tribuna Ljubijana, 22. XI. 1969 Številka 1 Letnik XIX Našim materam, OČetom (stran2) Michel TFoUCault (stran4) KDO JE KRIV? (stran 6) DILEME ŠTUOEMTSKEGA TISKA (stran 12) TRIBUNINA SERSUAINA POSVETOVALNICA (stran 15) RAZGOVORZ (stran 8) JZZIV/iNJE* (straniO) iz sodobne neiitsl^e poezije (slran 3) Pisma naših čitateljev (Objavljena pisava se ne ujema v vsakem primeru z mnenjem uredniškega odbora) Boris Režek - PLANINSRI VESTNIK Marko Svabic Visoke stopnje razvoja, ki jo je ob svojem jubileju doseglo naše planin-stvo, žal ne spremljajo tudi primerni kulturni dosežki. Planinsko slovstvo je prepuščeno raznim zalozbam, da ga iz-dajajo po svojih vidikih, ker PZS nima sredstev, da bi ga lahko vzdrževala in tudi usmerjala. Planinski vestnik, ki je poleg raznih občasnih izdaj edina vez med raznoterimi stremljenji tisočih planincev, pa že dolga leta hira zaradi osebnih koristi posameznika in fami-liarnosti, ki vlada med posameznimi odborniki PZS. Planinski vestnik je imel desetletja žalostno usodo, da so ga urejali iz pro-vince. Ker pa je bil urednik brat tedanjega predsednika SPD, se stvar ni dala spremeniti. Tako je ta uredni-koval, pretežno zastonj, nad trideset let. čas pa bi bil tedaj že zdavnaj pre-rasel sicer nadvse vestnega urednika, ki je skrbel vsaj za čist jezik in vzorno obliko prispevkov. Med okupacijo se je uredništvo za-časno preselilo v Ljubljano, takoj po njej pa spet odšlo nazaj v provinco in stvari so tekle kakor prej le s to razliko, da je naša planinska revija pričela vsebinsko in oblikovno vedno bolj nazadovati. Nesluteni razmah planinstva in al-pinistike je seveda terjal skrbno pre-tehtan urediški program. Ker pa je naše planinstvo že tedaj idejno obti-čalo v slepi ulici, je pisanje Planinske-ga vestnika veren odraz vse te zmede in je ob prejšnji skoraj togi resnosti postalo pravo sračje gnezdo z vseh strani znesenih prispevkov. Novi urednik prof. Tine Orel, ki je živel v provinci, je prav tako kot prejšnji lahko imel le občasne stike z uredniškim odborom. Ta pa se je po vsem videzu zadovoljeval s tem, da so se imena njegovih članov natiskova-la na čelu vsakega letnika. V uredni-kovanje skorajda ni posegel, ker bi se sicer ne moglo pripetiti, da so izšli nekateri članki, ki so povzročili upravičene proteste in poznejši po-pravki niso mogli spremeniti dejstva, da je imel urednik povsem proste ro-ke. Med drugim je objavljal tudi pri-spevke, ki bi spadali komaj v kakšen zakotni družinski list iz preteklosti. Bralci pa so poleg običajnega potopis-nega gradiva želeli zvedeti tudi kaj več o gorski pokrajini, življenju med go-rami, folklori in ljudski umetnosti, o znamenitih dejanjih in možeh iz alpi-nistične zgodovine ipd. S to težnjo je bil že nakazan osnovni program, ki bi ga morala izpopolnjevati ideološka vzgoja mladega rodu. Vendar so bili vsi dobrohotni na-sveti zaman, ker je imel urednik vso podporo uredniškega odbora. Zaradi tega je vzvišeno odklanjal vsakršno kritiko svojega dela in kvaliteta Pla-ninskega vestnika je med redkimi po-sameznimi pobliski vedno bolj padala. Končno se je urednik le preselil v Ljubljano. Sedaj so bile dane možno-sti za čim tesnejši stik z uredniškim odborom in sotrudniki. Toda prezapo-sleni urednik, ki je hkrati urejal tudi sorodni Turistični vestnik in je bil razen tega tudi še na drugih dolžno-stih, nikakor ni našel časa za potrebne razgovore in je nadaljeval s svojim de-lom pri Planinskem vestniku po sta-rem. Zopet so se pričeli pojavljati pri-spevki, ki so imeli komaj kakšno avezo s planinstvom. Vse pritožbe pa so bile zaman. Odgovorni urednik Stanko Hribar je le izjavljal, da nima nobenega vpliva na urejevanje Planin-skega vestnika in je še naprej dopu-ščal, da se njegovo ime v tem svojstvu uporablja in natiskuje. Tedaj je postalo jasno, da familiarni odnosi med posameznimi odborniki PZS, kakor že v preteklosti v SPD, tu-di zdaj preprečujejo ne samo upravi-čeno in do podrobnosti utemeljeno kri-tiko, temveč sploh vsakršno spremem-bo tedanjega zmedenega uredniškega koncepta ali celo nujno zamenjavo urednika. Ta kritika iz docela nepotrebne obzirnosti ni bila objavljena, temveč sporočena le pismeno. Pri njej ni šlo predvsem za to, da je večina pri-spevkov v Planinskem vestniku alpi-nističnih, ki morejo zanimati docela neznaten del bralcev. Alpinistika ima tudi v našem planinstvu svoje poseb-no mesto, pomen ter naloge in morajo biti zaradi tega za pomembna dejanja predali vedno odprti, če so prispevki dobro in razumljivo napisani. Toda skoraj dosledno vsaka številka je na-polnjena z razno alpinistično strokov-nostjo, ki jemlje prostor ostalemu gra-divu, kakor ga tudi natiskovanje raz-nih literarnih izdelkov in pesmi, ki sploh niso planinske. Vse to vzbuja odpor pri resnih bralcih, ki se vprašujejo, če res ni no-benega boljšega gradiva na razpolago. Razgledi po svetu in tujem slovstvu, ki jih urednik pobira iz raznih revij ter zanje seveda vleče honorar, polni-jo cele strani. Povsem pa manjka širši pregled o dogajanju v domačih gorah, ker ga pač ni mogoče ustvarjati doma za pisalno mizo. Ničesar ne zvemo o stanju gorskih naprav, raznih zanimi-vosti in podobnem. Tudi slikovno gra-divo v Planinskem vestniku še zdaleč ne kaže nekdanje višine slovenske gor-ske fotografije, ker urednik ne najde stika in istega jezika z množico odlič-nih fotografov, ki bi mu posnetke radi dali. Urednik omejuje svoje delo skoraj zgolj na to, da nosi gradivo za natis v tiskarno. Marsikateri prispevek sploh ni deležen potrebnega uredni-škega posega, tako da ostanejo nedo taknjene vse stilistične, slovnične in pravopisne okornosti. Korektura je opravljena marsikdaj kar najbolj po-vršno, da poleg stvarnih kar mrgoli tudi tiskovnih napak. Napačne naved-be v nekaterih člankih bi lahko od-padle, če bi se urednik pred natisom s pisci pogovoril ter njihove zapise tudi strokovno preverjal. Izrazoslovje je mimo ustaljene planinske terminolo-gije prepuščeno piscem, da ga mrcva-rijo po svoji volji. Vse bogastvo na-šega izrazja se po urednikovi krivdi ne more uveljaviti. če k vsemu temu do-damo še to, da urednik v svoji vse-stranski zaposlenosti zgublja unikate prejetih rokopisov in nenadomestljive dokumentarne posnetke, bo kar dovolj pojasnjeno, kako neodgovorno oprav-lja svoje delo in se obdaja z visokim zidom samoveličja in nedostopnosti. že leta dolgo uspešno zavira objavlja-nje gradiva za alpinistično termino-logijo; na temeljno kritiko svojega dela pa je morda celo s pristankom svojih somišljenikov v uredniškem od-boru prekinil nadaljevanje nekega članka z vnaprej napovedano vsebino, ker mu prejkone ni šlo v račun, da bi se pisalo o ljudeh, ki so ga drznili kritizirati. Nadalje je na intervencijo prizadete osebe izločil že postavljeni članek o razmerah na Veliki planini po izgradnji žičnice. Odgovorni ured-nik Stanko Hribar in uredniški odbor pa sta na pismeno vprašanje še danes dolžna odgovor, če se je ta kulturna korupcija zgodila z njunim pristankom. Posamezni člani uredniškega odbo-ra sicer priznavajo, da je kritika vse-binske in oblikovne sfcrani Planinskega vestnika in urednikovega dela povsem upravičena, močnejša skupina uredni-kovih somišljenikov v odboru PZS pa jo zavrača z zelo preprosto izjavo, da je uredniku zaslužek, ki ga ima pri urejanju in pisanju Planinskega vest-nika, potreben in zaradi tega ni možna nobena sprememba. S to neodgovorno izjavo je dobil urednik novo potuho za svoje nevest-no delo. S strani naročnikov in bralcev Planinskega vestnika ter vse plaziinske in kulturne javnosti, pa se postavlja vprašanje, s kakšno pravico vzdržuje PZS kot množična organizacija, ki je dolžna javno polagati svoje račune, uredniku Planinskega vestnika prof. Tinetu Orlu to drago plačano sinekuro. Nepopravljiva škoda, ki jo zaradi fa-miliarnosti med posameznimi odbor-niki PZS že skoraj dvajset let trpi razvoj naše planinske misli in besede, terja od planinske organizacije jasen odgovor in že zdavnaj nujne ukrepe. NASIM MATERAN OCETOM Vsi bomo neke noči bdeli nad trupli naših staršev — roditeljev. In vsi bomo nekega dne prebirali v časopisju osmrtnico za našo drago mamo, našega ljubljenega očeta. Tako smo bili vsi sinovi. Tako smo bili vsi očetje. Tako revščujemo dalje in naprej. Tisto noč se bo oglašala sova. Čukal bo čuk. Kos bo zjutraj žvrgolel. To bo mladi kos, ki ga danes še ni, a tedaj bomo mislili, da ga naša ljuba mami, naš dragi očka, ne slišita več. Danes je jesenska noč. Naše jeseni pa so se nekje zagatile; in o njih vemo le to, da so bile podobne tej naši jeseni. Pač smo včasih sedeli v trdnem stolcu ob drobni luči globoko v deževno in megleno jutro. Oči so nam nenehno krvavele, kot nam krvave v tej jeseni, to jesensko jutro. Ob drobni luči globoko v jutro pa smo že ouih jeseni mislili, da nam nekoč pomro naši dobri starši. So starši bolni. So starši stari. Ko bi kdo vedel, da nikomur nočemo umreii, Da bi vedeli, kako želimo živeti našim roditeljem. Zdaj bomo sedelii v jesen. Zla slutnja, o jesen, o! Jožef SINODCAN Med odmoram je Ijubljanski nadškof in metropolit dr. Jožef Pogačnik stopil k p&pežu Pavlu VI. ni se mu zahvalil za »vse, kar je sv. Stolica v zadnjih letih storila za Jugoslavijo«. Sv. Oče pa je me-tropolitu odgovaril, da ga blagruje, ker je spTejel naporno pastirsko službo ško-fovanja. Dr. Jožef še fcrdi, da je sv. O5e v zad-njih letih obila shujšal, upodel v lice, njegov glas pa je zdaj slaboten; zatega-delj da js papež Pavel VI. potreb«a vroče nio^litv©. Fotografija: Tone Stojkio In tvoja jed, ki jo boš užival, bodi odtahtana, po dvajset seklav na dan; od roka do roka jo boš jeded. Tudi vodo boš pil na mero, šesti del hina; od roka do roka jo boš pil. In jedel jih boš kakor ječmeinove kolače in pelkel pred njih očmi s človeškim blatom. Im Gospod je rekel: Tako bodo morali siruovi Izra-eaovi jesti nečisti knth svoj me«i pogan-&kimi narcdi, kamor jih razženiem. Jaz po, sem rekel: »Ah, Gospod Jehiova! glej diiša moja ni nikdar bila ognušena, kajti od mladosti pa do zdaj nisejm jedel mrline ali od zveri raztrganega in nikoli ni prišlo nečisto meso v usta moja. Tedaj mi reče: Glej, dovolim ti govejaka na-mesto člcweške«ra blata., da na rrjem pri-praiviš svoj krah. Ezekiel, rV./10—15 i# sodobne nemšlte poezije rino sanders od kod oznam kdo ne pozna Ne pozna Šum v nebu Od peruti lepih Kot tistih ptičev katerih let Ti le tu v tišini poslušaš toda Toda zdaj Je prišel drugačen šum Ne znaš oceniti od kod Sledil sem mu kako daleč Ni prišel blizu ne bliže Lahko Je znojni plamen Bager v megli ob reki V števcu tok moje svetilke Črpalka podtalne vode ponoči Ležiš na ušesih Globoko v kamnu v telesu šum ali Razparana nenavadna svetloba Tkanina zraka? Kakšna tišina Bo sledila? walter helmut fritz zival. ki jo je Areba liraniti Opazil sem praznino, prav tu, ravno poleg mene. Ni se skrivala. Vedla se je mirno. Je žival, ki jo je treba krmiti. walter hollerer sisfemi goreče ceste goreče ceste goreče ceste goreče ceste otrok se dotika mačke goreče ceste otrok se dotika mačke otrok se dotika mačke otrok se dotika mačke otrok se dotika mačke mož dvigne roke otrok se dotika mačke otrok mož gleda v zrak dvigne roke dvigne svoje roke dvigne svoje roke dvigne svoje roke dvigne svoje roke goreče ceste goreče ceste goreče megla iz megle iz megle iz plina in prahu iz megle iz plina in prahu iz megle iz plina in prahu iz megle iz plina in prahu mož vulkanska pokrajina vnlkanska pokrajina vulkanska pokrajina vulkanska pokrajina brez teže goreče ceste goreče ceste v sončnem sistemu goreče ceste mačka v sončnem sistemu mož v sončnem sistemu njegov otrok se dotika mačke otrok mačka vulkanska pokrajina goreče ceste goreče ceste mož v sončnem sistemu njegov otrok se dotika mačke otrok mačka vulkanska pokrajina goreče ceste goreče ceste gremo, gledamo od zadaj, skozi pokrajino bočno od nas je skalni rob, ki se dviguje proti nebu, mali možgani pravijo se pravi govori se češ da pravijo brez dvoma lahko bi bilo verjetno je celo mogoee ni izmišljeno če nekdo potrdi že zdaj je jasno pravijo po sporočilih francoskega radia po ameriških napovedih po vsem kar je znanega iz kremlja po obvestilih vzhodnonemške obvešče- valne agencije adn po izraelski razlagi po prvih poročilih po obvestilih dopisnikov po cenitvah vietkonga po mnenju zahodnih opazovalcev pravijo znamenja se množijo govorice nočejo umolkniti iz diplomatskih izjav po prvih poročilih je dejal urednik v telefonskem pogovoru zaradi policije hišni stanovalci hočejo vedeti nekdo poroča nekdo izmed prič se spominja hočejo slišati naj pove pravijo kot pravijo v Bonnu kot sporoča londonska televizija ob nedeliskih večerih kot se ie v petek razvedelo v zahodnem berlinu kot trdi pravda kot so sporočili v ponedeljek pozno ponoči kot je pojasnil govornik kot so pokazale raziskave kot ie omenil predsednik kot je nekdo telefonično izvedei kot lahko domnevamo kot se zdi kot se sliši iz dobro poučenih krogov pravijo računajo na govori se o ne morejo se otresti vtisa ni izključeno skoraj bi lahko rekli pravijo vse ustreza tej izjavi očitno je tako drži kot pribito to ^ iavna skrivnost pravijo fran^u jo^efu straussii itd* voda mii leee v L|rlo kaj vendar počne je velika žival pasnirtiiiea LJUBIL JE MIR PRIPADAL JE ENI STRANI RESNO JE VZEL SVOJO SLUŽBO Z OBEMA NOGAMA JE STAL V ŽIVLJENJU BIL JE POŠTEN Z OBEMA NOGAMA JE STAL V ŽIVLJENJU v življenju drugih PRIPADAL JE ENI STRANI bil je enostranski RESNO JE VZEL SVOJO SLUŽBO z enim očesom BTL JE POŠTEN znotraj v bistvu UUBIL JE MIR celo vo.ino ,ie zagovarjal LJUBIL JE MIR PRIPADAL JE ENI STRANI SVOJO SLUŽBO JE VZEL RESNO Z OBEMA NOGAMA JE STAL V ŽIVLJENJU BIL JE POŠTEN PROSILI SO GA NAJ ODSTOPl ODSTOPIL JE pokleknil pestni prevedla: sonja & andrej medved pozno Pozno se je odločil dan, da nekaj časa ostane. Njegov nasvet je bil težko razumljiv. Ljudje so le malo govorili. Kako hitra bo zima pod besedami. gerd kaul obvestila MICHEL FOUCAULT pojasnjuje svojo zadnjo knjigo Z »Arheologijo vedenja«* nam Michel Foucault daje teoretsko knjigo o svojem raziskovanju; praktični vaji le-tega sta bili knjigi »Zgodovina blaznosti«* in »Besede in reči«*. V njiju nam kaže, kako ravnokar izginjata dve stoletji postkartezijanske filozofije. Svoji knjigi ste dali naslov »Arheologija vedenja«. Zakaj arheologija? Iz dveh raziogov. Sprva sem to besedo uporabil oolj na slepo, da bi označil določeno obliko analize, ki docela ne bi bila kakšna zgodovina (kakor se na pri-mer govori o zgodovini izumov ali idej), in ki tudi ne bi bila kakšna epistemologija, tj. interna analiza struktura določene znanosti. To drugo sem torej imenoval »arheologija«. Kasneje sem opazil, da mi naključje ni bilo nenaklonjeno: konec koncev beseda »arheologija« lahko pomeni tudi: opis arhiva (vsaj do neke mere; upam, da mi bodo približnost opro-stili). Pod arhivom razumem celoto dejansko izgo-vorjenih diskurzov; ta celota diskurzov je obravna-vana ne samo kot neka celota dogodkov, ki so se nekoč enkrat za vselej dogodili in ki so obviseli nekje v vicah zgodovine, teraveč tudi kot celota, ki še naprej funkcionira, se skozi zgodovino trans-formira in daje drugim diskurzom možnost, da se pojavijo. Ali ni v besedi arheologija vsebovana tudi misel na izkopavanje in raziskovanja po preteklosti? Nedvomno. Beseda arheologija me sicer nekoliko moti, saj vsebuje dve temi, ki nista čisto moji. To je najprej tema o začetku (arche pomeni v grščini začetek). Ne skušam proučevati začetka v smislu prvega izvora, temelja, ki naj bi omogočil vse ostalo. Tudi ne zasledujem tistega prvega slovesnega tre-ciutka, ki je na primer omogočil celotno zahodno matematiko. Ne vračam se nazaj k Evklidu ali k Pi-tagoru. Cilj moje raziskave so vedno le relativni za-četki, bolj vzpostavljeni in transformacije kakor pa temelji ali osnove. — Tudi misel o izkopavanju mi ni pogodu. Ne raziskujem določenih relacij, ki bi bile skrivne, zakrite oziroma tišje in globlje od zavesti ljudi. Narobe, določiti poskušam relacije, ki so na površini diskurzov; osvetliti skušam tisto, kar je nevidno samo zato, ker je preveč na površini stvari. Torej vas zanima Jenomen in interpretacijo od-klanjate. Ne marara raziskovati pod diskurzom, kakšno je mišljenje ljudi, temveč ga poskušam zajeti v njegovi očitni eksistenci, kot določeno prakso, ki po teka po pravilih formiranja, eksistence, koeksisten-ce, po sistemu funkcioniranja itd. Opisujem, ravno to prakso v njeni po gostoti in, skoraj bi rekel, materialnosti. To pomeni, da odklanjate psihologijo. Popolnoma. Biti moramo sposobni, da napravimo neko zgodovinsko analizo transformacije diskurza, ne da bi se zatekli k mišljenju ljudi, k njihovemu na-činu zaznavanja, navadam, vplivom, ki so jim bili podvrženi, itd. Svojo knjigo začenjate z ugotovitvijo, da so se zgodovina in znanosti o človeku inverzno transfor-mirale. Dandanes zgodovina proučuje kontituiranost — in ne raziskuje dogodkov, ki konstituirajo prelome —, medtem ko znanosti o človeku prouču-jejo diskontinuiranosti. Današnji zgodovinarji — mislirn seveda na Ecole des Annales, na Marca Blocha, Luciene Febvra, Brau-ciella _ s0 dejansko poskusili razširiti doslej uporab-ljene periodizacije; Braudel na primer je prišel do definicije nekega pojma materialne civilizacije, ki naj bi imela izredno počasen razvoj: materialni univer-zum evropskih kmetov — pokrajine, tehnike, izdelani predmeti, navade — se je od konca srednjega veka pa vse do XVIII. stoletja spreminjal nenavadno po-časi; lahko rečemo, da se je razvijal v rahlem vzponu. Ti veliki bloki, precej masivnejši od dogod-kov, ki jih ponavadi oddvajajo, so zdaj postali del predmetov, ki jih zgodovina lahko opisuje. Tako vi-dimo, kako se pojavljajo velike kontinuitete, ki doslej niso bile posebej zamejene. — Narobe se dogaja z zgodovinarji idej in znanosti: ti so nekdaj govorili predvsem o stalnem napredku razuma, o progresiv-nem nastopanju racionalizma itd., danes pa vztra-jajo na diskontinuitetah, na razpokah. Naj navedem za primer prelom med aristotelovsko in galilejsko fiziko, ali absolutni vdor, kakršnega predstavlja roj-stvo kemije konec XVIII. stoletja. Izhajal sem iz paradoksa: zgodovinarji kratkomalo sproščajo konti-nuiranosti, medtem ko zgodovinarji idej osvobajajo diskontinuiranosti. Toda po mojem mnenju sta to ie dva simetrična in inverzna učinka istega meto-dološkega pristopa nasploh k zgodovini. Ko napadate tiste, ki mitologizirajo zgodovino, češ da se navezujejo na tradicionalno filozofijo trans-cendentalne zavesti suverenega človeka, tedaj jih to-rej napadate na njihovem področju, tj. na področju zgodovine. Strukturalisti so jih ravno tako napadli. vendar z druge točke. Mislim, da strukturalisti niso nikoli napadli zgo-dovinarjev, temveč zgolj neko vrsto historicizma, določeno historicistično reakcijo in nezaupanje, na katero so zadela njihova dela. Strukturalna dela so namreč nekaterim tradicionalnim mislecem pognala strah v kosti. Seveda ne zato, ker bi kdo začel ana-lizirati formalne odnose med indiferentnimi elementi; to so počeli že davno in v tem oziru ni bilo razloga za strah. Zelo dobro so čutili, da je postalo vprašljivo nekaj drugega, in to je bil ravno sam status subjekta. Ce velja da moramo jezik ali podzavest analizirati s * Michel Foucault: Larcheologae du savoir, Gallimard, 1969; Hi-ii*it Folie, Plon, 1961; Les mote et les ohoses, Galldmard, 1966. termini, kakor je struktura, kaj je tedaj s tem slav-nim govorečim subjektom, s človekom, ki naj bi jezik uporabljal, ga transformiral in oživljal! Kaj je s tem človekom, ki naj bi imel podzavest, ki naj bi mogel imeti zavest o podzavesti, napraviti iz nje predmet in iz njene usode zgodovino! Sodim, da lahko jezo ali vsaj nejevoljo, ki jo je strukturalizem izzval pri nekaterih tradicionalistih, pripišemo dej-stvu, da so le-ti začutili, da je omajan status subjekta. Zato so se zatekli na področje, ki se jim je zdelo za njihovo stvar neskončno bolj trdno, zatekli so se k zgodovini. Takole so dejali: naj bo jezik, če ga vzamemo zunaj njegove zgodovinske evolucije, zu-naj razvoja, zares neka celota relacij; sprejmemo tudi, da podzavest nekega individuuma zares funk-cionira kot struktura ali kot celota struktur in da je podzavest možno zaobjeti s strukturalmmi dej-stvi: toda obstaja vsaj ena stvar, v katero struktura ne bo nikdar zagrizla — in to je zgodovina. Kajti je neko nastajanje, o katerem strukturalna analiza ne bo mogla nikdar spregovoriti, nastajanje, ki je po iz kontinuiranosti (medtem ko je struktura po defini-ciji diskontinuirana) in po nekem subjektu: bodisi po samem človeku bodisi je to človeštvo, zavest, razum, to ni pomembno. Zanje obstaja absoluten subjekt zgodovine, ki ustvarja zgodovino, zagotavlja njeno kontinuiranost in je avtor in garant te konti-nuiranosti. Strukturalne analize lahko najdejo svoje mesto samo v sinhrorričnem odlomku te kontinuira-nosti zgodovine, ki je tako podvržena suvernosti člo-veka. Kadar pa kdo skuša ponovno pretresti primat subjekta v zgodovini, tedaj te stare privržence za-jame nova panika, saj je bilo to njihovo obrambno ozemlje, s katerega so mogli omejiti strukturalno analizo in zajeziti njeno razdiralno moč ter ublažiti njeno vznemirljivost. Ce se nam bo posrečilo za zgodovino in še posebej za zgodovino vedenja oziro-ma razuma pokazati, da čas znanja oziroma diskurza nikakor ni organiziran oziroma razporejen kakor doživljeni čas, da je pri njem zaslediti diskontinui-ranost in specifične transformacije in če bomo navse-zadnje pokazali, kako nam za analizo zgodovine spo-znanja ni potrebno začeti pri subjektu, pri človeku kot subjektu — tedaj se znajdemo pri velikih težavah, morda pa se s tem tudi dotaknemo pomembnega vprašanja. Zategadelj ste primorani odkloniti filozofijo zad-njih dveh stoletij, oziroma, še slabše zanjo, jo pu-stiti ob strani. Vsa filozofija po Descartesu, ki je dajala sub-jektu ta primat, se danes zares ravnokar razkraja pred našimi očmi. Začetek tega propadanja postavljate k Nietscheju? Zdi se mi, da bi ta trenutek lahko ustalili pri Marxu, Nietzscheju in Freudu. Sicer pa v svoji knjigi napadate antropologizira-jočo interpretacijo Marxa in interpretacijo Nietzsche-ja v terminih transcendentalne zavesti kot odklanja-nje, da bi lahko upoštevali tisto, kar onadva pri-našata novega. Natančno tako. Iz uvoda v vašo knjigo sem vzel odstavek, kjer pravite: »Delati iz zgodovinske analize diskurz kon-tinuuma in iz človeške zavesti izvorni subjekt vsa-kega nastanja in vsake prakse, to sta dve fazi istega sistema mišljenja, v katerem je čas pojmovan v ter-minih totalizacije in v katerem revolucije niso nikoli nič drugega kakor osveščanja.