. ' v.* •'V-

’,v; A-' f-  Sr <«  > :

-» » <, .*■ * c

« - / - r  V V- -•, J*

v ' ' ^■ 5 /: v'":č
v' .-A y>$ '•**£•

J  v*: S £

> . *s/- k- ■ .-: »* - 1  f
K  «:.,  -c- ~

** ^ r '-« J Vir<? a . ’ 'S

0*Y? > .

^;. *■ ' j ^ /*" 1  .■■»«

' *• ; V •

; ^ v«. ^ - j  f <

v'*v V-^ ?

^'■V^^v vvv. ■; ,r^, , VV

. ,w j-  X- v**- x t  • i v' ,

r . V ,.Kt • *--• v - •'>

^ v'V,

\f ' ' l ■ x  ^ ^ ^ ,

vf ^ ^

' . v A w-\V\-"

/v / v',uV f 1

\  r-j i -

4>. + \ , v č/> » , V .

, v ..- •■'•* ■• .; K ;;; -

K < 'V*' V t*

.■^-.w"A' 'A?'


9  f  ^ ,

y^A  v V >'-w - J '

K - JI • «*, , ' t

C *r- -v ■/

j, j

• • .«v. J «*-

y^A  ^^/',1 A -£f

< £, * <% , - , ;:' • Vr

■ ‘V- . ‘ ^;v

s . *CM
■**(  : \

i ’ ' A ft ’

r . >

•> ^ i

' ^ i.o ri  -1

:. r<v s:


»j

OBČNA ZGODOVINA.

Spisal in založil

Janez Jesenko

Drugi del:

Siednjl -v e In.

(Drugi popravljeni natis)

• -(jAOdAjgh" * “v

/'  i> v
se

V Ljubljani.

Natisnila »Narodna Tiskarna".

1886 .

<3


Obseg in razdelitev zgodovine srednjega veka.

Zgodovina srednjega veka obsega vse zgodbe od raz-
rušenja zahodno-rimskega cesarstva (476 po Kr.) do najdbe novega
sveta (Amerike, 1492).

Deli se navadno na štiri dobe:

Prva doba  sega od začetka srednjega veka do Karla Veli¬
kega (476 do 768).

Druga doba  sega od Karla Velikega do križarskih vojska
(768 do 1096).

Tretja doba  sega od križarskih vojsk do cesarja Rudolfa (I.)
Habsburškega (1096 do 1273).

Cetvrta doba  sega od Rudolfa Habsburškega do konca
srednjega veka (1273 do 1492).

Prva cLoToa..

Od razrušenja zahodno rimskega cesarstva do Karla
Velikega.  (476—768.)

Pregled zgodovine te dobe.

V času občnega preseljevanja narodov  so germanski na-
rodje poselili se po zahodni in jugozahodni Evropi ter ondi ustano¬
vili več samostalnih kraljestev. Med temi najimenitniša so
v Italij  i:

1. kraljestvo herulskega kneza Odoakarja  (476—493),

2. kraljestvo vzhodno-gotsko  (493—555),

3. gospodstvo bizantinsko  (555-—568),

4. kraljestvo langobardsko  (568—774);
v Afriki:

kraljestvo vandalsko  (429—534);
v Španiji in južni Galliji:

1. kraljestvo suevsko,

2. kraljestvo alansko,

3. kraljestvo zahodno-gotsko  (419—711);
v severni Galliji:

kraljestvo frankovsko;

1 *

— 4 —

v Britanij  i:

kraljestva  anglo-saška.

Le nekteri nemški razrodje so ostali v svojej prvotnej domovini
kot Sasi, Frizi, Turingi, Alemani, Bavarci in vzhodni
Franki.

Po jugovzhodni Evropi, po zahodni Aziji in severni Afriki je
bila razširjena vzhodno-rimska ali bizantinska oblast,  ki
pa se je ondod zelo skrčila, ko so hrabri Arabci,  navdušeni po
svojem preroku Mohamedu, podjarmili večino bizantinskih pokrajin
v Aziji in vse v Afriki.

Osrednje in vzhodne dežele evropske poselili so Slovani,
kteri so se na zahodu do Svajce in gorenjega Mena vrinili med
Nemce; v tej dobi Slovani vender še niso ustanovili nobenega samo-
stalnega kraljestva. Med Slovane ob srednji Donavi so pridrli Obri
(Avari) in ustanovili neko surovo gospodstvo.

ltalske oblasti.

1. Kraljestvu Odoakarjevo (476—493). Herulski knez Odoa-
kar  je s Heruli, Bugiji in drugimi germanskimi četami s prestola
pahnil zadnega zahodno-rimskega cesarja Romula Augustulater
se kot kralj italijanski  polastil najviše oblasti v Italiji. Stolo-
val je v Ra ven ni ter ves čas zelo milo in pravično kraljeval.

2. Vzhodno gotsko kraljestvo (493—555). Odoakarjevo oblast
je pokončal Teodorih Veliki,  kralj vzhodnih Gotov (493—526).
Ta je bil v deških letih kot talec prišel v Carigrad, kjer se je po
bizantinsko izobrazil. Poslej so ga Gotje izvolili za kralja. Bizantin¬
ski car Zenon  se je bal umovitega in podimljivega gotskega kralja ;
zato mu je prigovarjal, naj gre nad Odoakarja ter mu vzame Italijo.
Teodorih je res zbral vse vojevite Gote (šteli so okoli 200.000 oboroženih
mož) ter jih je peljal v Italijo. Odoakarja je premagal v treh bitkah ter
ga zapodil v utrjeno Ravenno, ktero je brez uspeha tri leta oblegoval.
Leta 493. sta se bila oba kralja pogodila, da bodeta skup gospodo¬
vala ; pa kmalu potem je Teodorih dal Odoakarja zavratno umoriti
ter se je sam polastil oblasti črez vso Italijo.

Z vojskami je razširil svoje kraljestvo daleč črez meje italskega
polotoka. Prisvojil si je Sicilijo, vzhodne primorske pokrajine ob
Jadranskem morji, jugozahodne dežele avstrijske, Bavarsko in južno
Alemanijo; nazadnje še pokrajino Provence (v jugovzhodni Franciji).
Tako je postal najmogočniši germanski kralj; bil pa je tudi najmo-
drejši vladar, ki je s svojimi podložniki kaj milo in pravično ravnal.
Obdržal je rimsko upravo in učenega Rimljana Cassiodora  je
naredil celo za prvega ministra.

— 5 —

Le škoda, da so bili vzhodni Golje arijanske vere,  ki jih
je razen jezika iu različnih navad najbolj ločila od katoliških Itali¬
janov. Tako se je med Italijani porodila nezadovoljnost z gotsko
oblastjo ter se zlasti zadnja leta Teodorihovega vladanja močno raz¬
širila. Asled tega kralj ni več zaupal rimskim plemenitnikom in
zarad neke, morebiti le izmišljene zarote je dal umoriti učenega
Boethija  (ta je v ječi pred smrtjo spisal imenitno knjigo „conso-
latio phijosophiae 11 ) in njegovega tasta Sy mm a eh a. Kmalu potem
je umrl Teodorih sam (pripovedka o ribji glavi); v Ravenni se vidi
še dandanes njeg iv kaj umetno napravljeni nagrobni spomenik.

Po njegovi smrti je vladala njegova hči Amalazunta,  ktero
pa je surovi nje mož Teodat dal umoriti. Vsled tega so se vneli v
gotskem kraljestvu hudi razpori, ki so bizantinskega čara Justini-
jana  napotili, da je Italijo napadel. Začel je dvajsetletno vojsko
'535— 555), v kterej sta slavna bizantinska vojskovoda Beli  z ar  in
N ar z e s v raznih bitkah premagala gotske kralje (Vitiges, Totilas
in Tejas) ter Italijo prisvojila bizantinski oblasti. Ostali Gotje so
zapustili nesrečno Italijo ter so se poizgubili med Franki in Alemani,
zlasti pa med zahodnimi Goti.

3. Bizantinska oblast v Italiji  (555 — 568). Slavni vojvoda
Narzes  je bil od čara Justinijana imenovan za ek s ar h a ali na¬
mestnika  ter je v Ravenni gospodoval črez celo Italijo. Hudo je
bilo to bizantinsko vladarstvo in Narzesa so Italijani zarad njegove
lakomnosti močno črtili. Ko je ošabna bizantinska carica z nepremiš¬
ljeno besedo hudo razžalila Narzesa, poklical je ta baje Lango¬
barde  v Italijo. Ti so prej bivali v Pannoniji ter imeli kralja
Alboina;  ta je bil prav takrat premagal G epi de ter podvrgel njih
kraljestvo po severovzhodnih Alpah.

4. Langobardsko kraljestvo (568—774). Leta 568. je pripeljal
Albo  in  Langobarde v Italijo ter se kmalu polastil skoro vse dežele.
Benetke, Ravenna, Rim, Neapel, južni del Kalabrije, Sicilija, Sardinija
in Korsika so ostale še v bizantinski oblasti.

Najgosteje so se Langobardi  naselili po gorenji Italiji (po¬
krajina Lombardija  se po njih tako imenuje) ter ondi tudi glavno
in stolno mesto Pavijo ustanovili. Alboin je le malo časa gospodoval
črez novo kraljestvo, ker ga je njegova žena Rozamunda,  hči
nesrečnega gepidskega kralja Kunimunda, dala umoriti. (Krvna osveta.)

Langobardi so Italijanom dosta ostreje gospodovali nego vzhodni
Gotje. Razen vojaške oblasti so kljubu svojej neizobraženosti izvrše¬
vali večinoma tudi deželsko ali nevo,,aško oblast. Polastili so se vse
zemlje; prejšnji vlastelji so postali berači, drugi prebivalci so jim pa
bili popolnoma podložni. In ta razmera je bila za Italijane tem
hujša, ker so tudi Langobardi bili arijanci. Na bolje se je obrnilo

6  —

njih stanje za A vt ar is a. Ta kralj je imel katoličanko Teo lin d o
za ženo, ki ga je pregovorila, da je h katoliškej veri prestopil. S
kraljem so se poslej pokatoličili vsi Langobardi ter se polagoma po¬
mešali z Italiki, tako da se je njih germanska narodnost popolnoma
izgubila. K temu je tudi mnogo pripomogel papež Gregorij Ve¬
liki  (590—604), ki je kraljici Teodolindi imenitno „železno krono“
podaril.

Naslednji kralji so skušali Bizantincem vzeti vsa posestva v
Italiji ter ves polotok združiti v jedno kraljestvo. To jim je nakopalo
sovraštvo rimskih papežev, ki so Franke v pomoč poklicali. Fran¬
kovski kralj Karl Veliki  je potem 1. 774. uničil langobardsko
kraljestvo.

Vandalsko kraljestvo v Afriki.

(429—534.)

Vandalski kralj Gajzerih  (429—477) je peljal svoje ljudstvo
iz Hispanije v Afriko ter je s strahovito silo vzel ondotne rimske
pokrajine („vandalstvo") in ustanovil mogočno kraljestvo. Kartha-
gina  mu je bila glavno in prestolno mesto. Z vojnim ladijevjem si je
prisvojil Sicilijo in Korsiko pa Balearske otoke. Leta 455. je poklican
šel celo v Italijo, kjer je Bim šiloma vzel in hudo oplenil.

Po njegovi smrti je vandalsko kraljestvo zarad surovosti in
mehkužnosti gospodujočih Vandalov nagloma propadlo. Ker so ari¬
janski Vandalci katoliške podložnike neprestano zatirali in bizantinske
kupčijske ladije napadali, poslal je bizantinski car Justinijan vojvodo
Belizarja v Afriko. Tega so v kratki vojski podpirali tlačeni katoliki;
tako se mu je posrečilo podjarmiti vse vandalsko kraljestvo, ktero
je Justinijan z bizantinskim cesarstvom združil.

Gelimer,  zadnji vandalski kralj, se je bil umaknil v gorski
grad, kjer se je 3 mesece stanovitno branil. Zavrnil je vse ponudbe
ter odbil vse napade. Nazadnje je v največi stiski prosil sovražnika,
naj mu da kos kruha, gobo in citre ter se je udal zmagonosnemu
Belizarju Ta je v slovesnem uhodu pripeljal s srebrnimi verigami
uklenenega Gelimerja pred Justinija. Nesrečni kralj, pred cesarjem
padši na kolena, ni objokoval svoje nezgode, ampak le šepetal je
svetopisemske besede: „Vse je nečimerno.“  Velikodušni Justini¬
jan je milo ravnal z nesrečnikom ter mu je v Galaciji odkazal preobilo
dohodkov. Premagani Vandali so izginili iz zgodovine; nekoliko so se
pomešali s prvofcniki v severni Afriki, nekoliko pa jih je Belizar od¬
peljal v Carigrad, kjer so jih rimski vojski uvrstili.

— 7  —

Zahodno-gotsko kraljestvo v Galliji in Hispaniji.

(419—711.)

Prišedši iz Italije so zahodni Gotje  polastili se južne Gallije
ter tu ustanovili po stolnem mestu (Tolosa = Toulouse) imenovano
tol o sansko kraljestvo.  To je obsegalo južno in osrednjo Gallijo
do reke Loire, pa tudi večino Iberskega polotoka, kamor so se bili
zahodni Gotje po odhodu Vandalov v Afriko razširili. V Hispaniji
so kmalu podjarmili Alansko kraljestvo  (v južni polovici Por¬
tugalske), pozneje tudi dosta obširniše Suevsko kraljestvo  na
severozahodni strani rečenega polotoka. Ker so zahodni Gotje sprva
bili arijanci, črtili so jih hudo njih mnogobrojni romanski katoliški
podložniki. Ti so v vojski, ki seje  bila 1. 507. med arijanskimi Goti
in katoliškimi Franki vnela, potegnili s frankovskim kraljem K1 o d-
vikom  ter mu pomagali v ljuti bitki pri Vougle-u  (blizu Poi-
tiersa) premagati in pobiti gotskega kralja Alariha.  Po tej bitki so
Gotje izgubili vso oblast v Galliji (razen Septimanije) ter stolišče
prestavili v Toledo  na Španskem.

Ko je njih kralj Rekared  1. 587. prestopil h katoliški veri,
pokatoličili  so se tudi kmalu drugi Gotje ter se polagoma z ro¬
manskimi podložniki pomešali v jedno ljudstvo, v romanski
španski narod.  Vender so pozneje hudi razpori pretresali gotsko
kraljestvo; kralji so namreč hoteli pridobiti dedinsko pravico do
prestola, temu so se pa močno ustavljali plemenitniki in duhovniki,
ki so si prisvajali oblast kralja voliti. Po smrti kralja Vitice  so
velikaši izvolili Roderika  za kralja; temu sta se ustavila Vitičina
sina, pridobila za se mogočno stranko ter zoper izvoljenega kralja
na pomoč poklicala Arabce  iz severne Afrike. Predrzni vojvoda
Tari  k je nagloma pripeljal Arabce prek Gibraltarskega preliva ter
je Roderika v sedmodnevni bitki pri Xeresu de la Frontera
(711) popolnoma premagal. Tako je prenehalo gotsko kraljestvo in
Arabci ali Mavri  so se nagloma polastili skoro vse Španije.

Frankovsko kraljestvo v Galliji za Merovingov.

(486-751.)

Klodvik,  kralj salskih Frankov (481 511), je bil iz kralje¬

vega rodu, ki se je po pradedu M er o veji  merovinški rod imenoval.
Da bi svojo oblast razširil, premagal je najprej v bitki pri Soissonsu
(486) rimskega namestnika Si a gr i j a, ki je po razpadu zahodno¬
rimskega cesarstva nezavisno gospodoval črez severno Gallijo (cerk-

— 8  —

veni vrč v Soissonsu). Leta 496. je premagal vladoželjni kralj A le¬
ni a n e, ki so v jugozahodni Nemčiji od Vogezov do Lika (Lech) bi¬
vali. Pri Tolbiaku  blizu Bonna se je vnela krvava bitka. V naj-
veči stiski je Klodvik obljubil, da če opustiti malikovalstvo ter se
pokristjaniti, če mu Bog njegove katoliške žene Klotilde  zmago
podeli. In res nazadnje so Franki premagali Alemane. Ko se je vrnil,
krstil ga je v Rheimsu  ondotni škof sv. Remigij.  Z njim se je
tudi črez 3000 plemenitnikov pokatoličilo in poslej vse frankovsko
ljudstvo. Zato so se frankovski (francozki) vladarji zvali „katoliški
kralji 11  in „najstarši sinovi katoliške cerkve.' 1

Sedaj se je kmalu izgubila stara napetost med Franki in podlož¬
nimi Romani in celo katoliški podložniki arijanskih Gotov v južni
Galliji so se jeli ozirati na katoliškega kralja Klodvika kot bodočega
svojega branitelja in rešitelja. In z njih pomočjo je Klodvik res pri
Vougleu  (507) premagal zahodne Gote ter jim vzel skoro vso južno
Gallijo (Klodvikova obljuba v Parizu in Toursu; bela, izvenredno
velika košuta pokaže kralju brod črez napeto Vienno).

Črez salske in ripuarske Franke so takrat gospodovali razni
glavarji; mogočni Klodvik jih je nekaj s silo, nekaj z zvijačo spod¬
rinil ter oblast črez vse Franke zjedinil v svojej roki. Umrl je 1. 511.
v Parizu, novem glavnem mestu frankovskega kraljestva.

Po Klodvikovi smrti so njegovi štirje sini med se razdelili
mogočno frankovsko kraljestvo. Prisvojili so si razne nemške po¬
krajine, zlasti turinško in burgundsko kraljestvo, potem pa južno
Alemanijo in Bavarijo, vender so v zadnjej deželi gospodovali še
dedinski vojvode iz rodu Agilolfingov.  Po jeziku in običajih kaj
različnih prebivalcev ločil? so se štirje deli frankovske oblasti: 1. Av¬
str a z i j a, severovzhodni del z nemškimi prebivalci; 2. Nevstrija,
severozahodni del do Loire z večinoma romanskimi prebivalci; 3. A k-
vitanija,  jugozahodni del (zahodnim Gotom vzete pokrajine) in
4. Burgundsko,  jugovzhodni del v Porhodanji.

V sedmem in osmem stoletji so Merovingi večkrat delili fran¬
kovsko oblast. Skoro neprestano so se med seboj prepirali in voj¬
skovali in počenjali najhujše zločine (najgrozovitejše ste divjali kra¬
ljici BMedegunda in Brunhilda).  Po takem se ni čuditi, da so
kralji izgubili vso veljavo. Ker so se tudi zelo pomehkužili ter se z
vladanjem niso dosta pečali, polastili so se njih nadvorniki  skoro
vse vrhovne oblasti.

Nadvorniki  (majores domus) so bili sprva le oskrbniki kra¬
ljevih zemljišč in kraljevega dvora; s časom so se pa polastili vse
oblasti, deželske in vojaške, v državi. Avstrazija, Nevstrija in Bur¬
gundija so imele vsaka svojega nadvornika, dokler ni Pip in Heri-

— 9 —

stalski,  nadvornik avstrazijski, spodrinil onih v Nevstriji in Bur¬
gundiji (bitka pri Testry-u na Sommi, 687) ter vrhovno to oblast
zjedinil v svojih rokah. Te se je po njegovi smrti prav po dedinski
pravici polastil njegov krepki sin Karl M ar tel.

Karl M ar tel (714—741), najslavnejši nadvornik, je šiloma
ukrotil razne upornike ter premagal tudi Bavarce, Turinge in Bur-
gunde, ki so se hoteli odcepiti od frankovske oblasti. Sosedne Frize
in Sase pa je prisilil, da so frankovskemu kralju dan plačevali. Naj-
večo zaslugo in slavo pa si je stekel v vojski z Arabi, ki so bili
prihrumeli iz Španije ter hoteli vso južno Evropo podjarmiti. Po¬
tolkel jih je pri Toursu  in P o iti  er  s n (732) ter krščansko Evropo
otel mohamedanske sile. O smrti je dobro utrjeno oblast izročil
sinoma Karlmanu in Pipinu.  Ker se je starejši sin kmalu od¬
povedal oblasti, vodil je Pipin sam kot nadvornik vse frankovsko
kraljestvo. Ko je pridobil frankovske velikaše in papeža Caharija
(vprašanje do papeža), odstavil je zadnjega merovinskega kralja Hil-
deriha ter je dal sebe samega za kralja'izvoliti (751). Tako je na
frankovski prestol prišla nova kraljeva rodovina, ki se po Karlu
Martelu navadno karolinška  imenuje.

Omika prvotnih germanskih narodov.

Sprva so germanski  nar  o d j e bivali večinoma po sedaj
nemškem, danskem in skandinavskem  svetu. Ta preobširna
njih domovina je bila zelo puščobna in le malo obdelana; večinoma
so jo pokrivali gozdovi in močarine. Zemlja jim je rodila le nekaj
pšenice, ovsa in ječmena, iz katerega so tudi neko upijanljivo pijačo
napravljali.

Imeli niso niti mest niti obširnih vasi, ampak bivali so sem-
tertje raztreseni — v posamičnih bivališčih.

Možje so se večinoma le vojskovali ali pa se za vojsko
vadili in pripravljali.  Razen vojske so se najrajši pečali z
lovom  (medvede, volke, ture, severne jelene i. t. d.). Vsa dela doma
in na polji so opravljale ženske, navadno pa sužniki. Sužnike so
kupovali od tujih narodov, večinoma pa so jih prisvajali po srečnih
vojskah in napadih. Po lovu so možje navadno polegali, ah so pa
pijančevali in se brezmerno gostih, še rajši so pa igrah. V obče pa
so bili bogaboječi, srčni in gostoljubni.

Ljudstvo se je delilo na svobodne in nesvobodne  ljudi.
Svobodni so bili plemenitniki in pa prostaki sploh ;, nesvobodni pa.
sužniki in osvobojenci. — V nevarnosti so morali vsi zdravi svo¬
bodni možje oborožiti se ter iti v vojsko za narod in domovino.
Germanskim narodom posebno lastna so bila spremstva:  krog
imenitnega voditelja se je zbralo več vojskoželjnih prostovoljcev, ki

10  —

so ž njim bližnje dežele ali pa tuje narode napadali ter med njimi
ljudi in blago plenili.

Vere  so bili malikovalske.  Imeli so mnogo bogov. Med
temi najimenitniši je bil Vuotan  (Skandinavci so mu rekli O d in).
Hrast in sreda sta mu bila posvečena. Tor ali D o nar je bil bog
groma. Berhta  je bila boginja svitlobe, F rij a pa pomladi. Razen
bogov so imeli še mnogo vil (rojenic), pritlikavcev, divjih
žen, velikanov  i. t. d. Velikani so bili kaj hudobna bitja, sovraž¬
niki bogovom in ljudem; pritlikavci so dorastli že v 3. letu ter so
v obče bili dobrovoljni in so ljudem radi pomagali. — Verovali so
Germani tudi v življenje po smrti. Val hal a so imenovali bivališče
izveličanih. Tu so Vuotanu služile valkirije  in hodile na bojišča
ter umrle junake spremljale v valhalo.

Razširjanje krščanstva med germanskimi narodi.

Dže za Rimcev se je kr š čanstvo  razširjalo med germanskimi
narodi v Podonavji in Porhenji; vender so bili sprva skoro vsi
sprejeli Arijevo krivo vero (n. pr. Gotje, Langobardi, Vandali, Alani,
Suevi i. d.) ter še le pozneje h katoliški veri prestopili. Franki
so za Klodvika bili prvi, ki so se neposredno pokatoličili; in ravno
to je njih državi dalo neko trdno podlago. Nejeverske A n g 1 e in
Sase  v Britaniji je spreobrnil papež Gregorij Veliki  (benedik¬
tinec Avguštin), ki je tudi arijanske Langobarde in zahodne Gote
katoliški cerkvi pridobil.

Po Nemčiji so katoliško vero oznanovali razni misijonarji, n.
pr. sv. Korbinijan  na Bavarskem (ustanovitelj Brizinske škofije:
Freising), sv. Rupert  na Salzburškem (ustanovitelj salzburške
škofije) i. d. Med vsemi najimenitniši pa je bil V in fr id ali Bo¬
nifacij  (G80—755), ki se po pravici „apostelj nemški” imenuje.
Bil je anglosaškega rodu ter je zapustivši domovino najprej pri Frizih
oznanoval krščansko vero. Pri apostolskem delovanji sta ga posebno
podpirala Karl Martel in Pipin Mali. Prehodil je Hesko, Frizijo, Tu-
ringijo in še nektere druge nemške pokrajine; skoro povsodi je njegov
blagi trud rodil obilo sadu (Donarjev hrast pri Geismaru v Heskem).
Ustanovil je tudi več škofij in samostanov. Mogunt ; nsko škofijo mu
je papež povišal za nadškofijo (732) ter mu privolil, naj po svojej
previdnosti uravna vse cerkvene razmere na Nemškem. Med samo¬
stani se je najbolj odlikoval samostan v Fuld\ kjer se je pozneje
učenost posebno gojila ter so se tudi nemški škofje odrejali. Nazadnje
je zopet kot misijonar šel nejeverskim Frizom krščanstvo oznanovat;
a zadela ga je nesreča, kajti malikovalci so ga ubili.

Razširjanje meništva po zahodni in osrednji Evropi.

Meniš  tv  o se je začelo v jutrovih deželah, zlasti v aegyptovski
in syrski puščavi. Kaj naglo se je razširilo črez rimske dežele v

11

Evropi, tako da so te uže začetkom 5. stoletja imele obilo menišnic.
Posebnih zaslug si je v tem stekel slavni papež Gregor Veliki,
ki je tudi cerkveno petje zboljšal in uravnal. Menišnice so v onih
stoletjih grde surovosti in silovitosti bile največa dobrota za člo¬
veštvo. Za to pa se imamo posebno zahvaliti sv. Benediktu  iz
Nursije, ki je prvi meniško življenje uredil. Ta sveti mož je usta¬
novil menišnico Monte Casino  (pri Beneventu na Neapoljskem, 529)
ter je redovnikom dal po njem imenovana pravila; ta pravila so
kmalu sprejeli vsi samostani v Evropi. Redovniki so obljubovali
uboštvo, pokorščino in samstvo pa vedno živeti v menišnici. Sv. Be¬
nedikt je tudi uredil vse njih duševno in telesno delovanje ter jim
hrano natanko odmeril. Pečali so se s kmetijstvom, rokodelstvom in
šolo, sosebno pa z znanostmi. Redovniki so nam ohranili razne
ostanke latinskega in grškega slovstva, ker so dotične umotvore pre-
pisavali in v knjižnicah shranjevali.

Ustavne in pravne razmere v germanskih državah.

Ko so se Germani polastili rimskih dežel, razdelili so zem¬
ljišča med vse udeležnike vojske, med članove vojnega spremstva.
Pri tem je največi kos dobil knez ali kralj, dosta manjše so pa
dobili drugi udeležniki. Tak kos se imenuje alod  (allodium) ali po¬
polna vlast dotičnega vlastelja, kajti ta je tako vlast lehko prodal
ali drugemu podaril, kot dedščino zapustil ali med svoje otroke raz¬
delil i. t. d., skratka, imel je neomejeno pravico črez njo. — Kralji
in voditelji niso mogli sami obdelovati svojih preobširnih zemljišč
ter so je nekaj raskosali in posamične dele podelili takim, ki niso
dobili nobenega aloda ali pa premajhen kos, da bi mogel jedno rod¬
bino preživiti. Tako podeljeno, prav za prav le posojeno zemljišče
se zove feudum  (beneficium), človek pa, ki je dobil fevd  (fevdno
kmetijo), imenuje se vazal ali fevdni podložnik  Fevdi se sprva
niso podedovali, pozneje pa so fevdniki za podeljene jim kmetije
dobili dedinsko pravico. Fevdniki so fevdnemu gospodu morali priseči
neprestano zvestobo ter so morali pri vsakej priliki iti z njim v
vojsko. Iz teh bogatih vlasteljev je nastal nov plemenitniški stan,
ki je bil tem veljavniši, ker je neprestano nosil orožje.

Pravne razmere  so bile silno priproste. Zakoniki  so
pisani latinski, le Angli in Sasi so imeli zakonik pisan v materinem
jeziku. Ti zakoniki določujejo skoro same kazni. Vsako hudodelstvo
se je lehko z denarjem poravnalo, le izdajalca in strašljivca so ka¬
znovali s smrtjo. Zatoženec se je lehko opravičil z razrnmi dokazi,
s pričami in pismi, pri hudih zločinih pa s prisego ali pa z božjim
sodom (ordalium). Božji sod je bil kaj različen, ali božji ogenj, ali
božja voda, ali dvoboj i. t. d. Pri božjem ognji je zatoženec v roke
vzel razbeljeno železo ali pa je skozi ogenj koračil. Ce se nikakor
ni poškodoval, spoznali so ga nedolžnega. Pri božji vodi so vrgli
zatoženca v vodo; če se je v vodi potapljal, spoznali so ga ncdolž-

— 12  —

nega. Včasih sta morala tožitelj in toženec križem roke vzdigniti
in jih tako držati; kdor jih je prej zmaknil, izgubil je pravdo.

Bizantinsko cesarstvo.

(395—867.)

Vzhodno rimsko cesarstvo,  tudi grško  ali b i z a n t i n-
sko  imenovano, se je sicer ohranilo o času občnega preseljevanja
narodov, a moralo je svojo varnost odkupovati ali z denarjem ali
pa z zemljo. Se le cesar Justinijan  I. (527—565) je je rešil vseh
stisk ter mu podelil novo moč.

Ta preslavni cesar, blezo slavjanskega rodu, je ustanovil no¬
tranji mir ter državi dal zakonik c o r p u s j u r i s c i v il i s, ki je na posta-
vodajstvo evropskih držav premnogo vplival. Podpiral je trgovino
(napravil jej več cest in mostov) in obrtnost (vpeljal je svilarstvo)
ter v Carigradu in drugih mestih sezidal več cerkev in drugih krasnih
poslopij (cerkev božje modrosti), ob mejah pa premnogo trdnjav.

Potem je skušal rimsko cesarstvo v nekdanjih obširnih mejah
ponoviti ter je začel mnogo vojsk z germanskimi narodi, ki so se
bili rimskih pokrajin polastili. V vandalski vojski  (533—534)
je Belizar, baje tudi slavjanske krvi, pokončal vandalsko kraljestvo
ter bizantinsko oblast razširil črez vso severno Afriko. V gotski
vojski  (535—555) sta mu Belizar in Narzes pribojevala vso Italijo.
Manj srečen je bil v vojski z zahodnimi Goti,  kterim je vzel le
nekaj mest in pokrajin na jugovzhodnem obrežji. Nesrečne so pa
bile njegove vojske s Perzijani, od kterih je moral mir kupiti.

Po njegovi smrti je cesarstvo jelo močno hirati- vsled hudih
notranjih državljanskih in verskih razporov in neprestanih napadov
od strani surovih narodov (verski razpor zarad podob in kipov v
cerkvah; Obri, Bolgarji, Rusi, Arabci pa cesarstvo napadajo).

Mohamedanski svet.

