GLAS
LETO XXI. ŠT. 30 (994) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 28. JULIJA 2016
NOVI
CENA 1,20 EVRA 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
Foto  dpd
  Franc Fabec in Joško Sirk na Srečanju pod lipami
“Simbioza je vsem v prid, če
je pametno izvedena”
GORICA 
www.noviglas.eu
Pred slovesnostjo ob Ruski kapelici
Vse poti, ki vodijo na Vršič
  usko kapelico tik pod Vršičem bo
v soboto obiskal Vladimir Putin.
Gre za zelo nevsakdanji dogodek,
predvsem zaradi pomembnosti gosta. V
današnjih razmerah sirske krize in boja
proti Islamski državi je ruski predsednik
še bolj v središču svetovnega dogajanja,
kot je že sicer. A kljub vsemu temu si je
prvi človek v Kremlju vzel
čas, da ob stoti obletnici
postavitve ruske kapelice
pride pod slovenske Alpe
na spominsko svečanost za
padlimi ruskimi vojaki.
Prijatelji, prijatelji...
Začudenje ob tem obisku je
torej veliko. Povedati je se-
veda treba, da je ruska ka-
pelica močno zasidrana v
ruski zavesti. Padli ruski
ujetniki v gradnji ceste čez Vršič pod
snežnimi plazovi so postali prepoznaven
simbol za Rusijo. Monografijo o ruski
kapelici so leta 2007 predstavili v Dumi,
obeležitev in slovesnosti pod Vršičem pa
se vseskozi udeležujejo visoki ruski fun-
kcionarji. Lani je bil v tem času v Slove-
niji predsednik ruske vlade Dimitrij
Medvedjev. Letos pa je organizatorjem
uspel veliki met. Na Vršič bo pripotoval
Vladimir Putin. Kaj to pomeni?
Najprej je to pokazatelj diplomatskih sti-
kov med državama. Slovenija je v zad-
njih letih vodila zelo prijateljsko diplo-
matsko politiko do Kremlja v mirnih
časih, v zadnjih letih, odkar so se razme-
re med ZDA in Rusijo zaostrile zaradi
Ukrajine in Sirije, pa še vedno zelo spra-
vljivo. Nekaj primerov? Erjavec je marca
2014 kandidiral Slovenijo za posrednico
pri pogajanjih glede Ukrajine med
Evropsko unijo in Rusijo. Takrat je Erja-
vec tudi nasprotoval uvedbi sankcij proti
Rusiji, ker - tako slovenski zunanji mini-
ster - onemogočajo politični dialog in
diplomatsko reševanje krize. Tukaj so tu-
di poslovni odnosi. Slovenija je leta
2009 pristopila k projektu
Južni tok, dogovor je bil ta-
krat uradno sklenjen med
“neuradnim” navzkrižnim
obiskom ruskega politične-
ga vrha v Sloveniji in sloven-
skega v Rusiji po zaslugi do-
datnih tekem za uvrstitev na
svetovno nogometno
prvenstvo, ko sta si nasproti
stali slovenska in ruska re-
prezentanca (takrat je bila
na oblasti Pahorjeva vlada). Da bomo
pri tem čim bolj jasni, privilegiran od-
nos z Rusijo so gradile v prvi vrsti vlade
z levo-sredinskim predznakom.
Reakcija Nata
No, za primerjavo: pomislite na poljsko
izrazito protirusko nastrojenost ali na
odnos, ki ga do Moskve kažejo baltske
države. Ne smemo pa prezreti, da je Slo-
venija članica severno-atlantskega zavez-
ništva Nato. Slovensko spogledovanje s
Putinom je, posebej v zadnjem obdobju,
sprožilo precejšnje pomisleke pri zahod-
nih zaveznikih, predvsem v zadnjem ob-
dobju, ko se napetosti z Rusijo stopnju-
jejo. Nezadovoljstvo je bilo seveda
izraženo z diplomatskimi potezami.
/ str. 13
kil
R
Obetajo se
pomembne
novosti novega
zakona 
o založništvu
  teh dneh s pričakovanjem, a
tudi z določeno
zaskrbljenostjo spremljamo
sprejemanje nove zakonodaje o
založništvu, ki bo na dnevnem redu
senatne zbornice prihodnjo sredo.
Zakon dejansko preureja državno
financiranje založb, ki izdajajo
časopise, in zdaj tudi krajevne
televizijske in radijske postaje, a
preurejuje tudi delovanje
vsedržavnega sveta časnikarske
zbornice, ki bo po novem štel 36
članov, in napoveduje novosti glede
časnikarskega poklica.
V minulih dneh je senatna komisija
za bilanco npr. odločila, da bodo ob
časopisih in revijah ter njihovih
spletnih variantah v zakonskem
besedilu, ki bo odslej pri ministrstvu
za gospodarska vprašanja urejalo
'sklad za pluralizem in inovacijo,
svobodo izražanja in digitalizacijo
medijev', upoštevali tudi krajevne
televizijske in radijske postaje, ki jih
bodo seveda obravnavali drugače
kot tisk. Federacija italijanskega
katoliškega tiska Fisc je predlagala
popravek, ki bi upošteval tudi to
pomembno stvarnost krajevnega
tiska, a kaže, da ga za zdaj niso še
vzeli v poštev. Ponovni dvojni
postopek v poslanski in senatni
zbornici naj bi se končal do konca
septembra, vendar je pogojnik
skorajda obvezen. Ko bo zakonsko
besedilo sprejeto, bodo morali
pripraviti in sprejeti še poseben
odlok, ki bo podrobno določal
izvajalske norme, tako da bo novi
zakon stopil v veljavo v prvih
mesecih prihodnjega leta.
Vlada bo torej iz leta v leto določala
vsakoletne prispevke za posamezne
časopise, upoštevajoč posebne
kriterije. Zakon npr. izključuje
možnost, da bi iz tega sklada črpala
sredstva tudi strankarska ali
sindikalna glasila, upošteva pa
različne oblike ureditve založb. Če se
obetajo težave glede financiranja t. i.
katoliškega tiska, so stvari precej
nedorečene tudi glede manjšinskega
tiska, saj zakonsko besedilo za zdaj le
na splošno jamči financiranje tega
tiska, glede zneskov in kriterijev pa
bo treba počakati na vladni odlok.
V kolikor je tudi Novi glas na osnovi
dosedanjega zakona 250 iz leta 1990
prejemal sicer skromen prispevek
(za leto 2014 npr. nekaj več kot 6000
evrov) in ker naša zadružna ureditev,
upajmo, ustreza kriterijem, ki jih
bodo določili v Rimu, smo zmerno
optimisti, da bo ob pomoči
manjšinskih parlamentarcev
dokončno zakonsko besedilo tudi
stvarno omogočalo koriščenje
sredstev iz omenjnega sklada in torej
primerno dodeljevanje državnih
sredstev tudi za potrebe Novega
glasa in ostali manjšinski tisk oz.
njihove spletne variante.
JUP
V
Pogovor
Mara Černic
o ukinjanju
pokrajin,
projektu Kras
2014+ in še
čem...
  a tokratnem večeru srečanj
pod lipami, ki jih, kot znano,
prirejata Kulturni center Lojze
Bratuž in Krožek Anton Gregorčič, je
zavel vonj po domači zemlji. Domačo
grudo, ki so jo naši predniki zelo lju-
bili, saj jim je kot dobra mati leto za le-
tom podarjala svoje sadove, v da-
našnjem času vse premalo cenimo.
Včasih se marsikdo olajšano oddahne,
ko proda - večkrat tujcu - še zadnjo po-
dedovano njivico, in se pri tem morda
niti ne zaveda, da s tem dejanjem iz-
gublja ne samo on, ampak vsa sloven-
ska skupnost dragocen košček tiste
zemlje, iz katere črpajo moč naše ko-
renine. Če narodna skupnost ni več
gospodar na svoji zemlji, se začnejo
njeni temelji majati. Prav pod pomen-
ljivim naslovom Na svoji zemlji, ki
nam mimogrede prikliče v spomin
prvi slovenski celovečerni film v režiji
Franceta Štiglica, sta gosta pod lipami,
Franc Fabec iz Tržaške, predsednik
Kmečke zveze in kmetijski podjetnik,
nekdanji predsednik lokalne akcijske
skupine LAS Kras, in Joško Sirk iz Go-
riške, priznan gostinec in turistični
podjetnik, in njun sogovornik, agro-
nom Miloš Čotar, ki ga z njima vežejo
prijateljski stiki, spregovorila o vlogi
kmetijske in turistične ponudbe na slo-
venskem narodnem območju. V dol-
gem pogovoru so se dotaknili kar ne-
kaj kočljivih in obširnih tematik z ra-
zličnih področij, ki bi jih bilo vredno
N še poglobiti – vseskozi je ob tem po-slušalce prešinjala misel na to, kolikosmo Slovenci narodno zavedni in če ni
morda narodni ponos bolj trdno zasi-
dran v kraški skali kot pa med vinorod-
nimi briškimi griči.
Po pozdravnih besedah predsednice
KCLB Franke Žgavec sta se na povabilo
Miloša Čotarja gosta kar sama predsta-
vila. Franc Fabec ne izhaja iz tradicio-
nalne kmečke družine; l. 2000 je
končal študij zgodovine in nekaj let
poučeval in raziskoval. Takrat so se nje-
govi domači že začeli zanimati za turi-
stične ponudbe. Zato je moral opustiti
svoje skomine po zgodovinskem razi-
skovanju; še ga sicer zamiče v te vode,
čeprav je zdaj predvsem kmetijski pod-
jetnik. Povedal je, da se je njegova
družina začela ukvarjati s kmetijstvom
pred dvajsetimi ali tridesetimi leti.
/ str. 3
Iva Koršič
V jubilejnem letu Božjega usmiljenja 
bodo sveta vrata v svetišču 
na Repentabru odprta 
od 7. do 15. avgusta 2016
6
Svet okrog nas28. julija 20162
Povejmo na glas
Ko ni jasne prihodnosti
Uspešno izveden projekt  tržaškega Liceja France Prešeren
Greener and Happier – working
together for our global village
  šolskem letu 2015/2016
smo na Liceju Franceta
Prešerna uspešno speljali
projekt Greener and Happier -
working together for our global
village, poseben projekt, ki ga je
finančno podprla Dežela Furla-
nija Julijska krajina. Pobudniki
tega projekta, Licej Franceta
Prešerna, ISIS Arturo Malignani
iz Vidma in OIKOS onlus, smo se
julija 2014 uspešno odzvali na
deželni razpis. Projekt je bil na
deželni ravni tretje najbolje
ocenjen, na pokrajinski pa celo
prvi. Rdeča nit je bila iskanje
sreče in blagostanja ne v eko-
nomski rasti, temveč v kakovosti
medosebnih odnosov, okoljski
sprejemljivosti in zdravem
življenjskem stilu.
Petindvajset dijakov in dijakinj iz
obeh šol se je od 6. do 12. sep-
tembra 2015 udeležilo zelenega
tedna v zaselku Osais nedaleč od
bolj popularnega kraja Pesariis,
ki slovi po urarstvu. Dijaki in di-
jakinje so v jutranjem času aktiv-
no sodelovali v delavnici, ki jo je
v angleškem jeziku vodila ravna-
teljica multikulturne višje sred-
nje šole Anna Frank High School
v severnem Izraelu, in razpravlja-
li o identiteti, o stereotipih in
predsodkih. V popoldanskem
času so z veseljem sodelovali pri
praktičnih dejavnostih, kakršno
je na primer nabiranje fižola. Pri-
družili so se tudi bolj teoretskim
delavnicam, kot je na primer fi-
lozofska diskusija, ki jo je v itali-
janščini vodila in moderirala
Agata Gridel, ustanoviteljica
združenja MAKAKOS. V ospredju
so bile teme sprejemanja dvoma
kot metodologije spoznanja. Med
V organiziranimi dejavnostmi staomembe vredna vzpon naplanšarijo in ustvarjalno delo s
spoznavanjem tehnike akvarela.
V večernih urah so se udeleženci
sprostili na plesu ob zvokih lo-
kalnih tradicionalnih viž ali pa
ob pogovoru. Del izkušnje je bila
tudi organizacija bivanja v žup-
nišču s koordinacijo del, kot so
čiščenje in pospravljanje bivan-
jskih prostorov, dežurstvo v ku-
hinji in obednici.
Februarja 2016 sta si sledili dve
srečanji. Na prvem so nekateri di-
jaki in dijakinje iz razredov 2. C
in 3. C jezikovnega liceja gostili
vrstnike liceja Arturo Malignani
iz Vidma. V dopoldanskem delu
srečanja so sodelovali v delavni-
cah s kulturnima posrednicama
združenja Interethnos, sociolo-
ginjo Hrvatico Melito Richter in
Senegalko Fama Cisse. V ospred-
ju so bile teme identitete v sklo-
pu vojne v nekdanji Jugoslaviji,
pa tudi o množičnem odseljevan-
ju iz Afrike kot posledica izko-
riščanja obdelovalnih površin in
naravnih virov s strani multina-
cionalk. V popoldanskem delu
srečanja sta dijakom in dijakin-
jam spregovorila aktivist Matteo
Danieli iz Italijanskega centra za
solidarnost v Trstu in Bengalec
Daniel Manik, ki je udeležence
srečanja pritegnil s svojo zgodbo
prosilca za azil. Na drugem
srečanju so se dijaki in dijakinje
srečali na zavodu Malignani v
Vidmu in se udeležili delavnice s
prostovoljci. Lorenzo Latini jim
je predstavil prostovoljstvo v ok-
viru socialnih medijev, Agnese
Castellarin jim je spregovorila o
mednarodnem prostovoljstvu,
Chiara Torassa o evropskem in
Valnea Dominutti o svoji izkušnji
kot učiteljica angleščine v Etiopi-
ji.
Dne 6. maja 2016 smo se v gle-
dališču Giovanni da Udine ude-
ležili medšolskega izobraževalne-
ga projekta Il piacere della legali-
ta'. Mondi a confronto. Legami
di responsabilita' v okviru festi-
vala Vicinolontano. Predavatelji
Federica Angeli, Domenico Qui-
rico in Ciro Corona so nam na-
zorno orisali, kako se vsakdo iz-
med nas lahko postavi proti ma-
fiji in vsaki krivici. Dijaki so se na
projekt odzvali pozitivno. O pro-
jektu menijo, da je bil “enkratna
priložnost za skupno rast in izo-
braževanje; izkušnja, ki nam je
omogočila osebno rast in učenje
(tudi angleščine) na zabaven
način; trenutek skupnega čustvo-
vanja, spoznavanja drugih in se-
be, poglabljanja pomembnih
tem, o katerih je treba razmišljati,
če hočemo spremeniti svet”.
