseto poglavje: Napadi na občno varnost ljudi in i m o v i n e. § 83. Označba pravne dobrine in skupine kaznivih dejanj . . . 312 § 84. Požig .313 § 85. Provzročitev nevarnosti z uporabo eksplozivnih snovi . . 314 § 86. Provzročitev nevarnosti izven uporabe eksplozivnih snovi . 316 Enajsto poglavje: Posebni napadi na varnost javnega prometa za ljudi, im o vino in obvestila. § 87. Označba pravne dobrine in skupine kaznivih dejanj . . . 318 § 88. Posamezni primeri kaznivih dejanj zoper varnost javnega prometa .320 Dvanajsto poglavje: Napadi zoper občno zdravje. § 89. Označba pravne dobrine in skupine kaznivih dejanj . . . 323 § 90. Posamezni primeri kaznivih dejanj zoper občno zdravje . 324 Trinajsto poglavje: Napadi na javno moralo. v § 91. Skupne poteze in skupine kaznivih dejanj zoper javno moralo 333 § 92. Kazniva dejanja zoper spolno svobodo vobče.335 § 93. Kazniva dejanja zoper spolno integriteto dece in maloletnih oseb.338 § 94. Parazitarna kazniva dejanja zoper javno moralo .... 342 § 95. Krvosramnost.344 § 96. Nečistost zoper naravo.345 § 97. Kazniva dejanja zoper naravno sramežljivost glede spolnega gona.346 VI Stran Štirinajsto poglavje: Napadi na državo, njeno ustavno ureditev in oblastva. § 98. Veleizdaja in sorodna kazniva dejanja.348 § 99. Priprosto državno izdajstvo in sorodna kazniva dejanja . 350 § 100. Diplomatieno izdajstvo države.355 § 101. Vojno izdajstvo države in sorodna kazniva dejanja . . . 356 § 102. Kazniva dejanja zoper notranjo varnost države .... 362 § 103. Kazniva dejanja zoper pravilnost volitev.367 § 104. Kazniva dejanja glede državne ureditve tiska.370 § 105. Kazniva dejanja zoper državno oblastvo.374 Petnajsto poglavje: Kazniva dejanja zoper službeno dolžnost. § 106. Označba pravne dobrine in skupine kaznivih dejanj . . . 378 § 107. Pristranost v službi.380 § 108. Nepravilno opravljanje službe.382 § 109. Posebna kazniva dejanja zoper vojaške službene dolžnosti 387 Stvar no kazalo.395 VII * Predgovor. Ta knjiga je spisana, da služi tistim, ki se hočejo kazenskega prava učiti, kakor tudi tistim, ki ga hočejo praktično uporabljati. Učenje naj ne bo samo prisvajanje izvestnih osnovnih potez iz pestre vsebine vobče preveč kazuističnega kazenskega zakonika, ampak stremljenje, utopiti se v duha tega zakonika z mnogoštevilnimi stranskimi kazenskimi zakoni, ki ne dovoljuje razlikovanja med važnimi in manj važnimi pravnimi določbami. Uporabljanje pa naj ne bo samo mehanična orientacija iz vsebine knjige, ampak resnično preudarno izkori- ščenje celokupnih materialnopravnih določb ka¬ zenskega prava v svrho, da bodo kažipot za kaznovanje individua, ki je kršil kazenskopravno normo, enako pa tudi trdna opora za zaščito države kot poosebljene skupnosti vseh držav¬ ljanov zoper zločinska dejanja. Glede obsega knjige ni da bi šele poudarjala, kako je bilo treba ob težkih gospodarskih prilikah štediti s prostorom. Zlasti velja to za posebni del kazenskega zakonika in za izvajanja, ki se tičejo kazenskopravnih stranskih zakonov. Prikazati sva ho¬ tela le ogrodje, ki nosi celotno, včasih čudno pestro stavbo posameznih zločinov, a iz njega naj se zrcali pravi smisel tistih norm, po katerih se morajo reševati tudi sporna vprašanja, ki se v praksi rada pojavljajo. Še eno opombo, pro futura: Materialno kazensko pravo se bo tudi v naši kraljevini gotovo izpopolnjevalo in preoblikovalo, ker nima še dokončne oblike. Toda njegovo temeljno moderno ogrodje mu bo prav gotovo ostalo, morda pol stoletja in še več... Če .zdrav razum kaj velja, sploh ne pride do prevrata v skrajno pozitivistično smer. V težnji, da se pokaže pravilna mi¬ selnost, ki združuje zdrave tradicije in ustreza upravičenim za¬ htevam novejše dobe; da se ustvari pravilni temelj celokupni IX stavbi kazenskega prava v kraljevini Jugoslaviji, je bilo najino delo zasnovano, a njegov najvišji smoter bodi, da podpre pravni red v naši državi. Smatrava za svojo dolžnost, da izrečeva toplo zahvalo Tiskovni zadrugi v Ljubljani za to, da je sprejela najino knjigo v svojo založbo. Stvarno kazalo je delo g. drja. Hinka Lučovnika (Ljubljana); za to pomoč se mu najlepše zahvaljujeva. V Ljubljani, o božiču 1.1933. Pisca. Okrajšave. § s številko brez pristavka pomeni paragraf v tej knjigi. a. k. z. == bivši avstrijski kazenski zakonik z dne 27. maja 1852. advok. zak. = zakon o advokatih z dne' 17. marca 1929. (Sl. N. št. 65/ /XXVIII, Ur. L. št. 131). Arhiv = Arhiv za pravne i društvene nauke, organ beogradskog pravnog fakulteta. B. k. s. = kasacijsko sodišče v Beogradu. Branič = Branič, organ advokatske komore v Beogradu. civ. pravd. post. — zakon o> sodnem postopku v civilnih pravdah (civilni pravdni postopnik) z dne 13. julija 1929. (Sl. N. št. 179/ /LXXV, Sl. L. št. 76 iz 1.1930.). č. z. — zakon o uradnikih (činovnikih) z dne 31. marca 1931. (Sl. N. št. 73/XXII, Sl. L. št. 103). «expose» — ekspoze drja. Dušana Subotiča... o predlogu kaznenog zakonika. Beograd 1926. hrv. k. z. = bivši hrvatsko-slavonski kazneni zakon z dne 27. maja 1852. k. z. = kazenski zakonik z dne 27. januarja 1929. (Sl. N. št. 33/XVI, Ur. L. št. 310); gl. tudi: novel. kaz. zak. Mljjes. = Mjesečnik, glasilo Pravničkoga društva u Zagrebu. nat. cit. = natančnejši citat. novel. kaz. zak. = zakon z dne 9. oktobra 1931. o izpremembah in dopolnitvah v kazenskem zakoniku, zakoniku o sodnem kazen¬ skem postopku, zakonu o tisku in zakonu o izvrševanju kazni na prostosti (Sl. N. št. 245/LXXV, Sl. L. Št. 474). novel. tisk. zak. = zakon z dne 6. januarja 1929. o izpremembah in dopolnitvah tisk. zak. (Sl. N. št. 9/IV, Ur. L. št. 12); nadalje je bil izpremenjen tisk. zak. (samo člen 73., odst. 1.) s členom 3. novel, kaz. zak. novel. voj. kaz. zak. = zakon z dne 2. decembra 1931. o izpremem¬ bah in dopolnitvah v vojaškem kazenskem zakoniku (Sl. N. št. 285/XCIIl, Sl. L. št. 603). O', d. z. = občni državljanski zakonik za ... dežele avstrijskega cesar¬ stva z dne 1. junija 1811. XI Odvjetnik — Odvjetnik, organ advokatske komore u Zagrebu. Policija = Policija, časopis za upravno-policijsku i sudsku praksu (Beograd). Pr. V. = Pravni Vestnik, list za pravoslovje in pravosodje (1921 do 1928) (Trst). Pr. Vfes. = Pravnički Vjesnik; pregled zakonodavstva, pravosuda te domače i Strane pravne literature (Zagreb). Pravosude = Pravosude, časopis za sudsku praksu (Beograd). predlog Gjjuričič = predlog kaznenog zakonika u Kraljevini Srba, Hrvata i Slovenaca ministra pravde z dne 18. februarja 1926., br. 10.887. predlog Subotič = predlog kaznenog zakonika za kraljevinu Srba, Hrvata i Slovenaca z dne 3. novembra 1927., br. 70.374. proi I. = projekat i motivi kaznenog zakonika za kraljevinu Srbiju. Beograd 1910. proi II. = projekat kaznenog zakonika za Kraljevinu Srba, Hrvata i Slovenaca. Beograd 1922. s. k. p. — zakonik o sodnem kazenskem postopku z dne 115. februarja 1929. (Sl. N. št. 45/XX, Ur. L. št. 432); ta zakonik je bil izpreme- njen in dopolnjen s členom 2. novel. kaz. zak. s. k. z. = srbijanski kazenski zakonik z dne 29. marca 1860. Sl. L. — Službeni list kraljevske banske uprave dravske banovine v Ljubljani (izza dne 19. maja 1930.). Sl. N. = Službene novine Kraljevine Jugoslavije (Beograd). SI. P. = Slovenski Pravnik, glasilo društva «Pravnik» v Ljubljani. S. S. A. = Stol sedmorice, oddelek A, v Zagrebu (za Hrvatsko in Slavonijo). S. S. B. = Stol sedmorice, oddelek B, v Zagrebu (za Slovenijo' in Dalmacijo). tisk. zak. = zakon o tisku z dne 6. avgusta 1925. (Sl. N. št. 179/XXXIX, Ur. L. št. 272); gl. tudi: novel. tisk. zak. Ur. L. = Uradni list (Ljubljana; od dne 4. novembra 1918. do dne 3. maja 1930.). ur. o izvrš. oč. odr. — uredba o izvrševanju očuvalnih odredb z dne 13. januarja 1930. (Sl. N. št. 17/VI, Ur. L. št. 125). ust. = ustava z dne 3. septembra 1931. (Sl. N. št. 207/LXVI, Sl. L. št. 338). uv. zak. kaz. zak. = zakon z dne 16. februarja 1929., s katerim se uveljavljajo in uvajajo kazenski zakonik, zakon o sodnem kazen¬ skem postopku in zakon o izvrševanju kazni na prostosti (Sl. N. št. 47/XXI, Ur. L. št. 311). Vidov. ust. = ustava (vidovdanska) z dne 28. junija 1921. (Sl. N. št. 142 A, Ur. L. št. 233). XII voi k. z. = vojaški kazenski zakonik z dne 11. februarja 1930. (Sl. N. št. 43/XV, Ur. L. št. 233); gl. tudi: novel. voj. kaz. zak. «Vorentwurf» = Vorentwurf zu einem Strafgesetzbuch fiir das Konigreich Serbien. Berlin 1911. zak. o drž. sod. = zakon o državnem sodišču za zaščito države z dne 24. oktobra 1930. (Sl. N. št. 254/LXXXVIlI, Sl. L. št. 273), nove- liran dne 31. decembra 1929. (Sl. N. št. 307/CXXXI, Ur. L. št. 68 iz 1.1930.). zak. o izvrš. k. = zakon o izvrševanju kazni na prostosti zi dne 16. fe¬ bruarja 1929. (Sl. N. št. 47/XXI, Ur. L. št. 450); § 3. tega zakona je bil dopolnjen s členom 4. novel. kaz. zak. zak. zaščit, a. p. = zakon o zaščiti avtorske pravice z dne 26. decem¬ bra 1929. (Sl. N. št. 304/CXXXIX, Ur. L. št. 109 iz 1. 1930.). zak. zaščit, drž. = zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 6. januarja 1929. (Sl. N. št. 9/IV, Ur. L. št. 11), izpremenjen in dopolnjen z zakonom z dne 1. marca 1929. (Sl. N. št. 54/XXIII, Ur. L. št. 104). zak. zaščit, i. s. = zakon o zaščiti industrijske svojine z dne 17. fe¬ bruarja 1922. (Sl. N. št. 69/IX, Ur. L. št. 163), deloma izpremenjen in dopolnjen z zakonom z dne 27. aprila 1928. (Sl. N. št. 116/ /XXXIX, Ur. L. št. 199). zak. zlor. obl. = zakon o pobijanju zlorab v službeni dolžnosti z dne 30. marca 1929. (Sl. N. št. 78/XXXII, Ur. L. št. 161). Zb. zn. r. = Zbornik znanstvenih razprav, ki ga izdaja profesorski zbor ljubljanske juridične fakultete. XIII Popravki. Na strani 20., vrsta 14. (od zgorej), naj se čita namesto «knjaževstvo» — «knjažestvo». Na strani 27., vrsta 7. (od zgorej), naj se čita namesto «zakonov» — «zavodov». Na strani 31., vrsta 7. (od zdolej), naj se čita namesto «1928.» — «1927.». Na strani 52., vrsta zadnja, naj se čita «(§§ 9. in nasl. s. k. p.)». Na strani 63., vrsta zadnja, naj se čita namesto «St. 2.» — «št. l.». Na strani 72., vrsta predzadnja, naj se čita namesto «v» — «o». Na strani 94., vrsta 6. (cd zgorej), naj se čita namesto «krivično» — «krivdno». Na strani 133., vrsta 3. (od zgorej), naj se čita namesto «custodiae honestae » — «custodia honesta». Na strani 150., vrsta zadnja, naj se čita namesto « zakonu* — «zakoniku». Na strani 185., vrsta 19. (od zdolej!), naj se čita namesto «člen 19.» — «člen 79.». Na strani 185., vrsta 17. (od zdolej), naj se čita za besedo «zatrtevo» — «predsednika predstavništva ali». Na strani 205., vrsta 10. (od zdolej), naj se čita za besedo «je» — «kazniva». Na strani 206., vrsta 19. (od zdolej), naj se čita za besedo «normi» — «o». Na strani 208., vrsta 20. (od zdolej), naj se čita namesto «oblastni» — »oblastveni*. Na strani 221. naj se doda na kraju «Književnosti» še: «— Dolenc: Zdrav¬ niška tajnost v 'kazenskem pravu. Sl. P. 1927. — Isti: Pregled za zdravnike najvažnejših določb novega kazenskega zakonika. Zdravniški vestnik. 1929. — Isti: Zakonita zaščita spovedne tajnosti. Bogoslovni vestnik. 1922.» Na strani 246., vrsti 7. in 9. (od zgorej), naj se čita namesto «proste» — «priproste». Na strani 246., vrsta 12. (od zdolej), naj se čita namesto «v» — «o». Na strani 248. naj se glasita vrsti 16. in 17. (od zdolej): «elan zadruge na škodo člana iste zadruge, rejenec, varovanec, gojenec na škodo svojega red¬ nika, varuha ali vzgojitelja, obstoji privilegij*. Na strani 249., vrsta 4. (cd zgorej), naj se čita namesto «prosti» — «priprosti». Na strani 258., vrsti 6. in 7. (od zdolej), naj se čita namesto «od varuhov, rednikov ali vzgojiteljev na škodo varovancev* — «od varovancev, rejencev, gojencev na škodo svojih varuhov, rednikov ali vzgojiteljev* itd ... XV Na strani 267., vrsta 16. (od zdolej), naj se čita namesto «zašeitila» — «zabranila». Na strani 303., vrsta 17. (od zgorej), naj se čita namesto «kaznivi» * »zločinci*. Na strani 340., vrsta 7. (od zgorej), naj se čita namesto «prosti» — «priprosti». Na strani 345., vrsta 3. (od zdolej), naj se čita namesto «coitus» — «coniunctioy>. Na strani 346., vrsta 9. (od zgorej), naj se čita namesto «coitus- u» — «coniunctioni». Na strani 348., vrsta 10. (od zdolej), naj se čita za besedo «kralja» — «ali prestolonaslednika*. Na strani 352., vrsta 15. (od zgorej), naj se doda za besedo »propagande.* še: «(Glede povračila škode državi zbog takšnih dejanj glej zakon z dne 14. septembra 1929., Sl. N. št. 224/XC, Ur. L. št. 427.)» Na strani 352., vrsta 7. (od zdolej), naj se čitata za besedo «pa» še besedi «za dosego*. Na strani 367., vrsta 16. (od zgorej), naj se čita namesto «pravoveljaven» — «pravnoveljaven». Na strani 374., vrsta 17. (od zgorej), naj se čita namesto «državna obla- stva* — »državno oblastvo*. Na strani 378., vrsta zadnja, naj se čita «Kraljevinu Jugoslaviju*. XVI Prvi oddelek: Uvod. § i v Pojem kazenskega prava. I. Terminologične označbe. Kazensko pravo (ius poenate) v objektivnem smislu je celokupnost pravnih pravil, ki določajo vsebino, obseg in način udejstvovanja državne kazno¬ valne pravice. V tem najširšem smislu obseza pojem kazenskega prava tako materialno kakor tudi formalno kazensko pravo (kazenski postopek) in predpise o izvrševanju kazni. Materialno^ kazensko pravo je celokupnost pravil, po katerih sledi zločinu kot predpogoju kazen kot pravna po¬ sledica. Pravica države, da sme kaznovati kršilce omenjenih pravil, je kazensko pravo v subjektivnem smislu (ius puniendi). Zaradi ugotovitve, ali in v kakšnem obsegu ob¬ stoji ta subjektivna pravica države na kaznovanje v poedinih primerih, je potreben poseben postopek, ki je predmet sodnega kazenskega postopka. Udejstvitev državne kaznovalne pravice na osnovi predpisov materialnega in formalnega kazenskega prava provzročuje izvršitev izrečene kazni. V novejši dobi se kazenskemu pravu v ožjem pomenu besede pridružujejo še druge norme, ki mu dajejo širši obseg. Tako uveljavlja kazenski zakonik kraljevine Jugoslavije z dne 27. ja¬ nuarja 1929. tri vrste sankcij: kazni, očuvalna in vzgojna sred¬ stva. Zaradi tega naziv «k a žensk o pravo» ne ustreza več v polni meri njegovi novi, bistveno razširjeni vsebini. Isto velja tudi za naziv: kazenski zakonik. Pri teh označbah je ob¬ veljalo načglo: a potiori fit denominatio (Belin g). Kazen je ostala tudi v novejšem kazenskem pravu glavno sredstvo v borbi države zoper zločinstvenost, toda ne edino in ne izključno. Pravni učinki v obliki sankcij (kazni, očuvalna in i 1 vzgojna sredstva) predpostavljajo storitev zločina (crimen), odnosno dejanja, ki ustreza vsaj po svojih objektivnih znakih pojmu zločina. Za to bi bila označba ius criminale (droit cri- minel; Kriminalrecht; srbski: krivično pravo) bolj primerna za sedanjo zadevno panogo prava, kakor ius poenale, kazensko pravo. V srbskem izvirniku se k. z. tudi imenuje «krivični zakonik», a ne «kazneni zakonik», kakor se je bil imenoval se v osnutkih. Uradni slovenski prevod pa je obdržal prejšnji naslov: kazenski zakonik, čeprav pojem «kazenski» ni istoveten s pojmom «krivični». II. Materialno in formalno kazensko pravo. Do¬ sledna ločitev materialnega in formalnega kazenskega prava je pridobitev razmeroma novejše dobe. V starejših zakonikih (n. pr. še v avstrijskem kazenskem zakoniku iz 1. 1803.) so bili materialni in formalni kazenskopravni predpisi pomešani med seboj. V našem pravu se načelna ločitev teh dveh gran kazen¬ skega prava kaže tudi na zunaj: kazenski zakonik in zakonik o sodnem kazenskem postopku sta dva samostojna zakonika. Za pravno naravo zadevnih norm pa ni vedno odločilno mesto, kjer so te norme uvrščene. K. z. vsebuje marsikatere procesualne določbe (n. pr. § 9. o pregonu kaznivih dejanj, storjenih v ino¬ zemstvu, X. poglavje o odobritvi, predlogu in zasebni tožbi); na drugi strani je tudi v s. k. p. nekaj določb materialnopravnega značaja (n. pr. § 420., odst. 2., o vštevanju preiskovalnega za¬ pora v kazen, § 482., odst. 2., o vsebini rehabilitacije). Vendar so to le izjeme, ki ne morejo izpodriniti načelne ločitve material¬ nih in procesualnih predpisov. Raz stališče smotrene sistematične razdelbe tvarine je omenjena ločitev povsem upravičena. Notranja vez med materialnim in formalnim kazenskim pra¬ vom se očituje zlasti v tem, da prihajajo norme materialnega kazenskega prava do resnične veljave le na osnovi zakonito pokrenjenega in izvedenega kazenskega postopka (§ 1. s. k. p.). Sodni kazenski postopek pa bi postal brezpredmeten, če ne bi obstajalo materialno kazensko pravo. III. Kazensko pravo kot javno pravo. Moderno kazensko pravo je del javnega prava. Kazensko pravo naše dobe ureja razmerje med državo kot nositeljico kaznovalne oblasti in posamezniki. To velja tudi za primere, v katerih ima posameznik vpliv na kazenski pregon, če n. pr. zavisi pregon od zasebne 2 tožbe ali od predloga prizadete osebe. Tudi tu gre za državno, a ne za zasebno kaznovalno pravico. Kaznovalna pravica spada sedaj v območje države kot najvišje čuvarice pravnega reda. IV. Kazensko pravo in druge panoge prava. Kazensko pravo kot javno pravo je v ozki zvezi z drugimi pa¬ nogami javnega prava, zlasti z meddržavnim, ustavnim in upravnim pravom. Nekateri pojmi, katerih se poslužuje kazen¬ sko pravo (n. pr. suvereniteta [§ 125. k. z.], državljan kraljevine Jugoslavije, inozemec, ustava, ustavni red, samoupravna na¬ prava in pod.), se dajo razbrati le iz drugih virov javnega prava. Prav tako je kazensko pravo navezano tudi na zasebno pravo (pojmi imovine, braka, rodbine, varuha, konkurznega dolžnika, ročne zastave, zadržne pravice in pod.). Načelno važna je v tem pogledu splošna norma § 23. k. z., po kateri kaznivega dejanja ni, če izključujejo predpisi javnega ali zasebnega prava proti¬ pravnost dejanja. Če uporablja k. z. nekatere pojme v special¬ nem smislu, različnem od onega v drugih področjih prava, izraža to v legalnih opredelbah teh pojmov (§ 14., št. 1., 3., 6., k. z.). Kazensko pravo je navezano na druge grane prava tudi za¬ voljo tega, ker je namenjeno zaščiti pravnih dobrin. V tem po¬ gledu imajo norme kazenskega prava sekundarni (drugotni) značaj. Obseg dobrin, ki potrebujejo pojačene pravne zaščite, je odvisen na vse zadnje od kulturnega razvoja občestva. Ta obseg je različen v policijski državi in v pravni državi, v pravni državi starega liberalističnega tipa in v novi pravni državi, ki zasleduje širokopotezne socialne smotre (Wohlfahrtstaat ), v državi, ki je zgrajena na načelih državljanske enakosti, in v državi, ki ima stanovsko, odnosno razredno obeležje. Obseg pravnih dobrin, ki so zaščitene s kazensko sankcijo, potemtakem ni odvisen od kazenskega prava kot takega. V predpisih kazenskega prava se odraža splošna slika družabnega in pravnega stanja občestva in države glede na vrednotenje pravnih dobrin, ki velja v izvestni dobi kulturnega razvoja. § 2 . Kazensko pravo kot pravna znanost. I. Temeljna pravna znanost. Kazensko pravo kot pravna znanost (la Science penale, Strafrechts\vissenschaft) se opira na pozitivno zakonodajo. Kot grana pravne znanosti vobče i* 3 motri kazenskopravna znanost zločin in kazen ali druge sank¬ cije predvsem z vidika pravic in obveznosti, ki nastajajo na osnovi objektivnega prava med državo kot nositeljico kazno¬ valne oblasti in posameznikom kot storilcem zločina ali oškodo¬ vancem. Iz predpisov objektivnega kazenskega prava izlušča kazenskopravna znanost splošna načela. Z logičnimi metodami oblikuje nato zaokrožen sistematičen nauk o kazenskem za¬ konu, o zločinu, o kazni in o drugih sankcijah kot pravnih po¬ sledicah zločina in o storilcu kaznivega dejanja (občni del ka¬ zenskega prava). Temu splošnemu nauku se pridružuje nauk o poedinih vrstah zločinov in o zagroženih sankcijah (poseben del kazenskega prava). Le kazensko pravo, ki je metodično zgra¬ jeno po načelih pravne sistematike, nam kaže notranjo vez med poedinimi deli te grane prava in njihovo medsebojno odvisnost. Kazensko pravo poedinih držav ima svoje značilne poseb¬ nosti, ki so utemeljene v nacionalnih svojstvih poedinih narodov in v zgodovinskem razvoju prava. V novejši dobi se opaža če¬ dalje večji medsebojni vpliv kazenskih zakonodaj raznih držav. Francoski kazenski zakonik iz Napoleonove dobe (Code penal iz 1. 1810.) je močno vplival na kazensko pravo zapadne Evrope, preko pruskega kazenskega zakonika iz 1.1851. pa tudi na s. k. z. V 20. stoletju ugotavljamo vpliv bolj naprednih kazenskih za¬ konodaj, n. pr. norveškega kazenskega zakonika iz 1. 1902. ali švicarskega, čehoslovaškega in še drugih načrtov kazenskih zakonikov, na kazensko zakonodajo drugih držav, med drugim tudi na k. z. kraljevine Jugoslavije. Že iz tega razloga se mora kazenskopravna veda posluževati tudi pravnoprimerjalne (kom¬ parativne) metode. Ob koncu 19. stoletja je Mednarodna zveza kriminalistov (ustanovljena 1. 1889.) utrla pot spoznanju, da borba zoper zlo- činstvenost ni naloga samo poedinih držav, temveč vsega kul¬ turnega sveta. O tem pričajo mednarodni kongresi kriminalistov, mednarodne konvencije o izročanju zločincev, o pobijanju trgo¬ vine z belim blagom, ustanovitev mednarodne kriminalno-poli- cijske komisije, meddržavne asociacije za kazensko pravo (usta¬ novljena 1. 1924.) in pod. V mednarodno kazensko pravo prodira ideja tako zvanega svetovnega pravosodstva. V zad¬ njem času je bilo sproženo celo vprašanje o izenačenju osnovnih načel kazenske zakonodaje kulturnih držav ter se je ustanovil posebni mednarodni odbor za unifikacijo kazenskega prava 4 (Bureau international pour 1’unification du droit penal). Usta¬ nove, ki so nastale po svetovni vojni, na čelu jim Društvo naro¬ dov, pospešujejo težnje po meddržavnem sodelovanju tudi glede prevencije zločinov in kazenske represije. Kazensko pravo služi torej dandanes vsaj deloma tudi smotrom, ki sezajo preko mej poedinih držav. II. Pomožne vede. Poleg kazenskega prava kot samo- stalne pravne znanosti so še druge gr^ne vede, ki se bavijo s proučevanjem zločina, zločinca in sredstev za borbo zoper krimi¬ naliteto z drugih vidikov: pravnozgodovinskega, naravoslovno- medicinskega, individualno-psihološkega, socialno-psihološkega, pedagoškega, tehničnega in političnega. Sem spadajo: pravna zgodovina o virih in razvoju kazenskega prava, kriminologija, ki obsega kriminalno biologijo (antropologijo) ter kriminalno psiho¬ logijo in sociologijo, sodna medicina s forenzično psihiatrijo, poenologija s kriminalno pedagogiko in kriminalistika, ki raz¬ iskuje predvsem oblike udejstitve deliktičnih dejanskih stanov. Slednjič je važna grana občne kazenskopravne znanosti kri¬ minalna politika, ki razmotriva in kritično presoja obsto¬ ječe kazensko pravo kot lex lata v svrho njegove preosnove (de lege ferenda). Z izsledki raziskovanj vseh teh panog znanosti se okoriščata kazensko pravo in kazensko pravosodstvo. S tega stališča jih smatramo lahko za pomožne kriminalne vede. III. Jugoslovanska literatura kazenskega prava: A. Zgodovina kodifikacije kazenskega prava v Jugoslaviji: Dr. Metod Dolenc: Sadašnji položaj kaz- neno-pravnog zakonodavstva Kraljevine SHS. Ljubljana. 1923. — Isti: Unifikace pravnlho radu v Jugoslavii. Čast I. Kodifikace trestniho prava hmotneho a procesniho. V Bratislave. 1931. — Dr. M. Čubinski: Novi Krivični Zakonik za Kraljevinu SHS. Letopis Matice Srpske. 1929. — Isti: Problem izjednačenja prava u ujedinjenom Kraljevstvu SHS. Beograd. 1921. — Dr. Toma livanovič: Osnovi krivičnog prava Kraljevine Jugoslavije. Beo¬ grad. 1933. B. Učbeniki: Dr. Josip Šilovič-Dr. Stanko Frank: Kaz- neno pravo prema krivičnom zakoniku od 27. januara 1929. I. Opči deo. Zagreb. 1929. — Dr. Toma livanovič: Osnovi krivičnog prava. Opšti deo. Izmene i dopune. Beograd 1930. — Isti: Osnovi 5 krivičnog prava Kraljevine Jugoslavije. Beograd. 1933. — Isti: Osnovi vojnog krivičnog prava. Opšti deo. Beograd. 1924. C. K o m e n t a r j i: Dr. Metod Dolenc: Tolmač h kazenskemu zakoniku kraljevine Jugoslavije. Ljubljana. 1929. (Hrvatska iz¬ daja. Zagreb. 1930.) — Dr. Mih. P. Čubinski: Naučni i praktički komentar k. z. Kraljevine Jugoslavije. Beograd. 1930. — Laza Uroševič: Sudski trebnik. II. deo. Beograd. 1930. — Dr. Josip Šilovič-Dr. Stanko Frank: K. z. za Kraljevimi SHS. Zagreb. 1929. — Dr. V. Iganec-P. Žorž: Tumačenje k. z. I. Opšti deo. Sombor. 1930. — Dr. Toma Živanovič: Krivični zakonik i Zakot¬ nik o sudskom krivičnom postupku. Beograd. 1930. — Gj. Rara- jovanovič: Komentar opšteg k. z. Beograd. 1930. — Dragoslav M. Lazič: Krivični zakonik. I. knjiga. Opšti deo. Beograd. 1932. — M. Mnnišič: Krivični zakonik. I. Opšti deo. 1930. Č. Novela h k. z. z dne 9. o k t ob r a 1931.: Dr. Metod Dolenc: Dodatek k Tolmaču kazenskega zakonika. Ljubljana. 1931. (Isti v hrvatskem jeziku. Zagreb. 1931.) — Dr. Stanko Frank: Zakon o izmenama i dopunama u k. z. od 9. oktobra 1931. Zagreb. 1932. — Dr. Metod Dolenc in dr. Rudolf Sajovic: Novelirani kazenski zakonik za kraljevino Jugoslavijo s kratkimi pojasnili. Ljubljana. 1932. D. Stranski kazenski zakoni: Dr. A. Agatonovič: Kazneno zakonodavstvo. Knjiga I. i II. Zagreb. 1930. — Dr. Aleksa Vragovič: Sporedni krivični zakoni (uredbe, pravilniki, konven¬ cije). Zagreb. 1930. E. Tiskovno pravo: Dr. Lav Henigsberg: Komentar štamparskog prava. Beograd. 1932. — Dr. Stanko Frank: Osnovi zakona o štampi. Zagreb. 1927. — Anton Mladič: Zakon o tisku. Ljubljana. 1930. — Dr. Miroslav Muha: Zakon o štampi. Zagreb. 1926. — Dr. Metod Dolenc: Glavne poteze našega tiskovnega prava. Ljubljana. 1926. — Isti: Po prvih treh letih tiskovnega zakona. Sl. Pr. 1929. F. Vojaško kazensko pravo: Dr. Česlav M. Nikito- vič: Vojni krivični zakonik za Kraljevinu Jugoslaviju od 11. fe- bruara 1930. Sa komentarom. Beograd. 1930. G. Meddržavno kazensko pravo: Nikolaj D. Pa- horukov: Zbirka ugovora i konvencija o pravnoj pomoči u gra- danskim i krivičnim stvarima. Beograd. 1932. — Annuaire de FAssociation Yougoslave de Droit International. Belgrade-Paris. 1931. 6 H. Zbirke odločb višjih sodišč in pod.: Odločbe kasacijskega sodišča v kazenskih stvareh. Priloga Sl. Pr. — Zbirka odluka viših sudova. Prilog Pravosuda. — Zbirka raspisa i rešenjai ministarstva pravde. Prilog Pravosuda. — Srb. Kovače¬ vič: Sudska praksa. — Dr. Dušan Peič: Praktična primena novog k. z— u sudovima na području beogradske kasacije. Beograd. 1933. — Odločbe oddelkov kasacijskega sodišča objavljajo tudi časopisi Mjes., Policija, Branič. /. Jugoslovanski pravni časopisi in zborniki: V Beogradu : Arhiv. Pravosude. Policija. Branič. — V Za¬ grebu : Mjes. Odvjetnik. Pr. Vjes. — V L j ub 1 j a n i : Sl. Pr. Zb. zn. r. — V Podgorici: Pravni Zbornik. — V Trstu: Pr. V. J. Pomožne vede: Dr. Milovan Milovanovič: Sudska medicina. 2. izdaja. Beograd. 1933. — Vaša Lazarevič: Medu- narodna policija, s uvodnom reči Dr. D. Subotiča. Beograd. 1933. — Obdelava kriminalne statistike kraljevine Jugoslavije je šele v začetkih. Doslej je izšla samo: Kriminalna statistika za 1922. i 1923. godinu. Beograd. 1932. K. Jugoslovanska pravna bibliografija: Gojko Niketič: Pravna bibliografija članaka i knjiga u srpskoj književ¬ nosti do kraja 1905. godine. Beograd. 1907. (Str. 34—52.) — Dr. Rudolf Sajovic: Rassegna di letteratura giuridica jugoslava. «Annuario di Diritto Comparato.» Vol. VII in nasl. Knjige in razprave v srbohrvatskem in slovenskem jeziku so navedene v zvezi s poedinimi poglavji tega sistema. IV. Kratki podatki o kazenskem pravu inozem¬ skih držav. V tem pregledu navajamo le najpotrebnejše po¬ datke o kazenski zakonodaji in o kazenskopravni literaturi (ko¬ mentarji in učbeniki) v glavnejših inozemskih državah, zlasti v slovanskih. Rusija. Pred bolševiškim prevratom z dne 7. novembra 1917. so bili v veljavi: kazenski zakonik iz 1. 1845., ki je bil več¬ krat noveliran, zakon o prestopkih iz 1. 1864. in deloma novi kazenski zakonik z dne 22. marca 1903. (Ugolovnoje Uloženije), zgrajen že na modernih načelih. Ta kazenski zakonik velja še sedaj v Estoniji in Litvaniji, do 1. 1932. pa je veljal tudi v bivšem ruskem delu Poljske in v Latviji. — Komentarji: Tagancev, Nekljudov in dr. — Učbeniki: Tagancev, Fojnickij, Spasovič, Sergijevskij, Čubinskij, Poznyšev in dr. 7 Zveza socialističnih sovjetskih republik. Vsi prejšnji ruski predrevolucijski zakoni so bili definitivno ukinjeni šele z dekretom sovjetske vlade z dne 30. novembra 1918. Prvi sovjetski kazenski zakonik z dne 1. junija 1922.; njemu je sledil sovjetski kazenski zakonik z dne 1. januarja 1927.; novejši načrt kazenskega zakonika je iz 1. 1930. Kazenski zakoniki sovjetske Ukrajine in nekaterih drugih sovjetskih republik se v glavnem naslanjajo na kazenski zakonik sovjetske Rusije. Sovjetska ka¬ zenska zakonodaja uveljavlja načelo razredne justice, dopušča analogijo pri uporabi kazenskega zakona ter nadomešča kriterij krivde vseskozi s kriterijem storilčeve nevarnosti. — Komen¬ tarji sovjetskega kazenskega prava: Gernet-Trajnin, Kurskij, Vroblevskij. — Učbeniki: Piontkovskij, Poznyšev, Trajnin, Estrin. Nemški prevodi sovjetskega kazenskega zakonika od Freunda (1925.) in Gallasa (1931.). — Oficialna doktrina: Kjylenko: Die Kriminalpolitik der Sowjetmacht. (1932.) Pasche- Oserski: Strafe und Strafvollzug in der Sowjet-Union. (1929.) — Analiza in kritika: Maklecov v zbirki: Das Recht Soujetrusslands. (1925.) Maurach: Grundlagen des raterussi- schen Strafrechts. (1933.) Gallus: Kriminalpolitik und Straf- rechtssystematik. (1931.) V jugoslovenskem slovstvu: M. Čubin- ski: Zakon i stvarnost u sovjetskoj Rusiji. Beograd. (1925.) St.Frank: Iz krivičnog zakonika sovjetske republike. Mjes. 1929. Poljska. Po ustanovitvi samostojne Poljske republike so ostali začasno v veljavi v poedinih delih države bivši ruski, avstrijski in nemški kazenski zakoniki. Novi edinstveni poljski kazenski zakonik in zakon o prekrških z dne 11. julija 1932. sta stopila v veljavo dne 1. septembra 1932. — Komentarji: Juliusz Makare\vicz: Kodeks karny z komentarzem. 2. wydanie. Lwow. (1932.) Makowski: Kodeks karny. Komentarz. Warszawa. (1932.) — Učbeniki: Glaser (Krakow, 1933.), Walter (Krai- kow, 1933.), Makarewicz (Lwow, 1924.). Cehoslovaška. Na ozemlju Češke. Moravske in Šleske velja začasno bivši avstrijski kazenski zakonik iz 1. 1852., na ozemlju Slovaške in Podkarpatske Rusije pa bivši ogrski kazen¬ ski zakonik iz 1. 1878. in zakon o prestopkih iz 1. 1879. z novelo iz 1. 1908. I. načrt edinstvenega kazenskega zakonika za Čeho- slovaško iz 1. 1921. (samo občni del), II. načrt kazenskega za¬ konika in zakona o prekrških iz 1. 1926. Novi edinstveni zakon o mladinskem sodstvu in o odgovornosti maloletnikov z dne 8 11. marca 1931. — Zbirke zakonov in komentarji: Kallab a Hernritt: Trestni zakoni československe, platne v Če- chach, na Morave a ve Slezsku. (1927.) Milota a Nožička: 1 restne zakony zeme Slovenskej a Podkarpatoruskej. (1930.) MiHčka a Scholz: Zakon o trestnim soudnictvi nad mladeži. (1932.) Hrabanek-Milota: Nove československo pravo tiskove. (1933.) — Učbeniki: v češkem jeziku: MiHčka; Milota; v nemškem jeziku: v. Weber. — O čehoslovaških osnutkih kazen¬ skega zakonika gl.: Dolenc: Sl. Pr. (1922.) in Pr. V. (1927.); Šilovič: Mjes. (1926./1927.). Bolgarska. Kazenski zakonik z dne 2. februarja 1896. — Novejši učbenik: Dolapčijev: Nakazatelno pravo (1933.). Francija ima v Evropi najstarejši kazenski zakonik (Code penal) iz 1. 1810., ki je bil večkrat noveliran. Načrt kazenskega zakonika je iz 1. 1933. — Komentarji : Garfon: Code penal annote. (1901.—1930.) Chauveau et Faustin Helie: Theorie du Code penal. (1888.) — Najpopolnejše sistematično delo: Garraud: Traite theorique et pratique du droit penal fran^ais. (V šestih zvezkih. 1913.—1930.) Isti: Prečiš de droit criminel. (14. izdaja. 1926.) — Učbeniki : Vidal, Ortolan, Garfon (zad¬ nja dva sta prevedena v srbščino) in dr. Belgija. Code penal iz 1. 1867. predstavlja popravljeno izdajo francoskega kazenskega zakonika. Iz novejših zakonov je posebno važen: Loi de defense sociale a 1’egard des anormaux et des delinquants d’habitude iz 1. 1930. — Komentarji h kazenskemu zakoniku: Nypels-Servais, Goedseels. — Učbe¬ niki : Haas, Thiry, Prins. Italija. Novi kazenski zakonik z dne 19. oktobra 1930. je stopil v veljavo dne 1. julija 1931. Načrt kazenskega zakonika Enrica Ferrija iz 1. 1921., zgrajen po načelih antropološko-pozi- tivistične šole, ni prodrl (o njem gl.: Dolenc, Pr. V., 1922.). Sledil mu je načrt justičnega ministra fašistovske vlade Rocca iz 1.1927. Ta načrt je postal kazenski zakonik. — Komentarji : Carlo Saltelli-Enrico Romano Di Falco (1930.), Brasiello in dr. — Učbeniki: Carrara, Alimena, Florian, Manzini in dr.; Enrico Ferri: Principii di diritto criminale (1927.). Rumunska. Kazenski zakonik z dne 3. oktobra 1864. V Transsilvaniji velja začasno bivši ogrski, v Bukovini pa bivši avstrijski kazenski zakonik. 9 Nemčija. Kazenski zakonik z dne 15. maja 1871. (Strat- gesetzbuch fiir das Deutsche Reich.) Zakon o mladinskem sod¬ stvu iz L 1923. Delo glede preosnove kazenskega prava se je pri¬ čelo 1. 1906.: načrti iz 1. 1909., 1913., 1919., 1925., 1927. (skupno z avstrijskim) in 1930. Nemška kazensko-pravna literatura je zelo obilna. Za primerjalno kazensko pravo imata pomen zlasti: Vergleichende Darstellung des deutschen und auslandischen Strafrechts (16 zvezkov; 1908.) in Sammlung ausserdeutscher Strafgesetzbucher. — Komentarji: Oppenhoif, v. Olshausen, Frank (18. izdaja iz 1. 1931.), Schwarz, Steinglein (stranski za¬ koni). — Sistematična dela in učbeniki: v. Holtzen- dorff, Binding, v. Bar, Merkel-Liepmann, Franz v. Liszt-Eberh. Schmidt (26. izdaja iz 1. 1932.; Lisztov učbenik je 1. 1902. pre¬ vedel v srbščino Milenko Vesnič), R. v. Hippel (1925.—1930. . in 1932.), E. Mezger (1932.), E. Beling, M. E. Mayer, W. Sauer, Doerr in dr. — Zbirka novejših zakonov in uredb nacionalno-socialistične vlade: O. Sch\varz: 1.) Strafrechtliche Notverordnungen. 2.) Die Strafrechtsnovelle vom 26. Mai 1933. Pripravlja se reforma kazenskega zakonika v duhu nacionalno-socialistične «tretje države» (pokret po Adolfu Hitlerju). Avstrija. Kazenski zakonik z dne 27. maja 1852. Zakon o mladinskem sodstvu z dne 18. julija 1928. Načrti kazenskega zakonika iz 1. 1863. do 1867., 1874, 1881, 1889, 1891, 1909, 1912. in 1927. (skupno z nemškim). — Najpopolnejši komen¬ tar: Altmann-Jakob (1928.—1930.). — Učbeniki: Flerbst, Janka (v hrvaščino prevel J. Šilovič), Kallina, Finger, Lam- masch-Rittler, Stooss, Ed. Liszt in dr. Ogrska. Kazenski zakonik iz 1. 1878. Zakon o prekrških iz 1. 1879. Novela iz 1. 1908. Zakon o mladinskem sodstvu iz 1. 1913. — K o m e n t a r : Illes. — Učbeniki: Vambery (1913. do 1918.), Irk (1928.) in dr. Švica. Edinstveni kazenski zakonik samo glede zločinov zoper Švicarsko zvezo iz 1. 1853, sicer pa veljajo v 23 kantonih Švice partikularni kazenski zakoniki; kantona Uri in Nidwalden pa sploh nimata kazenskega zakonika. Načrt za edinstveni ka¬ zenski zakonik iz 1. 1893. (zadnja redakcija iz 1. 1931.) je v glav¬ nem delo slovečega kriminalista Carla Stoossa. Ta načrt je močno vplival na druge poznejše evropske načrte in zakonike, med drugimi tudi na jugoslovansko presnovano kazensko 10 zakonodajo. — Pregledi kantonalne kazenske zako¬ nodaje in učbeniki: Stooss, Kronauer, Pfeninger, Hafter. Velika Britanija. Kazensko pravo v Angliji sami je le deloma kodificirano (Statute Law), v glavnem pa temelji na tako zvanem občem pravu (Common Law) in sodnih precedentih (Čase Law). V Indiji velja kazenski zakonik iz L 1860. — Uč¬ beniki: Stephen, Russel, Harris in dr. Združene države Severne Amerike. Kazensko pravo temelji na istih načelih kakor v Veliki Britaniji. Zvezni kazenski zakonik iz 1. 1909. velja le za jurisdikcijo zveznih sodišč (United States Courts). Od poedinih držav Severne Amerike imajo le nekatere kazenske zakonike (n. pr. New-York iz 1.1881.). — Učbeniki: Bishup, Wharten, Mc Klain. Izmed drugih evropskih in izvenevropskih držav imajo mo¬ derne kazenske zakonike: Norveška (1902.; srbski prevod nor¬ veškega kazenskega zakonika, ki je vplival na prvi srbski načrt kazenskega zakonika, M.Gjuričiča), Španska (1928.; razveljav¬ ljen pa prevratu 1.1931.), Danska (1930.), Latvija (1930.), Turška (1926.), Japonska (1908.), Argentinija (1921.) in Kitajska (1928.). § A Osnovne smeri v teoriji kazenskega prava* I. Nastanek in pomen glavnih teoretičnih šol kazenskega prava. Razvoj kazenskega prava je v neraz- družljivi zvezi z evolucijo nazorov o zločinu, zločincu in sred¬ stvih borbe zoper zločinstvenost. Različnost v nazorih glede * Književnost: M.Čubinski: Opšta karakteristika novih škola u krivič- nora pravu. Beograd. 1925. — M. Dolenc: Nove smeri v kazenski vedi. Sl. Pr. 1908. — J. Polec: Nove kriminalistične šole. Sl. Pr. 1901. — T. Živanovič: Osnovni problemi krivičnog prava. Uvod u nauku krivičnog prava. Beograd. 1930. — Ž.Topalovič: Metodološki osnovi klasicizma i modernizma u krivič- nom pravu. Arhiv. 1913. — J. Šilovič: Uzroci zločina. 1913. — Čulinovič: O slobodi volje. 1930. — Isti: Detetminizam i krivično pravo. — Dušan M. Subotič: Šest osnovnih problema krivičnog prava. (II.) Beograd. 1933. — A. Maktecov: Biološki pravac u modernoj kriminologiji. Arhiv. 1932. — Isti: Psihoanaliza in kazensko pravo. Ljubljanski Zvon. 1931. — M. Dolenc: Poglobitev akademskega pouka o kazenskem pravu. Sl. Pr. 1926. — M. Ču- binski: Predavanje krivičnih nauka i potreba novih institucija. Arhiv. 1924. — Osnivanje Kriminalističkog Instituta na Beogradskom univerzitetu. Policija. 1929. 11 ziočina in kazni se da zasledovati že v antični dobi in v srednjem veku. Toda šele v 19. stoletju so se izkristalizirale kot jasno začrtane znanstvene doktrine: A. klasična, B. antropo- loško-pozitivistična in C. sociološka šola v ka¬ zenskopravni znanosti. A. Klasična šola. Njen postanek je navezan na zgodo¬ vinsko tradicijo v kazenskem pravu. Označba «klasicizem» sama ob sebi še ne razodeva prave vsebine njenega nauka. Ta naziv so ji dali predvsem njeni idejni nasprotniki, ki so hoteli s tem pribiti, da gre za dovršen stadij v razvoju kazenskega prava, za konservativno smer, izvirajočo iz tradicij rimskega prava. Bistven temelj klasicizma v kazenskopravni znanosti tvori nauk o svobodni volji (indeterminizem). Na ta temelj se opira etičnopravna sodba države o zločinu. Bistvo kazni je pra¬ vično povračilo: kazen naj bo ekvivalent zločina, ona naj zopet vzpostavi moteno ravnovesje pravnega reda. Pojem povračila pa vendar dopušča možnost izbire med minimumom in maksi¬ mumom kazni. Le v tem okviru se lahko vpoštevajo praktični smotri kazni. Osrednji pojem kazenskega prava tvori torej kaz¬ nivo dejanje; v njem se osredotočuje socialno in individualno zlo, zoper katero se bori država s kaznijo. Storilčeva krivda se izraža v poedinem kaznivem dejanju. Kazenska odgovornost je odgovornost za dejanje človeka vobče brez nadaljnje diferenciacije. Storilčeva osebnost se vpošteva le toliko, kolikor se zrcali v poedinem dejanju. Tisto, kar se je zgodilo pred zločinom in česar je pričakovati od storilca v bo¬ dočnosti, za sodnikovo sodbo načelno ni odločilno. Kazensko pravo naj se omejuje zgolj na kazenske sankcije. Vsi drugi ukrepi, kakor vzgojna in očuvalna sredstva, spadajo v področje upravnega prava. Nekateri teoretiki kot pristaši klasične šole razvijajo na- ziranja, ki se v marsičem razlikujejo od navedene sheme. V pred- hodnjih izvajanjih je označeno stališče najbolj doslednih pred¬ stavnikov klasične šole v kazenskopravni vedi. Klasična šola je! velikega kulturno-zgodovinskega pomena. Njen vpliv se opaža tudi v veljavnem pravu naše dobe. Pristaši te idejne smeri so izoblikovali v kazenskem pravu načela za¬ konitosti in državljanske enakosti. Zavzemali so se za odpravo stanovskih predpravic v kazenskem pravu, za garancije indi- 12 vidua v kazenskem pravu in procesu ter za humanizacijo kazni. Te težnje so se pokazale posebno v slovečem delu Beccaria (1738—1794): «Dei delitti e delle pene» (1764). Kriminalisti-klasiki so veliko storili v področju dogmatične obdelave veljavnega prava in logično-juridične konstrukcije osnovnih pojmov kazenskega prava. Odločno so zagovarjali ohranitev kazenskega prava kot samostojne znanstvene disci¬ pline. Klasična šola dosledno brani temeljna načela pravne države: določnost prava, strogo zakonitost in zajamčenje osebne svo¬ bode. V področju materialnega kazenskega prava so njene vo¬ dilne ideje: «Nidlum crimen, nulla poena sine lege»; «poena com- mensurari debet delicto»; v področju kazenskega postopka pa: «innocentia praesumitur ante condemnationem»; «in dubiis reus est absolvendus»; «in dubio pro reo». Najvažnejši nedostatek klasične šole je njeno preabstraktno, atomistično pojmovanje individua. Klasiki ne vpoštevajo v za¬ dostni meri razlike med poedinimi tipi zločincev ter potrebe po individualizaciji kazni in po uvedbi novih sredstev borbe zoper kriminaliteto, ki naj bi ustrezala raznoterosti njenih vzrokov. B. Antropološko-pozitivistična šola. V drugi polovici 19.stoletja je Cesare Lombroso (1835—1909), pro¬ fesor sodne medicine v Turinu, položil temelj nove antropo¬ loške šole v kazenskopravni znanosti. Prvi poskusi, ugoto¬ viti vzročno zvezo med telesnim ustrojem človeka in njegovim zločinskim značajem, segajo v antično dobo. Neposredni idejni predhodniki Lombrosa so bili: tvorec tako zvane fiziognomike Lava ter (1741—1799), frenolog Gali (1752—1828), psihiater Prichard in prvi utemeljitelj nauka o degeneraciji Mor el (1809—1873). Toda šele Lombroso in njegovi nasledniki (Ferri, Garofalo — Italija, Lacassagne — Francija, D r i 1 — Rusija, K u r e 11 a — Nemčija) so razmahnili znan¬ stveno gibanje, ki je privedlo do ustanovitve posebne antropo¬ loške šole. , Lombroso je uvedel v nauk o zločinstvenosti naravo¬ slovno empirično metodo. On ne ocenja dejanj z normativnega vidika, temveč jih motri s stališča naravnih bioloških zakonov razvoja poedinca in družbe. Pravi zločinec je Lombrosu antropološki tip, posebna species generis humani. So prirojeni zločinski značaji, ki se razlikujejo od drugih članov človeškega 13 rodu po izvestnih, tudi na zunaj zaznatnih telesnih znamenjih in duševnih anomalijah. Ta psihofizična osebitost rojenega zločinca (delinciuente nato) ga sili z neizogibno naravno nujnostjo, da postane zločinec. Narava ustvarja zločince, družba pa jim nudi le pogoje in prilike za storitev zločinov. V teku svojih raziskovanj je Lombroso skušal na različne načine utemeljiti svoj nauk o rojenem zločincu: rojeni zločinec nosi v sebi atavistične ostanke prazgodovine človeštva; sličen je otroku z njegovo naivno brezčutnostjo ali pa je epileptoid, ki se označuje z nebrzdano afektivnostjo itd. Kriminalna antropologija ali biologija, ki ji je bil duhovni oče Lombroso, je tista panoga obče antropologije, ki znanstveno raziskuje telesno in duševno osebitost zločinca in hoče dognati vzroke zločinstvenosti, ki so v njej zasidrani. Deli se v krimi¬ nalno somatologijo, t. j. nauk o telesnih posebnostih zlo¬ činca:, in v k r i m i n a 1 n o p s i h o 1 o g i j o, t. j. nauk o duševnih svojstvih zločinca, s katerimi se «homo delinquens» razlikuje od drugih pripadnikov vrste «homo sapiens». Kriminalno-politični zaključki Lombrosa in njegove šole so bili skrajno radikalni. Če obstoji posebna vrsta rojenih zločin¬ cev, jih je treba napraviti za neškodljive, še preden bodo imeli priložnost, da store zločin. Namesto krivde kot merila kazenske odgovornosti veljaj kriterij socialne nevarnosti, namesto kazni naj se uporabljajo sredstva socialne zaščite. Funkcije kazenskih sodišč pa naj izvršujejo komisije, sestoječe iz antropologov in zdravnikov. Kazenski zakonik kot seznamek kaznivih dejanj obdrži svoj pomen le toliko, kolikor kažejo taka dejanja, da je oseba, ki jih zagreši, posebno nevarna za družbo. V ospredje prihaja nauk o tipih zločincev in o sredstvih socialne zaščite zoper zločince. Lombrosov nauk je naletel na odpor ne samo od strani pravnikov, temveč tudi od strani zastopnikov naravoslovnih ved (Baer, Koch, Zernow in dr.). Lombrosu se ni posrečilo dokazati, da obstoji zares neka posebna vrsta rojenega zločinca. Francoska šola z Gabrielom Tardom na čelu je Lom¬ broso v i teoriji postavila nasproti svoj nauk o poklicnem ali socialnem tipu zločinca. Vendar niti nasprotniki Lombrosa ne prerekajo njegovih pozitivnih zaslug. Antropološka šola je opozorila na biološke (tako zvane endogene) faktorje zločinstvenosti ter skušala iz- 14 vesti razvrstitev zločincev v tipe. (Enrico Ferri, G a r o - falo.) Storilčeva osebnost je postala odtlej predmet skrbnega opazovanja in proučevanja. Za moderno kazensko pravo zlo¬ činec ni več abstraktna individualnost. Nihče sedaj ne zanikuje pomena endogenih vzrokov zločinstvenosti. Podedovana nag¬ njenja in psihofizični nedostatki povečujejo impulzivnost sub¬ jektov ali pa zmanjšujejo njihovo odpornost zoper življenske skušnjave in slabe vplive okolice. Celoten problem o vzrokih kriminalitete (tako zvana kriminalna etiologija) motrimo sedaj s stališča križajočih se vplivov prirojenih nagnjenj in zunanjih (tako zvanih eksogenih) činiteljev, kakor gospodarske razmere, vzgoja, okolica, posebno močni duševni doživljaji in pod. V novejši dobi se čimdalje bolj uveljavlja zmernejša, tako zvana kriminalno-biološka šola. Zastopniki te šole so ustanovili 1. 1927. posebno Kriminalno-biološko društvo pod vodstvom prof. Adolfa Len za, predstojnika Kriminološkega instituta v Gradcu. Še prej se je ta smer pojavila v Severni Ameriki in v Belgiji. V razliko od Lombrosa in njegove šole kriminalno-biološka šola ne vpošteva v toliki meri posameznih telesnih znakov zločinca, kolikor zločinca kot človeka v njegovi celoti. Subjektivno spoznanje hoče kriminalna biologija izpopol¬ niti z naravoslovno-znanstvenimi metodami. Izhaja iz edinstva telesnoduševnega življenja. Poseben pomen pripisuje zmeraj se ponavljajočim (habitualnim) storilčevim nagnjenjem, ki utegnejo ob skupnem učinkovanju pod vplivom zunanjih činiteljev privesti do zločina. Poleg dejanja kot aktualnega momenta je važen tudi poten¬ cialni moment, to se pravi vse, s čimer se označuje storilčeva osebnost. Le tako pridemo do pravega spoznanja krivde in ne¬ varnosti ter dobimo trdno podlago za določitev kazni, očuvalnih in vzgojnih sredstev. S tem pa se storilčevo dejanje še ne pre¬ tvori zgolj v simptom socialne nevarnosti, vsaj dotlej ne, dokler reagira kazensko pravo s sankcijo na konkretno kršitev ali ogražanje pravnih dobrin. S stališča kazenskega prava je torej treba ocenjati dejanje i kot kršitev prava i kot izraz osebnosti. Le če ugotovimo zločinska (kriminogena) nagnjenja storilca, njegovo biografijo in sedanje stanje, utegnemo dospeti do pra¬ vilnega zaključka glede ukrepov, ki so primerni prav za danega subjekta. 15 Kriminalno-biološko proučevanje storilčeve osebnosti se mora opirati na analizo posamičnih svojstev delinkventa. Ta analiza bodi podlaga za sintetično sliko celotne storilčeve osebnosti. Vse to je sredstvo za pravilno diagnozo, to se pravi za ugotovitev notranjih vezi med dejanjem in zločinčevo osebnostjo. Iz tega šele sledi prognoza, t. j. verjetnostna ocena bodočega vedenja storilca. Po drugi strani mora nuditi kriminalno-biološka pre¬ iskava gradivo za določitev ukrepov, ki so potrebni v danem primeru zaradi zaščite družbe in socialne reklasacije zločinca. Nova kriminalno-biološka šola ni tako enostransko natura¬ listično usmerjena kakor Lombrosova antropološko-pozitivistična doktrina: vpošteva pomen konkretnega kaznivega dejanja ter ne zanika smotra obče prevencije zločinov. S svojo metodo hoče ugladiti pot sodelovanju zastopnikov naravoslovne, dušeslovne in kriminalnopravne znanosti pri udejstvovanju praktičnih smo¬ trov kazenskega pravosodja. Moderno kazensko pravo ne vpošteva samo dejanja, temveč tudi zločinčevo osebnost, zlasti njegove nagibe, nagnjenja in značaj. V skladu s tem predvideva razčlenjen sistem sankcij. Zaradi tega utegnejo kriminalno-biološke metode služiti kot koristni pripomočki za sodišča in organe izvrševanja kazni, očuvalnih in vzgojnih sredstev. Uveljavljanje teh metod ustreza zahtevi po racionalizaciji kazenske represije in prevencije. C. Sociološka šola. Ta uveljavlja v kazenskopravni znanosti težnje nove dobe. Klasična šola je bila plod individuali¬ stičnega in racionalističnega svetovnega naziranja, ki izvira iz prosvetljenstva 18. stoletja in prve francoske revolucije. Antropo¬ loško-pozitivistična šola nosi obeležje zmagoslavnega natura¬ lizma, ki je značilen za drugo polovico 19. stoletja. V sociološki šoli pa se zrcalijo socialna stremljenja novejše dobe. Ta šola je nastopila tako zoper omejitev kazenskopravne znanosti zgolj na juridično-dogmatične konstrukcije («Begriffsjurispriidetiz») ka¬ kor tudi zoper enostransko naturalistično usmerjenost krimi- nalistov-antropologov. Njeni utemeljitelji so bili P r i n s (Belgija), Franz v. Liszt (Nemčija — 1853—1919) in van Hamel (Nizozemska,— 1842—1917). Na njihovo pobudo je bila 1. 1889. ustanovljena Mednarodna zveza kriminalistov. Prva točka njenega programa se je glasila, da se morajo zločin in sredstvo borbe zoper njega motriti ne le s pravnega, temveč tudi z antropološkega in socio- 16 loškega vidika. Svojo nalogo je zveza videla v znanstvenem proučevanju zločina, njegovih vzrokov in sredstev borbe zoper njegaFZločin je po mnenju sociologov rezultat osebnih svojstev storilca in zunanje okolice, ki vpliva nanj^JIzmed zunanjih čini- teljev imajo poseben pomen socialni, zlasti gospodarski faktorji. Kazen je le eno izmed sredstev za zatiranje zločinstvenosti, toda ne edino in nikakor ne najučinkovitejše. Boriti se je treba ne le proti že storjenim zločinom, marveč tudi proti vzrokom zločin¬ stvenosti. Smotrena socialna politika v tem pogledu zaleže več ko vse drugo. Kljub temu, da se nauk sociološke šole bistveno razlikuje od nauka kriminalistov-antropologov, se strinjata vendar obe šoli, da bodi ne samo dejanje, temveč tudi storilčeva osebnost od¬ ločilne važnosti za določitev kazenskih, očuvalnih in vzgojnih sredstev. Pri tem je treba vpoštevati storilčeve nagibe, njegovo mišljenje in njegov značaj, njegov odnos do pravnega reda, njegovo prošlost kakor tudi to, kar se da od njega pričakovati v bodočnosti. Dočim stremi socialna politika za odstranitvijo ali vsaj omi¬ litvijo socialnih vzrokov zločinstvenosti, je specialna naloga kri¬ minalne politike, da vpliva na zločinca s pomočjo sankcij, ki se morajo prilagoditi njegovi osebitosti (načelo individualizacije kazenske represije). Pri določitvi sankcij se mora vpoštevati, koliko je dejanje zasidrano v storilčevem značaju in koliko te¬ melji v vzrokih, ki se storilcu ne morejo očitati. Ako prevladuje vpliv zunanjih okolnosti (beda, izredna skušnjava itd.), dejanje pa ni v skladu s storilčevim značajem in njegovim doslejšnjim brezprikornim vedenjem, imamo opraviti s tako zvanim pri¬ ložnostnim zločincem, z akutno kriminalnostjo. Nasprotno, če so zločinska nagnjenja globoko ukoreninjena v storilčevem značaju, gre za zločinca «p o stanju», za kronično kriminal¬ nost. Posebna nevarna vrsta teh zločincev so zločinci iz navade ali poklica. Kot geslo kriminalne politike je vodja sociološke šole F. v. Liszt proglasil, naj se poboljšljivi zločinci poboljšajo, a nepoboljšljivi naj se napravijo za neškodljive. Praktične za¬ hteve sociološke šole se čimdalje bolj uveljavljajo v moderni zakonodaji. Zadosti, če navedemo popolnitev sistema sankcij z očuvalnimi in vzgojnimi sredstvi, omejitev uporabe kratkotraj¬ nih kazni na prostosti, vpoštevanje storilčeve osebnosti pri od- 17 merjanju kazni, uvedbo pogojne obsodbe in pogojnega odpusta, načelo individualizacije pri izvrševanju kazni in drugih sank¬ cij itd. II. Najnovejši razvoj teorije kazenskega prava. Vsaka izmed zgoraj očrtanih teorijskih šol je šla od osnovnih naukov dalje, približujoč se temu ali onemu pravcu, da doseže kompromis. Iz klasične šole se je razvila neoklasična, sociološka je dobila v Italiji pobočno šolo v tako zvani terza scuola. Ni da bi se spuščali v podrobno ocenjanje teh odtenkov glavnih šol. Le dvoje naj še dodamo glede teoretičnega razvoja kazensko^- pravne znanosti: V novejši dobi so s kritiko antropološke šole nastopili tudi psihoanalitiki (šola dunajskega psihiatra Freuda). V nasprotju z Lombrosom, ki je pripisoval pretežen pomen po¬ dedovanim nagnjenjem, poudarjajo psihoanalitiki pomen, ki ga ima nesposobnost subjekta, uživeti se v normalno družabno živ¬ ljenje in rešiti notranje duševne konflikte v socialnem smislu. Zločini so po Freudu v večji meri zavisni od doživljajev iz ; zgodnje otroške dobe in vobče od poznejše človekove usode, ■ kakor pa od podedovanih svojstev človeka. Pod drugimi živ- ljenskimi pogoji bi se bila razvila večina zločincev v normalne ljudi. Izven vseh navedenih smernic, ki so razgibale kazensko pravo, se je uveljavila skrajna marksistična struja v kriminologiji (Turati, Colajanni in Marx-Leninova šola v sovjetski republiki). Ona vidi edini pravi vzrok zločinstvenosti v sedanjem kapita¬ lističnem ustroju družbe in v razrednih nasprotstvih, ki so zanjo značilne. Po tem nauku mora slediti dokončni zmagi novih dru¬ žabnih načel odprava prisilne državne organizacije in popolno iztrebljenje zločinstvenosti. Dotlej pa naj obstoji kazenska za¬ konodaja kot prehodno sredstvo v borbi zoper «razredne sovraž¬ nike«, ki jih je treba napraviti za neškodljive, proletarci pa naj se eventualno potem poboljševanja prilagodevajo pogojem dru¬ žabnega življenja. Tako enostransko teoretično naziranje nima nobene pozitivne znanstvene podlage; ono spada kot utopistično med pravne zablode. III. Vpliv šol na kazenskopravno zakonodajo. Pri sestavljanju sedaj v kraljevini Jugoslaviji veljajočega kazen¬ skega zakonika so sodelovali predstavniki različnih smeri v kazenskopravni vedi. Zakonodajec se pač ni mogel naslanjati na enostranske zahteve te ali druge šole. Preosnova kazen¬ skega prava je morala imeti koren v prosi osti in 18 ni smela prekiniti vezi z zgodovinsko tradicijo. In res pomenijo skoraj vsi novejši poskusi preosnove kazen¬ skega prava (razen Ferrijevega prednačrta za italijanski načrt kazenskega zakonika iz 1. 1921. in zakonodaje Sovjetske Rusije) kompromis med tradicionalizmom klasikov in reformizmom modernistov. Stališče našega preosno- vanega prava pa je najbolj točno označil odlični srbski pravnik Marko Gjuričič ob sestavljanju proj. I.: «Zakoni se ne grade prema pogledima pravničkih škola več prema stvarnoj potrebi društvenog života.» (Str. 707.) § 4. Zgodovina kazenskega prava v kraljevini Jugoslaviji* I. Kazensko pravo je bilo pri vsakem narodu prvobitna plast pravnih pravil vobče. Ona kaže pri vseh narodih izvestne skupne poteze. Zasebna osveta ji je prva klica. O tem, kako se je iz te klice razvilo talijonsko načelo pri odboju napada pa do postanka državne kaznovalne pravice, bi nam dala pravo podobo zgodo¬ vina svetovnega kazenskega prava. V okviru te knjige pred¬ postavljamo poznanje zgodovine kazenskega prava srednje Evrope do prve dobe novega veka, ki je dala osnovo novejšemu kazenskemu pravu Constitutionis Criminalis Carolinae (1. 1532.), in se omejujemo na sliko o razvoju kazenskega prava v posamez¬ nih delih sedajšnje kraljevine Jugoslavije, ki so imeli o prevratu (1. 1918.) različno kazensko pravo, to pa samo izza tistega časa, ko je prosvetljeni absolutizem ob koncu 18. stoletja postavil za¬ htevo, da se mora nepisano pravo umakniti kodificiranim za¬ konom. A. Srbija. Do prve kodifikacije kazenskega materialnega prava je prišlo šele po prvem vstanku ob koncu 18. stoletja pod vplivom stikov Srbije z zapadnimi evropskimi državami. Prota Matija Nenadovič je sestavil 1. 1804. prvi kazenski zakonik; pri tem se je držal Krmčije. Njegov zakon je obsegal 15 do 20 točk, a znanih nam je le še sedem. Bil je odobren od narodne skup¬ ščine. Manjše krivice so ostale na vesti sodnikom po običajnem * Književnost: T. Živanovič: Osnovi... (Istorija srpskog i ostalog jugo- slovcnskog krivičnog prava.) 1933. — T.Taranovski: Istorija srpskog prava u Nemanjičkoj državi. Il.deo. 1931. 2 * 19 pravu. L. 1807. je izdal vladar Karadorde sam svoj «Kriminalni zakonik*. Imel je 38 paragrafov, a prvih 13 ni ohranjenih. Po¬ zneje je izdajal Karadorde posamezne rešitve, proklamacije ali naredbe z zakonito močjo; mnoge od teh so imele nalogo, da se že prej odrejene kazni še poostre. Uvedba «Kazniteljnog zakona za policajne prestupke» z dne 27. maja 1850. pomeni novo dobo ustalitve pravnih razmer v Srbiji. Krvna osveta in kompozicijski sistem kaznovanja sta odpravljena; reakcija na storjen zločin je postala izključno javna. L. 1855. je Aleksander Karadordevič postavil komisijo, da sestavi nov kazenski zakonik. Sprva je komisija oklevala, češ, da so zločinstva med Srbi zelo redka, a da ne kaže posnemati tujerodnih kazenskih zakonikov. Vendar so se pričela v 1. 1858. posvetovanja, iz katerih je izšel projekt, ki je bil kot «Kriminalni (kazneni) zakonik za knjaže/stvo Srbiju» dne 29. marca 1860. obnarodovan. Za vzornika mu je služil predvsem kazenski zakonik za Prusijo (1. 1851.), ki pa se je sam naslanjal na francoski Code penal. Srbski kazenski za¬ konik je dobil v toku pol stoletja in več preko petdeset izmenjav in dopolnil. Kot poseben zakon samostalne Srbije naj omenimo tiskovni zakon iz 1. 1901., odnosno 1. 1909. Od 1. 1908. so se pri¬ čele priprave za projekt modernejšega kazenskega zakonika za Srbijo. Pod vplivom norveškega in deloma ruskega kazenskega zakonika, ki je tedaj zaslovel za najmodernejšega, je nastal načrt kazenskega zakonika za kraljevino Srbijo, ki je bil 1.1910. izdan v tisku z obširnimi motivi (proj. I.). Po širši komisiji je bil nekoliko predelan, v občni del so bile že sprejete očuvalne od¬ redbe (mesures de surete) ; poznamo ga le po prevodu v nem¬ škem jeziku kot «Vorentwurf». Med balkansko in svetovno vojno je nadaljnje delo počivalo. B. H r v a t s k a in Slavonija. Za te dedni deželi Habs¬ buržanov je veljalo do Ccnstitutio Criminalis Theresiana (1.1768.), ki je poznala še torturo, partikularno pravo poedinih pokrajin glede velikih zločinstev, običajno pravo glede manjših zločinstev. Theresiana je ukinila vsa ta prava. Sonnenfelsovim prizadeva¬ njem se je posrečilo, da je bila tortura 1. 1776. odpravljena. L. 1787. je bil izdan občni kazenski zakonik za obseg celokupne države, toda na Hrvatskem ni stopil v moč. Tudi kazenski za¬ konik za zločinstva in težke policijske pregreške za vse avstrij¬ ske dedne dežele iz 1. 1803. ni postal veljaven za Hrvatsko in Slavonijo. Šele po revoluciji 1. 1848. je dobil avstrijski kazenski 20 zakonik z dne 27. maja 1852. veljavnost tudi za Hrvatsko in Sla¬ vonijo in jo je poslej obdržal do prevrata v 1. 1918. L. 1879. je pač predložil Fran Derenčin banu svoj načrt novega ka¬ zenskega zakonika z obširnimi motivi; o njem se je vršila anketa, ki jo je vlada ad hoc sestavila, ali po osmih sejah te ankete se delo ni več nadaljevalo. Na Hrvatskem pa so zgodaj pričeli uvajati modernejše insti¬ tute kazenskega prava. Že 1. 1875. je bil sprejet zakon o pogoj¬ nem odpustu kaznencev; 1. 1902. je izšel zakon o prisilni vzgoji nedoraslih, 1.1910. o zaščiti pravice na električno energijo, 1.1916. zakon o pogojni obsodbi. Na pobudo prof. J. Šiloviča (Zagreb) je izšla naredba z močjo zakona dne 13. decembra 1918. o kazno¬ vanju in zaščiti mladostnikov. C. Slovenija in Dalmacija. Od Constitutionis Crimi- nalis Theresianae (1. 1768.) dalje so imeli Slovenci usodo vseh habsburških dednih dežel. Za male kazenske zadeve pa je ljud¬ stvo po srenji na vinogorskih zborih izrekalo še nekoliko deset¬ letij kazni po predpisih gorskih bukev (iz 1.1543.). Ker je Jožef II. zabranil kaznovati z denarnimi globami, so ljudski sodniki iz¬ rekali kazni v količinah vina. Ob času francoske revolucije je ljudsko pravosodstvo prenehalo. Že prej omenjeni kazenski za¬ konik Jožefa II., dalje kazenska zakonika iz 1. 1803. in 1852. so posebna razdobja kazenskega prava za Slovenijo. Dalmacija deli z njo usodo od kampoformskega miru v 1.1797., Dubrovnik šele od 1.1814. Posebni stranski kazenski zakoni za pokrajine, kjer so bivali Slovenci, in za Dalmacijo pričenjajo veljati,, kakor za ostalo Avstrijo, od 1. 1861. dalje. Najvažnejši so bili med njimi tiskovni zakon z dne 22. decembra 1862., zakon o koalicijski pravici z dne 7. aprila 1870., zakon zoper vlačugarstvo in delomrznost z dne 10. maja 1879., zakon o kazenskih določbah glede obrez- uspešenja izvršil z dne 25. maja 1883., zakon o dopustnosti in pridržanju v prisilnih delavnicah in poboljševalnicah z dne 25. maja 1885., zakon o avtorski pravici z dne 28. decembra 1895., zakon o rehabilitaciji z dne 21. marca 1918., zakon o po¬ vračilu škode nepravično obsojenim osebam z dne 23. marca 1918. in zakon o odškodnini za nedolžno prestani preiskovalni zapor z dne 18. avgusta 1918. Glede reformatoričnih teženj je veljalo za Slovenijo in Dal¬ macijo vse tisto, kar je veljalo za avstrijske pokrajine vobče. 21 Pričela so se taka stremljenja že v 1. 1862. Mnogo se je pričako¬ valo od reformacijske akcije v 1. 1910., ko so predložili načrt za nov kazenski zakonik trije ugledni kriminalisti: Iioegel, Lam- masch, Stooss. Vse delo je zastalo za časa svetovne vojne. C. Bosna in Hercegovina. Te dve deželi sta stali sto¬ letja pod vladavino moslemitskega prava. V začetku XIX. sto¬ letja je skušala Porta uvesti v Turčiji zakonske reforme po zapadnoevropskih vzorih, toda bosanskemu plemstvu je uspelo obdržati izjemen položaj. Na čelu pokrajine je stal sultanov na¬ mestnik ali vezir, v svojih okrožjih pa so ohranili kapetani ali begi svojo najvišjo oblast. Šele v 1. 1850. in 1851. se je posrečilo zlomiti moč teh bosenskih velikašev in izvesti upravnopolitične reforme. Moslemitsko pravo, ki je dotlej veljalo v Bosni in Herce¬ govini, je priznavalo vsako kaznivo dejanje samo za tožbeni naslov oškodovancev. Turški kadije (sodniki) so imeli na raz¬ polago zakonske določbe, ki so obstajale iz «Šer’i» in «Multeke». Poslednja je imela 57 knjig, od katerih so govorile šestere o kazenskem pravu in urejale tudi pravico osebne osvete. L. 1857. je izdala Porta nov modernejši kazenski zakonik, ki pa je do¬ ločal, naj ostane pri veljavnosti «Šer’i»-ja, kolikor ga novi ka¬ zenski zakonik sam ni izpremenil. Ali v vilajetu Bosni je ostalo vse to mrtva črka. Pri upravi so se godile grobe zlorabe, redni sodniki pa so bili podrejeni šerijatskim uradnikom. Ljudstvo sploh še izvedelo ni o novem zakoniku. Upori in nemiri so bili na dnevnem redu. Skratka, o redno poslujočem pravosodstvu ni bilo govora. Po okupaciji teh pokrajin od strani avstro-ogrske države (1. 1878.) so turški kadije zbežali. Nova vladavina je od¬ redila sprva kazensko pravosodstvo po vojaških okupacijskih oblastvih na podlagi vojaškega kazenskega zakonika do dne 26. junija 1879., ko je izšel nov kazenski zakonik, ki se je na¬ slanjal na avstrijskega iz 1. 1852. Samo glede zločinstev osnav- ljanja razbojniških čet in neupravičene posesti strelnega orožja je ostalo pri pravosodstvu vojaških sodišč tudi za osebe, ki niso bile vojaškega stanu, in to do dne 24. marca 1910. Omenjeni bosensko-hercegovski kazenski zakonik je dobil v teku časa še dokaj dopolnil. Dne 30. junija 1907. je bil izdan poseben zakon o oderuštvu. Dne 10. septembra 1917. je posebna novela razširila vrsto deliktov, ki naj se preganjajo samo na predlog oškodovancev; reformirane pa so bile tudi določbe o nekih deliktih ter se je uvedla pogojna oprostitev s preskusno 22 dobo treh let. Poseben tiskovni zakon za Bosno in Hercegovino je izšel dne 13. januarja 1917.; kot vzornik mu je služil tedajšnji avstrijski tiskovni zakon. D. Vojvodina. Kot sestavina Ogrske do kraja 18. stoletja Vojvodina ni mogla imeti posebnega kazenskega zakonika. Ogrsko kazensko pravo je bilo sestavljeno iz poedinih zakonskih členov, raztresenih v Corpus luris Hungarici, iz običajnega prava in iz prakse kraljevske kurije. Prvi poskus izdaje novega kazenskega zakonika v 1. 1790., ki naj bi se naslanjal na tedaj¬ šnji toskanski in avstrijski zakon, je izpodletel. L. 1827. je nastal nov načrt, ki je bil posnetek avstrijskega kazenskega zakonika iz 1. 1803. Tudi ta je propadel. L. 1843. so tedajšnji najboljši pravniki, med njimi Franc Deak, sestavili nov osnutek, ki je sicer vzbudil priznanje v inozemstvu, a spričo nasprotstva od strani ogrskih magnatov ni mogel postati zakon. V dobi po revoluciji 1. 1848. je bila s cesarskim patentom z dne 27. maja 1852. ve¬ ljavnost avstrijskega kazenskega zakonika razširjena tudi na ozemlje ogrske krone; toda 1. 1861. je judeks-kurialna seja od¬ ločila, da se ta veljavnost ukine in da stopijo v moč znova stari domači zakoni. Najprej je prišlo do revizije načrta iz 1. 1843., a pojavil se je zopet odpor. V mesecu avgustu 1. 1872. je bil ministrski svetnik, poznejši državni tajnik Czemegi izdelal nov načrt, ki je bil po raznih predelavah sprejet in dne 27. maja 1878. sankcioniran. V veljavnost je stopil dne 1. septembra 1880. Ta zakon je obsegal samo predpise o zločinstvih in pregreških. Za prekrške je izšel dne 12. junija 1879. poseben zakon. Novela iz 1. 1908. h kazenskemu zakoniku iz 1. 1878. je prinesla dolgo vrsto modernih določb, zlasti glede blažjega kaznovanja mla¬ dostnikov, glede pogojne obsodbe in pogojnega odpusta iz kazni na prostosti za mladostnike. E. Črna gora. Vladika in knez te dežele Peter I., nazvam Sveti, je izdal dne 17. avgusta 1803. zakon, ki je vseboval razen ustavnih še največ kazenskopravnih določb. Poglavarji plemen so se sicer na ta zakon zakleli, toda ostal je tako rekoč samo na papirju. Plemena so se držala svojih pravnih običajev. Tudi pod naslednjim vladarjem, vladiko Petrom II., je ostalo pri tem. Šele knez Danilo, ki se ni bil dal pomenišiti, je izdal dne 23. aprila 1855. nov zakonik s kazenskopravnimi določbami. Tesne rodbin¬ ske zveze med prestoloma vladarjev Srbije in Črne gore, ki so 23 nastopile 1. 1903., pa so privedle do tega, da se je 1. 1906. sprejel za Orno goro kazenski zakonik, ki je bil skoraj dostaven prepis kazenskega zakonika za Srbijo iz 1. 1860. II. Ob rojstnem dnevu nove države, sedaj nazvane kraljevina Jugoslavija, je veljalo, kakor smo videli, šest različnih kazen¬ skih zakonikov. To je imelo nevšečne posledice zlasti v pogledu zaščite državnih organov in države same. Vlada se je odločila dne 25. februarja 1919., tri dni pred sestankom «začasne na¬ rodne skupščine» v Beogradu (dne 1. marca 1919.), da se razširi veljavnost določb poglavij IX. in X. s. k. z. o zločinstvih in pre¬ stopkih zoper domovino, vladarja in ustavo (§§ 83. do 91.«) ter o zločinstvih in prestopkih zoper zakon, oblastvo in javni mir (§§ 92. do 104.«) na vse ozemlje države. Ker se ni bilo ustano¬ vilo, katera skupna občna načela naj se uporabljajo za navedene delikte v posameznih pokrajinah, je ostalo pri tem, da so veljali zanje predpisi občnih delov šestih različnih kazenskih zakonikov. Da pride do enotnosti kazenskega prava v vsej državi, je vlada postavila stalni zakonodajni svet pri ministrstvu pravde. Ko se je kazenskopravna komisija tega sveta dne 17. januarja 1921. prvič sestala, je predlagala, naj se s posebno uredbo določi, da veljaj za delikte poglavij IX. in X. občni del s. k. z., vendar tako, da se umaknejo njegove določbe ustreznim določbam občnega dela ostalih kazenskih zakonikov, če so le-te drugačne in blažje. Vlada je temu nasvetu sledila s posebnim kraljevskim ukazom z dne 16. marca 1921. (Sl. N. št. 75, Ur. L. št. 134). Zgoraj ime¬ novana kazenskopravna komisija pa je istočasno sklenila, da pristopi k izdelavi prednačrta kazenskega zakonika za vso kra¬ ljevino na podstavi proj. I. Komisija je ta načrt predelala v 1. 1922., ministrstvo pravde pa ga je dalo natisniti skupaj s kratko obrazložbo, ki se je po večjem samo sklicevala na motive k istemu proj. 1. Med tem časom je prišlo do Vidov. ust. Še pred njo je sku¬ šala vlada pospešiti z zasilnimi naredbami ostvarjenje edinstva v kazenskem pravu. Dne 14. aprila 1921. je bil srbijanski zakon zoper hajduštvo razširjen na Črno goro, Bosno in Hercegovino. Nekoliko dni pred 28. junijem 1921. so bile izdane uredbe v svrho, da kazensko pravosodstvo v Srbiji, Bosni in Hercegovini ter v Hrvatski in Slavoniji izboljšajo in poenotijo. Po Vidov. ust. so imeli namreč vsi predustavni zakoni, ukazi, uredbe in naredbe ostati v veljavi, če jih posebni zakonodajni odbor narodne skup- 24 ščine v petih mesecih ne izpremeni. Zadostuje naj konstatacija, da je predustavna kazenskopravna zakonodaja ostala v bistvu neizpremenjena, Vidov. ust. je prinesla tudi sama nekoliko določb, ki so se tikale kazenskega prava. Tu so bila ustanovljena načela glede zaščite osebne svobode, nedotakljivosti hišnega miru, pisemske tajnosti, svobode vesti in vere. Tudi svoboda tiska je bila za¬ jamčena, toda v prehodnih določbah ustave so bile vendarle ustanovljene načelne utesnitve. Smrtna kazen je bila zabranjena za čisto politične delikte, vendar so bile dopuščene izjeme za atentate na vladarja in člane kraljevskega doma. Prav tako so bili izvzeti še primeri, v katerih se družijo čisto politični delikti hkratu z drugimi, ki se kaznujejo po občnem ali vojaškem ka¬ zenskem zakoniku s smrtjo. Najvažnejše zasilne kazenskopravne uredbe, ki so dobile v prvih petih mesecih po delovanju zakonodajnega odbora narodne skupščine v smislu zgoraj navedenega ustavnega predpisa novo lice, četudi so bile deloma obnarodovane šele po označeni dobi, so: zakon o izseljevanju (nat. cit. gl. § 5., II., št. 2.), zakon o pobijanju draginje življenjskih potrebščin in brezvestne špekulacije (nat. cit. gl. § 5., II., št. 1.), zak. zaščit, i. s., zakon o posesti in nošenju orožja z dne 18. februarja 1922. (Sl. N. št. 58, Ur. L. št. 78), zakon o razširjenju poglavij IX. in X. s. k. z. na vso državo z dne 21. aprila 1922. (Sl. N. št. 15/III iz 1.1924., Ur. L. št. 57 iz 1.1924.). Na novo je bilo izdanih po Vidov. ust. več važnih zakonov. Neposredno pod vtiskom umora ministra za notranje zadeve M. Draškoviča in poskusa bombnega atentata na prestolonasled- nika-regenta je bil sklenjen in izdan dne 2. avgusta 1921. zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi (Sl. N. št. 170 A, Ur. L. št. 249). V svrho unifikacije tiskovnega prava smo dobili tisk. zak. Razen tega so izšle še nekatere izvršitvene odredbe na podstavi zakonskih pooblaščenj, tako zlasti naredba z dne 26. junija 1923. k sprednjemu zakonu o zaščiti javne varnosti in reda v državi, ki je ustanovila tudi prisilne delavnice in poboljševalnice (Sl. N. št. 149, Ur. L. št. 236; naredba je bila dne 15. septembra 1925. deloma izpremenjena [Sl. N. št. 240/LXI, Ur. L. št. 327]). Dela glede osnutka za edinstveni kazenski zakonik so prešla iz rok kazenskopravne komisije zakonodajnega sveta v roke «ožje komisije*, ki je imela nalogo napraviti tudi načrt zakona za izvrševanje kazni na prostosti in za zakon o prekrških. Dne 25 18. februarja 1926. je izročil minister pravde Marko Gjuričič narodni skupščini predlog kazenskega zakonika za kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (istočasno s predlogom zakona o sodnem kazenskem postopku). Motivi niso bili izdani. Pač pa je vladni poverjenik dr. Dušan Subotič na prvi seji zakonodajnega odbora narodne skupščine podal «expose», ki je pozneje izšel tudi v tisku. Ta «expose», brošura s 13 stranmi, se poziva največ na razloge k proj. I. in na «kratko objašnjenje» proj. II. Dne 10. junija 1926. je predložil Gjuričič še načrt zakona o prekrških, ki je obsezal tudi kratko obrazložbo na osmih straneh. Kakor je bilo po srbijanskih zakonih pred ujedinjenjem kaznovanje pre¬ krškov z malimi izjemami v rokah policijskih oblastev ali uprav¬ nih instanc, tako je tudi ta predlog izvajal, da se izroči sodstvo glede prekrškov upravnim oblastvom. O obeh osnutkih so se vršila posvetovanja v sekciji (pododboru) zakonodajnega od¬ bora narodne skupščine. Prvi projekt za edinstveni kazenski zakonik ni trčil na načelna nasprotstva, drugi pa je vzbudil pri narodnih poslancih izven stare Srbije («prečanih») veliko ne¬ zadovoljstvo. Do kraja posvetovanj ni prišlo, ker je bila narodna skupščina razpuščena. Prejšnji vladni poverjenik dr. Dušan Subotič je predložil v novi narodni skupščini kot minister pravde dne 3. novembra 1927. četvero projektov: za enotni kazenski zakonik, za zakon o prekrških, za sodni kazenski postopek in za zakon o izvrše¬ vanju kazni na prostosti. Vsi ti projekti so bili odkazani zakono¬ dajnemu odboru narodne skupščine v pretres. V atmosferi, pre- nasičeni skrajnega političnega strankarstva, stvarno delo ni moglo uspevati. V narodni skupščini je prišlo do usodepolnih pobojev v mesecu juliju 1928. Nova vlada je napela vse sile in forcirala delo v zakonodajnem odboru. O predlogu za kazenski zakonik so oddali na poziv ministra pravde nekateri strokov¬ njaki svoje izpreminjevalne nasvete, sekcija je svoje delo opra¬ vila, zakonodajni odbor pa je obtičal sredi razprav o kazenskem zakoniku, ostalih predlogov pa se še lotil ni, ko je bila narodna skupščina dne 6. januarja 1929. razpuščena. III. Po ukinitvi Vidov. ust. je vlada hitela, da dokaže svojo dobro voljo. Minister pravde je pripravil po tričlanski komisiji prejšnje projekte in oskrbel enotni k. z. in zak. o izvrš. k. (Tretji osnutek — zakon o prekrških — še ni prišel do zakonite ob¬ delave.) Dne 16. februarja 1929. je bil izdan uv. zak. kaz. zak., 26 ki je odredil prehodne določbe, zlasti kdaj nastopi veljavnost navedenih zakonov. Za kazenski zakonik je bila določena ista vacatio legis za vso državo. Stopil je vsepovsod dne 1. januarja 1930. v moč. Enaka vacatio legis je bila določena vobče glede zakona o izvrševanju kazni, samo tiste določbe, ki so obravnavale pogojni odpust iz kazenskih zakonov, so stopile v veljavnost že z dnem razgla¬ sitve, t. j. dne 26. februarja 1929. Hkratu, ko se je izvršil državni preobrat dne 6. januarja 1929., sta bila reformirana pod II., odst. 5., omenjeni zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi in tisk. zak. Izpremembe so stremile za tem, da se zatre vsaka agitacija zoper državno edinstvo in sleherno oviranje vzpostavitve reda v državi. V po¬ slednjem pravcu je bil izdan zak. zlor. obl., ki je odredil anti- cipativno takojšnjo veljavnost izvestnih paragrafov iz že ob- narodovanega kazenskega zakonika, ki spadajo v označeno snov. Kot posebne zakone s kazenskopravnimi določbami (tako zvane stranske kazenske zakone) naj navedemo: konkurzni zakon (nat. cit. gl. § 5., II., št. 15.) in zakon o prisilni poravnavi izven konkurza (nat. cit. gl. § 5., II., št. 16.), zak. zaščit, a. p. in zakon o pobijanju nelojalne konkurence (nat. cit. gl. § 5., II., št. 22.). Da ni nastal ob nastopu veljavnosti enotnega kazenskega zakonika glede prekrškov nikakšen vacuum, je bil dne 31. de¬ cembra 1929. (Sl. N. št. 307/CXXXI, Ur. L. št. 99 iz 1. 1930.) izdan poseben zakon, ki je stopil čez noč v veljavo ter odredil, da ostanejo določbe vseh šestih prejšnjih kazenskih zakonov, kolikor niso ukinjeni z enotnim kazenskim zakonom, še nadalje v veljavi, toda z dopolnitvijo, ki naj služi unifikaciji, namreč, da kazni na prostosti ne smejo presegati 30 dni, denarne kazni pa ne 1500 Din ter da zastarajo vsi ti prekrški vseskozi po treh mesecih. Vojaški kazenski zakonik za kraljevino Srbijo z dne 31. ja¬ nuarja 1901., čigar veljavnost je bila z uredbo v 1. 1919. raz¬ širjena na vso kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, je do¬ živel dne 26. februarja 1929. važne izpremembe; nov edinstven voj. k. z. pa ga je zamenil dne 11. februarja 1930. V moč je stopil 15 dni po obnarodovanju. Z novel. voj. kaz. zak. so bile izpre,- menjene določbe o tatvinah in utajah, kar je bilo potrebno, ker je novel. kaz. zak. določil nekatere izpremembe v k. z., s. k. p., 27 tisk. zak. in zak. o izvrš. k., ki so deloma razbremenile sodišča prvih stopenj, deloma odpravile nekatere napake. Na mesto Vidov. ust. je stopila ust. V zvezi z njo sta pri¬ nesla novoizdana volilna reda za narodno skupščino in za senat tudi nove kazenskopravne določbe o prekršitvah volilnih pred¬ pisov. Ust. se razlikuje od Vidov. ust. tudi v tem, da ne govori verbis expressis o tiskovni svobodi, ne ustanavlja zabrane smrtne kazni za čisto politične delikte, a določa glede imunitetne pravice senatorjev in narodnih poslancev med drugim, da od¬ govarjajo za razžalitve in klevete pred rednimi sodišči brez po¬ prejšnje odobritve pregona od strani senata ali narodne skup¬ ščine. § 5. Viri veljajočega kazenskega prava. I. Objektivno pravo so od predstavnikov suverene države v neko izrazito svrho sklenjeni in izdani normativni predpisi. Izraz te volje mora biti izjavljen, da postane obče obvezen. Izjava se izvršuje z zapisom in objavo. Poglavitni viri so zapisani zakoni. Zlasti prihaja v poštev (kakor izhaja iz § 4., III.) k. z. z novel, kaz. zak. To je kazensko pravo xax i^ox^v za civilne osebe. Nanj se v veliki meri naslanja voj.k. z. z novel. voj. kaz. zak., ki velja v nekih ozirih tudi za civilne osebe (gl. zlasti § 7. voj. k. z.). Razen teh dveh poglavitnih zakonov obsezata kazensko materialno pravo deloma tudi s. k. p., ki daje predpise za upo¬ rabo materialnopravnih norm (prim. § 1., II.), zlasti pa tako zvani stranski kazenski zakoni. Niti materialno niti formalno kazensko pravo se ne da osredotočiti samo v kazenskem zakonu. Tudi zakoni, ki urejajo posebne prilike in snovi, prinašajo mnogo¬ krat norme, ki stavijo njihove kršitve pod sankcijo kazni. Kazenski zakonik, ki velja splošno za vse civilne osebe, v nekih ozirih pa tudi za vojaške, obravnava samo zločinstva (Verbrechen im engeren Sinne) in prestopke (Vergelien). Pre¬ krški (Ubertretungen) so pridržani posebnemu zakonu, ki pa doslej še ni izšel. Dotlej, da izide, veljajo še prejšnji pokrajinski kazenski zakoniki, kakor je bilo to že razloženo v § 4. pod III., odst. 5. II. Glede tako zvanih stranskih kazenskih zakonov je treba pokazati na uv. zak. kaz. zak., po katerem sta ostala izrečno še nadalje v veljavi tisk. zak. in zak. zaščit, drž. 28 Od zakonov s kazenskopravnimi določbami glede zločinstev in prestopkov, ki so bili izdani pred postankom naše države, t. j. pred dnem 1. decembra 1918., ni ostal nobeden v veljavi; saj ima kazenski zakonik nalogo, da unificira vse kazensko pravo. Od zakonov s kazenskopravnimi določbami, ki so bili izdani po 1. decembru 1918., je bil po uv. zak. kaz. zak. izrečno raz¬ veljavljen tisti zakon, ki je razširil poglavji IX. in X. s. k. z. na vso državo (gl. § 4., II., odst. 1. in 4.), od ostalih pa vsi drugi zakoni, kolikor obsezajo predpise o kaznivih dejanjih, «ki so predmet kazenskega zakonika». Iz tega besedila (člen 5. citira¬ nega zakona), ki je bilo vsekako namenoma tako oblikovano, je treba sklepati, da ostanejo v veljavnosti po 1. decembru 1918. izdani zakoni: a) če sploh ne obsegajo predpisov o kaznivih dejanjih, ki so predmet kazenskega zakonika; izraz «predmet» pa ni in ne more biti istoveten z izrazom «činjenično stanje«; b) kolikor obsegajo razen razveljavljenih predpisov šd druge predpise kazenskopravne vsebine. Med takšne stranske kazen¬ ske zakone je treba šteti, dasi imajo nekateri malo pomena za kazensko pravo, v naslednjem navedene zakone: 1. ) zakon o pobijanju draginje življenskih potrebščin in brezvestne spekulacije z dne 30. decembra 1921. (Sl. N. št. 5 iz 1. 1922., Ur. L. št. 6 iz 1. 1922.); 2. ) zakon o izseljevanju z dne 30. decembra 1921. (Sl. N. št. 39/VI iz 1. 1922., Ur. L. št. 50 iz 1. 1922.); 3. ) zakon o zaščiti industrijske svojine, gl. okrajšavo: zak. zaščit, i. s.; 4. ) zakon o davku na vojne dobičke z dne 17. februarja 1922. (Sl. N. št. 136/XXII, Ur. L. št. 203); 5. ) zakon o zavarovanju delavcev z dne 14. maja 1922. (Sl. N. št. 117/XIX, Ur. L. št. 169); 6. ) zakon o kmetijskem kreditu z dne 12. junija 1925. (Sl. N. št. 133/XXVII, Ur. L. št. 214); 7. ) zakon o zrakoplovstvu z dne 22. februarja 1928'. (Sl. N. št. 50/XIII, Ur. L. št. 83); 8. ) zako n o pis nionosmligolobih z dne 12. maja 1928. (Sl. N. št. 126/LXH, Ur. L. št. 198); 9. ) zakon o odvračanju in zatiranju živalskih kužnih bolezni z dne 14. junija 1928. (Sl. N. št. 144/XLVII, Ur. L. št. 287); 10.) zakon o posesti in nošenju orožja z dne 14. junija 1928. (Sl. N. št. 172/LV, Ur. L. št. 260); 29 11. ) zakon o merah, njih rabi v javnem prometu in nadzor¬ stvu nad njimi z dne 30. junija 1928. (Sl. N. št. 156/L, Ur. L. št. 252); 12. ) zakon o advokatih, gl. okrajšavo: advok. zak. 13. ) zakon o pobijanju zlorab v službeni dolžnosti, gl. okraj- šajvo: zak. zlor. obl.; 14. ) zakon o javnih beležnikih (notarjih) z dne 11. septembra 1930. (Sl. N. št. 220/LXXVII, Sl. L. št. 196 [popravki pod št. 95 iz 1. 1931.]); 15. ) stečajni (konkurzni) zakon z dne 22. novembra 1929. (Sl. N. št. 282/CXV, Ur. L. št. 255 iz 1. 1930.); 16. ) zakon o prisilni poravnavi izven stečaja (konkurza) z dne 22. novembra 1929. (Sl. N. št. 282/CXV, Ur. L. št. 256 iz 1. 1930.); 17. ) zakon o vinu z dne 9. decembra 1929. (Sl. N. št. 297/ /CXXIV, Ur. L. št. 126 iz 1.1930.); 18. ) zakon o zaščiti avtorske pravice, gl. okrajšavo: zak. zaščit, a. p.; 19. ) zakon o zatiranju nalezljivih bolezni z dne 10. januarja 1930. (Sl. N. št. 18/VII, Ur. L. št. 137); 20. ) zakon o kontroli zdravil biološkega izvora z dne 31. ja¬ nuarja 1930. (Sl. N. št. 32/XI, Ur. L. št. 147); 21. ) zakon o nadzorstvu nad živili z dne 8. februarja 1930. (Sl. N. št. 36/XIII, Ur. L. št. 156); 22. ) zakon o pobijanju nelojalne konkurence z dne 4. aprila 1930. (Sl. N. št. 83/XXXII, Sl. L. št. 10); 23. ) zakon o državni brambi z dne 14. julija 1930. (Sl. N. št. 161/LX, Sl. L. št. 186); 24. ) zakon o volilnih imenikih z dne 6. septembra 1931. (Sl. N. št. 207/LXVI, Sl. L. št. 347); 25. ) zakon o volitvah narodnih poslancev za narodno skup¬ ščino z dne 10. septembra 1931. (Sl. N. št. 210, Sl. L. št. 352); 26. ) zakon o lovu z dne 5. decembra 1931. (Sl. N. št. 285 A/ /XCIV [popravki v št. ll/III], Sl. L. št. 84 iz 1. 1932.). Kolikor so bili izdani k posameznim stranskim kazenskim zakonom izvršitveni predpisi v obliki uredb, pravilnikov in pod. v okviru izrečnega pooblastila, danega posebej v dotičnem za¬ konu, veljajo le-ti v isti meri, kakor zakoni. O zakonu, ki je podaljšal veljavnost določb glede prekrškov, gl. § 4., III., odst. 5. 30 III. Nadaljnji vir za kazensko pravo so še zakoni, s katerimi so bile potrjene konvencije in pogodbe z inozemskimi državami glede izročitve zločincev in kazenskopravne sodne pomoči. Do- tične konvencije in meddržavni dogovori so zbrani v privatni «Zbirki ugovora i konvencija o pravnoj pomoči u gradanskim i krivičnim stvarima sa komentarom» avtorja Nikolaja Paho- rukova. (Beograd, 1932.) IV. Razen voj. k. z. (gl. pod I.) imamo še drugačna specialna kazenska prava, kakor kazensko pravo glede državnih mono¬ polov po zakonu o državnih monopolih z dne 5. decembra 1931. (Sl. N. št. 285/XCIII, Sl. L. št. 70 iz 1. 1932.) z dotičnim posebnim kazenskim postopkom z dne 4. aprila 1932. (Sl. N. št. 88/XXXVII, Sl. L. št. 376); dalje disciplinsko kazensko pravo po č. z. V. Bodoči vir kazenskega prava bo zakon o prekrških. Po vladnem načrtu zakona o prekrških z dne 3. novembra 1927. (gl. § 4., II. in fine) naj bi spadali prekrški polnoletnih oseb pred policijska ali upravna oblastva, prekrški mlajših maloletnikov in dece pa pred kazenska sodišča. Tudi po zgoraj citiranih stranskih kazenskih zakonih je ustanovljenih mnogo prekrškov, ki pa spadajo glede sojenja pred upravna oblastva. Kolikor ti pravkar navedeni viri nimajo za predmet takih kaznivih dejanj, ki naj jih sodijo sodišča, niso viri kazenskega prava v ožjem smislu besede. Ali oni prihajajo, ker mora pravni red tvoriti harmonično celoto, za tolmačenje kazenskopravnih norm vendarle kot postranski viri v poštev. VI. Običajno pravo ni vir za kazensko pravo. Ono niti ne ustvarja novih kazenskopravnih dejanskih stanov niti ne more obstoječih norm spraviti ob veljavo. Načelo «nullum crimen, nulla poena sine lege», ki je prevzeto v ust. (člen 8.), izključuje možnost, da bi se uporabljalo običajno pravo kot osnova bodi za ostvaritev bodi za derogacijo kazenskopravne norme. Isto načelo velja v pretežni večini inozemskih zakonodaj. Le ruski sovjetski kazenski zakonik iz 1. 