« Ali ni to neposreden napad na Sartra, saj termini kot osveščanje in tota-lizacija pripadajo kakor nalašč njegovemu besed-njaku? Kadar Sartre uporablja te termine, samo povze-ma nek splošen stil analize, ki ga lahko najdemo na primer pri Goldmannu, pri Lukacsu, Diltheju, pri heglovcih XIX. stoletja, itd. Te besede nikakor niso specifične za Sartra. Sartre bi bil torej le ena od končnih točk te transcedentalne filozofije, ki se danes razkraja? Tako je. Toda poleg strukturalistov, katerih pozicija je v nekem smislu analogna vaši, ni dosti filozofov, ki bi se zavedali konca te transcedentalne filosofije. ' Narobe. Mislim, da jih je mnogo in v prvo vrsto med njimi š.tejem Gillesa Deleuzea. Sprostili ste bili »razna gibanja«, ko ste v »Bese-dah in rečeh« izjavili: človeka je treba vreči čez krov. V »Arheologiji veedenja« pa trdite, da ni treba vreči čezenj samo reči, temveč tudi besede. Povedati sem hotel tole. Moj naslov »Besede in reči« je bil docela ironičen. Tega ni nihče jasno opa-zil, nedvomno zato, ker v mojem tekstu ni bilo dovolj igre, tako da ironija ni bila dovolj vidna. Problem je: kako se lahko zgodi, da se realne in zaznane stvari morejo artikulirati z besedami znotraj nekega diskur-za. Ali so besede tiste, ki nam narekujejo razčlenitev v rečeh, ali pa so reči tiste, ki se po neki operaciji subjekta transkribirajo na površini besed. V »Bese-dah in rečeh« nikakor nisem hotel obravnavati tega starega problema. Hotel sem ga premestiti: anali-zirati same diskurze, se pravi tiste diskurzivne prak-se, ki posredujejo med besedami in rečmi. Tiste dis-kurzivne prakse, iz katerih moremo definirati, kaj so reči, in obmejiti rabo besed. Vzemimo preprost pri-mer. V XVII. stoletju poznamo množico naturali-stičnih opisov rastlin in živali. Zgodovino teh opisov lahko napravimo na dva načina. Ali začnemo pri rečeh in povemo: reči so to, kar so, rasuine takšne, kakršne jih vidimo, — kako pa so jih videli m opisali ljudje XVII. in XVIII. stoletja? Kaj so opazili, kaj spregledali? Kaj so videli in česa ne? Lahko bi ana-lizirali tudi v nasprotni smeri, vzpostavili semantič-no polje XVII. in XVIII. stoletja, pogledali, s kateri-mi besedami in torej s katerimi pojmi so takrat raz-polagali, po katerih pravilih so takrat uporabljali te besede, in iz tega izhodišča pogledali, kakšno mrežo, kakšen četverokotnik so vrgli čez celoto rastlin in živali. Obedve analizi sta tradicionalni. Poskusil sem napraviti nekaj drugega, poskusil sem pokazati, kako v nekem diskurzu, kakršen je naravna zgodovina, ob-stajajo pravila formacije predmetov (ki niso pravila uporabe besed), pravila formacije pojmov (ki niso zakoni sintakse), pravila formacize teorij (ki niso niti pravila dedukcije niti retorična pravila). To so pravila, ki jih v danem trenutku uporablja določena diskurzivna praksa, in ki razložijo, ali bo neka reč opažena (ali prezrta); da bo obravnavana s tega vidika in analizirana na tem nivoju; da bo iieka bese-da uporabljena s takšnim pomenom in v tem tipu stavka. Analiza, ki začenja z rečim, in analiza,ki zače-nja z besedami: potemtakem odslej obe zavzemata drugotno mesto v odnosu do prvotne analize, ki naj bi bila analiza diskurzivne prakse. V moji knjigi ni bilo niti analize besed niti ana-lize reči. Bili pa so nekateri ljudje — težki, trdi — ki so rekli: škandal, v tej knjigi, ki se imenuje »Bese-de in reči«, ni »reči«! Subtilnejši pa so dejali: v tej knjigi tudi ni sematične analize. In res, niti prvega niti drugega nisem nameraval narediti. Vaša znanstvena pot se začenja z neko vrsto tipanja, empirizma; kako, po kakšnem potovatnem načrtu spe prispeli do »Arheologije vedenja«, te po-polnoma teoretske knjige? To je nedvomno izšlo iz empiričnih raziskav o blaznosoti, bolezni in duševnih bolnikih, o medi-cini XVII. in XVIII. stoletja in o celoti disciphn (.naravna zgodovina, splošna slovnica in menjava de-narja). Vse to sem obravnaval v »Besedah in rečeh«. Zakaj so ime te raziskave navedle na to, da sem zgradil vso to teoretsko mašinerijo »Arheologije ve-denja«, knjige, za katero sodim, da jo je zielo težko brati? Naletel sem na več problemov. Predvsem na tegale: kadar so doslej pisali zgodovino znanosti, so vselej dajali prednost lepim, dobrim formaliziranim znanostim, kakršni sta matematika in teoretska fi-zika. Toda ko so se lotili disciplin, kakršne so empi-rične znanosti, se jim je silno mudilo, najpogosteje so se zadovoljili z neko vrsto inventarja odkritij; ve-ljalo je mnenje, da so te disciplme konec k:oncev sa-mo mešanica resnic in zmot; duševnost ljudli, njihovi predsodki, postulati, ki so iz njih izhajali, duševne na-vade, vplivi, ki so jim bili podvrženi, podobe, ki so jih imeli v glavah, vse to jim je v teh tako menatanč-nih spoznanjih preprečevalo dostop do resnice; in zgodovina teh znanosti je bila navsezadnje samo zgodovina mešanice teh masivnih in šcevilniih zmot z nekaj zrni resnice. Ves problem je bil ugotoviti, kako je nekega dne nekdo odkril neko zrno. Takšen opis mi v več rečeh ni bil po volji. Naj-prej zato, ker so imele te slavne empirične znanosti, tako zanemarjene od zgodovinarjev in epistemologov, v realnem zgodovinskem življenju Ijudi vrelikanski pomen. Napredek medicine je nedvomno irnel za člo-veško življenje, človeško vrsto, za ekonomijo družb, za družbeno organizacijo, ravno tolikšne posledice kakor odkritje teoretske fizike. 2al mi je bilo, da so ostale te empirične znanosti neraziskane. Po drugi strani se mi je zdelo zanimivo proučiti te empirične znanosti, kolikor so bolj kakor teoretske znanosti povezane z družbenimi praksami. — Na pri-mer medicina ali politična ekonomija sta disciplini, ki v primerjavi z matematiko nimata kakšne zelo razvite stopnje znanstvenosti. Toda njune artikula-cije z družbenimi praksami so zelo številn^e. Ravno to me je zanimalo. Arheologija. ki sem jo pravkar napisal, je neka vrsta teorije za neko zgodovino em-piričnega vedenja. Iz istega razloga ste izbrali »Zgodovino blaz-nosti«. Natančno. Prednost vaše metode, med drugimi, je torej ta, da funkcionira diaharmonično in sinhromično. V V »Zgodovini blaznosti« na primer se vračate v čas in preučujete modifikacije, medtem ko prl naravni zgodovini v XVII. — in XVIII. stoletju — v »Besedah in rečeh — proučujete določeno stanje te znanosti, ki ni povsem statično, je pa bolj imobilno. Ne čisto imobilno. Poskušal sem določiti trans-formacije: pokazati, iz kakšnega urejanja siistema se morajo dogajati odkritja, izumi, spremembe perspek-tiv, teoretski preobrati. Lahko na primer piokažemo, kaj je v diskurzivni praksi naravne zgodovinie omogo-čilo pojav ideje evolucije od XVIII. stoletja dalje; kaj je omogočilo vznik neke teorije organizima, ki je prvi naturalisti niso poznali. če so me torej nekatere osebe, na srečo ne preveč številne, obtožille, da ne opisujem drugega kot stanje vedenja in me trans-formacij, se je to zgodilo zgolj zato, ker niso> prebrali moje knjige. če bi jo bili čeprav samo neskirbno pre-listali, bi bili videli, da v njej ni govora o ničemer drugem kot o transformacijah in o redu, v katerem so te transformacije nastale. Vaša metoda proučuje prakso diskurza, ie-to pa v »Arheologiji vedenja« utemeljujete na izjavi ifenoncej. ki jo radikalno ločite od gramatikalnega stavka in od logične propozicije. Kaj razumete kot izjavo? Stavek je gramatikalna enota elementov7, poveza-nih z lingvističnimi pravili. Tisto, kar logikd imenu-jemo propozicija, je celota pravilno kons truiranih simbolov; za določeno propozicijo lahko rečemo, ali je resnična ali neresnična, pravilna ali nepravilna. Tisto, kar imenujem izjava, pa je določena celota znakov, ki je lahko stavek ali propozicija, vendar obravnavana na nivoju njene eksistence. čeprav vas prištevajo med strukturaliste, vi to zanikate. Toda vaša metoda ima s strukturalno me-todo dve stični točki: zavračanje antropološkega dis-kurza in odsotnost govorečega subjekta. Kolikor gre za mesto in status človeka, tj. subjekta — ali se v tem pogledu ne prištevate avtomatično med struktu-raliste? Sodim, da se strukturalizem dandanes vpisuje znotraj določene velike transoformacije vedenja hu-manističnih znanosti in da ima ta transformacija ve-denja humanističnih znanosti in da ima ta transfor-macija svojo zasnovo manj v analizi struktur kot v spodbijanju antropološkega statusa, statusa subjekta, prednosti človeka. Moja metoda se ravno tako kakor strukturalizem vpisuje v okvir te transformacije, toda ob njem, ne pa v njem. Govorite o »zakonitih mejah« strukturalizma. Vendar imamo vtis, ko da hoče strukturalizem vse absorbirati: mite z Levi-Straussom, nato podzavest z Lacanom, nato literarno kritiko, vse humanistične znanosti bodo prišle podenj. Ne morem govoriti v imenu strukturalistov. Toda zdi se mi, da bi lahko na vaše vprašanje odgovorili takole: strukturalizem je metoda, njeno polje pa apli-kacije ni določeno a priori. Tisto, kar je definirano ob izhodišču, so pravila metode in nivo, na katerega se postavljamo, da bi jo aplicirali. Toda prav mogoče je,_da lahko opravljamo strukturalne analize na pod-ročjih, ki jih ta trenutek sploh ne moremo predvideti. Ne verjamem, da bi mogli tem raziskavam a priori postaviti meje. Marcelin Pleynet POEZIJA KOT EKSPLIKACUA Jacquelini Rissetavi »neki svet se je pojavil onikraj meja sveta« Vi berete odložano pripoved, in tukaj je njen opis, skratka pripoved. Začenja se narobe, toda ne pri koncu. Konec in zaoetek sta od iste pripovedi. Tukaj adaj, ne drugje, temveč zdaj, v tej zgodbi*, ki se začemja in končuje na tem začetku v tej krono-logiji, vendar narobe, kajtd kdor misli pripoved, zanj je vse preobrnjano. Reka ne sega nazaj k svojemu izviru, ženska ne sega nazaj k svojemu izviru; spu-ščata se proti breznu, tako je pač, v naravi sta. Pripoved pravi, da se oni, ki pripoveduje, ume-šča v smrt, v vezani jezik, da misli iz jezika, umr-lega v zgodovini; neka posebna in enodušna zgodo-vina, skozi katero gre vedno narobe v umriem jeziku. To kaže neko množico del, ki se porazmešča-jo prek treh ali štirih tisočletij (ni važno) in ki tvori substanco nečesa, kar imenujemo religijo. To so v mnogih ozirih zelo važni dokumeinti, nanje se je v mnogočem opirala evolucija poznejše misli. Danes jih je brati v pripovedi mrtvega jezika ta posebna avantura za onega, ki se bere v svoji po-sebnosti, ki se mora brati v svoji posebnasti, da bi izšel iz jezika, da bi bil katerikoli med mnogimi. Da bi bil eden katerikold (med mnogimi), ki gavori in ne govori, ki začenja ko končuje, ki umira ob svojem rojstvu, ki pravi dvakrat ne ko pravi da. V branju ni uganke. Tekst je novejši, in zelo star, in bolj filozofski. In vse kar se je brez resnice na-kopičilo stoletje za stoletjem, množica teles in zna-kov, strani in knjig, je enaka in podobna, kakor sta obe dojki neke žemske, in kakor ooa ressnična brez resnice. In če pripoved, ko je prebrana, nima dru-gega začetka kot ta narobe, to preobrnitev, ki stori, da je berljiva, je očitno, da je že prebrana in da svoje branje usmerja na tisto, kar jo proizvaja, morda zabo, da bi izšla iz jezika in resmice že v jeziku, da bi končno proizvedla teh tri ali štiri tisoč let... če hočemo videti še dalj. Kajti če »pouče-potem naj grejo! Bliže delo poetičnega teksta dovrši vanje« hoče, da grejo pesnikave besede v vse smeri, svojo revolucijo (1559, cour. — 1727, geom.), pre-obrača in stor4 da je berljivo, kar se piše, od stvari k idejam in ne narobe. Pripoved, ki jo berete (pripoved o pripovedi) z dvsma moralama ali tisoč, in dvema logikama: Preseči: = odpraviti (in obanem ohraniti) = zadržati druga ni niti pripovedi niti v jeziku in če se sprašujete, kako se razkriva mnemje glede praznine, si recite da je odloženo, ker preden rečemo, da praznina obstaja, jo je poitrebno sikusiti, in ker vse ne niare povedati v jeziku. Pripoved, če naj je dvojna, se drži te serije tranisform.acij, ki so se izvedle tako na intele.kttialnem planu kot na prak-tičnem planu — brez globioe (vse do »nove« zna-nosti) na planu. To kar preganja jezik (in kar sili pesnika, da govori v vse smori), je izginitev po-sebnosti, nekoga posebnega — pošast: eden kateri-koli med mnogimi — tekst, ki ga pišejo vsi. V tem pogovoru mrtvi požira živega, taiko je pač, ko je oni, ka se ne vrne več, mrtev, požre omeiga. ki se vrača. O5e, oni ki veže jezik, on se vraca, vrača se v nekem tokstu ali v kakem drugem. Kdo je umrl? Vsd umrli v neredu, ne zjavedajoč se tega, ne vedoč faaj storitd. In vemdar prej lučesar kao: naj bii se povedalo; skratka (po kakšnem naključju), kujajoč Be pri vratih zgodovine, ki tudi tokrat ne bo nastala v jeziku, uporabljajoč načela filossofije v jeziku, po-skušajoe predti od deskriptivnega zakona k njego-vemu eksperimentalnemu potrjevanju... In iz te posebne avanture se rodijo oblike pripovedi (nekaj stoletij prej). Pokol (Teater). Dialog, ki jih odslej zakriva religiozni mit. Berite torej, da tisto, kar se začenja proti in narobe, kar sega naza jdo svojega »genetičnega« branja, postavlja, da vse oblike vstopajo v zgodo-vino pripovedi in v jezik po znanosti, ki ga pro izvaja... vsaka oblika, ki jo znanost datira tn ki na branje svoje zgodovine odgovarja s slojovitostjo in negibnostjo (presežena — obenem odpravljema in ohranjena — zadržana v neki drugi obliki, v tieki drugi znanosti) ce ne misli svoje izginitve in svoje genetične negacije. (Pestoiki, ki jih vedno misli Hegel). In na isti način kakor se daje brati pripaved te individualne avanture, vi berete pripoved oblik, berete samo pripoved oblik, ki sistematizirajo indi-vidualno avanturo. Brez dela, delo ni opravljeno, se ne apravlja, se ne bo opravllo, je preprečano. Pripoved v pripovedi, interpretacija, interpretacija ineterpretajcije (ne videno), vse je treba še storiti, individualna avantura in skupinska avantura se tu pa tam potopita (in zelo daleč naprej in zelo daleč nazaj) v mitično zgodovino (bogovi, pesniki, templji, spomeriiki, govoričenje nervoz). Neki daljši, nikoli bran tekst doJoča analizo, prevod nekega drugega jezika, prevod v neki drug jezik, ki naj se prevede iz nekega jezika v neki drug, ta tek&t, nikoli pre-bran v jeziku, se začenja in znova začenja, prav tako v jeziku... To bližje, to skoraj sodobno, je zelo oddaljeno (in stavek se lahko bere narobe) ... kdor je dolgo prebival v renskih deželah (v Kolnu) in kdor ob prlliki preganjanja židov v 14. in 15. sto-letju emigrira proti vzihodu, da bi iz Litve prek Galicije dospel do neke nemške dežele... kdor se rojeva iz mitološke zgodovine (kdor se rojeva) samo prevaja svojo zgodovino. In individualna avantura (če bi bila mitična) ni nobena druga kot avantura očeta, ki veže jezik in zakon, ki se vrača, začenja in znova začenja isbo abliko: kar ostaja nebrano Cpri pe&nikih.) Zaslepijenost ne proizvaja ničesar in vendar slepi Pripoved o pripovedi je zaposleom z razvezova-njem tega, kar je zvezano, kar veže in ima vendar 2anršene lase daje igri polet ne more biti vezano. Prav v tem je bistvo vprašanja: nadzorstvo nad stvarmi, moč proizvajanja, ki končuje proces, ki uničuje vsako pravioo. To znanje v svojem navidez-nem redu v vezanem jeziku je volja, ki izdeluje preslabotne načrte na otd strani oceana. Volja je močna toda slaba je ta sila (ne prebrana). Opis, braiije neke knjige, ki je nimate, ki pri-manjkuje preko knjig... opis, branje teksta, ki primairijkuje preko tekstov... pripoved teksta, ki je lahko prevedena le kolektivno v tekstih, ki infor-mira kolektivno zgodovino. In vendar nič drugega kot to kar berete, niti ne v knjigah, temveč preko knjig, v knjigah preko knjig, kar nima nabenega naslova in ki dela... Napisani opis bo postal mutacija tega dela, logična veriga, ki se začne z negativno afirmacijo (gre skoz logike) neha za-čenjati, se konča, začenja z pozitivno negacijo. Ne govorimo več o tera. želja. Ne gvorimo več o tem. želja, krvna skupdna, pisana v nočd. Padec je najprej neiko dejstvo, ki ga ugotavljamo, toda ki v vsakem trenutku lahko izgine kot misel telesa v individualni avanturi. če ne vidite svojega telesa, ne vidite pripovedi (dalje). Branje utegne biti zelo dolgo, preleteni detajli ne utegnejo imeti skupnega smisla*. Med pojmi, ki jih vsebuje zdravi razum, je resnica nedvomnio edetn tistih, ka se zdi, da sp vedno obstajal in v tišdni sleclili ob robu. V pripč* vedi vse to vpleta intrigo, se premešča (to sUt brali), ne dopušča nlčesar... ne bi do-pustito ni-česar in igralo začudenje... Tekst vedno prisotan V prisili cenzure (2 krat) v odporu proti vdoru \ vdoru (prebrati). Nemogoče predpostaviti praznino, neka jspraznjeno, fonetično tkivo — skrajna stro gost njegovega zakona. Ne govorimo več o terr (dalje) Tekst v kinjigah na mizi, vse kar terja, da mors biti spet postavljeno pokonci: fonetična artikulacija Ne poezija. V vsaki disciplini je dovolj, da ostane namišljen en sam vidik produkcije, da postane mo goč svak govor, vsa ime, ker jih uporabljajo pred reprezentacijo. Vse se odigrava med nenavadno mislijo in ideo-loškim poljem, njuno razmerje je prav ta začetek in ta začetek ne bo imel konca. Začetek pripovedi ni tu, začetek pripovedi in pripoved je bila in bo ostala ne-navadna misel: ta se začne, kjer hoče (kra pomeni, da se začne, kjer more). V tem trenututku, ko so vsi ti-sti, ki so ušli nagli smrti, v zavetju, varni pred spapa-dom in jih prežema želja, da bi zaznamovali pese/n (polje), ne v melodiji temveč v silovitosti borbe, in da bi »preobrnili« povratek, ki varuje in ugaša. (......)