SREČANJA
PESNIK STEVAN RAICKOVIC
Stevan Raičkovič sodi poleg nekoliko starejšega Vaška Pope med najvidnejša imena povojne srbske lirike, o čemer priča dejstvo, da se njene razvojne tendence najizraziteje kažejo prav v njegovem in Popovem delu. Modernistična smer Vaška Pope, izvirajoča predvsem iz francoske in srbske sur-realistične šole, si je — ne nazadnje — zaradi duhovito zastavljenih in odlično izpeljanih umotvorov svojega glavnega predstavnika pridobila med mladimi široko popularnost. Popov bizarno konkretni svet, njegova intelektualno do-gnana igrivost in dosledno zanikanje romantične čustvenosti so učinkovali ob pesnikovem nastopu izvirno in zapeljivo ter vzpodbudili poplavo — v pretežni meri — slabših in slabih posnetkov. V času, ko se je zdelo, da je to edina možna pot povojne srbske poezije, pa se je ob mnogo tišji spremljavi kritičnega orkestra vztrajno, dosledno in umetniško nič manj kvalitetno oblikovala tudi precej drugačna poezija Stevana Raičkoviča. S svojo ustvarjalno potenco in formalno dognanostjo je izpričala življenjsko sposobnost vsega tistega, kar se je zdelo že dokončno odpravljeno in preseženo. Poudarila je izrazito čustvenost,
443
našla svoje motive v prvobitnem svetu narave ter posrečeno zlila novejše formalne dosežke s tradicionalnimi oblikovnimi prijemi. Taka je slednjič postala samosvoj pojem v srbski liriki.
Ce se podrobneje seznanimo s pesniškim delom Stevana Raičkoviča, moramo seveda ugotoviti, da je surrealistična poetika tudi pri njem zapustila svoje sledove. Vendar so ti sledovi predvsem zunanje narave, kažejo se deloma v pogovornemu jeziku prilagojeni sintaksi, asociativni metaforiki in opuščanju ločil, medtem ko so vsebinski vidiki nadrealističnega izročila izostali. Raičko-vičeva lirika se po tej plati navezuje na drugačne izvore. Ce ne segamo predaleč nazaj, lahko za njene predhodnike štejemo pesnika Rada Drainca in Miloša Crnjanskega, ki sta svoje glavno delo napisala in objavila med obema vojnama. Urainčev protimeščanski bohemski anarhizem se v novih pogojih javlja pri Raičkoviču kot skrajni individualizem, konkretno kot beg iz človeške družbe v prvobitni svet narave in razosebljeni svet modernega mesta, o čemer naj-zgovorneje priča ciklus pesmi v prozi z značilnim naslovom Begunec. Vendar ta beg ni programatično protidružben, ampak je prej izraz pesnikove samotne m občutljive narave, ki preko živih in mrtvih stvari s svetom vendarle svojevrstno občuje. Ta daljna povezanost vsega z vsem je podobna občutju, ki ga zasledimo v Sumatri, eni najznačilnejših pesmi Miloša Crnjanskega. Pozicija Raičkoviceve lirike je torej zanimiva in svojevrstna: pesniku je potrebna dosledna izolacija, ki je hkrati pogoj za njegovo vključevanje v svet in občevanje z njim. Z drugimi besedami: pesnik se giblje v svetu inkognito kot nespoznani ^ec in šele, ko se izloči iz njega, ga lahko v celoti zaobjame. Kot izpoved moderne odtujenosti je Raičkovičev pesniški svet nedvomno pristen in aktualen, v osnovnem opredeljevanju odnosa pesnik — svet pa tudi nekako dokončen in nespremenljiv. To daje njegovi liriki pečat skoraj klasične zaokroženosti, iz cesar izvirajo prednosti pa tudi nevarnosti. Prve se izražajo predvsem v umetniškem poglabljanju in vse doslednejšem oblikovanju osnovnega stališča, druge zlasti v odsotnosti perspektive, ki bi vodila iz začrtanega in skoraj že dopolnjenega kroga. Ta ugotovitev je postala jasna zlasti ob izidu pesnikove zadnje zbirke Tisa, ki je umetniško verjetno najbolj dognana v celotnem Raičkovi-cevem opusu, vendar pa se kot variacija večinoma že znanih tem približuje kritični meji ponavljanja. Verjetno si bo njegova lirika morala za vnaprej poiskati nekatere nove vidike.