1926., odnosno iz 1. 1928., do¬ voljuje uporabo analogije v kazenskem pravu. V teoriji pa se zastopa tudi mišljenje, da gre običajnemu pravu moč vira za kazensko pravo (n. pr. Bi n din g, Rittler). Če smo na eni strani izključili glede na ideologijo našega kazenskega zakonika (§ 1. k. z.), ki je v skladu z ust., običajno pravo kot vir kazen¬ skega prava, moramo na drugi strani vendarle ugotoviti, da 31 utegne imeti običajno pravo vpliv in da ga je treba celo vpošte- vati: 1.) tam, kjer je kazenski zakonik ali stranski kazenski zakon prevzel izvestne pojme iz vsebine drugih zakonov, ki pri¬ znavajo veljavnost običajnega prava (n. pr. trgovinski zakon); 2.) tam, kjer postavlja kazenski zakonik v posebnem delu pojme, ne da bi jih definiral, n. pr. žalitev, primoranje, osebna svoboda in pod. (pojmovne sestavine teh pojmov se ravnajo po teoretič¬ nih vidikih, ki pa se snujejo iz neke splošno veljajoče rabe, ki ne more biti nič drugega nego običajno pravo, sloneče na dolgi vrsti precedentnih primerov uporabe; v tem pogledu moremo go¬ voriti [zRittlerjem] o moči, ki obrazuje dejanski stan de¬ likta) ; 3.) tam, kjer gre za vrednotenje obsega nekega pravnega instituta, ki ga ustvarja kazensko pravo, n. pr. ocena svobod¬ nega prepričanja, prekoračenje silobrana, neznatnost kaznivega dejanja; tu ne gre za avtoritativen vir kazenskega prava, pač pa za način tolmačenja zapisanih kazenskopravnih zakonitih norm po pooblastitvi zakonodajčevi (tako zvani usus fori ). § 6 . Sistematična razčlenitev celotnega kazenskega prava. I. Vobče se je v teoriji kakor tudi v zakonodajni praksi sma¬ tralo, da zadošča razčleniti splošne nauke za kazensko pravo po dveh sistematičnih vidikih: glede kaznivega dejanja in pa glede kazni; saj se v kaznivem dejanju predpostavlja kot edino mogoč subjekt storilec-človek. Modernejša smer, ki se vse bolj bavi z zločincem kot človekom-individuom, pa hoče, naj se raz¬ likujejo trije vidiki: kaznivo dejanje — storilec — kazen (sank¬ cija). Ta logično opravičena tridelba v praksi ni imela posebnega odmeva. Storilec je spona med dejanjem in kaznijo, ki se logično ne da odmisliti. Naš k. z. je vpošteval to modernejšo strujo v glavnem na ta način, da je naslovil svoje II. poglavje s «Kaznivo dejanje in storilec*, ni pa dosledno zasnoval temu ustreznih norm, ki jih izvajajo zastopniki iz tridelbe (delikt — storilec — sankcija) splošnih naukov kazenskega prava. Kar je v tem po¬ gledu storjenega, bo razvidno iz celotnega sistema, zlasti iz § 22. II. V sestavnem prikazovanju kazenskega prava kraljevine Jugoslavije se hočemo poslužiti sistematike kazenskega za¬ konika. Obravnavali bomo najprej v drugem oddelku občni del, a v prvem poglavju tega oddelka vse tiste norme, ki se 32 tičejo pojma, vrst in sestavnih delov kazenskega zakonika, od¬ nosno tudi drugih kazenskih zakonov, njegove razlage in veljav¬ nosti v občnem, krajevnem, časovnem in osebnem pomenu. Iz praktičnih ozirov je moral zakonodajec ustanoviti določne občne predpise o pogojih, utesnitvah in razširitvah norm, ki obsezajo zapretitve kazenskopravnih sankcij; nikakor ne bi ka¬ zalo, da bi se dopustile prevelike diferenciacije, še manj pa, da bi se pri vsaki zapretitvi sankcije take okolnosti ponavljale. Tu se bo treba ozirati zlasti na vprašanje, ali veljajo označene norme tudi za stranske kazenske zakone. Vse to bo tvorilo drugo poglavje občnega dela pod skupnim naslovom «Kaznivo dejanje in storilec«. V tretjem poglavju občnega dela kazenskega prava bo govora o kaznih, očuvalnih in vzgojnih sredstvih kot praktič¬ nih učinkih kršenja predpisov kazenskega prava. Posebni del bo tvoril tretji oddelek knjige in bo obsezal razvrstitev in karakterizacijo kaznivih dejanj, kakor se nam pri¬ kazujejo v (občnem) k. z. in voj. k. z. in tudi v stranskih kazen¬ skih zakonih. Kazniva dejanja, ki kršijo iste ali vsaj sorodne pravne dobrine, bodo sistematično pod posebnimi poglavji ob¬ delana. Drugi oddelek: Občni del kazenskega prava. Prvo poglavje: Kazenski zakon. § 7 . Pojem, vrste in sestavni deli kazenskega zakona. I. Pod kazenskim zakonom v širšem pomenu pojmujemo vse kazenskopravno kakorkoli pomembne pravno obvezne norme. Kazenski zakon v ožjem pomenu pa je skup tistih pravno obveznih pisanih norm, ki urejajo neposredno uporabo državne kazno¬ valne pravice (gl. § 1.) na zločincih za zločine. II. Iz zgodovinskega pregleda o našem kazenskem pravu in iz virov kazenskega prava smo spoznali, da se kazensko pravo ne izčrpava iz vsebine občnega kazenskega zakonika, ampak da dajejo še drugi stranski kazenskopravni zakoni podstavo za ugo¬ tovitev zločinov. V tem pogledu veljajo vsi kazenskopravni pred¬ pisi (norme) iz vseh virov kazenskega prava kot popolnoma enakovrstni viri. III. Kazenski zakon v ožjem smislu besede mora obsegati norme, ki določno navajajo: a) katero in kakšno zadržanje — pozitivno v pogledu na delo¬ vanje ali negativno v pogledu na opuščenje — neke osebe se stavi v vrsto kaznivih dejanj; b) katera in kakšna sankcija se zagraža za zadržanje. K a). «Zadržanje» (Verhalten) se imenuje v teoriji, po njej pa tudi v praksi «dejanski stan» («učin») kaznivega dejanja (Tat- bestand). Tu gre torej za objektivno, za zunanji svet s čuti (vid, tip, sluh) zaznatno delovanje neke osebe. Prvotno se je uporab- 34 Ijal za označbo tega delovanja še izraz srednjeveške latinščine «corpus delicth (Farinacius, L 1581.)) a pomenjal je ne¬ posredno zaznatne sledove delikta, po katerih je bil podan ob¬ stoj delikta kot celokupnost vsega, kar je za kazensko preiskavo potrebno. Šele pozneje je teorija pod tem izrazom razumevala poleg objektivnih tudi še subjektivne okolnosti za obstoj delikta. V tem smislu so uporabljali redaktorji proj. I. za tako zamišljen dejanski stan kaznivega dejanja izraz «bitje» («biče krivičnog dela»), ki je prešel v §§ 11. in 19. k. z. Z novel. kaz. zak. je bil eliminiran iz § 11. k. z., v § 19. k. z. pa je ostal in pomenja «zu- nanji dejanski stan delikta*. Tak zunanji dejanski stan je prva bistvena sostavina kazen¬ skopravne norme. Ona mora biti določena po vseh na zunaj za- znatnih delih zadržanja v toliki meri, da se da točno razlikovati od vsakega drugega dejanskega stanu. Ce pravi norma § 314. k. z., da se kaznuje kot tat, kdor vzame tujo, premično stvar drugemu z namero, da bi pridobil z njeno prisvojitvijo sebi ali drugemu protipravno imovinsko korist, nakopiči v enem stavku, ki opredeljuje samo en dejanski stan, skoraj z vsako besedo po¬ sebno razliko tega kaznivega dejanja od drugega. Toda kazen¬ ska norma se sme uporabiti izključno le tedaj, kadar so v zadržanju osebe združeni prav vsi njegovi znaki. Ko se pre¬ makne le en sam del, utegne priti do uporabe kakšne druge, morda zelo podobne norme z drugim dejanskim stanom (n. pr.: če oseba ni vzela premične stvari, ker jo je imela že kot za¬ upano v rokah), lahko pa tudi odpade uporaba sleherne kazen¬ skopravne norme. Glede svojstva po normi ustanovljenega dejanskega stanu, da se ne da z drugimi zamenjati, je treba poudarjati, da so izvestne sostavine, n. pr. čas, kraj, sredstvo, način storitve, za opredelitev deloma brezpomembne, deloma pa odločilne. Nikake razlike ni, ali učini storilec prevaro na cesti ali v hiši, zjutraj ali ponoči, z besedo ali z dejanjem — pri ne¬ katerih drugih kaznivih dejanjih pa prihajajo tudi te okolnosti zelo v poštev. Če se zgodi tatvina ob času poplave ali v poštno- prometnem prostoru, je to znak, ki ga stavi zakonodajalec po¬ sebej v dejanski stan in tisto kaznivo dejanje tudi drugače kaz¬ nuje. Te posebne stranske okolnosti imenuje teorija «modalitete dejanskega stanu kaznivega dejanja*. O njih bo še pozneje govor. Samo na videz tvorijo izjemo od pravila določnosti dejan¬ skega stanu neke določbe k. z. (§ 126., 254., 255.), še več pa v 3 * 35 stranskih kazenskih zakonih, ki ne opisujejo inkriminiranega zadržanja po njegovih znakih in spremljevalnih okolnostih, ampak prepuščajo natančno opredelitev na splošno označenega zadržanja nekemu drugemu oblastvu. Takšne določbe zahteva praktično življenje. Če gre n. pr. za kršitve predpisov iz področja higienično-sanitetne službe, utegnejo le-te vesti do velikanske škode, ali vnaprej se taki predpisi ne morejo vnesti v kazensko¬ pravno relevantni dejanski stan. Zato pravi k. z.: kdor se ne ravna po predpisih, s katerimi je odredilo pristojno oblastvo preglede itd. glede širjenja nalezljivih bolezni. Ta splošna norma obseza na splošno dejanski stan kaznivega dejanja, posebej pa mora za udejstvitev te norme priti do dejanske odreditve pri¬ stojnega oblastva, ki da šele v bodočnosti določno vsebino pred¬ pisa v okviru splošne določbe. Preden tak izpopolnjevalni pred¬ pis ni izdan in pravilno objavljen, počiva moč te norme; ko pa je bil objavljen, ga mora vsakdo vpoštevati. Take norme se imenujejo (po Bindingu) blanketni kazenski zakoni. K b). Poleg določnega dejanskega stanu kot pojmovnega okvira kaznivega dejanja mora kazenskopravna norma vsebo¬ vati sankcijo za to dejanje, ki mora biti tudi določena. Sodišče mora natančno vedeti, kakšno zlo ali kakšna posledica naj za¬ dene osebo, ki je dejanski stan udejstvila z vsemi potrebnimi sostavinami objektivnega in subjektivnega značaja. Samo za občno karakterizacijo naj navedemo že tu, da moderno kazen¬ sko pravo daje zelo široke okvire, pri kaznih v denarju pa na¬ vzgor ne daje nobene meje, kopiči več vrst kazenskih^sankcij za isto dejanje ali stavi zanje več različnih sankcij na izbero. K a) in b). Kakor smo že v § 6., II., omenili, obsezajo zakonite norme kazenskega prava izvestne določbe tako glede dejanskega stanu kakor glede sankcij, ki so vsem skupne. V tem pogledu suplira v poedini kazenskopravni normi vsebina izvestnih norm iz občnega dela k. z. vsaj vse tiste občne sosta- vine kazenskopravne norme, ki pri posameznih normah niso posebej navedene. Tako pravi n. pr. k. z. v § 18., da se kaznuje, če ne predpisuje zakon drugače, samo tisto dejanje, ki je stor¬ jeno z naklepom (dolus). Kjer torej, kakor n. pr. pri neizpolnitvi dolžnosti, sledečih iz prevzetega zastopanja imovinske koristi izvestne osebe, nekdo ni ravnal z namero, da bi zastopano osebo oškodoval, se ne more kaznovati zaradi dejanja, storjenega iz malomarnosti, ker zakon predpostavlja zgolj naklepno dejanje. 36 IV. Skup splošnih kazenskopravnih norm, katere veljajo za vsa kazniva dejanja, ki jih navaja kazenski zakonik, enako¬ merno, tvori njegov občni del, skup posameznih kazensko¬ pravnih norm o kaznivih dejanjih kot takih pa je označen kot posebni del k. z. Glede stranskih kazenskih zakonov pa je treba pripomniti, da niso prav vsi stranski kazenski zakoni glede občnih predpisov ustrojeni po istih načelih, ki jih ustanavlja občni del k. z. Določba § 13. k. z. pravi celo generalno, da se predpisi k. z. ne uporabljajo na osebe, ki jih je kaznovati zaradi storjenega kaznivega dejanja po posebnih zakonih. Dejansko pa veljajo za ogromno večino stranskih kazenskih zakonov ven¬ darle občni predpisi k. z., pri nekaterih takih zakonih pa so dane razlike, ki se morajo vpoštevati. Razlike se spoznajo iz samega besedila stranskega kazenskega zakona in bomo o njih še po¬ sebej govorili. V. V formalnem pogledu mora biti vsak kazenskopravni zakon prav tako, kakor vsak drug zakon sklenjen, sprejet in proglašen po predpisu ustave. V smislu ust. mora biti sklenjen v narodnem predstavništvu (narodni skupščini in senatu) in sprejet, nato pa proglašen od kralja s sopodpiši vseh ministrov. Tako proglašeni zakon dobi obvezno moč 15 dni po «obnarodo- vanju (natisnjeni proglasitvi) v Sl. N., če zakon sam ne odreja drugače. Ta dan obnarodovanja se vračunava v dobo petnajstih (odnosno: manj ali več) dni. Doba od obnarodovanja do nastopa obvezne moči se imenuje vacatio legis (gl. § 9., B., I.) § 8 . Razlaga kazenskega zakona. I. Zakon se poslužuje besed, vendar ni vedno vsaka beseda tako jasna, da ne bi moglo priti do dvoma o pravi vsebini za- konodajčeve volje. Tu mora pomagati razlaga (interpretatio). Ona naj se bavi ne le z občnim pomenom besed, ampak ugotovi naj pravi, četudi skriti pravni smisel zakona, kakor sledi iz glavnih načel, ki so vodila zakonodajca pri sestavi besedila. Pri razlagi je treba torej uporabiti predvsem gramatikalna načela, ki veljajo za izražanje misli v uporabljenem jeziku. Odločilen je izvirni srbskohrvatski tekst v Sl. N. Slovenski prevod je pač oficialen prevod zakona, ali za razlago in thesi ne more biti vpošteven. Razen gramatikalnega tolmačenja je treba uporab- 37 ljati načela logike. Logika se pa mora držati pravila, da se izrazi zakona ne smejo tolmačiti vulgarno, ampak v smislu ustaljenih izrazov za pravne pojme. V obseg uporabljanja načel logike spada vprašanje, ali je dopustno tolmačiti zakonite norme po pravilih analogije. Po načelu exceptio firmat regulam in casibus non exceptis moramo ugotoviti, da analogija, ki njena uporaba pri drugih zakonih ni izključena, bas za kazenski zakonik, takisto pa tudi za vse tiste stranske kazenske zakone, ki se opirajo na občni del k. z., pri uporabljanju materialnopravnih norm ni dopustna, ker je ustanovljena izrečna izjema že v ust. (člen 8.) kakor tudi še v § 1. k. z. (odnosno v § 2. voj. k. z.). Pri tem pa je treba opozoriti, da niso prav vse norme kazenskega zakonika vseskozi materialnopravnega značaja; določbe §§ 88., 89. k. z. so namreč izrazito formalnopravnega značaja. Edina izjema od načela neuporabnosti analogije glede ma¬ terialnopravnih norm je ustanovljena za kazniva dejanja mini¬ strov po členu 17., odst. 2., zakona o ureditvi vrhovne državne uprave (nat. cit. gl. § 35., V., odst. 4.), ki ga ust. (gl. člen 118.) ni razveljavila. II. Razlaga zakonitega besedila naj ugotovi zakonodajčevo voljo, kakor je izražena v samem zakonu. Pri tem pa je pred¬ vsem potrebno, da se dožene pravo besedilo, ki se ga je poslužil zakonodajec. Zbog tega se očividne tiskovne napake, ki zastran njih ni moglo priti do reprodukcije pristne zakonodajčeve volje, vedno lahko popravijo ali puščajo v nemar. Drugače pa je z redakcionalnimi pogreškami. Ni odločilno, kaj si je zakonodajec mislil in kaj je bil razlog za izraz njegove volje; ali je bil tisti razlog pravilen ali ne itd. Besedilo norme odločuje, ne pa za- konodajčeva misel, če se ta ne strinja z izraženim besedilom. Zakonita norma dobi po obnarodovanju samostojno, od bivšega zakonodajca neodvisno življenje. Za primer, da se je zakono¬ dajec izrazil drugače, kakor je hotel, se da popravek izvršiti samo z novim zakonom, ne pa z «razlago». III. Kjer gre za dvoumnosti izrazov ali za praznine v vsebini, ki naj se pojasnijo ali izpopolnijo, odloča predvsem iz celokup¬ nega zakona izvirajoča miselnost (ideologija). Da se spozna zakonodajčeva miselnost, se sme razlaga oprijeti tako zvanih mate riali j, t. j. vladnih načrtov z motivi, izjav vladnih za¬ stopnikov, govorov v debati narodnega predstavništva. Toda ta 38 opora ne sme priti nikdar v navzkrižje z gramatikalno in logično razlago. Če nastane kakšno nasprotje, obvelja tisto, kar smo rekli spredaj glede izraza zakonodajčeve volje. Pravica in dolžnost razlaganja kazenskega zakona pritiče po predpisih s. k. p. v konkretnem primeru sodiščem, in to ob vsako¬ kratni odločbi posebej in samostojno, v zadnji stopnji pri sodbah kasacijskemu sodišču (§ 337. s. k. p.). Izrek kasacijskega so¬ dišča o tolmačenju kazenskopravnih določb veže spodnje in¬ stance zgolj v pogledu na pravno pojmovanje in zgolj v dotični konkretni kazenski pravdi. IV. Kazenski zakonik ni dobil od strani vlade pravih motivov. Vlada se je sklicevala, ko je predložila 1.1926. narodni skupščini svoj predlog za kazenski zakonik, na motive k proj. I. in na «kratko objašnjenje» proj. II. «Expose» se sklicuje takisto na označena projekta. V stvari pa vse te materialije ne morejo priti v odločilni meri v poštev, ker je zadnji osnutek, ki je postal zakon, zelo različen od prejšnjih, a niti ta zadnji osnutek ni bil predmet parlamentarnega javnega razpravljanja. Kolikor je ministrstvo pravde oddajalo na vprašanja sodišč svoja «miš- ljenja» o razlagi posameznih določb, dotične izjave niso obvezne za sodišča, ampak so napotila, ki jih morajo sodišča samostojno presojati. V. Poedine norme k. z. in stranskih kazenskih zakonov si tupatam nasprotujejo ali se križajo zlasti glede vprašanj iz obč¬ nega dela k, z. Razlaga postane za to težavna. Vobče velja, da je treba vpoštevati v časovnem pogledu, da «lex posterior de- rogat priori», da pa velja poleg tega še pravilo, da «lex specialis derogat generali ». Pozitivno normo v pogledu križanja daje še § 13. k. z., čigar vsebino smo navedli v § 7. pod IV. Izjema od te norme pa je ustanovljena v členu 6. uv. zak. kaz. zak., ki pravi, da velja občni del k. z. izjemno od predpisa § 13. k. z. tudi za tisk. zak. (z novel. tisk. zak.) in za zak. zaščit, drž., kolikorj se s tema zakonoma izrečno ne odreja nekaj drugega. Presoja, kaj se s tema zakonoma izrečno drugače odreja, je stvar sodniške interpretacije. Le-ta pa mora vpoštevati, da se sme in mora pri¬ znati izjemo legis specialis nasproti občnim normam k. z. kakor legis generalis samo tam, kjer se križanje tiče posebnih special¬ nih razlogov, ki so vodili vprav do izdanja tistega stranskega kazenskega zakona (ratio legis), v vseh drugih primerih pa mora obveljati norma legis generalis. 39 Glede ostalih stranskih kazenskih zakonov, ki niso navedeni v členu 6. uv. zak. kaz. zak., pa morajo veljati tisti predpisi za občna vprašanja, ki jih ustanavljajo ti zakoni sami. Če takih posebnih predpisov ni, je pa treba vendar le-te tako razlagati, da z občnimi določbami k. z. ne pridejo navzkriž. Saj ni mogoče drugače nego to, da je zakonodajec samo iz tega vzroka opustil odrediti kaj posebnega, ker ni smatral, da bi bilo to potrebno, ko pa gre za kazensko pravo. VI. Zaradi enotnosti razlage in tehničnega poenostavljenja in skrajšanja besedila zakona je zakonodajec po zgledu na druge novejše kazenske zakonike in načrte podal v § 14. k. z. le¬ galno opredelitev nekaterih izrazov. Dal jim je legalno definicijo, ki je seveda še vedno lahko predmet sodne interpretacije, ima pa to tehnično prednost zase, da velja stalno in enakomerno za celotno besedilo k. z. in za druge zakonite vire, ki so ž njim v neposrednji zvezi (s. k. p., zak. o izvrš. k.). Opredeliti je bilo treba zlasti take izraze, ki v navadnem živ¬ ljenju ali v drugih zakonskih virih nimajo enotnega, povsem ustaljenega pomena. V § 14. k. z. so navedene sledeče legalne interpretacije: 1. ) «Otroci» so osebe, ki niso dovršile 14 let; «mlajši maloletniki» so osebe, ki imajo 14 let, a niso dovršile 17 let; starejši maloletniki pa so osebe, ki imajo 17 let, a niso dovršile 21. leta (§ 14., št. 1., k. z.). V primerih, kjer omenja k. z. malo- letnike vobče, obsega ta pojem praviloma osebe do dovršenega 21. leta, torej tudi otroke (gl. §§ 245., 360. k. z.); drugače, če je iz besedila in smisla razvidno, da je izraz uporabljen v bolj ome¬ jenem smislu (n. pr. «maloletna deklica» v smislu § 176. k. z. je deklica od 14. do 21. leta). Izraz «otroci» pomeni v k. z. včasi potomce prve stopnje v premi vrsti ne glede na starost (n. pr. v § 313., št. 1., k. z.). 2. ) «Krčma» pomeni vsak prostor (gostilna, kavarna, vino- točnica in pod.), kjer se točijo alkoholne pijače (§ 14., št. 2., k. z.). 3. ) Za «državnega uslužbenca» se smatra razen osebe, ki je v državni službi po č. z., tudi oseba, ki je v službi pri državnem ali samoupravnem oblastvu posebne vrste (n. pr. pri državnih prometnih ustanovah, pri banovinah kot samo¬ upravnem telesu) ali ki izvršuje z zakonsko pooblastitvijo trajno ali začasno javno službo, a ne spada pod č. z. (§ 14., št. 3., k. z.). 40 4. ) «L i s t i n a» je vsak telesni predmet, ki je sposoben ali namenjen, da služi za dokaz činjenice, katera ima pomen za pravne odnošaje (§ 14., št. 4., k. z.). Pojem listine obsega torej ne samo papirnata, temveč tudi dokazila iz drugega materiala (n. pr. obmejni znaki in pod.). 5. ) «Denar» je kovinski ali papirnati denar, ki je na pod¬ stavi zakona v naši ali tuji državi v tečaju (§ 14., št. 5., k. z.). Novci, ki imajo zgolj numizmatično ali kovinskogospodarsko vrednost (n. pr. zlatniki), pa niso v tečaju, niso denar v smislu k. z. 6. ) «Premična stvar» je tudi električna, parna in vsaka druga slična energija (§ 14., št. 6„ k. z.). Raztegnitev zakonitega pojma premične stvari na različne vrste energije je bila potrebna zaradi učinkovitejše zaščite gospodarsko koristnih vrst energije pred protizakonito prisvojitvijo. 7. ) Pod «silo» se umeje tudi uporaba hipnoze in omamljivih (narkotičnih) sredstev z namero, da se kdo zoper svojo voljo onesvesti ali onesposobi za odpor (§ 14., št. 7., k. z.). Izraz «sila» je ožji kakor «nasilje», o čemer bo še govora v posebnem delu. § 9. Veljavnost kazenskih zakonov. A. Krajevni obseg (meddržavno kazensko pravo). I. V meddržavnem pravnem prometu je potrebna ureditev vprašanja, katero kazensko pravo naj se uporablja, če stori kaz¬ nivo dejanje inozemec v tuzemstvu ali tuzemec v inozemstvu. Dotične določbe se nahajajo v §§ 3. do 9. k. z., ki so pa še do¬ polnjene v s. k. p. Tičejo 1 se uporabe teritorialnega, nacionalitct- nega, realnega in univerzalitetnega načela. II. Teritorialno načelo je izčrpno izraženo v rečenici: «Quod est in territorio, etiam est de territorio, leges non obligant extra territorium.» Vsako v tuzemstvu storjeno kaznivo dejanje se presoja po tuzemskem kazenskem zakonu. Ali je pravna do¬ brina, katero je kršilo, okrnilo, oškodovalo ali ogražalo v tuzem¬ stvu storjeno kaznivo dejanje tuzemskega ali inozemskega iz¬ vora; ali je-storilec državljan naše ali tuje, prijateljske ali ne- prijateljske države, nima nobenega pomena. Tuzemsko držav¬ ljanstvo («grajanstvo») se določa po zakonu o državljanstvu z dne 21. septembra 1928. (Sl. N. št. 254/LXXXIV, Ur. L. št. 365). 41 «Sujets mixtes» se ne priznavajo. To se pravi: kdor ima držav¬ ljanstvo v kraljevini Jugoslaviji, je podrejen kazenskim zakonom Jugoslavije tudi tedaj, kadar bi imel dejanski razen tega še kakšno drugo državljanstvo. Edino utesnitev uporabe teritorialnega načela tvori eks- teritorialnost ali izdeželnost izvestnih oseb; to svojstvo se pre¬ soja predvsem po vsebini meddržavnih pogodb. Če nastane dvom, pripade avtentična interpretacija na osnovi meddržavnih pogodb in prakse ministru pravde (§ 24. s. k. p.). Uporaba teritorialnega načela (§ 3., odst. 2., k. z.) pa je fiktivno razširjena pri kaznivih dejanjih, storjenih na do¬ mačem pomorskotrgovinskem brodu ali na domačem zrakoplovu, dasi se ob času storitve nista nahajala v območju kraljevine Jugo¬ slavije. Domači brodovi so tisti, ki so vpisani v jugoslovanskem registru za trgovinske ladje ali pa imajo vsaj provizorični potni list (permis de voyage provisoir), ki se izda, ko kupi Jugoslovan ladjo v inozemstvu, za čas, da bi mogla biti uvrščena v redni register. Domači zrakoplovi so tisti, ki so imatrikulirani v nav¬ tičnem registru zrakoplovnega poveljništva ministrstva za voj¬ sko in mornarnico. III. Nacionalitetno (tudi personalitetno ali subdicijsko) načelo (§ 6. k. z.) se glasi v rečenici: «Quilibet est subditus legibus patriae et extra territorium.» V poštev pride to načelo samo glede v inozemstvu storjenih deliktov. Od v inozemstvu storjenih zločinov pa je treba razlikovati dve vrsti: a) tiste zlo¬ čine, ki so v § 4. k. z. navedeni (§§ 91. do 98., 102. do 104., 106. do 110., 115., odst. 1., 215., št. 1. in 2., 222., 225., 229., 234. do 239. in 283.) in ki jih bomo bliže označili zdolaj pod IV.; b) vse druge zločine. Za pod a) navedene zločine se uporablja kazenski zakon na vsakega državljana kraljevine Jugoslavije brez izjeme, za pod b) navedene zločine pa samo takrat, kadar pride storilec sam iz inozemstva v Jugoslavijo ali pa kadar se izroči od ino¬ zemskih oblastev našim oblastvom. Razen tega odpade sodno postopanje pri zločinih pod b), če je tuzemec kazen, na katero je bil v inozemstvu obsojen, tam popolnoma prestal; ali če je bil v inozemstvu pravnomočno oproščen; ali mu je bila kazen od¬ puščena; ali če se kaznuje kaznivo dejanje po inozemskem za¬ konu na predlog, po odobritvi ali na zasebno tožbo, a le-ti pogoji niso podani; ali če je po inozemskem zakonu pravica pregona ali izvršitve kazni zastarana. Če kazen za neko v naši državi 42 kaznivo dejanje v tuji državi ni predpisana, se započne pregon v Jugoslaviji samo na zahtevo ministra pravde. V nobenem pri¬ meru se ne sme v tuzemstvu bivajoči tuzemec, ki je storil kaz¬ nivo dejanje, izročiti tuji državi (§ 12. k. z.). IV. Realno (tudi: zaščitno) n a č e 1 o je zasnovano na misli, da nekatere posebno važne pravne dobrine potrebujejo zaščite s kazenskimi sankcijami ne samo zoper napade (okrnjenje ali ogražanje) na domačem ozemlju, ampak tudi povsod drugod; torej tudi, če izvira ali se izvrši napad izven mej naše države. V tem pogledu pa razlikuje zakonodajec po važnosti pravnih dobrin dvoje primerov: a) tiste pravne dobrine, ki uživajo pod vsakim pogojem absolutno zaščito (§ 4. k. z.), in b) tiste pravne dobrine, ki so deležne zaščite samo pod izvestnimi pri¬ likami, relativno. K a). Absolutno se kaznujejo po tuzemskem kazenskem pravu, ne glede na to, kje je bilo kaznivo dejanje storjeno, kje je bil storilec zaloten, ali je bil od tuje države naši izročen ali ne, naslednji taksativno našteti delikti: a) iz poglavja XII. kaznivih dejanj zoper obstoj države in njeno ustavno ureditev, zločini po §§ 91. do 98., 102. do 104., 106. do 110., 115., št. 1.; fi) iz poglav¬ ja XIX. kaznivih dejanj o napravljanju lažnih listin in mer, zlo¬ čini po §§ 215., št. 1. in 2., 222., 225., 229.; y) iz poglavja XX. kaznivih dejanj z napravljanjem lažnega denarja, zločini po §§ 234. do 239.; S) iz poglavja kaznivih dejanj zoper javno mo¬ ralo, zločin po § 283. Vsi ti delikti se preganjajo po službeni dolžnosti, torej uradoma; skoraj vsi so zločinstva. K b). Relativna uporaba realnega načela se tiče kaznivih dejanj, ki kršijo ali ogražajo druge, pod a) ne navedene pravne dobrine, toda le, če so storjena po inozemcih v inozemstvu, pa so naperjena zoper kraljevino Jugoslavijo, t. j. zoper državo kot idejno in praktično celoto, ali pa njenega državljana. (Ker so tuzemci podvrženi kazenski zakonodaji tuzemstva v vsakem primeru, se nanaša § 5. k. z. seveda le na inozemce.) V § 5. k. z. gre za kriterij državljanstva v pravnem smislu besede, kar izhaja tudi iz določbe § 8. k. z. Tuzemske juristične osebe svojstva državljanstva nimajo. Kršitve ali ogražanja jurističnih oseb torej ne spadajo pod realno zaščitno načelo. Sploh morejo priti od pravnih dobrin državljanov naše kraljevine v poštev samo tiste, katerih nosilec je oseba državljana (telesna celovitost, svo¬ boda, čast). 43 To, kar smo doslej k b) izvajali, so notranji pogoji za preganjanje in kaznovanje od inozemcev v inozemstvu storjenih, pod b) navedenih kaznivih dejanj. Razen teh morajo biti še dani drugi zunanji pogoji, da se sme takšno kaznivo dejanje, ki ustreza notranjim pogojem, preganjati in kaznovati po tuzem¬ skem k. z. Ti zunanji pogoji so: a) pozitivne, p) negativne narave: K a). Za kaznivo dejanje, dolozno ali kulpozno storjeno, mora biti v našem kazenskem zakonu in abstracto zapretena kazen na prostosti (najmanj: zapor), a storilec mora biti zaloten v tu- zemstvu ali pa naši državi izročen od inozemske države. Če za dejanje, storjeno v inozemstvu, po zakonih dotične države ni predpisana nobena kazen, se pregon započne samo na zahtevo ministra pravde. K P). Negativni pogoji so tudi tu isti, ki so bili navedeni pod III. glede na delikte, navedene pod b). V. Univerzalitetno načelo ima svoje opravičilo v ideji, da tvorijo vse države vsega sveta neko skupnost, ki naj vzdržuje mednarodno kulturo in civilizacijo; zato se imenuje tudi «načelo svetovnega pravosodja«, hi thesi se zahteva, naj vsaka država, ki zaloti kot prva nekega zločinca, le-tega sodi sama po svojem kazenskem pravu; odločuje naj «praevenire» ne glede na državljanstvo zločinca ali na kraj storitve. Da to načelo brani skupne koristi prosvete vseh kulturnih držav, je jasno. Ali nesmotreno bi bilo, da bi se prav vsi zločini uvrstili med tiste, ki jih je treba zaščititi po univerzalitetnem načelu. Naš k. z. je omejil uporabo tega načela samo na zločinstva, za katera pred¬ pisuje k. z. smrtno kazen ali robijo in ki so naperjena zoper tujo državo ali tujega državljana. Ne gre za to, da inozemec zoper svojo državo ali svojega sodržavljana stori označeni delikt, ampak za to, da ga je zagrešil zoper katerokoli tujo državo, torej ne svojo. Pogoj glede načina kaznovanja je izpolnjen tudi tedaj, kadar se zagroža alternativno robija ali druga kazen. Pre¬ gon se prične samo, če ga odredi minister pravde potem, ko je storilec zločina prišel v kraljevino Jugoslavijo in se njegova iz¬ ročitev ni zahtevala ali se je zahtevala, a je bila odbita. Kazno¬ vanje pa odpade tudi tukaj, če nastopijo pogoji negativne narave (gl., kar je navedeno pod III., b). 44 VI. Da se tuzemec ne sme izročiti tuji državi, je ustanovljeno v členu 20., odst. 2., ust. in v § 12. k. z. Inozemci se ne smejo izročati zbog političnih kaznivih dejanj. Definicije političnega kaznivega dejanja ni ne v ust. ne v k. z. ne v s. k. p. Razen v k. z. se govori o političnih kaznivih dejanjih tudi še v s. k. p. in v tisk. zak. Po materialijah h k. z. je odločilno za presojo označe¬ nega svojstva tisto, kar je v tem pogledu v konkretnem primeru določeno v meddržavnih pogodbah. Nadalje je vpoštevati, da je poseben zakon z dne 28. junija 1922. (Sl. N. št. 229), ki je rati- habiral provizorni zakon z dne 10. maja 1920. (Sl. N. št. 133 A), določil, da ostanejo vse konvencije, ki jih je sklenila bivša kralje¬ vina Srbija z drugimi državami, še slej ko prej v veljavi. Slednjič izhaja iz materialij h k. z., naj se v primerih, kjer se svojstvo političnega delikta ne da drugače dognati, uporabljajo načela tako zvane «belgijske teorije». Po belgijskem vzorcu zakona iz 1. 1883. so politični zločini tisti, ki so po svojem naklepu naper¬ jeni zoper obstoj in varnost države (domače ali tuje), nadalje zoper državnega poglavarja ali politične pravice državljanov, ne pa zoper državno upravo. Odloča torej objektiven moment. V smislu te teorije je lahko tudi tako zločinstvo politično, ki je s čisto političnim samo v zvezi (faite connexe). To so sicer na¬ vadna zločinstva, ki se izkažejo za sredstvo ali prikrivanje poli¬ tičnih zločinstev (crime mixte). Tej teoriji nasprotuje tako zvana švicarska (uporabljala se je prvič v švicarskem zakonu o iz¬ ročitvah 1. 1882.), po kateri je odločilen moment, da je podan politični nagib (motiv) ali pa politična svrhai; tak subjektiven moment naj bi bil pretežnega značaja. Ce ima zločinstvo pre¬ težno značaj prostaškega delikta, naj ne šteje za politično. Vpra¬ šanje, kdaj so ti pogoji dani, naj reši tista (asilna) država, v katero se je zločinec zatekel, po svobodnem preudarku. Po tej teoriji ni treba ustanavljati koneksnih ali nepravih političnih deliktov. Ko pa se sprejme belgijska teorija o političnem značaju kaz¬ nivega dejanja, je treba vpoštevati še dvoje: a) Po tako zvani belgijski atentatski klavzuli (belgijski zakon z dne 22. marca 1856., ki ga je bil provzročil izpodleteli poskus umora Napo¬ leona III. od- bratov Jacquins) ne velja za političen delikt, če gre za napad na življenje državnega poglavarja. P) Po načelih občepriznanega meddržavnega prava kaznivo dejanje ni politič¬ nega značaja, če je naperjeno zoper občepriznane temelje člo- 45 veškega družbenega reda (contre les bases de toute organisation sociale) in se zaradi tega ne pojavlja kot zločin zoper to ali drugo državo ali zoper to ali drugo obliko državnega vladarstva. To na meddržavni konferenci v Rimu 1. 1898. sklenjeno in zoper anarhiste naperjeno normo je vpošteval zakonodajec, ko je na¬ vzlic določbi člena 9., odst. 1., Vidov, ust., ki je zabranjevala smrtno kazen za čisto politične delikte, v zak. zaščit, drž. ven¬ darle za celo vrsto zločinov, čeprav so storjeni iz političnih na- o gibov, odredil smrtno kazen. B. Časovni obseg. I. Začetek in konec časovne veljavnosti kazenskega zakona morata biti natančno opredeljena. Za učinkovitost vsakega za¬ kona je treba proglašenja (obnarodovanja, publikacije). Pred publikacijo zakonodajčeve volje volja nima veljave, zakon še ni eksistenten, gotov. Drugega pomena «stopanje v veljavnost« nima; saj se da, še preden dobi obvezno moč, na isti način, kakor je nastal, celoma ali deloma izpremeniti ali razveljaviti. O načinu publikacije gl. § 7., V. Ali dobi zakon takoj ob publikaciji obvezno moč za vse in vsakogar, zavisi od zakonodajčeve volje, izražene v samem zakonu. Čas med publikacijo in odrejenim dnem pri¬ četka veljavnosti zakona se imenuje vacatio legis. Tak čas je potreben, da se morejo z vsebino zakona vsi tisti, ki se jih zakon tiče, seznaniti. Tudi so tupatam potrebne primerne priprave za uporabo zakona. Pri večjih zakonih je vacatio legis primerno daljša kakor pri krajših z enostavno vsebino. Nikdar pa se ve¬ ljavnost zakona s kazenskimi določbami ne sme odrediti od dobe pred publikacijo; to zabranjuje ust. v členu 8., ki določa, da se sme kazen uporabljati zgolj na dejanja, za katera je zakon vna¬ prej dejal, da se bodo kaznovala s to kaznijo. (V Avstriji so za zakon o nezvestobi z dne 1. decembra 1931. odredili, da velja tudi za dejanja, ki so bila pred tem dnem storjena. Tudi nacio- nalnosocialistični pokret Nemčije zahteva tako določbo.) K. z. je odredil v svojem § 405., da stopi v veljavo z dnem razglasitve (to je bilo dne 9. februarja 1929.), a dan, ko dobi ob¬ vezno moč, se odredi s posebnim zakonom. Uv. zak. kaz. zak. je določil vprav omenjeni dan z dnem 1. januarja 1930. za vso državo. Novel. kaz. zak. je bil razglašen dne 20. oktobra 1931. ter je dobil obvezno moč dne 20. novembra 1931. v vsej kraljevini. 46 II. Nastane vprašanje, ali velja kazenskopravna določba z dnem, ko je dobila obvezno moč, za kazniva dejanja, ki so bila storjena pred tem dnem, ali pa je to dejanje presojati še po tistem zakonu, ki je veljal v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. Mnenja o povratni učinkovitosti kazenskopravnih določb gredo v teoriji vsaksebi. Na eni strani se trdi, da se sme dejanje pre¬ sojati le po tistem zakonu, pod čigar veljavnostjo je bilo storjeno in katerega vsebina ga je ovladovala (nulla poena sine praevia lege poenali); na drugi strani pa se je načelno uveljavljalo, da more biti ob presoji samo tisti zakon odločilen, ki velja baš ob času presoje, a ne že razveljavljeni zakon. Spor v praksi za nas nima pomena. Spričo določbe člena 8. ust. moramo smatrati, da ostane moč kazenskopravne določbe za časa storitve kaznivega dejanja materialno dalje tudi, ko je formalno stopil nov zakon v življenje, pa vendar ne moremo uporabiti materialnopravno strožje določbe, čim formalnopravna določba presoja tisto de¬ janje poslej za manj kaznivo ali nekaznivo. Pri takem položaju pridemo do zaključka, da kazenski zakoni načelno in abstracto sicer nimajo vzvratne obvezne moči, a odločilna sme biti in con- creto le tista obeh določb, nove in stare, ki je milejša. K. z. se ni izrazil o tem, katero izmed označenih načel je hotel kot pravilno uzakoniti, ampak je prepustil — po vzorniku s. k. z. — obe načeli hkratu drugo ob drugem v veljavnosti, načelno pa je odredil, naj se uporablja glede kaznovanja kaznivega dejanja, storjenega pred dnem obvezne moči novega zakona, vedno mi¬ lejši zakon. Izbegavanje rešitve načelnega vprašanja nima no¬ benih vpoštevnih posledic. Katera kazenskopravna določba je milejša, se določi najprej po tem, ali ustanavlja ena izmed obeh nekaznivost, dočim druga isto dejanje kaznuje. Če ga obe kaznujeta, pa po tem, ali je kvali¬ fikacija po eni milejša kakor po drugi (tu prestopek, tam zločin¬ stvo). Če je kvalifikacija ista, odločuje najprej vrsta zagrožene kazni. Če je več vrst kazni, ki so kumulativno ali alternativno navedene, se presoja po najtežji zapreteni kazni. Če je najtežja vrsta ista, po trajanju ali višini. Če je tudi to enako, se je treba ozirati na to y ali so dopustne stranske kazni (§ 35., odst. 2., k. z.). Strogost kazenskega sredstva se določa pri glavnih kakor tudi pri stranskih kaznih po redu, ki je označen v 1. in 2. odst. § 35. k. z. Vsako pozneje navedeno kazensko sredstvo pomenja za stop- 47 njo milejšo vrsto. Glede primerjanja strogosti kazni je določil člen 8. uv. zak. kaz. zak., da je v tisk. zak. določena kazen za¬ pora istovetna z zaporom v k. z., da torej ni strogi zapor. Zastran primerjanja kazenskih sredstev pri kaznivih dejanjih, storjenih ob času veljavnosti a. k. z., kakor tudi zastran omogočanja iz¬ vršitve kazni iz obsodb v istem času, je določil člen 17. uv. zak. kaz. zak., da se smatrajo za najtežje vrste kazni glede izvrše¬ vanja kazni robija, težka ječa, ječa. Po miselnosti k. z. pa je treba smatrati robijo za težjo kazen od težke ječe, zlasti v po¬ gledu posledic, ki so z njo v zvezi, a ječa je vedno milejša kakor robija ali težka ječa. Ce je bil med storitvijo kaznivega dejanja in sojenjem kazen¬ ski zakon večkrat men jan, pa je bila ena izmed vmesnih določb milejša, jo je vpoštevati po načelu in dubio mitius, dasi k. z. za takšne izredne primere ni ničesar odredil. III. Načelo nulla poena sine lege more za očuvalne in vzgojne odredbe le smiselno veljati. Glede časovnega obsega določa § 2., odst. 2., k. z., da se očuvalne odredbe uporabljajo po novem zakonu, najsi storilec ne bi bil obsojen na kazen. Kar pa velja za očuvalne odredbe, mora veljati tudi za vzgojne odredbe; saj svrha vzgojnih odredb ni prizadetje nekega zla, ampak rekla- sacija mladostnih kršiteljev pravnega reda. C. Osebna veljavnost. I. Kazensko (kriminalno) pravo velja v načelu za vse osebe, ki so državni oblasti podvržene, t. j. za tuzemce trajno zbog državne pripadnosti, za inozemce mimogrede zbog bivanja v državi. Izjeme ustanavlja ali k. z. sam ali pa javno pravo, h ka¬ teremu šteje tudi s. k. p. II. V § 13. k. z. je določeno, da se predpisi k. z. ne uporab¬ ljajo na osebe, ki jih je kaznovati zbog storjenega kaznivega dejanja po posebnih zakonih. Tu gre za personalno lastnost sto¬ rilca, za katerega ne velja občni kazenski zakonik, ampak po¬ sebni kazenski predpis za kaznovanje od take osebe storjenega delikta. Kjer pa takšne utesnitve za posebne osebe ni, veljajo vendar predpisi k. z. Tako se torej kaznujejo po voj. k. z. praviloma vojaške osebe, izjemoma pa tudi nevojaške, kolikor ta zakon to izrečno odreja. Posebej pa je za dobo vojne v členu 110. voj. k. z. 48 odrejeno, da kaznujejo nevojaške osebe (državljane), ki store za vojnega časa kaznivo dejanje v družbi z vojaško osebo, vojaška sodišča. Ali je uporabljati določbe k. z. ali voj. k. z., je odvisno od značaja delikta. Jasno je, da se delikti, ki se nahajajo samo v k. z., ne morejo presojati in soditi drugače nego po določbah k. z. j Civilne osebe, ki niso vojaške osebe, se kaznujejo vendarle po voj. k. z., če zagreše kaznivo dejanje iz §§ 36., 42. do 44., 46., 47., 51. do 54., 58., 66., 76., 91. do 94., 162. do 165. voj. k. z., ko¬ likor niso ta kazniva dejanja označena v drugih kazenskih za¬ konih za težje kazniva dejanja. To se pravi: Čim so omenjena kazniva dejanja po določbah k. z., zak. zaščit, drž. itd. strože kazniva, se uporabljajo na nje določbe teh zakonov; čim temu ni tako, pa določbe voj. k. z. Ratio legis je ta, da hoče voj. k. z. kakor lex posterior glede navedenih deliktov derogirati zaradi poostritve kazni vse določbe legis anterioris, če so postavljene pod milejšo sankcijo; drugače pa ne (§ 7., št. 1., voj. k. z.). Enako spadajo pod določbe voj. k. z. vojni ujetniki in pre¬ bivalci vojaško zasedenih tujih pokrajin, prvi glede deliktov, ki jih zagreše kot ujetniki (§ 7., št. 2., voj. k. z.), drugi glede de¬ liktov, ki jih označi z naredbo vrhovni komandant (§ 7., št. 3., voj. k. z.). Po § 69. k. z. se obsojenec, ki stori v času, ko se izvršuje kazen na prostosti, ali ki mu je vzeta prostost zbog izvrševanja očuvalne odredbe, kakšen prestopek (ne zločinstvo!), za katerega predpisuje zakon zapor ali strogi zapor do enega leta ali denarno kazen, zategadelj kaznuje samo po disciplinskih predpisih izvrševalnega oblastva. Torej nastopi neveljavnost kazenskega prava po samem k. z. (Isto mora veljati, dokler ne pride do posebnega zakona o prekrških, tudi za primer storitve prekrška.) Ta izjema je bila ustanovljena zaradi vzdrževanja discipline, ki se moti, če kaznenci namenoma započenjajo lažje zločine (zlasti verbalne), samo da pridejo pred sodišče in si pri- bavijo izpremembe v enoličnem toku bivanja med stenami za¬ voda. Čim pa ta svrha vzdrževanja discipline ni izvedljiva, odpade tudi izjema glede uporabe kazenskega zakona. Če se namreč na storilcu označenega delikta ne bi mogla ostvariti primerna disciplinska kazen ali če se izve za delikt šele, ko je obsojenec kazen ali očuvalno sredstvo prestal, nastopi vendarle 4 49 veljavnost kazenskega zakona. Eksempcija od veljavnosti k. z. pritiče samo osebi obsojenca, ne pa sokrivcem. III. Javno pravo je ustanovilo posebne kazenskopravne eksempcije. a) Vladar uživa po načelu princeps legibus solutus (člen 35. ust.) osebno nedotakljivost ali inviolabiliteto; drugi člani kraljev¬ skega doma ne. b) Člani narodnega predstavništva (senatorji, narodni po¬ slanci) uživajo pravico imunitete ali nepregonljivosti; za ne¬ mogoče se smatra, da bi tak član mogel sicer pravilno izpolnje¬ vati dolžnosti svojega mandata. Vendar je v tem pogledu ne¬ koliko izjem od polne imunitete. Polna imuniteta, po kateri osebna veljavnost k. z. odpade, velja za vse izjave in postopke pri izvrševanju mandata v sejah, odborih, posebnih poslanstvih ali pri opravljanju posebnih nalog, poverjenih jim od senata ali narodne skupščine. Po besedilu člena 74. ust. se izvzemajo od imunitetne pravice, tako da odgovarja senator ali narodni po¬ slanec pred rednim sodiščem, klevete, razžalitve in vsa zločin¬ stva. Za druga kazniva dejanja, storjena tako, da ž njimi ni združeno izvrševanje mandata, odgovarja senator ali narodni poslanec kazenskopravno samo, če ga senat ali narodna skup¬ ščina izroči sodišču. Po sklenjeni izročitvi v pogledu osebne veljavnosti k. z. ni razlike med njimi in drugimi osebami, ki ne uživajo imunitete (gl. člen 75. ust.). Člani banovinskega sveta nimajo pravice imunitete. IV. Po meddržavnem pravu k. z. ni veljaven za eksteri- torialne osebe, t. j. za inozemce, ki po meddržavnih obi¬ čajih ostanejo podrejeni svojemu kazenskemu pravu. K tem spa¬ dajo predvsem nosilci in predstavniki suverenitete tuje države, monarhistični in republikanski državni poglavarji, njihova suita, poslaniki (ne pa konzuli) in njihovo diplomatsko osebje in le-teh ožja rodbina, od služinčadi pa le tiste osebe, ki so inozemski državljani. Po § 24. s. k. p. odloča ob dvomih o eksteritorialiteti minister pravde na podstavi meddržavnih dogovorov in prakse, ki sloni na pravilih meddržavnega prava. V. Po s. k. p. se tisti zločinci, ki so bili po diplomatski poti izročeni od tuje države naši samo zbog določenih zločinov, ne smejo kaznovati zaradi nikakšnih drugih zločinov (načelo specialitete pri izročitvah). 50 Drugo poglavje. Kaznivo dejanje in storilec. § 10. Kaznivo dejanje (zločin).* I. Dejanski stan zločina. Zločin (delictum) je proti¬ pravno krivdno dejanje vračunljive osebe, za katero preti država s kaznijo. V tem smislu je pojem zločina istoveten s pojmom kaznivega dejanja. Zločin je podan, če ustreza dejanje vsem objektivnim in subjektivnim znakom kaznivega dejanja. Celo¬ kupnost vseh zakonitih znakov zločina tvori dejanski stan zločina (gl. § 7., III.). Zločin je temeljni pojem v sistemu na¬ šega kazenskega prava. Razlikovati je občni dejanski stan, t. j. celokupnost znakov, ki so potrebni pri vsakem zločinu in brez katerih vobče ni zločina (dejanje, protipravnost, krivda), in posebni (spe¬ cialni) dejanski stan, ki obseza znake, s katerimi se označuje zločin določene vrste. Po teh znakih se izvesten zločin tudi in abstracto razlikuje od vseh drugih, zlasti sorodnih kaz¬ nivih dejanj (n. pr. tatvina od utaje, razžalitev od klevete itd.). Kolikor v posebnem dejanskem stanu niso izrečno navedeni vsi znaki, ki so potrebni za občni dejanski stan, se morajo dopolniti z znaki le-tega. Določbe o občnem dejanskem stanu vsebuje občni del k. z., določbe o posebnem dejanskem stanu poedinih zločinov pa poseben del k. z., odnosno stranski kazenski zakoni. Nadalje je razlikovati objektivni in subjektivni de¬ janski stan. Objektivni dejanski stan obseza vse bistvene zunanje znake kaznivega dejanja, medtem ko so v subjektiv¬ nem dejanskem stanu zapopadeni notranji psihični mo¬ menti (predvsem vračunljivost, krivda in njena oblika). Ločitev objektivnega in subjektivnega dejanskega stana ima ne samo teoretski, temveč tudi praktičen pomen. Eden izmed pogojev za določitev očuvalnih in vzgojnih odredb nasproti nevračunljivim * Književnost: Dolenc: Kvalifikacija zločinov po novem kazenskem za¬ koniku. Sl. Pr. 1929. — Čubinski: Kvalifikovane i privilegisane forme krivičnih dela. Pravosude, 1933., št. 19, 20. — Petrovič: Jedna interesantna odluka opšte sednice kasacionog suda u pogledu pojma produženog krivičnog dela. Arhiv, 1933., št. 3. i 4 * 57 osebam je namreč storitev takšnega dejanja, ki ustreza objektiv¬ nemu dejanskemu stanu zločina. Zakoniti dejanski stan je logično-abstraktni shema, s kate¬ rim je treba primeriti dejanski stan poedinega primera. Le tako utegnemo priti do zaključka, ali je uporabiti in concreto izvesten predpis kazenskega zakona. To je tako zvana subsumpcija konkretnega dejanja pod predpis kazenskega zakona (§§ 270., 279. in 281., odst. L, št. 2., s. k. p.). II. Razvrstitev kaznivih dejanj. Kazniva dejanja ali zločini kot vrstni (generični) pojem, ki obseza vse vrste kaz¬ nivih dejanj, se dajo deliti po naslednjih kriterijih: a) Vrsta zagrožene kazni. V pozitivnem pravu naše dobe prevladuje trojna delitev kaznivih dejanj (trihotomija) po zgledu francoskega prava (crimes, delit s, contraventions). Ne¬ kateri kazenski zakoniki (n. pr. kazenska zakonika Norveške, Nizozemske) uveljavljajo dvojno delitev (dihotomijo). Naš k. z. deli zločine v dvoje vrst — v zločinstva in prestopke (§ 15., odst. L, k. z.). Zločinstva so kazniva dejanja, za katera predpisuje zakon smrtno kazen, robijo ali zatočenje (§ 15., odst. 2., k. z.), pre¬ stopki pa tista, za katera predpisuje zakon strogi zapor, zapor ali denarno kazen (§ 15., odst. 3., k. z.). Določbe o najlažjih kaznivih dejanjih, tako zvanih pre¬ krških, pri nas še niso izenačene ter pridejo v poseben zakon o prekrških. O tem gl. § 4., III., odst. 5., in § 5., V. Ako vpoštevamo celotni sistem naše kazenske zakonodaje, pridemo torej do trojne delitve kaznivih dejanj; ta dejanja se delijo v zločinstva, prestopke in prekrške. Prvi dve vrsti so tako zvana kriminalna dejanja, ki pomenijo oškodovanje, okr- njenje ali ogražanje važnejših pravnih dobrin, medtem ko imajo prekrški po zakonodajčevi zamisli pretežno značaj abstraktnih kršitev manj važnih pravnih dobrin (Bagatellstrafrecht) ter so bili zaradi tega iz občnega k. z. izločeni in naj postanejo poli¬ cijski delikti. Delitev kaznivih dejanj v kvalifikativne skupine (zločinstva, prestopki in prekrški) je važna tudi z zakonodajno-tehničnega stališča. Ona olajšuje in poenostavlja stilizacijo zakona pri obli¬ kovanju predpisov, ki veljajo za cele vrste kaznivih dejanj (n. pr. §§ 31., 34., odst. 2., k. z.), a daje tudi podstavo za določitev stvarne pristojnosti kazenskih sodišč (§§ 9. nasl. s. k. p.). 52 Za uvrstitev konkretnega kaznivega dejanja v kvalifikativno skupino zločinstev ali prestop¬ kov je odločilna v zakonu zagrožena najtežja kazen, a ne kazen, prisojena s sodbo. Kaznivo de¬ janje ostane zločinstvo tudi tedaj, kadar predpisuje zakon alter¬ nativno robijo ali strogi zapor, odnosno zatočenje ali zapor, pa je bila v konkretnem primeru prisojena kazen strogega zapora, odnosno zapora. (Drugače Cubinski, Komentar, I., str. 52, in Zganec-Zorž, Komentar, str. 27.) (Način kvalifikacije kaz¬ nivega dejanja po konkretno prisojeni kazni se imenuje v teoriji korekcionacijski sistem.) b) Subjekt kaznivega dejanja v obče. Glede na subjekt dejanja se razlikujejo občna (crimina communia) in specialna (crimina propria) kazniva dejanja. Dejanje prve vrste more zagrešiti vsaka kazensko odgovorna oseba, dejanja druge vrste pa samo pripadnik izvestnega poklica, stanu itd.: vojak, uradnik, verski predstavnik, zdravnik, odvetnik in pod. V nekaterih primerih je storitev občnega kaznivega dejanja po taki osebi razlog za hujšo kaznivost (n. pr. §§ 172., odst. 2., 319. k. z.). c) Objekt kaznivega dejanja vobče. a) Kazniva dejanja zoper pravne dobrine skupnosti ali javne pravne dobrine, ki napadajo ali ogražajo obstoj države, pravosodje, verstvo in pod. P) Kazniva dejanja zoper pravne dobrine po¬ sameznikov, ki napadajo ali ogražajo življenje, telesno celo¬ vitost, čast, imovino, svobodo itd. posameznih oseb kot nositeljev teh pravnih dobrin; ta delitev ima pomen zlasti glede na sistem in razdelbo gradiva v posebnem delu k. z. v) Politična in nepolitična kazniva dejanja, o katerih smo govorili že v § 9., A., VI. Ta delitev je pomembna za vprašanje o izročanju zločincev (§ 12. k. z.; § 488., odst. 2., s. k. p.) kakor tudi za vprašanje o dopustnosti olajšav pri iz¬ vrševanju kazni na prostosti (§ 281., odst. 3., s. k. p. in člen 92. tisk. zak.). č) Značaj prekršene norme. a) Storitvena kazniva dejanja (delicta commissiva), s katerimi se kršijo prohibitivne norme ali prepovedi, n. pr. usmrtitev kot kršitev prepovedi: «ne ubijaj!» 53 P) Opustitvena kazniva dejanja (delicta ommis- siva), s katerimi se kršijo preceptivne norme ali zapovedi, n. pr. kršitev zapovedi, naj se prijavi državnemu oblastvu priprav¬ ljanje izvršitve nekega zločinstva (§ 135. k. z. in dr.); y) Neprava opustitvena dejanja (delicta cotnmis- siva per ommissionem), n. pr. usmrtitev novorojenčka z ne- dajanjem hrane; tu gre za to, da je opustitev tista modaliteta storitve, ki krši izvestno prepoved. d) Posledica kaznivega dejanja. a) Materialna kazniva dejanja; dejanski stan ta¬ kih deliktov predpostavlja provzročitev posebne posledice, t. j. zaznatne izpremembe v zunanjem svetu, ki nastopa neposredno (n. pr. smrt kot neposredna posledica prizadete telesne po¬ škodbe) ali posredno, t. j. časovno in krajevno ločeno od dejanja (n. pr. smrt, provzročena s peklenskim strojem, ki prične delovati šele po preteku časa in na drugem kraju) (distančni delikti). P) Formalna kazniva dejanja, katerih dejanski stan se izčrpa s samim dejanjem, ne da bi morala nastati še kakšna na zunaj zaznatna izprememba (n. pr. razžalitev, kriva prisega itd.). Razlikovanje materialnih in formalnih deliktov je važno za nauk o vzročni zvezi, za vprašanje o kraju in času storitve de¬ janja (§ 11. k. z.), o krivdi (§§ 16. in 17. k. z.), o poskusu (§ 33. k. z.), o odmerjanju kazni (§§ 70., odst. 2., 73., odst. 2., 75. k. z.) in dr. e) Trajanje kaznivega dejanja. a) Delikti stanja (Statusdelikte), pri katerih gre za udejstvovanje volje na ostvaritev stalnega protizakonitega sta¬ nja, n. pr. dvojnega braka (bigamije). P) Trajni delikti (delicta continua; Zustandsdelikte), pri katerih se protizakonito stanje vzdržuje -s. sprotnim delo¬ vanjem (n. pr. protizakonito pridrževanje v zaporu). y) Nadaljevalni delikti (delicta continuata), ki se označujejo s tem, da je storilčeva volja usmerjena po enkrat zasnovanem naklepu na več zaporedoma sledečih činov dejanja (n. pr. § 332. k. z.). S) Ponavljalni delikti (delicta repetita), pri katerih se dejanje ponavlja po vsakikrat znova zasnovanem naklepu (prim. § 315. k. z.). 54 Nekateri kriteriji, kakor n. pr. storitev dejanja ob rtoma ali iz navade, so značilni v večji meri za storilčevo osebnost ko pa za pravno naravo kaznivih dejanj kot takih. (Ql. § 22., II.) f) Zakoniti pogoj za kazenski pregon, kazni¬ vega dejanja. a ) Uradno pregoni j ivi delikti: aa) javnopravni delikti, PP) predlagalni delikti in yy) odobritveni delikti. P) Zasebno pregonljivi ali zasebno tožbeni delikti. (Podrobneje gl. § 34., IV.) g) Posebni oziri na težino krivde. Ta kriterij vede do razlikovanja pri prosti h, kvalificiranih in poseb¬ no kvalificiranih kaznivih dejanj, čijih penalizacija se postopno stopnjuje, na eni strani in privilegiranih kaznivih dejanj, ki se mileje kaznujejo, na drugi strani. Priprosti tip iz- vestnega delikta se oblikuje v posebnem delu k. z. kot osnovni tip, kvalificirani ali privilegirani tipi so sicer sorodni osnovnemu tipu, toda oblikovani kot samostojni tipi (delicta sui generis). Prim. § 167., odst. L, k. z. kot osnovni tip priproste usmrtitve, § 167., odst. 2., k. z. kot kvalificirano dejanje, § 170. k. z. kot privilegirano kaznivo dejanje (detomor). § 11. Zločin kot dejanje, vzročna zveza* I. Sostavine zločina. Pojem zločina vsebuje te-le so- stavine: a) subjekt zločina, b) objekt zločina in c) de¬ janje (storitev, opustitev), ki mora ustrezati vsem zakonitim znakom dejanskega stana kaznivega dejanja. K a). Subjekt zločina v smislu veljavnega prava utegne biti le človek kot fizična oseba. Zgodovini prava so znane ka¬ zenske pravde in kazni proti živalim (bruta animalia). To je bil izraz naivnih nazorov one dobe, ko so živalim pripisovali člo¬ veška svojstva (antropomorfizem). V teoriji in v pozitivnem pravu kontinentalne Evrope pre¬ vladuje načelo: societas delim/uere non potest. To načelo je pre¬ vzelo tudi naše kazensko pravo. Njegove določbe o subjektu (storilcu) kaznivega dejanja, o vračunljivosti in krivdi, o od- * Književnost: T.Zivanovič: Pojam uzroka u krivičnem pravu. Arhiv. 1910. — St. Lapajne: Teorija adekvatne vzročnosti. Pr. V. 1926. 55 merjanju kazni, o očuvalnih in drugih odredbah se dajo uporab¬ ljati le na človeka kot fizično osebo. Kazenska odgovornost predpostavlja resnično, a ne fingirano voljo, resnične, a ne fingirane nagibe in nagnjenja. Če pa gre za kazniva dejanja oseb kot zastopnikov korporacij, družb, dru¬ štev, zadrug in pod., se predpisi o kazenski odgovornosti upo¬ rabljajo na organe ali pooblaščence, ki so osebno zagrešili kaz¬ nivo dejanje kot storilci, odnosno udeleženci (prim. predpis § 356. k. z. o odgovornosti voditeljev in pooblaščencev trgovin¬ skih podjetij). Ukrepi proti pravnim osebam (n. pr. razpust društev, ome¬ jitev njihovih pravic in pod.) spadajo v področje upravnega prava, civilnopravna odgovornost pravnih oseb pa v področje zasebnega prava. V teoriji se pa zastopa tudi mnenje, ki priznava deliktično spo¬ sobnost korporacij in njihovo kazensko*odgovornost (A. Me- stre, Gierke, Franz v. Liszt, Hafter in dr.). Vsak ko¬ lektiv ima po tem nazoru voljo, ki se bistveno razlikuje od volje posameznikov, ki ga sestavljajo. Volja kolektivne osebe (korpo¬ racije, društva itd.) utegne priti v navzkrižje s predpisi kazen¬ skega zakona. Res je, da pravne osebe niso zmožne storiti go¬ tovih zločinov, kakor usmrtitev, spolno posilstvo in pod., toda po tej teoriji s tem še ni izključena kazenska odgovornost takih oseb za dejanja, ki so jih po svoji naravi sposobne zagrešiti (tako zvani korporacijski delikti, Korperscliaftsdelikte). Pri tem pa se pušča v nemar, da je nujen pogoj kazenske odgovornosti v modernem pravu individualna krivda. Od uporabe kazni proti korporacijam pa bodo neposredno trpele nedolžne osebe. To bi pomenilo povrnitev k načelu kolektivne odgovornosti, ki ga je novejše kazensko pravo zavrglo.-^, Zavoljo tega o kaznovanju pravnih oseb ni moči govoriti, pač pa kvečjemu le o uporabi sredstev socialne zaščite proti takim osebam. Tako priporoča resolucija II. mednarodnega kongresa za kazensko pravo v Bukarešti iz 1.1929. za primere, kadar pred¬ stavlja delovanje pravnih oseb kršitev norm kazenskega prava, učinkovita sredstva socialne zaščite zoper take osebe. Podobna sredstva so predvidena tudi v naši kazenski zakono¬ daji (n. pr. razpust društev in političnih strank po členu 7. zak. zaščit, drž.). Taka sredstva pa niso ne kazni ne očuvalna sredstva v smislu k. z. 56 K b). Razlikovati je: a) neposredni objekt zločina in P) objekt kazenskopravne zaščite (Schutzobjekt). K a). Neposredni objekt zločina je tisti konkretni pred- m e t zunanjega sveta, na katerem se izvršuje zločin, n. pr. človek (§ 167. k. z), spolno neomadeževana ženska oseba (§ 277. k. z), tuja premična stvar (§ 314. k. z.) itd. K P). Objekt kazenskopravne zaščite je pravna dobrina, zoper katero je naperjen zločin, n. pr. obstoj države, javni mir in red, življenje, zdravje, javna morala, osebna prostost, čast, imovina itd. (prim. naslove poedinih poglavij posebnega dela k. z.). K c). Kakor je bilo rečeno (gl. § 10., II., d, a), predpostavljajo tako zvana materialna kazniva dejanja provzročitev posledice kot zaznatne izpremembe v zunanjem svetu. Med storilčevim deja¬ njem in nastopivšo posledico pa mora obstajati vzročna zveza (rapport de cause d effet, Kausalzusammenhang). Če take vzročne zveze ni, o kazenski odgovornosti za posledico ni govora; če pa obstaja, je podan s tem eden izmed pogojev kazenske odgovor¬ nosti (imputatio faeti), ki je prav tako nujen, kakor drugi pogoji za njen obstoj (vračunljivost, krivda, protipravnost itd.) (im¬ putatio iuris). Vprašanje vzročnosti (kavzalnosti) v kazenskem pravu je faktično vprašanje. Z zakonitimi predpisi ga ni moči rešiti. Za- konodajec utegne dati v tem pogledu kvečjemu le neke migljaje (prim. §§ 195. do 198. s. k. p.). S tem se da razložiti, da je pravo- sodstvo tu v mnogo večji meri, kakor kje drugod, navezano na teoretske nauke. II. Vzročna zveza: Teorija je ustvarila v tem pogledu več in različnih naukov. Najvažnejši so: a) Nauk o izključni provzročitvi posledice. V stari doktrini od Carpzowa do Feuerbacha se je vprašanje vzročnosti obravnavalo v posebnem delu zlasti v zvezi z umorom. Za pogoj popolne kazenske odgovornosti se je sma¬ tralo v tem primeru, da je smrt provzročena izključno z deja¬ njem storilca (letalitas per se, letalitas absoluta v razliko od letalitas per accidens, letalitas relativa). Le v primerih absolutne smrtonosnosti je bila dopustna uporaba redne kazni (poetia ordi- naria). Ta teorija se ni dovolj ozirala na to, da je vzrok vedno zapleten pojav: nastop posledice je mogoč le tedaj, kadar se 57 dejanju človeka pridružijo še drugi (fizični, fiziološki itd.) čini- telji in pogoji. Le njihovo skupno učinkovanje utegne provzroeiti posledico. b) Nauk o enakem pomenu vseh pogojev pri provzročitvi posledice. Ta teorija nemškega krimi¬ nalista Burija (Bedingungstheorie, Aquivalenztheorie) izhaja iz nedeljivosti provzročenega rezultata in istoveti sleherni pogoj z vzrokom. Z drugimi besedami: storilec je odgovoren, če je bilo njegovo dejanje eden izmed pogojev, ki so izzvali izvestno pravno relevantno posledico. Storilčevo dejanje ima v vrsti drugih por- gojev lahko še tako neznaten pomen in vendar gai moramo imeti spričo nedeljivosti rezultata za vzrok. Kajti brez tega dejanja posledica ne bi nastala v določenem trenutku, kraju in določeni obliki. Medtem ko nauk o izključni provzročitvi preveč zožuje pojem vzročnosti, ga Burijev nauk čezmerno razširja. Zato jo imenujejo nekateri pisatelji «teorijo neomejene vzročnosti«. c) Nauk o pravno relevantni vzročnosti. Teo¬ rije, ki skušajo utesniti splošni pojem vzročnosti v okvir kavzal¬ nosti, ki je bistvena (relevantna) za vprašanje o kazenski od¬ govornosti, so subjektivne in objektivne. a) Subjektivne teorije. Glavni zastopnik subjektivne teorije v. Bar trdi, da je treba dejanje storilca smatrati za vzrok v pravnem smislu le toliko, kolikor izpreminja to dejanje naravni potek dogodkov: «Ursache ist von der Regeldes Lebens abweichende Handlung» («Vzrok je dejanje, ki se odstranja od pravila življenja«). Mišljena so pri tem dejanja, ki nasprotujejo normam morale ali prava. Vseobče (univerzalno) načelo vzroč¬ nosti se tu zamenjava s socialno-etičnim načelom, provzročitev pa se istoveti s krivdo. Ali zakon ne preti s kaznijo niti za subjek¬ tivno krivdo kot tako niti za objektivno provzročitev posledice, temveč le za njeno krivdno (naklepno ali vsaj malomarno) pro¬ vzročitev (§ 17. k. z.). P) Objektivne teorije. Te hočejo omejiti pojem vzroka 1 , vpoštevaje njegova objektivna svojstva. Izmed številnih varijant teh teorij omenimo posebej teorijo ravnotežja in teorijo adekvatne provzročitve. Nauk o ravnotežju pogojev za posledice (Gleich- gemchtstheorie). Utemeljitelj tega nauka K. B i n d i n g izhaja 58 iz misli, da učinkujejo pri provzročitvi posledice na eni strani pogoji, ki vzdržujejo obstoječe stanje, na drugi strani pa pogoji, ki pospešujejo nastop posledice. Vzrok je tisti pogoj, ki omaja ravnotežje in daje odločilno smer pogojem druge vrste. B i n - dingov nauk o ravnotežju je sicer duhovita prispodoba, ki pa ne more nuditi znanstveno utemeljene rešitve zastavljenega pro¬ blema. Isto velja za one inačice objektivnih teorij, ki pojmujejo vzrok bodisi kot pogoj, ki je «največ» pripomogel k temu, da je posledica zares nastopila, bodisi kot pogoj, ki stoji «najbliže» rezultatu. Nauk o adekvatni ali tipični provzročitvi. Za¬ stopniki te teorije (v. Kries, Zitelmann, Rumelin in dr.) vidijo vzrok v tistem pogoju, ki utegne ne samo v tem ali onem izjemnem primeru, temveč vobče in praviloma privesti do posle¬ dice. Vzroka, pomembnega za kazensko odgovornost, torej ni, če je, recimo, nastopila smrt povsem nepričakovano zaradi ne¬ znatnega udarca, katerega smrtonosni učinek se je izkazal kot smrtonosen le zbog posebnega svojstva ali stanja poškodovan- čevega organizma. Te momente vpošteva tudi naš s. k. p. v svo¬ jih določbah glede ugotovitve smrti, ki je nastopila zbog pri- zadejanja več smrtnih poškodb. V tem primeru je treba zlasti ugotoviti, ali je bila smrt provzročena: 1.) s samo vrsto in občno naravo poškodbe; 2.) zbog osebnega svojstva ali posebnega stanja poškodovančevega organizma; 3.) zbog naključnih okol- nosti, v katerih se je poškodba izvršila (§ 195., odst. 3., s. k. p.). Pri zločinih telesnih poškodb pa morajo izvedenci izjaviti, kak¬ šen učinek imajo take poškodbe po navadi in kakšnega so imeli v danem primeru (§ 198. s. k. p.). Nauk o adekvatni ali tipični provzročitvi ima nedvomen po¬ men za ločitev pojmov malomarnosti in naključja. V primerih naklepne provzročitve uspevka pa se prenese težišče vprašanja na subjektivni moment (vsebina naklepa). Če je storilec vedel za posebno svojstvo ali stanje poškodovančevega organizma (n. pr. da je nagnjen h krvavitvam) in je hotel vprav to svojstvo ali stanje izrabiti v svoje zločinske namene, potem kriterij ade- kvatnosti tu-ne bi prišel v poštev. Drugače, ako storilec za to ni niti vedel niti po okolnostih ni mogel vedeti; hotel je n.pr. svo¬ jega nasprotnika le oklofutati, pa je navadna klofuta provzročila smrt. 59 III. Zaključki glede vzroka v kazenskem pravu. Ni da bi kazensko pravo reševalo filozofski problem kavzalnosti v splošnem. Za praktične svrhe kazenskega prava zadostuje relativen pojem vzročne zveze, ki se ozira predvsem na pravno stran vprašanja, zlasti pa na človeško dejanje kot na vzrok iz- vestne posledice. S tega stališča je smatrati za vzrok dejanje, ki je bilo in concreto eno izmed pogojev te posledice (conditio sine Qua non). Dejanje utegne biti vzrok praviloma le, če se njemu pridružijo še druge sodelujoče naravne sile. Gre za vpra¬ šanje: kdaj obdrži človeško dejanje kavzalni pomen, a kdaj iz¬ ključijo činitelji, ki so se pridružili dejanju, vzročno zvezo med dejanjem in posledico? Mišljena je pri tem resnična pridružitev takih činiteljev v konkretnem primeru, a ne samo abstraktna možnost take pridružitve. Činitelji, ki bi utegnili ob pravočasnem učinkovanju odvrniti, oziroma izpremeniti rezultat dejanja, sami ob sebi še ne ukinjajo vzročne zveze: smrtonosno ranjenje ob¬ drži pomen vzroka nastopivše smrti tudi tedaj, kadar bi se dala smrt odvrniti ob pravočasni in spretni zdravniški pomoči. Ta moment pa se lahko vpošteva pri odmerjanju kazni. Zato mo¬ rajo izvedenci ugotoviti, ali bi mogla pravočasna potrebna po¬ moč odvrniti smrt (§ 195., odst. 4., s. k. p.). Sile, ki se pridružujejo dejanju človeka, so lahko različne. Vzročna zveza je podana tudi takrat, kadar so bila storilčeva prizadevanja v primeri s temi silami razmeroma neznatna. De¬ janje požigalca, ki je zanetil požar v skladišču za razstreliva, je lahko neznatno v primeri z groznim razdejanjem, ki je nastalo spričo eksplozivne moči razstreliv. S tem pa ne izgubi svojega pomena kot vzroka: dominus causae causa causae. Storilčevo dejanje je vzrok ne le takrat, kadar je neposredno izzvalo ali dalo določeno smer naravnim silam, marveč tudi, kadar jih je storilec izkoristil; n. pr.: storilec je izrabil za požig suho in vetrovno vreme. Prekinitev vzročne zveze. Položaj je drugačen, če so činitelji, ki so se pridružili dejanju, nastali in učinkovali samo¬ stojno. V takih primerih utegne nastati prekinitev vzročne zveze, zaradi česar odpade tudi kazenska odgovornost za posledico. S praktičnega stališča imajo poseben pomen primeri, v katerih se dejanju človeka pridružujejo naklepna ali malomarna dejanja drugih oseb ali pa nepričakovani naključni dogodki. Možne so različne inačice. Vzročna zveza je prekinjena: 60 a) če se je naklepnemu storilčevemu dejanju pridružilo prav tako naklepno dejanje tretje osebe: storilec je dal svoji žrtvi strup, ki še ni učinkoval, tretja oseba pa jo je med tem časom ustrelila; dejanji nista bili v nobeni zvezi med seboj; prvi storilec bi odgovarjal v tem primeru le za poskušeno, ne pa za dovršeno zastrupitev; b) če stopi šele po dejanju storilca zločina: naklepno de¬ janje poškodovanca samega: hudo ranjena oseba konča svoje življenje s samomorom; poškodovančeva malomarnost za prekinitev vzročne zveze ne zadošča (culpa laedentis culpa laesi nori compensatur); c) če se storilčevemu dejanju priključijo nepredvidljivi na¬ ključni dogodki ali pa vis maior: ranjenec, ki so ga peljali po železnici v bolnišnico, je bil usmrčen pri železnični katastrofi ali pa ga je ubila strela. Splošna načela o vzročni zvezi veljajo tudi za neprava opu- stitvena dejanja (delicta commissiva per ommissionem) (gl. § 10., n., c, r). Pri čistih opustitvenih dejanjih pa o provzročitvi materialne posledice vočbe ne more biti govora (prevladujoče naziranje; nasprotno v našem slovstvu: Toma Živanovič, Osnovi..., str. 105). § 12 . Kraj in čas kaznivega dejanja vobče.* A. Kraj kaznivega dejanja. Vprašanje o kraju kaz¬ nivega dejanja ima pomen tako za materialno kazensko pravo (določitev obsega državne suverenitete v področju kazenskega prava) kakor tudi za kazenski sodni postopek (vprašanje kra¬ jevne pristojnosti kazenskih sodišč, forum delicti commissi ). Spričo tega vsebujeta določbe o tem predmetu tako k. z. (§ 11., odst. 1.) kakor s. k. p. (§§ 14. in 15.). Neskladnost med k. z. in s. k. p. glede tega vprašanja v prvotnem besedilu teh zakonikov je bila odstranjena z novel. kaz. zak. * Književnost: M. Dolenc: Dodatek k Tolmaču kazenskega zakonika kraljevine Jugoslavije. Ljubljana. 1931. Str. 7, 8. — St. Frank: Zakon o iz¬ menama i dopunama u Krivičnom Zakoniku od 9. oktobra 1931. g. Zagreb. 1932. Str. 15 do 22. — Bor. D. Petrovič: Pojam mesta izvršenja krivičnog dela. Policija. 1933. Br. 7, 8. 61 Za legalno ureditev tega problema so odločilni predvsem razlogi kriminalno-politične smotrenosti glede na praktične na¬ loge kazenskega pravosodstva. Ugotovitev kraja kaznivega de¬ janja utegne provzročati težave zlasti v primerih kaznivih dejanj, ki se označujejo z nastopom posebne posledice, ki je krajevno ločena od dejanja: storilec pošilja peklenski stroj iz druge države v neki kraj v Jugoslaviji, kjer nastane protipravna posledica spričo eksplozije (tako zvani razdaljni ali distančni de¬ likt). Prav isto velja tudi za poskus takih dejanj: nekdo strelja ciirn animo necandi iz nekega kraja v Jugoslaviji tik ob avstrij¬ ski meji na drugo osebo, ki je v Avstriji, pa se uspevek izjalovi. Vprašanje o kraju storitve se rešuje v teoriji različno. Za kraj storitve se smatra ali kraj, v katerem se je storilčeva volja oživo^ tvorila v kateremkoli činu izvrševanja, ki spada med sostavine dejanskega stana zločina (delavnostna teorija, Tdtigkeitstheo- rie), ali kraj, kjer je nastopila posledica (teorija uspelosti, Er- folgstheorie), ali pa naposled oba ta kraja (ubikvitetna teorija). Naša kazenska zakonodaja se je oprijela stališča ubikvitetne teorije, ker je vprav po načelih te teorije najbolje zagotovljena udejstvitev kaznovalne pravice domače države. V skladu s to vodilno idejo se smatra, da je kaznivo dejanje storjeno tako na kraju, kjer ga je storilec bodisi celoma, bodisi deloma izvršil, kakor tudi na kraju, kjer je nastopila posledica. Glede poskusa, ki je zanj značilen baš izostanek nameravanega uspevka, pa velja načelo, da je poskus kaznivega dejanja storjen tako na kraju, kjer ga je storilec izvršil, kakor tudi na kraju, kjer bi morala po njegovem naklepu nastopiti posledica (§ 11., odst. 1., k. z.). Po izvršenih pripravljalnih dejanjih se kraj storitve določa le, če so ta dejanja kazniva že kot taka (§ 32., odst. 3., k. z.). B. Cas kaznivega' dejanja. Ugotovitev časa, kdaj je bilo dejanje storjeno, je praktično važna v primerih, če se ka¬ zenski zakon izpremeni po storjenem dejanju, toda pred nasto¬ pom posledice (§ 2., odst. 1., k. z.), nadalje pri vprašanju o spo¬ sobnosti storilca za vračunanje «ob času, ko je storil kaznivo dejanje® (§ 22. k. z.), o zmoti (§§ 19. do 21. k. z.), o pravno rele¬ vantni privolitvi poškodovanca, pri računanju rokov zastaranja pravice do preganjanja kaznivih dejanj (§ 79. k. z.) itd. V pogledu časa storitve dejanja se je k. z. postavil na stališče delavnostne teorije, po kateri se za odločilen smatra moment dejanja ali opustitve kot tak, a ne moment nastopa posledice. 62 Kaznivo dejanje je storjeno takrat, kadar je storilec ravnal (sto¬ ritveni delikt) ali je moral ravnati (opustitveni delikt), ne glede na nastop posledice dejanja (§ 11., odst. 2., k. z.). Pri deliktih stanja je šteti za čas storitve dejanja moment udejstvovanja volje na ostvaritev stalnega protizakonitega stanja (n. pr. dvojnega braka). Pri trajnih deliktih traja čas storitve od začetka do konca protizakonitega delovanja. Pri nadaljevalnih deliktih (§ 332. k. z.) pa je čas storitve tisti čas, ko je bil storjen zadnji čin takega dejanja 1 . § 13. Posebne modalitete kaznivega dejanja. I. V splošnem smislu spadajo k modalitetam ali načinu sto¬ ritve kaznivega dejanja tudi okolnosti k r a j a in č a s a te storitve. Kjer kazenski zakon ne določa nobenih posebnih izjem od pravil, obravnavanih v § 12. pod A., nimajo okolnosti kraja in časa kot «modalitete» nobenega konstitutivnega pomena. Razen kraja in časa pa utegnejo priti kot posebne modalitete v poštev sred¬ stva in način storitve. V obeh ozirih velja prav tisto, kar smo navedli za kraj in čas, namreč, da imajo posebni pomen kot modalitete samo tam, kjer jih zakon izrečno ustanavlja kot moment, opredeljujoč krivdo ali kazen. V naslednjem hočemo posebne modalitete, ki jih navaja k. z. kot najvažnejše ali važne v glavnem obdelati, pri tem pa zlasti pojasniti njihov pravilni pomen, ker je zakonodajec določitev pomena mnogokrat pre¬ pustil praksi. Ostale modalitete dobe svoje pojasnilo v tretjem oddelku te knjige. II. Posebna modaliteta kraja je predvsem javni kraj ali javnost (gl. §§ 100., 297., 301. k. z. itd.). Taka modaliteta je lahko pogoj kriminalizacije (gl. § 331. ali 362., odst. 3., k. z.) ali pa poostrene penalizacije (gl. §§ 297., 301. k. z. itd.). Javni kraj (ali javnost) je podan, če je dotični kraj ali dotično mesto in con- creto dostopen nedoločljivemu številu znanih ali neznanih oseb, ki bi in abstracto utegnile, dotično na tistem kraju storjeno de¬ janje videti ali slišati ali oboje, skratka zaznati (puhlice). Tisto, kar imenuje ..teorija «qmsi»- javnost, namreč storitev pred več ljudmi (palam), se ne da smatrati za javnost, če ni podan tudi še gorenji moment. Važna modaliteta kraja je nadalje «zaprti prostor» (§ 316., št. 2., novel. kaz. zak.). Kriterij za to modali- 63 teto ni velikost ali oblika prostora, ampak okolnost, da pred¬ stavlja prostor, ki je zaprt, resno zapreko, ki se mora z nekim naporom na nenavaden način premagati, da se pride v prostor. «Prostori in kraji, ki pripadajo javnim napra¬ vam ali služijo javnemu prometu* (§ 316., št.5., k.z.) so poštni, železniški, telegrafski uradi, pa tudi železniški vagoni, poštni vozovi in pod. Za vojaške zločine je važna modaliteta «bojišče» (§§ 59., 67., 77. voj. k. z. itd.). Bojišče znači obseg krajev, v katerem se vršijo v vojnem času operacije vojaških oddelkov v napadalnem ali obrambnem smislu ali pa ki so v zaledju operacijskega pro¬ stora po vojaški sili zasedena. V dvomu odloča izjava vojaškega poveljništva — oddelka, kateremu pripada storilec-zločinec. Vojna napoved ni absolutno potreben znak za modaliteto «bojišča». III. Posebna modaliteta časajenočničas (ponoči) (§328., št. 3., k. z.). Zakonodajec ni niti ustanovil izrečno, ali naj pomeni nočni čas naravno nočno temo ali čas spanja in mirovanja, niti ni navedel točne opredelitve noči po časovnih mejah. Nočni čas pomenja nastop nekakšne višje nevarnosti, kakor je podana pri belem dnevu. Ker je ta modaliteta ohranjena samo za izvršitev razbojništva, mora sodišče po krajevnih in osebnih okolnostih samostojno ugotoviti, v katerem delu noči v vulgarnem pomenu besede pride do omenjenega povišanja nevarnosti. Nadalje so važne modalitete časa: mirna, mobilizacij¬ ska in vojna doba in čas pripravljenosti (vojna ne¬ varnost; gl. §§ 109., 110., 113. k. z. itd.; zlasti pa §§ 54. nasl. voj. k. z.). Določitev teh modalitet, ki služijo vseskozi penalizaciji, zavisi od predpisov za vojaško službo. IV. Načini izvršitve kaznivega dejanja, ki kvali¬ ficirajo navaden tip za težje kazniv tip, so po vsem posebnem delu k. z. raztreseni. Navajajo se kot primere: srep (okruten) način usmrtitve (§§ 167., št. 2., in 328., št. 4., k. z.); način, ki ograža življenje ene ali več oseb (§ 188. v primeri s § 189. k. z. itd.); zvijača (§ 142. k. z.); lažno uverjenje (§ 271. k. z.) — vse te in še druge modalitete je treba razložiti v zvezi z izvajanji o dotičnih deliktih. Posebno važen pa je način izvrševanja kaznivega de¬ janja, ki se navaja na več mestih v k. z. kot modaliteta izvrše¬ vanja «obrtoma» (§§ 158., 222., 236., 262., 281., 332., 337., 342., 359., 362., 372., 375. k. z.). Na ta način je delikt storjen, če je karak- 64 teriziran po storilčevem namenu, napraviti si s ponovno storitvijo takih in sorodnih deliktov zoper isto ali druge osebe pridobiten vir. Nasprotje od obrtnega izvrševanja je enkratna ali večkratna storitev, ki pa ne zasleduje enotnega cilja dosege stalnega ali dlje časa trajajočega imovinskega dobička. Storilec postopa «.quasi artern excercens». (V istem smislu odločba S. S. B. z dne 8. januarja 1931., Sl. P. št. 192.) V. Sredstva za izvršitev kaznivega dejanja so včasi posebna modaliteta, ki je važna za kriminaliziranje ali za penaliziranje. Taka sredstva so: strup, nož, nevarno orodje, orožje. Razlago, kolikor bo potrebna, si pridržujemo za posebni del. Uporaba sredstev, ki se značijo za posebno nevarna za živ¬ ljenje ljudi in imovino, kakor so razpočne snovi, električna, parna, drugačna motorna sila, utemeljuje uvrstitev kaznivih dejanj v posebno skupino deliktov zoper občno varnost ljudi in imovine (XVII. poglavje k. z.). Razen modalitete «sile» govori k. z. tudi še o sredstvih kot posebnih modalitetah, ki so «nasilje» (§§ 93., 154. k. z.) in «pret- nje» (§§ 94., 117., 127., 131., 142., 156., 242., 246., 247. k. z.). Na¬ silje pomenja kakršnokoli dejansko lotenje, t. j. z zunanjimi gibi telesnih udov (v nasprotju z besednimi ali simboličnimi žalit¬ vami, kolikor se ne dajo subsumirati pod izraz «vis data corpore corporh). V § 93. k. z. pristavljeni dodatek «dejansko» (nasilje) nima diferencialnega pomena glede izraza «nasilje» brez tega do¬ datka. Pretnja je na zunaj zaznaten izraz volje storilca, da hoče uporabiti na osebi, zoper osebo ali na telesnih predmetih neko izpremembo stanja, ki jo občuti oseba ali lastnik (imetnik) stvari kot zlo. Izraz volje se da udejstviti verbalnim ali simboličnim potem. Radio in telefon spadata v vrsto verbalnih izražanj. Prav posebne vrste sredstvo kot modaliteta kaznivega dejanja je tisk. Zakonodajec je ustanovil to sredstvo tako v samem k. z. kakor tudi v posebnem tisk. zak. Pod tiskom razumemo (člen 1. tisk. zak.) izražanje misli v novinah ali drugih natisnjenih pred¬ metih, ali v slikah, načrtih ali drugih predmetih, ki so zaradi razmnoževanja na mehaničen ali na kemičen način napravljeni in namenjeni javnosti. Pod predpise tisk. zak., ki se v mnogočem, zlasti pa glede kazenskopravne odgovornosti storilcev, razliku¬ jejo od predpisov (občnega) kazenskega zakonika, spadajo samo tista kazniva dejanja, ki so v tisk. zak. navedena. Kjer k. z. sam kriminalizira dejanje, storjeno s tiskom (§§ 149., 151., 240. k. z.), 65 a ga tisk. zak. ne navaja, ne velja tisk. zak. ne v materialno¬ pravnem ne v formalnopravnem smislu. § 14 . Protipravnost, prvina kaznivega dejanja; razlogi, ki izključujejo protipravnost* I. Pojem protipravnosti. Zločin je protipravno dejanje. Dejanje je protipravno, če pomeni kršitev veljavne pravne norme, t. j. pravne prepovedi ali zapovedi. Če take norme ni, ni delikta in torej ni zločina kot vrste delikta, najsi bi bilo dejanje z moralnega stališča še tako zavržno. Protiprav¬ nost je bistveni znak vsakega zločina; ona-je pogoj za kaznivost, a ne njena posledica; nujno pa ni, da bi ta znak bil izrečno naveden v zakoniti opredelbi dejanskega stana poedinih kaznivih dejanj, dasi je vseskozi kot samo po sebi raz¬ umljiv predpostavljen. V zgodovini kazenskega prava se je pojem zločina kot proti¬ pravnega dejanja izoblikoval prej, kakor pojem zločina kot krivdnega dejanja. Tudi pojmovno utegne vprašanje o krivdi nastati šele po ugotovitvi protipravnosti. Sicer bi bilo to vpra¬ šanje raz kazenskopravno stališče brezpredmetno. Kvalifikacija dejanja za protipravno pomeni negativno sodbo o dejanju, med¬ tem ko obsega pojem krivde negativno sodbo o njegovem storilcu (R. v. Hippel). Krivdno dejanje predpostavlja protipravnost, ne pa narobe. Tudi dejanja nevračunljivih oseb so lahko proti¬ pravna. * Književnost : M. Dolenc: Sokrivda pri samomoru in sličnih činih. Pr. V. 1921. — T. Zivanovič: Dejstvo pristanka povredenog kod telesne povrede i ubistva po srp. k. z. Arhiv. 1906. — M. Dolenc in A. Serko: Ali naj se da na prosto, da se sme uničiti življenje, ki je življenja nevredno? Sl. Pr. 1921. — M. Dolenc: Kazenskopravna presoja umetne sterilizacije. Sl. Pr., 1928., in Arhiv, 1928. — J. Jurkovič: Službeni nalogi. Sl. Pr. 1931. — Al. Dolenc: Od¬ govornost za kaznivo dejanje, izvršeno na zapoved predpostavljenem. Sl. Pr. 1933. — T. Zivanovič: Dejstvo zapovesti pretpostavljenog i njen položaj u krivično-pravnom sistemu. Arhiv. 1921. — J. Milovanovič: Nužna odbrana i istorija nužne odbrane. Beograd. 1883. — J. Šilovič: Nužna odbrana. 1890. — ■ 1 . Jovanovič: Protivpravnost napada kod nužne odbrane. Arhiv. 1912. — B. Marinkovič: O nužnoj odbrani. Policija, 1932., št. 19, 20. — B. Petrovič: Jedan slučaj fiktivne nužne odbrane. Branič. 1930. — Milan F. Bartoš: Sukob privatnih zakona u krivičnem pravu. Arhiv. 1931. 66 Ali je dejanje protipravno, se da ugotoviti iz celotnega prav¬ nega sistema, a ne zgolj iz določb kazenske zakonodaje. Na drugi strani pa kazensko sodišče ne sme iti preko temeljnega načela: nullum crimen, nulla poena sine lege. Korektura veljav¬ nega prava po kazenskem sodišču ni dopustna. II. Razlogi, ki izključujejo protipravnost deja¬ nja. Kaznivega dejanja ni, če izključujejo predpisi javnega ali zasebnega prava protipravnost ravnanja (§ 23. k. z.). Dejanja, ki se značijo po svoji vsebini za oškodovanje, okrnjenje ali ogra- žanje pravne dobrine, niso protipravna, če so ukazana ali vsaj dovoljena po predpisih javnega ali zasebnega prava. Qui iure suo uh'ur, nemini facit iniuriam. Sem spadajo n. pr. predpisi o izvršitvi kazni in drugih sankcij kazenskega prava, o varnostnih odredbah, o disciplinski oblasti, o rabi orožja, o izvrševanju poklica, o samopomoči po o. d. z., predpisi § 244. k. z. in § 114., odst. 2., s. k. p. in pod. — Po § 13., št. 7., voj. k. z. ni kaznivega dejanja, če je bil storilec po vojaških predpisih ali pristojni na- redbi upravičen, da izvrši dejanje. Posebni primeri označenih razlogov so: a) Privolitev poškodovanca. Ta izključuje proti¬ pravnost le v nekih primerih in ob določenih pogojih. Tak učinek ima privolitev pri dejanjih, katerih dejanski stan izrečno ali molče predpostavlja ravnanje zoper voljo ali vsaj brez pristanka prizadete osebe. Privolitev more izključiti protipravnost v primerih, kjer gre za zasebne interese in za pravne dobrine, s katerimi sme oseba po svoji volji razpolagati. Nasprotno, privolitev nima pomena pri deliktih zoper javne pravne dobrine in pri občenevarnih de¬ janjih. Pravni pomen poškodovančevega pristanka se da ugoto¬ viti šele z analizo poedinih dejanjskih stanov v posebnem delu kazenskega prava. V primerih usmrtitve sočloveka je pristanek žrtve (izrečna in resna zahteva) le razlog za uvrstitev dejanja med tako zvane privilegirane (manj kaznive) zločine (§ 168. k. z.). Isto velja za odpravo telesnega ploda na zahtevo ali s pristankom noseče žene (§ 172., odst. 1., k. z.). Najbolj težavno je vprašanje o pomenu privolitve poškodo¬ vanca pri okvarah telesne celovitosti. Naš k. z. na to vprašanje ne daje izrečnega odgovora. V doktrini kazenskega prava pa gredo mnenja o tem vsaksebi. Nekateri pisatelji mislijo, da iz- 67 ključuje v takih primerih privolitev poškodovanca protipravnost dejanja po načelu: Quod c/uis ipse facere potest, etiam per alios facere potest. V jugoslovanskem pravnem slovstvu zagovarja omenjeno stališče prof. Toma Živa novic, toda s pridržkom glede dejanj, pri katerih je telesna poškodba le sredstvo za iz¬ vršitev drugega kaznivega dejanja. Večina pisateljev pa zanika pomen pristanka pri telesnih poškodbah, če nasprotuje dejanje dobrim šegam in življenjskim običajem (prim. tudi § 264. nem¬ škega načrta kazenskega zakonika iz leta 1927.). To stališče ustreza še najbolj miselnosti naše kazenske zakonodaje. Pri¬ volitev izgubi vsak pomen, če poseza okrnitev telesa s pristan¬ kom poškodovanca v javne pravne dobrine: n. pr. oškodovanje drugega z njegovo odobritvijo zaradi onesposobljenja za vojaško službo (§ 118., odst. 2., k. z. in § 55. voj. k. z.). Tudi tedaj, kadar je privolitev poškodovanca kazenskopravno vpoštevna, mora ustrezati določenim pogojem: mora biti resna, prostovoljna, ne pa pridobljena s silo, pretnjo ali zvijačo; nadalje mora biti dana pred storitvijo ali ob storitvi dejanja, ne šeie naknadno, in mora naposled izhajati od vračunljive, duševno zrele osebe. WIzvršitevslužbeneganaloga. Izvršitev službenega naloga v področju javnopravne civilne službe ne oprašča pod¬ rejenega uslužbenca odgovornosti za kaznivo dejanje, izvršeno po nalogu predpostavljene osebe. Uslužbenec mora sicer izvrše¬ vati naloge svojih starešin, če so izdani v mejah zakona, toda če smatra nalog, ki mu je bil dan, za nezakonitega, ima pravico izjaviti zoper njega svoje pripombe. V takem primeru sme za¬ držati izvršitev naloga, če ne bi bila stvar nujna. Ob ponovlje¬ nem nalogu, po podanih pripombah, mora uslužbenec dobljeni pismeni nalog izvršiti brez odlaganja. Samo tega, kar je z za¬ koni kot kaznivo dejanje prepovedano in kaznivo, ne sme nižji uslužbenec nikoli izvršiti ter mora svojemu višjemu oblastvu poročati o tako prejetem nalogu (§ 70. č. z.). Izvršitev kaznivega dejanja po nalogu predpostavljene osebe utegne po prilikah imeti pomen pri odmerjanju kazni kot olajšujoča okolnost. V področju vojaške službe velja poseben predpis § 15. voj. k. z. Če se je storilo kaznivo dejanje z izvršitvijo službenega povelja, se kaznuje poleg predpostavljenca, ki je izdal povelje, tudi podrejenec samo takrat, kadar spada storjeno dejanje med zločinstva veleizdaje ali izdaje države ali je očividno zločinstvo 68 ali kadar je izvršil podrejenec povelje, ki ga po pravilih službe ne bi smel izvršiti. Vendar pa sme v teh poslednjih dveh pri¬ merih sodišče podrejencu omiliti kazen po svobodni oceni ter ga tudi povsem oprostiti kazni. Izvršitev naloga v zasebnopravni službi ali v razmerju podrejenosti zasebnopravnega značaja je kazniva, razen če pri¬ dejo likratu v poštev izključevalni razlogi, ki so navedeni pod a). c) Silobran (la legitime defense, Notwehr) je ona obramba, ki je potrebna, da odvrne kdo od sebe ali od koga drugega isto¬ časen protipraven napad (§ 24., odst. 2., k. z.). Spričo izrečne do¬ ločbe k. z. tisto dejanje, ki ga kdo stori v silobranu, ni proti¬ pravno (§ 24., odst. L, k. z.). Rimljani so pojmovali silobran kot naravno pravico (vim vi repellere licet). Ciceronuje silobran non scripta, sed nata lex (Cicero, Pro Milone). Proti temu načelu je nastopila pravna doktrina 17. in 18. stoletja. Uveljavljala je nazor, da je silobran nezaželen ostanek zasebnega maščevanja in fevdalnega ustroja; stremela je za omejitvijo silobrana. Novejši nauk o silobranu ga utemeljuje s čisto pozitivnimi razlogi. Zločin predpostavlja naklepno ali vsaj malomarno oško¬ dovanje, odnosno ogražanje pravnih dobrin. Pri silobranu pa gre za zaščito pred protipravnim napadom, torej za zaščito prava. Od države pač ni moči zahtevati, da varuje državljane pred nevarnostjo v vsakem trenutku njihovega življenja. Kazen že po svoji naravi (povračilo za že storjeno zlo) ne more nuditi zaščite v primerih baš pričujočega napada. Varnostni organi ne morejo priskočiti zasebniku na pomoč vedno in povsod. Država ima potemtakem interes na tem, da sodelujejo tudi posamezniki pri zaščiti ogroženih pravnih dobrin. Ce bi čakali državljani v takih primerih pasivno na pomoč državnih organov, bi trpeli spričo tega ne le njihovi lastni interesi, temveč tudi interesi celokup¬ nega pravnega reda. Zaradi tega smatra moderna država silo¬ bran za pravico napadenca, hkratu pa določa seveda točne pogoje za udejstvitev te pravice. Pogoji silobrana se nanašajo: a) na napad in /5) na obrambo pred napadom. K a) : 1.) Subjekt napada (napadalec) utegne biti le človek, živali pa le toliko, kolikor služijo človeku kot sredstvo za napad. 