1. Arabci so semitskega rodu in na premnogo razrodov raz¬
cepljeni. Na zahodni strani so se uže v starodavnih časih ločili na
dva razroda, na Joktanite in Izmaelite.  Med Izmaeliti najime-
nitniši rod so bili Ivureišiti, ki so Kabo,  arabsko svetišče v Meki,
čuvali. Tu je bil neki črn kamen, ki je z neba padel (spodnebnik).
Od vseh strani so Arabci romali v Meko  ter oni spodnebnik po
božje čestili. Njih vera je bila malikovalska, nekaj pomešana z ži¬
dovskimi obredi; v obče pa so kot pravi puščavn ki čestili zvezde
(sabeizem). Tega malikovalstva jih je rešil Mohamed, ki je bil tudi
kureišitskega rodu.

13 —

2. Mohamed (t. j. mnogočeščeni) se je rodil v Meki 1. 571. Ker
so mn stariši rano umrli, vzel ga je Abu Taleb, njegov strijc, k sebi ter
ga za trgovino odgojil. Z njim je uže mnogo potoval po Arabiji.
Pozneje je služil pri nekej bogatej vdovi (Kadiža). Ta čas ni potoval
le po Arabiji, ampak tudi po Syriji, kjer je opazoval običaje in verske
razmere raznih narodov. Spoznaval je vero židovsko in krščansko in
pa grdo malikovalstvo svojih rojakov. To malikovalstvo se mu je
studilo, pa dopadalo mu ni niti krščanstvo niti židovstvo, ker spo-
znavalci obeh teh ver so bili med seboj razcepljeni ter so se hudo
prepirali in preganjali. Ker je bil za ženo vzel bogato vdovo Kadižo,
mogoče mu je bilo vplivati na verske in državne razmere svojih ro¬
jakov. Razne prikazni, ki so iz bolehnosti njegovega života izvirale,
utrdile so ga v veri v njegov proroški poklic. Zato se je odločil od
sveta, šel v samoto ter je dalje časa živel v neki jami pri Meki. Tu
je premišljeval verske stvari in kako bi svoje rojake rešil iz verske pro-
padenosti. V 40. letuje začel oznanovati novo vero, ktero mu je, kakor
je pri svoji živi vobraznosti rekel, sam arhangel Gabri  j el  razodel.

Novi prorok je učil: Razen boga ni boga (t. j. en sam bog
je) in Mohamed je njegov največi in zadnji prorok.  In
po tem glavnem načelu je pozneje uredil vse javno in družbinsko
življenje svojih rojakov.

Sprva je Mohamed pridobil za svoje nauke le sorodnike in
malo drugih ljudij. Mekanci so ga v obče zasmehovali in poslej tudi
hudo preganjali. Ker so mu celo po življenji stregli, pobegnil je s
svojimi verniki iz Meke v Medino  (pripovedka o predrti listini),
čegar prebivalci so se njegovi veri z veseljem udali. Od tega bega
v letu 622. štejejo mohamedanci svoja lunina leta (Hedžra). Sedaj
je Mohamed oborožil svoje vernike, podjarmil posamične arabske raz-
rode ter jim vsilil svojo vero; nazadnje je napadel tudi Meko ter jo
prisilil, da se je njegovi veri udala (630). Tako so ga kmalu vsi
Arabci spoznali za svojega proroka in oblastnika. Ta velika čast in
oblast pa Mahomeda ni spremenila; živel je tudi sedaj tako priprosto
kakor poprej. Umrl je 1. 632. Sinov ni zapustil, ampak le jedno
hčer Fatimo,  ki je bila z Alijem  omožena. Poleg Meke je njegov
grob v Medini vsem mohamedanoem sveta božja pot.

Izlam,  t. j. udanost v boga se zove mohamedova vera, verniki
njegovi pa so mozlemi  (v boga udani). Poglavitne zapovedi vsa¬
kemu mozlemu so: petkratna molitev vsak dan, umivanje, post, zlasti
meseca Ramadana, potovanje v sv. Meko itd. Imeniten je tudi nauk

— 14 —

o usodi (fatalizem), po kterem je vsemogočni bog vse dogodbe uže
naprej določil. Rajsko veselje je čakalo tudi junaka, ki je v sveti
vojski za pravo vero umrl. Dve leti po Mohamedovi smrti so vse
njegove nauke zbrali in zapisali v sveto knjigo, ki se koran  (t. j.
čitanje) imenuje.

3. Mohamedanstvo za prvih štirih kalifov (632—661). Moha¬
medovi nasledniki v arabski oblasti so se imenovali kalifi  (t. j. pre¬
rokovi nasledniki). Ti so imeli vso versko in posvetno oblast, ki pa
sprva ni bila neomejena, kajti prašati so morali narod za svet ter se
po njem ravnati. Prvi štirje so bili: 1) Abu Beker  (tast Mohame¬
dov in zbiratelj korana), 2) Omar  (najslavniši med njimi), 3) Otman
(tajnik Mohamedov) in 4) Ali (zet Mohamedov) ter so v Medini
stolovali. V tej dobi so Arabci podjarmili Syrijo, Palaestino, Phoeni-
cijo, Persijo, Aegypet (pripovedka, da so Arabci skorili imenitno
knjižnico v Aleksandriji), večino severne Afrike in otok Cyper.

Najsilovitejši med temi kalifi je bil Omar  (634—644), ki je
pribojeval večino rečenih dežel ter je prav za prav ustanovil arabsko
velevlast. A kljubu temu je kot nekdanji pastir živel kaj priprosto
in zmerno: kruh ječmenov, olivke in voda so bili mu vsakdanja
hrana, močno zakrpana hala njegovo oblačilo. Proti drugim pa je
bil zelo radodaren in gostoljuben (enkrat je v Medini po noči čuval
pri karavani). Umoril ga je neki persijski sužnik ter tako maščeval
nesrečo svojega naroda.

4. Omijadski kalifi (661—750). Zoper kalifa Alija  se je
uprla močna stranka, ktero je Mo a vij a iz omijadskega rodu vodil.
Med krvavo notranjo vojsko je bil Ali umorjen in Moavija  se je
polastil kalifata, kterega so njegovi potomci drug za drugim pode¬
dovali. Prisvajali so si tudi neomejeno oblast, poslej popolno samo-
silstvo. Uže prvi med trinajsterimi omijadskimi kalifi se je obdal s
telesno stražo ter je iz odležne Medine prestol prestavil v Damask,
bolj v središče obširne mohamedanske oblasti. Tudi v tej dobi so si
Arabci na vseh straneh prisvojili več pokrajin. V Aziji  so dobili
Rhodus in kos Cilicije, potem pa ves Iran in Turan do Sihona
(Oxus) in ves svet do Inda. V Afriki  jim je konci sedmega stoletja
slavni vojvoda Muza podjarmil vso severno Afriko do Atlantskega
oceana, kjer so se Berberji (potomci starodavnih Numidcev in Mau-
retancev) z Arabci pomešali v jeden narod ter se Mavri zvali. V
Evropi  so razrušili zahodno gotsko kraljestvo (bitka pri Xerezu de
la Fronlera, 711), prisvojili si Pyrenaejski polotok ter celo pretili

— 15 —

frankovski oblasti v Galliji. Tudi močno utrjeni Carigrad so večkrat
napadali, a vsakikrat jih je odgnal novo iznajdeni grški ogenj.

IDruLgrsi d.oTosb.

Od Karla Velikega do križarskih vojsk.

(768—1096.)

Frankovsko kraljestvo za karolinških kraljev.

Karl Veliki (768—814).

Pipi n Mali  (751 — 768) je bil kaj moder in pogumen vladar
(Lev, bik in Pipin). Med frankovskimi kralji je bil prvi, ki je šel z
vojsko v Eim. Ko je langobardski kralj Aistulf,  prisvojivši si
Eksarhat in Pentapolis, napadel Eim, prosil je papež Stefan  II.
Pipina pomoči. Ta je šel dvakrat (754 in 755) v Italijo, premagal
je langobardskega vladarja ter mu vzel Eksarhat in Pentapolje. Na
to je šel v Eim in je rečeni pokrajini podaril papežu, prav za prav
rimski cerkvi, ter je s tem postavil prvo podlogo naslednji cerkveni
ali papeževi državi.

Pipin Mali je o smrti zapustil frankovsko kraljestvo sinoma
Karlu in Karlmanu.  Ko je Karlman 3 leta pozneje umrl (771),
polastil se je Karl vse države. Mogočni ta kralj se je odlikoval kot
pogumen vojvoda  v raznih vojskah; odlikoval pa se je tudi kot
prebrisan državnik,  ki je kraljestvu dal kaj dobro upravo ter je
močno skrbel za izobraževanje svojih podanikov. Po takem ga zgo¬
dovina po pravici poslavlja s priimkom Veliki.

1. Karlove vojske. Saška vojska  (772—804). Malikovalski
Sasi  so bivali v severni Nemčiji od Lippe in Ehure do dolenje Labe
ter se ločili na 4 veče razrode (Vestfalci, Engeri, Ostfalci in severni
Albingi). Ker so pogostoma napadali sosedne frankovske pokrajine
ter po njih plenili, sklenil je Karl Veliki podjarmiti jih in krščanski
veri pridobiti. Kaj krvavi in ljuti so bili ti boji s Sasi, ktere je za
svobodo in nezavisnost njih drzni in spretni voditelj Vidukind
najbolj navduševal. Le polagoma je kralj ukrotil vse Sase, tako da
so voljni nosili frankovsko breme ter sprejeli krščanstvo. Frankovski
grofje so jim gospodovali, vender so Sasi ohranili svoje domače pravo
ter razen duhovske desetine niso plačevali nobenega davka. V njih
deželi je Karl ustanovil 8 škofij (Munster, Paderborn, Osnabriick
itd.) in več dobro utrjenih frankovskih naselbin.

16 —

■ Langobardska vojska (773—774). Ko je od Karla Veli¬
kega hudo razžaljeni langobardski kralj Deziderij  napadel rimskega
papeža Hadrijana  I., poklical je ta frankovskega kralja na pomoč.
Karl je nagloma pridrl z vojsko v Italijo, oblegel je in vzel P a vi j o,
stolišče langobardskega kraljestva (pripovedka o železnem Karlu) ter
vjel Deziderija, ki je pozneje umrl v nekem frankovskem samostanu.
Langobardsko je Karl združil s frankovskim kraljestvom (pripovedka
o močnem Adelhu, Deziderijevem sinu), papežu pa je, prišedši v Kim,
potrdil vlast od Pipina rimski cerkvi podarjenih pokrajin.

Vojska z Arabci v Španiji  (778). Leta 777. jevPa-
derborn  prišel saragoški namestnik, kterega je bil emir Abd-
Eraman  pregnal, ter je prosil Karla pomoči. Kralj je res šel z
veliko vojsko prek Pyrenaejev, premagal Arabce, znova postavil pre¬
gnanega namestnika ter si prisvojil vso deželo do Ebra. Vračaje se
je bila jedna frankovska vojska od Baskov skoro popolnoma pobita.
(Mnogoslavljeni junak Bol and s strahovitim mečem durando in pre¬
glasnim rogom olivant-om Orlando furioso). Franki so tudi izgubili
pridobljeno pokrajino ; še le 1. 801. jo je Karlov najmlajši sin Lu dvik
znova podjarmil ter z nje naredil Špansko okraj in o.

Popolna prisvojitev Bavarske.  Bavarski vojvoda Tesel
iz agilolfingovskega rodu se je skušal odtegniti frankovski nadoblasti
ter se je zavezal z longobardskim kraljem Deziderijem; tudi cerkev
je skušal pridobiti za se ter je ustanovil meniščnici Kremsmiinster in
Innichen (v Bistriški dolini — Pustertal). Ker mu je vse to spod¬
letelo, sklenil je posebno pogodbo s surovimi Obri v Pannoniji. Kar
je prišel Karl z vojsko v dežele, pregnal je Tesla s prestola v meniš-
nico ter Bavarsko neposredno zjedinil s frankovskim kraljestvom (788).

Oberska vojska  (791 — 799). Obri ali Avari  so bili kon¬
jiški in pastirski narod turško-finskega roda. Ko so Langobardi odšli
v Italijo, polastili so se Obri vsega sveta ob srednji Donavi ter so
strahovito gospodovali podvrženim Slovanom in črez 200 let silovito
nadlegovali sosedne dežele. Plen so spravljali v dobro utrjenih
okroglih ostrogih. Karl je 1. 791. začel z njimi dolgo vojsko, v
kterej so bili Obri popolnoma uničeni. Leta 821. jih neki srednje¬
veški letopisec zadnjikrat imenuje. Iz pridobljenih dežel je Karl
ustanovil 2 okrajini: 1) O b e r s k a ali vzhodna  o k r a j i n a do
Drave; 2) Furlanska okrajina  med Dravo in Jadranskim morjem.

Vojska s Slovani in Normani.  Poleg v Labe so bivali
razni slovanski  razrodi (Obodritje, Srbje Vindje, Cehi i. d.). Da

17 —

bi vzhodno mejo tu razširil, tam pa utrdil in pred sovražnimi na¬
padi zavaroval, podjarmil je nekaj rečenih razrodov, Cehom v  pa je
naložil vsakoletno dan. Vstanovil je tudi Severno okrajino (ob Češkem
lesu), Srbsko pa med Zalo, Gero in Unstrutjo. — Zadnja leta svo¬
jega življenja se je bojeval tudi zNormanci  na Danskem ter je
svojo oblast razširil do reke Eidre (Danawirk).

2. Karl oklican za rimskega cesarja (800). Ko so uporni
Rimljani  bili pregnali papeža Leona  III., šel je Karl Veliki v
Rim; papeža je zopet posadil na prestol in je v Rimu obhajal bo¬
žične praznike. Božični dan je bil kralj v opravi rimskega patricija
(varuha ali branitelja večnega mesta) v stolni cerkvi. Kar mu je med
službo božjo papež posadil cesarsko krono na glavo in zbrana mno¬
žica je veselja kričala: Bog živi Karla Avgusta, rimskega
cesarja.  Tako je bila ponovljena čast in oblast zahodnorimskih
cesarjev in krščanski svet v zahodni in osrednji Evropi je imel na¬
slednja stoletja poleg cerkvenega glavarja (papeža) svojega najvišega
posvetnega vladarja in branitelja katoliške cerkve.

3. Karlovo notranje vladanje. Kralj, poslej cesar, ni imel
stalnega stolišča,  ampak je živel sedaj v tej, sedaj v onej po¬
krajini, najrajši pa je bival v svojih palačah v Aachenu, Frank¬
furtu in Ingelheimu.  Za imenitne stvari je sklicaval državni
zbor,  v kterega so se vsi cerkveni in posvetni veljaki zbirali. Z a-
kone,  capitularia imenovane, je sam proglašal vsem podložnikom.
Odpravil je stare vojvodine ter vso državo razdelil na okrajne gro¬
fije, kterih upravniki (okrajni grofje) so imeli sodno in vojno oblast.
Nadzorovali so jih kraljevi poslanci ah pregledniki  (missi
regis). Ob mejah so pa bile bolj obširne okrajne ali mejne gro¬
fije,  kterih oblastniki (mejni grofje) so imeli veče pravice od na¬
vadnih grofov. V vojsko iti ter se sam oborožiti moral je vsak svo¬
bodni državljan, ki je imel vsaj tri kmetije v vlast.

4.  Karlova skrb za liaobraževanje svojih podložnikov. Karl
je v deželo privabil najimenitnišega tedanjega učenjaka Anglosasa
Alkuina  iz Yorka, Pavla Diakona,  slavnega spisatelja lango¬
bardske zgodovine itd. Ustanovil je na dvoru posebno akademijo
učenjakov, ktere član je z imenom „kralj David“ sam bil. Lotil se
je sam raznih učenih del. Skrbel je tudi za izobraževanje prostega
ljudstva; pri tem so mu pomagali duhovniki, pravi učitelji ljudstva.
Razen ljudskih šol so bile više učilnice v menišnicah in pri glavnih
cerkvah, v kterih so se mladeniči izobraževali ter za razne cerkvene
in posvetne službe pripravljali. — Tudi umetnosti  je močno pod¬
piral. Sezidal je več cerkev in palač (palatium). Olepšali so jih italski

2

— 18  —

umetniki, ki so Franke učili zidarstva, slikarstva in kiparstva. Lepo
ubrano petje  pa je povzdigalo cerkvene svečanosti. — Pospeševal
je posebno poljedelstvo,  nekoliko tudi obrtnostin trgovstvo.

5. Karlova oseba in njegov konec. Karl je bil zelo močnega,
dobro 2 metra visokega stasa. Ker je rad jahal in na lov hodil,
zmerno jedel in pil, priprosto se oblačil, utrdilo se mu je zdravje
tako, da ni bil nikdar bolan. Močen je bil tako, da je lehko razlomil
močno konjsko podkov. Starejša, kaj krepka sina (Karl in Pipin),
sta umrla pred njim; zato je vladarstvo izročil najmlajšemu, kaj sla¬
botnemu Ludviku. Leta 813. je sklical občni državni zbor v Aachen;
tu je v pričo zbranih velikašev Ludviku postavil cesarsko krono na
glavo ter ga tabo za samolastnega naslednika na prestolu imenoval.
Kmalu potem je umrl v 72. letu svojega življenja (814). V Marijini
cerkvi v Aachenu so ga v popolni cesarski opravi pokopali. (Po pri¬
povedki pa spava v Untersbergu pri Salzburgu.)

Propad in razpad karoiingovske oblasti.

1. Ludvik Pobožni (814—840) je bil kaj slaboten kralj; zane¬
marjal je vladarske dolžnosti ter še rajši udeleževal raznih cerkvenih
obredov. Od prve žene je imel 3 sine (Lotar, Pipin in Ludvik) ter
je uže 1. 817. med nje razdelil dedščino*.) Ko pa je od druge žene
dobil še jednega sina (Karl Plešoglavec), rad bi bil tudi temu kaj
zapustil. Zato so se vnele hude vojske med njim in starejšimi sini.
Na tako zvanem lažnjivem polji  pri Kolmaru so fevdniki Lud¬
vika Pobožnega celo izdali sinom (833) in Lotar ga je toliko ponižal,
da je moral javno pokoro delati. Ko je osvobojen začel novo vojsko,
umrl je nesrečni kralj leta 840.

2. Pogodba verdunska (843). Po smrti Ludvika Pobožnega so
se ostali sinovi (cesar Lotar na enej strani, Ludvik Nemški in Karl
Plešoglavec pa na drugej) tri leta krvavo vojskovali za dedščino.
Lotar je bil pri Fontaneti  (Fontnaille, 841) pobit, in nazadnje so

*) Rodovnik Karolingov.

_ Karl  Veli ki f 814 _

Karl f 811 Pipin f 810 Ludvik Pobožni f 840

Lotar 1. f 855 Pipin j- 838 Ludvik Nemški f 876 Karl Plešogl. f 877

LudvikII. LotarII. Karl Karlman Ludvik Karl 111. Ludvik Jecljavec
f 875 t 869  f 863 t 880 f 882 (Dekli) f 888 _f 879_

Arnulf Ludvik Karlman Karl Slaboumni

f 899 f 882 t 884 _t_929_

Ludvik Otrok Ludvik Prekomorski f 953

^ 911  Lotar f 986 Karl Lotarinški

f 991

Ludvik V. Leni f 98 7

— 19

mogočni in uporni plemenitniki prisilili brate, da so se med seboj
pogodili in državo razdelili. To se je zgodilo v Verdunu (843). Po
tej preimenitni pogodbi razpadla je karolingovska oblast na tri dele.

a) Lot ar je obdržal cesarsko čast ter dobil frankovsko Italijo in
dolgo progo sveta od Sredozemskega do Nemškega morja (med
Alpami, Aaro, srednjim Rhenom, Iselo in Emskim ustjem, pa
Rhodanom, Saono, Mozo in Skaldo.

b) Ludvik  je dobil vse dežele na vzhodni strani Lotarjeve oblasti;
bile so večinoma nemške, zato je dobil tudi priimek Nemški.

c) Karl Plešoglavec  je dobil vse dežele na zahodni strani
Lotarjeve oblasti; poseljene so bile od romanskega ljudstva,
kajti germanski živelj se je bil že takrat med njim skoro po¬
polnoma izgubil.

3. Lotar in njegovo cesarstvo (813 -875). Lotar  je podelil
cesarsko čast in oblast najstaršemu sinu Ludviku  II. ter mu dal
Italijo, ostale dežele pa je razdelil med mlajša sina (Lotar Lotarin-
ški: Lotharii regnum; Karl Provencalski). Ko so pa ti umrli brez
otrok, razdelila sta si strijca njih dežele. Karl Plešoglavec je dobil
večinoma romanske pokrajine ter se je pozneje polastil tudi Ttalije
in cesarske krone; Ludvik Nemški pa je dobil germanske pokrajine
tostran Može (nemška Lotaringija).

4. Karl Plešoglavec in francoski Karolingi  (843—987).
Zahodno frankovsko ali francosko kraljestvo je do pogina Karolingov
neprestano slabelo vsled napadov od strani roparskih Normancev
(malikovalski prebivalci Danske in Skandinavije), še bolj pa vsled
notranjih vojska in hudih uporov mogočnih fevdnikov, ki so po ne-
zavisnosti hlepeli. V takih stiskah je francoskim Karolingom vzel
nemški vladar Karl Debeli  Italijo in cesarsko krono, pogumni
grof Boso  pa se je uprl ter je ustanovil samostalno burgundsko
kraljestvo  v zahodnih Alpah.

Da bi kraljestvo prepada rešili, izvolili so francoski plemenit¬
niki nemškega vladarja Karla Debelega  za kralja (884). Tako je
ta vladar zadnjikrat zjedinil veliko frankovsko oblast. Ko se pa ta
ni mogel ubraniti sovražnim napadom ter se je z Normanci celo
sramotno pogodil, zbrali so se velikaši v Triburu  (887) ter ga s
prestola pahnili. Sedaj se je Karolinška oblast za zmerom po naro¬
dih razdelila na Francijo, Nemčijo in Italijo.  Poleg teh je
bilo še dolenje-burgundsko  kraljestvo med zahodnimi Alpami
in Bhodanom (od 1. 879.) in gorenje-burgundsko  kraljestvo na

2 *

— 20  —

obeh straneh Juranskega pogorja (od 1. 888), ki ste se pa nže leta
934. zjedinili v arelatsko  kraljestvo (gl. mesto Arles).

Francoski Karolingi  so se ohranili do Ludvika Le¬
nega.  Po smrti (987) tega vladarja se pa je kraljeve oblasti pola¬
stil Hugo n Capet,  vojvoda pokrajine Francije, ter je postavil
svojo rodbino na prestol. Po njem se ta rodbina zove kapetinška.

5. Kraljestvo nemških Karoliiigov (843—911). Ker sta krepka
starša sina Ludvika Nemškega rano umrla, zjedinil je na raznih
straneh (od Normanov in Slovanov) napadovano Nemčijo najmlajši nje¬
gov sin Karl Debeli.  Pridobil je celo Italijo, cesarsko krono in za
malo časa tudi Francijo. A zarad nespretnosti so ga kmalu odstavili;
nemški plemenitniki so sedaj na prestol posadili njegovega strijčnika
Arnulfa Korotanskega.

Arnulf  (887—899) je bil kaj krepek vladar. Normance je na
reki Ti liji  (Dyle, dotok Skalde) tako potolkel, da niso več napa¬
dali nemškega kraljestva. Dolgo časa se je bojeval z veliko mo¬
ravskim  kraljestvom, ktero sta bila Moimir in Rastislav
ustanovila ; takrat mu je vladal Svatopluk  ter je kraljestvo črez Mo¬
ravsko in zahodno Ogersko razširil. Ker Arnulf sam ni mogel premagati
Svatopluka, poklical je Madjarje  na pomoč. Ti so res pokončali
velikomoravsko oblast, a pozneje tudi nemškemu kraljestvu prevelike
škode storili. V Italiji je nazadnje Arnulf dobil tudi cesarsko krono
Njegov sin

Ludvik Otrok  (899—911) je bil zadnji nemški Karolingec.
Ker je imel komaj 6 let, vladal je zanj trdosrčni in zvijaški mogun-
tinski nadškof H a t o n (pripovedka o Mišjem stolpu v Rhenu pri
Bingenu). Za nezrelega kralja so Madjarji večkrat pridrli v Nemčijo,
jo pustošili in po njej plenili. Y tej sili so posamični razrodi (Franki,
Sasi, Lotaringi, Alemani ali Švabi in Bavarci) izvolili vojvode,
ki so se roparskim četam vsaj nekoliko ustavljali. Ti vojvode so si
v svojih deželah (vojvodinah) prisvajali kraljeve pravice ter za skup¬
nega kralja niso dosta marali. Najimenitniša vojvodi sta bila Oton
Svetli  v Sasih in Ljutpold  v Bavarcih.

Nemčija za Konrada I.

(911 — 918.)

Po smrti zadnjega nemškega Karolinga so se zbrali nemški ve-
likaši (razen lot.arinških) v Forchheimu ter so izvolili frankovskega
vojvodo Konrada  za kralja. Ta je zaman skušal kraljevi oblasti
podrediti posamične vojvode, ki so po nezavisnosti hlepeli. Lotarin-

— 21  —

gijani so pa očitno s Francozi potegnili. Med zunanjimi sovražniki
so mu pa bili Madjarji najnevarniši; ti so celo v Saško (severno
Nemčijo) večkrat prilomastili ter hudo po njej plenili. Na smrtni
postelji je za naslednika priporočil najmogočnišega svojega nasprot¬
nika, saskega vojvodo Henrika, ki jedini bi mogel državo pogube
rešiti.

Nemčija za saskih vladarjev.

(919 — 1024.)

1. Henrik I. (919—936). Sasi in Franki so res Henrika
izvolili za kralja (pripovedka o Henriku Tičarji); uporne vojvode dru¬
gih razrodov pa je moral novi kralj šiloma ukrotiti, da so njegovo
nadoblast priznali. Tudi Lotaringijo  je zopet pridobil Nemčiji.
Leta 924. je nekako premagal plenijoče Madjarje ter je z njimi skle¬
nil 91etno premirje. Med tem jim je plačeval letno dan. Vsa ta
leta se je kralj pridno pripravljal za bodočo vojsko. Na raznih kra¬
jih je ustanovil več novih trdnjav, stare pa je še bolj utrdil in raz¬
širil. Iz teh gradov in trdnjav so se pozneje razvila mesta („mesto-
ustanovitelj“). Uredil je tudi vojsko, zlasti konjištvo, ki je bilo po¬
prej skoro popolnoma izginilo. Z novo vojsko je najprej premagal
Slovane v Polabji (Vinde, Srbe, Havelance i. d.), češkega vojvodo
Vaclava Svetega (926—936) pa je prisilil, da mu je izročil Češko ter
isto deželo kot nemški fevd od njega sprejel. Ko se je izteklo ono pre¬
mirje (pripovedka o srabavem psu), napadli so Madjarji znova Turin-
gijo; a Henrik jih je pri Riadi  (blizu Mezibora) potolkel tako, da niso
nikdar več v severno Nemčijo prišli. Proti Dancem pa je ustanovil
okraj ino Slez vik.  Pred smrtjo je najstaršega sina Otona  pri¬
poročil za naslednika. *)

2. Oton I. (Veliki, 936—973) je bil od vseh razrodov izvoljen
ter v Aachenu slovesno kronan. Pri obedu so vojvode prvikrat oprav¬
ljali častna opravila ključarja (kamernika), stolnika (miznika), nad-
čašnika (točaja) in maršala. Kljubu temu so se vojvode kmalu uprli
zoper kraljevo oblast; in celo Otonova brata sta z njimi potegnila.
A v hudi vojski je Oton premagal upornike, jih kaznoval in pri¬
merno zmanjšal vojvodsko oblast. Vojvodam namreč je vzel oskrbo-

*) Rodovnik saskih  vladarjev.

Henrik I. f 936

Oton I. f 972 Henrik Bavarski

Rudolf Oton II. f 983 Henrik Prepiravec f 995

Oton III. f 1002 Henrik II. Sveti f 1024

— 22

vanje kraljevih svojin ter je izročil posebnim uradnikom, ki so se
palatini ali palatinski grofje  (falcgrofje) imenovali. Ti niso
nikakor zavisali od vojvod, celo nadzorovali so jih, ker je bila njih
dolžnost, potegovati se za kraljeve pravice.

Razširjanje nemške oblasti. V srečni vojski je znova
utrdil severno mejo proti Dancem.  Džugal je tudi Slovane  ob
Labi ter jih skušal krščanstvu pridobiti; zato je ustanovil več škofij
(nadškofija devinska: Magdeburg). Madjarji so po južni Nemčiji še
pogostoma plenili. Ko so 1. 955. zopet pridrli na Bavarsko, potolkel
jih je Oton na Liškem polji  (tik Augsburga) popolnoma. Odsih¬
mal so zahodne dežele imele mir pred njih napadi.

Da bi vzhodno mejo ob Donavi dobro zavaroval, ustanovil je
1. 955. Vzhodno okraj  in  o ter jo izročil mejnemu grofu Bur-
kardu.  Mala ta okrajina med Anižo in Traiseno se je v neki listini
Otona III. prvikrat imenovala O s t a r i c h i ( n  Avstrija") ter je bila za¬
četek sedanjemu nadvojvodstvu Avstrijskemu in tako tudi celemu Av¬
strijskemu cesarstvu.

Pridobitev Italije in ponovitev cesarske oblasti.
Po Arnulfu ni nobeden nemški vladar več nosil cesarske krone; po¬
lastili so se je bili burgundski kralji. Po smrti kralja in cesarja Lo-
tarja  (950) jo je skušal dobiti Berengar,  okrajni grof ivrejski,
ki se je bil tudi Lombardije polastil. Da bi se v časti in oblasti
bolj utrdil, hotel je svojega sina in naslednika oženiti z zalo Ade¬
lajdo,  vdovo cesarja Lotarja. Ta ga ni hotela vzeti ter je poklicala
Otona  na pomoč (pripovedka o zaporu, o nje begu). Oton je prišel
v Italijo, premagal je Berengarja ter si prisvojil Lombardijo in se dal
z železno krono kronati. Oženil se je tudi z rečeno vdovo Adelajdo.
Ko je 1. 962. drugikrat prišel v Italijo, odpravil je popolnoma upor¬
nega Berengarja. Na to je šel v Rim, kjer ga je papež Janez  XII.
za rimskega cesarja  kronal. Odsihmal je bila cesarska  čast
neprestano sklenena z nemškim kraljestvom (962—1806). Zaman pa
je skušal cesar prisvojiti južno Italijo, razdeljeno med Bizantince in
Arabce, ki so se vedno med seboj bojevali. Srečno pa je bizantinsko
cesaričino Teofano  pridobil za ženo svojemu sinu Otonu, kterega
je bil malo poprej papež kronal za cesarja.