O projektu smo že poročali v slo-
venskih in italijanskih medijih,
na spletnih straneh združenja
OIKOS in obeh šolskih zavodov
in tudi na spletni strani projekta
http: //progettieuropei. wix.
com/greenerandhappier; vsi trije
partnerji smo se obvezali, da bo-
mo tudi v prihodnje iskali pri-
ložnosti oglaševanja tega projek-
ta. Projekt so načrtovale in vodile
prof. Valentina Korošec in prof.
Melita Valič za Licej Franceta
Prešerna, prof. Antonella Bini in
prof. Donatella Savonitto za za-
vod Arturo Malignani ter Letizia
Banchig (Lorenzo Latini) in
Chiara Torassa za OIKOS onlus.
Melita Valič
  tara modrost pripoveduje, da je preteklost
lepa, sedanjost težka in prihodnost neja-
sna. In kadar je prihodnost zares nejasna,
je razumljivo, da bistveno pritiska na sedanjost
in povečuje njeno težo oziroma obremenitev.
To govorimo zato, ker je zadnje čase mogoče
zaslediti kar nekaj knjig in tehtnih pogovorov
s pomembnimi osebami, ki zatrjujejo, da je za
današnje obdobje značilno prav to, da nima-
mo pred seboj jasne prihodnosti. Ne vemo, ali
ni mogoče vedeti, kaj bo jutri, kaj se bo zgodilo
v naslednjem letu ali že letos, in to je gotovo
skrajno neugodno počutje. To je več kot nego-
tovost, to je že občutek, da smo v slepi ulici ali
da je nekje pred nami v megli zid, ki zapira
našo pot. V vsakem primeru gre za stanje, ko
velja še kako okrepiti naše upanje in ga strniti
v prepričanje, da mora priti do razbremenitve
in bomo sproščeno zadihali. In to upanje velja
okrepiti zares močno, kajti zaprta prihodnost
nam zmanjšuje vsakršno navdušenje in nas
hromi v pripravi prihodnjih načrtov. Seveda
pa zaprto prihodnost ustvarjajo burne razmere
v svetu, kjer bi bilo nujno preusmeriti sedanji
tok dogodkov, ali vsaj prepoznati njegove te-
mačne lastnosti. Da nekaj resnično ni v redu,
priča dogajanje v dveh državah, ki pomenita
višek demokracije, in to sta Združene države
Amerike in Velika Britanija. Vse pogostejši so
izbruhi fizičnega ali besednega nasilja, ki ne
obetajo nič dobrega. V Združenih državah
Amerike so obračuni policije s temnopoltim
prebivalstvom nasilje prve vrste in dajejo pro-
stor raznovrstnim sovražnostim, kot sta npr.
rasizem in večvrednost socialno višjega sloja
nad nižjim, kar stopnjuje splošno mržnjo in
nestrpnost. Nič bolje ni v Veliki Britaniji, drugi
državi, ki naj bi bila zgled demokracije in nje-
nih vrednot. Po brexitu, ki je po napadu na
Irak druga največja tragična zmota tega stolet-
ja, so se pojavile nestrpne izjave do tujcev ne-
angleške narodnosti. In to ne do sedanjih pri-
bežnikov, ampak do pripadnikov Evropske
unije, ki v Veliki Britaniji živijo že dalj časa,
predvsem do Poljakov in Romunov. V tej luči
je zaskrbelo tudi okrog pol milijona Italijanov,
ki so del teh tujcev. Tovrstna nestrpnost je ned-
vomno skrb vzbujajoča in se lahko razširi tudi
na druge evropske države. Toliko bolj se ne-
strpnost ali vsaj brezčutnost oglaša v odnosu
do pribežnikov, kjer žal še ni jasno, če bo hu-
manost obstala in je ne bodo utišali spodmiki
zavračanja, ki se utegnejo poslužiti zelo trdih
prijemov. In to kljub nenehnim pozivom pa-
peža Frančiška, da so pribežniki ljudje v hudi
stiski in po naši veri bratje. Papež je očitno pre-
pričan, da bi zmaga odklonilnega odnosa do
beguncev pomenila konec Evropske unije, kar
se delno že dogaja s sebičnim zapiranjem
držav v lastne meje brez občutka celo za druge
evropske “sonarode”. Če hočemo torej imeti
jasno prihodnost, se moramo do skrajnosti
zavzeti za ohranitev naših vrednot in zanje
pričati, sicer bosta prevladala tema in obrat na-
zaj.
Janez Povše
S
  a spletni strani Dežele
FJK so v prejšnjih
dneh objavili
rezultate dveh razpisov za
financiranje projektov
slovenskih društev in
ustanov po deželnem zakonu
številka 26 iz leta 2007.
Hkrati so objavili tudi
lestvico razpisa in seznam
porazdelitve prispevkov za
vzgojne storitve, razvoj
kulturnih izmenjav in
N mladinskih dejavnosti. V temprimeru gre za sredstva zaustanove, ki se posebej
ukvarjajo z mladimi. O
porazdelitvi sredstev je
mnenje podala pristojna
komisija pri službi za
jezikovne manjšine naše
dežele. V obeh sklopih so za
leti 2015 in 2016 skupaj
porazdelili 380 tisoč evrov,
od tega je šlo 180 tisoč evrov
za poglavje projektov,
preostalih 200 tisoč evrov pa
za ustanove, ki imajo v
središču delovanja mlade.
Začnimo pregled prav pri
seznamu prejemnikov
prispevkov za storitve, ki se
osredotočajo na mlajše.
Prejemnikov za leto 2015 je
deset, medtem ko jih je za
letošnje leto 9. Za vsako leto
je bilo skupno namenjenih
nekaj več kot 99 tisoč evrov.
Za leto 2015 je bil najnižji
Deželna sredstva za projekte in za mladinsko dejavnost
Znani rezultati razpisa 
za financiranje
podeljen znesek
3.700 evrov - za
nabrežinsko
združenje staršev,
najvišji 15.440
evrov - za Slovik.
Ostale ustanove so
dobile po 10 tisoč
evrov. Tudi za
letošnje leto je bila
vrednost prispevka
za večino ustanov v
višini 10 tisoč evrov.
11.144 evrov je bilo
podeljenih Sloviku,
18 tisoč evrov pa
Mladinskemu
domu.
Poglejmo še
prispevke, ki so bili
podeljeni
posameznim
projektom. Na
razpisu za lansko leto
je bilo najuspešnejše
Združenje cerkvenih
pevskih zborov, ki so
mu podelili 25 tisoč
evrov za projekt
Govorica manjšine
na spletu. Podobne
zneske sta prejela
tudi Kulturno
društvo Rečan za
projekt Senjam
beneške pesmi in Slovenski
klub s projektom Magajna
100. Med prejemniki sta še
Združenje staršev iz
Romjana in Kulturna
zadruga Maja. Za letošnje
proračunsko leto je
najvišje točkovanje in
najvišji znesek - 25 tisoč
evrov - prejelo Združenje
Don Evgen Blanchini s
projektom Arhitekture
slovenske prisotnosti na
spletu. Isti znesek si je
zagotovila tudi Kulturna
Zadruga Maja. Med
prejemniki so še Godbeno
društvo Nabrežina,
kulturno društvo Ivan
Grbec, Mladinski pevski
zbor Vesela pomlad,
kulturno društvo Lipa in
društvo Briški grič.
Aktualno 28. julija 2016 3
  akrat je njegov oče, podjetnik, po
naključju, bolj za šalo kot zares, ku-
pil vinograd v okolici Mavhinj, v
katerih živijo, z namenom, da bi lahko
svoje vino podarjal poslovnim partner-
jem. Ker pa je vinograd dajal veliko vina,
so presežek začeli prodajati. Prodaja resta-
vracijam je bila kar težavna, zato jim je
prišlo na misel, da bi odprli osmico. Na-
sproti njihove hiše je samevala mamina
rojstna domačija; odkupili so jo in tam od-
prli osmico, ki je najprej trajala le tri dni.
V začetku jim je pri prodaji svinjskih iz-
delkov priskočil na pomoč stric, ki je redil
prašiče, ostalo pa so odkupovali od
bližnjih kmetov. Naslednje leto so kupili
in zredili svojega prašička, dali so mu celo
ime Primož. Kljub temu da je postal “iko-
na” hiše, so ga nekega dne zaklali. Tako se
je začela njihova ponudba domačih izdel-
kov. Od tedaj je minilo dvajset let, v kate-
rih so lepo razvili to dejavnost. Zdaj imajo
- za kraške pogoje - srednje veliko kmetijo.
Na leto zakoljejo 50 prašičev in proizve-
dejo 100 hektolitrov vina. To prodajajo v
osmici, ki je sedaj odprta približno 90 dni.
Morda prav zato, ker njihova aktivnost ne
izhaja iz kmečke tradicije, se je njihova
osmica razlikovala od tradicionalnih, ki
so med drugim v tistih letih doživljale kri-
zo. Njihovi lastniki so npr. kupovali vino
v Furlaniji, pa tudi izdelki, ki so jih ponu-
jali, v glavnem niso bili domači. Fabčevi
so bili prvi, ki so se zgledovali po tradiciji
nekdanje vaške osmice. Pri tem so imeli
veliko zadoščenja in zmeraj polno ljudi.
Domači pridelki so pri njih bolj teknili,
ker so jih kaj kmalu “zabelili” s kulturnimi
dogodki, da je bil postanek v osmici res
drugačen. Tudi zdaj krasi prostore njihove
osmice zmeraj kakšna nova razstava. Nji-
hov način delovanja so začeli posnemati
še drugi. Za Fabca je bistvo osmice, da po-
nuja domačo hrano in da je v njej še nekaj
pristnega, tipičnega, kar gostje ne najdejo
drugje.
Joško Sirk s Plešivega pa ima kmečke ko-
renine in je že v mladih letih prevzel vo-
denje družinske gostilne, ki je bila včasih
preprosta vaška, a prehojena pot navzgor
ga je privedla do tega, da gostilna-resta-
vracija, ki jo je do nedavnega sam vodil -
zdaj jo njegovi otroci -, dosega laskave oce-
ne v italijanskih in evropskih revijah in
priznanja od vsepovsod. K njim prihajajo
gostje z vsega sveta. Ob restavraciji imajo
v lasti še t. i. ‘ošterijo’, konjušnico s števil-
nimi konji, prostor za jahalno vadbo, ure-
dili so sprehajalno pešpot, sobe “v gozdu”,
radi bi odprli tudi rekreacijski center.
Joško prideluje tudi izvrsten kis po na no-
vo odkritih starih receptih s sodobnimi
različicami. Na Čotarjevo hudomušno
vprašanje, kaj je sploh po poklicu, je od-
govoril, da bi bil najraje ‘penzionist’, a žal
mu to še zmeraj ne uspeva. V tem humor-
nem tonu je nadaljeval, rekoč, da se je pri
njih začelo vse spreminjati, ko se je “ena
lepa Kraševka” zatreskala vanj – ponosno
je naglasil, da to lepo razmerje traja še ved-
no. Skupaj sta uresničila sanje: on si je
želel “ustvariti Subido”, ona pa družino.
Oboje se jima je posrečilo. Zdaj Subido
upravljajo otroci. On pa ne miruje in ve-
nomer razmišlja, kako bi kaj izboljšal. Pre-
pričan je namreč, da je treba ponudbo
stalno posodabljati in pri tem gledati z
zornega kota ne današnjih, ampak “ju-
trišnjih” gostov. Prehiteti je treba njihove
želje. Kljub ne več rosnim letom se čuti
kos tem izzivom. Tudi družba, ki se spre-
minja, in z njo njene potrebe in zahteve,
ga ne strašijo. Prepričan je, da se novim
generacijam odpirajo nove možnosti de-
lovanja na gostinsko turističnem po-
dročju.
Oguljena beseda teritorij
Kaj pa pomeni za Fabca in Sirka beseda te-
ritorij, ki jo slišimo za vsakim vogalom?
So to zemljepisne meje? V Fabčevem od-
govoru so odkrito zazvenele narodnostne
strune. Zanj se ta beseda magično ujema
z materjo: to je, kar mati da sinu, je nekaj,
kar čutiš za svoje; je kraj, kjer se rodiš, kjer
rasteš, doživljaš marsikaj in kjer ustvarjaš
na kateremkoli področju. Čutiš se del
nečesa: to je lahko zemlja, kraj, kjer poz-
naš vsak grm, drevo, grižo. Teritorij je zanj
kot neka druga
mati; kraj, v kate-
rem živiš in kjer
boš verjetno tudi
končal svojo
življenjsko zgodbo.
“Teritorij je zame nekaj zelo intimnega,
močnega; ni le vas, v kateri sem dorasel,
ampak Kras in Kraševci, všeč mi je in sem
ponosen, da sem Kraševec”, je zatrdil Fa-
bec. On je gotov, da se ljudje danes veliko
bolj zavedajo “teritorija” in njegovega bo-
gastva ter ga cenijo. Zato ga veseli, da lah-
ko deli te lepe občutke tudi z drugimi.
Vsakdo sicer občuti “teritorij na svoj
način”.
Upoštevajoč svet, v katerem živimo, in ka-
ko se razvija naša družba, pa tudi upošte-
vajoč miselnost svojih otrok, je Sirk
mnenja, da je treba temu ‘teritoriju’, na
katerega smo ponosni in se čutimo del
njega, saj od njega tudi živimo,
“odpreti vrata”, da ga bo spoz-
nalo čim več ljudi. Zanj je po-
membno, da opustimo ozkost in
predsodke, izvirajoče s tega na-
rodnostno mešanega področja,
in med sabo čim bolj sodeluje-
mo. Pozabiti moramo na nek-
danje krivice, ki smo jih pretrpe-
li, in zreti moramo v prihodnost
z drugačnimi očmi in verovati v
Evropo. Za Sirka je teritorij način
življenja, skupni imenovalec
vseh, ki živimo na njem, ne gle-
de na jezik, ki ga govorimo. Po-
membno je to, da smo razpo-
ložljivi za katerikoli projekt, kul-
turni, gospodarski … Le tako se
lahko uveljavi “teritorij”, pravi
Sirk. Moramo se “odpreti”, pre-
pričano zatrjuje.
Okusi gostov se spreminjajo
V zadnjih šestih letih Fabčevi
nudijo poleg osmice tudi pre-
nočišča in tako se bolj aktivno ukvarjajo
tudi s turizmom. Kupili in restavrirali so
namreč še zadnjo ohranjeno spahnjenico
na območju vasi pod Grmado in tako
skušajo čim bolj ohranjati kraško tradicijo.