69 (Motivi k proj. I., str. 181.) Mrtvih stvari, tudi če so nevarne, očividno ni moči smatrati za «napadalce». 2. ) Napad mora biti objektivno protipravno dejanje. Nujno pa ni, da je napad hkratu krivdno in kaznivo dejanje. Silobran je dopusten torej tudi zoper nevračunljive, v zmoti delujoče, eksteritorialne osebe in osebe, ki uživajo pravico imunitete. Poseg v pravne dobrine ni protipraven, če gre za dejanja, ki so dovoljena ali ukazana po zakonitih predpisih. Zoper taka dejanja silobran ni dopusten. Ker šteje zakon silobran kot pravico, ni silobrana zoper silobrambeno dejanje osebe, ki je bila napadena. 3. ) Napad mora biti istočasen, t. j. že pričet ali neposredno grozeč: melius est occurere in tempore, quam post exitum vindi- care. Silobran je upravičen vse dotlej, dokler traja nevarnost na¬ daljevanja ali ponavljanja napada. Če je napad prenehal ali je docela odbit, o silobranu ni več govora. To pa se da ugotoviti le po okolnostih poedinega primera. Zlasti je treba naglasiti, da dovršitev napada ni vedno istovetna z dovršitvijo zločina: pre¬ prečitev odnosa stvari po dovršeni tatvini n. pr. bi pomenila še vedno silobran. 4. ) Pravna dobrina, ki je predmet napada, je lahko katerakoli. K. z. v tem pogledu ne vsebuje nobenih omejitev, ki jih je poznalo prejšnje pravo, n. pr. s. k. z. in a. k. z. Za to je v § 24. k. z. odpadlo tudi naštevanje pravnih dobrin. 5. ) Napad, ki je izzvan po napadencu, načelno ne izključuje silobrana, razen če bi nekdo izzval drugega z namenom, da ustvari zase povod za silobran. K P). Obramba pri silobranu je ali zgolj zaščita zoper napad ali pa odvrnitev napada z nasprotnim napadom. 1. ) Obramba je dopustna ne samo zaradi odvrnitve napada od sebe, temveč tudi od drugega (pomoč v sili zoper napad, Nothilfe). 2. ) Obramba sme biti usmerjena proti enemu ali več napadal¬ cem, ne pa proti tretji, pri napadu neudeleženi osebi. 3. ) Le taka obramba ni protipravna, ki je potrebna za odvrnitev napada: defensio debet esse proporcionata. Če ima napadenec na razpolago več učinkovitih sredstev za obrambo, izbera najhujšega izmed njih ni dopustna. Mera potrebne obrambe (moderamen inculpatae tutelae) je zavisna od tega, kateri kriterij je odločilen za presojo upraviče- 70 nosti silobrana. V tem pogledu je razlikovati: kriterij proporcio- nalitete med intenzivnostjo napada in obrambe ter kriterij pro- porcionalitete med napadeno pravno dobrino in tisto pravno dobrino, ki jo pogodi obrambeni nasprotni napad. Iz prvonave- denega merila sledi, da se napadenec sme poslužiti vseh sredstev obrambe in celo usmrtiti napadalca zaradi zaščite še tako ne¬ znatne pravne dobrine, če ne bi mogel drugače rešiti te pravne dobrine (v tem smislu zlasti Rudolf v. Jhering: «Kampf ums Recht»). Drugonavedeno merilo se pri oceni, je li kaka obramba potrebna, ozira tudi na relativno vrednost v poštev pri¬ hajajočih pravnih dobrin. Po tem merilu uporaba skrajnega sredstva' obrambe ni dopustna, če je značaj sredstva obrambe (n. pr. usmrtitev napadalca) v očitnem nesorazmerju s pravno dobrino, ki je napadena (n. pr. malenkostni imovinski interes). Proj. I. se je postavil na prvo stališče: «...Odbrana mora stojati u proporciji samo sa napadom, a ne i s vrednošču napad- nutog ili ugroženog dobra. I najneznatnije pravno dobro, dakle, može da se zaštiti ubijanjem napadača, ako je to neophodno potrebno za održanje napadnutog dobra.« (Motivi, str. 182.) Isto stališče je bilo značilno za vse nadaljnje načrte kazenskega za¬ konika. V dokončnem besedilu § 24. k.z. pa so bile besede: «obramba, ki je neizogibna,« nadomeščene z besedami: «obramba, ki je potrebna,«. Iz tega se da sklepati, da se k. z. ne ozira zgolj na odnos med intenzivnostjo napada in obrambe, temveč tudi na vse ostale okolnosti, med drugim tudi na relativno vred¬ nost pravnih dobrin. Vprašanje, ali je bila obramba in concreto resnično potrebna, je presojati po vseh okolnostih poedinega pri¬ mera, vpoštevaje individualnost napadenca in njegov položaj za časa obrambe. 4. ) Uporaba sredstva za odvrnitev bodočega napada (n. pr. nastavljeni samostrel) spada pod pojem silobrana, če je bil z njim oškodovan napadalec, a napadenec ni imel na raz¬ polago milejših sredstev za obrambo. 5. ) Silobran zoper protipravna dejanja državnih uslužbencev o priliki ali glede uradnega poslovanja je dopusten, če proti¬ zakoniti čin ne spada v občni okvir pristojnosti državnega usluž¬ benca in predstavlja kaznivo dejanje: n.pr. jetniški paznik skuša posiliti žensko v zaporu. Na tem stališču stoji tudi voj. k. z. (§ 70.). Protizakonito ali nepravilno poslovanje državnega usluž¬ benca, ki izvršuje uradno dolžnost v občnem okviru svoje kom- 71 petence, ne upravičuje uporabe silobrana zoper njega. O odgo¬ vornosti storilcev, izzvanih s protizakonitim ali nepravilnim po¬ slovanjem državnega uslužbenca, za dejanja iz §§ 127. do 130. k. z. gl. § 131. k. z.; prim. tudi § 303. k. z. in § 70. voj. k. z. Prekoračenje silobrana (exces de defense, Notwehr- exzess) je podano, če je napadenec prekršil meje obrambe, ki je potrebna za odvrnitev protipravnega napada (§ 24., odst. 3., k. z.). Zakon predvideva v tem pogledu dve varianti: 1.) Prekoračenje silobrana zbog posebno vznemirjenega duševnega stanja napa- denca. Kot vzroke takega stanja navaja zakon taksativno te-le afekte: hudo razdraženost, prepast ali strah. V tem primeru pre¬ koračitev potrebne meje obrambe ni kazniva. 2.) Prekoračenje silobrana, ki je nastalo iz drugih vzrokov. Tako prekoračenje je kaznivo, pač pa sme sodišče v tem primeru omiliti kazen po svobodni oceni (§ 72. k. z.). Omilitev kazni je fakultativna, kajti prekoračenje utegne izvirati tudi iz neopravičljivih nagibov, kakršni so maščevalnost, brezobzirna sirovost in pod. Potrebna obramba ni subsidiarno sredstvo; ni da bi se je napadenec smel posluževati samo, če so izčrpana vsa druga sredstva, n. pr. možnost bega, klicanje na pomoč in pod. Naša judikatura uveljavlja v tem pogledu pravilni nazor, da meje potrebne obrambe niso prekoračene, če je napadenec opusti! klic na pomoč, ki bi utegnila priti prepozno. (Odločba S. S. B. z dne 14. januarja 1930., Sl. Pr. št. 193.) Primere, v katerih smatra nekdo pomotoma, da se vrši protipraven napad na njegove pravne dobrine, odnosno na pravne dobrine drugih oseb (putativni silobran), je treba presojati po predpisih o zmoti glede opravičujočih okolnosti dejanja (§ 20. k. z.). Pretveza ali pretekst silobrana, t.j. izgovor s silo¬ branom, izmišljen ex post, ne oprašča storilca odgovornosti za storjeno kaznivo dejanje. Pripominjamo, da so motivi k proj. I. smatrali kot nadaljnji razlog za izključitev protipravnosti tudi skrajno silo, v kateri je bilo storjeno neko dejanje, ki je izpolnilo dejanski stan delikta. V proj. I. sta bila instituta silobrana in skrajne sile enakega pravnega značaja. Ker se veljajoči k. z. ni oprijel tega — napač¬ nega naziranja, bo f pravnem institutu skrajne sile govor šele pozneje v drugi sistematični zvezi (§ 18.). 72 III. Kakor smo že pod I. izvajali, je protipravnost ob¬ jektivne narave. Protikulturnost, antisocialni značaj, nenravnost storilčevega značaja ne morejo nadomestiti protipravnosti. Za¬ držanje storilca, ki je ustrezalo dejanskim sostavinam kazni¬ vega dejanja, kaže vsaj tam, kjer gre za pozitivno storitev, že samo po sebi, da je protipravno, kakor «kaže dim na ogenj» (M. E. Mayer). Tu moramo priznati praesumptio iuris et de iure; nasproten dokaz ni mogoč. Kjer pa gre za negativno «de- janje» (bolje zadržanje), t. j. za čisto opustitev, je protipravnost še vedno objektivna prvina kaznivega dejanja, ali tu ni da bi se zavest o protipravnosti, brez možnosti nasprotnega dokaza pre- sumirala, V teh primerih moremo govoriti samo o praesumptio iuris. Zavest o obstoju zabranjevalne norme, ki je objektivno kršena, mora biti, če je kaj pomislekov, posebej ugotovljena. Vse pobližje spada v nauk o nepoznanju kazenskega zakona in 0 zmoti. § 15 . Vračunljivost storilca kaznivega dejanja* I. Sposobnost za vračunanje ali vračunljivost je nujen pogoj kazenske odgovornosti (§ 22., odst. 1., k. z.). Vračunljivost (imputabilitas, l’ imputabilite, die Zurechnungs- fdhigkeit) predpostavlja zrelost razuma in volje in nemoteno delovanje duševnih moči: sposobnost, pojmovati naravo in po¬ men svojega dejanja in po tem pojmovanju ravnati (§ 22., odst. 1., k. z.). Nevračunljivi osebi ne moremo očitati njenega objektivno protipravnega dejanja. Zaradi tega nevračunljivost izključuje krivdo v normativnem smislu tega pojma. Kazen se sme izreči le nasproti vračunljivim krivcem. Uporaba očuvalnih odredb proti * Književnost: M. Vesnič: Krivična odgovornost u svetlosti današnje nauke. Beograd. 1890. —• Petronijevič: O slobcdi volje, moralnoj i krivičnoj odgovornosti. Beograd. 1908. — Miljkovič: O vračunljivosti bez obzira na slobodnu volju. 1904. — F.Čulinovič: O slobodi volje. — Isti: Determinizam 1 krivično pravo. — A. Maklecov: Pogoji nevračunljivosti v načrtu za edin¬ stveni k. z. kraljevine Jugoslavije. Sl. Pr. 1928. — A. Maklecov: Zmanjšana vračunljivost v„načrtu za edinstveni k. z. kraljevine Jugoslavije. Zb. zn. r. L. VI. 1928. — St. Frank: Saradivanje suca 1 psihiatra u utvrdivanju smanjcnoj ubrojivosti. Zagreb. 1929. — Ivan Herzog: Primjedbe k projektu kaznenog zakonika sa Strane psihijatrije. Mjes. 1924. — D. Djermekov: Psihološki mo- menat u našem novam k. z. Mjes. 1930. 73 nevračunljivim osebam je utemeljena s potrebo zaščite pravnega reda pred občenevarnimi nevračunljivimi osebami, deloma pa tudi z interesi zdravja nevračunljive osebe same (§ 53. k. z.). K. z. ne podaja pozitivne opredelbe pojma vračunljivosti, temveč govori le o vzrokih, ki izključujejo sposobnost za vraču- nanje (§ 22., odst. 1., k. z.). To se da razložiti s tem, da se spo¬ sobnost za vračunanje pri zrelih osebah domneva kot pravilo. Le v primerih dvoma mora sodišče ugotoviti, ali so in concreto podani pogoji, ki izključujejo to sposobnost (§ 199. s. k. p.). II. Tri metode so, ki je po njih moči določiti pogoje ali vzroke nevračunljivosti v kazenskem zakonu: a) čisto biološka, b) čisto psihološka in c) mešana metoda. K a). Cisto biološka metoda sestoji v naštevanju anomalij (n. pr. duševna bolezen, skaljena zavest, slaboumnost in pod.), ki izključujejo storilčevo vračunljivost. Pomniti pa je treba, da ugotovitev pogojev kazenske odgovornosti ni istovetna s kli¬ nično diagnozo zdravja dotične osebe. Vprašanje vračunljivosti je predvsem pravno vprašanje. , Razlog za izključitev kazenske odgovornosti ne tiči v bolezni, odnosno v abnormalnem stanju kot takem, temveč v učinku, ki ga provzročajo trajne ali začasne psihične motnje v duševnem življenju človeka, v njega razumu, čuvstvih in volji. Čisto bio¬ loška metoda torej ne ustreza smotrom, ki jih zasleduje kazensko pravosodje. K b). Prav isto velja tudi za č i s t o p s i h o 1 o š k o m e t o d o. Le-ta se omejuje pri določitvi pogojev nevračunljivosti le na na¬ vedbo psiholoških učinkov abnormalnega duševnega stanja. Po¬ manjkanje biološkega kriterija otežuje rešitev vprašanja, kdaj naj se pritegnejo izvedenci-psihiatri, kakor tudi rešitev vprašanja o pravicah in dolžnostih izvedenca in kazenskega sodnika in o njunem medsebojnem odnosu (§ 199. s. k. p.). K c). Potemtakem uveljavlja k. z., ko določa pogoje nevra¬ čunljivosti, tako zvano mešano biološko-psihološko metodo. Vprašanje o vračunljivosti ima i medicinsko i pravno stran, dasi je vendarle na vse zadnje pravno vprašanje. Zakon navaja ona duševna stanja, ki utegnejo izključiti sposobnost za vračunanje, ter oblikuje hkratu psihološki kriterij kot navodilo za kazenskega sodnika, ko rešuje vprašanje o storilčevi kazenski odgovornosti ali neodgovornosti v poedinem primeru. 74 III. Psihološki kriterij nevračunljivosti oblikuje k. z. tako-le: Odgovorennioni,kiobčasu,kojestorildejanje, ni mogel pojmovati narave in pomena svojega dejanja ali po tem pojmovanju ravnati (§ 22., odst. 1., k. z.). Prvi del te formule («ni mogel pojmovati narave in pomena svojega dejanja«) se nanaša na umsko stran duševnega življenja. Zakonodajec izhaja iz misli, da je normalen človek sposoben uvideti dejansko stran svojega čina, njegovo «naravo», kakor tudi oceniti njegov «pomen», t. j. socialno- pravno stran. Drugi del psihološkega kriterija («ni mogel... po tem pojmo¬ vanju ravnati«) se tiče voluntaristične strani duševnega življenja, t. j. volje človeka. Zakonodajec vpošteva dejstvo, da so tudi take oblike duševnega razstroja, pri katerih človek sicer ne izgubi zmožnosti pravilnega abstraktnega pojmovanja narave in pomena svojega dejanja, pač pa mu nedostaja sposobnosti, uravnati svoje zadržanje vprav po tem pojmovanju — zbog notranje učinkujočih bolezenskih gonov. Nekateri kazenski zakoniki se pri oblikovanju psihološkega kriterija nevračunljivosti poslužujejo kriterija svobodne volje (n. pr. nemški kazenski zakonik, s. k. z. v § 53., ogrski kazenski zakonik in dr.). Naš k. z. kakor tudi večina novejših kazenskih zakonikov tega kriterija niso sprejeli. Reševati filozofsko vpra¬ šanje o svobodi (indeterminizem) ali nesvobodi volje (determini¬ zem), ni naloga zakonodajca. Celo tedaj, kadar svobode volje ne bi razumeli v čisto filozofskem smislu, ampak v smislu, ki ga ima v navadnem življenju, ne bi bilo primerno prevzeti svobode volje kot kriterija sposobnosti za vračunanje (gl. motive k proj. I., str. 166). Sposobnost za vračunanje je i z k 1 j u č e n a, če je podan vsaj eden izmed pogojev, ki tvorijo vsebino psihološkega kriterija, t. j.: 1.) če storilec ob času dejanja ni mogel pojmovati narave in pomena svojega dejanja ali 2.) če ni mogel ravnati po tem pojmovanju. IV. Biološki kriterij. Spredaj omenjena nesposobnost, pojmovati naravo in pomen dejanja ali ravnati po tem pojmo¬ vanju, korenini v trajnih ali začasnih bioloških vzrokih, ki jih taksativno navaja § 22., odst. 1., k. z. To so: a) duševni razstroj, b) skaljena zavest, c) duševna nerazvitost in č) slaboumnost. 75 •» K a). Duševni razstroj. Ta pojem obseza vse vrste pravih duševnih bolezni kakor tudi različna kronična motenja duševnega delovanja. K b). S k a 1 j e n a zavest (v izvirnem besedilu: «pomučenje svesti»; die Bewusstseinsstorung). Vzroki tega psihičnega sta¬ nja, ki je večidel le prehodno, so zastrupljenje (med drugim alkoholično), epileptični napadi, vročično stanje pri somatičnih boleznih, napadi ob času nosečnosti ali spolnega dozorevanja, somnambulizem in pod. K c). Duševna nerazvitost (v izvirnem besedilu: «umna nerazvijenost»). Vseeno je, ali je ta nedostatek prirojen ali pa je nastal šele po rojstvu. Prav tako je brez pomena, ali je nastopil zbog bolezni ali pa je posledica telesne degeneracije. V poštev prihajajo zlasti različne oblike zaostalega razvoja, imbeciliteta, idiotizem in gluhonemost, kolikor je spojena z bistveno zaostalostjo v duševnem razvoju. K č). Slaboumnost. Pojem duševne nerazvitosti obseza v bistvu tudi slaboumnost, ki je omenjena posebej le zaradi večje jasnosti. Vsi pod a) do č) navedeni biološki vzroki izključujejo vra- čunljivost in kazensko odgovornost le takrat, kadar provzročajo v duševnem življenju storilca posledice, ki so naznačene v psiho¬ loškem kriteriju vračunljivosti. V. Za ugotovitev nevračunljivosti je odločilno duševno stanje subjekta o času, ko je storil dejanje (§ 22., odst. 1., k. z.; § 199., odst. 3., s. k. p.). (O pomenu duševne bo¬ lezni obtoženca po storjenem dejanju za nadaljnje postopanje gl. §§ 253. in 359. s. k. p.; o postopanju nasproti duševno obo¬ lelim obsojencem gl. § 46. zak. o izvrš. k. in §§ 16., 21., 22. ur. o izvrš. oč. odr.) Točna ugotovitev časovnega momenta je neizogibno potrebna zlasti tedaj, kadar duševna zmedenost ni kronična, marveč le začasna, n. pr. ob prehodnem (transitornem) motenju zavesti in pod. Zakonita opredelitev tega momenta ima pomen tudi za kvali¬ fikacijo tako zvanih actiones liberae in causa seu ad libertatem relatae. To so primeri, v katerih se nekdo sam namenoma pri¬ vede v stanje nevračunljivosti, da stori kaznivo dejanje; n. pr.: kretničar na železnici se opije tik pred prihodom vlaka, da tako 76 ne izvrši svoje dolžnosti in provzroči železniško katastrofo. Zlo¬ činska odločitev (naklep) je nastala še za časa vračunljivosti ter je dotičnik odgovoren za svoje dejanje. (Kaznivo dejanje iz § 166. k. z. [pijanost] ne spada sem, ker v tem primeru ni govora o hotenju, storiti kaznivo dejanje v stanju nevračunljivosti.) K. z. ne vsebuje posebne določbe o «actio libera in causa». Motivi k proj. I. (str. 169) so pravilno naglašali, da «ovaj slučaj nije po¬ trebno naročito predvidati, jer je jasno, da če učinilac odgovarati za izvršeno delo, pošto se odlučio za njegovo izvršenje u sves- norn stanju*. Določitev časovnega momenta, ki je odločilnega pomena za vprašanje o nevračunljivosti, je važna naposled tudi glede na pravilno presojo storilčevega duševnega stanja v tako zvanih vedrih razdobjih (lucida intervalla). Psihijatri upravičeno svarijo pred tem, da bi se umobolnik v takem stanju vedno imel za normalnega in sposobnega za vraeunanje. Celo pri prehodni (transitorni) blaznosti, kadar sledijo bolezenskim napadom vedra razdobja, kaže skrbno opazovanje, da nastopajo, že po nekoliko bolezenskih napadih, bolj ali manj važne izpremembe v funkciji možganov, povečana razdraženost čutov itd. Duševna bolezen ima pogostokrat skriti (latentni) stadij. Vse to se mora uvaže- vati, če gre za kaznivo dejanje, storjeno v takem vedrem raz¬ dobju. VI. Zmanjšana vračunljivost. K. z. pozna poleg pojma vračunljivosti tudi pojem zmanjšane vračunljivosti (ver- minderte Zurechnungsfdhigkeit, l’imputabilite restreinte). Zmanj¬ šana vračunljivost je bistveno zmanjšana sposobnost, pojmovati naravo in pomen svojega dejanja ali ravnati temu primerno (§ 22., odst. 2., k. z.). Kazensko pravo se mora ozirati na to, da je v sedanji družbi precejšnje število oseb duševno omejenih, odnosno manj vred¬ nih, ne da bi bile naravnost umobolne. Pri takih osebah je spo¬ sobnost, protiviti se protidružabnim nagonom in z njimi v zvezi stoječim skušnjavam, včasih bistveno zmanjšana. Duševne ano¬ malije manj vračunljivih subjektov so čestokrat trajne. Nevar¬ nost povratka pri takih osebah je večja kakor pri normalnih ljudeh. Izkušnja uči, da so med manj vračunljivimi osebami tudi nevarni protidružabni elementi. Proti tej skupini manj vračun¬ ljivih oseb so potrebni ukrepi v obliki očuvalnih odredb. 77 Zmanjšana vračunljivost ostane vendar po kvaliteti še vedno vračunljivost. Kazenska odgovornost manj vračunljivih oseb je utemeljena, kajti kazen more tudi na take subjekte učinkovati in tudi v takih primerih udejstvovati svoje splošne naloge. Duševni nedostatki manj vračunljivih oseb, bodisi intelektualni, bodisi voluntaristični, služijo po okolnostih kot razlog za omiljenje kazni po svobodni oceni (§ 22., odst. 2., v zvezi s § 72. k. z.). K. z. se v okviru določb §§ 22., odst. 2., in 53. ozira le na bistveno zmanjšano vračunljivost. Manj bistveni psihični ne- dostatek, oziroma afektivno stanje še ni zadosten razlog, da imamo osebo za manj vračunljivo; take okolnosti pa se lahko vpoštevajo pri rednem odmerjanju kazni (§§ 30., št. 3., 70. in 71. k. z.). Tudi v primeru bistveno zmanjšane vračunljivosti uporablja k. z. biološko-psihološki kriterij. Ona je podana, če je bilo kakšno izmed stanj, navedenih v § 22., odst. L, k. z. (duševni razstroj, skaljena zavest, duševna nerazvitost ali slaboumnost, t. j. bio¬ loški kriterij), takšno, da je zaradi tega pri storilcu ob času, ko je storil dejanje, bistveno oslabelo pojmovanje narave in pomena dejanja ali se zmanjšala možnost temu primernega ravnanja (psihološki kriterij) (§ 22., odst. 2., k. z.). To, kar je bilo spredaj pod III. in IV. navedeno glede bio¬ loškega in psihološkega kriterija nevračunljivosti, velja mutatis mutandis tudi za primer zmanjšane nevračunljivosti. S prav¬ nega vidika, ki je odločilen za kazensko pravosodje, razlog, da se izvestna oseba spozna za bistveno manj vračunljivo, ne tiči v bolezni ali v bolezenski konstituciji kot taki, temveč v učinku, ki ga provzročata v duševnem življenju storilca (psihološki kriterij). Toda sodišče mora pri določitvi kazni, zlasti pa pri uporabi oču- valnih odredb in pri izberi te ali one vrste teh odredb (§§ 53. do 55. k. z.) vpoštevati tudi biološki vzrok zmanjšane nevračunlji¬ vosti, ker zavisi smotrena uporaba tega ali onega ukrepa tudi od značaja psihične anomalije. K. z. dopušča v primerih bistveno zmanjšane vračunljivosti fakultativno omiljenje kazni po svobodni oceni (§§ 22., odst. 2., in 72. k. z.). Fakultativnost je utemeljena z inter¬ esi splošne prevencije, kajti kazenska pretnja utegne vplivati tudi na osebe z zmanjšano vračunljivostjo. Obligatorno omiljenje kazni bi pomenilo, da bi moral vsak duševno manj vredni sub¬ jekt smatrati milejše ravnanje z njim tako rekoč za svojo pra- 78 vico. Število duševno manj vrednih oseb (histerikov, nevraste- nikov, patoloških lažnivcev in pustolovcev, seksualnih perverz- nežev itd.) je dandanes veliko. Država se ne sme že sama raz¬ orožiti nasproti takim družabnim elementom zgolj iz razloga, da so psihično defektni. Za izvrševanje kazni proti obsojencem z zmanjšano vračun- ljivostjo so predvideni posebni oddelki kazenskih zavodov (§ 2., odst. 2., zak. o izvrš. k.). O očuvalnih odredbah proti manj vra- čunljivim osebam gl. § 32., V. § 16. Vpliv mladostne starosti na kazensko odgovornost* Poleg občnih pogojev nevračunljivosti (§ 22., odst. 1., k. z.), ki veljajo za vse osebe neodvisno od njih starosti, izključuje ka¬ zensko odgovornost tudi naravna nezrelost, ki je značilna za mladostnike do izvestne starostne meje. K. z. razlikuje te-le posebne starostne skupine: a) otroke, to so osebe, ki niso dovršile 14 let, b) mlajše maloletnike, ki imajo 14 let, a niso dovršili 17 let, in c) starejše malolet¬ nike, ki imajo 17 let, a niso dovršili 21. leta (§ 14., št. 1., k. z.). K a). Otroci. Otrok, ki stori dejanje, za katero predpisuje kazenski zakon kazen, se ne sme ne preganjati ne kaznovati (§ 26., odst. 1., k. z.). Razlogi, zaradi katerih se otroci smatrajo za absolutno nevračunljive in kazensko neodgovorne, so v glav¬ nem ti-le: Razumsko bolj razviti otroci so sposobni bolj ali manj pravilno presojati dejansko stran svojega vedenja, toda hkratu kažejo izredno neuravnovešenost ter ne znajo brzdati svojih želj. * Književnost: J.Šilovič: Zločinačka i zapuštena mladost. — Isti: Po- stuipak protiv maloljetnika ... Pravni Pregled. Knjiga II. 1922. — M. Dolenc: Mladinsko kazensko pravosodstvo. Pr. V. 1922. — F. Goršič: Socialna zaščita dece in mladine. Ljubljana. 1921. — A. Maklecov: a) Zaščita dece kot problem kriminalne in socialne politike. Sl. Pr. 1926. b) Kriminalno pedagoški smotri v mladinskem pravu. Sl. Pr. 1929. c) Država in družba v borbi zoper zločin- stvenost mladine. Naša doba. 1930. c) Pravna narava odredb zoper otroke in mlajše maloletnike. Zb. zn. ir. L. IX. d) Das neue jugoslavische Jugendstraf- recht. Zeitschrift fiir die gesamte Strafrechtswissenschaft. 1930. — D. Stan¬ kovič: Odgovornost dece i mladih maloletnika po k. z. Branič. 1932. — R. Šestan: O sucu za mlade maloljetnike i o njegovom radu oko vaspitanja i Popravljanja posrnulih maloljetnika. Mjes. 1931. — Dušan M. Subotič: Šest osnovnih problema krivičnog prava. V. Beograd. 1933. 79 Nravstveni nagibi pri njih še niso dovolj ukoreninjeni. Norme pravnega reda so zanje nekaj tujega; otroci se morajo šele vživeti vanje. Glavni vzrok, ki opravičuje absolutno kazensko neodgovornost otrok, je torej njihova moralna in socialna nezre¬ lost. Namesto državne (kriminalne) kazni se proti otrokom, ki so zagrešili kazniva dejanja, uporabljajo le disciplinska sredstva (domače in šolsko strahovanje), v skrajnem primeru prisilno vzgajanje. K b). Mlajši maloletniki. V razliko od otrok se mlajši maloletniki smatrajo le za relativno kazensko nedorasle osebe. Mlajši maloletnik se ne sme kaznovati, če ni mogel pojmovati narave in pomena svojega dejanja ali ravnati po tem pojmovanju (§ 27., odst. L, k. z.). Navedena določba vsebuje isti psihološki kriterij sposobnosti za vračunanje kakor § 22., odst. 1., k. z. V pogledu biološkega kriterija pa § 27., odst. 1., k. z. smiselno dopolnjuje § 22., odst. L, k. z. Specialni razlog za izklju¬ čitev vračunljivosti pri mlajših maloletnikih ne tiči v bolezenskih pojavih, kakor so duševni razstroj, skaljena zavest, nenormalna duševna nerazvitost ali slaboumnost, temveč v izvestni moralni in socialni nezrelosti mlajšega maloletnika. Kriterij zrelosti seveda ne izključuje uporabe določb glede splošnih pogojev ne- vračunljivosti po § 22. k. z. Moderna psihologija in pedagogika sta dognali, da živi malo¬ letnik v starosti dozorevanja v stanju negotovosti; v njegovi duševnosti se čestokrat mešata domišljija in resničnost. Malo¬ letniki se ne razvijajo povsem enako. Njihov razvoj zavisi od individualnih sposobnosti, od zunanjih razmer, v katerih žive, posebno od vzgoje. Prav zato razlikuje naša kazenska zakono¬ daja v pogledu odgovornosti dve skupini mlajših maloletnikov: mlajše maloletnike, ki so toliko zreli, da morejo pojmovati na¬ ravo in pomen svojega dejanja ter po tem pojmovanju ravnati (§ 28., odst. 1. in 7., k. z.), in mlajše maloletnike, ki take zrelosti še nimajo (§ 27., odst. 1., k. z.). Naša preosnovana kazenska zakonodaja je uvedla merilo zrelosti namesto kriterija «razbora» (discernement, Unterscheidungsvermogen), ki ga je rabil v po¬ dobnih primerih s. k. z. (§§ 56. in 57.). Motivi k proj. I. so na- glašali, da «razbor predstavlja samo intelektualnu stranu... Za potpunu zrelost pored umne razvijenosti traži se naročito i zre¬ lost karaktera: potrebno je, dakle, da je volja u toj meri raz- vijena, da se mladič može da odupre nagonu, koji ga goni na 80 zlo.» (Str. 178.) Duševna in moralna zrelost, odnosno nezrelost mlajšega maloletnika mora biti ugotovljena v vsakem konkret¬ nem primeru (§ 441., odst. L, s. k. p.). Proti nevračunljivim (nezrelim) mlajšim maloletnikom so do¬ pustni le disciplinski ukrepi in vzgojna sredstva (§ 27. k. z.). Proti vračunljivim (zrelim) mlajšim maloletnikom pa se upo¬ rabljajo vzgojna, vzgojno poboljševalna (§ 28., odst. 1., k. z.) in kazenska sredstva (§ 28., odst. 7., k. z.). Toda kazen se smatra tu le kot ultima ratio ter se uporablja samo proti onim vračunlji¬ vim mlajšim maloletnikom, ki so že dovršili petnajst let ter so izvršili med vzgajanjem in poboljševanjem kaznivo dejanje, ki se kvalificira za zločinstvo. V tem izjemnem primeru se kaznuje mlajši maloletnik po predpisu § 30. k. z., t. j. tako, kakor bi bil starejši maloletnik (§ 28., odst. 7., k. z.). Iz navedenega sledi, da mlajši maloletniki v pretežni večini primerov ne za¬ padejo kazni. Na poseben način je urejen tudi sodni postopek zoper mlajše maloletnike (§§ 433. do 454. s. k. p.) ter izvrševanje kazenskih in vzgojnih sredstev proti njim. Mladinsko pravo tvori torej v okviru kazenskega prava posebno področje (ius speciale). K c). Starejši maloletniki od 17. do 21. leta so ka¬ zensko odgovorni. Toda kazenska zakonodaja se ozira na to, da značaj maloletnikov te starostne skupine še ni povsem izobliko¬ van ter da je njihova odporna moč zoper življenske skušnjave in vplive okolice razmeroma manjša kakor pri odraslih. Zaradi tega se starejši maloletniki kaznujejo mileje kakor odrasle osebe. Prav tako se mora izvrševanje kazni prilagoditi njihovi poseb¬ nosti. Zaradi kaznivega dejanja, za katero predpisuje zakon smrtno kazen ali dosmrtno robijo, se starejši maloletnik kaznuje z robijo ali zatočenjem najmanj sedmih let in največ dvajsetih let (§ 30., odst. 1., št. 1., k. z.). Izjemno določbo ima § 16. zak. o drž. sod., po kateri sme biti starejši maloletnik, ki je izpolnil 18. leto sta¬ rosti, obsojen zaradi kaznivih dejanj po zak. zaščit, drž. tudi na smrtno kazen. V primerih kaznivih dejanj, zagroženih s časno kaznijo na prostosti sodišče ni vezano na najmanjšo mero kazni, ki jo predpisuje zakon za to kaznivo dejanje; torej sme izreči robijo m zatočenje tudi izpod enega leta, strogi zapor in zapor pa izpod sedmih dni. Ce se uporabi kazensko sredstvo robije ali 6 81 zatočenja, ne sme ono presezati desetih let (§ 30., odst. 1., št. 2., k. z.). Tudi glede omilitve kazni velja poseben predpis: Če sodišče spozna, da je treba kazen omiliti, sme izreči namesto robije ali zatočenja strogi zapor ali zapor (§ 30., odst. L, št. 3., k. z.). Ta omilitev je dopustna tudi tedaj, kadar je za kaznivo dejanje za¬ grožena dosmrtna robija. Drugače kakor pri določbi § 71. k. z. nima za omilitev kazni starejšim maloletnikom pomena, ali je najmanjša mera kazni odrejena v zakonu ali ne. Omilitev se ravna po pravilu § 30., odst. L, št. 3., k. z. To znači, da sodišče ni vezano niti na najmanjšo mero kazni strogega zapora ali za¬ pora celo tedaj ne, kadar se izreče ta kazen namesto robije ali zatočenja. Glede odmerjanja denarne kazni za starejše maloletnike ni posebnih odredb. V interesu olajšanja družabne reklasacije starejši maloletnik ne sme biti obsojen na stransko kazen izgube častnih pravic (§ 30., odst. 2., k. z.). Za stransko kazen izgube državne ali druge javne službe pa velja tudi glede starejših maloletnikov občni predpis § 49. k. z. Predpisi o kaznovanju starejših maloletnikov se uporabljajo tudi na mlajše maloletnike od 15. leta naprej, ki se obsodijo na kazen po § 28., odst. 7., k. z. Po voj. k. z. se maloletniki obsojajo namesto na izgubo vo¬ jaške časti in častnih pravic na izgubo čina ali službe, če ga ali jo imajo. V tem primeru se obsojajo na izgubo službe tudi ka¬ plarji (§ 29., odst. 4., voj. k. z.). § 17. Zločin kot krivdno zadržanje* I. Pojem krivde. Za kazensko odgovornost načeloma ne zadostuje zgolj zunanja objektivna zveza med storilčevim de- * Književnost: T.livanovič: Teorija volje i teorija svesti (predstave). Arhiv. 1910. — A. Maklecov: Normativna teorija vinosti. Arhiv. 1933. — Topalovič: Oranične meje izmedu umišljaja i nehata. Policijski glasnik. 1911. — M. Dolenc: Kazenskopravna odgovornost za posledice, ki nastanejo preko storilčevega naklepa. Sl. Pr. 1929, — M. Stanojevič: Dolus eventualis. Arhiv. 1912. — Gj. Tasič: Ignorantia iuris nocet. Arhiv. 1921. — M.Supič: Zabluda u krivičnom pravu. Branič, 1931., št. 4, 5. 82 janjem in njegovim učinkom. Šele notranja psihična vez med dejanjem in storilcem, ki ravna protipravno in zoper svojo dolž¬ nost, opravičuje negativno sodbo o njem raz stališče pravnega reda. V takih primerih upravičeno govorimo, da je storilec za¬ krivil nekaj, kar mu moremo očitati (normativna ocena dejanja). S pojmom krivde se bavita tudi religija in etika (pojem greha, nemoralnega dejanja). V razliko od religioznega in etičnega pojma krivde predpostavlja krivda v kazenskopravnem smislu objektivno protipravno dejanje. Če ga ni, ne more biti govora o kazenskopravno relevantni krivdi. Vsebino krivde pa tvori tak psihični odnos storilca do svojega objektivno protipravnega de¬ janja, spričo katerega se mu to njegovo dejanje lahko očita s stališča pravnega reda. Pogoj krivde je sposobnost krivca za vračunanje (vračunljivost). Psihološki obliki krivde sta naklep in malomarnost. Dosledno izvajanje načela kazenske odgovornosti le za krivdna dejanja je pridobitev relativno novejše dobe. Na nižjih stopnjah pravnega razvoja človeške družbe je prevladovala od¬ govornost za objektivno provzročeno posledico nezavisno od krivde. Le počasi se je utrdilo spoznanje, da «in maleficiis vo- luntas spectatur, nori exitus» (Hadrianus, 1. 14 D. ad leg. Corn. de sic. 48, 8) in je prišlo do razlikovanja krivdnih oblik hudobnega naklepa (dolus malus) in malomarne krivde (calpa). Ostanke kazenske odgovornosti za naključno provzročitev proti¬ pravne posledice po načelu: versanti in re illicita imputantur omnia quae seqmntur ex delicto (Bernardus Papiensis, ob koncu 12. stoletja) opažamo celo v nekaterih še sedaj veljav¬ nih zakonodajah. Počasen prehod od kazenske odgovornosti za posledico (Erfolghaftung) k odgovornosti za krivdo (Schuld- haftung) je karakterističen za pravno zgodovino vseh kulturnih narodov. Zasledujemo ga tudi v zgodovini kazenskega prava slovanskih narodov. II. Krivda in drugi kriteriji za uporabo sank¬ cij. Krivda je po k. z. nujen pogoj kazni kot osnovne vrste sankcij našega pozitivnega prava. Temeljni kriterij za določitev osebnih očuvhlnih odredb pa je storilčeva nevarnost za pravni red. Kriterij za uporabo vzgojnih odredb nasproti otrokom in mlajšim maloletnikom je predvsem potreba vzgoje in poboljše- vanja. 6» 83 Različnosti kriterijev ustreza mnogoterost (pluralizem) sank¬ cij našega kazenskega prava (kazni, očuvalna in vzgojna sred¬ stva). S tem se naše pravo bistveno razlikuje od sistema eno¬ vitosti (monizma) sankcij, ki ga uveljavljajo nekateri novejši kazenski zakoniki in načrti (sovjetski kazenski zakonik iz 1.1927., Ferrijev italijanski načrt kazenskega zakonika iz 1.1921., načrt kazenskega zakonika republike Kube iz 1. 1921.). Zagovorniki monizma sankcij trdijo, da vračunljivost in krivda nista primerna kriterija odgovornosti ter se morata nadomestiti vseskozi s kri¬ terijem storilčeve nevarnosti. Kazenska zakonodaja po tej teo¬ riji ne more izvrševati funkcije socialno-etičnega vrednotenja. Njena edina vodilna ideja je socialna zaščita družbe pred nevar¬ nimi osebami s pomočjo očuvalnih sredstev. V nasprotju s tem smatra naša kazenska zakonodaja krivdo kot kriterij kazni, sto¬ rilčevo nevarnost kot osnovni kriterij za določitev osebnih oču¬ valnih sredstev, potrebo po nadomestitvi zanemarjene vzgoje pa kot kriterij za uporabo vzgojnih sredstev. III. Oblike krivde. K. z. pozna dvoje osnovnih oblik krivde: naklep (dolus) (§ 16., odst. 1., k. z.) in malomar¬ nost (culpa) (§ 16., odst. 2., k. z.). Vsaka krivda je krivda volje. Odnos med voljo krivca in stor¬ jenim zločinom je lahko različen. V naklepu se očituje storilčeva volja, ki je neposredno ali posredno usmerjena na provzročitev protipravnega dejanja. Storilčeva malomarnost pa kaže na krivo oblikovanje volje: storilec ni v konkretnem primeru ravnal tako, kakor bi moral ravnati, ni pokazal one previdnosti, ki jo zahteva pravni red, čeprav je bil sposoben za to. Odgovoren ni za po¬ grešek razuma (Verstandsfehler), temveč za pogrešek volje (Willensfehler). V svojih določbah o oblikah krivde se je naš k. z. postavil na stališče tako zvane voluntaristične teorije ali teo¬ rije volje (Willenstheorie). Po tej teoriji je bistvo naklepa volja, ki je usmerjena na ostvaritev dejanskega stanu ustrezajo¬ čega kaznivega dejanja. Naklep pomeni vedenje in hotenje vseh normativno določenih pravih sostavin kaznivega dejanja, med¬ tem ko se malomarnost z negativne strani označuje z nedosta- janjem takega hotenja. Teoriji volje stoji nasproti tako zvana teorija pre dstave (Vorstellungstheorie), po kateri se volja izraža zgolj v mišični inervaciji, v telesnih gibanjih. Raz stališče teorije predstave ni 84 moči govoriti o hotenju posledice, kajti po njenem pojmovanju je volja karakterističen znak vsakega dejanja. Kriterij za razliko¬ vanje oblik krivde vidi teorija predstave v intelektualnem mo¬ mentu (predstava o posledici in stopnja določenosti te predstave). Teorija predstave predlaga svojo delitev krivdnih oblik, ki se razlikuje od tradicionalne delitve zlasti v tem, da združuje za¬ vestno malomarnost in eventualni naklep (gl. zdolaj) v enoten pojem zavestne krivde (prim. § 15. čehoslovaškega načrta kazen¬ skega zakonika iz 1.1926.). (V jugoslovanskem slovstvu zastopa stališče teorije predstave Toma Živa n o vic.) Glavni praktični nedostatek teorije predstave je v tem, da meja med poedinimi vrstami krivde v njeni konstrukciji krivdnih oblik ni jasno zarisana. Naša zakonodaja se je oprijela teorije volje, ker jo je sma¬ trala za znanstveno bolj utemeljeno in za bolj prikladno s prak¬ tičnega stališča kakor teorijo predstave, zlasti v pogledu raz¬ mejitve pojmov naklepa in malomarnosti (gl. motive k proj. I., str. 152). Na določbe našega k. z. o krivdnih oblikah je vplivala ruska kazenska zakonodaja (§ 48. ruskega kazenskega zakonika iz 1.1903.). (Gl. motive k proj.I., str. 150.) V teoretični uteme¬ ljitvi je naš zakonodajec sledil v glavnem nauku nemškega kriminalista R. v. Hippela (gl. motive k proj. I., str. 151, 154 in 155). IV. Naklep. Naklep kot krivdna oblika je generični (vrstni) pojem. Kot tak se označuje z dvema znakoma: z vedenjem (intelektualni moment) in hotenjem (voluntaristični moment). Hotenje je specifični znak naklepa, po katerem se le-ta razlikuje od malomarnosti kot druge krivdne oblike. Kjer ni hotenja, usmerjenega na ostvaritev dejanskega stanu kaznivega dejanja, tam ni naklepa. Hotenje kot znak naklepa predpostavlja vsekako predstavo (vedenje) o vseh bistvenih sostavinah dejanskega stanu kaznivega dejanja. Hotenje kot znak naklepa ni istovetno z direktno željo. Njegov obseg je širši. Posledico, ki je nastala po hotenju, imenujemo uspevek (Eriolg). Neposredni naklep (dolus directus) je podan, če je storilec hotel izvršitev kaznivega dejanja, posredni naklep (dolus eventiialis) pa, če je storilec, dasi je vedel za prepovedano posledico, ki utegne nastopiti iz njegovega dejanja, pristal na njen nastop, ne glede na to, ali je to želel ali ne (§ 16., odst. 1., k. z.). 85 Neposredni naklep obseza: 1.) primere, v katerih ima pre¬ povedana posledica kot taka za storilca pozitivno čuvstveno (emocijonalno) vrednost, storilec jo naravnost želi doseči (n. pr. usmrtitev iz maščevanja); 2.) primere, v katerih je pre¬ povedana posledica nerazdružljivo zvezana z ono, ki jo storilec želi doseči, z drugimi besedami: kjer je zločin sredstvo za do¬ sego izvestnega smotra (n. pr. usmrtitev čuvaja kot sredstvo za olajšanje vloma). Posredni naklep je podan, če je storilec vnaprej pristal na nastop prepovedane posledice, ki utegne nastopiti iz njegovega dejanja, čeprav ta posledica kot taka nima zanj pozitivne emo- cijonalne vrednosti, oziroma je zanj kot taka nezaželena. Toda od svojega dejanja storilec ne bi odnehal niti tedaj, kadar bi vedel zanesljivo, da prepovedana posledica nastopi (n.pr.: tero¬ rist vrže bombo na svojega političnega sovražnika, čeprav ve, da utegne hkratu usmrtiti eno ali več v bližini stoječih oseb; od svojega dejanja ne bi odstopil niti tedaj, kadar bi za gotovo vedel, da bo njegovo dejanje zahtevalo več žrtev). Dolus even- tualis je podan tudi tedaj, kadar provzročitev prvega uspevka niti kazniva ni, pač pa je kazniv eventualni prepovedani uspevek, na katerega nastop je storilec pristal. (Prim. motive k proj. I., str. 156.) Pristanek na nastop eventualne posledice (hotenje v širšem pomenu besede) je voluntarističen moment v posrednem (eventualnem) naklepu. Neposredni in posredni naklep sta v pogledu na kaznivost enakovredni podvrsti generičnega pojma naklepa. Dejanski stan nekaterih zločinov dopušča pojmovno le neposredni naklep. To so zlasti primeri, v katerih govori k. z. o n a m e r i (n. pr. §§ 101., 139., 143., 164., odst. 2., 217., 219., 222. k. z.), oziroma o hudobni nameri (zlonamernost, animus nocendi ) (n. pr. §§ 212., 361. k. z.), o posebnem namenu (§§ 97., 157., 161. itd. k. z.) in pod. Ali se v drugih primerih zahteva za dejanski stan zločina dolus directus ali sta možni obe obliki naklepa, to se da ugotoviti le z analizo poedinih dejanskih stanov kaznivih dejanj. Namera predpostavlja neposredni naklep (dolus directus), in sicer v posebno potencirani obliki: predstava o posledici, ki jo določa kazenski zakon, je pri nameri glavni in odločilni nagib storilčevega dejanja. Zato se namera karakterizira vobče kot animus nocendi, offendendi, iniuriandi. Dolus eventualis na¬ čeloma ni združljiv s kazenskopravno relevantno namero. 86 O vprašanju, ali je zavest o protipravnosti dejanja (Bewusst- sein der Rechtswidrigkeit) nujen znak naklepa, gl. § 14., III. Za kazensko odgovornost in odmerjanje kazni ima pomen tudi nastanek naklepa, t.j., ali je bil naklep preudarjen (dolus praemeditatus\ n, pr. § 167., odst. 1., št. L, k. z.), ali je na¬ stal «na mah» ( dolus repentinus; n. pr. § 167., odst. 4., k. z.). V teoriji se razlikujeta tudi oškodovalni naklep (Verletzungs- vorsatz) in ogroževalni naklep (Gefdhrdungsvorsatz). Vendar to nista različna pojma naklepa: gre le za to, da nekateri dejanski stani ne predstavljajo naklepnega oškodovanja, temveč samo ogražanje pravnih dobrin (n. pr. § 176., odst. 1., k. z.). Starejša zakonodaja, zlasti a. k. z., je poznala še neko vrsto naklepa: dolus indirectus. Njegova značilna poteza, oprta na nauk sv. Tomaža Akvinskega, je bila v tem, naj odgovarja sto¬ rilec za naklep ne samo, če je s kaznivim dejanjem združeno zlo naravnost premislil in sklenil (dolus directus!), ampak tudi, če je iz drugega hudobnega namena kaj započel ali opustil, iz česar zlo, ki je zavoljo tega nastopilo, večidel prihaja ali vsaj lahko priti more (dolus indirectus!). Kdor n. pr. v sovražnem na¬ menu, a ne da bi hotel usmrtiti, udari človeka, pa iz takšnega udarca smrt lahko priti more, stori zločinstvo uboja (§ 140. a. k. z.). Da se tu hkratu mešajo prvine naklepa in malomar¬ nosti, je jasno, a, seveda, teoretično povsem nedopustno. Zato so vsi moderni kazenski zakoniki, in tako tudi naš, pojem «dolus indirectus » zavrgli. V. Malomarnost. Ta se označuje z negativne strani kot nehotena ostvaritev dejanskega stanu kaznivega dejanja. S pozitivne strani se malomarnost izraža: ali a) v tem, da je storilec vnaprej vedel za nastopivšo posledico, pa je lahkot- miselno smatral, da jo bo mogel odvrniti (zavestna malomarnost, luxuria), ali b) v tem, da storilec ni vedel vnaprej za nastopivšo posledico, dasi je mogel ali bil dolžan vedeti zanjo po okolno- stih, zlasti po svojih osebnih lastnostih (§ 16., odst. 2., k. z.; ne¬ zavestna malomarnost, negligentiajmprudentia). Skupen norma¬ tivni znak zavestne in nezavestne malomarnosti je zanemarjenje tiste previdnosti, ki jo zahteva pravni red ( pflichtwidrige Un- vorsichtigkeit; gl. motive k proj. I., str. 158). K a). Pri zavestni malomarnosti ve storilec prav tako, kakor Pri eventualnem naklepu, za možnost nastopa protipravne posledice. Bistvena razlika med zavestno malomarnostjo in 87 eventualnim naklepom pa tiči v lahkomiselnem smatranju malomarnega storilca, da ta posledica in concreto ne bo nasto¬ pila ali da jo bo mogel odvrniti. Upanje, da ta posledica izostane, je odločilna za njegovo ravnanje. Če bi vedel vnaprej z goto¬ vostjo, da je protipravna posledica neizbežna, ne bi svojega- dejanja započel; n.pr.: lovec strelja na srnjaka, ki teče blizu gonjača, lahkomiselno zanašajoč se na svojo spretnost; če bi vedel, da njegov strel zadene gonjača, ne bi streljal. Pri zavestni malomarnosti ni pristanka na eventualno protipravno posledico, torej ni hotenja te posledice v zgoraj navedenem smislu. K h). Nezavestna malomarnost je najbolj tipična, t. j. v prak¬ tičnem življenju najpogostejša oblika malomarnosti. Storilec ne misli na posledico, ki utegne nastopiti iz njegovega dejanja. S tem je tudi hotenje prepovedane posledice samo ob sebi izklju¬ čeno. V čem pa je razlika med nezavestno malomarnostjo (negli- gentia) in naključjem (casus)? Za razlikovanje teh pojmov sta odločilna objektivni in subjektivni kriterij nezavestne malomar¬ nosti. Objektivni kriterij vpošteva «okolnosti» poedinega pri¬ mera ne glede na storilčevo osebnost. V tem pogledu se zahteva tista previdnost, ki je potrebna v običajnem življenju. (Motivi k proj.L, str. 159.) Poleg objektivnega kriterija pa se uporabljaj subjektivni kriterij, ki se ozira na storilčeve «osebne lastnosti». Tu velja načelo: mitra posse nemo tenetur». Konkretno pridejo v poštev zlasti storilčeve duševne zmožnosti in psihično stanje ob času storitve dejanja. Odgovornost za nezavestno malomar¬ nost predpostavlja, da sta podana oba kriterija: objektivni in subjektivni. (Motivi k proj. I., str. 159.) V nasprotnem primeru imamo nekaznivo naključje (casus). Čeprav je naš k. z. zavrgel prejšnjo formalno delitev malo¬ marnosti (culpa lata, leviš, levissima), pozna vendar pojem grobe malomarnosti (huda nepazljivost) pri izvrševanju poklica, posla ali obrta (§ 58., odst. 1., k. z.; gl. tudi §§ 177., odst. 2., in 182., odst. 2., k. z.). Ugotovitev, kdaj je podana le-ta, je ouaestio facti, ki ga presoja sodišče po svobodnem preudarku, toda vpošteva- joč, da gre za tisto vrsto malomarnosti, ki spada med primere, ki daleč presezajo povprečnost. VI. Kaznivost naklepnih in malomarnih dejanj. Naklep je v primeri z malomarnostjo težja krivdna oblika. Kaz¬ niva dejanja, ki so storjena iz malomarnosti, so prestopki z edino izjemo § 208. k. z., kjer je kulpozno dejanje kvalificirano kot 88 zločinstvo. Delitev naklepa v neposrednega in posrednega kakor tudi delitev malomarnosti v zavestno in nezavestno ima pomen le glede na določitev obsega krivdnih oblik in na njihovo med¬ sebojno razmejitev, ne pa v pogledu na kaznivost. Kot težjo kaznivo pa smatra k. z. grobo, oziroma poklicno malomarnost (§§ 177., odst. 2., in 182., odst. 2., k. z.). Ce ne predpisuje zakon drugače, se kaznuje storilec samo zbog kaznivega dejanja, storje¬ nega naklepoma (§ 18., odst. 1., k.z.). Če ni v besedilu zakona nič rečeno o krivdni obliki, se dotično dejanje sme kazno¬ vati samo, če je naklepoma storjeno. Zaradi dejanja, ki je bilo storjeno iz malomarnosti, se kaznuje storilec samo, če to zakon izrečno predpisuje (§ 18., odst. 2., k. z.; gl. n. pr. §§ 177., 182., 190., 192. itd. k. z.). (Izjeme, ki veljajo glede teh predpisov za tiskovne delikte, so navedene pozneje [gl. § 104., II.].) Voj. k. z. vsebuje glede kaznivosti naklepnih in malomar¬ nih dejanj določbo, ki se bistveno razlikuje od § 18. (občnega) k.z.: dejanje, o katerem ni odrejeno v voj.k.z. kaj drugega, se kaznuje, bodisi da se je storilo naklepoma, bodisi iz malomar¬ nosti, razen če že njegova narava izključuje malomarnost (§ 11., odst. 1., voj. k. z.). Prekrški se kaznujejo v pogledu na krivdno obliko še po pra¬ vilih občnih delov prejšnjih pokrajinskih kazenskih zakonikov, torej n. pr. na Hrvatskem, v Dalmaciji, Sloveniji, če je dejanje storjeno po tisti krivdni obliki, ki je za dejanje posebej določena. VII. Prekonaklepna posledica. K. z. izvaja dosledno načelo kazenske odgovornosti za krivdo. To se vidi zlasti iz določbe § 17. k. z. o odgovornosti za težjo posledico. Če je na¬ stala iz kaznivega dejanja posledica, ki je težja, kakor je bila v naklepu, ter predpisuje za tako posledico zakon strožjo kazen, je izreči to strožjo kazen samo, če se mora pripisati nastopivša posledica storilčevi malomarnosti. (Gl. tudi odločbo S. S. B. z dne 3. decembra 1930., opr. št. Kre 147/3014. Sl. Pr. št. 189.) Od¬ govornost po § 17. k. z. predpostavlja: a) temeljni naklepni zločin; b) provzročitev zbog zavestne ali nezavestne malomar¬ nosti posledice: a) ki je z dejanjem temeljnega zločina v vzročni zvezi in P) ki je hujša, kakor je bila v naklepu (tako zvana preterintencionalna ali prekonaklepna posledica); c) ob takšni posledici mora biti v dotičnem kazenskem zakonu izrečno za- 89 pretena kazen, ki je strožja, kakor je ona za temeljni zločin (n. pr. §§ 178., odst. 2., 179., odst. 2., k. z.). Primer: storilec je prizadel poškodovancu udarec po glavi z delom železnega ročaja, ne da bi ga hotel težko poškodovati (temeljni naklepni zločin). Udarec je provzročil pri poškodovancu otrpnjenje vid¬ nega živca in slepoto na enem očesu. Iz vseh okolnosti se vidi, da je pripisati to posledico storilčevi malomarnosti (težja preko- naklepna posledica). Malomarnost ob provzročitvi težje posle¬ dice in vzročna zveza s temeljnim zločinom se ne presumirata, temveč morata biti ugotovljena v vsakem poedinem primeru. Zgolj naključna, to se pravi nepredvidljiva provzročitev težje posledice, izključuje kazensko odgovornost po § 17. k. z. VIII. Zgrešen udar (aberratio ictus). Storilec zadene s svojim dejanjem iz objektivnih vzrokov (n.pr.: človek se spo¬ takne ali puška se razleti) ne tisti objekt, ki je bil v naklepu, pač pa neki drug objekt: n. pr. strelja na A-ja, a pogodi zbog razbur¬ jenosti B-ja, ki stoji poleg A-ja. Storilčevo dejanje je glede na osebo A-ja naklepni poskušeni delikt (poskus usmrtitve), nje¬ govo ravnanje glede na osebo B-ja utegne biti dolozno (dolus eventualis), kulpozno ali naključno. Vse zavisi od okolnosti po- edinega primera, ki se mora presojati po splošnih predpisih o krivdnih oblikah (§ 16. k. z.). IX. Zmota glede objekta (error in objedo). Le-ta po¬ meni zmoto storilca glede objekta (predmeta) dejanja. Najbolj tipični primer take zmote je error in persona; n.pr.: nekdo hoče usmrtiti svojega sovražnika A-ja iz zasede ponoči, pa se zbog teme zmoti v osebi ter usmrti drugo osebo, B-ja. Za kvalifikacijo tega dejanja ni odločilen nagib dejanja, temveč vrsta prizadete pravne dobrine, ki je v obeh primerih enakovredna (življenje človeka). Error in persona ne izključuje kazenske odgovornosti za naklepno kaznivo dejanje, ker gre samo za zmoto o nebistve¬ nih oznamenilih (v istem smislu odločba S. S. A. z dne 6. junija 1930., Mjes., 1930, str. 458). Če pa ne gre za zmoto v osebi, pač pa se zmota nanaša na kak drug objekt, je odgovornost zavisna od tega, ali je napad na drugo pravno dobrino sploh kazniv. X. Stvarna in pravna zmota. Pojem zmote je v kazenskem pravu nerazdružljivo zvezan s pojmom naklepa. Inte¬ lektualna stran naklepa obstoji v vedenju za bistvene sostavine dejanskega stanu kaznivega dejanja. Če storilec za taka ozna- 90 menila ni vedel, naklepa ni. Zmota v kazenskopravnem smislu je podana, če je vplivala že na nastanek dejanja. Bistvo zmote je vedno nesoglasje med predstavo in resničnostjo. Razlikovati je: A. stvarno zmoto (error facti) in B. pravno zmoto (error iuris). K A Stvarna zmota izključuje odgovornost za na¬ klepno dejanje. Podana je: a) Če storilec ob času, ko je storil dejanje, ni vedel za katero¬ koli izmed bistvenih oznamenil bitja kaznivega dejanja (gl. § 17., III.), najsi so stvarnega ali pravnega značaja (§ 19., odst., L, k. z.). Če se tiče neznanje samo nebistvenih momentov (n. pr. error in persona v smislu izvajanj k VIII.), o krivdo izključujoči stvarni zmoti ni govora. Zmota glede nagibov dejanja praviloma ne iz¬ ključuje kazenske odgovornosti za naklepno dejanje, razen v pri¬ merih, kjer je nagib določene vrste nujen pogoj kazenske od¬ govornosti. Zmota se lahko nanaša na okolnosti, ki utemeljujejo kaznivost dejanja, odnosno ki jo samo povečujejo (n. pr. okoi- nosti, spričo katerih se priprosti zločin pretvarja v kvalificiran zločin). V prvem primeru odpade odgovornost za naklepno deja¬ nje vobče; v drugem primeru pa le odgovornost za naklepno kvalificirano dejanje. Dejanski stani nekaterih deliktov vsebu¬ jejo poleg čisto dejanskih znakov tudi znake, ki imajo pravni pomen (n. pr. pojmi javne listine, sorodstva, državnega usluž¬ benca in pod.). Nepoznanje bistvenih pravnih oznamenil dejan¬ skega stanu ima isti pomen kakor nedostajanje znanja za njegove stvarne znake (odgovoren po § 284. k. z. ne bi bil n. pr. oni, ki se je telesno združil z osebo, ne vedoč, da obstoji med njima raz¬ merje sorodstva ali svaštva). b) Če je storilec ob storitvi dejanja pomotoma smatral, da obstoje okolnosti, po katerih bi bilo to dejanje dopustno, če bi te resnično obstajale (§ 20., odst. 1., k. z.). V tem primeru ne gre za nevedenje za bistvena oznamenila bitja kaznivega dejanja, tem¬ več za napačno oceno položaja, v katerem se nahaja storilec, oziroma za pogrešno razlago okolnosti, ki spadajo med stvarne znake kaznivega dejanja; n.pr.: nekdo pomotoma smatra, da se vrši napad na njegovo življenje, ter usmrti dozdevnega na¬ padalca (tako zvani putativni silobran). V obeh primerih a) in b) izključuje zmota le kazensko od¬ govornost za naklepno dejanje. Če pa je bil storilec v tej 97 zmoti zbog malomarnosti, je odgovoren za malomarno kaz¬ nivo dejanje, seveda le v primeru, da je po zakonu predpisana kazen tudi za malomarnost (§§ 19., odst. 2., 20., odst. 2., k. z.). K B. Vprašanje o vplivu kazenskopravne zmote (error iuris criminalis) na kazensko odgovornost je v ozki zvezi z vprašanjem o tem, ali je za pojem naklepa nujno potrebna za¬ vest o protipravnosti dejanja. V kazenskem pravu je do zadnjega časa prevladovalo striktno načelo: ignorantia iuris semper nocet. V novejši doktrini pa se čedalje bolj uveljavlja spoznanje, da predpostavljata krivda in odgovornost v kazenskem pravu krši¬ tev neke dolžnosti. O taki kršitvi pa utegnemo govoriti samo, če je storilec vedel ali vsaj mogel vedeti za njen obstoj. Naš k. z. je zavzel v tem vprašanju kompromisno stališče. Kot temeljno načelo velja, da izgovor z neznanjem ali krivim poj¬ movanjem kazenskega zakona (error iuris criminalis) neoprašča storilca kazenske odgovornosti (§ 21. k. z.). Iz tega sledi, da se v takem primeru zavest o protipravnosti pri vračunljivem sto¬ rilcu, ki je vobče sposoben pojmovati pomen svojega komisivno storjenega dejanja, mora predpostavljati kot praesumptio iuris et de iure, razen v primerih, kjer zahteva zakon za dejanski stan kaznivega dejanja izrečno vedenje in hotenje glede nezakonitosti ali protipravnosti dejanja (gl. n. pr. §§ 132., št. 2., 391., 396. k. z.). Še manj pa more veljati pri naklepnih čistih omisivnih deliktih absolutna presumpcija zavesti o protipravnosti, ker spada pre- ceptivna norma med bistvena oznamenila bitja kaznivega de¬ janja, za katera mora storilec vedeti ali pa ni kazniv (§ 19. k. z.). Vedenje za obstoj preceptivne norme je pogoj za kaznivost, ki mora biti, če je treba, dokazana (prim. §§ 135., 153., 203. k.z.; člen 2., odst. 2., zak. zaščit, drž.). Brezizjemno izvajanje načela ignorantia iuris nocet pa bi bilo preveč formalistično in mnogokrat ne v skladu z ljudsko pravno zavestjo. Zaradi tega prepušča k. z. v takih primerih sodišču pra¬ vico, da sme glede na razmere, v katerih je bilo dejanje storjeno, izreči milejšo kazen, v posebno lahkih primerih (§ 73. k. z.) pa storilca celo oprostiti vsake kazni (§ 21. k. z.). Presoja vprašanja, ali je neznanje, odnosno nepravilno pojmovanje kazenskega za¬ kona opravičljivo, je prepuščena svobodnemu preudarku sodišča. Ako storilec ve, da je njegovo dejanje protipravno, pa se sklicuje na to, da je prekršil kazenskopravno normo v izpolnje- 92 vanju domnevno višje individualno-etične dolžnosti, ki temelji v njegovem verskem, moralnem, znanstvenem ali političnem pre¬ pričanju, njegov izgovor ne bi bil vpošteven. To je še posebej od¬ rejeno v § 45. voj. k. z. za odklanjanje izvrševanja vojaške službe. Vendar sme po § 16. voj. k. z. sodišče oprostiti storilca kazni, če spozna, da je storil kaznivo dejanje v prepričanju, da to zahteva ali nalaga službena ali vojna potreba, ali v takih okolnostih in iz takih nagibov, ki ga morejo opravičiti v moralnem pogledu (§ 16. voj. k. z.). Toda določbe, ki bi bila analogna pravkar navedeni odredbi voj. k. z., v občnem k. z. ni. Na drugi strani pa napačno subjektivno prepričanje storilca, da je njegovo dejanje protipravno, ne pretvarja le-tega v kaz¬ nivo. Kajti protipravnost dejanja je nezavisna od subjektivnega vrednotenja. V takem primeru je podan tako zvani putativni delikt, ki eksistira le v storilčevi domišljiji in nima za kazen¬ sko pravo pomena (n. pr. oklevetanje v resnici neobstoječe osebe ali lažna prisega po oblikah, ki ustrezajo predpisom zakona, pa se je izvršila samo pred privatnimi osebami). XI. Razlogi, ki izključujejo krivdo, so: 1.) nevra- čunljivost, 2.) naključje, 3.) nepremagljiva sila. K 1.). Sposobnost za vračunanje je nujen pogoj krivde. Ne- vračunljivost storilca izključuje hkratu njegovo krivdo v norma¬ tivnem smislu tega pojma (gl. § 15., zlasti V.). K 2.). «.Nutlum crimen est in casu.» Krivde ni, če je bila objektivno protipravna posledica provzročena zbog naključja. Naključje (casus) je podano, če storilec ne samo ni predvidel nastopivše posledice in concreto, temveč ni niti mogel niti bil dolžan vedeti za njo in abstracto. Predvidljivost protipravne posledice je oni minimalni pogoj, pri katerem utegnemo šele govoriti o krivdi. Če storilec s svojim dejanjem ni pokazal niti zle volje niti nedostajanja potrebne Previdnosti, pa je objektivno protipravna posledica vendarle nastopila, gre za naključje. V takem dejanju ni ne psiholoških ne normativnih pogojev krivde. K 3.). Krivde ni, če je bila oseba primorana k dejanju ali opustitvi zbog •nepremagljive sile (vis absoluta), zoper katero se ni mogla niti braniti niti je odvrniti. Omožena žena, ki jo je druga oseba zoper njeno voljo onesvestila in spolno zlorabila, seveda ni kriva prešuštva (§ 292. k. z.). Ona je objekt zločina (§ 270. k. z.), 93 a ne njegov subjekt. Priča, ki zbog nepremagljivih elementarnih zaprek (poplava, potres in pod.) ni prišla na poziv sodišča, ni odgovorna za svoj izostanek itd. § 18. Skrajna sila kot razlog nekaznivosti krivdnega zadržanja.* I. Pojem. Ni vsako krivične zadržanje kaznivo. Saj je svrlia kazenskopravnih norm vzdrževanje pravnega reda v inter¬ esu celokupnega prebivalstva v državi, pa tudi še preko njenih mej. So primeri, kjer pravni red ne more zahtevati, da se kaznuje krivdno zadržanje posameznega storilca, če služi ono pojmovno važnejšim ciljem, kakor je udejstvitev kaznovalne pravice za zakrivljeno dejanje. Zakonodajec priznava, da je podana krivda storilca, toda on neče, da se udejstvi kaznovalna pravica. To velja v primeru, ko gre za stanje skrajne sile, v katerem se nahaja storilec kaznivega dejanja vprav v času krivdnega zadržanja. Stanje skrajne sile (stanje nužde, etat de necessite, Notstand) ali na kratko «skrajna sila» je poseben pravni institut, ki se je izoblikoval šele v novejši dobi. Klice tega pojma se nahajajo sicer že pri Aristotelu, v rimskem pravu, pri italijanskih glosatorjih, zlasti pa v kanonskem pravu: «necessitas legern nori habet; quod non est licitum in lege, necessitas facit licitum». Vendar se je vprašanje o skrajni sili obravnavalo sprva le ka- zuistično, n. pr. v zvezi s primerom tatvine v skrajni sili (čl. 166. v Constitutio Criminalis Carolina: «Stehlen in rechter Hungers- not») in pod. Celo v nekaterih kazenskih zakonikih 19. stoletja, n. pr. v francoskem iz 1.1810., v avstrijskem iz i. 1852., v srbskem iz 1.1860., pojem skrajne sile še ni prišel do pravega izraza. Šele preosnova kazenskega zakonika se je v tem pogledu povzpela na stališče moderne teorije, ki vidi v skrajni sili pravni institut posebne vrste. Uvaževati je treba pri tem, da ščiti kazensko pravo pravne dobrine pred oškodovanjem in ogražanjem, ne more pa preprečiti dejanskega križanja med njimi. V vsakdanjem življenju se taki konflikti kaj često dogajajo. Naj navedemo zaradi večje jasnosti nekoliko primerov. Odprava telesnega ploda je kazniva (§§ 171. * Književnost: Zuglia: Stanje nužde. 1920. 94 do 173. k. z.). Včasi pa se življenje, oziroma zdravje noseče žen¬ ske da rešiti izključno le s prekinitvijo nosečnosti ali z odpravo ploda (§ 173., odst. 2., k. z.). Naklepno uničenje tujih stvari je kaznivo dejanje (§ 365. k.z.); lahko pa se pripeti, da se more človeško življenje rešiti le z uničenjem tuje imovine: kapitan ladje da vreči tovor v morje ter reši s tem potnike in posadko pred sicer neodklonljivo nevarnostjo za njihovo življenje. Za pravilno presojo in kvalifikacijo primerov križanja upra¬ vičenih interesov in pravnih dobrin je potrebna splošna pravna norma v občnem delu k. z. Naš k. z. ima tako normo v § 25., odst. 1.: «Kaznovati ni onega, ki stori kakšno dejanje, da odvrne od sebe ali od koga drugega istočasno, drugače neodklonljivo nezakrivljeno nevarnost za življenje, telo, prostost, čast, imo- vino ali drugo dobrino, če ni poškodba, ki jo je storil s tem deja¬ njem, večja od nevarnosti; v nasprotnem primeru sme sodišče omiliti kazen po svobodni oceni (§ 72.).» Nekaznivost dejanj, storjenih v skrajni sili, je utemeljena v tem, da od povprečnega človeka, če gre za rešitev njegovih pravnih dobrin pred nevarnostjo, ki se da odkloniti le na račun drugega, ni moči pričakovati in zahtevati nenavadnega heroizma in samozatajevanja. Vendar ta koncesija samoohranitvenemu nagonu ne more ostati brez mej. V tem pogledu velja pri pra¬ vilnem razumevanju vzdrževanja pravnega reda s kazenskopravnimi sankcijami tako zvano načelo pretež¬ nega interesa, to se pravi; Ne sme se dopustiti, da se b o 1 j važna pravna dobrina (n. pr. življenje druge osebe) žrtvuje v prid manj važne (n. pr. imovine); pač pa narobe. II. Razlika med skrajno silo in silobranom. Kakor pri silobranu, tako je tudi pri skrajni sili dana nevarnost za neko določno pravno dobrino. Prav tako gre v obeh primerih za odvrnitev nevarnosti s posezanjem v tuje pravne dobrine. Razlika pa je v tem, da nastopa oseba pri silobranu kot pomoč¬ nik države. Njeno odvračilno dejanje je usmerjeno zoper na¬ padalca, contra iniustum agressorem. Pri skrajni sili pa poseza cseba, ki ščiti pravno dobrino pred nevarnostjo, v pravne dobrine neudeleženih oseb, odnosno v javne pravne dobrine. S tem se da razložiti tudi razlika v pravnih posledicah: silo¬ bran izključuje protipravnost dejanja, medtem ko dejanje, storjeno v skrajni sili, je in ostane protipravno 95 ali postane po zapovedi zakona samo nekaznivo (factum non inculpabile, sed impunibile). III. Razlika med skrajno silo in nepremagljivo silo. Skrajna sila se razlikuje od nepremagljive sile (vis ab- soluta) v tem, da je pri nepremagljivi sili izključena vsaka mož¬ nost prostovoljnega ravnanja in izbere tako, da volja človeka vobče ne more priti do veljave, medtem ko je pri skrajni sili taka možnost kljub močnemu vplivu nevarnosti na duševnost človeka vendarle še podana. Prav zavoljo tega izključuje nepremagljiva sila krivdo, skrajna sila pa samo kaznivost storilca. IV. Pogoji skrajne sile. a) Obseg pravnih dobrin, ki se smejo ščititi po normah o skrajni sili, po k. z. ni omejen. Zakon govori o odvrnitvi nevarnosti za življenje, telo, prostost, čast, imovino ali drugo pravno dobrino. Iz tega pristavka sledi, da so poedine pravne dobrine navedene samo eksempli- fikativno. b) Nevarnost pri skrajni sili lahko preti od elemen¬ tarnih sil narave, nesrečnega stekanja dogodkov, od živali, od notranjih bioloških procesov (n. pr. nevarnost smrti od gladu) itd. Ona pa izvira lahko tudi iz protipravnega napada od strani člo¬ veka, vendar le tedaj, kadar se napadenec ni poslužil silobrana, ampak se je izognil nevarnosti s tem, da je žrtvoval tujo pravno dobrino (n. pr. napadenec vdre s silo v tuje stanovanje), c) Ne¬ varnost mora biti istočasna v istem smislu kakor pri silobranu (§ 14., II., c , k a, št. 3.). č) Za skrajno silo velja načelo subsidiar¬ nosti, ki predpostavlja, da nevarnosti ni mogoče odkloniti dru¬ gače, nego s posezanjem v tuje pravne dobrine. Če bi se dala nevarnost odvrniti n. pr. z begom, klicanjem na pomoč itd., ne bi bilo mogoče govoriti o skrajni sili. V tem je tudi bistvena raz¬ lika skrajne sile od silobrana, pri katerem gre za borbo pravice zoper krivico, d) Nevarnost pri skrajni sili ne sme biti zakriv¬ ljena od osebe, katere pravna dobrina je ogrožena. Iz tega sledi, da se tisti, ki je naklepoma ali iz malomarnosti provzročil ne¬ varnost za pravno dobrino, pa jo je nato odvrnil s poseganjem v tuje pravne dobrine, ne sme izgovarjati s skrajno silo. To pa ne velja za primer, kjer je ta oseba provzročila nevarnost zgolj iz naključja. Kolikor gre za malomarno provzročitev nevarnosti, vzbuja pogoj, da bodi nevarnost nezakrivljena, s teoretskega stališča upravičene pomisleke (v istem smislu Čubinski, Ko¬ mentar, str. 86, 87). e) Ne samo odvrnitev nevarnosti od sebe, 96 temveč tudi pomoč drugemu v skrajni sili (Nothilfe Dritter) ni kazniva; n. pr.: tujega otroka popade pes, tretja oseba pa ga reši s tem, da ustreli psa. V tem primeru pravni razlog za nekaznivost še pridobi na svojem pomenu zaradi altruističnega nagiba odvračilnega dejanja, f) Skrajna sila predpostavlja poleg zgoraj navedenih pogojev še tega, da poškodba, provzročena z odvračilnim dejanjem, ni večja od poškodbe, ki izvira iz nevar¬ nosti. Škoda na tuji pravni dobrini mora biti sorazmerna škodi, ki preti lastni pravni dobrini ogrožene osebe. Škoda, provzro¬ čena tuji pravni dobrini, je lahko manjša, v skrajnem primeru enaka škodi, ki bi utegnila nastati iz nevarnosti, ne sme pa biti večja od te. V nasprotnem primeru, t. j. če sta pravni dobrini v obratni proporciji, je dejanje kaznivo; toda sodišče sme omiliti storilcu kazen po svobodni oceni (§ 25., odst. 1., k. z.). Ali obstoji po zakonu zahtevana proporcionaliteta med ogroženo in poškodovano pravno dobrino, se da ugotoviti po objektivnih in subjektivnih okolnostih poedinega primera, g J Zoper dejanje, storjeno v skrajni sili, in zoper pomoč v skrajni sili je dopusten silobran. Silobran ni dopusten le zoper taka dejanja omenjene vrste, ki se po izrečnih predpisih javnega ali zasebnega prava (§ 23. k. z.) ne smatrajo za protipravna, temveč za ustrezajoča predpisom prava ( «der Notstand als Notrecht» [v. Liszt], «ein Notrecht mr Verletzung mit Duldungspflicht » [Oetker]). Ce smatra nekdo pomotoma, da je podana nevarnost v smislu § 25., odst. L, k. z., pa stori kaznivo dejanje v tej domnevni (putativni) skrajni sili, je treba presojati njegovo dejanje po splošnih določbah o vplivu zmote na kazensko odgovornost. Kajti tudi v tem primeru storilec ne ve za bistvena oznamenila bitja kaznivega dejanja (§ 19. k. z.). V posebnem delu k. z. so predvideni še posebni primeri, ki se približujejo pojmu skrajne sile (n. pr. §§ 135. in fine, 173., odst. 3., 203.); o njih bomo govorili pri izvajanjih o teh deliktih. V. Poseben položaj oseb, ki so se dolžne izpo¬ stavljati nevarnosti. Določbe o skrajni sili se ne smejo uporabljati na one osebe, ki so dolžne izpostavljati se nevarnosti (§ 25., odst. 2., k. z.). Zakon ima v mislih tako javnopravne kakor tudi poklicne dolžnosti. Častnik ali vojak se ne smeta oddaljiti od svoje čete, da bi se izognila bližnjemu boju. Tako dejanje je zagroženo po voj. k. z. (§§ 61., 64.) celo s smrtno kaznijo. Zdrav¬ nik ne sme odreči pomoči bolniku, sklicujoč se na nevarnost za 7 97 svoje zdravje zaradi nalezljive bolezni pacijenta. Stražnik ne sme zapustiti zastraženega objekta, ker mu preti napad od strani zločinca. Itd. § 19. Stopnje udejstvitve volje pri naklepnih kaznivih dejanjih* I. Dol us nudus. Redna oblika kaznivega dejanja je do¬ vršen zločin (delicium consummaium), t. j. dejanje, ki ustreza vsem zakonitim znakom dejanskega stanu izvestnega zločina. Toda kazenska odgovornost se v gotovem obsegu razteza tudi na predhodne stadije udejstvitve zločinske volje. Od misli na zločin je čestokrat še dolga pot do njegove res¬ nične izvršitve (delictum in itinere). Goli naklep, izvršiti zločin (dolus nudus), še ni zadostna podstava za kazensko odgovor¬ nost: «Cogitationis poenam nemo patitur» (Ulpianus). No¬ tranje duševno življenje človeka je za kazensko pravo nedoseg¬ ljivo. Zanje veljajo norme religije in morale. Za kazensko od¬ govornost zaradi udejstvitve zločinske volje pred dovršitvijo kaznivega dejanja ne zadostuje zgolj hotenje, izvršiti zločin, temveč hotenje se mora oživotvoriti v dejanju (činu) kot vidnem pojavu v zunanjem svetu. II. Pripravljalna dejanja. Pripravljalna imenujemo tista naklepna dejanja, ki ustvarjajo šele pogoje za bodoči zlo¬ čin, to se pravi: ki omogočajo ali vsaj olajšajo začetek njegove izvršitve. Sem spadajo iskanje in nabavljanje sredstev in orodja za izvršitev zločina (n. pr. nabava vetriha, tatinskega ključa), njihova prilagoditev za določeno svrho, pritegnitev soudeležen¬ cev in pod. Medtem ko je stara doktrina videla v takih pripravah po>- sebno vrsto oddaljenega poskusa (conatus remotus), ločita nova doktrina in naša pozitivna zakonodaja pripravljalna dejanja (§ 32., odst. 3., k. z.) in poskus (§ 31. k. z.). Resna in dokončna odločitev, storiti zločin, se razodeva šele, če se je izvršitev zločina že pričela. Priprava zločina pogosto- * Književnost: Miler: Pokušaj delikta s naročitim obzirom na tako zvani nepodoban pokušaj. Mjes. XXVIII. — M. Čubinski: Problem izjednačenja prava u Kraljevstvu SHS. Beograd. 1921. Str. 79 in nasl. — A.Vragovič: Kazna za pokušaj po našem k. z. Pravosude, 1932., št. 10. — T. Živanovič: Položaj dragovoljnog odustanka od pokušaja. Arhiv. 1922. — B. Petrovič: Inkrimi¬ nacija apsolutno nepodobnog pokušaja u Vrivičnom zakoniku. Arhiv. 1933. 98 krat še ne daje povsem zanesljivega oporišča za ugotovitev zna¬ čaja zločinske volje in storilčeve nevarnosti za pravni red. Včasi se že zato vobče ne da iz pripravljalnih dejanj sklepati, v katero svrho so namenjena, ker utegnejo biti kot taka kazenskopravno še irelevantna. Ce gre samo za pripravo, nikdar ni izključena možnost, da odstopi oseba sama prostovoljno in iz lastnega na¬ giba od svojega zločinskega načrta. Država ima interes na tem, da olajša možnost takega prostovoljnega odstopa. Če bi vsa pri¬ pravljalna dejanja smatrala za kazniva, tega gotovo nebi dosegla. Zato velja kot splošno pravilo, da se storilec zbog priprav¬ ljalnih dejanj ne kaznuje. Pripravljalna dejanja se kaznujejo le v primerih, v katerih zakon to posebej predpisuje (§ 32., odst. 3., k. z.). Odločilen je pri tem pomen v poštev prihajajočih pravnih dobrin, kakor ga ocenjuje zakonodajec. V takih primerih se pri¬ pravljalna dejanja kvalificirajo kot delicta sui generis (prim. §§ 92., 96., 137., 157., 193., 217., 230., 260. k. z.). V posebno širo¬ kem obsegu so pripravljalna dejanja zapretena s kaznijo po zak. zaščit, drž. (členi 1. do 3.). Kot zločinstvo se smatra po tem za¬ konu med drugim priprava k usmrtitvi kateregakoli oblastvenega organa (člen 7., št. 7., zak. zaščit, drž.). III. Poskus je pojmovno: začetek izvršitve na¬ klepnega kaznivega dejanja (pozitiven znak), katerega pa storilec ni dovršil (negativen znak) (§ 31. k. z.). Poskusiti pomeni velle, agere, sed nori perficere. Poskušeno dejanje se označuje s tem, da je uspevek, ki ga je storilec sklenil s svojim dejanjem provzročiti, zares izostal. a) Objektivna in subjektivna teorija poskusa. V nauku o poskusu se že od nekdaj borita dva nasprotna nazora: objektivni in subjektivni. Objektivna teorija vidi karakteristični znak poskusa v začetku izvršitve dejanja (commencement d’exe- cution, Anfang der Ausfiihrung). Čini, ki značijo za začetek ali nadaljevanje kaznivega dejanja vse do momenta njegove do- vršitve, spadajo v pojem poskusa. Ti čini so lahko sami ob sebi kazenskopravno brezpomembni ali pa že kot taki kaznivi. Objektivna teorija sicer ne zanikava, da ima zločinska volja (voluntas sceleris) važen pomen za karakteristiko poskusa; toda specifični znak poskusa, s katerim se le-ta razlikuje od priprave in dovršitve, vidi v objektivnem momentu, namreč v začetku iz¬ vršitve dejanja. 7 * 99 Subjektivna teorija pa izhaja iz misli, da se zločinec kaznuje prej za to, kar je hotel, kakor za to, kar je storil: «le delinc/uant est puni pour ce qu’il a voulu faire plutot pour ce qu’il a fait» (R. G ar raud). b) Stališče našega k. z. Naš k. z. se nagiblje k nekemu kompromisu med tema teorijama. Proj. I. je razlagal začetek izvršitve pri poskusu v objektivnem smislu (str. 194). Prednost objektivne teorije je videl v tem, da «shvatanje objektivne teorije daje manje mogučnosti za nejednakim primenjivanjem odredaba o kažnjivosti poskusa* (str. 194). Obrazložitev proj. II. (str. 91) naglaša, «da je spor izmedu objektivne i subjektivne teorije ras- pravljen u projektu usvajanjem jednog srednjeg gle- dišta, koje delimično zadovoljava i jednu i drugu». «Expose» stoji na stališču, da je treba rešitev vprašanja o začetku in o dovršitvi kaznivega dejanja prepustiti teoriji (str. 6). Nekateri komentatorji k. z. označujejo njegovo stališče glede poskusa kot objektivno (Cubinski), drugi kot subjektivno, še drugi kot kompromisno (S i 1 o v i č - F r a n k). Iz analize določb k. z. o poskusu se razvidi, da popolne do¬ slednosti v izvajanju te ali druge teorije v k. z. ni. Opredelba poskusa v § 31. k. z. je oblikovana v smislu objektivne teorije (začetek izvršitve kaznivega dejanja). V skladu z objektivno teorijo je tudi stroga ločitev pojmov pripravljalnega dejanja in poskusa. Po drugi strani pa priznava k. ž. (§ 32., odst. 2.) po¬ vsem v duhu subjektivne teorije kaznivost poskusa z absolutno nesposobnimi sredstvi in na absolutno nesposobnem predmetu. V teh primerih je kriterij poskusa subjektivno nevarna usmerje¬ nost zločinske volje, ker objektivno taka poskušena dejanja niso nevarna. Subjektivni teoriji ustreza tudi določba § 32., odst. 1., k. z. o kaznivosti poskusa (prim. motive k proj. I., str. 198). c) Analiza pojma poskusa (nadaljevanje). a) Kot krivdna oblika pride pri poskusu v poštev samo naklep (dolus directus in dolus eventualis). Poskus malomarnega dejanja vobče ni mogoč. Nasprotno mnenje (H e p p, R. Frank in dr.) temelji v zamenjavi logičnega pojma začetka in juridičnega pojma poskusa. Poskus v juridičnem smislu po¬ meni začetek izvršitve hotenega protipravnega dejanja, med¬ tem ko kaže logični pojem začetka le na gotov časovni odnos predidočega čina do poznejšega. Po izrečni določbi § 31. k. z. je poskus začetek izvršitve naklepnega dejanja. 100 P) Poskus je mogoč le pri storitvenih (delicta commissiva) in pri nepravih opustitvenih kaznivih dejanjih (delicta commissiva per ommissionem). Izključen pa je pri pravih opustitvenih de¬ janjih, ker tu začetka izvršitve dejanja ni moči ločiti od njegove dovršitve: kdor prekrši z opustitvijo zapoved, da naj nekaj stori, je delikt že dovršil. Predhajajoče njegovo zadržanje za kazen¬ sko pravo nima pomena. c) Vrste poskusa. Stara teorija je pripisovala prevelik pomen delitvi poskusa v vrste zlasti po vidiku, koliko se poskus približuje dokončanemu dejanju (conatus remotus, propinquus, Proximus). Kriterij te delitve je dokaj nedoločen. Pojem poskusa (conatus) je obsezal prej tudi pripravljalna dejanja, ki jih naš k. z. izrečno loči od poskusa. a) Dokončani in nedokončani poskus. Praktičen pomen za naše pozitivno pravo ima delitev poskusa v d o kon¬ ča n e g a (beendeter Versuch) in nedokončanega (nicht- beendeter Versuch). Če je zločinec storil vse, česar je bilo po njegovem naziranju za udejstvitev dejanskega stanu kaznivega dejanja treba, pa je hoteni uspevek vzlic temu izostal, imamo dokončani poskus; n. pr.: nekdo je streljal na svojo žrtev cum animo necandi, pa jo je samo poškodoval na telesu. Ako je uspe¬ vek vobče izostal (zločinec odda strel, pa zgreši cilj), govorimo o izpodletelem zločinu (delictum frustratum, delit manque, fehlgeschlagenes Verbrechen). Dokončani poskus je mogoč le pri materialnih deliktih. Če je izvršitveno dejanje že započeto, a še ni končano (tat je vlomil v trgovino, pa je bil prijet, preden je Prišel do plena), imamo nedokončani poskus (la tentative sus- pendue). Delitev poskusa v dokončanega in nedokončanega ima pomen za vprašanje o prostovoljnem odstopu od poskusa (§ 33. k. z.). P) Priprosti in kvalificirani poskus. Pri kvali¬ ficiranem poskusu vsebuje že opravljeni del poskušenega dejanja delictum sui generis (n. pr. dovršeno nečisto dejanje kot začetek izvršitve spolnega posilstva), medtem ko so pri priprostem po¬ skusu čini, ki so začetek izvršitve, kot taki pravno irelevantni. y) Sposo-ben in nesposoben poskus. Dejanje ostane v stadiju poskusa ne le tedaj, ko je hoteni uspevek izostal spričo okolnosti, ki niso bile odvisne od storilčeve volje ali zbog prosto¬ voljnega odstopa od poskusa, temveč tudi v primerih, v katerih 101 je poskus storjen: z nesposobnim sredstvom ali na nesposobnem objektu (nesposoben poskus, la tentative irrealisable, untauglicher Versuch). O relativni nesposobnosti sredstev in objekta pri poskusu govorimo takrat, kadar je hoteni uspevek izostal zgolj zaradi posebnih okolnosti poedinega primera; n. pr. poskus, ustreliti človeka, ki je oblečen v zaščitno kovinasto srajco, ali uporaba strupa v svrho usmrtitve, če je strup zbog izhlapevanja izgubil svojo učinkovitost. Absolutna nesposobnost pa je dana, če je sredstvo, s katerim je kdo poskusil izvršitev kaznivega dejanja, ali predmet, zoper katerega je poskušal izvršitev, tak, da se ne bi moglo izvršiti kaznivo dejanje niti s takim sredstvom niti zoper tak predmet ob nobenih pogojih (§ 32., odst. 2., k. z.); n. pr. poskus usmrtitve mrtvorojenega otroka, uporaba slad¬ korne vode namesto strupa in pod. Kazenska odgovornost za poskus na relativno nesposobnem predmetu ali z relativno nesposobnimi sredstvi je splošno pri¬ znana. Nesoglasje v doktrini provzroča le vprašanje o absolutno nesposobnih sredstvih ali nesposobnem predmetu. Objektivna teorija priznava kazensko odgovornost za poskus le, če obstoji vsaj in abstracto možnost provzročitve uspevka, če je torej po- skušeno dejanje objektivno nevarno. Kaznovati za ab¬ solutno nesposoben poskus znači po mnenju zastopnikov objek¬ tivne teorije zamenjavati kriterij prava s kriterijem morale (A. Feuerbach). Raz stališče subjektivne teorije pa je tisti, ki je uporabil za poskus absolutno nesposobna sredstva ali začel dejanje zoper absolutno nesposoben predmet, storil vse, kar je smatral za po¬ trebno zaradi provzročitve protipravnega uspevka. Tak subjekt utegne biti nevaren za pravni red in zasluži kazen. K. z. se je v tem pogledu postavil na stališče subjektivne teo¬ rije o načelni kaznivosti absolutno nesposobnega poskusa. Toda glede na to, da utegne striktno izvajanje tega načela privesti do nezaželenih trdot, je uvedel te-le posebne predpise glede kazno¬ vanja absolutno nesposobnega poskusa: 1.) obligatorno omilje- nje kazni po svobodni oceni; 2.) prepustitev pravice sodišču, da sme v «posebno lahkih primerih« absolutno nesposobnega po¬ skusa storilca tudi vsake kazni oprostiti (§ 32., odst. 2., k. z.). d) Prostovoljni odstop od poskusa. Tipična oblika poskusa je dejanje, ki ni privedlo do dovršitve zločina spričo 102 okolnosti, ki niso bile zavisne od krivčeve volje. Kako pa je treba presojati primere, če je subjekt prostovoljno odstopil od izvršitve ali prostovoljno odvrnil posledico, ki bi nastopila z izvršitvijo kaznivega dejanja? Po k. z. je posledica prostovoljnega odstopa ali odvrnitve posledice nekaznivost storilca (§ 33. k. z.). Odločilen je pri tem kriminalno-političen razlog: Država ima interes na tem, da olajša storilcu odstop od že pričetega zločina in hkratu s tem podpira njegove nagibe za tako ravnanje. Pogoji nekaznivosti v omenjenih primerih so ti-le: a) Odstop mora biti zares prostovoljen, to se pravi: temeljiti mora v svobodni odločitvi storilca. Nagibi za tako odločitev so lahko altruistični (kes, usmiljenje do žrtve in pod.) ali pa sebični (bojazen, da se zločin razkrije; strah pred kaznijo; prepričanje, da se ne izplača tvegati kazni; in pod.). P) Odstopa ni, če je storilec le začasno prekinil izvršitev zločina. y) Za nekaznivost nedokončanega poskusa zadostuje prosto¬ voljno prenehanje začetega dejanja. Za nekaznivost dokonča¬ nega poskusa pa se zahteva dejaven poseg storilca v potek do¬ godkov v obliki odvrnitve posledice, ki bi sicer nastopila z iz¬ vršitvijo dejanja: Nekdo vrže cum atiimo necandi svojo žrtev, ki ne zna plavati, v vodo, pa se hitro skesa ter jo sam pravočasno reši iz nevarnosti. 3) Da bi dosegel nekaznivost, mora storilec odstopiti od iz¬ vršitve, odnosno odvrniti posledico, preden zve, da je njegovo dejanje razkrito po tretjih osebah. Odločilen je torej subjektiven moment, namreč prepričanje storilca, da je ostal njegov poskus nerazkrit, čeprav temu v resnici morda ni tako; n. pr.: nekdo je skrivoma opazoval dejanje, a storilec za to ni vedel. Poskusa ni smatrati za razkritega, če vedo zanj le osebe, ki so udeležene pri istem kaznivem dejanju, odnosno če ve zanj oseba, ki je bila neposreden predmet napada. s) Prostovoljni odstop od kvalificiranega poskusa ne oprašča storilca kazenske odgovornosti za del dejanja, ki je bilo izvršeno v okviru poskusa, pa je kazniv že sam po sebi kot samostojni delikt; n. pr. že opravljeno nečisto dejanje v primeru prosto¬ voljnega odstopa od nameravanega spolnega posiljenja (prim. motive k proj. I., str. 203, 204). 