....... * Besedne igre s homonimi: chant/cha«mp, pain/ /pin, terre/taire. (op. pr.) KDOJE KRIV Spoštovani, zdi se mi povsem verjetno, da Vam je moje ime skoraj neznano in da tudi z vsebino rnojega pisma ne boste vedeli kaj začeti. Podobno bi se godilo meni, če bi mi Vi pisali. Zakaj Vam torej pišem? Prvič: V letu, ki je za nami sem naslavljal pisa-rije vseh mogočih vrst na najrazličnejše naslove. Vse to sem širil v tisoč izvodih in vsakega od njih je spremljal del nedoločljivega upanja. Drugič: Ali je sploh važen ta Drugič? Ali Vam ne more biti jasno, da v tem trenutku ne more biti niti zanimivo niti pošteno vztrajati na malce privile-giranem položaju nevznemirljivega rezonerstva, ko je demosu spet namenjena ena od bleščečih manipu-lacij. Vse kaže, da vedno znova pozabljam, da sem si objubil, da ne bom skušal manipuliran kakor sem in s povprečnim obsegom zdravega razuma napadati manipularizacijskega aparata, ki s tako gotovostjo računa na mojo nezmožnost. Zapustiti mi je ta ne-varni svet, v območju katerega sem se gibal v tem svojem Drugič in zapisati hočem še Tretjič, kjer bom z meni domačega področja skušal sporočiti, čemu je prišlo do tega pisma in vsega, kar mu bo sledilo. Tretjič: V začetku preteklega leta smo imeli ve-liko srečo. Kazalo je, da bomo imeli Kulturkampf, pa so bili le manevri. Ta oblika vojaškega življenja je postala način vojevanja pravih vojn in to je per-verzna situacija, ki me sili, da vam pišem. Vse tiste zadeve, deklaracije, napadi, obrambe, hujskanja in srečanja — vse se mi je kazalo kot zad-nja stopnica v hram urejene kulturne anarhije (upam, da je jasno, kaj mi ta nesmisel pomeni), ki bi naj zaradi svoje mehanografske opremljenosti pre-prečeval smiselne in nesmiselne nesporazume med bogovi, svečeniki in mežnarji kulture. Pri tem upa-nju, priznam, me niso vodile globoke in zavedne misli (narod, ah, narod), ampak sem želel sebi in drugim prihraniti moči za usodnejše — ne za zani-mivejše dogodke, ki jih bomo morda še doždveli. Kaže, da je v tem primeru odpovedala vsa mogočna mašinerija, na katero se oznanjevalci tretjega, zma-govitega obdobja življenja svete Komunikacije skli-cujejo, če le predolgo goniš svojo. Magnificenca, glejte! Ne straši me robot, ki bo tlsočkrat izboljšal vsako mojo besedo, če mu jo bom pustil v obdelavo, ne bojim se velikanske kartoteke iz katere bom s pomočjo računalnika v trenutku do-bil podatek, ki bi ga sam iskal celo leto dni, rad imam televizijo, ki mi v trenutku predstavi grozo in nasilje (kjerkoli), da ne bo nikomur več treba reči, da nisem vedel. Nekam neprijeten občutek pa imam, ko mi ljudje, ki kar takole na cesti govorijo počasi, da se mi jih ne Ijubi poslušati, govorijo hitro, da jih ne razumem, govorijo kurtunski jezik, da jih spet ne razumem — zagotavljajo, da se bomo po telefonu imenitno razumeli, da bo televizijski prenos iz 40 000 kilometrov oddaljene Kurtunije odpravil vse njihove govorne in moje receptorne pomanjkljivosti in da se bomo razumeli kot slavčki iz enega gnezda. Oprostite, Magnificenca, da sem svoj strah skril za to serijo neumnih primer in da nisem naravnost po-vedal, da me je strah človeške nadutosti in nestrp-nosti, ki ji noben mehanski koren lečen ne more do živega. Naj končam ta del svojega pisma s primerom iz vojaškega življenja, ki mi je tako blizu. — Na teh manevrih ni bilo premagancev. Sami zmagovalci — na tisoče. Ni bilo napak. Vsi so ravnali prav. Ni bilo izgub. Vsi so dobili vse. Ni bilo napredovanj. Vsi so ostali to, kar so bili pred veliko vojno. Ne bil bi jaz rad velik mož! Včasih mi skoči nekaj ritmiziranega v stroj in ne morem si kaj, da ne bi, Magnificenca, oprostite, tudi o tem napisal nekaj besed. Kot razumen in kulturen človek poznate obsežna ravninska lovišča, kamor zapiramo naše ve-like može po smrti ali pa malo pred njo. Po dolgih bojih (besednih) smo jih (može) razvrstili v že zna-nih 57 razredov (za šolsko rabo). Sedaj pa živi in dosti pred smrtjo veliki možje organizirajo celo vrsto safarijev, katerih edini namen je popolna, ponovna in totalna hierarhizacija. Pomagajte! živi in daleč od smrti veliki možje že na zemlji izpolnjujejo be-sede — Prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi. Zau-panje in človečnost, ki si ne znajo privoščiti med seboj, izkazujejo dvomljivim eksistencam bližnje in daljne preteklosti, ki so v obsežnem ravninskem lo-višču. Sta pa dve vrsti pogonov. Prvega uprizarjajo možje od oficirja (oficielni pogoni) in drugi so bolj divjaški, ker jih uprizarjajo možje od kulture (kul-turni pogoni). Zakaj moramo vsako stvar takoj pokvariti. Za-kaj ne privoščimo svojim mrtvim nekaj drugih oblik spoštovanja, ker mislim, da so sklicevanja, prisega-nja, vrednotenja in drugih oblik naših velikih črnih maš že davno siti. Jaz bratje pa vem za domovino ... Zaman upate, mojega pisma še ni konec. Prosim, preberite in po-tem "bomzadolgo časa utibnil. Bilo jesredipreteklega leta in spet sem se ob nekem pisanju zavedel, da v tej naši Sudonsaniji nismo sami. Nisva le Vi in jaz in ta milijon in malo čez, ampak da nas je precej več. Dobro veste, kako je v naši stroki (kult — ura) vse zelo lepo deklarirano in definirano, občutkpm pa se ne da ukazovati. In ker občutki iščejo smeri ra-zumskega delovanja in razvijanja, je z našo kult — urno povezanostjo s Sudonsanijo zelo slabo. Prostor svojega uresničevanja smo si izbrali drugje. O, da bi nam uspelo. Kultura postane mitologija, v kateri se konzervi-rajo določena duhovna stanja in ustvarja psihološki odpor vsem inovacijam... Uganili boste, da sem se ob tem sestavku spomnil tradicije tistega liedonoše-nega otroka jasne ideje in zmedenega uresničevanja. Ne boste verjeli, ampak včasih sem grdo nasilen in nasilje si zdravim z načelnimi izbruhi. Zakaj prodamo pri nas toliko normolunskega sira ... Dovolj, dovolj!! Sedajle mi je v trenutku vsega dovolj. Zakaj mo-ram jaz edini pisati na ta način, zakaj mi ni dana pravica štiridesetletnih publicistov, ki z veliko uspeš-noetnjo pišejo svoje spomine. Ta oblika zbornika Še pomnite tovariši me navdaja s čudnimi občutki. Kljub svojim triindvajsetim letom, verjemite, lahko poiščem tisoče objektivnih vzrokov za svoija osebna ravnanja, pa bi se nobenega c>d njih ne upal zago-varjati s sovražno usodo in bi za njo sk:rival svoj strah, nemoč. Vse nas je včasih strah in naša rav-nanja so dela nemoči. Moja trinajsta leta niso bila najsrečnejša, pa vendar ne bi iz podobnih kapitalov koval velike prisege skupnosti, ki je zaradi mene in meni podobnih. Zakaj delati iz vse svetovne folklore pravila za naša ravnanja. če si nekje za dober tek primažejo klofuto, zakaj bi moral jaz pred kosilom pretepati svojo družino? Če nekje molijo zjutraj za državo, zakaj bi moral to delati tudi jaz, čie me boli glava, ker sem jo dobil s pendrikom od edine oblike oblasti, s katero lahko stopim vsak trenutek v stik in se je pripravljena z menoj pogovarjati iia me tudi nagraditi. Dvoje je odnosov do tradicije. Prvi, ki na mesto odstranjene in preživele oblike postavlja no-vum, ki se je v področjih blažjega ali ostrejjšega pod-nebja čudovito obnesel, pri nas pa ga uvajamo za-radi različnosti, ki razveseljuje. Druga pot je po vsej verjetnosti napornejša, ker zahteva nepretrgano preverjanje poti in smeri, so-očanje trenutka sedanjosti z zgodovino. Igrajoči se človek? Zgodilo se je, da sem grdo užalil človeka. (Mislim, da njemu tega ni raar, meni pa ni vseeno). Storil sem tisto nedopustno napako, ki jo v tem svojem pismu vseskozi grajaim. On m hotel razumeti mene in vrnil sem mu zvrhano mero arogance in nerazumevanja. Mislim, da do v;sega tega pride, če se te loti čudna bolezen, ki bi jo lahko imenovali podcenjevanja. Včasih so ljudje v naših letih spreminjali svet, mi se pa igramo. Igramo se veliko ideološko zmedo, ki je tako primitivna, da jo lahko na enem od naših visokih. uradov strokovnjaki za mlade intelektualce narišejo. O, ko bi lahko videl to sliko! O, kako lepo je biti idejna zmeda! Narisati se te da in nad teboj je lahko zamahniti z roko, iz-javiti, da si zanimiv — samo to. Podobno razpolo-ženje sem sočloveku, ki je starejši, pametnejši, uspeš-nejši in dragocenejši od mene grdo zameril. Grdo sem mu vrnil. Nisem hotel biti nikoli v svojem živ-ljenju intelektualna zmeda, idejna pa le toliko, kot vsi ostali. Pogovoriti se bo treba. Grenze i (--, -n) meja; kraj, konec ... Za vas vem, da ta jezik dobro obvladate in sem le za lastno upo-rabo pripisal prevod, ker je to zadnja stvar, s katero se mislim v svojem pismu ukvarjati. Tako redko grem čez mejo (tako metaforično že) in dobro bi bilo, kobi hodil še manj. Pa sem šel otroče naivno in z menoj cela vrstica vrstnikov. Vse je že napisano. Ne samo enkrat! Pa je že tako, da je bil velik molk odLgovo» in če ni bil molk, je bila prezirljiva kretnja. Tako! Vračam se, k izhodišču svojega pisma, da ne bo zamere in da bo lepa oblika. Ko se človek navelica pisati samemu sebi, si mora poiskati s da je vsaj enkrat znan tudi naslovnik. Jezijo te malenJkosti, iz-ganjaš hudiča kjer ga ni, pravo življenje pa tteče pov-sod drugod samo tam ne, kjer ga meriš in ocenju-ješ. Zapuščam to predstavo, ki ničesar ne rešuje, ki ne pojasnjuje niti svojih tvorcev. Otroški tisk je edini izrazni medij, ki je svoboden, ki se ga ne da obvladovati. Zato zapuščam področja, na katerih sem se predstavil in odhajam za sodelavca k Mravljinčku — lastu za otroke. S spoštovanjem P. K. Massllonssonn Prva lanska številka TRIBUNE je bila posvečena dogodkom v ČSSR. Od 21. avgusta je takrat minilo komaj kakšna dva meseca. Premalo, da bi mogli reagirati kako drugače, kot z veliko mero emocionalno pogo-jene prizadetosti. Naš odnos je bil tedaj jasen, jasno je bilo tudi kako bi reagirali, če bi se kaj podobnega zgodilo nam samim. Od takrat pa se je marsikaj spremenilo. Zvedeli smo, kako so se Gustavu Hu-saku »odprle oči« in kako jih je potem on odprl svojemu narodu. Ali jih je tudi nam? Ali ni ČSSR postala dejstvo po sebi, kot je to že dolgo Vietnam, Biafra, Sudan itd.? Gustav Husak je dejanskost ČSSR, glava realistov in zdravih sil. Dubček, Smrkovsky itd, so izkrivljena dejanskost, ki je od nekdaj bila samo to! Sofistika politične strategije ali strategija politične sofistike? Ernest Fischer ni več član KP Avstrije, ker ni hotel pozabiti, kar je rekel o ČSSR. Kaže, da lahko uspevaš v po-litiki le, če imaš slab spomin. Nekoč smo slišali tudi o nekem Janu Palachu. In ti, Roger Garouady, do februarja (datum kongresa KP Fran-cije) se poboljšaj ali pa boš šel tudi ti! Zdrave sile so na pohodu! Nezadržno. Kaže, da je bistvo proletarskega internacionalizma v hitrem pozabljanju! RATKO ALEKSA praški zapiski 360 o II«, Praga, 31. 8. 1%9). Poleg že omenjenih visokih funkconarjev so tukaj še F. Krie-gel, L. Pachmann, E. Zatopek, P. Kohout, I. Svitk, I. Prochzka, J, Hochman in ta-ko dalje. Z Zahoda: NATO CIA, radio Svo-bodna Evropa, razni diplomatski kanali itd. Institucije, organizacije in podobno: KAN, K — 231, socialdemokratska stranka (1948. pridružena KP), Dubčkovo vodstvo pa ni dovolilo obnovitve. Voditelji stranke so namreč verjeli, da bi okoli 600.000 seda-njih članov KP in prav toliko neclanov vstopilo v obnovljeno stranko, tako da bi bila najmočnejša stranka v državi (kma-lu bi zahtevala mandat za sestavo nove vla-de, kar bi pomenilo likvidacijo socializma); antisovjetske sile (ob hokejskih demon-stracijah — študentje in drugi); intelektu-alci — književniki, novinarji, profesorji; skoraj vse redakcije in še posebej »Mladi svčt« (lani v avgustu je objavil 6 ten-dencioznih strani, letos pa je prenesel sa-mo komentar »Rudš prava«, objavlja pri-strnanske fotoreportaže o življenju mladi-ne na Zahodu in podobno; (nemiri ob ob-letnici 21. 8. 1968; deklasirani, kriminalni, antisocialistični elementi. Tujci: ZDA 14. Francija 8, ZR Nemčija 8, Jugoslavija 5, Angl-ija in Italija po 4. Med številnimi fo-fcografijami, ki ilustrirajo kontrarevolucio-narne sile 21. 8. 1969, je bil tudi »jugoslo-vanski novnar, slikan s kamero organov varnosti«; Bilanca 21. 8. 69 : 4 mrtvi civil (kontrarevolucionarji) — pomotoma je bi-lo objavljeno, da so padli kot žrtve provo-katorjev, in 35 ranjenih; 316 ranjenih pri-padnikov organov varnosti priča o moči napadalcev. 5. »Kontrarevolucija v avgustu 1969 pri nas ni minila. Možno je, da še kdaj nastopi, kajti ne preostane ji nič drugega kot ha-zard. Danes že lahko rečemo, da tudi tak-rat v nobenem primeru ne bo uspela.« (»Niso minili«, stran 31.) 6. Pred plenumom (25. in 26. 9. 1969) je bila sprožena politična akcija, da se iz najvišjih političnih in državnih organov odstranijo vse antisocialistične sile in nji-hovi patroni, ki so jim omogočili svobod-no delovanje. češki in slovaški federalni vladi sta kolektivni odstopili, da bi olaj-šali partijskemu vodstvu sestavo novih vlad po novih kriterijih. Kljub skopim ve-stem o delu prvega dne plenuma in polo-vice drugega, ko pišem te vrstice, se je zvedelo, da je A. Dubček odstopil s polo-žaja v predsedništvu CK KP in z dolžno-sti predsednika federalne skupščine, ravno tako kot podpredsednik federalne skupšči-ne Smrkovsky. Morda bo Dubček s svojimi kvalitetami humanista in pribljubljenega voditelja iz ne tako davnih dni zadoščal kot župan Bratislave? In ostali? Aera s ponarjenimi potnimi listi na ra-čun Cisafa (sedanji predsednik češkega svetau, Smrkovskega, J. Pavela (bivški mi-nister za notranje zadeve) J. Spačka in ostalih šestnajstih, kaže tudi na njihovo kriminalno aktivnost, ki pa je, jasno po zakonu kazniva. Plenum je informiran tudi o kadrovskih spremembah na vseh nivo-jih. 7. Politični obračun je bil najavljen ž mnogo pred plenumom. Zato niti ni tako pomembnen. Plenumi tako in tako služi-jo za nekakšno vmesno fazo, pred katerimi se taktično odkrivajo grehi voditeljev, ki so se izkazali za nezaželene. Ne sme se de-lati prehitro (izkušnja januarja, ko se je vse delalo hitro, inprovizirano, intuitivno in ob pomoči vsega naroda). Konstelacijo sil je realneje vrednotiti z vatlom aktualne politične terminologije, ki jo vedno lasnira vladajoča elita. Ne le, da se s tem izogne-mo veliki zmedi v etiketiranju, temveč se tudi efektno izognemo možnosti, da bi se čez kakšen mesec znašli v zadregi, obrača-joč list najmanj za 180°. Sedanja termino-logija je primerna za smerokaz pri eventu-alnih prihodnjih spremembah v samem partijskem vrhu in politiki (na račun še realnejše politike od te, ki jo sedaj vodi Gustav Husak). Takšno pojmovanje je po-leg tega zelo neobvezujoče, udobno, nepri-stransko, nevmešavajoče, realno, skratka vse, kar je od poročila mogoče želeti. Prev. S. š Krog okoli »levioe« in »desnioe« 1. V zapiskih s konca avgusta 1968 so se našle tudi naslednje beležke: »Ali pomeni to konec upanja v sintezo socializma ter humanasti in demokracije? Pravijo, da je poraz včasih enak zniagi.V vsakem prime-ru, je januar napoved nečesa novega. (Ma-ehiavelli? Gramsci, mladi Lukcs, Korsch?) Prvo posiljeno z drugim; princip sile (teh-nokratsko birokratska vprega (tlači prin-cip svobode (kulture), Splošna težnja na-zadovanja v marksizmu (Marx, Lenin, Sta-lin, neostalinizem, totalitarizmi). Kaj je ostalo od poskusa reafirmacije kulture v socializmu? Ne dosti, kajti sile kontrare-volucije (kot pojma, ki označuje nazadnja-ške tendence v socializmu) v svoji konfu-ziji, navalu in nerazumevanju uporabljajo skrajna sredstva. Od kod panika? če spo-min ne vara, je Lenin, razmišljajoč o no-vem tipu socializma, nekje zapisal, da bi, če bi zmagal v razviti evropski državi, ta-koj prebitei Rusijo ne glede na primat oktobra. češkoslovaška je v srcu Evrope; njen preporod ni nič drugega kot napor doseči nov tip socializma z eminentno hu-manističnim ciljem. Vsi nujni pogoji so dani: visoko izobražen, ktulturen delavski razred, ki se zaradi tega zaveda svoje po-zicije, ekonomske in demokratične tradi-cije. Ta pozicija trascendentira splošno si-tuacijo sveta socializma — relativno eko-nomsko zaostalost, nerazvit delavski raz-red — torej problem samega konstituiranja tega\ razreda, in nedemokratično pretek-lost. Januar je nosil v sebi samorealdza-cijo določene celotne družbe (pri čemer ni poudarek na delavskem razredu) do neslu-tenih razsežnosti, preglednih in razumlji-vih samo iz istega okol$6t. Razlogi za uni-čenje te možnosti gotovo niso tako naivni, kot je blebetanje o ogrožanju nemškega ravanšizma, »kontrarevoluoije« in podobno. Politične spremembe so samo sledile eko-nomskim. Cešskoslovaška se je lotila radi-kalne spremembe ekonomskega sistema, temu pa bi hitro sledila celotna družbena sfera. Nevarnost za ves tabor? Okižba? Bacilonosec Ota šik — socliberal, ultrale-vičar, prozahodnjak. Index. (Kaj bo, ko bodo PS dosegle določen nivo tudi v dru-gih socialističnih deželah? Kanček upanja?) Progresivni svet je s simpatijami in pozor-nostjo spremljal izvajanje radikalne pre-kinitve z birokratsko-tehnokratskim tipom socializma in rojevanje socializma ) »člo-veškim obrazom«. Svet mednarodne reak-cije (desnica) je prav tako pozorno, toda tudi očitno nejevoljno opazoval dagajanje. Dogajanje ni niti najmanj prijetno; ruši-jo se teorije o socializmu kot o nečlove-škem, totalitarnem režimu, sistemu, ki iz-ničuje posameznika v imenu totalnosti — višjih interesov. Von Taden and comp. ploskajo okupatorjem. Svet molči (razen izjem: Jugoslavija, KP Italij). V razponu od resignacije do tihega olajšanja. Na če-ški eksperiment, ki bi lahko poslal v ro- potarnico preživele, nonstruozne sisteme tako Vzhoda kot Zahoda, pada zastor. Jal-ta. DeMtve in omejenosti, dogovarjanja za hrbtom malega naroda (maj 1945, ko so zavezniki z Zahoda »osvobodili« deželo ne-kaj dni pred brati zavezniki z Vzhoda). Avgust 68. Strah zbližuje; posebno strah pred resnično novim bolj zbližuje kot lo-čuje...« 2. Danes teh vrstic ne bi podpisal. Zaradi odkritosti in načelnosti O. švestke, A. In-dire, G. Husaka, V. Bilaka in še posebej posebni izdaji »Rude prava« velja na Ja-nuar gledati mnogo realneje (kljub temu nam bodo prejšnje misli služile za SKICO eventualnega teorittičnega dela o fenome-nu češke pomladi, kajti ni dvoma, da so se izvori kontrarevoluciije pojavili že takrat). Tudi sama terminologija političnega življe-nja je morala doživeti znanstveni obrat. Januarski »progresisit« (predstavnki Dub-ček) so antisocialistični, desničarski, Ultra-levi, revizionistični-oportunistični elementi ali vsaj njihovi patroin. Takratni kolobo-racionisti in izdajalci (reprezentant Bilak z ramo ob rami s Kolderom, Indro, šves-tko) kaj takega nikoli niso bili, temveč so delali za blagor države. Oni so pravi internacionalisti. Da, od aprilskega plenu-ma CK KPČ imamo tudi »realiste« ali »ee-ntraliste« (reprezentant Husak). Toda to je bila le vmesna faza, damo toliko, da obrat ne bi bil preoster, zaradi reakcije. Sedaj imamo torej internacionaino, zdravo jedro in prave komuniste, na drugi strani pa ši-rok razpon antisocialističnih sil, s kateri-mi je treba končno politično obračunati. 