Njihov cilj je predvsem ta, da pokažejo go-
stom, kam so prišli in kakšne so kraške
značilnosti. Ljudje prihajajo k njim zato,
da bi spoznali Kras in da bi o njem kaj več
izvedeli. Italijanske turiste veže na Kras
spomin na prvo svetovno vojno, pa tudi
na fojbe. Tudi Avstrijce vabijo v te kraje
zgodovinski razlogi. Pri njih najdejo prav
to, kar iščejo, nekoga, ki jim pove, kaj naj
si ogledajo, da bi bolje spoznali to kraško
področje. Pri tem sam svoje goste ne
zadržuje le na tem malem zemljepisnem
območju, ampak jih usmerja tudi v druge
kraje, npr. v Idrijo si ogledat rudnik ali v
Piran na ogled Piranskih solin. V tem smi-
slu ima tudi zanj beseda teritorij širši po-
men: državne meje niso namreč narod-
nostne meje. Meja je globoko zarezala v
te kraje, pa tudi v našo zavest, kjer kljubu-
je, je mnenja Fabec. Pri Fabčevih se trudi-
jo, da bi to miselnost razbili. Povedal je,
da Kras postaja vedno bolj zanimiv, morda
prav zato, ker je bil v povojnem obdobju
zanemarjen iz politično socialnih razlo-
gov. Turisti danes prihajajo sem tudi, ker
jih privlačuje ta kraška “divjina”. V tej div-
jini, zapuščenosti, vidijo nekaj, česar v
drugih italijanskih krajih ne najdejo več.
Sirk pa pravi, da se gostje vračajo, če se v
nekem kraju dobro počutijo. Zaradi tega
jih je treba vselej lepo sprejeti in jim po-
nuditi kakovostne gastronomske izdelke,
ki upoštevajo domačo kuhinjo, prilagoje-
no današnjim okusom. Ker smo na
splošno majhni, tudi teritorialno, se mo-
ramo bolj potruditi in pokazati vse, kar je
dobrega, tudi izven točno zamejenega ob-
močja, ki je itak zelo majhno. Na Subidi
nudijo obiskovalcem možnost kolesarjen-
ja ali vožnjo s ‘slavno’ rumeno vespo, tako
da lahko spoznajo bližnjo in malce bolj
oddaljeno okolico. Gostje so namreč ra-
dovedni in bi radi iztržili čim več ob obi-
sku. Sirk je sicer izrazil pri tem kar pre-
cejšnje razočaranje, ker se promocija Brd
in širšega območja, v katero so vložili kar
precej truda – npr. Piccolo Collio, Collio
in vespa -, ni obnesla, kakor bi si želeli.
Vsi pač niso dojeli pomena teh zamisli in
zato niso mogli uresničiti tega, kar so
načrtovali. Nastala je zevajoča praznina,
ki še traja. “Brez neke organizacije, ki bi ji
z različnimi zamislimi uspelo uveljaviti
naš teritorij - tudi s predstavitvijo širši jav-
nosti, ne bo šlo. Brez tega ni prihodnosti”,
je bil dokaj oster Joško Sirk. S tega vidika
ima Kras prednost, kjer je v njem več pri-
stnosti. “Vse, kar imamo na tem našem
področju, bi morali znati tržiti in zato je
potrebno biti organizirani”, je prepričan
Sirk. Fabec se je s tem strinjal. “Kdor ima
opraviti s turisti, mora zelo dobro poznati
teritorij. Nedopustno je namreč, da, kdor
pride k tebi, ve o kraju več kot ti! Žal se to
večkrat dogaja”, je zatrdil Fabec. Včasih so
bili prepričani, da bi bilo treba Kras spre-
meniti v nekakšno “Toskano”. Tudi sam
je bil nekdaj takega mnenja. A odkar ima
tesen stik z obiskovalci, je spoznal, da Kras
ima tak privlačen čar prav zato, ker je tako
“divji”. Ta njegova divjina je dodana vred-
nost v svetu, kjer je vse pripravljeno, vse
narejeno za turiste. Kras očara zaradi svo-
jega pridiha davnine, ki se zrcali v ‘suhih’
zidkih ali grižah. Za gosta, ki odkriva le-
pote Krasa, je to neverjetna atrakcija. Mi
sami se večkrat ne zavedamo teh svojih
biserčkov.
Tudi Sirk je prepričan, da so se spremenila
merila kakovostne ponudbe. Natakar je
bil npr. včasih zelo priden, če je znal bre-
zhibno pripraviti mizo. Danes je prilju-
bljen, če se z njim gost lahko pogovori o
marsičem, če zna jezike, če pozna krajev-
ne značilnosti in zanimivosti. Tudi kuli-
narika se razvija kot okusi gostov. Pred leti
so na Subidi obudili stare kmečke jedi –
npr. prežganko, fulje, šnite, šalam na otcu
itd. Že takrat so gostje to različno spreje-
mali. Nekateri so ob njih začutili okus po
otroštvu, po nekdanjih časih, drugi so v
njih videli nekdanjo revščino, iz katere so
se izvili in bi nanjo radi pozabili. Danes
Sirk prepričano zagovarja to, da kuhinja,
ki nima korenin v lastnem teritoriju, nima
nobene prihodnosti, a tudi kuhinja, ki ne
upošteva potrebe in življenjskega sloga da-
našnjega človeka, “tudi jutrišnjega”, nima
nobene prihodnosti. Današnjemu gostu
ne moremo ponuditi polente, zabeljene s
prstom masti, ker so danes vsi bolj pozor-
ni na prebavljivost in na kalorije kot na
okus predstavljene jedi. Zato je sodobna
kuhinja stalen izziv. Pri Subidi se trudijo
obdržati domače okuse, toda prilagajajo
jih potrebam današnjega človeka. S temi
Joškovimi izjavami se popolnoma strinja
Fabec, ki pravi, da se tradicija “mora raz-
vijati”, drugače nima prihodnosti. Saj se
vse razvija, tudi slovenščina ni več taka
kot nekoč; kulinarična ponudba se tudi
spreminja, mora pa ostati pristna, do-
mača. Osmice pridobivajo ugled prav za-
radi tega in imajo danes velik potencial,
saj lahko postanejo tudi primeren prostor
za predstave, predstavitve knjig itd. Na
Krasu se sicer že veliko let bije bitka med
“osmičarji” in “gostilničarji” predvsem
zato, ker v zadnjih letih osmice doživljajo
vzpon, gostilničarji pa pravijo, da gre to
pripisati temu, ker ne plačujejo davkov.
Fabec trdi, da to sploh ni res. Tudi osmice
plačujejo davke. Resnica je v tem, da so se
osmice na Krasu v dvajsetih letih razvile
in skušajo čim boljše ustreči gostom, go-
stilne pa so ostale večinoma tam, kjer so
bile v 70. letih. Ponujajo namreč zmeraj
iste jedi, le redke postrežejo s takimi, ve-
zanimi na tradicijo, ki pa se tudi počasi
spreminja. Sirk je povedal, da to velja za
celotno ponudbo. Včasih se je sam trudil,
da bi povsod v gostinskih prostorih na-
mestil nekaj, kar bi bilo odraz naše zgo-
dovine. A zdaj je vse drugače. Miza npr. ni
več središčni element hiše, okoli katerega
se je zbirala vsa družina, tudi ognjišče ni
več to, kar je bilo včasih. Potrebe in zahte-
ve so se v letih krepko spremenile; temu
se je treba prilagajati – omenil je, kako go-
stje radi preizkusijo ležišče na senu, kako
je kopalnica postala sprostitveni prostor...
Ob tem je Miloš Čotar šaljivo pokomenti-
ral, rekoč, da Fabčevi gostje so veseli, da
pridejo na Kras in si utirajo pot skozi robi-
do ter so zadovoljni, če pridejo srečno na-
zaj v starodavno hišo, ki ima sicer vse
ugodnosti modernega sveta. Sirkovi pa
spijo na senu, a zjutraj imajo obilen zajtrk,
kot ga seveda nekoč ni bilo … “Treba je
prehiteti želje ‘jutrišnjega’ človeka, takega
seveda, ki si lahko privošči določen stan-
dard”. To je treba narediti, je prepričan
Sirk, drugače gostinci nimajo prihodnosti.
Med obema ponudbama, gostinstvom in
kmečkim turizmom, bi ne smelo biti
težav, če bi bili odnosi korektni. Seveda če
eden od dveh nazaduje, se takoj pojavita
zavist in nevoščljivost. Sirk je sicer mnen-
ja, da je prihodnost le v sodelovanju, moč
ozemeljsko majhnega območja je lahko
le v tem. Nujno moramo iskati sinergije z
drugimi. Ne gre tu, da bi hodili drug dru-
gemu v zelnik. Prav je, da npr. gostje, ki
prenočujejo na kateri od turističnih kme-
tij, pridejo k njim pokusit dobrote iz ku-
hinje in obratno. Sicer pa se gostje vračajo
v določen kraj ne samo zaradi bolj ali
manj ugodnih cen, ampak tudi zaradi česa
drugega. L. 2007 so se Sirkovi opogumili
in popolnoma preuredili hišo, ki je bila
sezidana le devet let prej, in prestrukturi-
rali njeno notranjost glede na nove želje
gostov. Tako je Subida pridobila tri apar-
tmaje, ki so po kakovosti nad vsemi dru-
gimi v okolišu. Zdaj nimajo več nobenih
težav ne glede na ponudbo ali cene: gostje
se pretakajo. Fabec meni, da je simbioza
v prid vsem, če je pametno izvedena. Kot
predsednik lokalne akcijske skupine LAS
Kras je imel ravno to nalogo.
Nelahki odnosi med različnimi turistični-
mi ponudniki
Na Čotarjevo vprašanje, kakšen je zdaj od-
nos med vinarji, gostilničarji, osmičarji,
sirarji …, je Fabec dejal, da odgovor ni la-
hek. Strinja se s Sirkom, da konkurenca
ne sme nikogar strašiti, “vsi lahko delamo,
a moramo biti dobro povezani. Sodelovati
je treba. Vprašanje pa je, koliko drugih
‘operaterjev’ ve, kam nasloviti turista. Od-
nosi so odvisni od zgledov: če npr. dve
kmetiji dobro sodelujeta, jih bo še mar-
sikdo posnemal, to bo v korist vsem zain-
teresiranim. Nekdo pač mora začeti in po-
kazati, da je to možno”. Sam misli, da bi
bilo idealno, če bi turisti, ki bi radi spoz-
nali Kras, lahko okusili ponudbo raznih
agriturizmov, od Mavhinj do Milj. To pa
je zelo težko izvedljivo, še posebno, ko gre
za večje skupine ljudi. Zmogljivosti turi-
stičnih kmetij namreč niso velike. Treba
bi bilo imeti tako organizacijo, v kateri bi
nekdo skrbel samo za to, morda v sklopu
omenjenega LAS -a. Tudi v Brdih bi potre-
bovali tako “turistično agencijo”. A to je
vse prej kot lahko. V šali je Joško Sirk dejal,
da bi bilo treba dobiti ekipo psihiatrov, ki
bi znali spremeniti ljudem glave. Sam trdi
namreč, da “ne znamo sprejeti liderja,
kdor je priden, je lump. Tako je splošno
mišljenje. Ne znamo ubogati, ne znamo
biti mož beseda. Posamezniki morajo sle-
diti navodilom, morajo biti dosledni. Brez
tega sodelovanja ni. Slovenci nismo pri-
pravljeni še na kaj takega. Rumena vespa
je bila npr. uspešna, ker so jo spoznali iz-
ven Brd. Njej je npr. newyorški Ti-
mes namenil dve strani, ker je pač
slučajno neka njihova ameriška
gostja sedla nanjo. Na vespi je po
Rimu krožil reprezentat vina; vespa
je bila kot promocija Brd v predd-
verju milanske Scale. Osem vesp se
je v spremstvu policije vozilo po
Dunaju. To je bila promocija Brd,
to je vidljivost teritorija, to so uspe-
hi”, je navdušeno vzkliknil Sirk. V
Brdih je proizvodnja vina v rokah
štirih ali petih družin že celih 40
let. In te vplivajo na trg in zakono-
dajo, pa še nevoščljivosti se prikra-
dejo, je dejal Sirk. Marsikdo v Brdih
ni verjel v projekt Piccolo Collio in
zato je vse propadlo. Ljudje očitno
niso bili zreli za skupno promocijo.
Sirk pravi, da je treba v neki projekt
verjeti, drugače ne uspe. Vespe npr.
so pomembne kot neki razpoznav-
ni, “nekakšen” zastonjski promo-
cijski znak tega območja in proiz-
vodnje tukajšnjega vina.
Je dvojezičnost zapostavljena pastorka? 
Za promocijo slovenščine pa so si pri
Fabčevih omislili lističe, zalepljene na ste-
ne; ti vabijo goste, da se poskusijo po-
služevati slovenskega jezika pri točilni mi-
zi. To je preprosta, a izvirna zamisel, da se
gostje zavejo, da so Mavhinje vas v dvoje-
zičnem območju. Vedno več je Italijanov,
ki skušajo izgovoriti nekaj tistih preprosto
napisanih stavkov (‘sem žejen’, ‘prosim
vodo’, ‘hvala lepa’ …). Nekateri zelo cenijo
to zamisel, ki se je porodila malce za šalo.
V Mavhinjah se je v zadnjih dveh letih na-
selilo veliko ljudi iz mesta, ki ne znajo slo-
vensko. Ti lističi jim dajo možnost, da tudi
oni spoznajo jezik domačinov.
Na Čotarjevo vprašanje, kako je z dvoje-
zičnostjo na Plešivem oz. z uporabo slo-
venščine in ali je ta dodana vrednost ali
morda problem, je Sirk odgovoril, da je na
Plešivem z dvojezičnostjo zelo slabo, v
njegovi hiši še slabše. Dvojezičnost se kaže
sicer v njihovi kuhinji, v stilu življenja, a
ne več v nekem skupnem projektu. Če bi
želeli prevesti reklamne zgibanke, bi jih
morali vsaj v pet jezikov. Vse je sicer bolj
kompleksno. V 60. letih je bila etnična
meja v vaseh Skrljevo, Dolenje, Mernik …,
v 70. letih pa na Plešivem, kjer je bilo slo-
venstvo živo tudi zaradi prizadevanj
učiteljice Anke Černic, duhovnika Erjavca
in drugih. Žarišče slovenstva je bila slo-
venska šola na Plešivem, je dejal Sirk. Obi-
skovalo jo je od sedem do deset otrok. Ob
šoli so v popoldanskih urah bile še npr.
pevske vaje ali druge dejavnosti. Sloven-
ska kultura je živela v šoli. V začetku leta
2000 se je vse spremenilo v šoli sami, ker
ni bilo v njej več samo slovenskih otrok,
ampak iz mešanih oz. italijanskih družin.
Poslopje je bilo dotrajano in v političnih
in šolskih krogih, pa tudi v naših krovnih
organizacijah, so začeli misliti - je povedal
Sirk -, da bi se morala šola preseliti v
Bračan. In to se je tudi zgodilo. Danes je v
njej približno trideset otrok in prav toliko
jih je v vrtcu. Sirk je odločno zatrdil, da v
njej slovenski jezik le poučujejo, slovenske
kulture pa ne gojijo več.
/ str. 16
T
S 1. strani
“Simbioza je ...”