103 £) Odstop od poskusa je osebni razlog za izključitev kazni¬ vosti, ki gre v prid le tistemu, ki je osebno odstopil od poskusa. rj) Storilčevo prizadevanje po dovršenem dejanju, da popravi ali odvrne nastopivše posledice, vpliva praviloma le kot olajšilna okolnost pri odmerjanju kazni (§ 70., odst. 2. in fine, k. z.). Izjeme od tega načela gl. n. pr. v §§ 135., odst. 3., 147., 321. k. z. Prostovoljni odstop od poskusa po voj. k. z. Voj. k. z. zavzema glede prostovoljnega odstopa od poskusa bolj strogo stališče: Ce storilec prostovoljno opusti izvršitev dejanja, preden je nastopila kakršnakoli škoda, kakor tudi če jo prostovoljno odvrne, omili sodišče storilcu kazen po svobodni oceni, v posebno lahkih primerih pa ga sme tudi oprostiti kazni (§ 12. voj. k. z.). e) Kaznovanje poskusa. K. z. se je glede kaznovanja sposobnega poskusa načelno pridružil nauku subjektivne teorije. Po njej je za odmerjanje kazni odločilna predvsem zločinčeva volja, ki je pri poskusu lahko prav tako močna in zavržna, kakor pri dovršenem zločinu, vendar se zakonodajec ozira tudi na pomen prizadetih pravnih dobrin in na ljudsko pravno zavest, ki vpošteva objektivno stran zločina, zlasti v tem pogledu, ali je zločinu sledil protipraven uspevek ali ne. Spričo tega je naš k. z. zavrgel prestrogo stališče fran¬ coskega prava, ki istoveti v pogledu na kaznovanje poskus in dovršeno dejanje (la tentative 'est consideree comme le crime meme [člen 2. francoskega kazenskega zakonika]), ter sprejel načelofakultativnegaomiljenjakaznizaposkus. Zaradi poskusa s e s m e storilec kaznovati mileje kakor za¬ radi izvršenega dejanja (§ 32., odst. 1., k. z.). Težišče vprašanja o kaznovanju se prenaša torej na sodišče, ki naj vpošteva vse okolnosti poedinega primera. V § 91. k. z. (veleizdaja z usmrtitvijo kralja, prestolonasled¬ nika ali kraljevskega namestnika) določa k. z. izjemoma, da se mora poskus kaznovati enako, kakor dovršeno kaznivo dejanje. Po drugi strani vsebuje k. z. določbe, kjer je izrečno določena milejša kazen za poskus (n. pr. poskus usmrtitve, § 167., odst. 3., k. z.). Semkaj štejemo lahko tudi primere, v katerih je poskušeno dejanje izločeno z zakonom v posebno dejanje (delictum sui generis) (n. pr. § 104., odst. 1., k. z.). Poskus se kaznuje pri zločinstvih vedno, pri prestopkih pa samo, če zakon to izrečno predpisuje (§ 31., odst. 1., k. z.). Pri 104 kaznivem dejanju iz § 208. k. z., ki je edino malomarno dejanje, kvalificirano v k. z. kot zločinstvo, je poskus nemogoč. Bistveno drugače je urejeno vprašanje o kaznovanju priprav¬ ljalnih dejanj in poskusa po voj. k. z. Poskus se kaznuje po voj. k. z. pri vseh naklepnih vojaških kaznivih dejanjih. Pri vo¬ jaških kaznivih dejanjih, pri katerih proglaša zakon poskušeno izvršitveno delo za izvršeno dejanje, se kaznuje delo, pri- pravljano neposredno pred njim, kot poskus, če ni izločeno z zakonom v posebno dejanje (§ 12., odst. 1. in 2., voj. k. z.). IV. Dovršen zločin (delictum consummatum). Pojem dovršenega zločina sledi iz splošnega pojma zločina. Zločin je dovršen, čim so ostvarjeni vsi objektivni in subjektivni znaki specialnega dejanskega stanu izvestnega kaznivega dejanja. Kdaj je smatrati zločin za dovršen, se da ugotoviti le z analizo za¬ konite opredelbe dejanskega stanu poedinih deliktov. Za dovrši- tev materialnih deliktov je poleg drugih pogojev potreben tudi nastop v zakonu določene posledice (n. pr. pretirano izkoriščanje ljudi v smislu § 185. k. z. je dovršeno šele, če so resnično nastale posledice, škodljive za telo ali zdravje prizadete osebe). Na¬ sprotno pa zadostuje za dovršitev pri deliktih, ki so oblikovani v zakonu kot delicta sui generis, a predstavljajo v bistvu pri¬ pravo ali poskus, že samo delovanje v gotovi smeri (prim. §§ 92. in 94. k. z.: «kdor započne dejanje, ki meri na to»...; § 114. k. z.: «kdor kaj ukrene»... in pod.). Malomarna kazniva dejanja so mogoča le v obliki dovršenega zločina. § 20 . Udeležba pri kaznivem dejanju* I. Storilec, sostorilec in posrednji storilec. Subjekt kaznivega dejanja ni vedno ena sama oseba. Izkušnja kaže, da sodeluje pogostokrat pri enem in istem zločinu več oseb skupaj (concursas plurium ad delictum). Njih vloga pri ostvar- * Književnost: M. Čubinski: Problem izjednačenja prava... Str. 83 in nasl. — M. §{ipič: Problem saučešča. Branie, 1930., št. 7 do 10. — Bori- v °l t). Petrovič: Krivična odgovornost krivca saučesnika. Pravosude, 1933., št. 9, 10. —• M. Miljkovič: O saučešču kod posebnih krivičnih dela. Arhiv. ^14. — 7. Živanovič: Posebne lične otežavne i olakšavne okolnosti s pogle¬ dom na akcesornu prirodu saučešča. Arhiv. 1922. 105 janju dejanskega stanu zločina in njih medsebojno razmerje sta lahko različna. Sodelovanje dveh ali več oseb pri istem zločinu utemeljuje pod gotovimi pogoji pojem udeležbe na kaznivem dejanju. K. z. ne rabi v § 34. tehničnega izraza «udeležba», od¬ nosno «soudeležba», vendar pa pozna pojem udeležbe v bistvu (gl. motive k proj. I., str. 206, 211, obrazložitev proj. II., str. 91} in v nekaterih primerih (§§ 59., odst. 1., 88. k. z.) tudi sam iz¬ rečno govori o udeležencih. Za pravilno pojmovanje različnih oblik udeležbe na kaznivem dejanju je treba najprej opredeliti pojem storilstva (Taterschaft) in njegov odnos do pojma udeležbe. Storilec je tista oseba, ki s svojim izvršitvenim dejanjem ostvarja neposredno dejanski stan zločina. Sostorilec pa je oni, ki ravna kot storilec skupaj z drugimi kazensko odgovor¬ nimi storilci, ki doprinašajo vsak svoj delež pri izvrševanju kaz¬ nivega dejanja. (Tehnični izraz «sostorilec» rabi § 14. voj. k. z., ki se sklicuje na § 34. k. z.) P osrednjega storilca ime¬ nujemo tistega, ki se poslužuje kazensko neodgovorne (nevra- čunljive, kazensko nedorasle in pod.) osebe kot orodja za iz¬ vršitev kaznivega dejanja. Posrednji storilec je edino odgovoren za dejanje, storjeno s posredovanjem kazensko neodgovorne osebe: quod quis per alium facit, per se ipsum facere videtur. Večina dejanskih stanov v posebnem delu k. z. in v stranskih kazenskih zakonih je oblikovana tako, da je kot subjekt zločina mišljen vsaj primarno storilec ali sostorilec. To se izraža naj¬ večkrat z besedo «kdor». «kdor drugega usmrti® (§ 167., odst. 1., k. z.), «kdor stori požig na tuji imovini® (§ 187. k. z.) itd., včasi pa z besedo «storilec» (n. pr. § 183. k. z.) ali «oseba» (§ 290. k. z.). Ce gre za ožji krog tovrstnih storilcev se označuje to s primer¬ nimi izrazi: «zdravnik» (§ 268. k. z.), «železniški uslužbenec® (§ 384. k. z.), «roditelji, redniki, varuhi® (§ 294. k. z.), «konkurzni dolžnik® (§ 347. k. z.) in pod. Kaznujejo se sostorilci in posrednji storilci po določbah k. z., ki veljajo za storilce kot take. Ce pa sta storili vojaško kaznivo dejanje dogovorno dve osebi ali gaje storilo dogovorno več oseb, se sme storilcem kazen podvojiti, če ni že v zakonu samem za tak primer zapretena strožja kazen (§ 31. voj. k. z.). II. Vrste udeležbe. K. z. pozna dve vrsti udeležbe: nasnovanje in pomoč. Razlikovanje med storilcem na a'/.V«---' w ouuv 106 eni ter nasnovateljem in pomočnikom na drugi strani ustreza stvarni življenski potrebi (motivi k proj. I., str. 206). Nasnovatelj («podstrekač», Anstifter) je tisti udeleženec, ki naklepoma vpliva na psiho vračunljive osebe in provzroči, da le-ta šele sklene in stori določno opredeljeno kaznivo dejanje, med¬ tem ko je pomočnik (pomagač, Gehilfe) oni udeleženec, ki na¬ klepoma podpira vračunljivo osebo pri izvršitvi od nje že skle¬ njenega kaznivega dejanja. Naklep, izvršiti zločin, mora nastati pri storilcu neodvisno od pomočnika. Pomoč storilcu po dovrše¬ nem deliktu (auxilium post delictum) ne spada pod pojem po¬ moči kot vrste udeležbe (§ 34. k. z.) ter se kaznuje samo, če je določena v posebnem delu k. z., odnosno v stranskih zakonih kot delictum sui generis (n. pr. §§ 141., 142., 333. k. z.). § 21. s. k. p., ki omenja poleg storilca, nasnovatelja in pomočnika tudi prikrivalce in one, ki so dajali potuho v istem kaznivem dejanju, določa le procesualne pogoje glede tako zvane pristojnosti po zveznosti (forum connexitatis), ne da bi s tem kaj izpreminjal v materialnopravnem pojmu udeležbe. III. Neizogibna in fakultativna udeležba. V šir¬ šem pomenu se uporablja izraz «udeležba» v teoriji kazenskega prava tudi za označbo tako zvane neizogibne udeležbe (concur- sus necessarius) pri deliktih, ki jih ena sama oseba ne more iz¬ vršiti že spričo pravne narave dejanja. To so: a) delikti srečanja (Begegnungsdelikte), kjer so vse udeležene osebe kaznive (n. pr. hazardna igra, prešuštvo in pod.), in b) delikti stikanja (Konvergenzdelikte), kjer ena izmed udeleženih oseb ni kazniva (n. pr. telesna združitev z otrokom po §§ 273. in 274. k. z.). Udeležba v tehničnem smislu obseza le zločinsko sodelovanje (nasnovanje in pomoč) izven primerov neizogibne udeležbe. Določba § 34. k. z. se nanaša le na takšno fakultativno udeležbo. IV. Pravna narava udeležbe v teoriji in v pozi¬ tivnem pravu. V nauku o udeležbi sta zastopana dva na¬ sprotna nazora: a) teorija o akcesorni naravi udeležbe in b) teo¬ rija o samostojni naravi udeležbe. Teorija akcesorn os ti uveljavlja nazor, da se udele¬ ženec kaznuje ne za svoje lastno, temveč za tuje, namreč storil¬ čevo dejanje. Glavni storilec je socius principalis, qui causam dat delicto. Dejanja nasnovatelja in pomočnika so po tej teoriji 107 kot taka kazenskopravno brezpomembna. Kazniva postanejo šele z izvršitvijo ali vsaj s poskusom izvršitve delikta po glavnem storilcu. Nasprotno ostvarja po teoriji o samostojnosti ude¬ ležbe vsak udeleženec pogoje za provzročitev kaznivega de¬ janja. Dejanja vsakterega izmed udeležencev je treba potem¬ takem presojati individualno in samostojno, neodvisno od de¬ janja glavnega storilca. Nauk o akcesornem značaju udeležbe je že zbog tega ne- vzdržljiv, ker izhaja iz fikcije skupne krivde ter postulira neko vrsto kolektivne odgovornosti. Na stališče samostojnosti udeležbe se je postavil že proj. I. Njegovo vodilno načelo je bilo to-le: «Individualna odgovornost svakog pojedinca i samostalnost učesničke radnje... dolazi na mesto dosadašnje (po s. k. z.) odgovornosti za tude delo..., na mesto zavisnosti učesničke radnje od učiniočeve radnje... Svaki učesnik na isti način kao i svi ostali prouzrokuje posledicu.» (Motivi, str. 211.) Določbe proj. II. o udeležbi so ostale v bistvu iste kakor v proj. I. Obrazložitev proj. II. v direktnem nasprotju z motivi k proj. I. pa trdi, da «projekat ostaje (kao i drugi) pri akcesornoj prirodi saučešča; saučesnik se kažnjava za tude izvršiočevo delo, pošto njegova radnja nije uzrok posledice* (str. 91). V k. z. je določba o udeležbi (nasnova in pomoč) ostala v primeri s proj. I. in proj. II. v glavnem neizpremenjena. Za vpra¬ šanje o pravni naravi udeležbe po k. z. je po splošnih načelih legalne interpretacije odločilno obnarodovano besedilo dotične norme (§ 34. k. z.). To besedilo opravičuje zaključek, da kljub nasprotni trditvi v obrazložitvi proj. II. k. z. ni sprejel teorije o akcesornosti, pač pa teorijo o samostojni naravi udeležbe (Theorie der Verselbstdndigung der Teilnahme). To se razvidi posebno iz tega: a) da je poskus nasnovanja, ki in concreto ni imel uspeha, vendar kazniv (§ 34., odst. 2., k. z.), z drugimi be¬ sedami, da se nasnovatelj kaznuje tudi tedaj, kadar vobče ni prišlo do izvršitvenega dejanja storilca, in b) da sta kaznivi tudi naklepno zavajanje in naklepna pomoč drugi osebi pri izvršitvi kaznivega dejanja iz malomarnosti (§ 34., odst. 5., k. z.). V. Nasnovanje. K. z. uporablja za karakteriziranje na¬ snovanja k zločinu izraza: «zavesti» in «nasnovati». Prvi izraz pomeni uporabo posrednjih sredstev psihičnega vplivanja na sto- 108 rilca, kakor nagovarjanje, vzpodbudo in pod., drugi pa uporabo neposrednih sredstev takega vplivanja, kakor n. pr. velevanje, podžiganje itd. V § 34., odst. 5., k. z. (zavajanje druge osebe, da izvrši kaznivo dejanje iz malomarnosti) omenja k. z. le zavedbo, a ne nasnove, vprav zato, ker gre v tem primeru za manj očiten, posredni način vplivanja na voljo druge osebe, pri katerem ostane pravi namen nasnovatelja prikrit in nejasen. Nasnova predpostavlja pri nasnovatelju krivdno obliko na¬ klepa, ki se označuje tu kot animus instigandi. V čigavem inter¬ esu in iz kakih nagibov ravna nasnovatelj, je za pojem nasnove brez pomena. Nasnova je usmerjena na določeno osebo, ki ni bila že itak sklenila storiti istega kaznivega dejanja (iam alias facturus ali omnimodo facturus), ter se nanaša na določeno kaznivo dejanje. Torej primeri zavajanja k zločinu nedoločenih oseb (n. pr. § 130., odst. 1., k. z.) ali primeri ščuvanja na kazniva dejanja, ki niso točno opredeljena (n. pr. zločinska propaganda po členih 1., 3. in 6. zak. zaščit, drž.), ne spadajo v pojmovni obseg nasnove ter se smatrajo za delicta sui generis. Prav tako ni smatrati za nasnovatelja onega, ki vzbuja ali pospešuje v drugi osebi slaba nagnjenja, ne da bi jo s tem zavajal k izvršitvi določenega zlo¬ čina. Taka dejanja pa so lahko delikti posebne vrste (§§ 159., 268., št. 1. in 2., k. z.; § 99. voj. k. z.). § 34. k. z. razlikuje uspelo in brezuspešno nasnovo. Uspela nasnova je podana, če stori nasnovana oseba v resnici kaznivo dejanje (zločinstvo ali prestopek), na katerega jo je naklepoma vzpodbujal ali podžigal nasnovatelj. Nasnovatelj ravna torej vedno dolozno. Glede nasnovane osebe pa je treba razločevati primere naklepne storitve kaznivega dejanja (§ 34., odst. 1., k. z.) in njegove malomarne izvršitve (§ 34., odst. 5., k. z.). Brezuspešna nasnova je izjalovljen poskus, da se zavede ali nasnuje druga oseba, naj stori takšno kaznivo dejanje, ki ga kvalificiramo po zakonu kot zločinstvo (§ 34., odst. 2., k. z.). Izjalovljen poskus, nasnovati drugo osebo-, da stori prestopek, ni kazniv. Ce nasnovatelj noče, da bi prišlo do resnične izvršitve kazni¬ vega dejanja-, temveč hoče zasačiti nasnovano osebo še pred za¬ četkom izvršitve in jo izročiti organom pravosodstva, ostane nasnova kljub moralni zavržnosti takega ravnanja nekazniva. Naklep takega tajnega izzivatelja (agent provocateur, Lock- 109 spitzel) v tem primeru ne ustreza znakom neposrednega ali po¬ srednega naklepa (§ 16. k. z.), ki predpostavljata željo, da se do¬ seže protipravni uspevek ali vsaj pristanek na njegov eventualni nastop. Agent provocateur ni kazniv, ako je zares preprečil kaz¬ nivo dejanje. Ce pa je vendar prišlo do delne ali popolne iz¬ vršitve kaznivega dejanja, je vprašanje kazenske odgovornosti, izzivatelja presojati po splošnih načelih o vplivu zmote in o od¬ govornosti za malomarnost. Kaznovanje nasnovatelja. K. z. je sprejel načelo enake kaznivosti nasnovatelja in storilca. Nasnovatelj se kaz¬ nuje za uspelonasnovo na zločinstvo ali prestopek katere¬ koli vrste prav tako, kakor naklepni storilec (§ 34., odst. 1., k. z.). To pa vendar ne izključuje individualizacije pri odmerjanju kazni za nasnovo (motivi k proj. I., str. 211). Pri zavedbi druge osebe, da stori kaznivo dejanje iz malomarnosti, se smatra na¬ snovatelj za naklepnega storilca tega dejanja in se temu pri¬ merno kaznuje. Zavedeni malomarni storilec pa je odgovoren eventualno (§ 18., odst. 2., k. z.) le za malomarno provzročitev posledice (§ 34., odst. 5., k. z.). Pri brezuspešni nasnovi na zločinstvo se kaznuje na¬ snovatelj mileje (§ 34., odst. 2., k. z.). V razliko od načela fakul¬ tativne omilitve kazni za poskus (§ 32., odst. 1., k. z.), je za poskušeno nasnovanje predpisana obligatorna omilitev kazni v primeri s kaznijo za uspelo nasnovo. Poskus nasnovanja na prestopek ni kazniv niti v primerih, v katerih predpisuje zakon izrečno kazen za poskušeni prestopek (§ 31. k. z.). Nasnovatelj se kaznuje tudi pri vojaških kaznivih dejanjih po določbah § 34. k. z. Ce pa je nasnovatelj — isto velja za so¬ storilce — predpostavljenec storilcu ali če je storilec predpostav- ljenec nasnovatelju ali sostorilcu, se sme kazen predpostavljencu podvojiti, bilo da gre za vojaške, bilo za občne delikte (§ 14. voj. k. z.). Za primer brezuspešnega nasnovanja ali navajanja k izvršitvi zločinstva ali prestopka je ustanovil voj. k. z. v § 99. samostojen delikt. VI. Pomoč. Razmejitev pojmov storilca in pomočnika pro- vzroča v teoriji precejšnje težave. Objektivna teorija vidi razliko med storilcem in pomočnikom v tem, da ostvarja storilec bistvene znake dejanskega stanu kaznivega dejanja, dočim izvršuje po¬ močnik le pripravljalna dejanja, s katerimi podpira pravega storilca ter mu olajša izvršitev kaznivega dejanja (v. Liszt). 110 Subjektivna teorija pa išče razlikovalni znak v psihološkem momentu: storilec ravna cum animo auctoris, pomočnik pa cum animo socii (adiutoris); storilec izvršuje dejanje v svojem inter¬ esu, a pomočnik dela v tujem interesu, in pod. Motivi k proj. I. (str. 213) so naglašali, da za k. z., ki uve¬ ljavlja načelo enake kaznivosti udeležencev, ta teoretski spor nima praktičnega pomena. To pa ni povsem točno, kajti proj. I., a po njegovem zgledu tudi k. z., vendar ločita pojme storilca in pomočnika ter dopuščata omilitev kazni za pomoč. Kriterij ob¬ jektivne teorije se odlikuje po večji jasnosti kakor kriterij sub¬ jektivne teorije. Toda ugotovitev in concreto, kdo je pravi sto¬ rilec in kdo pomočnik, je mogoča le, če vpoštevamo vse objek¬ tivne in subjektivne okolnosti poedinega primera. Teorija utegne dati v tem pogledu le splošno metodološko navodilo. Pomoč je lahko psihična (nasvet, s katerim se izvršitev kaz¬ nivega dejanja olajša, pomočnikova obljuba še pred dovršitvijo dejanja, da bo storilca skril, in pod.) ali pa fizična (z dejanjem). Kaznovanje pomočnika. Naklepna pomoč se kaznuje načelno enako kakor storilstvo, t. j. izvršitev dejanja (zločinstva ali prestopka). Vendar sme sodišče kaznovati pomočnika mileje kakor storilca. Tu velja torej načelo fakultativne omilitve kazni; okvir te omilitve je določen v § 71. k. z. Vse to velja za pomoč ob storitvi naklepnega kaznivega dejanja (§ 34., odst. 3., k. z.). Kdor pa naklepoma pomaga drugemu, da izvrši kaznivo dejanje iz malomarnosti, se smatra za storilca tega dejanja (§ 34., odst. 5., k. z.). Pomoč, dana iz malomarnosti, ni kazniva. Pomočniki se kaznujejo tudi pri vojaških kaznivih dejanjih po odredbah § 34. k. z. Tudi zanje velja vse tisto, kar smo na¬ vedli spredaj pod IV. za nasnovatelje. VII. Vpliv osebnih razmer in pod. na kazensko odgovornost udeležencev. Osebne razmere, lastnosti in okolnosti, zbog katerih se odgovornost izključuje ali kaznivost povečava, zmanjšuje ali izključuje, se smejo vpoštevati samo pri onem storilcu, nasnovatelju ali pomočniku, pri katerem se naj¬ dejo (§ 34., odst. 4., k. z.). Navedena določba k. z. ustreza načelu individualizacije kazenske odgovornosti, ki ga k. z. uveljavlja tudi v drugih svojih odredbah. Osebne razmere so odnosi človeka do drugih oseb ali do zunanjega sveta: n. pr. državljanstvo, razmerje sorodstva ali Ul svaštva, eksteritorialnost itd. Osebne lastnosti so svojstva, s katerimi se označuje kak subjekt kot človek: n. pr. spol, sta¬ rost, duševna bolezen, zločinska nagnjenost, hudobni značaj. Osebne okolnosti pa so prilike, ob katerih je gotova oseba storila kaznivo dejanje ali se je udeležila kaznivega dejanja: n. pr. zmota, pijanost, odstop od poskusa in pod. Od osebnih razmer, svojstev in okolnosti, ki izključujejo od¬ govornost, oziroma povečujejo, zmanjšujejo ali izključujejo kaz¬ nivost, je razlikovati bistvene znake dejanskega stanu kaznivega dejanja. Ti znaki se morajo vpoštevati pri vseh udeležencih: kdor je nasnoval drugo osebo, da se oženi z omoženo žensko, je odgovoren za prestopek bigamije (§ 290., odst. L, k. z.), če¬ prav sam ni oženjen; ženska utegne biti nasnovateljica ali po¬ močnica pri zločinstvu posiljenja druge ženske (§ 269. k. z.) itd. VIII. Excessus mandati in slični primeri. Lahko se pripeti, da se dejanje, ki ga je v resnici izvršila nasnovana oseba, ne krije z onim, ki ga je vseboval naklep nasnovatelja. V tem pogledu so možne različne varijante: a) Nasnovanec je storil več, kakor je hotel nasnovatelj (tako zvani excessus mandati)-, n. pr.: on provzroči smrt namesto okvare telesa. Stopnja kazenske odgovornosti nasnovatelja je v tem primeru odvisna od tega, ali se da ta težji rezultat pripisati naklepni krivdi nasnovatelja (§ 34., odst. 1,, k. z.). Presump- cija krivde ni dopustna, prav tako ne odgovornost za nastop težje posledice zgolj iz naključja. Za odgovornost nasnovatelja v polnem obsegu, vštevši odgovornost za težjo posledico, za¬ dostuje, ako je nasnovatelj vnaprej pristal na nastop tudi take posledice, ne glede na to, ali je to želel ali ne ( dolus eventualis, § 16., odst. 1., k. z.). Prav tako bi zadostoval za odgovornost nasnovatelja dolus alternativus. Praktično bi to utegnilo imeti pomen zlasti pri okvarah na telesu, kajti vulnera non dantur ad mensuram. b) Nasnovanec je storil ne tisto dejanje, ki je bilo v naklepu nasnovatelja, ampak bistveno drugačno (n. pr. spolno posiljenje ženske namesto usmrtitve ženske). Nasnovatelj ni odgovoren za storjeno posiljenje, pač pa je odgovoren za poskus nasnovanja (brezuspešna nasnova) na zločinstvo naklepne usmrtitve (§ 34., odst. 2., k. z.). Ako bi pod analognimi pogoji skušal nasnovati na prestopek, vobče ne bi bil kazniv. //2 c) Nasnovanec je storil manj, kakor je hotel nasnovatelj (n. pr. poskus usmrtitve namesto dovršene usmrtitve). Nasno¬ vatelj odgovarja za to, kar je bilo res storjeno. Določba o po¬ skusu nasnovanja (§ 34., odst. 2., k. z.) tu ne prihaja v poštev (drugače Cubinski, Komentar, I., str. 113). Nebistvene razlike med naklepom nasnovatelja in dejanjem nasnovanca za odgovornost nasnovatelja nimajo pomena. Pri¬ mere erroris in objedo in aberrationis idus je treba presojati po splošnih načelih glede krivde in odgovornosti, in sicer za vsa¬ kega storilca in udeleženca posebej. IX. Specialne določbe posebnega dela k. z. in stranskih kazenskih zakonov. V posebnem delu k. z. in v stranskih kazenskih zakonih se nasnova in pomoč obliku¬ jeta ponekod kot delida sni generis: n. pr. nasnova po §§ 113., odst. 4., 116., 120., odst. 2., k. z.: pomoč po § 119., odst. 2., 120., odst. L, k. z. Kot posebni delikti se smatrajo nadalje na- s n a v 1 j a n j e individualno neopredeljenih oseb na zločinstvo (§§ 95. in 136. k. z.) in druge vrste zločinske propagande (glej zlasti člene 1., 3. in 6. zak. zaščit, drž.), pripravljalna dejanja, kakor ponudba in sprejem ponudbe, izvršiti zločin¬ stvo (§ 137. k. z.), komplot, t. j. dogovor dveh ali več oseb, izvršiti zločinstvo (§§ 96., 138. k. z.; člen 1. zak. zaščit, drž.), in četa, t. j. združevanje oseb zaradi izvrševanja zločinstev, najsi bi ta v poedinostih še ne bila določena (§ 138., odst. 2., k. z.). K. z. vsebuje naposled še posebne odredbe o odgovornosti za zločine udeležencev mnogote (§§ 117., odst. 2., 129., 154. k. z.). Podrobnosti o tem glej v posebnem delu te knjige. Tisk. zak. poi svojem prvotnem besedilu v členu 89., ki je ostal še neizpremenjen v veljavi, ni odredil, da veljajo za tiskovne delikte pravila občnega kazenskega zakonika za sostorilce, na- snovatelje in pomočnike, ker je bila tedaj kazenskopravna od¬ govornost urejena po načelu odgovornosti par cascades. Novel, tisk. zak. (člen 11.) pa odreja skupno odgovornost pisca, urednika, izdajatelja, tiskarja in razširjevalca po določbah k. z., odnosno če krivca po teh določbah k. z. ni, po določbah tisk. zak. S 'tem je izrečeno, da se uporabljajo na tiste storilce tiskovnega delikta, ki se jim dokaže krivda v smislu občnega k. z., vsa pravila o udeležbi pri tiskovnih deliktih povsem v smislu občnega k. z. 8 113 § 21 . Pogojna obsodba.* I. Nastanek in oblike pogojne obsodbe. Pogojna obsodba (la condamnation conditionnelle, bedingle Verurteilung) kot pravni institut ima v poedinih zakonodajah različne oblike. Idejo pogojne obsodbe zasledujemo že v starem hrvatskem pravu. (Tkalčičevi pravni spomeniki grada Zagreba. Prim.: Šilovič, Kazneno pravo). Nastavki iste ideje so se pojavljali tudi že pri nekaterih srednjeveških pravnikih (Bartolus), nadalje pri Puffendorfu (De iure naturae et gentium, 1.1672.) in pri pravnikih v dobi prosvetljenstva (Wieland, Ser vin in dr.). Kot samostojen pravni institut pa se je pogojna obsodba izobliko¬ vala šele v 19. stoletju zlasti pod vplivom kriminalno-političnih idej sociološke šole v kazenskem pravu. V pogledu ureditve se razlikujeta anglo-ameriški! in belgijsko-francoski sistem pogojne obsodbe. Anglo- ameriški sistem temelji na ločitvi krivdoreka (angleški: con- viction ) in izreka kazni (angleški: sentence). Po tem sistemu obstoji pogojna obsodba v pogojnem odlogu izreka kazni zoper obsojenca, ki ga je sodišče spoznalo za krivega. Drugo posebnost anglo-ameriškega sistema tvori izvajanje za¬ ščitnega nadzora med preskusno dobo (Probation-System). Belgijsko-francoski sistem pa se označuje kot pogojni od¬ log izvršitve kazni, ki je že izrečena v obsodbi (sursis d l’execution de la peine). NaŠ k. z. (§§ 65. do 68.) se je v glavnem oprijel belgijsko- francoskega sistema (gl. motive k proj. I., str. 255), toda izpopol- * Književnost : J. Šilovič: Študije o reformi hrvatskog kaznenog zakona. I. Uvjetna osuda. 1910. — St. Jovanovič: Jedna uslovna osuda kod nas pre sto i više godina. Branič, 1931., št. 8. — Mil. Ivanovič: Uslovna osuda (§§ 65. do 68. k. z.). Policija, 1933., st. 1, 2. — B. Nikolič: Uslovna osuda. Branič, 1931., št. 7. — A. Boremovič: Uslovne osude u stvarima zloupotreba u službeno! dužnosti. Policija, 1932., št. 21 do 24. — O pogojni obsodbi po tiskovnem za¬ konu gl. članke: Šiloviča (Pravosude, 1932., št. 2), Veljoviča (Branič, 1931., št. 6), Vukčeviča (Branič, 1931., št. 6), Blagojeviča (Branič, 1931., št. 7). — Dolenc: Krivičnopravna odgovornost za tiskovne delikte. Mjes. 1932. — Bož. Markovič: Sredstva za zamenu kratkovremene kazne lišenjem slobode s naročitim obzirom na uslovnu osudu... — M. Dolenc: Problem pogojne obsodbe v sodobnem zakonodajstvu. Pr. V. 1923. — Isti: Pravne posledice pogojne obsodbe, čije kazen ni bila izvršena. Sl. Pr. 1933. 114 nil ga je s fakultativnim zaščitnim nadzorom, v čemer se vidi vpliv anglo-ameriškega sistema. II. Utemeljitev pogojne obsodbe. Glavni razlogi, s katerimi se utemeljuje institut pogojne obsodbe v teoriji kazen¬ skega prava, so ti-le: Kratkotrajne kazni na prostosti so se izkazale povsod za nezadostne v pogledu represivnega učinka in neprikladne za udejstvitev poboljševalnega smotra kazni. Moderna kriminalna politika priporoča pogojno obsodbo pred¬ vsem kot učinkovito sredstvo zoper preširoko uporabo kratko¬ trajnih kazni. "listi, ki so prvič obsojeni na zaporno kazen, so zaradi stikov z bolj sprijenimi jetniki izpostavljeni nevarnosti, da se pokvarijo. Po drugi strani mora biti tako zvanim prilož¬ nostnim zločincem, ki ne kažejo niti nečastnih nagibov pri sto¬ ritvi zločina niti hudobnega značaja vobče, dana prilika, da si z dobrim vedenjem med preskusno dobo zaslužijo izpregled pogojno prisojene kazni. Nasprotniki pogojne obsodbe (Binding, Wach, Finger, v jugoslovanskem slovstvu zlasti Dušan M. Subotič) trdijo, da pogojna obsodba ni združljiva z načelom pravičnega povra¬ čila in z občepreventivnim smotrom kazni. Ti očitki so vsekako pietirani. Pogojna obsodba ostane vendar obsodba! Pogojno obsojeni se nahaja pod psihičnim pritiskom, ker ve vnaprej, da se bo kazen izvršila, če ne izpolni naloženih mu pogojev. Iz¬ pregled kazni v primeru zadovoljivega vedenja med preskusno dobo je neke vrste nagrada pogojno obsojenemu za dobro vede¬ nje (motivi k proj. II., str. 87). Nagrada pa ustreza prav tako, kakor kazen, ideji pravičnosti. Da se kriminalno-politični namen pogojne obsodbe uresniči, je potrebna velika previdnost tako pri legalni določitvi mej dopustnosti pogojne obsodbe kakor tudi pri uporabi pogojne obsodbe v konkretnih primerih. III. Meje dopustnosti pogojne obsodbe po na¬ šem pravu. Pri določitvi mej dopustnosti pogojne obsodbe se k.z. ozira predvsem na storilčevo osebnost. Pogojna obsodba se sme uporabljati le proti takim obsojencem, glede ka¬ terih se da osnovano pričakovati, da se bodo tudi brez izvršitve kazni vzdrževali izvršitve kaznivih dejanj (pozitiven pogoj). Gre torej za priložnostne zločince, ki ne kažejo nagnjenja na izvrše¬ vanje kaznivih dejanj. Odlog se ne dovoli onemu, ki je bil že prej obsojen zbog zločinstva na katerokoli kazen ali v poslednjih desetih letih zbog prestopka na kazen strogega zapora ali zapora 8 * 115 nad mesec dni (negativen pogoj; § 65., odst. 1., k.z.). Pri tem se ne zahteva, da bi bila prisojena kazen res prestana, temveč zadostuje že obsodba kot taka. Pri odločbi o pogojni obsodbi mora sodišče vzeti posebno v poštev: obsojenčevo starost, prejšnje življenje in ponašanje, ne- znatnost storjenega dejanja, olajšujoče okolnosti, ob katerih je bilo storjeno, kakor tudi to, ali je obsojenec pred sodiščem po- popolnoma in odkritosrčno priznal svoje dejanje ter ali je povrnil oškodovancu stroške in storjeno škodo ali se vsaj resno izrazil, da jih povrne (§ 65., odst. 2., k. z.). Pogojna obsodba se sme do¬ voliti tudi, če gre za dejanja, ki so kvalificirana kot zločinstva, če in concreto prisojena kazen (n. pr. spričo omilitve po §§ 71., 72. k. z.) ne preseza zgoraj navedenega okvira. Ne sme se pa dovoliti pogojna obsodba po sreskih sodnikih, ako obtoženec ni osebno pri ustni razpravi navzočen (§ 389., odst. 3., s. k. p.). Dovolitev pogojne obsodbe po sodišču je vseskozi fakulta¬ tivna. O kakšni pravici storilca na pogojno obsodbo ni govora, niti tedaj ne, kadar bi bili podani formalni pogoji zanjo. V pogledu na vrsto in višino kazni je dopustnost pogojne obsodbe utesnjena na primere obsodbe na strogi zapor do šestih mesecev ali na zapor do enega leta ali na denarno kazen ne glede na njeno višino (§ 65., odst. 1., k. z.) Kakor rečeno, je pogojna obsodba nastala predvsem kot sred¬ stvo za omejitev uporabe kratkotrajne zaporne kazni. Naš k. z. dopušča pogojni odlog izvršitve kazni tudi pri obsodbi na de¬ narno kazen, ker utegne pogojna obsodba tudi v tem primeru udejstvovati preventivno funkcijo. Poleg tega je zakonodajec smatral, da bi bilo krivo, če se manj važnemu krivcu ne bi smela dovoliti dobrota, ki so jo deležni bolj važni krivci (motivi k proj. I., str. 257 in 258). IV. Preskusna doba in njeno trajanje. Kazen se odloži za dobo, ki se določi v sodbi in ki ne sme biti krajša nego eno leto in ne daljša nego pet let (§ 65., odst. 1., k. z.). Preskusna doba se začne z dnem, ko dobi obsodba pravno moč (§ 68. odst. 1., k. z.). Določitev roka preskušnje je prepuščena izprevidnosti sodišča, ki mora vpoštevati vse okolnosti poedinega primera. Dokler traja ta doba, ne nastopijo posledice, združene z obsodbo (§ 68., odst. 1., k. z.). Če se pred pretekom preskusne dobe ne dovrši sodni kazenski postopek, pokrenjen zoper obsojenca zbog 776 kakšnega na novo zagrešenega kaznivega dejanja, se preskusna doba ex lege podaljša, dokler se ta postopek pravnomočno ne dovrši. S tem je dana možnost, da se v primeru nove obsodbe uporabljajo predpisi § 67. k. z. tudi na takega obsojenca. To velja tako za sodišče prve stopnje kakor tudi za višje sodišče, ki se bavi s pravnimi sredstvi. V. Preklici pogojnega odloga izvršitve kazni: a) Obligatorni preklic. Če stori obsojenec v preskusni dobi naklepno kaznivo dejanje ter se obsodi zbog njega na strogi zapor ali težjo prostostno kazen (zatočenje, robijo), se pogojni odlog izvršitve kazni smatra za prekinjenega in se obe kazni izvršita neskrajšani (§ 66., odst. 1., k. z.). Praviloma se izvrši najprej najtežja vrsta kazni (§ 13. zak. o izvrš. k.). O preklicu odloča sodišče, ki je pristojno za dejanje, zbog katerega se pre¬ klicuje odlog izvršitve kazni (§ 422., odst. 1., s. k. p.) b) Fakultativni preklic. Če zagreši pogojno obsojeni v preskusni dobi kaznivo dejanje iz malomarnosti ali takšno naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega se obsodi na kazen, milejšo od strogega zapora, odloči sodišče, ko je ocenilo pomen obeh dejanj, ali naj se odložena kazen takoj izvrši ali naj se odloži izvršitev še nadalje, ter določi s sodbo rok tega odloga (§ 66., odst. 2., k. z.). c) Preklic v primeru neizpolnitve pogoja o povrnitvi škode. Za odlog izvršitve kazni sme postaviti sodišče pogoj, da povrne obsojenec škodo, ugotovljeno s sodbo (§§ 281., št. 6., in 297. s. k. p.), v roku, ki se določi s sodbo in ki ne sme biti daljši nego eno leto (§ 65., odst. 3., k. z.). Če preteče rok, ki je bil odrejen za to, ne da bi bil obsojenec škodo povrnil, se izvrši odložena kazen takoj, razen če so bile vzrok temu okol- nosti, ki se njemu ne morejo pripisati v krivdo. Sodišče sme odrediti v tem primeru nov rok za povračilo škode, sme pa dovoliti odlog tudi brez tega, če se prepriča, da obsojenec po¬ vračila ne zmore (§ 66., odst. 3., k. z.). c) Preklic zaradi kaznivega dejanja, storje¬ nega pred pogojno obsodbo. K. z. je posebej uredil vprašanje o"preklicu pogojnega odloga izvršitve kazni za pri¬ mere, v katerih pride neko kaznivo dejanje pogojno obsojenega, ki je bilo storjeno še pred pogojno obsodbo, na dan šele v času, ko teče preskusna doba iz prve obsodbe. 117 Preklic je v teh primerih: 1. ) obligatoren : a) ako se zoper osebo, ki je pogojno obsojena na kazen strogega zapora ali zapora, izreče nova ob¬ sodba na katerokoli kazen na prostosti; P) ako se zoper osebo, pogojno obsojeno na denarno kazen, izreče kazen robije ali zatočenja; — v obeh primerih se izreče za obe kaznivi dejanji ena kazen po predpisih §§ 62. in 63. k. z. o realnem steku (§ 67., odst. 1., k. z.). 2. ) f a k u 11 a t i v e n : a) če imata obe kaznivi dejanji za po¬ sledico denarno kazen ali P) če je doneslo prvo strogi zapor ali zapor, drugo pa denarno kazen — v teh primerih mora sodišče, ki sodi na novo na dan prišlo kaznivo dejanje, odločiti, ali naj se odložena kazen takoj izvrši ali naj se njena izvršitev odloži še nadalje (§ 67., odst. 2., k. z). Če sodišče prekliče odlog, od¬ redi kazen po predpisih o realnem steku (§ 63. k. z.). Če pa sodišče spozna, da je treba odložiti izvršitev tudi nove kazni, določi po analogiji s predpisom § 66., odst. 2., k. z. s sodbo rok tega odloga. d) Preklic zaradi nepokoravanja odredbam glede zaščitnega nadzora. O preklicu pogojnega od¬ loga izvršitve kazni govori tudi § 63., odst. L, št. 4., ur. o izvrš. oč. odr., in to v zvezi z zaščitnim nadzorom. Če se zaščitenec upre naredbi sodišča tako, da bi se namen zaščitnega nadzora sploh ne mogel doseči, mora sodišče preklicati pogojni odlog izvrševanja' odrejene kazni. Ker uredba ne more izpreminjati zakonitih predpisov o preklicu pogojne obsodbe, je navedeno določbo razlagati v tem smislu, da je preklic tudi v tem primeru dopusten samo, če so podani za to pogoji po k. z. VI. Posledice brezprikornega preteka pre¬ skusne dobe. Ko preteče preskusna doba, za katero je iz¬ vršitev kazni odložena, pa sodišče ne izvrši njene izvršitve, se smatra, da obsojenec niti ni obsojen na kazen (§ 68., odst. 3., k. z.). Ta učinek nastopi ipso iure. Če je treba (v primeru dvoma ali na prošnjo pogojno obsojenega) ugotoviti, je li minila doba pre- skušnje brez prikora, odloči o tem sodišče, ki je sodilo o tem na prvi stopnji (§ 422., odst. L, s. k. p.). V našem slovstvu je zastopano mnenje (Živanovič, Ču- b i n s k i), da je imeti osebo, ki se je bila brezprikorno vedla med preskusno dobo, za tako, ki je ex lege rehabilitirana in neopo- rečena. Po drugem nazoru tu ne gre za zakonito rehabilitacijo, temveč le za legalno fikcijo izvršitve kazni. Edino ta nazor se 118 ujema z zgodovino nastanka določb o pogojni obsodbi v našem pravu. Pogojno obsojena oseba ostane oporečena tudi, če od¬ ložena kazen ni bila izvršena. Dejstvo, da je bila oseba pogojno obsojena, se sme vzeti v poštev ob presoji prejšnjega storilče¬ vega življenja pri odmerjanju kazni (§ 70. k. z.). Dokler ni zaradi morebitne rehabilitacije pogojna obsodba v kazenskih vpisnikih izbrisana, se sme o takem obsojencu v izpiskih iz kazenskega vpisnika označiti le, da se obsojenec zbog brezprikornega pre¬ teka preskusne dobe ne smatra za obsojenega na kazen (argu¬ mentom a contrario ex § 482., odst. 3., s. k. p.). Po drugi strani pa se novo naklepno dejanje pogojno obsojenega, ki je nepri- korno prestal preskusno dobo, ne more šteti niti za povratek, ker kazen ni bila prestana ne celoma ne deloma, niti za kvalifika¬ cijski moment tako zvanega ponovnega primera. VII. Obseg uporabe pogojne obsodbe glede na stranske zakone. Pogojna obsodba se sme izreči tudi glede tiskovnih deliktov (§ 6. uv. zak. kaz. zak.; člena 73. in 89. tisk. zak.; odločba B. k. s. z dne 2. decembra 1931., št. 13.013 [Pravo- sude, 1932., str. 80]; v istem smislu Dolenc, Š i 1 o v i č, contra Blago j e vič). Spričo izrečnega določila § 3., odst. 2., št. 2., voj. k. z. se od¬ redbe VI. poglavja k. z. (§§ 65. do 68.) o pogojni obsodbi ne upo¬ rabljajo na vojaške osebe niti glede vojaških niti glede občnih kaznivih dejanj; isto velja tudi za kazniva dejanja po zak. zlor. obl. (člen 4.). (Odločba B. k. s. z dne 28. februarja 1933., št. 719/2 [Branič, 1933., str.328, 329].) § 22 . Storilec kaznivega dejanja* I. Storilčeva osebnost. Kakor je bilo omenjeno (glej § 10., I.), je zločin temeljni pojem v sistemu našega kazenskega * Književnost: T. Živanovič: Osnovni problemi krivičnog prava. Beograd. 1930. — A. Maklecov: Osebnost zločinca v modernem kazenskem pravu. Zb. zn. r. L. VII. 1931. — Isti: Kriterijum opasnosti u savremenom krivičnom pravu. Arhiv. 1934. — Dušan M. Subotič: Deoba zločinaca s obzirom na antisocijalnu volju. Arhiv. 1921. — Isti: Krivično delo i krivac. Arhiv. 1924. — Isti: Šest osnovnih problema krivičnog prava. II. 1933. — M. Čubinski: Etika i krivično pravosude. Letopis Matice Srpske. Knjiga 310. — Isti: Uloga motiva u sferi krivičnog pravosuda. Policija. 1927, — Sl. Korbler: Polam i ocena zločinstvenog motiva. Mjes. 1918/1919. — M. Dolenc: Zločinec iz prepričanja. Zb. zn. r. L. VI. 1928. 119 prava. Zakonodajec mora računati predvsem z objektivnim po¬ menom kaznivega dejanja in pravne dobrine, prizadete po zlo¬ činu. Toda zločin je hkratu izraz storilčeve osebnosti, na katero hoče kazensko pravo vplivati s svojimi sankcijami. Že motivi k proj. I. so poudarjali, da «se ne kazni krivično delo, več njegov učinilac» (str. 216), obrazložitev proj. II. pa je naglašala, da sta «krivično delo i krivac dve pretpostavke za kaznu» (str. 84). V skladu s tem ima II. poglavje k. z., ki vsebuje temeljne določbe o kazenski odgovornosti, naslov: Kaznivo dejanje in storilec (gl. § 6., I.). Psihološka poglobitev kazenske odgovornosti in individuali¬ zacija kazenske represije predpostavljata ugotovitev tistih svoj- stev storilca, ki so bistvena glede na stopnjo njegove odgovor¬ nosti, to se pravi: ugotovitev njegovih nagibov (motivov), nag¬ njenj in značaja. II. Storilčevi nagibi, njega nagnjenja in značaj. Pri analizi kaznivega dejanja in njegovih vzrokov si lahko sta¬ vimo različne naloge. Moremo se omejiti le na ugotovitev, da je dejanje storjeno iž naklepa, odnosno iz malomarnosti. Sežemo lahko tudi globlje v psihološke vzroke zločina. Dognati hočemo, iz kakšnih nagibov je nastalo izvestno kaznivo dejanje, kaj je vplivalo na voljo storilca in na njegovo odločitev, da izvrši zločin. Morda niti s tem nismo zadovoljni in se vprašamo, ali je izvestno dejanje tipično in značilno za storilca (die Personlich- keitsaddquanz der Tat), ali ustreza stalni usmerjenosti njegove volje, njegovim nagnjenjem, ali pa tvori nasprotno nekaj izjem¬ nega, kar vprav od tega človeka po vsem njegovem doslejšnjem življenju in ponašanju ne bi mogli pričakovati. Naposled moremo iskati vzroke kaznivega dejanja v storilčevem značaju. Vse to naj služi kot podstava za kar mogoče točno spoznanje storilčeve osebnosti zaradi individualizacije kazenske represije. a) Nagib (motiv) dejanja. Nagib konkretnega dejanja je neposredni psihični vzrok tega dejanja. Da doženemo pravi nagib dejanja, moramo iz celokupnosti motivacij izluščiti oni motiv, ki ga je smatrati za neposreden vzrok akta hotenja. De¬ janja iste vrste izvirajo lahko iz različnih nagibov. N. pr.: nagib naklepne usmrtitve je lahko maščevanje, koristoljubje, ljubosum¬ nost, usmiljenje z bednim stanjem umirajočega itd. Umski in čuvstveni momenti v nagibu so nerazdružljivi, ker gola pred¬ stava pač ne utegne biti vzrok hotenja. 120 Kolikor se poslužuje zakonodaja zaradi individualizacije ka¬ zenske represije kriterija nagiba, označuje izvestne nagibe kot nizkotne ali zavržne ter jim stavi nasproti nagibe, ki nimajo ta¬ kega negativnega obeležja. S tem se uveljavlja v kazenskem pravu merilo, ki ima izrazito etični značaj. Zakonodajec, ki zasleduje predvsem smoter zaščite družbe pred zločinstvenostjo (kriminaliteto), računa tudi s tem, da je kazenska zakonodaja hkratu sredstvo moralne vzgoje ljud¬ stva. To seveda ne pomeni, da istoveti zakonodaja pravne in etične norme, vendar pa, da zveze med njimi ne zanikuje, čim bolj ustreza vsebina kazenskih norm splošnoveljavnim socialno- etičnim normam, v tem večji meri izvršuje kazenska zakonodaja svojo socialno-vzgojno nalogo. Pomniti pa je treba, da etični moment ni edino merilo, ki je odločilno za kvalifikacijo kaznivih dejanj. Nagib kot tak, najsi je še tako spoštovanja vreden, na¬ čelno ne izključuje kaznivosti ter ima praviloma pomen le za odmerjanje kazni. Za presojo pomena nagiba v kazenskem pravu je važna na¬ dalje ugotovitev, da nagibi poedinih dejanj niso vedno tipični za storilca. Tudi človek plemenitega mišljenja in dobrega značaja more včasi podleči slabemu nagibu in nasprotno ravna hudoben človek v izvestnih primerih iz poštenih nagibov. Zaradi tega ni nagib kot tak v vseh primerih povsem zanesljivo merilo za udej- stvitev načela individualizacije v kazenskem pravu. K. z. vpošteva nagib dejanja pri odmerjanju kazni vobče (§ 70. k. z.), pri izberi med dvema ali več vrstami kazni (§ 74. k. z.), pri priznanju olajšav pri izvrševanju kazni na prostosti (§ 281., odst. 3. in 4., s. k. p. v zvezi s §§75. in nasl. zak. oizvrš. k.), pri določitvi dodatne denarne kazni (§ 45. k. z.). Nečastni ali zavržni nagib dejanja utemeljuje včasi njegovo uvrstitev med kvalificirane, t. j. težje kaznive delikte (n. pr. §§ 167., odst. 2., št. 4., 296., odst. 1., k. z.), dočim opravičuje uvaževanja vreden nagib ponekod uvrstitev dejanja med privilegirane, t. j. mi¬ leje kazniva dejanja (n. pr. §§ 320., odst. 1., 338., odst. 1., k. z.). V nekaterih primerih postane dejanje vobče kaznivo šele, če je storjeno iz zavržnega nagiba določene vrste (n. pr. § 280. k. z.). Sorodnost nagibov prejšnjega in novega kaznivega dejanja se vpošteva pri tako zvanem specialnem povratku (§ 76., odst. 2., k. z.). Kazenski list mora vsebovati med drugim tudi podatke o nagibu dejanja, zaradi katerega je bil storilec obsojen (§ 12., odst. 2., zak. o izvrš. k.). 727 b) Zločinska nagnjenja. Pojem nagnjenja je širši od pojma nagiba, pa ožji od pojma značaja. Nagnjenje je tisto svoj- stvo storilčeve duševnosti, ki je zanj posebno značilno-, ki vpliva na njegovo ponašanje ne samo v poedinih primerih, temveč vobče (n. pr. skrajna spolna impulzivnost, huda emocionalna razdražljivost, veselje do izgredov in pod.). Za kazensko pravo so bistvena zločinska nagnjenja, ki pričajo o nevarnosti storilca za pravni red. K. z. jemlje v poštev storilčevo zločinsko nagnje¬ nost pri odmerjanju kazni (§ 70. k. z.), pri oblikovanju pojma posebno težkih primerov (nenavadno močna in zavržna zločin¬ ska volja) (§ 75., odst. 2., k. z.) in zlasti pri določitvi osebnih očuvalnih odredb (§§ 51., odst. L, 52., odst. 1., 55. k. z.). c) Storilčev značaj. Tipi zločincev. Storilčeva osebnost se sintezira v njegovem značaju. Značaj pomeni ose- bitost človeka v pogledu na njegovo miselnost, voljo in čuvstvo- vanje. Cim bolj je za nas jasna prava slika storilčevega značaja, tem uspešneje moremo vplivati na storilca s sredstvi kazenske represije. Naravno, da se ozira zakonodajec predvsem na ona svojstva storilčevega značaja, ki so bistvena za posebne smotre kazenskega prava. To so tista svojstva, ki pričajo o nevarnosti zločinca za pravni red in na katera se da vplivati s sankcijami kazenskega prava. Izsledovanje storilčeve osebnosti in njego¬ vega značaja v okviru kazenskega prava ni smoter zase, temveč le sredstvo za očuvanje pravnega reda in zaščito najvažnejših kulturnih dobrin. Naša kazenska zakonodaja se ne ozira samo na nagibe de¬ janja in na zločinska nagnjenja, marveč v izvestnem obsegu tudi na celotno storilčevo osebnost in na njegov značaj: prim. § 74. k. z. in § 281., odst. 3., s. k. p. (hudobni storilčev značaj); § 441., odst. 1., s. k. p. (individualnost mlajšega maloletnika). Vodilno načelo pri izvrševanju kazni na prostosti je, da se izvršujejo ločeno med drugim tudi po posebnosti obsojene osebe (§ 40., odst. 1., k. z.; § 1. zak. o izvrš. k.) z vpoštevanjem sto¬ rilčeve individualnosti (§ 34., odst. 2., zak. o izvrš. k.). K. z. ne vsebuje sicer formalne razvrstitve zločincev v tipe, v bistvu pa jih brez dvoma razlikuje. Tako n. pr. uvršča v po¬ sebno skupino maloletne kršitelje kazenskega zakona ter omenja posebej zanemarjene in moralno pokvarjene otroke in mlajše maloletnike (§§ 26., odst. 3., in 28., odst. 3., k. z.). Iz določb k. z. o pogojni obsodbi (§§ 65. in nasl. k. z.) smo razvideli, da je ta 722 dobrota namenjena zločincem, ki ne kažejo zločinske nagnje¬ nosti in ki prihajajo s predpisi kazenskega zakona v navzkrižje bolj pod vplivom zunanjih okolnosti (priložnostni zločinci, tako zvana akutna kriminalnost). Po drugi strani pozna k. z. tip zločincev povratnikov, izmed katerih smatra za posebno nevarne one, ki so storili po¬ znejše kaznivo dejanje iz sorodnih nagibov kakor pri prejšnjem dejanju (§ 76. k. z.). Vrsti zločincev iz poklica, odnosno iz na¬ vade, pripadajo tisti, ki izvršujejo kazniva dejanja «obrtoma» (gl. § 13., IV.) ali «profesionalno» (§ 158. k. z.) ali «iz navade* (§ 280. k. z.). Storitev dejanja «iz navade* pomeni, da se je iz- vestno zločinsko nagnjenje pri storilcu tako ukoreninilo, da mu le-ta podleže ob vsaki kolikor toliko ugodni priložnosti. Skupini nevarnih zločincev pripadajo naposled oni, proti ka¬ terim so predvidene osebne očuvalne odredbe, razen v pri¬ merih, kjer je za njihovo odreditev odločilna zgolj korist zdravja dotične osebe (§ 53., odst. 2., k. z.). V razlikovanju od akutne kriminalnosti govorimo v zgoraj omenjenih primerih o kronični kriminalnosti. V splošnem je k. z. v svojih določbah, ki se tičejo pomena storilčeve osebnosti za kazensko odgovornost in za uporabo dru¬ gih sankcij, skušal združiti po srednji poti zahteve klasikov in modernistov o relativnem pomenu kaznivega dejanja in storil¬ čeve osebnosti v pogledu na odgovornost pred kazenskim za¬ konom. Tretje poglavje: Kazen, očuvalna in vzgojna sredstva. § 23. 0 kaznih vobče* I. Trializem sankcij. Naše sedanje kazensko pravo uveljavlja trojni sistem sodnih sankcij: kazni, očuvalna sredstva in vzgojna sredstva. Ob vsej različnosti svoje * Književnost : T. Živanovič: Osnovni problemi krivičnog prava. Beograd. 1930. — Dušan M. Subotič: Ideja odmazde u kaznenom pravu. Arhiv. 1922. — Isti: Šest osnovnih problema krivičnog prava. IV. 1933. — Stanko Frank: Die theoretischen Grundlagen des jugoslavischen Strafrechts. Internationale Zeitschrift fiir Theorie des Rechts. Jahrg. VII, Nr.-1. 723 pravne narave spadajo ti ukrepi pod višji generični pojem sank¬ cij, t. j. tistih pravnih posledic kaznivih dejanj, ki naj se določajo v svrho zaščite pravnega reda pred zločinstvenostjo. Pogoj za uporabo vseh omenjenih sankcij je storitev kaznivega de¬ janja, odnosno vsaj dejanja, ki ustreza objektivnim znakom kaznivega dejanja. Skupni znak teh sankcij je nadalje še ta, da so vse predvidene v kakšnem izmed kazenskih zakonov. Najpomembnejša teh sankcij v pravnozgodovinskem kakor tudi v kriminalno-političnem smislu je vsekako sankcija kazni. II. Pojem kazni. Kazen je objektivno zlo, ki ga uporablja, t. j. določa in izvršuje, država kot nositeljica kaznovalne pra¬ vice po svojih organih proti krivcu zbog storjenega zločina. Označbi kazni kot objektivnega zla ne nasprotuje niti to, da utegne zločinec sam priznavati kazen za pravično in zasluženo, niti to, da stori v izjemnih primerih obupan človek kaznivo de¬ janje vprav z namenom, da si zagotovi ob času pomanjkanja zavetišče in hrano v zaporu. Za karakteristiko kazni kot objek¬ tivnega zla je odločilno načelno stališče pravnega reda, a ne subjektivni občutek kaznovanca. Bistvo kazni je povračilo z zlom za zlo: malum passionis, quod infligitur propter malum actionis. Kazen obstoji v odteg¬ nitvi, odnosno v omejitvi pravnih dobrin zločinca, kakor so živ¬ ljenje, telesna celovitost, prostost, imovina, čast. Reden pogoj kazni v sedanjem pravu je protipravno krivdno dejanje vračun- Ijive osebe. Kazen ima socialno-etično obeležje, to se pravi, da vsebuje negativno oceno dejanja s stališča pravnega reda. Že spričo tega mora biti kazen v določenem sorazmerju s stopnjo krivde in pomenom pravne dobrine, ki je bila prizadeta po zločinu. Od državne kazni za zločine je razlikovati: a) očuvalna sredstva po k. z.; b) vzgojna sredstva po k. z.; c) redovne kazni proti nepokornim obtožencem, pričam itd. po predpisih s. k. p.; č) cerkvene kazni (poenae ecclesiasticae); d) državne disciplinske kazni, ki so predvidene za določen krog oseb tako v kazenski zakonodaji (§§ 28., odst. 7. in fine, 69. k. z.; §§ 230., 231. s. k. p.; §§ 53. in nasl., 72., 78. zak. o izvrš. k. in dr.) kakor tudi v drugih zakonih (n. pr. v č. z. in šol¬ skih zakonih) ali uredbah (n. pr. o vojaški disciplini); 124 e) domače strahovanje (n. pr. §§ 26., odst. 2., in 27., odst. 2., k. z.; § 145. o. d. z.); fr) varnostne odredbe zaradi vzdrževanja discipline, reda in varnosti v kazenskih (§ 57. zak. o izvrš. k.) in očuvalnih zavodih (ur. o izvrš. oč. odr.); g) povračilo škode, provzročene po zločinu, ki se določa za¬ radi zadoščenja zasebnih interesov poškodovanca, a ne zavoljo kaznovanja zločinca (delicti expiatio). III. Zahteve moderne kriminalne politike glede kazni so te-le: a) Načelo zakonitosti: nulla poena sine lege. Kazen se sme ustanoviti samo z zakonom in uporabiti edino na dejanja, o katerih je zakon vnaprej rekel, da se kaznujejo s to kaznijo (člen S. ust.; § 1. k. z.). b) Načelo ena-kosti vseh državljanov pred za¬ konom (člen 1., odst. 1., ust.), ki predpostavlja uporabo zakona sine acceptione persomrum. Iz tega sledi nedopustnost stanov¬ skih, razrednih in drugih predpravic (člen 4., odst. 2., ust.) tudi za področje kazenskega prava. c) Individualizacijakazni. Načelo državljanske ena¬ kosti je vendarle združljivo z zahtevo po individualizaciji kazni po spolu, starosti in posebnosti storilca. To načelo uveljavlja k. z. v svojih določbah o odmerjanju in izvrševanju kazni. č) Osebni značaj kazni (poena teneat suos auctores). Učinek kazni se mora po možnosti omejiti na osebnost krivca. Spričo tega varuje naša kazenska zakonodaja interese nedolžne rodbine obsojenca (§§ 418., odst. 1., 424., odst. 4., s. k. p.; § 19. zak. o izvrš. k.) kakor tudi interese nasciturus- a pri obsodbi no L seče ženske (§ 415., odst. 2., s. k. p.). Z osebnim značajem kazni je zvezana tudi nedopustnost kolektivnih kazni (n. pr. proti pre¬ bivalstvu gotovega kraja ne glede na krivdo poedincev). Iz istega razloga se denarna kazen po obsojenčevi smrti ne izvršuje (§ 44., odst. 2., k. z.). d) Načelo ekonomije pri uporabi kazni. Bin din g pravi, da je -kazen meč brez ročaja, ki utegne provzročiti rane tudi tistemu, ki ga uporablja. Kazen ne pomeni samo trpljenja za storilca, temveč je hkratu težka in odgovorna naloga za državo, ki zahteva znatne gmotne in osebne žrtve. Zaradi tega /25 se morajo država pri določitvi kazenskih sankcij kakor tudi so^ dišča pri odmerjanju kazni omejiti le na tisto, kar je glede na naloge kazni res potrebno. K. z. uvažuje to zahtevo v svojih predpisih o pogojni obsodbi, o pogojnem odpustu, o posebno lahkih primerih, o nadomestitvi kazni z delom in pod. e) Načelo deljivosti kazni, ki ustreza funkciji kazni, da se le-ta odmerjaj storilcu po stopnji njegove kazenske od¬ govornosti (§ 70., odst. L, k. z.). S tem načelom ni združljiv sistem absolutno določenih kazni. f) Načelo reparabilitete. Osebi, ki bi bila neopravi¬ čeno obsojena, mora biti dano zadoščenje. To je v polnem ob¬ segu mogoče le glede denarnih kazni (§ 472., odst. 4., s. k. p.) in izgube častnih pravic, samo deloma pa pri kazni na prostosti. Eden izmed glavnih ugovorov zoper smrtno kazen je vprav njena ireparabiliteta. g) Načelo humanosti. Kazen se ne sme pretvarjati v mučenje in poniževanje obsojenca. Iz tega izvira zahteva po od¬ pravi kvalificirane smrtne kazni, telesnih in zasramovalnih kazni. Kot vodilno načelo pri izvrševanju kazni na prostosti velja, da je treba z obsojenci ravnati strogo, toda pravično in človečno (§ 34., odst. 2., zak. o izvrš. k.), kakor tudi gledati na to, da kazen ne bi vplivala škodljivo na obsojenčevo zdravje (§§ 7., odst. L, 34., 42. in nasl. zak. o izvrš. k.). IV. Vrste kazni. Glede na pravne dobrine, ki jih zadene kazen, se kazni v našem pravu delijo v te-le skupine: k) kazen na življenju: smrtna kazen; ^.) kazni na prostosti: dosmrtna in časna robija, zatočenje, strogi zapor in zapor; th) kazni na imovini: denarna kazen; 4v) kazni, ki jim je objekt javnopravni položaj ' (status) ob¬ sojenca : izguba častnih pravic in izguba državne ali druge javne službe. Naše kazensko pravo ne pozna telesne kazni. Okovanje je dopustno le kot disciplinska kazen, odnosno kot varnostna od¬ redba. «Robija sa okovom» (§ 14. b s. k. z.) je bila kot kazen uki¬ njena, še preden je k. z. dobil obvezno moč (člen 18. uv. zak. kaz. zak.). V. Glavne in stranske kazni, dodatne kazni. Kazni se delijo z drugih vidikov v glavne in stranske. Glavne kazni se izrekajo samostojno, stranske pa se morajo (obliga- /26 torno) ali smejo (fakultativno) izreči samo poleg glavne kazni (akcesorni značaj stranskih kazni). Glavne kazni so: smrtna kazen, robi ja, zatočenje, strogi zapor, zapor in denarna kazen (§ 35., odst. 1., k. z.). Stranski kazni sta: izguba častnih pravic in izguba službe (§ 35., odst. 2., k. z.). (Po voj. k. z. [§ 21.] pridejo kot stranske kazni še v poštev: izguba čina, službe in vojaške časti. V ostalem obseza voj. k. z. iste kazni kakor k. z.) Kot dodatno (supletorno) kazen je smatrati denarno kazen po § 45. k. z., ki se sme izreči poleg robije ali strogega zapora za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubja. Prisilna objava sodbe v občnem delu k. z. ni ome¬ njena, pač pa v posebnem (§§ 139., 305., 342., 363. k. z.). Po idejni zasnovi naše kazenske zakonodaje se prisilna objava sodbe pri¬ bližuje kazni. To sledi zlasti iz § 332., odst. 2., s. k. p., po katerem obseza odločba o kazni tudi razglasitev sodbe v novinah. Ob¬ java sodbe je potemtakem dodatek h kazni, ki pojačuje njen represivni učinek. VI. Vrstni red kazni glede na njihovo težo ali strogost. Strogost glavnih kazni se opredeljuje po vrstnem redu, ki je določen v § 35., odst. 1., k. z.: 1.) smrtna kazen; 2.) robija (dosmrtna, nato časna); 3.) zatočenje; 4.) strogi za¬ por; 5.) zapor; 6.) denarna kazen. Kar se tiče oseb, obsojenih po kazenskih zakonih, ki so ve¬ ljali, preden je dobil obvezno moč k. z., je smatrati za najtežjo vrsto kazni na prostosti robijo, odnosno težko ječo («teška tam- nica»), odnosno ječo («tamnica») (člen 16. uv. zak. kaz. zak.). Zakoniti vrstni red kazni je glede njih večje ali manjše stro¬ gosti praktično važen zlasti v pogledu na določbo § 74. k. z. o izberi med dvema ali več vrstami kazni in na določbo o krajevni veljavnosti kazenskega zakona (§ 5. k. z.: «najmanj kazen za¬ pora*; § 6. k. z.: «najmanj robijo*). Če mora obsojenec prestati več različnih kazni na prostosti, se izvrši praviloma najprej naj¬ težja vrsta kazni (§ 13. zak. o izvrš. k.). VII. Mera kazni. Pri glavnih kaznih, ki se dajo deliti (časne kazni- na prostosti in denarne kazni), govorimo tudi o meri kazni (Strcifmass). Največja zakonita mera (legalni maximum, največnina) in najmanjša zakonita mera (legalni minimum, najmanjšnina) časnih kazni na prostosti sta določeni v 127 občnem delu k. z. (§§ 37. do 39. k. z.), prav tako najmanjša mera denarne kazni (§ 42., odst. L, k. z.). Največja mera denarne kot glavne kazni v občnem delu k. z. ni limitirana, pač pa največja mera denarne kot dodatne kazni (§ 45., odst. 1., k. z.). Razlikovati je mero kazni, ki je predpisana za kaznivo deja¬ nje (kazenski okvir in hypothesi), in mero kazni, ki je prisojena za kaznivo dejanje v konkretnem primeru (in thesi). § 24. Smrtna kazen* I. Značaj innačinizvršitve. Smrtna kazen je najtežja glavna kazen (§ 35., odst. 1., k. z.). Način izvršitve je po k. z. določen z obešanjem (§ 36. k. z.). Obešanje se uporablja tudi v primerih smrtne obsodbe za kazniva dejanja po zak. zaščit, drž. Smrtna kazen se izvršuje v prostoru, nedostopnem širšemu ob¬ činstvu (intra muros) (§ 416., odst. 1., s. k. p.); če naj se izvrši smrtna kazen na več obsojencih, se stori to po redu, določenem v sodbi, vendar tako, da naj ne vidi nobeden usmrtitve drugega (§ 417., odst. 3., s. k. p.). Podrobne predpise o izvrševanju smrtne kazni gl. §§ 415. do 417. s. k. p. Po voj. k. z. se izvršuje smrtna kazen nad častniki, podčast¬ niki, kaplarji in redovi s streljanjem iz pušk, nad ostalimi ob¬ sojenci pa z obešanjem. Obešanje izvršujejo civilna oblastva tudi nad vojaškimi obsojenci (§ 22. voj. k. z.). II. Obseg uporabe. Smrtna kazen se ne sme izreči proti osebam izpod 21. leta. Za starejše maloletnike je predvidena obligatorna izprememba smrtne kazni v robijo ali zatočenje naj¬ manj sedmih let (§ 30., odst. 1., št. 1., k. z.). Izjemo vsebuje zak. zaščit, drž.: smrtna kazen se sme po tem zakonu izreči tudi za starejšega maloletnika, če je imel ob času storitve dejanja polnih 18 let starosti (§ 16. zak. o drž. sod.; gl. tudi člen 6. in fine uv. zak. kaz. zak.). * Književnost: Anketa o smrtnoj kazni. Branič, 1927., 1928. — M. Čubin- ski: O smrtnoj kazni. Beograd. 1928. — M. Dolenc: K problemu smrtne kazni. Sl. Pr. 1923. — Živ. Perič: Problem smrtne kazne. — F. Regally: Smrtna kazen. Cas. Ljubljana. XVII. — Ivo Politeo: Politički delikt, Zagreb. 1921. — V. Vu- janac: Izvršitev smrtne kazni vešanjem. Branič. 1927. — A. Maklecov: Trest smrti v odborne literature a v novem trestnim zakonodarstvi kralovstvl SHS. Sbornik ved pravnich a statnfch. Praha. 1929. 128 K. z. zagroža smrtno kazen v desetih primerih: 1.) v XII.po¬ glavju o kaznivih dejanjih zoper obstoj države in njeno ustavno ureditev: § 91. (veleizdaja) in § 105., odst. 2. (vojno izdajstvo v obliki aktivne udeležbe jugoslovanskega državljana v vojni zoper domačo državo); 2.) v XVI. poglavju o kaznivih dejanjih zoper življenje in telo: § 167., odst. 2. (kvalificirani primeri naklepne usmrtitve); 3.) v XVII. poglavju o kaznivih dejanjih zoper občno varnost ljudi in imovine: §§ 189., 191., 196., 197., 200. in 201. (najtežji primeri dejanj te vrste); 4.) v XXVII. poglavju o kazni¬ vih dejanjih zoper imovino (najtežji primer razbojništva). Le v enem primeru — § 91. k. z. — je smrtna kazen zagrožena kot edina kazen, drugače pa vedno alternativno z najtežjo kaznijo na prostosti. O omilitvi smrtne kazni ob olajšujočih okolnostih gl. § 71., št. 1., k. z. in § 282., odst. 3., s. k. p. V zak. zaščit, drž. (člen 2. v zvezi s členom 1. citiranega za¬ kona) je smrtna kazen zapretena za zločinstva zoper državo, ki imajo komunističen, anarhističen ali terorističen značaj. Voj. k. z. (§§ 36. do 39., 42., 45., 46., 50., 54., 56., 61., 64., 65., 67. do 69., 73. do 75., 77., 81., 84., 93., 94., 96., 105., 110., 142, 163. in 166.) določa smrtno kazen za najtežja dejanja, zlasti za tista, ki so storjena na bojišču, odnosno ob času vojnega ali mobilnega stanja. III. Smrtna kazen s stališča kriminalne poli¬ tike. Smrtna kazen kot kaznovalno sredstvo provzroča že od nekdaj ostra nesoglasja o njeni oceni. Glavni razlogi, ki jih uveljavljajo zagovorniki smrtne kazni, so: 1.) smrtna kazen je pravično povračilo za najtežja kazniva dejanja, zlasti za naklepno usmrtitev, po načelu materialnega taliona («oko za oko», «zob za zob»); 2.) občepreventivni (stra¬ šilni) učinek smrtne kazni je mnogo večji od katerekoli druge kazni; 3.) smrtna kazen kot fizična uničitev storilca je najbolj učinkovito sredstvo očuvanja družbe pred najnevarnejšimi zlo¬ činci. Nasprotniki smrtne kazni pa utemeljujejo svoje stališče v glavnem z naslednjimi razlogi: 1.) smrtna kazen nasprotuje moralnemu človeškemu čutu; 2.) iz nepopravljivosti smrtne kazni sledi možnost usodepolnih justičnih zmot; 3.) odprava smrtne kazni v nekaterih državah ni provzročila naraščanja najtežje zločinstvenosti; 4.) dosmrtna kazen na prostosti je za¬ dostna kazen za najtežje zločine in dovoljno jamstvo javne var¬ nosti. 9 129 Zgodovina smrtne kazni kaže težnjo po omejitvi njene upo¬ rabe. O tem priča odprava kvalificirane smrtne kazni in smrtne kazni zoper maloletnike, zmanjšanje števila justifikacij spričo pomilostitve, zapretitev smrtne kazni samo za najtežja zločin¬ stva ali pa popolna odprava smrtne kazni (Italija, Rumunija, Portugalska, Nizozemska, Norveška in dr.). Po svetovni vojni se opaža deloma nasprotna težnja (zopetna uvedba smrtne kazni v Italiji 1. 1926., izredno široka uporaba smrtne kazni v Sovjetski Rusiji). Vendar je bila smrtna kazen odpravljena po svetovni vojni v Avstriji (1. 1919., vnovič uvedena 1. 1933.), na Švedskem (1. 1921.) in na Danskem (1. 1930.). Proj. I. je obdržal smrtno kazen le začasno, «s tim da iz budučeg k. z. bude izbačena čim se pokaže beskorisnom i čim prestami postojati razlozi koji su diktovali njeno zadržavanje» (motivi, str. 118; prim. tudi predlog narodnega poslanca N.Divca o odpravi smrtne kazni v ustavnem odboru ustavodajne skup¬ ščine in odgovor ministra pravde). Vidov. ust. je določala, da se smrtna kazen ne sme ustanoviti za delikte čisto političnega značaja, razen: 1.) če gre za atentat na osebo vladarja in na člane kraljevskega doma, ali 2.) za primere, v katerih so poleg političnega kaznivega dejanja izvršena še navadna kazniva deja¬ nja, za katera je v k. z. odrejena smrtna kazen, ali 3.) za dejanja, ki jih voj. k. z. kaznuje s smrtjo. Ust. ni sprejela nobene teh določb. V nekaterih zakonodajah so se uvedla posebna procesualna jamstva pri obsodbi na smrt. Tako sme po našem s. k. p. sodišče obsoditi obtoženca na smrtno kazen samo, če so spoznali vsi člani sodišča soglasno, da je kriv zločinstva, ki se kaznuje po zakonu s smrtjo (§ 282., odst. L, s. k. p.). Če ni soglasnosti sod¬ nikov, se izreče namesto smrtne kazni dosmrtna robija, ob olaj¬ šujočih okolnostih (torej najmanj — dveh) pa robija najmanj desetih let (§ 282., odst. 2., s. k. p.). § 25. Kazni na prostosti.* I. Zgodovinski razvoj. Kazni na prostosti so zavzele tisto mesto, ki je pripadalo v starem pravu kaznim na telesu in * Književnost: M. Dolenc: Problem izvrševanja kazni na prostosti v kra¬ ljevini SHS. Zb. zn. r. L. IV. 1926. — D. Markovič: Sredstva za zamenu 13G smrtni kazni. To se da razložiti s svojstvi prvomišljene kazni: Odtegnitev osebne prostosti pomeni zlasti za zločinca občutno objektivno zlo. Po drugi strani pa more država v okviru te kazni uveljavljati koristne smotre, kakor uporabo delovne moči ob¬ sojencev v javne svrhe, poboljševanje obsojencev zaradi njih usposabljanja za pošteno življenje po izpustu iz zavoda. Tako se smoter občne (generalne) prevencije združuje s smotrom spe¬ cialne prevencije. Zgodovina kaže, kako se je odtegnitev prostosti najprej upo¬ rabljala v glavnem kot sredstvo za čuvanje storilca med pre¬ iskavo, odnosno za čuvanje obsojenca pred izvršitvijo kake druge kazni: non ad puniendos, sed ad continendos homines (U1- p i a n u s). To je bila custodia, non poena (C a r p z o w). Isti zna¬ čaj so imele državne in patrimonialne ječe («tamnice») v srednje¬ veški Srbiji. (Dr. T. Taranovski: Istorija srbskog prava, II., str. 63 do 67.) Poskusi, izkoristiti delovno moč obsojencev za prisilno javno delo, so se pričeli že v starem Rimu (condemnatio ad operas publicas). V 16. in 17. stoletju so bili v Zapadni Evropi ustanov¬ ljeni prvi zavodi za prisilno delo (voze, Werk- und Zuchthauser). Stanje večine kazenskih zavodov je bilo v vsakem oziru slabo. Carpzow (16. stoletje) označuje tedanjo ječo kot docus sub- terraneus», «horribilis et immundus», , kar je bil zunanji znak, da jim ni več dovoljeno opravljati bančnih poslov. Iz tega običaja se je razvilo občno pojmovanje bankrotstva kot posebnega delikta, ki oškoduje imovinske koristi oseb, katere so bile v poslovni zvezi z bankirjem, pozneje z vsakim članom trgov¬ skega ali obrtniškega stanu, še pozneje z vsakim podjetnikom ali gospodarjem. Tudi po našem k. z. delikt bankrotstva ni ome¬ jen na trgovce v ožjem smislu besede. II. Prvi tip pravega bankrotstva v našem k. z. je doloznega značaja. Imenujemo ga lažno bankrotstvo (§ 344. k. z.). Objektivni znak je v tem primeru formalna otvoritev konkurza o zločinčevi imovini zbog insolventnosti (neplačevitosti) v smislu konkurznega zakona (nat. cit. gl. § 5., II., št. 15..). Ta objektivni 261 znak pa je po sili zakona (§ 353. k. z.) dan tudi takrat, kadar se konkurz formalno ni otvoril, ker ni niti toliko imovine, da bi se mogli iz nje plačati stroški za upravljanje konkurznega sklada (mase). (Po besedilu § 178., odst. 2., konkurznega zakona pride vsekako do formalne otvoritve stečaja ali se pa stečaj ukine, če stečajna imovina ne zadošča za kritje stečajnega postopka). Kjer je dan ta objektivni znak, se more govoriti o bankrotstvu, toda za lažno bankrotstvo je potreben še drug, subjektiven znak: na¬ klep, ki obstoji v vedenju zločinca, konkurznega dolžnika, da pogoršava svoje imovinsko stanje z nekim dejanjem (navidezna prodaja, brezplačni odstop, uničenje ali prikrivanje imovine, sklepanje lažnih pogodb, neresnično priznanje dolgov; uničenje, prikrivanje, potvarjanje, neredno vodenje predpisanih ali sicer potrebnih knjig, prenos trgovine ali firme na drugo osebo brez vednosti svojih še ne poplačanih upnikov), in s hotenjem, da ne bi plačal svojih dolgov (mora jih biti več!). Ni da bi moralo biti hotenje storilca usmerjeno na otvoritev konkurza, saj tudi ne zavisi samo od storilca, kdaj se konkurz otvori. Za osebe, ki so udeležene pri dejanju bankrotstva, je ustanovljen poseben delikt, o katerem govorimo pod VII. Kazen za lažno bankrotstvo je robija od 1 do 10 let. III. Malomarno ali priprosto bankrotstvo (§ 345. k. z.: «obična krida») se razlikuje od lažnega v tem, da storilec nima, niti ni imel namere, da bi svojih dolgov ne plačal, ampak da pride on v položaj konkurznega dolžnika z malomarno sto¬ ritvijo ali opustitvijo enega izmed dejanj ali več dejanj hkratu, ki so navedena v § 345., št. 1. do 5., k. z. (kratko povedano: št. 1.: razsipno življenje, nepremišljeno poslovanje; št. 2.: za¬ nemarjanje trgovine, neredno vodenje knjig; št. 3.: opustitev naprave bilance; št. 4.: kontrahiranje novega dolga, plačanje starih dolgov v zavesti nesposobnosti za plačevanje; št. 5.: ne¬ primerne borzne ali drugačne spekulacije). Kakor pri lažnem, tako je tudi pri malomarnem bankrotstvu otvoritev konkurza na podlagi nesposobnosti za plačevanje objektiven pogoj za kazni¬ vost, ki jo eventualno nadomesti tudi formalna neotvoritev (uki- njenje) konkurza (§ 353. k. z.), toda to velja le za št. 2., 3. in 5. v § 345. k. z. Za št. 1. in 4. istega paragrafa pa velja po predpisu § 349. k. z. enako kakor nesposobnost za plačevanje tudi pre¬ zadolženost, kolikor je ta zadosten pogoj za otvoritev konkurza. 262 Prezadolženost je lahko samo slučajna in odpravljiva, nesposob¬ nost za plačevanje (neplačevitost) pa ne; pri nastopu poslednje je dolžnik primoran, da ustavi plačila. Storilčeva malomarnost je torej karakterizirana tako, da sto¬ rilec zagreši dejanja ali vsaj eno izmed dejanj iz § 345., št. 1. do 5., k. z., vedoč, da utegne priti do njegove insolventnosti ali prezadolženosti, ali on te posledice noče ter pričakuje lahko¬ miselno, da jo bo mogel odkloniti ali pa da za posledice in con- creto ne ve vnaprej, a bi jih po svojih osebnih lastnostih in pri¬ likah bil dolžan predvidevati vsaj po načelih vere in poštenja, ki veljajo v trgovinskih poslih. Kazen za malomarno bankrotstvo je strogi zapor od 7 dni do 5 let in izguba častnih pravic. IV. V § 346. k. z. je ustanovljen poseben delikt, če storilec, ki je postal kakorkoli nesposoben za plačevanje ali pa prezadolžen (§ 349. k. z.), namerno (dolus cum animo nocendi) postavi katerega ali katere izmed svojih upnikov v ugodnejši položaj ko druge, da bi ti drugi trpeli imovinsko škodo kakršnekoli vrste. Ta delikt imenujemo ugodovanje upnikovi Begiinstigung). Vendar je tu izrečno ustanovljena izjema za upnika, ki mu je bila ugodnost naklonjena, da ne more veljati niti za nasnovatelja niti za pripomočnika, čim je sprejel zavarovanje ali plačilo ter¬ jatve, ki mu gre po zakonu. Kazen za ugodovanje upnikov je strogi zapor od 6 mesecev do 5 let in izguba častnih pravic. Na drugi strani pa se malomarni kridatar oprosti vsake krivde, če je njegovo dejanje obstajalo samo v tem, da se je spu¬ stil v borzne ali druge spekulacije, ki niso v razmerju z njegovim imovinskim stanjem, a ga je k temu nasnavljal ali zavedel upnik, da bi zavaroval izplačilo svoje terjatve (§ 352. k. z.). Zakon o prisilni poravnavi izven stečaja (nat. cit. gl. § 5., II., št. 16.), ki ob času obnarodovanja k. z. še ni veljal, je dodal do¬ ločbo (gl. njegov § 72.), po kateri se kaznuje dolžnik, ki postavi potem, ko jc postal neplačevit, namerno nekega upnika v boljši položaj (naklonitev ugodnosti) pred drugimi upniki, da bi oško¬ doval ostale svoje upnike v postopku prisilne poravnave izven stečaja, s strogim zaporom od 7 dni do 5 let in z izgubo častnih pravic. Ta delikt se kaznuje tudi pri poskusu, oni po § 346. k. z. ne. V. Naklepno aktivno podkupljen j e člana upniške¬ ga odbora po konkurznem dolžniku se kaznuje po § 347. k. z. 263 s strogim zaporom od 7 dni do 2 let (tudi pri poskusu), za¬ vestna slepitev konkurznega sodišča glede imovin- skega stanja konkurznega dolžnika z lažnim poročilom ali lažno bilanco tako od strani konkurznega dolžnika samega kakor tudi od koga drugega v svrho, da pride do prisilne poravnave v kon- kurznem postopku, se kaznuje po § 348. k. z. s strogim zaporom od 7 dni do 1 leta. Ista kazen zadene slepilca tudi, če se mu pre¬ slepitev ni posrečila. Po zakonu o prisilni poravnavi izven stečaja (§ 73., št. 1. in 2., tega zakona) zadene kazen strogega zapora od 7 dni do 1 leta za naklepno aktivno podkupljenje člana upniške¬ ga odbora in za zavestno slepitev konkurznega sodišča v postopku o prisilni poravnavi izven stečaja. Enako se kaznujejo (po § 73., št. 3. do 5., istega zakona): vlagatelj, ki prijavi naklepoma pod več različnimi imeni več vlog, da bi dobil večjo poravnalno kvoto; nadalje poravnalni upra¬ vitelj ali član zaupniškega ali nadzorstvenega odbora, ki sprejme na škodo upnikov imovinsko korist ali pa obljubo, ki mu po pravici ne pritiče, slednjič dolžnik v po¬ ravnavi, ki v oškodovalni nameri predloži sodišču nepravilen seznamek imovine in dolgov. V vseh teh primerih se kaznuje tudi poskus dejanja. VI. Skupne dodatne določbe glede kaznivih dejanj, ki so obravnavana pod II. do V. a) Pri obsodbi konkurznega dolžnika, ki je trgovec v smislu zakonitih predpisov, sme sodišče izreči (izraz «kaznovati» v § 350. k. z. je terminologično zgrešen!) očuvalno odredbo zabra- nitve samostojnega vodstva trgovine. Posebej pa je pri naklep¬ nem ugodovanju poedinega upnika na kvar drugim (fakultativno) združljiva očuvalna odredba, da obsojenec ne sme niti postati niti biti član upravnega sveta ali nadzorništva, direktor, pro¬ kurist ali likvidator delniške družbe (§ 350. k. z.). b) Če izjavijo upniki, preden izide sodba zbog lažnega ali malomarnega bankrotstva ali zbog ugodovanja upnikov ali zbog aktivnega podkupljenja člana upniškega odbora, da so dobili deloma zadostitev za svoje terjatve, sme sodišče — preko določb § 71. k. z. — kazen omiliti po predpisu § 351. k. z.; če se glasi taka izjava, da je bila zadostitev popolna, sme so¬ dišče obtoženca oprostiti vsake kazni. Tu navedene izjemne do- 264 ločbe niso predvidene za vzporedno ustanovljena kazniva dejanja iz zakona o prisilni poravnavi izven stečaja. c) Ce je v primerih lažnega ali malomarnega bankrotstva, ugodovanja upnikov, aktivnega podkupljenja člana upniškega odbora konkurzni dolžnik družba, zadruga ali društvo, se uporabljajo predpisi, ki veljajo za konkurznega dolžnika tudi na njihove organe ali pooblaščence, če so izvršili taka dejanja. Prav tako se kaznuje, če stori tako dejanje, tisti, ki je vodil samostojno dolžnikove ali upnikove posle. Če je pravna oseba član upniškega odbora, se uporabljajo predpisi na njene or¬ gane ali pooblaščence, ki so storili tako dejanje (§ 356. k. z.). Te določbe se uporabljajo analogno tudi na kazniva dejanja, ki so vzporedno ustanovljena v zakonu o prisilni poravnavi izven stečaja (njegov § 74.). VII. Kakor smo omenili že pod II. (in fine), določba § 344. k. z. nima v mislih tistih oseb izven konkurznega dolžnika, ki so le-temu pri storitvi delikta pomagali. Za te osebe so ustanovljeni posebni predpisi v §§ 354. in 355. k. z. Gre za — vseskozi naklepno — izvršene delikte, ki jih imenujemo spletkar¬ stva zastran imovinske koristi. a) Kdor ni konkurzni dolžnik, pa skrije, odpravi, odsvoji ali poškoduje izvesten sostavni del dolžnikove imovine, ali kdor ostvarja (realizira ali uveljavlja) izmišljene terjatve do dolžni¬ kove imovine, da bi pridobil s tem protipravno imovinsko korist na škodo upnikov, vseh ali vsaj nekaterih, zase ali za dolžnika ali za tretjo osebo — najsi bi bilo to pred ali med konkurznim postopkom — se kaznuje, če je ravnal v sporazumu z dolžnikom, enako kakor dolžnik po § 344. k. z. (robija od 1 do 10 let), a če takega sporazuma ni bilo, z robijo od 1 do 5 let. V postopku zaradi prisilne poravnave izven stečaja pa se kaznuje s strogim zaporom od 7 dni do 5 let in z izgubo častnih pravic, kdor — ne da bi bil sam dolžnik v tem postopku — v spo¬ razumu ali brez sporazuma z dolžnikom prikrije, odpravi ali oškoduje del dolžnikove imovine, da bi s tem provzročil korist zase, za dolžnika ali za tretjo osebo na škodo vseh ali nekaterih dolžnikovih upnikov. Poskus se kaznuje. b) V toku konkurznega postopka (ne pa v toku prisilne po¬ ravnave izven konkurza) store upniki ali osebe, ki izvršujejo 265 funkcije konkurznega upravitelja ali so člani upniškega odbora, kaznivo dejanje spletkarstva — pogoršanje imovinskega stanja konkurznega dolžnika ne spada sem — z naslednjimi na¬ klepoma storjenimi dejanji (§ 355. k. z.): 1. ) z ostvarjanjem lažne terjatve vobče ali pravilne terjatve v lažnem izplačilnem redu z namenom, pridobiti si dejansko ne¬ zakonit vpliv na konkurz; 2. ) s sprejemom imovinske koristi ali obljube take koristi za kogarkoli v namenu, da bi kot upnik glasoval ali ne glasoval v izvestnem smislu; enako velja za tistega, ki da ali obljubi upniku v istem namenu imovinsko korist; 3. ) s sprejemom imovinske koristi ali obljube take koristi, da bi kot upnik glasoval za prisilno poravnavo, na katero drugi upniki niso bili pristali; enako velja za tistega, ki da ali obljubi upniku v istem namenu imovinsko korist; 4. ) s sprejemom imovinske koristi ali obljube take koristi (gl. št. 3.) za kogarkoli od strani konkurznega upravitelja ali člana upniškega odbora na škodo upnikov. Tu je izključen moment naklepnega pogoršanja imovinskega stanja konkurznega dolžnika; drugače bi spadalo tako dejanje pod določbo § 354. k. z. Kazen za te delikte je strogi zapor od 7 dni do 5 let in izguba častnik pravic. Določbe o omilitvi kazni zbog povračila škode (§ 351. k. z.; gl. spredaj VI.) pri deliktih spletkarstva iz §§ 354. in 355. k. z. ne veljajo, pač pa se uporabljajo pri tu pod b) na¬ vedenih deliktih določbe o odgovornosti voditeljev in pooblaščen¬ cev trgovinskih podjetij (§ 356. k. z.; gl. spredaj VI., c).* * * * * * * §§ * Opomba. Med tiskanjem te knjige sta izšli na podstavi zakona o zaščiti kmetov in o uveljavitvi poedinih predpisov zakona o izvršbi in zavaro¬ vanju z dne 19. aprila 1932. (Sl. N. št. 91/XL, Sl. L. št. 334), odnosno zakona o podaljšanju veljavnosti pravkar citiranega zakona z dne 19. decembra 1932. (Sl. N. št. 295/CX, S). L. št. 799) uredbi: 1.) o zaščiti denarnih zavodov in njihovih upnikov z dne 22. novembra 1933. (Sl. N. št. 278/LXXXII, Sl. L. št. 633), 2.) o zaščiti kreditnih zadrug in njihovih zvez z dne 22. novembra 1933. (Sl. N. št. 278/LXXXII, Sl. L. št. 634). Prva ustanavlja posebne kazenske odredbe s prestopki, ki jih sodijo sodišča (členi 44. do 47.), ter odreja, da veljajo predpisi §§ 344., 346., 350., 351., 354. do 356. k. z. tudi za izvenstečajno likvidacijo po tej uredbi, druga pa določa, da se pravkar omenjene določbe uporabljajo ustrezno tudi pri zadrugah in njihovih zvezah. 266 § 65. Oderuštvo, ogražanje kredita in druga kazniva izkoriščevanja. I. Imovina, lastnina mora biti zaščitena tudi nasproti brez¬ obzirnemu izkoriščevanju z antisocialno tendenco. Pravni red ne sme dopuščati, da bi gospodarsko jake osebe pridobivale še več od gospodarsko slabih na način, ki ne ustreza poštenemu pro¬ metu. Tu ne gre samo za oderuštvo, ampak tudi za drugačno prekomerno ogražanje poštenega prometa, pri katerem je naj¬ večjega pomena kredit, t. j. zaupanje v voljo in sposobnost, da se prevzete obveznosti izpolnijo na zakoniti način. Že ob početku novega veka so v Srednji Evropi zabranjevale policijske odredbe izvrševanje zelenaštva, t. j. nakupa letine na zeleni veji, trsu ali bilki. V 18. stoletju so slovenski vinogradniki skušali sami med seboj zatreti prekomerno izkoriščanje revnih slojev, ki so bili zbog bede prisiljeni prodajati letino na zeleni veji, da so prišli do denarja, a so morali zaradi aleatoričnega značaja bodoče letine glede kvantitete in kvalitete hudo popuščati pri prodajni ceni. Civilnopravna zakonodaja v naši državi je povzela isto misel, ko je izdala dne 7. junija 1931. zakon o prodajanju nezrelih kmetijskih proizvodov (Sl. N. št. 147/XLIX, Sl. L. št. 249). Usta¬ novila je posebno zaščito proizvajalcev s tem, da jim je dala za vsak primer pravico, razdreti izkoriščevalno pogodbo brez po¬ sebnih kvarnih posledic. Kazenska zakonodaja pa je zaščitila izvestne, posebno težke primere izkoriščevanja s posebnimi kaz¬ nimi, najsi gre za že omenjene kupoprodajalne ali za drugačne pogodbe. II. Generalni tip kazenskopravne zabranitve prekomernega izkoriščanja gospodarsko slabejših oseb je predvsem prestopek oderuštva (§ 357. k. z.). Odločilni in značilni moment je tu, da grozi zaradi sklepa pogodbe kakršnekoli vrste nasprotni, od sto¬ rilca različni osebi pogoršanje njene ekonomske eksistence. Kdor pogodi zase ali za drugega prekomerno imovinsko korist nakle¬ poma, t. j. v e d o č, da se nahaja nasprotna stranka v težkem imo- vinskem stanju, ne glede na to, kako je ono nastalo, ali vedoč, da nasprotna stranka nima pravilnega pojmovanja o posledicah pogodbe ali da postopa lahkomiselno ali da se nahaja v izvestni zmoti, in pa hoteč, da pridobi zase ali za tretjo osebo po takšni dvostranski pogodbi prekomerno imovinsko korist, stori ode- 267 ruštvo, ki se kaznuje, če ni drugih otežujočih okolnosti, s strogim zaporom od najmanj 1 meseca do 5 let, v denarju od 25 Din na¬ vzgor neomejeno in z izgubo častnih pravic. Prav tako se kaz¬ nuje tudi tisti, ki se hoče okoristiti s prenosom oderuške terjatve zase ali z zahtevo, da se terjatev ostvari (§ 358. k. z.). Tudi po¬ skus se kaznuje v obeh primerih. Ni odločilno, ali gre pri pridobitvi prekomerne koristi za denar ali za drugačne gospodarske vrednote. Razlikovanja med denarnim in stvarnim oderuštvom, ki je zgolj zgodovinskega pomena, zakon ne pozna. Prekomernost je dana, čim stoji to, kar da ali obljubi storilec, po pojmovanju o običajni denarni ceni v kričečem nesoglasju z običajno denarno ceno tistega, kar da ali obljubi izkoriščena stranka. Ti nasproti si stoječi ceni ali vrednosti nista samo v razmerju manjše in večje, ampak v raz¬ merju zelo majhne in zelo velike vrednosti, kar ugotovi sodišče samo, vpoštevajoč vse okolnosti gospodarskega prometa in tudi rizika, ki tiči v pogodbi. Cim se stopnjuje oderuška pogodba do namere, naj se drugi pogodnik gospodarski uniči, ali čim storilec ravna tako, da sklepa oderuške pogodbe obrtoma (§ 13., IV.), se okrivi kvalificiranega oderuštva, ki se kaznuje z robijo od 1 do 10 let in v denarju od 25 Din navzgor neomejeno (§ 359. k. z.). III. Za primer, da ne gre niti za dvostransko pogodbo niti za prekomerno izkoriščanje, pač pa za manjše kakršnokoli izkori¬ ščanje v gospodarskem pogledu, ki ga storilec izvrši naklepoma iz koristoljubja nasproti nedoletnim osebam (otrokom, mlajšim in starejšim maloletnikom), ki kažejo, da so lahkomiselne narave ali da jim nedostaja tistih skušenj, s katerimi razpolaga nor¬ malno razvita polnoletna oseba, se kaznuje storilec z zaporom od 7 dni do 2 let. IV. Kakor je bilo že pod I. navedeno, ščiti k. z. že sam kredit, ki ga ima izvestna oseba, nasproti spletkam, ki se dajo izigra¬ vati, da se kredit oslabi. Na drugi strani pa vendar ne gre, da bi se gospodarski promet preveč utesnil ali omejil. Zato se kaz¬ nuje dejansko oškodovanje kredita in provzro- čanje resne nevarnosti za takšen kredit samo, če postopa storilec cum animo nocendi ali laedendi, torej namerno, in če pride do znatnega oškodovanja kredita ali do znatne resne nevarnosti za takšen kredit. To, če pravi zakon celo s «hudobno 268 namero« («zlonamerno», § 361. k. z.), na omenjenem značaju namere kot take ne izpreminja ničesar. Storitev tega delikta je mogoča tudi z razširjanjem resničnih činjenic, če le-to ne ustreza dobrim šegam. Znatnost v smislu določbe § 361. k. z. ugotovi sodišče po konkretnih razmerah, zlasti po tem, ali gre za velike vsote ali za zelo občutno gospodarsko stran. Kazen je strogi zapor od 7 dni do 5 let in v denarju od 25 Din navzgor. (Še strože od delikta po § 361. k. z. se kaznuje kleveta, ki po- menja izrekanje ali raznašanje neresničnih činjenic v svrho, da se doseže cilj uničenja (ne: oslabljenja) gospodarskega kredita [gl. § 52., II., A., c].) V. Oderuštvu sorodni delikti so ustanovljeni v zakonu o po¬ bijanju draginje življenskih potrebščin in brezvestne spekulacije (nat. cit. gl. § 5., II., št. L). (Kaj so življenske potrebščine, smo navedli v § 57., VI., A., b). Tu so dani predpisi, da se doseže smoter, da je prebivalstvo naše države založeno vselej v zadostni količini z življenskimi potrebščinami in da si jih more pribaviti po primernih cenah. Zapovedano je, da morajo prodajalci življenskih potrebščin označiti, po katerih cenah se le-te proda¬ jajo (člen 6.); da mora imeti vsak prodajalec naprodaj vse živ¬ ljenske potrebščine, ki jih je nabavil za prodajo (člen 7.); da se naj izvršujejo točno dobavne pogodbe, ki so sklenjene glede živ¬ ljenskih potrebščin z državno ali samoupravno upravo (člen 10.). Zab r an j e n o je: ne sme se zahtevati pri prodaji življenskih potrebščin višja cena, nego je ona, ki zajamčuje običajni in do¬ voljeni trgovski čisti dobiček, ki ne sme presezati 25 odstotkov (člen 8.); ne sme se vršiti večkratna preprodaja niti nečista spekulacija, zlasti ne dogovarjanje med proizvajalci ali posredo¬ valci zaradi zvišanja cene blaga (člen 9.); ne sme se odvračati tistih, ki prinašajo življenske potrebščine na trg, niti ne pokupiti jih od njih, še preden pridejo na trg (člen 11.); ne sme se živ¬ ljenskih potrebščin uničiti ali storiti jih za nerabne, niti se ne sme zastran tega, da se zagotovi nabava najnujnejših potrebščin, prvenstveno ponuditi cene, ki preseza tržno ceno (člen 12.). Kazni za te delikte se gibljejo v okviru zapora od 7 dni do 6 mesecev, z njimi so združene denarne kazni največ do 50.000 Din, ki gredo v korist fonda za prehrano siromakov. Kazni zapora se ne smejo izpreminjati v denarne kazni. 