Slovensko Gospodinjo Izhaja vsako 3. soboto v mesecu kot priloga »Naš. Listu« in velja posebej prejemana na leto 3 K. =0 Leto IV. V Ljubljani, 9. maja 1908. Št. 4. Uredništvo »Slovenske Gospodinje« je v Ljubljani, Mestni a v a trg štev. 17 a v £ □= ■ Ženska in zakonik. (Dalje.) (glota. Dota je imetek neveste ali žene, ki ga dobi bodisi od svojih staršev, bodisi od kakega sorodnika ali odkogarkoli v to svrho, da ima kot zakonska žena gmotno lažje, brezskrbnejše življenje. Ako ima nevesta svoje imetje in je polnoletna, se morata z ženinom dogovoriti in morata v ženitni pogodbi pismeno določiti, kako se bode ta njena dota v zakonu uporabljala. Ako je nevesta mladoletna, sklene ženitno pogodbo z ženinom njen oče ali varih s privoljenjem variškega sodišča. Če nevesta nima svojega imetja, so.zavezani starši ali dedi dati jej doto, seveda če imajo primerno veliko premoženje. Ako bi bogati ali vsaj imoviti starši svoji hčeri ne hoteli dati dote, ima hči po zakonskih določbah pravico, sodnijsko prisiliti jih, da ji izplačajo primeren delež svojega imetka. Nezakonska hčer ima pravico, zahtevati doto le od svoje matere. Sodišče ima na zahtevo neveste pravico, imovinske razmere staršev preiskati in potem doto, ki se mora nevesti izplačati, po razsodbi odmeriti ali pa starše izplačila dote oprostiti. Ako pa se omoži hčer brez vednosti ali brez pritrdila svojih staršev, in ako razsodi sodišče, da je bistven vzrok, zaradi katerega starši možitve niso dovolili, potem starši niso dolžni, dajati dote, niti ako bi bili kasneje s hčerinim zakonom zadovoljni. Vsekakor je torej otroku le v korist, ako svoji materi takoj zaupa svoje simpatije do moža, ki mu želi postati žena. Starejša, zrela in razsodna mati bo svoji hčeri nedvomno modro svetovala, jo opozorila na marsikaj, česar zaljubljene oči hčerkine ne opazijo, ji pojasnila lastne in morda tudi snubčeve imovinske razmere ter ji uredila vprašanje gledč dote in bale pravočasno. Zahrbtno sklepanje ljubezenskih razmerij in za starše presenetljivo sklepanje zakonskih obljub je otrokom malokdaj srečenosno in ni pametno. Mož in žena. Po zakonskih določbah sta mož in žena povsem enaka v svojih zakonskih dolžnostih in pravicah: biti si morata e n a k o zvesta, odkritosrčna in udana. Namen zakona pa ni morda le ženo ali moža za življenje preskrbeti, jima olajševati in lepšati obstanek, nego je svrha zakona: duševno in telesno združiti dve osebi raznih spolov v ta namen, da imata otroke, katere morata skrbno in vestno vzgajati. Tudi naj se v vsakem slučaju in položaju z vsemi silami duha, srca in telesa podpirata. Ženska ali mož, ki noče imeti otrok ali ki ve, da ne more imeti otrok, naj se torej ne omoži in ne oženi! Ako pa stori to vendarle, sramoti in oskrunja zakonski stan ter ga ponižuje zavedno na stopnjo ostudnega priležništva! — Mož pa je glava rodbine, zato ima dolžnost, skrbeti za -lastno, ženino in vse rodbine stanovanje, hrano in obleko ter ima dolžnost, svojo rodbino v vsakem slučaju javno zastopati. Mož je zavezan, dati svoji ženi svojemu stanu in imetku primerno popolno preskrbo, četudi ima morda žena lastno premoženje. Ako žena zboli, ji mora mož na svoje troške preskrbeti zdravniško in zdravilno pomoč. Ako bi tega ne hotel storiti, dasi more, bi se pregrešil proti postavi, po kateri se tak prestopek kaznuje z zaporom od enega do šestih mesecev. Mož je opravičen in tudi dolžan, polnoletno svojo ženo zastopati pri sodišču ter oskrbovati njene javne zadeve. Vendar more polnoletna žena to pravico svojemu