“Kdor ima opraviti 
s turisti, mora zelo
dobro poznati teritorij”
Kras očara zaradi 
svojega pridiha 
davnine
Kuhinja, ki nima 
korenin v lastnem 
teritoriju, nima nobene
prihodnosti
Franc Fabec, Miloš Čotar in Joško Sirk (foto DP)
Kristjani in družba28. julija 20164
Cerkveni in družbeni antislovar (29b)
Z kot ZLODEJ 2
  ako torej razložiti to
oživitev satanizma v
naši dobi, ko se tako
naslanjamo na znanost,
tehniko, razum in
človekoljubje, kar smo
omenili zadnjič? Mnogi
znanstveniki menijo, da je to
eden od odgovorov na
preveliko racionalizacijo
našega bivanja – če smo
pošteni, potem moramo v
isti sapi dejati, da je prišlo
hkrati tudi do racionalizacije
naše vere. Ni namreč
naključje, da se je satanizem
najbolj razširil ravno tam,
kjer so se presekale vezi s
tradicionalnim verovanjem,
zato pa je fenomen razširjen
še zlasti v severnejših in
mestnih predelih, oziroma še
natančneje, na področju
velikih metropol t. i.
“razvitega sveta”. Dejstvo, ki
ga morda kar prevečkrat
spregledamo, je, da človek ne
more brez nadnaravne oz.
duhovne dimenzije življenja,
vendar mu tega
zbanalizirana religiozna
ponudba zahodnega sveta,
kjer je treba poslušati
sociološke,
antropocentrične, preveč
tostranske pridige in kjer se
je treba udeleževati hladnih
in stehniziranih obredij, ne
more dati ali zagotoviti.
Človekova notranjost se,
velikokrat nezavedno, upre
zbanaliziranosti in
zvodenelosti, težava pa
nastane, ker človek ne išče
več Boga Cerkve, temveč v
resnici išče prav Zlodeja v
tistem, kar je skrito in
prepovedano, pa čeprav se le-
ta skriva pod še takšno
preobleko duhovnega in še
kakšnega. Če namreč človek
namesto vere in duhovnosti
dobi le še tisto, kar dobi tudi
drugod, pri recimo drugih
nevladnih organizacijah,
potem se mu res zdi
nesmiselno, da bi še zahajal
v domačo cerkev. Vera, o tem
smo nekaj povedali pri
prejšnji temi, je vedno nekaj
izrednega, nepričakovanega,
čudežnega, presežnega, ne pa
zbirokratizirano in
človekoljubno ljudski zbor,
kjer je bolj kot duhovno
poglabljanje važno “mi se
‘mamo radi” in čehljanje
ušes, ker “smo že dobri
takšni, kakršni pač smo”.
Nekoč je Cerkev hudiča
obvladovala in ga, seveda
K včasih tudi s pretiravanjemin preveliko okrutnostjo,tudi premagovala. Z izjemo
nekaterih eksorcistov pa
danes o njem niti več ne
govorimo in pridigamo, kot
ne pridigamo več o peklu in
o tem, da obstaja tudi
negativna stran večnosti, ki
je pogubljenje, saj to pomeni
večno trpljenje. To je
naravnost zanimivo, če
vemo, da o tem govori tudi
Sveto pismo in naš Gospod
Jezus sam. Kako je z zlom
danes? Nima več
nadnaravnega izvora, temveč
je izvor zla družbeni ali
socialni. Boj zato ni več med
Bogom in Satanom, temveč
med revnimi in bogatimi.
Celo za nemalo duhovnikov
hudiča poosebljajo prej
Amerika, globalizacija,
nestrpnost in še kaj. Zato so
se pa vsi tako čudili, ko so v
zadnjih desetletjih papeži
govorili o hudiču, od bl.
Pavla VI. in sv. Janeza Pavla
II., pa do seveda papeža
Frančiška, ko so bili sami
katoliki presenečeni, njegove
tovrstne besede pa so bile
hitro potisnjene na stran.
Pravzaprav je bilo že pri
prejšnjih dveh papežih tako,
da smo njunim sredinim
besedam sledili šele kasneje,
v primeru poljskega papeža
šele po njegovi smrti. Če se
je pa Zlodeja Cerkev znebila
oziroma ga ignorira, kar pa
še ne pomeni, da ne obstaja,
se ga je polastila industrija, v
najširšem smislu, torej tudi
medijska oz. “infotainment”.
O tem, da je bil satanizem že
zelo zgodaj v umetnosti, smo
že govorili, še posebej se je
zadeva razpasla v 20. stoletju,
a to ni bilo dostopno širšim
množicam. Zato pa je
ponudila in še ponuja t. i.
“kulturna” industrija
marsikaj v tej smeri – v
glasbi, v športu, v stripih,
romanih, filmih … Bolj ko se
torej družba in religije
racionalizirajo, bolj se
poveča žeja po
nadnaravnem, vendar se
ljudje, glede na to, da ne
najdejo več Gospoda,
zagotovijo z njegovo
parodijo, saj je Zlodej prav
to, saj je “Simia Dei”, “Opica
Boga” oz. njegovo popačenje.
Seveda se ob tem rojevajo
tudi nove ločine in cerkve, ki
pa so satanove.
Andrej Vončina
Kakšen je naš odnos do Judov?
Od njih je po telesu Kristus
  letošnjem letu (2016),
še zlasti zadnje čase so
se vrstile polemike v
našem zamejskem tisku o
Judih in odnosu Slovencev do
njih. Zapisi so v glavnem
zaobsegali negativne
ugotovitve. Nekateri pa so bili
res žaljivi in nam Slovencem
niso prav nič v čast. Tako smo
lahko prebrali o zapisu, ki je
bil v Slovenskem
domobrancu v medvojnem
času. Žal je umrla gospa Zora
Saksida, ki je bila v upravi pri
omenjenem listu in je prav
zato, ker je bila tam v službi,
pozneje doživljala šikaniranja
glede zaposlitve pri
Katoliškem glasu. Rada
pa je odločno
poudarjala, da je bila
zaposlena pri tem listu
zato, ker je obvladala
nemški jezik, ki je bil
za zaposlitev pogoj.
Zapisi o Judih v tem
časopisu so bili več ali
manj podobni
tedanjim nacističnim
časopisom in so
izražali nacistični
pogled na judovstvo.
Mislim, da nas to ne bi
smelo preveč
obremenjevati, ker
pač, kot vedno v
politiki nekateri gredo
v skrajnosti, te pa niso
v čast ne glede pri
katerem koli narodu.
Seveda, tisti zapisi, ki
smo ga prebrali v Primorskem
in je bil povzetek iz
domobranskega časopisa, ni
samo žaljiv, ampak tudi
nedostojen.
Pravilna je ugotovitev, da je
tudi v preteklosti Katoliška
cerkev (KC) imela do Judov
neprimeren odnos. Ta je bil
pogojen z zgodovino, njenim
gledanjem na judovstvo, pa
tudi z raznimi političnimi
spletkami, v katere je KC v
V določenem obdobju tudi ušla.Danes je do Judov KC odprta,skupaj pripravljajo simpozije,
še zlasti o bibličnih
vprašanjih, o judovski
zgodovini, kot tudi o pisavah,
ki so se uporabljale v času, ko
se je zapisovala Stara zaveza.
Če bi danes rekli, da je Cerkev
protijudovsko nastrojena, bi ji
delali krivico, pa tudi s tem
dokazovali, da nas je čas s tem
vprašanjem povozil. Ko so v
Ljubljani Judje dobili prepis
Tore, je ob tej slovesnoti bil
prisoten tudi kardinal dr.
Franc Rode in imel zelo
pomenljiv govor.
Kako pa mi Slovenci? Kakšen
pa je bil naš odnos do Judov
nekoč in je morda še danes?
Zapisi, ki so se razvrstili v
Primorskem nam ta pogled
kažejo bolj v megleni luči.
Vendar le vse ni tako črno, kot
nekateri mislijo. Moja
sorodnica, ki je v avstro-
ogrskem času obiskovala
osnovno šolo v Gorici, je rada
vnukom pripovedovala, kako
je zgledal njihov razred.
Takole je rekla. Učiteljica je
bila ena, mi pa smo v razredu
imeli tri vrste klopi. Pri oknu
so sedeli italijanski učenci, pri
zidu slovenski, v sredini pa so
bili Nemci, med temi je bilo
veliko Judov. Pouk je potekal
enkrat v enem, drugič v
drugem jeziku. Vsi smo se
zelo lepo razumeli. Nemci,
med katerimi so bili Judje, so
prinašali od doma boljše
malice. Slovenci smo imeli le
kakšen košček kruha ali pa
kakšno sadje. Niso bili redki
primeri, ko so Nemci, tako
smo rekli učencem v srednji
vrsti, delili malico s tistimi, ki
je niso imeli. Uro so začeli z
molitvijo očenaš. En teden
smo ga molili v italijanščini,
drugi v slovenščini in tretji v
nemščini. Povedala pa je tudi:
“Po prvi vojni sem na Dunaju
srečala sošolca, po
veroizpovedi juda, ki me je v
kavarni spoznal in sva
prisrčno obujala spomine.
Zvedela pa sem pozneje, da je
bil s celo družino v taborišču
in preživel...
Goriški Geto je imel trgovine
in naši stari starši so radi
povedali, da so to in to kupili
v “getu”, tako so imenovali
goriški geto, kamor so radi
zahajali.
Moj spomin na Jude je
nekoliko drugačen. Sošolka iz
Murske Sobote se je
imenovala Ana. V razredu
smo se zelo lepo ujeli.
Govorili smo vse mogoče,
tudi o veri. Ona pa se v te
pogovore ni vpletala, ampak
je bila vedno tiho. Na
televizijski oddaji o Judih v
Prekmurju pa sem jo videl in
je jasno rekla: “Jaz sem
judinja. O tem se ni smelo v
Jugoslaviji govoriti, zato smo
bili Judje tiho. Danes lahko
povem, da smo vedno, če je
bilo v naši moči, spolnjevali
dolžnosti do judovske vere.
Navzven pa tega nismo
kazali... ” Pa še en prelep
spomin imam sam: “V
Zagrebu je bila pred leti
razstava z naslovom
“Judje na
jugoslovanskem
ozemlju”. Name je ta
razstava pustila
nepozaben spomin,
poleg zgodovine o
Judih na tedanjem
jugoslovanskem
ozemlju je nekdanja
Jugoslavija imela dve
najstarejši sinagogi,
eno v Piranu, ki je ni
več, in drugo, ki je še v
Dubrovniku; bila je
tudi vzporedna razstav
z glino oblikovanih
glasbil, ki jih omenja
Sveto pismo.
Lahko bi končali z
besedami: “Človeško
je, da imamo različne
poglede in odnose med
seboj. Menim pa, da so bili v
glavnem tisti osnovni odnosi
med Slovenci, še zlasti na
našem koncu, in Judi
normalni in strpni.
Ambrož Kodelja
Pri Združenju cerkvenih pevskih
zborov – Gorica redno skrbijo za
ohranjanje slovenskega petja pri
svetih mašah v bljižnjih župnjiah.
Zato so se letos odločili, da
izpeljejo seminar za organiste, ki
se bo vršil od 2. do 4. septembra
2016 v Uršulinskem samostanu
Hiša kruha v Škofji  Loki.
Seminar, ki ga sofinansira Javni
sklad Republike Slovenije za
kulturne dejavnosti, je namenjen
izpopolnjevanju organistov vseh
tukajšnjih slovenskih župnijah,
drugim organistom in mladim
glasbenikom, ki si želijo spoznati
orgle.
Predavatelji in program semi -
narja so naslednji:
- Leon Kernelj: vloga cerkvenega
organista in pevovodje;
- Sebastjan Likar: repertoar
cerkvenega pevskega zbora;
- s. Boža Čotar: vokalna tehnika
pri cerkvenih pevcih;
- Karlo Bolčina: struktura
evharističnega bogoslužja ter
glasbeno sodelovanje med
obhajanjem zakaramentov in
zakramentalov;
- Mirko Butkovič: pouk orgel.
Tečaj se bo pričel v petek, 2.
septembra v popoldanskih urah
in se bo zaključil v nedeljo, 4.
septembra s skupinm kosilom. V
nedeljo zjutraj bodo organisti s
petjem in igranjem sodelovali pri
sv. maši.
Za dodatne informacije in vpis
na seminar lahko pišete na
elektronski naslov
corili01@gorica. 191. it ali kličete
na +39 0481 31817 (pon. – pet.
od 8.00 do 14.00).
Seminar liturgičnega
orglanja
Goriški romarji na Svetovnem dnevu mladih
V pričakovanju
srečanja s papežem
  ladi iz goriške
nadškofije, ki so
skupno z nadškofom
Carlom Redaellijem od
prejšnjega tedna na Poljskem, so
doživeli in še doživljajo
intenzivne dneve. Še pred
uradnim začetkom Svetovnega
dneva mladih (SDM), ki letos
poteka pod geslom Blagor
usmiljenim, kajti usmiljenje
bodo dosegli, so jih Poljaki zelo
toplo sprejeli v treh vaseh
škofije Katowice, piše v
tiskovnem sporočilu, ki smo ga
prejeli z ordinariata. Ob
prihodu več kot 120 mladih
M Goričanov (med njimi so tudi18 slovenskih skavtov in štirjemladi iz štandreške dekanije) so
organizirali velik praznik, ki so
se ga udeležili tako duhovniki
kot predstavniki civilnih
oblasti. Našim mladim so
poljske družine gostoljubno
odprle vrata svojih domov.
Posebno ganljiv je bil za mlade
obisk Auschwitza, prejšnji petek
pa so poromali k Črni Mariji na
Jasno Goro nad Čenstohovo,
kjer je SDM že potekal - s sv.
Janezom Pavlom II. - pred 25
leti in kjer so mladi lahko
okusili kanček globoke
marijanske duhovnosti,
značilne za Poljake. Prejšnjo
soboto se je na letališču
Muchowiec zbralo nad deset
tisoč mladih iz vsega sveta, ki so
bili v gosteh v škofiji Katowice.
Zanje so organizirali velik
glasbeni dogodek. V
prejšnjih dneh pa so vsi
krenili proti Krakovu,
kjer bo 31. julija
vrhunec in sklep SDM
nedeljska sveta maša s
papežem Frančiškom v
parku Blonia in pri
kateri pričakujejo dva
milijona ljudi. V soboto
bo na t. i. Kampu
usmiljenja celonočno
bdenje s papežem.
“Sporočilo Božjega
usmiljenja vsebuje zelo
konkreten življenjski
program, saj zahteva dejanja. In
eno izmed najbolj vidnih del
usmiljenja, ki ga je morda
najtežje uresničiti, je
odpuščanje”, je med drugim
zapisal Frančišek mladim.