269 § 66. Igre na slepo srečo. Tu gre za zaščito pravne dobrine imovine v pogledu pošte¬ nega, dobrim šegam ustrezajočega pridobivanja imovinskih sred¬ stev, potem pa tudi za zaščito javne morale. Saj so igrači, ki se zanašajo na dobičke pri hazardnih igrah veliki škodljivci člo¬ veške družbe, ker kvarijo nravnost. Igra na slepo srečo («kockanje») je vsaka igra, t. j. dogovor¬ no po izvestnih pravilih izvrševana manipulacija z določenimi predmeti kakršnekoli vrste, ki naj donese dobiček na eni, izgubo na drugi strani, če je izid odvisen samo ali vsaj pretežno od go¬ lega naključja ali slepe sreče, a ne od spretnosti ali sposobnosti igralcev za kombinacijo. Stava («oklada», vadljanje) ne spada med igre na slepo srečo. Zabranjeno je: A. Po § 362. k. z.: 1.) bavljenje z igrami na slepo srečo ob rtom a (§ 13., IV.); 2.) mamljivo zavajanje k igra¬ nju na slepo srečo; 3.) igranje na slepo srečo na javnem kraju; 4.) sleparska igra na slepo srečo z uporabo napačnih kvart ali drugačnega slepila zastran dobička. V vseh teh pri¬ merih se kaznujejo igralci sami. B. Po § 363. k. z.: 1.) dopuščanje igranja na slepo srečo v kavarnah, krčmah, podobnih javnih prostorih ali 2.) prikrivanje oseb, ki igrajo na slepo srečo. Kaznujejo se lastniki ali najemniki omenjenih prostorov. C. Po § 364. k. z.: 1.) neupravičeno prirejanje loterije srečk ali stvari, 2.) prodajanje srečk ali stvari, ki gredo na loterijo, 3.) neupravičena posest inozemskih srečk, bodisi zaradi lastnega igranja, bodisi zaradi prodaje. Za storitev teh deliktov je potreben naklep. Kvalifikacija je v primeru A., 4.), zločinstvo, v vseh drugih primerih prestopek. Dejanja, navedena pod A., L), B., 1.) in 2.), C., 1.) do 3.), se kaznujejo strože, če gre za ponavljanje delikta, ki nima tu istega pomena kakor pri deliktu tatvine po §§ 315., 317. k. z. (gl. § 57., IV.), ampak mišljene so samo večkratne storitve istega dejanja, preden pride do sojenja vseh nadaljevalnih dejanj. Z obsodbo se sme združiti očuvalna odredba odvzema predmetov kaznivega dejanja; v primeru B., 1.) in 2.), tudi odvzem pravice obrato¬ vanja, a obsodba se sme v novinah objaviti (gl. § 23., V.). 270 § 67. Poškodbe tujih stvari in oškodovanje imovinskih koristi. I. Določba § 365. k. z. ščiti neokrnjenost iniovine nasproti neupravičenim činom, s katerimi se tuja stvar poškoduje, uniči ali stori neuporabna. V isto vrsto stavi zakonodajec odvajanje tujega električnega toka, tuje parne ali druge podobne energije. Dočim so električna, parna in drugačna sila (n. pr. zgret zrak) v § 14., št. 6., k. z. izrečno proglašene za premične stvari, se pod izrazom «tuji imovinski predmeti» ne morejo razumevati samo premične stvari. Gre za naklepne poškodbe (celovitost je deloma raz¬ dejana) ali za uničbe (celovitost je popolnoma razdejana) ali za provzročitev neuporabnosti (celovitost ostane, toda razmerje do vnanjega sveta je objektivno predrugačeno; n. pr.: pijača se izpusti iz soda). Dovršeno je dejanje, čim postane škoda po svojem učinku za zunanji svet zaznatna. Poskus ni kazniv. Kvalifikacija dejanja je zasnovana podobno kakor pri tatvini, utaji ali prevari glede na višino naklepno provzročene škode: a) če znaša višina škode do 3000 Din, je kazen zapor od 7 dni do 1 leta ali v denarju do 10.000 Din; vendar se sme storilec v posebno lahkih primerih oprostiti vsake kazni; b) če je višina škode večja od 3000 Din, a ne preseza 20.000 Din, je kazen zapor od 7 dni do 5 let ali v denarju do 50.000 Din; c) če je višina škode večja od 20.000 Din, je kazen robija od 1 leta do 5 let ali strogi zapor od 7 dni do 5 let. Ako gre za poškodovanje (uničenje, pokaženje do neuporab¬ nosti, odvajanje) predmeta, ki je javna dobrina (last države, samoupravnega telesa), se vrši pregon v primerih a) in b) po službeni dolžnosti, a če te predpostavke ni, na predlog oškodo¬ vanca. V primeru c) se začne pregon vselej po službeni dolžnosti. II. Vojaški delikti poškodovanja tujih stvari. Dočim je po k. z. za kvalifikacijo dejanja neodločilno razmerje med storilcem in oškodovancem, odreja voj. k. z. po tem raz¬ merju kvalificirane in težje kaznive primere v govoru stoječega delikta. a) Oškodovanje državne imovine od strani vojaške osebe se kaznuje: 277 1. ) po § 130., odst. 1., voj. k. z., če gre za upropaščenje ali pokvarjenje državne imovine, ki je vojaški osebi zaupana za upravljanje ali za hranjenje, z namero, da se napravi državi škoda; kazen je robija od 1 do 20 let; če pa je nastal zbog tega nered ali težak položaj za preskrbo vojske v vojnem ali mobili¬ zacijskem stanju, robija od 10 do 20 let; 2. ) po § 130., odst. 2., voj. k. z., če gre za iste objektivne momente dejanja kakor spredaj pod 1.), a za storitev iz malo¬ marnosti; kazen je zapor od 7 dni do 1 leta; 3. ) po § 131. voj. k. z., če gre za prodajo, zastavo, odtujitev ali naklepno upropaščenje stvari, sprejete zaradi službene upo¬ rabe, a je ta stvar orožje, municija, konj, plovitbeni ali zrako- plovni material, je kazen robija od 1 do 20 let, v primerih drugih stvari pa zapor od 7 dni do 3 let. b) Poškodovanje, ki ga zagreši naklepoma podčastnik, kaplar, redov ali neukazna vojaška oseba na stvari, ki pripada častniku ali gospodarju, ki pri njem storilec kot vojak stanuje, se kaznuje, če vrednost poškodovane stvari ne preseza zneska 300 Din, s strogim zaporom od 7 dni do 1 leta, če pa preseza navedeni zne¬ sek, s strogim zaporom od 6 mesecev do 5 let in z izgubo častnih pravic (§ 160. voj. k. z.). III. Pod I. in II. je šlo za zaščito fizičnih stvari kot predmetov individualne lastnine. Zakonodajec pa je raztegnil zaščito — v istem poglavju in v istem pododdelku — tudi na drugačne stvar¬ ne pravice, kakor so zastavna, pridržbena, izvršilno-zadostitvena pravica v pogledu na naklepna oškodovalna dejanja, vendar tako, da zahteva za kaznivost — namero (dolus cum animo laedendi). V naslednjem so posamezni primeri navedeni. V nobenem primeru kaznivo dejanje ni zločinstvo; poskus dejanj ni kazniv. 1.) Po § 366. k. z. : a) kršitev pogodbene zastavne pravice na premični stvari, ki jo ima dolžnik-storilec že v rokah; tu je kot oškodovalno dejanje vključena tudi prodaja stvari; b) kršitev pogodbene zastavne ali pridržbene pravice na premični stvari, ki je last dolžnika-storilca, a jo ima oškodovanec v svojih rokah; tu prodaja ni ustanov¬ ljena kot oškodovalno dejanje; c) kršitev zakonito pridobljene zastavne pridržbene ali zadostitvene pravice ali pravice do upravljanja ali uživanja (n. pr. invecta et illuta)-, č) kršitev 272 zakonito ustanovljene p r i č a k o v a 1 n e pravice, da bo prišel upnik iz izkupila premične ali nepremične stvari do zadostitve potem prisilne izvršbe. Ni da bi moral izvršbeni postopek že teči. Delikt je storjen, tudi če preti storilcu izvršba v tako kratkem času, ko se storilčeve imovinske razmere v vmesni dobi ne mo¬ rejo izboljšati (quaestio iacti). Tu je oškodovalno dejanje lahko tudi odsvojitev, uveljavljenje izmišljenih dolgov ali pravnih po¬ slov, ki utegnejo celoma ali deloma poplačilo upnika onemogo¬ čiti. Kazen: vseskozi zapor od 7 dni do 1 leta ali v denarju do 10.000 Din; pregon se začne na predlog. 2. ) Po § 367. k. z.: odvračanje kupcev od prodajalca z iz¬ mišljenimi, prevarnimi navedbami, sumničenji ali drugimi ne¬ častnimi sredstvi; kazen: zapor od 7 dni do 1 leta ali v denarju od 25 Din navzgor neomejeno ; pregon se začne na zasebno tožbo (prim. tudi člen 46., odst. 3., tisk. zak.). 3. ) Po § 368. k. z.: izdaja tvorniške ali trgovinske tajnosti, za katero je zvedel storilec v službi; kazen: zapor od 7 dni do 1 leta ali v denarju do 10.000 Din; pregon se začne na zasebno tožbo. 4. ) Po §§ 369. do 371. k. z. : zloraba dolžnosti v pogledu za¬ upanih imovinskih koristi, če naj storilec zastopa imovinske ko¬ risti izvestne osebe ali skrbi za njeno imovino; če gre samo za oškodovalno namero, je kazen zapor od 7 dni do 3 let, če pa gre preko tega za dobičkoželjnost, je kazen strogi zapor od 3 me¬ secev do 5 let. Sem spadajo primeri tako zvane avtokorup- ci j e, kjer gre za zlorabo zastopanja imovinskih koristi, zaupanih po zakonu (n. pr. pri varuštvu), po nalogu uradnega oblastva (n. pr. pri upravi javne ustanove) ali po pogodbi (n. pr. pri komisionarjih, članih upravnega sveta, nadzornikih delniških družb, zadrug). Pregon se začne na oškodovančev predlog. Privilegirano stališče imajo predniki nasproti potomcem ali obratno, zakonski soprogi med seboj; tu sme sodišče kazen omi¬ liti po svobodni oceni, v posebno lahkih primerih pa tudi opro¬ stiti vsake kazni. Pregon na zasebno tožbo. Ce je storilec advokat ali javni notar, pa ne preide oškodovalno dejanje v težje kazniv delikt (n. pr. v kaznivo dejanje zoper službeno dolžnost), se znači navedeno kaznivo" dejanje za kvalificiran primer, ki se kaznuje s strogim zaporom od 7 dni do 5 let in v denarju od 25 Din na¬ vzgor neomejeno, a v posebno težkih primerih z robijo od 1 do 5 let in v denarju od 25 Din navzgor neomejeno. Pregon se vrši 18 273 po službeni dolžnosti. — Delikt po § 371. k. z. je vključen v zak. zlor. obl., ki ima posebne predpise glede sodnega kazenskega pregona. 5. ) Po § 372. k. z.: Netočno izvrševanje dolžnosti zastop¬ ništva, ki ga imajo odvetniki, javni notarji in pravni pooblaščenci, ki izvršujejo tuje pravne posle obrtoma, glede taks in stroškov; ako sta dana lažno predstavljanje in oškodovalna namera, utegne dejanje preiti v težje kaznivo prevaro; kazen: zapor od 7 dni do 1 leta in v denarju do 10.000 Din; pregon se vrši po službeni dolžnosti. 6. ) Po § 373. k. z.: Zavajanje osebe k borznim spekulacijam v dobičkoželjni nameri, če gre za borzne posle, ki so v očividnem nesorazmerju z imovino navedene osebe; kazen je! zapor od 7 dni do 1 leta in v denarju od 25 Din navzgor neomejeno. Če storilec storjeno škodo povrne, preden se izreče sodba, sme so¬ dišče kazen omiliti po svobodni oceni, a v posebno lahkih pri¬ merih tudi storilca oprostiti vsake kazni. Pregon se vrši po služ¬ beni dolžnosti. 7. ) Po § 374. k. z.: Nedovoljena propaganda za borzno trgo¬ vanje z javnim razširjanjem neresničnih vesti; kazen: strogi zapor od 7 dni do 5 let in v denarju do 50.000 Din. Če pa se pri takem ravnanju ugotovi izpodkopavanje vrednosti državnega denarja ali državnih vrednostnih papirjev, je kazen strogi zapor od 6 mesecev do 5 let in v denarju do 100.000 Din. Pregon se v obeh primerih vrši po službeni dolžnosti. 8. ) Po § 375. k. z.: Obrtoma izvrševano izkoriščanje prazno¬ vernosti v svrho, da si storilec ustvarja s tem dohodek za živ¬ ljenje; kazen: zapor od 7 dni do 6 mesecev ali v denarju do 5000 Din; pregon se vrši po službeni dolžnosti. 9. ) Po § 376. k. z.: Odvračanje dražiteljev na javni prodaji ali javni dražbi z obljubo ali naklonitvijo kakršnekoli koristi; kazen v denarju do 10.000 Din; pregon se vrši po službeni dolž¬ nosti. 10. ) Po § 377. k. z.: Neupravičeno uporabljanje prejete ročne zastave, storjeno od javnega posojevalca; kazen v denarju do 10.000 Din; pregon se začne na zasebno tožbo. 11. ) Po § 378. k. z.: Neredno poslovanje javnih posojevalcev glede vodenja predpisanih knjig ali glede odreke obvestila ali netočnega obvestila oblastev o zastavah; kazen v denarju do 20.000 Din; pregon se vrši po službeni dolžnosti. 274 12. ) Po § 379. k. z.: Neupravičena samolastna uporaba ali drugi osebi naklonjena uporaba glede državnemu uslužbencu po¬ verjenega denarja, vrednostnih ali drugih stvari (seveda brez koristoljubnega namena); kazen: strogi zapor od 7 dni do 3 let; pregon se vrši po službeni dolžnosti. Tudi tu velja isto, kar je bilo navedeno za delikt iz § 371. k. z. glede posebnih predpisov za preganjanje. 13. ) Po § 380. k.z.: Neupravičena sodna zahteva izplačila ali zavarovanja dolga, ki je že poravnan; kazen: zapor od 7 dni do 2 let in v denarju do 20.000 Din; pregon se začne na oškodo¬ vančev predlog. 14. ) Po § 381. k. z.: Sklep kupoprodajne ali zamenjalne oško- dovalne pogodbe z osebo, ki ni 15 let stara, brez vednosti zako¬ nitega zastopnika; kazen v denarju do 10.000 Din; pregon se začne na predlog oškodovanca ali njegovega zakonitega zastop¬ nika. 15. ) Po § 382. k. z.: Prekoračenje oblastveno določenih cen; kazen v denarju do 10.000 Din; pregon se vrši po službeni dolž¬ nosti. 16. ) Po § 383. k. z.: Samolastna pribava svoje imovinske pra¬ vice, kjer samopomoč ni dopustna. (Določba § 375 .a s. k. z. je derogirana.) Kazen: zapor od 7 dni do 3 mesecev in v denarju do 3000 Din. Pregon se vrši po službeni dolžnosti. IV. Vzporedno k raznovrstnim določbam o vseskozi na¬ klepnem oškodovanju imovinskih koristi, ki so navedene pod III., je ustanovil zakonodajec s posebnim zakonom o pobijanju nelojalne konkurence (nat. cit. gl. § 4., III., odst. 4.) še nadaljnjo vrsto deliktov v zaščito poslovnega prometa glede imovinskih koristi. Ti delikti so karakterizirani vobče po tem, da tiči v njihovem dejanskem stanu izvrševanje tekme ali kon¬ kurence, katere se storilec poslužuje na način, ki je v nasprot- stvu z dobrimi šegami trgovinskega ali poslovnega prometa. Osnovna krivdna oblika je naklep; storilec gre za tem, da po¬ slovni svet slepi ali si pridobi materialne koristi. Vsa kazniva dejanja po navedenem zakonu se preganjajo na zasebno tožbo, to pa le tedaj, kadar dejanje ni po kakšni drugi zakoniti določbi strože kaznivo. Kazni so v denarju do 50.000 Din ali zaporne (od 7 dni do 5 let) ali hkratu obe. Zakonodajec imenuje sam kazniva dejanja iz tega zakona «specialna dejanja nelojalne konkurence* in obravnava v § 2.: 18 * 275 nelojalno reklamo; v § 9: neresnično označbo izvora blaga; v § 10.: očrnjevanje; v § 11.: zlorabo obeležja tujega podjetja (n. pr. firme, žiga in pod.); v § 12.: zlorabo naslova in zunanjega videza knjig, tiskovin, gledališkega ali kinematografskega dela; v § 13.: podkupovanje zaposlencev v podjetjih; v § 14.: kršitve in izkoriščanje tajnosti v proizvajanju in v trgovini; v § 15.: nelojalno konkurenco pomožnega osebja in njega izkoriščanje po drugem tekmecu. Pravica za vložitev zasebne tožbe zbog teh deliktov (izvzemši onega iz § 15.) je v § 28. citiranega zakona znatno razširjena. Ne samo prizadeti konkurent, ampak tudi industrijske, obrtniške in trgovske zbornice, pa še vsako društvo, ki je po svojih pravilih pozvano, da varuje gospodarske koristi oškodovanih konkuren¬ tov, sme nastopati kot zasebni tožitelj. V. Z zakonom okmetijskemkreditu (nat. cit. gl. § 5., II., št. 6.) je zakonodajec zagotovil kmetovalcem olajšanja pri pri¬ dobivanju kmetijskih kreditov potem zadrug za kmetijske kre¬ dite ob državni podpori, a pod vrhovno upravo samostalne direk¬ cije za kmetijski kredit. Ogražanje ali oškodovanje pridobivanja omenjenih kreditov je stavljeno pod kazenskopravno sankcijo (člen 42. citiranega zakona). Tu se ustanavlja poseben delikt, ki se preganja na zasebno tožbo zadružnika, zadruge, direkcije ali ministrstva za kmetijstvo, a se kaznuje z zaporom od 7 dni do 2 let in v denarju do 25.000 Din. Kaznivo dejanje obstoji v tem, da član upravnega, izvrševalnega ali nadzorovalnega odbora za¬ druge za kmetijski kredit ravna naklepoma v nasprotju z določ¬ bami navedenega zakona, ali da naklepoma lažno poroča ali po¬ tvarja zadružne skupščinske zapisnike ali pa da odobri posojilo nekomu, ki ni član zadruge za pridobivanje kmetijskega kredita. § 68 . Kršitev immaterialnih pravnih dobrin. I. V predhodnih izvajanjih smo govorili o kaznivih dejanjih, ki pomenjajo napad na materialno (snovno) pravno dobrino. K. z. ni obravnaval v svojem posebnem delu dejanj, ki se značijo za napad na immaterialne (nesnovne) pravne dobrine, ki se ime¬ nujejo «umstvena lastnina». Znanstveniki, pisatelji, pesniki, glas¬ beniki, umetniki, izumitelji smejo pač opravičeno zahtevati, da 276 ostanejo njihove umstvene tvorbe njihova izključna last, na eni strani, ker se značijo za nje kakor njihova idealna, edinstveno- osebna vrednota, ki jim daje sloves in slavo, na drugi strani pa, ker jim redovito, čeprav ne vedno, morejo prinesti izvesten do¬ hodek. Kakor ima vobče kazensko pravo svrho, da pojačuje za¬ ščito pravnih dobrin, ki se sicer uveljavlja lahko tudi po civilnem pravu, tako je moralo moderno življenje privesti do tega, da se poleg civilnopravne zaščite ustanavlja za umstveno lastnino v izvestnih primerih kršitve iz te lastnine izvirajočih pravic tudi še kazenskopravna zaščita. Po našem pravu imamo zaščito umstvene lastnine izvedeno v zak. zaščit, a. p. in v zak. zaščit, i. s. II. Avtorsko pravo. V tem pogledu so veljale v področ¬ jih apelacijskih sodišč v Ljubljani in v Splitu določbe avstrij¬ skega zakona z dne 26. decembra 1895., v Hrvatski in Slavoniji in Vojvodini določbe zakonskega člena XVI. iz 1. 1884. (za Ogr¬ sko), v ostalih pokrajinah naše države pa zakona za zaščito avtorskih pravic ni bilo. Šele s tisk. zak. je prišlo po členu 17. do enotnih smernic glede izdajateljskega prava, ki pa niso vse¬ bovale nobene določbe kazenskopravnega značaja, po členu 65. pa do določbe, da se kaznuje z zaporom od 6 mesecev do 3 let tisti, ki objavi natisnjeni sestavek s podpisom osebe, ki ga ni pooblastila, da jo podpiše kot avtorja; predpostavlja se naklepno izvršeno dejanje. Člen 17. tisk. zak. je sedaj derogiran po § 79. zak. zaščit, a. p., člen 65. tisk. zak. pa je še veljaven. Enotni zak. zaščit, a. p. vsebuje občne predpise, ki določajo predmet in obseg avtorske pravice, trajanje njene zaščite, kazni za kršitve in prehodne določbe. Ne samo na literarnih, muzikal¬ nih in umetniških delih, ampak tudi na fotografskih, kinemato¬ grafskih in likovnih delih, na predavanjih, govorih, propovedih, slednjič na koreografskih in pantomimskih zamislekih ima avtor svoje pravice, ki uživajo zaščito v civilnopravnem in v kazensko¬ pravnem pogledu. Avtorska pravica preide tudi na dediče. Za¬ ščitna doba znaša praviloma 50 let, le za fotografska dela samo 20 let. Kdor si brez pristanka avtorja, njegovega pravnega nasled¬ nika ali drugega avtorskopravnega pooblaščenca ali vobče ne¬ upravičeno prisvaja ali kdor izkorišča pravice, ki so zaščitene po zak. zaščit, a. p., zagreši kršitev avtorske pravice in od- 277 govarja zanjo po občnih zakonitih predpisih kakor tudi po po¬ sebnih predpisih zak. zaščit, a. p. Dejanje se kaznuje, če gre za «zavestno» kršitev avtorske pravice kot pravice do sprav¬ ljanja v promet, objavljanja, javnega predavanja, reproduciranja, razmnoževanja, ponovnega izdajanja, prevajanja ali predelave avtorskega dela. Krivdna oblika «zavestnosti» je naklep (dolus directus ali eventualis)-, po malomarnosti storjene kršitve ne uživajo kazenskopravne zaščite. Kazen za tak postopek je v de¬ narju od 1000 Din do 60.000 Din ali pa zapor od 1 do 6 mesecev (§ 49. zak. zaščit, a. p.). Poskus je kazniv. Pregon se začne na zasebno tožbo. Kdor v nameri prevare označi tuje delo s svojim imenom ali z imenom drugega književnika ali umetnika, ali kdor stori lažno prijavo za register avtorjev, ki je namenjen za anonimno ali psevdonimno izdana avtorska dela in ga vodi ministrstvo za trgovino in industrijo (§ 78. zak. zaščit, a. p.), slednjič, kdor daje naklepoma v promet lažno označeno delo, se kaznuje po občnih predpisih k. z., čim je kazen po le-teh strožja, sicer pa po pred¬ pisih §§ 48., 49. zak. zaščit, a. p.; pregon pa se vrši po službeni dolžnosti (§ 50. istega zakona). Dalje zagreši blaže kazniv prestopek (kazen v denarju od 500 Din do 10.000 Din ali zapor od 7 dni do 2 mesecev; § 51. zak. zaščit, a. p.), kdor «zavestno» (t. j. naklepoma): 1.) zamenja neko avtorsko književno delo ali njegov naslov ali naslov avtorja (pozitivni literarni plagijat) ali delo skrajša; 2.) postavi na delo likovne umetnosti ime ali znak avtorjev, zbog česar bi utegnila nastati zmota (umetnostni plagijat); 3.) razmnožuje ali stavi v promet govore ali predavanja drugih avtorjev v zbirki; 4.) pre¬ vzame že natisnjene žično ali brezžično sprejete vesti v druge novine; 5.) opusti, uporabljajoč tuje avtorsko delo, navedbo avtorja uporabljenega dela in izvir (negativni literarni plagijat); 6.) stavi portrete, dela likovne umetnosti ali fotografije v promet ali jih javno razstavlja brez pristanka portretirane osebe; 7.) žali opravičen interes slikane osebe ali njenih sorodnikov na razstavi, dasi je kot taka dovoljena. Vsi ti delikti se preganjajo na zasebno tožbo; poskus se ne kaznuje. Po § 52. zak. zaščit, a. p. se kaznuje prav tako, kakor po § 51. istega zakona tudi.ona oseba, ki da na razpolago prostor za ne- dopuščeno predavanje, izvajanje, prikazovanje ali razstavljanje 278 avtorskega dela, če je vedela, da obstoje spredaj navedene ne¬ zakonitosti, ki so vzrok kaznivosti. Če zagreši storilec dejanje iz §§ 48. do 51. zak. zaščit, a. p. iz koristoljubja, sme sodišče izreči spredaj navedeno denarno in zaporno kazen hkratu. Ako ne pride do obsodbe storilca zbog kršitve avtorske pra¬ vice, a sodišče vendarle ugotovi, da se je takšna kršitev v objek¬ tivnem smislu (torej brez subjektivne krivde, n. pr. ker je storilec duševno bolan človek ali ker mu gre samo malomarnost na rovaš) prigodila, mora na zahtevo oškodovanca izreči, da se delo kot predmet kršitve uniči ali pa prenaredi. Sodišče sme po predpisih s. k. p. oškodovancu prisoditi povračilo provzročene škode (damnurn emergens in lucrum cessans) v adhezijskem procesu (§ 52. s. k. p.), vrhu tega pa tudi še posebno odškodnino za osebno žalitev. Tudi objava sodbe na stroške obsojenca je do¬ pustna. Pravica do vložitve tožbe zastara v dveh letih od dne storjene kršitve. V istem času nastopi spričo višine zapretene kazni (§ 78. k. z.) tudi objektivno zastaranje. III. Industrijska svojina. V Sloveniji in Dalmaciji je veljal glede zaščite žigov (Marketi) ob prevratu (dne 1. decem¬ bra 1918.) prevzeti avstrijski zakon z dne 6. januarja 1890., ki je bil dopolnjen in deloma izpremenjen z zakonom z dne 17. marca 1913.; kar se pa tiče zaščite patentov je veljal avstrijski zakon z dne 11. januarja 1897., ki je bil posnetek enakega zakona za Nemčijo. V naši državi smo dobili poseben zak. zaščit, i. s., ki ščiti žige in patente in še druge enake pravne dobrine 1.1922. Ta zakon je bil 1.1928. izpremenjen in dopolnjen, v nekaterih določbah pa tudi derogiran po zakonu o pobijanju nelojalne kon¬ kurence (gl. § 67., V.); te določbe se tičejo uporabe tujih žigov, neresnične označbe izvora blaga in slepljenja. Po sedanjem stanju zakonitih določb so ustanovljene tri vrste industrijskih svojin: patenti, vzorci (modeli) in žigi, a zaščitene so pravice do patenta, vzorca (modela) ali žiga. A. Patentna pravica se pridobi samo na zakonito predpisani način,-njen imetnik sme za omejen čas ob rt orna izključno uporabljati in izkoriščati nov izum v obrtnem ali indu¬ strijskem proizvajanju ter predmete, ki so po njem izdelani, spravljati v promet ali jih prodajati. Ona je podedljiva, da se 279 pa tudi s pogodbo ali sodnim izrekom prenesti na drugo osebo. Zaščita immaterialne pravice do patenta gre le toliko, kolikor se da patent obrtoma izkoriščati. Zabranjen je poseg v patent, ki obstoji v tem, da druga, od imetnika različna oseba brez pri¬ stanka imetnika patenta ali drugače brez pravne podstave obrtoma izdeluje predmet tujega zaščitenega patenta ali ga spravlja v promet ali ga v svojem podjetju uporablja ali pri iz¬ delovanju uporablja tuj patentiran postopek. Krivdna oblika je namera, t. j. naklep, združen z oškodovalnim namenom. Kaznuje se z zaporom od 15 dni do 12 mesecev, v milejših primerih v denarju od 1500 Din do 36.000 Din. B. Vzorec je vsaka slika ali vsak črtež, ki utegne služiti za zgled in se da prenesti na industrijski ali obrtni izdelek. Model je vsak plastičen izdelek, ki predstavlja industrijski ali obrtni predmet ali ki se uporablja na industrijskem ali obrtnem predmetu. Upravičen, da zahteva zaščito vzorca ali modela, je samo tisti, ki ga je stvoril (njegov dedič ali prevzemnik pravice) ter provzročil, da se predmet zaščite vpiše v register vzorcev in modelov. Za poseg v pravico do vzorca ali modela, ki se kaz¬ nuje, če je izvršen namerno, z zaporom od 15 dni do 90 dni ali v denarju od 1500 Din do 5000 Din, se smatra, če kdo, ne da bi mu bil to dovolil imetnik vzorca, v svoje podjetje prenese črtež ali sliko, odnosno obliko zaščitenega vzorca ali modela na industrij¬ ske proizvode one vrste blaga, za katere velja pravica vzorca, ali če uporablja to obliko na svojih industrijskih proizvodih, slednjič, če kdo obrtoma uporablja ali v promet spravlja prej navedene industrijske proizvode. C. Žigi vobče niso listine v kazenskopravnem smislu, ker ne prinašajo niti izjave niti misli glede resničnosti (Wahrheits- gedanken) o izvestni, za promet važni činjenici; smatrati jih je za dokazna znamenja ali dokazne znake. Zaščitena je pa pravica na tvorniških ali trgovinskih žigih, ki so kot dokazna znamenja ali dokazni znaki (žig, pečat, vinjeta, šifra in pod.) uporabljani za razlikovanje proizvodov ene industrije, enega obrta ali kmetij¬ skega podjetja od drugih njim podobnih proizvodov v trgovin¬ skem prometu in so kot takšni vpisani v register uprave za za¬ ščito industrijske svojine. Z dopolnilnim zakonom iz 1.1928. so bili uvedeni še «kolektivni žigi» združb za čuvanje skupnih indu¬ strijskih in vobče gospodarskih koristi članov. 280 Za poseg v pravico do žiga, ki se kaznuje, če je izvršen namerno, prav tako, kakor poseg v pravico do vzorca (glej III., B.), se smatra, če kdo brezpravno opremlja s tujim zaščite¬ nim žigom proizvode, namenjene prometu, ali če jih pušča v promet ali prodaja ali v reklamah in oglasih uporablja tuj zašči¬ ten žig, ali če v tem namenu posnema tuj žig. Skupne določbe k deliktom A., B. in C.: Poskus se ne kaznuje v nobenem primeru. Pregon se začne samo na oškodovančevo zasebno tožbo. Objektivni postopek pri oprostilnih obsodbah je urejen analogno kakor pri posegu v avtorsko pravico (gl. II., odst. zadnji). Istočasno uporabljanje določb k. z., zlasti onih glede prevare, ni izključeno (pravi idealni stek po § 61. k. z.). Šesto poglavje: Napadi na varnost prometa z listinami in merami. § 69. Označba listin in mer in splošni predpisi. I. Moderni gospodarski promet je oprt — v dobi skoraj vse- obče pismenosti — na uporabo listin vsakojakih vrst. V državni upravi in v pravosodstvu pripada listinam v najširšem pomenu besede skoraj izključni pomen, a v zasebnem prometu se ne da misliti, da bi se moglo izhajati brez listin, prav tako pa tudi ne — brez mer (meril, Mass). Jasno je, da mora biti poskrbljeno za varnost pravilnega gospodarskega prometa v tem pogledu, da morajo tako listine kakor mere ustrezati zahtevam, ki jih nanje stavljata vera in poštenje kot temelj in gibalo normalnega pro¬ meta. Ni pa in ne more biti zaupanja v varnost prometa z listi¬ nami in z merami, če kršitve takega zaupanja ne bi bile stavljene preko določb civilnega prava še pod posebno primerno ostro sankcijo kazenskega zakonika. II. Kaj so listine v smislu k. z., je bilo že navedeno pri razlagi zakonitih izrazov (gl. § 8., VI., št. 4.). Tu moramo dodati, da so listine konkretna dokazna sredstva, ki neko človeško iz¬ javo volje ali misli na navadno in splošno razumljiv način iz¬ ražajo. Tako utelešene izjave človeškega uma niso samo po¬ pisani, ponatisnjeni, daktilogratirani papirji, ampak tudi drugi 281 predmeti, ki učinkujejo na zunaj s svojo notranjo vsebino (n. pr. mejniki, hidrografični znaki itd.). Vprav po tem učinkovanju z notranjo svojo vsebino se razlikujejo listine («isprave», Ur- kunderi ) od izvidnih predmetov (Augenscheinsgegenstdnde), ki učinkujejo samo s svojo zunanjo lego, podobo, obliko (n. pr. krvni odtisk, udrta šipa, odkrušen kamen in pod.). Notranja vse¬ bina listine pa mora biti pristna; saj se ne da v običajnem pro¬ metu na brzo preskusiti. Zaupanje v pristnost in nepopačenost tvori pač važnost listine za varnost pravnega prometa, zaupanje do skrajne meje možnosti se ščiti v k. z. zoper vsako zlorabo. Vprašanje, ali naj zadostuje za pravni pojem listine samo njena dokazna sposobnost ali bodi potrebna njena dokazna namemb¬ nost, je naš k. z. rešil v najširšem smislu tako, da zadostuje eno ali drugo, vendar se predpostavlja, da gre za svojstvo listine, ki naj ima kaj pomena za pravne odnošaje. Kaj so mere v smislu k. z., v k. z. ni navedeno, pač pa izhaja iz njegove sistematike, da gre v poglavju XIX., ki govori o na- pravljanju lažnih listin in mer, samo za mere, ki so merila ali uteži v smislu zakona o merah, njih rabi v javnem prometu in nadzorstvu nad njimi z dne 30. junija 1928. (Sl. N. št. 156/L, Ur. L. št. 252). Surogati za merila in uteži, ki si jih stranke v zasebnem življenju dogovorno napravljajo ali pripravljajo in ki niso namenjeni za javnost (n. pr. rovaši), se v tem poglavju ne dajo vpoštevati, pač pa pridejo eventualno druge določbe, n. pr. o prevari, do uporabe (gl. § 63., III., št. 3.). III. Zakonodajec je uvrstil v poglavje XIX. k. z., razen zaščite zaupanja v listine in mere, tudi še določbe, ki naj veljajo zaščiti listinam sorodnih predmetov. Med listine kot takšne štejejo pač tudi še vrednostni papirji; sorodni predmeti pa so meje v naravi, vrednostni znaki in službeni znaki blaga. § 232. k. z. še posebej odreja, naj se določbe iz poglavja o napravljanju lažnih listin in mer uporabljajo na izvestne, tam naštete falzifikacije, če bi se mogel poroditi dvom, ali gre za takšen primer ali ne. Gre za navodilo k legalni interpretaciji, ki ob pravilnem razumevanju pojma ponareje ali prenareje niti ne bi bilo potrebno. § 233. k. z. določa, da se izreci v vseh primerih falzilikacij obligatorno očuvalna odredba odvzema orodja ali tvarine, ki je bila pri deliktu predmet uporabe ali izde’ave. 282 § 70. Falzifikacija listin. I. Praktično življenje kaže potrebo, da se promet z listinami zaščiti različno po raznih vrstah listin. Vprašanje, ali gre za domačo ali inozemsko listino, nima pomena. Drugače pa, če gre za vprašanje, ali je listina javna ali zasebna. Jasno je, da mora biti promet glede javnih listin strože zaščiten od prometa glede zasebnih listin. To zahtevajo oziri na državo, ki sama jamči za pravni red. Od vseh javnih in nejavnih listin pa so nekatere take, da jim spričo posebnega značaja in pomena ne gre niti toliko važnosti, kolikor jo imajo listine iste vrste v navadnem prometu. To vede do razlikovanja javnih in tudi zasebnih listin, in sicer: a) nekvalificiranih in kvalificiranih, n e p r i v i 1 e - giranih in privilegiranih. Preden se bavimo z navedenimi vrstami listin, moramo ugo¬ toviti, v čem obstoji napad na varnost pravnega prometa z listinami, ki se kaznuje. Vobče je treba deliti napravljanje lažnih listin ali njihovo falzifikacijo po dvojnem vidiku. Falzifika¬ cija utegne biti: a) ponareja lažne listine; njen učinek je, da nastane ne¬ pristna nezakonita listina, ki je prej vobče ni bilo; b) p r e n a r e j a listine iz pristne zakonite v predrugačeno, t. j. v tako, ki dobi zbog urinka, dostavka, dodatka, izpremenitve, izbrisa vsebine bolj ali manj, vedno pa le deloma nepristno, nepravo, nezakonito vsebino. Kaznuje pa se poleg napravljanja lažne listine tudi upo¬ raba lažne listine v prometu, in to ne samo uporaba od strani tiste osebe, ki je lažno listino napravila, ampak tudi od strani vsake druge osebe, ki pri napravljanju ni bila udeležena. Seveda mora biti ponareja ali prenareja listine izvršena v na¬ meri, da se uporabi kot pristna listina, torej z naklepom in v oškodovalno svrho, uporaba ponarejene ali prenarejene listine pa, če je naklepoma izvršena, t. j. z vedenjem in s hotenjem upo¬ rabe take listine. Ponareja ali prenareja listine, ki jo izvrši storilec v svrho uporabe, in ta uporaba sama, ki jo izvrši isti storilec, tvorita po pravilnem pojmovanju zakonitih določb eno samo celoto, ki se kaznuje samostojno po določbi, 283 veljajoči za strožjo oceno takšnega kaznivega dejanja (gl. od¬ ločbo B. k. s. z dne 20. januarja 1933., Branič, 1933., str. 382). II. Kjer govorimo v naslednjem o opredelitvi falzi- fikacij listin, velja vse tako za ponareje kakor za prenareje. A. Neposredna (manualna) lalzifikacija pravih listin: 1.) nekvalificirana po § 214. k. z.: a) brez dejan¬ ske uporabe, toda z namero, jo uporabiti; kazen: strogi zapor od 7 dni do 5 let in obligatorna denarna kazen do 20.000 Din; fi) ob dejansko izvršeni ali poskušeni uporabi; kazen: robi j a od 1 leta do 5 let ali strogi zapor od 7 dni do 5 let, a v obeh pri¬ merih tudi obligatorna denarna kazen do 50.000 Din; 2.) kvali¬ ficirana po § 215. k. z.: tu gre za svojstvo občne javne listine ali pa za svojstvo tistih listin, ki jim zakonodajec pripisuje javnopravni pomen; to so uradni listinski pripomočki (uradni protokoli in registri), javne knjige, n. pr. zemljiške, nadalje opo¬ roke, volila, menice, čeki, trgovinske knjige; kazen: robija od 1 do 5 let ali strogi zapor od 7 dni do 5 let in fakultativna de¬ narna kazen od 25 Din navzgor neomejeno; 3.) posebno kvalificirana po § 216. k. z.: tu gre za prometne javne listine: vrednostne papirje, glaseče se na prinosnika, delnice, obveznice, zastavnice, izdane po zakonitih predpisih od države, občine, korporacije, družbe; kazen: robija od 1 do 8 let in fakul¬ tativno v denarju od 25 Din navzgor neomejeno. B. Posredna, intelektualna falzifikacija javnih listin po § 218. k. z. Tu gre v resnici za naklepno provzročitev (prav za prav za izrabljanje v širšem smislu besede) falzifici- rane listine: od storilca različna oseba, ki je zakonito upravičena sestaviti ali izdati (ali oboje) pristno, formalnopravno pravilno javno listino, jo izda, toda tista listina je po svoji materialno¬ pravni vsebini nepravilna; formalno upravičeni izdajatelj je ove¬ rovil zbogsvojenevednostialinepazljivosti, nekaj neresničnega. Kdor ga je k temu naklepno pripravil, se kaznuje z robijo od 1 do 5 let ali s strogim zaporom od 7 dni do 5 let. Javnim listinam se vzporejajo še javni zapisniki in javne knjige. Prav tako se kaznuje tudi, kdor uporabi označeno listino kakor pravo, dasi ve, da je činjenica, ki se z listino overavlja, neres¬ nična. (Ako bi državni uslužbenec naklepoma overovil neresnico, ga zadene kazen po § 397. k. z.; ista kazen bi veljala tudi za na- snovatelja.) 284 C. Privilegirane falzif ik a c i j e : 1.) po §§ 219., 220. k. z., kjer gre za zdravniška izpričevala (za ljudi ali za živino), toda le toliko, kolikor ne spadajo med jav¬ ne listine (gl. A., št.2.). Kazen: a) za nezdravnike: zapor od 7 dni do 1 leta ali denarna kazen do 10.000 Din; i?) za zdravnike, če ni bilo nagrade: strogi zapor od 7 dni do 2 let; y) če je bila nagrada dana ali obljubljena: strogi zapor od 1 leta do 5 let in v denarju od 25 Din navzgor in fakultativna očuvalna odredba zabranitve praktičnega zdravniškega udejstvovanja; 3) za osebo, ki ni sestavila sama take listine, pa jo, vedoč, da je lažna ali predrugačena, uporabi (§ 221. k. z.), je kazen strogi zapor od 7 dni do 1 leta in v denarju od 25 Din navzgor neomejeno; 2.) po § 222. k. z., kjer gre za tako zvane osebne legitimacijske p a p i r j e, ki naj služijo samo boljšemu preživljanju, n. pr. potne liste, poselske, delavske knjižice, vozovnice pri prometnih sred¬ stvih, vstopnice in pod.; kazen: zapor od 7 dni do 6 mesecev ali v denarju do 5000 Din; toda če se vrše te falzifikacije obrtoma (§ 13., IV.), strogi zapor od 7 dni do 5 let in denarna kazen od 25 Din navzgor neomejeno; 3.) po § 214., odst. 3., k. z., če gre za to, da hoče storilec s falzifikacijo le pridobiti sebi ali drugemu dokaz: a) za obstoj terjatve, do katere ima on ali drugi pravico, /?) za obrambo zoper brezpravno terjatev ali neosnovano obtožbo. Listina, ki je falzi- ficirana, ne sme biti javnopravnega značaja. Kazen: zapor od 7 dni do 1 leta ali v denarju do 10.000 Din. III. K a z n i v a d e j a n j a, sorodnafalzifikacijamali v ozki zvezi z n j imi: 1. ) Po § 217. k.z.: Naklepno zbiranje ponarejenih ali pre- narejenih prometnih javnih papirjev iz § 216. k. z. (gl. II., A., št. 3.) v svrho njihove poznejše uporabe za pristne; kazen: zapor od 7 dni do 5 let. 2. ) Po § 223. k. z.: Naklepno ugonabljanje listinske dokazne moči, da se prepreči ali odvzame dokaz z (javno ali zasebno) listino, n. pr. pečat se odtrže, podpis polije s tinto ali pod.; kazen: strogi ali navadni zapor od 7 dni do 5 let. 3. ) Po § 230. k. z.r Naklepno izvršena pripravljalna dejanja, ki naj omogočijo ponarejo ali prenarejo listin, bilo domačih ali tujih, bilo javnih ali zasebnih, celo osebnih legitimacijskih papir¬ jev, če še niso prešla v poskus dejanja falzifikacije; kazen: 285 robija od 1 do 3 let ali strogi zapor od 7 dni do 5 let in v denarju od 25 Din navzgor neomejeno. Poskus takega pripravljalnega dejanja je idejno nemogoč in se določbe o kaznovanju poskusa v tem primeru ne morejo uporabljati. § 71. Izprememba meje. Sedeš mat er ia e je v § 224. k. z. Tu ne gre za zaščito pravne dobrine lastnine ali kakšne drugačne stvarne pravice, ampak zgolj za zaščito varnosti pravnega prometa, ki je združen s pravilnim funkcioniranjem mejnikov in razmejevalnih znamenj. Ne konkretna korist vobče, ampak vzdrževanje dokaza za pravno razmerje v prostoru po razmejevalnem znamenju na nepremič¬ nini je predmet kršitve, če naj nastopi kaznivost. Semkaj spadajo zemljemerski znaki in vobče znaki nepremične lastnine, torej razen pravih mejnikov tudi mejne (žive in umetne) ograje, mejna drevesa, če jim gre svojstvo mejnika v naravi. V isto skupino šteje zakonodajec znamenja, ki kažejo na pravico, da se sme uporabljati voda v rekah, potokih in studencih, ako imajo funk¬ cijo enake vrste kakor mejniki. Pod sankcijo kazni je stavljeno vsako naklepno otežavanje dokaza za pravno razmejitveno razmerje, kakor odstranitev, uničenje, pokvarjenje, odmaknitev, premaknitev, napačna na¬ mestitev, čim se izvrši ali poskusi izvršiti v svrho pridobitve, otežitve ali prikrivanja dokaza za pravno razmerje med nepre¬ mičninami. Kazen je strogi zapor od 7 dni do 5 let in v denarju od 25 Din navzgor neomejeno. Idealni stek tega delikta po § 224. k. z. z drugimi delikti, n. pr. z naklepnim uničenjem tuje premične stvari, ni izključen. § 72. Falzifikacija vrednostnih znakov. Predmet falzifikacije, torej ponareje ali prenareje, so taki od države ali drugega javnega oblastva tipično izoblikovani znaki, po katerih naj se izvestne premične stvari za zakonito določen primer usposabljajo kot stvari, ki imajo izvestno višjo vrednost v prometu, in sicer baš tisto, ki jo odredi javno oblastvo, pa to vrednost po enkratni uporabi v prometu izgube. V § 230. k. z. 286 se imenujejo «službeni vrednostni znaki». Taka izguba vrednosti se posvedočuje na zunaj z žigom, prekrižanjem, preluknjanjem z «zumbo» in pod. Ni treba, da je oblastvo tuzemsko, tudi ino¬ zemsko se vpošteva, čim odredi ono z oblikovnim predpisom izvestno višjo vrednost. Sem spadajo kolki, poštne ali trošarin- ske znamke, taksni papirji itd., vendar mora biti pravna pod¬ stava za zvišanje vrednosti dana po izvestni določni zakoniti odredbi. Po členu 22. zakona o ustanavljanju novih državnih mono¬ polov na vžigalice, petrolej, cigaretni papir in alkohol z dne 3. avgusta 1893. z izpremembami in dopolnitvami z dne 23. junija 1898., l.maja 1902. in 23. marca 1904. kakor tudi po členu 16. zakona o monopolu tobaka z dne 14. marca 1890. z izpremem¬ bami in dopolnitvami z dne 26. januarja 1900., 11. aprila 1902. in 23. marca 1904. so izenačeni monopolizirani formularji, taksne pole, poštne in druge marke, zavoji in žigi monopolske uprave z državnim novcem, toda za nje ne veljajo določbe za ponarejo ali prenarejo državnega novca, ampak posebni predpisi §§ 225. in 229. k. z. (Spredaj navedena zakona sta ostala v tem pogledu v veljavnosti po § 145., odst. 2., zakona o državnih monopolih [nat. cit. gl. § 5., IV.].) Kaznivo dejanje obstoji v naklepnem samovoljnem naprav- ljanju ali predrugačenju oblike takih znakov, s katero se jim da videz večje vrednosti; svrha mora biti samolastna uporaba, pro¬ daja ali prepustitev v uporabo drugemu zastran oškodovanja države. Kazen za ta delikt je robija od 1 do 10 let in v denarju od 25 Din navzgor neomejeno (§ 225. k. z.). Kdor naklepoma uporabi ponarejen ali prenarejen vrednostni znak kot pravi ali ga nabavi zase ali za koga drugega ali ga proda ali hrani zaradi prodaje, ne da bi bil sam pri ponareji ali prenareji udeležen, se kaznuje z robijo od 1 do 5 let (§ 227. k. z.). Kdor že uporabljen vrednostni znak (torej žigosan, prekrižan, preluknjan in pod.) napravi naklepno tako, da dobi videz še ne¬ porabljenega, se kaznuje s strogim zaporom od 7 dni do 5 let in v denarju od 25 Din navzgor neomejeno (§ 226. k. z.). Kdor prav tak že uporabljen vrednostni znak naklepno upo¬ rabi v prometu, ne da bi na njem kaj izpremenil (n. pr. preluk¬ njan kolek nalepi, kakor bi bil še neuporabljen), se kaznuje z zaporom od 7 dni do 6 mesecev ali v denarju do 5000 Din. 287 Za naklepno izvršenje pripravljalnih dejanj v pogledu na po- narejo ali prenarejo službenih vrednostnih znakov velja prav vse tisto, kar je navedeno glede falzifikacije listin v § 70., III., št. 3.) (§ 230. k. z.). § 73. Falzifikacija službenih znakov blaga. Varnost trgovinskega prometa ne sme biti ogrožena na ta način, da se stavi v promet tako blago (predmet), ki bi moralo biti označeno kot pravo ali žigosano blago (predmet), pa mu da storilec videz pravega ali žigosanega predmeta, kar pa ni. Tu gre samo za službeno, t. j. od javnopravnega, zakonito upraviče¬ nega oblastva, napravljene znake o oznamenovanju domačega ali inozemskega blaga: pečate, žige, znamke, ki se uporabljajo na živalih, lesu, kovinah in pod. Naklepna kršitev teh predpisov glede varnosti trgovinskega predmeta je kazniva. Ne samo ne¬ posredna, manualna naklepna ponareja ali prenareja, ampak tudi posredna, t. j. intelektualna, falzifikacija (prim. § 70., II., B.) služ¬ benih znakov blaga spada semkaj, argumentom verbo «ko lažno načini» v § 229. k. z. v primeri z «ko načini lažne znake» v § 225. k. z. Kazen je v vseh primerih § 229. k. z. strogi zapor od 7 dni do 5 let in v denarju od 25 Din navzgor neomejeno. Prav tako se kaznuje za naklepno uporabo tako ponarejenih ali prenarejenih službenih znakov blaga. Za kontroliranje čistine izdelkov iz zlata, srebra in platine veljajo posebni predpisi zakona z dne 30. junija 1928. (Sl. N. št. 156/L, Ur. L. št. 253), kolikor niso po določbi § 229. k. z. razveljavljeni. Tvorniški ali trgovinski žigi niso službeni žigi; o njih glej § 68., III., C. Za naklepno izvršenje pripravljalnih dejanj v pogledu na po- narejo ali prenarejo službenih znakov blaga velja prav vse tisto, kar je navedeno glede falzifikacije listin v § 70., III., št. 3.) (§ 230. k. z.). § 74. Falzifikacija mer ali uteži. Zaradi varnosti trgovinskega in splošnega gospodarskega prometa odreja zakon sankcije za dejanja zoper pristnost mer ali uteži. Kaj se razume pod tema izrazoma, je bilo navedeno v 288 § 69., II. Naklepna ponareja ali prenareja zakonito ustanovljenih mer ali uteži (§ 231. k. z.) se kaznuje ne glede na to, ali je sto¬ rilec nameraval oškodovati drugega ali ne. Storilec mora ve¬ deti, da ponareja ali prenareja, skratka, falzificira zakonito ustanovljene mere ali uteži, in pa hoteti, da jim da videz pristnih. Poleg tega je posebej kriminaliziran primer naklepne dejanske uporabe falzificiranih mer ali uteži v prometu. Kazen je v vseh primerih enaka: robija od 1 do 3 let ali strogi zapor od 7 dni do 5 let, v obeh primerih tudi obligatorno v denarju od 25 Din navzgor neomejeno. Sedmo poglavje: Napadi na varnost denarnega prometa. § 75. Označba denarja in splošni predpisi. I. Država si mora pridržati pravico, da izdaja novec (denar) kot izmenjalno sredstvo s prisilnim tečajem; to je osnovna podstava za varnost celokupnega trgovinskega in poslovnega pravnega prometa. Označeno izmenjalno sredstvo se imenuje v § 234. k. z. «novac» — denar. Po terminologični do¬ ločbi § 14., št. 5., k. z. pa se mora razumevati pod tem izrazom tako kovinski kakor papirnati denar, ki je v tečaju v naši ali v tuji državi na podstavi zakona. Vsi delikti iz poglavja XX. k. z. (napravljanje lažnega denarja) se kaznujejo tudi, če so od ino- zemcev v inozemstvu storjeni (§ 4. k. z.). Vrsta denarja ni od¬ ločilna, samo da je denar še ali že v tečaju na podstavi zakonite odredbe, s katero (naša ali tuja) država na poseben, določen način poveruje legalno vrednost denarja. Tudi naš drobiž po 2 dinarja, po 1 dinar, po 50 par in po 25 par, nadalje po 10, 20 in 50 dinar¬ jev šteje sem; enako tudi papirnati denar (bankovci) Narodne banke. Glede tujega denarja mora tožitelj posebej dokazati, da je v tečaju na zakoniti podstavi z zakonito prisilno veljavo. II. Varnost denarnega prometa je zaščitena v pogledu po- nareje in prenareje denarja kot takšnega (o pojmih ponareje in prenareje gl. § 70., I., a in b), nadalje v pogledu stavljenja de¬ narnih falzifikatov v tečaj, v pogledu zmanjšanja kovinske vse¬ bine pristnega denarja, prometa s kovinskimi odpadki, zbiranja 19 289 denarnih falzifikatov katerekoli vrste, slednjič v pogledu priprav¬ ljalnih dejanj k falzifikaciji denarja. Vsi ti delikti se kaznujejo zgolj, če so storjeni naklepoma, samo da je pri nekaterih izmed njih potrebna tudi oškodovalna namera. Pri vseh je obligatorno predpisana očuvalna odredba stvarne narave, da se orodje, tva¬ rina in izdelki, ki se uporabljajo pri kaznivem dejanju ali se pro- vzročijo ž njim, odvzamejo, ne glede na to, kdo je njihov lastnik. Seveda ostanejo zbog tega odvzema civilnopravne odškodninske pravice tistemu, ki ima do teh stvari zakonito lastninsko pravico. V poglavju XX. k. z. je zakonodajec naposled kriminaliziral napravljanje, razpečavanje ali hrambo izvestnih stvari, ki niso denar, ampak samo izdelki, ki so videti, kakor bi bili denar, če ravna storilec pri tem z namero razpečavati jih kot sredstvo, ki naj drugega preslepi, da gre za denar. § 76. Posamezni zločini. I. Falzifikacija (ponareja ali prenareja) denarja obstoji v tem, da kdo: a) dela («izraduje») denar — čeprav en sam kos — z na¬ mero, da bi ga dal v tečaj vobče kot denar (§ 234. k. z.); ali b) predrugači pristni denar z namero, da bi ga dal v tečaj kot denar večje vrednosti (§ 234. k. z.); ali c) izroči od druge osebe ponarejen ali prenarejen denar v promet, vedoč, da je sprejel denar take kakovosti, in hoteč ga izročiti v tečaj (§ 235., odst. 1., k. z.). Kazen je v vseh teh primerih enaka: robija od 1 do 10 let in v denarju od 25 Din navzgor neomejeno. II. Cim je bil denar od kogarkoli kot pristen sprejet, pa ga on sam ali kdo drugi pozneje, ko je zvedel, da je ponarejen ali prenarejen, izroči v promet (§ 235., odst. 2., k. z.), se tak storilec kaznuje blaže; kazen je zapor od 7 dni do 1 leta in v denarju do 10.000 Din. V tem primeru je treba torej dveh činiteljev: prve osebe, ki je denar sprejela kot pristen, dasi to ni bil, in neke druge, ki ga potem, ko je bila zvedela, da ni pristen, «odrine» dalje; samo sum nepristnosti za to drugo osebo za kaznivost ne zadostuje; toda doliis eventualis je mogoč in ustanavlja kaznivost. 290 III. Vsako naklepno izvršeno pripravljalno dejanje, ki naj omogoči neupravičeno napravljanje, nabavljanje ali razpečavanje orodja ali sredstva v svrho spredaj pod I., a) do c), navedenih deliktov, ki pa še ni prešlo v poskus takšnega delikta samega (§ 239. k. z.), se kaznuje z robijo od 1 leta do 5 let ali s strogim zaporom od 7 dni do 5 let in v denarju od 25 Din navzgor ne¬ omejeno. Poskus takega pripravljalnega dejanja je idejno ne¬ mogoč in se določbe o kaznovanju poskusa v tem primeru ne morejo uporabljati. IV. Naklepno zmanjšanje kovinske vsebine novca (metalnega), čeprav samo enega kosa, storjeno z na¬ mero storilca, da bi ga dal v tečaj po polni nominalni vrednosti (§ 236., odst. 1., k. z.) ali pa naklepno spravljanje takega novca v tečaj kot polnovrednega (§ 236., odst. 3., k. z.), se kaznuje s strogim zaporom od 7 dni do 5 let in v denarju od 25 Din navzgor neomejeno. Zmanjšanje kovinske vrednosti je dano, če manuelna 1 ali kemična obdelava pristnega kovinskega novca privede do tega, da vsebina ne ustreza po obsegu ali teži ali snovi vrednosti, ki je za dotično kovinsko snov zakonito predpisana («Kippen und Wippen»). V prvonavedenem primeru za kaznivost ni treba, da bi bil denar zmanjšane vrednosti že spravljen v tečaj. Obrtoma (§ 13., IV.) storjen zločin teh dveh vrst se kaznuje z robijo od 1 do 10 let in v denarju od 25 Din navzgor neomejeno. Nalik določbi pod II. je tudi glede novca z zmanjšano kovin¬ sko vrednostjo ustanovljen vzporeden delikt z istimi pogoji kaz¬ nivosti, samo kazen je blažja: zapor od 7 dni do 6 mesecev in v denarju do 5000 Din (§ 236., odst. 4., k. z.). V. Cim je bil denar (metalni ali papirnati) ponarejen ali pre- narejen ali čim je dobil denar (metalni), dasi pristen, razvred¬ noteno kovinsko vsebino, ne sme biti predmet zbiranja. To je ista kriminalnopolitična misel, ki smo jo že srečali pri zbiranju ponarejenih ali prenarejenih vrednostnih papirjev (§ 217. k. z.; gl. § 70., III., št. 1.). Za kaznivost zbiranja je potrebna namera, da se spravi denar kot polnovreden v tečaj, čeprav po preteku daljše dobe. Kazen je tu težja, namreč robija od 1 do 5 let ali strogi zapor od 7 dni do 5 let, v vsakem primeru pa še obligatorna de¬ narna kazen od 25 Din navzgor neomejeno (§ 237. k. z.). VI. Posebej je kriminalizirana naklepna nabava ali razpečava kovinskih odpadkov, ki se dobe s postrganjem kovine pristnega denarja (gl. spredaj IV.). Ne gre za promet v celoti, n. pr. za 18 * 291 kup in prodajo, darovanje, menjavo; že čin nabave zase>ali čin razpečave zadošča za kaznivost. Niti ni treba oškodovalne na¬ mere; naklep kot tak, čeprav se ne vrši nabava v svrho raz¬ pečave, zadostuje. Kazen je strogi zapor od 7 dni do 5 let in v denarju od 25 Din navzgor neomejeno. VII. Glede zločina, navedenega v § 75., II., odst. zadnjem, velja to-le: Preprečiti se hoče, da bi lahkoverni, neizkušeni ljudje ne nasedli sleparjem, ki jim vrinejo namesto denarja reklamne liste, natisnjene v obliki bankovca ali s stanijolom prevlečene bonbone, ki so videti kakor denar. Kazen je samo denarna do 10.000 Din. Odvzem orodja, tvarine, izdelka kot stvarna oču- valna odredba je predpisan obligatorno. Idealni stek tega delikta (§ 240. k. z.) z deliktom prevare je mogoč, čim je dana tudi sto¬ rilčeva oškodovalna namera, da drugo osebo oškoduje glede imovine. Osmo poglavje: Napadi zoper pravosodje." § 77. Skupne poteze in skupine kaznivih dejanj zoper pravosodje. V prejšnjem poglavju smo razpravljali o zaščiti pravnega reda glede denarnega prometa. V tem poglavju gre za sorodno zaščito, namreč za zaščito pravice države, zahtevati od vsakogar, da pomaga vzdrževati pravni red, če gre za koristi države, ki naj ta red očuva. V tem pogledu gre predvsem za zaščito države na zunaj, ki zahteva, da mora vsakdo prijaviti pripravljalne korake, ki merijo na izdajo vojnih tajnosti (§ 114. k. z.), pa tudi pretečih nezgod (§ 203. k. z.). Vendar je zakono- dajec ta dva delikta uvrstil v posebni poglavji splošnega po¬ mena, o katerih bomo razpravljali pozneje. V poglavju XIV. k. z. pa je nanizal dolgo vrsto deliktov, ki ščitijo pravni red v pogledu državnega pravosodja v širšem pomenu be¬ sede, torej ne samo pri civilnih in kazenskih sodiščih, ampak tudi pri upravnih sodiščih, meddržavnih sodiščih in komisijah in * Književnost: Zivunovič: Osnovi... (1933.); k oirra e n t a r j i : Čubinski, Dolenc, Karajovanovič, Šilovič-Frank, Urosevič; Honigsberg: Komentar štam- parskog prava, 1933.; Vukčevič: O krivokletstvu, Branič, 1933. 292 pri vojaških sodiščih. Tudi upravna oblastva in nesporni posto¬ pek štejejo sem. Učinkovitost državnega pravosodja v širšem smislu je fundamentum classificationis; ona je zavisna od izvestnih dolž¬ nosti državljanov, ki so pozitivnega in negativnega značaja. Ne gre, da bi državljani to učinkovitost naklepno omisivno še podkopavali, ko jim ne preti od sodelovanja pri sprečavanju ne¬ učinkovitosti nobena nevarnost. Tu zahteva pravni red v izvest¬ nih primerih pozitivno sodelovanje z naznanitvijo (ovadbo) težkih kršitev kazenskopravnega značaja. To sodelovanje pri borbi zoper porast zločinskih dejanj, še preden so storjena, mora država zaradi očuvanja svojega obstanka zahtevati od vsakogar, tudi od inozemca, ki biva v tuzemstvu. V drugih primerih pa se zabranjuje storitev izvestnih dejanj, ki vodijo do težkih kršitev pravnega reda. V tej skupini je nanizana daljša vrsta komi- sivnih kaznivih dejanj. Tu hoče država preprečiti porast deliktov, izvirajoč iz nasnavljanja, ponujanja, dogovarjanja, združevanja v svrho storitve delikta; zabranjujejo pa se tudi 'onemogočevanja učinkovitosti državnega pravosodja s tem, da se daje po storitvi zločina zločincu pomoč, da ga roka pravice ne zajame ali zadene. Posebej je še stavljeno pod kazen neposredno sprečavanje pravosodja v pogledu na pribavljanje učinkovitih dokazov, ki so potrebni pri izrekanju sodnih odločb. Vsa ta dejanja je treba presojati s skupnega vidika, da so ustanovljena v svrho uspešne borbe zoper porast zločin¬ skih dejanj, a da daje podstavo za tako borbo pravilno po¬ slujoče državno pravosodje, bodisi pred storjenim zločinom ali p o njem, ne glede na možnost, da prihajajo tupatam v poštev hkratu še drugi nagibi storitve zločina. Za to ni izključen idealni stek kaznivih dejanj zoper pravosodje s kaznivimi dejanji iz drugih vidikov. Pri deliktih zoper pravosodje zahteva zakonodajec za kaz¬ nivost vseskozi krivdno obliko naklepa; pri nekih vrstah jo stop¬ njuje v namero. § 78 . Borba zoper porast kaznivih dejanj. I. Zakonodajec zahteva, da tisti, ki ve, da se pripravlja iz¬ vršitev zločinstva, t. j. objektivno kaznivega dejanja, ki je kvali¬ ficirano kot zločinstvo (a ne kot prestopek ali prekršek) v smislu 293 kateregakoli kazenskega zakona (t. j. občnega k. z., voj. k. z. ali stranskega kazenskega zakona), pa v času, ko to izve, lahko z ovadbo na pristojno oblastvo izvršitev odvrne, to tudi stori. Tako mora pomagati državi, da očuva pravni red in sprečava porast zločinstev in z njimi v zvezi stoječih težkih krivic. Ali je oseba, ki pripravlja zločinstvo, vračunljiva ali ne, ni odločilno; saj tega tisti, ki ga more z ovadbo preprečiti, sam ne sme presojati. Poslednji postane kazniv, čim je sam vračunljiv, a opusti ovadbo, tako da se dejanski pripravljano (ne samo v mislih nameravano) zločinstvo res izvrši ali vsaj izvršiti poskusi (§ 135. k. z.; omi- sivni delikt). Ne zadene ga kaznivost v naslednjih taksativno ustanovljenih primerih: a) če je tisti, ki je pripravljano zločinstvo izvršil ali vsaj izvršiti poskusil, ž njim v sorodstvu do vštete druge stopnje v premi vrsti ali v braku; b) če se je ne glede na to, da bi bil mogel napraviti ovadbo, na kakšen drugačen, resno zamišljen način potrudil, preprečiti izvršitev zločinstva ali odvrniti izid, ko je bilo poskušeno ali izvršeno; c) če je njemu pretila nevarnost za njegovo osebo ali imovino. V teh primerih kaznivost sploh ne nastopi, v drugih pa pač, toda le, če je opustitev prijave storjena naklepoma, t. j. z ve¬ denjem, da gre za objektivno dejanje s takimi sostavinami, ki ga kvalificirajo za zločinstvo (ni pa treba, da bi subjektivno poznal kazenskopravno kvalifikacijo), in s hotenjem, da opusti pomoč, da bi pristojno državno oblastvo za pripravljanje označenega dejanja zvedelo. Kazen za navadne, nekvalificirane opustitve ovadbe je zapor od 7 dni do 5 let, za kvalificirane posebno težke primere (§ 75., odst. 2., k. z.) pa robija od 1 do 5 let. Posebno težko kvalificiran primer je ustanovljen v zak. zaščit, drž., če gre za pripravljanje zločinstva po § 1. tega zakona, pa tisti, ki za to pripravljanje ve, naklepoma ne obvesti pravočasno državnega oblastva, ki je poklicano, da tako zločin¬ stvo onemogoči. Kaznuje se ta opustitev z robijo od 1 do' 20 let. Za ta delikt v zak. zaščit, drž. ni nobene določbe o nekaznivosti, če so dane okolnosti, naštete spredaj pod a) do c). Sorodnost tega delikta z onim po § 135. k. z. je sicer jasna; vendar pa je pravna dobrina pri deliktu po členu 1. istega zakona druga, namreč javna 294 varnost; zato se določbe odst. 3. § 135. k. z., ki niso v občnem delu k. z. navedene (gl. člen 6., odst. 2., uv. zak. kaz. zak.), ne smejo analogno uporabljati. II. Borba za preprečitev zločinstev je izobličila še druga komisivna kazniva dejanja. 1.) Vsako naklepno zavajanje ali n as navijanje individualno nedoločnih oseb, ki se izvrši javno ali z razširjanjem sestavkov, slik ali objav, se kvalificira (§ 136. k. z.) kot prestopek in kaznuje z zaporom od 7 dni do 3 let ali v denarju do 30.000 Din, ako je usmerjeno v pravcu, da naj store druge osebe vobče označeno zločinstvo kot takšno. (Edino zlo¬ činstva po §§ 91. do 94. k. z. ne spadajo v tu mišljeni obseg zlo¬ činstev, ker so zavajanja k njim po § 95. k. z. posebej strože penalizirana.) Če pride do resničnega izvršenja ali poskusa od strani individualno določne osebe, je treba kazenskopravno od¬ govornost storilca presojati najprej z vidika § 34. k. z., čim so pogoji dani, da je prešlo storilčevo dejanje v težje kaznivo de¬ janje; tu postane storilec nasnovatelj težje kaznivega dejanja. Prej omenjena kazen (zapora od 7 dni do 3 let ali v denarju do 30.000 Din) zadene tudi tistega, ki se poprime takega nasnav- ljanja, t. j. naklepoma pokaže na zunaj zaznatno svojo priprav¬ ljenost, da hoče storiti zločinstvo, h kateremu je bil nasnovan ali zavajan. Opredelitev nasproti sorodnim deliktom po členu 43. tisk. zak. je podana po načinu uporabljenega sredstva za storitev nasnav- ljanja po tiskovini. Tudi tam se kaznuje «podsticanje», t. j. na- snovanje individualno nedoločnih oseb z vsebino tiskovine na izvršitev zločinstev, toda samo, če so kazniva s smrtjo, robijo ali zatočenjem preko 5 let, pa ni prišlo do drugih kaznivih po¬ sledic. Kazen je strožja kakor v § 135. k. z., namreč zapor od 7 dni do 5 let. Ako pa meri «podsticanje» z vsebino tiskovine na storitev manj težko kaznivega dejanja, torej tudi prestopka, je kazen deloma enaka, deloma strožja ter se morajo uporabljati določbe o kazni po tisk. zak., t. j. zapor do 3 let. Člen 13. novel, tisk. zak. nima glede penalizacije nobenega izpreminjevalnega učinka. Poseben delikt člena 45. tisk. zak., ki je bil ustanovljen za nasnavljanje individualno nedoločnih oseb, je bil derogiran po določbah členov 1. do 3. zak. zaščit, drž., o katerih govorimo pozneje. 295 2. ) Kdor se sam ponudi, da izvrši v bodočnosti neko dejanje, ki ni le protipravno, ampak ima tudi vse objektivne znake zločinstva, za katere ve in jih hoče udejstvovati, če oseba, ki ji velja ponudba, na to pristane, se kaznuje po § 137. k. z. z zaporom od 7 dni do 2 let ali v denarju do 20.000 Din. Ista kazen zadene tudi tistega, ki sprejme nakle¬ poma ponudbo, ki mu je bila storjena v spredaj navedenem smislu. Oba delikta — ponudba in sprejem — sta kazniva kot prestopka, dokler spadata še v čas pred dejansko udejstvitvijo, torej v čas borbe zoper bodoči porast zločinstev. Čim se zločin¬ stvo, katero se konkretno ponuja ali ponujeno sprejme, oživo- tvori, se ravna kaznivost po načelih nasnove (§ 34. k. z.). Če pa je ponudba samo navidezna v tej smeri, da «ponudnik» neče storiti ob nikakšnem pogoju zločinstva, ampak hoče samo pri¬ praviti nasprotno stran k resnemu sprejemu ponudbe, gre za «agent- a provocatear- ja», ki pa tudi iz tega vzroka ni kazniv (prim. § 20., V.), ker zahteva § 34., odst. 2., k. z. za kaznivost poskusa zavedbe k storitvi kaznivega dejanja, da je to kaznivo dejanje zločinstvo, medtem ko se kvalificira sprejem ponudbe le za prestopek. 3. ) Za preprečenje zločinstev pride nadalje v poštev do¬ govor dveh ali več oseb, da hočejo izvršiti zlo¬ činstvo (§ 138. k. z.). a) Priti utegne do naklepnega dogovora dveh ali več oseb, da hočejo izvršiti kaznivo dejanje, kvalificirano po §§ 91. do 94. k. z.; kaznujejo se kot dogovorniki po § 98. k. z.; te primere je treba iz § 138. k. z. izločiti. Če pa se stori enak dogovor glede nekega drugega vnaprej določenega — čeprav edinega! — zlo¬ činstva (ne: prestopka), bodisi po k. z., voj. k. z. ali stranskem kazenskem zakonu, postane tak dogovor (= k o m p 1 o t) kaz¬ nivo dejanje po § 138., odst. L, k. z., kolikor ne preide v težje kaznivo dejanje zlasti s tem, da se dogovorjeno zločinstvo prične izvrševati ali da se drugače udejstvi njegov dejanski stan. Ni da bi moral pri vseh dogovornikih nastopiti primer težje kaznivega dejanja; ti ostanejo kaznivi po § 138., odst. 1., k. z., one pa za¬ dene vendarle strožja kazen. Kazen za komplot je po § 138., odst. 1., k. z. zapor od 7 dni do 2 let ali v denarju do 20.000 Din. Dogovornik, ki prostovoljno odstopi od dogovora ali prijavi do¬ govor ali prepreči iz lastnega nagiba izvršitev zločinstva, po¬ stane nekazniv. 296 b) Če utegne priti, da se dve ali več oseb združi za to, da store v bodočnosti razna zločinstva nedoločenega števila, ne da bi bila že dogovorjena po vrsti ali času, pa je ipak njihov značaj dogovornikom znan kot zločinsko dejanje. Tudi delikti po §§ 91. do 94. k. z. štejejo sem. V takih primerih govorimo o četi {Bande, «klapa»). Vsak dogovornik postane že spričo samega takšnega združenja kazniv (§ 138., odst. 2., k. z.), še preden bi prišlo do izvršitve konkretnega zločinstva. Kazen je ista, kakor je na¬ vedena spredaj pod a) (izvzeti so samo primeri združitve za iz¬ vrševanje tatvin, kjer je določena posebna kazen v § 316., št. 2., k. z. [gl. § 57., III., št. 2.]). Član čete, ki prostovoljno odstopi od dogovora ali prijavi dogovor četnikov ali iz lastnega nagiba pre¬ preči izvršitev zločinstva, postane nekazniv. III. Po storjenem zločinu naj zadene vsakega zločinca tista sankcija, katera je zakonito ustanovljena. Tudi tu gre za vzdrže¬ vanje pravnega reda in za borbo zoper porast zločinstev, seveda tako, da se po storjenem zločinu ne dopušča, da bi se zločinec sploh ne prijel ali vsaj ne dovedel k izrečeni kazni ali k odreje¬ nemu očuvalnemu sredstvu. a) Podpomoč (§ 141. k. z., Vorschubleistung ) obstoji v tem, da kdo naklepoma onemogoči ali prepreči uvedbo sodnega kazenskega postopka zoper zna¬ nega storilca kaznivega dejanja zločinstva ali prestopka, ali pa da le-temu naklepoma pomaga, da ga ne doseže zbog kaznivega dejanja kazen ali očuvalna odredba. O osebi storilca izvršenega delikta se tu govori; tega skrije, obleče, prehrani in pod. storilec kaznivega dejanja po § 141. k. z. Pripomniti je treba, da smo že govorili o prikrivanju in potuhi (gl. § 62.); toda ta se nanaša zgolj na stvari, imovin- ske predmete, ki izvirajo iz deliktov zoper pravno dobrino imo- vine; če bi te specialne določbe ne prihajale v poštev, pa bi kdo n. pr. skril ali uničil corpus delicti, od katerega zavisi presoja delikta predhodno storjenega delikta, bi šlo vsekako za osebne koristi storilca predhodno storjenega delikta in bi utegnile priti po okolnostih določbe § 141. k. z. do uporabe. Dokler je storilec predhodnega delikta na prostosti, se tisti, ki mu da podpomoč, ne kaznuje, če sta soproga ali po krvi v sorodstvu v premi vrsti ali v stranski vrsti do vštete druge stop¬ nje. V vsakem drugem primeru, ko se nahaja storilec predhod¬ nega dejanja na prostosti, pa se kaznuje in abstracto tisti, ki 297 mu je dal ali poskusil dati podpomoč, s strogim zaporom od 7 dni do 3 let, v posebno težkih primerih pa z robijo od 1 do 5 let, toda kazen ne sme biti ne po vrsti ne po velikosti večja od one, ki je in concreto zapretena za predhodno kaznivo dejanje, glede katerega se je podpomoč izvršila. b) Podpomoč po storjenem zločinu, ki jo da kdo storilcu predhodnega zločina, ko je le-ta že v priporu, preisko¬ valnem zaporu, v kazni na prostosti (kakršnekoli vrste) ali v zavodu za očuvalna sredstva, združena z utesnitvijo osebne pro¬ stosti, ali v vzgoji kakšne rodbine s tem, da ga oprosti s silo, pretnjo ali zvijačo (§ 142. k.z.), se kaznuje — tudi v primeru poskusa — s strogim zaporom od 7 dni do 5 let. Ta kazen zadene, če je bilo udeleženih več oseb na podpomoči, pa se ne dožene, kdo od sostorilcev je posamič dejanski kaj za¬ krivil, vsakega udeleženca. Če pa so udeleženci pri storitvi pod¬ pomoči uporabljali silo zoper osebe ali stvari (vis absoluta ali compulsiva), se kaznujejo z robijo od 1 leta do 10 let. c) V zajemno podpomoč si dajejo oni, ki so v priporu, preiskovalnem zaporu, v kazni na prostosti (kakršnekoli vrste) ali ki se čuvajo po odločbi oblastva v kakšnem zavodu ali za¬ poru, pa se združijo («skupe») z namero, da bi prišli nasilnim potem na prostost (§ 143. k. z.). Kazen je različna: a) za pri- prosti primer združenja, če ni prišlo do uporabe brahijalne sile, strogi zapor od 7 dni do 5 let; P) za kvalificirane primere zdru¬ ženja z dogovorom napada na nadzorstvene organe, robija od 1 do 5 let; za posebno kvalificirane primere združenja z dejan¬ sko uporabo sile, robija od 1 do 10 let. Ako pa se kvalificira ravnanje po drugih zakonitih določbah še težje, n. pr. če pride pri napadu do naklepne usmrtitve nadzorstvene osebe, se upo¬ rablja težja določba za zločinstvo, ki je določeno izven pred¬ pisov o zaščiti pravilno delujočega pravosodja. § 79. Neopravičeno izdejstvovanje pravosodstvenih funkcij. Doslej smo razpravljali (v § 78.) o borbi zoper porast kaz¬ nivih dejanj, ki spada časovno pred storitev ali po storitvi ne¬ kega kaznivega dejanja. Zakonodajec pa je raztegnil borbo še na to stran, da se naj provzroča udejstvovanje pravosodja s kazen¬ skim sodnim postopkom samo tam in tedaj, kjer in kadar gre 298 za zakonito ustanovljeno potrebo pregona. Kjer pa te potrebe ni, ker se ni pripetilo nobeno kaznivo dejanje, naj se stvarni po¬ ložaj ne potvarja naklepoma tako, da poseže pravosodje vmes, pa brez potrebe. Prav to pa veljaj tudi v pogledu kršitev služ¬ benih dolžnosti. Jasno pa je, da mora zakonodajec svoje pro- hibitivne določbe tako previdno ustanoviti, da naj ne pride do nezaželene bojazni pred ovadbami kaznivih dejanj od državlja¬ nov, ki so tudi interesirani na tem, da se vzdržuje pravni red po dobrem, pravilno poslujočem pravosodju in takisto po enaki državni upravi. V tem pogledu sta predvidena dva delikta. 1. ) Kdor ve, da neka določena oseba ni storila kaznivega dejanja (zločinstva ali prestopka), zaradi katerega bi se mogel uvesti kazenski sodni pregon, ali kdor ve, da neka določena oseba ni zagrešila prekršitve svoje službene dolžnosti, pa zo¬ per svoje prepričanje ovadi označeno določno osebo javnopravnemu oblastvu, ki sme po svoji iniciativi pokreniti pri¬ četek pristojnega kazenskega ali disciplinskega postopka, vprav zato, da se naj pristojni kazenski ali disciplinski postopek zoper ovadeno osebo prične, stori prestopek, zaradi katerega se kaz¬ nuje na predlog javnega obtožitelja (po službeni dolžnosti) z zaporom ali s strogim zaporom od 7 dni do 5 let. Razen tega se mora na zahtevo javnega obtožitelja obsodba lažnega ovadnika objaviti v novinah, ki jih določi sodišče, na stroške, ki zadenejo vselej ovadnika (§ 139. k. z.). Ni treba za kaznivost, da se je ka¬ zenski ali disciplinski postopek resnično že pričel. Če se je, je to samo morebitna obtežujoča okolnost. Če je ovadnik svojo lažno ovadbo preklical, preden se je postopek pričel — ta pričetek se razume tehnično, t. j. v smislu s. k.p. ali disciplinskih zakonitih predpisov — ga sme (ne: mora) sodišče oprostiti vsake kazni. Lažna ovadba po § 139. k. z. (obrekovanje) se razlikuje od klevete po § 301. k. z. po tem, da gre pri prvi samo za neres¬ nične obdolžitve uradno ali disciplinsko pregonljivih dejanj ter da je dolus direkten, posebej označen in združen z namero (ani- mus nocendi), spraviti ovajenca v neupravičeno nepriliko ome¬ njenega pregona, dočim gre pri deliktu po § 301. k. z. za občni dolus (tudi eventualni), zmanjšati, okrniti ali uničiti objektivno čast oklevetanca. 2. ) V pravkar obravnavanem primeru 1.) je bilo govora o osebi ovajenca, ki pa ni sam ovaditelj. Zakonodajec pa je usta- 299 novil podoben delikt, ki ga zagreši tisti, ki zoper svoje prepri¬ čanje, da se ni zgodilo nobeno kaznivo dejanje, vendarle poda oblastvu lažno ovadbo o takem dejanju, kakor bi se bilo zgodilo od neke druge osebe, ki se ne imenuje, ali pa od njega, ovadi¬ telja, samega. Izločen pa je tudi primer ovadbe zaradi prekršitve službene dolžnosti disciplinskega značaja. Kazen za tak delikt je zapor od 7 dni do 1 leta ali v denarju do 10.000 Din (§ 140. k. z.). Anonimne ali psevdonimne ovadbe zoper sebe samega zbog ne- izmišljenega, toda od neke druge osebe storjenega kaznivega dejanja z namero, da se prične kazenski postopek določno zoper sebe (n. pr. da pride v preiskovalni zapor preko zime ali da si ustvari za neko drugo kaznivo dejanje alibi in pod.), pa spadajo pod določbo § 139. k. z. § 80. Motitve pravilnega poslovanja in ogražanje ciljev pravosodja. I. Svrhe državnega pravosodja bi bile onemogočene, če bi država kot nositeljica pravnega reda sama ne poskrbela za to, da se more poslovanje sodišč in upravnih oblastev brezhibno vršiti. K temu spada vsekako, da morajo osebe, ki vedo kaj o predmetu, ki ga obravnava dotično sodišče ali oblastvo, o tem po resnici in pravici izpovedati. O tem, kako naj se to udejstvi, daje država predpise s posebnimi zakoni v sodnih kazenskih, v civilnopravdnih stvareh, v nespornem postopku glede rednih sodišč in v postopku pred upravnimi oblastvi. Ne zahteva se, da bi omenjene osebe, ki vedo za relevantne okoliščine kot priče ali izvedenci, morale vsekako izpovedovati; v tem pogledu so usta¬ novljene zakonite izjeme. Toda kjer takšne izjeme ni, so te osebe dolžne pomagati, da se posluje objektivno pravilno. Kdor te po¬ moči nalašč neče nuditi, ograža pravilno poslovanje sodišč ali upravnih oblastev. Pod sodišči ni razumeti samo rednih sodišč, ampak sem spadajo tudi upravna sodišča, borzna sodišča, raz¬ sodišča, meddržavna sodišča in mednarodne komisije, pod upravnimi oblastvi pa se razumejo vsa upravna oblastva prve kakor tudi višje stopnje, čim spada njihovo poslovanje pod pojem pravosodja, čeprav v širšem smislu besede. Glavno je, da se tiče pomoč vseskozi učinkovitosti dokazov ali dokaznega postopka, da se izpolnijo cilji pravosodne narave. 300 Razen tega pa teži država po posebnih ciljih pri izvrševanju pravosodja in zahteva, da jih vsakdo vpošteva. Ti cilji so, da bodi pravosodje ne le učinkovito, ampak tudi smotreno, da se ob križajočih se interesih preferira oni, ki je za pravni red višje vrednosti. O vseh teh, na videz heterogenih, v resnici pa v pogledu na pravosodje sorodnih skupinah ima k. z. izvestne zakonite do¬ ločbe, ki se morajo izpolnjevati ob izvestnih pogojih, če naj ne zadene kazen tistega, ki jih prekrši naklepoma. II. Glavno, četudi ne naj zanesljivejše dokazno sredstvo v pravosodju v širšem, spredaj obrazloženem smislu besede, so izpovedbe prič, izvedencev, prevajalcev, tolmačev. Da se dožene objektivna zakonita pravilnost pravosodnega poslovanja, je po¬ trebno, da sodišča ali upravna oblastva izvedo po takih izpoved¬ bah čisto resnico. Mogoče je, da tisti, ki je izpovedal, ni čiste resnice povedal, ker se je iz malomarnosti ali nepazljivosti ali po naključju zmotil. Taka izpovedba po našem k. z. (v nasprotju s kazenskimi zakoniki drugih držav) ni kazniva. Ce pa se ni na takšen način zmotil, ampak vedoč za neresničnost in hoteč ne¬ resnico povedati, izpovedal, postane kazniv. Predmet lažne izpovedbe je označen v § 149., odst. 1., k. z. z besedo «kaj», v § 145., odst. 1., k. z. z besedo «karkoli». Ipak moramo misliti, da gre tu za neko izpovedbo, ki ima pravo no¬ tranjo zvezo s pravosodjem, čeprav ne bomo zahtevali, da mora biti izpovedba naravnost procesno relevantna. (Tako tudi od¬ ločba B. k. s. z dne 7. junija 1933., Branič, 1934., str. 26.) Kazen za lažno izpovedbo priče, izvedenca, pre¬ vajalca ali tolmača je različna: A. Lažna izpovedba pod prisego: Pred rednimi sodišči (tudi v nespornem postopku: gl. B.), upravnimi sodišči, borznimi sodišči, razsodišči in dru¬ gimi sodišči (n. pr. sodiščem za zaščito države), inozemskimi ali mednarodnimi sodišči ali mednarodnimi komisijami in pred upravnimi oblastvi: 1.) P r i p r o s t p r i m e r: če je bila izpovedba storjena pod prisego brez nadaljnjih otežujočih okolnosti: robija od 1 do 5 let (§ 144., odst. L, k. z.). § 145. k. z. odreja, da velja ista kazen 301 tudi za tiste osebe, ki so z zakonom oproščene prisege (§§ 178., 179. s. k. p.; § 432. civ. pravd, post.), ali ki so opravile slovesno obljubo namesto predpisane prisege (§ 381. s. k. p.), ali ki so se sklicevale na že opravljeno prisego (§ 255. s. k. p.), pa so pred sodiščem lažno izpovedale. 2. ) Kvalificiran primer: če je bila izpovedba pod pri¬ sego opravljena v kazenskem postopku pred za to poklica¬ nimi sodišči naklepoma v korist ali škodo kogarkoli, tudi sebe (§ 144,, odst. 2., k. z.); kazen: robija od 1 do 10 let. 3. ) Posebno kvalificiran primer: če je bila zapri¬ sežena izpovedba opravljena v kazenskem postopku pred za to poklicanimi sodišči, to pa z namero, da bi bil obtoženec ob¬ sojen na smrt, in če je bila taka obsodba poslej resnično izvršena, je kazen dosmrtna robija (§ 144., odst. 3., k. z.). B. Lažna izpovedba brez prisege: 1. ) pred rednimi sodišči, tudi v nespornem postopku, in pred vsemi drugimi pod A. navedenimi sodišči in komisijami, toda ne pred upravnimi oblastvi; kazen: strogi zapor od 7 dni do 5 let in izguba častnih pravic (§ 146. k. z.; § 148. novel. kaz. zak.); 2. ) pred upravnimi oblastvi; kazen: zapor od 7 dni do 5 let (§ 148., odst. 2., novel. kaz. zak.). (V smislu člena 5. uv. zak. kaz. zak. so razveljavljene določbe zakona o davku na vojne dobičke [nat. cit. gl. § 5., II., št. 4.], ki so ustanavljale sodne kazni za lažne izpovedbe prič in izvedencev pred finančno upravo ali davčnimi odbori.) Posebej se poudarja: Lažne izpovedbe pred sodišči pod pri¬ sego in brez prisege se kaznujejo po predpisih, navedenih pod A., št. L, odnosno B., št. L, tudi če so storjene v nespornem po¬ stopku; zaprisežene in nezaprisežene lažne izpovedbe pred upravnimi oblastvi pa po predpisih pod B., št. 2. V vseh primerih pod A. in B. velja izjemoma privil e giiim favorabile: če oseba, ki je lažno izpovedala, prekliče svojo lažno izpovedbo, preden se izreče, t. j. objavi strankam odločba sodišča (bilo kazenskega, bilo civilnega): a) ji sme sodišče, če ni bilo niti škode niti posledic, omiliti kazen po svobodni oceni ali jo oprostiti vsake kazni; P) če je bilo kaj posledic ali 302 škode, a je storilec preklical iz lastnega nagiba, kaznuje sodišče storilca z zaporom od 7 dni do 1 leta ali v denarju do 10.000 Din; y) če preklic ni bil popolnoma prostovoljen, ampak posledica drugih razmer, je kazen zapor od 7 dni do 5 let. III. Zagotovitve za pravosodje potrebnih do¬ kaznih predmetov se tičeta delikta: a) po § 152. k. z.: naklepna utajitev kraja, kjer se nahaja mrlič, ki naj se pregleda, ko zahteva oblastvo izpovedbo o tem; nadalje naklepna protipravna uničba ali odstranitev ali zame¬ njava mrliča, da ga ni mogoče pregledati; kazen: zapor od 7 dni do 3 mesecev; b) po § 153. k. z.: kdor je po zakonu pozvan sporočiti ob- lastvu primere smrti, pri katerih gre za opravičen sum, da je nastopila smrt zbog kaznivega dejanja, a naznanitev naklepoma opusti, se kaznuje z zaporom od 7 dni do 3 mesecev ali v denarju do 3000 Din. IV. Da se mlajšim maloletnikom, ki so postali kaznivi, olajša življenje v bodočnosti, določa § 445. s. k. p., da se brez dovolitve pristojnega sodišča ne smeta po tisku objaviti niti potek sodnega postopka niti sodba; ustne razprave zoper mlajše maloletnike so že tako nejavne. Kdor je zvedel za potek sodnega postopka in vsebino sodbe, a brez dovolitve sodnika za mlajše maloletnike naklepoma v tisku kaj o tem objavi, se kaznuje z zaporom od 7 dni do 6 mesecev ali v denarju do 5000 Din. Če pa dovoli sod¬ nik omenjeno objavo v tisku, ne sme biti ime mlajšega malo- letnika brez sodnikove dovolitve niti z začetnimi črkami ozna¬ čeno. Kršitev te določbe, ki se stori naklepoma, je enako kazniva kakor prej navedena (§ 149. k. z.). Če ne gre za mlajšega maloletnika, a je bila javnost glavne ali ustne razprave po §§ 223. do 225. s. k. p. izključena, sme so¬ dišče za primer, da zahteva to interes državne varnosti, osebam, ki navzlic nejavnosti prisostvujejo razpravi, naložiti s posebno rešitvijo, da morajo tisto, kar izvedo na tej razpravi, čuvati kot tajnost. Naklepna kršitev tega naloga, storjena v katerikoli obliki, tudi ustno na štiri oči (vendar ne s tiskom v primeru člena 67. tisk. zak.), se kaznuje z zaporom od 7 dni do 1 leta ali v denarju do 10.000 Din. Pogoj za kaznivost je, da 303 zahteva korist države očuvanje tajnosti, če je bila n. pr. javnost izključena zaradi ogražanja morale; priobčitev dogodkov iz ne¬ javne razprave ni stavljena pod sankcijo § 150. k. z. Kot lex specialis velja v sorodnem primeru člena 67., št. L, tisk. zak. kazen zapora od 7 dni do 5 let in v denarju do 10.000 Din za tistega, ki naklepoma v tisku priobči poročila iz nejavne glavne razprave, ki se je vršila na obtožbo zaradi veleizdaje in izdaj¬ stva države. Kdor naklepoma objavi v tisku neupravičeno (t. j. brez po¬ sebnega dovoljenja pristojnega oblastva) obtožnico ali dokazni material v kazenskem postopku, preden se to priobči na sami glavni razpravi, ali kdor naklepoma objavi v tisku vsebino glavne ali ustne razprave, za katero je bila javnost izključena, a se nje¬ govo dejanje ne kvalificira kot prestopek po § 150. k. z., ali kdor enako objavi, kako so glasovali poedini sodniki, člani senata, se kaznuje z zaporom od 7 dni do 3 mesecev in v denarju do 3000 Din. Določbe člena 66., št. 1. in 4., tisk. zak. so v smislu člena 6., št. 2., uv. zak. kaz. zak. derogirane, pač pa je člen 66., št. 3., tisk. zak. ostal v veljavi glede razprav v civilnih pravdah. V. Za pravilno izvrševanje izvestnih poslov pred sodišči kakor tudi pred drugimi javnimi oblastvi so poklicani tako v ko¬ rist strank kakor zaradi lažje in smotrenejše oprave omenjenih poslov advokati in notarji. Kdor si prisvaja izvrševanje poslov, ki spadajo v področje advokatov ali notarjev, dasi nima predpisane naobrazbe in izkustev, še manj pa zakonitega do¬ voljenja, je zakotni pisač («nadripisar»). Če zastopa taka oseba, ne da bi bila advokat, stranke za nagrado pred sodišči ali dru¬ gimi oblastvi ali javnopravnimi telesi ali če — prav tako ne¬ upravičeno — obrtoma (§ 13., IV.) sestavlja za druge osebe listine o pravnih poslih ali listine, ki naj se uporabljajo pred so¬ dišči (izvzeta so občinska sodišča), se kaznuje na predlog držav¬ nega tožitelja ali odvetniške zbornice z zaporom od 7 dni do 2 mesecev ali v denarju do 1500 Din ali z obema kaznima hkratu (§ 120. advok. zak.). Prav tako se kaznuje tudi oseba, ki ne¬ upravičeno obrtoma in za nagrado izvršuje posle, ki spadajo v področje notarjev (§ 239. zakona o javnih notarjih [nat. cit. gl. § 5., II., št. 14.]). Krivdna oblika 1 more biti v obeh primerih samo naklep. 304 Deveto poglavje: Napadi na javni mir in red.* § 81. Označba pravne dobrine in skupine kaznivih dejanj. I. Vsaka pravna država mora skrbeti, da vladata v njej javni mir in red. Državljani naj se zavedajo, da lahko žive in izvršu¬ jejo svoje poklice ali posle javno in nemoteno ter da dobe, če je treba, od države vnaprej določeno zaščito. Kolikor gre za celo¬ kupni obseg določb, ki garantirajo vpoštevanje predpisov, kako se omenjena zaščita dobi in kako se od strani državnih organov daje, tvori njihov obstoj sam javni red. Javni mir pa je odsev javnega reda: to je utemeljeno polno zaupanje v učin¬ kovitost garancije najvažnejših pravnih dobrin po javnem redu. Kakor se udejstvujeta javni mir in red v več smereh (n. pr. glede varnosti osebe, zdravja, imovine, verskega čuta in pod.), tako se dele tudi predpisi o kazenskopravnih sankcijah, ki so ustanovljene glede napadov na javni mir in red, na več skupin. Vidiki, ki karakterizirajo vse skupine tega poglavja, so sicer precej heterogeni, imajo pa vendar to skupno potezo, da hočejo očuvati v državi enakomerno duševno razpoloženje varnosti vobče. II. Pretresljaji javnega mira in reda v označenem smislu so dani: če se mnogota ljudi zbere, da izvrši nasilje (§ 154. k. z.); če pride do hudih groženj nasproti posameznim osebam (§§ 155., 156. k. z.); če se preveč ljudi iz države izseli, da trpi občestvo (§ 157. k. z.); če bi dopuščala država neosnovano beračenje ali delomrznost, kar bi obremenjalo znatno večino državljanov (§ 158. k. z.); če se dopušča dajanje prilike za olajšano izvrše¬ vanje tatvin z vetrihi ali odpirači (§ 160. k. z.); če se daje polna svoboda glede ustanavljanja društev, čeprav imajo antisocialne (protidružabne) namene (§ 161. k. z.). * Književnost: Zivanovič: Osnovi... (1933.); komentarji: Čubinski, Dolenc, Karajovanovič, Šilovič-Frank, Uroševič; Lazič: Krivična dela protiv javnog mira i poretka, Policija, 1933., št. 17 nasl.; Subotič: Značaj pijanstva n kaznenom pravu, Policija, 1932. 20 305 Vera je mogočen činitelj v življenju ljudi; ona jim daje v mnogem pogledu podstavo za medsebojno zaupanje in spošto¬ vanje kakor tudi za vsestransko socialno pravičnost. Kalitve ver¬ skega čuvstva so zabranjene (§ 162. k. z.), takisto motitve službe božje in obredov (§ 163. k. z.). Socialni mir med društvenimi sloji se ne da vzdržati, če ga kalijo posamezni hujskači, ki se obračajo na ljudske množice (§ 165. k. z.), ali če se daje neutesnena prostost shodov in spre¬ vodov (§ 164. k. z.). Alkoholizem je glavni pospeševatelj zločin- stvenosti ter ubija voljo do spoštovanja zakonov; zato je važen sočinitelj pri kalitvah javnega miru. Pijanost, v kateri se pripete kot posledice dejanja, ki bi bila sama po sebi kazniva, pa so storjena ob času nevračunljivosti storilca zaradi pijanosti, je stavljena kot posebne vrste zločin pod kazenskopravno sankcijo (§ 166. k. z.). Vsi ti vidiki se tičejo na splošno problema, kako naj država vzdržuje zaupanje v pravni red. Ne da se prerekati, da bi se moglo eno ali drugo izmed navedenih kaznivih dejanj uvrstiti morda bolje v kakšno drugo poglavje; vobče pa gre pri vseh vendar za spredaj poudarjano skupno potezo ustvarjanja ob¬ čutja osebne varnosti med ljudstvom. § 82. Posamezni primeri kaznivih dejanj zoper javni mir in red. I. Nasilje nasproti osebam, poškodovanje ali plenitev tujih stvari zagreši lahko posameznik, a se kaznuje za to po dotični specialni določbi k. z. (n. pr. §§ 183., 184., 314., 365. itd.). Ako pa se zbere več ljudi v skupino, ki jo imenuje izvirno besedilo <'gomila» (slovensko «m n o g o t a», francosko «masse», nemško «Masse»), in stori le-ta s skupnimi močmi naklepno nasilje ose¬ bam ali poškodovanje ali plenitev tujih stvari, postane vsaka oseba, ki je v tej mnogoti naklepno sodelovala, kazniva zbog udeležbe same, čeprav se ni nikogar ali ničesar pritaknila niti ni vedela, kaj kolovodje mnogote počenjajo. Odločilno je, da taka oseba ve in hoče biti član te mnogote, da ima v tem pogledu animum socii. Koliko oseb tvori mnogoto, tega zakon na¬ menoma ne navaja. Pogrešno bi bilo ustanavljati število udele¬ žencev, ki naj bi bilo potrebno za ostvaritev mnogote. (Lazič : najmanj pet oseb, češ, gramatikalno prične pri številu pet zna- 306 čilni genetivus pluralis udeležencev). Značilno je, da zagrne individue množica tako, da se ne da več po posameznih osebah pregledati. Ouaestio facti je torej, kdaj nastopi ta moment, a rešitev vprašanja se mora ozirati na cilj, ki ga mnogota za¬ sleduje, a ta mora biti v glavnem rušenje javnega mira ( Land- friedensbruch; § 154. k. z.). Kazen za vsako aktivno ali pasivno udejstvovanje a ni mi socii v označeni mnogoti je strogi zapor od 7 dni do 5 let. Ako pa se ugotovi, da je socius v mnogoti storil neposredno nasilje zoper osebe ali oškodoval ali plenil stvari, se kaznuje zaradi zločinstva z robijo od 1 do 10 let, in sicer v tem primeru seveda celo pri samem poskusu. II. Javni mir ruši tudi posameznik, ki provzroči strah s pretnjo občenevarnega zločinstva, če je pretnja na¬ klepoma storjena in če je imela za posledico, da je nastopil strah pri mnogih ljudeh, ker so se zbali zapretenega občenevarnega zločinstva (§ 155. k. z.). Zločinstvo, ki je zapreteno, je le zunanji stvarni moment dejanskega stanu tega delikta; ni da bi moral storilec vedeti tudi za pravno kvali¬ fikacijo zločinstva. Občenevarna zločinstva so tista, ki ogražajo pravne dobrine na zelo težak način ali pa v veliki množini; izdajstvo države, usmrtitev, zažig, poplava spadajo vedno sem; inače je to stvar presoje sodišča. Besedilo § 203. k. z. navaja nekatere take delikte, v poštev pa prihajajo seveda samo, če so naklepoma storjeni. Kazen za delikt po § 155. k. z. je strogi zapor od 7 dni do 2 let. Delikt lažje rušitve javnega miru je ustanovljen v § 156. k. z. za naklepno provzročitev: a) strahu pri večjem številu ljudi, b) gneče ljudi, c) prihoda policije, gasilcev ali vojske — z ne- osnovanim klicanjem na pomoč ali z zlorabo znaka za silo ali na kakšen drugačen način. Kazen je zapor od 7 dni do 6 mesecev ali v denarju do 5000 Din. Prav tako se kaznuje, kdor naklepoma raznese javno ali po tisku govorico, ki utegne provzročiti občno ogorčenost ali občni strah ali nevarnost za javni mir in občni red (§ 156. k. z.). Za kaznivost ni da bi moral biti storilec prepričan o tem, da je go¬ vorica neresnična; zadostuje, da nima prave podstave za to, da bi jo smatral za resnično. Soroden delikt obstoji po členu 46. tisk. zak.; razlikuje se pa od onega po § 156. k. z. v tem, da za¬ hteva objektivno možnost, da se z izmišljeno vestjo izzove 20 * 307 nevarnost, da se zgodi zločinstvo ali prestopek po k. z. ali voj. k. z. Za to je kazen po členu 46. tisk. zak. zapor od 7 dni do 1 leta 1 ali v denarju do 10.000 Din. III. Izseljevanje iz naše države ni samo po sebi zabra- njeno. Toda pospeševanje takega izseljevanja z neresničnimi in¬ formacijami ali lažnimi obečanji glede razmer v tujini, je zabra- njeno in kaznivo, čim se s takimi sredstvi izseljevanje naklepoma organizira, dejanski provzroča ali podpira (§ 157. k. z.). Ne gre za izselitev enega človeka, ampak za izseljevanje ljudi. Delikt je dovršen že s tem, da se je lažno prikazovanje izvedlo v ozna¬ čeno svrho. Kazen je strogi zapor od 7 dni do 5 let in v denarju od 25 Din navzgor neomejeno. Določba § 157. k. z. je ukinila veljavnost zakona o izselje¬ vanju (nat. cit. gl. § 5., II., št. 2.), kolikor se tiče kazenskopravne določbe o nedopustnosti pospeševanja izseljevanja. Ostale do¬ ločbe navedenega zakona ustanavljajo delikte, ki jih sodijo upravna oblastva (gl. njegov § 34.). Kakor ima delikt, obravnavan pod III., nalogo, ščititi javni red v pogledu narodnogospodarskega prospeha v državi, tako so tudi vsi delikti, ki jih navaja zakon o zavarovanju delavcev (nat. cit. gl. § 5., II., št. 5.), gospodarskega pomena in spadajo v poglavje o napadih na javni red. Za poedina kazniva dejanja, navedena v tem zakonu, pa so v prvi instanci pristojna »policij¬ ska (politična) oblastva» (§ 200. citiranega zakona), na pritožbo zoper njihove razsodbe pa prvostopno, odnosno okrajno (sresko) sodišče, ki odloča dokončno. Kolikor obravnava k. z. isto zakon¬ sko snov, so določbe navedenega zakona derogirane. IV. Delomrznost ograža občne koristi prebivalcev države, ker delomrzne osebe, dasi bi lahko delale, nočejo delati, ampak ho¬ čejo — kot družabni paraziti — živeti na stroške drugih ljudi. V tem tiči kršitev javnega reda. Zakonodajec določa v § 158. k. z. kaznivost delomrznežev, ki se preživljajo naklepoma dlje časa ob potepanju, vlačuganju, beračenju ali profesionalnem igranju na slepo srečo in delomrznosti. Navedba načinov preživ¬ ljanja je taksativna. Ni treba, da stopi poleg delomrznosti kakšno drugo kaznivo dejanje na plan. Ker je profesionalno igranje na slepo srečo posebej v pogledu na kršitev pravne dobrine imovine kriminalizirano (§ 362. k. z.; gl. § 66.) in za ponovitev strože penalizirano, moramo govoriti o možnosti pravega idealnega steka obeh deliktov. 