3. Oton II. (973—983). Če prav so ga s prva vsi priznali,
vender se je moral kmalu bojevati z uporniki. Najnevarniši med
temi je bil njegov strijčnik Henrik Prepiravec,  vojvoda bavar¬
ski. Cesar je premagal vse sovražnike ter jih primerno strahoval

— 23  —

(975). Pri tej priliki je od premočne Bavarske odtrgal Vzhodno
okrajino  ter jo izročil Leopoldu Svetlemu  iz frankovske ro¬
dovine babenberške.  Tako so prišli slavni Babenbergi  v Av¬
strijo (pripovedka o hudem lovu in ulomljenem loku; 975). Po slavni
vojski s Francozi je šel nad Bizantince in Saracene  v južni
Italiji; a tu je izgubil vso vojsko ter se samega komaj rešil. Ko je
pripravljal novo vojsko, umrl je nagle smrti. Takrat je njegov na¬
slednik

4. Oton III. (983 —1002) imel komaj 3 leta. Zato je zanj vla¬
dala mati, kaj olikana Teofana,  po njenej smrti pa stara mati
Adelajda. Henrik Prepiravec,  ki je bil zopet dobil Bavarsko,
je skušal mladega kralja odstraniti ter se sam vlade polastiti; a V i-
ligis,  nadškof moguntinski, je uničil vse njegove naklepe. Ko je
kaj olikani kralj dorastel, šel je v Italijo ter je v Rimu svojega
strijčnika postavil za papeža Gregorja (V.), ki gaje  s cesarsko krono
kronal. Ko je Gregorij umrl, naredil je cesar svojega učitelja Ger-
berta  za papeža, ki se je Silvester  II. imenoval. Ta papež je v
onem stoletji v zahodni Evropi najbolj slovel zarad svoje učenosti,
ktero je v španskih šolah zadobil. Občudovali so ga toli, da so ga
čarobnika imenovali ter mislili, da je s hudičem v zvezi. Ta papež
ga je tudi navdušil za starodavne nazore, tako da je Oton namera¬
val Rim narediti za središče svoji oblast'. Vsled teh namer je sla¬
bela kraljeva oblast v Nemčiji. Poljsko je dobilo nezavisnost in v
Gnezdnu  posebno poljsko nadškofijo. Se bolj so se okrepili Mad-
jarji,  čegar vladar Stefan Sveti  je po nasvetu cesarjevem od
papeža Silvestra dobil kraljevo čast in oblast (1000). Ko je tretjipot
prišel v Rim, uprli so se mu Rimljani ter ga iz mesta spodili. Nato
je nagloma umrl brez otrok.

5. Henrik If. Sveti  (1002—1024) je bil od večine nemških
velikašev izvoljen, z drugimi pa se je moral bojevati, da so ga pri¬
znali. Hudo in dolgo se je vojskoval s Poljsko,  kterej je takrat
Boleslav Hrabri  vladal. Trikrat je šel v Italijo ter si pridobil
lombardsko in cesarsko krono; zaman pa je skušal Bizantincem
vzeti južno Italijo. Cerkvi je bil Henrik posebno udan ter jo je pri
vsakej priliki bogato obdaroval. Z njim je izmrla saska kraljeva
rodovina.

Nemčija za frankovskih ali salskih vladarjev.

(1024—1125.)

1. Konrad II. (1024—1039) je bil pri Kampu ob Rhenu iz¬
voljen od vseh nemških rodov. Bil je kaj previden, moder in hraber

— 24 —

vladar, ki je skušal zmanjšati preveliko moč državnih knezov in ce¬
sarstvo svojej rodbini z dedinsko pravico zapustiti. Zato je malim
fevdnikom podelil dedinsko pravico,  vojvodino Bavarsko, Svab-
ško in Koroško pa je izročil svojemu sinu Henriku.  — V Italijo
je šel dvakrat ter je ondi z vojsko obranil nemško gospodstvo. Tudi
poljskega kralja Miečislava  je prisilil, da je znova priznal nemško
nadoblast. Zaveznik in prijatelj mu je bil danski kralj Knut,  kte-
remu je Šlezvik odstopil. Leta 1032. pa je z Nemčijo združil Bur¬
gundsko,  ktero je bil zadnji burgundski kralj Rudolf  III. obljubil
Henriku Svetemu zapustiti.

2. Henrik III. črni  (1039—1056) je bil najmogočniši cesar
iz salske rodovine. V državi se ni upal nikdo upreti njegovim uka¬
zom, ker je Henrik sam neposredno gospodoval črez vojvodino Svab-
sko, Bavarsko, Frankovsko in Koroško pa črez kraljestvo Burgund¬
sko. Tudi v Italiji se nikdo ni upiral njegovi vrhovni oblasti Da bi
surovosti in silovitosti duhovskih in posvetnih velikašev zabranil, vpe¬
ljal je v Burgundcih božje premirje  (treuga dei), v Nemcih pa
je oklical občni mir.

Srečno se je vojskoval z mogočnim češkim vojvodo Bretis-
lavom  („češki Achil“) ter ga prisilil znova priznati nemško nad¬
oblast (1041). Se bolj srečen je bli v vojski z Madjarji,  ki so
bili cesarju udanega kralja Petra  s prestola pahnili. Premagal jih
je v dveh vojskah, uničil sovražnega Abota in Petra posadil zopet
na prestol; ta je celo priznal cesarju vrhovno oblast nad Ogersko.
V tej vojski je cesar Madjarjem vzel tudi nekaj dežele ter jo poda¬
ril babenberškemu mejnemu grofu Adalbertu;  odslej je Vzhodna
okrajina  segala na vzhodu do Litave in Morave.

V Rimu  so razgrajali hudi razpori, ker so pojedno hoteli trije
papeži cerkev vladati. Prišedši v večno mesto je ukazal Henrik vse
3 papeže odstaviti; potem je na prestol posadil Klementa II., ki ga
je 1. 1047. kronal s cesarsko krono. Ta papež in njegovi nasledniki,
ktere je tudi cesar sam na prestol spravil, zboljšavali so cerkveno
življenje; v tem so jih sosebno podpirali redovniki iz menišnice v
Clugnyu  na Burgundskem.

3. Henrik IV. (1056 — 1106). a) Njegova mladost in sa-
ska vojska. Ker je Henrik  IV. o očini smrti štel komaj 6 let,
vladala je mati Neža  zanj. A državni posvetni in duhovski knezi,
hlepeč po večej oblasti, so skušali žensko vlado odpraviti ter se ne¬
doraslega kralja polastiti. Pri tem jih je vodil Hano,  nadškof ko-
linski. Ta je res materi odpeljal kralja ter je v njegovem imenu dr¬
žavo vladal. Ko je enkrat Hano potoval v Rim, zvabil je čestihlepni
Adalbert,  nadškof bremski, Henrika na svoj dvor ter se mu je
skušal z mehkostjo prikupiti. V imenu popačenega kralja je sedaj

— 25

Adalbert vladal državo; to oblast je bil tudi obdržal, ko je se
16. letom Henrika za doletnega oklical. — Po nasvetu Adalbertovem
je Henrik hudo zatiral Sase.  V njih deželi je sesidal več gradov
ter je silil celo svobodne ljudi tlako mu delati; tudi frankovski voj¬
ščaki v onih gradovih so hudo počenjali, žalili in tlačili Sase. Vsled
tega so se Sasi uprli, iz dežele pregnali kralja in sovražne jim voj¬
ščake, one gradove so pa razdrli. Sedaj so kralju priskočili drugi
nemški veljaki in meščani ter Sase pri Hohenburgu na Unstruti
(1075) premagali. Ker je zmagonosni kralj znova kaj ostro in samo¬
voljno ravnal s premaganci, zameril se je nemškim velikašem tako
zelo, da so se v Triburu  (1076) zbrali ter hoteli kralja odstaviti.
Isti čas se je lahkomiselni kralj zapletel tudi v prepir s papežem
Gregorijem VIL

b) Papež Gregorij  VII. (1073 —1085) in njegov razpor
s Henrikom. Gregorij  VIL, poprej Hildebrand imenovan, rodil
se je od ubogih starišev v Koviaku pri Saoni na Toskanskem. Ujec
mu je bil opat v Marijinem samostanu v Rimu ter je kaj umovi-
tega dečka k sebi vzel Tu se je Hildebrand močno izobrazil. Dora-
stel je postal jmenih v rečeni menišnici, ki je bila po ostrih nače¬
lih clugnyanskih redovnikov vravnana. V 25. letu, zapustivši meniš-
nico, šel je na dvor papeža Gregorija VI., ki mu je zarad njegove
učenosti' in prebrisanosti mnogo zaupal. Poslej je Hildebrand znova
ustopil v menišnico in sicer v Clugnyu. A kmalu so ga zopet po¬
klicali na papežev dvor, kjer je kakor uže poprej od L 1042. mnogo
vplival na voditeljstvo katoliške cerkve. Ker je dobro poznal vse
slabosti in napake v katoliški cerkvi, skušal jih je odpraviti, izbolj¬
šati nemarno duhovništvo, papežu pa pridobiti popolno nezavisnost
od vsaktere posvetne oblasti. Od njega je izvirala ona imenitna na-
redba papeža Nikolaja  II. (1059), ki je volitev papeža popolno
odtegnila vplivu rimsko-nemških cesarjev in vsaktere druge posvetne
oblasti; kajti le kardinali imajo v bodoče papeža prav svobodno
voliti.

Ko je bil L 1073. izvoljen za papeža, skušal je izvršiti svoje
naklepe. Zato je duhovnikom prepovedal sprejemati cerkvene službe,
ktere bi jim posvetni oblastniki s cerkvenimi znamenji (s prstanom
in škofovsko palico) podeliti hoteli; prepovedal pa je tudi posvetnim
oblastnikom cerkvene službe tako podeljevati (tako postavljanje v
cerkvene službe se imenuje latinski „investitura“). Dalje je du¬
hovnikom prepovedal ženiti se; oženjenim pa je zapovedal zapustiti
svoje žene (celibat). Ostro je prepovedal tudi simonijo, t. j. ostudno
prodajanje cerkvenih služeb, do kterih so po tej poti pogostoma do-
spevali najnevredniši in najnesposobniši ljudje.

Papež je hotel najprej nemškega cesarja prisiliti, da bi rečene
zapovedi priznal in izpolnoval, češ potem jih bodo drugi vladarji

— 26 —

radi priznali. Ker se Henrik ni dosta menil za papeževe ukaze, po¬
zval ga je Gregorij v Rim. naj se opraviči, ter mu je žugal izobčiti
ga iz cerkve. To žuganje je strastnega kralja toli razkačilo, da je
dal v Wormsu  papeža odstaviti (1076). Na to je Gregorij kralja
res izobčil iz cerkve ter njegove podložnike odvezal od prisege zve¬
stobe. Se isto leto so se Henriku sovražni nemški velikaši zbrali v
Triburu  ter so pretili kralja odstaviti, če med letom ne bode zopet
sprejet v občino katoliške cerkve. Da bi odstranil to nevarnost, šel
je Henrik sredi prehude zime prek Alp (Mont Ceniš) v Italijo ter
našel papeža v gradu Kanosi  (na Modenskem), kjer se je pri Ma¬
tildi,  krepostni in mogočni mejni grofinji toskanski, mudil. Tu se
je moral cesar po tadanji navadi tri dni javno pokoriti ter čakati,
dokler ga ni papež zopet v občino katoliške cerkve sprejel (1077).
To pa je papež storil le s pogojem, da se bode Henrik podvrgel
sodbi nemških knezov (na napovedanem zboru v Augsburgu) ter se
do tje vsakega vladarskega čina zdržal.

Ker Henrik ni držal obljube, zbrali so se nemški velikaši v
Forchheimu  (1077), Nemčijo oklicali za izb orno državo,  od¬
stavili kralja ter na njegovo mesto izvolili Rudolfa,  vojvodo švab-
skega. Tudi papež ga je z nova izobčil iz cerkve. Vnela se je krvava
notranja vojska. S Henrikom so potegnili meščani, mali duhovniki,
zlasti pa njegov zet Friderik Burenski, kteremu je bil cesar vojvo¬
dino Svabsko izročil. Ko je bil protikralj Rudolf padel v bitki na
Elstri (1080), šel je Henrik v Italijo. Šiloma je vzel Rim ter se je
dal od protipapeža Klementa III. kronati. V trdnem gradu, Sant
Angelo zvanem, je oblegoval Gregorja VII., kterega so Normanci iz
južne Italije osvobodili. Ko so ti odšli, bežal je tudi Gregorij VII. v
Salerno,  kjer je umrl 1. 1085. Zadnje njegove besede so bile: Jaz
sem zmeraj spoštoval pravico, črtil pa krivico, zato umrjem v pre¬
gnanstvu.

c) Konec Henrika  IV. Ker se cesar ni mogel pogoditi z
Gregorjevimi nasledniki, nadaljevali so se razpori v Nemčiji in Italiji.
Vzdignili so se novi protikralji, med temi celo njegova, sina. Starejši
sin (Konrad) je bil kmalu uničen, Henrik, mlajši sin, pa je v vojski
očeta prekanil in ujel; prisilil ga je celo, da se je odpovedal cesar¬
ski in kraljevi kroni. Res je Henrik IV. kmalu ušel, a ko je začel
novo vojsko zoper sina, umrl je nagloma (1106).

4. Henrik V. (1106—1125) se je po očini smrti ločil od cer¬
kvene stranke ter se zoper njo jel vojskovati za stare cesarske pra-

— 27

vice. Ujel je celo papeža Paskala  11. ter ga prisilil, da ga je kro¬
nal in mu priznal pravico cerkvene fevde podeljevati. A kmalu se
je ponovil stari razpor ter še le leta 1122. končal z wormškim
konkordatom.  Po tej pogodbi med cesarjem in papežem so do-
tični duhovniki in menihi svobodno volili škofe in opate; tem je
papež izročal prstan in škofovsko palico, znamka cerkvene oblasti;
cesar pa je cerkvene svojine izvoljencem kot državne fevde z žezlom
podeljeval. Tako je nehal 50letni prepir med cerkvijo in državo.
Tri leta pozneje je umrl Henrik V., zadnji član mogočne salske
rodbine.

Francosko za prvih Kapetingov.

Prvi Kapetingi  so prav za prav vladali le črez svojo voj¬
vodino Francijo in nektere bližnje pokrajine. Drugodi so gospodovali
razni velikaši, ki so se med seboj neprestano vojskovali ter se za
kralja niso dosta menili. Vsled teh večnih bojev so 1 1041. sklenili
akvitanski škofje „b o ž j e premirje"  (treuga dei). To je določe¬
valo, da se od srede večera do ponedeljka jutra ne sme nikdo voj¬
skovati. Kdor se je pregrešil zoper to naredbo, kaznovali so ga s
cerkvenimi kaznimi. To božje premirje je poslej obveljalo po vsem
Francoskem, Burgundskem itd.

Angleško.

1. Anglosaški kralji (445—1016). Hengist in Horsa  sta
pripeljala Angl e in Sase  v Britanijo ter ustanovila sedmero kra¬
ljestev, ktera jel.  827. Egbert,  kralj westseški, zjedinil ter skupno
oblast imenoval Anglija  (Angleško). Med njegovimi nasledniki naj-
imenithiši je bil njegov vnuk Alfred.

Alfred Veliki  (871 — 901) je bil s prva npsrečen v vojski z
Normanci, ki so z Danskega in Skandinavskega prišedši neprestano
nadlegovali Anglijo. Potolčen je moral celo kot begun po deželi ho¬
diti. A kmalu je zbral novo vojsko ter je (preoblečen ubog pevec)
pri Eddingtonu  Dance popolnoma premagal. Ti so se z voditeljem
dali krstiti ter se kot zvesti podložniki v Angliji naselili. Na to je
Alfred napravil veliko ladijevje ter uspešno branil svoje kraljestvo
pred tujimi napadi.

Alfred je znova sezidal več razdrtih mest, ustanovil mnogo
menišnic, napravil mnogo cest ter oživil trgovino po deželi, po
kterej je največa varnost vladala. Še veče zasluge pa si je stekel
za duševni razvitek svojih rojakov. Ustanovil je mnogo učilnic ter
v deželo poklical več odličnih učenjakov. V svojej mladosti se je

— 28  —

kaj rad učil. Od matere se je naučil mnogo saskih narodnih pesmij
ter je kot 12 letni deček od nje dobil knjigo v dar, ker se je bil
hitreje od svojih starših bratov čitati naučil. Pisati se je navadil,
ko je bil že dorastel, v 36. letu pa tudi latinščine. Po tem je iz
latinščine v anglosaško preložil več imenitnih knjig, n. pr. Boethijevo
knjigo o tolažbi, ki jo filozofija daje, razne spise papeža Gregorija
Velikega, občno zgodovino Orosijevo, cerkveno-državno zgodovino
Bedino (Beda venerabilis). Zbral je tudi anglosaške junaške pesmi.
Skratka bil je Anglosasom to, kar je bil Karl Veliki Frankom

Proti koncu njegovega vladanja in za njegovih naslednikov so
normanski roparji zopet napadali Anglijo in premnogo se jih je bilo
celo v deželi naselilo. Kar je kralj Etelred  ukazal, da so vse isti
dan pomorili (1002). To je Dance toli razdražilo, da je njih kralj
S v en prišel z veliko vojsko ter se polastil Anglije.

2. Danski kralji (1016 — 1042). Svenov sin Knut Veliki
je popolnoma podjarmil Anglijo ter potem kaj modro kraljeval zdru¬
ženi oblasti angleški, danski in norveški. Po njegovi smrti sta vla¬
dala njegova sina. Za tema so se pa Anglosasi zopet okrepili in na
prestol posadili svojega rojaka

3. Eduarda Spoznovalca (1042—1066). Ko je ta mehki pa
pravični kralj umrl (1066) brez otrok, napadel je Viljem, vojvoda
normanski deželo ter jo podjarmil.

Špansko.

1. Arabska oblast. Arabi  so se za Omijadov nagloma pola¬
stili skoro vsega pyrenaejskega polotoka. Ko so Abasidi odstranili
Omijade, rešil se je bil Omijadovec Abd-Eraman  v Španijo, kjer
je poseben kalifat ustanovil. Glavišče in stolišče temu je bilo Kordova.

Kordova je kmalu bila zbirališče najodličniših mohamedanskih
učenjakov, pesnikov in umetnikov. Slovela je po krasnih stavbah;
štela nad 200.000 hiš in nad milijon ljudij. V okolici je Abd Era-
man III., najimenitniši kalif v Španiji, sezidal grad Azahra,  kterega
krasota je živo spominjala na čarobne stavbe v arabskih pripovedkah.
Tudi Granada se je odlikovala z lepimi stavbami, vrti, vodotoki itd.;
najbolj pa je tu slovela še sedaj ohranjena Alhambra.

Konci 10. stoletja je arabska oblast v Španiji jela močno hi¬
rati; v istej meri pa so napredovale krščanske oblasti na severni
strani polotoka.

2. Krščanske oblasti. Neki Pelajo,  kaj pogumen junak, je
ustanovil Astursko  oblast, ki se je poslej razširila ter kraljestvo
Leon  z vala. Od tega se je odcepila grofija Kastilska,  tako ime¬
novana po premnogih gradovih in trdnjavicah v deželi. V porečij

— 29 —

Ebra in v Pyrenaejih pa se je ustanovila Aragonija, Barce¬
lonska  in Na  var  a. Vse te krščanske državice je v 11. stoletji
združil navarski kralj Saneho Veliki  (970—1035). Le škoda, da
je pred smrtjo svojo oblast razdelil med sine ter ustanovil 3 veča
kraljestva; bila so: Navara  z Biskajskim, Kastilija  z Leonskim
in Aragonija  (s ktero se je 1137 Barcelonska za zmeraj združila).
Vladarji teh kraljestev so se neprestano bojevali zoper Mavre, sedaj
srečno, sedaj pa nesrečno. Najslavniši so bili ti boji v 11. stoletji,
ko se jih je vdeleževal mnogo opevani junak Cid Campeador
(1026—1099).

Normanci in njih kraljestva.

Normanci so s prva bivali le po Švedskem, Norveškem in Dan¬
skem. Gospodovali so jim razni glavarji, dokler niso najmočnejši
zatrli sosednih ter ustanovili 3 kraljestva (Norveško, Švedsko, Dan¬
sko). Krščanstvo jim je prvi oznanoval sv. Ansgar.

Normanci so po ladijah neprestano napadali razne evropske
dežele in jih oplenjevali. V teh so tudi ustanovili razne oblasti:
1. Buško; 2. Normansko  v Normandiji; 3. Izlandsko; 4. An¬
gleško in 5. kraljestvo obeh Sicilij.

Slovani.

Kedaj so Slovani  prišli iz Azije v Evropo, ni znano. Gotovo
so pa uže mnogo stoletij bivali po sedanjih vzholnih slovanskih de¬
želah, predno so jih Grki spoznavali. Ob času preseljevanja narodov
so se tudi Slovani močno razširili, zlasti proti zahodu po deželah,
ki so jih bili Germani in drugi narodje zapustili. In v 6. in 7. sto¬
letji bivajo uže povsodi, koder jih v zgodovini naslednjih stoletij
srednjega veka nahajamo.

Najimenitniši slovanski razrodi so: 1. Polabski Slovani
med Vislo in Labo in tudi na levi strani zadnje reke. Največkrat
se v zgodovini imenujejo Ljutici, Volinci, Bodrici pa Srbje ali Sorbje.
Nezavisni so bili do Karla Velikega; poslej so jih pa frankovski in
nemški vladarji zatirali, jih pomorili ali pregnali ali pa razen malih
ostalin Srbov ponemčili.

2. Cehi  so se konci 5. stoletja naselili po sedanjih njih de¬
želah. Kmalu so jih bili surovi Obri podjarmili. Tega jarma jih je
osvobodil Samo,  prvi slovanski kralj (627—662). Po njegovi smrti
je razpadlo njegovo kraljestvo. V Čehih je gospodoval na to Krok,
za njim pa njegova kaj učena in duhovita hči Libuša;  zaročena
je bila s Pfemislom,  od kterega izvira slavna vladarska rodbina
Premisličev.  —Še  imenitniši so bili Moravci,  kterim je Moj-

— 30  —

mir velikomoravsko kraljestvo ustanovil. Nasledoval ga je Ras ti¬
si a v ter iz Carigrada izprosil misijonarja Konstantina  (poslej
Ciril zvanega) in Metodija,  ki se po vsej pravici slovanska apo-
stelja imenujeta (863). Oznanjevala sta krščansko vero, uvedla slo¬
vanske obrede, sestavila slovansko azbuko (glagolitsko pisavo) in
preložila sv. pismo v slovanščino. Poslej je papež ustanovil za Mo¬
ravsko in Pannonijo posebno nadškofijo ter je Metodija posvetil za
prvega nadškofa moravskega. Najsilovitiši velikomoravski kralj pa
je bil Sva top luk ali Svetopolk,  ki je svojo oblast močno raz¬
širil ter se nazadnje hudo vojskoval zoper cesarja Arnulfa. Ta je bil
zoper Moravce poklical Madjarje na pomoč, ki so nazadnje razrušili
velikomoravsko kraljestvo (906).

3. Slovenci  so v 6. stoletji poselili svet po vzhodnih Alpah.
Ta prekrotki slovanski narod je premnogo trpel v novih bivališčih.
Najprej so ga podjarmili surovi Obri. Tega jarma jih je za nekaj
časa rešil Samo, ki je tudi Slovencem vladaril. Po njegovi smrti
jim je vladarila posebna knežja rodbina, ki se je morala bojevati z
Obri, poslej pa z Bavarci. Ti Nemci so bili uže takrat najhujši sov¬
ražniki Slovencem. Krščansko vero so jim oznanovali misijonarji
oglejski, brizinski in salzburški, nekoliko tudi prej imenovana apo-
stelja. Ko je Karl Veliki odpravil bavarsko vojvodino in uničil ober-
sko oblast, prišli so Slovenci pod oblast karolinških kraljev. Ti so
jim najbrže pustili stare župane z oblastjo mejnih nemških grofov.
Tekom srednjega veka se je sprva kaj obširna slovenska domovina
močno skrčila.

4. Hrovatje  so v prvi polovici 7. stoletja prišli v njih se¬
danja bivališča; bizantinski car H e rak lij jih je bil zoper silovite
Obre tja poklical. Kmalu so se iznebili bizantinske vrhovne oblasti
ter živeli pod nezavisnimi domačimi knezi. Pozneje jih je podjarmil
Karl Veliki ter podredil furlanskemu okrajnemu grofu, ki pa je kaj
strahovito ž njimi ravnal. Leta 819. so se iznebili frankovskega jarma
ter zopet ustanavljali lastne kneze. Držislav  se je prvi imenoval
kralj, ker mu je bil bizantinski car podelil kraljevo dostojanstvo.
Naslednje stoletje se je Zvonomir  popolnoma otresel bizantinske
nadoblasti ter si je od slavnega papeža Gregorija VII. izprosil zna¬
menja kraljeve časti (1076). Odslej so se vsi vladarji hrovatski kralji
imenovali. L. 1090. je izmrla kraljeva rodbina in Hrovatje so kraljem
izvolili ogerskega vladarja Ladislava Svetega  (vladikovina za¬
grebška). Odsihmal je trojedna kraljevina združena z Ogersko.

5. Srbje  to tudi na klic čara Heraklija zapustili zakrpatsko
pradomovino ter se naselili ob Drini, Bosni in Vrbasu. Po hudih

— 31 —

bojih so si ustanovili samostalno kneževino, ki se je za papeža Gre¬
gorija VII. v kraljestvo poveličala.

6. Bolgar  ji  sprva niso bili slovanske krvi. V razmerno ma¬
lem številu naselivši se med premaganimi Slovani, sprejeli so slovan¬
ski jezik in slovansko naobraženost.

7. Poljaki ali Poljci  so bili naseljeni ob Visli ter so na
zahodu segali v Pooderje. Pripovedka poroča, da so v 9. stoletji iz¬
volili nekega kmeta P i as ta za kneza, čagar potomci (Piastoviči)
so čez 500 let (840—1370) Poljcem gospodovali. Pokristjanili so
se sredi 10. stoletja (955). Najsilovitiši vladar poljski v tej dobi je
bil Boleslav Hrabri  (992—1025), ki je podjarmil Krakovo, Sle-
zijo, Moravsko in Slovaško (Krakovo je bilo odsihdob glavišče in
stališče poljskemu kraljestvu) ter se hudo bojeval z Nemci. Takrat
je bila tudi ustanovljena nadškofija v Gnezdnu.

8. Husi  so najštevilniši rod slovanski. Da bi ponehali notranji
razpori, prišli so k njim Varjagi  (ali Rusi) s tremi brati, ki so
1. 863. rusko oblast (Rjurik) ustanovili. Odsihdob so vladali Rj u-
rikovci  do leta 1598. Kaj imeniten car je bil Vladimir  Ve¬
liki (980—1015), za kterega so se Rusi pokristijanili ter sprejeli
pravoslavno vero. Glavno mesto je bilo sprva Novgorod,  poslej pa
Kijev.

Prvotna omika slovanskih narodov.

Prvotna vera slovanskih narodov je bila malikovalska. Obo¬
ževali so prirodo.  Ves svet jim je bil poln višjih bitij, ki so razne
prikazke in premembe v prirodi učinjevala. Svarog  jim je bil naj¬
višji bog; solnce in ogenj  sta mu bila sina; oboževano solnce
so zvali Dažbog,  t. j. dajalec svetlobe. Svarogu so bili podrejeni
vsi drugi bogovi.

Bogovi so bili ali dobri  ali hudobni; dobri so se imenovali
bosi,  hudobni pa besi  (zato kletvica: bes te plentaj!) Od dobrih
bogov izvirajo vse dobrote; celo pesnike so navduševali. Prirodi so
gospodovali od spomladi do jeseni. Besi so bili nasprotniki dobrih
bogov in začetniki vsega zla na svetu. Jeseni so premagali dobre
bogove ter prirodi gospodovali črez zimo.

Osebnih  bogov so Slovani v obče le malo imeli. Veles  je
bil bog čred, Vesna  boginja spomladi, Živa in Lada  boginji ro¬
dovitnosti, Morjana  boginja zime in smrti. Le Rusi in polabski
Slovani so imeli še več drugih, osebnih bogov. Rusom najvišji bog
je bil Perun,  gospod bliska in groma.

Maliki polabskih Slovanov, postavljeni v templjih in svetih
gajih, imeli so simbolična znamenja in živali na sebi. Svatovit
ali Svantovit  (velikanski štiroglavni malik z rogom in zastavo)
je bil v svetišči Arkoni  na otoku Rujani  (Riigen). Triglav
(zlasti pri Pomorjanih) je imel 3 glave z zagrnenim obličjem. Radi-
gast  se je zval pozlačen malik v trdnjavi Retri.

— 32

Posebnega duhovskega stanu ni imela večina Slovanov,
ampak starešine so opravljali službo božjo ter bogovom darovali.
Le na preročiščih  so bili uže sprva duhovniki in razkladalci
raznih znamenj. Samo pri polabskih Slovanih  se je duhovniški
stan kaj rano posebno razvil ter do visoke oblasti in časti dospel.

Le Slovanom lastno je češčenje zamrlih očetov,  kterih
podobe so rodovine shranjevale. Duša jim je bila neumrjoča; zapu-
stivši telo je letala po drevji, dokler se ni zjedinila z duhovi drugih
zamrlih. Mrliče so v najstarši dobi sežigali, poslej pa pokopavali.
Na grobovih junakov in knezov so nasuli nagrobnike ter pokopa¬
nega slavili z bojnimi igrami.

Podlaga vsem državnim naredbam  je bila rodbina ali
zadruga.  Ta ni obsegala le starišev in otrok jedne rodbine, am¬
pak vse moške in ženske, odrasle in otroke, ki so izvirajoči od
istega pradeda imeli skupno gospodarstvo. Več takih hišnih občin
ali zadrug se je zvalo rod.  Vsaka zadruga je imela svojega stare¬
šino  (vladika, starosta, gazda, knez, kmet itd.) Starešina je bil iz¬
voljen iz moških dotične zadruge. Slušati ter spoštovati so ga mo¬
rali vsi zadružniki.

Zadružniki so se vsi imenovali po svojem pradedu, in isto ime
je dobil tudi kraj, na kterem je zadruga bivala.

Rod je obsegal več samostalnih zadrug, ki so isto narečje go¬
vorile. Tudi vsak rod je imel svojega starešino, sprva zmeraj le iz
jedne rodbine izvoljenega.

Rodovi so se zjedinjevali v veče celote ter si na čelo postav¬
ljali skupnega vladarja ali kneza. Tudi ta knežja čast se je po vo-
litvi zmeraj podedovala le v istej rodbini. Skupni vladar se je na¬
vadno zval veliki knez ali nadknez.  Ti nadknezi so sčasom
prikračili oblast rodovnih starešin, kterim so najprej vzeli dedinsko
pravico. Zadružniki, izmed kterih so nekdaj rodovne starešine izvo-
ljevali, so bili najstarši slovanski plemenitniki. Pri imenitnih stva¬
reh se je rodbinski starešina posvetoval z zadružniki, veliki knez
pa je v zbore sklicoval zadružne in rodovne starešine.

Pečali so se miroljubni Slovani uže začetkom najbolj s polje¬
delstvom (plug  je izvirno slovanska beseda, ktero so celo Nemci
s stvarjo od Slovanov izposodili) in živinorejo, dosta manj z lovom,
obrtnostjo in kupčijo.

Bizantinsko cesarstvo (867 — 1056).