Krakov je domovina sv. Janeza
Pavla II., ustanovitelja SDM, in
hkrati sv. Favstine Kowalske, ki
ji je Jezus naročil, naj oznanja
svetu sporočilo Božjega
usmiljenja. Udeleženci tega
“svetovnega jubileja mladih”
bodo “v njuni družbi” lahko
vsaj malo razmislili o skrivnosti
usmiljenja in odpuščanja kot
temelja osebne vere. / DD
vir: facebook
Kristjani in družba 28. julija 2016 5
  redragi mladi,
prišli smo do zadnjega dela
našega romanja v Krakov,
kjer zdaj, v letošnjem juliju, sku-
paj praznujemo 31. svetovni dan
mladih (SDM). Na dolgi in zah-
tevni poti nas vodijo Jezusove be-
sede iz “govora na gori”. Naše
potovanje smo začeli leta
2014, ko smo skupaj raz-
mišljali o prvem blagru:
“Blagor ubogim v duhu, kaj-
ti njihovo je nebeško kralje-
stvo” (Mt 5,3). Tema leta
2015 je bila: “Blagor čistim,
kajti Boga bodo gledali” (Mt
5,8). V letošnjem letu pa
želimo, da nas nagovorijo
besede: “Blagor usmiljenim,
kajti usmiljenje bodo dose-
gli” (Mt 5,7).
1. Sveto leto (jubilej) usmil-
jenja
S to temo se SDM 2016 v
Krakovu umešča v sveto leto
usmiljenja in tako postane
pravi jubilej mladih na sve-
tovni ravni. Ni prvič, da je
mednarodno srečanje mla-
dih v istem letu kot jubilej-
no leto. Prav v svetem letu
odrešenja (1983/1984) je sv. Ja-
nez Pavel II. na cvetno nedeljo
prvič zbral mlade z vsega sveta.
Nato se je med velikim jubilejem
2000 več kot dva milijona mla-
dih iz okrog 165 držav zbralo v
Rimu za XV. svetovni dan mla-
dih. Prepričan sem, da bo tudi ju-
bilej mladih v Krakovu – tako kot
omenjeni srečanji – eden od
močnih dogodkov svetega leta.
Morda se nekateri med vami
sprašujejo, kaj je sveto (jubilejno)
leto, ki ga praznuje Cerkev. Sve-
topisemsko besedilo Tretje Moj-
zesove knjige 25 nam pomaga ra-
zumeti, kaj je “jubilej” pomenil
za izraelsko ljudstvo. Vsakih pet-
deset let so Hebrejci slišali zvok
roga (jobel), ki jih je sklical (jo-
bil), da praznujejo sveto leto kot
čas sprave (jobal) za vse. V tem
P času je bilo treba na temelju za-stonjskosti obnoviti svoj odnos zBogom, bližnjim in stvarstvom.
Zato se je med drugim po-
speševal odpis dolgov, s posebno
skrbjo za vse, ki so živeli v
revščini, izboljšanje medosebnih
odnosov in osvoboditev sužnjev.
Jezus Kristus je prišel, da oznani
in uresniči trajni čas Božje milo-
sti, s tem ko je ubogim prinesel
veselo oznanilo, osvoboditev za-
pornikom, slepim vid in zatira-
nim prostost (prim. Lk 4,18–19).
V njem, posebno v njegovi veli-
konočni skrivnosti, ima najglo-
blji smisel jubileja svojo izpolni-
tev. Kadar v Kristusovem imenu
Cerkev razglasi jubilej, smo vsi
poklicani, da živimo poseben čas
milosti. Cerkev je bila poklicana,
da v obilju nudi znamenja prisot-
nosti in bližine Boga, da prebudi
v srcih sposobnost, da gledajo bi-
stveno. Na poseben način je to
leto usmiljenja “čas za Cerkev, da
ponovno odkrije smisel poslan-
stva, ki ji ga je Gospod zaupal na
Veliko noč: da postane orodje
Očetovega usmiljenja” (Pridiga
ob prvih večernicah nedelje
Božjega usmiljenja, 11. april
2015).
2. Usmiljeni kot Oče
Geslo tega izrednega jubileja je:
“Usmiljeni kot Oče” (prim. Mi-
sericordae Vultus, 13) in SDM je
uglašen na to temo. Poskusimo
bolje razumeti, kaj pomeni Božje
usmiljenje.
Ko Stara zaveza govori o usmil-
jenju, uporablja različne izraze;
najbolj pomenljiva sta hesed in
rahamim. Prvi se nanaša na Boga
in izraža njegovo neutrudljivo
zvestobo zavezi z njegovim ljud-
stvom, ki ga On ljubi in mu
večno odpušča. Drugega, raha-
mim, pa lahko prevajamo “ne-
dra”, kar nas posebej spominja
na materino naročje in nam po-
maga razumeti Božjo ljubezen
do njegovega ljudstva kot mate-
rino ljubezen do otroka. Tako
nam ga predstavi prerok Izaija:
“Mar pozabi žena svojega
otročiča in se ne usmili otroka
svojega telesa? A tudi če bi one
pozabile, jaz te ne pozabim” (Iz
49,15). Taka ljubezen pomeni v
sebi naredi-
ti prostor za
drugega,
čutiti, trpeti
in se veseli-
ti z
bližnjim.
Svetopi-
semski po-
jem usmil-
jenja vključuje tudi konkretnost
ljubezni, ki je zvesta, zastonjska
in zna odpuščati. V tem odlom-
ku iz Ozeja imamo čudovit pri-
mer Božje ljubezni, ki jo vzporeja
z ljubeznijo očeta do svojega si-
na: “Ko je bil Izrael mlad, sem ga
ljubil, iz Egipta sem poklical svo-
jega sina. Toda
bolj sem jih kli-
cal, bolj so se od-
daljevali od me-
ne.  [...] Jaz sam
sem Efrájima
učil hoditi, je-
mal sem jih na
svoje lakte, pa
niso spoznali, da
skrbim zanje.
Pritegoval sem
jih s človeškimi
vezmi, z vrvica-
mi ljubezni, bil
sem jim kakor ti-
sti, ki si vzdigu-
jejo otroka k li-
cu, počasi sem
mu dajal jesti”
(Oz 11,1–4). Ne
glede na
zgrešeno rav-
nanje sina, ki bi zaslužil kazen,
je očetova ljubezen vedno zvesta
in vedno odpušča sinu, ki se ke-
sa. Kakor vidimo, usmiljenje ved-
no vključuje odpuščanje. “Božje
usmiljenje ni nekaj abstraktnega,
ampak je oprijemljiva resničnost,
s katero Bog razodeva svojo lju-
bezen, ki je kakor očetova ali ma-
terina, ko sta iz globine srca gan-
jena ob svojem otroku.  [...] Pri-
haja iz notranjosti kot globoko
naravno čutenje, ki ga sestavljajo
nežnost in sočutje, prizaneslji-
vost in odpuščanje” (Misericor-
diae Vultus, 6).
Nova zaveza nam govori o
Božjem usmiljenju (eleos), pov-
zetku dela, ki ga je Jezus prišel
izvršit na svet v imenu Očeta
(prim. Mt 9,13). Usmiljenje
našega Gospoda se razodeva
Ideološki pristop je brisal duha slovenske vaško-krščanske tradicije
Nova cerkev sv. Helene zopet vabi 
v božje naročje
  cerkvici sv. Helene na Lu-
pu, to je kopast osamelec
nad vasjo Podbela v Bre-
ginjskem kotu, bo 13. avgusta
2016, ob 15. uri zahvalna in spo-
minska maša, po njej pa bo od-
prta razstava o zgodovini te vasi,
s poudarkom na posledicah po-
tresa, in o tem, kako je vas v zad-
nji četrtini stoletja ponovno
zaživela. Pri zbiranju gradiva in
postavitvi so sodelovali domači
prostovoljci in strokovnjaki iz raz-
nih krajev, Občina Kobarid, žup-
nijska karitas, KS Borjana-Podbe-
la, številni drobni sponzorji in
krajani, ki so posodili ali darovali
ohranjene stare predmete, orod-
je, nabožne fotografije itd.
Potres in obnova Podbele
“Današnja” vas Podbela leži v so-
točju rek Nadiže in Bele. Leta
1976 njenih hiš, po dveh potre-
snih sunkih, za razliko od drugih
vasi Breginjskega kota, ni bilo
mogoče obnoviti. Na hitro obno-
vljenim montažnim hišam
mlajša generacija prebivalcev
vztrajno dodaja dušo svoje na-
rodne in verske tradicije, kot so
jo gojili njihovi predniki v prelepi
V vasici s staro slovensko-beneškoarhitekturo. Nekateri so čutilimontažno naselje kot bolečino:
“Poskus pokazati, kako je oblast
sposobna hitro in učinkovito pri-
skočiti ljudem na po-
moč in jim ponuditi nov
način življenja v novi va-
si, ki izraža socialistični
raj na zemlji”. V
Družini, 14. 5. 2006
(Ksenja Hočevar), pod
rubriko Cerkev doma,
smo ob okrogli obletnici
lahko med drugim pre-
brali: “Decembra so se
lahko naselili v nedo-
končane montažne hiše,
zgrajene na rodovitnem
polju, kjer so še pred me-
seci pobirali koruzo in krompir.
Takrat so bili veseli, da so po do-
brih sedmih mesecih dobili topel
dom, streho nad glavo. Bolečine
so se pokazale pozneje. Živeli so
v isti vasi, a v novem okolju, z isti-
mi ljudmi, a dobili so nove sose-
de. Prisilili so jih v nov način
življenja. Zgradili so jim skupne
hleve, česar Breginjci – ki so bili
vajeni živeti pod isto streho z živi-
no, hlev je bil navadno v pritličju
breginjske hiše – niso nikdar
sprejeli. Živinorejo so opuščali,
rodovitno polje je bilo posejano
s hišami. “Stresla se niso samo
tla, ampak tudi naše glave”, pravi
Pavle. “Niso vprašali, na čigavi
zemlji stoji hiša. Hiše so razdelje-
vali kar počez. Tudi to je bila ena
od načrtnih potez oblasti, da bi
pretrgali povezanost med
vaščani. Veliko je bilo očitkov: ‘Ti
živiš na moji zemlji'! in podob-
no. Složni Breginjci, ki so si še
pred kratkim delili dvorišče in ki
jim je bila beseda ‘kreganje’ tuj-
ka, so se osamili, odtujili drug od
drugega. Ozračje v razpršeni vasi
se je spremenilo”. Da je bil
“stres” velik, kaže tudi statistični
podatek nekaj let pozneje, ko je
v enem letu umrlo dvajset ljudi –
diagnoza pri vseh je bila enaka:
srčna kap”.
Duhovna in materialna obnova
prostora
Edino, kar danes še spominja na
nekdanjo arhitekturo, je p. cerkev
sv. Helene na Lupu, deset minut
peš hoje iz vasi Podbela. Iz ljubez-
ni do verskih in kulturnih kore-
nin svojih prednikov so novo cer-
kev zopet zgradili iz ruševin - ka-
menja in drugega materiala
prejšnje zgradbe.
Po osamosvojitvi Slovenije so
namreč župljani še bolj začutili
priložnost iz potrebe obujanja tu-
di duhovnih korenin in ob tem
ponovne izgradnje njihove po-
rušene cerkvice (po spominu in
fotografijah), z zbiranjem sred-
stev, s prostovoljnim delom in
pomočjo države, občine, institu-
cij... Pri tem se hvaležno spomin-
jajo “pomladnega” sekretarja na
Ministrstvu za kulturo dr. Silve-
stra Gabrščka. Vera v božjo po-
moč in lastno podjetnost je bo-
trovala temu, da so postavili
trdne osnove za turizem. Splošno
razvojno dinamiko so zastavili
preko KS Podbela- Borjana in Tu-
rističnega društva Nadiža. Danes
pa se to dopolnjuje z razvojem za-
sebne ponudbe. Vas z okolico in
zlasti Kamp Nadiža se lahko poh-
valita tudi z bogato ponudbo
površin za taborjenje in priredit-
ve, kar privablja vse več turistov.
Temu je pripomogla naravna da-
nost tople in zdravilne Nadiže, ob
kateri je toliko prostora, da še
vedno ostajajo številni prazni
skriti kotički. Da lahko ostanejo
gostje tudi več dni, so omogočile
ureditev primernega števila apar-
tmajev, izgradnja telefonije, vid-
nost I in II. programa TVS, obno-
va p. c. Sv. Helene na Lupu; iz-
gradnja otroškega igrišča v Pod-
beli, gradnja prostorov TD v Pod-
beli; v bližnji Borjani pa izgradnja
avtobusnega postajališča, prosto-
rov za druženje vaščanov in obi-
skovalcev …
Zgodovina cerkvice sv. Helene
V zgodovini cerkvice piše, da so
ob njej nekoč prirejali sejme in so
gor po kupčijah prihajali celo od
morja. Naravno dobro zavarova-
na lokacija je bila zanesljivo po-
seljena že v antičnem času. Zgo-
dovinarji pa tudi ne izključujejo
možnosti prazgodovinskih
najdb. Kontinuiteto poselitve v
kasnejših obdobjih nakazuje cer-
kev sv. Helene z gotsko arhitek-
turo in bogato gotsko stensko po-
slikavo. Po najnovejših ugotovit-
vah je bila zgrajena v drugi polo-
vici 15. stoletja. Velja za romarsko
cerkev. Na stenah in na oboku
prezbiterija so bile dvojne, če ne
celo trojne freske, ena vrh druge.
Zadnje, najbolj vidne, so bile de-
lo slikarja Jerneja iz Loke. V linah
zvonika sta bila dva lepa zvonova
iz prve in druge polovice 18. sto-
letja, delo livarja Franchija iz Vid-
ma. Po potresu je Zavod za spo-
meniško varstvo iz Ljubljane iz
razmajanih zidov snel freske, do-
mačini pa iz zvonika oba zvono-
va. Sprva za nujno potrebno sa-
nacijo ni bilo ne časa ne denarja.
Leta 1990 so domačini zvonove
postavili na zasilni zvonik. V letu
1996 pa se je s pomočjo prosto-
voljcev, darov vseh vaščanov, Mi-
nistrstva za kulturo, občine Ko-
barid, ZVNKD Nova Gorica in
drugih pričela sanacija cerkve sv.
Helene. Že 9. avgusta 1998 je ko-
prski škof msgr. Metod Pirih bla-
goslovil obnovljeno cerkev sv.
Helene na Lupu.
Miran Mihelič
Nova cerkev sv. Helene na Lupu
Papeževa poslanica ob 31. svetovnem dnevu mladih
“Blagor usmiljenim, kajti
usmiljenje bodo dosegli” (Mt 5,7)
predvsem, ko se on skloni nad
človeško bedo in pokaže svoje
sočutje do tistega, ki potrebuje
razumevanje, ozdravljenje in od-
puščanje. Vse v Jezusu govori o
usmiljenju. Še več, on sam je
usmiljenje.