možu vzeti ter se zastopati sama. Ako žena ni polnoletna, jo zastopa povsod njen oče ali njen varuh. Mož je po zakonu oskrbnik in upravitelj ženinega imetka, ako žena te pravice svojemu možu ni sodno vzela ali mu je ni izrečno odrekla. Pa četudi bi bila žena svojemu možu izrečno in za vselej priznala pravico, da oskrbuje njeno imetje, sme žena možu to pravico zopet vzeti in svoje priznanje preklicati v slučaju, da je mož za oskrbnika nesposoben ali nevreden ter da ima od moževega oskrbništva škodo, oziroma da ji preti nevarnost škode. Nasprotno pa ima tudi mož pravico, potom sodišča odvzeti lastni ženi gospodarstvo nad njenim lastnim imetkom, ako dokaže, da je zapravljivka ali duševno nerazsodna. Žena dobi priimek moža ter uživa pravice njegovega stanu. Dolžna je stanovati z možem v istem stanovanju ter mora po svojih močeh in sposobnostih podpirati ga v gospodarstvu in poslu. Biti mora skrbna in vestna gospodinja ter brigati se, da posli vrše svoje dolžnosti. Žena postane deležna državljanstva in občanstva moževega ter je podrejena sodišču, kateremu je podrejen njen mož. Ako bi kdo ženo na časti žalil ali njej na imetju škodoval, ima mož pravico, v imenu žene pri sodišču iskati zadoščenja. Tudi žena je obvezana pomagati soprogu v vsakem oziru. Zaradi tega velja zakonita domneva, da je vse premoženje, katero pridobita zakonca v zakonu, last moža. Žena ima vsled tega pravico do živeža, to je do prehrane, obleke, stanovanja in druzih potrebščin. Obseg teh potrebščin se odmerja po stanu moža. Soprog je zakonit zastopnik svoje polnoletne žene glede njenega premoženja, dokler žena temu ne ugovarja. Ako je pa žena mladoletna, potem oskrbuje njeno lastno premoženje tisti, kdor je njen postavni premoženjski oskrbnik. Tak premoženjski oskrbnik je tudi lahko njen soprog kot kurator njenega premoženja. Razporoka in ločitev. Izomikana ženska mora vedeti, da je včasih tudi že sklenjeni zakon neveljaven ter da se sme zatorej žena razporočiti in se poročiti z drugim možem. Taki slučaji so n. pr., ako se izkaže med ženo in možem šele po poroki najbližja krvna sorodnost, ako se izkaže, da je mož za vršenje zakonskih dolžnosti povsem nesposoben, da je oženjen že z drugo, še živečo žensko itd. Take slučaje navaja državljanski zakonik izrečno. Navadno pa se nesrečen zakon le razloči, t. j. zakonca se ločita od mize in postelje. Največkrat se to zgodi zaradi nezvestobe enega ali obeh zakoncev ali pa zaradi nesoglašanja. Zakonska nezvestoba je po zakonu kazniva. Poročena oseba, ki se udaja prešestvovanju, in tudi samska oseba, ki se tega prešestvovanja udeležuje, sta krivi prestopka za-konoloma, ki se kaznuje z ječo 1 — 6 mesecev. Še ostreje pa se kaznuje žena tedaj, ako nastane zaradi njenega prešestvovanja dvom, ali je dete, ki pride potem na svet, zakonsko ali ne. Toda prešestvovanja ne preganja sodišče s&mo, nego ga preganja šele na tožbo užaljenega zakonca. A tudi užaljeni zakonec nima več pravice tožiti, ako je sozakoncu nezvestobo izrečno odpustil, ali če je od dneva, ko je o nezvestobi zvedel, minilo že šest tednov. Pa celo že izrečena kazenska razsodba postane neizvršljiva, ako dovoli užaljeni zakonec, da živi zopet skupno z obsojenim delom. Toda sokrivec zakonoloma se kaznuje tudi v tem slučaju, ako se je tožba vložila tekom šestih tednov, ko se je prešestvo zvedelo. Užaljeni zakonec pa more tožiti ali zakonolomnega sozakonca in njegovega sokrivca ali pa le enega izmed obeh. Tožbo zaradi zakonoloma sprejme vsako sodišče. Ako zakonec s slabim