3. Januar je bila ena sama velika kontra-revolucija. že res, v ideji je pomenil po-zitivno stvar, ki je prišla »prej prepozno kot prezgodaj« (A. Indra). če bi vodstvo partije, trdi sekretar partije Gustav Husak, »napravilo red v sredstvih javnega infor-miranja, če bi se borilo proti antisociali-stičnim in desničarskim silam, če bi raz-vijalo odnose z prijateljskimi scxiialistični-mi (zavezniškimi) državami, bi do inter-vencije sploh ne prišlo. Sami smo si krivi. Posebno hude so napake vodstva, ki ni niti javnosti, niti svojih lastnih vrst obve-sčalo o opozorilih tovarišev iz prijateljskih dežel o tendencah ogrožanja socializma v ČSSR; ni šlo na razgovore v Varšavo, od-bijalo je razgovore s KP SZ; na sestankih v Dresdenu, Sofiji, Moskvi, Čierni in Bra-tislavi se je samo obljubljalo, nič pa se ni konkretno naredilo itd. Posebno odgovor-nost nosi tedanji sekretar OK Dubček, ki je vedel za vse dogajanje. 4. Nekatera od jeder antisocialističnih sil in sil kontrarevolucije: Cpo posebni izda-ji »Rudeprava« pod naslovom »Nisominu- PETER VOOOPIVEC Komu v čast? Letošnje leto praznuje tudi zagrebška univerza tristo letnico svojega obstoja. V okviru svečane proslave je predvidena podelitev častnih doktoratov tako doma-čim kot tujim znanstvenikom. Sredi ok-tobra je zagrebški univerzitetni svet spo-ročil svojo odločitev: častni doktorati naj bi bilj^ podeljeni sedmim tujini znanstve-nikom: slavistom, matematikom in fiai-kam. Takoj nato je sicer prišel krateik pojpravek: med izbranimi tujci se je zna-šel še arhitekt svetovnega slovesa. že pred odločitvijo sveta mu je bilo namreč sporočeno, da bo daktorat dobil in je bilo že poslano sporooilo težko prekiicati. Toda s popravkom je bilo tudi poudar-jeno, da je odločitev univerzitetnega sveta zagrebšike univerze dokončna: med izbra-nimi ne bo filozofov. Predlog fakultete za polifcične vede, naj bi častni dotktorat po-delili tudi Gyor>Tiju Lukaczu je bil taiko zavrnjen. Samo dejstvo, da je zagrebški univerzi-tetni svet odbil predlog fakultete za poli-tične vede, še ni tako nenavadno kot obraz-ložitev te odločitve. In obrazložitev je le del zelo zanimivega, v splošnem ne pre-resnega in ne-akademskega zapleta. V obrazložitvi univerzitetnega sveta je bilo Sjporočeno, da Gyorgy Lukacz ni politično sprejemljiva osebnost, njegovo delo pa je močno ideološiko obarvano in ni na ni-voju zahtevne znanstvenosti. članek v štu-dontskem Iistu je po seji univerzitetnega sveta ugotovil, da bi univerzitetni svet aprejel predlog za podelitev častnega dok-torata Lufcazcu, če bi z njim promoviraM tudi Bertranda Russela. Ker članka ni ni-hče demantiral, moraimo verjeti v nj^o-vo verodostojnost. In pritrditi moramo, da bi bila Lukacz in Russel, marksist in nemanksist, prvi politično nesprejemljiv, drugi — kot se zdi — pa kar dobrodošel, zaniimiv primer ideološke nevtralizacije. Sporočilo univerzitetnega sveta o za-vrnifcvi predloga za podelitev častnega doktorata Luikacziu je takoj vzdignilo ne-koliiko praihu. Fakultetni svet fakultete po-Jit>i6ni!h ved je vztrajal pri svojem pred-logu, filozofi pa so poleg Lukacza pred-lagaii za podelitev častnega doktorata še Ernsta Blooba. iPostalo je razumljivo, dia bo treba vprašanje še enkrat pretresti: univeraitetni svet se je zopet sestal in za-vrnii oba predloga. Po poročilu Vjesnika je bila ponovno ugotovljena ddeoloSka pre-obloženost Lukaczeve teorije, za Ernsta Blooha, več kot osemdeset let starega nemškega marksističnega filozofa, pa je član univerzitetnega sveta izjavil' da je »le nekoliko boljši novinar« — torej ni, da bi človek z njim izgubljal čas. Ker ne verjamemo v tako veliko po-manjkanje znanja članov univerzitetnega sveta zagrebške univerze — čeprav tudi te možnosti ne moremo popolnoma iziklju-jčiti, saj so organizatorji letošnjega dubrov-niškega seminarja prepovedali govoriti Lucienu Goldmannu, ker nekateri člani odbora enostavno niso vedeli za koga gre. Zato se bojimo, da so zapetljaji ob po-deljevanju častnih doktoratov ob tristolet-ndici zagrebške univerze del nam še neraz-krite politične igre. Težko je verjetl, da univerzitetni svet ni uspel konsulitirati zagrebških profesorjev filozofije o na-ravi Lukaczeivega in Blochovega dela. Po-vsem neznana pa oba — skupno že sko-raj sto sedeandeset let stara gospoda — univerzitetnemu svetu zagreblke univerze ne moreta biti že zato, ker sta oba člana širšega odbora zagrebške fllozofske revije Praxis. No, in razplet? še zanimivejši od ce-lotnega primera: nenadoma je zavel nov veter. Zdi se, da bosta končno dobtila doktorat oba, Luikacz in Bloch. Verjetno je sklep o tem sprejel isti nniverzitetni svet. Le tega, kdo je bil »deus ex ma-china«, ki je zapihal v novo smer, ne bomo Icmalu izvedeli. že zaradi tristoletne preteklosfci naj-višje zagrebške znanstvene institucije se bomo odrekli hudomušnejšomu komen-tarju. Ne bomo pa povsem mogli pobe niti dvojnim oboufckom, ki bodo sprem-Ijall naše počutje ob promovdranju ti-jih znansbvenikov za doktorje »honoris ca-usa«. Tudi tesnobi ne, ki nas prevzema ob nenavadnih manipulacijalh s častnimi na-zivi, noakademskirrM, vprašljivJani pre-obrati. Komu Je ˇ čast častnd doktorat i? sredine? Razgovor z rektorjem Ijubljanske univorze dr. ing. Romanom Modicem V zakonu o visokošolskem izobraževanju :o tudi določila o racionalizaciji organizaci-3 izobraževanja. Pred dvema letoma smo )am zastavili vprašanje, ali taka racionaliza-Jija ne pomeni tudi ukinjanja nekaterih sme-ri in ali ni to odraz trenutne finančne situa-cije v republiki oz. napačno zastavljene raz-poreditve narodnega dohodka. Odgovorili ste, da pod pojmom racionalizcije ne razumete le zajezitev prehitro nastajajočih novih smeri študija in ukinjanja nekaterih starih, temveč da si pod pojmom razlagate predvsem vsebin-ske razlike, ki naj dajo poudarek študiju osnov neke stroke na račun sistematike empi-ričnih podrobnosti in tehnoloških izvedb. Za-nima nas koliko je storjenega v tej smeri in ali je možno to storiti brez temeljite spre-membe kadrovske $trukture na univerzi0 Nobenega razloga nimam, da bi medtem :>voje mnenje spremenil. Rad pa tai opozoril, ia racionalizacije ni razumeti kot enkratno akcijo, ki naj da hiter in trajen rezultat, am-oak kot proces, ki ne računa s skokovitimi spremembami. Ne sme in ne more računati, ker ne ljudi ne njihovih mnenj ni mogoče spre-meniti čez noč, ljudje pa so nosilci razvoja in pogosto uveljavijo nove ideje le novi ljud-je. Z novimi statuti bo napravljen pomem-ben prispevek, drugega pričakujemo od nove sistemizacije in od načel, po katerih se bo izvajala. Naše statutarne predpise pa bo treba stalno dopolnjevati in izpreminjati, saj noben študijski načrt ne more biti trajen, še po-sebno, če upoštevamo hiter družbeni razvoj v eksklozivno rast znanost in tehnike. S togimi učnimi načrti, ki naj bi bili v vseh podrobno-3tih v statutih predpisani, bomo najbrž v bo-^oče kaj slabo izhajali. Stvari se tako hitro ^preminjajo, potrebe po novih poklicih in po ¦aznih ravneh izobrazbe bodo vedno večje in 10 verjetno treba ta problem drugače ureja-i. Predstavljam si, da bomo vprašanje uspeš-ieje rešili tako, da bomo sestavljali učne na-črte v bodoče iz tečajev z raziično zahtev-nostjo, ki jih bodo posamezne matične enote aniverze nudile za svoje strokovno področje. Takšen način bi zagotovil najbrž racionalnej-šo prilagoditev potrebam razvijajoče se druž-oe in hkrati omogočil, da bodo vsi predmeti podani na primerm strokovni in znanstveni •avni. Zdi se mi tudi, da ga je samo v okvi-¦*u univerze, ki združuje vsa strokovno-znan-itvena področja, mogoče izvesti, tako kot in-er disciplinarnega študija, ki je po mojem iinenju vse bolj potreben, ni mogoče zagoto-viti v sistemu povsem samostojnih fakultet. če bi skušala vsaka fakulteta reševati sama vse potrebe posameznih študijskih smeri, ne oo nikoli niti denarja niti l.judi za to, da bi jih "* uspehom zadavol.jila. Pojem reforma univerze se danes vse po- josto uporablja kot osnova za tolmačenje ne- derih delnih intresov v naši družbi. študen- . ki se tudi ukvarjamo s tem problemom enimo prav tako, da reforma oz. bolje po- dano prilagoditev utiiverze zahtevam znan- neno tehnološke revolucije ne pomeni raz- Ijanja univerzitetne integritete in pozitivne vtonomnosti, za narod zakon pomembne stanove, na bazi nekega vulgarnega ekono- iTnizma, temveč pomeni še večjo povezavo ned posameznimi fakultetami z namenom, la pride do izraza interdisciplinarne znanosti, i je osnovni temelj za znanstveno tehnolo- 'ci napredek. Ali bi lahko povedali, kaj mi- lite o tem? Nesporno je, da morajo imeti visoke šo- določeno avtonomnost. Kako se ta avtonom- ^st določuje, je druga stvar. Sam jo razu- sm kot tisto svobodo, ki visoki šoli omogo- a, da si metode svojega dela izbere zato sa- ma, ker ji nihče drug glede tega ne more da-jati predpisov. Tu ni tako kot v strokovnih šolah, kjer se lahko program predpiše, potem pa z nadzorom zagotovi, da se pravilno izva-ja. če bi gil strokovni nadzor nad visoko šo-lo možen, bi bil nadzorni organ tisti, ki bi mo-ral dati svoje strokovnjake na zniverzo za uči-telje. Priznanje avbomatizacije ne pomeni po-deljevanja pravic, ki naj jih da družba univer- devanja. Navprašanje o vlogi univerae sem že proj odgovoril. Kaj menite o reformi univerze tako, kot so jo razumeli redmo v Sarajevu? Primer Elektrotehniške fakultete in Energoinvesta in slične poti do tega, da se univerzitetno delo oz. da se univerza veliko bolj »približa« in-dustriij? v Delu — pa je odpmvljen privilegij profe-sorskega zbora. Torej velja sedaj pravilo, da je rektor izvoljen, če ga izvolita dva zbora. Ta nov sklep se ocenjuje kot nadaljni korak pri demokratizaciji m univerzi in participa-ciji študentov pri odlokmju. če so volitve rektorja najpamembnejše, kar je treba zaradi demokratizacije univerze spre-meniti, potem bi bil za to, da se vsaka bolj-ša rešitev tškoj sprejme. Vendar to ni. Kaj pač pomeni za odnos med profesorjem in študen-tom oseba rektorja in način, kako so ga izvo-lili. Saj ga niti vsi tisti, ki ga sedaj volijo, ne poznajo in ne vedo, kako se bo potem kot rek-tor abnesel in za kaktoo politiko se bo zavze-mal. Menim, da pomend poudarjanje pomemb-nosti takih vprašanj metanje peska v oči. Po mojem se da demokratizacija izvesti samo z iaboljšanjem stikov med profesorji in štu-denti. Priznavamo upravifienost udeležbe študentov v lupravljanju univerzein fakultet in to je z za-konom urejeno. Verjetao se da š marsikaj po-praviti. Vendar je po mojem mnenju najpo-memtanejše že priznano participacijo naprej aktivirati, da se bo poznala in da bo učinko-vala. Ne smemo mislii, da bodo dale uspeh samo formalne spremeHibe. Letošnji dubrovnišM seminar je dvignil precej prahu, posebno med študenti in kakor zi zato, da bi jo povzdigniJa, ampak gre le za svobodo, ki jo mora imeti iiniverza, 6e hoče svojo nalogo dobro opravljati. S tem tudi ne mislim reči, da ne sme imeti družba vpliva na delo univerze. Univerza mora dobivati po-bude iz okolice in mora s svojim delom oko-lici koristiti. Omenili ste, da je reforma besee-da, ki jo imajo vsi na ustih, ne da bi večina vedela, kako naj jo definira. Mislim, da je re-forma skupek vseh prizadevanj in rešitev, ki naj izboljšajo delo univerze, če gre za refor-mo univerze. Tako je nov zakon o visokem šol-stvu del reforme. Nudi nam namreč okvir, ki zagotavlja uveljavitev prizadevanj za izboljša--nje našega pedagoškega in znanstvenega de-la, ni pa seveda rešil vsega. Nerešeno je vpra-šanje, kakšen bi bil pravilen in pravičen na-čtn, ki bi dopuščal, da bi sprejemali na fakul-tete samo tiste novince, ki so za študij spo-sobni, ne da bi spregledali, da so na deželi vča-lsih slabše šole, da se tam manj zahteva in da so novinci, ki pridejo z dežele bolj prizadeti v prvem letniku, ker pridejo iz doma v no-vo okolje, ki ga niso vajeni. Drugo nerešeno vprašanje je, kako prilagoditi pedagoške me-tode sprejemnim prilikam in potrebam. Naj-brž bo potrebno organizirati študij v manjših skupinah in pritegniti študente k raziskoval-nim nalogam, zlasti v višjih letnikih in višjih študjskh stopnjah. To vse zahteva seveda več sodelavcev in vseh vprašanj univerza gotovo ¦ne bo mogla rešiti sama. S tem pa ne mislim reči, da se ne da ni-česar narediti. Kje je malo študentov in dobra volja, bo to mogoče tudi brez novih Ijudi. če bomo naštete probleme rešili, bomo z refor-mo posebno napredovali. Malo pa se da nare-diti s stalnimi formalnimi reorganizacijami, ki usmerjajo napore v večinoma jalova priza- Mislim, da nobeno sodelovanje m napačno. Venda bi bil proti takšnemu sodelo-vanju, kjer bi bila fakulteta samo privesek določene indu-strijske panoge, ki bi s tem, da bi jo financi-rala, prevzela tudi dominantno vlogo pri nje-nem usmerjanju in oblikovanju. Posledica bi bila namreč, da bi taka fakulteta v kratkem času postala strokovna šola tdste delovne orga-nizacije ali skupine le-teh. Takšen način bi povzročil hkrati po^len razpad univerze, pr^prečil vsak interdiscrpli-nirani študij in onemogočil vsako kombina-cijo študijskih usmeritev. Tudi tam, kjer so nekaj podobnega že poskusili, se slišijo zelo resni glasovi z enakimi ugovori. Na vem, zakaj naj bi jih potem mi posnemali. Mislim tudi, da tu ne gre za sodelovanje, ampak za pod-reditev. Pravo in koristno sodelovanje si obe-tam od organizacije tečajev za dopolnilno izobraževanje strokovnjakov iz prakse, ki naj bi se vsako leto ali vsakih nekaj let vračali za krajši čas na univerzo, kjer bi jim postedova-li novo znanje na širšem področju stroke, v kateri delajo. Ob tem in ob razpravi, ki bi se na takšnem tečaju vzbudila, pa bi tudi profe-sorji z univerze stalno in neposredno spozna-vali probleme prakse in njene potrebe. Na ta način bi se lahko vzpostavil trajni stik, tako ze-lo koristen za visoko šolo in za gospodarske in druge organizacije. Ze dalj časa smo imeli priložnost sprem-Ijati, lahko bi to imenovali borbo za nov na-čin voljenja rektorja na beograjski univerzi. Dosedaj so volili trije zbori profesorski, zbor administrativnih uslužbencev in študentski zbor. Rektor je bil izvoljen, če sta ga izvolila dva zbora, od katerih pa je moral biti eden profesorski. Po novem — to smo prebrali Fotografija: Egon Kaše mi je znano so bile predvsem med inozem-skiimi študenti ocene tega seminarja zelo sla-be. Prvo kar me aen%na bi bila vaša ocena tegia dela dosedaj, mslim seminarja takega fcott je bil letos in moj»če kako si zamišljuate, kattcšen naj bi bil drigo leto. In drugo, kaj menite o zahtevi štoAentov za večje partici-pacijo v skupnosti ju§ostovanskih univerz? Skupnost jugoslovaosltih univerz je siceir precej neučinkovita trorba, vendar je edina> v okwiru katere se lahko predstavniki sedniih jugoslovanskih univerz občasno sestanejo, če že ne zaradi drugega, vsaj zaradi medsebojnih infi bilo večkrat le izbirati prave metx>-de obravnavanja teh vprašanj ui jih reševati pred-vsem kot ©konomska vprašanja, kar tAidi so. Zmotno bi bilo misliti, da teh premikov v iska-nju ugodnih položajev ni v ekonomskem sistemu, kjer ni nacionaLnih skupin. Ravno tako se posamea-ne upravne enote borijo, da bi dosegle čim ugod-nejše pozicije na trgu; to se lahko dogaja posredno preko politike gospodarskih organizacij ali panog, ki je nekje najmočnejša in si želi priboriti dolo čene pnedncsti. To lahko oipiazujemo ne samo v tu-jini, ampak tudi v naših republikah, kjer si druž-benopolitične skupnosti na različne načine posku-šajo zagotoviti večji priliv kaipitala ali pridobitev drugih prednosti. Včasih je bilo veliko govora o občinskih mejah v okvirih republik, kaže, da se je bo vprašanje v zadnjam času umaknilo. Vsak instrument ustvarja v ekonoim&keim siste-mu novo ravnotežje, ki enemu daje nov, relativmo ugodnejši položaj, drugemu vsiljuje slabšega, Redki so instrumeinti, ki bi eotiako delovali na vse akterje gospodarskega sistema. Ob tem se lahko ustvarja prelivanje vrednosti med panogami in seveda tako tudi med republikami. Tu pa je tudi bistvo proble-ma Vsaka družbencpolitična skupnost in tudi vsaka panoga si želi v tem sistemu priboriti neko pred-nost. Ce je -kdo v boljšem položaju, ga hoče tudi obdržati. Zato stalno težimo po spremembi teh razmerij v gospodarstvu, dokler ne pride do ne-kega ravnotežja, na katerega se ekonomski subjeKti navadijo. Pri nas nenehno spreminjamo ta instru-mentarij, to pa ustvarja negotovost v poslovanju, ker se odnosi med panogami stalno menjajo; mve-stiranje ni več zanesljivo; tx>, kar je danes, jutri lahko ni več. Dokler tako stanje traja, hoče vsak subjekt z vsemi silami izkoristiti tako situacijo in si priboriti prostor pod soncem. Za to gospodarsko fasado stx>ji nacionalno vpra-šanje, ki je dostikrat le eden izmed močnih argu-memtov za doseganje lastnih ciJjev. Nacionalna ogroženost je postala tisti faktor, ki bi naj dosti-krat bil jeziček na tehtnici. Zanimivo je, da so konflikti, ki so nastali med družbenopolitičnimi Bkupiiostmi, nastali največkrat na področjih, kjer so prelivanja vrednosti jasna, kjer je že na zunaj mogooe ugotoviti vse tiste gaspodarske konsekven-ce, ki bodo prizadele kakšno republiko. Prav goto-vo pa je, da se bodo ta nasprotja prenesia tiidi drugam, tudi tja, kjer je največkrat t«žko napove-dati vse posledice, ki jih bo določen uicrep pov-asročil. Mislim, da je adaj čas, da se dokončno po govorimo, kaj na posameznih področjih forBirati in cemu potem budi prilagoditi ustrezno ekonamsko politiko, ki bo sposobna ta razmerja tudi obdr-žati. Stabilizacija gospodarstva ni samo stabilizacija etaonomskih kolifiin, ampak tudi stabilizacija eko-nomskega mehanizma. Ce se Slovenci ob tem vtikamo, kako se troši danar iz fonda za nerazvite, mislim, da ni narobe; mislim celo, da bi to morale delati vse republike. Ne gTe za uporabljeni denar, ki nam vedkrat lahko bolj škodi, kot če bi ga vrgli stran. Ce se iz sred-stev federacije nekje gradi, recimo železarna, za katero se že v naprej ve, da bo njeno jeklo tako drago, da bo potrebna dodatna oarina na določeno vrsto jekla. Potem je jasno, da se bo tudi vsa ko vinska predelovalna industrija anašla v težkem po ložaju, ker bo material dražji. In če je ta indu-strija še včeraj lahko izvažala, bo danes zahtevala zaščitne carine, da bi lahko obstala vsaj na doma-čem trgu. Vsakdo, ki količkaj razrnišlja, bo ugo-tovil, da nekdo živi na račun drugega. Vprasanje ne bi bilo tako pomembno, če bi se ta tovarna reeimo čez čas utekla in dosegia dolčen razvoj, ta-ko da bi vsa izguba časa bila upravičena. Ce pa tega ne bi dosegli, potem take napake povzročijo še večjo devalvacijo valute. S tem nočem reči, da nerazvitih področij ne bi bilo potrebno razvijati, nasprotno, danes je to nujno že zaradi večanja trga. Vendar si moramo razvoj nerazvitih področij zamišljati samo kot razvaj take indnstrije, ki je v danih pogojih utemeljena, kajti le tako si lahko zamislimo uspehe te politike in tudi rast ostalih predelov. če se tega ne bamo držali, ne bcwtno do segli ničesar. .IZZIVANJE' Amerika je v krtjigi Servana Schreiber-ja »Ameriško izzivanje« prikazana kot ne-sporno prva gospodarska sila, ki se spre-minja tudi v grožnjo gospodarske in kul-turne podrejenosti ostalega sveta. Ameri-ški vzpon temelji na sposobnosti hitrega vključevanja iznajdb v proizvodnjo, na uspešnem upravljanju podjetij in na tes-nem povezovanju države — gospodarstva in univerze. Schreiber opozarja Evropo, da je njena ura že »pet minut po dvanaj-sti«. Za sredstva protiofenzive predlaga po-globljeno in razširjeno izobraževanje za čimveč ljudi, nov način organizacije, tes-nejše povezovanje podjetij, univerze in politične oblasti, ustanovitev velikih evrop-skih industrijskih enot ter minimalno skupno oblast. Schreiber ne odkriva novih dejstev, ampak je le na svojstven način strnil po-samezna dejstva v celoto, ki narn odkriva osnovne vzroke zaostajanja. Njegovo »Iz-zivanje«, je obenem poziv na združitev vseh intelektualnih in tehnoloških naporov v ključne panoge, ki bodo v prihodnosti usmerjale razvoj ostalih vej gospodarstva. S primerjavo stopnje tehnološkega raz-voja in metod upravljanja v Ameriki in Evropi je Schreiber ugotovil propad, ki je vedno bolj posledica premajhnega inve-stiranja v človeka, v njegovo znanje. Tudi Jugoslavija je del Evrope. Kakšne možnosti ima kot njen del? Katera so tista osnovna dejstva, ki nam v Evropi do zdaj niso dovoljevale ali pa še danes onemogočajo uspešno »pobrati vrženo rokavico«? Kar piše Schreiber o Evropi v odnosu do Amerike, velja v enaki meri za nas v odnosu do Evrope. Osnovni vzroki za-ostajanja Evrope so tudi vzroki našega zaostajanja. Področje izobraževanja je pri tem vsekakor ključnega pomena. Po statističnih izračunih (Denison) je bil vpliv izobrazbe v prvi tretjini tega stoletja v gospodarskem razvoju udeležen z 11 odstotkov, po letu 1929—1957 s 23 od-stotkov, v zadnjem desetletju pa je postal prevladujoč faktor razvoja. Izobraževanje ,je najrentabilnejša inve-sticija — ne pa le ena od oblik splošne potrošnje. V razvitejših deželah je to spo-znanje sprejeto — pri nas pa imamo za gospodarno naložbo največkrat le nakup navih strojev. Kakšno je torej stanje pri nas0 ]Na področju osnovnega šolstva nismo uspeli celo pri odpravi nepismenosti. V Ju-goslaviji je po podatkih OZN iz leta 1960 le 76 odstotkov mladine v starosti do 15 let obiskovalo osemletko. Tudi kratek pre-gled slovenskega osnovnega šolstva kaže svojo neustreznost in revšoino predvsem v gospodarsko šibkih krajih. Zaradi za-ostalega okolja in pomanjkljivih podežel-skih osnovnih šol se velik del najbolj nadarjene mladine (le slaba polovica naj-boljših pride v srednjo šolo!) porazgubi že na svojem začetku. * To očitno kaže, da ni sistematične skrbi za enakomeren nacionalni razvoj vsaj osnovnega šolstva. Republiške skupščine bi morale glasovati za »več denarja« predvsem za podeželsko osnovno šolstvo in denarno močan sklad za šolanje najoblj nadarjenih otrok iz rev-nih družin od prvih šolskih let naprej. Neugodna selekcija in izgubljanje talen-tov se nadaljuje v srednjih šolah zaradi splošno sprejetega vodila »priti čimprej do kruha«. To povzroča, da na naše visoke šole ne prihajajo najbolj sposobni. Da je tako, je eden od glavnih vzrokov to, da se ne morejo šolati otroci kmečkih in de-lavskih družin predvsera iz odročnih kra-jev. Socialna struktura šolajočih in social-na struktura prebivalstva kažeta popolno- KČe imaš enoletne načrte, sej zrno. če so desetletni, posadi drevo. če so za sto let, izobražuj Ijudstvo.