V petnajstem poglavju Evangeli-
ja po Luku najdemo tri prilike o
usmiljenju: o izgubljeni ovci, o
izgubljeni drahmi in tisto, ki jo
poznamo kot priliko o “izgublje-
nem sinu”. V teh treh prilikah
nas pretrese veselje Boga, veselje,
ki ga občuti, ko najde grešnika in
mu odpusti. Da, veselje Boga je
odpuščati! Tukaj je povzetek vse-
ga evangelija. “Vsak od nas je ti-
sta izgubljena ovca, tista izgublje-
na drahma; vsak od nas je tisti
sin, ki je zapravil lastno svobodo
in sledil lažnim idolom, privi-
dom veselja, ter izgubil vse. A
Bog nas ne pozabi, Oče nas niko-
li ne zapusti. Je potrpežljiv Oče,
vedno nas čaka. Spoštuje našo
svobodo, a vedno ostane zvest.
In kadar se vrnemo k njemu, nas
v svojo hišo sprejme kot otroke,
kajti nikoli, niti za trenutek, nas
ne neha čakati z ljubeznijo. Nje-
govo srce praznuje ob vsakem si-
nu, ki se vrne. Praznuje, ker je ve-
selje! Bog ima to veselje, kadar
eden od nas grešnikov pride k
njemu in ga prosi odpuščanja”
(Angelus, 15. september 2013).
Božje usmiljenje je zelo konkret-
no in vsi smo poklicani, da ga
osebno izkusimo. Ko sem bil star
sedemnajst let, sem se nekega
dne, ko bi moral iti ven s prija-
telji, odločil, da bom šel najprej
v cerkev. Tam se srečal duhovni-
ka, ki me je prevzel s posebno
zaupljivostjo in začutil sem željo,
da odprem svoje srce v zakra-
mentu sprave. To srečanje je
spremenilo moje življenje! Od-
kril sem, da kadar s ponižnostjo
in jasnostjo odpremo svoje srce,
moremo na zelo konkreten
način doživeti Božje usmiljenje.
Bil sem prepričan, da me je v tem
duhovniku čakal Bog, preden
sem jaz sploh naredil prvi korak,
da bi šel v cerkev. Mi ga iščemo,
vendar je on vedno korak pred
nami, vedno nas išče in nas prvi
najde. Morda koga med vami kaj
bremeni v srcu in misli: Naredil
sem to, naredil sem tisto... Ne
bojte se! On vas čaka. On je oče
– vedno nas čaka! Kako lepo je v
zakramentu sprave srečati usmil-
jeni objem Očeta, odkriti spo-
vednico kot kraj Usmiljenja, do-
voliti, da se nas dotakne ta usmil-
jena Gospodova ljubezen, ki
nam vedno odpušča!
In ti, dragi mladenič, draga mla-
denka, si kdaj občutil na sebi ta
pogled neskončne ljubezni, ki
preko vseh tvojih grehov, omeje-
nosti, napak še vedno zaupa vate
in na tvoje življenje gleda z upan-
jem? Se zavedaš dragocenosti, ki
jo imaš pred obličjem Boga, ki ti
je iz ljubezni dal vse? Kot nas uči
sveti Pavel: “Bog pa izkazuje svo-
jo ljubezen do nas s tem, da je
Kristus umrl za nas, ko smo bili
še grešniki (Rim 5,8). Toda, ali za-
res razumemo moč teh besed?
Vem, kako vam je blizu križ SDM
– darilo svetega Janeza Pavla II. –
, ki od leta 1984 spremlja vsa vaša
svetovna srečanja. Koliko spre-
memb, koliko resničnih spreo-
brnjenj se je zgodilo v življenju
toliko mladih, ki so se srečali s
tem golim križem! Morda ste se
vprašali, od kod prihaja ta izred-
na moč križa. In to je odgovor:
križ je najbolj zgovorno znamen-
je Božjega usmiljenja! Križ nam
dokazuje, da je mera Božje lju-
bezni do človeštva ljubiti brez
mere! V križu se lahko dotakne-
mo Božjega usmiljenja in dopu-
stimo, da se nas dotakne njegovo
usmiljenje! Na tem mestu bi rad
spomnil na dogodek dveh hudo-
delcev, ki sta bila križana ob Je-
zusu: eden je ošaben, ne prizna,
da je grešnik, in zasmehuje Go-
spoda. Drugi pa prizna, da je rav-
nal narobe, se obrne h Gospodu
in mu reče: “Jezus, spomni se
me, ko prideš v svoje kraljestvo”.
Jezus ga pogleda z neskončnim
usmiljenjem in mu odgovori:
“Danes boš z menoj v raju”
(prim. Lk 23,32.39–43). S kom
od teh dveh se poistovetimo? Z
njim, ki je ošaben in ne prepozna
svojih napak? Ali z drugim, ki
prepozna, da potrebuje Božje
usmiljenje, in prosi zanj iz vsega
srca? V Gospodu, ki je na križu
za nas daroval svoje življenje, bo-
mo vedno našli brezpogojno lju-
bezen, ki prepozna naše življenje
kot dobro in nam da vedno
možnost za ponoven začetek.
/ dalje
Goriška28. julija 20166
  Mara Černic, podpredsednica goriške pokrajine
V iskanju skupne vizije razvoja in
preporoda naše zemlje
POGOVOR 
   es je, kandidirala
bom za županjo v
Gorici”. Tako nam je
odgovorila sedanja podpredsed-
nica Pokrajine Gorica Mara Čer-
nic, ko smo izvedeli za njen novi
izziv - upravne volitve 2017 v naši
občini. Prepričana je, da naše
mesto “potrebuje novo prihod-
nost, povezano s svojo identiteto,
s kulturnim, družbenim in go-
spodarskim prostorom, v katere-
ga je umeščena in - predvsem - v
katerem se bo razvijala”. Napo-
vedala je, da v ta namen zbira
okrog sebe skupino, “ki je odprta
različnim sugestijam, izzivom in
ljudem, ki pripadajo različnim
sredinam. Kar se pa tiče moje pri-
padnosti Slovenski skupnosti,
mislim, da je to velik izziv zame
osebno in tudi za stranko, ki je
bila v goriškem občinskem svetu
vedno zelo aktivna in angažira-
na, ne samo, kar se tiče direktno
Slovencev, temveč tudi za obče
potrebe goriških občanov, kar
dokazuje in potrjuje, da smo ak-
tiven element v mestu”.
O tem bomo seveda še pisali, to-
krat pa smo se želeli pogovoriti
zlasti o ukinjanju pokrajine in pa
o sadovih projekta, prek katerega
pokrajinska uprava oživlja Kras.
Pa začnimo! Furlanija-Julijska
krajina je kot prva dežela v Ita-
liji ukinila pokrajine. Dne 19.
julija je namreč poslanska
zbornica odobrila reformo sta-
tuta naše dežele, ki odpravlja
province. Kakšni občutki so
vas prevevali ob tem?
Občutki so bili mešani in tudi
protislovni: ne samo grenkoba,
žalost, jeza ali razočaranje, am-
pak tudi zadoščenje in zadovol-
jstvo za delo, ki sem ga opravila
v teh letih prav na Pokrajini. Se-
veda prevladujejo negativni
občutki. Vedno sem bila proti tej
reformi in v tem letu in pol, ko
poteka prenos kompetenc ne
Deželo FJK, se to moje prepričan-
je utrjuje. Reformo krajevnih av-
tonomij in pa tudi dežele FJK po-
trebujemo, vendar zakon odbor-
nika Panontina je zelo slab in je
dejansko ustvaril - in ustvarja - in-
stitucionalni kaos. Ukinitev po-
krajin Trst in Gorica (videmska
bo namreč po ustavni odločitvi
končala svojo institucionalno
pot leta 2018, pordenonska pa je
že drugostopenjska institucija)
ne prinaša, po mojem mnjenu,
pozitivnih učinkov. Danes je
družba vedno bolj kompleksna,
večplastna in problematična.
Centralizacija storitev javnih
uprav in vzvodov političnih in
upravnih odločitev ne bo prispe-
vala k boljšemu upravljanju po-
treb, zahtev, legitimnih interesov
občanov na krajevni ravni. Po-
glablja se brezno med
politiko/institucijo in ljudmi. Da-
našnja družba bi pa zahtevala
bolj prožne, bolj učinkovite in
bolj dostopne institucije, da bi bi-
la kos neštetim socialnim in go-
spodarskim izzivom. Te dinami-
ke se pojavljajo tudi v našem mi-
krokozmosu. Pokrajina je dejan-
sko oblikovala podobo goriške,
posoške, briške in tržiške skup-
nosti. Vedno je bila zelo aktivna
in predvsem je imela vizijo raz-
voja Goriške (česar občina ne
more imeti), ki jo je udejanjala
čim bolj v sozvočju s potrebami
prebivalcev. Zgledni primeri so
projekt za razvoj Krasa 2014+,
promocijski projekti Brd in Gra-
“R deža in pa Gorice, veliki izzivi,kakor je preustroj elektrarne vTržiču, zaprtje odlagališča v
Krminu, zgledno vzdrževanje
pokrajinskih cest in še bi lahko
naštevala.
Predsednica deželne uprave
Debora Serracchiani je pono-
sna, da je ta korak med itali-
janskimi deželami prva nare-
dila Furlanija-Julijska krajina...
Predsednica Serracchianijeva je
seveda ponosna na svojo refor-
mo in praviloma jo proslavlja ka-
kor politično zmago. Ne bi mo-
gla drugače. Vendar to, kar se je
zgodilo na občinskih volitvah v
Trstu, ni zanemarljivo in prote-
stni glas Tržačanov se ni omeje-
val samo na upravljanje mesta
Trst. Nelagodje v prebivalstvu je
zelo globoko in institucije ne da-
jajo potrebnih odgovorov. Refor-
ma krajevniih uprav je zelo zah-
tevna in v tem trenutku blokira-
na, ker so župani popolnoma ne-
močni, izgubili so orientacijo in
sposobnost vplivanja oz. obliko-
vanja in udejanjanja vizij za svoja
mesta.
Pristojnosti in kompetence, ki
so jih doslej imele pokrajine,
bodo preurejene, kot določa
zakon. Kako gledate na ta vi-
dik reforme?
Ta vidik je zelo zaskrbljujoč, ker
ustvarjamo vedno večje urade
brez političnega vodstva. Na
splošno vsi mislijo, da je politika
začetek in konec vseh proble-
mov, v resnici ima velike odgo-
vornosti tudi birokracija, ki je po
letu 1992 (afera “čiste roke”) po-
stala zelo močna in samodržna
tudi v odnosu do politike.
Reforma dejansko ustvarja velik
centraliziran deželni urad, ki v
tem trenutku deluje zelo slabo,
ker je dežela “pozabila”, da ob
spremembi enega člena sistema,
v katerem so vsi členi v medse-
bojni povezavi, bo avtomatično
sprožila spremembe tudi v svoji
strukturi. Tega dejavnika ni
upoštevala, se ni pripravila in je
sedaj v veliki zagati pri reorgani-
zaciji storitev in kompetenc v la-
stni strukturi. Najbolj zaskrblju-
joče pa je dejstvo, da za nekatere
zelo pomembne zadeve, kakor
sta na primer prenos lastništva
podjetja za lokalni prevoz (APT)
in pokrajinskega proračunskega
presežka, kar je skupaj vredno
približno 50 milijonov evrov, si
dežela ni niti postavila vprašanja,
kako, kdaj, komu bo prenesla
“premoženje” pokrajine Gorica.
To premoženje je last teritorija in
mora biti prenešeno na občine
oz. mora ostati na razpolago za
občine. Dežela o tem ne raz-
mišlja niti politično niti uprav-
no, kar je zelo zaskrbljujoče oz.
kar dokazuje popolno poman-
jkanje programiranja delovanja
in sposobnosti udejanjanja tako
zahtevne reforme.
Večino pristojnosti in kompe-
tenc smo prenesli na deželo. Le
nekatere bodo prešle na občine:
na primer urejanje in upravljanje
šolskih stavb, nekatere ceste in
kolesarske poti. Občine so v veli-
kih težavah. Nova finančna pra-
vila jih obremenjujejo v taki me-
ri, da so že skoraj blokirane. Niso
niti bili še odobreni vsi občinski
predračuni. Imajo zelo malo
osebja, s katerim bi zagotavljale
osnovne storitve.
Kaj pa medobčinske zveze?
Medobčinske zveze niso še
zaživele, nimajo lastnih pre-
dračunov in niti osebja. Refor-
ma je potisnila župane in občine
na tla. Dolgo in z veliko težavo
se bodo pobirali.
Kaj pa ukinjanje provinc po-
meni za nas Slovence, ki se
dobro zavedamo pomena po-
litične avtonomije?
Mi Slovenci izgubljamo po-
membnega političnega referen-
ta, politično in upravno. Na po-
krajinah Trst in Gorica smo Slo-
venci številčno prisotni in tudi
politično močni. Naši sogovor-
niki na teritoriju nas spoštujejo
in cenijo. Dejstvo je, da z ukinit-
vijo pokrajin izgubimo del poli-
tične avtonomije. Na deželni
ravni imamo dva svetnika oz. sa-
mo enega, ki predstavlja poli-
tično manjšino in njene potrebe,
kar nas postavlja v zelo komplek-
sen in zahteven položaj.
Bo z reformo dovolj upošteva-
na zaščita naše narodne skup-
nosti?
Reforma ne bo dovolj upoštevala
zaščite naše narodne skupnosti.
Slovenci na teritoriju potrebuje-
mo sogovornike v institucijah v
slovenskem jeziku, ki so dovzetni
za potrebe skupnosti, kakor je
npr. šola. Pokrajina je pripravljala
šolski plan in je vedno upošteva-
la specifiko slovenskih šol in
nihče ni nikdar postavil zadeve
pod vprašaj. Občine so v popol-
nem kaosu že danes, kar se tiče
uporabe in črpanja sredstev za-
kona 38/2001.
Dejstvo, da se v institucijah - na
pokrajini in na občinah - s težavo
uporabljajo sredstva za
manjšino, in to zato, ker je dežela
zablodila v tem procesu reforme
in sedaj ni sposobna ustvariti in
izpeljati administrativnih po-
stopkov v doglednem času, bo
postalo velik politični problem.
Tvegamo, da bomo morali denar
vračati Rimu in to bo imelo po-
litične posledice. Zato, preden
proslavljamo ukinitev pokrajin
na deželni ravni in v poslanski
zbornici ovekovečimo reformo,
bi bilo mogoče pametno se
vprašati, kakšne so posledice le-
te na tako delikatnem organiz-
mu, kakor je naša skupnost, kaj
tudi in predvsem dolgoročno to
pomeni v vidiku ohranjanja in
razvoja.
Dejstvo je, da bo manj Slovencev
v deželnem političnem svetu, kar
je za našo narodno skupnost sa-
mo po sebi slabše. Kvaliteta je se-
veda bistvena, vendar v sistemu,
kjer je število glasov merodajno,
nas ta izbira postavlja v slabši,
šibkejši položaj.