Bizantinsko cesarstvo,  kteremu je macedonska  rod¬
bina v tej dobi gospodovala (867—1056), je neprestano propadalo.
Vladarji so bili zanikerni in razuzdani, ljudstvo pa se je zarad ver¬
skih stvarij neprenehoma razločevalo v stranke, ki so se strastno
med seboj preganjale. Vojska je bila skoro iz samih tujih najetni-
kov. Ob mejah so Arabci, Rusi, Bolgarji napadali pokrajine ter po
njih plenili. Carigrad sam se je večkrat le z grškim ognjem pogube

33 —

rešil. V tej dobi se je tudi vzhodna ali grška (pravoslavna) cerkev
odločila od zahodne ali rimske (katoliške). Začetnik temu razkol-
ništvu je bil učeni, pa kaj častihlepni Focij,  kteri se je bil sredi
9. stoletja na mesto pregnanega patriarha Ignacija  na patriarhov
prestol vrinil. Temu se je bil ustavil papež Nikolaj  I., pa zaman.
Focij ni hotel priznati papeževega nadvoditeljstva v cerkvi ter se
je v carigradskem cerkvenem zboru (867) tudi v verskih resnicah
nekaj odločil od rimske cerkve. Bizantinski cesarji so pospeševali
to osodno razkolništvo. Sredi 11. stoletja pa se je patriarh Mihael
Cerularij  popolnoma ločil od rimske cerkve (1054).

Mohamedanski svet.

Abul Abas  je spodrinil zadnjega Omijadovca (750) ter je
bil začetnik kalifom, ki se po njem Abasidi  imenujejo. Prestol
je prestavil iz Damaska v Bagdad  na Tigridu. Najslavniši kalif
med Abasidi je bil Harun al Rašid  (786—809), sovrstnik Karolu
Velikemu, ki je kaj krepko in srečno vladal, pa tudi umetnosti in
znanosti močno podpiral. Kar je Kordova bila zahodnim mohame-
dancem, to je Bagdad bil vzhodnim. Vkljub temu je mohamedan¬
ska oblast v tej dobi že jela pojemati. Kot Omijadi v Španiji od¬
ločili so se Edrizidi in Aglabi  v severni Afriki od kalifata v
Bagdadu ter ustanovili posebni oblasti. Še imenitniša je bila Fa¬
timi  d ska  oblast v Aegyptu, ki se je polagoma razširila tudi črez
Palestino. Poleg teh so še turški razrodje n. pr. Sel d šu ki usta¬
navljali nezavisne države v oblasti onemoglih abasidskih kalifov.

Tretja, doToa,.

Od križarskih vojsk do cesarja Rudolfa I. Habsbur¬
škega.

(1096-1273.)

Križarske vojske (1096—1270).

Prva križarska vojska (1096—1100).

Kristijani  so že od nekdaj čestili kraje v obljubljeni de¬
želi, kjer je izveličar vero oznanoval in trpel. Od daljnih krajev so
tje na božjo pot hodili. In to obiskovanje svetih krajev ni prene¬
halo, ko so se bili mohamedanci polastili dežele in Jeruzalema (637).
Omijadi in Abasidi so celo radi videli, da so kristijani tako pogo-
stoma in v veliki množici obiskavali Palestino, ker je od tega de-

3

— 34 -

žela imela mnogo dobička. Ko so se Fatimidi  iz Aegypta polastili
dežele, pritiskali so uže nekaj krščanske božjepotnike. Se huje pa
se je tem godilo, ko so turški Seldšuki  vzeli Palestino. Ti suro-
veži so obropavali in morili božjepotnike, napadali in oskrunjevali
krščanska svetišča, motili službo božjo, z duhovniki pa hudo ravnali.

Puščavnik Peter Amienski  je bil tudi šel na božjo pot v
obljubljeno deželo ter je opazoval vse muke, ktere so ondotni kri-
stijani od surovih mohamedancev trpeli. Vrnivši se v Evropo je šel
v Rim k papežu Urbanu  II. Na to mu je sveti oče ukazal, naj
Evropejce navdušuje in pregovarja za vojsko zoper mohamedance
nazadnje pa je papež sklical zbor v KI e r m o n t v južni Franciji;
(1095), kjer je zbrano ljudstvo toli navdušil, da je kar na kolena
padši kl.calo : Bog to hoče.  Sterni  besedami so obljubili udeležiti
se svete vojske ter so v znamenje na ramo si pripeli rudeč križ;
prav po tem križi se križarji  imenujejo.

Jeseni 1. 1096. se je glavna križarska vojska  zbrala v
Carigradu, kamor so bili razni vojvode (Bogomir Bouillonski
pa njegova brata Balduin in Evstahij, Hugon Vermandoiski, Robert
Normanski, Rajmund Toulonski, Boemund Tarentski in njegov strij-
čnik Tankred) posamične čete po raznih potih pripeljali. Štela je
okoli 300.000 pešcev in nad 100.000 srčnih konjikov in vodil jo
je Bogomir Bouillonski.  Ko so prisegli, da bodo vse Arabom
vzete dežele od bizantinskega cesarja v fevd sprejeli, šli so prek
Bospora v Malo Azijo. Seldšukom so najprej vzeli trdnjavo Nicejo,
premagali jih pri Dorylaeji  ter v velikih stiskah prehodili malo-
vodno visoko planoto na poluotoku. Prišedši pred trdnjavo Anti-
johijo,  oblegovali so jo 9 mesecev. Komaj so se je z zvijačo po¬
lastili, prišel je sultan mosulski nadnje ter jih je oklenil. Strašno
so trpeli kristijani in že obupovali; le najdena sv. sulica jih je toli
navdušila, da so sultana napadli in potolkli ter se rešili pretečega
pogina. Sedaj je Boemund Tarentski v Antijohiji  ustanovil
posebno knežijo, Balduin Flanderski pa v Edesi;  silno skr¬
čeno vojsko (20.000 pešcev in 1500 konjikov) pa je Bogomir Bouil¬
lonski peljal nad Jeruzalem, kterega so jeli nemudoma oblegovati.
Črez 39 dni so 15. dne julija 1099 šiloma vzeli mesto (prikazen
konjika nadčloveške velikosti v srebrenem oklepu na Oljski gori). Na
to so križarji svojega voditelja Bogomira izvolili za kralja; ta pa iz
ponižnosti ni sprejel te časti, ker ni hotel ondi nositi kraljeve krone,
kjer je izveličar trnjevo nosil. Imenoval se je le varuh sv. groba.
L. 1100. je še pri A skal  o nu  slavno premagal aegypčanskega sul¬
tana ter kmalu potem umrl. Nasledoval mu je čestililepni brat Bal-

— 35 -

duin  (I.), ki se je kralj jeruzalemski imenoval. Ta kralj in njegovi
nasledniki so po srečnih vojskah zelo razširili kraljestvo. Okoli 1.
1131. je bilo najobširniše ter je segalo od Tarsa (v Ciliciji) in Edese
do onostran Gaze.

Druga in tretja križarska vojska.

Druga križarska vojska (1147—1149). Ko je mosulski sultan
Nar edin  kristijanom vzel Edeso ter pretil Jeruzalemu, ukazal je
papež clairvaux-skemu opatu sv. Bernardu,  naj oznanja novo sveto
vojsko. Ta je res pridobil za njo francoskega kralja Ludvika  VII.,
poslej tudi nemškega cesarja Konrada  III. (ogovor v cerkvi v Spiri).
Najprej je šla nemška vojska v Azijo, kjer so Seldšuki in stiske skoro
vso pokončali. Nekaj pozneje je prišel Ludvik s Francozi, s kterimi
se je nesrečni Konrad z ostalimi svojimi križarji zjedinil. A tudi ta
vojska je bila toli nesrečna, da je je le malo prišlo v Jeruzalem.
Združivši se z Balduinom  III. šli so vsi trije vladarji nad Da¬
mask;  a nezloga in izdajalstvo ste jih prisilili, opustiti oblegovanje
ter se brez vsega uspeha vrniti domov.

Tretja križarska vojska (1189—1192). Aegypčanski sultan
Saladin,  kaj junašk in izobražen vladar, je svojo oblast razširil
tudi črez Syrsko, potolkel je kristijane pri Hitinu  (1187) ter jim
vzel Jeruzalem.  Vsled teh žalostnih dogodeb je papež ukazal
oznanovati novo križarsko vojsko ter zanjo pobirati Saladinovo dese¬
tino. Takrat so sprejeli križ stari nemški cesar Friderik Rudeče-
b r a d e c, francoski kralj Filip Avgust  in angleški kralj Rihard
Levosrčni.  Angleški in francoski kralj sta se po morji peljala
v Palestino, nemški cesar pa je šel prek Ogerske in Bulgarske v
v Carigrad in iz tega mesta v Malo Azijo. Seldšuke je premagal
pri Ikoniji ter prišel do Seleucije na Salefu  (Kalikadnus). V tej
brežnici je utonil cesar (1190). Nepopisna je bila žalost vse vojske.
Premnogo jih je obupalo ter se vrnilo domov, druge pa je cesarjev
sin Friderik  peljal v Palestino, kjer so Akon začeli oblegovati,
ter ondi se tudi združili s francosko in angleško vojsko. Akon so res
vzeli šiloma. Na nesrečo križarji niso bili dolgo časa zložni. Ošabni
Rihard je najprej hudo razžalil avstrijskega vojvodo Leopolda,
potem se razprl s francoskim kraljem. Tako sta se Leopold in
Filip Avgust  vrnila domov. Rihard se je nato res drzno in ju¬
naško bojeval z mohamedanci (zmaga pri Jopi), Jeruzalema pa ven-
der ni mogel vzeti. Nazadnje je s Saladinom sklenil premirje, po

3 *

36; —

kterem so kristijani svobodno na božjo pot v Jeruzalem hodili. Vr-
nivši se domov bil je blizu Dunaja spoznan in od avstrijskega voj¬
vode Leopolda V. ujet.

Četvrta križarska vojska (1202—1204).

Ker je bil Jeruzalem še zmeraj v mohamedanski oblasti, skušal
je Inocenc  III. (1198 — 1216), najtnogočniši papež v srednjem veku,
Evropejce pridobiti za novo križarsko vojsko. In res je nekaj fran¬
coskih in severnoitalskih vitezov  sprejelo križ; zbrali so
se v Benetkah ter Balduina Flanderskega in Simona
Montferatskega  izvolili za voditelja. Ker ubogi križarji niso
mogli voznine plačati, jih Benečani niso hoteli v Palestino prepe¬
ljati. "V tej stiski jih je pobegli cesarjevič Aleksij pridobil za se.
Križarji so šli v Carigrad,  osvobodili so nesrečnega cesarja Izaka
Angela  ter ga zopet na prestol posadili. Ker jim pa cesarjevič ni
mogel plačati obljubljenega plačila, polastili so se šiloma Carigrada,
vzeli vse bizantinske dežele ter ustanovili latinsko cesarstvo,
ki se je 57 let ohranilo (1204 —1261). Tako ta križarska vojska
za osvobojenje obljubljene dežele ni prav nič storila.

Otroška križarska vojska (1212). Neki francoski pastir Stefan
iz Vendomskega je baje izprožil misel, dečki naj bi osvobodili svete
kraje. Zbralo se jih je res okoli 30.000 le na Francoskem; v Mar-
seilli so šli na morje, kjer jih je nekaj poginilo, ostali so pa bili v
severni Afriki v sužnost, prodani. Tudi v Nemčiji je bilo okoli 20.000
dečkov sprejelo križ. Neki deček Nikolaj jih je prek Alp vodil v
Genovo; dalje tudi niso prišli, kajti večina jih je v Italiji poginila.

Peta, šesta in sedma križarska vojska.

Peta križarska vojska (1228—1229). V 13. stoletji se je ohla¬
dila nekdanja navdušenost evropskih kristijanov za križarske vojske,
ktere so papeži večinoma zaman oznanovali. L. 1228. je hohenstaufski
cesar Friderik  II. začel peto križarsko vojsko. Sel je po morji
v Akon ter se je pogodil z aegypčanskim sultanom Kamel  o m, ki
je tudi Palestini gospodoval. Po tej pogodbi je cesar dobil deželico
z Jeruzalemom, Betlehemom in Nazaretom pa ozko pokrajino od
svetih mest do Syrskega morja. V Jeruzalemu sije  sam posadil krono
na glavo ter se imenoval kralj jeruzalemski  (ta naziv so imeli
poslej nemški in avstrijski cesarji do sedanjega vladarja Franca Jo¬
žefa I.) Potem se je Friderik vrnil domov.

Šesta križarska vojska (1248 —1254). Leta 1244. je aegyp-
čanski sultan kristijane potolkel pri Gazi  ter jim Jeruzalem zopet
vzel. Ta žalostna dogodba je toli pretresla francoskega kralja Lud¬
vika  IN. (Svetega), da je sprejel križ. Leta 12 48. je šel z močno

— 37

vojsko v Aegypet nad Saracene. Sprva je bil kaj srečen ter je ši¬
loma vzel tudi trdnjavo Damiette. Na potu v Kairo so ga pa so¬
vražniki obkolili in vsled lakote in hudih boleznij udati se je moral
Ludvik z vso vojsko. Samega se je Ludvik osvobodil s tem, da je
Aegypčanom povrnil Damiette ter jim plačal 800.000 zlatov; vojska
njegova pa je večinoma poginila.

Sedma ali zadnja križarska vojska (1270). Ko so mohame-
danci jeli Akon, najimenitnišo kristijansko trdnjavo, oblegovati, sprejel
je Ludvik  IX. drugikrat križ. Sel je z veliko vojsko nad Tunis
v severni Afriki. Ko je začel to mesto oblegovati, vnela se je neka
nalezljiva bolezen; ta je umorila Ludvika in mnogo njegove vojske.
Ostale čete so se vrnile domov. — Kristijani so polagoma izgubili
vsa mesta v Palestini, najposlej primorsko trdnjavo Ptolomai  s
(1291), in vsej ondotni deželi so znova gospodovali aegypčanski sultani.

Nasledki križarskih vojsk.

Križarske vojske niso sicer dosegle svojega pravega namena,
vender so premnogo vplivale na duševni, gmotni in državni
razvitek evropskih narodov.

Cerkev  je po njih zadobila preveliko moč, v' prvi vrsti pa¬
peži  (ki so oznanovali te vojske), potem pa tudi drugi duhovniki.
Po teh vojskah se je cerkev tudi močno obogatila.

Iz verske navdušenosti je pognalo tudi več meniških redov, ker
starejši redi niso več zadostovali ostrosti cerkvenega življenja. Tako
so nastali v 11. stoletji kartuzijanci in cistercijanci,  v dva¬
najstem pa premonstratjanci:  pravi cvet te navdušenosti sta
pa glasovita beraška redova frančiškanski in dominikanski.
Začetnik frančiškanov je sv. Frančišek  (f 1226), ki je 1. 1209.
ustanovil ta red. Začetnik dominikancev pa je sv. Dominik  (f 1221).
Po izgledu frančiškanov so se ustanovili tudi ženski redovi, n. pr.
red sv. Klare  (Iilarisijanke).

Viteški redi  so neposredno pognali iz križarskih vojsk. Njih
člani so obljubovali obljube cerkvenih redov, potem pa še, da se
bodo neprenehoma zoper nevernike vojskovali in božjepotnike moha¬
medanske sile branili. Razločevali so se na viteze, duhovnike
in služeče brate.  Ti viteški redi so bili:

1. Red sv. Janeza ali hospitalski red,  v Jeruzalemu
sprva ustanovljen od amalfijanskih trgovcev, da bi pri njem božje-
potniki ostajali in onemogli z vsem preskrbljeni bivali. Poslej (1118)
se je po izgledu templjarjev popolnoma prestrojil ter se neprestano
z mohamedanci bojeval. Redovniki so nosili črn plajšč z belim križem
na prsih.

2. Red templjarjev  je bil blizu nekdanjega Salamonovega
templja ustanovljen od francoskih vitezov (1118). Stekel si je največ

— 38

zaslug v krvavih bojih za svete kraje. Redovniki so nosili bel plajšč
z rodečim križem na prsih. Zarad bogastva in veljave je francoski
kralj Filip IV. črtil templjarje in dolžil raznih hudobij ter je na¬
zadnje pregovoril papeža Klementa, da je razpustil ta red (1312).

3. Nemški  red  (sprva le bratovščina za onemogle nemške
božjepotnike) je bil v 3. križarski vojski pred Akonom od Friderika
Svabskega ustanovljen (1190). Redovnike je izbiral le iz nemškega
naroda. Nosili so bel plajšč s črnim križem na prsih. Po izgubi svete
dežele se je preselil njih načelnik najprej v Benetke, poslej (1309)
pa v Marienburg  na Pruskem, kjer so se vitezi zoper neverske
Pruse krvavo vojskovali ter posebno oblast ustanovili.

Križarske vojske in viteški redi so premočno vplivali na raz-
vitek viteškega stanu in življenja.  Plemenitniki so se še
bolj odločili od meščanov in kmetov; prisvajali so si posebna rod¬
binska imena in grbe ali znamenja plemenitega rodu. Mladino so
odgojevali za viteški stan. Plemenit deček je v 7. letu prišel v grad
prijateljskega viteza ali na dvor knezov. Tu je, page ali blagič ime¬
novan, stregel pri mizi, učil se lepo obnašati ter jahati in boriti se.
V 14. letu je postal oproda, ki je svojemu gospodu orožje nosil,
spremljal ga v vojsko i. t. d. V 21. letu je bil sprejet med viteze.
Za to poviteževanje z mečem se je moral močno pripravljati. Potem
ga je imeniten vitez ali knez ali kralj z golim mečem malo udaril
na zatilnik rekoč: V imenu sv. Mihaela in sv. Jurija naredim te za
viteza.

Tudi  posvetni vladarji so po teh vojskah zelo pomnožili
svojo oblast; iznebili so se raznih mogočnih oblastnikov in upornih
fevdnikov ter se polastili njih vlasti.

Tudi mesta  so se povzdignila. Meščanje so se zelo razmnožili
in obogateli, ker so se razne obrti in kupčija močno razvile.

Tudi nevoljstvo ali nesvobodno podložništvo  med
evropskimi kmeti se je močno olajšalo; kajti po papeževem ukazu
osvobodili so se vsi nevoljniki, ki so sprejeli križ, ter tudi svobodni
ostali, ko so se domov vrnili.

Največ so pa te vojske hasnile trgovstvu.  Velika kupčija
med narodi se je začela; posredovali so jo Benetke, Genova,
Piza, Livorno, Amalfi,  pa tudi razna francoska mesta (Mar¬
seille). Imenitno središče cvetoči kupčiji je bil tudi Dunaj  ob veliki
kupčijski poti, ki je iz Carigrada držala ob Donavi v Nemčijo, nekaj
prek Reznega v porhenska mesta, nekaj pa prek Prage  v Ljubek
ob Baltskem morji.

39 —

V duševnem ozira se je zemljepisje najbolj razvilo, potem pa
zgodopisje, ki je v tej dobi dobilo prve narodne zgodopisce (Ivan
Joinvilleski). Med znanostmi je najbolj zacvetelo modroslovje; a
takrat se je v srednjo in zahodno Evropo zatrosil oni razsodni duh,
ki je začel verske resnice preiskavati in nad njimi dvoumiti (prvo
krivoverstvo). Med umetnostmi se je najbolj razvijalo pesništvo ter
zlasti pri romanskih in germanskih narodih močno razcvetelo.

Nemško carstvo za križarskih vojsk  (1125—1272).

Lotar (III.) Saški (1125—1 137).

Po smrti Henrika  V. so za kralja izvolili vojvodo Lotar j a
Saškega.  Ker so ga večinoma cerkveni knezi povzdignili, bil jim
je novi vladar zelo udan ter jim priznal razne predpravice. Da bi
severovzhodno mejo zavaroval, izročil (1134) je Severno ali Staro
okrajino  Albrehtu Medvedu iz Askanskega rodu, ki je poslej na
desni strani Labe ondotni slovanski svet podjarmil (Nova okrajina)
ter ga s prvotno vlastjo združil v okrajino Brandenburško.  —
Jedino svojo hčer in dedičinjo Jero  je omožil z mogočnim bavar¬
skim vojvodo Henrikom Ponosnim  iz welfskega rodu ter mu
malo pred smrtjo izročil tudi vojvodino Saško. Tako je postal Henrik
Ponosni najmogočniši oblastnik v Nemcih ter je za gotovo priča¬
koval, da ga bodo po Lotarjevi smrti za kralja izvolili.

Hohenstaufski cesarji (1138—1254).

1. Konrad III. (1138—1152). Nemški oblastniki so 1. 1138.
za kralja izvolili Konrada,  vojvodo švabškega iz staufskega rodu.
Ker mu Welfovec Henrik Ponosni ni hotel priseči zvestobe, preklical
ga je cesar ter mu vzel vojvodini Bavarsko in Saško. Saško je dal
Konrad Albrehtu Medvedu, grofu okrajine Brandenburške, Bavarsko
pa popolubratu Leopoldu, okrajnemu grofu avstrijskemu. Henrik Po-

*) Rodovnik, kažof sorodstvo med Hohenstanfi in Babenbergi.
Henrik IV. cesar (1056—1106)

Neža omožena Henrik V. (1106—1126)
prvikrat s Friderikom drugikrat z Leopoldom IH.

Staufovcem Babenbergovcem

Friderik ož. z Judito Konrad III.
hčerjo Henrika Črnega (1138—1152)

Friderik Rudečobradec
(1152—1190

Henrik VI. (1190—1197) Filip (1197—1208

Friderik II. (1215—1250)

Henrik Konrad IV. (1250—1254)

Leopold IV. Henrik Jasomirgott
(1137—1141) (1141 — 1177)

'"Leopold V. (1177—1194) '
Friderikj -  1198 Leopold VI.(1198 -1230)
Margerita Henrik Friderikih
‘ Jera ( 1230 ~ m6 )

Konradin f 1268

— 40 —

nosni je skušal braniti svoji vojvodini. Ko je umrl (1139), vojskoval
se je njegov brat Veli' VI. za nedoraslega Henrika Leva, sina Henrika
Ponosnega. Ko je bil Velf pobit in mu trdnjava Weinsberg (pripo¬
vedka o zvijaških ženah) vzeta, pogodil se je s cesarjem. Po tej po¬
godbi je Henrik Lev dobil zopet Saško, Bavarsko pa je moral slo¬
vesno odstopiti Babenbergovcu Henriku Jasomirgottu, ki se je bil z
vdovo Jero, Henrikovo materjo, zaročil.

V tem strastnem boji ste se porodili stranki, ki ste se sprva
v Nemcih, poslej zlasti v Lahih predolgo med seboj bojevali. Italijani
so vse, ki so s cesarjem vlekli, zvali Gibelince,  one pa, ki so
nasprotovali cesarjem ter se zlasti za papeža in za cerkveno oblast
potegovali, G velf  e. — Konrad se je bil udeležil tudi druge kri¬
žarske vojske.

2. Friderik I. Rudečobradec  (1152—1190). Nemški knezi
so po smrti Konrada III. kraljem izvolili njegovega strijčnika Fri¬
derika I. Ta vladar je bil kaj krepke postave z rudečo brado (Bar-
barossa — Rudečobradec) in zelo pogumen. Ustanovil in vzdržal je
notranji mir, pri tujih narodih, zlasti pri Italijanih pa je povišal
cesarsko veljavo.

Ko je prvikrat šel v Italijo (1154), dobil je lombardsko in
cesarsko  krono (Arnold Brescianski), homatij v severni Italiji pa
ni mogel urediti, ker je preslabo vojsko pri sebi imel. "Vrnivši se v
Nemčijo, poravnal je staro napetost med Staufi in Velfi.  Hen¬
riku Levu, svojemu prijatelju in sorodniku je povrnil tudi Bavarsko ;
Babenbergovca Henrika (Jasomirgott) pa je odškodoval z nekterimi
bavarskimi pokrajinami in s posebnimi pravicami, ki so v tako zvanem
malem privilegiji  (Privilegium Fridricianum minus) zapisane.
Povzdignil je mejno grofijo Avstrijo za vojvodstvo  ter mu po¬
delil dedinsko pravico v moškem in ženskem kolenu (1156).

L. 1158. je šel znova v Italijo, kjer so se morala mu udati
vsa mesta, med temi tudi mogočni Milan. In v državnem zboru na
Ronkalskem polji  so Italci očitno priznali nadoblast nemškega
cesarja. Prav temu so se kmalu uprli Milančani ter cesarja toli raz¬
kačili, da je njih mesto šiloma vzel ter popolnoma pokončal (1162;
povest, kako so Milančanje cesarja milosti prosili).

Tolika ostrost je silno razjarila Italijane, s kterimi je tudi po¬
gumni papež Aleksander  III. zoper Friderika potegnil. Cesar je
mislil nad papežem se maščevati, ko ga je dal odstaviti ter proti-
papeža izvoliti. A cesarjeva sila trpela je le malo časa, kajti huda

41 —

bolezen mu je pokončala vso vojsko, tako da je moral iz Italije na-
gloma zbežati (občudovanja vredna udanost viteza Hartmana proti
cesarju v Suzi). Lombardi so sedaj med seboj sklenili zavezo, znova
sezidali Milan, svojemu zavezniku papežu Aleksandru na čast pa po¬
stavili trdnjavo Aleksandrijo.

Da bi strahoval sovražnike, šel je Friderik v nova z vojsko v
Italijo, a v odločilnem trenotku se mu je odpovedal Henrik Lev.
Zaman ga je cesar baje celo na kolenih prosil pomoči. Ko so Lom¬
bardi zvedeli za ta razpor, zgrabili so cesarja pri Legnani  (1176)
ter ga popolnoma potolkli. Ker je cesar previdel, da jih ne more pre¬
magati, pogodil se je najprej s papežem v Benetkah, šest let poslej
pa z Lombardi v Konstanci (1183), ki so sicer priznali casarsko nad¬
oblast, a zato dobili razne pravice.

Vrnivši se v Nemčijo, poklical je cesar nezvestega Henrika
Leva  na odgovor. Ker ni hotel priti, preklical ga je ter mu vzel
vse dežele (1180). Bavarsko je izročil Otonu iz wittelsbaš-
kega  rodu, ki še sedaj tam vladari. Stirsko  mejno grofijo pa je
odtrgal od Bavarske ter jo kot nezavisno vojvodstvo prepustil Traun-
skemu grofu. Saško vojvodino je razkosal; velik del je je kot sasko
vojvodstvo dobil Bernard Anhaltski (sin Atbrehta Medveda). — Ko
so Nemci njegovega sina Henrika izvolili mu za naslednika, šel je z
njim v Italijo ter ga je v Milanu  oženil s Konstanco,  dedičinjo
kraljestva obeh Sicilij. Umrl je slavni cesar v tretji križarski vojski.

Kraljestvo obeh Sicilij. V 11. stoletji je prišlo mnogo fran¬
coskih Normanov  na Neapolitansko, kjer so kot hrabri vojščaki
služili. Aversa med Napolom in Capuo je bila njih prva vlast (1038).
Kmalu potem so se sini Tankreda iz Hautevilla polastili vseh bizan¬
tinskih vlastij v Apuliji. Izmed njih se je Robert Guiscard ondi s
tem posebno utrdil, da je kot vojvoda apulski deželo od papeža Gre¬
gorja Vil. za fevd vzel. Poslej so Normani vzeli Arabcem Sicilijo.
Robert  II., vnuk Tankredov, zjedinil je 1. 1127. Sicilijo, Apulijo in
Kalabrijo v skupno državo ter se je s privoljenjem papeža Anakleta
imenoval kralja obeh Sicilij. Ti normanski kralji so papežem mnogo
pomagali v bojih z nemškimi cesarji; zato cerkvenim vladarjem ni
bilo po godu, da je s Konstanco prišlo to kraljestvo Hohen-
staufom  v roke.

3. Henrik VI. (1190 —1197) je bil po očini smrti od vseh za
kralja spoznan. Ta kaj krepki vladar je šel z vojsko v Italijo,  da
bi se po smrti zadnjega neapolitanskega kralja polastil dedščine svoje
žene. V Rimu se je dal za cesarja kronati, na Neapolitanskem pa

42 —

je bil sprva zelo nesrečen. Še le drugipot (po smrti protikralja Tan-
kreda) si je prisvojil vse podedovano kraljestvo ter je strahovito
ravnal s posvetnimi in duhovskimi veljaki, ki so se mu bili prvikrat
ustavljali. Z bogatimi zakladi je skušal Nemčijo prenarediti v de-
dinsko državo  svoje rodbine. Res je bil večino knezov uže pri¬
dobil zase, kar so se nj ego vej nameri uprli nadškof mogun tinski in
saski veljaki; in cesar se je moral zadovoljiti, da so dveletnega sina
Friderika (II.) za kralja in naslednika izvolili. Pripravljajoč se za
novo križarsko vojsko je v Messini nenadoma umrl. Sinu varuh je
bil Inocenc  III., najimenitniši in najsilovitiši papež v srednjem
veku. Ta papež je skušal pridobiti vrhovno oblast v cerkvenih in
posvetnih stvareh. In res se mu je posrečilo v vseh krščanskih za¬
hodnih deželah pridobiti največo veljavo in povsodi svoje naklepe
izvršiti.

4. Filip Švabski (1197—1208 in Oton IV. (1197—1215). Po
Henrikovi smrti Nemci niso hoteli priznati prej izvoljenega Friderika
(II.), ampak volili so novega kralja. Velfska  stranka je izvolila
Otona  IV., sina Henrika Leva, staufovska pa Filipa Sva fo¬
škega,  brata umrlega cesarja.. Zato se je začela dolga vojska med
protikraljema. Velfska stranka se je obrnila do papeža Inocenca
III., naj bi razpor razločil. A ta previdni papež sprva ni hotel pri¬
znati niti prvega niti drugega, nazadnje pa se je vender izrekel za
Otona. A Filip ni odjenjal ter je nasprotnika pregnal v Brunšviško,
rodbinsko vlast velfsko. Ko ga je tudi tu hotel napasti, umoril je
Oton Wittelsbaški  Filipa v Bambergu  (1208).

Potem so vsi priznali Otona  IV., ki je brzo šel v Rim ter
se je dal za cesarja kronati. Ko pa je hotel Sicilijo in Neapolitansko
vzeti Frideriku, papeževemu varovancu, in tudi drugih obljub ni iz¬
polnjeval, izobčil ga je Inocenc iz cerkve. Tako se je vnel boj med
papežem in cesarjem. Papež je poslal svojega varovanca Friderika
na Nemško (1212) ter je naročil nemškim knezom, naj se odpovedo
Otonu ter Friderika za kralja izvolijo. In res so ga kraljem priznali
skoro vsi nemški oblastniki. Friderik je kmalu pregnal nasprotnika
na Brunšviško  ter se je dal 1. 1215. kronati. Oton je od vseh
zapuščen umrl 1 . 1118.

5. Friderik II. (1215—1250) je bil kaj umovit in krepak, pa
strasten vladar. Najbolj je skrbel za dedinsko kraljestvo obeh Sicilij
ter je tako ravnal, da se je štelo med najblagovitiše dežele na svetu.
V Nemcih pa je vladalo brezzakonje in hudo razstrojstvo, ker se je
cesar navadno le v Italiji mudil. Ko se je bil poslej uprl njegov sin
Henrik,  hitel je cesar prek Alp ter je vredil nemške razmere na

— 43  -

državnem zboru v Mainzu (1235), upornega sina pa je ujel ter v
Neapolskem zaprl. Na državnem zboru spravil se je tudi popolnoma
z Veiti, kterim je aloda Brunšvik in Liineburg v dedinsko vojvod¬
stvo povzdignil.