308 Določbo člena 12. zak. zaščit, drž., ki se tiče takisto delo- mrznežev, smatramo v njenih odst. 1. do 3. za derogirano, zlasti zategadelj, ker določa § 158. k. z. s citiranjem § 52. k. z., naj se uporabljajo določbe o očuvalni odredbi, dočim predpisuje citirani člen 12. stransko kazen, ki več ne obstoji. (Drugače po točki V. razporeda za oddajanje oseb... [nat. cit. gl. § 32., IV., A., št. 2., odst. zadnji]; tu se smatrajo odredbe, določene v členu 12. zak. zaščit, drž., za očuvalne odredbe.) Kdor naklepoma napoti lastnega otroka ali otroka, ki je pod njegovim nadzorom (varuštvo, skrbništvo, dajanje hrane in sta¬ novanja), da gre beračit, ograža javni red na isti način kakor delomrznež, ki sam berači. Kazen za takšen delikt je zapor od 7 dni do 6 mesecev (§ 159. k. z.). Napotitev je več ko nasnovanje; ne gre samo za to, da se provzroči odločitev v umu otroka, da berači, ampak za pouk o načinu postopka pri beračenju, hva¬ ljenje ali celo moralni pritisk, da se odloči otrok k beračenju in da pri tem vztraja. (Soroden delikt v § 245. k. z.; gl. § 47., I.) V. Če kdo napravi ali proda ali odstopi ključ od tuje ključavnice, bodisi da je ključ res ključ, bodisi da je vetrih, bodisi da je ključ ad hoc brez zahteve lastnika ali najemnika šele napravljen, bodisi da je že napravljen na zahtevo upravičene osebe, pa prejemnik ključa nima za to nobene opravičene po¬ trebe — v vsakem teh primerov je vobče ogrožen pravni red, ker se ostvarja abnormalna prilika, da more priti neupravičena oseba v notranjost zaklenjenega prostora v nedovoljene, tudi kazenskopravno zabranjene namene. Če se zgodi to v svrho, da naj določena oseba stori določeno kaznivo dejanje ali da se ji vsaj izvršitev dejanja olajša, pridejo določbe § 34. k. z. o na- snovanju ali pomoči v poštev. Kjer pa takšne nasnove ali pomoči ni, se kaznuje omenjena naklepna oddaja ali naprava ključa ali vetriha že tedaj, kadar je bilo misliti, da se namerava s tem izvršitev kaznivega dejanja. Kazen je zapor od 7 dni do 6 mesecev in v denarju do 5000 Din. VI. Po členu 13. ust. imajo državljani pravico združevanja v društvih, na shodih in pri posvetih. Ustanavljanje društev je dovoljeno v okviru zakona o društvih, shodih in posvetih z dne 18. septembra 1931."(Sl. N. št. 255/LXXI, Sl. L. št. 403), ki je bil deloma izpremenjen in dopolnjen z zakonom z dne 24. marca 1933. (Sl. N. št. 85/XXVI, Sl. L. št. 242). Posebna pravila ve¬ ljajo za politične stranke kot društvene organizacije. Kdor se 309 pregreši zoper odredbe teh dveh zakonov, ga kaznujejo občna upravna oblastva prve stopnje (§ 36. prvocitiranega zakona). Ce pa ustroj ali namen društva nasprotuje odredbam kazenskih ali vojaških zakonov, je tako združevanje samo po sebi, enako pa tudi vsako članstvo združbe kaznivo (§ 161. k. z.). Zadostuje naklep, da storilec ve in hoče, da postane član nekega društva, ki nasprotuje kazenskim ali vojaškim zakonom; ni da bi moral kazati nepriznavanje odredb, izdanih od oblastev na podstavi kazenskih ali vojaških zakonov. Storilec je vsakdo, ki je član takega «društva», t. j. ki za kakovost društva ve in k društvu pristopi. Pod vojaškimi zakoni ni mišljen samo voj. k. z., ampak tudi zakon o ustroju vojske in mornarnice (nat. cit. gl. § 27., II., odst. 2. pod k št. L). Ako preide združevanje v težje kaznivi delikt, se kaznuje po določbah, ki veljajo za tak delikt; sicer je kazen po § 161. k. z. zapor od 7 dni do 2 let ali v denarju do 20.000 Din. Poleg tega delikta po § 161. k. z. določa čl. 8. zak. zaščit, drž. posebne predpise za tiste, ki postanejo ali ostanejo člani politič¬ nega društva, ki ni dobilo dovoljenja pristojnega oblastva, a s tem pokažejo, da ne priznavajo naredb oblastva glede ustano¬ vitve novih in obstoja obstoječih političnih družb. Pri tem ni da bi šlo za združevanje, ki se protivi odredbam kazenskih ali vo¬ jaških zakonov. Društvu vzporeja zakonodajec «politične stran- ke». Enako kakor članstvo društva se kaznuje tudi podpiranje društva ali politične stranke, ki kaže na nepriznavanje naredb oblastva. Kazen je zapor od 7 dni do 6 mesecev in v denarju do 6000 Din. Prostost zborovanja na shodih ali posvetih je urejena v poglavju II. spredaj navedenega zakona. Kdor naklepoma raz- žene ali prepreči z brahijalno silo ali preteč, da uporabi silo ali stori kaznivo dejanje, oblastveno nezabranjen shod, sprevod ali manifestacijo, ki se giblje v obliki shoda ali sprevoda, se kaznuje z zaporom od 7 dni do 5 let ali v denarju do 50.000 Din. Enako se kaznuje vsako v isto svrho storjeno nasilje na samem nepre- povedanem shodu, sprevodu itd. (§ 164. k. z.). VII. V verskem pogledu se označujejo kot napad na javni mir in red sledeča kazniva dejanja: 1.) Po § 162. k. z.: a) naklepno javno preklinjanje Boga ali zakonito priznane vere; naklep obstoji iz vedenja, da gre za ne- 310 dopustno grajo in za zaničevanje Boga ali vere, in iz hotenja, da se provzroči vznemirjenje verskih čuvstev pripadnikov takšne vere, ki je z zakonom priznana; P) naklepno javno smešenje obredov cerkev ali veroizpovedi ali običajev bogočastja. Sme¬ šenje mora obsezati tudi hotenje, da se javni mir v verskem po¬ gledu moti. Kazen je k a) in P) ista: zapor od 7 dni do 1 leta. Ako je dejanje k a) in P) storjeno s tiskom, se ne uporablja kazen po členu 50. tisk. zak., ampak strožja po § 162. k. z. (člen 13. novel. tisk. zak.); samo če pri takem tiskovnem deliktu storilčevo ravnanje ne doseže stopnje «smešenja», ampak ostane pri manj težki žalitvi ali omalovaževanju priznane veroizpovedi, se storilec kaznuje po tisk. zak. z zaporom od 7 dni do 3 me¬ secev. 2.) Po § 163. k. z.: a) naklepno preprečenje ali vznemirjanje bogočastja ali opravljanja obredov priznanih ver, P) naklepna oskrunitev ali izpostavitev posmehu ali preziranju ikone ali svet¬ niške slike ali kipov, namenjenih in uporabljanih za božjo službo. Kazen je k a) in P) ista: zapor od 7 dni do 1 leta ali denarna kazen do 10.000 Din. VIII. Spoštovanje čuvstev vsakega sodržavljana v pogledu socialnega sožitja je eden izmed najvažnejših pogojev za obstoj javnega mira in reda. Zakonodajec zabranjuje draženje dela ljudstva zoper drugi del ali družabnega sloja zoper drugi dru¬ žabni sloj. Družabni sloj pomenja netočno opredeljeno družabno tvorbo, obstoječo iz veliko oseb, ki se smatrajo same zbog so- glašanja glede nazorov, interesov ali ciljev za idejno zaokroženo skupino ali celoto. Če se vrši tako draženje javno na shodih ali na javnih krajih in se naklepno izziva verski ali plemenski raz¬ dor (razkol) ali razdor med družabnimi sloji, postane tako dra¬ ženje kaznivo (§ 165. k. z.). Kazen je zapor od 7 dni do 5 let ali denarna kazen od 25 Din navzgor neomejeno. Enak delikt je ustanovljen v členu 47. tisk. zak. za neposredno izzivanje k verskemu ali plemenskemu razdoru; po členu 13. novel. tisk. zak. velja zanje kazen, ki je ustanovljena v § 165. k. z. kot strožja. Soroden delikt je ustanovljen v členu 5. zak. zaščit, drž.; toda tu se zahteva ščuvanje s tiskom ali kakorkoli na razdor med plemeni ali družabnimi sloji ali pa enako izzivanje razpolo¬ ženja za plemenski razdor. Daši moramo logično ustanoviti vrstni red učinkovitosti udejstvovalne volje tako, da je najmanj 311 učinkovito draženje, hujše izzivanje, najhujše ščuvanje, vendar ni člen 5. zak. zaščit, drž. derogiran, kolikor se nanaša na n e - javno storjen delikt ali pa na izzivanje razpoloženja za ple¬ menski razdor, a ne neposredno na razdor sam. Za to je tudi pravilno kazen za delikt iz člena 5. zak. zaščit, drž. blažja, namreč zapor od 7 dni do 1 leta ali v denarju do 10.000 Din. IX. Kdor se z uživanjem alkoholnih pijač ali drugačnih nar¬ kotikov po svoji krivdi, torej naklepoma ali iz malomarnosti, upijani, da postane nevračunljiv, pa stori v takem stanju neko kaznivo dejanje, zločinstvo ali prestopek v smislu določb k. z. ali stranskih kazenskih zakonov, ki se preganja po službeni dolž¬ nosti, se kaznuje zbog same te pijanosti z zaporom od 7 dni do 1 leta ali v denarju do 10.000 Din (§ 166. k. z.). Če izvira tako dejanje iz nagnjenja na izgrede, ki mu je podstava pijanost, mora sodišče ukreniti očuvalno odredbo s prepovedjo zahajanja v krčmo. Upijanjen je pa ne sme biti tako rekoč sredstvo za storitev delikta (n. pr.: premikač se napije in opije nalašč zato, da ne bo mogel kretnic pravilno postaviti); v tem primeru govori teo¬ rija o actio libera in causa, kjer nastopi kaznivost za tisto de¬ janje, ki je bilo hoteno, da se stori v pijanosti (prim. § 15., V.). Deseto poglavje: Napadi na občno varnost ljudi in imovine. § 83. Označba pravne dobrine in skupine kaznivih dejanj. 1. Dočim govorimo v prejšnjem poglavju o napadih, ki se obračajo zoper notranji občutek varnosti, seveda samo pri ljudeh, obravnavamo v tem poglavju napade, ki so usmerjeni zoper objektivni obstoj stvarne, dejanske varnosti hkratu ljudi in imovine, kolikor so ogroženi po razdivjanih na¬ ravnih elementih ali umetno provzročenih njihovih silah. Učinki naravnih elementov, ki jih zakonodajec zapored pri¬ teguje v krog dotičnih določb, so: požar, električna, parna, mo¬ torna sila, preplava. Razen tega so uvrščena v to poglavje de¬ janja, ki ogražajo varnost pri zgradbah, nevarnih obratih, pri 312 prometu z ladjami. Na kraju pride še omisivni delikt glede dolž¬ nosti, da mora vsakdo odvrniti pretečo nevarnost glede ognja, poplave, eksplozije, čim to lahko stori brez nevarnosti zase ali za drugega. II. Skupna poteza vseh kaznivih deliktov iz tega poglavja je ta, da priznava zakonodajec storilcu, ki zagreši komisivni delikt te vrste, a odvrne prostovoljno nastop škodljivih posledic, mož¬ nost, da mu sme sodišče omiliti kazen po svobodni oceni, v po¬ sebno lahkih primerih pa ga oprostiti vsake kazni (§ 202. k. z.), čeprav bi bilo dejanje objektivno že storjeno zločinstvo. § 84. Požig. Določbe o požigu, storjenem z naklepom, so porazdeljene po treh paragrafih, ki stopnjujejo kaznivost po meri storilčeve krivde, poseben paragraf pa določa kazen za malomarno pro- vzročen požig. Ni vsaka poškodba ali vsako uničenje imovine z ognjem požig, ampak samo tista ali tisto, ki se karakterizira po provzro- čitvi občne ali vsaj velike nevarnosti za ljudi in imovino. Sežganje orodja, svežnja kolov na polju, ki je stor¬ jeno iz zlobe, utegne biti poškodba tujih imovinskih stvari, kaz¬ niva po § 365. k. z., požig pa to ni. Le takšen požig, ki utegne provzročiti požar, je mišljen v poglavju XVII. k. z. Če bi kdo zažgal iz zlobe isti sveženj kolov na skednju, polnem sena, da bi nastal požar, bi ipak bilo storilčevo dejanje požig. A. Naklepoma storjeni požig: 1.) Priprosti primer po § 187. k. z. je temeljni delikt, neobremenjen od nikakršne pozneje pod št. 2.) in 3.) navedenih kvalifikujočih okolnosti. Predmet požiga je v tem primeru samo tuja imovina ; krivdna oblika naklep, ki obseza ve¬ denje, da gre za provzročitev opisane nevarnosti z elementom ognja, in hotenje, da doseže storilec to nevarnost kot uspevek, toda glede tuje imovine ne v velikem obsegu, ker preide sicer v delikt, naveden spodaj pod št. 2.). Kazen je robija od 1 do 5 let ali strogi zapor od 7 dni do 5 let. (Če je s požigom prizadeta imovinska stvar last storilca, utegne priti do kaznovanja po § 340. k. z.; gl. § 63., III., št. 2.) 313 2. ) Kvalificiran primer po § 188. k. z. je tisti: a) ki je storjen na tuji ali lastni imovini, a je združen po na¬ klepu storilca z grozečo nevarnostjo za življenje kakšne osebe ali z grozečo nevarnostjo za tujo imovino v velikem obsegu; b) ki je imel — dasi bi štel sicer v skupino 1.) — za preter- intencionalno posledico izgubo življenja ali težko poškodbo v smislu §§ 178., 179. k. z. Če bi bil storilčev naklep usmerjen naravnost na izgubo življenja ali na težko poškodbo, bi šlo po okolnostih poedinega primera: ali za delikt naklepne usmrtitve ali pa za realni stek obeh deliktov. Kazen v § 188. k. z. je robija od 1 do 20 let. 3. ) Posebno kvalificiran primer po § 189. k. z. je isti kakor v § 188. k. z., samo da gre pod sicer istimi pogoji za življenje več oseb (vsaj dvojice). Kazen, tu zapretena, je smrt, dosmrtna robija ali robija od 10 do 20 let. B. Malomarno storjen požig: V § 190. k. z. so na¬ vedeni trije primeri z istimi tipičnimi posledicami kakor v §§ 187. do 189. k. z., samo da je krivdna oblika malomarnost. Kazen je v prvem primeru zapor od 7 dni do 2 let ali v denarju do 20.000 Din, v drugem zapor od 3 mesecev do 5 let, v poslednjem strogi zapor od 1 do 5 let. § 85. Provzročitev nevarnosti z uporabo eksplozivnih snovi. I. Eksplozivne snovi so tiste, katerih kemične in agre¬ gatne sostavine se hipoma razmahnejo z elementarno močjo, tako da se njeno porazno učinkovanje z normalnimi sredstvi ne da preprečiti. Stisnjena para ni eksplozivna snov, ker se ji ke¬ mična vsebina pri razširjanju ne izpremeni. Pod sankcijo določb iz poglavja XVII. k. z. pa ni stavljena provzročitev vsake silne ekspanzije omenjenih sostavin, ampak samo tista, ki ima za posledico občno nevarnost za ne¬ opredeljeno in neopredeljivo število ljudi ali za tujo imovino v večjem obsegu. Ekspanzija eksplozivne snovi tudi ne sme biti umetno usmerjena na izvesten način učin¬ kovanja. Tako n. pr. izstrelitev naboja puške, da se pogodi pred¬ met, ne spada sem, ker ni pogodila občne nevarnosti; seveda pa je naklepna usmeritev učinkovanja po drugih vidikih kaznivo dejanje. 314 A. Dolozne provzročitve nevarnosti označene vrste so opredeljene po tipičnih vidikih, o katerih je bilo govora pri požigu, samo da so kazni tu težje: za priprosti primer (nevarnost za življenje kakšne poedine osebe ali v večjem ob¬ segu za tujo imovino): robija od 1 do 10 let; za k v a 1 i f i c i r a n primer (izguba življenja ali težka poškodba ene osebe): robija od 5 do 20 let; za p o se bno k v a 1 i f i c i r a n p r i m e r (izguba življenja ali težka poškodba več oseb): smrtna kazen ali do¬ smrtna robija ali robija od 10 do 20 let (§ 191. k. z.). B. Kulpozne provzročitve občne nevarnosti za ljudi in imovino so opredeljene po prav istih vidikih, toda se kaznujejo z zaporom ali strogim zaporom ustrezajočega krajšega ali dalj¬ šega trajanja (§ 192. k. z.) C. Pripravljanje eksplozivnih snovi ali njihova upo¬ raba, nabava, hranitev ali izročitev, ki se vrši naklepoma za¬ radi izvršitve kakšnega zločinstva, je kriminali- zirana kot samostojno kaznivo dejanje. Kazen je robija od 1 do 5 let ali strogi zapor od 3 mesecev do 5 let (§ 193. k. z.). II. Sorodni delikti so ustanovljeni v §§ 13. do 15. zak. zaščit, drž., torej pod drugimi kriminalnopolitičnimi vidiki, namreč zaščite države kot take: a) Dejanje, storjeno v objektivnem pogledu tako, kakor je navedeno v § 193. k. z. (gl. spredaj L, C.), v subjektivnem pa po členu 13. zak. zaščit, drž., se kaznuje z robijo od 1 do 5 let. Uporaba § 202. k. z. (gl. § 83., II.) tu ni mogoča. Če se tiče to dejanje naklepnega pripravljanja anarhističnih, komunističnih ali antimilitarističnih podjetij, preide v zločinstvo po členu 2. zak. zaščit, drž. Razlika med deliktom po § 193. k. z. in po 1 členu 13. zak. zaščit, drž. je ta, da velja strožji predpis drugo- navedene določbe, čim se pojavlja storilčev naklep kot napad na javno varnost in red v državi, ki ograža obstoj države kot take. Kjer tak dolus ni ugotovljen, nastopi blažja kazen po § 191. k. z. in možnost uporabe § 202. k. z. b) V členu 14. zak. zaščit, drž. je ustanovljen delikt, ki se kaznuje z zaporom od 7 dni do 6 mesecev, za tistega, ki ravna, dasi je pooblaščen, da sme imeti v posesti ali kot svojo last, raz¬ strelilne snovi, ž njimi naklepno zoper veljavne predpise in na- redbe pristojnih oblastev, ter provzroči s tem škodo ali nevarnost za imovino, življenje ali zdravje drugih. 315 c) V denarju od 10.000 Din do 100.000 Din se kaznuje tisti, kdor naklepoma prekrši veljavne zakonske predpise in naredbe o proizvajanju, uvažanju in prodajanju razstrelilnih snovi in orožja (člen 15. zak. zaščit, drž.). Delikta po b) in c) sta blanketne narave (§ 7., III., k a in fine). Zakonski predpisi so dani z zakonom o posesti in nošenju orožja (nat. cit. gl. § 5., II., št. 10.), naredbe pa v pravilniku k temu zakonu z dne 1. julija 1928. (Sl. N. št. 173/LVI, Ur. L. št. 275). Prvi zakon je ustanovil dva v pristojnost rednih sodišč spadajoča posebna delikta, namreč po členih 35. in 37.; druge kršitve predpisov tega zakona pa sodijo v raznih pokrajinah države različna oblastva, kakor so pač poklicana za sojenje pre¬ krškov (člen 42. istega zakona). Po členu 35. navedenega zakona se kaznuje z zaporom od 1 do 6 mesecev, kdorkoli krši predpise istega zakona s prodajo orožja tajno in brez oblastvenega dovoljenja, ali nabavi, drži in prodaja orožje vojaškega značaja ali tako orožje, ki je pre¬ povedano, kakor tudi kdor kakšno drugo dopuščeno orožje pro¬ daja v večji količini, če je bila nabava izvršena proti predpisom navedenega zakona. Po členu 37. navedenega zakona se kaznuje z zaporom od 1 do 3 mesecev ali v denarju od 1500 Din do 10.000 Din prodajalec orožja, ki brez potrebnega odobrenja nabavlja ali prodaja orožje ali ki nabavo izvrši drugače, kakor mu je bila odobrena, kar se tiče vrste ali količine. Pri obeh deliktih (§§ 35., 37. navedenega zakona) se zahteva naklepna storitev ter se preganjata oba po službeni dolžnosti. Denarne kazni za ta delikta se izrekajo v korist državne bla¬ gajne. Cim preide dejanje v kakršnokoli drugo, ki se kaznuje «prema nameni», t. j. po značaju naklepa, po določbah k. z. ali kakšnega stranskega zakona, odpade kaznivost po navedenem zakonu. Odvzem orožja je obligatorno predpisan, toda smatrati se mora za očuvalno odredbo. § 86 . Provzročitev nevarnosti izven uporabe eksplozivnih snovi. I. Zakonodajec je zajel v §§ 194. do 200. k. z. neke posebne vrste provzročitve občne nevarnosti z a ž i v 1 j e n j e 1 j u d i ali za tujo imovino v večjem obsegu, ki nimajo zveze z 316 uporabo eksplozivnih snovi. V vsakem takem primeru je krimi- naliziral posebej naklepno, posebej malomarno storjen delikt, penaliziral pa ju je po tipičnih vidikih, ki smo jih že srečali ali pri požigu ali pri eksplozijah (gl. §§ 84., 85.). Posebne vrste provzročitve označene nevarnosti so ustanov¬ ljene pri uporabi električne, parne ali druge motorne sile (§§ 194, 195. k. z.); za zakrivljenje poplave, ki po svoji elementarni sili učinkuje tako hitro in mogočno, da je človek njej nasproti brez moči za obrambo sebe in svoje imovine, kvečjemu da si skuša rešiti življenje z begom (§ 196. k. z.); za uničen j e ali poškodovanje vodovodov, jezov, propustov, nasipov ali drugih od ljudi zgrajenih naprav v obrambo pred naravnimi ne¬ zgodami (§ 197. k. z.); za nepravilno gradbo ali nepravilno podiranje zgradb (§ 198. k. z.); za nepravilno postopanje z uničenjem, pokvarjenjem ali odstranitvijo tistih priprav, ki so namenjene za obvarovanje življenja delav¬ cev in dela v takšnih obratih, ki so že po svoji naravi zdru¬ ženi z večjo možnostjo oškodovanja (§ 199. k. z.); za k r i v d n o provzročitev nasedbe ali potopitve ladje (§ 200. k. z.). Glede penalizacije velja pripomniti, da ni niti za vsa naklepno storjena, spredaj navedena kazniva dejanja zagrožena takšna kazen, ki bi ustanavljala zločinstveno kvalifikacijo, pač pa je vseskozi predpisana težja kazen, če nastopi težja preterintencio- nalna posledica. II. Subsidiarno, namreč, če ne more priti nobena pod I. na¬ vedena specialna določba do uporabe, se kaznuje provzročitev nevarnosti zal življenje ali za tujo imovino v večjem obsegu generalno, čim se karakterizira storilčevo dejanje za «obče- nevarno». Kdaj je dejanje občenevarno, to določi sodišče po kon¬ kretnih prilikah; ker pravi izvirnik «opče opasna radnja», zato gre samo za pozitivna dejanja, ne pa za opuščenja. Kakovost dejanja mora biti ekvivalentna onim dejanjem, ki jih obravnava zakonodajec v prejšnjih določbah istega poglavja. Semkaj spa¬ dajo n. pr. razpustitev zajetih strupenih plinov, ki na prostem ugonobe ljudi, živali in rastline, krik v napolnjenem gledališču, da gori, kar provzroči splošno paniko (zmešnjavo); sprožitev težke skale nizdol po bregu med ljudi, ki ne morejo pravočasno zbežati in pod. Kazni so tudi tu stopnjevane tako, kakor pri de¬ liktih, navedenih pod I. 317 III. Posebej kriminalizirana je naklepna opustitev, ko sto¬ rilec, ne da bi pretila nevarnost za njega samega ali za druge osebe, n e prijavi pristojnemu oblastvu neposredno grozeče ve¬ like nezgode ali je na drugačen način ne odvrne (§ 203. k. z.). Kazen za tak delikt je zapor od 7 dni do 3 mesecev ali v denarju do 3000 Din. Opustitev takšne prijave ali odvrnitve preteče ne¬ zgode, ki izvira samo iz malomarnosti, ni kazniva. Enajsto poglavje: Posebni napadi na varnost javnega prometa za ljudi, imovino in obvestila. § 87. Označba pravne dobrine in skupine kaznivih dejanj. I. Tu gre predvsem za zaščito smotreno urejene varnosti pri prometu po komunikacijah, to pa seveda samo toliko, kolikor ni že obsežena v okviru tistih specialnejših določb v drugih po¬ glavjih k. z., ki ščitijo promet samo posredno. Javni promet naj bo zaščiten tako, da nudi varnost v pogledu življenja in zdravja ljudi, kjer je treba, tudi imovine, čeprav ne gre za nevar¬ nejša dejanja požiga, poplave ali eksplozije. a) Komunikacije so različne, zaščita s kazenskimi sankcijami v tem poglavju velja vsem. Zakonodajec pričenja pri zaščiti na¬ vadnega prometa, kjer gre samo za varnost ljudi. Promet po cestah, ulicah, potih, na tržiščih, ki je javen, t. j. izvrševan od poljubnega števila oseb o poljubnem času, se mora vršiti tako, da ne ograža življenja ali zdravja ljudi, ki se poslužujejo na¬ vedenih občnih komunikacij. Tudi provzročitev nevarnosti za eno samo osebo zadostuje za nastop kaznivosti. Imovina pa tu še ne prihaja v poštev. b) Prometna sredstva druge, kvalificirane vrste so taksativno navedena. Ona zahtevajo spričo svojega pomena, ko se vrši z njimi promet z nevarnejšimi sredstvi, z uporabo elementarnih in njim sorodnih sil, drugačno, intenzivnejšo zaščito: to so želez¬ nice, tramvaji, ladje, zrakoplovi. Kaj je železnica, tramvaj itd., to je treba presojati po tehničnih vidikih, toda pod vidikom za- pretitev posebno strogih sankcij je utemeljeno po psihološkem momentu, da imej vsakdo, ki se poslužuje teh prometnih sred- 318 štev, občutek varnosti, ki mu jo država jamči s tem, da vsako provzročitev nevarnosti kaznuje težje kakor pri nekvalificiranih prometnih sredstvih. Pri teh sankcijah se vpošteva tudi varnost imovine, ampak ne samo tuje, niti ne samo pod vidikom škode večjega obsega, temveč v vsakem pogledu, kolikor je imovina s prometom vobče v zvezi. To se mora sklepati iz naziva po¬ glavja XVIII. k. z., če se primerja le-ta z besedilom §§ 190., 191. k. z. glede zaščite imovine. c) Prav tako, kakor označeni promet v pogledu komunikacij, morajo biti predmet zaščite tisti važni obrati ah tiste važne javne naprave, od katerih pravilnega funkcioniranja zavisi vse nor¬ malno življenje. Javni važni obrati, ki prihajajo tu v poštev, so taksativno navedeni: železniški, brodarski, zrakoplovni, poštni, telegrafski, telefonski, tramvajski, avtobusni promet; javno oskrbovanje z vodo, razsvetljavo, toploto in drugimi energijami; javne naprave zoper nevarnost po ognju ali vodi, državni zavodi za deželno obrambo. Tudi zloraba internacionalno dogovorje¬ nega znaka nevarnosti in motitev delovanja radijskih naprav je vključena v kazniva dejanja tega poglavja. II. Skupne poteze določb glede vseh deliktov tega poglavja so, da se stavi pod sankcijo oviranje normalnega funkcioniranja prometa in naprav, ki doseže ogražanje varnosti. Na¬ čin storitve ni definiran, ampak se mora konkretno ogroževalno dejanje, ki je komisivno ali omisivno storjeno, presojati po tem, ali se obrača zoper varnost javnega vseobčega prometa za ljudi in za imovino na tak način in v takem obsegu, da je normalni človek objektivno zbog nedostajanja občutka varnosti v svojem dejanju in ravnanju znatno oviran; ni pa treba, da bi bil res¬ nično poškodovan. Primere, kjer ne gre za znatno oviranje, je treba izločiti, ker bodo po vsej priliki spadali v zakon o pre¬ krških. Glede penalizacije velja, da se pri deliktih, ki se store pri nevarnih, za življenje važnih obratih ali pri napravah, uslužbenci teh obratov ah naprav kaznujejo strože; zakonodajec je šel tako daleč, da je celo za malomarno storjeno dejanje iz § 208. k. z. zagrozil robijo. Pri vseh obsodbah zaradi naklepnih dejanj iz §§ 206., 207., 209. k. "z. kakor tudi zaradi malomarnega dejanja 1 iz § 208'. k. z. se izreče stranska kazen izgube službe, ki jo ima uslužbenec, v smislu § 49. k. z., tukaj pa v vsakem primeru, bodisi da je služba javna, bodisi da je zasebna. 319 § 88 . Posamezni primeri kaznivih dejanj zoper varnost javnega prometa. I. Zakonodajec je zajel najprej v §§ 204., 205. k. z. kršitev predpisov v označeni smeri, t. j. glede ogražanja varnosti živ¬ ljenja ali zdravja ljudi pri občnem prometu na ulicah, cestah, tržiščih, in sicer v obeh krivdnih oblikah, če so storjena na¬ klepno ali pa malomarno. Predpisi glede prometa so dani v oblastvenih pravilnikih in policijskih redih, izdanih na podstavi zakona, vendar ni da bi bil pogoj za kaznivost eksistenca oblast¬ venega predpisa: bistvo delikta je — naklepno ali malomarno — ogražanje javnega prometa v toliki meri, da se utegne pripetiti telesna nesreča pri ljudeh (ne pa na imovini). Za to svojstvo dejanja (omisivnega ali komisivnega) mora storilec vedeti, pri naklepu tudi tako dejanje hoteti. Penalizacija je odrejena za vsako krivdno obliko posebej, in sicer za naklepno ogražanje po istih vidikih, kakor v poglavju 0 ogražanju občne varnosti, torej za priproste primere, kjer je nastopila nevarnost samo za eno osebo, dalje za kvali¬ ficirane primere, kjer je nastopila nevarnost za življenje ali zdravje več oseb (vsaj dvojice), naposled za posebno kvali¬ ficirane primere, kjer je nastopila težka poškodba ali smrt. Okvir kazni se giblje med zaporom (7 dni do 5 let) v priprostem primeru in robijo (od 1 do 20 let) v najhujšem primeru nastopa preterintencionalne posledice smrti ali težke poškodbe. Penalizacija za primere s krivdno obliko malomarnosti je diferencirana glede posledic samo enotno, ker o preterintencio- nalnih posledicah ni moči govoriti, z zaporno kaznijo od 7 dni do 1 leta ali denarno kaznijo do 10.000 Din za priprosti, z zaporno kaznijo od 3 mesecev do 5 let za kvalificirani primer. II. Za primere provzročitve kvalificirane nevarnosti pri pro¬ metu po železnicah, tramvajih, ladjah in zrakoplovih je zakono¬ dajec napravil razliko med storilci, ki niso uslužbenci teh pro¬ metnih naprav, in med njihovimi uslužbenci, ki imajo nadzoro¬ valne dolžnosti. Pri neuslužbencih se kaznuje naklepna provzročitev nevarnosti železniškega, tramvajskega ali brodarskega prometa ali prometa z zrakoplovom za priproste primere (§ 206. k. z.) z robijo od 1 do 20 let, za kvalificirane primere (§ 207. k. z.), če 320 gre za nevarnost za življenje več oseb ali če je nastopila smrt ali težka poškodba kakšne osebe kot preterintencionalna posle¬ dica (§ 17. k. z.), pa — nedosledno — tudi z robijo od 1 do 20 let. Za malomarno provzročitev nevarnosti označenega značaja je kazen različna: v priprostih primerih strogi zapor od 7 dni do 5 let ali v denarju do 50.000 Din, v kvalificiranih primerih pa strogi zapor od 6 mesecev do 5 let. Pri uslužbencih, ki jim je poverjen nadzor nad označe¬ nimi obrati, je ustanovljena posebna izjema. Po celotni ideologiji k. z. se smatra malomarnost sicer vedno za krivdno obliko, ki kvalificira kaznivo dejanje samo za prestopek. Pri navedenih uslužbencih pa je iz malomarnosti storjeno kaznivo dejanje v govoru stoječe vrste zločinstvo (§ 208. k. z.); kajti kazen je v prostih primerih brez težjih posledic robija od 1 do 5 let, a v kvalificiranih robija od 1 do 10 let. Poskus takega dejanja iz malomarnosti idejno ni mogoč, čeprav gre za zločinstvo. Upo¬ raba določbe § 34., odst. 5., k. z. ne bi bila izključena. Ker za naklepno izvršena dejanja iste vrste po uslužbencih, ki jim je poverjen nadzor, ni nobene posebne določbe, veljajo zanje v tem pogledu določbe za naklepna dejanja iz §§ 206. in 207. k. z., za uslužbence, ki nimajo nadzora pri obratu, pa določbe §§ 206. in 207. k. z. za dejanja v obeh krivdnih oblikah. III. Sabotaža (hoteno preprečevanje ali oslabljevanje učinkovanja obrata z nepravilno uporabo ali s skaženjem so- stavnih delov obratnih naprav) in pasivna rezistenca (opravljanje dela prav natančno po črkah predpisa, ne pa po duhu in smotru obratnih predpisov, da se s tem ovira in ovre učinkovanje obrata) provzročata mnogokrat zelo občutno ne¬ varnost za javni promet. Zakonodajec je odredil za tako pro- vzročenje posebne kazenskopravne sankcije, če se tiče sabotaža ali pasivna resistenca obratov ali javnih naprav, ki so za živ¬ ljenje ljudi in tudi za imovino posebne važnosti (§ 209. k. z.; gl. § 87., I., c). Način storitve je naveden eksemplifikativno tako, da storilec poškoduje, uniči, odstrani, zamenja sostavne dele (sabotaža) ali onemogoči (pasivna rezistenca) njihovo funkcio¬ niranje. Tudi pri teh deliktih gre za kriminalizacijo po vidikih krivdne oblike, za penalizacijo pa deloma tudi po vidikih, ali je storilec zagrešil dejanje kot uslužbenec dotičnega važ- 21 321 nega obrata ali dotične važne naprave ali kot neuslužbenec. Naklepna sabotaža ali pasivna rezistenca se kaznuje pri usluž¬ bencih in neuslužbencih v priprostih primerih — tudi ob po¬ skusu — s strogim zaporom od 7 dni do 5 let, v posebno težkih primerih (§ 75. k. z.) pa z robijo od 1 do 5 let (§ 209., odst. L, k. z.). Malomarno storjeni delikti označene vsebine se kaznujejo pri neuslužbencih v denarju do 5000 Din, pri uslužbencih, ki so dolžni skrbeti za varnost naprav, torej za svrhi primerno funkcio¬ niranje, pa z zaporom od 7 dni do 1 leta. Posebno kvalificiran primer provzročitve ne¬ varnosti za javni promet je ustanovljen pod drugačnim vidikom, namreč pod vidikom zaščite javne varnosti in reda v državi v členu 17. in 18. zak. zaščit, drž. Tu ne gre za delikt občne vrste, ampak za delikt, ki ga morejo storiti samo državni uradniki in uslužbenci, potem delavci vojaške administracije in uslužbenci samoupravnih teles. Dejanja, ki se kaznujejo, so: a) stavkanje (strike), t. j. naklepno prenehanje z opravlja¬ njem storilcem poverjene službe — tudi posameznik more stav¬ kati — ; kazen: zapor od 6 mesecev do 3 let, za podpihovalce in kolovodje tudi še v denarju do 10.000 Din; b) sabotaža ali pasivna rezistenca, t. j. naklepno oviranje pravilnega iz¬ vrševanja storilcem poverjene službe ali poverjenega dela; kazen: kakor pri a); c) poskušanje zadržanja od dela; kazen: kakor pri a); č) neposlušnost nasproti oblast- venemu povelju, naj se osebe, ki so se nedopuščeno zbrale, razidejo; kazen: kakor pri a). Dejanja k a) in b) so kazniva, ne da bi prišlo do kakšne poškodbe ali izpremembe prometnih sredstev, tudi če ni nastala konkretna nevarnost za varnost in red v državi, dejanja k c) in č) pa so zamišljena kot taka, ki se gode pred onimi, ki so navedena pod a) in b)-, presoja vseh mora izhajati iz kriminalno- politične ideje, da se hoče ž njimi preprečiti ogražanje javne varnosti in reda v državi. IV. Kdor naklepno, bilo brez potrebe, bilo iz hudobnosti, od¬ pravi z radiotelegrafskimi ali radiotelefonskimi pripravami med¬ narodno dogovorjeni znak grozeče nevarnosti (SOS) ali znak za klicanje na pomoč, se kaznuje s strogim zaporom od 7 dni do 5 let (§ 212. k. z.). Malomarno dejanje iste vrste se po k. z. ne more kaznovati. 322 V. Motitev ali preprečenje delovanja naprave za radio, pošiljajoče električne valove zaradi sprejema po drugih osebah, ki se izvrši z električnimi aparati, bodisi naklepno, bodisi iz malomarnosti, se kaznuje v obeh primerih enako, toda le, če je ovira nastopila, z zaporom od 7 dni do 1 leta ali v denarju do 10.000 Din. Ista kazen je določena tudi za storilca, ki naklepno ali iz malomarnosti vzkrati aktivno delo pri aparatih za radio, ki ga je on opravljati dolžan. Tudi tu je objektivni pogoj za kaz¬ nivost, da je ovira nastopila (§ 213. k. z.). Dvanajsto poglavje: Napadi zoper občno zdravje.* § 89. Označba pravne dobrine in skupine kaznivih dejanj. I. Zakonodajec sam je dal ustreznemu poglavju XXIII. k. z. naslov: Kazniva dejanja zoper občno zdravje. Ne gre torej tu za zdravje posameznih individuov, ki je že tako zaščiteno zoper vsakršne posebne napade na normalno celovitost (integriteto) zunanjih in notranjih organov telesa. Kakor «mnogota» ljudi ni številčna vsota posameznih udeležencev, ampak posebna psiho- logično ocenjevana tvorba, tako tudi «občno zdravje» ni vsota vseh «zdravij» posameznih članov prebivalstva v državi, ampak zase vpoštevno higiensko stanje, zavisno od mnogoterih čini- teljev, ki delujejo v svoji skupnosti. Pravilno se udejstvuje so¬ cialnopolitična ideja, naj se okoriščajo z velikim napredkom socialne medicinske vede vsi sloji, četudi bi posamezni individui temu ne posvečali potrebne pažnje. Občno zdravje širokih slojev ljudstva kakor tudi vsakega posameznika se smatra za pravno dobrino zase, ki mora biti posebej zaščitena. Norme, ki naj vrše tako zaščito, se ne tičejo samo konkretne okrnitve pravne dobrine občnega zdravja, ampak tudi abstraktnega ogra- žanja občnega zdravja. Moderna medicinska veda se oklepa če¬ dalje bolj osnovne misli, da so potrebne preventivne profilaktične odredbe za vzdržavanje narodnega zdravja. V tem pogledu se * Književnost: Živanovič: Osnovi... (1933.); komentarji: Čubinski, Dolenc, Karajovanovič, Šilovič-Frank, Uroševič; Miljkovič: O povredi tela, Branie, 1906.; Kostič: Alkohol, kriminalitet i pravo. 21 * 323 je razvil poseben nauk o higieni, ki išče in daje navodila zoper razširjanje epidemij z infekcijami ljudi, živali in rastlin. Država sledi tem navodilom in izdaja predpise, ki jih mora vsakdo iz¬ polnjevati, odnosno se po njih ravnati. V najožji zvezi z označenimi preventivnimi odredbami na korist občnega narodnega zdravja pa so odredbe higienskega značaja, ki hočejo preprečevati okuženje z veneričnimi boleznimi. Narodno zdravje zavisi seveda tudi zelo od pristnosti in ne- pokvarjenosti življenskih potrebščin za ljudi, od živil za domače živali, potem od pristnosti in nepokvarjenosti zdravil in od nji¬ hovega pravilnega uporabljanja. V tem pravcu skrbi k. z. za to, da se živila ne ponarejajo, tekoča pitna voda ne onesnažuje, niti ne zastruplja. Ker se prišteva tudi alkoholizem med ljudske so¬ cialne bolezni, je uvrščena kršitev zabrane obiskovanja krčem in zdravju škodljivo uživanje alkoholnih pijač v to poglavje; a do¬ dana mu je tudi sankcija za postrežbo z drugimi opojih (opij, morfij, kokain). Za vse te skupine dejanj zoper občno zdravje je ustanovil zakonodajec v k. z. posebne predpise in jih opremil s sankcijami glede njihovih kršitev, toda le toliko, kolikor gre za znatne kršitve ali znatno ogražanje občnega zdravja. Manj važni delikti zoper narodno zdravje naj pridejo pač v bodoči zakon o prekrških. II. Higienske naredbe se izpreminjajo po napredku medicin¬ ske znanosti, torej mnogokrat tako hitro, da bi jim zakonodajni aparat ne mogel v enakem času slediti. Kjer zakonodajec ni mogel ustanoviti precizne vsebine predpisa za dejanski stan kaz¬ nivega dejanja, ki bi predvidoma veljal za isto dobo, ki naj jo ima k. z., se je poslužil oblike blanketnega zakona. Določil je vnaprej, da bo obvezna odredba, ki jo izda sanitetno-policijsko oblastvo in concreto ali in abstracto taka, ko in kakor bo raz¬ glašena. § 90. Posamezni primeri kaznivih dejanj zoper občno zdravje. I. a) Nalezljive (infekciozne) bolezni se morajo najenergičneje pobijati, zlasti če so take, da vodijo lahko do epidemij. Borba se osredotočuje predvsem v sprečavanju infekcije. V tem pogledu izdaja država predpise po svojem vrhovnem sanitetno-policij- 324 skem oblastvu (ministrstvu za socialno politiko in narodno zdravje) o pregledih (scrutatio), oddelitvah ljudi in ubikacij (isolatio) in vnašanjih bolezenskih kali (illatio). Kdor nakle¬ poma krši tak predpis, čim in kakor je bil in concreto ali in abstmdo od pristojnega oblastva izdan in razglašen (blan- ketna oblika!), in provzroči s tem dejanski prenos nalezljive bolezni na neko drugo osebo (ki pa ne sme biti naklepno od storilca kot žrtev izbrana), se kaznuje, če je po bolezni ostala težka poškodba telesa ali znatna okvara zdravja ali če je celo nastopila smrt, z robijo od 1 do 10 let. Kjer pa take posledice ni bilo, z robijo od 1 do 2 let ali s strogim za¬ porom od 7 dni do 5 let. Pri spredaj omenjenih težje kaznivih primerih gre za nastop preterintencionalne težje posledice; kajti če bi bila težja posledica naklepoma na individualno določeni osebi storjena, bi tako dejanje prešlo v delikt težke telesne po¬ škodbe ali usmrtitve. Malomarna provzročitev nalezljive bolezni z ome¬ njenim prenosom pa se kaznuje z zaporom od 7 dni 1 leta ali v denarju do 10.000 Din (§ 254. k. z.). b) Po svoji svrhi spadata v skupino deliktov, ki naj spre- čavajo infekcije, tudi prestopka, ki nista v obliki blanketne norme ustanovljena, a se kaznujeta z zaporom od 7 dni do 6 me¬ secev ali v denarju do 5000 Din. 1. ) če službojemalec, ki ima nalezljivo bolezen, naklepno pre¬ vzame službo v kakšni hiši (ljudskem prebivališču), preden se proglasi po zdravnikih za zdravega ali ne več nevarnega za zdravje drugih ljudi; 2. ) če službodajalec naklepno sprejme v službo osebo, o ka¬ teri mu je znano, da ima nalezljivo bolezen, za katero se mora zdraviti po naredbi sanitetno-policijskega oblastva (§ 265. k. z.). II. Občno zdravje zavisi od ljudske preskrbe; ta ne sme priti v nevarnost glede pogoršanja higienskih momentov. Tudi v teh primerih se ni dalo že v k. z. odrediti vse, česar je treba. Zato prepušča § 255. k. z. oblastvom, naj izdajajo odredbe, a njihovo kršitev stavlja pod sankcijo kazni v blanketni obliki. Z nastop¬ nimi tremi zakoni sč urejajo, in sicer: z zakonom z dne 21. de¬ cembra 1929. (Sl. N. št. 307/CXXXI, Ur. L. št. 163 iz 1. 1930.) pospeševanje živinoreje; z zakonom z dne 21. decembra 1929. (Sl. N. št. 307/CXXXI, Ur. L. št. 162 iz 1. 1930.) vzdrževanje 325 gozdov; z zakonom z dne 9. decembra 1929. (Sl. N. št. 300/ /CXXVI, Ur. L. št. 104 iz 1.1930.) zatiranje bolezni in škodljiv¬ cev kulturnih rastlin. Prav tisti dejanski stan, kakor ga navajamo pod I., a), se kaznuje, čim gre za prenos ali razširjanje kužne bolezni pri ži¬ vini, perutnini, divjačini, ribah, pri gozdnih drevesih in rastlinah, poljskih sadežih, poljskih posevkih ali rastlinah vobče. Penali- zacija je tu enotna: za naklepno storitev strogi zapor od 7 dni do 5 let, a za malomarno zapor od 7 dni do 6 mesecev ali v de¬ narju do 5000 Din. III. Posebej je zaščiteno zdravje ljudi v pogledu spolnih orga¬ nov; le od zdravih staršev se more pričakovati zdrav pod¬ mladek. Venerična okužitev, ki je naklepno provzročena, se kaznuje, storitev iz malomarnosti ne. Za venerično okužitev velja po zakonu o zatiranju nalezljivih bolezni z dne 10. januarja 1930. (Sl. N. št. 18/VII, Ur. L. št. 137) prenos sifilide in kapavice na drugo osebo. Storilec je kazniv, če ravna z vedenjem, da je spolno okužen in da je ta bolezen nalezljiva, ter s hotenjem, da se v takem stanju z osebo drugega spola telesno združi ali jo kakorkoli drugače spravi v nevarnost spolnega okuženja. Kazen je zapor od 7 dni do 5 let in v denarju do 50.000 Din. Tako oku- ženje od zakonca na zakoncu se preganja na zasebno tožbo, sicer pa vedno po službeni dolžnosti (§ 256. k. z.). IV. Zivljenske potrebščine morajo biti pristne in nepokvarjene, drugače utegnejo spraviti občno zdravje v nevar¬ nost. Zato je moral zakonodajec zaščititi smotreno pravilni, svrhi ustrezni promet ž njimi, a staviti pod kazensko sankcijo: najprej promet glede že samo po sebi škodljivih življenskih po¬ trebščin za ljudi (§ 257. k. z.) ter za živino in za rastlinstvo (§ 258. k. z.), nadalje pa tudi promet s samo po sebi ne¬ škodljivimi živi jenskimi potrebščinami za i ljudi in živali, ki ne ustrezajo več svrhi pravilne higienske prehrane. Obseg življenskih potrebščin, ki prihajajo v poštev po § 257. k. z., je ožji ko po zakonu o pobijanju draginje življenskih po¬ trebščin in brezvestne spekulacije (gl. § 65., V.). Predvsem je omejen samo na živila za ljudi, h katerim pa je izrečno prišteta voda, ki je zajeta, da jo ljudje porabljajo za pijačo, za pripravo jedi in za umivanje. Tekoča voda je obravnavana posebej (§ 267. k. z.); isto velja za «zdravila» (§§ 259. do 261. k. z.). 326 Omenjeni obseg življenskih potrebščin pa se tudi ne sklada z navedbami v zakonu o nadzorstvu nad živili z dne 8. februarja 1930. (Sl. N. št. 36/XIII, Ur. L. št. 156), ki obravnava «živila» poleg «pijač vseh vrst», a razen tega še «začimbe» in «sredstva za popravo videza, okusa in barve živil in pijač vseh vrst». Vse- kako je pojem «živila» ožji od pojma «življenske potrebščine*. Če nastane dvom, bo njega rešitev zavisna od vprašanja, ali služi dotična stvar samo za uživanje ali tudi za druge svrhe, oboje pa pod vidikom, ali utegne njihova uporaba kvariti občno zdravje. a) V § 257. k. z. je kriminalizirano: a) pokvarjenje življen¬ skih potrebščin (tudi vode) z dodajanjem takšnih sostavin, ki utegnejo spričo svoje škodljivosti človeškemu zdravju škoditi, P) prodajanje tako pokvarjenih življenskih potrebščin iz zaloge; v obeh primerih je podana kaznivost, če je dejanje naklepoma ali iz malomarnosti storjeno. Naklepna storitev se kaznuje, če pride do preterintencionalne posledice smrti ali znatne okvare zdravja, čeprav samo ene osebe, z robijo od 1 do 10 let, če take posledice ni, s strogim zaporom od 7 dni do 5 let ali v primeru manjše nevarnosti z zaporom od 7 dni do 5 let ali pa v denarju v znesku od 25 Din navzgor neomejeno. Malomarna storitev se kaznuje z zaporom od 7 dni do 5 let ali v denarju do 50.000 Din. b) V § 258. k. z. so analogne določbe za pitno vodo ali po¬ trebščine za živino (govedo, konji, osli, skratka, vprežna živina itd.) in domače živali (druge pitane živali, tudi perutnina, ki se drže pri domu zaradi olajšanja gospodarstva ali gospodinjstva). Tu je kriminalizirano naklepno ali malomarno dejanje, toda (v primerjanju z določbami § 257. k. z.) je utesnjeno samo na onesnaženje ali dodajanje sostavin, ki utegnejo živini ali doma¬ čim živalim okvariti zdravje, in samo na to, da je kakšna žival za tem poginila. (Tudi tu je mišljen pogin kot preterintencionalna posledica; drugače bi šlo pri naklepni usmrtitvi živali za na¬ klepno poškodbo tuje stvari.) Za naklepne storitve dejanja po § 258. k. z. je kazen zapor od 6 mesecev do 5 let, za malomarne, pa zapor od 7 dni do 6 mesecev ali v denarju do 5000 Din. V. V § 266. k. z. je kriminalizirana ponareja živil za prehrano ljudi in živali, ki se izvrši naklepoma, toda ne tako, da bi bila živila zdravju škodljiva. Pojem ponareje je opredeljen taksativno na tri primere spravljanja živil v promet: 327 a) če se umetno pripravljana živila (surogati) prodajajo za pristna; p) če se prodajajo sicer pristna in neškodljiva živila v nečistih ali za zdravje škodljivih posodah; y) če se prodajajo pokvarjena živila za prehrano (zlasti meso poginulih živali), ki pa zdravju ne smejo biti škodljiva, ker bi sicer prešlo tako de¬ janje v delikt po § 257. k. z. Malomarno prodajanje pokvarjenih živil te vrste ni kaznivo. Naklepna dejanja po § 266. k. z. se kaznujejo z zaporom od 7 dni do 6 mesecev ali v denarju do 5000 Din; ponarejena ali pokvarjena živila se odvzamejo in uničijo (stvarna očuvalna od¬ redba: § 59. k. z.). Vsa druga podobna dejanja manjše važnosti, ki so navedena v zakonu o nadzorstvu nad živili (gl. IV., odst. 3.), pa se kaznujejo kot prekrški po občnih upravnih oblastvih prve stopnje (kazen: zapor do 1 meseca ali v denarju do 10.000 Din). VI. Posebne vrste ponareje ali prenareje so ustanovljene pri živilu vinu z zakonom o njem (gl. § 5., II., št. 17.); med njimi so take, ki so kvalificirane kot kazniva dejanja, spadajoča v pri¬ stojnost rednih sodišč: a) po § 25. navedenega zakona se kaznuje z zaporom od 7 dni do 3 mesecev ali v denarju od 300 Din do 3000 Din ali z obema kaznima hkratu: spravljanje v promet vina, ki mu je dodan alkohol ali dodana voda ali druga tekočina (§ 3. istega zakona); spravljanje v promet petjota (pijače, napravljene umetno s po- kipenjem sladkorja na vodi in vinskih, že iztisnjenih tropinah), če je storilec vinogradnik; posest petjota, če je storilec vinski trgo¬ vec ali posestnik vinotočnice (§ 59. istega zakona); spravljanje v promet sadnih sokov pod označbo, ki kaže na provenienco (izvor) vina in naprava sadnih sokov s souporabo grozdja (§ 10. istega zakona); b) po § 26. navedenega zakona se kaznuje z zaporom od 7 do 30 dni ali v denarju od 100 Din do 10.000 Din ali z obema kaz¬ nima hkratu: slajenje vinskega mošta, če ga ministrstvo za polje¬ delstvo za leto pridelka posebej ne dovoli (§ 2. istega zakona); dodajanje drugih sostavin moštu ali vinu, če to ni po pravilniku dovoljeno (§ 5. istega zakona); spravljanje v promet pokvarje¬ nega ali bolnega vina (§ 6. istega zakona); neresnična napoved o lastnosti ali provenienci vina (§ 7. istega zakona); mešanje specialnih vin z navadnim vinom (§11. istega zakona); sprav- 328 ljanje v promet vina od trt hibridne vrste (§ 12. istega zakona); spravljanje v promet žganja ali kisa z neresnično označbo, da izvira od vina ali grozdnih tropin (§ 13. istega zakona); zabra- nitev, da vstopi državni kontrolni organ v shrambo (§ 18., odst. 2., istega zakona). Krivdna oblika pri vseh teh dejanjih je samo naklep. VII. Promet z zdravili je zaščiten v §§ 259. do 261. k. z., ne da bi bila tu navedena definicija zdravila. Zakon o lekarnah (apotekah) in nadzorstvu nad prometom z zdravili z dne 7. aprila 1930. (Sl. N. št. 85/XXXIII, Sl. L. št. 48 iz 1. 1931.) govori o «drogah, sirovinah in proizvodih kemične in farmacevtske indu¬ strije, ki se uporabljajo za zdravila ali se iz njih pripravljajo zdravila z namenom, da se oddajajo neposredno konsumentom». Zdravila morajo ustrezati predpisom farmakopeje. Odločilno ni, ali gre za njihovo zunanjo ali notranjo uporabo. a) Po § 259. k. z. je kazniv vsakdo, ne samo zdravnik ali lekarnar, ki stavi narejena zdravila (preparate), ki nimajo onih dobrih lastnosti, katere jim pripisuje prodajalec, ne da bi na njih pismeno označil vse sestavine. Izločena so nenare¬ jena zdravila, n. pr. sirovine, kakor arzenova ali druge vode, in tudi tista sredstva za zdravljenje, pri katerih pismena označba vseh sostavin ni mogoča. Kriminalnopolitični smisel te določbe je borba zoper falzifikate preparatov, ki ne smejo priti niti naprodaj; resnična prodaja se ne zahteva. Ni treba, da so falzifikati zdravju škodljivi; zadostuje, da se prodajajo manj vredni preparati za polno vredne. Pod sankcijo kazni je stavljeno naklepno postav- ljenje naprodaj. Ekskulpacija storilca je mogoča, čim prodajalec na zdravilnem preparatu označi pravilno pismeno vse sostavine, iz katerih izhaja, da sicer nima tistih dobrih lastnosti, o katerih govori n. pr. reklama. V stvari gre torej za neke vrste priprave za prevaro, ki pa je v zvezi z zaščito občnega zdravja. Kazen za tak delikt je zapor od 7 dni do 5 let, ki se more fakultativno združiti s kaznijo v denarju do 20.000 Din. b) Cim storilec naklepno ali malomarno napravlja za prodajo ali ima naprodaj zdravila, ki utegnejo imeti škodljive posledice za zdravje one osebe, ki jih uporabi, preide njegovo ravnanje v kaznivo dejanje po § 260. k. z. Tu ni govora o narejenih zdra- 329 vilih (preparatih), zato spadajo sem vsa zdravila, čeprav so sirovine. Tako naklepno storjeno dejanje se kaznuje, če je na¬ stopila kot preterintencionalna posledica smrt človeka, z robijo od 1 do 10 let, če samo težko obolenje (§ 179. k. z.), z robijo od 1 do 5 let, če pa ni bilo že navedenih posledic, z robijo od 1 do 3 let. Malomarna storitev takšnega delikta se kaznuje z za¬ porom od 7 dni do 5 let in v denarju do 20.000 Din. c) V § 261. k. z. so ustanovljeni posebni predpisi za lekar¬ narje in njihove pomočnike ali namestnike. Oni morajo oprav¬ ljati svoje posle v lekarni točno po farmakopeji. Prekršitve do- tičnih, s spredaj navedenim zakonom o lekarnah... (gl. VII., odst. 1.) izdanih predpisov se kaznujejo vobče, torej, če ne do¬ sežejo dejanskega stanu v smislu § 261. k. z., po občnih uprav¬ nih oblastvih prve stopnje z zaporom do 1 meseca ali v denarju do 10.000 Din (§ 35. navedenega zakona). Če pa da lekarnar ali njegov pomočnik ali namestnik (zakon o lekarnah... jih ime¬ nuje «sotrudnike») naklepoma nepravo zdravilo (drugo kot predpisano ali zahtevano) ali ga ne napravi v predpisani razmeri ali količini sostavin, se kaznuje po § 261. k. z. samo, če nastopi preterintencionalna posledica smrti z robijo od 1 do 10 let, toda če nastopi kot prav takšna posledica okvara bolnikovega zdravja, z robijo od 1 do 5 let. Tudi pri malomarni storitvi se kaznuje storilec po § 261. k. z. samo, če je nastopila smrt ali okvara bol¬ nikovega zdravja, in to s strogim zaporom od 7 dni do 5 let in v denarju od 25 Din navzgor neomejeno. Ni pa seveda izklju¬ čeno, da postane lekarnar ali njegov sotrudnik kazniv po sploš¬ nih zakonitih normah glede napadov na življenje in telo, a poleg tega tudi po § 35. navedenega zakona. VIII. Da se ohrani narodno zdravje, naj lečijo bolezni in tudi odrejajo preventivno očuvanje pred boleznimi zdravniki, ki imajo posebno strokovno izobrazbo in zadostno prakso. Predpisi glede izobrazbe in prakse so navedeni v zakonu o zdravnikih z dne 14. januarja 1931. (Sl. N. št. 17/V, Sl. L. št. 107) in v zakonu o zdravnikih specialistih za bolezni ust in zob in o zobnih teh¬ nikih z dne 18. novembra 1930. (Sl. N. št. 271/XCIII, Sl. L. št. 54 iz 1.1931.). Kdor nima take predpisane izobrazbe in prakse, pa leči naklepoma za nagrado ali obrtoma, stori kaznivo dejanje. Takisto tudi še tisti, ki se izda naklepoma brez pravice za zdravnika in zdravi bolnika, čeprav brez nagrade niti ne obrtoma. 330 V prvem primeru gre za delikt mazaštva, ki se kaznuje z zaporom od 7 dni do 5 let, v drugem slutvozdravništva, ki se kaznuje s strogim zaporom od 7 dni do 5 let in v denarju od 25 Din navzgor neomejeno. V obeli primerih je kazen, če nastopi kot preterintencionalna posledica smrt ali poslabšanje bolezni do smrtne nevarnosti, robija od 1 do 10 let. Strokovno pravilno lečenje po naukih medicinske terapije je dolžnost vsakega zdravnika. Če zdravnik iz nepazljivosti, ne- marljivosti, skratka, s svojo malomarnostjo pri zdravljenju oškoduje zdravje ali znatno poslabša bolezen zdravljene osebe, zagreši kaznivo dejanje, za kar se kaznuje z zaporom od 7 dni do 3 let in v denarju do 30.000 Din; če pa nastopi v vzročni zvezi smrt bolnika, se kaznuje s strogim zaporom od 2 do 5 let. V cilju vzdrževanja občnega zdravja odreja spredaj navedeni zakon o zdravnikih izrečno, da so zdravniki dolžni držati se v izvrševanju privatne prakse natančno sodobne zdravniške zna¬ nosti. Določba § 264. k. z. ustanavlja prohibitivno normo, da se zdravnik ne sme posluževati načina zdravljenja, ki še ni znan¬ stveno preskušen. niti ne sme izvršiti znanstveno še ne preskušene operacije. Od kazenskopravne odgovor¬ nosti za prekršitev te norme ga oprašča pristanek bolnika ali njegovega zastopnika, če je bolnik brez zavesti ali če še ni do¬ vršil 16. leta; tu se uveljavlja načelo «volenti non fit iniuria». Kdor kot zdravnik (ne pa: babica, tehnični dentist in pod.) na¬ klepoma opusti, da dobi označen pristanek in s tem zlorabi svoje profesionalne pravice, se kaznuje, čim je nastopila iz njegovega ravnanja pacientova smrt, z robijo od 1 do 5 let in obligatorno z zabranitvijo nadaljnjega izvrševanja zdravniškega poklica za dobo od 2 do 5 let. (Tudi pri operacijah po znanstveno že preskušenih metodah se zahteva po § 14., odst. 2., pra¬ vilnika o organizaciji, notranjem delu in vzdrževanju službe v državnih bolnišnicah z dne 16. maja 1930. [Sl. N. št. 136/LI, Sl. L. št. 53] pristanek osebe, ki naj bo operirana, ali njenega zakonitega zastopnika. Prekršitev te določbe nima ka¬ zenskopravnih posledic.) IX. Kakor je bilo že pod IV. navedeno, se smatra voda za življensko potrebščino samo, če je zajeta. Zato je zakonodajec ustanovil posebne predpise o ravnanju s pritekajočo vodo v stu¬ dencih, potokih, rekah in vodnjakih, iz katerih zajemajo po- 331 samezniki ali občine pitno vodo, da se očuva občno zdravje. Kriminalizirano je dvoje dejanj: a) naklepno onesnaženje take vode; kazen je zapor od 7 dni do 3 mesecev in hkratu tudi v denarju do 3000 Din; b) naklepno zastrupljenje takšne pitne vode, vsebujoče pro- vzročitev nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi ali živine; kazen je tu robija od 1 do 5 let. Dočim gre pri deliktu po § 257., odst. 1., k. z. (gl. IV. a) za možnost pokvare zdravja in abstraetov, pri deliktu po § 258. k. z. (gl. IV. b) za pogin živali, se kriminali- zira v § 267. k. z. provzročitev nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi ali živali in concreto. Strup, ki se uporabi, mora biti ab¬ solutno škodljiv, ni pa da bi moral biti smrtnonevaren. X. V pogledu zlorabe alkohola kot provzročitelja mnogih bolezni je zakonodajec ustanovil v § 268., št. 1., 2. in 4., k. z. troje prestopkov, ki se kaznujejo z zaporom od 1 do 6 me¬ secev in v denarju do 5000 Din: a) za vsakogar,, ki naklepno zavede osebo, izpod 16 1 e t s t a r o, da se na javnem kraju upijani; ni da bi mo¬ rala biti nevračunljivost posledica pijanosti; b) za vsakogar, ki ve, da je neki osebi zabranjen obisk krčme s sodno očuvalno odredbo, pa ji postreže v krčmi z opojno pijačo (§ 55. k. z.); enaka očuvalna odredba mini¬ stra pravde pri pogojnem odpustu (§ 28., odst. 3., zak. o izvrš. k.) ni istovetna s sodno odredbo; c) za gostilničarje in kavarnarje in za vse tiste, ki prodajajo obrtoma na drobno opojne pijače, pa postrežejo naklepoma maloletniku, izpod 16 let staremu, z opojno pijačo zaradi ne- posrednje ali posrednje uporabe, ne glede na to, ali se je malo- letnik opijanil ali ne; storilcu tega kaznivega dejanja v povratku se sme prepovedati izvrševanje obrata (§ 59. k. z.). (Glede primera b opozarjamo na določbo § 55., odst. 2., ur. o izvrš. oč. odr., ki pravi, da se «kaznuje po § 268. k. z. vsakdo, ki ve za razglašeno prepoved iz § 55. k. z., pa ven¬ darle postreže taki osebi z opojilom». Ta določba pa ne ustreza povsem smislu § 55. k. z.) V pogledu zlorabe narkotikov morfija, kokaina, opija in pod., ki učinkujejo škodljivo na zdravje, je v isti vrsti in z isto kaznijo, kakor za zlorabo alkohola, ustanovljen poseben prestopek za tistega, ki komurkoli naklepoma postreže z navedenimi narkotiki. 332 Trinajsto poglavje: Napadi na javno moralo.* § 91. Skupne poteze in skupine kaznivih dejanj zoper javno moralo. I. Podstava pravnoustanovljene rodbine je moralnost v po¬ gledu na spolno življenje. Ko ščiti zakonodajec javno moralo v spolnih odnošajih, ščiti predvsem rodbino. V § 100. k. z. je ozna¬ čena rodbina kot «javna naprava, ki je z zakonom priznana«. Ona uživa zaščito po ust. (člen 21.). Iz nje naj izhaja na duhu in telesu krepak nov zarod. Rodbina pa ne more izvrševati te na¬ loge, ki jo država od nje pričakuje, če ni zatočišče morale glede spolnega življenja. Dočim smo govorili v §§ 49. in 50. o kršitvah konkretnih, iz instituta braka in rodbine izvirajočih državljan¬ skih pravic izven okvira seksualnega udejstvovanja, imamo v pričujočem poglavju opraviti s tako zvanimi delicta c ar ni s kot s pojavi, ki nastopajo izven okvira braka ali rodbine ter vplivajo kvarno na ustanovitev ali ohranitev braka in rodbine po zahtevah pravne države. Na eni strani naj se udejstvovanje spolnega gona (libido sexualis) kot podstave za razploditev člo¬ veškega rodu usmeri tako, da postane zarod zdrav na duhu in na telesu (populacijski, evgenetični moment), a da se zatre seksualna anarhija. Na drugi strani naj se zaščitijo deca in malo- letniki v pogledu preteče nevarnosti, ker utegne postati prerano vplivanje na njihovo spolno življenje za razvoj njihove osebnosti, bilo psihične, bilo fizične, zelo škodljivo, često celo pogubno. II. Delikti zoper javno moralo se dele po miselnosti, izraženi v poglavju XXIV. k. z., na sledeče glavne skupine: A. Kršitve svobodnega razpolaganja človeka s telesom glede udejstvovanja spolnega gona. B. Kršitve ali ogražanja spolne integritete dece in malo- letriikov. * Književnost: Živanovič: Osnovi... (1933.); k oimi e n t a r j i: Čubinski, Dolenc, Karajovanovič, ,$ttovič-Frank, Uroševič; Čubinski: Etika i krivično pravosude, Letopis Matice Srpske, 1927.; Maklecov: Krivična dela protiv javnog morala u k. z., Arhiv, 1930.; Raturič: Da li je kažnjiva obljuba izmedu brata i sestre od strica, Policija, 1933.; Ristič: Bračna pederastija, Branič, 1931.; Miljkovič: Belo roblje; Šilovič: Trgovina bjelim robljem, 1931. 333 C. Parazitarna pripomoč k udejstvovanju spolne strasti dru¬ gih ljudi. Č. Krvosramnost med sorodniki. D. Nečistost zoper naravo med ljudmi (sodomija) ter med ljudmi in živalmi (bestialiteta). E. Groba žalitev naravne sramežljivosti v zadevah spolnega gona. III. Pri nekaterih teh osnovnih skupin je zakonodajec usta¬ novil več podvrst deliktov z različnimi kaznimi. Občna načela, ki veljajo za vse enako, so: 1. ) Posebna zaščita gre spolno še nedozorelim ženskim ose¬ bam, nadalje spolno neomadeževanim deklicam ali ženskam vobče. Spolna zrelost je zakonito ustanovljena z izpolnjenim 14. letom (§ 273. k. z.). Spolna neomadeževanost pa se de lege lata pripisuje samo ženski osebi, ki je virgo intacta. Možnost konstrukcije praktičnega primera, da bi bila s posilstvom (kot • zločinstvom) deflorirana deklica predmet ustreznih deliktov, je pač tako zelo redka, da je zakonodajec ni vpošteval; on je od¬ klonil pojmovanje spolne nedolžnosti, ki naj bi bila neinformira¬ nost o naravnih funkcijah spolovil, in istovetil pojem spolne ne- omadeževanosti z devištvom (deviške nedotaknjenosti). 2. ) Udejstvovanje spolnega gona se vpošteva v treh oblikah: a) Telesna združitev, ki je dana ob spoju spolovil dveh oseb različnega spola (copula carnalis), ki pa ni da bi mogel vesti do spočetja ali zaploditve embria. Telesna združitev je v smislu k. z. storjena celo tedaj, kadar je pri fiziološkem coitus- u oploditev namenoma izključena ali sprečena. Ejaculatio seminis ni pojmovna sostavina telesne združitve. b) Nečisto dejanje («bludna radnja») pomeni telesno kretnjo ali izpostavljanje, s katerim se kani ugoditi spolnemu gonu ali pohoti na kakršenkoli drugačen način, kakor s spojem spolovil dveh oseb različnega spola, torej tudi med dvema ose¬ bama istega spola. Samo govorjenje ali gestikulacija še ne izčrpa pojma nečistega dejanja. c) Nečistost («blud») pomeni dlje časa trajajoče raz¬ merje med osebama različnega spola, ki ne živita v braku, v svrho medsebojnega udejstvovanja spolnega gona, bodisi s teles¬ no združitvijo, bodisi z nečistim dejanjem (spolna zabloda). 334 Pri vseh teh oblikah udejstvovanja spolnega gona nastopi kaznivost samo, če gre za naklepno dejanje. Malomarnost se ne kaznuje. 3 . ) Penalizacija zavisi pri deliktnih skupinah, ki so navedene pod st. 2 ., a) in b), od tega, kakšne posledice so nastopile. Tudi preterintencionalne posledice smrti ali težke telesne poškodbe tiste osebe, na kateri je delikt zoper javno moralo storjen, so mogoče in vpoštevne. 4. ) Nekateri delikti zoper javno moralo so tako delikatne na¬ rave, da bi utegnil njihov pregon žrtvam delikta provzročiti škodo, ki bi bila sama po sebi tehtnejša kakor pa interes prav¬ nega reda na kaznovanju. Iz tega vzroka je zakonodajec pri deliktih iz §§ 271 ., 276 . in 277 ., deloma tudi iz §§ 272 . in 273 . k. z. vpošteval morebitno željo osebe, ki je s takšnim dejanjem ne¬ posredno prizadeta, da ostane stvar v njenem interesu neodkrita in nekaznovana, ter odredil, da se prične pregon samo na pred¬ log oškodovane osebe, odnosno pri maloletnih osebah na predlog njihovega zakonitega zastopnika. 5. ) V nekaterih primerih, in to pri spolni zlorabi zaupanja maloletne device (§ 276 . k. z.), pri spolni zlorabi ženske v nuji (§ 277 . k. z.) in pri odvedbi ženske zaradi nečistosti (§ 278 . k. z.), dopušča zakonodajec, da prestane kaznivost, čim storilec po dovršenem kaznivem dejanju odpravi učinek prekršitve javne morale popolnoma s tem, da sklene z dotično žensko zakoniti brak. Celo po pravnomočnosti obsodbe vede lahko sklep braka do obnove kazenskega sodnega postopka in do oprostitve (§ 362 ., št. 2., s. k. p.). § 92 . Kazniva dejanja zoper spolno svobodo vobče. I. Spolno posiljenje: 1.) § 269., št. 1., k. z.: Pravo spolno posiljenje v ožjem smislu besede. Storilec, moška oseba, primora nakle¬ poma k telesni združitvi (ne le k nečistemu dejanju) spolno zrelo žensko osebo, ki ž njo ni oženjen, in to z brahijalno silo ali s psihično silo, t. j. s pretnjo zla, obstoječega v istočasni nevarnosti za življenje ali telo baš te ženske v znatni, na njeno voljo od¬ ločilno vplivajoči meri. Ta primer posiljenja je karakteriziran po okolnosti, da se ženska oseba proti svoji volji primora k te- 335 lesni združitvi, ko ve, da je njena spolna svoboda napadena in okrnjena. Kazen je zapretena za priprosti primer brez hujših posledic: robija od 1 do 10 let, za kvalificiran primer, da je ženska oseba pretrpela zbog telesne združitve težko poškodbo po smislu §§ 178., 179. k. z., robija od 1 do 12 let, za posebno kvalificiran primer, da je ženska oseba zbog telesne združitve umrla, robija od 5 do 20 let (§ 279. k. z.). 2. ) § 269., št. 2., k. z.: Pravo spolno p ošiljen j e v modificiranem smislu besede. Storilec, moška oseba, spravi naklepoma spolno zrelo žensko, s katero ni oženjen, proti njeni volji v stanje nezavesti ali nesposobnosti za obrambo in opravi nato na njej telesno združitev. Ta primer je karakteriziran po okolnosti, da pride do telesne združitve proti volji ženske osebe, ko se ona niti ne zaveda, da je njena spolna svoboda okrnjena. Penalizacija je tu popolnoma enaka oni pod št. L). 3. ) §270.k.z.: Nepravoposiljenje, t.j. brez pravno- relevantne volje ženske osebe. Storilec, moška oseba, iz¬ vrši naklepoma združitev s spolno zrelo žensko osebo, s katero ni oženjen, ki je tudi ni sam privedel v stanje nezavesti ali ne¬ sposobnosti za obrambo zoper napad na spolno svobodo, a je vendarle zbog duševne bolezni, slaboumnosti, omamljene zavesti ali iz «drugih vzrokov» nesposobna za obrambo pred napadom na spolno svobodo. «Drugi vzroki® morajo biti takšni, da so ostalim izrečno navedenim v pogledu obrambe povsem adekvatni (n. pr.: tretja oseba, ki ni ravnala sporazumno s storilcem, je žensko privezala na tla in ji vzela prostost gibanja). Da bi žen¬ ska ne vedela, kaj hoče storilec, se za kaznivost ne zahteva, a vis grata tu ne ekskulpira storilca, čim volja ženske pravno ni vpoštevna. Kazen za ta delikt je v priprostem primeru robija od 1 do 8 let, v kvalificiranem in posebno kvalificiranem pa ista, kakor je pod št. 1.) navedena. 4. ) § 271. k. z.: Zvijačno posiljenje, pri katerem je bila privolitev ženske k telesni združitvi dana, toda z zvijačo izbavljena. Storilec izvrši naklepoma telesno združitev s spolno zrelo žensko, ki jo je prej lažnem uveril, da je ž njo oženjen. Kazen za priprosti primer, tudi če je dejanje ostalo pri poskusu, je strogi zapor od 7 dni do 5 let, a pregon se začne samo na predlog pri¬ zadete ženske; za kvalificiran in posebno kvalificiran primer po smislu, kakor k št. 1.) navedeno, pa je kazen enaka kakor za 336 ustrezne primere od št. 1.) do št. 3.) ter se začne pregon po službeni dolžnosti. II. Nečisto dejanje (oskrumba) na spolno zreli ženski osebi (§ 272. k. z.). V primerih, ki so obravnavani pod I., govorimo o naklepu, ki ima za uspevek telesno združitev v mislih (gl. § 91., III., št. 2., a). Storilec pa ima lahko namesto telesne združitve le nečisto dejanje (gl. § 91., III., št. 2., b) kot uspevek v naklepu. Zakonodajec je smatral te primere za manj težke napade na javno moralo. Kriminalizacija je ustanovljena docela analogno primerom pod L, št. 1.) do 4.), penalizacija pa je blažja: pri deliktih, ustreznih primerom pod I., št. 1.) do 3.): za priprosti primer je strogi zapor od 7 dni do 5 let, pri deliktu, ustreznem primeru pod I., št. 4.), pa zapor od 7 dni do 1 leta, a pregon se začne, če dejanje ni bilo javno storjeno, na predlog prizadete ženske osebe, in le, če je bilo javno storjeno, po služ¬ beni dolžnosti. Cim pa so ti primeri nečistega dejanja kvalifici¬ rani po preterintencionalni posledici težke telesne poškodbe ali posebno kvalificirani po označeni posledici smrti, je penalizacija ista, kakor pri primerih telesne združitve, a pregon se začne vsakikrat po službeni dolžnosti (§ 279. k. z.). III. Spolna zloraba ženske osebe v nuji, t. j. z njeno pod silo razmer i z b a v 1 j e n o privolitvijo (§ 277. k. z.). Storilec, moška oseba, izkoristi naklepoma nujo (t. j. stisko, nastalo iz psihičnih ali ekonomskih vzrokov, kakor skrb ali strah za svojce, glad, skrajna beda in pod.) spolno zrele, toda neomadeževane ženske (gl. § 91., III., št. 1.) od dovršenega 14. leta dalje in jo naklepoma v tem stanju — brez sile ali pretnje — pripravi zaradi oslabljenosti njene odporne volje do telesne združitve ali do nečistega dejanja s seboj ali z drugo osebo. Kazen za priprosti primer je strogi zapor od 7 dni do 5 let, a pregon se začne na predlog prizadete ženske osebe. Tudi ta zloraba ženske je po § 279. k. z. penalizirana pri kvalificiranih in posebno kvalificiranih primerih enako, kakor je navedeno spre¬ daj pod I., št. 1.), vendar se prične pregon po službeni dolžnosti. IV. Odveden j e polnoletne ženske zaradi ne¬ čistosti (spolne zablode) zopernjenovoljo(§ 278. k. z.). Storilec, moška oseba, odvede naklepoma, uporabljajoč silo, pretnjo ali prevaro, polnoletno žensko osebo, ki ni ž njim omožena in je še spolno neomadeževana (gl. § 91., III., št. 1.), iz kraja njenega bivanja v drug kraj, v svrho, ne da bi jo poročil, 22 337 ampak da bi sam ali kdo drugi živel ž njo v nečistosti (gl. § 91., 111., št. 2., c). (Ce bi nameraval pri tem skleniti ž njo brak, bi bil podan dejanski stan otmice po § 246. k. z., ki spada v poglavje deliktov zoper osebno prostost [gl. § 47.].) Isti delikt, storjen na ženski osebi, ki ni polnoletna, obravnavamo pod drugim vidi¬ kom v § 93., IV. Kazen za tako odvedenje polnoletne ženske je v priprostih primerih robija od 1 do 5 let, pregon se začne po služ¬ beni dolžnosti, za kvalificirane in posebno kvalificirane primere pa je kazen ista, kakor je spredaj pod L, št. 1.), navedena. V. Spolna zloraba zaupanih oseb (§ 275. k. z.). Spolna svoboda je zaščitena posebej pri takih osebah, ki stoje: a) pod oblastjo uradnega ali službenega starešine, nadzor¬ nika, zdravnika, verskega predstavnika, vzgojitelja, učitelja ali kakšnega drugega organa, čigar avtoritativni položaj pred¬ postavlja izvestno etično veličino, adekvatno prej navedenim; b) pod nadzorom uradnih starešin, nadzornikov itd. v za¬ poru, bolnišnici, sirotišču, zavodu za vzgajanje, poboljševanje, prisilno delo, zdravljenje ali čuvanje — nasproti pravkar na¬ vedenim osebam. Zloraba pri izvršitvi telesne združitve ali nečistega dejanja med navedenimi predpostavljenimi in podrejenimi osebami je karakterizirana po naklepnem izkoriščanju avtoritativnega polo¬ žaja, da podrejena oseba, polnoletna ali maloletna, dopusti spolno udejstvovanje, ki bi ga brez vplivanja oblastnega ali po¬ sebnega položaja ne bila trpela. Izvršitev telesne združitve se kaznuje z robijo od 1 do 10 let, nečistega dejanja pa s strogim zaporom od 7 dni do 5 let. Cim pa pride v prvem ali drugem primeru do kvalifikacije po preterintencionalnih posledicah težke telesne poškodbe ali smrti, je kazen ista, kakor je spredaj pod 1., št. L), navedena. § 93. Kazniva dejanja zoper spolno integriteto dece in maloletnih oseb. Primere kaznivih dejanj, ki so obravnavani v tej skupini, navaja k. z. izrečno kot takšne, ki se morejo storiti samo na maloletnih osebah. Ostala kazniva dejanja zoper javno moralo, ki se store lahko na polnoletnih ali maloletnih osebah, nimajo posebnih predpisov za maloletnike. 338 I. Telesna združitev ali nečisto dejanje s spol¬ no nezrelo osebo: a) § 273., odst. 1., k. z. Storilec, moška oseba, opravi na¬ klepno s spolno nezrelo osebo (gl. § 91., III., št. 1.) telesno zdru¬ žitev; tudi moment, da ženska oseba še ni izpolnila 14. leta, mora biti vključen v vedenju in hotenju storilca. Kazen :zapriprosti primer brez hujših posledic robija od 1 do 10 let, za kvali¬ ficiran primer preterintencionalne posledice težke telesne poškodbe robija od 1 do 12 let, za posebno kvalificiran primer označene posledice smrti, robija od 5 do 20 let. Tu ni razlike, ali se je izvršilo posiljenje kot pravo ali nepravo. Pri¬ volitev ženske osebe ne ekskulpira od kazenskopravne od¬ govornosti. b) § 273., odst. 2., k. z. Če se je storilčev naklep udejstvoval pod enakimi pogoji, kakor so pod a) navedeni, vendar ne v smeri telesne združitve, ampak samo v smeri izvršitve nečistega de¬ janja, je kazen za priproste primere zapor od 7 dni do 5 let, a pregon se začne, če dejanje ni bilo izvršeno javno, ha predlog, če je bilo javno, pa po službeni dolžnosti. Če pride pri naklepni izvršitvi nečistega dejanja do preterintencionalne posledice težke telesne poškodbe ali smrti, je kazen ista, kakor pri ustreznih pri¬ merih spolnega posilstva (§ 279. k. z.). Pri kvalificiranih in po¬ sebno kvalificiranih deliktih iz § 273. k. z. se začne pregon po službeni dolžnosti. II. Spolna zloraba maloletnih oseb vobče (§ 274. k. z.). Tu gre za štiri tipe — dvoje parov — take zlorabe, o petem tipu, ki bi spadal v to vrsto delikta, pa je bil od zakonodajca obravnavan prav tako, kakor pri polnoletnih osebah, smo že govorili v § 92., V. a) § 274., odst. 1., št. 1., k. z. : S p o 1 n o p o s i 1 j e n j e s t e - lesno združitvijo. Storilka, ženska oseba, ki je spolno zrela, torej nad 14 let stara, izvrši naklepoma telesno združitev z moško osebo, ki še ni izpolnila 14. leta. Zakonodajec imenuje tako dejanje «zlorabo». Moment, da mladenič še ni izpolnil 14. leta, mora biti vključen v vedenju in hotenju storilca'; dvom ne more za kaznivost zadostovati. Zloraba kaže samo na ob¬ jektivno sostavino dejanskega stanu tega delikta, ker tudi prostovoljna privolitev ali celo pobuda, ki pride od takega mla¬ deniča k telesni združitvi, ne ekskulpira storilke. Nasnova že 339 tako ni kazniva, ker gre za mladeniča, ki je v kazenskopravnem smislu še «otrok» (§ 14., št. 1., k. z.). Ratio legis je, da z višjega vidika javne morale ni da bi se naravni razvoj osebnosti mla¬ deniča motil s preranim udejstvovanjem spolnega gona. b) § 274., odst. 2., k. z.: Storitev nečistega dejanja pod istimi okolnostmi kakor pri a). Kazen je k a) za prosti primer robija od 1 do 5 let, k b) strogi zapor od 7 dni do 5 let; za primere kvalificirane, odnosno po¬ sebno kvalificirane, po preterintencionalni posledici težke telesne poškodbe, odnosno smrti pa je zagrožena ista kazen, kakor pri ustreznih primerih pravega posiljenja (§ 279. k. z.). c) § 274., odst. 1., št. 2., k. z. : Spolno p o s i 1 j e n j e s te¬ lesno združitvijo glede posebej zaščitenih oseb. Storilec, moška ali ženska spolno zrela oseba, izvrši naklepoma telesno združitev s svojim več ko 14, a manj ko 21 let starim pastorkom, odnosno s tako svojo pastorko, posvojeno hčerko, odnosno posvojenim sinom, rejenko, odnosno rejencem, varovanko, odnosno varovancem. Moment, da druga oseba ni izpolnila 21. leta, mora biti vključen v vedenju in hotenju sto¬ rilca. Kar je bilo navedeno glede pomena zlorabe spredaj pod II., a), mora tudi tu veljati, dasi zakonodajec tega dejanja ni označil za zlorabo. Ce gre pri istovrstnem dejanju za žensko osebo, ki še ni dopolnila 14. leta, pride do uporabe predpisa § 273. k. z., ne pa do idealnega steka kaznivih dejanj po §§ 274. in 273. k. z. Glede maloletnih pastorkov ali pastork, ki so s sto¬ rilcem v svaštvu prve stopnje in se telesno združijo z mačeho ali z očimom, ne pride do uporabe § 284., odst. 3., k. z., ampak § 274., odst. 1., št. 2.), k. z. (neprava konkurenca kazenskoprav¬ nih zakonitih določb; gl. § 29., I., k a). Kazni za ta delikt so iste, kakor za spredaj pod II., a), navedene primere. č) § 274., odst. 2., k. z.: Storitev nečistega dejanja pod istimi okolnostmi, kakor je spredaj pod II., b), navedeno; kazen je ista tudi tu. III. Zloraba zaupanja maloletne device v spol¬ nem oziru (§ 276. k. z.). Tu je ustanovljena zaščita samo ženske osebe, ki je že dovršila 14. leto, a še ni dopolnila 21. leta in je spolno neomadeževana, torej virgo intacta (gl. §91., III., št. 1.). Storilec je moška oseba, ki naklepoma zavede, t. j. pripravi brez sile ali pretnje pravkar označeno žensko osebo, o kateri ve, da mu zaupa, to se pravi, da ga ne smatra za sposobnega, spraviti 340 jo v nesrečo ali sramoto z nezaželeno izgubo devištva, k telesni združitvi. Zloraba tiči v naklepnem izkoriščanju zaupanja; sto¬ rilec ve in hoče že pri izvršitvi telesne združitve, da zlorablja zaupanje. Izvršitev nečistega dejanja pod enakimi pogoji ni kazniva. '/,( .... Kazen za priprosti nekvalificirani primer, pri katerem se začne pregon le na predlog prizadete ženske osebe, je zapor od 6 mesecev do 5 let; pri kvalificiranem, odnosno posebno kvali¬ ficiranem primeru, kjer nastopi preterintencionalna posledica težke telesne poškodbe, odnosno smrt, pa se prične pregon po službeni dolžnosti ter je kazen ista, kakor pri ustreznih primerih spolnega posiljenja (§ 279. k. z.). IV. Odvedenje ženske, izpod 14 let stare, za¬ radi nečistosti («spolne zablode»; § 278., odst. 2., k. z.). O tem deliktu smo razpravljali že v § 92. pod IV., toda samo toliko, kolikor je šlo za polnoletne, spolno neomadeževane žen¬ ske osebe. Tu dodajamo, da velja vse tisto, kar smo tam izvajali, tudi za maloletne ženske, ki so izpolnile 14. leto, a niso prekora¬ čile 21. leta starosti (§ 278., odst. 1., k. z.). Razen tega predpisuje zakonodajec za isti delikt odvedenja zaradi nečistosti (gl. § 91., III., št. 2., c), če gre za spolno neomadeževano deklico, izpod 14 let staro (torej po § 14., št. 1., k. z. še za «otroka»), ob isti kriminalizaciji posebno penalizacijo: storilec se kaznuje v tem primeru, tudi če ne nastopi nobena kvalifikacija po preterintencio- nalni posledici težke telesne poškodbe, odnosno smrti, z robijo od 1 do 10 let, za kvalificiran, odnosno posebno kvalificiran primer po § 279. k. z. pa je zapretena kazen zopet enaka, kakor za ostale primere tega delikta, če se stori na maloletni ali polno¬ letni ženski osebi. V. Zvodništvo v tuzemstvu (§ 282., št. 2., k. z.) glede osebe, ki ni še prekoračila 18. leta starosti. Pod pojmom zvodništva (lenocinium, Kuppelei), ki ga k. z. ne definira, je treba razumevati nasnovo ali pripomoč, ki jo daje storilec-zvodnik (leno) ali storilka-zvodnica (lena) s tem, da na¬ pelje, posreduje ali pripravi priliko, da dve od storilca ali sto¬ rilke različni osebi različnega ali istega spola zadostita svoji telesni pohoti na način, ki se po k. z. kaznuje ali ki je raz sta¬ lišče javne morale nedopusten. Ni bistven znak tega delikta, da bi šlo za naklepno odvedenje zvodene osebe iz kraja v kraj za¬ stran zadostitve telesni pohoti, pač pa je treba, da tisti osebi 341 nista iam alias facturae, ampak storilec ali storilka ju naklepno pripravi, da nastane v njima sklep na izvršitev nedopustnega nečistega dejanja, bodisi enostransko, bodisi obojestransko, ali nedopustne telesne združitve. Neomadeževanost ali neoporeče- nost teh oseb se za kaznivost ne zahteva. V okviru zaščite spolne integritete maloletnih oseb prihaja v poštev samo delikt po § 282., št. L), k. z., ki obstoji v naklepno storjenem zvodništvu osebe, ki je mlajša od 18. leta. Spol te osebe ni odločilen. Dovršen je delikt, ko pride do sestanka, pri katerem naj se izvrši telesna združitev ali nečisto dejanje. Kazen, ki je zapretena ne glede na siceršno razmerje med storilcem in zvodeno osebo, je robija od 1 do 10 let. Ne vpraša se po tem, ali je bilo zvodništvo plačano ali ne. § 94. Parazitarna kazniva dejanja zoper javno moralo. I. Rufijanstvo in koristoljubna pomoč k ne¬ čistosti (§ 280. k. z.). Če pomaga nekdo, moški ali ženska, osebam različnega ali istega spola, ki sta že sklenili ali zasno¬ vali misel (iam alias facturi), izvršiti telesno združitev izven braka ali neko nečisto dejanje, ki se odraža v udejstvovanju spolnega gona izven braka, njegovo dejanje samo po sebi še ni kaznivo. Takšna pomoč se šele kaznuje, če je bila naklepoma dana in aktivno izvršena, to pa ali iz navade (rufijanstvo) ali iz koristoljubja. Dovršeno je tako kaznivo dejanje, čim pride do izvedbe nedopustnega udejstvovanja spolnega gona. (Ne sme pa obstajati v odvedenju osebe, ker se znači to kot samostojno kriminaliziran delikt.) Določba § 280. k. z. vsebuje torej na¬ klepno pomoč k že zasnovani nečistosti. Kazen je v prostih primerih strogi zapor od 7 dni do 2 let (poskus ni kazniv), v posebno težkih primerih (§ 75. k. z.) pa robija od 1 do 5 let. V praktičnem življenju je rufijanstvo tako rekoč vedno hkratu koristoljubno dejanje. Pripominjamo, da vzdrževanje bordelov ali nastopanje prostitutk s kontrolnimi knjižicami ni omenjeno v k. z., pač pa se v § 281. k. z. omenjajo izrečno ženske, ki iz¬ vršujejo nečistost obrtoma (profesionalne prostitutke). Kaznivost je dana, če in kjer ni tako dejanje vendarle tolerirano po še obstoječih krajevnih zakonih. 