« (Kuan—tsu) ma nasprotujočo si sliko. Ker so naravne sposobnosti porazdeljene enakomerno po vseh socialnih plasteh, je izgubljanje moči očitno. Študij na univerzi ni učinkovit. Ceprav smo po številu študentov na 10.000 pre-bivalcev na tretjem mestu na svetu * (podatki OECD iz leta 1963), so dejanski rezultati zelo pičli. Pičli v dvojnem smislu: Očiten je zelo velik osip in neustrezna kvaliteta diplomantov. V študijskih letih od 1966 do 1969 je redno napredovalo le 37,5 odstotkov študentov ljubljanske uni-verze, okrog 50 odstotkov pa jih je sploh prenehalo študirati. ** Jasno je, da številke »produciranih kad-rov« še ne povedo kvalitete tega kadra. V medsebojnih obtožbah med prakso in univerzo pa je razvidno, da »nekaj« ni v redu: .... »niverza danes ne daje diplo-manov, ki bi ustrezali sodobni proizvod-nji«*** študent pride v prakso nepriprav-ljene — brez znanja o korkretnih me-todah dela. 7 let, se pri nas dejanski čas študija skraj-šuje. Podatki kažejo, da se je število slu-šateljev na fakultetah povečalo od leta 1957/58 do leta 1964/65 za približno 40 odst., število slušateljev na višjih šolah pa kar za 4,2 krat.* Ker so višje šole običajno dveletne, se povprečni čas študi-ja nasilno skrajšuje. Zelo vprašljivo je, če je taka orientacija visokega šolstva ustreza, kot je tudi vprašljivo enačenje kadrov, ki prihajajo iz visokih in višjih šol. Zamisliti se moramo ob dejstvu, da smo po številu študentov na 10.000 prebivalcev na tretjem mestu na svetu ob tem, da imamo istočasno mnogo mladine, ki ne obiskuje obvezne osemletke. Poskušajmo na kratko strniti glavne vzroke neučinkovitosti našega visokega šol-stva: — Prevladuje rahla in nesistematična povezanost univerze, gospodarstva in drža-ve (n.pr. dražvna naročila) predvsem za-radi tega, ker gospodarstvo in država ni-sta kazali takšnih potreb. Ta vožnja po dveh ločenih tirih se sicer spreminja, ker gospodarstvo že zahteva nekatere raziska-ve, vendar na tem področju ni nikakršne-ga sklajevanja. — Družbeni in materialni položaj peda-goškega kadra na univerzi je neustrezen* — zato je neprivlačen za najbolj talenti-rane, ki bi lahko ščasoma postali profesor-ji. Ni prav konkurentske borbe; ta omo-goča »dosmrtne« profesorske katedre in in ne dovoljuje kontinuirane zamenjave ge-neracij. — Predavatelji so operativno zelo obre-menjeni in se z znanstveno-raziskovalnim delom nimajo časa ukvarjati. Asistentov je premalo (v letu 1964/65 je bilo kar 45 študentov na enega asistenta oz. le 0,60 asistenta na enega profesorja).** Na ta na-čin ni možno uspešno teamsko delo, ki edino nosi hiter razvoj. — Vse premalo vsklajamo učne pro-grame fakultet v SFRJ, posameznih kate- * Vodilna vloga centralnega vodstva, ki globalno odloča na osnovi takojšnjih in točnih informacij; izvršne odločitve so de-centralizirane — to pomeni sprejemanje odločitev kar se da blizu prizorišča akcije. ¦ Pavte Kogej: »Izgubljeni talenti«, Delo, 7. in 8 oktober 1969. *** Rastko Močnik: »Arhimedova točka sodobne proizvodnje,« Delo, 9. 8. 69. Na ekonomski fakulteti v Ljubljani n.pr. dobi študent solidno znanje statistike, ne predelavajo pa uporabo statistike pri po-sameznih čisto ekonomskih predmetih (n.pr. pri ekonomiki podjetja). Prav tako se v čisto teoretičnih predmetih predava mnogo zastarele zgodovine. Visoko šolstvo nadalje kaže znake raz-voja v ekstenzivnost. Medtem ko je v raz-vitejših deželah povprečni čas študija 5 do * Izračunano po Statističnem biltenu iz aprila 1966. * Univerzitetni profesor n.pr. v ZRN zasluži mesečno povprečno 1 milijon sta-rih dinarjev iz rednega dela (»Stern«, št. 42, 20. okt. 1968) •¦ Statistični brtten, april 1966 der in predmetov (predvsem t smislu praktične uporabe). Medtem ko se meje v razvitem svetu podirajo, se mi dostikrat zaipiramo v samozadastnost — seveda na nižjem nivoju. — Zaradi velike izgube »talentov« je uni-verza prilagojena nižjemu sposobnostnemu povprečju študentov. To je silno nevarno posebno za Slovenijo, ker imamo nizek na-ravni prirastek in premalo razpoložljivih potencialnih kadrov. — V preteklosti je včasih »potilika« na-pačno usmerjala univerzo (n.pr. visokošol-ska reforma pred nekaj leti) in zlasti prej je bilo običajno t.tm. »politično« kadrira-nje pedagoškega kadra (profesorji so vča-sih postali ljudje brez doktoratov). Prehod iz šole v prakso je običajno skok v neznano. V podjetjih ni — z red-kimi izjemami — sistematičnega uvajanja mladih šolanih ljudi na delovna mesta. Za-kon o pripravnikih je načelno sicer rešil ta prehod; vendar — razumljivo — samo zakon še ni mogel dati praktičnih sadov. Ker sta šola in praksa dve nepovezani področji, ni specializacije, kd bi se morala pričeti v zadnjem delu študija in nadalje-vati na delovnem mestu. Po končanem šo-lanju se proces šolanja zaključi, čeprav je jasno, da naj bo .... »standardna dipoma samo potrdilo o temeljnem znanju, ne pa konec strokovnega usposabljanja« .. .* Naraščanje znanja je v današnjem času vedno hitrejše. To bi moralo siliti vse za-poslene k nenehnemu izobrševanju na de-lovnem mestu. Tako gospodarstvo kot uni-verza sta za to važno nalogo nepripravlje-na in o sistematičnem razvoju n.pr. stro-kovnjakov (načrtovanje karier) ni niti go- * Rastko Močnik — že citirani članek vora. Vse kaže, da bi bilo treba sprejeti še zakon o stalnem izobraževanju na de-lovnem mestu. Univerza še ni uspela organizirati stal-nega podiplomskega študija, ker to, kar je, služi le za regeneracijo kadrov na uni-verzi, ne pa potrebam gdspodarstva. SKLEP Schreiber je v svoji knjigi »Ameriško izzivanje« dokazal, da je ameriški vzpon predvsem zasluga imvestiranja v človeka, v njegovo znanje. Celotna slika jugoslovan-skega (slovenskega) zaostajanja terja še analizo drugih vzrokov (stanje v naših pod-jetjih in vpliv države na gospodarstvo). Ni bil naš namen podrobno secirati stanje iz-obraževanja, ampak le opozoriti na neka-tere sedanje probleme in jih povezati v ce-loto. Ta seveda narekuje nadaljnje ta-kojšnje globalne analize in takojšnje učinkovite ukrepe. Marsikatera analiza je bila že narejena — toda koliko je bilo storjenega? Tudi štu-dentje in njihova organizacija bi morali aktivno poseči v te probleme; aktivno pod-pirati vse akcije povsod tam, kjer bi naka-zovale izhod iz sedanjega (neustreznega) položaja. V teh priziadevanjih bi morali vsi podpirati slovenski izvršni svet, ki v zad-njem času poizkuša premakniti stvari z mrtve točke in preprečiti nadaljnje kadrov-ske izpraznjevanje Slovenije (odliv kadrov v tujino). Denarja za šolstvo ne sme in ne more biti škoda, ker nas Ibo sicer prihodnost po-stavila v vrsto dežel brez prihodnosti. Za to .... če so načrti za sto let, izobražuj ljudstvo. . Vili Kovačič Vitko šoukal SLAVKO SPLIHAL KRIZAINFORMIRANJA V JUGOSLAVIJI Informiranje v večnarodni Jugoslaviji, ki naj bi bilo temeljni pogoj in specifi-čen odraz razvoj^a druabenega samouprav-ljanja, je očitno v krizi. Nagel razvojj ju-goslovanskega tiska po osvoboditvi se je prevsil -v stagnacijo ne le tiska, tenvveč tudi drugih nmožičnih komunikacijskai medijev. Res je sicer, da funkcija medi-jev ni le inforanatiivna, je pa temeljna in jo druge funkcije — rekreatdvna, vzgoj'na, vplivanje m javno mnenje in druge — ne le ne morejo nadomestiti^ marveč so v osnovi odvisne od celotnega obveščanja. Dovolj je pojavov, >.ci kažejo pomanjk-ljivo obveščanje in obveščenost v Jugo-slaviji. Pri tem ne smemo spregledati oči funkcionalne odvisnogti sistema obvešča-nja od družbenih, političnih, oblastniških in drugih cilj'ev ter interesov — skrakta: upoštevati je treba dejstvo, da je sistem obveščanja niijno odvisen ali celo podre-jen danemu raamerju družbenopolitičnih sil. Leninova teza, da je vsalka skrivnost v škodo delav&kemu razredu, velja v raz-vijajočem se samoujpravnem sistemu še toliko bolj. Ne gre le za »skirivnost« v ožjem smislu, marveč za celovit kompleks nemformiranja ali pomamjkljivega ali na-pačnega obveščanja. V tem — najširšem — smislu razumljernja neinfonniranosti ljudi je značilnost, ki je združljiva vel ko bolj ali zgolj z odločanjem oblasti, ne pa s samoupravino ureditvijo; neobvešče-nost onemogoča vplivanje na način odlo-čanja( onemogoča nadziranje pravilno&ti in izvajanja odiločitev — slcratka: zmanj-šuje obseg soudeležbe ljudi pri urejatiju sploanih aili posameznih družbenih 2&-dev. Informiraaje i-n informiranos-ti sta po-leg drugih osnovnih pogojev dve od te-meljnih imožnosti svobodne vfcljučitve po samezaiika v skupnost, ki jo želimo do-seči. Agitatorsko pisanje, nesistematičnost in delnost informacij, dezinformacije, laž-na javnosb dela ali poveličevanje javnosti in javnega mnenja, — to so pojavi, ki se v naših komumikacijskih medijih ne bi smeli pojavljati. A pojavljajo se, njih asv-torji ali pobudniki pa so bodisi posainez-niki, skupine, ki zavesfcno žele vplivati na sprejemalca (bralca gledalca, poslušal-ca), ali pa so v tem proca&u zgalj posred-niki in posnejnaaici. Zmotna je teza (ki jo je lalito zasle-diti na različnih rdvojih), da bi komunie-kaci/ska sredstva morada bitd v enopar-tijskem sistenrm njegova nenehna (sicer konstruktivna) opozicija. A prav tako ne- zmosna je misetoosnt, naj bi mediji Tffli"^ zgolj transmisije orgaoov oblasti; to bi bil samomor samoupravljalcev. Pa vendaj, se v naših množičnih komiinikacijskii|.? sredstivih ta težnja očitno kaže pri izme-^ njavanju informaciji med republikami. In-formacije o strukteurnih spreme-mbah, o dinamičnih procesiKi v drugiii republikali izvirajo v veliii ve<čini iz republiških sre-dišč političnega odUočanj^a. Zato so take informacije pomanjjkljive, nesistematičr«, ne omogočajo ustvarjanja stališč ali pa pTispevajo k zmotnim stališčem in ste-reotipom. Prav gotovo je, da taka uredi-fcev ne prispeva k dobrim odnosom med jugoslovanskimi nairodi, marveč (morda nehote) ustvarja m-žaj v jugoslovanskeim sistemu obveščanja. Očitno je, da se je tudi pri nas zakore-ninila misetaost pofcrošniške družbe, ki se kaže v množičnih obveščevalnih sredstvih in ji je malo mar za kulturni napredeLc. Le tako si lahko razlagamo mmožično po-javljanje teženj produ'ktiv-nem zaiačaju množlčne kulture, ki naj bi se približala Millesovi koncepciji atomi-zirare množice. Te težnje se najočitneje kažejo pri nastajanju novih »revij« v Ju-goslaviji: praksa skoraj v celoti potrju-je pravik>( da vsaka nova »revija« komu-nicira z bralci na vedno nižjem nivoju. Pri tem je obveščanje — če ga razumemo «cot sporočanje nečesa novega, aktualne ga, zanimivega — potisnjeno na drug< me&to, na prvem pa je senzacionalizem seks, vplivanje na najnižja čustva biralca To ima samo eden cilj: čim večji dobi ček. Jasno pa je, da prav take vrste spo ročil prek medijev, prav taki načini ko-municiranja pomenijo popalno zanikanje ixi antitezo obveščiarjja in obveščenosti. 11 Pa vendar ravno njim posveeamo mailo ali nič pozornosti. S tem pa ne smemo prezerti dezinfor-macij, pomanjkljivih informacij in »ne-jmformacij« v naših medijih, pa najsi bo-do povzročene zavestno ali podzavestno najsi izhajajo iz prvotnih ali drugotoih uvg sporočanja (to je novinarjev). Ce-piav so tudi druge lahko zaskrbljujoče, so .mnogo bolj zaskrbljuijoče prve. Odkla-tij'ati obveščanje ali dajati dezinformacije je poskus zanikanja z ustavo zajamčene-ga načela javnosti; razen tega pameni tu-di zaprtost zgornjih političn-ih stiruktur, nijihovo ^onformnost in pristajanje na načelo »argument avtoritete«, ki za sociali-stično samoupravno ureditev ne more bi-ti siprejemljiv. Na drugi strani kontinu-uima pa se lahko pojavljajo drugotni viri sporočanja (novinarji), ki bodisi spoštu-jej'o le načelo javnosti, ne pa tudi načela odgovornosti, ali pa hočejo za vsako ce-no biti avantigardisti, ne glede na to, pro-ti kconu je treiba nastopiti. Obeh steraj-nosti je v družbeni praksi dovolj. Med vzroki krize jugoslovanskega in-formiranja naj tu omenim le še enega, dovolj znanega. Gre za pojav, ki se ga večina dobro zaveda in mu privošči kri-tično besedo (zasluži jo tudi Triibuna za vrsto let nazaj): neizdelanost uredniškega konceipta. Posledica tega je nesistemati-čen izbor infonmaciij^ dajan,'e preveliLtega pomena objektivno manj pomembnim in-formacijarn (glede na obseg in lokacijo), kopiranje bujih zamisli, nasprotje med normativnim in stvarnim v informacijah ipd. Očittno tudi neizdelanost koncepta, katerega edina determinanta je časovna razdalja, botrujeta pomanjkanije odgovor-nosti in socialistične zavesti ter poeno-ustavljeno pOjimovanje o javnostii in jav-nem mnenju kot »alfi in omegi« — ne gilede na usposobljenost, za katero bi bi-lo treba težiti. Jozsef Koncz DVOJEZICNO ŠOLSTVO DANES Zadnje pol leta smo lahko večkrat brali o dvojezičnem šolstvu v Prekmurju kot o problematični temi. Del teh člankov iz-raža nezadovoljstvo nad dvojezičnim šolst-vom in trdi, da škoduje tako slovenskiim kot madžarskim učencem, ker osnovni pouk ni v materinščimi in ker je ravem pouka zaradi dvojezičnosti nizka. Argu-mentov in dokazov lahko najdemo v tovr-stniti člankih malo ali vsaj ne takih, ki bi s strokovnega in političnega stališča bili vredni premisleka. Vsi na splošno prizna-vajo načelo dvojezičnosti, vendar bkrati niso zdovoljni z načinom uresničevanja tega načela. Preostali del so predvsem poročila in vesti s sestankov šolskih ko-lektivov, strokovnih organov in političnih. organizacij, v katerih z dejstvi in s podat-ki (testi) potrjujejo uspehe dvojezionih šol v primerjavi s slovenskiind šolami in sd prizadevajo (resda včasih precej redko- Fotografija: Tone Stojk« besedno) iinformirati javnost o dvojezičnih šolah. Vse te reportaže, članki ,polemike, po-ročila ali navadne vesti so zbudile živah-no zanimanje, veliko pozomost pa je zbu-dila zlasti izjava predstavnikov koroskih slovenskih organizacij. K temu članku se bom pozneje še vmil. V istem času so bili v časopisu mad-žarske manjšine v Prekmurju objavljeni trdje članki: avtor prvega napada reporta-žo v Tovarišu, v dragem članku je podano poročilo s sestanka občinske organizacije ZK, na katerem so razpravljali o položaju dvojezičnih šol, v zadnjem pa neki prosve-tni delavec razlaga svoja stališča o enako-pravnosti med narodi in o dvojezičnih šo-lah. Tudi madžarska redakoija radia Mur-ska Sobota je komentirala problematiko dvojezičnih šol ob priložnosti, ko so po-slali lendavski prosvetni delavci uredništvu Tovariša protestno pismo. Ker sem vse te članke pozorno zasle-doval tako v slovenskih kot v madžarskih časnikih, se je po mojem mnenju manj-šinski tisk soglasno zavzel za dvojezično šolstvo na podlagi nedvoumnih in jasnihi načelnih stališč. Ker so slovenski bralci bolj ali manj že seznanjeni s članki, objav-ljenimi v slovenskem tisku, se bom po-turdil posredovati tudi stališče manjšin-skega tiska. Po njihovem mnenju iz dosedanjih us-pehov dvojezičnih šol ne izhaja, da bi bilo potrebno opustiti tak način šol, pač pa ga je, prav nasprotno, potrebno nadaljevati in izpopolnjevati; deležen mora biti večje strokovne pozornosti in podpore ter je treba najti tisto demokratično obliko poli-tičnega dela, ki bo zbližala različne nazore. Taka orientacija temelji na načelu dvojezičnosti, ki izhaja iz popolne kultur-ne, politične in gospodarske enakopravno-sti narodov na narodnostno mešaneim ozemlju. To načelo je nasplošno sprejel in ga izvaja napredni svet ,najlepše pa je izraženo v dokumentih ljubljanskega med-narodnega simpozija o odnosih med mainj-šinskimi in večinskimi narodi. Neposredno na tem načelu temelji dru-žbeno-politični dogovor o dvojezičnih šo lah iapred desetih let, občinski dokumen-ti o dvojezičnih šolah ter republiški zakon, ki ga je madžarska manjšina tiste čase sprejela z zadovoljstvom (čeprav je pome-nil ukinitev madžarskih šol), zato, ker je v tem videla garancijo in možnosti, da madžarski otroci nadaljujejo šolanje na srednjih in višjih šolah in se postopoma brez sramu in kompleksov bolj vključu-jejo v kulturno, družbeno in gospodarsko življenje svoje pokrajine in celotne skup-nosti. Seveda ima pouk in izobraževanje razen vidikov manjšine tudi širše družbe-ne raz.sežnosti v tem smislu, da je potreb-no nenehno dvigati splošno kulturno ra-ven in šolsko izobrazbo vseh prebivalcev Slovenije. Dvojezično šolstvo torej Mad-žarom pomeni vrednoto. Tako je mogoče sklepati tudi po reagiranju njihovega manjšinskega tiska. Dejstvo, da se je Tovariš »opogumil« in o tej temi pisal med prvimi, bi bilo v redu, ko bi bil to storil z večjo resnostjo in temeljitejšo pripravo. Reportaža v To-varišu (Razumne rešitve) je med braloi sprožila tako imenovan »mnenjski proces« zlasti med prebivalci dvojezičnega obmo čja. Vendar ta »mnenjski proces« ni bil naraven, ker g.a je prehitel drugi dogo-dek: skupina lendavskd občanov je posla-la pismo ustavnemu sodišču SRS in zahte-vala preučitev ustavnosti republiškega za-kona in občinskih dokumesntov o dvojezi-čnem šolstvu. Občani imajo pravico, da se neposredno obrnejo na ustavno sodišče; zdaj so ocenili ,da morajo to pravico tudi izkoristiti, ker po obsotječih kaaalih izra-žanja javnega mnenja ne bi mogli pro. dreti. Ker se je ta »privatna akcija« (zbi-ranje podpisov itd.) odvijala zunaj okvi-rov družbenih institucij, je v določenih krogih vzbudila videz prave (!) demokra-tičnosti. Na tej osnovi in v tein smislu je iizvedlo akcijo tudi uredništvo Tovariša. Ob koncu šolskega leta in v počitni-caih ni bilo pričakovati posebne aktivnosti m polemike o teh dogodkih, a že ob kon-ou avgusta in v septembru se je začela ži-vahna razprava v šolskih kolektdvih, v