namenom zapusti sozakonca, podal je s tem povod ločitve zakona. Zapuščeni zakonec more pri sodišču zahtevati, da sodišče nezvestneža prisili vrniti se. Razločeni zakonci v Cislitvaniji pa nikakor niso razporočeni ter se ne smejo poročiti iznova, ako so katoličanje. Vzlic ločitvi ostaneta si zakonca mož in žena ter moreta vsak čas živeti zopet skupaj. Zaradi otrok, ki so v ločenem zakonu pač najnesrečnejša bitja, največkrat žena odpušča in prenaša tudi najhujše žalitve. Take žene so prave mučenice. Toda včasih nastanejo take razmere, da se morata zakonca ločiti. Lastno življenje, zdravje in imetje, pa tudi baš skrb za otroke je vendarle zakoncu prvo in najsvetejše. Ločitev zakona se izreče navadno, kakor že gori omenjeno: zaradi prešestva in nadalje zaradi dokazanega zločinstva, razuzdanstva, pijanstva ali zapravljivstva, zaradi surovega, neusmiljenega, življenju nevarnega ravnanja, zaradi poškodbe zdravja ali zaradi trajne hibe na telesu, zaradi zakonske nesposobnosti ter zaradi nalezljive bolezni. Veljavni zakon katoliških zakoncev razveže le smrt ene ali druge polovice. Zakon je tudi nerazvezljiv, ako je med zakoncema vsaj ena polovica katoliške veroizpovedi. Ako prestopita zakonca v drugo vero s tem namenom, da bi se mogla popolnoma ločiti in se morda potem celo nanovo poročiti z drugima osebama, je taka ločitev vendarle za katoliško cerkev neveljavna. Ako so iz ločenega zakona otroci, ima sodišče določiti, kdo izmed ločenih zakoncev mora poslej vzgajati otroke. Če ni posebno tehtnega vzroka, prisodi sodišče vzgojo dečkov do 4., vzgojo deklic pa do 7. leta materi. Sredstva vzgoje in preživljanja otrok mora plačevati oče. Plačati mora tudi svojim dohodkom, imetju in stanu primerno svoto za življenje ločene žene. Glede določb ženitnega pisma pa se morata zakonca pred sodiščem pogoditi, ali ostanejo določbe pisma veljavne še nadalje ali pa se izpremene. Ako je ena polovica nekriva, more zahtevati, da ostane ženitna pogodba pravoveljavna tudi vbodoče, oziroma da ji kriva, obsojena polovica izplačuje vsak mesec določeno svoto za preživljanje. Ako pa sta bili obe polovici krivi, da se je zakon razločil, izgubi žena vso pravico do preživljanja. Brez lastne krivde ločena soproga ima tudi pravico do pokojnine. Sodišče izkuša v vsakem slučaju ločitev zakoncev preprečiti ter posreduje med njima, da bi se zopet spravila, si odpustila ter živela skupaj še nadalje. Sodišče pač izkuša ohraniti rodbino nerazrušeno zaradi žene, ki stopi po ločitvi v jako težke življenjske razmere, in pa zaradi otrok, ki izgube ali očeta ali mater ter so morda za vse življenje oplenjeni sreče, živeti med ljubečimi in skrbnimi roditelji ter uživati njih skrb in vzgojo. Otroci ločenih staršev gledajo pač že v najnežnejši dobi pohujšanje, sramoto, žalost in sovraštvo! Strašno pa je zlasti, da vidijo vse to v očetovi hiši in med starši, ki bi jim morali biti vedno le vzor in vzgled! Ločena žena navadno ne uživa več ugleda in spoštovanja, dasi ga morda povsem zaslužuje in dasi je nekriva ločitve. Ločena žena živi neko abnormalno življenje, saj ni niti žena, niti dekle. Izpostavljena je često prav ponedolžnem žalitvam in kritikam zlobnih in škodoželjnih, obrekljivih in neumnih ljudij, ki gledajo v njej največkrat le pokvarjenko in propalico. Vsak njen korak se najstrožje in najhudobneje presoja, vse jo sumniči, natolcuje, vsak hip se ji podtikajo grdi nameni in celo grehi, tako da ne stori nikdar ničesar pravilno, pa naj se vede že kakorkoli. Zato si mora žena pač desetkrat