342 II. Sutinerstvo (§ 281. k. z.). Kdor naklepoma izkorišča žensko osebo, ki izvršuje nečistost obrtoma, t. j. ki služi kakor¬ koli in trajno moški pohoti za denar, se kaznuje s strogim za¬ porom od 7 dni do 5 let in v denarju od 25 Din navzgor ne¬ omejeno. Zahteva se za kaznivost izkoriščanje, torej sprejem večkratne gmotne koristi; ta moment mora biti v storilčevem naklepu obsežen. III. Zvodništvo (lenocinium) zaupanih oseb (§ 281., št. 2., k. z.). Razen primera iz § 282., št. 1., k. z., ki smo ga ob¬ ravnavali pod drugim vidikom (§ 93., V.), je zakonodajec usta¬ novil delikt zvodništva tudi glede oseb, ki so prekoračile 18. leto starosti, a so storilcu raz stališče javne morale zaupane: to so storilčeva žena, hči, sestra, vnukinja ali druge osebe, ki so po¬ verjene njegovemu skrbstvu ali nadzoru. Ni izključeno, da se stori zvodništvo glede moške osebe, če je storilcu poverjena kot skrbniku ali nadzorniku. Delikt je izvršen, čim je prišlo do de¬ janskega osebnega sestanka zvodene osebe s tisto, ki hoče od nje izvršitev telesne združitve ali nečistega dejanja. Kdor torej zvodi naklepoma spredaj označeno osebo, tudi če je preko 18 let stara, se kaznuje z robijo od 1 do 10 let. Koristoljubje pri storitvi ni konstitutivna sostavina, pač pa otežujoča okolnost. IV. O d v e d e n j e (§§ 282., št. 3., in 283. k. z.). Tu ne gre za otmico (§ 246. k. z.), kjer se kaznuje napad na osebno prostost in varnost, ki se izvrši s silo, pretnjo ali prevaro (gl. § 47.), am¬ pak za delikt zoper javno moralo. Tam gre za dejanje, ki ž njim prizadeta ženska v nobenem pogledu ni zadovoljna, njena volja se obide, tu pa za dejanje, glede katerega je odvedena ženska, kar se tiče izpremenitve kraja, lahko popolnoma sporazumna. Zakon je ustanovil dvoje vrst tega delikta. a) V % 282., št. 3., k. z. gre za naklepno odvedenje kakšne polnoletne ali maloletne osebe moškega ali ženskega spola po storilcu, ki ve, da označena oseba nima namena ali volje, služiti tretji osebi zastran zadostitve telesne pohote, in ki hoče, da jo odvede iz njene domačije ali njenega prebiva¬ lišča v drug kraj v naši državi, kjer jo zapusti ali izroči drugemu zastran zadostitve telesne pohote na njej ali ž njo. Odvedena oseba je 'lahko sporazumna s storilcem v tem pogledu, da izpremeni kraj bivališča, ne sme pa biti sporazumna v tem pogledu, da bi na izpremenjenem kraju služila telesni pohoti drugih. Kazen za ta delikt je robija od 1 do 10 let. 343 b) § 283. k. z. Njegove določbe so orožje naše države v borbi zoper mednarodno trgovino z «belim blagom (robljem)». Tej borbi velja zakon o mednarodni konvenciji za pobijanje trgovine z ženskami in otroki z dne 28. februarja 1929. (Sl. N. št. 117/L, Ur. L. št. 21.). Ta zakon ustanavlja sam pooblastilo za ministra za zunanje posle, da predpiše za izvrševanje tega zakona uredbo s kazenskimi sankcijami do 30 dni zapora ali 3000 Din v denarju za poedina kazniva dejanja, kolikor niso taka navedena in kaz¬ niva po drugih zakonih. V § 283. k. z. je ustanovljena generalna zabranitev trgovine z ženskami in otroki, za katero velja realno- zaščitno načelo (§ 4. k. z.). Storilec, ki naklepoma odvede kakšno osebo, polnoletno ali maloletno, moškega ali ženskega spola, zaradi nečistosti, torej zastran zadostitve telesne pohote, z drugo osebo iz kraja domačije ali prebivališča v drug kraj, ki je v inozemstvu, se kaznuje z robijo od 1 do 15 let. Tu ni da bi moralo priti do dejanskega osebnega sestanka žrtve z drugimi osebami, ki jo naj spolno zlorabljajo. Z deliktom dovršenega odvedenja v ino¬ zemstvo zaradi nečistosti je namreč izenačeno pripravljal¬ no dejanje, obstoječe v tem, da odda storilec svojo žrtev drugemu v svrho odvedbe v inozemstvo ali pa da sklene v isto svrho dogovor z drugo osebo kot družabnikom pri dejanski od- vedbi iz naše države. Taka «oddaja drugemu« ali «ustanovitev družabniškega razmerja« se izvrši lahko tudi v tuzemstvu, a navzlic temu je tako v resnici samo pripravljalno dejanje krimi- nalizirano kot samostojen delikt, glede penalizacije pa izenačeno z izvršitvijo odvedenja. § 95. Krvosramnost. Da se ohrani človeški rod pri zdravi krvi, se zabranjuje krvosramnost (incestus, BUitschande). Ta ratio legis se razvidi iz dejstva, da je stavljena pod sankcijo samo telesna združitev, ki utegne vesti do zaroda, ne pa nečisto dejanje. Obseg zabra- nitve incestuoznega telesnega združevanja je točno omejen na izvestne stopnje krvnega sorodstva, razširjen pa — zastran oču- vanja verske morale kot sostavine občne javne morale — na duhovno sorodstvo in svaštvo. Možnost zanositve ploda telesne združitve ni bistvena sostavina dejanskega stanu krvosrainnosti, privolitev od obeh oseb različnega spola pa je potrebna; če je ni, 344 postane dejanje eventualno kaznivo po drugih strožjih določ¬ bah k. z. Vsi primeri krvosramnosti so navedeni v § 284. k. z. Kaznuje se seveda samo naklepna združitev, izvršena: a) med sorodniki po krvi v premi vrsti — z robijo od 1 do 10 let; b) med sorodniki po krvi v stranski vrsti do vštete druge stopnje (ne «parentele» ali «kolena») — z robijo od 1 do 5 let; c) med osebami, ki so v svaštvu do vštete prve stopnje — z zaporom od 7 dni do 1 leta; č) med krstnim botrom in krščencem ali le-tega roditeljem — z zaporom od 7 dni do 1 leta. Poskus se kaznuje pri deliktih k a) in b), ne pa k c) in č). Ce gre v primeru c) za maloletno pastorko ali maloletnega pastorka, ni da bi prišlo do pravega idealnega steka z deliktom po § 274. k. z. (gl. § 93., II., c). § 96. Nečistost zoper naravo. Tako zvane abolicionistične težnje, ki se v tujini zelo vpo- števajo, streme za tem, da bi se krog deliktov, ki spadajo v po¬ glavje udejstvovanja spolnega gona zoper naravo, čim bolj utes¬ nil ali pa da bi se kaznivost teh dejanj sploh odpravila. Kot razlog za to se navaja, da se fiziološka naloga telesne združitve oseb različnega spola in pomlajevanje človeškega rodu s temi delikti nikakor ne ogražata. Naš zakonodajec se tem težnjam ni docela pridružil, ampak je obdržal delikt nečistosti zoper naravo v obeh oblikah, to je glede nečistosti zoper naravo, ki jo zagreše osebe med sabo in osebe z živaljo, vendarle kot prestopek, ki se kaz¬ nuje mnogo mileje kakor pa v Srbiji ali Avstriji pred in med svetovno vojno. a) Nečistost zoper naravo med osebami istega spola (sodomia ratione sexus, § 285. k. z.): Kdor izvrši na¬ klepoma z drugo osebo istega spola protinaravno nečisto de¬ janje, vendar na način, ki je podoben naravnemu spoju spolovil pri osebah različnega spola (coitus membrorum), se kaznuje s strogim zaporom od 7 dni do 5 let (homoseksualna ali lezbiška ljubezen). Drugi tako zvani paranimfalični triki, kakor mutualna 345 onanija, cunnilingus in pod., ne spadajo pod določbo § 285. k. z., ampak se kaznujejo samo, če so javno storjeni (§ 287. k. z.). Cim pa gre za maloletno osebo, se kvalificira zbog te okol- nosti nečisto dejanje za težje kazniv delikt. b) Nečistost zoper naravo med osebami in ži¬ valmi (§ 286. k. z.; «bestialitas», «sodomia ratione generis»). Moška ali ženska oseba, ki izvrši naklepoma protinaravno ne¬ čisto dejanje z živaljo kateregakoli spola v obliki, ki je podobna coitus-u membrorum med ljudmi in ki se znači kot spajanje z živalskim telesom zaradi zadovoljitve svoje telesne pohote, se kaznuje z zaporom od 7 dni do 1 leta. Žival ni tu, kakor v prejš¬ njem s. k. z. «skot» — domača četveronožna žival (odtod izraz «skotološtvo»), ampak poljubno vsaka taka, ki je sposobna za izvršitev manipulacij z njenim telesom iz pohote. § 97. Kazniva dejanja zoper naravno sramežljivost glede spolnega gona. I. Javna morala zahteva, da se čini, ki se tičejo udejstvovanja spolnega gona, izvršujejo kolikor mogoče tajno. Sramežljivost v spolnih zadevah ni samo po naravi sami dana in opravičena, temveč ona je umestna in potrebna tudi zato, ker se naj vse, kar je v zvezi s spolnim gonom, prikriva zlasti mladostnim osebam, da se pri njih ne vzbujajo prerano nepotrebni podobni nagonski pojavi. Tudi versko pojmovanje, ki zabranjuje sploh vsako udejstvovanje spolnega gona razen v braku, naj se ne draži in žali. V tem smislu je zakonodajec ustanovil delikt sub¬ sidiarnega značaja, namreč javno naklepno izvršitev nečistega dejanja (§ 287. k. z.). Sem ne šteje, seveda, ne¬ čisto dejanje v vulgarnem smislu besede, ampak le v smislu izva¬ janj v § 91., III., št. 2., c). Ni tu sicer zahtevano, da mora biti pri izvršitvi delikta udeleženih dvoje objektov (dveh oseb ali ene osebe in ene živali), ampak zadostuje tudi en objekt (ekshibicio¬ nizem, onanija), toda dejanje mora izvirati iz nakane, da se za¬ dosti telesni pohoti, in mora biti storjeno javno. Kazen je zapor od 7 dni do 5 let ali v denarju do 50.000 Din. Kjer pa je tako dejanje že samo po sebi strože kaznivo (§§ 272. do 275., 277. in 279. k. z.), se uporablja samo strožja določba, ter je neodlo- čilno, ali je storjeno javno ali nejavno. 346 II. Z mednarodno konvencijo za pobijanje prometa in trgo¬ vine z nemoralnimi publikacijami, ki je bila uzakonjena dne 28. februarja 1929. (Sl. N. št. 117/L, Ur. L. št. 15 z dne 28. no¬ vembra 1929.), je bil podobno, kakor je navedeno v § 94., IV., b), pooblaščen minister za notranje posle, da izda naredbo, ki bi prišla eventualno do uporabe glede sprečevanja nemoralnih publikacij. V našem kazenskem pravu pa je bila ta materija po večini že vnaprej urejena. Ustanovljenih je troje deliktov, ki se tičejo težjih kršitev javne morale s tem, da se žali naravna sra¬ mežljivost v spolnih zadevah. a) § 288. k. z., p r v i p r im e r : Kdor ima javno predavanje nemoralne vsebine, s katerim se vrši nasnavljanje k nečistosti ali nečistim dejanjem; nasnavljanje mora biti naklepno; da je postalo uspešno, se za kaznivost tega delikta ne zahteva. Pač pa mora biti v naklepu vključeno vedenje, da gre za nemoralno, zoper javno moralo v spolnih zadevah usmerjeno in javno pre¬ davanje na ad hoc naznanjenem zboru več ljudi. V načelu gre torej tukaj za samostojno kriminalizirano in penalizirano na¬ snavljanje. Kazen je strogi zapor od 7 dni do 5 let in v denarju od 25 Din navzgor neomejeno. b) § 288. k. z., drugi primer : Kdor naklepoma izdeluje, prodaja, razširja ali spravlja vobče v promet, ki je dostopen ne¬ določeni in nedoločljivi množici ljudi, spise, novine, slike in druge predmete (n. pr. sohe), ki vsebujejo težko kršitev javne morale. Gre za obscene, pornografične umstvene izdelke, ki normalno čuteče in misleče ljudi, spoštujoče in čuvajoče nravnost in sra¬ mežljivost v seksualnih stvareh kot zahtevo človeškega dosto¬ janstva, hudo žalijo, a nimajo z umetnostjo, znanostjo in pod. ničesar skupnega. Rešitev vprašanja o težki žalitvi je quaestio facti, ki jo mora sodišče presojati predvsem raz vidik zahtev javne morale. Kazen je ista, kakor pri primerih pod a). c) Člen 49. tisk. zak. V prvem odstavku tega člena je dejan¬ ski stan isti, kakor spredaj pod b), kolikor gre za javno moralo v seksualnem pogledu. Za ta primer storitve s tiskom velja po členu 13. novel. kaz. zak. tudi v § 288. k. z. določena strožja kazen. Samostojni obstoj tega delikta po tisk. zak. pa se mora ugotoviti, ker je zanj ustanovljena pristojnost tiskovnega' so¬ dišča. Samo za kršitve javne morale izven okvira seksualne sfere (n. pr. če nekdo uči, da je treba stare ljudi ali ubožce zatreti in pod.) ostanejo kazni, ki so v členu 49. tisk. zak. 347 kot blažje določene: zapor od 7 dni do 1 leta ali v denarju do 10.000 Din. V teh primerih se corpora delicti uničujejo (spe¬ cialna stranska posledica po tisk. zak.),, v prvonavedenih pa obligatorno zaplenjajo (stvarna očuvalna odredba, § 59. k. z.). Štirinajsto poglavje: Napadi na državo, njeno ustavno ureditev in oblastva.* § 98. Veleizdaja in sorodna kazniva dejanja. I. Država ima svojega poglavarja, posebej zaščitena pa nista samo oseba in življenje kralja, ki vrši po ust. zakonodajno (člen 26.) in upravno (člen 29.) oblast ter ima vrhovno poveljstvo vse vojne sile (člen 27.), ampak tudi oseba in življenje prestolo¬ naslednika (člena 35., 36.) in kraljevskega namestnika (členi 41. do 43.). Pri vseh teh primerih velja realno zaščitno načelo (§ 4. k. z.). Kjer se križajo določbe k. z. z onimi v zak. zaščit, drž., je treba vpoštevati določbe člena 6., št. 3., uv. zak. kaz. zak., da ostanejo določbe naposled navedenega zakona v veljavi. Opre¬ delitev ni lahko izvedljiva, vendar mora sloneti na osnovni kriminalno politični ideji zak. zaščit, drž., da gre pri deliktih iz tega zakona v pogledu napadov na državo in njena oblastva predvsem za borbo zoper komunistični ali anarhistični teror, dočim se gibljejo ustrezne določbe v posebnem delu k. z. v splošnem okviru zaščite države ne glede na ta poseben moment: lex specialis pa pred¬ njači pred lex generalis. a) Kdor naklepno usmrti ali poskusi usmrtiti kralja ali kra¬ ljevskega namestnika, stori veleizdajo ( Hochverrat; § 91. k. z.). * Književnost: Živunovič: Osnovi... (1933.); komentarji: Čubinski, Dolenc, Karajovanovič, Šilovič-Frank, Uroševič; Topalovič: O veleizdaji,Arhiv, 1920.; Politeo: Politički delikt, 1921.; Dolenc: Država 1 politički zločini, Mjes., 1925.; isti: Zločinec iz prepričanja, Zb. zn. r., VI., 1928.; Gradnik; Člen 4. zakona o zaščiti javne varnosti in reda v državi, Pravosude, 1933.; Perič: Le delit de rebellion en droit penal serbe et fran?ais, 1921.; Dolenc: Glavne poteze našega tiskovnega prava, 1926.; Frank: Osnovi zakona o štamipi, 1927.; Honigsberg: Komentar štamparskog prava, 1933.; Muha: Zakon o štampi, 1926. 348 Poskus, bodisi da je dokončan, bodisi da je blizek ali nedokončan (§ 19., III., č), je tu izjemoma kriminaliziran kot dovršeno kaz¬ nivo dejanje. Kazen je smrt kot edino zagrožena kazen. b) Veleizdajniško pripravljalno dejanje, ki meri naklepno na to, da bi bil kralj, prestolonaslednik ali kraljevski namestnik usmrčen, zaprt, iz države pregnan ali sovražniku izročen (§ 92., odst. 1., k. z.), se kaznuje z dosmrtno robijo. c) Veleizdajniško dejansko nasilje, ki se izvrši izven usmr¬ titve ali poskusa usmrtitve z naklepno uporabo sile corpore corpori na kralju, prestolonasledniku ali kraljevskem namest¬ niku (§ 93., odst. 1., k. z.), se kaznuje z robijo od 10 do 20 let. II. Naklepno pripravljalno dejanje, ki meri na to, da bi bil član kraljevskega doma (gl. člen 38. ust.) usmrčen, zaprt, iz države pregnan ali sovražniku izročen (§ 92., odst. 2., k. z.), se kaznuje z robijo od 10 do 20 let, naklepno dejansko nasilje (gl. spredaj I., c), storjeno na članu kraljevskega doma (§ 93., odst. 2., k. z.), se kaznuje z robijo od 1 do 10 let. Za usmrtitev člana kraljevskega doma, če ni kraljevski namestnik, veljajo predpisi § 167. k. z., za poskus usmrtitve takega člana kraljev¬ skega doma pa morajo veljati predpisi § 92., odst. 2., k. z., ker bi bilo sicer pripravljalno dejanje, ki meri na njegovo usmrtitev, strože kaznovano kot poskus usmrtitve. To ustreza predpisom o pravem idealnem steku kaznivih dejanj. III. Kdor (naklepoma) zavaja ali nasnavlja javno ali z raz¬ širjanjem spisov, slik ali objav na izvršitev katerega izmed de¬ janj, navedenih spredaj pod I. ali II., ali kdor naklepoma sprejme takšen poziv, se kaznuje, če niso nastopile nikakšne ( scilicet: kvarne) posledice, z robijo ali zatočenjem od 1 do 20 let (§ 95. k. z.). Če pa so nastopile posledice, se kaznuje po predpisih, ki so navedeni spredaj pod II. ali III. Tu ni razlikovanja, ali gre za osebo kralja, prestolonaslednika, kraljevskega namestnika na eni, za člana kraljevskega doma na drugi strani. Če se je izvršilo dejanje z izpodbadanjem («podsticanje») po tiskovini, se upo¬ rablja določba člena 43. tisk. zak., kjer je pristojnost drugače urejena. Tiskovni senat pa mora uporabljati glede kaznovanja določbe § 95. k. z. (gl. člen 13. novel. tisk. zak.). Če je v § 95. k, z. navedeni način storitve združen s terorjem v smislu izvajanj pod I., nastopi sojenje po določbah § 1. zak. zaščit, drž., ki so glede penalizacije strožje. 349 IV. Komplot, ki obstoji v naklepnem dogovoru več oseb, da izvrše neki delikt izmed spredaj pod I. ali II. navedenih deliktov, se kaznuje, tudi če ni prišlo do izvršitve. Dogovorniki kot storilci se kaznujejo z robijo ali zatočenjem od 1 do 5 let (§ 96. k. z.). V. Kot delictum sui generis je ustanovljena — ne glede na delikt po § 92. k. z. — naklepoma izvršena, tako zvana vele¬ izdaj niška konspiracija, ki meri na izvršitev nekega izmed spredaj pod I. ali II. navedenih dejanj, s tem: a) da kdo stopi v stik z vlado tuje države ali njenimi zaup¬ niki (ni da bi morala tuja država ali njen zaupnik takšno iskanje sprejeti), b) da kdo zlorabi svojo službeno oblast, c) da kdo zbira ali vežba ljudi, č) da kdo priskrbuje, pripravlja ali razdeljuje orožje, muni- cijo ali denar. Kazen za takšen delikt je določena brez razlike, ali gre za kralja, prestolonaslednika, kraljevskega namestnika ali za člane kraljevskega doma, z robijo ali zatočenjem od 1 do 10 let (§ 97. k. z.). Po odst. 2. § 97. k. z. sme sodišče uporabiti «v lažjih pri¬ merih«, dasi ne dosezajo kvalitete posebno lahkega primera po § 73., odst. 2., k. z., določbo § 33. k. z. To pomeni, da se tako dejanje, čeprav je kot delictum sui generis kriminalizirano, ven¬ darle smatraj, če storilec prostovoljno odstopi od nadaljevanja svoje konspiracije v smeri storitve dejanj po §§ 91. do 93. k. z., za nekaznivo, kakor pri pripravljalnih dejanjih, ki niso posebej kriminalizirana. § 99. Priprosto državno izdajstvo in sorodna kazniva dejanja, I. V pogledu zaščite obstoja države je zakonodajec zastran njene posebne učinkovitosti posegel po takšnem načinu krimi- naliziranja, da je ustanovil že pripravljalna dejanja, ki ogražajo državo in njeno ustavno ureditev, za delicta sui generis; vendar jih je taksativno razpredelil. Po svoji osnovni kriminalnopolitični ideji se označujejo ti delikti kot posebne oblike izdajstva države (Landesverrat). Realno-zaščitno načelo se mora vse¬ skozi uveljavljati (§ 4. k. z.). Glavni vidiki teh posebnih oblik se ravnajo po načinu storitve tako-, da razlikujemo priprosto, diplomatično in vojno izdajstvo države. Tu pa se mnogo- 350 krat križajo določbe k. z. z onimi v zak. zaščit, drž. Za oprede¬ litev deliktov po tem ali onem zakonu velja, seveda, isto, kar smo izvajali v § 98., I. II. Priprosta izdajstva države so: A Po k. z.: 1. ) V § 94. k. z. Kot napadi na obstoj države označene vrste, ki se kaznujejo z robijo ali zatočenjem od 1 do 20 let, so usta¬ novljena sledeča taksativno našteta započeta (t. j. pripravljalna) dejanja, ki hočejo oživotvoriti: a) izpremenitev državne ustave vobče ali ustavnega reda prestolonasledstva z naklepno uporabo sile ali naklepno pretnjo, da se uporabi sila zoper osebe ali stvari; b) a) naklepno nasilno odstranitev vladarja, narodnega predstavništva (narodne skupščine ali senata ali obeh) ali kak¬ šnega drugega v ustavi določenega državnega oblastva (n. pr. kraljevsko namestništvo, ministrski svet itd.); P) naklepno pre¬ prečitev s pretnjo sile, da bi izvrševali vladar, narodno pred¬ stavništvo ali druga državna oblastva svoje ustavne pravice ali dolžnosti; y) naklepno prisiljenje, da bi morali vladar, na¬ rodno predstavništvo ali druga državna oblastva izvrševati svoje ustavne pravice in dolžnosti v takšnem pravcu, kakor hoče imeti to storilec; c) nezakonito naklepno pridobitev vrhovne državne oblasti zastran neposrednjega izvrševanja oblasti ali njenega prenosa na kakšno drugo osebo; c) naklepno protiustavno spojitev kraljevine Jugoslavije ali njenega dela s tujo državo ali enako izločitev njenega dela iz celote in ustanovitev samostalne države. Uporaba terorističnih sredstev v spredaj navedene svrhe pre¬ tvarja te delikte v one po zak. zaščit, drž. 2. ) V § 98. k. z. Delikt ustanavljanja društva zoper obstoj države, ki se kaznuje z robijo od 1 do 10 let ali s strogim za¬ porom od 7 dni do 5 let in z izgubo častnih pravic, zagreši: a) kdor naklepno sam ustanovi društvo zaradi prepričevanja ali nasnavljanja drugih oseb, da bi se na nasilen način uničili ustavni red v državi ali osnove državnega ali ustavnega reda; b) kdor, vedoč za pravkar označeno svrho domačega ali ino¬ zemskega društva, k njemu pristopi ali mu kakorkoli pomaga ali sprejme od njega pomoč. 351 3. ) V § 95. k. z. Vse, kar je v § 98., III., navedeno za na¬ vajanje ali nasnavljanje k veleizdaj niškim dejanjem iz §§ 91. do 93. k. z., velja prav tako tudi glede izdajstva države po § 94. k. z. 4. ) V § 96. k. z. Vse, kar je v § 98., IV., navedeno za komplot k veleizdaj niškim dejanjem iz §§ 91. do 93. k. z., velja prav tako tudi glede izdajstva države po § 94. k. z. 5. ) V § 97. k. z. Vse, kar je v § 98., V., navedeno za vele- izdajniško konspiracijo, velja prav tako tudi glede dejanj iz § 94. k. z.; tudi uporaba odredbe § 33. k. z. v lažjih primerih ni izvzeta. B. Po z a k. zaščit, drž. Zakonodajec je ustanovil poleg kaznivih dejanj, ki so navedena v k. z., izrečno še posebno poostrene kazenskopravne norme, ki ščitijo isto pravno dobrino obstoja države in njene ureditve in oblastev, to pa pod vidikom, da naj se prepreči teroristično udejstvovanje anarhistične in komunistične propagande. Razvrstitev teh norm po posameznih poglavjih izven zaščite obstoja države kot takšne je le deloma mogoča. Kar ni bilo že v drugih poglavjih navedeno, spada smiselno v novo skupino o izdajstvu države in sorodnih deliktov. Iz tega vidika je treba navesti tu v tej zvezi sledeče delikte iz zak. zaščit, drž.: 1.) iz člena 1.; kazen je smrtna kazen ali robija od 1 do 20 let: a) člen 1., št. 1.: naklepno ogražanje javnega mira ali pro- vzročanje nevarnosti glede javnega reda v državi; propaganda, da je treba izpremeniti politični ali socialni red v državi z zlo¬ činstvom, nasiljem ali kakršnimkoli terorizmom. Tu niti ni treba, da so se oživotvorila pripravljalna dejanja, ampak storilec izvaja in uveljavlja svojo miselnost o potrebi izpremembe socialnega ali političnega reda na označen način, ki postane za zunanji svet zaznaten in spoznaven; b) člen L, št. 2.: naklepno organiziranje, podpiranje dru¬ štva, ki ima namen, propagirati komunizem, anarhizem, tero¬ rizem, ali pristop k temu društvu, ali društva za nelegalno pri¬ lastitev oblasti ali pa svrh, ki so v št. 1. člena 1. citiranega zakona navedene; razlika med tem deliktom in med onim, ki je nave¬ den spredaj pod II., A., št. 2.), a) in b), leži le v načinu ostvar- janja društvenih svrh, namreč, da naj se izvedejo s terorjem; c) člen 1 ., št.3.: naklepno oddajanje ali odstopanje zgradbe ali prostora za zbiranje oseb zaradi ostvaritve svrh, navedenih pod št. 1. ali 2. istega člena; 352 č) člen L, št. 4.: naklepno organiziranje, združevanje ali propaganda v namenu, da se provzroči vojaška pobuna, zmeda, neposlušnost ali nezadovoljnost med vojaki ali da se oslabi vo¬ jaška sila države na kakršenkoli način; d) člen L, št. 5.: naklepno stopanje v zvezo z osebo ali z družbo v inozemstvu ali podpiranje inozemskega lista ali ino¬ zemske družbe zaradi pomoči za revolucijo ali izpremenitve političnega stanja v državi; e) člen 1., št. 6.; naklepno proizvajanje ali zbiranje orožja, orodja, priprav, razstrelilnih sredstev v svrhe, ki so navedene spredaj pod a) do d)\ o naklepni pripravi, poskusu ali izvršitvi usmrtitve kateregakoli oblastvenega organa je bilo govora v § 38., III., C., k 2.); 2.) iz člena 3.; kazen je robija od 1 do 5 let: naklepna pro¬ paganda ali ustvarjanje prepričanja ali razpoloženja pri drugih, da bi se del kraljevine Jugoslavije izločil iz celote ali spojil s tujo državo ali da bi se izpremenila današnja državna ureditev ali politični ali socialni red v državi. C. Po tisk. z a k. (člen 45.). Tu gre le za posredno ali ne¬ posredno komunistično ali anarhistično tiskovno propagando, ki pa se ne tiče ustave kot takšne, ali za hvalisanje v tisku upo¬ rabe nasilja zaradi izpremembe ustave ali domačih zakonov. Cim preide dejanje v izpodbadanje ali čim se vrši s tiskom komunistična ali anarhistična propaganda zoper ustavo, ne gre več za tiskovni delikt, ampak v smislu člena 6., št. 2., uv. zak. kaz. zak. za delikt po § 94., št. 1., k. z. Čim pa preide dejanje po dejanskem stanu člena 45. tisk. zak. v dejanski stan po členu 1. zak. zaščit, drž., ostane pač takšen delikt tiskovni delikt, a kazen se določa po strožji določbi zak. zaščit, drž. (člen 13. novel. tisk. zak.). Kazen za tiste delikte, ki ostanejo po členu 45. tisk. zak. kazniva, je zapor od 7 dni do 5 let in v denarju do 50.000 Din. III. Pravna dobrina državne oblasti je zaščitena nasproti naklepni zlorabi ali okvari znakov naše države, t. j. trajno vidnih znamenj za sedež ali mesto, kjer se udejstvuje državna oblast. Ista zaščita velja za enake znake tujih držav, če je vzajemnost zajamčena. Kazen je v obeh primerih zapor od 7 dni do 5 let ali v denarju od 25 Din navzgor neomejeno (§ 99. k. z.). 23 353 IV. Vsako naklepno izpostavljanje posmehu ali preziranju kraljevine Jugoslavije kot celote, vladarjevih ustavnih pravic, zakonitega reda nasledstva ali obstoječe oblike vladavine, dalje naj¬ važnejših, ustavno priznanih socialno-etičnih pravnih naprav rodbine, braka ali lastnine se kaznuje po § 100. k. z. z zaporom od 7 dni do 3 let; ako se pa to izpostavljanje vrši tako, da se s tem izpodbada k nasilnim izpremembam teh pravic ali naprav, je kazen zapor od 7 dni do 5 let. Poskus je v vseh teh primerih kazniv. Posmeh in preziranje sta elementa omalo¬ važevanja, t. j. zunanjega izraza notranjega naziranja storilca o manjši vrednosti predmeta, osebe ali stvari, kakor ji gre po splošnem naziranju okolice. Omalovaževanje mora iti tako daleč, da se okolica roga, norčuje ali smatra stvar za nekaj nevred¬ nega. Izpodbadanje je tu objektivni element kaznivega dejanja; če je dano tudi v subjektivnem pogledu, preide omalovaževanje v težje kazniv delikt. Priprosta kleveta kralja in concreto brez omalovaževanja je posebno kriminalizirano kaznivo dejanje v smislu § 307. k. z.; če je storjeno s tiskom, je delikt po členu 53. tisk. zak. Od delikta po členu 3. zak. zaščit, drž. (gl. spredaj II., B., št. 2.), ki je strože kazniv, se razlikuje delikt po § 100. k. z. po tem, da gre pri prvem za propagando v smeri zasme¬ hovanja ali preziranja celokupnega državnega reda v izrazito komunističnem ali anarhističnem smislu, ki naj provzroči vse- obče nerazpoloženje zoper obstoj države po sodobnem politič¬ nem redu. Soroden delikt je ustanovljen v členu 4. zak. zaščit, drž.: kdor naklepoma iznaša ali razširja s pisanjem, tiskanjem, raz¬ širjanjem sestavkov, slik ali drugače lažne trditve z namero, izpostaviti posmehu ali preziranju državne naprave, zakone, uredbe, naredbe, politični ali socialni red ali provzročiti neraz¬ položenje zoper nje, se kaznuje z zaporom od 7 dni do 2 let in v denarju do 20.000 Din. Da so tu izločene posebej zaščitene pravne naprave rodbine, braka in lastnine, sledi iz izvajanj k § 100. k. z. Slednjič je ustanovljen poseben, soroden delikt v § 48. voj. k. z. za sovražne izjave vojaških oseb, ki se tičejo države, njenega edinstva, posameznih plemen, vojske, vrhovnega za- povednika, zastav ali obstoječega političnega ali socialnega ali občnega reda in mira v državi. Kazen za ta delikt je strogi zapor 354 od 1 do 5 let. Sovražnost izjave pomenja v tem primeru, ker se nahaja v poglavju VII. voj. k. z. z naslovom «Kazniva dejanja proti vojski», predvsem vsak na zunaj zaznaten izraz razpoloženja, ki ni v skladu z miselnostjo zvestega, dobrega, svojemu vrhovnemu zapovedniku in svoji domovini, ki jo je po¬ klican braniti, vdanega člana narodne vojske. V. Že samo naklepno javno izjavljanje zavestno neresničnih trditev splošnega značaja, ki naj izročajo posmehu ali prezi¬ ranju individualno nedoločene državne naprave, zakone, uredbe, naredbe oblastva, se kaznuje po § 101. k. z. z zaporom od 7 dni do 2 let ali v denarju do 20.000 Din. Če gre za javno izjavljanje neresničnih trditev o vojski ali mornarnici ali o konkretno na¬ vedenih državnih ali samoupravnih uradih ali političnih telesih, ki škodujejo njihovi časti, dobremu imenu itd.., pridejo do upo¬ rabe določbe § 302. k. z.; te določajo težjo kazen (strogi zapor). § 100 . Diplomatično izdajstvo države. Zakonodajec je zaščitil z ustanovitvijo deliktov, ki so bili obravnavani v §§ 98. in 99., notranjo varnost države vobče. Posebne določbe pa so posvečene zaščiti obstoja države v po¬ gledu na zunanjo varnost, ki jo ograža tako zvano diplomatično izdajstvo, ki se izvršuje: 1.) v prometu z listinami v ožjem smislu besede ali pa 2.) pri opravljanju državnih poslov. Tudi tu velja realno-zaščitno načelo (§ 4. k. z.). K št. 1.). Vsaka država ima svoje tajnosti in temu primerno poročila ali listine, ki se hranijo v korist države kot ta j ne, t. j., one so le neposredno poklicanim organom državne uprave do¬ stopne. Po § 102. k. z. se kaznuje: a) kdor izda ali priobči inozemskemu oblastvu ali njegovim zaupnikom državno tajnost ali listine ali poročila glede državnih tajnosti ali jih vobče objavi, b) kdor uniči ali predrugači na škodo naše države listine ali dokaze o pravnem razmerju naše države proti tuji državi ali kdor napravi lažne listine, s katerimi spravi v nevarnost koristi naše države,— k a) in b): če se je dejanje izvršilo naklepoma, z robijo od 1 do 20 let, če pa iz malomarnosti, z zaporom od 7 dni do 5 let. 23 * 355 K št. 2.)- Državni posli, ki se tičejo zunanje varnosti države, se morajo opravljati tako, kakor država po svoji vrhovni upravi, vsekako v svojo korist, to sama hoče. Opravljanje takih poslov mora biti poverjeno diplomatičnim organom. Ni da bi moral biti vsak tak organ državni uslužbenec. Vsakdo, ki mu je od države takšen državni posel poverjen, da ga opravi z vlado ali poobla¬ ščencem tuje države (četudi prijateljske), pa provzroči, da na¬ stane naši državi škoda, postane, čim je nastopila škoda, kazniv (§ 103. k. z.). Če se je dejanje izvršilo naklepoma, se kaznuje storilec z robijo od 1 do 20 let, če pa iz malomarnosti, z zaporom od 7 dni do 5 let. Poskus dejanja je samo v prvem primeru mogoč. § 101 . Vojno izdajstvo države in sorodna kazniva dejanja. I. Zunanja varnost države je zavisna od njene vojaške sile. Vsako dejanje, ki oškoduje ali ograža vojaško silo, se mora kaz¬ novati, tudi če ne gre baš za vojne čase. Kjer se govori v nasled¬ njih izvajanjih o vojni zoper našo državo, tam je vključena v isti dejanski stan tudi vojna zoper zavezniško državo. Realno- zaščitno načelo (§ 4. k. z.) velja za vse vrste teh deliktov. II. Kazniva dejanja, ki se tičejo naravnost ali vsaj posredno vojnega izdajstva države, so: A P o k. z.: a) Po § 104.: Vojnopolitični stik s tujo državona škodo naše države. Že zgolj dejstvo, da stopi kdo nakle¬ poma v stik z vlado tuje države ali njenimi zaupniki v svrho, da bi provzročil vojno zoper našo državo ali pa pobuno v naši državi na korist tuje države, se kaznuje. Pobuna pomeni tu skup- ljanje več ljudi na odpor z naklepno pripravljenostjo, da oško¬ dujejo držaiVne koristi. Kazen je, če je zaradi tega vojna ali pobuna nastala, dosmrtna robija, če te posledice ni, robija od 1 do 10 let. b) Po § 105.: Vojaška služba v prid tuje države. Naklepna udeležba našega državljana v vojski tuje države kot borca (kombatanta) med vojno, se kaznuje s smrtjo ali do¬ smrtno robijo. Naklepni sprejem vojaške službe od našega državljana med vojno zoper našo državo v sovražnikovi vojski 356 ali pa naklepno vztrajanje v sovražni vojski kot borec, ko je sila, ki ga je primorala k službi zoper njegovo voljo, prenehala, se kaznuje z robijo od 1 do 15 let. c) Po § 106.: Dejanskavojaškapomočvprid tuje države. Če je dana kakršnakoli pomoč izven primerov, ki so obravnavani pod b), naklepno, je kazen robija od 1 do 10 let in fakultativna denarna kazen od 25 Din navzgor neomejeno. Če je pomoč dana s prostovoljnim podpisom delnic posojila sovražne države, je kazen zapor od 7 dni do 5 let in v denarju, tu pa iz¬ rečno v velikosti podpisane vsote. c) Po § 107.: Vojno izdajstvo s posebno stvarno pomočjo sovražniku, t. j. z naklepnimi dejanji, kakršna so sledeča: a) nabiranje vojakov (tudi neborcev) za sovražnika; P) poskus navedbe vojakov naše ali zavezniške države, da utečejo k sovražniku; y) sprejem ali prikrivanje sovražnikov vohunov; S) pomaganje vsake vrste pri vohunstvu za tujo državo; e) nasnavljanje na pobuno, izvršitev usmrtitve ali na ne¬ pokorščino vojakov. Kazen je v vseh teh primerih robija od 1 do 15 let. d) Po § 108.: Vojno izdajstvo z oškodovanjem vojske naše države med vojno, t. j. z naklepnimi de¬ janji, kakršna so sledeča: a) prepodaja, izročitev, dopustitev, da pridejo vojaški ob¬ jekti ali vojaške potrebščine v sovražnikove roke; P) uničenje, pokvarjenje vojaških objektov ali vojaških po¬ trebščin ; y) provzročitev, da pridejo vojaki naše ali zavezniške države v roke sovražniku; S) provzročitev, da ne funkcionirajo ali da nastopi nevarnost nefunkcioniranja vojaških podjetij ali vojaških odredb; e) izdaja, uničenje, pokvarjenje načrtov vojnih operacij, trd¬ njav in obrambnih krajev. Kazen za vsa ta dejanja je robija od 1 do 20 let. Ako pa je tako dejanje storjeno iz malomarnosti, se kaznuje s strogim zaporom od 7 dni do 5 let in v denarju od 25 Din navzgor ne¬ omejeno. 357 e) Po § 109.: Vohunjenje, t. j. pribavljanje načrtov, spi¬ sov ali poročil, namenjenih za vojaške svrhe, a nedostopnih javnosti v interesu vojaške sile naše države. Kazen je različna: V prvem odstavku § 109. k. z. je mišljen priprosti primer naklep¬ nega vohunjenja izven vojnega stanja brez namena priobčit ve spoznanih dejstev tuji državi, toda z možnostjo, da se to zgodi. Kazen: robija od 1 do 10 let. V drugem odstavku isti primer kakor v prvem, toda z razliko, da ima storilec na¬ klep, spoznana dejstva priobčiti tuji državi. Kazen: robija od 1 do 15 let. V tretjem odstavku so mišljena vsa dejanja iz prvega in drugega odstavka, toda storjena med vojno. Kazen: dosmrtna robija ali robija od 10 do 20 let. Ce je bilo zaznanje označenih predmetov vohunjenja pridobljeno po na¬ ključju v mirni dobi, a je storilec iz malomarnosti ali ne¬ pazljivosti provzročil priobčitev sovražniku, je kazen strogi zapor od 7 dni do 5 let. Glede uporabljanja § 109. k. z. pa je pomniti, da veljajo te določbe pri civilnih osebah le tedaj, kadar so po kazni strožje od določb za istovrstni delikt vohunjenja po voj. k. z.; če niso, se presojajo kazniva dejanja civilnih oseb iz § 109. k. z. po določbah voj. k. z. (§§ 7., 42. voj. k. z.; gl. § 9., C., II.). Po določbi § 109. k. z. se mora kaznovati tudi vohunjenje pri zaznavanju raz zrakoplove (člen 89. zakona o zrakoplovstvu [nat. cit. gl. § 5., II., št. 7.]). Glede vohunjenja s pismonosnimi golobi (gl. dotični zakon v § 5., II., št. 8.) so bili ustanovljeni po^- sebni kaznovalni predpisi, ki pa so v smislu člena 5. uv. zak. kaz. zak. derogirani. f) Po § 110.: Izdaja vojaških tajnosti, obstoječa v naklepni objavi ali poročilu o takšnih činjenicah glede vojaške obrambe ali vojne operacije, ki naj ostanejo tajne. Kazen: ob vojni nevarnosti, mobilizaciji ali med vojno robija od 1 do 20 let, v mirnem času strogi zapor od 1 do 5 let. g) Po § 111.: Razširjanje lažnih vesti, ki motijo ali spravljajo v nevarnost vojaško podjetje ali vojaške odredbe za časa vojne nevarnosti, mobilizacije ali med vojno. Za tako na¬ klepno storjeno dejanje je kazen robija od 1 do 10 let ali strogi zapor od 1 do 5 let, za malomarno storjeno pa zapor od 7 dni do 5 let ali v denarju od 25 Din navzgor neomejeno. h) Po § 112.: Neizpolnitev dobavnih pogodb v vojaške svrhe, združena z oškodovanjem v o j a - 358 škili odredb. Kazen za naklepno storjeno dejanje pri dobavi¬ teljih iz prve roke: strogi zapor od 6 mesecev do 5 let, če je bil nagib koristoljubje, poleg tega tudi v denarju do 50.000 Din; za dobavitelje iz druge roke, posrednike, pooblaščence in dobavi¬ teljske pomočnike, če store naklepno dejanje, s katerim se na¬ bavna pogodba krši, je kazen ista. Če pa je bilo dejanje storjeno iz malomarnosti, je kazen zapor od 7 dni do 2 let ali v denarju do 20.000 Din. i) Po § 113.: Oviranje vojaške službe: a) kdor naklepno moti ali ovre vojaško osebo (borca ali ne- borca) v izvrševanju njene službe med vojno, P) kdor kadarkoli nasnavlja na rušenje vojaške discipline, y) kdor kadarkoli ustanavlja društvo ali je član društva v svrho rušenja vojaške discipline, — se kaznuje z zaporom od 7 dni do 5 let ali v denarju od 25 Din navzgor neomejeno. Poskus je v primerih a) in y) kazniv. j) Po § 114.: a) Vsako pripravljalno dejanje, ki meri na naklepno napravo priprav za obveščanje tuje države o vo¬ jaški obrambi naše države, je samostojno kriminalizirano in se kaznuje med vojno z robijo od 1 do 5 let, sicer pa s strogim za¬ porom od 7 dni do 5 let, in to tudi v primeru poskusa, t. j. če pri¬ pravljalno dejanje po oživotvorjenju pričetka ni uspelo. P) Opustitev ovadbe pripravljalnih dejanj, ki so označena pod a), od strani tretje osebe, ki je za ta dejanja izvedela, je kazniva, čim izvira iz njenega naklepa. Kazen: zapor od 7 dni do 1 leta ali v denarju od 25 Din navzgor neomejeno. y) Opustitev izročitve pismo nosnega goloba občinskemu, policijskemu ali vojaškemu oblastvu, če izvira iz naklepa, je kazniva, ne glede na to, ali se izvrši med vojno, prej ali pozneje, prav tako, kakor dejanje pod P). B. Po zakonu o pismonosnih golobih (nat. cit. gl. § 5., II., št. 8.) je ustanovljena dolga vrsta posebnih deliktov, ki se tičejo naklepnega ogražanja vojaške obrambe naše države; preganjajo se vseskozi po službeni dolžnosti. Pravica posedovanja pismonosnih golobov pripada izključno ministrstvu za vojsko in mornarnico. 359 Spričo določb člena 5. uv. zak. kaz. zak. so od deliktov po navedenem zakonu, ki jih sodijo za vojaške osebe vojaška, za civilne v miru civilna, med vojno pa vojaška sodišča, še v veljavi: a) Priplojevanje, posedovanje in sprejemanje pismonosnih golobov brez pismenega dovoljenja ministr¬ stva za vojsko in mornarnico, tudi če označeno dejanje v nobe¬ nem pogledu ni kvalificirano po posebnih zlih posledicah. Kazen: v mirni dobi zapor od 7 dni do 3 mesecev in v denarju do 10.009 Din, za časa mobilizacije ali vojne robija od 1 leta do 5 let in v denarju do 10.000 Din. P) Prekoračenje predpisov, izdanih od označenega ministrstva pooblaščenim društvom za gojenje pismonosnih golobov. Kazen: v denarju do 50.000 Din. y) Neopravičeno izdelovanje, dajanje, uporab¬ ljanje, ponarejanje obročkov za pismonosne golobe. Kazen: v mirni dobi zapor od 7 dni do 1 leta in v denarju do 20.000 Din, za časa mobilizacije ali vojne robija od 1 do 5 let in v denarju do 20.000 Din. Pobi jan j e, lovljenje, zlorabljanj epismonos- n i h golobov. Kazen: zapor od 7 dni do 3 mesecev in v denarju do 10.000 Din. e) Opustitev takojšnje izročitve goloba in pis¬ ma, ki ga nosi golob, če se najde mrtev. Kazen: v mirni dobi v denarju do 10.000 Din, za časa mobilizacije ali vojne robija od 1 do 5 let in v denarju do 10.000 Din. t>) Prodajanje, kupovanje, prenos pismonoš- nega goloba brez privolitve ali v nasprotju s pri¬ volitvijo ministrstva za vojsko in mornarnico; kazen: v de¬ narju do 10.000 Din. rj) Uvažanje in izvažanje pismonosnih golo¬ bov iz inozemstva ali v inozemstvo brez privolitve označenega ministrstva. Kazen: zapor od 7 dni do 6 mesecev in v denarju do 20.000 Din. C. Po voj. k. z. so ustanovljena kot posebni delikti zoper vojsko, ki so sorodni vojaškemu izdajstvu države, sledeča od vojaških oseb storjena dejanja,: a) Po § 36.: Naklepna izdaja tajnosti straže, zlasti gesla («lozinke») sovražniku; izdaja ključa za tajno pismeno spo¬ razumevanje sovražniku; iznašanje ostraševalnih vesti; pomoč 360 sovražniku z razširjanjem njegovih razglasov, s kazanjem potov, s sporazumevanjem ali posredovanjem glede vojnih operacij; dajanje vznemirjajočih signalov, zastrupljanje vode; pokvar- janje življenskih potrebščin, komunikacijskih sredstev in vozil; izpuščanje vojnih ujetnikov na svobodo ali pomaganje le-tem k pobegu. Za vsa ta ob času vojne storjena dejanja je zapretena kazen smrti ali dosmrtne robije. b) Po § 37.: Za komandanta ali komandirja, ki naklepno oškoduje vojaško silo s predajo utrjenega mesta, trupe, orožja, ali ki se ne brani na bojnem polju do skrajnosti, ali ki med vojno ne izpolni povelja, naj odda poveljstvo namestniku, je določena kazen smrti ali dosmrtne robije; samo v manj važnih primerih po § 37., št. 2. do 4., se kaznuje z zatočenjem od 5 do 20 let. c) Po § 38.: Vsako naklepno nepravilno izpolnjevanje vo¬ jaške službene dolžnosti na bojnem polju, ki služi sovražniku v korist ali ograža varnost vojne sile naše države, se kaznuje z zatočenjem od 1 do 20 let, v važnih primerih pa s smrtjo ali do¬ smrtno robijo. c) Po § 39.: Komandant, ki zakrivi iz malomarnosti pri po¬ hodu trupe ali njenem počivanju znatno škodo za vojsko, se kaznuje z zatočenjem od 10 do 20 let, če nastopijo težke posle¬ dice ali huda nevarnost, pa s smrtjo ali dosmrtno robijo. V pri¬ merih manjše važnosti je kazen zapor od 2 do 5 let. d) Po § 40.: Komandant, ki brez potrebe ne pomaga v sosed¬ stvu boreči se trupi, dasi bi mogel to storiti, se kaznuje z za¬ točenjem od 1 do 20 let; v primerih manjše važnosti z zaporom od 1 do 5 let. e) Po § 41.: Vojaški starešina, ki pred proglasitvijo vojnega stanja započne sovražnosti ali jih po zaključenem premirju na¬ daljuje, se kaznuje z robijo od 1 do 20 let. f) Po § 42.: Izdaja vojaške tajnosti, storjena od vojaške osebe nasproti nepoklicani osebi, se kaznuje za primer naklepnega rav¬ nanja z dosmrtno robijo ali s smrtjo, za primer malomarnega ravnanja pa s strogim zaporom od 1 do 5 let. Če pa je storjena nasproti inozemski oblasti, se kaznuje za primer naklepnega ravnanja s smrtjo, a za primer malomarnega z robijo od 3 do 20 let. g) Po § 44.: Naklepna odpornost (nevojaške osebe) nasproti pozivu, ki se izda za vojaške potrebe glede popisa ljudi, živine, materiala in pod., se kaznuje s strogim zaporom od 2 do 5 let ali 361 v denarju od 10.000 Din do 100.000 Din. Enako se kaznuje oseba, ki stori v stanju pripravljenosti, mobilizacije ali v vojni dobi naklepoma karkoli, kar nasprotuje kakšni odredbi ali zabra- nitvi, ki jo izda pristojno oblastvo zastran državne obrambe ali vojskovanja. (Glede kaznovanja po §§ 36., 42. in 44. voj. k. z. glej § 9., C., III.) § 102 . Kazniva dejanja zoper notranjo varnost države. I. Pravna dobrina, ki je zaščitena po predpisu § 115. k. z., je notranja varnost države. Od predpisov po § 94. k. z. (priprosto državno izdajstvo, gl. § 99., II.) se razlikujejo predpisi § 115. k. z. po tem, da gre pri onih za obstoj države kot take, pri teh pa za ogražanje notranje varnosti države, ne da bi bila le-ta glede svojega obstoja napadena. Pravni dobrini po §§ 94. in 115. k. z. sta torej idejno različni, toda v praksi se druga drugi zelo približujeta. Tudi način izvršitve obeh deliktov je različen. Pri § 94. k. z. gre za pripravljalna dejanja, mereča na uničenje države kot takšne, ki so samostojno, a vobče strože kazniva, ker se tičejo pomembnejše pravne dobrine; § 115. k. z. pa se nanaša na nasnavljanje, pretenje ali javno hvaljenje takega ravnanja, ki pomeni napad na notranjo varnost države, ne da bi storilec sam podvzel korake k dejanski izvršitvi takega napada. Tudi v pri¬ meru kaznivega dejanja po § 115. k. z. velja realno-zaščitno načelo. II. Po § 115. k. z. se kaznuje: a) Storilec, ki naklepoma: a) javno nasnavlja naravnost druge, individualno določene ali nedoločene osebe na nasilen prevrat (splošna revolucija v notranjosti države) ali nasilno rušenje ustavnega reda (delna vstaja) ali notranje varnosti kraljevine ali poedinih banovin; p) preti javno drugim, individualno določenim ali nedoločenim osebam z uporabo na¬ silja, da bi jih nasnoval k izvršitvi dejanj pod a)\ y) hvali javno tak nasilen prevrat nasproti drugim, individualno določe¬ nim ali nedoločenim osebam, da bi jih nasnoval enako kakor pri p). Ce gre za nasnovo na individualno osebo, utegne dejanje preiti v specialni, strože kaznivi delikt po § 95. k. z. Za kaznivost po § 115., odst. 1., k. z. ni treba, da bi dejanje uspelo, pač pa je 362 potrebno, da se vrši v smeri, naj se izvrši prevrat ali rušenje na nasilen način. Kazen je v teh primerih robija od 1 do 5 let Soroden, veliko strože kazniv delikt je ustanovljen po členu L, št. 1., zak. zaščit, drž., ki pa se uporablja samo za primer, da storilec meri na nasilno izvršitev dejanja z zločinstvom ali ka¬ kršnimkoli terorizmom v smislu anarhistične ali komunistične propagande. b) V § 115., odst. 2., k. z. imamo opraviti z istim dejanskim stanom, kakršen je naveden pod a), vendar je način storitve spe¬ cializiran tako, da se obrača nasnavljanje, pretenje ali hvaljenje na uslužbence in delavce pri državnih, banovinskih, samouprav¬ nih napravah, pri Narodni banki, obratnih napravah, napravah za javno preskrbovanje z življenskimi potrebščinami: kurivom, vodo in razsvetljavo. Kazen je v teh primerih robija od 1 do 10 let. cJV§ 115., odst. 3., k. z. je delikt, ki ima obeležje delikta po § 115., odst. 2., k. z., še dalje posebno kvalificiran. Tu gre za na¬ snavljanje, pretenje ali hvaljenje, ki se obrača na osebe, navedene pod b), naklepoma v tej smeri, da izsilijo le-te notranji nasilni prevrat s sabotažo, stavko (strike) ali pasivno rezistenco, pa bilo to samo začasno ali stalno. Kazen je v tem primeru robija od 1 do 20 let. Sorodna delikta k c) sta: a) po členu 17. zak. zaščit, drž., toda v tem primeru gre za storilce, ki so bili individualno na¬ hujskani, da izvrše stavko, sabotažo ali da se poslužijo pasivne rezistence (gl. § 88., III., b) po členu 23. zakona o državni brambi (nat. cit. gl. § 5., II., št. 23.), se kaznuje po določbah § 115. k. z., kdor naklepoma stopi za časa pripravljenosti, mobilizacije ali vojne v kakršnemkoli zavodu za državno obrambo v stavko ali kdor naklepno nagovarja k njej, jo pripravlja ali k njej ščuva ali vrši naklepno sabotažo ali pasivno rezistenco in ovira s tem pravilen potek službe ali dela. Razlika od dejanskega stanu po § 115. k. z. je v tem, da se proglaša tu vsako dejanje za tako kaznivo, tudi če ne stremi za notranjim nasilnim prevratom, in da so udeleženci stavke itd. enako kaznivi, kakor tisti, ki so stavko itd. provzročili. Razen tega je člen 24. navedenega zakona odredil za delikte po členu 23. istega zakona pregon po vojaških sodiščih tudi, če jih store civilne osebe. III. a) Nasnavljanje vojnih ujetnikov ali interniranih oseb (§ 116. k. z.), izvršeno naklepoma v namenu, da naj odrečejo po¬ korščino vojaškim odredbam ali ne izpolnjujejo predpisanih dolž- 363 nosti, se kaznuje — tudi pri poskusu — z zaporom od 7 dni do 5 let. Enako nasnaivljanje v namenu, da naj se usmrti starešina ali usmrte druge osebe, ki opravljajo službo, se kaznuje z robijo od 1 do 15 let. — b) Naklepna osvoboditev vojnih ujetnikov in interniranih oseb (§ 117. k. z.) s silo, pretnjo ali zvijačo ali v isto svrho dana pomoč k pobegu navedenih oseb se kaznuje pri poedinem storilcu z zaporom od 7 dni do 5 let, a pri udeležencih, združenih v mnogoto, z zaporom od 1 do 5 let; ako pa je ude¬ leženec uporabil silo zoper osebe ali stvari, z robijo od 1 do 5 let. V prvih dveh primerih se kaznuje tudi poskus dejanja. IV. V miselnem redu po določbah o vojaškem izdajstvu države, toda v neposrednji zvezi z delikti glede ogražanja no¬ tranje varnosti države slede v k. z. delikti, ki se tičejo izpolnje¬ vanja dolžnosti vojaške službe. Tu bomo govorili o teh in sorod¬ nih deliktih po voj. k. z. a) Naklepno izvršeno osakačenje ali okrnitev telesa (Verstiimmelung) zaradi stalnega ali začasnega one¬ sposobljena za vojaško službo se kaznuje na osakačencu, ki je storil to dejanje sam na sebi, kakor tudi na drugi osebi, ki je storila tako dejanje na osakačencu z njegovo odobritvijo, z za¬ porom od 7 dni do 5 let (§ 118. k. z.). V teh primerih gre za ne- rekrutirane osebe, ki so zavezane opravljati vojaško službo. b) Rekrutirana oseba, ki se sama naklepno onespo¬ sobi za vojaško službo ali ki dopusti, da jo kdo drugi enako one¬ sposobi, se kaznuje po § 55. voj. k. z., ki predpisuje različno stopnjevane kazni po vidikih, ali se je sposobnost za vojaško službo stalno zmanjšala ali ne, odnosno ali se je dejanje zgodilo v mirnem, mobilizacijskem ali vojnem času; najmanjša kazen je zapor od 7 dni do 2 let, najstrožja pa robija od 10 do 20 let. Za vojaške osebe, ki služijo v vojski, je za enako dejanje zapretena kazen strogi zapor od 7 dni do 2 let, v najtežjih primerih — na bojišču — smrt. c) Naklepna uporaba slepilnih sredstev nasproti pristojnim oblastvom zaradi stalne ali začasne 'oprostitve od iz¬ vrševanja vojaške obveznosti, nadalje naklepno odvrača¬ nj e vojaškega zavezanca od vojaške službe, slednjič naklep¬ no pomaganje k izognitvi službe v vojski, se kaznuje z za¬ porom od 7 dni do 5 let (§ 119. k. z.). Dejanskega nastopa pre¬ slepitve ali odvrnitve za kaznivost ni treba. 364 V. Isto dejanje, ki ga stori vojaška oseba, se kaznuje po § 57. voj. k. z. v mirnem času z zaporom od 7 dni do 5 let, a v mobilizacijskem ali vojnem s strogim zaporom od 7 dni do 5 let, na samem bojišču z robijo od 5 do 10 let. Kdor se vtihotapi za drugega k novačenju ali v vojaško službo v nameri, da pravi voi- jaški obvezanec ne bi služil, se kaznuje po § 58. voj. k. z., če je za vojaško službo sposoben, z zaporom od 7 dni do 6 mesecev, če pa ni, v mirnem času z zaporom od 7 dni do 2 let, a v mobili¬ zacijskem ali vojnem z robijo od 1 do 5 let. Pravi vojaški ob¬ vezanec, ki je vedel za vtihotapljenje, a ga naklepno ni preprečil, se kaznuje v prvem primeru (vtihotapljena oseba je sposobna za vojaško službo) z dvojno kaznijo tistega, ki se je vtihotapil, v drugem primeru (nesposobnost za vojaško službo) š strogim za¬ porom od 7 dni do 1 leta. Če osvobodi vojaška oseba naklepno protizakonito ali v nasprotju s predpisi neko drugo vojaško osebo od službe v vojski, se kaznuje, ne glede na to, ali ima za to formalno pravico ali ne, z zaporom od 6 mesecev do 5 let. Če gre samo za olajšanje službe ali za preveliko obremenitev v službi, je kazen zapor od 7 dni do 2 let (§ 119. voj. k. z.). VI. Po § 120. k. z. se kaznuje naklepno pomaganje, da vojak iz vojske pobegne, nadalje naklepno na¬ govarjanje ali nasnavljanje vojaka, naj pobegne iz vojske, tudi ob samem poskusu z zaporom od 7 dni do 2 let. Tu gre samo za nevojaške storilce tega delikta; toda gl. § 9., C., II. Za vojaške osebe, ki store isto dejanje, predpisuje § 66. voj. k. z. kazen po okolnostih: v mirnem času zapor, v mobilizacij¬ skem strogi zapor, v vojnem robijo, če ne preide dejanje v še težje kaznivo dejanje. V tej zvezi naj navedemo četvero sorodnih kaznivih dejanj vojaških oseb: a) oddaljitev od vojske ali službe; storilec iz¬ ostane naklepno od vojske ali službe za čas, ki znaša pri pod¬ oficirjih, kaplarjih, redovih v miru od 2 do 7 dni, v vojnem času do 3 dni, pri oficirjih v miru do 2 dni, v vojnem stanju ali v mobilizacijskem času do 24 ur. Kazni so različne po povodu za oddaljitev; če gre za izognitev borbi od strani oficirja na bojišču, tudi smrt; Albegstvo; če traja naklepno provzročeni izostanek preko spredaj navedene dobe; kazni so težje, različne po šarži in po 365 tem, ali je storilec pobegnil v inozemstvo ali zaradi predaje so¬ vražniku; v zadnjem primeru smrt (§§ 59. do 65. voj. k. z.); y) odklanjanje izvrševanja vojaške službe za¬ radi verskega, političnega ali drugačnega prepričanja; kazen je lahko različna, na samem bojišču smrt (§ 45. voj. k. z.); d) naklepno pozivanje ali nagovarjanje voja¬ ški h oseb ali rekrutov na neposlušnost ali upor¬ nost (§ 46. voj. k. z.); kazen je različna, kakor gre za mirno, mobilizacijsko, vojno dobo ali za storitev na bojišču (od strogega zapora najmanj 6 mesecev do 5 let do smrti); o kaznovanju, če stori to kaznivo dejanje nevojaška oseba, gl. § 9., C., II. VII. Naklepna nabava, odsvojitev ali uničenje od vojaškega oblastva zastran vojaške obrambe zaseženega ali rekviriranega blaga se kaznuje z zaporom od 7 dni do 2 let ali v denarju do 20.000 Din (§ 121. k. z.). Zabranjeno je nadalje nabaviti si vojaške stvari brez odo¬ britve vojaškega oblastva. Kdor naklepoma kupi ali sprejme v dar ali v hranjenje takšne, pod omenjeno zabrano stoječe stvari, se kaznuje po § 122. k. z. prav tako, kakor po § 121. k. z., toda on se more krivde in kazni sam oprostiti, če prijavi nabavo takoj pristojnemu vojaškemu oblastvu. VIII. Kdor stopi naklepoma brez dovolitve komande v trdnjavo, bodisi med vojno, bodisi prej ali slej, ali v vojnem času v kraj, kamor je dostop ali pristop od voja¬ škega oblastva zabranjen, se kaznuje po § 123. k. z., če storilec ni imel namena vohuniti, z zaporom od 7 dni do 1 leta ali v denarju do 10.000 Din. Kdor pa napravi naklepoma brez dovolitve pristojnega vo¬ jaškega oblastva skico ali narisek ali fotografično sliko trdnjave, vojne ladje, vojnega zrakoplova, vojaškega zavoda ali kdor objavi takšne posnetke, se kaznuje, po § 124. k. z., če storilec ni imel namena vohuniti, z zaporom od 7 dni do 5 let, in to tudi, če je dejanje ostalo pri poskusu. IX. Pod vidikom potrebne zaščite notranje varnosti države je ustanovljen v § 125. k. z. poseben delikt kršitve državne suverenitete. Krivdna oblika je samo naklep. Državna su~ vereniteta ali vrhovnost pomeni stanje samostojnosti, neodvis¬ nosti in polne vrednosti države na zunaj v pogledu na druge 366 države, ki se po meddržavnih pravilih ne smejo umešavati v no¬ tranje zadeve države. Kršitev notranje varnosti države z ruše¬ njem ali omalovaževanjem naše suverenosti zagreši: a) kdor izvrši nedopustno službeno dejanje v imenu tuje države v ob¬ močju naše države ali P) kdor pride v območje naše države pro- tivno pravilom mednarodnega prava. Kakšni predpisi veljajo v tem pogledu po mednarodnem (meddržavnem) pravu, določa po analogiji § 24. s. k. p. minister pravde na podstavi mednarodnih pogodb in ustaljene prakse. Kazen je v obeh primerih zapor od 7 dni do 5 let. X. Soroden delikt je ustanovljen v § 126. k. z. kot kršitev nevtralnosti, in to z blanketno normo. Zakonodajec hoče, naj se pokorava vsakdo predpisom, ki jih izda naša država za¬ radi zaščite svoje nevtralnosti ob vojni, ki nastane med dvema ali več drugimi državami. Vsakršna kršitev teh predpisov, čim se izdajo na pravoveljaven način, se kaznuje, če se izvrši: a) naklepoma, z zaporom od 7 do 5 let, iz malomarnosti, z zaporom od 7 dni do 1 leta ali v denarju do 10.000 Din. Določba § 21. k. z. tu ni uporabna, ker ne gre za neznanje kazenskega zakona samega, pač pa se utegnejo uveljavljati določbe iz §§ 19. in 20. k. z. § 103. Kazniva dejanja zoper pravilnost volitev. 1. Zakonodajno oblast v državi vršita kralj in narodno pred¬ stavništvo skupno (člen 26. ust.); uprava v državi pa se vrši po banovinah, srezih in občinah. Volitve članov narodnega pred¬ stavništva (t. j. narodne skupščine in — deloma —• senata) se morajo izvršiti po predpisih, ki jih je država uzakonila. Člen 54. ust. odreja, da se volijo narodni poslanci svobodno z občnim, enakim in neposrednim glasovanjem, člen 50. ust. pa določa, da se senatorji po predpisih zakona deloma volijo, deloma imenu¬ jejo. Tudi za banovine je po členu 89. ust. predviden banovinski svet, ki se voli z občnim, enakim in neposrednim glasovanjem. V pogledu predpisov za volitve so bili izdani zakoni: 1.) za¬ kon o volilnih imenikih (nat. cit. gl. § 5., II., št. 24.), 2.) zakon o volitvah narodnih poslancev za narodno skupščino (nat. cit. gl. § 5., II., št. 25.), 3.) zakon o volitvi senatorjev z dne 30. sep¬ tembra 1931. (Sl. N. št. 229, Sl. L. št. 408), 4.) zakon o občinah z dne 14. marca 1933. (Sl. N. št. 85/XXVI, Sl. L. št. 229). 367 Zakon pod št. 3.) se sklicuje, kar se tiče kaznivih dejanj zoper pravilnost volitev, v svojem § 42. na določbe zakona pod št. 2.), zakon o občinah pa odreja v svojem § 52. glede kaznivih dejanj pri občinskih volitvah smiselno uporabo zakonitih pred¬ pisov zakona, navedenega pod št. 2.). Za banovinski svet postavlja in izmenjuje člane tačas še minister za notranje posle na banov predlog (§ 26. zakon'a o banski upravi z dne 7. novembra 1929. [Sl. N. št. 261/CV, Ur. L. št. 1 z dne 20. novembra 1929.]). Določbe zakonov o kršitvi predpisov glede pravilnosti volitev spadajo sistematično v poglavje, ki obravnava kaznovanje de¬ janj zoper notranjo ureditev države. II. V zakonu o volilnih imenikih so ustanovljena sledeča kaz¬ niva dejanja, pri katerih je za kaznivost vseskozi potrebna krivdna oblika naklepa: a) Vpis v volilni imenik ali izbris iz njega, čim ne temelji na izdani odločbi pristojnega oblastva; kazen za vpis, odnosno iz¬ bris volilcev do števila 10 je zapor od 3 mesecev do 2 let, če pre- seza število volilcev 10, zapor od 3 mesecev do 5 let. b) Opustitev vpisa v volilni imenik osebe, ki ni bila dotlej v imeniku, a se mora uradoma vpisati; enako opustitev izbrisa iz volilnega imenika neke osebe, ki je že umrla ali izgubila volilno pravico. Kazen: zapor od 7 dni do 3 mesecev ali v denarju do 3000 Din. c) Ako «opštinski sud» ali kjer tega ni, komisija, sestavljena iz občinskega predstojnika in dveh občinskih odbornikov, ki ju voli občinski odbor, ne predloži stalnega volilnega imenika so¬ dišču v določenem času (do 5. februarja vsakega leta), se kaz¬ nujejo «odgovorne» osebe z zaporom od 7 dni do 6 mesecev. Pregon se začne v vseh primerih po službeni dolžnosti. III. Zakon o volitvah narodnih poslancev za narodno skup¬ ščino je ustanovil posebne delikte, pri katerih je za kaznivost potrebna vseskozi krivdna oblika naklepa. Vsi se kaznujejo po službeni dolžnosti, toda določena je zanje krajša objektivna za¬ staralna doba. Le-ta znaša: če zapretena kazen ni strožja od 6 mesecev zapora ali 1000 Din, šest mesecev, če pa je, eno leto. Tudi vojaške osebe spadajo glede kaznovanja zbog teh deliktov v pristojnost rednih civilnih sodišč. Čim se kvalificira dejanje, storjeno pod okolnostmi, da ima njegov dejanski stan sostavine 36S delikta po navedenem zakonu, za dejanje, ki je kaznivo' po strož¬ jih predpisih kazenskega zakonika, se kaznuje samo po kazen¬ skem zakoniku; idealni stek (§ 61. k. z.) ni vpošteven. Posamezni delikti označenega zakona so sledeči: a) Po § 71.: Opustitev ali nepravočasna izvršitev dolžnosti, ki izvira iz zakona; nadalje preprečenje, da uporabi upravičenec pravico, ki mu jo daje zakon. Kazen za storilce — sodne in državne uradnike: zapor od 7 dni do 2 let; za organe občinskega oblastva: zapor od 30 dni do 6 mesecev in v denarju od 300 do 3000 Din. (Cim prehaja tako dejanje v strožje kaznivo dejanje, se določbe § 71. ne smejo uporabljati.) b) Po § 72.: Z nasiljem ali s pretnjami provzročena odvrnitev od uporabljanja volilne pravice; storilec je tu lahko vsaka oseba, a kaznuje se od 1 meseca do 2 let. c) Po § 73.: Obečanje darila ali obdaritve, ponudba ali obe- čanje mesta v javni ali zasebni službi v svrho zavedbe k podpisu ali nepodpisu kandidatne liste ali k preklicu podpisa ali h glaso¬ vanju ali neglasovanju za določno kandidatno listo. Storilec je pa tudi volilec, ki sprejme ali si da obljubiti darilo itd. Kazen: zapor od 7 dni do 1 leta in v denarju od 30 do 500 Din in izguba volilne pravice za dobo od 1 do 6 let. č) Po § 74.: Večkratna oddaja glasu pri isti volitvi. Kazen: zapor od 1 do 6 mesecev in v denarju od 50 do 500 Din. d) Po § 76.: Glasovanje ali prijava h glasovanju namesto drugega volilca ali pod njegovim imenom. Kazen: zapor od 3 mesecev do 1 leta. e) Po § 78.: Nedostojno vedenje pri glasovanju, neposlušnost na opomin, da se odstrani z volišča. Kazen: zapor od 1 do 6 me¬ secev ali v denarju od 300 do 2000 Din. ff Po § 79.: Razžalitev volilnega odbora ali odbornika. Kazen: zapor od 30 dni do 6 mesecev (če ne spada dejanje pod strožje določbe k. z.). g) Po § 80.: Dejanski napad na volilni odbor ali odbornika. Kazen: zapor od 3 mesecev do 2 let (če ne spada dejanje pod strožje določbe k. z.). h) Po § 81.: Prihod na volišče z orožjem ali napadalnim orodjem osebe, ki ni poklicana, da vzdržuje red ali posluje kot straža. Kazen: za storilca poedinca zapor od 1 meseca do 1 leta, za več sostorilcev (najmanj dva) pa zapor od 3 mesecev do 2 let. 24 369 i) Po § 82.: Agitacija z lažmi na volišču, oviranje volilnega odbora ali volilcev pri njihovem delu z vpitjem ali pretnjami. Kazen: za storilca poedinca zapor od 2 do 6 mesecev, za več sostorilcev zapor od 3 mesecev do 2 let. j) Po § 84.: Pokvarjenje, uničenje ali odnesenje katerekoli listine o volitvah ali predmeta, ki služi za volitev, ali potvorjenje izida glasovanja. Kazen: zapor od 1 do 5 let in izguba častnih pravic. Poskus se tu kaznuje. Ista kazen zadene čuvarja volil¬ nega poslopja, če dopusti (naklepoma!), da se stori eno izmed tu navedenih kaznivih dejanj. k) Po § 85.: Opustitev dolžnosti, ki jih imajo predsedniki vo¬ lišč, člani volilnega odbora (razen predstavnikov kandidatnih listi), zapisnikarji'ali pomočniki, da pridejo na določen čas na volišče, odnosno da podpišejo zapisnik o volitvah ali pooblastila izvoljenim poslancem. Kazen: zapor od 3 mesecev do 1 leta ali v denarju od 1000 do 3000 Din. l) Po § 86.: Člani volilnega odbora, ki dopuste neopravičeno glasovanje ali skrajšajo ali podaljšajo čas za sprejemanje glasov ali izpremenijo od pristojnega oblastva določeno volišče, se kaz¬ nujejo z zaporom od 1 do 6 mesecev. m) Po § 87.: Nepravilno vodenje, popravljanje ali dopolnje¬ vanje imenika glasovalcev ali volilnih zapisnikov. Kazen: zapor od 6 mesecev do 2 let. n) Po § 88.: Odreditev, da se privede oborožena sila na vo¬ lišče, brez poziva predsednika volilnega odbora. Kazen: zapor od 1 do 5 let in v denarju od 500 do 2000 Din. o) Po § 89.: Po določbi § 52. navedenega zakona je na dan volitve, na dan pred njo in na dan po njej zabranjeno točiti ali ka¬ korkoli dajati alkoholne pijače. To prepoved mora občinski urad razglasiti. Kdor jo (naklepoma!) krši, se kaznuje z zaporom od 15 dni do 6 mesecev in v denarju od 100 do 500 Din. § 104. Kazniva dejanja glede državne ureditve tiska. I. Tisk je predmet ureditve po državi; smatra se za posebno važno in učinkovito sredstvo, s katerim se poseza v javno živ¬ ljenje. Vidov. ust. je imela v členu 13. načelno izjavo zakono- dajca, da je tisk svoboden. V ust. te določbe ni; pač pa stoji v njenem členu 12., da sme vsakdo svobodno izražati v mejah za- 370 konov svoje misli potem žive ali pisane besede, slik ali drugih primernih sredstev. «Meje zakonov® so ustanovljene predvsem v tisk. zak. Oni urejajo tiskovni promet vobče in odrejajo v tem pogledu predpise pod kazenskimi sankcijami, posebej pa dolo¬ čajo vrsto kaznivih dejanj zoper občne interese in zoper čast, ki se zagreše z vsebino tiska — po tako zvani enumeracijski metodi. To se pravi: Kar je v tisk. zak. izrečno proglašeno za kaznivo dejanje, storjeno z vsebino tiskovine, je lahko pred¬ met enake določbe posebnega dela kazenskega zakonika, toda presoja se glede kaznivosti po tisk. zak., kolikor ni bil izpre- menjen s k. z., kajti člen 6. uv. zak. kaz. zak. določa, da veljajo predpisi občnega dela k. z. — izjemno od njegovega pred¬ pisa v § 13. k. z. — tudi za delikte po tisk. zak., toda le toliko, kolikor se izrečno s tem zakonom ne odreja kaj drugega. O posebej v tisk. zak. naštetih («enumeriranih») vse¬ binskih deliktih smo govorili na priličnih mestih prejšnjih po¬ glavij v tej knjigi ter tudi navajali, katere določbe smatramo za veljavne tam, kjer se dejanski stani po k. z. in po tisk. zak. kri¬ žajo. Glede na tiskovni promet vobče pa so v tisk. zak. ustanov¬ ljeni posebni predpisi, ki spadajo pojmovno v skupino predpisov o notranji ustavni ureditvi države. Kazniva dejanja v pogledu občne ureditve tiska označuje ta zakon sam kot takšna, ki so «čisto tiskovne narave*. II. Glede odgovornosti za kazniva dejanja, ki se store s tiskom, veljajo posebna pravila, bodisi da gre za vsebinska, bo¬ disi za dejanja «čisto tiskovne narave*. V smislu člena 33. tisk. zak., izpremenjenega s členom 11. novel. tisk. zak., odgovarjajo pred tiskovnim sodiščem vse osebe, ki so pri nekem deliktu, vsebovanem v tisk. zak., sodelovale, bilo kot pisec, urednik, tiskar, bilo kot izdajatelj, razširjevalec, pa se jim dokaže naklepno ravnanje, bodisi kot storilec, sostorilec, nasnovatelj ali pomočnik, po pred¬ pisih občnega dela 1 k. z. za naklepno storjen delikt. S tem, ker pravi pravkar omenjeni člen 11., da odgovarjajo vse spredaj navedene osebe skupno («zajedno»), ni nič drugega izrečeno, nego da odgovarjajo vsi tisti, katerim se naklepna storitev tiskovnega delikta po'pravilih občnega dela k. z. v kakršnikoli obliki sodelovanja dokaže, a ne samo poedina kriva oseba. Ce pa se individualna krivda glede naklepno storjenega tiskov¬ nega delikta ne da dokazati ali če take krivde sploh ni bilo, na- 24 » 371 stopi odgovornost po tisk. zak. par cascades; najprej odgovarja pisec, če tega ni, urednik, če tega ni, izdajatelj, če tega ni, tiskar, če tega ni, razširjevalec. Izključena je odgovornost par cascades , čim je uveljavljena odgovornost po k. z. za naklepno storjen tiskovni delikt. Ce navede n. pr. urednik ime pisca, ki dotlej ni bil znan, kot avtorja inkriminiranega članka v novinah, a njega ne zadene krivda v smislu občnega dela k. z., se s tem ekskulpira od odgovornosti par cascades, a nastopi istočasno odgovornost pisca po k. z. Pri odgovornosti par cascades se sploh ne vpraša po nikakšni krivdni obliki. Zadostuje dejstvo, da je formalno¬ pravno neka oseba urednik, izdajatelj itd.; s prevzemom ene ali druge funkcije v vrsti činiteljev tiskarskega obrata se podvrže riziku kaznovanja, če ni materialnopravno osebnega krivca. Za kazniva dejanja, ki spadajo pred tiskovno sodišče zbog tega, ker so v tisk. zak. «enumerirana», veljajo vedno spredaj označena načela. Za kazniva dejanja, ki so sicer storjena s tiskom, a niso v tisk. zak. izrečno kot taka navedena, pa veljajo samo načela tistega zakona, v katerem so predvidena; le-ta tudi ne spadajo v pristojnost tiskovnih sodišč. Tu je treba dodati še celotno besedilo člena 13. novel. tisk. zak., ki je bil že opetovano naveden v zvezi z razmotrivanjem o vsebinskih tiskovnih deliktih. Glasi se: «Če so kazni zaradi kaznivih dejanj, določenih v VIII. poglavju zakona o tisku mi¬ lejše od kazni, ki jih določata zaradi teh dejanj kazenski zakonik in zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi, se kaznujejo ta dejanja po kazenskem zakoniku, odnosno po zakonu o zaščiti javne varnosti in reda v državi.» [Citirano «poglavje VIII.» ima naslov «Kazniva dejanja« in razpada v tri oddelke: «1.) Zoper občne interese«, «2.) Zoper čast«, «3.) Čisto tiskarske narave«.] S poostrenjem kazni se, seveda, izpremeni kvalifikacija, toda pristojnost tiskovnega sodišča za tako dejanje ostane tudi, če se tiskovno dejanje kvalificira za zločinstvo. III. Delikti čisto tiskovne narave v smislu tisk. zak. so: a) Po členu 70.: Pisec, urednik, izdajatelj, tiskar in razširje¬ valec (kolporter), ki prekrši predpise členov 4. do 14. tisk. zak. ali pa napravi neresnične prijave, se kaznuje z zaporom od 7 dni do 3 mesecev ali v denarju do 3000 Din. Navedeni predpisi se ti¬ čejo: dolžnosti protokolacije tiskarskega ali knjigarskega obrata (člen 4.); prijave novin in tiskovin, ki se tiskajo in izdajajo peri¬ odično (člen 5.); pravilne označbe kraja tiskanja, imena tiskarja 372 in njegovega bivališča (člen 6.); oddajanja dolžnih izvodov na določena mesta (člen 7.); označbe urednika in izdajatelja in nju¬ nega bivališča na vsaki tiskovini (člen 8.); polnoletnosti, držav¬ ljanstva in bivališča, potem področja urednika (člen 9.); zabra- nitve, da posluje kot urednik narodni poslanec (člen 10.); za- branitve, da posluje kot urednik oseba, ki je bila zaradi difamu- jočih deliktov kaznovana ali ki je v zaporu (člen 11.); zabranitve, da posluje kot urednikov namestnik oseba, ki ne bi smela biti urednik (člen 12.); zlorabe izdajateljevega imena, potem dolž¬ nosti osebe izdajatelja, ki se tičejo njegove polnoletnosti, držav¬ ljanstva in bivališča (člen 13.); prijave razširjevalca (člen 14.). Oseba, ki dopusti, da se označi kot urednik, dasi stvarno to ni, se kaznuje prav tako. b) Po členu 29.: Neupravičena odklonitev pravilno sestavlje¬ nega in poslanega popravka; kazen je v denarju do 10.000 Din; če je s sodbo o takšni odklonitvi postavljen rok za objavo po¬ pravka, pa dotični urednik popravka ne objavi v prvi do tretji naslednji številki, se izdajanje lista ustavi dotlej, dokler se po¬ pravek ne objavi (člen 68., odst. 2.). c) Po členu 65.: Objavljenje apokrifnega sestavka v tiskovini; storilec se kaznuje z zaporom od 6 mesecev do 3 let. č) Po členu 66., št. 2., 3. in 5.: Objavljenje s tiskom : a) poročila o glavni razpravi glede klevete, če dokazovanje res¬ ničnosti ni bilo pripuščeno; nedokončanih aktov iz civilnih pravd, če sodišče objave ni odobrilo; y) privatnih pisem, tele¬ gramov in telefonskih pogovorov, če niso občnega, javnega ali zgodovinskega interesa. Kazen je zapor od 7 dni do 6 mesecev in v denarju do 3000 Din. Da je treba smatrati določbe člena 66., št. 1. in 4., za derogirane, gl. § 80., IV. d) Po členu 67.: Objavljanje s tiskom: a) poročila o glavni razpravi glede veleizdaje in državnega izdajstva, če je bila jav¬ nost glavne razprave izključena; /S) službenih poročil glede vo¬ jaške obrambe, ki niso za javnost; y) poročil iz tajnih sej narod¬ nega predstavništva; 3) od vojaške cenzure v vojnem ali mo¬ bilizacijskem času zabranjenih spisov. Kazen je zapor od 7 dni do 5 let in v denarju do 10.000 Din. e) Po členu 68., odst. 1.: Opustitev priobčitve sodbe sodišča o razžalitvi ali kleveti tožitelja v tisku po obsegu, kakor ga je sodišče odredilo, se kaznuje z zaporom od 7 dni do 1 leta in v denarju do 10.000 Din. Tu gre za urednika novine ali perio- 373 dičnega spisa, ki naklepno opusti natisk, v § 139., odst. 3., k. z. pa za lažnega ovadnika ne glede na uredniški poklic. Za laž¬ nega ovadnika, ki ne objavi sodne sodbe, ni kazenskopravne sankcije, objava pa se da izsiliti samo z izvršbo. f) Po členu 69.: Razširjevanje ali prodajanje zaplenjenih tiskovin, bodisi domačih, bodisi inozemskih, se kaznuje z za¬ porom od 7 dni do 6 mesecev. g) Po členu 71.: Razglaševanje vsebine žalečih natisnjenih sestavkov pri kolportaži, čeprav se ime žaljene ali oklevetane osebe ne omenja. Kazen je zapor od 7 dni do 3 mesecev. Preganjanje se vrši glede deliktov iz členov 67., 68., odst. L, 69. in 70. tisk. zak. vselej po službeni dolžnosti, glede ostalih deliktov, navedenih pod III., prav tako, če se tičejo oseb, ki oprav¬ ljajo javno službo, in njihove javne službe, drugače na zasebno tožbo. § 105. Kazniva dejanja zoper državna oblastva. I. Država si pridržuje pravico, da urejuje in izvršuje svoje posle zaradi ostvaritve svojih ciljev na zakonit način po svojih uslužbencih. Kdor moti te posle, krši omenjeno pravico kot važno pravno dobrino. Take kršitve obravnava zakonodajec v poseb¬ nem poglavju XIII. o kaznivih dejanjih zoper državno oblastvo (§§ 127. do 134. k. z.). V resnici pa so — raz vidik pravilne siste¬ matike te kršitve — obenem del kaznivih dejanj zo¬ per ustavno ureditev države, ker določa ustava sama v glavnih potezah ves ustroj sodnih, državnih in samoupravnih uslužbencev. V skupino deliktov zoper državna oblastva spada več vrst, a vse so karakterizirane kot napad na pravilno ostvarjanje za¬ konitih poslov državnih oblastev. Te vrste so: 1.) oviranje iz¬ polnjevanja omenjenih poslov, 2.) kršitev avtoritete državne oblasti, 3.) aktivno podkupovanje državnih uslužbencev. Zakonodajec je sam vpošteval primere, da bi bilo kakšno de¬ janje, ki spada v vrsto 1.) (§§ 127. do 130. k. z.), izzvano s proti¬ zakonitim ali vsaj nepravilnimi poslovanjem državnega usluž¬ benca. Za takšen primer sme sodišče (§ 131. k. z.) storilca kaz¬ novati z najmanjšo mero kazni, ki je za dotično dejanje pred¬ pisana, ali pa ga oprostiti vsake kazni. 374 II. Naklepno oviranje ali preprečenje izpolnje¬ vanja poslov državnih uslužbencev: a) Po § 127. k. z.: Priprosti primer: To kaznivo de¬ janje se stori samo naklepoma s silo ali s pretnjo, da se uporabi sila (vplivanje corpore corpori, ki se občuti kot zlo), ali s pri¬ moranjem, da se službeni posel, spadajoč v področje državnega oblastva, vrši ali opusti. Kazen za primer storilca kot posamez¬ nika je zapor ali strogi zapor od 7 dni do 5 let, za primer dveh ali več sostorilcev pa samo strogi zapor od 7 dni do 5 let. Tudi poskus se kaznuje. b) Po § 128. k. z. : Kvalificiran primer: čim kdo ob storitvi pod a) označenega kaznivega dejanja naklepoma pro- vzroči taksativno navedene uspevke (enega samega ali več): o.) poškodbo zdravja ali telesa lahke narave pri državnem usluž¬ bencu, p) grdo ravnanje, kakor n. pr. sirovo prijemanje, ki ostane vendarle brez vidnih znakov in brez posledic, y) udeležbo ali vmešavanje pri grdem ravnanju, ki je bilo započeto od drugih oseb, S) uničenje ali pokvarjenje predmetov, ki so za opravljanje službenega posla namenjeni, e) udeležbo ali vmešavanje pri uničevanju ali kvarjenju pod S) omenjenih predmetov. Kazen je robija ali zatočenje od 1 do 5 let, v posebno težkih primerih robija ali zatočenje od 1 do 10 let. Čim prehaja tako dejanje v še težje kaznivo dejanje, se kaznuje ipso iure kot strožje kazniv delikt. Ako pa je za isto dejanje z drugega vidika, n. pr. spričo težje telesne poškodbe, enaka kazen kakor v § 128. k. z., pri¬ hajajo do uporabe pravila o steku kaznivih dejanj. III. Specialni primeri neposlušnosti državne¬ mu oblastvu: a) Po § 129. k. z.: Naklepoma udejstvovana ne¬ poslušnost več oseb, ki so se zbrale v mnogoto (glej § 82., I.) nasproti pozivu od strani upravičenega organa držav¬ nega oblastva, naj se razidejo. Kazen je zapor od 7 dni do 6 me¬ secev ali v denarju do 5000 Din. Sorodna delikta sta: a) Po členu 18., odst. 2., zak. zaščit, drž.: Tu gre za poziv na razid več oseb, ki stavkajo ter ogražajo javno varnost in red v državi, a so se zbrale na kraju, kjer jim je bilo to zabranjeno. Naklepoma udejstvovana neposlušnost se kaznuje v tem primeru z zaporom od 6 mesecev do 3 let, pri podpihovalcih in koloi- vodjah pa poleg tega še v denarju do 10.000 Din. 375 P) Po § 47. voj. k. z.: Neopravičena in naklepna priredba se¬ stankov vojaških oseb v svrho kritiziranja vojaških ali političnih teles ali naprav ali neopravičena in naklepna kritika na takem sestanku. Kazen je zapor od 6 mesecev do 5 let. Po smislu § 7., št. I., voj. k. z. se kaznujejo tudi nevojaške osebe, če zagreše ta delikt v družbi z vojaškimi osebami (gl. § 9., C., II.). b) Po § 130., odst. 1., k. z.: Naklepno javno direktno po- zivljanje na odpor ali neposlušnost nasproti državnemu, bano¬ vinskemu, sreskemu ali občinskemu oblastvu ali poedinemu uslužbencu teh oblastev, ki vrši uradno dolžnost. Kazen je zapor od 7 dni do 1 leta. Cim pa se karakterizira naklepno javno pozivljanje kot ščuvanje, ki indirektno propagira ali ustvarja razpoloženje, da bi se državna ali samoupravna oblastva ovirala v izvrševanju svoje naloge ali vobče v svojem delovanju, se kaznuje storilec z zaporom od 7 dni do 6 mesecev in v denarju do 6000 Din (člen 6. zak. zaščit, drž.). IV. Naklepne kršitve avtoritete državnih ob¬ lastev: a) Po § 130., odst. 2., k. z.: Kdor naklepoma izpostavlja ob¬ lastva ali državne uslužbence, vršeče uradno dolžnost, posmehu ali preziranju, se kaznuje z zaporom od 7 dni do 6 mesecev ali v denarju do 5000 Din. To kaznivo dejanje se preganja po služ¬ beni dolžnosti, ker gre za zaščito ugleda državne oblasti kot take, ne glede na to, ali je nastopila razžalitev ali kleveta po § 302. k. z. Pri naposled navedeni določbi gre za takšna oblastva ali takšne uslužbence, ki so individualno določeni, a pregon se začne na predlog (§ 313. novel. kaz. zak.). b) Po § 132. k. z. so ustanovljeni štiri primeri kaznivih dejanj, ki so karakterizirana po tem, da storilec prikrajšuje državnim oblastvom avtoritativni značaj, ker si prisvaja v javnosti, v nasprotju z državnimi predpisi, značaj državnega uslužbenca. Krivdna oblika naklepa je pogoj kaznivosti. Kaznivo dejanje je storjeno: a) z nošenjem znakov državnega uslužbenca, najsi to ni; P) z lažnim izdajanjem za državnega uslužbenca v javnosti ali v protipravnem namenu; y) z neupravičeno izvršitvijo posla, ki ga sme samo državni uslužbenec opraviti; S) s prilastitvijo oblasti državnega uslužbenca. Kazen je zapor od 7 dni do 1 leta ali v denarju do 10.000 Din. Predpostavlja se, da tako dejanje 376 ni samo sredstvo za izvršitev težje kaznivega dejanja, n. pr. v svrho prevare, utesnitve osebne svobode, spolnega posilstva in pod. c) Po § 134. k. z.: Vzporedno k deliktu po § 99. k. z. (gl. § 99., III .) je tu ustanovljen še poseben delikt, ki kaže takisto na kršitev avtoritete državne oblasti. Kdor naklepoma sname, stre ali po¬ škoduje pečat, s katerim je oblastvo kakšno stvar zaprlo ali pod prepoved stavilo, ali kdor naklepoma izbriše znak, s katerim je oblastvo kakšno stvar izrečno obeležilo za zarubljeno, sekvestri- rano in pod., se kaznuje z zaporom od 7 dni do 6 mesecev ali v denarju do 5000 Din. Razlika delikta po § 134. k. z. od onega po § 99. k. z. leži v tem, da pri prvonavedenem storilčev naklep ne obseza vedenja in hotenja izrazitega omalovaževanja avtori¬ tete državne oblasti, dočim je v ostalem nagib k dejanju lahko poljuben. Razen tega gre pri deliktu po § 134. k. z. samo za oblastva naše države, a pri deliktu po § 99. k. z. tudi za ino¬ zemska. č) Po §§ 89. do 98. voj. k. z.: V poglavju XII., ki daje pred¬ pise glede kaznivih dejanj proti vojaškim osebam v službi, so ustanovljeni posebni delikti za žalitev, neposlušnost, odpor, de¬ janski napad od strani ene ali več oseb, slednjič za usmrtitev, in sicer straž v službi (§§ 89. do 94.) na eni strani, glede dežur¬ nih častnikov, podčastnikov, kaplarjev in redovov na drugi strani (§§ 95. do 98.). Kazni so razpredeljene po važnosti prilik in gredo od najmanjše zaporne kazni do kazni smrti. V. Aktivno podkupovanje državnih uslužben¬ cev (§ 133. k. z.). Možnost, da se tako dejanje zagreši, je objek¬ tiven znak nemoralnosti storilca, ker podcenjuje in omalovažuje poštenost državnih uslužbencev kot zastopnikov državne oblasti. Pod državnimi uslužbenci so mišljeni tudi sodniki in državni to- žitelji, a izrečno so jim vzporejeni sodniki razsodišč, občinskih, borznih, upravnih in mednarodnih sodišč in člani mednarodnih komisij. Kazniv je, kdor naklepoma zavaja eno izmed nave¬ denih oseb z darilom ali obečanjem kakršnekoli koristi, da bi nekaj storila, kar se po zakonu ne sme zgoditi, ali nekaj trpela, kar se po zakonu ne sme dopustiti. Ni odločilne važnosti, ali je bil označeni uslužbenec darilo ali obečanje sprejel ali ne. Dejanje po § 133. k. z. je lahko tudi samo neuspel poskus, ki se pa obravnava v tem pogledu kot delictum sui generis, a ne kot akcesorično kaznivo dejanje. Če storilec s podkupljenjem uspe, 377 vendar ne postane nasnovatelj k pasivnemu podkupljenju po §§ 385. in 386. k. z. (ki ju obravnavamo v poslednjem poglavju te knjige). Podkupljivost državnih in njim vzporejenih uslužben¬ cev je zakonodajec namenoma strože kriminaliziral in penaliziral kakor pa dejanje podkupovatelja. Ta delikt je vključen v zak. zlor. obl., ki ima posebne predpise glede sodnega postopka. Kazen za ta delikt je strogi zapor od 7 dni do 5 let in v denarju do 100.000 Din. Dano darilo ali imovinska korist, ki je bila na¬ klonjena, se odvzame obligatorno. Ako zavede storilec državnega uslužbenca k storitvi strože kaznivega dejanja, n. pr. državnega izdajstva, s podkupljevanjem, gre za pravi idealni stek in se določi kazen po § 61. k. z. Ni kazniv, kdor «zavaja» s sredstvi, navedenimi v § 133. k. z., na to, da državni uslužbenec posluje zakonito; pač pa je le-ta tudi v tem primeru kazniv (§§ 384., 387. k. z.). Petnajsto poglavje: Kazniva dejanja zoper službeno dolžnost.* § 106. Označba pravne dobrine in skupine kaznivih dejanj. I. Država, ki vzdržuje pravni red po svojih zakonih, uredbah in naredbah, se mora posluževati izvestnih organov. Le-tem pa so predpisane službene dolžnosti zopet z zakoni, uredbami in na- redbami. Kršitev službene dolžnosti pomenja kršitev pravnega reda vobče, vendar je sistematično pravilno, da se obravnavajo kršitve službenih dolžnosti v posebnem poglavju XXVIII. k. z., ker imajo vsi ti delikti posebno obeležje zbog posebnega značaja storilcev kot sočiniteljev pri državni upravi v širšem smislu pojma. Zakonodajec je ustanovil za večino kaznivih dejanj iz poglavja XXVIII. k. z., namreč za kazniva dejanja po §§ 384. do 390., 395., 397. in 401. k. z., v zak. zlor. obl. posebne predpise o * Književnost: Živanovič: Osnovi... (1933.); komentarji: Čubinski, Dolenc, Karajovanovič, Šilovič-Frank, Uroševič; Paunovič: Poštanska, tele¬ grafska i telefonska tajna, Arhiv, XIV.; St. Jovanovič: Pomaganje u pravljenju lažnih isprava, Pravosude, 1933.; Časi. Nikitovič: Vojni krivični zakonik za kraljevino Jugoslavijo (komentirano izdanje), 1931. 378 sodnem kazenskem postopku. (Da se zaradi teh kaznivih de¬ janj ne smejo izrekati pogojne obsodbe, gl. § 21., VII.) II. Če službeni organ države ali samoupravnega oblastva ne opravlja svoje službene dolžnosti pravilno, kakor mu je pred¬ pisano, utegne biti temu vzrok njegova nemarnost ali pa hudob¬ nost. V prvem primeru bo vobče zadostovalo, da reagira država z disciplinskimi sredstvi, v drugem pa se kaže naklepna kršitev važne pravne dobrine, namreč vzdrževanja pravnega reda v inter¬ esu celokupnega državnega ustroja, ki mora biti zaščiten. Ome¬ njene kršitve pa so po svoji naravi različne. Storilec je «državni uslužbenec*, vendar ne samo državni uslužbenec kot tak, ampak tudi vsak po § 14., št. 3., k. z. le-temu vzporejen uslužbenec, če¬ prav opravlja le začasno službo. (Naslednja izvajanja se bodo po¬ služevala spričo potrebne kratkosti izraza «državni uslužbenec* za vse te organe. Pripominja pa se, da verski predstavniki niso državni uslužbenci, ker jih določba § 395. k. z. strogo loči od državnih.) Državni uslužbenec stori lahko občekaznivo dejanje, kakor utajo, provzročitev nevarnosti pri javnih prometnih na¬ pravah itd.; to so delikti, ki jih imenuje teorija neprave ali mešane delikte zoper službeno dolžnost. O njih smo govorili že na priličnih mestih. Na drugi strani pa se tičejo kršitve službene dolžnosti lahko zgolj izpolnitve ali neizpolnitve čisto službeno predpisane posebne dolžnosti javnega urada ali posla. To so pristni delikti zoper službeno dolžnost; samo o teh bo v tem poglavju govora. Nadaljnja opredelitev prist¬ nih deliktov zoper službeno dolžnost pa se ozira na dejstvo, da so delikti tudi takšni, ki jih more zagrešiti samo izvestna kate¬ gorija državnih uslužbencev, in da zakonodajec vpošteva važ¬ nost nekaterih kategorij (n. pr. sodnike) v večji meri kakor pa druge. Slednjič je treba opozoriti, da veljajo za člane volilnih odborov, ki krše službene dolžnosti, posebni predpisi, o katerih smo govorili v § 103., III. III. Kazniva dejanja, katera je uvrstil zakonodajec v po¬ glavje XXVIII. k. z., imajo skupno potezo, da so prosta vsake primesi občnih deliktov, ki so bili predmet prejšnjih poglavij posebnega dela kazenskega zakonika v tej knjigi. Nadalje je zakonodajec vseskozi stopnjeval kazni po vidiku, da se penali- zira naklepno storjeno dejanje strože, čim izvira iz nagiba ko¬ ristoljubja. Izguba državne ali samoupravne službe, ne glede na službena leta in brez pravice pokojnine, se sme (fakultativno) 379 izreči pri obsoditvi zaradi kaznivih dejanj, ki spadajo v obseg zak. zlor. obl, tudi tam, kjer po predpisih § 49. k. z. to ne bi bilo dopustno, toda samo, če se je storilec pokazal s kaznivim de¬ janjem za nevrednega službe (člen 16. citiranega zakona). Vsi delikti iz poglavja XXVIII. k. z. — razen enega (§ 394. k. z.) — imajo za pogoj kaznivosti krivdno obliko naklepa. Denar ali stvari, ki jih dobi državni uslužbenec kot nagrado za storitev ali ob storitvi delikta, se obligatorno odvzemo (§ 388. k. z.). Storilec kaznivega dejanja iz §§ 384. do 387. k. z. more biti le državni uslužbenec. Tretja oseba, ki ga nasnuje k temu kaznivemu de¬ janju, se kaznuje kot storilec delicti sui generis (gl. § 105., V.). Glavne skupine teh deliktov obravnavamo po naslednjih zna¬ čilnih vidikih: pristranost ali nekorektnost v službi, nezakonita oprava službe brez pristranosti; te delikte more vsak državni uslužbenec zagrešiti. Poleg teh deliktov pa so še taki, ki jih more storiti le posebna vrsta državnih uslužbencev. § 107. Pristranost v službi. I. Državni uslužbenec, ki sprejme nagrado za pravilno izvrši¬ tev svoje službene dolžnosti, ravna zoper zakoniti predpis, ki mu veleva, da naj opravlja svoje posle zvesto, marljivo in nepristran¬ sko, imajoč pri tem pred očmi zgolj občno, javno korist, a izogi¬ bajoč se vsemu, kar bi bilo v škodo poverjene mu službe (§§ 69., 188., št. 2., č. z.). Njegovo poslovanje bi v takem primeru kvarilo zaupanje, ki ga mora imeti vsak državljan v državno upravo v najširšem pomenu besede. Če ustanavlja č. z. v svojem § 188. kot posebno vrsto težjih «kršitev službene dolžnosti ali strokov¬ nega ugleda», more misliti i na take primere, ki se zagreše iz malomarnosti, i na take, ki se izvrše naklepoma. Disciplinska kazen zadene storilca v vsakem primeru, poleg tega pa še kazen po § 384. k. z., toda le, če je bilo dejanje naklepoma storjeno. Določba § 384. k. z. (v zvezi s § 387. k. z.) pa ima v mislih dva primera: a) Državni uslužbenec (§ 14., št. 3., k. z.) naklepoma zahteva ali sprejme darilo ali drugo korist, odnosno zahteva ali sprejme obljubo darila ali koristi pred izvršitvijo službenega posla ali pa ob njej zato, da izvrši ali opusti izvršiti služ- 380 beno dolžnost tako pravilno, kakor zahteva to od njega zakon. Kazen za tako kaznivo dejanje je diferencirana po kategorijah uslužbencev: a) za sodnike, častne sodnike ali razsodnike, ki naj izvrše ali ne izvrše sodniški posel, je zapretena robija od 1 do 5 let (§ 387., odst. 2., k. z.); P) za vse druge državne uslužbence pa je določena po § 384., odst. 1., k. z. kazen strogega zapora od 7 dni do 5 let. b) Državni uslužbenec, ki naklepoma sprejme po izvršitvi ali opustitvi posla, opravljenega pravilno po službenih predpisih, darilo (tudi drugo korist, ki je podarjena!), ki mu ni bilo pred tem niti obljubljeno niti ga je zahteval, se kaznuje: a) če je storilec sodnik, častni sodnik ali razsodnik, ki je izvršil ali opustil sodniški posel, s strogim zaporom od 7 dni do 5 let (§ 387., odst. 1., k. z.); P) če ni storilec uslužbenec kategorije, navedene pod a), pa z zaporom od 7 dni do 5 let (§ 384., odst. 2., k. z.). II. Dočim smo videli, da je za delikt po § 384. k. z. značilno, da gre samo za z a k o n i t o opravljen ali opuščen službeni posel, imamo po § 385. k. z. opraviti samo z nezakonito oprav¬ ljenim ali opuščenim službenim poslom držav¬ nega uslužbenca, ki zahteva ali sprejme bodisi pred opravo ali opustitvijo posla, ob ali po njej darilo ali drugo korist ali obljubo darila ali koristi zaradi nezakonite izpolnitve službene dolžnosti (morda celo, da bi izvestni osebi koristil ali jo oško¬ doval). Tu je kazen zopet diferencirana: a) za sodnike, častne sodnike ali razsodnike, ki se dajo podkupiti, da v sodniških poslih kršijo in pogazijo zakon (gl. razlago zdolaj pod III.) ali drugače prekršijo službeno dolžnost, robija od 1 do 10 let (§ 387., odst. 3., k. z.); p) za vse druge kategorije državnih uslužbencev pa robija ali zatočenje od 1 do 5 let (§ 385. k. z.). Za primer sprejema darila po nezakonito izvršenem službenem dejanju mora veljati določba § 384., odst. 2., k. z., odnosno § 387., odst. 1., k. z. (gl. spredaj I., b). III. V naslednji določbi § 386. k. z. je ustanovljen delikt za primer, da državni uslužbenec v izvrševanju svoje službe na¬ klepoma pogazi ž‘a k o n z namero, da bi izvestni (fizični ali pravni) osebi, ne pa sebi, koristil ali škodil. Za pogaženje zakona se ne more smatrati vsako nepravilno vršenje službenega posla, zlasti ne, če se tiče malenkostnih for- 381 malnih predpisov, ampak le zavestno neravnanje po zakonu po njegovi materialni bistveni strani. Da tu ne gre samo za »kazen¬ ski« zakon, ampak za katerikoli zakon, je jasno. Ce se tako gazi zakon za nagrado, preide dejanje v delikt po § 385. k. z., ki se strože kaznuje. Motiv pri izvršitvi dejanja po § 386. k. z. ne leži v nekakšni nasprotni dajatvi za plačano ali obljubljeno nagrado, ampak samo v simpatiji, političnem nasprotstvu, sorodstvu, zlob¬ nosti, mržnji ali pod. Kazen za delikt po § 386. k. z. je diferen¬ cirana: a) za sodnike, častne sodnike ali razsodnike, ki poslujejo ali odločajo v pravnih stvareh, zatočenje od 1 do 5 let ali zapor od 7 dni do 5 let; P) za vse druge kategorije državnih uslužben¬ cev pa zapor od 6 mesecev do 5 let. IV. Poseben delikt korupcije pri pogodbah z drža¬ vo ali s samoupravnimi telesi je ustanovljen v členu 3. zak. zlor. obl. Tukaj gre za storilce, ki zlorabljajo svoj javni ali družabni položaj (n. pr. politične ali rodbinske zveze) tako, da prevzamejo za nagrado posredovanje: 1.) da se pogodba sklene ali ne sklene ali da se skle¬ njena pogodba izpremeni, izvrši ali ne izvrši, ali pa 2.) da se izplačilo iz državne ali samoupravne blagajne izvrši ali ne izvrši. Če pri takem posredo¬ vanju glede sklepanja pogodbe (k 1.) storilec naklepoma provzroči, da se s tem država ali samoupravno telo kakorkoli oškoduje, stori delikt po členu 3. citiranega zakona. Isti delikt pa zagreši storilec, če posreduje na navedeni način glede ome¬ njenih izplačil (k 2.), ne da bi s tem nastopila škoda za državo ali samoupravno telo. Kazen je v obeh primerih strogi zapor od 7 dni do 5 let in v denarju od 25 Din navzgor neomejeno in iz¬ guba častnih pravic, v posebno težkih primerih pa robija od 1 do 5 let in v denarju do 250.000 Din. Odvzem nagrade je tudi tu obligatoren. § 108. Nepravilno opravljanje službe. I. Glavna skupna poteza kaznivih dejanj iz poglavja XXVIII. k. z., ki še niso bila obravnavana v prejšnjem paragrafu, je ne¬ gativne narave: v tej skupini kaznivih dejanj ne sme biti v dejanskem stanu sostavine, ki bi merila na utajo, prevaro ali pristranost v službi. Zakonodajec je vnesel v označeno poglavje 382 takšne delikte, ki jih zagreši lahko državni uslužbenec vsake kategorije, a razen teh tudi takšne, ki jih more storiti le pri¬ padnik posebne vrste državnih uslužbencev ali pa verski pred¬ stavnik, ki po k. z. ne šteje za državnega uslužbenca. II. Delikti državnih uslužbencev: A. Vobče : a) Po § 389. k. z.: Naklepna provzročitev a) pre¬ plačila stranke v kakršnikoli obliki kakor tudi P) nedovoljenega, premalega izplačila nasproti stranki. Storilec je državni uslužbenec, ko opravlja službeni posel glede državnega (itd.) denarnega ali stvarnega prometa nepravilno. Gre n. pr. za primer, ko stranka pomotoma več plača, ne da bi zadela uslužbenca krivda, toda uslužbenec pre¬ plačilo pridrži, ali pa za primer, da uslužbenec pri izplačilu stranki v svojo korist manj izroči, kakor bi ji moral, če vrši svojo službo pravilno. V prvem primeru ne sme biti vključen v naklep moment koristoljubja, zlasti si ne sme državni uslužbenec preplačila v svojo korist prisvojiti, ker bi tako dejanje prešlo v utajo; v drugem primeru pa more izraz «v svojo korist» pomeniti zgolj objektivni moment, ki ne sme biti vključen v naklepu sto¬ rilca, ker bi le-ta sicer zagrešil delikt težje narave, n. pr. utajo, prevaro ali koristoljubno pogaženje zakona. Kazen je zapor od 7 dni do 5 let. b) Po § 390. k.z.: Naklepno izsiljenje kakšne iz¬ jave, ki ga stori državni uslužbenec v kazenskem, civilnem, disciplinskem ali upravnem postopku z uporabljanjem proti¬ pravnih sredstev. Nagib pridobitve imovinske koristi na strani storilca je pri tem deliktu izključen (prim. § 329. k. z.). Izjava je pač takšna, da jo je tretja oseba, objekt tega delikta, po za¬ konitih predpisih dolžna ali upravičena dati, česar pa noče storiti. Kazen je zapor od 7 dni do 5 let. c) Po § 391. k. z.: Naklepni odvzem prostosti, neopravičeno podaljšanje odvzema prostosti in nezakoniti izgon. Kazen je zapor od 7 dni do 5 let. Ne sme biti dano pogaženje zakona (gl. § 107., III.), ker preide dru¬ gače dejanje v delikt strožje narave; malomarno storjen delikt po objektivnem stanu § 391. k. z. se more kaznovati samo disci¬ plinski. 