po-litičnih in upravnih orgamizacijah in orga-nih, kjer je skoraj vsak zainteresirani ali prizadeti izrazil svoje poglede, včasih mor-da tudi enostransko ali nenačelno. Tako umetno sprožen »mnenjski proces« :e imel to pozitivno stran, ker je pokazal, da vz-^.ia in šolstvo ne moreta biti sarno za-sebna zadeva posameznikov, saj zmeraj služita družbenim ciljem. Pokazal je tudi, kako pomembna je usklajenost interesov posameznikov z interesi skupnosti. Povserri razumljivo je, da se delovni človek, delavec, uslužbeoec ali kmetova-lec sredi vsakdanjih skrbi na delovnem mestu .doina ali na družbenem položaju ne znajde in ne zna ali nima priložnosti dobiti splošne predstave o takem vpraša-nju, kot je npr. dvojezično šolstvo zlasti takrat, če tisk vztrajno molči ali skopo ali suhoparno poroča in si ne prizadeva odpraviti nejasnosti. Ni se torej treba ču-ddti niti temu, da mnogi izhajajo iz vsak-danjega življenja Ln postajajo vneti zago vorniki prve, dokaj prakticistične rešitve, ki je videti najbolj preprosta. Taka je tudi zahteva, da je treba čez noč znova usta-noviti ločene slovenske in madžarske šole. Prav zaradi tega se mi je vendarle zdelo čudno, da je tako rešitev zahtevalo pred kratkim na svojem sestanku v Kramju tudi slavistično društvo. Slavistiono društvo ie kot strokovno društvo svojo zahtevo ao stavilo verjetno glede obrambe jezika (ta-ko slovenskega kot madžafskega), torej lahko izključujemo slehemo osebno, peda-goško, metodično in politično motivaciio. Vprašljivo je, ali se obrambi jezika lahko posvetimo samo tako, da ga izoliramo, razmejimo od drugega jezika, istočasno >a ta dva jezika živita v neposredni, živi in organski zvezi tudi zunaj šolskih ziclov. Postavljarn vprašanje: je bila zahteva sla-vističnega društva na višind njegovega strokovnega poslanstva? Ce se je slavisti-čino društvo postavilo na stališče, da ,^e položaj slovenskega jezika na dvojezičnem območju zaradi dvojezičnih šol ogrožen, mu je bila dana možnost rešitve plemenite in lepe naloge: lahko bi izdelalo program in iz^oblikovalo metodo za nego jezika. Te-ga ne bi sprejele s simpatijami le dvojezi-čne šole iin prebdvalstvo tega območja, ampak celotna slovenska javnost. Enkrat-na priložnst za jezikoslovce bi bila, ds bi se lotili atraktivnega in v bistvu etičnega dejanja. Od slavističnega društva, ki zaje-ma jezikovno območje enega celega naro-da, mnogo bolj pričakujemo delovni kot pa deklarativni odnos. Naj takoj povem todi to, da je v Prekmurju madžarsko dru-štvo za jezikovno kulturo (Nyelvmiivel6 Egyesiilet), katerega cilj je, da s pozor-nostjo spremlja in raziskuje medsebojne vplive obeh jezikov v živem govoru, v šoli, v prevodih in strokovnih tekstih porajajo če se novosti in deformacije ter jih prila-gaja duhu madžarskega jezika, oz. jih iz-loča.. Med nekdanjimi dvojezičnimi šolami na Koroškem (1945—58) in prekmurskimi dvojezičnimi šolami ni mogoče potegniti paralele, ker gre za dva različna družbeoa sistema in v bistvu za različne 2igodovin-ske, družbene in politične okoliščine. Tz pisma predstavnikov koroških slovenskih orgainizacij je to jasno videti. Prav zato, ker živiino v naprednejšem družbenem sistemu, je naš primer deloval tudi moral-no. V pismu beremo: » . .. zato iskreno obžalujemo razvoj okoli dvojezdčme šole v Prekmurju, kjer je bila tamošnja dvoje-zična šolska ureditev v oporo našemu taza-devnemu prizadevanju in bj v bodočnosti lahko služila za zgled pravični šolski ureditvi na dvojezičnih področjih sploh«. In dalje: »Prepričani smo namreč, da je na dvojezi-čnih. področjih, zlasti na stičnih točkah dveh narodov, dvojezična šolska ureditev najbolj pravična ureditev.« Dvojezične šo le na Koroškem so ukinili leta 1958, če-prav je — kakor navaja tudi pismo — av-strijsko ministrstvo za šolstvo v letu 1958 in prej ugotavljalo absolutne pozitivne uspehe na vseh 39 dvojezičnih šolah Na tistih območjih, kjer živi manjšina ali ne-ka etnična skupina strnjeno in je jezikov-na meja jasna, je razumljivo, da pomenijo šole v materinščini najboljšo rešitev. V Prekmurju takih pogojev ne moremo najfci. Polemiko o dvojezičnih šolah so s po zornostjo spremljali tudi ustrezni uprav-ni in prosvetnd organi. Republiški sekreta-riat za prosveto in kulturo je imenoval za dvojezične šole posebnega strokovnega svetovalca. Ustavno sodišče je poslalo omenjeno pismo komisiji za prosveto skupščine SRS, da bi dala svoje mnenje. Kamisija ni sprejela argumentov pritožbe in je pdsmo zavrnila. To nikakor ne po-meni, da posamezni pomisleki podpisni-kov pisma ne bodo rešeni v kaki drugi obliki. V prifoodnje lahko pričakujemo pri reševanju sedanjih problemov največ na strokovno pedagoškem področju, toda pred nami je tudi nadaljnje načelno razčiščeva-nje odprtih vprašanj. Največji del tega bodo nosila sredstva javnega obveščanja, predvsera lokakii tisk in strokovne revije. SPOROČILO URED-NlSKEGA ODBORA 0 ODSTOPU KATEDRE Uredniški odbor Katedre, je na svoji seji dne 9. 9. 1969 razpravljal o položaju, v kakršnem se je znašel po obsodbah li-sta, ki so prišle iz najvišjih forumov Zve-ze komuinistov in po zadnji seji aktiva ko munistov mariborskih visokošolskih zavo-dov, ki so mu prisostvovali tudi člani sve-ta Združenja mariborskih visokošolskih za-vodov, člani stalne skupščine študentske skupnosti MVZ, člani komiteja ZK MVZ, direktorji posameznih visokošolskih zavo-dov, sekretarji organizacij ZK, predstavni-ki medobčinskega sveta ZK Maribor, mest-nega komiteja ZK Maribor, občinske kon-ference ZMS Maribor, občinske konferen-ce SZDL Maribor in nekateri drugi znani družbeno politični delavci. Udeleženci seje aktiva komunistov ma-riborskih visokošolskih zavodov so menili, da se v Katedri zbira le ozek krog piso-čih študentov. ki ga predstavlja uredniški odbor v ožjem sestavu. Trdijo, da njiho-vih stališč in idej ni mogoče sprejeti in oceniti kot pozitiven napor k nadaljnjemu samoupravnemu socialističnemu razvoju. Katedra, po mnenju aktiva, ni bila kos aktualni problematiki študentov, zabredla je v posplošeno kritiko socialističnih na-čel, samoupravljanja, sistema naše demo-kracije, mednacionalnih odnosov, ekonom-skega sistema, obstoječih političnih struk-tur itd. Številni sicer avtentični podatki so bili v listu tendenciozno komentirani ta-ko, da so vzbujali vtis nacionalne nestrp-nosti, gospodarske neenakopravnosti in do-zdevnega zaostajanja Slovenije v njenem razvoju. Kocept slovenstva, kakršen veje iz Katedre, je koncept ekonomskega, kul-turnega in političnega izolacionizma za ka-terega se zavzemajo včasih tudi nekateri ideologi izven naših meja. Na seji so avto-ritativno govorili tudi o tem, da se je na-čelo pluralizma v Katedri izrodilo v načelo idejne zmede, načelo slovenstva v naciona-listično koncepcijo, kar baje dokazuje že samo paktiranje s Kocbekom in Pahorjem ter navajanje njunih citatov, načelo demo-kracije v načelo političnih špekulacij, o na-čelu samoupravnega projekta, ki ga je Ka-tedra proklamirala, pa ni bilo ničesar za-pisanega. Navsezadnje je Katedra tudi so-cializem, ob agresiji na češkoslovaško pri-kazala kot hitlerjanstvo. Na podlagi tak-šnih in podobnih očitkov ter ocen, je po-litični aktiv sprejel stališča, v katerih je med drugim ugotovil, da se čuti poleg osta-lih družbenih dejavnikov odgovomega, ker se z družbenimi sredstvi finansira tak ča-sopis. Mnenja so tudi, da dosedanji ured-niški odbor s svojo destruktivno politično usmerjenostjo ni upravičil zaupanja, ki mu je bilo ob lmenovanju poverjeno. To velja še zlasti za njenega glavnega in odgovor-nega urednika. Uredniški odbor je na svoji seji raz-pravljal razen o teh, tudi o drugih obsod-bah, tistih iz najvišjih organov ZK, ki me-ni.jo, da Katedra širi idejno in politično dezorientacijo ter družbeni analfabetizem, o tistih mnenjih, da je Katedra premalo »študentsko« in »srednješolsko« angažirana in o ooitkih, da uredniški odbor ne vodi dobre finančne politike, zlasti zavojo tega, ker ne piše zgolj tako, kakor je v intere-su tistih družbenih dejavnikov, ki list Li-nansirajo. Uredniški odbor je mnenja, da vseh teh očitkov in ocen ne more sprejeti, ker pomenijo totalno diskvalifikacijo. Postav-ljen je torej v takšen položaj, odkoder ni več mogoče voditi enakopravnega in kon-struktuvnega dialoga. Poudariti mora, da ti očitki niso odsev mnenja širokega kro- ga bralcev in večine študentov. Uredniki menijo, da študentsko glasilo ne more biti zgolj »sindikalistično«, niti ne more biti apologet vseh odločitev, ukrepov in miš-ljenj oblastnih in političnih struktur. Vse zgoraj omenjene ocene pa a piori odrekajo možnost avtonomnega in suvere-nega izražanja in opredeljevanja do vseh bistvenih družbenopolitičnih, ekonomskih, kulturnih, itd. problemov naše stvarnosti v okviru zakonitih možnosti. Uredniški od-bor je prepričan, da je naša družba že ustvarila ozračje v katerem je možen str-pen in demokratičen razgovor, ki ga pa vse zgoraj navedene ocene izključujejo. Uredniški odbor je mnenja, da pod pri-tiskom takšnih ocen in groženj svobodno in suvereno ustvarjanje ni mogoče, zato je sklenil, da kolektivno odstopi. V Mariboru, dne 19. 9. 1969 Uredniški odbor študentskega lista Kate-dra (Drago Jančar, Braco Zavrnik, Pranci Redl, Ivo Rudolf, Marjan Zmavc) SAŠO ŠROT DILEME ŠTLDENT- SKEGA TISKA Pobudo za ta zapis je dalo sporočilo o odstopu uredniškega odbora maribor-skega študentskega lista KATEDRA, ki smo ga prejeli dne 22. 9. 1969 in ga v ce-loti objavljamo. Stališča razširjenega ak-tiva ZK MVZ z dne 18. 9. 1969, na osnovi katerih je prišlo do omenjenega spročila o odstopu, ne objavljamo posebej, ker sporočilo vsebuje povzetek stališč. Na našo pismeno prošnjo smo dne 3. 10. 1969 spre-jeli še zapisnik s sestanka aktiva ZK MVZ, na katerem so bila sprejeta objavljena stališča, dne 21. 10. 1969 pa še zapisnik z zbora sodelavcev KATEDRE, k'i je bil dne 11. sept. 1969. Kljub ustni obljubi pred-sednika IO Sš MVZ, da nam bo tudi IO posredoval svoja stališča o nastali situa-ciji, pa le-teh nismo dobili. 15. okt. smo dobili še pismeno informacijo tov. Kuto-ša, ki jo je poslal uredništvu nekaterih časopisov na njihovo prošnjo. II Pred TRIBUNO sta sporočilo o od-stopu objavila že tednik MLADINA iz Ljubljane in beograjski ŠTUDENT. Tako se želja in prizadevanje nekaterih, da spo-ročilo ne bi bilo objavljeno, ker da za-deva »ne zasluži tako široke publicitete«, ni izpolnila. Zavedamo se možnosti očit-kov, da je naš zapis poskus vmešavanja v notranje zadeve in v avtonomnost dela institucij ter družbenih organizacij na MVZ na osnovi njihovih zakonitih samo-upravnih pravic ah pa arbitražo s pozicije tretjega, neprizadetega in zato pametnej-šega. Takšnim očitkom se je ponavadi težko izogniti, ni pa jih težko zavrniti. Za objavo obeh tekstov in tega zapisa smo se odločili zaradi naslednjih razlogov: a) Metode in način reševanja proble-matike, nastale v zvezi s KATEDRO, so — milo rečeno — močno vprašljive. Po-sebej rezoniranje in konsekventnost neka-terih forumov oziroma funkcionarjev na MVZ. b) Menimo, da problematika, ki se je pojavila ob »afen Katedra«, skoraj v ni-čemer ni kaj posebno novega in doslej neznanega v praksi študentskega tiska, da pa znova opozarja na številna nerazšiščena prašanja in zato presega ozke lokalne okvire. c) TRIBUNA kot glasilo ljubljanskih visokošolskih zavodov ne more biti ravno-dušna do razmer, pogojev in usode poleg TRIBUNE edinega študentskega lista v SRS. III Prvo poglavje: zbor sodelavcev KATE-DRE 11. sept. 1969. na katerem so bili poleg članov uredniškega odbora (oziro-ma za bodoči ure&niški odbor) še sode-iavci ter predstavniki IO SS, sekretar ko-miteja ZK MVZ tovariš Kutoš ter tovariš Sruk, predsednik komisije za aktualna družbena vprašanja pri mestni konferenci ZK Iz neavtoriziranega zapisnika s tega zbora je razvidno, da je bil zbor tipično delovne narave, še posebej njegov začetek. Bivši uredniki tn hkrati kandidati za nov uredniški odbor so po vrsti podali svoje koncepte za bodoče delo in se obenem kritično ozrli na delo prejšnjega leta (po-manjkanje sodelavcev in od tod neustre-zna kvahteta nekaterih rublik, firiance itd.). Običajno rn utečeno. Toda kasnejša deba-ta je dejansko že dala slutiti razplet, do katerega je prišlo teden dni kasneje. Očit-ki diskutantov bivšemu uredniškemu od-boru, posebej očitki tovariša Kutoša, so bili ideritični s tistimj sprejetimi pripom-bami v stališčih aktiva ZK ZMV, toda bili so nesistematizirani, prikazani skoraj kot dobronamerni in so še vedno dopuščali kompromis in sporazum. Zbor je minil brez kakršnihkoli sklepov in konkretnih dogovorov, vprašanja so sicer bila eviden-tirana, ostala pa so odprta. IV Drugo poglavje' točno teden dni kasneje je bil »posvet o idejno politični koricep-ciji in drugi "problematiki študentskega li-sta KATEDRA« (18. sept. 1969). Posveto-vanje je bilo odlično organizirano. Sklepi oz. stališča so bila pripravljena vnaprej, treba jih je bilo le sprejeti oz. potrditi. Možnost kompromisa je bila izključena. Rezultat: bivši glavni in odgovorni ured-nik Drago Jančar je moral umakniti svojo kandidaturo za delo v uredništvu KATED-RE v prihodnjem letu. Do izločitve je prišlo na osnovi analize celotnega letnika KATEDRE, ki jo je podai Tovariš Kutoš. Težko bi bilo reči, da ni bila marsikatera četudi ostra ocena resnična in uremelje-na. Toda pri prebiranju materialov se človeku nehote vsiljuje misel, da so dejan-ski vzroki za tako oster nastop proti ča-sopisu, proti uredniškemu odboru in še posebej proti Jančarju samemu drugje in ne v skrbi za usodo mariborskega študent-skega lista, ne v skrbi za zaščito interesov bralcev, to je mariborskih študentov, ali celo v skrbi za usodo socializma na šta-jerskem in posredno v ^loveniji. Denimo, da so ocene tovariša Kutoša, po katerih je v lanski KATEDRI vladala »idejna zmeda«, da so se pojavljale »antisamo-upravne«, »psevdorevolucionarne« težnje, da je šlo za »negiranje naše zgodovine«, za ceneno »senzacionalnost«, »antisistem-skost«, »žaljenje in blatenje ZK«, »poli-tično špekulacijo«, »umetno ustvarjanje generacijskega konflikta«, pozivanje na »antidržavno dejavnost«, direktno in očit-no koketiranje s Pahorjem, Kocbekom in celo 2ebotom(!), »podtikanje svoje reakci-narne zavesti kot naše, zavesti«, denimo, da so te ocene pravilne (na seji aktiva so bile tako sprejete), potlej nas ne za-nima preverjanje ali celo polemika s temi obtožbami, ampak se nam zastavi vpra-šanje, ki logično sledi iz prejšnje pred-postavke. Tovariš Kutoš je namreč več-krat poudaril, da je bil že ves čas med izhajanjem časopisa močno zaskebljen za-radi njegove vsebine in je zato nekajkrat tudi interveniral, toda Drago Jančar da ga je vselej izigral. Torej so komunisti na MVZ ves čas vedeli, s kom imajo opravka in naštete obtožbe niso bile plod hipnega in nepričakovanega razsvetljenja pet minut po dvanajsti. Vprašanje je: če so bila vsa Jančarjeva »negativna«, »škod-ljiva« in »nevarna« dejanja znana že dlje časa, če je Janačr res to, česar ga dol- 12 žijo obtožbe, kako so potem komunisto in sam sekretar tovariš Kutoš, 10 Sš oziro-ma njihov predsednik tovariš švajcer — kako so mogli vsi skupaj ravnati tako skrajno neodgovorno, da so staremu, od skupščine študentov že razrešenemu ured-niškemu odboru poverili ureditev posebne številke KATEDRE, posvečene »cestni afe-ri«, ki je izšla 9. avgusta 1969? Iz neavto-riziranega zapisnika zbora sodelavcev KATERDE dne 11. sept je razvidno, da je na nekem mestu tovariš Kutoš izjavil za tekste, ki so bili tiskani v posebni izdaji in jih je videl še pred lzidom, da »se glo-boko strinja«, iz nadalnjega branja zapis-nika pa se nikjer ne vidi, da bi tovariš Kutoš to izjavo oziroma očitek zaradi tak-šne izjave, ki mu je bila pripisana deman-tiral! Predsednik IO Sš tovariš švajcer je pisal uvodnik, v katerem se je inden ficiral s številko! Torej je bil on sezn« njen z vsebino KATEDRE, celo več; iz-dajatelj KATEDRE je IO SŠ, in ker se zaradi počitnic IO ni mogel sestati, je nje-gov predsednik na lastno odgovornost pooblastil bivši odbor, da uredi izredno številko. Če so navedene obtožbe bivšega uredniškega odbora in njegovega glavnega I in odgovornega urednika točne, je jasno, I da je nekdo v nastali situaciji ravnal več kot neodgovorno in nenačelno! Tako ve jetno ni slučaj, da se je na zboru sode lavcev KATEDERE in na posvetu razšir-jenega aktiva ZK MVZ izogibalo razgovorv o izredru številki, češ da pn obravna'. problematike KATEDRE ne gre za en pn-mer, marveč za celotno ln globalno situa-cijo pri listu. Nasprotno pa se je o izred-ni števiiki govorilo celo na seji IB na Briomli, m tudj tovariš Kardelj je povedal nekaj misli o njej. V ceiotm situaciji m tudi v samem raz pletu torej tiči neka protisiovnost m n.. konsekvencnost. clovek se ne more otres obcucisa, da se za razpravo o splošner. skriva čisto konkreten obračun, oziroma da gre za popravljanje hude politične na pake na kožd »najprimernejšega«. Eno p; je gocovo, v celi zadevi nedvomno ni Drag Jancar edini nenačelnež in politični špt kulant! Žal nam prostor ne dopušča, pa tua. v našem interesu ni podrobneje razisk•.-vati cele zadeve, čeprav je iz prispelir. materialov razvidno, da bi bilo vredn, spregovoriti še o marsičem (npr. o metod:, o termmologiji, m ne nazadnje o sarr. KATEDRI v preteklem letu). Posebej za nimivo bi bilo (to navajam zgolj za llu-stracijo načina argumentiranja m metode^ razpravljati o informaciji tovariša Kutoša ki jo je poslal uredništvom slovenskih časopisov in ki naj bi pojasnila potek ce-lotne zadeve m kjer je med drugim na račun Jančarja rečeno tudi toler »Pripom nimo naj tudi to, da je Drago Jančar bi; osrednji organizator študentskih nemiro na Višji stomatološki šoli v Mariboru lanskem juniju.