Friderik  je bil papežu Inocencu  in njegovim naslednikom
večkrat obljubil, da pojde v vojsko zoper mohamed inče v jutrovih
deželah. Ker je to obljubo neprestano odlašal, izobčil ga je kaj stari
pa krepki papež Gregorij IX. Na to je Friderik res šel v Palestino
(gl. peto križarsko vojsko), pridobil sveto deželo ter si pridel naziv
kralj Jeruzalemski  (1229). Med tem so papeževi vojščaki na¬
padli Neapolitansko, ker je cesar kot iz cerkve izobčen šel v peto
križarsko vojsko. Vrnivši se iz jutrove dežele, spravil se je po
kratkem boji s papežem ter ga pregovoril, da ga je zopet v cerkveno
občino sprejel.

A le malo časa je vladal mir med cesarjem in papežem. Lom¬
bardska mesta  niso hotela več priznavati celo onih starih pravic,
ktere si je Friderik kot cesar prisvajal. Cesar je šel z vojsko nad
nje ter jih je pri Cortenuovi  na Ogliu (1237) tako potolkel, da
bi se bila rada z njim pogodila. Ker pa je Friderik zahteval, naj se
nepogojno udajo, nadaljevali so Lombardi vojsko ter za zavezn ka
dobili papeža Gregorija IX. Papež namreč se je bal rastoče sile Fri¬
derikove ter je cesarja tudi sovražil, ker se je prilično kot krivo¬
verec obnašal in ker je svojemu sinu Enziju  podelil otok Sardi¬
nijo,  ktero so si papeži sami prisvajali. Zato ga je znova izobčil
iz cerkve (1239). Gregorijev naslednik Inocenc  IV. je nadaljeval
boj s cesarjem, zbežal je iz Kima v Lyon,  kjer je zbral velik cer¬
kveni zbor,  cesarja slovesno izobčil iz cerkve ter podložnike nje¬
gove odvezal zvestobne prisege (1245). To je zopet osrčilo cesarjeve
sovražnike Cerkvena stranka v Nemcih je za protikralja izvolila
Henrika Raspea,  po njegovi smrti pa Viljema Holland-
skega.  S tema se je bojeval Konrad, cesarjev sin in določeni na¬
slednik. V Italiji sta se pa Friderik in njegov sin zali Enzio voj¬
skovala z Lombardi in drugimi sovražniki, dokler niso Bolognani
ujeli Enzija (1249) ter ga do smrti v ječi držali; cesar sam pa je
umrl 1. 1250.

Takrat so bili Mongolči  prihruli iz Azije ter strašno razsa¬
jali po vzhodni Evropi; opustotili so Rusko, Poljsko, Slezijo in
Ogersko ter so pridrli celo na Mora\sko. Cesar Friderik se ni hotel
ž njimi vojskovati, češki kralj Vaclav in avstrijski vojvoda Friderik

— 44 —

Bojeviti sta se pa držala tako krepko, da so Mongolci vrnili se v
vzhodne kraje.

6. Konrad IV. (1250 —1254) in protikralj Vilj em Holland-
ski  (1250 —1256) sta se v Nemčiji medseboj vojskovala, dokler ni
šel Konrad v Italijo, da bi se svoje dedščine, kraljestva obeh Sicilij,
polastil: a tu je umrl nagloma (1354). Viljem  H o 11 and  s ki,  le
malo čislan vladar, pa je bil v vojski s Frizi  ubit (1256).

Pogin staufskega rodu. Konrad je zapustil le nedoraslega sina
Konrad  in  a;  za tega je vladal njegov strijc Manfred  na Neapo-
litanskem. Kar se je raztrosil glas, da je Konrad umrl, in Manfred
se je dal sam kronati. Zoper tega je papež Urban  IV. poklical
francoskega princa Karla Anjouskega  ter mu podelil kraljestvo
obeh Sicilij. Pri Beneventu  je bil Manfred premagan in ubit. (1266).

Ko je Konradin  imel 16 let, šel je s Friderikom Ba-
denskim  v Italijo (1267). Ker so mu povsodi priskočili Gibelini,
prišel je neoviran v Bim ter se je napotil dalje proti vzhodu, kjer
se je mislil meriti s Karlom Anjouskim. Zmagal ga je bil uže pri
Seurcoli  (1268), a zmago vzela mu je skrita zaseda, ki je njegovo
vojsko nekaj razkropila, nekaj potolkla. Kraljič Konradin in njegov
prijatelj sta bila ujeta ter še isto leto v Neapolji ob glavo djana.
Tako je v tuji zemlji poginila slavna rodbina hohenstaufska.

Nemško medvladje (interregnum; 1256—1273).

Po smrti Konrada IV. in Viljema Hollandskega ni mikalo no¬
benega kneza, da bi se potegoval za cesarsko krono. Zato so jo
mogočni knezi za denarje podelili tujima oblastnikoma. Nekteri so
izvolili Riharda Kornwalskega,  nekteri pa kastilskega kralja
Alfonza Modrega  za cesarja. Ta nikdar ni obiskal nemškega
cesarstva, oni je sicer prišel večkrat v Porhenje, a njegova oblast
je le toliko časa trpela, dokler ni potrosil vseh denarjev. Potem se
nikdo ni več zanj menil. Knezi in vitezi so si v tej dobi prisvojili
vse oblasti, napadali so drug drugega, krivico si delali in zatirali
manj močne plemenitnike, meščane in kmete, prav tako kakor bi ne
bilo več nobene pravice. Veljalo je le pravo jačjega.  Ta viharna
doba nemške zgodovine se imenuje medvladje  (interregnum).

Pregled zgodovine Avstrijskih dežel.

Babenbergovci (976—1246). Cesar Oton  I. je po zmagi na
Liškem polji ustanovil Vzhodno okrajino  (955), ki se je poslej
Avstrija  imenovala. Oton II. jo je podelil Leopoldu  iz frankov¬
skega rodu Babenbergov,  ki so skoro 300 let onde vladali. V
vojskah z Madjarji so na vzhodu razširili okrajino do prirodnih nje
mej ob Lita vi in Moravi. Okrajni grof Leopold  je v razporu med

— 45 —

Staufi in Velfi od Konrada III. dobil vojvodino Bavarsko. To je res
njegov brat in naslednik Henrik Jasomirgott  (1141—1177)
moral povrniti cesarju Frideriku Rudečobradcu, a ta ga je za izgubo
odškodoval. Dal mu je velik kos sedanje Gorenje Avstrije ter je
skupno deželo povzdignil v vojvodstvo;  podelil mu je tudi raznih
predpravic (115G). Prej so okrajni grofje stolovali v Melku,  Henrik
Jasomirgott pa je stolišee prestavil na Dunaj  (Vindobona, nekdanja
rimska trdnjava). Njegov sin in naslednik je bil

Leopold  V., ki se je udeležil tretje križarske vojske, poslej
Riharda Levosrčnega ujel in ga cesarju Henriku IV. izročil; zato je
dobil tudi nekaj angleške odkupnine. Leta 1192. je pridobil vojvod¬
stvo Štajersko.

Štajersko je postalo iz dveh okrajin (Gorenje ob Muri, in Do¬
lenje ob Dravi in Savini), ki ste od vojvodstva Koroškega zavisali.
Sredi 11. stoletja ste bili za zmerom ločeni od Koroške. Leta 1140.
ste bili obe okrajini združeni v jedno oblast, ki se je po grofih v
Štiri (Stira ali Stiraburg) Štajersko  imenovala. Friderik Rudečo-
bradec je 1. 1180. poveličal Štajersko v vojvodstvo.  Ko so
domači vladarji z vojvodo Otakarjem  VIII. 1. 1192. izmrli, dobil
je po posebni pogodbi Leopold VI. lepo Štajersko deželo.

Najimenitniši Babenbergovec pa je bil Leopoldov mlajši sin
Leopold  VI. Slavni (1198—1230), kajti zjedinjal je v sebi vse iz¬
vrstne lastnosti: bil je slavljen junak, izveden politik in človek
blagega srca. Sprejel je križ ter se zoper mohamedance bojeval v
Aegyptu in Palestini in pa Španiji. Razširil je svojo oblast in v
Kranjskej pridobil prvo vlast. Skrbel je za notranji mir in blagor z
modrimi zakoni ter je podpiral kupčijo in obrtnijo. Pospeševal je
tudi umetnosti, zlasti pesništvo. Najslavniši nemški pesniki so se
shajali na slavnem njegovem dvoru. Ustanovil je imenitno menišnico
Lilienfeld. Njegov sin in naslednik

Friderik  (III.) Bojeviti (1230—1246) je bil zadnji vladar iz
babenberškega rodu. Pomnožil je svojo vlast na Kranjski ter se prvi
imenoval „gospod kranjske dežele“.

Kranjska (Carnia ali Carniolia, tudi Chraina marcha) je po
razpadu furlanske vojvodine bila sedaj nezavisna okrajina, sedaj pri¬
družena Koroški. Pozneje je imela vladarje, ki so v Goričah pri
Kranji stolovali ter se mejni grofje kranjski zvali. Notranjsko je
cesar Henrik IV. v fevd podelil oglejskemu patriarhu. Na Gorenj¬
skem so pa brizinski škofje imeli obširne vlasti; mnogo teh je bil
Leopold VI. kupil od škofa Gerolda (1229); pomnožil jih je pa Fri-

— 46  —

derik Bojeviti. Še pozneje pa je večino dežele bil v last dobil češki
kralj Otakar II.

Friderik Bojeviti je bil kaj vroče krvi ter je pravico najrajši
meril po svojem meči. Bojeval se je mnogo (z avstrijskimi velikaši,
z Ogri, Cehi in cesarjem Friderikom II.) ter je nazadnje v krvavi
bitki ob Litavi  (1246) bil ubit.

Češke dežele (1055—1278).

Pfemisliči  so gospodovali češkim deželam; v nemških ho-
matijah so potegnili sedaj z jedno, sedaj z drugo stranko, navadno
pa z mogočno cesarsko. Zato sta cesar Henrik IV. in Friderik Ru-
dečobradec bila jim podelila kraljevo dostojanstvo. A še le Premisi
Otakar  I. je stalno pridobil kraljevo krono; podelil mu jo je cesar
Filip, poslej pa tudi priznala cesar Oton IV. in papež Inocenc III.
Isto mu je potrdil cesar Friderik II. ter mu v zlatem pismu
(bulla aurea) podelil razne pravice (1212). Otakar I. je tudi vpeljal
nasledstvo po prvorojenstvu  ter uredil razmero med Češkim in
Moravskim. Njegov sin in naslednik Vaclav  I. (1230—1253) je v
Ceski naselil premnogo Nemcev ter ustanovil več menišnic; s tem
je duševni in gmotni razvitek svojega kraljestva močno pospeševal.
Najimenitniši vladar izmed Premisličev pa je bil Otakar  II.
(1253—1278). Po smrti Friderika Bojevitega je pridobil vojvodstvo
Avstrijsko ter se je oženil s postarno Margarito,  sestro zadnjega
Babenbergovca, da bi ž njo tudi neko dedinsko pravico pridobil.
Štajersko  je prišlo takrat v oblast ogerskega kralja Bele  IV.,
kteremu je Jera, ujna zadnjega Babenbergovca, bila svoje dedinske
pravice izročila. A Štajerci so kmalu pregnali silovite madjarske
tlačitelje ter deželo Otakarju izročili. Ta je v bitki pri Kressenbrunu
ob Moravi premagal Madjarje, tako da se je Bela IV. odpovedal Šta¬
jerske (1260). Leta 1269. je po smrti zadnjega koroškega vojvode
podedoval tudi Koroško  in obširne vlasti na Kranjskem, Furlan¬
skem in v Istri. Tako je Otakar sedaj gospodoval vsemu svetu od
Krkonošev do Jadranjskega morja. Skrbel je ta „železni kralj 11  (tako
so ga po bitki pri Kressenbrunu imenovali) tudi za blagor svojih
dežel; pospeševal je poljedelstvo, obrtnost in kupčijo, uredil je de-
narstvene zadeve ter podpiral znanosti in umetnosti. Pri raznih
slavnostih se je sredi bliščečih dvorjanov kazal v prelepi napravi;
zato so ga imenovali tudi „ zlati kralj “.

Koroška je bila za Rimljanov velik del Norika;  ime je dobila
od slovanskih Korotanov,  ki so imeli lastne slovenske kneze.

— 47  —

Ti so poslej močno trpeli obrovske in frankovske sile. Po zmagi
Karla Velikega nad Obri prišlo je Koroško pod neposredno frankov¬
sko oblast ter je dobilo mnogo nemških naselnikov. Korotanci so
sicer obdržali domače poglavarje, kneze in župane, pa te so kraljevi
bavarski namestniki nadzorovali. Cesarja Oton II. (976) in Oton III.
(995) sta ločila Koroško od Bavarske. Odsihmal so jej vojvode go¬
spodovali, a se silno menjavali. Kaj dalj e so jej vladarili Eppensteinci,
za temi pa Sponheimci  (1122—1269). Zadnji sponheimski voj¬
voda je bil Dlrih  III., ki se je imenoval „po božji milosti vojvoda
koroški, gospod Kranjskega in Slovenske okrajine“. Ta je dežele
zapustil svojemu strijčniku Otakarju II.

Ogerske dežele za Arpadovcev (884—1301).

Madjarji,  od Slovanov Ogri  imenovani, so konci 9. sto¬
letja prihruli v srednje Podonavje, razrušili Veliko-moravsko kralje¬
stvo ter se polastili ondašnje zemlje, ki je bila od Slovanov pose¬
ljena. Hudo so tlačili podvržene Slovane,  pa še huje razsajali po
vseh sosednih deželah.

Po bitki na Liškem polji  (955) so odjenjali napadati za¬
hodne dežele ter se s časom privadili bolj urejenega stanovitnega
življenja. Državo jim pa je uredil Stefan Sveti  (997—1038) iz
Arpadovega rodu. Bazširjal je krščanstvo med malikovalskimi rojaki
ter ustanovil 10 vladikovin z nadvladikovino v Ostrogonu (Gran),
potem mnogo menišnic in bolnišnic, celo v Rimu in Jeruzalemu. Leta
1000. mu je cesar Oton  III. podelil kraljev naziv, učeni papež Sil¬
vester  II. pa dragoceno zlato krono; dal mu je tudi častni naziv
„ kralj apostolski" in več prevažnih pravic. Ta kralj je tudi usta¬
novil državno jednoto ter deželo razdelil na županije.

Po njegovi smrti so pogostoma razsajali hudi razpori po deželi,
večkrat zato, ker kraljeva rodbina ni imela določene dedinske pra¬
vice. Rljubu temu so se Madjarji polastili najprej Erdeljskega
in konci 11. stoletja tudi Hrvaško-slavonskega.  V večnih no¬
tranjih razporih je rastla moč ogerskih plemenitmkov; ti so 1. 1222.
kralja Andreja  II. (ta se je bil 1. 1217. vdeležil posebne križarske
vojske) prisilili, da jim je zlato pismo  (bulla aurea) izdal. V tem
pismu so ogerski velikaši razen drugih pravic dobili prostost davka
in vojaščine zunaj dežele, grajščinsko sodno oblast in celo nevarno
pravico, oborožiti se zoper lastnega kralja, ko bi ta jedno teh ple-
menitniških predpravic prelomil. Na ta način je bila kraljeva oblast
silno omejena.

Ko so M on golči  prihruli v deželo, ni jih mogel od¬
gnati Bela  IV. (1235—1270); zato so dve leti strahovito razsajali
po Ogerski. Zadnji Arpadovec bil je Andrej  III. (f 1301).

— 48  —

Francosko (1108—1270).

Slavni opat Suger,  minister Ludvika VI., je skušal utrditi in
razširiti francosko kraljestvo, pa naslednji kralj Ludvik  VIL je iz¬
gubil večino svojih pokrajin; polastili so se jih Angleži.  Iz ve¬
like nevarnosti, da ne bi Francija prišla pod oblast angleških vla¬
darjev, rešil jo je kralj Filip Avgust  (1180 - 1223). Ta je potegnil
s papežem Inocencem  111., ki se je bil z angleškim vladarjem
Ivanom  brez dežele razprl. Vzel mu je skoro vse angleške vlasti
v Franciji, ter je celo nemškega cesarja Otona IV., Ivanovega za¬
veznika, pri Bouvinesu  (1214) popolnoma premagal.

Konci 12. stoletja so se v Italiji začeli krivoverci,  kterim
so rekli Valdijanci  (Peter Valdus) ali pa po grški Katarci  (čisti).
Zavračali so imenitne cerkvene nauke ter nameravali ponoviti pri-
prosto življenje prvotnih krščanskih resnic. Kmalu so se razširili
tudi črez južno Francijo, kjer jim je mesto Albi  v Languedocu bilo
središče; po tem se zovejo Albijanci.  Sprva je mogočni papež
Inocenc  III. skušal jih poučiti in z lepo za katoliško cerkev pri¬
dobiti. Ko pa s tem nič ni opravil, oznanoval je vojsko zoper kri¬
voverce. V tej vojski (1209—1229) je krivoverce najbolj podpiral
grof Rajmund  iz Toulousa. Križarji so strahovito razsajali po južni
Franciji, opustotili so jo in s krivoverci kot z divjimi zvrml ravnali.
Tako so papeži s francoskimi kralji zatrli to krivoverstvo.

Ludovik Sveti  (1226' — 1270) je bil pravi uzor srednjeveš¬
kega kristijana in vladarja. Za nedoraslega je vladala njegova du¬
hovita in krepostna mati Blanka Kastilska,  ter ga silno po¬
božno odgojevala. Vsak dan je bil pri dveh sv. mašah in pri jednem
pogrebu, nikdar se ni legal, nikdar ni klel, pogostoma se je postil,
samega sebe je bičal, časih je nosil na golem životu trd raševnik,
nikdar ga niste premagali jeza in strast. Vsak dan’ je pri njegovi
mizi obedovalo 200 revežev in tudi za bolnike je neprestano skrbel.
Ostro je gledal na to, da so cerkvene službe dobivali le vredni in
učeni možje. Prepovedal je vse medsebojne vojske ter ohranil dr¬
žavni mir in red. Državo je razdelil na sodne okraje ter v njih usta¬
novil kraljeva sodišča. Njegova pobožnost ga je gnala tudi v zadnji
križarski vojski, kjer je pred Tunisom  umrl.

Angleško.

1. Normanski kralji (1066—1154). Viljem Osvojitelj  je
po zmagi pri Hastingsu  (1066) skušal za se pridobiti Anglosase.
Ker se mu pa ti niso udali, ravnal je ž njimi kaj trdosrčno; vzel
jim je vso vlast ter jo razdelil med Normance. S tem je ustanovil
fevdstvo na Angleškem. Izpodrinil je anglosaški živelj (anglosaški

— 49 —

jezik, šege in navade itd.) iz vseh veljavnih krogov ter vpeljal nor-
mansko-francoski jezik in francoske navade in običaje. Minulo je
mnogo časa, da sta se sprva toli sovražna si razroda pomešala v
nov narod angleški.  Viljemov rod je v moškem kolena izmrl
1. 1135. Po mnogih notranjih razporih in vojskah so na prestol pri¬
šli normanskim vladarjem sorodni

2. kralji iz anjouske ali plantagenetske rodbine (1154—1272).
Henrik  II. (1154—1189) je z Angleško in Normandijo zjedinil še
francoske pokrajine Touraine, Maine, Anjou (to je dobil po očetu)
Poitou, Guyenne in Gascogne (te je za doto dobil s svojo ženo
Eleonoro), tako da je črez večo polovico francoske zemlje gospodo¬
val. Podjarmil je tudi kos Irske (1171).

Ker je hotel duhovščino podrediti posvetnim sodiščem (pravna
naredba klarendonska), razprl seje s Tomažem Bekketom,  can-
terburyskim nadškofom in prejšnjim svojim prijateljem in ministrom.
Tomaž Bekket je celo bežal iz Anglije v Bim. Poslej se je res spra¬
vil s kraljem, a ta ga je vender črtil kot največega nasprotnika
kraljeve oblasti. Ko je prilično kralj očitno izrazil svoj srd, šli so
4 vitezi nad nadškofa ter ga v stolnici ubili. Pogumni papež Alek¬
sander  III. se je potegnil za ubitega nadškofa in Henrik je moral
vse storiti, da ga je pomiril. Prisegel mu je, da ni ukazal prvostol-
nika umoriti in da bolj žaljuje po njem nego po ranjkem očetu • in
ranjki materi; odpravil je tudi klarendonsko ustavo ter je duhov¬
ščini priznal prejšnje pravice. K grobu ubitega nadškofa je šel na
božjo pot ter se je od mnihov dal bičati po golem hrbtu.

Kihard Levosrčni  (1189—1199) je bil večinoma v tretji
križarski vojski in v nemški ječi (pripovedka o pevci Blondelu). Na-
sledoval mu je najmlajši brat

Ivan brez dežele  (1199-—1216), kaj samosilsk in zvijačen
vladar. Ker je dal umoriti strijčnika Arturja  Bretagneskega, od¬
rekel in vzel mu je Filip Avgust vse fevde v Franciji. Zarad samo-
silstva se je razprl tudi z mogočnim papežem Inocencem Ul. in z
angleškimi baroni. V največi stiski se je neznačajni Ivan spravil s
papežem ter se celo toliko ponižal, da je od njega Angleško in Ir¬
sko vzel za fevd rimske cerkve,  kterej je obljubil vsako leto
davek plačevati. A to mu nič ni pomagalo, ker niti Filip Avgust ni
hotel mu povrniti vzetih pokrajin, niti baroni angleški niso hoteli
se pomiriti z njim. Da bi jih ukrotil, izdal je 1. 1215. „veliko
svobodno  pismo 11  (magna charta libertatum), v kterem jim je
slovesno priznal vse stare pravice ter jim mnogo novih dal. To svo¬
bodno pismo je za zmeraj omejilo kraljevo oblast ter je prava pod¬
loga angleški ustavi. V novem razporu je nenadoma umrl.

— 50 —

Za Henrika III. so se stranke skoro neprestano med seboj
preganjale in vojskovale. Ustava angleška se je v teh ugodnih jej
razmerah hitro razvijala. Do takrat so se državnih zborov (parla¬
ment) udeleževali le duhovni in posvetni vehkaši (lord), odslej na¬
prej so pa tudi mesta in trgi imeli pravico poslance voliti v državni
zbor (zbornica poslancev).

Azijski svet.

Abasidi v Bagdadu. Mogočni kalifat abasidski se je bil popol¬
noma razdrobil, tako da so le v Bagdadu  in njegovi okolici ka¬
lifi ohranili še neko oblast. Drugodi so se bile ustanovile razne ob¬
lasti n. pr. seldšuška,  pozneje pa hovarezmijska.

Mongoli,  surov pastirski narod, so sprva bivali v osrednji
visoki Aziji. Imeli so več glavarjev, ktere pa je začetkom 13. sto¬
letja Temudšin  odstranil ter vso oblast zjedinil v svojih rokah.
Ta čingis-kan, t. j. najviši oblastnik je potem prisvojil velik del Ki¬
tajske ter je pokončal vse države do Indije in Perzijskega morja.
Razvaline raznih mest in opustotena zemlja so zaznamovale njegovo
pot; kajti Mongoli so po deželah razsajali skoro huje nego
nekdanji Huni. Neki arabski pisatelj pravi: „Nikdo ni tako straho¬
vito divjal z mečem proti možem, z verigami proti ženskam in otro¬
kom, z ognjem in pogubo proti svetim pismom, nikdo ni tako ne¬
človeško zasramoval kreposti in pobožnosti." Ko je vzel veliko me¬
sto Balk v Turanu, zgnal je skup vse prebivalstvo, močne mlade
ljudi je odbral za sužnike, vse druge pa je dal pomoriti.

Pred smrtjo (1227) je razdelil velikansko oblast med 3 sine in
jednega vnuka. Ta vnuk Batu  je dobil podjarmljene (bitka na Kalki
1223) ruske pokrajine ter je skušal pridobiti vse Rusko. Premagal
je Ruse v 2 bitkah ter razrušil Moskvo in Kijev. Razdelivši se je
jedna četa mongolska drla na Ogersko, užugala Madjarje  (Bela
IV.) ter strašno razsajala po deželi; druga četa je šla nad Poljsko
ter drla naprej nad Nemčijo. Henrik Pobožni,  vojvoda slezijski,
se jim je pri Legnici  (1241) ustavil, a v krvavi bitki je bil stra¬
šansko pobit. Na to se je obrnila na Ogrsko, združila z drugo četo
ter potem odšla v Azijo. Poslej so Mongoli vzeli Bagdad (1258), po¬
končali ga ter pomorili okoli 800.000 ljudij. Tudi zadnji abadsiski
kalif Mostanzem je bil takrat umorjen.

Četvrta, d.o"bsi_

Od cesarja Rudolfa Habsburškega do najdbe novega
sveta  (1273—1492).

Rudolf I. Habsburški (1273 — 1291).

Ko je bil 1. 1272. umrl Rihard Kornvalski,  zjedinilo se

— 51 —

je več mogočnih nemških knezov, da bi izvolili novega kralja. Po
raznih dogovorih so izvolili (1273) grofa Rudolfa Habsburš¬
kega,  deda še sedaj v Avstrijsko-ogerski monarhiji vladajočega rodu.

Rudolf  je bil iz rodbine habsburške, ki seje  po gradu Habs¬
burg na neki višini pri Windiši ob Aari tako imenovala in imela
obširne vlasti v Švajci, Alzaciji in na Švabskem. Bil je kaj pogumen
in krepak mož, ki se je po priprostosti, poštenosti in pobožnosti med
sovrstniki močno odlikoval. Oziraje se na te lastnosti izvolili so ga
knezi tudi kraljem (Rudolf in moguntinski nadškof Werner; pripo¬
vedka o Rudolfu na lovu in duhovniku, ki je šel bolnika obhajat).

V volilni pogodbi so volilci oblast novega kralja precej omejili;
v tej se je moral Rudolf tudi zavezati, da bode nazaj tirjal vse
one državne fevde, ktere se je po izobčenji cesarja Friderika II. iz
katoliške cerkve ta ali oni nemški knez nezakonito pridobil. Na-
pirjena je bila ta tirjatev zlasti proti Otakarju,  kralju češkemu.
Zato je Rudolf zahteval od Otakarja, naj se odpove Avstrije,
Štajerske, Koroške, Kranjske  in I s t e r s k e (izpraznjenih
državnih fevdov) ter naj poprosi za novo podelitev Ceske in Mo¬
ravske.  A mogočni češki vladar še priznati ni hotel Rudolfa za
nemškega kralja in se tudi ni zmenil za njegove pozive. Ko ga je
trikrat zaman pozval, preklical ga je Rudolf v državnem zboru v
Augsburgu  (1275) ter sklenil vojsko zoper njega. Napadel ga je
z vojsko na treh straneh, pa tudi na Avstrijskem, Štajerskem in
Koroškem spodkopal njegovo moč, kajti za se je pridobil mnogo
plemenitnikov, ki so bili z ostrim Otakarjem nezadovoljni. Sam Ru¬
dolf je šel z vojsko proti Dunaju,  ki je češkemu kralju kot svo¬
jemu dobrotniku zvest ostal. V tej zadregi se je Otakar pogodil z
Rudolfom, odpovedal se vseh babenberških in drugih dežel, ktere je
bil za nemškega medvladja pridobil; v Ceski in Moravski pa ga je
Rudolf slovesno potrdil (1276).

Ta dunajski  mir  se ni dolgo ohranil. Oba vladarja sta to¬
žila drug zoper drugega (pripovedka o ošabnosti Otakarjeve žene,
kraljice Kunigunde) in uže drugo leto se je med njima vnela nova
vojska. Pri Jedenspeugenu  (Suhih Krutih) na Moravskem polji
bil je odločilni boj, v kterem je Otakar zmago in življenje izgubil
(1278; Rudolf obžaluje ubitega kralja, kterega je pred bitko pred
izdajatelji svaril). Na to je Rudolf mir sklenil z Vaclavom  II.,
nedoraslim sinom Otakarjevim, ter mu izročil Cesko in Moravsko.

Pridobljene dežele je Rudolf sprva upravljal v imenu nemške
države. Leta 1282. so mu pa izborni knezi dovolili, Avstrijo,

4*

52

Štajersko, Koroško in Kranjsko s Slovensko okrajino
podeliti sinoma  Albrehtu in .Rudolfu, kar se je vpričo zbranih
knezov zgodilo  v Augsburgu. Poslej (1283) je cesar na prošnjo
Štajercev rečene dežele dal samo Albrehtu  v vlast, Rudolfa
pa je odškodoval z neko letnino. Tri leta pozneje je Albreht od¬
stopil očetu Koroško  , ktero je Rudolf potem podelil Majnhardu,
pokneženemu grofu tirolskemu, ker mu je bil v vojski z Otokarjem
največ pomagal. Tako so prišli H a b s bu r g o v c i na Avstrijsko.

Potem si je Rudolf sosebno prizadeval Nemčijo urediti in po¬
miriti. Znova je proglasil državni mir,  zatrl pravo  ja  čj  ega
in ostro prepovedal vse samovoljne boje. V Tiiringiji in ob Rhenu
je razdrl več gradov roparskih vitezov ter te hudodelnike ostro ka¬
znoval. Razne prepire je pogostoma sam razsojeval. Bil je z vsakim
dober, proti vsem ponižen (pripovedka o Rudolfu in surovi pekinji)
in priprost v svojem življenji. V vojski si je sam krpal podsuknjič
in jedel je priprosta jedila, enkrat celo surovo repo s polja, ko je
zmanjkalo drugega živeža. Umrl je v 73. letu ter bil zakopan v
Spiri  ob Rhenu (pripovedka, kako Rudolf jaha k grobu v Spiri).

Adolf Nasovski, Albreht I. in Henrik VII.

1. Adolf Nasovski (1292 — 1298) je bil po priporočilu nadškofa
moguntinskega za kralja izvoljen, ker se je Albreht, sin Rudolfov,
zdel knezom izbornikom premogočen. Novi kralj je skušal pomnožiti
svojo rodbinsko oblast in Mišenjsko  pridobiti, a zaman. Kmalu
se je tudi razprl s knezi izborniki; zato so ga ti odstavili in habs¬
burškega Albrehta za protikralja izvolili. Albreht je začel vojsko z
Adolfom, ki je pri Gollheimu  blizu Wormsa izgubil zmago in
življenje.

2. Albreht I. (1298—1308*) je bil kaj previden in krepak vladar,

*) Rodovnik. Habsburgov cev v srednjem veku.

Rudolf I. (1273- 1291)

Albrecht I. (1298—1308 Rudolf II. f 1290

Ivan Paricida.

Albreht V. (kot cesar II.) Friderik V. Albreht VI. Sigismund

•j- 1439 nemški cesar f 1463 f 1396

(IV. 1439—1493)

Vladislav Posthumus
f 1457

Maksimilijan I.
(1493—1519)

53 —

ki je nasproti preširnim državnim knezom kraljevo oblast povečeval
in utrjeval; pri tem se je opiral na mesta (odpravil jim je carinske
zavore ob Rhenu) in od 1. 1303. tudi na papeža.