Le nekaj dni po odobritvi
deželne reforme ste na Debeli
griži predstavili pomemben
projekt, ki ima opraviti z nara-
vo in zgodovino našega terito-
rija in v katerega kot uprava
močno verjamete …
Vprašanje se mi zdi izzivalno...
Po desetih letih lahko naredim
obračun in račun se izide pozi-
tivno. Seveda nisem zadovoljna,
kar se tiče gradbenih del, ker smo
uresničili le del tega, kar smo
načrtovali. Dežela in država sta v
10 letih sesuli sistem delovanja
javnih uprav, tako da za ure-
sničitev katerega koli načrta so
potrebna dolga leta popolnoma
v nasprotju z dinamiko gospo-
darskega razvoja in potrebami
družbe.
Pred desetimi leti je bil goriški
Kras zaprt vase in se ni zavedal,
da je lastna identiteta prepoznav-
na evropska vrednota, ki jo lahko
delimo z drugimi. Izziv je bil to-
rej spremeniti kraško krajino iz
neopazne v opazno, predvsem
kar se tiče njenih najpristnejših
značilnosti. V
zadnjih 10 letih
je prišlo do očit-
nega preskoka
in Kras je postal
protagonist; gre
za pravi turi-
stični, zgodo-
vinski in okol-
jski preporod.
In pripravlja se
tudi gospodar-
ski preporod.
Pri tem so spet v
ospredju ljudje,
društva, občine
z neštetimi
spremnimi po-
budami, ki pro-
jektu dajejo ce-
loten smisel.
Ustvarili smo
skupno vizijo, v
katero verjame-
jo vsi in ki jo
bodo vsi s svo-
jim delom, tru-
dom in zavzeto-
stjo v prihodno-
sti uresničevali.
To je najbolj pomembna de-
diščina, ki jo zapuščam Krasu.
Kaj je bilo na Debeli griži do
sedaj narejenega in kaj mora
še biti dokončano do jeseni?
Projekt ima kot osnovni cilj ure-
ditev treh fokusnih točk, in sicer
Spominskega območja Debele
griže, Doberdobskega jezera in
kostnice v Redipulji.
Na Debeli griži je bila izvedena
notranja in zunanja ureditev top-
niških rovov oziroma rovov v no-
tranjosti hriba, ki so bili zavetišče
za vojsko in kjer naj bi bili posta-
vljeni topovi, ki so nadzorovali
dolino. S posegi smo zavarovali
rove in zunanji predel je spet pri-
dobil svoj prvotni videz: goli vrh
z rdečo prstjo in belim kamnom,
vrezan z jarki in izpostavljen ve-
tru. Na vseh fotografijah iz voj-
nega časa je Kras samo gola siva
skala, pusta krajina, kjer so redki
znaki življenja - kot npr. osamlje-
no drevo na Martinščini - za vo-
jake obeh vojskujočih se strani
postali simboli življenja v boju
proti smrti. V notranjosti rovov
poti vzbujajo čustva in dajejo vtis
vojne grozote in tesnobe.
Vse to nam pripoveduje in nas
spominja na dramatično in kru-
to zgodovino: na Debeli griži je
namreč umrlo več kot 100.000
vojakov vseh ras in jezikov. Kras
je ogromen “globalni slovar”.
Kot že rečeno, Kras 2014+ ni sa-
mo zgodovina. Na zunanjem
predelu Debele griže smo uredili
poti in dve razgledni točki, ki po-
nujata razgled na morje in na
nižino oziroma na Gorico in No-
vo Gorico, okoli katerih se dviga-
jo Kalvarija-Podgora, Sabotin,
Sveta Gora, Škabrijel, Sveti Mark,
Trnovski gozd, Banjšice ter krona
Julijskih Predalp in Alp.
S projektom Kras 2014+ ste kot
pokrajina veliko vložili v go-
riški Kras, mu dali novo podo-
bo, iz njega naredili več kot
muzej na odprtem, več kot
zgolj turistično destinacijo…
Projekt Kras 2014+ je nastal iz
načrta, ki ga je pripravil arhitekt
Andreas Kipar po naročilu Pokra-
jine Gorica. Cilj projekta je bil
zbrati vse projekte in pobude na
teritoriju in jim zagotoviti pri-
hodnost, ker so to sanje in vizije
te zemlje in njenih prebivalcev.
Kras torej ni vezan samo na spo-
min, moramo ga tudi doživljati.
In zato doživljajmo Kras!
Danes, od nordijske hoje do gor-
skega kolesarstva, od krajevnih
pridelkov in izdelkov do poho-
dov in maratonov, od Poti miru
do okoljskih ekskurzij, od kultur-
nih posvetov do spustov v jame,
vse to pomeni doživljanje in od-
krivanje Krasa. In to niso samo
sugestije! So resničnost in v do-
ločenem smislu predstavljajo
prototip Evrope, ki si jo želimo.
In morda se je ravno tu rodila
Evropa, še več, morda se je lahko
rodila samo tu.
Kaj bo z vso to bogato de-
diščino, ko pokrajine ne bo
več?
Z Deželo imamo dogovor, da bo
prevzela in izpeljala ureditev ne-
dokončanih del. Vendar duh, s
katerim smo skupaj z ljudmi in
društvi ustvarili to, kar je da-
našnja identiteta Kras, bo ostal v
ljudeh, ki bodo ustvarjali njego-
vo prihodnost. Dežela je namreč
samo operativna enota in do da-
nes ni pokazala potrebnega po-
sluha za Kras in njegove prebival-
ce, ki bodo z ukinitvijo pokrajin
bolj sami in bolj obrobni v dežel-
nem merilu.
Nadejam pa si, da bodo na tere-
nu vsi delali tudi v sodelovanju s
tržaškim in slovenskim Krasom,
kar bo omogočilo nedvomen go-
spodarski preporod in širšo
evropsko razpoznavnost.
Danijel D.
V nedeljo, 29. maja, je v cerkvi sv. Silvestra v
Pevmi prvikrat prejelo sveto evharistijo kar
štirinajst otrok. Zakrament jim je podelil g.
Marijan Markežič. S pomočjo katehistinje
Majde sta jih pripravljala dve leti. Prvoobha-
janci so: Filippo, Ivan, Thomas, Luca, Danijel
F., Maximilian, Ari, Mattia, Grazia, Dajana,
Alex, Daniel G., Veronika in Petra. Naj jim Je-
zus pomaga rasti v veri na njihovi življenjski
poti! / MMP
Prvo sv. obhajilo v Pevmi
Goriška 28. julija 2016 7
Praznovanje zavetnice svete Ane v Pevmi
Res bogat vaški praznik
  rejšnji konec tedna so v Pev-
mi praznovali vaško zavet-
nico sv. Ano. Večdnevno
slavje sta organizirala društvo Naš
prapor in Združenje krajevna skup-
nost Pevma-Štmaver-Oslavje pod
pokroviteljstvom goriške občine in
v sodelovanju z župnijo, Združen-
jem pridelovalcev rebule z Oslavja,
društvom sKultura2001, središčem
CRASG in Turističnim
društvom Solkan.
V četrtek, 21. julija, je bil v le-
po urejenem športno-kultur-
nem središču šesti odbojkar-
ski turnir, posvečen spominu
na učitelja in domačega
družbeno-političnega delavca
Davida Sossoua. Petkov večer-
ni spored so z narodno pesmi-
jo ob zvokih kitare uvedle Pe-
tra, Tina, Karolina in Gaja, čla-
nice Mladinskega pevskega
zbora Štmaver, Lovrenc Perso-
glia pa se je v imenu organi-
zatorjev zahvalil sodelujočim,
da je tudi letos “v Pevmi lepo,
prijetno in zanimivo”. O svoji
knjigi V Brucku taborišču
1915-1918, ki pripoveduje o
begunstvu ljudi iz vsega Po-
sočja pred 100 leti, je nato
spregovoril domačin Vili
Prinčič. “Naše none so dosti
govorile o tem Brucku”, kjer
je bilo “največje slovensko barakar-
sko naselje izven slovenskih
dežel”. Od oktobra 1915 do no-
vembra 1918 je tam živelo od
4.500 do 5.000 naših ljudi. Veliko
jih je tudi umrlo, zlasti otrok. Knji-
ga, ki je izšla lani pri ZTT, je v Pev-
mi doživela 18. predstavitev. Prav s
spominom in s takim delom, je še
dejal Prinčič, “se lahko oddolžimo
našim prednikom, ki so doživljali
P zelo hude čase”. Av-tor je tudi na kratkouvedel razstavo o tra-
gediji beguncev iz
časa prve svetovne
vojne, ki v pevm-
skem kulturnem cen-
tru ponuja na ogled
okrog 60 fotografij
večjega formata iz ra-
zličnih taborišč. V drugi sobi pa je
bilo razstavljenih okrog 150 ra-
zličnih vzorcev kavnih mlinčkov
in raznih pripomočkov za praženje
in kuhanje kave, ki jih je Zdravko
Gruden iz Solkana celih 40 let zbi-
ral po vsej Primorski. O razstavi z
naslovom Naša mama kuha kafe
je ga. Mira Bevc povedala, da je
Gruden od ustanovitve član Turi-
stičnega društva Solkan, prav tako
je član rezbarskega
društva, je pa predvsem
zbiratelj narodnega blaga.
Ima veliko zbirko obličev
in mizarskega orodja, sta-
rih razglednic krajev na
Trnovski planoti, starih
šivalnih strojev in seveda
kavnih mlinčkov. Blizu
dobro založenega bifeja,
ki so ga upravljali delavni
člani organizatorjev, je
nekaj prijaznih gospe go-
stom pevmskega prazno-
vanja kazalo, kako so nek-
daj pražili in kuhali kavo,
in jo tudi ponujalo.
Na prizorišče je nato privabil veliko
ljudi priznani furlanski komik
Sdrindule, ki je na “večjezičnem”
kabaretnem večeru ob glasbenem
mojstru Danieleju Bellottu s hudo-
mušnimi vici (zlasti na račun Fur-
lanov in Tržačanov) izzval v
množici mnogo smeha, saj “se ne
postaramo z leti, ampak ko se ne-
hamo smejati”.
V soboto zvečer je bil na sporedu
ples s skupinama Pikapolonica in
Primarna, v nedeljo pa je bila zju-
traj tradicionalna maša s procesijo
po vasi. Ob koncu maše se je ga.
Majda Mačus v imenu župljanov z
občutenimi besedami zahvalila
Bogu za 40 let mašništva dekana
in župnika Marijana Markežiča. V
Pevmo je prišel pred 12 leti, delo,
ki ga je “opravil na vseh področjih,
je neprecenljive vrednosti... Živi-
mo s tesnobo ob pomanjkanju du-
hovnikov, molimo za nove duhov-
ne poklice in prosimo Boga, da bi
vam naklonil mnogo zdravja in da
bi vas pustil pri nas še dolgo. Po-
trebujemo vas, da bi lahko skupaj
v svojem življenju vstopili v srce
evangelija in hodili za Kristusom.
Sveti Duh pa nam daje lepoto in
moč nadnaravnega čuta vere: to
čutimo na poseben način, ko nam
podeljujete svete zakramente”, je
še povedala ga. Majda. Sledila sta
blagoslov in odkritje kipa Marije
na vojnih okopih, dela piemon-
tskega umetnika Sista Lombarda,
ki ga je pevmski skupnosti darova-
lo društvo sKultura2001. Sprego-
vorila sta predsednik društva Mar-
jan Brescia in kipar, na zvoniku so
praznik naznanjali pritrkovalci, na
citre je zaigrala ga. Gabrijela Vid-
mar. Predstavili so tudi rezultate
natečaja “V domačem vrtu cveti-
jo”, ki se ga je udeležilo več kot 50
oseb.
Obvestila
SCGV Emil Komel sprejema vpise
za šolsko leto 2016/17 od
ponedeljka do petka od 9. do 13.
ure. Informacije na tajništvu, tel.
0481 532163, e-mail:
info@emilkomel. eu. Šola bo zaprta
za dopust od 8. do 21. avgusta.
Kulturni center Lojze Bratuž in
Krožek Anton Gregorčič vabita v
četrtek, 28. julija, ob 20.30 na
Srečanje pod lipami, na katerem
bosta gosta Tomo Križnar in
Bojana Pivk Križnar. S fotografijami
in posnetki bosta spregovorila o
humanitarnih akcijah, knjigah,
dokumentarcih ter o triletnem
trudu, da bi spravila v sudanske
Nubske gore 175.000 evrov
vredno vrtalno napravo za iskanje
vode. Pogovor bo vodil časnikar
Fabio Gergolet. Večer bo potekal v
Kulturnem centru Bratuž v Gorici.
Knjižnica Damirja Feigla v Gorici
je po poletnem urniku odprta v
ponedeljek, sredo in petek od 8.
do 16., v torek in četrtek pa od 10.
do 18. Zaradi dopusta bo zaprta
od 8. do 19.8.2016.
Goriški urad Sveta slovenskih
organizacij bo zaprt zaradi
dopusta od 8. avgusta do 26.
avgusta 2016.
Zveza slovenske katoliške
prosvete in Združenje cerkvenih
pevskih zborov Gorica obveščata,
da bo urad od 1. julija do 31.
avgusta deloval od 8. do 14. ure
od ponedeljka do petka. Popoldne
bo urad zaprt. Od 8. do 15. avgusta
bo urad zaprt zaradi dopusta.
SPDG načrtuje v avgustu tridnevni
izlet v Dolomite, v skupino Pale di
San Martino. Predvideno je od 4
do 7 ur hoje dnevno. Zaradi
pravočasne rezervacije prenočišča
je potrebna predhodna prijava.
Informacije daje Vlado tel.
3317059216.
Občina Sovodnje ob Soči sporoča,
da bo občinska knjižnica zaprta
zaradi selitve v nov sedež na
Prvomajski ulici št. 42 (Butkovičeva
hiša) do petka, 16. 9. 2016 (ukrep
župana št. 3 z dne 31. 5. 2016).
Občina Sovodnje ob Soči sporoča,
da bodo v juliju in avgustu 2016
uradi zaprti v popoldanskih urah.
Urniki uradov so objavljeni na
spletni strani Občine www.
comune. savogna. go. it
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško prireja v soboto, 6.
avgusta, tradicionalni piknik z
izletom v Slovensko Istro za ogled
Sečoveljskih solin in obisk
zgodovinske ter moderne oljarne
(Tonina hiša). Sledilo bo družabno
srečanje. Vpisujejo po tel. št.: 0481
884156 (Andrej F.), 0481 20801
(Sonja K.), 0481 882183 (Dragica
V.), 0481 78138 (Sonja Š.). Odhod
avtobusa št. 1 bo ob 7. uri iz Gorice
s trga Medaglie d'oro - z Goriščka,
avtobus št. 2 tudi ob 7. uri s Pilošča
v Štandrežu. Udeleženci morajo
imeti s sabo veljaven osebni
dokument.
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško sporoča, da bo
društveni sedež na korzu Verdi
51/int. zaprt od 1. do 31. avgusta.