premisliti, predno se odloči za ločitev svojega zakona. Že zaradi same sebe, najbolj pa zaradi nedolžnih mučenčkov — otrok — naj bi vsaka žena rajši trpela in prenašala bridkosti zakona do skrajnosti! Če pa je mera ženinega trpljenja res že prepolna, če je sramotenje njene osebe le preveliko, njeno poniževanje in žaljenje prehudo, če je surovost, neusmiljenost, brezsrčnost moža že neznosna, tedaj naj se žena loči, ker do neumne živali se ne sme nihče ukloniti. Tudi žena mora imeti svoj ponos in svojo čast, ki je ne sme pogaziti niti lastni mož. Da ne cenijo ločene žene nevedneži in suroveži, je žalostna istina in bridka krivica. Toda žena, ki se da vedoma neprestano varati, žaliti, poniževati in morda celo pretepati ter se ne upa ločiti od svojega moža iz strahu pred javnostjo in zato, da ima kruh in streho, taka žena ne zasluži nikakega spoštovanja. (Konec prihodnjič.) Josip Prem k: Študent Andrej. akrat, ko je odšel prvič v mestne šole, je bila vsa vas trdno prepričana, da postane vsaj »šolmašter«, ako že ne župnik, — pa študent Andrej ni hotel dobro in je napravil sramoto vsej srenji. Prvo leto se je dobro učil. Ko je prišel na počitnice, so strmeli vaščani, ko jim je govoril prav take besede, kot jih je bral župnik pri maši in niso se mogli načuditi bistroumnosti študenta Andreja. Oče mu je kupil srebrno uro in debelo srebrno verižico z murnčkom, kakoršne ni imel noben fant v vasi, in županov študent Andrej ni bil malo ponosen na to dragocenost. Tudi drugo, tretje in četrto leto je bilo še prav tako. Z učiteljem sta se pomenkovala kot stara prijatelja in vaščani, da, niti oče sam se ni upal vtikati med njune pogovore, ki niso bili nikdar o letini ali žetvi, ampak vedno o drugih učenih stvareh, katere razumejo — kakor je dejal župan, Andrejev oče — samo taki, ki so šolani. In Andrej je bil v resnici šolan. Včasih, takole na večer, ko so posedela dekleta ob hišah na trati ali na pragu, je prišel in zdaj tej zdaj zopet oni kaj učenega razložil. Žungarjevi Poloni je pripovedoval, da bode zemlja umrla in na njej tudi ljudje takoj, ko bo nehalo nanjo sijati solnce. Seveda je Polona takoj vprašala župnika in ta jo je pobožno potolažil: »Niti las ti ne izpade brez božje volje I« Vaščani in posebno starejši možakarji, ki so še pomnili, kako so se po dolini bliskali dolgi, francoski bajoneti, — pa so ga poslušali najrajši, kadar jim je pripovedoval o vojskah, o katerih še živ dan niso čuli. In kako jim je pripovedoval! Jezik mu je tekel gladko in govoril je tako živo, kot da je bil sam vsemu priča. In ni čuda, da se je nekoč Andrejev oče tako daleč spozabil, da ga je pohvalil pred vsemi možakarji: »Ali vidite fanta! Naj stopi na prižnico — pri moji veri, da bode boljše povedal, ko sam župnik! No, kakor sem vam govoril: iz Andreja bo še nekaj velikega. Glavo ima, tri ali štiri jezike že menda tudi govori, učen je ko sam zlomek, — pri moji veri, še škof bode postal — škof!« Možaki so prikimavali molče in so menda mislili svoje. Morda so že vedeli, kar je šlo le med dekleti takole na večer pri studencu. »Manica, ali že veš?!« »Kaj?« »Ti tudi ne, Nežka?« »Ne! Kaj pa?« »Saj pravijo, da bo mašo bral!« »Aha, Andrej! No, nekaj sem slišala!« »Jaz tudi! In ne samo slišala, celo videla. Veste, pride včeraj na večer k Žungarjevi Polonici, pa prisede k njej. Ne vem, kaj ji je pravil, da se mu je tako smehljala in kar naenkrat vidim, kako jo gladi po licih —« »Ha, ha, ha, ha!!« »No, da! Saj je tudi mene oni dan, ko sem šla v, polje, prijel okoli pasu in me kar šiloma poljubil.