Da bi rodbinsko oblast razširil, pregovoril je češke stanove,
da so po smrti zadnjega Pfemisliča (1306) izvolili njegovega sina
Rudolfa  za kralja, ki se je z Elizabeto, vdovo Vaclava II. poročil.
Ker pa je Rudolf uže drugo leto brez otrok umrl, izbrali so Cehi
Henrika,  vojvodo koroškega, za kralja. Da bi vojsko zoper Cehe
pripravil, šel je Albreht v Svajco, kjer ga je strijčnik Ivan  (zato
Ivan Parricida) umoril.

Poznejše pripovedke vežejo z Albrehtom I. tudi osvobojenje
treh prvotnih š vaj carskih  kantonov. V občinah ob Viervvald-
stattskem jezeru so imeli habsburški grofje več pravic. Kar je 1.
1240. cesar Friderik one občine odvezal vse podložnosti. Rudolf I.
je sicer svoji rodbini znova pridobil stare pravice v osrednji Svajci.
Po njegovi smrti so S vi c, Dri in Untervvalden  med seboj
sklenili zavezo (1291) in cesar Adolf, nasprotnik Habsburgovcem,
je priznal njih svoboščine. Poznejša poročila o trdosrčnih avstrij¬
skih oblastnikih (Gessler in Landenberg),  o prisegi na Riit-
Ijju, o V. Tellu,  o smrti Arminija Gesslerja, o uporu in osvobojenji
Svajcarjev so izmišljena.

3. Henrik VII. Luksenburški (1308—1313) je bil kaj plemenit
in pogumen vladar. Svojej rodbini je pridobil mogočno češko kra¬
ljestvo.  Cehi so namreč pregnali svojega vladarja Henrika Ko¬
roškega  ter od cesarja izprosili njegovega sina Ivana  za kralja
(1310), ki se je s pfemislidsko kraljičino Elizabeto  zaročil. Ko
je Henrik VII. ponovil državni mir v Nemčiji, šel je v Italijo, kjer
se je dal kronati v Milanu za lombardskega kralja, v Rimu pa za
rimskega cesarja (1312). Gibelinska mesta so ga z veseljem sprejela,
z guelfovskimi pa se je moral vojskovati. Kar je v Piši umrl nagle
smrti, vender po krivici dolže, da bi bil pri sv. obhajilu otrovan.

Friderik Lepi in prdtikralj Ludvik Bavarski.

Po Henrikovi smrti so se nemški izborniki razcepili: jedna
stranka je izvolila Friderika Lepega  (1313—1330), najstaršega
sina Albrehta I, druga pa Ludvika  (1313 —1347), vojvodo bavar¬
skega, za kralja. Ker ni hotel nobeden teh protikraljev odstopiti,
vnela se je med njima krvava vojska, ktera je nad 10 let trpela.
Ludvika je med drugimi posebno podpiral Ivan,  kralj češki, Fride¬
rika Lepega pa sosebno njegov brat Leopold Hrabri.  Le škoda,
da se je ta moral ob enem vojskovati s Svajcarji. Tem je bil cesar

— 54  —

Henrik VII. potrdil vse svoboščine, sedaj je to storil tudi Ludvik
Bavarski, s kterim so bili Svajcarji precej potegnili. Ko je 1. 1315.
šel Leopold Hrabri z veliko viteško vojsko nad nje, pobili so ga Svaj¬
carji popolnoma v kotlini pri Morgartenu.  V Nemcih pa je bitka
pri Mubldorfu  (1322) odločila med protikraljema. Friderik Lepi
je bil premagan in z bratom Henrikom ujet (pripovedka o Schwep-
permannu).

Ludvik je nasprotnika zaprl v grad Travsnic  pri Reznem,
vender mu je zmaga le malo koristila, kajti Leopold Hrabri se ni
dal umiriti ter je vojsko nadaljeval. Razdvojil je celo Ludvika z Iva¬
nom, kraljem češkim, in s papežem Ivanom XXII., ki je Ludvika iz
cerkve izobčil. V tej zadregi se je Ludvik pogodil s Friderikom v
Travsnici ter ga osvobodil s pogojem, da se z bratoma odpove nemški
kroni. Tudi mu je moral obljubiti, da se bode vrnil v ječo, ko bi
mu ne bilo mogoče pogodbe izpolniti (1325). Nesrečni Friderik je
potem šel na Dunaj; a Leopold Hrabri je zavrgel vsiljeno mu po¬
godbo ter je nadaljeval vojsko. Zato se je blagi Friderik res vrnil
k Ludviku ter se mu kot jetnik predstavil. V veliki zadregi se je
Ludvik delal, kot bi ga bila premagala čudovita zvestoba Friderikova
ter se je z njim poravnal; po tej pogodbi naj bi odsihmal oba skupno
vladala. Ker knezi izborniki tega niso odobrili, vplival ni Friderik
nikakor na državne zadeve nemške.

Ludvik se je kaj hudo prepiral tudi s papeži, ki so takrat v
Avignonu ob Rhodanu stolovali ter popolnoma od francoskih kraljev
zavisali. Prisvajali so si tudi pravico razločiti prepir med nemškima
protikraljema. Ko so knezi izborniki sprevideli, da papeži le vsled
vpliva francoskih vladarjev nasprotujejo cesarju in Nemčiji, zbrali so
se v Rhensi  nad Koblencem (1338) ter so proglasili, da v bodoče
od knezov izbornikov izvoljeni kralj ne trebuje papeževe potrditve
in da brez nje lehko izvršuje vse pravice nemškega kralja in rim¬
skega cesarja. Ta sklep so poslej slovesno oklicali v državnem zboru
v Frankfurtu  na Menu.

Ker je Ludvik tako neizmerno hlepel pomnožiti rodbinsko svojo
oblast, razprl se je kmalu s knezi izborniki. Leta 1323. je pridobil
Brandenburško,  poslej pa Tirolsko, Holland in Seeland.
To je najbolj razžalilo Luksenburgovce, ki so papeža in močno stranko
na Nemškem za se pridobili. Ti so Ludvika odstavili, ter Karla, sina
vladarja češkega, za protikralja izvolili (1346). Naslednje leto umrl
je Ludvik.

55 —

Luksenburški cesarji (1347—1437).

Karl IV. (1347-1378).

Wittelsbaška stranka je po Ludvikovi smrti izvolila Ginterja,
grofa Schwarzburškega,  za protikralja; a ta se je kmalu po¬
godil s Karlom ter odstopil. Potem je bil Karl  v obče priznan.
Najbolj je skrbel za Ceskoin  druge s tem sklenene dežele (gl. zadaj
v oddelku češke zgodovine).

V Italijo  je šel Karl 1. 1355. Brez upora je bil v Milanu
kronan za lombardskega kralja, v Rimu pa od papeževega zastopnika
(legata) za rimskega cesarja. V italske homatije se pa nikakor ni
vtikal. Vrnivši se v Nemčijo jo je skušal popolnoma umiriti in ure¬
diti. Da bi vsem razporom pri volitvi nemškega kralja v okom prišel,
proglasil je slovesno na državnem zboru v Metzu  (1356) tako zvano
zlato pismo.  To določuje sedmerico knezov izbornikov, namreč
tri porhenske nadškofe (moguntinski, kolinski in trevirski) pa štiri po¬
svetne (kralj češki, palatinski grof ob Rhenu, vojvoda sasko-witten-
berški in mejni grof brandenburški). Po večini glasov izvoljen kralj
je veljaven. Volijo ga v Frankfurtu na Menu, kronajo pa v Aacbenu.
Knezi izborniki so dobili pravico, po kterej se njih podložniki od
njih sodišč niso smeli nikomur pritoževati (jus de non appellando),
predpravico denar kovati, pravico do carine, rudokopov v svojih de¬
želah. Razven tega je to zlato pismo določilo marsikaj o državnem
notranjem miru ter je prepovedalo mestom zaveze med seboj sklepati.

Miru in reda v Nemčiji pa vender ni ohranilo zlato pismo. Karl
sam je temu nasproti celo potrdil zavezo Švab  s ki  h mest, ki so bila
pri Reutiingenu  Ulrika Wiirtemberškega slavno zmagala (1377).
Močno je takrat zacvetela tudi zaveza severno- in srednjenemških
mest („Hansa“). Kako je Karl pred smrtjo razdelil svojo rodbinsko
oblast, glej pri českej zgodovini.

Vaclav (1378—1410) in protikralj Rupreht (1400—1410).

Prva leta si je Vaclav, sin in naslednik Karlov, močno priza¬
deval Nemčijo pomiriti; na državnem zboru v Norimbergu  je slo¬
vesno oklical notranji mir za 12 let. A nikdo se po tem ni ravnal.
Tako so se Svajcarji vojskovali s Habsburgovci ter jih pri Sem-
pachu  (1386) in Nafelsu  (1388) zmagali. Na Švabskem pa je
Eberhard Wiirtemberški pri Doffingenu  (1388) potolkel zavezana
mesta. Odsihmal so knezi še huje pritiskali meščane. Ko je Vaclav
videl, da Nemčije ne more urediti, odtegnil se je vsem opravilom v
nemškem cesarstvu ter se je pečal le s češkim kraljestvom. A tudi

— 56

tu ni dosta opravil, nekaj zato ne, ker je bil silno nagle jeze in pi¬
janosti močno udan. Ko je bil Galeazzu Viscontiju  v Milanu
prodal vojvodsko dostojanstvo, zbrali so se 4 knezi izborniki, odsta¬
vili ga ter izmed sebe izvolili protikralja

Ruprehta, grofa palatinskega (1400), kterega pa niso niti v
Nemčiji niti v Italiji v obče priznali; v jugozahodnih Nemcih so se
zoper njega celo v Marbachu zavezali sovražni mu knezi. Ko se je
pripravljal, da bi šiloma zopet zadobil izgubljeno veljavo, umrl je
nagle smrti.

Sedaj so se knezi izborniki razcepili; nekteri so za kralja iz¬
volili Sigismunda,  brata Vaclavega, nekteri pa njegovega strijč-
nika Jošta,  mejnega grofa moravskega. Ko je bil Jošt uže naslednje
leto umrl, priznali so v obče Sigismunda; ta je pregovoril tudi Vac¬
lava, da se je nemškemu prestolu odpovedal.

Sigismund (1410—1437).

Sigismundovo vladanje je bilo silno nemirno; ves čas se je bo¬
jeval ali zoper verske razkolnike in cerkvene napake  ali
pa zoper svoje politične sovražnike.

Cerkveni razkol. Papeži so 70 let stolovali v Avignonu ob
Rhodanu ter so tu popolnoma zavisali od francoskih kraljev, kar je
njih veljavi neizmerno škodilo. To je previdel papež Gregorij  XI.
ter je prestol zopet v Rim prestavil (1377). Tu je stoloval tudi nje¬
gov naslednik Urban  VI. Ker je bil oster, odpovedali so se mu
nekteri kardinali ter izvolili novega papeža Klementa  VII., ki je
zopet v Avignonu stoloval. In tako sta 30 let bila po 2 papeža, ki
sta se med seboj prepirala. Ta cerkveni razkol,  ki je bil vsemu
krščanstvu v največe pohujšanje, je hotel odpraviti občni cerkveni
zbor v Piši  (1409); odstavil je papeža v Rimu in Avignonu ter
izvolil novega. Ker pa ona dva nista odstopila, povečal se je razkol.

Cesar Sigismund je pregovoril pisanskega papeža Ivana  XXIII.,
da je občni cerkveni zbor v Konstanci  (1414—1418) sklical. Ta
je imel 1. odpraviti silno nevarni cerkveni razkol; 2. odpraviti razne
napake v cerkvi ter jo zboljšati v glavi in članovih; 3. razsoditi o
krivoverskih naukih Ivana Husa.

Izmed treh papežev se je Ivan XXIII. prostovoljno odpovedal pa-
peštvu, druga dva so pa odstavili. Na to so zbrani očetje izvolili
novega papeža Martina  V. — Cerkvenih napak pa niso popolnoma
odpravili, kajti papež je s posamičnimi narodi sklenil le konkor¬
date,  po kterih je le najhujše napake zatrl, zboljšanje cerkve je
odložil za bodoče cerkvene zbore.

57 -

Ivan  Hus  in  njegovo krivoverstvo. Ivan Hus se je
rodil v Husinci in izučil se na praškem vseučilišči, kjer je 1. 1398.
tudi javni učitelj postal. Ob enem je bil tudi pridigar v Betlehemski
cerkvi. Kmalu je napadal razne cerkvene napake, sosebno tudi ne¬
cerkveno življenje v obilnosti živečih duhovnikov. Potegoval se je
tudi za nauke, ktere je Anglež Wycliffe  prvi oznanoval. Poslej
je izpodkopaval še veljavo papeževo in škofovsko. Zato ga je papež
Ivan XXIII. izobčil iz cerkve. v A kljubu temu so se njegovi krivi
nauki naglo širili, zlasti med Cehi.

Cerkveni zbor je pozval tudi Husa,  naj pride v Konstanc ter
očitno zagovarja svoje nauke. Od cesarja Sigismunda dobivši spremno
pismo, šel je I. Hus res k cerkvenemu zboru. V tem so ga zatožili,
da ljudstvo šunta zoper duhovščino ter krivo vero oznanja. Spo¬
znali so ga za trdovratnega krivoverca ter ga obsodili in kljubu ce¬
sarskemu varnemu pismu na gramadi sežgali (1415). Iste strašne
smrti je poslej umrl njegov prijatelj učeni Hieronim Praški.

Husitska vojska (1419 - 1436). Obsodba krivih naukov in smrt
Husova v Konstanci ste Cehe silno razdražili. Kmalu se je poka¬
zalo, da je na Češkem večina ljudij udana Husovim naukom. Ja¬
kob iz Srebra je učil, Hus v Konstanci pa odobril, da so husitje
sv. obhajilo tudi v podobi vina sprejemali; zato so se imenovali
utrakvisti  (sub utraque specie) ali pa kališniki  (calix). Cer¬
kveni zbor je sicer ostro prepovedal vse te novščine in isto je storil
kralj Vaclav, a prepozno je bilo. Verska navdušenost v husitih se
je toli vnela, da so se zbirali v taborih  (mesto Tabor  je nastalo
iz husitskega zbirališča) ter napravljali javne sprevode. Ko je enkrat
šel tak slovesen sprevod mimo mestne svetovalnice v Pragi, zagnal
je nekdo kamen iz okna ter ranil husitskega duhovnika. Razjarjeni
husitje so kar vlomili v svetovalnico ter 7 svetovalcev umorili. Ta
dogodba je Vaclava toli razjarila, da je za kapljo malo dni poslej
umrl. Po njegovi smrti je izginil ves red iz dežele. Husitje so bili
»izvoljeno božje ljudstvo" ter so se imenovali »božji vojniki", ki
imajo vse »sovražnike božje" (t. j. vse nehusite) pobiti. Hudo so
razsajali po deželi, zlasti zoper katoliško cerkev in nje menišnice.

Po Vaclavi smrti bil bi imel zadnji Luksenburgovec Sigis¬
mund  priti na češki prestol. Ker pa ni hotel husitom zagotoviti
verske svobode, niso ga tudi husitje hoteli priznati za kralja, ampak
oborožili so se, Ivana Žižko  iz Trocnovega izvolili voditeljem, vzeli
Prago in polastili se vse dežele. Sigismund se je moral umakniti.
Ko pa se je vrnil z močno vojsko, premagali so ga husitje na Ziž-
kinem brdu in na Višehradu,  tako da je moral nagloma za¬
pustiti češko. Ko je cesar pridrl z novo vojsko v deželo, potolkli
so ga pri Nemškem Brodu  na Sazavi (1422) popolnoma. Le pre-

— 58 —

rano jim je umrl (1424) oslepeli Ivan Žižka, ki je kot previden voj¬
skovodja in prebrisan državnik med njimi znal zlogo ohraniti. Vodi¬
telj bil jim je sedaj Prokop Veliki,  neki prenapet duhovnik, ter
je srečno premagal in pokončal (pri Ustji  nad Labo 1426, pri
Srebru  1427 in Domažlicah  1431) vse križarske vojske, ki so
imele husite uničiti in Sigismunda na češki prestol posaditi Pogo-
stoma so husitje napadali tudi sosedne dežele (Avstrijo, Ogersko,
Saško, Brandenburško in Bavarsko), po njih plenili ter je hudo pu-
stotili.

Kljubu raznim zmagam je Ceska mnogo trpela in zmernejši
husitje so hrepeneli po miru. Prav ta zmerna stranka (vodil jo je
praški nadškof Rokycana)  jela se je pogajati s Sigismundom in
cerkvenim zborom v Bazilu  (1431 — 1449). Leta 1433. so se po¬
godili s cerkvenim zborom ter v takozvanih bazilskih kompak-
tatih  se zjedinili s staro cerkvijo. Po teh jim je bilo dovoljeno
sv. obhajilo tudi pod podobo vina in svobodno pridigovanje verskih
resnic v narodnem jeziku. Skrajni husitje (taboriti  pod vodstvom
Prokopa Velikega in orfaniti  ali sirote pod vodstvom Prokopa
Malega) niso sprejeli one pogodbe ter so vojsko nadaljevali. A ko
so bili pri Lipanu  (1434; na vzhodni strani od Prage) pobiti, po¬
mirila se je vsa dežela ter Sigismunda za kralja priznala (1836).
Pa Sigismund jej je vladal le malo časa, umrl je že naslednje leto
(1437), ko je bil poprej pregovoril češke in ogrske stanove, da so
njegovega zeta Albrehta,  vojvodo avstrijskega, za naslednika na
prestolu priznali.

Že začetkom svojega vladarstva v Konstanci (1415) je bil cesar
Sigismund zastavil okrajino Brandenburško  svojemu prijatelju
norimberškerau gradskemu grofu Frideriku iz hohenzollerske
rodbine. Od tega izvirajo pruski kralji in sedanji nemški cesarji.

Avstrijsko-habsburški cesarji  (1437—1806).

Albreht II. in Friderik IV.

1. Albreht II. (1437 — 1439) je bil poročen z Elizabeto,
hčerjo Sigismundovo, ter je kot prvi Habsburgovec zjedinil Cesko
in Ogersko z vojvodino Avstrijsko. Ker se je bilo v Nemcih znova
razširilo pravo jačjega, skušal je je zatreti in notranji mir utrditi.
Da bi to dosegel, mislil je Nemčijo razdeliti na 4 okroge; kar je v
vojski zoper Turke  nenadoma umrl.

2. Friderik IV. (1439—1493). Ker Albreht o smrti ni zapustil
sina, izvolili so nemški knezi izborniki njegovega strijčnika Fride-

— 5  9

rika  za cesarja. Ta je bil jako učen in pošten mož, a kot vladar
v toli razburjenih časih, kakor so bili njegovi, nikdar ni kazal ne
primerne moči ne posebne zmožnosti. Bil je zadnji med nemškimi
vladarji, ki se je dal v Rimu  za cesarja kronati. Ves čas svojega
življenja se je moral mnogo bojevati sprva s svojim bratom Al¬
brehtom  (VI.), z Ogri in Cehi, nazadnje po sosebno z Matijo Kor-
vinom; v teh vojskah je bil večinoma nesrečen. V takih okoliščinah
ni mogel imeti posebne veljave ne na Nemškem ne na Italijanskem.

V Milanu se je po izmrtji Viscontijev (1447) Frančišek
Sforza  polastil vrhovne oblasti ter si je sam pridjal vojvodski
naziv. Tudi Prusko  se je ločilo od Nemčije ter se pod poljsko
nadoblast podalo. Uravnati ni mogel tudi notranjih razmer, kajti
cesarju je manjkalo potrebne moči, knezom pa dobre volje. Srečen
je bil le v avstrijski vlasti. Zjedinil je namreč vse prej razcepljene
avstrijske pokrajine ter svojemu sinu pridobil še prebogato bur¬
gundsko dedščino.

Avstrijske dežele (1282—1493).

Albreht  I. je po smrti brata Rudolfa gospodoval vsej habs¬
burški oblasti: Avstriji, Štajerski in Kranjski pa raztresenim oblast-
nijam na Švabskem v Alzaciji in Švajci. Njegovi nasledniki so se
morali pogostoma vojskovati s Švajcarji, ki so po bitki pri Mor-
gartenu  (1315) utrdili svojo zavezo ter jej pokrajino za pokrajino
pridobili. Za toliko izgubo so se Habsburgovci odškodovali na Ko¬
roškem. Ko je bil Henrik,  grof tirolski in vojvoda koroški, 1. 1335.
umrl brez sina, vzel je Habsburgovec Albreht Modri  ali Hromi
njegovej hčeri Margariti Maultaschki Koroško ter je za zmeraj zje¬
dinil z avstrijskimi deželami. Še imenitniši pa je bil njegov sin

Rudolf IV. (Ustanovitelj; 1358—1365), ki je kot njegov tast
cesar Karl IV. pospeševal znanosti in umetnosti. Ustanovil je du¬
najsko vseučilišče  (1365) ter jel zidati imenitno stolnico  sv.
Štefana. Da bi povekšal čast svojej rodbini ter razširil jej oblast,
pozival se je na podvrženi večji privilegij  (privilegium Fridri-
cianum majus), ki je razen različnih pravic avstrijskim vojvodam
tudi častni naziv nadvojvoda  podelil. Uravnal je denarstvo in
davkarstvo ter je močno podpiral obrtnost in kupčijo. Leta 1363. pa
je od Margarite Maultasehke pridobil pokneženo grofijo Tirolsko.

Tirolsko je imelo sprva več gospodarjev, posvetnih in duhov-
skih. Začetkom 13. stoletja je bilo vseh okoli 30, med njimi 14 du-
hovskih oblastnikov. Med duhovskimi najimenitniša sta bila škofa

— 60  —

tridentinski in brifesenski, med posvetnimi pa grofje Ambraški, An-
deksi (poslej vojvode Meranski), Eppanski in Tirolski. Tirolski grof
Albreht III. je nazadnje zjedinil razkosane oblasti v jedno politično
celoto, ki se je poknežena grofija Tirolska  imenovala. Ker je 1.
1253. umrl brez sinov, bil mu je naslednik njegov zetMajnhard
Goriški.  Tega sin Majnhard II. je bil od cesarja Rudolfa dobil
Koroško. Zadnji moški potomec te rodovine pa je bil Henrik,  ki
je o smrti zapustil Margarito Maultaschko. Ko sta jej bila jedini
sin Majnhard in nje mož Ludvik  umrla, prepustila je Margarita
Tirolsko  v posebni pogodbi Rudolfu IV. Ustanovitelju.

Rudolf  IV. je sklenil dedinsko  pogodbo s češkim kraljem
Karolom IV. in ogerskim vladarjem Ludvikom Velikim zastran vza¬
jemnega podedovanja. Enako pogodbo je sklenil z Majnhardom
VII., grofom goriškim, po kterej so 1. 1374. kosovi Kranjske,
Slovenske krajine in Istre  prišle pod habsburško oblast.

Žal da je ta krepki vojvoda uže v 25. letu umrl. Poslej sta
njegova brata Albreht  III. in Leopold  III. delila habsburško
oblast. Albreht,  začetnik albertinske vrste, je dobil Gorenjo in Do¬
lenjo Avstrijo, Leopold,  začetnik leopoldinske vrste, pa Štajersko,
Koroško, Kranjsko, Slovensko okrajino, Tirolsko in prednje-avstrijske
dežele.

Albertinska  vrsta se je ohranila do 1. 1457.; iz nje je iz¬
viral tudi nemški cesar Albreht  II., ki je kot zet Sigismundov
dobil tudi obširne češke in ogerske dežele. Po njegovi smrti rojeni
sin se je zval Vladislav Posmrtnik  (Posthumus), s katerim
je ta vrsta 1. 1457. izmrla.

Leopold III. je neprestano pomnoževal svojo oblast. Med drugim
je pridobil tudi Trst  z okolico, ki se mu je 1. 1382. prostovoljno
udal. Nesrečen pa je bil v vojski s Švajcarji, ki so habsburško oblast
neprestano kratili. V krvavi bitki pri Sempachu  (1386) je izgubil
zmago in življenje (pripovedka? proslavlja scsebno junaškega Ar¬
nolda Winkelrieda).

Leopoldova sina sta zopet delila dežele. Ernest Železni,
začetnik štajerske podvrste, je dobil Štajersko, Koroško, Kranjsko
in Primorske krajine, Friderik  s praznim žepom, začetnik tirolske
podvrste, pa Tirole in Prednjo Avstrijo. Friderikov rod je izmrl z
njegovim sinom Sigismundom,  ki je 1. 1490. nadvojvodi Maksi¬
milijanu iz štajerske vrste izročil vse svoje dežele.

Ernestov sin je bil prej imenovani cesar Friderik  IV., kije
po smrti Ulrika Celjskega  (1. 1456.) združil grofovino Celjsko

— 61  —

s Štajerskim. Skoro isti čas je tudi zjedinil Gorenjsko, Dolenjsko,
Metliko, Pivko in več drugih kosov Notranjskega v jedno politično
celoto, ki se je od 1. 151 G. vojvodstvo Kranjsko  imenovala.
Ko so Albertinci odmrli (1457), dobil je tudi Avstrijo in po odstopu
Sigismunda Tirolskega je združil vse avstrijske dežele v Alpah v
svojih rokah. V vojski z ogerskim kraljem Matijašem je bil ne¬
srečen ter mu je moral celo Dolenjo Avstrijo izročiti; a le za malo
časa, kajti po nenadni smrti kralja Matijaša je nadvojvoda Maksi¬
milijan precej zopet pridobil izgubljeno deželo (1490). Temu svojemu
sinu je cesar tudi pridobil blago vite burgundske pokrajine.

Burgnndska oblast je takrat obsegala sedanji kraljestvi Holland
in Belgijo, nekatere severovzhodne francoske pokrajine in pa nektere
zahodne okraje nemške. Vladala jej je stranska veja francoskega
kraljevega rodu valoiskega ter zanjo močno skrbela. Nje pokrajine
so po rudarstvu, obrtnosti in kupčiji najbolj cvetle med vsemi ta-
danjimi deželami v Evropi ter so silno bogatele. Predzadnji vojvoda
Filip Dobri  je na čast bogatim suknarjem v Gentu ustanovil red
zlatega runa.  Njegov sin

Karl Drzni  (1467—1477) se je pogajal s cesarjem Fride¬
rikom IV. da bi svojej oblasti krono in naziv kraljev pridobil. Cesar
bil bi mu rad izpolnil željo, a s pogojem, da se Marija, Karlova
jedina hči in dedičinja, poroči z Maksimilijanom, cesarjevim jedinim
sinom in dedičem. Ker drug drugemu ni zaupal, raztrgalo se je
vse pogajanje. Nato se je Karl Drzni obrnil nad Lotaringijo in proti
Svajcarjem; a ti so ga pri Gransonu in Murtenu  (1476) pre¬
magali; v tretji bitki pri N an cyu (1477) pa je bil Karl celo ubit.
Zapuščena njegova hči Marija  se je potem kmalu poročila s ce¬
sarjevičem Maksimilijanom ter je Habsburgovcem v doto prinesla
bogate burgundske pokrajine.

Češke dežele (1278—1526).

1. Zadnja kralja pfemislidska (1278—1306). Po smrti ne¬
srečnega Otakarja  II. vladal je njegov sin Vaclav  II., ki je po
svojej drugi ženi Elizabeti pridobil celo poljsko  kraljestvo. Njegov
sin in naslednik Vaclav  III. je izgubil Poljsko ter je bil v Olo¬
muc  i umorjen (1306). Z njim so izmrli moški Premisliči. Potem
je českej kraljeval Habsburgovec Rudolf  (1306—1307), poslej pa
koroški vojvoda Henrik  (1307—1310).

2. Luksenburški kralji (1310—1437). Ivan,  prvi Luksen-
burgovec na češkem prestolu (1310— 1346), je bil kaj vojskeželjen

— 62  —

vladar, ki se je v vse evropske borbe vtikal, češki je pridobil Lužice
in Heb in polovico Slezije. Umrl je v bitki z Angleži pri Crecyu.
Njegov sin in naslednik

Karl  (1346—1378 je bil jeden najizvrstniših čeških vladarjev.
V Pragi je poleg drugih cerkva sezidal stolnico sv. Vida na Hrad-
šinah, predmestji Malo stran in Novo mesto in kameniti most prek
Veltave. Praško škofijo je povzdignil za nadškofijo in 1. 1348. je v
Pragi ustanovil prvo vseučilišče v Avstriji. Pospeševal je tudi obrt-
nost, kupčijo in poljedelstvo (prvi vinogradi in umetni hmeljniki). V
zlatem pismu je določil češkemu kralju prvo mesto med posvetnimi
knezi izborniki. Med deželami je pridobil vso Slezijo in Branden-
burško. Le škoda, da je pred smrtjo razdelil svojo oblast. Vaclav,
najstarši sin, je dobil Cesko, Slezijo in nekaj Lužic; drugi sin Si¬
gismund  je dobil Brandenburško, tretji Ivan  pa ostale Lužice;
Moravsko sta kot češki fevd imela strijčnika Jošt in Pr okop.

Za Vaclava IV. in Sigismunda se je začela in razširila Husov  a
kriva vera ter je povzročila dolge vojske, ki so veljavi in imovitosti
češke države toli škodile.

3. Habsburška kralja (1437—1457). Po smrti Sigismunda,
zadnjega Luksenburgovca, je bil njegov zet Albreht, vojvoda avstrijski,
za kralja izvoljen. Po njegovi rani smrti so nastale v deželi hude
borbe, dokler niso stanovi Vladislava Posmrtnika  za kralja
priznali ter mu dva namestnika izvolili. Med tema se je bil Jur ij
Podebradski  kmalu polastil vse oblasti ter je deželo umiril in
uredil. Vladislav je uže v 17. letu umrl brez otrok.

4. Jurij Podebradski (1458— 1471) je bil sedaj za kralja pro¬
glašen in kmalu v vseh čeških deželah priznan. Na njegovo nesrečo
je papež P ij II. preklical bazilske kompaktate. Ker se temu in nje¬
govemu nasledniku papežu Paulu  II. Jurij Podebradski ni hotel
udati, izobčil ga je papež z vsemi husiti iz cerkve ter je pridigoval
križarsko vojsko zoper utrakviste. V tej vojski je zmagal ogerski kralj
Matijaš Korvin,  ker so katoliki v čeških deželah izdali svojega
vladarja ter z Matijašem potegnili. Kar je Jurij Podebradski umrl.

5. Jagelovca na češkem p r e stol  u (1471—1526) Sedaj so
češki stanovi za kralja izvolili Vladislava,  sina poljskega kralja
Kazimirja iz Jagelovega rodu. Ta je nadaljeval vojsko z Matijašem,
a premagan je v miru Olomuškem  (1479) zmagovitemu sovraž¬
niku odstopil Moravsko, Slezijo in Lužice. Ker je bil Vladislav po
smrti kralja Matijaša tudi na Ogerskem za kralja izvoljen, dobili

— 63 —

so Cehi izgubljene dežele brez določene zastavščine nazaj. Vladislav
(f 1516) in njegov sin in naslednik Ludvik  II. (1516—1526) sta
bila kaj slabotna vladarja.

