Grofov jagar. Povest iz domačih hribov. »Zdaj pa je dovolj klepetanja,« je zarobantil krojač Murko. »Rajat pojdimo, rajat! Škoda za čas in priložnost.« Zopet so zabrenkale citre, klarinet je zapiskal in bas je zabrundal; v divjem plesu so se sukali pari, da se ie kar kadilo. • • # V širokem kotlu leži Kapla, precej visoko nad njo pa Šmarje. Med kapelskim trgom in šmarskimi travniki se dviga strma, gotovo svojih sto klafter visoka peč, poraščena z grmovjem, ki se proti vrhu navpično vzpenja; to so Šmarske peči. Vozna pot se jih mora na daleč ogniti; zato je po tej več ko eno uro iz Kaple do Smarja. Kdor pa si upa po nevarni stezi čez peči, pride pol preje. Po tej stezi je nekaj krati šla tudi Veronika, šmarskega mežnarja nečakinja, ki je bila prav korajžno dekle. Vsak teden je morala tri ali štirikrat dol v Kaplo, da je učila dekleta šivati in vesti. Kapelski dekan Jurij je namreč iz svojega plačeval šolo in je hotel, da se dekleta naučijo tudi šivati. Ker je bila Veronika na glasu, da te reči razume, jo je dekan naprosil za učiteljico. Veronika se je rada priiela in je i.daj že leto dni dekleta tako lepo učila, da so bili vsi zadovoljni. Dekleta eo jo imele rade in so jo še po pouku zadrževalerda jim je kaj pripovedovala ali pa jim pomagala pri šolskih nalogah. Potem jo je še v tej ali oni hiši čakala kaka obleka, da jo je bilo treba popraviti all kaj pošivati. Kaj čuda, da jo je imelo vse rado in tem rajši, ker ni bila samo spretna in marljiva delavka, ampak tudi prijazna, s svojim vedenjem pa in svojo odločnostjo vzgled za dekleta. S svojo korajžo in odločnostjo se je kaj rada tudi postavila. Zato si nl dala dopovedati, če se ji je mudilo domov, da jo je udrla kar po kozji stezi čez Smarske peži. Ko pa je šmarski mežnar, njen ujec, za to predrznost zvedel in ji je strogo prepovedal, da bi hodila po nevarni poti, se je vdala in je hodila odslej zmerom okoli po daljši. V tej drugi reči, ki ji jo je mežnar še zabičeval, pa ga ni tako poslušala. Mežnar ji je namreč naročal, naj nikar ne ostaja tako dolgo spodaj v Kapli, temveč naj odhaja že pred mrakom, da je ne bo grede že noč lovila; kajti za dekle je nevarno, da gre sama ponoči gor v Smarje. Ali za te ujčeve opomine se je premalo menila. Vedno zopet je obsedela v Kapli, in ni bilo redko, da se je podala proti doniu šele, ko se je že zmračilo. Najrajši se ji je to pripetilo jeseni ali pozimi, ko je kratek dan. Bilo je prvi teden v oktobru. Veronlka je svojo šolo opravila, potem pa je morala še na trl kraje, ker so jo zaradi šiv"--'~ i-Honii. Nazadnje je Sla š« na konec trga k Brezniku, kjor je bila njena učenka hudo bolna; pri tej je ostala celo uro. Tako je bilo že čisto temno, ko se je spravila na pot. Oče Breznik ee je ponudil, da bi jo spremil vsaj do šmarskih travnikov, toda Veronika tega ni marala. Strahov se ne boji, je dejala, ljudi pa zdaj itak ni več in pot tudi pozna; sredi hriba pa ji bo še mesec prisvetil nasproti. Hitro je stopila in prav kmalu je zavila v šmarBki graben. Noč je bila jasna, topla; čez vrhove je pihal jug. Iznenada se ji je zazdelo, da nekdo za njo prihaja. Obstala je in prisluhnila, pa ni čula nič v$č. Še hitreje je stopila in prlžla na jaso, ko je bila kapelska ura osem. Zopet je začula neki šum, in eicer pred seboj, pa le na kratko... Ne, nikoli je nl bilo strah; tudi zdaj je nl.5s Bil je morda kak sa jec ... Bolj in bolj se je jasnilo. Prav tedaj, ko je prišla Veronika okoli Smarskih peči in na planoto, je po•Ijal mesec. Položno je zavila pot čez trate, obdane » senco črnlh smrek. Tam tik nad Smarskimi pečmi tn nad navpično eteno je štrlel vteok mecesen, ki ae mu je ena korenika krivila Siroko ven čez rob prepada. Zopet je začula Veronika nekl šum In obstala. V tem je stopil izza smrečja velik moški in dejal priBrnjeno: »Dober večer, lepa deklica!« Prestrašeno je stopila korak nazaj, potem pa pogumno vprašala: »Kdo ste? Kaj hočete?« »Hohoho,« se je moški zasmejal, »kaj se bova vikala, ko pa si jiisva v hudem? Saj menda poznaš grofovega jagra, Veronika, ko si me spodaj pri sodniku tako prijazno gledala.« Ker ji drugega kaj ni ostalo in si je povrh še morala dejati, da bo zlepa laže opravila ko zgrda, je rekla na videz pomirjeno: »Prestrašil si me, ker si tako naglo stopil pred me. Odkod pa prihajaš?« »Z Velike planine,« je odvrnil; »že dolgo te čakam.« »Čakaš? Zakaj pa?« »Rad bi s teboj poklepetal. Najlepša si, kar jih je na svetu. Sedi, no, sedi malo sem k menl, da ee kaj pogovoriva!« »Ne utegnem. Domov moram. Sem se že preveč zamudila. Ujec bo hud.« Hotela se je mimo njega zmuzniti, pa ji je stopil na pot in dejal priliznjeno: »Veronika, pametna bodi! Jaz te imam stokrat rajši kakor tvoj ujec. Saj je vseeno, ali prideš kako urico prej ali pozneje domov.« »Ne — ne... Naj me, bodi tako dober!« Je prosila In glas se ji je tresel. »V hudo zadrego me spraviš.« (Dalje sledi.)