383 c) Po § 392. k. z. : Naklepna protipravna izvrši¬ tev ali odreditev izvršitve sodbe, preden je postala izvršna. Kazen je zapor od 7 dni do 3 let. Tu ne gre za sodbe v kazenskem postopku, če je izrečena kazen na prostosti (glej § 391. k. z.). d) Po § 393. k. z.: Naklepno nezakonito poslo¬ vanje v kazenskih stvareh, ki se tiče dosege namena državne kaznovalne pravice, in sicer: preprečenje zakonitega kaznovanja v bodočnosti, neizpolnitev izvršitve že izrečene kazni, blažja izvršitev kazni, kakor je izrečena, ali dopustitev, da ob¬ sojenec pobegne iz kraja, kjer prestaja kazen na prostosti. Kazen je strogi zapor od 7 dni do 5 let. e) Po § 394. k. z.: Naklepno ali malomarno zakriv- 1 j en j e pobega osebe, ki ji je prostost vzeta; ta delikt za¬ greši le paznik ali spremljevalec omenjene osebe, a kaznuje se ob naklepnem ravnanju s strogim zaporom od 7 dni do 5 let, ob malomarnem z zaporom od 7 dni do 1 leta. f) Po § 395. k. z. : Naklepno primoranje z zlorabo službe. Storilec je državni uslužbenec ali verski predstavnik. Za verskega predstavnika šteje, kdor ima dolžnosti in pravice, da izvršuje veroizpovedne funkcije ter poseza na takšen način v smislu cerkvene organizacije v življenje lajikov ali podrejenih posvečenih oseb. Zloraba ne sme biti pogaženje zakona (glej § 107., III.) v svrho, da se drugi osebi prizadene škoda ali na¬ kloni korist, niti ne sme preiti v zlorabo v smislu §§ 242., 243. k. z. Zadostuje primoranje z zlorabo (t. j. nepravilnim postop¬ kom, tudi s pretnjami) službenega ali verskega položaja v svrho, da druga oseba kaj stori ali ne stori ali kaj trpi, s čimer se žali kakršnakoli njena pravica, ki ni materialne narave (n. pr.: kondukter iztira iz objesti potnika iz kupeja, verski predstavnik neče krstiti deteta, ker mrzi starše in pod.). Nepravilnost oprave službe se zahteva. Storilec izvrši naklepno dejanje, ki je neposredna causa eificiens kršitve pravic druge osebe, zloraba je samo spremljajoča okolnost kršitve ali prikrajšanja pravice druge osebe. Pregon se začne na predlog prizadete stranke. Kazen je zapor od 7 dni do 5 let ali v denarju do 50.000 Din. g) Po § 396. k. z.: Naklepna nezakonita odreditev ali izvršitev hišne ali telesne preiskave. Pregon se začne na predlog. Kazen je zapor od 7 dni do 1 leta. Tudi na- 384 klepni nezakoniti odvzem korespondence ali druge stvari, naj¬ dene pri preiskavi, spada sem. h) Po § 397. k. z.: Naklepna nezakonita sesta¬ vitev, opremi j enje z žigom, uničenje, prikritje službenih spisov, zapisnikov ali listin. Kazen za tako dejanje, ki je storjeno z namero, da pridobi državni usluž¬ benec sebi ali drugemu korist ali da drugega oškoduje, je robija od 1 do 10 let, za sicer enako dejanje, toda brez označene na¬ mere, pa strogi zapor ali zapor od 7 dni do 5 let. i) Po § 401. k. z.: Naklepna kršitev službene taj¬ nosti. Službena tajnost je vse tisto, kar je državni uslužbenec zvedel v službi pod obvezo molčečnosti. Delikt po § 401. k. z. stori državni uslužbenec za časa službovanja ali po izstopu iz službe. Način storitve je lahko kakršenkoli, samo da je izjava storilčeva podana brez privolitve pristojnega oblastva in da je postala drugi osebi razen storilca zaznatna. Kazen za dejanje, storjeno z namero, da pridobi storilec sebi ali drugemu koristi ali da drugega oškoduje, je strogi zapor od 7 dni do 5 let, za dejanje brez te namere pa zapor od 7 dni do 2 let. j) Po § 43. voj. k. z.: Kdor kot organ državnega ali samo¬ upravnega oblastva naklepoma ne izvrši točno in pravočasno naredbe vojaškega oblastva, ki se nanaša na pripravo ali izvršitev mobilizacije, se kaznuje z robijo od 5 do 20 let. Če pa gre za naklepno neizvršitev kakršnekoli naredbe drugačnega pomena, je kazen v stanju mobilizacije strogi zapor od 7 dni do 5 let, v vojnem stanju robija od 1 do 20 let. Za kaz¬ novanje v mirni dobi velja določba § 7., št. 1., voj. k. z. (gl. § 9., C., II.). B. Delikti vojaških uslužbencev: a) Po § 99. voj. k. z.: Vojaški predpostavljenec ali vojaška oseba, starejša po vojaškem činu («rangu»), ki zlorabi svojo oblast ali svoj vpliv s tem, da naklepoma zahteva od pod¬ rejene osebe ali od osebe, mlajše po činu, da stori zločinstvo ali prestopek, ali s tem, da ga k temu navaja ali nasnavlja, se kaz¬ nuje, če se zahtevano dejanje ne stori, s strogim zaporom od 1 do 5 let, kolikor dejanje ne preide v težje kaznivi delikt. b) Po § 100. voj. k; z.: Kdor podrejeno mu vojaško osebo upotrebi naklepoma za kakšno svoje ali tuje privatno delo za časa službe ali za časa odmora, se kaznuje z zaporom od 7 dni do 6 mesecev. 25 385 c) Po § 101. voj. k. z.: Kdor kot vojaška oseba naklepoma grdo ravna s podrejeno mu osebo ali z vojaško osebo, po činu mlajšo od njega, in jo s tem izzove k odporu ali pa vobče h kaz¬ nivemu dejanju, se kaznuje z zaporom od 7 dni do 3 let. C. Delikti verskih predstavnikov: Katere osebe se smatrajo za verske predstavnike, je povedano spredaj pod II., f), kjer je tudi navedeno, da so verski predstavniki glede kaznivega dejanja po § 395. k. z. izenačeni z državnimi uslužbenci. Kazniva dejanja, storjena s kršitvijo njihovih posebnih poklicnih dolž¬ nosti, so sledeča: a) Po § 398. k. z.: Naklepno nepravilno vpisovanje rojstev, porok in smrti v matrike. Kazen je zapor od 7 dni do 1 leta ali v denarju do 10.000 Din. b) Po § 399. k. z.: Naklepno izvršena poroka oseb, med ka¬ terimi je sklenitev zakona (braka) zakonito zabranjena. (Glej § 49., IV.) Kazen je zapor od 7 dni do 5 let ali v denarju od 25 Din navzgor neomejeno. Verski predstavnik, ki naklepoma izvrši poroko druge osebe, ki je stopila prej v zakon po pred¬ pisih katerekoli vere, priznane v kraljevini Jugoslaviji, ali pa po predpisih za sklenitev civilnega zakona, se kaznuje prav tako. Samostojno reševanje vprašanj o dopustnosti ali nedopustnosti sklepanja novega zakona mu je namreč zabranjeno. Ce pa je ostalo pri veljavnosti zakona, nastalega po poroki, ki jo je iz¬ vršil verski predstavnik kot storilec delikta, je kazen zanj blažja, namreč v denarju do 5000 Dih, a sodišče ga sme v posebno lahkih primerih oprostiti vsake kazni. c) Po § 400. k. z. (tako zvanem «kancelparagraf u»): Tu ne gre za veroizpovedne funkcije vobče, ampak le za tiste funk¬ cije, ki jih izvršujejo verski predstavniki kot svojo duhovno oblast v verskih molilnicah ali s sestavki verskega značaja ali drugače med izvrševanjem poklicne dolžnosti. Duhovna oblast je del cer¬ kvene sodstvene oblasti ter obseza pravice in dolžnosti, da se da¬ jejo vernikom smernice, kaj je moralno ali etično dovoljeno in kaj ne. Po zakonodajčevih predpisih izrabljanje duhovne oblasti ne sme prekoračiti meje, da bi verski predstavnik dajal naklepoma v verskih molilnicah ali s sestavki verskega značaja ali drugače med izvrševanjem poklicne dolžnosti smernice za udejstvovanje v politični stranki. Ni da bi moralo biti takšno izrabljanje javno izvršeno; tudi skrivaj storjeno je kaznivo. Kazen je zapor od 7 dni do 2 let ali v denarju od 25 Din navzgor neomejeno. 386 C. Delikti poštnih, telegrafskih in telefonskih državnih uradnikov: a) Po § 402. k. z.: Za poštno stroko državnih uradnikov so ustanovljeni delikti, ki so naklepne kršitve službenih dolžnosti, storjene z neopravičenim odpretjem, uničenjem, nevročitvijo ali prikritjem pisma ali druge pošiljke, potem s priobčitvijo vse¬ bine pisma ali pošiljke, če je bila poslana odprta. Tudi tisti državni uslužbenec, ki dopusti, da tretja oseba kot neposredni storilec stori eno izmed navedenih dejanj, zagreši delikt po § 402. k. z., dočim se kaznuje tretja oseba na oškodovančev predlog po § 251. k. z. O otvarjanju zaprtih priobčil v sodni kazenski preiskavi obstoje posebni predpisi v §§ 145. do 150. s. k. p. Kazen za delikt po § 402. k. z. je zapor od 7 dni do 5 let. b) Po § 403. k. z.: Za telegrafsko stroko državnih uradnikov so ustanovljeni delikti, ki so naklepne kršitve službenih dolž¬ nosti, storjene z neupravičenim pridodanjem, izpuščenjem, pre¬ drugačenjem besedila v telegramu, ki naj se odpravi, nadalje s preprečenjem pravilne odprave telegrama naslovljencu, s pri¬ občitvijo vsebine telegrama drugemu ali z uničenjem telegrama. Kazen je zapor od 7 dni do 5 let. c) Po § 404. k. z.: Za telefonsko stroko velja, kar je navedeno pri b), a naklepna kršitev obstoji v tem, da državni uslužbenec pasivno dopusti ali aktivno olajša, da oseba, ki ni dobila zveze in ki bi morala biti izključena od poslušanja, vendarle posluša pogovor tistih oseb, ki so dobile pravilno zvezo, nadalje s tem, da državni uslužbenec sporoči deloma ali celoma vsebino raz¬ govora, ki ga je zvedel v službi. Kazen je zapor od 7 dni do 3 mesecev ali v denarju do 3000 Din. K a), b) in c): Preganjati se začne na oškodovančev predlog. Predpisi o tajnosti v obratu pošte itd. so ustanovljeni v §§ 16., 17. zakona o pošti, telegrafu in telefonu z dne 16. julija 1931. (Sl. N. št. 170/LV; Sl. L. št. 388). § 109. Posebna kazniva dejanja zoper vojaške službene dolžnosti. I. Tiste delikte, ki so po voj. k. z. ustanovljeni, a so po svo¬ jem značaju in pomenu, kar se tiče kršitve pravne dobrine, so¬ rodni deliktom, ki so določeni v občnem kazenskem zakoniku, LS' 387 smo uvrstili in na kratko označili njihove diferencialne momente na priličnih mestih prejšnjih poglavij. Kakor pa ima posebni del k. z. posebno poglavje o kaznivih dejanjih zoper službeno dolž¬ nost državnih uslužbencev in verskih predstavnikov, tako pozna tudi voj. k. z. delikte, ki se po svojem bistvu ne dajo drugače označiti nego kot posebni delikti zoper vojaiške služ¬ bene dolžnosti. V pogledu splošne označbe teh deliktov pa je treba poudarjati: 1. ) odredbe posebnega dela k. z. o poedinih kaznivih de¬ janjih veljajo tudi za ustrezajoča vojaška kazniva dejanja, ko¬ likor se sklada njihovo osnovno obeležje, če to ni navedeno v voj. k. z., ali kolikor se voj. k. z. na nje sklicuje (§ 4., odst. 2., k. z.); glede kaznovanja v § 7. voj. k. z. citiranih deliktov glej § 9., C., II.; 2. ) za dejanja, pri katerih v voj. k. z. ni drugače odrejeno, velja, da se kaznujejo tako, če so storjena naklepoma kakor tudi če so storjena iz malomarnosti, razen če narava dejanja izključuje krivdno obliko malomarnosti. Kazni za dejanja iz voj. k. z., o katerih razpravljamo v na¬ slednjem, so vseskozi stopnjevane po vidikih, ali je dejanje stor¬ jeno v mirnem času, ali v dobi mobilizacije, ali med vojno, in pa, ali je bilo kaj posledic in kakšne vrste so le-te bile. Kršitve vojaških službenih dolžnosti bomo delili na te-le glavne skupine: 1.) insubordinacije, 2.) nepokornosti v posebni vojaški službi, 3.) protipredpisno ravnanje z orožjem in muni- cijo, 4.) neresnična poročila (raporti), 5.) nevršenje oblasti in dolžnosti, 6.) zlorabe službene dolžnosti, 7.) kršitve službene dolžnosti: a) nasproti državni imovini, P) nasproti preskrbo- vanju vojske, y) glede tehničnih in 3) sanitetnih opravil. II. Insubordinacija (vojaška nepokornost): a) Po § 67. voj. k. z.: Priprosta neizpolnitev, nedokončan je, prekoračenje vojaškega službenega povelja, danega od stare¬ šine. Kazen: od zapora 1 leta itd. do smrti (na bojišču). Pri¬ pominja se, da ima predpostavljenec v času borbe ali neposredno pred njo ali pri umiku pravico, da nepokorneža, če se mu pro- tivi, na mestu ubije. b) Po §8 68., 69. voj. k. z.: Namerno očitovanje nepokor¬ nosti se kaznuje še huje, a najhuje, če se protivljenje izvrši z orožjem. Kazen: najmanj 5 let robije, največ smrt. 388 c) Po § 71. voj. k. z.:, Brezbrižno («nemarno») omalovaže¬ vanje, protivljenje, nepristojno ponašanje nasproti predpostav- Ijencu ali vojaški osebi, ki je starejša po činu, v službi ali izven nje. Kazen: zapor od 7 dni do 6 mesecev. č) Po § 72. voj. k. z.: Če vojaška oseba — prekoračivši okvir dejanskega stanu razžalitve, o katerih se govori že v poglavju kaznivih dejanj zoper čast (gl. § 53.; § 102. voj. k. z.) — pred¬ postavljeno ali po činu starejšo vojaško osebo udari, lahko te¬ lesno poškoduje ali zoper njo dvigne roko, orožje, orodje ali stori vobče nasilje proti njej, je kazen robija od 1 do 20 let, za težko telesno poškodbo ali usmrtitev pa smrt. d) Po § 74. voj. k. z.: Nasilna ali s pretnjami izvršena pre¬ prečitev, obstoječa v tem, da predpostavljena ali po činu starejša oseba svoje službene dolžnosti ne more izpolniti, ali pa, da se njeno povelje ne izvrši, se kaznuje po spredaj označenih prilikah različno. Najmanjša zapretena kazen je robija 1 leta, najtežja {na bojišču) smrt. Pripomba k b) do d): Ako so taka dejanja storjena pred najmanj tremi častniki, podčastniki, kaplarji ali redovi, se sme kazen, ki je zapretena, podvojiti, robija do 20 let izpremeniti v dosmrtno robijo, dosmrtna robija pa v smrtno kazen. Ako pa se je storilo dejanje «pred strojem» (vojaško fronto), se kaznuje z najvišjo mero podvojene kazni, z dosmrtno robijo ali s smrtjo (§ 75. k. z.). e) Po § 76. voj. k. z.: Izzvanje nezadovoljnosti in mrmranja proti predpostavljeni osebi ali zoper službo. Kazen je zapor od 7 dni do 1 leta, če pa je prišlo do kakršnegakoli nereda, s strogim zaporom od 6 mesecev do 5 let. Ta delikt zagreši lahko tudi nevojaška oseba, za katero velja tisto, kar je navedeno v § 9., C, II. f) Po § 77. voj. k. z.: Pobuna najmanj petih vojaških oseb s protivljenjem proti vojaški oblasti ali izvršitvi njenega povelja in odklonitev izvršitve svoje službene dolžnosti. Kazen je od 1 leta robije — po prilikah — do smrti. Če pa se udeleženci po- bune vrnejo k redu, ne da bi nastopila škodljiva posledica ali ne da bi bila uporabljena sila zaradi vrnitve k redu, sme sodišče kazen po svobodni oceni omiliti (§ 78. voj. k. z.). g) Po § 79. voj. k. z.: Dogovor najmanj treh oseb zaradi od¬ povedi poslušnosti ali zaradi pobune. Če ostane dogovorjeno 389 delo neizvršeno, je kazen zapor od 1 do 5 let. Če je bil odstop od dogovorjene izvršitve prostovoljen, se kazen po svobodni oceni omili ali oprosti. Če eden izmed udeležencev dogovora sam pravočasno prijavi, kaj se je dogovorilo, ostane on brez kazni. III. Neposlušnosti glede dolžnosti straž: a) Po §§ 81., 82. voj. k. z.: Samovoljna odstranitev od posto¬ janke straže ali od stražne patrule. b) Po § 83. voj. k. z.: Prostovoljno upijanjenje straže, pa¬ trule ali vojaške osebe, ki opravlja dežurno ali požarno službo; upijanjenje mora doseči stopnjo onesposobljenja za izvrševanje službe. Za primer straženja kralja, kraljevskega dvora ali trd¬ njav se izreče zapretena kazen v najvišji meri okvira (§ 84. voj. k. z.). c) Po § 85. voj. k. z.: Prekršitev službene dolžnosti straže ali transportu prideljene ali požarno službo vršeče vojaške osebe s tatvino, utajo, uničenjem ali poškodovanjem zastraženega ali prevažanega predmeta. č) Po § 86. voj. k. z.: Samovoljno zanemarjenje ali prekrše- nje dolžnosti v dežurni ali požarni službi. d) Po § 87. voj. k. z.: Naklepna in malomarna dopustitev po¬ bega na čuvanje izročene osebe. Glede kazni k a) do d) velja, da so stopnjevane predvsem po učinku kaznivega dejanja, razen tega še po času storitve v po¬ gledu na vojno. Smrtna kazen je določena v primeru iz § 84. voj. k. z. ne glede na dobo miru ali vojne (gl. spredaj k b), v primeru iz §§ 81., 82. voj. k. z. pa za storitev na bojišču. IV. Protipredpisno ravnanje z orožjem in m u n i c i j o : a) Po § 106. voj. k. z.: Nepredpisno ali nepazljivo posedo¬ vanje ali uporaba orožja, municije, eksplozivnih (razstrelilnih) snovi v službi ali izven nje. b) Po § 107. voj. k. z.: Pridržanje izstrelkov ali eksplozivnih predmetov od strani podoficirja, kaplarja ali redova, ki je dobil povelje, da omenjene stvari odda predpostavljencu, toda tega ne stori. c) Po § 108. voj. k. z.: Nepazljivo ravnanje z orožjem, muni- cijo ali eksplozivnimi predmeti. 390 Delikti k a) do c) so vseskozi prestopki. Najtežja kazen je določena za primer a), če je iz dejanja nastopila smrt, in to strogi zapor od 2 do 5 let. V. Neresnični raporti: Kaznivi so tu (§§ 109., 110. voj. k. z.) izrečno le naklepoma storjeni neresnični raporti v vojaški službi. Kazen: od 7 dni zapora — po prilikah — do smrti (pri posledici nevarnosti ali velike škode za vojsko). VI. Nevršenje vojaške oblasti in dolžnosti od strani komandantov ali starešin. a) Po § 111. voj. k. z.: Komandant trdnjave ne preskrbi le-te z vsem potrebnim, da se nahaja v pravilnem stanju. b) Po § 112. voj. k. z.: Starešina komande ali zavoda ne pre¬ skrbi pravočasno življenskili ali drugačnih potrebščin za ko¬ mando ali zavod. c) Po § 113. voj. k. z.: Pristojna vojaška oseba ne odredi v svojem področju vsega tistega, česar je treba za ohranitev zdravja ali odvračanje bolezni ljudi in živine, ali se ne pobriga za ohranitev ali negovanje bolnikov, ranjencev ali obolele živine. c) Po § 114. voj. k. z.: Pristojna vojaška oseba ne odredi vsega, česar je treba, da se pri službenih prilikah odvrne nevar¬ nost za ljudi, državno in privatno imovino ali pa da postopa glede službenih ukrepov v označene svrhe nepazljivo. d) Po § 115. voj. k. z.: Neuporaba skrajnih sredstev, ki jih ima starešina na razpolago, da se potlači pobuna. e) Po § 117. voj. k. z.: Starešina zanemari svojo dolžnost, da odredi pregon kaznivega dejanja, storjenega, za kar ve, od pod¬ rejene mu vojaške osebe. (Vojaška kazniva dejanja se pre¬ ganjajo vseskozi po službeni dolžnosti: § 3., št. 3., voj. k. z.) f) Po § 118. voj. k. z.: Zanemarjenje dolžnosti starešine, da odredi pristojni postopek glede prošenj, pritožb ali tožb pod¬ rejenih mu oseb. Kazni za delikte od a) do f) so različne in se gibljejo od za¬ pora 7 dni — po že obrazloženih vidikih — do 10 let zatočenja. Kazen strogega zapora ali robije ni odrejena v nobenem primeru. VII. Zlorabe vojaške službene dolžnosti: a) Po § 120. voj. k. z.: Pridrževanje hrane, plače, denarja ali drugih pripadajočih prejemkov podrejenih oseb ali od furaže za živino od strani tistega, ki po službeni dolžnosti upravlja te za¬ deve, v koristoljubni nameri, toda ne z naklepom prisvojitve, 391 ker bi tako dejanje prešlo v utajo. Kazen je, če vrednost pri¬ držane stvari ne znaša nad 300 Din, zapor od 7 dni do 5 let, če je pa ta znesek prekoračen, strogi zapor od 7 dni do 5 let in izguba častnih pravic. b) Po §§ 121. in 122. voj. k. z.: Brez predhodne odobritve polkovnega komandanta ne sme noben podrejen podoficir ali nobena druga vojaška oseba zbirati od podrejenih podoficirjev ali vojakov denarnih prispevkov, niti ne za njihove osebne po¬ trebe, še manj zbrani denar zlorabljati. Denarja ne sme od pod¬ rejenih vojakov niti sprejemati niti zahtevati zavoljo shranitve. c) Po §§ 123. in 124. voj. k. z.: Denar, ki pripada podoficir¬ jem ali drugim vojaškim osebam, mora biti izročen le-tem v treh dneh po prejemu ali prihodu na mesto, kjer naj se iz¬ plačuje. Denarne vrste se brez potrebe pri izplačevanju ne sme zamenjavati. c) Po §§ 125. in 126. voj. k. z.: Denar ali stvari je treba po dolžnosti pravočasno odposlati. Nihče ne sme v državni blagaj- nici ali državnem zlagališču (magacinu), ki ga upravlja, sprejeti v shrambo svoje ali druge zasebne lastnine. d) Po §§ 127. in 128. voj. k. z.: Zabranjena je podoficirjem, kaplarjem in redovom zloraba, zatajitev ali naklepno upro- paščenje denarja ali drugih predmetov, ki so jim v službi pre¬ dani; enako jim je — pa pod strožjo sankcijo — zabranjeno naklepno upropaščenje denarja ali drugih predmetov, ki so jih sprejeli od predpostavljene ali od vojaške osebe višjega čina izven službe. e) Po § 129. voj. k. z.: Zabranjena je zloraba denarja ali blaga, ki je službeno zaupan, pri izvršitvi nabave, opravila, posla, izplačila ali prejema plačila za državo; enako pa tudi prištednja, ki se pri tem napravi, v korist storilca ali kake druge osebe na škodo države. Prisvojitev denarja ali blaga je izključena, sicer preide dojanje v utajo. Kazni za zlorabo pri opravljanju navedenih službenih dolž¬ nosti so različne po važnosti zločinskega uspevka v pogledu državne imovine; najtežja kazen je v primeru § 127. voj. k. z. (robija do 10 let). Vlil. Posebne kršitve vojaških službenih dolž¬ nosti proti državni imovini. Razen na drugih mestih že navedenih splošnih imovinskih deliktov (gl. § 57., V.) je usta¬ novil voj. k. z. še te-le posebne delikte: 392 a) Po § 132. voj. k. z.: Naklepno izplačilo ali izročitev iz bla- gajnice ali zlagališča v večjem znesku, kakor pripada storilcu ali komu drugemu. b) Po § 133. voj. k. z.: Uporaba državne živine ali vozil v nasprotju z obstoječimi predpisi za privatne posle. c) Po § 134. voj. k. z.: Držanje konj v državni konjušnici preko tistega števila, ki ga storilec sme imeti. c) Po § 135., odst. 1. im 2., voj. k. z.: Namerno popačenje pravega stanja knjig, računov, blagajnic ali materiala v vo¬ jaškem zavodu, ki ga zagreši kontrolni ali nadzorstveni organ pri službenem pregledu (odst. 1.); enako popačenje, storjeno iz malomarnosti (odst. 2.). d) Po § 136. voj. k. z.: Neredno ali nepravilno vodenje de¬ narnih ali materialnih knjig glede sprejemanja ali izdajanja državne imovine. Kazni so različne, od zapornih kazni — po prilikah — do ro- bije do 10 let (pri primeru iz § 135., odst. 1., voj. k. z.). IX. Kršitve službene dolžnosti nasproti p r e - skrbovanju vojske. a) Po § 137. voj. k. z.: Malomarno ali naklepno prevzemanje predmetov za preskrbovanje vojske, ko ne ustrezajo predpisa¬ nim pogojem. b) Po § 138. voj. k. z.: Lažno potrdilo o dokumentih (listi¬ nah) glede pravilne dobave predmetov za preskrbovanje vojske ali izplačil. c) Po § 139. voj. k. z.: Neutemeljeno zavlačevanje prejemanja predmetov za preskrbovanje vojske ali izplačila z državnim de¬ narjem. č) Po § 140. voj. k. z.: Izplačilo računa ali vračilo kavcije pred odrejenim rokom. d) Po § 141. voj. k. z.: Izdaja pokvarjenih predmetov ali stvari, ki jo zagreši upravitelj zavoda nasproti vojski. Kazni so različne, tudi robija: v vojnem stanju primera a) in b). X. Kršitve službene dolžnosti glede tehničnih službenih opravit: a) Po § 142. voj, k. z.: Malomarno nezadostno nadziranje pri izdelovanju orožja, municije ali eksplozivnih predmetov, da se ne vrši pravilno. 393 b) Po § 143. voj. k. z.: Isto dejanje, naklepno izvršeno, ali pa samovoljno zanemarjenje neodložljivih del na kvar izdelovanja. c) Po § 144. voj. k. z.: Sprejem orožja, municije ali eksplo¬ zivnih predmetov od dobaviteljev, ki ne ustreza pogodbi ali teh¬ ničnim pravilom. č) Po § 145. voj. k. z.: Vsako odstopanje od predpisanih pravil pri izdelovanju ali pregledovanju načrtov ali sestavljanju proračunov za vojaške gradbe ali utrdbe. d) Po § 146. voj. k. z.: Samovoljno odstopanje od ustanov¬ ljenega načrta in proračuna pri gradnjah, prezidovanju ali po¬ pravah vojaških objektov na kopnem ali na vodi. e) Po §§ 147. in 148. voj. k. z.: Nepazljivo nadziranje pri gradnji ali netočni pregled izvršenih zgradb. f) Po § 149. voj. k. z.: Neutemeljeno oviranje pri pregledu ali prevzemu vojaških zgradb. Kazni so različne; najstrože se kaznuje dejanje k a), namreč s smrtjo, če hoče storilec tega dejanja koristiti sovražniku. XI. Kršitve službene dolžnosti glede sanitet¬ nih službenih opravil: a) Po § 150. voj. k. z.: Nemarljivo opravljanje službenih dolžnosti vojnega sanitetnega, veterinarskega ali lekarniškega osebja. b) Po § 151. voj. k. z.: Zagrešitev važne in očitne pogreške v vojaški zdravniški službi. c) Po § 152. voj. k. z.: Sprejem vojaške osebe v bolnišnico ali ambulanco, dasi njeno zdravljenje ni potrebno, v nameri, da ji pomaga izogniti se službi. č) Po § 153. voj. k. z.: Izdaja vojaškodržavnih zdravil ose¬ bam, ki niso upravičene jih prejemati. d) Po § 154. voj. k. z.: Predpisom ne ustrezajoče posredo¬ vanje, izdajanje ali uporabljanje zdravil, ki utegnejo škodovati zdravju. e) Po § 155. voj. k. z.: Pripravljanje zdravil proti pravilom in vedi ali iz sostavin, ki ne ustrezajo lastnostim in teži, kakor je receptirana, ali v nečisti ali zdravju škodljivi posodi. Vsi ti posebni delikti so prestopki, ki se kaznujejo v najlažjem primeru z zaporom od 7 dni do 6 mesecev (k a), v najtežjem (k č) s strogim zaporom od 7 dni do 5 let, če dejanje ne preide v še težje kazniv delikt. 394 Stvarno kazalo. (Števila pomenijo strani.) Aberratio ictus 90, 113. abolicija 196. abortivna sredstva 216. absolutno zastaranje 194. absorbcijski princip 151. actio libera in causa 76, 312. actus contrarius 190. adekvatnost (vzročna zveza) 59. ademptio 254. adhezijski proces 279. advokat 30, 139, 273, 274, 304 . afekt 72, 78, 159. agent provocateur 109, 296. agitacija na volišču 370. akademska dostojanstva, izguba 138, 139. akcesorna narava udeležbe 107. akti iz civilnih pravd, objava s tiskom 373. aktivno podkupovanje 377. akutna kriminalnost 17, 123. akutna storilčeva nevarnost 166. akvizitorno zastaranje 192. alias facturus 109, 342. alkohol 76, 170, 306, 312,324, 332 , 370. ameriški dvoboj 211. amnestija 196. analogija 31, 38. anarhizem 46, 129, 315, 348, 352 , 353, 354, 363. animus: corrigondi 229; iniuriandi 86 , 232, 237; instigandi 109; laedendi 329, 268; nocendi 86 , 268, 299; offendendi 86; socii 306, 307. anonimna ovadba 300. antimilitarizem 315. antisocialni značaj 73. antropološko-pozitivistična šola 13. antropomorfizem 55. apokrifni sestavek 373. aprehenzijska teorija 241. Argentinija 11. artificielni abortus 216. asilna država 45. asperacijsiki princip 153. Auburnov ameriški sistem izvrševanja kazni 156. auxilium post delictum 107. avstrijski načrt kazenskega zakonika 10 . avtobusni promet 319. avtokorupcija 273. avtorsko pravo 21, 27, 30, 187, 277. Babica 215. bankir 261. bankovci 289. bankrotstvo 242, 261, 262. banovinski svet 50, 368. bedno stanje 209. begstvo 134, 365. Belgija 9. belgijska atentatska klavzula 45. belgijska teorija o političnih deliktih 45. beračenje 167, 225, 305, 308 . bestialiteta 334, 346. bigamija 227, 228. bilanca, lažniva 264. biološki kriterij glede nevračunljivosti 75. biološko-psihološka metoda 74. bitje kaznivega dejanja 91, 97. blanketni kazenski zakoni 36, 324. blud 334. bludna radnja 334. 395 bogočastje 311. bojno polje 64, 361, 365, 366, 389, 390. bolezni: kužne 29, 326; na duhu 74 , 217, 223, 253, 336; nalezljive 325; spolne 326. Bolgarska 9. bolnik 330, 331. bolnišnica 134, 331, 394. bordel 342. borzne spekulacije 262, 263, 274. borzno sodišče 300, 301. borzno trgovanje 274. bosanska kazenska zakonodaja 22. boter 345. brak 227: dvojni 227, 228; ničen 228; odvedba z namero ga skleniti 225, 229; pomoč pri sklepanju neveljav¬ nega 228; posmeh, preziranje 227, 354; prikrivanje zadržka 228; skle¬ nitev po izvršenem spolnem deliktu 335. brezplačni odstop imetja 262. brezpravna terjatev 285. brod 42, 319, 320. brzojavka, gl.: telegram. Casus 88, 93. celica 159. celovitost 43, 67, 2 16 , 271, 323. centralni fond za kazenske in podobne zavode 135, 136, 162. cerkvene kazni 124. chanta-ge 255. Code penal 4, 9, 20, 191. oodtus 334 , 345, 346. communio incidens 188. conatus: propinquus 101; proximitts 101; remotus 98, 101. concursus: formalis vel simultaneus 151; necessarius 107; plurium ad delietum 105; successivus 152. condamnatio ad operas publicas 131. Constitutio: Criminalis Carolina 19, 94, 191; Criminalis Theresiana 20, 191. copula carnalis 334. cor.pus delicti 35 , 223, 297, 348. Corpus iuris Hungarici 23. crime mixte 45. crimina: communia 53; pr opri a 53. culpa 88. cunnilingus 346. cu-stodia honesta 133 , 159. Čas: prebit v zavodu za zdravljenje, ču¬ vanje 148, 169; pripravljenosti 64; storitve kaznivega dejanja 62 , 76, 88. čast 230. častne pravice 82, 138, častni sodnik 234, 381. Čehoslovaška 8. čehoslovaški načrt za kazenski zakon 8, 85. ček 284. četa 113, 245, 297. član kraljevskega doma 233, 238, 349, 350. članstvo prepovedanega društva 310. črnogorska kazenska zakonodaja 23. Damnum emergens 257, 279. Danska 11. darilo, poklonjeno državnemu usluž¬ bencu 377 , 378, 380, 381. davčni odbori 302. defensio debet esse proporcionata 70. dejanje, storjeno pred razglasitvijo prejšnje obsodbe 154. dejanska sila 255. dejanski kes 191. dejanski stan kaznivega dejanja 34,51. delavnostna teorija 62. delavske knjižice 285. delictumi: carnis 333; commissivum 53 , 63, 101; commissivum per ommissionem 54 , 61, 101; consumrnatum 98, 105; continuatum 54; continuum 54; frustratum 101; in itinere 98; ommissivum 54, 63; repetitum 54; sui generis 55. 101, 380. 396 delikti: stanja 54, 63; stikanja 107; srečanja 107. deljivost kazni 126. delnica 284. delnice posojila sovražne države 357. delniška družba 264, 273. delo, odslužitev denarne kazni 136. delodajalec 219. delomrznost 21, 167, 305, 308 . denar 41, 259, 274, 289 , 350, 380, 392. denarna kazen 52, 126, 134 , 144, 154. denarne vrednotnice 284. denarno oderuštvo 268. deportacija 131. dete 79, 229 , 231. determinizem 75. detomor 151, 209. devastacija 21, 272. devištvo 334, 341. deželna obramba 319. dies scientiae 186, 187. dihotomija 52. diplomatično izdajstvo 350, 355. diplomatski zastopnik 50, 233, 238. disciplinska kazen 49, 124, 155 , 156 , 160, 162, 163. disciplinska sredstva zoper: otroke 80, mlajše maloletnike 81. distančni delikt 54, 62. divjačina 241, 251, 326. dobavitelj 358. dobavna pogodba 269. dobiček 26 1 , 269, 270, 273. dobre šege 269, 270, 275. dobro ime 232, 233. dodatna kazen 126, 137. dogovor glede: zvišanja cen 269, iz¬ vršitve zločinstva 296. dokaz resničnosti 236, 237. dokazna moč listine 285. dokazni material 304. dokazno pravilo 236. dolg, zahtevanje plačanega 275. dolus 36, 84; alternativus 112; coloratus 206; cum animo nocendi 254,-263, 272, 299; directus 85, 100; eventualis 85, 100, 112, 237; indirectus 87, 206; nudus 98; praemeditatus 87; repentinus 87. dolžni izvodi novin 373. dolžnik: v konkurzu 262; izven kon- kurza 272; v poravnavi 264. dolžnost: izpostaviti se nevarnosti 97; naznanitve zločinstva 294. domače kaznovanje, strahovanje 80, 125, 179, 229. doraslost 80. dražba 274. draženje 311. drobiž, denarni 289. društveni ugled 232. društvo 265, 305, 309 , 310, 351, 352. Društvo narodov 5. družabni sloj 306, 311. družba 265. država 348. državljan: se ne sme: izgnati 170, iz¬ ročiti 45; v službi sovražnikovi 356. državljanstvo 41. državna imovina 271, 272. državna služba, izguba 138. državne nabave 258. državne naprave 234, 354, 355. državne tajnosti, izdaja 355. državni posel 356. državni tožitelj 184. državni uslužbenec 40; grdo ravnanje z njim 375; izpostavljanje posmehu in preziru 376; izsili: dejanje 384, izjavo 383; izvrši sodbo 384; krši tajnost: pisem, pošiljk, telefona, telegrama 387, službeno 224, 385; lažno se izdajati zanj 376; nepra¬ vilno postopa ob mobilizaciji 385; nezakonito: izvrši hišno ali telesno preiskavo 384, posluje v kazenskih stvareh 384, postopa s spisi 284, 385; odvzame prostost 383; podkupo¬ vanje 377; pogazi zakon 381; po¬ škodovanje 375; pozivanje na od¬ por 376; premalo izplača 383; pret- nja 375; pridrži preplačilo 383; primora z zlorabo službe 384; proti¬ zakonito postopanje 71, 237, 374 ; razžalitev 234; sila zoper njega 375; silobran zoper protipravna dejanja 71; sprejme darilo 380, 381; stav¬ kanje 322; stvari: uničevanje služ¬ benih 375, uporaba poverjenih 275; 397 utaja 250; zahteva darilo 380, 381; zakrivi ipobeg priprte osebe 384. državni vrednostni papirji 274. državni znak 353. duhovna oblast 356. duševna bolezen 74 , 217, 223, 253, 336. duševna nerazvitost 75 , 76, 78. duševni razstroj 75 , 76, 78, 80. dvoboj 211, 217. dvoženstvo 227, 228. Ejaculatio seminis 334. ekonomija kazni 126. eksempcije, kazenskopravne 50. ekshibicionizem 346. eksplozivne snovi 65, 253, 314 — 316 , 353, 390, 393, 394. eksteritorialne osebe 42 , 50, 70, 112. ekstinktivno zastaranje 192. električna energija, sila (tok) 21, 65, 241, 271 , 312, 317. električni aparati 323. elementarne nezgode 245, 247. enumeracijska metoda 371. epidemije 324. epilepsija 76. error: facti 91; in obiecto 90, 113; in persona 90; iuris 91; iuris criminalis 92. excessus mandati 112. expose (h Gjuričičevemu predlogu) 26, 39. Fait connexe 45. falzifikacija: denarja 290; listin 283; mer in uteži 288; znakov; službenih blaga 288, vrednostnih 288. farmakopija 330. iinančna uprava 302. firma: prenos na drugega 262; zlo¬ raba 276. foetus 205, 216. fond za prehrano siromakov 269. forenzična psihiatrija 5. formalna kazniva dejanja 54. formalno kazensko pravo 2. forumi: connexitatis 107; delicti commissi 61; reconventionis 239. fotografije 277, 278. Francija 9, 14. furtum usus 243. Gasilci 307. geslo, vojaško, izdaja 360. glasbeniki 276. glasovanje: namesto drugega volilca 369; sodnikov 304. glavna razprava 303. glavne kazni 126. gluhonemost 76. gneča 307. golob, ipismonosni 29, 358, 359 , 360. gomila 306. gostilničar 332. gozd 326. gradbe, vojaške 394. gradnja, nevpoštevanje predpisov 317. grdo ravnanje 177, 2 29 , 375, 386. grožnja 305. Hajduštvo 24, 253. hazardne igre 270. higiena 324. histerik 79. historiat kazenskega zakonika 24 in nasl. hišna preiskava, nezakonita 384. hišni mir 226, 239. homoseksualnost 345. hotenje (pojem) 85. hramba 241, 249. hrana 248. Hrvatska kazenska zakonodaja 20. humanost kazni 126. hvalisanje 260, 353. lam alias facturus 109, 342. idealni stek 151. idiotizem 76. ignorantia iuris 92. igra na slepo srečo 242, 270 , 308. ikone 311. illatio 325. imbeciliteta 76. immaterialne pravne dobrine 276. imovina: odsvojitev dolžnikove 265; poškodba: dolžnikove 265, državne, vojaške 271, 272, tuje 271; prikri¬ vanje, uničenje 262. imovinska korist 222, 2 43 , 249, 254, 257, 265, 266, 273. 398 knovinska pravica (samolastna pri- bava) 275. knprudentia 87. imputatio facti, iuris 57. imuniteta 28, 50 , 70. in dubio mitius 13, 48. incestus 344. indeterminizem 12, 75. indicatio viitalis 212. indiskrecijska razžalitev 239. individualizacija: kazenske: odgovor¬ nosti 111, represije 17,120, 121, 125 , 132; pri izvrševanju kazni 18, 122. industrijska svojina 29, 187, 279. industrijski požig 259. inozemci 43 — 45 , 289, 293, 353. inozemska družba 353. inozemski državni poglavar 50, 233. inozemski list 353. inozemstvo 42—44. insolventnost 261. instrumenta sceleris 167, 172. insubordinacija, vojaška 388, 389. integriteta, gl.: celovitost, intelektualna falzifikacija 284, 288. intelektualni moment 85. internacionalno kazensko pravo 41 do 46. internirane osebe 363, 364. interpretatio 37. invecta et illata 272. irski progresivni sistem 156, 159. isolatio 325. italijanski načrt kazenskega zakonika 9, 19. ius: aequi et boni 196; criminale 2; poenale 2; puniendi 2; strictum 196; suffragii et honorarni 138. iustus titulus 243. izbor kazni 144. izbris obsodbe 197, 200. izdaja izpričeval 285. izdaja: načrtov, objektov 357; taj¬ nosti 273. izdajanje: za državnega uslužbenca 376; za zdravnika 330. izdajatelj novin 189, 372 , 373. izdajateljsko pravo 277. izdajstvo države 68, 350. izdelki, podobni denarju 290, 292. izdelovanje denarja 290. izgon 170 , 175; nezakoniti 383. izguba: častnih pravic 52, 127, 138 , 248; vojaškega čina 127, 138; službe 127, 141 , 319, 379. izid glasovanja pri volitvah, potvor¬ jeni e 370. izkoriščanje: lahkomiselnosti 267,268; ljudi 219; nedoletnih oseb 268; praz¬ novernosti 274; prostitutk 343; žen¬ ske v nuji 337. izločitev dela države 351, 353. izmenjanje kazenskih zakonitih dolo¬ čil 47. izmera kazni za starejše maloletnike 89. izmišljena terjatev 265. izmišljena vest 307. izognitev vojaški službi 364. izplačilo višje cene 275. izpodbadanje 349, 354. izpodkopavanje vrednosti denarja 274. izpod!eteli zločin 101. izpostavljanje nevarnosti 212. izpovedba, lažna 301, 302. izprememha meje 286. izrekanje: lažnih trditev glede držav¬ nih ustanov 234; neresničnih činje- nic 232; osebnih, domačih razmer 239. izročitev: članov narodnega predstav¬ ništva 50; falzificiranega denarja v promet 290; zločincev 43, 45 , 50, 53. izseljevanje 25, 29, 305, 308. izsiljenje izjave v uradnih poslih 383. izsiljevanje 242, 254 , 255. izstavitev listine 284. izstrelki, vojaški 390. izterjava dolga 275. izumitelji 276. izvedenec 234, 301. izvenoblastnost 50. izvidni predmeti 281. izvršba 266, 273; neizvršne sodbe 384. izvrševanje: kazni na .prostosti 53, 79, 121, 134, 149, 756—163; očuvalnih odredb 173—176; poklica ali cbrta 167, 171 , 175, 264. izvršilno-zadcstitvena pravica 272. 399 izvršitev: posla državnega uslužbenca 376; službenega naloga 68. izzivanje k razdoru 311. Jamstvo 136. Japonska 11. jatakovanje 256. javna dobrina 271. javna izvršitev nečistega dejanja 346. javna morala 270, 333, 342 , 347. javna počastila 139. javna služba 138. javne listine, knjige 284. javne naprave 64, 2 45 , 273. javni kraj 63, 270. javni mir in red 305 , 307, 352. javni poklici 139. javni posojevalci 274. javni promet 64, 245, 318, 320 . javni uslužbenec 234. javno pravo 67, 97. javno razširjanje neresničnih vesti 274. javno zaupanje 236. javnopravni delikti 55, 183. ječa, težka 48, 127. jemanje daril 380, 381. jez 317. juristične osebe, gl.: pravne osebe. Kalitev javnega miru 305, 307. kancelparagraf 386. kandidatna lista 369. kapavica 326. kaplar 220, 247, 251, 252, 272, 365, 377, 390, 392. kavarnar 270, 332. kavzalni nexus, gl.: vzročna zveza, kazen: pojem 124; disciplinska 124, 155, 156, 160, 162 , 163; dodatna 137; glavna 127; očitanje 239; odlog iz¬ vršitve 114; odmera 142; odpusti¬ tev 42; omilitev 146; poostritev 147; preslana v inozemstvu 42; prisilna izvršitev 136; računanje 134; stran¬ ska 138; vštevanje pripora 150. kazenski listi 201. kazenski pregon 183. kazenski zavodi 125, 131 —133, 159. kazensko postopanje 2. kazensko pravo: inozemskih držav 7—11; in druge panoge prava 3; kot pravna znanost 3. kazniteljni zakon) za policajne pre- stupke 20. kaznivo dejanje: iz koristoljubja 120; iz nagibov: nečastnih 144, sorod¬ nih 148; izključitev 66; izvršeno izven države 42—44; kraj in čas 61; obsojenčevo 155, 156; očitanje 240. kesanje 143. kinematografska dela 276, 277. kis 329. Kitajska 11. klapa 297. klasična šola 12. kleveta 232. klicanje na pomoč 307, 322. ključ 244, 309. kmetijski kredit 29, 26 6 , 267. kmetijsko orodje 248. knjige: trgovcev 262; posojevalcev 274. knjižice, delavske, služiteljske 285. kockanje 270. kokain 324, 332. koledar 134. kolektivna kazen 125. kolektivna odgovornost 56. kolektivna osebnost 231. kolektivni žigi 280. kolki 287. kolovodja 306, 322 , 375. kolportaža 372, 374. komandant, vojaški, ne vrši dolžnosti 391. kombatant 356. komisionarji 273. komisivni zločin 53 , 63, 101. komisivno-omisivni zločin 54, 61 , 101. kompenzacija krivde 239. komplot 113, 296, 350, 352. komunikacije 318, 361. komunizem 129, 315, 348, 352 —354, 363. koneksni politični delikt 45. konfiskacija predmetov kaznivega de¬ janja, gl.: odvzemi konkurenca: idealna 151; neprava 151; realna 152. konkurz 27, 30, 261. konkurzni dolžnik 262. 400 konkurzni upravitelj 266. konspiracija, veleizdajniška 350, 352. konsumpcija pri nepravem steku 151. kontrahiranje novega dolga 262. kontribucija 254. korekcionaciijski sistem 53. koreografski zamisieki 277. korespondenca, odvzem 385. koristoljubje 120, 137, 148, 207, 225, 229, 243 , 251, 257, 258, 268, 279, 342, 379, 383, 385. korporacijski delikti 56. korupcija pri pogodbah z državo 382. kovinski odpadki (pri denarju) 291. kraj kaznivega dejanja 61. kralj 199, 208, 233, 238, 348—351. kraljevski dom 233, 238, 349 , 350. kraljevski namestnik 208, 233, 348 do 350. kratkotrajni zapor 115. kroma 40 , 168, 175, 270, 332. kredit 232, 233, 268 . kridatar 262, 263. kriminalistika 5. kriminalna: antropologija 14; biologi¬ ja 5, 14; etologija 15; pedagogika 5; politika 5, 17; psihologija 5, 14; sociologija 5; somatologija 14. kriminalni (kazneni) zakonik za knja- žestvo Srbiju 20. kriminalno-biološka šola 15. kriminologija 5. kritika 232, 376. krivda: pojem 82; oblike 84—88. krivo merjenje in tehtanje 259. Krmčija 19. kronična kriminalnost 17, 123. kronična storilčeva nevarnost 166. krstni boter 345. krščenec 345. kršitev: avtorske pravice 278; služ¬ bene dolžnosti 378; tajnosti 223. krvna osveta 20. krvosramnost 334, 344 , 345. kulturne rastline 326. kumulacijsko načelo 152. kupovanje sumljivih stvari 256. kurator ad actum 186. kurjava 248. kužne bolezni 29, 326. kvalificirana kazniva dejanja 55 , 121. kvarte 270, 274. Ladja 259, 313, 317 , 318. lahka telesna poškodba 218. lahkomiselnost 88, 178, 267, 268. lastnina 242, 354. lažji primeri 146. lažna izročitev predmeta z oznako denarne vsebine 259. lažna ovadba 231, 299, 300, 374. lažne izpovedbe 301, 302. lažne priprave za merjenje in tehta¬ nje 259. lažne terjatve 265, 266. lažne trditve 354. lažne vesti ob vojni nevarnosti 358. lažno bankrotstvo 261. lažno izdajanje za državnega usluž¬ benca 376. lažno predstavljanje 257, 274. lažno prikazovanje razmer 306. legitimacijski papirji 285. lekarnar 139, 212, 215, 329, 330. lenocinium 341. lezbiška ljubezen 345. lex: lex consumens — lex consumpta 151; lex generalis — lex specialis 39, 151; lex primaria — lex subsidiaria 151. libido sexualis 333. listina 41, 281; izdaja inozemskemu oblastvu 355; javna 284; naprava lažne 283, 284; potna 285; uničenje, poškodovanje 285, 355; volilne 370. literatura kazenskega prava 5 in nasl. Lombrosova teorija 14. loterija 270. lov 30. lucida intervalla 77. lucrum cessans 257, 279. Iuxuria 87. Mačeha 340. mala tatvina 247. mala utaja 251. maloletniki: mlajši 79, 80, 177 — 182 , 303; starejši 81, 82,«/62, 163. malomarna telesna poškodba 219. malomarna usmrtitev 211. malomarno bankrotstvo 262. malomarnost; pojem 84, 87—89; groba 88; nezavestna 88; profesionalna 212, 214, 219; zavestna 85, 87. 401 manuelna falzifikacija listin 284, 288. marginalne rubrike 204. materialije 38. materialna kazniva dejanja 54, 105. matrike, opustitev vipisa 386. mazaštvo 331. maxknum kazni 142, 144. meddržavna sodišča 292, 300 , 301. meddržavne komisije 292, 300 , 301. meddržavno kazensko pravo 41—46. mednarodna zveza kriminalistov 4,16. mednarodne konvencije 31; bivše Sr¬ bije 45. mednarodni odbor za unifikacijo ka¬ zenskega prava 4. mejnik 281, 286. menica 284. menjanje kazenskega zakona 47. mera kazni 127. mere 259, 281 , 282, 288. mešani delikti zoper službeno dolž¬ nost 379. metode: pri določanju nevračunlji- vosti 74; zdravljenja, nepreskušene 331. minimum kazni 142, 144. ministri 38, 196. ministrstvo pravde 43, 44, 233, 235. mir, osebni, rušenje 239. mirna doba 64. mnogota 113, 305, 306 , 375. mnogoženstvo 228. mobilizacija 385. mobilizacijska doba 64. modalitete dejanskega stanu 35. modeli 279, 280. moderamen inculpatae tutelae 70. modus acauirendi 243. molk (pri izvrševanju kazni) 156. monizem sankcij 84. monopoli 31, 287. monopolizirani formularji 287. monstrum 205. morala, javna 333. morfij 324, 332. moslemitsko pravo 22, 228. motenje duševnega delovanja 76. motiv, gl.: nagib. motorna sila 65, 312, 317. mrlič 303. mrtvogledi 303. municija 272, 350, 390, 393, 394. muslimani 228. Nabiranje vojakov za sovražnika 357. načela glede kazni 125, 126. načelo: deljivosti kazni 125; ekonomije pri uporabi kazni 125; enakosti vseh državljanov pred za¬ konom 125; humanosti 125; konsumpcije 151; kuimulacijsko 152; nacionalitetno 42; personalitetno 42; pretežnega interesa 95; specialitete: pri izročitvah 50, pri nepravem steku 151; subdicijsko 42; subsidiarnosti 151; svetovnega pravosodja 4, 44; talionsko 11, 129; teritorialno 41; univerzalitetno 44; zakonitosti 125. načini izvršitve kaznivega dejanja 64. načrti, operacijski, vojaški 357. nadaljevalni delikti 54, 63. nadomestilo denarne kazni 136. nadomestni zapor 136 , 137, 154. nadripisar 304. nadzornik spolno zlorabi zaupano osebo 338. nadzorstveni odbor v prisilni porav¬ navi 264. nagib dejanja 86, 91, 115, 120 , 121, 132, 143, 144. nagrada, dana državnemu uslužbencu 380, 381. najdene stvari 249. naklep, gl.: dolus. naključje 59, 88, 93 , 249. naklonitev ugodnosti 263. nakup od osebe pod 15. leti 275. nalezljive bolezni 30, 36, 324 , 325. namen 86. namera 86 , 251, 257, 272—274, 290, 385. napačna namestitev mejnikov 286. napačne kvarte 270. napad: na volilni odbor 369; pri silo¬ branu 69—'71. napotitev k beračenju 309. naprave, vodne 317. napravljanje lažnega denarja 289, 290. naravoslovna metoda 13. 402 naredbe ofolastev 354, 355. narkotična sredstva 222, 312 , 332. narodna skupščina 28, 30, 185, 2 33 , 234, 238, 351, 373. narodno zdravje 330. nasciturus 125, 131. nasedba ladje 317. nasilje 65 , 222, 305, 306. nasilna oprostitev iz zapora 298. nasilni prevrat 362. nasip 317. naslov, zloraba 276. nasnavljanje individualno nedoločnih oseb 295. nasnova 108, 109. nasnovatelj 107, 110. nasprotna obtožba 238. navidezna prodaja 262. navidezni stek 151. naznanitev pridržane osebe 223. nečista spekulacija 269. nečisto dejanje 334, 337; s spolno ne¬ zrelo osebo 339, 340. nečistost 334: izkoriščanje ženske osebe 343; nasnova 347; nenaravna 345; odvedenje zaradi — 341, 343, 344; pomoč pri izvrševanju 342. nedeljivost predloga na kaznovanje, zasebne tožbe 188. nedolžno prestani preiskovalni zapor 21 . negligentia 87. neizpolnitev do-bavne pogodbe 358. nelojalna konkurenca 27, 30, 187, 260, 275, 276. Nemčija 10. nemoralne publikacije 347. neoklasična šola 18. neoporečnost 181. neosnovana tožba 285. nepazljivost, huda 88. neplačevitost 261, 262. neposlušnost 375, 376; vojakov 357, 366 , 388, 389. neposredni naklep 85. neposrednja poraba 247. nepoznanje kazenskega zakona 92. neprava konkurenca materialnoprav¬ nih predpisov 151, 221. neprava opustitvena dejanja 54. neprava zdravila 330. nepravi delikti zoper službeno dolž¬ nost 379. nepravi stek 151. nepravično obsojene osebe, povračilo škode 21. nepravilno izpolnjevanje vojaške služ¬ be 361. nepravilno opravljanje službe 382. nepravilno pojmovanje: kazenskega zakona 92; o posledicah pogodbe 267. nepremagljiva sila 93, 96. nepremišljeno poslovanje 262. nepremišljenost 178. nerazvitost, duševna 76. neredno vodenje trgovinskih knjig 262, 274. neresnična označba izvora blaga 276, 279. neresnične vesti, razširjanje 274, 358. neresnično priznanje dolgov 262. nesporno postopanje 293, 300 , 301. nesposobnost: sredstva in objekta (pri poskusu) 100, 102; za delo 217, 253; ženske za obrambo 336. nevaren način (pri tatvini) 245. nevarni obrati 312. nevarno orodje 65 , 245, 253. nevarnost za življenje, imovino: opu¬ stitev prijave 318; provzročitev 313 do 321. nevednost 87. nevračunljive osebe, njih čast 231. nevračunljivcst 73—77. nevtralnost 367. neznatncst kaznivega dejanja 32. ničen brak (zakon) 228. nočni čas 64, 245, 253. normativna ocena dejanja 83. Norveška 11. nosečnost 76, 2/4—216. notar 30, 139, 224, 273, 274, 304 . notranja varnost države 362. nov način zdravljenja 331. novačenje 365. novec, gl.: denar. novela kazenskega zakona 28, 243. nož 65, 2 17 , 219. nuja 2 45 , 247, 258, 335, 337. nulla poena: sine lege 13, 31, 48, 125 , 142, 165; sine praevia lege poenali 47. nullum crimen: in času 93; sine lege 13, 31 , 147. 26 * 403 Občenevarno dejanje 67, 307, 317 . občni povratek 147. obečanje darila pri volitvah 369. obešanje 128. običajno pravo 31. objave 355, 358; sodbe 127 , 181, 260, 279, 299, 373; sodbe zoper mlajše iraaloletnike 303; iz tajne razprave 303, 304. objektivna poskusna teorija 99. oblast 351, 376. obnova 190. obogatitev 243. obolenje, duševno 76, 223. oborožena sila na volišču 370. obramba: pravice pri razžalitvi 232; pri silobranu 70; vojaška 359. obredi, verski 306, 311. obrekovanje 231, 299. obrt, prepoved izvrševanja 167, 171, 175, 264. obrtnik 260. obrtoma 64 , 123, 255, 256, 258, 260, 268, 270, 285, 291. obsodba inozemskega sodišča 42, 149. obsojenec: njegova kazniva dejanja 49, 155 , 156; oboli duševno 76; po¬ vrnitev škode 117; siromašni 136; smrt 137. obstoj države 315, 351. obtežujoče okolnosti 143. obtožnica 184; prepoved objave 304. obutev 248. obvarovalne priprave 317. obveščanje: o (ročnih) zastavah 274; tuje države 359. obveznica 284. očetovska oblast 179, 180. očim 340. očitanje: kazni 239; kaznivega deja¬ nja 236. očrnjevanje 276. očuvalne odredbe 164; njih vrste 165, 167—173; pri steku 172. oddaja prostorov 352. oddaljitev od vojske 365. oderuštvo 242, 267. odgovornost 142; po tiskovnem za¬ konu 371, 372. odklanjanje izvrševanja vojaške služ¬ be 366. odlikovanja, izguba 138, 139. odlog: izvršitve kazni 114; očuvalnih odredb 173; začetka izvrševanja kazni na prostosti 161. odmer janje kazni 142; pri steku: ideal¬ nem 151, realnem 153. odobritveni delikti 55, 184. odpadki, kovinski 291. odpirač 305. odplačila, delna 136. odpor, pozivanje nanj 376. odprava telesnega plodu 214; ponu¬ janje sredstev 216. odpust na preskušnjo 178. odpustitev kazni 42. odpuščeni obsojenci 162, 163. odreka pomoči 227. odslužitev denarne kazni 136. odstop: od poskusa 102 , 248, 260; od predloga na pregon, od zasebne tožbe 188. odsvojitev: dolžnikove imovine 265; vojaških stvari 272. odškodnina 116, 117. odtegnitev premičnih stvari 251. odvedenje 22 5 , 229, 337, 341, 343, 344. odvračanje: dražiteljev 274; kupcev 273; prodajalcev 269; od vojaške službe 364; od volitev 369. odvrnitev preteče nezgode 313, 318. odvzem 241; pravice obratovanja 270; predmetov kaznivega dejanja 167, 172 , 176, 270, 282, 290, 292, 316, 328, 380, 382. oficir 220, 247, 251, 252, 272, 365, 377. ogenj 313, 319. oglasi 216. ogorčenost 307. ogražanje: pojem 204; javnega pro¬ meta 320; kredita 242, 267; varnosti: osebne 226, telesne 219; zdravja 323. ogroževalni naklep 87. Ogrska 10, 23. okolnosti, vpoštevne za odmero kazni 143. okrnitev telesa 364. okrutnost 207, 253. okupacijska pravica 241, 251. okuženje 325, 326. okvara službenih predmetov 375. olajšave pri 'izvrševanju kazni 158, 162. olajševalne okolnosti 143. 404 omalovaževanje 237, 354. omilitev kazni 72, 82, 92, 97, 102, 104, 110, 111, 144 . omilitvene okolnosti 143. omisivni zločin 54. omnimodo facturus 109. onanija 346. onemogla oseba 213. onemogočenje uvedbe kazenskega po¬ stopanja 297. onesnaženje pitne vode 332. onesposobljen je: osebe, da se prepreči odvzem stvari 252, 253; za odpor 254; za vojaško službo 364; ženske za obrambo 336. opasna tatvina 244. operacije: vojne 357, 358; zdravniške 331. opij 324, 332. oplenitev 306. opojila 324, 332. oporoka, lažna, predrugačena 284. opravičljiva zmota 235. oprostitev: iz zapora 298; od vojaške obveznosti 364; vsake kazni 144, 146. opustitev: bilance 262; izročitve pis- monosnega goloba 359; prijave: glede obvestil o vojaški obrambi 359, preteče nevarnosti 318, sum¬ ljive smrti 303, zločinstva 294; pri- občitve sodbe v tisku 373. opustitveno kaznivo dejanje 54. organi trgovskih družb 56, 265, 266. orodje, nevarno 219. orožje 25, 29, 65, 67, 217, 245, 272, 316, 350, 353, 369, 390, 393, 394. osakačenje 364. osebna prostost, utesnitev 221, 222. osebna varnost 226. osebna veljavnost kazenskega zakona 48. osebne očuvalne odredbe 164, 167. osebne razmere pri udeležencih 111. osebni stan 229. oskrumba 337. oslabitev dela telesa 217. ostrašitev 307. osvoboditev: cd vojaške službe 365; vojnih ujetnikov, internirancev 364. oškodovalna dejanja 272. oškodovalni naklep 87. oškodovanje: imovinskih koristi 271: kredita 268; vojaške sile 361. otimanje 254, 257. otaiica 225 , 238, 343. otroci 40 , 79, 176, 229, 309. ovadba, obrekovalna 231, 299. ovadbena dolžnost 294, 318, 359. oviranje: državnih oblastev 376; služ¬ be 375, vojaške 359; volilnega od¬ bora 370. označenje cen 269. oznamenilo bitja 91, 97. Palam 63. panika 317. pantomimski zamisleki 277. par cascades 113, 216, 372 . paranimfalični triki 345. parazitarna kazniva dejanja zoper javno moralo 342. parna sila 65 , 241, 271, 312, 317. pasivna rezistenca 321 , 322, 363. pasivno podkupovanje 378. pastorek, pastorka 340, 345. patenti 279. paznik 384. pečat 288, 377. pensilvanski sistem 156. penzija, gl.; pokojnina, periodična tiskovina 372. personalitetno načelo 42. perutnina 326. perverznost 345. pesniki 276. petjot 328. pijača, dana maloletnikom 332. pijanci 169, 170, 312 . pijanost 77, 306, 312 , 332. pisatelji 276. pisec po tiskovnem zakonu 189, 372. pisemska tajnost 25, 224 , 259, 387. pismonosni golobi 29, 358 —360. plačanje starih dolgov 262. plačkanje 254. plagijat 278. platina 288. plemenski razdor 311. plenjenje 254 , 257, 306. plin 241. plovitbeni material 272. pobeg; iz vojske 365; k sovražniku 357; priprte osebe 298 , 384, 390. pobijanje draginje 25, 29,145, 248, 269. 405 poboljševalnica 21, 25, 81, 178, 180 , 181. pobuna 356, 357, 389 , 391. počivanje zastaranja 194. podaljšanje preskusne dobe 117. podedljivost obtožbene pravice 187. podkupnina 380. podkupovanje: članov upniškega od¬ bora 263, 264; državnih uslužben¬ cev in sodnikov 377; v konkurzu 266; v uradnih stvareh 380, 381; zaposlencev v podjetju 276. podnet 143. podoficir 220, 247, 251, 252, 272, 377, 390, 392. podpihovalec 322, 375. podpis delnic posojila sovražne drža¬ ve 357. podpomoč 297. podrejene vojaške osebe 238, 385 , 389. podstrekač, gl.: nasnovatelj. podvržba otroka 229. poena maior: absorbet minorem 151; cum exasperatione 154. poenae ecclesiasticae 124. poenologija 5. pogaženje zakona 381, 384. poglavje IX. in X. srbskega kazen¬ skega zakonika 24 , 25, 29. pogojna obsodba 114, 200. pogojni odipust 27, 133 , 134, 141, 157, 160, 167, 168, 180. pogoršanje imovinskega stanja 262. pohota 334. pokaznitev: na predlog 184, 185; na zasebno obtožbo 184, 186; po odo¬ britvi 184. poklic, prepoved izvrševanja 171, 264. poklicna 'malomarnost 88, 212 , 214, 219. poklicna tajnost 224. pokoj, osebni 239. pokojnina 139. pokvarjena živila 328. poilicija 307. policijski nadzor 170. politična društva 310. politične pravice 139. politične stranke 56, 309 , 310, 386. politični delikti 25, 28, 45 , 46, 53, 130, 158. politični red 352 — 354. politično telo 234. poljedelske priprave 248. Poljska 8. poljski sadeži, posevki 326. pomilostitev 195. pomoč: pojem 110; da se ne uvede kazensko postopanje 297; dana so¬ vražniku 357, 361; k že zasnovani nečistosti 342; klicanje na •—■ 307; opustitev —• v nevarnosti 227; pri sklepanju neveljavnega braka 228; v sili: skrajni 97, zoper napad 70; za pobeg: iz vojske 365, iz zapora 298. ponareja: denarja 290; listin 283; ži¬ vil 327. ponavljalni delikti 54. ponovitev dejanja 149, 270. ponovna obsodba zaradi tatvine 245. ponudba, da se izvrši zločinstvo 296. pooblaščenci trgovinskih podjetij 265, 266. poostritev kazni 147. popačenje vojaških listin 393. poplava 245, 312, 313, 317. popravek po tiskovnem zakonu 373. poravnalna kvota 264. poravnalni upravitelj 264. pcrnograficna dela 347. porod 209. poroka 190, 228, 386. portreti 278. posebno lahki (težki) primeri, gl.: primeri. poselske knjižice 285. posest 241, 249. posiljenje 335, 336. poskus 62, 99—101; kvalificirani 101; nasnovanja 108, 110; usmrtitve 104, 207. poslaniki 50. posledice 57, 62, 143. posmeh 227, 234, 242, 311, 354 , 355, 376. posojevalci 274. posredni naklep 85. posveti 309. posvojenec 340. poškodba: dolžnikove imovine 265; imovinskih koristi 273; naprav zo¬ per naravne nezgode 317; telesna 276—218, 375; tuje stvari 242, 271, 306. 406 poštne tatvine 245. poštne znamke 287. poštni promet 319. potepanje 167, 308. potni list 285. potomec 248 , 258, 273. potopitev ladje 317. potrdilo slede častnih pravic 199. potuha 242, 246. potvarjanje: činjenic257; trgovinskih knjig 262. povod 237—239. povračilo: pravic 197; stroškov 116; škode 116 , 117, 125, 199, 200, 274. povratek 77, 119, 121, 123, 147 , 167, 172, 181, 207, 245, 259. povratna učinkovitost kazenskega za¬ kona 47. povrnitev: izgubljenih častnih pravic 198; stvari 249, 260. povrnjena razžalitev 238, 239. pozitivistična doktrina 16. poziv na razid 322, 375. pozivanje: na neposlušnost vojakov 366; na odpor 376. požar 245, 312. požig 313. pravna dobrina 57, 67, 124, 202. pravna oseba 43, 56, 231, 265. pravni pooblaščenec, netočno izvrše¬ vanje dolžnosti 274. pravni red 292. pravni zastopnik, kršitev tajnosti 224. pravnomočnost sodbe 42. pravno^primerjatna metoda 4. pravosodje 292. ipravosodstvo, svetovno 4, 44. praznovernost 274. predavanja 277, 278. predavanje nemoralne vsebine 347. predhodno dejanje 255. pr odlagalni delikti 55, 184, 185 . predlog: na pregon 185; odstop 188; prehod pravice na druge osebe 187; preklic 186; učinek zoper druge udeležence 188. predložitev zakonskih osnutkov po Gjuričiču in Subotiču 25. " prednačrt kazenskega zakonika 24. prednik 248 , 258, 273. predpostavljene vojaške osebe 238 , 385, 389. predrugačenje: denarja 290; listine 283. predstava o posledici 85. predstavljanje (lažno) činjenic 257. predvidljivost posledic 93. preiskava stanovanja, osebe 384. preiskovalni zapor 150; odškodnina za nedolžno prestani 21. prekinitev: kazni na prostosti 161: očuvalnih odredb 173; vzročne zve¬ ze 60; zastaranja 194. preklic: lažne: izpovedbe 191, 302, ovadbe 299; odobritve kazenskega pregona 184; pogojne obsodbe 117; predloga na kazenski pregon 186; razžalitve 237. preklinjanje 310. prekomerna imiovinska korist 267. prekonaklepna posledica, gl.: preter- intencionalna posledica, prekoračenje: kaznovalne pravice nad otroki 229; naloga 112; silobrana 72, 159; tarifiranih cen 275. prekrški 25, 26, 28, 30, 31, 52, 89, 132, 135. premajhno izplačilo državnega usluž¬ benca 383. premične stvari 41, 240, 241 , 242. prenareja: denarja 290; listine 283. prenos: nalezljive bolezni 325; ode¬ ruške terjatve 268; trgovine 262. preparati (zdravila) 329. prepast 72. prepir 219. preplačilo državnemu uslužbencu 383, 393. prepoved: izvrševati poklic, obrt 167, 171 , 175, 264; zahajati v krčmo 168, 175 , 312, 332. proprečitev uvedbe kazenskega po¬ stopanja 297. preskrba vojske 272, 393. preskusna doba pri pogojni obsodbi 116. preskušnja 178. preslepitev o obstoju bračnih zadrž¬ kov 228 . prestanek: kazni 42, 154; veljavnosti prejlšnjih zakonov 29. prestolonaslednik 208, 233, 238, 349, 350. prestolonasledstvo, izpreinenitev nje¬ govega ustavnega reda 351. 407 prestopek 28, 52. prešuštvo 228. preteče nezgode 318. pretekst silobrana 72. preterintencionalna posledica 89 , 206, 213—217, 219, 223, 253, 314, 321, 325, 327, 330, 331, 335, 337—341. pretirano delo 219. pretnja 65 , 68, 222, 226, 252, 255, 298, 307, 375. pretveza silobrana 72. preudarek, zreli 207. prevajalec 234, 301. prevara 242, 257; obrtema izvršena 258; pri prodajanju 259; zavaro- vaniska 259. prevencija 16 , 78, 129, 131, 132, 142. prevod kazenskega zakonika 37. prevrat 362. prezadolženost 262, 263. preziranje 227, 234, 240, 311, 354, 355 , 376. pribavljanje imovinske pravice 275. priča 234, 301. pričakovalna pravica 273. pričetek zastaranja 194. pridržba po prestani kazni 167, 174. pridržbena pravica 272. priganjanje na delo 219. prijava novin 372. prijem storilca 223. prikrivanje 242, 255; bračnih zadrž¬ kov 228; činjenic 257; imovine 262; oseb, ki igrajo na slepo srečo 270; trgovinskih knjig 262. prilastitev oblasti državnega usluž¬ benca 376. priložnostni zločinec 17, 115. primeri: posebno lahki 144, 146 , 225, 247, 248, 251, 258, 271, 313, 386; posebno težki 147 , 273, 294, 375. primoranje 221 , 252, 298, 335, 351, 375, 384. pripomoč: k nečistosti 342; pri samo¬ moru 205, 210. pripor 150, 298. pripravljalna dejanja 98—100,113, 208, 344, 349—352, 359. pripravljanje zločinstva 294. priprosta kazniva dejanja 55. priračunanje kazni 154. prisega, kriva 301. prisilna delavnica 21, 25 , 167, 174. prisilna izvršitev kazni 136. prisilna poravnava 27, 30, 263—265. prisilno delo 158. prisilno vzgajanje 170, 177, 178. pristanek: k zločinstvu 296; poškodo¬ vanca 67, 68. pristni delikti zoper službeno dolž¬ nost 379. pristop k društvu zoper obstoj države 351, 352. pristranost v službi 380. prisvojitev tuje stvari 241, 249, 251. privatna pisma, objava s tiskom 373. privilegij sorodstva in svaštva 248, 294. privilegirana kazniva dejanja 55 , 67, 121 . privolitev 62, 67, 68, 225, 229. Probation-Officers 179. Probation-System 114. prodaja 256, 259; nezrelih kmetskili proizvodov 267; osebi pod 15. leti 275; vojaških stvari 272. predueta sceleris 167, 172. profesionalni zločinec 123. progresivni irski sistem 156, 159. projekt: I. 24; 11. 26. propaganda: anarhistična in komu¬ nistična 352 — 354; ovirajoča obla- stva v njihovem delovanju 376; za borzno trgovanje 274. proporcionaliteta: pri silobranu 71; pri skrajni sili 97. prostitutke 342. prostostne kazni 126, 130 , 156. prostovoljni odstop cd poskusa 102, 103. prosvetljeni absolutizem 16, 19. protinaravno nečisto dejanje 345. protipravnost 3, 57, 66. protitožba zaradi razžalitve 238. protokolacija tiskarskega obrata 372. provokacija 143. pruski kazenski zakonik 20. psevdenimna ovadba 300. psihiatri 74, 77. psihoanaliza 18. psihološki kriterij nevračunljivosti 74. psovka 237. publice 63. publikacija kazenskega zakona 46. pustošenje 254. 408 putativna skrajna sila 97. putativni delikt 93. putativni silobran 72, 91. Quasi-javnost 63. quot delicta, tot poenae 154. Računanje kazni: po časovnih edin¬ kah 134; pri izgubi častnih pravic 140. radijske naprave, motenje 319, 323. radio 65. radiotelefonske, radiotelegrafske pri¬ prave 322. ranjenci 391. raporti, neresnični vojaški 391. rastline 326. ratio legis 39. ravnatelji šol 139. ravnovesje, duševno 226. razbojništvo 242, 252, 253. razbor 80. razdaljni zločin 54, 62. razdor, plemenski, verski 311. razdraženost 72, 208. razglašanje žalečih natisnjenih sestav¬ kov 374. razid, neposlušnost nasproti pozivu 322, 375. razlaga kazenskega zakona 37. raznašanje: neresničnih-činjenic 232; vesti: lažnih glede vojske 358, vzne¬ mirljivih 307. razpečavanje sumljivih stvari 256. razpočne snovi 65, 314 — 316, 253, 353, 390, 393, 394. razsodišča 300, 301. razsodnik 234, 381. razsvetljava 248, 319. razširjanje: lažnih vesti 358; zaple¬ njenih tiskovin 374. razširjevalec novin 372, 373. razveljavitev pregona 196. razžalitev 237. realni stek 152. realno-zaščitno načelo 43 , 289, 344, 348, 350, 355, 356, 362. reciproci-teta 233, 353. redakcijske pogreške v zakonu 38. rednik 229, 248, 258, 340. redov 220, 247, 251, 252, 272, 365, 377, 390, 392. redovne kazni 124. register: avtorjev 278; uprave za za¬ ščito industrijske svojine 280; vzor¬ cev 280. rehabilitacija 118, 197, 200. rejenec 229, 248, 258, 340. reklama 260, 276. rekruti 364, 366. rekvirirano blago 366. rekvizicija 254. relativna kazenska doraslost 80. religija 98. reparabiliteta kazni 126. reprezentant tuje države 233, 238. retorzija 238. retrogradno učinkovanje kazenskega zakona 47. revolucija 352, 362. ribe 241, 326. robi j a 52, 126, 133 ; omilitev 145; ra¬ čunanje 134; zastaranje 193. ročna zastava 272, 274. rodbina 22 7 , 229, 333, 354; obsojenca 125, 136 , 144. rodbinske dolžnosti 229. rodbinsko življenje 236, 239. roditelji 176 , 213, 225, 229. rojeni zločinec 14. roki za plačilo denarne kazni 136. rovaš 282. rufijanstvo 342. Rumunija 9. Rusija 7. ruski sovjetski kazenski zakoniki 8. rušenje: javnega miru 307; vojaške discipline 359. Sabotaža 321 , 322, 363. samolastna pribava imovinske pra¬ vice 275. samomor 205, 210. samooprostitev 298. samopomoč 67. samostrel 71. samotni zapor 156, 157. samoupravna služba, izguba 139. samoupravni uslužbenec 40. sanitetna opravila, vojaška 394. sankcije, kazenske 36. scrutatio 325. scusa della causa dtonore 209, 215. sectio caesarea 216. senat 28, 185, 233, 234, 238. sestanki vojaških oseb 376. 409 shodi 306, 309 , 310. sifilis 326. signali, vojaški 361. sila 41, 65, 68, 222, 226, 245, 252, 298, 335, 351, 375. silobrambeno dejanje 70. silobran 32, 69 , 72, 97. skaljena zavest 74 —76, 78. skaženje obraza 217, 253. skice vojaških predmetov, krajev 366. sklepanje lažnih pogodb 262. Skotološtvo 346. skrajna sila 72, 94 , 95, 146, 216. skrbnik 213, 225, 229, 250. skrbstvena oblast 179, 180. skrivanje dolžnikove impvine 265. skupljanje 298. skupni zapor 156 , 157, 159. slaboumnost 74 — 76, 78. sleparska igra 270. slepilna sredstva (zaradi vojaške oprostitve) 364. slepitev konkurznega sodišča 264. slepljenje 270 , 274, 279. slovesna obljuba namesto prisege 302. slutvo-zdravniki 331. služba božja 306. službeni nalog 68. službeni predmeti 375. službeni spisi, nezakonito poslovanje 385. službeni vrednostni znaki 287, 288. službeni znaki blaga 282. službojemalec, nalezljivo bolan 325. smešenje 311. smrt: obsojenca 137,190; storilca 190; zasebnega tožilca,predlagatelja 187. smrtna kazen 28, 81 , 126, 128, 160; omilitev 145; zastaranje 193. smrtna nevarnost 212. socialna nevarnost 14, 15. socialna politika 17. socialna zaščita 14, 56, 84. socialni red 352—354. societas 55. sociološka šola 16. socius 307. sodni uradniki, kršitve pri volitvah 369. sodni zapori 133, 158. sodnik: častni 234, 381;/ za mlajše maloletnike 178; zahteva ali sprej¬ me darilo 381. sodomija 334, 345 , 346. sohranitelj 241. somnambulnost 76. sorodni nagibi 148, 149. sorodniki: izključitev kaznivosti 248 , 294, 297; zloraba imovine 273; te¬ lesna združitev med njimi 344, 345. S. O. S. 322. sostorilci 106. sovražne izjave vojaških oseb 354. sovražnosti, kršitve glede pričetka in nadaljevanja 361. specialitetno načelo: pri izročitvi 50; pri nepravem steku 151. specialni povratek 147. splav 214. spletkarstvo 265, 266. spočetje 334. spoj spolovil 334, 345. spojitev države (s tujo državo) 351, 353. spoliatio 254. spolna neomadeževanost 334, 340. spolna zabloda 334. spolna zloraba: dece in maloletnih oseb 333, 338 —342; zaupanih oseb 338; ženske v nuji 337. spolna zrelost 334. spolne bolezni 326. spolno posiljenje 335. spregled kazni 118. sprejem: ponudbe k zločinstvu 296; sumljivih stvari 256. sprevodi 306, 310. sramežljivost 346, 347. srbska kazenska zakonodaja 19. srebro 288. srečke 270. srepost 207, 253. Stalni zakonodajni svet 24. stanje skrajne sile 94. stanovanje 226. starešina 338, 365. stava 270. stavkanje 322, 363, 375. stečaj, gl.: konkurz. stek 150, 172. sthenični afekt 208. stopnje kazenskopravne odgovornosti 142. storilčeva nevarnost 84, 166. storilčeva osebnost 16, 17, 115, 144 . 410 storilec iz navade 123. storitvena kazniva dejanja 53. strah 72, 226, 307. strahovanje otrok 80, 177. stranske kazni 126, 138 , 152—154. stranski kazenski zakoni 21. strašenj e 307. straža, vojaška 360 , 377, 390. stražnik 98. strelno orožje 22. strogi zapor 52, 126, 133. strup 65, 332. stvarne očuvalne odredbe 164. stvarno oderuštvo 268. subdicijsko načelo 42. subjekt zločina 55. subjektivna poskusna teorija 100. subjektivno zastaranje 186, 195. subsidiariteta pri nepravem steku 151. subsumpcija 52. sujets mixtes 42. sumljiva smrt 303. sumljivost provenience 256. surogat blaga 260, 328. sutinerstvo 343. suvereniteta, prekršitev 366, 367. suženjstvo 221. svaštvo 344, 345. svetniške slike 311. svetovno pravosodstvo 4, 44. svoboda: tiska 25, 28, .370; vesti in vere 25. svobodna ocena 72, 78, 97, 102, 144, 145, 208, 210, 215, 225, 235,237,239, 248, 249, 258, 261, 273, 274, 302, 313. 389, 390. svobodnjaki 159. Ščuvanje 311, 376. šeriatski zakon 22, 228. škoda 116, 117, 199, 257, 258,271,279, 356, 361, 382. škodoželjnost 257. šolsko oblastvo 177. Španska 11. štrajk, gl.: stavkanje, švicarska teorija o političnih deliktih 45. švicarski načrt za kazenski'" zakonik 10 . Tajne razprave 303, 304. tajnost 2 23 , 239, 273, 276, 385, 387. talionsko načelo 11, 129. takse 274. taksni papirji 287. tarifa za cene 275. tatvina 242; med sorodniki 248; vo¬ jaška 246. tečaj 41. tehnična opravila, vojaška 393. tehtanje 259. tekma, nečedna, g!.: nelojalna kon¬ kurenca. telefon: kršitev tajnosti 224; zloraba državnega uslužbenca 387. telefonski pogovori, objava s tiskom 373. telefonski promet 319. telegrafski promet 319. telegram: kršitev tajnosti 224; ob¬ java s tiskom 373; zloraba držav¬ nega uslužbenca 387. telesna celovitost (integriteta) 43, 67, 2 16 , 323. telesna preiskava, nezakonita 384. telesne kazni 177. telesne poškodbe: malomarne 219: naklepne 216; pri tepežu 218; vo¬ jaških oseb 220. telesni plod 214—216. telesno združenje 334; s sorodnikom 344; z maloletnikom 339, 340; z za¬ upano osebo 338; z zlorabo zaupa¬ nja 340; z ženskami 335—337, 340. teorija: o poskusu 99: o udeležbi 107; predstave 84; uspeloisti 62; volje 84. tepež 218. teritorialno načelo 41. terorizem 129, 351, 352, 363. terza scuola 18. težko imovinsko stanje 267. tipi zločincev 122. tisk pri oglaševanju abortivnih sred¬ stev 216. tiskar 372. tiskarski delikti 371, 374. tiskovne napake v zakonu 38. tiskovni zakon 21, 27, 28, 65, 113, 132. 136, 152, 185, 187, 188, 195, 233 do 236, 239, 277, 295, 304, 353, 370 do 374. tiskovno sedišče 371. tolmač 234, 301. tolmačenje kazenskega zakonika 37. 411 toplota 319. tortura 20. trajna odtegnitev stvari 251. trajni zločini 54, 63. tramvaj 318—320. transportacija 131. tranzitoma blaznost 77. trdnjava: izdaja 357; opustitev pre¬ skrbe po komandantu 391; skice o njej 366; vohunjenje 358; vstop vanjo 366. trgovec 260, 264. trgovina; prenos na drugega 262; z belim blagom 344. trgovinske knjige 262, 284. trializem sankcij 123. tridelfoa v sistemu kazenskega zako¬ nika 32. trihotomija 52. trošarinske znaimike 287. tržne cene 269. tuja država 350, 351 , 353, 355, 356. tuja stvar 241. tujci (izgon) 167, 171. Turška 11. tuzemstvo 41, 43. tvorniške tajnosti 273. Ubijstvo na mah 207, 208. ubikvitetna teorija 62. uboj 206. učitelji 175, 229, 338. udeležba pri kaznivem dejanju 105 do 113, 298. udeleženci 106 , 188, 218, 298. ugodovanje upnikov 263. ugonabljanje dokazne moči listine 285. ujetniki, vojni 49, 361 , 363, 364. ukor 178, 232. umaknitev: odobritve 184; predloga na pregon 186; zasebne obtožbe 187. umetniki 276. umor 206. umrla oseba, razžalitev 234, 238. umstvena lastnina 276. uničenje: dela telesa 217, 253; imo- vine 262; listin 285; službenih pred¬ metov 375; trgovinskih knjig 262. univerzalitetno načelo 44. upijaniti 312, 332. upnik v konkurzu 263—266. upniški odbor 263, 264. uporaba: falzificiranih mer in uteži 289; lažnih listin 283; poverjenih stvari državnega uslužbenca 275; zakona 41—44, na inozemca 41, 43, 44; znakov: službenih 288, vred¬ nostnih 287. upornost vojakov 366. upravnik: kazenskega zavoda 162; konkurzni 266. upravno oblastvo 293, 300 , 302. upravno sodišče 292, 300 , 301. upropaščenje vojaških stvari 272. urad 234. uradna oseba 232. uradni protokoli, registri 284. uradno pregonljivi delikti 55, 183 . uredbe: kazniva dejanja zoper nje 354, 355; o izvrševanju kazni 157. urednik 189, 372, 373. uslužbenci prometnih naprav 321. usmiljenje 143, 209. usmrtitev 205, 253; kralja, kraljev¬ skega namestnika, prestolonasled¬ nika 208, 348, 349; malomarna 211; na zahtevo 209; oblastnega organa 99, 208, 353; vojaških oseb 220. uspevek 85. ustanovitev: društva zoper obstoj države 351; samostalne države 351. ustava 28; izpremenitev 351, 353. ustavni red, rušenje 362. usus fori 32. utaja 242, 249. uteži 259, 282, 288 . uveljavljanje izmišljenih dolgov 273. uverenje (potrdilo) glede častnih pra¬ vic 199. uvodni zakon kazenskega zakonika 26, 28, 46. uvreda 237. Vacatio legis 27, 37, 46. varnostne naprave, uničenje 317. varnostne odredbe glede obsojencev 162. varovanec 248, 250, 340. varstveno sodišče 177. varuh 176, 213, 225, 229, 248, 250, 258. večkratna preprodaja 269. večkratno^ glasovanje pri volitvah 359. vedenje (pojem) 85. vedeževanje 274. vedra razdobja 77. 412 veleizdaja 68, 93, 104, 129, 348 . Velika Britanija 11. veljavnost kazenskega zakona: ča¬ sovna 46; krajevna 41; njen nastop 46; osebna 42, 48; povratna 47. venerične bolezni 324, 326. vera 306, 310. verski predstavnik 175, 228, 234, 338, 379, 384, 386 . versko prepričanje 93. vesoljnega svetovnega pravosodstva načelo 44. vežbanje ljudi 350. vidovdanska ustava 24, 130. vino 30, 328. vinski mošt 328. virgo intacta 334, 340. viis: absoluta 93, 96 , 252, 298; com- pulsiva 252, 298; grata 336; maior 61. vitrih 245, 305, 309. vlačuganje 21, 167, 308 . vlada tuje države, stopanje v stik z njo 350, 356. vladar: atentat nanj 25, 130; eksempt- nost 50; tuje države: eksteritoirial- nost 50, razžalitev 233, 238. vladarske pravice 351, 354. vladavina 354. vlagatelj 264. vlomna tatvina 244. voda 241, 286, 319, 324, 326, 331 , 332. voditelji trgovinskih podjetij 266. vodnjak, onesnaženje 332. vodovod 317. vohuni 357, 358. vojaška cenzura 373. vojaška disciplina 357, 359, 388 —390. vojaška nepokornost 388, 389. vojaška obramba 358, 359, 373. vojaška pobuna 353, 389. vojaška pomoč v prid tuji državi 357. vojaška sila, oslabitev 353, 356. vojaška služba 68, 205, 364 —366; v prid tuji državi 356. vojaška tajnost 358, 361. vojaške osebe 48, 97, 141, 220, 234, 238, 247, 248, 250, 252, 253, 257, 271, 272, 354, 357, 359, 360—362, 364 do 366, 376, 377, 385—387, 388—394. vojaške tatvine 246, 248. vojaške utaje 250. vojaški kazenski zakonik 27, 48, 49. vojaški objekti, predmeti 357, 366. vojaško povelje 388. vojaško sodišče 49, 293. vojna doba 64. vojna ladja 366. vojna napoved 64. vojne operacije 357, 358. vojni dobički 29. vojni plen 254. vojni ujetniki 49, 361 , 363, 364. vojni zrakoplov 366. vojnica 139. vojno izdajstvo 135, 350, 356, 361 . vojno posojilo sovražne države 357. vojska in mornarnica 228 , 234, 355. vojvodinska kazenska zakonodaja 23. volenti non fit iniuria 331. volila 284. volilna pravica, izguba 139, 140. volilni imeniki 30, 368. volilni odbor 234, 369, 370, 379. volilni zakon 140, 152, 367 . volišče 369, 370. volitve 367, 370. volja 75, 120, 147, 252, 254, 255. voluntaristiena teorija 84. voluntaristični moment 85. voluntas sceleris 99. vozovnice 285. vračunanje kazni 154. vračunljivost 57, 62, 73 , 83. vrednost predmeta zločina 2 44 , 245, 250, 271. vrednostni papirji 282, 284. vrednostni znaki 282. vrhovna državna oblast, nezakonita pridobitev 351. vrhovnost 366. vrnitev: razžalitve 238; ukradene stvari 249. vrste kazni 126. vstaja 362. vstopnice 285. vštevanje pripora ali preiskovalnega zapora 150. vtihotapljenje v vojaško službo 365. vulne-ra non dantur ad mensuram 112. vzajemna podpomoč pri pobegu 298. vzdrževanje v zmoti 257. vzgajanje, zavod za — 177 —180. vzgoja 15, 80, 83, 84, 177 . vzgojitelj 229, 2 48 , 250, 258, 338. 413 vzgojne odredbe 15, 17, 48, 81, 83, 84, 124, 176 , 178. vznemirjenje 226. vzorci 279, 280. vzročna zveza 57 , 206. vzvratna moč kazenskih zakonov 47. Zabrana vcdstva trgovine 264. zadostitev upnikov 264. zadruge 248 , 265, 266, 273; za kme¬ tijski kredit 276. zadružniki 248, 252, 258. zadržanje cd dela 322. zadrževanje duševno bolne osebe 223. zagrozitev usmrtitve 255. zahteva: noseče ženske pri odpravi plodu 67, 215; usmrtitve 67, 209. zahteve moderne kriminalne politike glede kazni 125. zakon; gl.: brak. zakon: o pobijanju zlorab v službeni dolžnosti 27, 30, 119, 274, 378 , 382; o zaščiti javne varnosti in reda v državi 25, 27, 28, 81, 99, 128, 129, 294, 309 — 312, 315, 316, 322. zakoni, kazniva dejanja zoper nje 354, 355. zakoniti red nasledstva 354. zakonski drug 248, 258, 273. zakotni pisač 304. zalotenje pri zločinu 223, 252. zamenjalna pogodba (z osebo pod 15. leti) 275. zamenjava: otroka 229; stvari 256. zanemarjanje: dolžnosti do otrok 229; trgovine 262. zanemarjeni otroci (pojem) 177. zapeljanje ženske osebe 337, 340. zaplemba, gl.: odvzem predmetov, zaplenjene tiskovine 374. zaploditev 334. zapor 52, 126, 133. zapretitev z zlom 254. zapretje 222. zaprisega 301; prepoved 139. zaprt prostor 63, 245. zaprte osebe 298. zapustitev: otroka 229; v nevarnosti 212 . zasebna (ob)tožba 42, 55, 184, 186 do 188. zasebna osveta 19, 20, 22. zasebno življenje 236, 239. zasebnopravna služba 69. zaseženo blago 366. zastaralna doba pri povratku 148. zastaranje 62, 191; absolutno 194; akvtzitorno in ekstinktivno 192; objektivno in subjektivno 187, 195; očuvalnih odredb 194; po zakonu: o pobijanju draginje 193, o volitvah 193, 368; pravice: do izvršitve kaz¬ ni 192, 193, do pregona 192, 193; prekrškov 193; v inozemstvu iz¬ vršenega kaznivega dejanja 42. zastava, ročna 272, 274. zastava, vojaška 254. zastavitev vojaških stvari 272. zastavna pravica, kršitev 272. zastavnica 284. zastopnik tuje države, razžalitev 233, 238. zastrupljenje 76, 207; pitne vode 332, 361. zaščita: denarnih zavodov 266; kme¬ tov 266; koristi (pri kleveti) 232; kreditnih zadrug 266, 276; osebne svobode 25, 222. zaščitni nadzor 115, 118, 160, 163, 168, 170 , 174, 180. zaščitno načelo, gl.: realno-zaščitno načelo. zatočenje 52, 133 . zaupane stvari 249. zaupniki pri sodnikih za mlajše malo- letnike 179. zaupniški odbor v prisilni poravnavi 264. zavajanje: k borznim špekulacijam 274; k igranju na slepo srečo 270; k samomoru 205, 210. zavarovalnina 259. zavarovanje: delavcev 380; dolga 275. zavarovanjska prevara 259, 313. zavedba 108. zavedenje: maloletne deklice 340: osebe pod 16. letom, da se upijani 332; v zmoto 257; ženske osebe 337. zavest protipravnosti 73 , 87, 92. zavestna krivda 85. zavestna malomarnost 85, 87. zavod: za poboljševanje 178, 180 , 338; za polproste kaznjence 157, 159; za vzgajanje 132, 177 — 179 , 338; 414 za zdravljenje in za čuvanje 132, 148, 168 , 338; za zdravljenje ipiijan- cev 148, 169 , 174. zavrnitev obtožbe 192. zbiranje: falzificiranega denarja 291; ljudi 350; ponarejenih javnih papir¬ jev 285. zbornica za trgovino, obrt in indu¬ strijo 276. zborovanje 310, 311. zdravila 30, 248, 334, 326, 329,330, 394. zdravje 323. zdravljenje: brez izobrazbe 330; malo¬ marno zdravniško 331. zdravnik 97, 139, 175, 212, 214—216, 224, 285, 330 , 331, 338. zdravniška izpričevala 285. zdravniška komisija (glede odprave plodu) 216. zdravniška služba, vojaška 394. Združene države Severne Amerike 11. združevanje 309; v prepovedanem društvu 310. združitev: pri nasilnem pobegu 298; za izvrševanje: tatvin 245, 297, zlo¬ činstev 297. zelenaštvo 267. zemljemerski znaki 286. zemljiške knjige 284. zgodovina kazenskega prava 19. zgradbe 312, 317. zlato 288. zločin (pojem) 51. zločinčeva osebnost 16 , 17, 115, 144. zločinec iz navade 17, 167. zločinsko nagnjenje 16, 122 , 143, 168. zločinstvo 28, 52 , 53. zlonamernost 86 , 269, 322. zloraba: naslova knjig 276; poklica ali obrti 171; službene oblasti 30, 274, 384; spolna 338 — 340; vojaške oblasti 385; vojaške službene dolž¬ nosti 391; zaupanja: imovinskih koristi 273, maloletne device 340. zlostavljanje otrok 229. zmanjšana vraeunljivost 77, 146, 208. zmanjšanje kovinske vrednosti de¬ narja 291. zmota 62, 72, 90 , 97; klevetnikova 235; o bistvenih oznamenilih bitja kaz¬ nivega dejanja 91; o okolnostih de¬ janja 91; pri prevari 257. značaj storilčev 16 , 17, 115, 122 , 132, 144. znak: državne, vladarske oblasti 353; državnega uslužbenca 376; nepre¬ mične lastnine 286; nevarnosti 3)9, 322; oblastveni 377; službeni 288; taksni 287; vrednostni 286, 287; za klicanje na pomoč (S. O. S.) 322; zemljemerski 286. znamke 287, 288. znanstveniki 276. znanstveno prepričanje 93. zobni zdravniki, tehniki 330. zrakoplov 29, 42 , 272, 318—320, 358. zrel preudarek 207. zrelost 80. zunanja varnost države 356. zvestoba 273. zvijača 64 , 68, 298. zvijačno posiljenje 336. zvodništvo 341; zaupanih oseb 343. Žandanmerija 141. železnica 318—320. železniške tatvine 245. . ženska: odvedba 225, zaradi nečisto¬ sti 335 , 337, 341, 344; telesno zdru¬ ženje 335 — 340; zavedenje 337, 340; zvodenje 341, 343. žepna kraja 245. žganje 329. žig, oblastveni 276, 279, 280 , 287, 288. žival 69. živila, gl.; življenske potrebščine, živina 241, 245 , 326, 327, 332, 391, 393. živinoreja 325. življenska nevarnost 217 , 227, 253, 391. življenska skupno>sit 248, 258. življenske potrebščine 30, 247, 269, 323, 326, 327, 361, 391. ■ . • ■ • ' ■ . COBISS NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA ililllSiill