Pesnikovega razvoja seveda ne nameravamo prehitevati in namen tega informativnega sestavka tudi ni, da bi se spuščal v podrobnejše analize. Cisto na kratko naj še enkrat omenimo Drainca in Crnjanskega, ki sta morda bolj kot Raičkovičevo idejno pozicijo oblikovala njegov smisel za pejsaž, Drainac kot izrazit mestni, beograjski pejsažist, Crnjanski z motivi iz Banata. S svojo mnogo bolj lirično, manj agresivno naravo je Raičkovič obe temi razvil, ju prepletel in strnil v novo kvaliteto ter napolnil z razdvojenostjo sodobnega človeka, ki se je zasidral na mestnem pločniku, a obenem hrepeni po miru travnikov in tihih rek. Ta dva svetova sta nenehno v medsebojnem dotiku, spo-polnjujeta se in izključujeta, privlačita in odbijata, a drug brez drugega ne moreta prebiti. Kakor so na eni strani značilne za Raičkovičevo liriko podobe trav, rek in ptic, tako jo po drugi plati določajo ulice, pločniki, balkoni, klopi, spomeniki. Ta dvojni svet je napolnjen z melanholijo večnega begunca, ki hodi svojo pot v krogu, se izgublja v mladosti in ljubezni ob rečnih bregovih, močvirjih, jezerih, morju in se spet išče v vsakdanjih ulicah, za nekimi tujimi,
444
slučajnimi vrati, kjer se je kot pomotoma ustavil za eno noč. Priča nam o izkoreninjenosti sodobnega človeka in njegovi nesposobnosti, da bi se dejavno navezal na stvari okrog sebe. Zavest o minljivosti, hrepenenje po izgubljenem, tavanje za nečim oprijemljivim, zaprtost v krogu samote, resignacija — to so najznačilnejši predznaki Raičkoviceve moderne romantične lirike. Pesnik se ne bojuje, ne napada, ne sodi, njegova edina obramba pred porazom je izpovedovanje in fiksiranje obdajajočega ga stanja. Njegova aktivnost doseza zaradi tega najvišjo stopnjo v želji po potrditvi svoje pesniške narave. Prošnje za besede, ki so kot drevje resnične, goste kot smola, potrebne kot kri, besede, ki imajo telo in v telesu rdeče srce, besede, ki so ponosne kot topoli, ogromne in vitke kot nebesni lok, pesmi, ki so iz brona in resničnejše od človeškiii rok — vse te prošnje, izgovorjene nekemu imaginarnemu sobesedniku, pričajo o središčnem pomenu pesniškega poklica za pesnika, o njegovi edini možni eksistenci v opisanem svetu. Begunstvo dobiva tako vsaj posredni smisel, izpoved ga dviguje iz enkratne vsakdanje brezciljnosti v podobo obče tragičnosti. Raičko-vičeva konstatacija in interpretacija človekove osamljenosti in nekomunikativ-nosti se nam po vsem tem prikaže kot eden izmed veljavnih in resničnih liričnih pogledov na moderni svet.
Raičkovič je izdal doslej sedem knjig, od katerih sta dve namenjeni otrokom. V njegovih liričnih zbirkah se kaže zanimiva podoba pesnikovega oblikovnega iskanja in zorenja. Če je za prvi zbirki (Detinstva, 1950, Pesem tišine, 1952) ob že razmeroma razgibani metaforiki še značilna v prvi vrsti rimana štirivrstičnica, se v tej zbirki (Balada o predvečerju, 1955) oblikovna plat močno razgiba. Poleg sonetov na eni strani najdemo že močno razvezano, a vendar zelo melodično ubrano prosto obliko. Ta doživi svoj nadaljnji razvoj v naslednji knjigi (Pozno poletje, 1958), viden predvsem v doslednem opuščanju ločil in približevanju pogovornemu slogu. Ta knjiga, ki je deloma izbor iz prvih treh, deloma pa prinaša nove umotvore, dopolnjuje Raičkovičeva formalna iskanja še s pesmijo v prozi in rimano petvrstičnico z dolgimi verzi in pogostimi prestopi. S tem je krog njegove poetike zaključen. Več kot značilno je, da obnavlja zadnja zbirka (Tisa, 1961), ki smo jo v idejni oznaki že bežno omenili, premišljeno vse dosedanje oblikovne obrazce in je celo urejena na osnovi formalnega principa: prvi ciklus (z eno samo izjemo) petvrstičnico, drugi ciklus soneti, tretji štirivrstičnice, četrti pesmi v prozi in peti proste oblike. Tisa nudi torej podobno kot v idejno-tematičnem tudi v oblikovnem pogledu nekako zaokroženo bilanco in zadnji mejni kamen doslej prehojene poti. Ritmično je Raičkovičeva lirika izrazito muzikalna, blizu ji je predvsem (vendar ne izključno) dolg verz z umirjeno, zadržano, melodiozno ritmiko, z ohlapnimi, iz splošne melodioznosti neizstopajočimi rimami. Takšna se povsem sklada s svojimi temami. Stilistično ostaja Raičkovičev stavek v splošnih potezah v okviru logične konstrukcije. Svojo realistično bazo presega v nekaterih izrazito modernih metaforičnih konstrukcijah, s funkcionalno uporabo asociativne tehnike ter z odkrivanjem nekaterih novih odnosov med stvarmi in predmeti. Vse opisane formalne značilnosti se dosledno skladajo z označeno idejno-tematično platjo in tako predstavlja Raičkovičeva poezija resnično zaokrožen, idejno in formalno skladen pesniški svet, ki je zaradi svoje tenkočutne izvedbe neredko težko prevedljiv, zlasti v kombinacijah strogih oblik in skoraj pogovorne neposrednosti.
Kajetan  Kovič
445