Ogerske dežele (1301—1526).

1. Anjouska kralja (1301—1382). Ko je z Andrašem III. izmrl
Arpadov rod na prestolu (1301), dobil je po raznih borbah in voj¬
skah Karl Robert  iz neapolske anjouske rodbine ogersko krono.
Ta je bil kaj krepak vladar ter je skrbel za mir in red v deželi.
Njegov sin in naslednik Ludvik Veliki  (1342—1382) pa je bil
jeden najizvrstniših kraljev ogerskih. Po hudih bojih je prisvojil
Dalmacijo, Bosno, Srbijo, Valahijo in Moldavo, poslej tudi Bolgarsko.
Ko so 1. 1370. izmrli Piastoviči na Poljskem, pridobil je tudi to
kraljestvo. Pospeševal je tudi umetnost, obrtnost in kupčijo ter v
Pečuhu ustanovil prvo vseučilišče. Po njegovi smrti se je Poljsko
zopet ločilo od Ogerske.

2. Luksenburgovec Sigismund (1387—1437), mož starejše Lud¬
vikove hčere Marije,  je sedaj dobil ogersko oblast. Njegova vlada
je bila kaj viharna. Izgubil je večino prej dobljenih dežel. Nesrečen
je bil tudi v vojski s Turki, ki so ga pri Nikopolji  popolnoma
potolkli (1396).

3. Habsburška vladarja (1437—1457). Po Sigismundovi smrti
je Ogersko s Češkim dobil njegov zet Habsburgovec Albreht  II.
Ko je ta prerano umrl, izvolili so velikaši poljskega vladarja V1 a-
dislava  za kralja; ta je malo let pozneje poginil pri Varni  (1444)
v krvavi bitki s Turki. Nato so tudi Ogri priznali Vladislava
Posmrtnika  ter mu junaškega Ivana Hunijada  za namest¬
nika pridali. Ta namestnik se je zmagovito vojskoval s Turki ter
jih je pri Belgradu  (1456) popolnoma potolkel. Malo potem je
umrl za kugo. Tudi Vladislav Posmrtnik je nenadoma umrl uže 1. 1457.
Po njegovi smrti je bil kraljem izvoljen

4.  Malijaš Korviu (1458—1490), šestnajstletni sin slavnega
Ivana Hunijada. Vojskoval se je s cesarjem Friderikom ter mu vzel
Dolenjo Avstrijo. Premagal je Jurija Podebradskega in njegovega
naslednika Vladislava (mir Olomuški 1479). Le škoda, da ni moč¬
nega svojega orožja obračal proti Turkom. Skrbel je tudi za no¬
tranje blagostanje; uravnal je upravo, držal stalno vojsko, poklical
več umetnikov in učenjakov v deželo ter ustanovil vseučilišče v Pe¬
čuhu („zlati vek“ ogerskega naroda). Njemu sta na prestolu na-
sledovala

— 64

5. Jagelovca (1490— 1526) Vladislav II. in Ludvik  II. Od
velikašev izvoljen kralj Vladislav  je res združil Cesko in Ogersko,
a bil je kaj slaboten vladar. Kmetje (Jurij Doza) so se uprli zoper
plemenitnike, a erdeljski vojvoda Ivan Zapoljski  jih je premagal
in pokončal. Se slabotniši je bil njegov desetletni sin Ludvik  II.
(1516—1526). Med notranjimi homatijami na Ogerskem mu je sul¬
tan Solim  a n vzel Belgrad,  napadel Ogersko ter kralja Ludvika
v krvavi bitki pri Mohači  (1526) popolnoma pokončal. Nato je
avstrijski vojvoda Ferdinand  dobil Cesko in Ogersko.

Italijanske države.

1. Po smrti zadnjega Staufovca je cesarska oblast v Milan¬
skem skoro popolnoma ponehala. Za predstvo v bogatem mestu ste
se poganjali nasprotni stranki. Plemeniško stranko je vodila rod¬
bina Vi s con ti, meščansko pa rodbina Della Torre.  Premeteni
Matej Visconti  je pregnal nasprotnike ter je od cesarja Hen¬
rika VII. dobil državno glavarstvo (vikariat, 1311). Poslej je Ga-
leazzo Visconti  od cesarja Vaclava kupil vojvodski naziv (1395).
Po izmrtji te rodbine (1447) seje  vojaški poveljnik Franc Sforza
polastil vrhovne oblasti ter jo zapustil svojim potomcem.

2. Grofje savojski so konci 11. stoletja jeli razširjati svojo
oblast ter šo bili nazadnje sosedje milanskih vojvod. Iz njih rodu
so sedanji italijanski kralji.

3. Benetke so bili za časa Atile ustanovili beguni na lagun-
skih otokih. Z ribarstvom, obrtnostjo in kupčijo so se rano opo¬
mogle ter se po križarskih vojskah močno razcvetele. Polastile so
se Dalmacije, otokov in primorja bizantinskega cesarstva, potem še
Krfa, Kipra, isterskega primorja in skoro vse beneške planjave. Po¬
sredovale so kupčijo med Azijo, Afriko in Evropo. Ko so Portugalci
našli pomorsko pot krog Afrike, zmanjševala se je njih kupčija in
bogastvo je izginjevalo. Tudi zmagoviti Turki so jim mnogo ško¬
dili. — Na čelu benečanske republike je bil doge  (dux), vender so
po ustavi od 1. 1296. imeli bogatini plemenitniki vso moč v rokah.
Veliko in malo svetovalstvo; poslej se je ustanovilo še svetovalstvo
deseternikov (1310), ki so izmed sebe izvoljevali še samovoljnejše
inkvizitorje (1454).

4. Genova, velika trgovska republika ob Ligurskem morji, se
je v 13. stoletji z Benetkami poganjala za prednost, a podlegla je
in toli oslabela, da je konci srednjega veka bila večkrat ali pod
francosko ali pa pod milansko oblastjo.

5. Florencija je polagoma pridobila nadoblast črez Toskansko.
V bojih med plemenitniki in meščani se je bogati Ivozma Medici

— 65 —

(1429—1464), voditelj meščanske stranke polastil oblasti v državi.
Ta „oče domovine “ je kaj modro vladal državo ter bogato podpiral
umetnosti in znanosti (knjižnica florentinska). Se bolj je slovel nje¬
gov vnuk Lorenzo Medici  (1469 —1492), kteremu so vrstniki
»veličastni 1  rekali. Florenca je po njem postala Italijanom to, kar
so Athene bile nekdanjim Grkom. Ljudski zbor oklical ga je za
kneza, in ta čast se je podedovala v medicejski rodbini.

6. Papeževa ali cerkvena država  (Pipin Mali je nje usta¬
novitelj 1. 756.) je bila dolgo pod nadoblastjo karolinških vladarjev;
preslavni papež Nikolaj  I. (858—-867) jej je pridobil državno samo-
stalnost. Naslednji papeži so poveličavali svojo veljavo ter tudi raz¬
širjali svojo državo (bogata dedščina okrajne velike grofinje Matilde
Toskanske 1115). Silno je škodilo papeževi oblasti, da je papež
Klement  prestavil prestol iz Rima v Avignon,  kjer so papeži
70 let bivali (1305—1376, babilonsko prognanstvo). V Rimu je raz¬
sajalo strastno strankarstvo (Cola di Rienzi je proglasil celo rimsko
republiko, 1347). Oblast papežev se je zopet utrdila, ko so znova
stolovali v Rimu. Papež Julij  II. (1503—1513) je razširil cerkveno
državo skoro do mej, ktere je poslej do 1. 1859. ohranila.

7. Neapolitansko in Sicilija. Anjouski  kralji so vladali do
izmrtja rodbine na Neapolitanskem; Sicilijo  je bil izgubil uže
Karl,  ko so se Sicilijanci 1. 1282. uprli, o sicilijanskih večernicah
pomorili vse Francoze na otoku ter vladarstvo izročili Petru,  kralju
aragonskemu. Zgodovina neapolska je polna borb in hudodelstev
med Anjoujevci, ki so se za prestol prepirali. Najzlobniši med njimi
ste bili kraljici Ivana I. in Ivana  II.; z zadnjo je rod izmrl (1435).
Poslej so aragonski kralji polastili se dežele; njim pa jo je konci
srednjega veka hotel vzeti francoski kralj Karl VIII., dedič anjou-
skega rodu.

Francosko (1270—1498).

1. Zadnji Kapetingi (1270—1328). Med temi se je najbolj
odlikoval Filip Lepi  (1285—1314), sin Filipa III. Zelo je po¬
množil kraljevo oblast (Navara, Champagne), prikratil pravice kra¬
ljevih fevdnikov in tudi duhovščino podredil kraljevi oblasti ter jej
prvi brez papeževega dovoljenja jel davke nakladati. Zato se je hudo
sprl s papežem Bonifacijem  VIII. (1294—1303) ter ga šiloma
ugnal. Poslej je Filip pridobil kardinale, da so nekega Francoza za
papeža izvolili. Ta papež Klement  V. je bil kralju toli udan, da
je stoloval v Avignonu; isto so storili tudi naslednji papeži (prav
ta sramotna doba papeštva se zove babilonsko prognanstvo). Prav

6

— 66  —

ta kralj je pregovoril tudi papeža Klementa, da je mogočni red temp¬
ljarjev razpustil (1312). Zadnji načelnik Jakob Molay  je bil z
drugimi redovniki na kraljevo povelje strašno mučen in na gramadi
sežgan.

S Filipovimi sini (Ludvik, Filip in Karl) je 1. 1328. izmrla sta¬
rejša rodbina Kapetingov (1328).

2. Kralji iz valoiske rodbine (1328—1498). Filip VI. (1328
do 1350), prvi kralj valoiski in bratič Filipa Lepega, je dobil prestol
po salskem zakonu,  po kterem so ženski potomci od prestola
izključeni. Ker tega zakona ni hotel priznati angleški kralj Edvard  III.,
sin sestre zadnjega kapetingovca, vnela se je med Francijo in Anglijo
krvava vojska, ki je nad 100 let trpela ter Francijo do kraja straš¬
nega propada pripravila.

Angleži so Francoze najprej premagali na morji pri Sluysu
(1340), potem pa na suhem pri Crecyu  (1346), kjer je tudi slepi kralj
češki Ivan  junaške smrti umrl. Na to so vzeli trdnjavo Calais, ktero so
nad 200 let ohranili. Strašanska kuga (črna smrt), ki je takrat po
Evropi razsajala, ustavila je začasno to vojsko (1148). Se slabše se
je godilo Filipovemu sinu.

Ivanu Dobremu  (1350—1364). Angleži so mu pri Poi-
tiersu  (1356) razbili vojsko ter ga ujeli in v Anglijo odpeljali. V
miru Bretignyskem  je kralj Angležem odstopil mesto Calais in
vso nekdanjo Akvitanijo (Guyenne, Gascogne, Poitou, Limousin i. d.)
ter si še fevdne nadoblasti ni pridržal. Ko je kralj bival v zaporu,
razsajal je hud upor po Franciji (kmetje in meščanje zoper pleme-
nitnike in duhovnike: jaquerie), kterega so še le črez 4 leta ukrotili.

Kaj srečen je bil naslednji kralj Karl  V., ki je Angležem vzel
vse pridobljene pokrajine razen trdnjave Calais. A le prerano je umrl
in vladarstvo zapustil nesrečnemu sinu Karlu  VI. (1380—1322),
kteremu se je jelo mešati. Na dvoru ste se strastno prepirali dve
stranki (orleanska in burgundska) za prednost v državi, po kmetih
so pa razsajali novi krvavi upori zoper dvorjane in plemenitnike. V
teh zmešnjavah je angleški kralj Henrik  V. ponovil vojsko ter je
pri Azincourtu  (1415) popolnoma potolkel Francoze. Podoba je
bila, da je kraljeva rodbina francoska izgubljena, ko je razuzdana
kraljica Isabeau  potegnila z Angleži ter pregovorila svojega beba¬
stega moža, da je razdedinil lastnega sina ter hčeri Katarini  dedno
pravico podelil. Ta Katarina se je omožila z zmagovitim angleškim
kraljem, ki se je sedaj kar naravnost tudi kralj francoski nazival.
Na srečo Franciji je ta nagloma umrl in kmalu potem tudi bebasti
Karl VI. Njegov sin, dauphin (Filip VI. je pridobil deželo Dauphine,
in po tej so se kraljeviči zvali dauphini).

Karl  VII. (1422— 1261) si je precej pridel kraljev naziv; v
vojski pa je bil nesrečen, ker so mu Angleži z Burgundi jemali po-

— 67 —

krajino za pokrajino. Iz preteče pogube ga je otela junaška deklica
Jeanne d’ Are,  navadno devica orleanska  imenovana.

Jeanne d’ Are, hči kmečkih starišev v vasi Domremjr  na
Mozi, se je toli navduševala za kraljevo stvar, da se je po prečudnih
sanjah in prikaznih proglasila za rešiteljico kralju in francoski do¬
movini. L. 1429. je prišla na kraljev dvor v Chignonu ter ga pri¬
dobila, da so vsi v njen božji poklic verovali. Oborožena se je na
čelo postavila malej vojski ter šla nad Angleže, ki so ravno Orleans
oblegovali. Pregnala je Angleže ter otela Orleans  (zato „deviea
orleanska 11 ). Po tem je kralja zmagovito peljala prek sovražnikov
v Rheims,  kjer so ga slovesno kronali. Dalje s prestrašenimi
Angleži se vojskujoč vzela jim je trdnjavo Compiegne,  kar so jo
sovražniki tu oklenili in oblegli. Ko je enkrat sovražnike napadla,
ujeli so jo ter v Eouen odpeljali v ječo. Podkupljeni sodniki so jo
z zvijačami in lažmi premotili ter jo kot krivoverko, ki je s hudičem
zavezana, obsodili in 30. dne maja 1. 1431. na gramadi sežgali.

Angležem vender ni dosta pomagala njih sila in trdosrčnost.
Navdušenost se ni več izgubila med Francozi; pregnali so sovraž¬
nike iz vseh pokrajin ter jim vzeli vse prisvojitve razen mesta Ca¬
lais  in Normanskih otokov v kanalu la Manche. Karl VII. je prvi
v Evropi ustanovil stalno vojsko, ki je štela 9000 mož, nekaj konji-
kov, nekaj pešcev. Njegov sin in naslednik

Ludvik  XI. (1461—1483) je neprenehoma utrjeval kraljevo
oblast. Veliki fevdniki (vojvoda bretagneski, burgundski, berryski,
anjouski i. d.) so se temu ustavili ter kralja k posebni pogodbi pri¬
silili. A Ludvik ni držal obljube. Na njegovo srečo se je najnevar-
niši nasprotnik Karl Drzni  pogubil v vojskah s Svajcarji (Granson,
Murten in Nancy), nektere druge je kralj sam izpodrinil ali so pa
izmrli, tako da je razen Bretagne Ludvik konci svojega vladarstva
zjedinil vse dežele francoske. Njegov sin

Karl  VIII. (1483—1498) je pridobil tudi Bretagno, ko se je
z dedičinjo zadnjega vojvode oženil.

Angleško (1272—1485).

1. Kralji iz plantagenetskega rodu (1272—1399). Edvard  I.
(1272-—1307) je podjarmil vso knežijo Wales;  odsihmal se po tej
pokrajini vsi angleški kraljeviči imenujejo knezi (princi) waleski. Sko-
cije pa ni mogel prisvojiti. Njegov sin Edvard  II. je bil kaj sla¬
boten vladar, njegov vnuk Edvard III. (1327 — 1377) pa najkrepkejši
kralj med plantageneti. Brez uspeha se je vojskoval s Skoti, kaj
srečno pa s Francozi; v tej vojski se je odlikoval zlasti njegov sin
„črni kraljevič". Takrat je živel tudi John Wycliffe,  profesor

6 *

— 68  —

bogoznanstva na vseučilišči v Oxfordu, ter izpodkopaval razne verske
resnice. Posebna sinoda je njegove nauke za krive spoznala ter jih
prepovedala.

Edvardu III. je nasledoval vnuk Rihard  III. Tega kaj ne¬
spretnega vladarja je nazadnje s prestola pahnil njegov strijčnik Hen¬
rik  IV. (1399 — 1413) iz rodu lancasterskega.

2. Kralji iz lancasterskega rodu (1399—1461) so ponovili
vojsko s Francozi, da bi francosko krono pridobili. Naj silovitejši med
njimi je bil Henrik  V. (1413 —1422), ki se je bil s francosko kra-
Ijičinjo Katarino  zaročil. Po njegovi nagli smrti je vladal sin Hen¬
rik  VI., čegar izvrstni vojskovode so se na Francoskem morali umi¬
kati navdušeni devici orleanski. To je porabil Rihard,  vojvoda
yorški, ter je začel krvavo notranjo vojsko med rudečo  (rod lan-
casterski) in belo  (rod yorški) rožo. Kar je Rihardu še izpodletelo,
posrečilo se je njegovemu sinu, ki je Lancastrovce pri Towtonu
premagal (1461) ter se prestola polastil.

3. Kralji iz jorškega rodu (1461 1485). Edvard  IV. (1461

do 1483), prvi kralj yorški, se je ves čas vojskoval z Lancastrovci,
ki so v teh bojih skoro vsi poginili, le Henrik Tudor  je srečno
ušel na Francosko. Ker je bil zapustil nedorasla sina (Edvard V. in
Rihard), vladal je zanju strijc Rihard,  vojvoda glocesterski. Pa ta
ju je dal umoriti ter se je sam prestola polastil. A s hudodelstvom
se ne utrdi nobena oblast; razkačeno ljudstvo je sedaj večinoma po¬
tegnilo s Henrikom Tudorjem,  ki je vrnivši se iz Francije kr¬
vavo vojsko zoper Riharda III. začel. Taje  v bitki pri Bosworthu
(1485) izgubil krono in življenje. Zmagalec Henrik  je potem vzel
kraljičino Elizabeto  iz yorškega rodu za ženo, tako zjedinil obe
hiši ter končal 301etno vojsko. V tej strahoviti vojski je bilo 12 ve¬
likih kaj krvavih bitek, poginilo je 80 članov kraljevega rodu ali v
boji ali na morišči in pokončano je bilo najimenitniše staroangleško
plemstvo. Okoli milijona Angležev je izgubilo življenje v njej,
upustotile so se velike pokrajine ter delale najstrahovitiše hudobije
in najgnjusniše grdobije.

Španske države.

1. Maverski kalifat v Španiji je neprestano pešal in se krčil.
Prišedši iz Afrike so ga v 11. stoletji Almoravidi  (bitka pri Sa-
laki, 1086), v 12. stoletji pa Almohadi  za malo časa podkrepili.
Ko so pa zjedinjeni krščanski vladarji pri Tolosi  (1212) Almohade
krvavo potolkli in iz polotoka pregnali, ginila je kaj hitro arabska
oblast, tako da je konci srednjega veka obsegala le Granado  in
pokrajino Alikantsko.

2. Aragonski kralji so na vzhodni strani polotoka razširjali
svojo oblast (Katalonija, Aragonija, Valeneija, Murcija in Baleari).

— 69 —

Poslej so pridobili še Sicilijo (1482) in Sardinijo, konci srednjega
veka tudi Neapolitansko.

3. Navara je močno menjavala svoje vladarje; od 1. 1276 —
1328. je bila združena celo s Francijo.

4. Kastilsko je bilo najimenitniše kraljestvo krščansko, ki se
je po neprestanih bojih razširjalo proti jugu ter nazadnje tudi An¬
daluzijo prisvojilo. Med kralji se je najbolj odlikoval Alfons
Modri  (X., 1257— 1284), ki je bil tudi za nemškega cesarja iz¬
voljen. Sosebno je podpiral znanosti (zvezdoslovje), ustanovil vse¬
učilišče v Salamanki ter proglasil nov zakonik. — V vojskah z ma-
homedanci so španski vitezi ustanovili 3 duhovne viteške rede,
ki so se po kastilskih mestih imenovali: red sv. Jakoba de Com-
postella, red kalatravski in red alkantarski. Uravnani so bili tako,
kot viteški redi v srednji Evropi.

5. Zjedinjenje kastilske in aragonske krone  (1479).
Izabela, kraljičina kastilska, se je zaročila s kraljevičem aragonskim
Ferdinandom (Katoliškim) in oba vladarja sta združila svoje dežele
v kraljestvo Špansko, ki se je do sedanjega časa ohranilo. Vladala
sta po modrih svetih slavnega kardinala limeneza,  ukrotila
plemstvo ter skrčila njegovo moč. V to svrho se je kralj polastil
načelništva  španskih viteških redov in njih premoženja. L. 1481.
sta ustanovila glasovito inkvizicijo;  temu verskemu sodišču je
kralj sam imenoval načelnika (veliki inkvizitor) in preiskovalce ter je
rabil ne le zoper krivoverce, ampak tudi zoper politične mu protivnike,
zlasti zoper nezavisne bogate plemenitnike. Zoper vojskoželjno plem¬
stvo so bila mesta sklenila sveto bratovščino  (la santa hermandad);
kralj jo je potrdil ter jej pristopil in jo pogostoma rabil zoper
ošabne plemenitnike. Tudi maversko oblast na Španskem sta zdru¬
žena vladarja popolnoma pokončala. Začela sta vojsko, v kterej sta
vsled notranjih razprtij med mohamedanci kmalu pridobila mesto
za mestom. Le trdna Granada  se je dolgo branila, a nazadnje
jo je moral kralj Boabdil  jima izročiti (1492) ter oditi v Afriko.
Zato je papež podelil Ferdinandu naziv „katoliški kralj".

6. Portugalsko (1095—1521). Kastilski kralj Alfons VI. je po¬
delil (1095) grofu Henriku Burgundskemu  grofovino portu¬
galsko med Duerom in Minhom v dedinsko vlast. A tega sin Al fon s
se je že iznebil kastilske nadoblasti ter se zval kralj portu¬
galski (1140). Polagoma so Portugalci izpodrivali mohamedance proti
jugu ter svojej državi pribojevali one meje, ktere je do današnjega

— 70 —

dne obdržala. Potem so napadali Mavre v severni Afriki, zlasti na
Marokanskem, kjer so si mesti Ceuta in Tanger prisvojili. Tako se
je jelo razvijati tudi njih ladjarstvo; že v 15. stoletji so se odli¬
kovali po najdbah neznanih otokov in primorij ob zahodni Afriki.
Najbolj je njih mornarstvo cvetelo za kraljeviča Henrika Mor¬
narja  (f 1460), ki je je bogato podpiral. Portugalci so kmalu po¬
znali razupito afriško primorje, na ktero se poprej nobeden mornar
ni upal. Slavni Jernej Diaz  je 1. 1486. našel južni rt afriški cabo
tormentoso, kterega je kralj Ivan  II. (1481—1495), poln nade, da
je s tem najdena povodna pot v Prednjo Indijo, prekrstil v cabo de
boa esperanza (rt dobre nade). Ivanu je nasledoval svak Emanuel
Veliki  (1495—1421).

Skandinavska kraljestva.

Med skandinavskimi kraljestvi je bilo Dansko  najimenitniše.
Ko je izmrl moški zarod Estritidov  (1475), polastila se je dedi-
činja Margarita  prestola. Ker seje bila omožila z norveškim kraljem,
zjedinila je Dansko in Norveško.  Nekaj let pozneje so Švedi
izgnali lastnega kralja ter vladarstvo izročili M ar g ar iti,  ki je po
takem združila vsa 3 skandinavska kraljestva (1387). In 1. 1397.
je bila slovesno oklicana kalmarska unija,  po kterej se bi skan¬
dinavska kraljestva ne imela nikdar več ločiti. A ohranila se je ta
zveza le malo časa, kajti Švedi  so se jej uprli ter po hudih voj¬
skah zopet ustanovili samostalno kraljestvo (Gustav Vaza; 1523).

Poljsko kraljestvo (1102—1572).

1. Zadnji kralji Piastovci (1102—1370). BoleslavIII.  (1102—
1139) je močno pomnožil poljsko oblast, le škoda da jo je pred smrtjo
razdelil med 4 sine. Vsled tega so nastali neskončni prepiri in Poljska
je izgubila več pokrajin (Novo okrajino, Pomorjansko in Slezijo). Za¬
četkom 14. stoletja je Vladislav  IV. zopet zjedinil Veliko in Malo
Poljsko ter kraljestvo ukrepil; njegov sin in naslednik Kazimir
Veliki  (1333 — 1370) je pridobil še Galicijo, Podolijo in fevdno nad¬
oblast črez Mazovijo. Državi je dal ta zadnji Piastovec modre za¬
kone ter je posebno podpiral meščanski in kmečki stan (..kmetovski
kralj “), v stolišči (Krakov) pa je ustanovil prvo poljsko vseučilišče.

2. Poljska in Ogerska združeni (1370—1382). Po Kazimirjevi
smrti je njegov strijčnik Ludvik Veliki,  kralj ogerski, dobil poljski
prestol. Da bi plemenitnike pridobil za se, podelil jim je več ime¬
nitnih pravic. Po njegovi smrti so Poljaki priznali njegovo mlajšo
hčer Hedvigo  za dedičinjo ter jo omožili z litovskim knezom J a-
gelom  (1386). Na ta način je bila Litovska združena s Poljsko.

— 71 —

3. Jagelovci (1386 — 1572) so se do izmrtja ohranili na polj¬
skem prestolu. Kes da so oblast podedovali drug za drugim, a ta
se vender ni mogla utrditi, ker so preširni plemenitniki hlepeli po
zmeraj večih pravicah. Tako se je kraljeva oblast neprestano skrče-
vala. Pri vsem tem so se razširjevale državne meje. Poljski kralji
so v dolgi vojski z nemškim redom v miru Torunske  n (1466)
dobili Zahodno Prusko, čez Vzhodno so pa dobili fevdno nadoblast.

Rusko cesarstvo.

Mongolci  so v 13. stotetji premagali Rusko ter strahovito
razsajali po deželi; zavrli, večinoma pa popolnoma zatrli so Rusom
ves duševni in gmotni razvitek. Takrat so Rusi izgubili tudi več
pokrajin.

To surovo gospodstvo mongolsko je trpelo nad 200 let. L. 1480.
je Ivan Vasiljevič  (1462 —1505) iznebil se mongolskega jarma.
Ta krepki vladar je podvrgel si tudi mogočno republiko Novgo-
rodsko  in več drugih pokrajin. Uredil je državo, pomnožil dohodke
in ustanovil močno stalno vojsko.

Bizantinsko cesarstvo (1057—1453).

1. Vladarji iz komnenskega rodu (1057—1 185) so bili večinoma
kaj slabotni. S prestola jih je pahnil Izak Angelus, tega rodbina se
je morala umakniti križarjem, ki so „la tinsko carstvo 4  (1204
do 1261) ustanovili. To je razdrl Mihael Palaelogus  ter v Cari¬
gradu ponovil bizantinsko cesarstvo.

2. Palaeologovci (1261—-1453) so se morali neprestano bojevati
z ozmanskimi Turki, ki so z Male Azije svojo oblast črez balkanski
polotok razširjali. Da bi pri zahodni Evropi dobil pomoči, skušal je
car Ivan Palaeologus  pravoslavno cerkev s katoliško zjediniti.
Občni cerkveni zbor v Florenci  (1439) je res odpravil vse zapreke
ter jedinost obeh cerkev proglasil. A nadraženi Bizantinci so se uprli
temu zjedinjenju. Ko so Ozmanci podjarmili skoro vse pokrajine,
oklenili so Carigrad ter ga kljubu junaški hrambi zadnjega cesarja
Konstantina  IX. vzeli 1. 1453. Tako je prenehalo bizantinsko
cesarstvo.

Ozmanski Turki.

Turan ali Turkestan  je prvotna domovina turških razrodov,
ki so se v raznih dobah razširjali po zahodnih azijskih deželah. Tudi
v 13. stoletji je šel neki turški razrod s Korasana v Malo Azijo.
Vodil ga je Ozman  I. (1299 —1326), po kterem se je ves razrod

— 72 —

poslej imenoval ozmanski  (Ozmanci ali ozmanski Turki). Malo
državo na razvalinah seldšuškega kraljestva je močno razširil njegov
sin in naslednik Ur h a n (f 1359). Prestol je prestavil v Bruso,
uravnal državo in ustanovil janičarsko krdelo,  t. j. krdelo novih
vojščakov (krščanski mladeniči v izlamu vzrejeni in za vojsko izur¬
jeni), ki je poslej največ pripomagalo, da se je ozmanska oblast toli
naglo razširjala. Tudi je ta sultan prvi napadel grškega cesarja v
Evropi. Njegov sin je podjarmil vse dežele od Hellesponta do Bal¬
kana ter je stoloval v Adrijanopolji. Ko so Srbje in Bolgarji hoteli
otresti turški jarem, zmagal jih je Murad na Kosovem polji  (1389);
pa tudi sam je tu izgubil življenje.

Bajazid  Ilderim, t. j. blisk je prisvojil Macedonijo in Thessa-
lijo ter drl celo v Peloponnes; tudi Valahijo je prisilil, da mu je
dan plačevala. Ko je cesar Sigismund  s 100.000 mož močno vojsko
prišel nad njega, potolkel ga je Bajazid popolnoma pri Ni ko polji
ob Donavi (1396). Na srečo Ogerski se je takrat v Mali Aziji pri¬
kazal Timurlenk  z Mongolci. Bajazid mu je drl nasproti, a pri
A n gori  (1402) je bil potolčen in sam ujet. Umrl je v ječi 1. 1403.

Po Timurlenkovi smrti so se Ozmanci hitro opomogli. In uže
tretji Bajazidov naslednik Mohamed  II. (1451 —1481) je I. 1453.
z vso silo napadel in vzel Carigrad, ki je do sedanjega časa ostal
glavno in stolno mesto turških sultanov.

Mongoli.

V 14. stoletji so Mongoli  znova pretresali svet; voditelj jim
je bil Timur-lenk,  t. j. Timur Hromi (pri Evropejcih navadno Ta-
merlan ; 1369—1405). Ta strahoviti vojskovodja je vzel Samarkand
v Buhariji ter tu sem prestavil prestol; potem je podjarmil vse de¬
žele od Ruske do Indije, upustotil jih in razsul mesta (Delhi, Bag¬
dad, Damask) pa poklal neštevilno ljudij. Po zmagi pri Angori
(1402) se je bila njegova oblast najbolj razširila. Kar je 70letni Timur
šel nad Kitajsko, a med potjo je umrl (1405). Strahovita oblast se
je sedaj razdrobila in izginila prav tako naglo, kakor je bila nastala.

Omika v srednjem veku.

1. Verske in stanovske razmere so bile že omenjene pri zgo¬
dovini dotičnih narodov.

2. Ustave so bile v raznih državah različne, večinoma stanovske.
Knezi in stanovi so v občnih zborih sklepali nove zakone. Taki javni
zbori so se imenovali državni zbori, parlamenti, cortes, državni ali
občni stanovi i. t. d.

3. V pravosodji je v obče veljalo načelo, da vsak mora sojen
biti le od ljudij istega stanu; poslej se je vanje vrinilo mnogo izjem,
ki so omajale ono načelo.