« Mislim, da komentar n. potreben, posebej ne če poznamo Jančar-jevo stališče do študentskih gibanj pri nas. (ekspliciral ga je v svojem zapisku v rnar: borski reviji Dialogi) in oceno študent-skih nemirov, ki jo je dal predsednik re-publike. Bodi zaenkrat dovolj. VI Prvo, že mnogo let prisotno toda veči-del nerazčiščeno vprašanje v zvezi s štu-dentskim tiskom, ki ga implicira primer KATEDRE, je vprašanje odnosa, statuta oziroma avtonomnosti študentskega tiska do izdajatelja. Naj t>o izdajatelj direktno univerza ali pa SŠ, osnova odnosa je fi-nančna vez, ki veže časopis z izdajateljem. Ce zadeve ne postavljamo formalno, kajtij formalno plat večidel zadostno urejaj« pravni akti (statut, poslovnik), temveč pdM stavimo vprašanje vsebinskega odnosa, Idfl zadeva problem politične odgovornost^H avtonomnosti odločanja in uštvarjalnustM uredniškega odbora v odnosu do izg^aM telja, je možno dvoje: ^^^^| a) študentski list naj bo glasilo TO^B ten) univerzitetnih institucij (direktn« rektorata ali IO Sš), torej je v neposred« ni odvisnosti od izdajatelja in mu je vzetaM vsaka možnost samostojne kreativnosti« preko okvirov zaželenega. Najmočnejš: argument izdajatelja je dotiranje časopisa (višina dotacije oziroma ukinitev kot re-presalija za neposlušnost). V kriznih situ-acijah tovrstna argumentacija še vedno predstavlja eno najučinkovitejših metod pritiska izdajatelja na uredništvo. M b) Studentski list oziroma legalno iz-fl voljen uredniški odbor naj bo avtonomen,B odgovoren soustvarjalec in kreator, ki najfl nenehno širi svoj domet in se vključujeM v progresivna prizadevanja vseh ostalihH dejavnikov na univerzi in v celotni dru-H žbi. Prizadevanja lista se lahko razlikuje« jo od prizadevanj ostalih akterjev po ol>H liki in metodd, nikakor pa ne po vsebioij 13 potem ko ob nenehnem preverjanju in vpraševanju težimo & realizaciji ciljev, ki so bili spoznani za progresivne. Katera od obeh možnosti je edino sprejemljiva, men-da ni nobenega dvoma. Zal pa se pogoji, v katerih deluje študentskd tisk, večidel indentificirajo z navedenim pod točko a). VII Pogost očitek študentskemu tisku je, da je odmaknjen svoji osnovni populaciji, to se pravi študentom. Ce se to dejstvo ne jemlje kot očitek, iz katerega slede določene politične konsekvence, marveč kot konstatacija stanja, je ta ugotovitev mnogokrat pravilna. Najpogostejša (na-merna ali nenamerna?) napaka pri tej konstataciji pa je, da se za kriterij ustrez-nosti študentskega lista jemljejo študent-je kot enotna osveščena populacija, ki se jasno zaveda svojega položaja in svojih interesov. Od takšnega zastavljanja vpra-šanja pa do proglasitve uredništva za uzor-patorja in izdajalca študentskih interesov je potem le še kratek korak. Kajti kdor pozna dejansko stanje v študentskih vr-stah (politična neosveščenost, neorganizi-ranost itd. velike ve&ine študentov), mu bo jasno, da pogosto skrb za študentske interese s strani najrazličnejših forumov in jnstitucij pomeni le pretvezo za paralizi-ranje in poglabljanje prepada med osve-ščeno in angažirano študentsko manjši-no, ki se največkrat zbira okoli svojega časopisa in IO Sš, če le-ta predstavlja (kot primer v Ljubljani) najavantgardnej-ši del študentske populacije in tvori jedro študentskega gibanja, in nediferencirano študentsko množico. Ce študentski list no-če biti zgolj smdikalistično glasilo (po meri forumov in institucij), potem se raz-prostira njegovo delovanje, domet in vpli-vanje v tri bolj ali manj enakovredne smeri: 1. na študente kot osnovno bazo, 2. na širšo javnost, 3. na institucije in fo-rume in oblastniške organe, za katerimi se večkrat skrivajo zakrite strukture in politični centri moči. Popolnoma jasno je, da se za kriteri-jem množičnosti (kriterij študentskih in-teresov) skriva demagoški poskus osamiti časopis, njegov uredniški odbor pa pro-glasiti za uzorpatorsko kliko, ki skuša mi-mo interesov študentov realizirati svoje posebne cilje. Metoda, ki hkrati omogoča manipuliranje z nediferencirano študent-sko množico v smeri željenega rezultata. (Seveda bi bila neobjektivna trditev, da v posameznih primerih dejansko res ni šlo za poskuse uzurpacija časopisa s stra-ni ozkih skupin s svojimi posebnimi in-teresi. Vendar so takšni poskusi največ-krat doživeli neuspeh ravno zato, ker so dejanske in ne le očitne ekskluzivnosti in izolacije, ki pomenijo za takšen poskus definitivno garantiran neuspeh.) VII Posebnega razmisleka je vreden še od-nos med študentskim listom in ZK na uni-verzi oziroma visoki ali višji šoli. Še edno ima polno veijavo in težo stališče, ki ga je zavzela organizacija ZK na ljubljanski liniverzi v svojem akcijskem načrtu za študijsko leto 196869 do TRIBUNE. Tam je med drugim rečeno: »Zveza komuni-stov na ljubljanski univerzi... itd.« Svo-jega vpliva ne uveljavlja kot institucija, temveč z neposrednim delovnim angažira-njem študentov je zainteresirana za samo-stojno vlogo TRIBUNE. Svojega vpliva ne uveljavlja kot institucija, temveč z ne-posrednim delovnim angažiranjem študen-tov koviunistov in vseh drugih angažira-nih in napredno mislečih Ijudi To pomeni dvoje: Zveza komunistov ne more imeno-vati odgovornega urednika ali pa »skrbeti« kot inštitucija za razvoj TRIBUNE; prav tako pa ZK ne pristaja zgolj na stališče svetovalca z željami in zahtevami o tem, kakšna bodi podoba lista. Edinole delov-ni princip in maksimalno angažiranje vseh komunistov in vseh ostalih naprednih sil na univerzi je lahko temelj in hkrati an-cija, da bo študentski list maksimalno iz-koristil svojo možnost kot mass media in lzpolnil svojo dolžnost in nalogo, ki mu jo nalaga njegov položaj: vključitev in angažma čimvečjega števila študentov in politično življenje na univerzi in v dru-žbi, nenehno kritično prisotnost v pro-storu in nenehen ustvarjalni napor po preraščanju danega in iskanju novega, na-prednejšega. ZK ni nobena posebna sila nad družbo, marveč predstavlja njen naj-naprednejši del, zato naj njena moč ne temelji na institucionalizirani moči, ki lah-ko s pozicije sile razsoja in vodi, marveč na maksimalni angažiranosti in ustvarjal-nosti njenih članov na vseh področjih. udi študentski tisk ni in ne more biti izjema. Op. ur. S term zapisom uredmištvo TRIBU-NE ne namerava začenjati polemike in šteje zadevo za končano. Dr. Vojan Rus IN VENDAR: VECALIMANJ DEMOKRACUE Tudi novinar Vlado Jarc je objavii svo-ja razmišljanja ob temi- več ali manj demokracije (s tem naslovom je 30. sep-tembra t. 1. izšel moj članek v Delu *dru-gega dne pa prav tam polemika Jarca z njim). Čeprav Jarc pravi, da se v kakšni točki strinjava, se bojim, da njegova glavna raz-mišljanja ne vnašajo jasnosti v tiste strani naše politike, ki so se ostro pokazale ob »cestnem sporu«. Ker ta politična vprašanja zadevajo v živo celo našo skupnost in ker bi zame-glitev sedanjih razpotij lahko v bodoče še bolj prizadejala vse nas — menim, da sem dolžan javno odgovoriti na osnovne Jarčeve pripombe. Mislim, da naši skupnosti ne koristi tistp olepšavanje stvarnosti, ki je še mo-čno prisotno v Jarčevem članku. Zlasti stopnjo, možnosti, oblike in vzvode de-mokracije pri nas naslika Jrc v kar ne-verjetno rožnatih barvah. Pravi, da so pri nas »široko razvejane demokratične blike« in da gre le za to, koliko »delovni ljudje in občani« takih »odprtih možnosti« upo-rabljajo. Po Jarcu so torej sedanje de-mokrafcične oblike povsem zadovoljive po-vsem zadovoljive, že kar bogate. Sploh ni postavil vprašanje: ali vsi vodilni ljudje tako gojijo in usmerjajo na papirju in v govorih obljubljene demokratične oblike, da ne bi bile v praksi omejevane in da bi bile odprte običajmm ljudem vsaj v ta-kem obsegu, kot so s črko določene v »Službenem listu« ali kakem statutu. Iz tega dela Jarčevih razmišljanj skrat-ka sledi: naša demokracija je brez večjih pomanjkljivosti glede oblik in vsebine, ki jim jo dajejo vodeči. Edina pomanjkljivost naj bi bila v tem, da včasih običajni ljud-je ne vstopajo skozi široko odprta vrata demokracije. Nadalje naj i to pomenilo: bodimo povsem zadovol.ini z našimi poli-tičnimi oblikami in političnim vodenjem, tu ni kaj spremeniti in izboljšati. Tako prikazovanje stvari zaisluži odlo čen — ne. Ne — ker v tako propagandno olepšavanje nihče ne more verjeti (tudi v bolj razviti socialistični demokraciji bo več nasprotij in potreb spreminjanja), ker ne utrjuje zaupanje v naš politični sistem. Ne — ker nas tako olepševanje uspava, da ne vidimo resne pomanjkljivosti in da ne iščemo nove bol.jše oblike demokracije. Taka pomirljivost nam ne bo prinesla mi-ru; življenje se bo vedno gibalo naprej, »umirjene« oblike pa bodo postopno izgu-bljale tla. Tako pomirljivo razpoloženje je tudi vzrok, da v Jarčevem razmišljanju ni naj-ti — celo po naših dvajsetletnih izkušnjah in po vseh izkustvih, ki jih je Jarc imel kot notranje-politični novinar — prav no-benih novih idej, kako naprej razvijati socialistično demokracijo. Ker je že vnaprej zavzel tako zadovolj-no stališče s sedanjimi političnimi oblika-mi m vodenjem, avtor seveda zaobide tudi tista dejstva, ki bi jih moral poznati. Zato gre molče skoraj poleg problemov tistih političnih oblik, ki jih omenjam v prejšnjem članku (volilni sistem, SZDL, sredstva za obveščanje, kadrovska poli-tika) in ne postavi nasproti mojim mi-slim glede tega nobene svoje ocene ali dokaze, čeprav je nove poglede na razvoj socialistične demokracije možno dosti bolj razviti, kot sem imel namen napraviti jaz v prejšnjem članku. ** Naj zelo na kratko navedem le nekaj problemov in dejstev, ki kažejo, da naša glavna težava in t. im. neudeležba občanov (četudi je ta udeležba večkrat nezadostna), ampak da so to ozke strukture, da ni vse na široko odprto tistim, ki delujejo bolj »od spodaj« in damo večkrat resnično pred razpotjem več ali manj demokracije, ker ozko odločanje to razpotje vsiljuje. Ome-nim naj tudi na kratko, kje vidim neka-tere izhode v večjo demokracijo. V Sloveniji smo ob cestnem sporu ime-li poleg drugega razveseljiv demokratičen pojav, da so se miciativno sestale številne občinske skupščine in zavzele v osnovi zdrava stališča. Ta demokratičen polet pa je naletel — kot je znano — na močne odpore in neupravičene obsodbe, da je celo dogajanje okrog cest pod vplivom na-zadnjaških sil, protijugoslovansko in po-dobno. Kakšen tak pojav se v Sloveniji že najde, toda povsem neresnično bi ga mešali z delovanjem organiziranih sociali-stičnih subjektov, ki so v Sloveniji tok cestnih dogodkov držali v rokah. Izhod je torej — ne samo v Sloveniji, ampak v celi Jugoslaviji — v širšem odpiranju možnosti samostojnim socialističnim sub-jektom, da delujejo na celotno politiko, tudi republiško in zvezno. Pred zadnjim kongresom Zveze komu-nistov Slovenije so se — v predlogu sta-tuta — pojavila stališča, da ima ZK v pre-cejšnji meri monopolni položaj. Nekateri so na kongresu težili, da statut sprej-memo brez temeljitejše razprave. Večina delegatov je bila »plebiscitarno« proti, je bila torej za večjo demokracijo. V zad-njem času nekateri spet govore, da naj ZK deluje bolj operativno in da naj bi center koordinacije med vsemi centri. Za njih pa ni rečeno, da morajo biti dosti bolj demokratično podrejeni »bazi« kot doslej (mimogrede, Jarc obide to vpraša nje, ki je med osrednjimi v prejšnjem članku). Vse to skupaj bi objektivno mo-glo voditi nazaj v oblastniško vlogo ZK. Tudi tu smo na razpotju: več ali manj demokracije. Sem za večji, toda kvalitet-no drugačen vpliv ZK, za tisti, ki ga je sama označila kot idejno-politično delova-nje. Glavni pogoj zanj pa je večje stro-kovno znanje in izobrazba komunistov o družbenih zadevah in njihova večja mo-ralnost. ZK naj s tako večjo idejnomoral-no močno vpliva predvsem na bistvene strani celotne družbe. Ker pa v ZK in tudi pri marsikaterem vodečem komuni-stu — že celo vrsto let ni napredka na idejnem polju, iščejo nekateri rešitve v pretvarjanju ZK v nekak upravni organ, ki se peča samo z dnevnimi zadevami. (to je nujno le, če je skrajna potreba). Na razpotju smo tudi glede SZDL — kot smo bili glede nje že večkrat. Ali naj bo SŽDL samo vzvod drugih centrov in samo govorica, ali pa organizacija za naj-širše ljudsko sodelovanje v procesu odlo-čanja? Glede tega je v znanih tezah SZDL nedavno napravljen — kljub nekim po-manjkljivostim — korak naprej. V objav-Ijenih političnih ocenah o cestni aferi pa SZDL ni niti našteta med »centri«, čeprav bi bil možen napredek v tem, da bi prav ona postala koordinator širšega sodelova-nja širokih subjektov (posameznih podro-čij družbenega dela in njihovih organiza-cij) v občem družbenem odločanju. Tisk in ostala sredstva obveščanja niso tako zelo odprta »občanom in delovnim Ijudem« (tudi če kritizirajo s socialisti-čnih izhodišč), kot obljubljajo Jarčeve tr-ditve o odprtih možnostih. Taki kritični člankd doživljajo pred objavo večkrat pra-vo odisejado ali pa enostavno ne zagleda- jo dneva. Samo en primer: delček takt odisejade je doživel pred dvema letoma moj članek o reorganizaciji Zveze komu-nistov, *** niso objavljeni nekateri članki ali napisi, dani Komunistu, socializmu itd., v časopisnih poročilih o mojih nastopih v skupščini in SZDL so večkrat izpušče-na kritična stališča. Sam Jarc jc močno enostransko in že kar žaljhro prikazal moje povsem normalne nastope v skupšči-ni, ki so šli prav za tetn, kar sedaj sam vneto zagovarja: sodelovanje družbenih skupin v skupščiDi. O večini teh stvari sem molčal, ker sem mislil, da tako pri-spevam principialni ravni razprave. Toda od tega ni nobene konsti, saj se na raiun tega molka nekateri delajo tako »nevid-ni«, da nam ob teh jasnih dejstvih delijo nauke o čudovitih odprtih in enakih mož-nostih (ki jih bojda zadosti ne izkorišča-mo). Vendar je glavno najti izhod, ki bo nam vsem koristen: zagotoviti z zako-nom enake možnosti objavljanja vsem. ki nastopajo v okviru ustave in se pri tem drže osnovnih moralnih pravil; sprejeti ln izvajati v vodečih organih ZK in SZDL stališče, da je nujno vzpodbujati kulturno, toda neposredno kritiko vodečih. Ne zato, ker so oni že od rojstva slabši od nevo-dečih, ampak ker imajo njihove napake, narejene na vplivnem mestu, težje posle-dice za skupnost. Podobna razpotja lahko najdemo tudi glede volilnega sistema in prakse, kadrov-ske politike in podobno. Naj še na kraf,ko omenim, da je v Jar-čevem članku vrsta protislovij. Na eni strani trdi, da so demokratske možnosti široko odprte, na drugi pa je mora pri-znati obstoj monopolov, to je ozkih mo-čnih skupin. To pa očitno ne gre skupaj, saj je bistvo monopolov v tfem, da ome-jujejo demokratske možnosti. Nadalje pravi, da ozke skupine niso naša osred-nja politična težava (nisem zapisal osred-nja gospodarska, socialna), in da je po-membna le borba za gospodarsko in dru-žbeno reformo, za razvoj ekonomskega po litičnega sistema, za prevladovanje nelik-vidnosti in inflacije. Tudi ta ločitev je na-pačna, saj je osrednji vzrok, da se jugo-slovanski in slovenski politični in gospo darški sistem ne razvija dovolj in da za-ostaja izdelava instrumentov za gokpodar-sko usmerjanje, predvsem v tem, da se ozke skupine ali vplivni posameznikj da-leč preveč bavijo z varovanjem položajev in »merjenjem« medsebojnih sil, namesto da bi več svojdh moči porabili za svoj strokovni napredek in za temeljitejše re-ševanje političnih, gospodarskih in social-nih težav. Težnja k omejitvi zgoščene ob!a-sti je torej nujni in pomembni sestavni del reformskih teženj. In še tole. Jarc mi v blagih besedah očita kaj resne stvari: »če pa postavimo dilemo: več ali manj demokracije, že samo s tem dopuščamo tudi drugo mož-nost, da bi š:i nazaj.« Nepoučeni bi lahko na osnovi take razlage sklenil: da jaz po-stavljam družbeno dilemo — več ali manj demokracije. To pa ni dovolj vesten na-čin razpravljanja, saj je iz moj^a prej-šnjega članka razvidno, da tega razpotja nisem zastavil jaz, ampak sem le ugotcil, d ga izsiljujejo premočne skupine in — naj dodam — da mu morda podlegajo zbe-gani redki posamezniki, da pa večina ob-čanov v osnovi odločno za socialistično demokracijo. Poleg ozkih struktur se res lahko naj-dejo nepoučeni posamezniki, ki bi, obupa-ni zaradi težav, sklepali: le močna roka lahko napravi red, demokracija je vedno nared. Tak nevaren sklep bi imel lahko — če naj teoretsko predpostavimo, da bi ga kdo skušal uresničiti — tragične posle-dice. Razbil bi namreč tisto stopnjo enot-nosti, ki je v Jugoslaviji po 1941 letu ustvarjena samo, kolikor je bilo danes sicer močno nezadostne demokracije (OF in podobno, seveda ne meščanskega »li-beralističnega« razkroja) in kolikor je bi-lo manj birokratizma. Močnejši birokrati-čni poskusi bi ustvarili prazen politični prostor, potisnili večji del ljudi v pasiv-nost in manjši del lahko v roke demago-škim in nazadnjaškim sliam ter tako od-prli razdobje zaostrenih spopadov še več ozkih skupin za oblast. Nisem dolžan odgovoriti na vsako in kakršnokoli kritiko. Tagale odgovora pa sem bil dolžan, ker gre v tem trenutku za dosti več kot za polemiko med dvema za-sebnikoma: zaostreno je vprašanje, ali bo do naslednja zasedanja organov ZK, SZDL, skupščine in drugih napravila odločne ko-rake v smeri, ki jo zahtevajo sedanje te-žave. * Ta odgovor v polemiki je dr. Vojan Rus dal Delu dne 2. oktobra 1969, vendar ni bil objavljen. ** Da ne bo očitkov, kako o potrebi raz-vijanja idej po demokraciji samo besedi-čim, naj spomnim, da so razni avtorji pri nas, pa tudi jaz, izrazili svoje mne-nje v posebnih obširnejših in vsem dostop-nih člankih Socialistični zvezi, o spremem-bah ustave, o reorganizaciji in statutu ZK. *** Samo na tem mestu je narejena manj ša sprememba. Fotografija: Tone Stojko naši razgledi I/BOR NAJZANIMIVEJSIH ČLANKOV IZ PREKO 100 SVETOVNIH REVIJ IN ČASOPISOV razglecli po svolu Ht=f«CTi=<^4]g»WSI=Tr^4^JW^i BREZOBVEZNO IN BREZPLACNO VAM POŠLJEMO NA OGLED NOVO ŠTEVILKO NAŠIH RAZGLEDOV ~w~ IZPOLNITE IN ODPOŠLJITE NA NASLOVI NAŠI RAZGLEDI LJUBUANA ||||||||»|»| CANKARJEVA 5 Pošljite mi na ogled novo številko NAŠIH RAZGLEDOV Ime in priimek Naslov ¦ ¦ Podpis ............- ..... če vam jih v 6 dneh vrnem. nimam do vas NOBENIH OBVEZNOSTI. če vam jih v 6 dneh ne vrnem, me smatrajte za naročnika. SPREJME 15 STEVVARDES in 12 STEVVARDOV za občasno delo v letalski službi podjetja. Kamdidati morajo iapolnijevati naslednje pogoje: 1. Da obvezno obvladajo angleški jezik in še delno en tuj jezik 2. da niso mlajša: ženske od 20 let in moški od 22 let, 3. Da imajo status študenta, 4. Da stanujejo v Ljubljani. Za kandidate, ki bodo sprejeti, priredi pod-jetje tečaj. Ponudbe z biografiskimi podatkl in navedbo znanja jezdkov sprejema uprava podjetja do l.decembra 1969. Upravni odbor DRUŠTVA ZA ZDRUŽENE NARODE ZA SR SLOVEINJO s sedežem v Ljubljani razpisuje Nagradni natečaj za najboljše sestavke o delu OZN in njenih speciali-ziranih agencij. Natečaja se lahko udeleže učenci 8. razredov osemletke, dijaki srednjih in strokovnih šol ter slušatelji in diplomanti višjih in visokih šol v Sloveniji. Izbira teme je svobodna; vodilo naj bo le njena povezanost bodisi z delovanjem OZN na področju varovanja mednarodnega miru in varnosti, pospe-ševanja miroljubne in aktivne koeksistence in pri-jateljskih odnosov med narodi, uresničevanja med-narodnega sodelovanja z reševanjem mednarodnih problemov ekonomske, socialne, kulturne in človeko ljubne narave, kakor tudi na področju varstva člove-kovih pravic. Poleg delovanja same OZN prihaja v poštev tudi problematika, ki je v zvezi s specializira-nimi agencijami Združenih narodov npr. FAO — bor-ba proti lakoti, UNICEF — pomoč otrokom vsega sveta, UNESCO — problemi izobraževanja, znanosti in kulture, WHO — prizadevanja za izboljšanje zdrav-stvenih razmer, boj proti epidemijam itn. Najboljši sestavki bodo nagrajeni za Dan človekovih pravic, 10. decembra letos. Nagrade bodo razdeljene na proslavi v prostorih društva. Naloge je treba oddati v tajništvu društva, ali pa poslati na njegov naslov: Ljubljana, Cankarjeva l-II., do 1. decembra 1969. Na tem naslovu lahko dobite tudi vse potrebne informacije in materialne za nalogo. ZVEZA ŠTUDENTOV JUGOSLAVIJE UNIVERZITETNI ODBOR — LJUBLJANA Odbor za mednarodno aktivnost Trg revolncije 1, Ljubljana — Yugoslavia Mednaroidni odbor IO skupnoBti študemtov RAZPIS 2 RAZPIS 1 MESTO VODJE TURISTICNE SKUPINE Mednarodni odbor IO skupnosti študontov POGOJI: 1. Obvladanje dveh svatovnih jezikov (obveana angleščina 2. Organizacijske sposobnosti na področju turizma 3. Delovni čas po dogO'VO'ru 4. Nagrajevanje po pravilniku MO-ja. Kandidati naj v prijavah navedejo dosedanje iz-kušnje. Prijave se sprejema v Mednarodnem odboru Trg revolucije 1 do l.decembra 1909, vsak dan od 12. do 14. ure. MESTO SEKRETARJA MEDNARODNEGA ODBORA POGOJI: 1. Poznavanje mednarodne študentske problematdke 2. Aktivno obvladanje dveh svetovnih jezikov (obvezen angleški jezik) 3. Obvladanje daktilografskega dela; delno knjigo-vodstva 4. Prijavljenci morajo imeti status študemta 5. Delovni čas vsak dan, razeo sobote od 12. do 14. ure 6. Nagrade po pravilniku Mednarodnega odbora Kandidati na razpisano mesto naj navedejo do-sedanje izkušnje. Prijave sprajemamo v Mednaroidnem odboru, Trg revolucije 1, vsak dan od 12. do 14. ure. Mednarodni odbor IOSŠ INTERTRADE Podjetje za mednarodno trgovino LJUBLJANA Pospeševanje zunanjetrgovinske izmenjave. Posre- dovanje pri izvoznih in uvoznih poslih. Posredovanje in organizacija izvoza industnjske opreme, investicjskih del in storitev in industrijske kooperacije. Mednarodna trgovina in financiranje izvozno-uvoznih poslov. Brakeri za nakup in prodajo plovnih objektov. Zastopstvo inozemskih firm v Jugoslaviji in jugo- slovanskih podjetij v inozemstvu. PREDSTAVNIŠTVA v Jugoslaviji: Beograd, Zagreb, Rijeka PREDSTAVNIŠTVA in PODJETJA v inozemstvu: New York, Bogota, Cairo, Bombay, Calcutta, New Delihi, Madras, Praha, Berlin, Oslo. Studenti studentke vsi ki imate težave ste v težavah pričakujete težave Tribuna odpira Seksualno posvetovalnico Študentje s premajhnimi udi, študentje s prevelikimi udi, študentke device, študentke nimfomanke, če ste zaljubljeni v svojo teto, če onanirate več kot šestkrat na dan, če sploh ne onanirate, če zmorete le enkrat na noč, nežno Ijubife svojega kolega, profesorja, ga javno kažete, pri štiriindvajsetih letih še niste doživeli orgazma, vas je posilil očetov najboljši prijatelj, Ijubite skupinski seks, vas še vedno kopa mamica, vas oče ponuja svojim poslovnim prijateljem, vas bočni položaj več ne zadovoijuje, ste za 69, vsi, ki Ijubite ali ne Ijubite, ste Ijubljeni, zavrženi, zavoženi, povoženi, noseči, spolno bolni - pišite nam! Tribuna bo rešila vaše probleme! Tribuna ima rešitev vaših problemov! Tribuna rešuje vaše probleme! Tribuna je uvidela, da ne kaže zaostajati za vsemi spodobnimi slovenskimi časopisi, zato že od naslednje številke dalje TRIBUNINA SEKSUALNA POSVETOVALNICA Pišite nam. Diskretnost zajamčena. Odgovar-jal bo strokovni kolegij, sestavljen iz ustrezno izobraženih strokovnjakov! Vaša srčna stran Vsi, ki se trudite in ste nepotešeni pridite mi vas bomo poživi(n)li. Državljan, občan, odbornik, samoupravljalec, podrejeni, pešec, potnik in voznik, kupec, stranka, gost, žena, mož, sin in hčerka, tašča, snaha, šolar in študent, gledališki abonent, naročnik revije, časopisa, poslušalec in gledalec, kmet, voja-k — odpinimo ti stran za tvoje pismo. Pismo, ki si ga že dolgo, saj veš, že od takrat hotel napisati. Da, celo napisal si ga že, se spominjaš, a ti ga niso objavili. Poznam to, teh stvari nikoli ne objavljajo... Pošlji svoje pismo nam. V njem boš lahko v brk, v oči, v nos, naravnost zasolil politikom in občini, odborom in upravi, nad-rejenim in šoferjem, sprevodnikom in kolesarjem, prodajalkam, tajnici, natakarju, soprogu in soprogi, očetu, materi, snahi, tašči, profesorju in predavate-ljem, režiserju in igralcem, kulturi, žurnalistom, tele-vizarjem in spikerjem, ekonomistom in civilom. Ube-sedena in natisnjena, med tvoje prijatelje in sovraž-nike razposiana tvoja javna jeza — te bo pomirila. Tvoje spanje bo spanje pravičnika, ki je naposied enkrat vse povedal. Uredništvu »TRIBUNE« Dne 9. 