« »Glej ga, glej! No, zastonj nima tako svetlih oči. E, z mašo, mislim, da ne bo nič!« »O, bi že bilo,« je pristavila druga — »ko bi bile mašne bukve kaka lepa punica, da bi jo poljubljal in semtertja prenašal!« Tako so se pomenkovala dekleta, a do Andrejevega očeta seveda to ni prišlo, — saj bi pa tudi ne verjel. In Andrej je po počitnicah zopet odšel. To je bilo peto leto, kar je obiskoval mestne šole. Tisto leto pa ga o Veliki noči ni bilo domov, — sprla sta se nekaj z očetom in mati županja je jokala še na veliko soboto. »Pa bi mu vendar dal, saj veš, da se v mestu vedno kaj rabi,« je prigovarjala s solz polnimi očmi možu, ki je hodil ves srdit po sobi gor in dol. »Vraga mu bom dali Saj ti še nisem vsega povedal! Ali veš, kaj je ž njim!? Že nekaj mesecev ne hodi v šolo. Stopil sem k profesorjem, pa so dejali, da takega navihanca in take lenobe še niso imeli! No, da! Saj je dejal že lani gospod župnik, ko sem mu pokazal izpričevalo, da je komaj zdelal. Pomagaj si!« In tisto leto so praznovali pri županovih žalostno Veliko noč brez Andreja. Vaščani so izpraševali, zakaj ga ni, saj je drugače prišel vendar vsako leto, a župan je vsakega kratko odpravil: »Saj ne veste, koliko se ima učiti, da na dom niti nima časa misliti!« A Andreja ni bilo niti ob velikih počitnicah. »Nekaj mesecev,« je pripovedovala gospodinja očetu — »že ni hodil v šolo in se samo klatil okoli. Učil se ni nič in marsikaj nelepega sem čula o njem. Pred štirinajstimi dnevi pa je izginil in nikdo ne ve kam.« Žalostnega in potrtega srca je plačal župan dolg, ki ga je napravil sin Andrej pri gospodinji in ki ni bil majhen, — nato pa je odšel in kmalu so zvedeli vaščani žalostno vest o izgubljenem študentu Andreju. »Morda je šel za nekaj časa kam s kako lepo frajlico,« so se šalila med seboj vaška dekleta, a Andreja le ni bilo. Šalile so se, a hudo jim je bilo. Potekali so tedni, meseci in preteklo je tako pet let. Vaščani so se ga že redko spominjali, le župan in županja sta še včasih zavzdihnila ob misli na izgubljenega sina. Nekega dne pa so se vaški paglavci, ki so se igrali koncem vasi, tako prestrašili, da so v glasnem joku prihiteli vsak k svoji materi. Dvoje velikih voz, kakoršnih še niso videli vaščani, se je prizibalo v vas, a njih največje začudenje in občudovanje je vzbujala visoka, dvogrbna kamela, na kateri je sedela lepa, mlada ženska, ciganka menda. Črne oči in črne lase je imela! Zvečer je bila predstava. Čudne stvari so videli vaščani. Lasje so se jim ježili, ko je mlad, zagorel fant hodil po tanki žici, preobračal umetne kozolce, a največje je bilo njih začudenje, ko so spoznali v tistem zagorelem fantu — izgubljenega študenta Andreja. Bliskoma se je ta novica razširila po vasi in iz vseh hiš in koč so vreli skupaj ljudje. A on jih ni hotel spoznati in se je le nasmihal lepi, mladi ciganki, ki mu je vračala ljubav z vsakim pogledom. Po predstavi so ga iskali, da bi govorili ž njim, a ni ga bilo nikjer in šele drugi dan, ko so odšli komedijanti s polnimi žepi, je povedala Žungarjeva Po- Iona, da ga je videla pozno zvečer, ko je zavil tja po rebri proti gozdu. A dejala je, da ni bil sam. Tista lepa, črnooka ciganka je stopala ž njim in mu gladila kodre — ko pa sta bila že visoko v rebri, se je županov študent ozrl po rojstni vasici, kot da jemlje od nje za vedno slovo. Nato sta izginila objeta v noč . . . Lani je umrl v mestni bolniščnici mlad berač za jetiko. Bil je nekdanji študent Andrej. /. L.: Hana Kvapilova. IvWJinil° 'eto' ocl'