— 73 —

Zadnja stoletja so v Nemcih najbolj slovele skrivne sodbe,  ki
so je tudi vvestfalska sodišča  imenovali. V 13. stoletji so ta
sodišča razširila svojo oblast črez vso Nemčijo. Vse zaglavne tožbe
sodila so na skrivnem, manj važne stvari pa javno. Konci 15. sto¬
letja so izgubila svojo veljavo, ker so premnogokrat v zlo rabila svojo
neomejeno oblast.

4. Kupčija se je v srednjem stoletji najbolj razvijala ob Sredo¬
zemskem morji. Najbolj so se po njej bogatila italijanska mesta Amalfi
(sprva), Benetke, Genova, Piša in Livorno;  precej tudi slo¬
vanski Dubrovnik  v Dalmaciji, francoski Marseille  in španska
Barcelona.  Tudi Carigrad  in razna mesta ob Donavi so se zelo
pečali z veliko kupčijo med zahodnim in vzhodnim svetom.

V severni Nemčiji se je sredi 13. stoletja ustanovila zaveza
kupčijskih mest, Hansa  imenovana. V svojem cvetji je obsegala
85 mest od Skalde do Cuhonskega zaliva. L j ub ek, prebogato tržišče ob
Baltskem morji, je bil na čelu vsej zavezi. Kot glavna mesta so se
odlikovala tudi Gdansko  na čelu pruskih, Brunnšvik  na čelu
saskih in Kolin  na čelu westfalskih hansaskih mest. Imeli so močno
ladijevje in močno vojsko, ki ste na morji in suhem varovali kup¬
čijo zaveznih mest.

Na Ruskem  so najbolj slovela tržišča Kijev, Moskva  in
zlasti Novgorod;  pri polabskih in baltskih Slovanih pa Vineta,  še
bolj pa J u m n e. Ko so Danci razrušili to imenitno tržišče, preselila
se je kupčija v Stetin.

5. Obrtliost je cvetela večinoma le v mestih, zlasti v onih dobah,
ko so se rokodelci zjedinjevali v bratovščine ali cehe. Rokodelci vsa¬
kega rokodelstva so imeli svoj poseben ceh, ki je posebne pravice
užival. Najbolj pa je rokodelstvo cvetelo v italskih in nizozemskih
mestih (Liittich, Gent, Brtigge, Ypern i. d.).

6. Najimenitniše iznajbe v srednjem veku: Nedoločeno je, ali
je Benečan Marko Polo  na svojem potovanji našel magnetnico
ali severnico  v Kitajcih. Najbrže je severnica prišla od Kitajcev
k Arabom, od teh so jo dobili Italijani (Amalfijani). To tudi najbolje raz¬
jasni ono poročilo, po kterem bi bil Flavio Gioja iz Pozitana pri
Amalfiji iznašel severnico; najbrže jo je le izboljšal s tem, da jej
je strani sveta bolj natanko zaznamenoval.

Kitajci so tudi iznajditelji smodnika.  Od njih so ga dobili
Arabi ter ga prvi rabili v vojski. Tudi grški ogenj  je blezo prišel
od vzhoda, kajti Bizantinci so uže v 7. stoletji po K. mnogo obče¬
vali s Kitajci. To tudi izpričuje povest križarskih vojsk. Arabci so
večkrat rabili grški ogenj zoper križarje. Tvarine za grški ogenj
se natanko ujemajo z zmesjo smodnikovo. Po takem smodnika ni
iznašel začetkom 14. stoletja frančiškan Bertold Schvvarz,  kte-
remu se navadno pripisuje. Mogoče je le, da so vsled njegovih po¬
skusov narodje v srednji Evropi jeli napravljati možnarje, kanone in
puške.

— 74 —

Od nekdaj so pisali na rastlinske kožice. Najboljše take kožice
je dajala rastlina papyrus,  po kterej se papir  še sedaj imenuje.
V 3. stoletji pred K. so iznašli pergament (po mestu Pergamum ime¬
novan in iz ovčjih in kozjih kož narejen). Kitajci so uže 150 let
pred K. papir delali iz ličnate kožice bambusovega trstja; kaj rano
tudi iz surove pavole. Tak papir iz pavole so potem Arabi v Sa¬
markandu uže v 8. stoletji napravljali, okoli leta 1000 pa Arabi v
Španiji. Potem so pavolnatim cunjam primešavali še prtene ali tudi
iz samih prtenih delali papir. Jedna najstarših papirnic v krščanski
Evropi je bila blizu Padove (1340).

Najimenitniša iznajdba v srednjem veku pa je k n j i g o ti s k a r-
stvo.  Res je bilo to Kitajcem uže davno znano, vender to na Ev¬
ropejce ni prav nič vplivalo. Najprej so podobe svetnikov in svetnic,
pobožne pregovore, molitve in povesti izrezavali na deske, jih po-
bojarjali ter natiskovali. Najimenitniša taka tiskana knjiga s podo¬
bami je „biblia pauperum 11 , ki razkazuje življenje Kristovo po starem
in novem sv. testamentu; šteje 40 listov, kteri so le po jedni strani
natiskani L. 1438. je Ivan Gutenberg  iz Mainza iznašel tiskal-
nico, s ktero so lehko obe strani vsakega lista natiskali. To je iz¬
našel v Strassburgu,  kamor se je bil vsled cehovskih uporov pre¬
selil. Vrnivši se v rojstveno mesto jel je okoli 1. 1450. lesene tis¬
kovne plošče razrezavati, t. j. s premakljivimi pismeni tiskati knjige.
Močno je zboljšal to iznajbo, ko je posamična pismena jel izrezovati
na kovino (ne več na razdrobljiv les). Z družnikom Fustom je tudi
iznašel, kako naj se babice ali kalupi za pismena vlivajo, v teh pa
tiskarska pismena sama. Leta 1452. do 1455. sta natiskovala prvo
knjigo, sv. pismo. Sprva sta iznajditelja zakrivala svojo iznajdbo,
poslej (od 1. 1462.) pa se je hitro razširjala daleč po svetu.

7. Umetnosti v srednjem veku. a) Zidarstvo  je najbolj cve¬
telo, ker je služilo krščanski veri. Pri stavbah ločimo 3 različne
zidave, namreč bizantinsko, romansko (rimsko) in gotsko.

Bizantinska zidava  (zidavni zlog) seje  razvila po staro¬
rimskih bazilikah, le da so se visoke kuple nad njimi vzpenjale. Naj-
starše cerkve v Italiji pa nimajo še kupel, temveč ravne strehe je
pokrivajo. Podolgoma je imela 2 ali 4 vrste stebrov, ki so jo delili
na 3 ali na 5 oddelkov. Konci srednje najviše pregrade je bil pol-
okrožen prostor za glavni altar. Poslej so pod glavnim altarjem na¬
pravljali kripto (podzemeljsko kapelico) za kosti in ostanke svetnika,
kteremu je bila cerkev posvečena. Ker so tudi poprek napravljali
pregrado iste visokosti, kakor je bila podolgovata osrednja, dobila

— 75

je cerkev podobo križa. Najlepša taka cerkev, pravi vzor bizantin¬
skega zloga, je cerkev Božje modrosti v Carigradu (sedaj glavna
turška mošeja). Cerkev nad sv. grobom v Jeruzalemu, razne bazi¬
like v Rimu, Raveni in drugodi.

Rimska zidava  je bizantinski zelo podobna, če se med seboj
primerjate po okroglih oblokih, po podobi križa in raznih (3 ali 5)
pregradah. Ločite se pa bistveno v tem, da je pri rimski stavbi
krog glavnega altarja poseben kor, nekaj vzvišen nad tlemi drugega
cerkvenega prostora; po takem je tudi ona podzemeljska kapelica
dosta prostorniša. Tudi so cerkve rimskega zidavnega zloga bolj
olepšane ter imajo zlasti ozaljšane predne strani in krasne vhode.
Najlepše stavbe tega zloga ima Italija, a tudi po Nemčiji, Avstriji
in Franciji jih je mnogo, ki po svojej lepoti močno slove.

Gotska zidava  se primernejše imenuje zidava v rtaste obloke.
Notranja cerkev ima podobo križa kakor rimska ali bizantinska, pa bi¬
stveno se loči od teh po tenkih visokih stolpih in zlasti po rtastih
više in više segajočih oblokih. Visoka in ozka okna gotskih cerkev
so bila krasno izmalana, tako, da je svetlo solnce skoz nje le na
pol svetilo. Ob koru je več stranskih kapelic. Vhod je bogato olepšan
s kipi in pridvigi. Gotska zidava nima nič opraviti z Goti, kajti
še le za križarskih vojska in vsled njih se je razvila iz zidave z
okroglimi obloki. Najstarše gotske cerkve so v severni Franciji (Pariz,
Chartres, Bourges, Rhems, Bauvais, Amiens, Rouen) in na Nizozem¬
skem (Antvverpen, Bruselj, Lovinj). Različno razdeljena je notranja
cerkev (dve poprečni pregradi) pri angleških gotskih stavbah (Can-
terbury, Salisbury, York, Westminster v Londonu). Kaj krasne take
stavbe ima Kolin, Strassburg, Freiburg v Breisgauu, Ulm inRezno;
v Avstriji pa Dunaj, Praga. V Italiji stolnica v Milanu in Kartavza
pri Paviji. Na Španskem se stolnica v Burgosu najbolj odlikuje.

Mohamedanske mošeje  so odprti štirioglati prostori ogra¬
jeni z arkadami, ali se pa velika kupla vzpenja nad glavnim pro¬
storom, manjše kuple pa nad stranskimi prostori. Lastni so arab¬
skemu zlogu tenki stebri in kot podkova zaviti obloki in pa arabeske
(arabski ozaljški). Španija, Afrika in Azija imajo mnogo spomenikov
arabskega zidavnega zloga.

Kiparstvo in slikarstvo  so gojili le krščanski umetniki,
kajti mohamedancem je ostro prepovedano kipe in slike napravljati.
Zunaj cerkve je slikarstvo sosebno olepšavalo rokopise sv. pisma,
molitvenike in spise cerkvenih očetov. Kaj razvito je bilo malanje
na steklo, iznajdeno v 10. stoletji, a pozneje popolnoma izpozabljeno,
tako da so je v 19. stoletji znova iznašli,

— 76 —

Muzika ali glasba ni bila posebno razvita. Za cerkveno
petje sta si največe zasluge stekla sv. Ambrozij,  škof milanski,
in papež Gregorij Veliki.  V 11. stoletji je benediktinec Gvi-
don  iz Arezza iznašel sekirce (note).

8. Znanosti prva stoletja srednjega veka niso nikakor napre¬
dovale, kajti le polagoma so se narodje v novo ustanovljenih državah
jeli ž njimi pečati. Bili so duhovniki, zlasti pa redovniki, ki so se
zanje zanimali. Ustanavljali in zdržavali so šole v menišnicah in
poleg stolnih cerkva. Prva vseučilišča  so nastala v 12. stoletji,
in sicer ondod, koder se je mnogo ukaželjnih mladeničev in mož krog
slovečih učenjakov zbiralo. Najstarša vseučilišča šobila v Bologni,
Salerni in Parizu.  Zelo staro je tudi vseučilišče v Oxfordu.

V Bologni so posebno gojili p r a v o s 1 o v j e, v Salermi zdravilo-
slovje,  v Parizu pa bogoslovje in modroslovje.  Po zgledu
vseučilišč v Bologni in Parizu so pozneje ustanavljali druge velike
šole v Evropi. Posebno so zacvetele znanosti v Italiji, kamor je bilo
o konci bizantinskega carstva pribežalo mnogo grških učenjakov. Iz
Italije so se te znanosti nagloma razširjale v druge evropske dežele,
zlasti v Francijo, Nemčijo in Angleško.

9. Narodno slovstvo se je v srednjem veku najprej razvijalo
pri germanskih  narodih. Gotom  je škof U1 fi 1 a preložil sv. pismo.

V Nemcih  je iz 9. stoletja Hildebrandova pesen in dva sv. evan¬
gelija (Otfridov heliand). Proti koncu 12. stoletja je nemško slovstvo
jelo prvikrat cvesti. V pesništvu se najbolj odlikujejo junaške  pesni,
ki se na narodne in umetne  ločijo. Med narodnimi ste najbolj
znani junaški pesni o Nibelungih in Gudruni  iz 13. stoletja.
Nibelungi popevajo slavo rhenskih vitezov in kraljev pa njih krvave
boje s hunskim kraljem Atilo. Gudrun obsega vse severonemške prav¬
ljice, ki proslavljajo boje in morske vožnje friških, danskih in nor-
manskih junakov.

Umetne junaške pesni popevajo tuje pravljice in povesti iz rim-
sko-grške zgodovine ali pa iz angleških, irskih in francoskih pripo-
vedek. Ustvarili so je sami plemenitniki; zato tem umotvorom pra¬
vijo tudi dvorske ali viteške pesni. Najimenitniša teh pesnikov sta
Volfram Eschenbachski (Parzival, Titurel) in Gotfrid Strassburški (Tri-
stan in Izolde),

V isti dobi za Hohenstaufov je cvetelo tudi lirično pesništvo.
Liriki so sosebno radi popevali ljubezen, zato se zovejo minnesanger
(minne = ljubezen); mnogo pesnikov je proslavljalo božjo čast, zlasti
pa Marijo Devico (Marienlieder). Najslavniši lirik je Valter von der
Vogehveide (rodom Avstrijanec, 1190—1230). — V 14. stoletji je jelo
pešati junaško pesništvo in začel se je tako imenovan meistergesang.

— 77 —

Italijansko narodno slovstvo se je v srednjem veku najbolj
razvilo. Italijanščino je v slovstvo vpeljal glavar italijanskih pesnikov
Dante Alighieri  (1265—1321), ki v svojej veličastnej epopeji „ne-
beška“ komedija razkazuje vso naobraženost tadanjega časa. Franc
Petrarca  slove po svojih lepih sonetih (1304 —1374), Ivan Boc-
caecio  (1313—1375), začetnik italijanske proze, pa po Decameronu
(zbirka 100 izmišljenih povestij).

Slovansko slovstvo  se je začelo s krščanstvom; ustanovila
sta je slovanska apostelja Ciril in Metod.  Ciril je 1. 862. ustvaril
posebno azbuko, namreč glagolitico.  S to sta brata (in njiju
učenci Klement, Naum, Angelar, Sava in Gorazd) poslovenila sv. pismo,
ktero je odobril papež Hadrijan II. (869) ter jima tudi dovolil slo¬
vanske cerkvene obrede. Poslej je najimenitniši njiju učenec Kle¬
ment,  škof v Veliki na Strimonu, prenaredil glagolitico, prestvaril
jo po grški ter obdržal le ona znamenja, ki izključno slovenske glase
izrazujejo. Ta azbuka je cirilica. Glagolica seje  pozneje ohra¬
nila po slovanskih pokrajinah ob Jadranskem morji. Cirilica  pa
se je p>od varstvom pravoslavne cerkve razširjala pri vseh vzhodnih
in večinoma tudi južnih Slovanih. Najstarši pismeni ostanki so v
staroslovenščini; ta se je v slovstvu raznih slovanskih rodov vsled
vpliva narodnega narečja bolj ali manj prestvarila. — Med Slovani
so Cehi  imeli v srednjem veku najbogatejše slovstvo, ki se je neza-
visno od staroslovenskega razvijalo. Obsega tudi kaj različne pred¬
mete, verske in posvetne. Močno cvesti je začelo za Ivana Husa
in njegovih naslednikov.

Povrstni zgodopisni pregled.

I. Od začetka srednjega veka do Karla Velikega.

(476—768.)

476-  493. Odoakar, kralj italski.

486. Klodvik, frankovski kralj, zmaga Siagrija pri Soissonsu.

493—555. Vzhodno-gotsko kraljestvo (Teodorih Veliki, 493—526).
496. Klodvik premaga Alemane pri Tolbiaku ter se da krstiti.

507. Klodvik premaga zahodne Gote pri Vougleu.

527—565. Justinian Veliki, cesar bizantinski.

534. Belizar pokonča vandalsko kraljestvo v Afriki.

535 — 555. Vzhodni Gotje (Totilas, Tejas) se vojskujejo z Bizantinci
(Belizar, Narzes).

555—568. Bizantinci gospodujejo Italiji.

— 78 —

5G8—774. Langobardsko kraljestvo v Italiji.

585. Suevsko kraljestvo združeno z zahodno-gotskim.

622. Mahomed beži iz Meke v Medino. Hedžira.

627—662. Samo, kralj slovenski.

632. Mahomed umrje.

632—661. Prvi štirje kalifi (Abu Bekr, Omar, Otman, Ali).

661—750. Omijadski kalifi; najbolj razširjena oblast arabska.

687. Pipin Heristalski, jedini major domus v Frankih, zmaga pri Testri.
711. Tarik premaga zahodne Gote pri Heresu de la Frontera.
714—741. Karl Martel, frankovski nadvornik.

716—754. Bonifacij, apostelj nemški.

732. Karl Martel premaga Arabce pri Toursu in Poitiersu.

750. Omijadovci so pregnani s prestola. Abasidski kalifi (750 —1258).

751. Pipin Mali (751—768) pahne Merovejce s v  frankovskega prestola.
757—1031. Omijadski samostalni kalifat na Španskem (Kordova).

II. Od Karla Velikega do križarskih vojsk.
(768—1096.)

768—814. Karl Veliki, frankovski vladar.

772— 804. Karlove vojske zoper Sase v severni Nemčiji.

773— 774. Karlova vojska z Langobardi (Deziderij).

786 — 809. Harun al Rašid, najimenitniši abasidski kalif.

791—799. Karlova vojska zoper Obre (Avare).

800. Papež Leon III. krona Karla za rimskega cesarja.

814—840. Ludvik Pobožni, kralj frankovski in rimski cesar.

827. Egbert združi vse anglosaške državice v državo Anglijo.

840—1370. Piastovci na poljskem prestolu.

840—843. Notranja vojska v Frankih (Ludvik Nemški, Karl Plešogl.
in Lotar).

843. Razdelitev frankovskega kraljestva v Verdunu.

862—1598. Rurikovci na ruskem prestolu.

863. Ciril in Metod, slov. apostelja, v Velikomoravskem kraljestvu.
867—1056. Macedonska rodbina caruje v bizantinskem cesarstvu.
871—894. Svetopolk, mogočni kralj velikomoravski.

871—901. Alfred Veliki, kralj angleški.

884. Madjarji prihrume prvikrat v srednje Podonavje.

885—887. Karl Debeli zjedini zadnjikrat vso frankovsko oblast.

889—1301. Arpadovci na madjarskem prestolu.

911. Ludvik Otrok, zadnji Karolingovec v Nemcih, umrje.

911—918. Konrad I., frankovsko-nemški kralj.

919-—1024. Cesarji nemški iz saske vladarske rodbine.

919—936. Henrik I. 933 zmaga Madjarje pri Meziboru.

928—936. Vaclav Sveti, knez češki.

936—972. Oton I. Veliki; cesar rimski 962.

955. Zmaga na Liškem polji in ustanovitev Vzhodne okrajine.

973. Škofija v Pragi ustanovljena.

973—983. Oton II., nemški kralj in rimski cesar.

— 79 —

976. Babenbergovci (Leopold Svetli) dobe Vzhodno okrajino.

983—1002. Oton III., kralj nemški in rimski cesar.

987. Hugo Capet se polasti francoske krone (Kapetingi).

990. Držislav, prvi hrvatskikralj.

992—1025. Boleslav Hrabri, vladar poljski.

997—1038. Štefan Sveti, prvi ogerski kralj.

1002— 1024. Henrik Sveti, kralj nemški in cesar rimski.

1000. Vladimir Veliki vpelje krščanstvo v Husih.

1000. Papež Silvester II. podeli Štefanu Svetemu kraljevo krono.
1016 —1035. Knut Veliki, kralj danski

1024—1125. Nemški vladarji iz frankovske (salske) rodovine.

1024—1039. Konrad II., prvi kralj salski.

1037 —1055. Bretislav Ahiles, vojvoda češki.

1039 — 1056. Henrik III., dragi salski kralj.

1050 — 1080. Mihael, prvi kralj srbski.

1056—1106. Henrik IV., tretji kralj salski.

1073—1085..Papež Gregorij VIL

1076. Papež Gregorij VIL podeli Zvonomiru kraljevo krono.

1077. Henrik IV. in papež Gregorij VII. v gradu Kanosi.

1091. Hrvatje se združijo z Madjarji v jedno kraljestvo.

1095. Henrik burgundski dobi grofovino portugalsko.

III. Doba križarskih vojska  (1096—1273).

1096 —1099. Prva križarska vojska.

1099. Gotfrid Bouillonski vzame Jeruzalem; bitka pri Askalonu.
1100—1187. Jeruzalemsko kraljestvo.

1106—1125. Henrik V., zadnji salski kralj.

1122. Wormski konkordat sklene prepire med cesarjem in papežem.
1130—1189. Normanski kralji v kraljestvu obeh Sicilij.

1137—1  152. Konrad III., prvi staufovski cesar.

1147—1149. Druga križarska vojska (Konrad III. in Ludvik VII).
1152—1190. Friderik I. Rudečobradec, nemški kralj in rimski cesar.
1154—1399. Plantagenetovci na angleškem prestolu.

1156. Avstrija postane vojvodstvo (Henrik Jasomirgott).

1162. Friderik I. razruši Milan.

1176. Friderik izgubi bitko pri Legnani.

1180. Štajersko postane vojvodstvo (Otakar VIII.).

1187. Saladin, sultan aegypčanski, vzame Jeruzalem.

1189— 1193. Tretja križarska vojska.

1190— 1197. Henrik VI., tretji staufski cesar.

1192. Babenbergovec Leopold dobi Štajersko po smrti Otakarja Vlil.
1197—1230. Premisi Otakar I., kralj češki.

1197—1208. Filip Švabski in protikralj Oton IV.

1198 —1216. Slavni papež Inocenc III.

1202 — 1204. Cetvrta križarska vojska.

1204— 1261. Latinsko carstvo v Carigradu.

1205 —  1227. Temudžin, veliki kan mongolski.

— 80  —

1212. Bitka pri Tolozi na Španskem.

1212—1250. Friderik II., nemški kralj in rimski cesar.

1214. Bitka pri Bouvinesu med Francozi in Angleži.

1215. Ivan brez dežele izda Magna Charta libertatum.

1224. Mongoli premagajo Ruse na reki Kalki.

1228. Peta križarska vojska.

1237. Friderik II. premaga Lombarde pri Cortenuovi.

1241. Mongolci zmagajo Slezijane pri Legnici ter napadejo Ogersko.

1245. Občni cerkveni zbor v Lyonu.

1246. Friderik Bojeviti, zadnji Babenbergovec, pade v bitki na Litavi.
1248. Šesta križarska vojska (Ludvik Sveti).

1250—1254. Konrad IV., zadnji staufovski cesar.

1253—1278. Premisi Otakar II., kralj češki.

1256 — 1273. Nemško medvladje (interregnum).

1254. Grofje tirolski izmro; dedič Albreht, grof goriški.

1268. Bitka pri Scurcoli. Konradin, zadnji Staufovec f.

1269. Ulrik, vojvoda koroški in zadnji Sponheimovec f.

1270. Sedma križarska vojska (Ludvik Sveti f).

IV. Od Rudolfa Habsburškega do najdbe novega sveta.

(1273-1492.)

1273—1291. Rudolf I., grof habsburški in nemški kralj.

1278. Rudolf I. zmaga na Moravskem polji; Otakar II. f.

1282. Rudolf I. podeli sinoma avstrijske dežele. Sicilske večernice.
1285-—1314. Filip IV. Lepi, kralj francoski.

1291. Akon, zadnja krščanska vlast v Palestini, je izgubljen.

1291 — 1298. Adolf Nasovski, kralj nemški.

1298—1308. Albreht I., cesar nemški.

1301. Arpadovci izmro (Andrej III.).

1305. Papež Klement prestavi prestol iz Rima v Avignon.

1306. Premisliči na Češkem izmro (Vaclav III.).

1307—1327. Edvard II., kralj angleški.

1307. Pravljiški začetek švajcarske zarote in zaveze.

1309—1382. Anjouvinca na ogerskem prestolu.

1310 — 1437. Luksenburgovci na češkem prestolu.

1312. Papež Klement zatre viteški red templjarjev.

1313—1347. Ludvik Bavarski in Friderik Lepi (1313 — 1330).

1315. Leopold Hrabri potolčen pri Morgartenu.

1322. Friderik Lepi pobit in ujet pri Miihldorfu.

1327—1377. Edvard III., kralj angleški.

1328 — 1589. Kralji iz valoiske rodbine na francoskem prestolu.

1335. Habsburgovca (Albreht in Ernest) dobita Koroško.

1342—1382. Ludvik Veliki, kralj ogerski.

1346. Bitka pri Crecyu; češki kralj Ivan pade.

1347—1387. Karl IV., kralj češki in cesar nemški.

1348. Karl IV. ustanovi vseučilišče v Pragi.

1356. Karl IV. izda zlato pismo (bulla aurea).

— 81  —

1360. Mir bretignyski med Angleži in Francozi.

1363. Rudolf IV. Ustanovitelj, dobi grofijo Tirolsko.

1365. Rudolf IV. ustanovi vseučilišče na Dnnaji.

1364—1380. Karl V. Modri, kralj francoski.

1370—1382. Združeno Poljsko in Ogersko vlada Ludvik Veliki.
1378—1400. (1410). Vaclav nemški cesar; kralj češki (1378 — 1419).
1382. Leopold III. dobi Trst z okolico.

1386. Leopold III. izgubi zmago in življenje pri Sempachu.

1386— 1572. Jagelovci kraljujejo na Poljskem.

1397. Kalmarska unija med skandinavskimi kraljestvi.

1399— 1413. Henrik IV., kralj lancasterski.

1400— 1410. Rupreht Palatinski, kralj nemški.

1410—1437. Sigismund, cesar nemški in zadnji Luksenburgovec.

1413— 1422. Henrik V., kralj angleški iz laneasterskega rodu.

1414- —1418. Občni cerkveni zbor v Konstanci.

1415. Ivan Hus na gramadi sežgan. Hieronim Praški (f 1416).
1415. Angleži zmagajo Francoze pri Azincourtu.

1415. Hohenzollerovci dobe okrajino Brandenburg.

1418— 1436. Husitska vojska. Ivan Žižka f 1424.

1422—1461. Karl VII., kralj francoski; Henrik VI., kralj angleški.
1429—1431. Ivana, devica orleanska.

1438—1806. Habsburgovci na cesarskem prestolu nemškem.
1438—1439. Albreht II., cesar nemški, kralj ogerski in češki.

1439 — 1493. Friderik IV., cesar nemški.

1444. Turki premagajo ogerskega kralja Vladislava pri Varni.

1450.. Ivan Gutenberg iznajde knjigo tiskarstvo.

1453. Turki (Mohamed II.) se polaste Carigrada.

1455—1485. Vojska med rudečo in belo rožo na Angleškem.

1457. Vladislav Posmrtnik umrje nagle smrti v Pragi.

1458—1471. Jurij Podebradski, kralj češki.

1458—1490. Matijaš Korvin, kralj ogerski.

1461 — 1485. Angleško pod vladarstvom yorške rodovine.
1462—1505. Ivan Vasiljevič, car ruski.

1469.. Ferdinand Aragonski se zaroči z Izabelo Kastilsko.

1471—T526. Jagelovca na prestolu češkem.

1476. Svajcarji zmagajo Karla Drznega pri Gransonu in Murtenu.

1477. Karl Drzni pade v bitki pri Nancyu.

1483—1498. Karl VIII., kralj francoski.

1485—1509, Henrik VIL, kralj angleški (Tudor).

1486. Jernej Diaz najde rt dobre nade. «

1490—1526. Jagelovca na ogerskem prestolu.

1492. Krištof Kolumb najde Ameriko.

6

KAZALO.

Stran

Obseg in razdelitev zgodovine srednjega veka .1

Prva doba.

Od razrušenja zahodnorimskega cesarstva do Karla Velikega.
476—768.

Pregled zgodovine te dobe.1

Italske oblasti.2

Vandalsko kraljestvo (429—534).6

Zahodno-gotsko kraljestvo v Galliji in Hispaniji (419—711) . . 7

Frankovsko kraljestvo za Merovingov (486—751).7

Omika prvotnih germanskih narodov.  9

Razširjanje krščanstva med germanskimi narodi.10

Razširjanje meništva po zahodni in osrednji Evropi . . . .10
Upravne in ustavne razmere v germanskih državah . . . .11

Bizantinsko cesarstvo (395 — 867). 12

Mohamedanski svet .12

Druga doba.

Od Karla Velikega do križarskih vojska.

768- 1096.

Karl Veliki (768—814). 15

Propad in razpad karolingovske oblasti.18

Nemčija za Konrada I. (911—918).20

Nemčija za saskih vladarjev (919—1024)   21

Nemčija za frankovskih ali salskih vladarjev (1024—1125) . . 23

Francosko za prvih Kapetingov.27

Angleško.27

Špansko .28

Normanci in njih kraljestva,j.29

Slovani.29

Prvotna omika slovanskih narodov .31

Bizantinsko cesarstvo (867—1056) ........  32

Mohamedanski svet.33

Stran

Tretja doba.

Od križarskih vojsk do cesarja Rudolfa Habsburškega.

1096—1273.

Križarske vojske (1096—1270) .. 33

Prva križarska vojska (1096 —1100). 33

Druga in tretja križarska vojska.35

Cetvrta križarska vojska (1202—1204). 36

Peta, šesta in sedma križarska vojska.36

Nasledki križarskih vojsk...37

Nemško cesarstvo za križarskih vojsk.39

Lotar HI. Saški (1125—1137) . .* . 39

Hohenstaufski cesarji (1 138—1254). 39

Nemško medvladje (interregnum, 1256—1273). 44

Pregled zgodovine avstrijskih dežel ..44

Češke dežele (1055—1278).46

Ogerske dežele za Arpadovcev (884—1301). 47

Francosko (1008—1270). 48

Angleško.'.48

Azijski svet. 50

Četvrta doba.

Od cesarja Rudolfa Habsburškega do najdbe novega sveta.

1273—1492.

Rudolf I. Habsburški (1273—1291).50

Adolf Nasovski, Albreht I. in Henrik VII..52

Friderik Lepi in protikralj Ludvik Bavarski.53

Luksenburški cesarji (1347—1437). 55

Karl IV. (1347- 1378)   55

Vaclav (1378—1410) in protikralj Rupreht.55

Sigismund (1410—1437). 56

Avstrijsko-habsburški cesarji (1437—1806). 58

Albreht II. in Friderik IV..58

Avstrijske dežele (1282—1493). 59

Češke dežele (1278—1526). 61

Ogerske dežele (1301 —1526). 64

Italijanske države.64

Francosko (1270 —1498). 65

Angleško (1272—1485).  67

Španske države .

Skandinavska kraljestva ....

Poljsko kraljestvo (1102—1572)
Rusko cesarstvo ......

Bizantinsko cesarstvo (1057—1453)
Ozmanski Turki . . ..

Mongoli ..

Omika v srednjem veku .

Povrstni zgodopisni pregled .

Stran

68

70

70

71
71

71

72
72
77

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000526507