10. t.1. ste v tedniku »TT« objavili vabilo za gledališče »Pupilije Ferkeverk«. Med drugim vabite tudi žide, čeprav pomotoma pisane z malo začetmco. Vprašujem vas, kaj ste s tem mislili? Norčevati se iz naroda, ki je v svoji zgovini pretrpel največ po-gromgov, ki je samo v zadnji II. svetovni vojni izgu-bil šest milijonov pripadnikov? Ker je list glasilo visokošolske mladine, med ka-terimi so tudi židje, je taka navedba ne samo žaljiva in kazniva, temveč tudi sramotna za list, saj je to hitlerjevska metoda rasizma. V zvezi z zakonom o tisku zahtevam, da na istem mestu in v istem listu objavite pojasnilo in opravi-čilo, sicer bom iz ilegalnega čitatelja moral postati legalni tožnik na sodišču. Citatelj Uredništvo Tribune je opozorilo odgovornega člana skupine »pupilčkov«, da prevzame nase odgo-vornost za oglas, ki je pomanjkljivo formuliran in je zaradi tega mogoče razumeti akcijo »Pupilije« pod firmo Tribune. Res pa je, da je uredništvo samo po-sodilo prostore skupini za omenjeni dan. — Ste sli-šali, »Pupilčki«? Kot kaže, ne bo zaklanih samo nekaj kur... SINE IRA ET STUDIO! če že vabite v vaše vrste vse mogoče nestvore, je vaša stvar okusa. Nedopustno pa je, da se hoče peščica puhloglav-cev okoli Tribune norčevati s celimi narodi, kot so cigani ali židje. Kaj bodo rekli Ijudje, ki spoštujejo Einsteina, Marxa ali Kristusa? Pupilja F. Kateri od njih je bil cigan? Jaro Novak TU je razredni sovražnik V začetku je bil kaos. Ne Dobro ne Zlo še nista bila ustanovljena. Plusi in minusi so plesali po stra-tosferi enakopravni. Potem se je odločil Duh, ki je plaval nad vodami, in je rekel: Bodi integracija. In bila je integracija. Plusi so se zbrali na eni, minusi na drugi strani in se odslej niso več pogledali. Na stran minusov je Duh poslal temo.. da se ne-bi po dva in dva videli pečati v pluse, piusom pa je dodelil luč. Crnemu je dejal: Ti si črno in belemu. ti si belo. Med živalmi pa je ločil kozle od ovac. Nato je odredil prvim levo, drugim pa desno stran in določil še smeri gor in dol. Potem je poklical k sebi Subjektivne sile. Njim je iz-ročil oblast nad Dobrim, vse Zlo pa je zapadlo Raz-rednemu sovražniku. Tako je bil ustvarjen svet in Duh se je umaknil na počitek. Subjektivnim silam se je posrečilo ujeti Razred-nega sovražnika. Strpale so ga na podstrešje, v staro poslikano skrinjo med odslužene bohke, božje mar-tre, Stalinove slike in slike nagih bab. Potem je šla naša stvar naglo v cvetje. Le včasih je čudno prečud-no zavelo od skrinje po nesnagi tam znotraj. Vsi pa smo vedeli, kdo je krivec za slabo letino in vse drugo. Stvar socializma je dozorevala v klasje. Tedaj pa, glej si ga zlobca, spet »se ga je zaznalo«! Ne sejal ni ne poškropil in okopal, pa pride, da ponesnaži. Kje da so ga videli? — I, kdo pravi, da ga je videl? čutiti ga je, čutiti! Kdo ga je začutil? — Kdo? Ih, kdo... Vsi, vsi ga poznamo; povezan je z našo zgodovino kakor hudič s Svetim pismom: Slovita prehodna obdobja so obdobja vzida njegove temne zvezde. Poznamo že, kako gre: Sprva sede nekje v neki velekašči na pšenico in na koruzo. Noče dol, noče stran. čez nekaj dni se podraži kruh Nato po-časi kje v kakšnem skladišču seda z vrečo na vrečo, z gajbe na sod, zunaj pa se .dražijo cuker pa moka pa olje pa mast, pa nelikvidnost narašča... Tramvajar in poštar bi rada pojedla toliko kruha kot prej, zato morata podražiti svoje usluge. Sčasoma zleze Razredni sovražnik tudi v pivo in cigarete in je naposled povsod pričujoč kakor bog. Na kraju se pritakne še dinarju; ničlo po ničlo. Clovek še opazi ne, kdaj se mu kovač v žepu spremeni v jurja. Subjektivne sile so brez moči. Edino, kar preo-stane je to, da ga pokažejo ljudstvu. A njega ni! Sli-karji ga prično abstraktno portretirati. Toda jeza nad draginjo ni abstraktna in nad takimi slikami se ne more znesti niti občan niti policaj. Kasneje postanejo portreti določnejši, niso pa identični. Eden spominja na farja, drugi na avtoprevoznika, tretji na direktor-ja in tako se ve, da pravi še ni še ni najden. če ne bo drugače, ga bo treba določiti ali razpi-sati delovno mesto. Nazadnje pride odrešenje. Na zemeljski obli, »na brdovitom Balaknu«, se v kakem malem mestu razo-dene preprostemu ljudstvu kmetov in pastirjev apo-kaliptično vstajenje Razrednega sovražnika. Tu je! Intelektualec je! — Tovariš, ti si razredni sovražnik. — Prav imate ... __ ????? — Zoper buržoazijo! Ste ga slišali, kaj pravi — zoper buržoazijo! Rev-ni smo, da nam včasih pride prav celo kakšen potres in z njim štruca kruha, pa bi premogli dva razreda! In boržuazija celo! To je tipična plazeča se kleveta! In ker je inteligenca predvidena z načrtovanjem socialistične družbe, takle tip ne more biti intelektua-lec. To je kvazi intelektualec in z njim kvazi inteli-genca — naš Razredni sovražnik. Zdaj pa nič administravnih ukrepov. Bože saču-vaj! Pokazati ga ljudstvu, ono naj mu sodi. Bogami, ne bo mu lahko, za kruh in vino, pa za olje in za mast, za nelikvidnost in za nule k dinarju. Strpali ga bodo nazaj v skrinjo. Cez sedem let vse pride prav ... KO PRIDEM SPET ENKRAT DOMOV me že na jesenicah hočejo malo pretipati ker imam trak v gla-vi in umazane kavbojke in jih sploh pišmevritično gledam kar pojdi z nami punca bunca uniforme firbca če imam kaj haša ali kaj takega nevarne sorte ali oni imaju šivače strojeve i svšta pa ništa piši v pisma bralcev toda tam sploh ne honorirajo pa še kdo ti konstruktivno odgovori in potem si v dreku to odpade KO PRIDEM SPET ENKRAT DOMOV me spre-vodnik sploh noče vzeti gor na rudnik tri in rečem porkamadona al smo v socializmu al ne in sprevod-nik se jasno ustraši pssss ti odpre in je hud dedec KO PRIDEM SPET ENKRAT DOMOV je mama vesela in se joka in jaz se jokam mama je v redu pravzares ata pa je skregan in sploh je vse narobe kosilo prepozno in toliko posode obiski kategorije sobotapopoldan in res je vse narobe če verjameš ali ne zmanjša mleka in mami vse leti iz rok KO PRIDEM SPET ENKRAT DOMOV imam veliko komplikacij poštar je pijan človek res niko-mur ne more več zaupati na tem svetu in bojler je pokvarjen sestra mi krade nylon spodnje hlačke ljudje pozdravljajo glavo malo dol roko ven dober-daaaan glavo gor roko nazaj noter pa hajdi pljunem na asfalt pred konzorcijem kjer igra dontletmedown avtobusi 163914 ustavljajo tam sploh se včasih tam marsikaj zgodi ljudje se pa kar naprej tlačijo v de-gustacijo KO PRIDEM SPET ENKRAT DOMOV vprašajo koliko sem zaljubljena rečem hvala dobro pojdivrit še ni sile da me bo konec od tega tečem naprej am-pak če srečam živo in andreja gremo sedet pod ar-kade in se režimo kot hijene če srečam živo in an-dreja gremo na nunski balkon in strašimo občane in gremo na izlet na grad kjer jemo trdokuhana jajca in sonce sploh ne sije ampak to nima veze KO PRIDEM SPET ENKRAT DOM^V začnem premišljevati kako čas beži in ostale življenjske res-nice slabe volje sem in me po ves teden preganja driska ker čas beži lahko pa se čisto zamo-riš če napišeš fuj 441 tam odpadeš če rečeš mate je zajebant že ni dobro če rečeš dim je glista je pa še slabše in tako te pokoplje teža grenkih spoznanj nekateri se pospešeno umsko razvijajo in sošolke imajo otroke in vedno bolj debele riti KO PRIDEŠ SPET ENKRAT DOMOV je najbolje da si tiho kot miš in začneš znova previdno lesti lju-dem v rit da si lahko prwoščiš kavo in cigareto v miru božjem M. COLEMAN KO PRIDEŠ SPET ENKRAT DOMOV VIKAŠ SAMEGA SEBE vikaš samega sebe Sašo Šrot GENIJEV NAGOVOR Skromnost gor, skromnost dol, toda jaz sem genij! Sicer pa danes o tem nihče ne dvomi, čeprav pedagoški delvci, ki so imeli opravka z mano v času mojega obveznega šolanja, niso opazili pri meni no-benih klic genijalnosti. Svojo pozicijo vodilnega slovenskega genija mi je uspelo ohraniti polnih osemšti-rideset let in, kot kaže, vsaj zaenkrat še ni niti najmanj ogrožena. Tudi geniji postanejo rutinerji, kaj hočete... V tistih dobrih starih časih kakšnih dvajset let po Informbiroju se je v naši lični deželici govorilo o dveh stvareh: o nogometu in o naravnost porazno slabi izobrazbeni strukturi za Slovenijo kot že takrat kar razvito republiko. iVdite, dragi moji, vse genialne ideje so po svoji naravi zelo preproste, moja pa je bila še celo. Vsa moja umetnost, ki mi je prinesla nesmrtnost, je bila v tem, da sem spravil vkup obe temi: nogomet in izobrazbeno strukturo! Mahnil sem jo lepega dne v neko podjetje in vodilnim odšepetal svojo idejo. Bili so za. Pri priči. Uki-nili so vse štipendije, podpore, odpravili vsa pripravniška mesta, s prihranjenim denarjem pa ustanovili sklad za razširjeno možgansko reprodukcijo. Dali ^so mi potrebna pooblastila in me poslali ria pot. Odpravil sem se v južne predele države. Prepričan sem, da ste zvezo z nogometom že opazili. Za omenjeno podjetje sem v tednu dni nabavil 3 dipl. ekonomiste, 2 dipl. pravnika in 4 dipl inženirje. Vsi izredno perspektivni in sposobni kadri. Dva sta me stala 6 starih milijonov na roko in trisobno stanovanje, trije štiri milijone ia dvesobno stanovanje, ostali 2 milijona in garsonjere — pogodba za šest let. Sebi pa sem seveda zaračunal skromno provizijo. Posel je kmalu cvetel, da je bilo veselje. Tako sem poleg slave postal tudi eden najbo-gatejših genijev v deželi. Toda svoj denar sem moral včasih naravnost krvavo prigarati. Samo če se spom-nim na nekega znanega ekonomista, ki mi je iz Dubrovnika pobegnil celo na Dunaj; od koder se je potem po-gajal za prestop v neko naše podjetje! Mimogrede, stal nas je celih 30 milijonov, pa še hišo z bazenom in športni Mercedes, toda dobili smo ga! Res, nekateri strokovnjaki so se često obnašali kot kakšne nogo metne zvezde. Toda nekoč sem jim dobro zagodel. Morda ste brali v knjigah, da so v tistih časih imeli čehi in Slovake hude probleme s svojim socializmom in s svojimi zavezniki, pa sem takole neko poletje mahnil na našo obalo in za politični azil in dobro službo nakupil kakšnih 200 strokovnjakov ter jih razprodal po Jugoslaviji. Na trgu je zavladala seveda strahovita zmeda in naši strokovnjaki so bili devalvirani za sko-raj 40%. Toda moj ukrep je silno koristil kasnejši stabilizaciji cen na tržišču z možgani. Vidite, če je človek genij... O neverjetni gospodarski prosperiteti, ki je zajela našo deželico kmalu za tem, ste menda slišali. V krat-kem smo ukinili našo univerzo, ki se je pokazala za popolnoma nepotrebno in odveč, še več, bila je leglo na-zadnjakov in starokopitnežev, ki so flancali nekaj o nacionalni sramoti in kaj vem še kaj. Imeli smo dovolj denarja, da smo lahko naše mladce pošiljali na študij na najboljše tuje univerze po svetu, s čimer jim je se-veda na zahodnem tržišču zelo zrasla cena. Za v Angliji šolanega kemika, ki smo ga prodali v ZDA, smo lahko pripeljali v Slovenijo pet ali celo več strokovnjakov iz za nas cenejših področij. Našemu boomu se je seveda čudil ves svet, kajti dokazali smo, da je univerza, če si iznajdljiv in podjeten in če premoreš enega samega genija, popolnoma odveč in da se da tudi brez nje. že res, da starčki ob poliču danes godrnjajo, da že v njihovih mladih letih ni bilo kaj prida z našo kulturo, da pa je danes sploh ni več, ampak, prosim vas lepo, danes imamo Slovenci že pet moštev v I. ligi, od takrat smo imeli že 40 najrazličnejših svetovnih prvenstev, se pravi — vsako leto povprečno erio — in če bo po sreči, bodo prihodnje olimpijske igre v Ljubljani. Pred dnevi pa sem zvedel, da v Tokiu gradi nek arhi-tekt stopetdesetnadstropen nebotičnik v obliki klasičnega slovenskega kozolca. To je po mojem mnenju tudi največje priznanje naši starodavni slovenski kulturi in duhu ljudske umetnosti. In vse to, dragi moji, je plod moje genalnosti, tiste majhne ideje — spraviti vkup nogomet in izobrazbeno strukturo. radio študent vsak dan razen sobote in nedelje od 12.-13.in od 16. do 18. ure nasrednjem valu 188 m KAJ PIŠE PROF. ALBERT LEVER »DoLžnost vseh javnih šol je^ da z vse mi silami farsirajo vse vrste' talentov. Sem spadajo tudi največji talenti, ki j'iii ne moremo enostavno prepustiti samijn sebi. Izhodišče viso?ie šole mora biti, da fe zares najvišja izobraževalna ustanova in da zumaj nje šfrudent nima nobenih možnosti več, da bi z cadaljnjirn šola-njem razvijai svoje sposobnosti. Prav za-radi tega, ker se elita ne more umakini-ti navzgor, če se ji zdi, da ji nivo visoke šole ne ustreza, a tisti pod povprečjem se lahko vrnej'o na nižjo stopnjo, je po-pakioma zgrešeno^ da se nivo visokih šal uravnava po povpfečju. Ta obrazec bo ne-dvomno naletel na številne nasprotaike, morda ne toliko med študenti kot tned profesorji, ki iz »humanih« razlogov pri-lagodijo nivo svojih predavanj povpTečju večine. To je tuvidevjio do netalentiranih Studentav, vendar je nehumano do talen-tiiranih, posebno do elite.« (Mojemu profesorju novejše pol. zgodovine) Uredništvo za poezijo razpisuje NATEČAJ ZA NAJBOUŠO POPEVKO TRIBIM v zimskem semesiru 1969/70 NAGRADE 1. ena prva nagrada 200 Ndin 2. tri druge nagrade 100 Ndin Popevka je avantura. Popeva se na ulici. Popeva se okrog vogalov. Tudi za hrbtom. Kar se popeva, ni nekaj vzvišenega, nepristopnega, eteričnega. Popevka je poenostavljanje: aktualizacija. Tekst popevke ni navaden jezik. Močno je odvisen od oblike, ki jo narekuje muzika-ličnost. Popevka ljubi efekt in zahteva najširšo publiko. So popevke, ki jih šepetanio, in take, ki jih hihitamo. So popevke, ki so samo chansons. Popevka je nekaj najobičajnešega in venomer prisotnega. Kdor v njej išče »smisel«, bo utrujen zastonj Kdor jo ima za nekaj »ničvrednega«, je utrujen zastonj. Popevka se zaveda kratkotrajnosti besede, zato se obnavlja: po-peva. S tem se tudi sama sebe naveliča. Nikdar ne more biti staromodna. Pesnici! Kad budemo savladali boga i neistinu što zaklanja nam vidike nastače največa seoba seoba svih budala u pesnike Slobodan Stojadinovič Beseda lahko izreče resnico in laž. Tudi lahko vse IMENUJE resnica. če so ljudje daleč in se težko slišijo, lahko vsako blebetanje razu-mejo kot ljubezensko zapeljevanje. ŠTUDENTKE IN ŠTUDENTI! PESNICE IN PESNIKI! Z nami manipulirajo, vi pa ostajate nemi! Kje so vaša peresa, da jih kot kopja vržemo v sovražnikov tabor? Zakaj vam bombe v svežnjih rjavijo po predalih? UREDNIŠTVO TRIBUNE VAS VABI K SODELOVANJU. Vključite se v pesniško produkcijo, pošiljajlte nam svoje izdelke. Tribuna hoče biti podoba vaše angažiranosti. Samo če se boste vsi odzvali, bo ta podoba neizkrivljena. Poiščimo nova imena, pravilne dimenzije pro-stora, v katerem se poezija dogaja. Predlagajte nove oblike sodelova-nja in komuniciranja. TRIBUNA VAS OBJAVLJA TRIBUNA VAS HONORIRA! Prispevke in predloge pošiljajte na naslov: Študentski list Tribuna Ljubljana, Trg revolucije l/II Fotografija: Janez Korošin 29. NOVEMBER Umrl je profesor Werner Hofmann Pred. kratkim je nenadama urnrl pro-fesoor Wemer Hofmann. Hofmann je bil od leta 1966 redni profesor sociologije in di-rektor sociološkega inštdtuta na marbur-ški univerzi. Ob letošnjih volitvah v Bun-destag je bil eden redkih predstavnikav svojega poctlica, ki so se aktivno udele-žili predvolilnega boja; nastopal je kat glavni kandidat ADF, volilne koalicije le-vičaTskvh strank. Nekatera dela: Die vaLkswirtschaftli-ohe Gesamtsrechnuing (1954), Wohiin steurt die Sowjetwiirtsch.aft? Zur Deutung der Sovvjetgeselschaft von Heute (1956), Die Arbei+jsverfassuing der Sowjetunion (1956), Europamarkt und Wettbewerb (1959). Geselschaftslehre ails Ordnungs-macht. Die WerturteilsfTage heute (1961), Ideeriigesohichte der sozialefn Bewegung des 19. und 20. Jahrbunderts (1962), So-zialakonomische St*udientexte (1964—1966), Stalinismus und Antikomunisimus. Zur Soalogie des Ost-West Konflikts (1967), Universit.t, Ideologie, Geselilschaft (1968). Profesor Hofmann je bil zagovornik radikalnega reformiran/a nemškega viso-knš^lsuega sistema in je večkrat odločno podprl zahteve levičarskih študenitov. Umrl je v starosti 47 let. kitik;,; \i 1,1 \ IN OSEBNOST Tribuna razjpisuje niatječaj, ki velja za vse zemljane. Tema so fotograiije in osebnosti današnjega časa. Potografije naj bodo kaj nenavadnega in enikratnega. Na-grade so izredne in bodo po pričakova-njih presegle vse, ki jlh podeljujejo kjet-lcoli na svetu. žJemljanom^ ki se ukvarja-jo s kaferšnimfioli fotografiramjeim vi-dnih osebnosti, priporočamo, da nam po-šljejo vsaj eno njihovo fotografijo. Pri-spevke sprejemamo na uredništvu Tribu-ne vse do 1. aprila leta 1970. SAMOHVALA BOŠKO ŠILJEGOVIČ: (Na 6. seji pred-sedstva ZKJ, ko so razpravljali o aktual-nih vprašanjth družbenega položaja in vloge sredstev javnega obveščanja in o konfliktnih situacijah gospodarskih orga-nizacij): »Glede odkritosti obveščanja o dogodi^ih v svefcu pa zanesljivo velja, da v katerikoli drugi državi ni večje svobo-de tiska kot pri nas.« (Delo, 18. nov. 1969.) Vse, ki bi radi scdelovali v TRIBUlVr s prispevki o kulturi (članki, eseji, kritike) VABIMO naj pridejo v sredo, 26. novembra 1969 ob 18. uri v uredništvo, Trg revolucije l/II, soba 86 Šiudentski lisl iliiMiim urejajo: Miian Dekleva, Stanko Hočevar, Jože Konc, Andrej Medved (odgovorni ured-nik), Jaro Novak, Marko Pogiačnik (likov-ni urednik), Marko Slodnjak, Slavko Spi-hal, Tone Stojko (urednik fotografije), Sašo šrot, Marko švabič, Dušan Tršar (tehnični urednik) Peter Kuhar (lektor) TRIBUNA — Izdaja IO Sš ljubljanskih visokošolskih zavcdov — Uredništvo in upravia Trg revolucije l/II — Telefon 21-280 — Tekoči račun 501-8-78-1 — Letna naročnina za študente 15 din, za ostale 20 din — Cena posameznega izvoda 1 din — Rokopisov in fotografij ne vračamo— Tiska CGP »Delc« Ljubljana, Tomšičeva 1, telefon 23-522 — Poštnina plačana v go>