RADIO SPAZIO
Vrata proti vzhodu
(od 29.7.2016 do 4.8.2016)
Radijska postaja iz Vidma oddaja
na ultrakratkem valu s frekvencami
za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za
Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za
Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz;
za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz;
za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na
internetu www. radiospazio103. it.
Slovenske oddaje so na sporedu
vsak dan razen ob sobotah od
20.00 do 21.00. Spored:
Petek, 29. julija (v studiu Niko
Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki
z naših kulturnih prireditev - Glasba
iz studia 2.
Nedelja, 31. julija, ob 21. uri (vodi
Ilaria Banchig): Okno v Benečijo:
oddaja v benečanskem,
rezijanskem in ziljskem narečju.
Ponedeljek, 1. avgusta (v studiu
Andrej Baucon): Narodno-zabavna
in zabavna glasba - Zborovski
kotiček - Novice iz naših krajev -
Obvestila in večerni vic.
Torek, 2. avgusta (v studiu Matjaž
Pintar): Utrinki v našem prostoru -
Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 3. avgusta (v studiu Danilo
Čotar): Pogled v dušo in svet: Divje
koze - Izbor melodij.
Četrtek, 4. avgusta (v studiu Andrej
Baucon): Lahka glasba -
Zanimivosti iz sveta - Obvestila in
večerni vic.
Od Ronk do Sovodenj ob Soči
Igrajmo se slovensko
  otroških vrtcih v Ron-
kah, Romjanu in So-
vodnjah se je v mesecu
maju končal projekt Igrajmo
se slovensko, ki ga je vodila
izvedenka na področju zgod-
njega učenja jezikov Martina
Šolc in se ga je udeležilo 124
otrok.
Vzgojiteljica Martina že vrsto
let uči tuje jezike predšolske
in šolske otroke v Jezikovnem
centru Poliglot v Novi Gorici.
Dobro pozna metode
poučevanja slovenščine kot
drugega/tujega jezika, saj se
je izobraževala tudi v Centru
za slovenščino kot drugi in
tuji jezik v Ljubljani.
V tem jezikovnem projektu je
vzgojiteljica Martina izvedla
v vrtcih Večstopenjske šole v
Doberdobu tečaj slovenskega
jezika Igrajmo se slovensko,
ki ga je posebej pripravila za
V slovenske vrtce v Italiji, ki jihobiskujejo otroci, ki jim jeslovenščina materni jezik oz.
prvi jezik, in otroci, ki se
učijo slovenščine kot drugega
ali tujega jezika.
Vzgojiteljica ima v takem
okolju zelo pomembno vlo-
go, saj sta njena kompeten-
tnost in strokovna usposo-
bljenost pomemben dejavnik
za kakovost otrokovega učen-
ja.
V tečaju slovenščine Igrajmo
se slovensko je Šolčeva
združila najnovejša spoznan-
ja na področju zgodnjega
učenja, po katerih je celostno
in izkustveno učenje najbolj
primerno v času zgodnjega
otroštva. V takem načinu
učenja, pravi vzgojiteljica
Martina, imata igra kot učna
metoda in učna igra pomem-
bno vlogo, ker so otroci med
učenjem z igro
bolj aktivni, mo-
tivirani, pozorni
in njihov interes
je višji. Znanje,
ki ga pridobijo,
pa je boljše in
trajnejše.
Na jezikovnem
tečaju Igrajmo
se slovensko so
se otroci učili
slovenščine s pe-
smimi, rimami,
izštevankami,
glasbo, giban-
jem, pravljicami,
plesanjem, lut-
kami, didak-
tičnimi igrami,
zanimivim di-
daktičnim mate-
rialom in z veli-
ko pozitivne
spodbude in
pohval za vsak
dosežek. Dejav-
nosti so bile raz-
nolike in pestre.
Otroci so se učili
na najbolj zabaven način,
skozi igro. Bili so zelo moti-
virani in so sproščeno usva-
jali novo besedišče in širili
svoje znanje slovenskega jezi-
ka. Nato so utrjevali naučene
vsebine s svojimi vzgojitelji-
cami, ki se vse leto trudijo za
njihov govorni razvoj in da bi
vzljubili slovenski jezik in
kulturo.
Pesem o mavrici (Martina
Šolc)
rdeča, oranžna, rumena, ze-
lena, modra, vijolična,
to je mavrica.
Na nebu sonce sije, pada dež.
Čarovnija se zgodi, mavrica
se smeji.Podeljevanje diplom v OV Živ žav v Sovodnjah ob Soči.
S teleskopom so opazovali nebo in videli sonce, luno in
zvezde. Prikazali so se tudi sivi oblaki in v učilnici je
deževalo. Otroci pa so pridno šteli kapljice. Po dežju se
je prikazala mavrica in otroci so lahko občudovali in
poimenovali njene čudovite barve: od rdeče do
vijolične. Ob tem pa so se še naučili, da, ko dežuje in
obenem sije sonce, se zgodi čarovnija in na nebu se
zasmeji mavrica.
V vročem julijskem popoldnevu sta si 
v števerjanski cerkvi 
naša draga kolegica MAIDA SIBELIA
in njen izvoljenec MITJA PINTAR 
obljubila trajno zvestobo. 
Z njima se iskreno veselimo in jima iz srca želimo, 
da bi njuno skupno življenjsko pot z Božjo pomočjo
vedno prežarjalo sonce ljubezni, sreče in zadovoljstva
in da bi na njunih licih nikdar ne zamrl tisti prijazni
nasmeh, ki spravlja vse v dobro voljo. 
ČESTITAMO JIMA VSI PRI NOVEM GLASU in 
PASTIRČKU ter ZADRUGI GORIŠKA MOHORJEVA
Gruden in Prinčič režeta trak
Lovrenc Persoglia
Kultura28. julija 20168
Zgodbe čeških samostanov IV. 
Samostan Broumov: Samostan -
jetnišnica - hotel
  enediktinski samostan
Broumov leži severov-
zhodno od Prage, že pri
meji s Poljsko. Od 14. stoletja je
služil svojemu namenu, po drugi
vojni je bil tudi ječa za redovnike,
redovnice in duhovnike, nato
dom za ostarele, danes pa je v ob-
novljenih meniških celicah ho-
tel. Na ogled je zelo lepa baročna
cerkev, del samostana s knjižnico,
avtentična kopija turinskega prta
in muzej. Mesto Broumov ima še
več znamenitosti, med drugim
staro mestno jedro, gotsko leseno
cerkev, spomenik broumovske-
mu tovarnarju J. Edlerju von
Schrollu pa je leta 1901 zasnoval
Jože Plečnik.
Samostan Broumov sodi pod be-
nediktinsko opatijo Brevnov v
Pragi. Sedanja vrhunska baročna
podoba broumovskega samosta-
na izhaja iz prve polovice 18. sto-
letja. Baročna prenova je potekala
(1726 – 48) po načrtih Kiliána
Ignáca Dientzenhoferja; o njego-
vem mojstrstvu smo pisali že pri
samostanih Kladruby, Plasy in
Mariánsky Tynec. Dientzenhofer
je prav tako avtor zasnove notran-
josti; izdelali so jo mojstri praške-
ga baroka – štukater Bernard Spi-
netti, freskant Jan Karel Kovár in
slikar Felix Antonín Scheffler.
Zaradi česa je Broumov še posebej
vreden obiska?
Ogled si zaslužijo samostanska
baročna cerkev sv. Vojteha, zakri-
stija, refektorij (jedilnica) ter
knjižnica, ki sodi med najbolje
ohranjene samostanske knjižnice
v Češki republiki - zdaj hrani pri-
bližno 17.000 zvezkov, več deset
tisoč knjig pa je bilo uničenih v
B petdesetih letih prejšnjega stolet-ja.V refektoriju je razstavljena tudi
“dotikana” kopija (t. j. da so se z
njo dotaknili originala) turinske-
ga prta, datirana z letom 1651, av-
tentičnost pa potrjuje originalna
darilna listina s podpisom tedan-
jega turinskega nadškofa.
Razmeroma brez večje škode je
broumovski samostan preživel
napade husitske vojske (1421), tri-
desetletno vojno, jožefin-
ske reforme in prvo sve-
tovno vojno.
Težave so se začele v času
nacistične okupacije
Češkoslovaške med leti
1938 in 1945. Mesto Brou-
mov je bilo kot del pre-
težno z Nemci naseljenih
Sudetov priključeno k
nemškemu rajhu, večino
samostana Broumov in
opatije Brevnov sta zasedla
gestapo in nemška vojska.
Več broumovskih meni-
hov, ki se odkrito niso
strinjali z nacizmom, četu-
di so bili nemške narodno-
sti, so gestapovci mučili,
nekaj jih je bilo odgnanih
v taborišča, česar večina ni
preživela.
Po vojni je kazalo, da bo samo-
stan Broumov mogoče znova
oživiti v nekdanjem sijaju, kot
skupnost menihov češke in
nemške narodnosti. Priselila se je
še skupina benediktincev iz
Združenih držav Amerike, ki pa
so jih čez nekaj let izgnali kot
ameriške državljane. Nemški be-
nediktinci so bili skupaj z ostali-
mi sonarodnjaki (blizu tri milijo-
ne ljudi) prav tako izgnani, kar
pomeni, da so nasilje vsaj prežive-
li.
Največ škode je naredila stalini-
stična oblast
Vse načrte obnove verskega
življenja po vojni je grobo zatrla
stalinistična češkoslovaška komu-
nistična stranka, ki je februarja le-
ta 1948 s pučem prevzela oblast.
Leta 1950 je ukinila vse samosta-
ne in jih zaplenila, s premožen-
jem vred, redovnike in redovnice
pa poslala v zbirna taborišča, na
prisilno delo in v zapore. V samo
dveh dneh, 13. in 14. aprila 1950,
je bilo na osnovi t. i. “akcije K”
likvidiranih petinsedemdeset sa-
mostanov predvsem številčno ve-
likih redov. Tudi samostan Brou-
mov je postal ječa. Tja je bilo pre-
gnanih in brez sodbe zaprtih
večje število članov različnih žen-
skih in moških redov iz več samo-
stanov. Delati so morali na poljih
in v podržavljenih broumovskih
tovarnah, seveda, če so imeli
srečo in dokler jih niso razselili
po drugih “zbirnih” taboriščih,
zaporih ter uranovih in drugih
rudnikih, tovarnah in gradbiščih.
Ne le, da so bili ukinjeni vsi sa-
mostani, verske skupnosti ra-
zlaščene, cerkvene ustanove
(šole, bolnišnice ipd.) pa raz-
puščene. Mnogi duhovniki so bili
zaprti, veliko cerkva spremenje-
nih v skladišča, kašče, garaže za
poljedelske stroje ipd., samostani
so dobili različne namene, v ne-
katerih so bile vojašnice, v naj-
boljšem primeru pa t. i. socialna
stanovanja za delavce, gospodar-
ske, šolske, galerijske ali muzejske
ustanove.
V gradivih češkega Inštituta za
proučevanje totalitarnih režimov
navajajo, da je bilo več kot dvesto
tisoč političnih zapornikov obso-
jenih, večinoma zaradi izmišlje-
nih obdolžitev, na montiranih
procesih, doletele so jih dolgolet-
ne zaporne kazni, nekaj sto obso-
jencev je bilo usmrčenih takoj, ti-
Domoznanske prireditve v Mestni knjižnici Piran
Na svojski način
spodbujajo sožitje
  estna knjižnica Piran
deluje na področju, ki
je v marsikaterem po-
gledu drugačno kot ostala ob-
močja v Sloveniji. Do konca 2.
svetovne vojne je bilo večinsko
prebivalstvo obalnih mest, tako
tudi Pirana, italijanske narodno-
sti. Prebivalci vasi v zaledju so bi-
li slovenske narodnosti. Piran
je bil skoraj pol tisočletja eko-
nomsko in kulturno povezan
z Benetkami. Benetke so od-
kupovale piransko sol, v Piran
so po morskih poteh prihajale
različne druge dobrine. Zaradi
solin in pomorske trgovine je
mesto doživelo razcvet, kar je
ljudsko izročilo strnilo v rek
Piran je zrasel na soli. Še danes
je najlepša hiša v Piranu Be-
nečanka z znamenitim napi-
som Lasa pur dir. Beneški
umetniki so krasili piranske
cerkve. V mestu so poleg pre-
prostih solinarjev, kmetov, ri-
bičev, trgovcev in obrtnikov
prebivali tudi mnogi izo-
braženi ljudje. Vsem je poz-
nan violinist in skladatelj Giu-
seppe Tartini, tukaj pa se
znanje povprečnega Slovenca
o piranskih kulturnikih in na
splošno o načinu življenja nek-
danjih Pirančanov navadno usta-
vi. Zato je delo domoznanskega
oddelka piranske knjižnice toliko
pomembnejše, tako za mesto sa-
mo kot tudi širše. Bibliotekarska
M specialistka in skrbnica domoz-nanske zbirke v Mestni knjižniciPiran, Ksenija Petaros Kmetec, si
že več kot dve desetletji prizade-
va za širjenje vedenja o zgodovi-
ni Pirana. Skrbno zbira, obdeluje
in preučuje domoznansko gradi-
vo. Prebivalcem piranske občine
in obiskovalcem iz širše okolice
in tujine na različne načine pred-
stavlja kulturno dediščino in
način življenja v našem lokal-
nem okolju nekoč in danes. Pri-
pravlja razstave starih knjig, raz-
glednic, poštnih znamk, zemlje-
vidov in pomorskih kart, lepo-
slovnih in strokovnih del avtor-
jev, ki so živeli ali živijo na našem
območju. Za spletni portal Pri-
morci. si in domoznanski portal
Kamra piše prispevke o pomem-
bnih Pirančanih. Organizira in
vodi kulturne prireditve in lite-
rarne večere. Sodeluje pri lokal-
nih in nacionalnih projektih,
piše strokovne in poljudne član-
ke, prevaja domoznanske pri-
spevke iz italijanščine v slo-
venščino. Prizadeva si, da bi se
vsi zavedali pomena ohranjanja
dediščine.
Domoznanske prireditve in raz-
stave pripravlja v sodelovanju s
prebivalci, ustanovami ali
društvi iz piranske in drugih
obalnih občin. Že več let sodelu-
je pri projektu Dnevi evropske
kulturne dediščine. Jeseni 2015
so obiskovalci knjižnice prisluh-
nili predavanju o svetem Juriju,
ki je zavetnik mesta Piran od leta
1343, ko je v hudem neurju
čudežno rešil dva ribiča iz obje-
ma valov in mesto pred poplavo.
Legenda se je v ljudskem izročilu
ohranila do danes, o dogodku pa
pričajo tudi slikarske in kiparske
umetnine v cerkvah in na pročel-
jih hiš, v ozkih ulicah in na trgih
v Piranu. Gost v knjižnici je bil
tudi raziskovalec Almerigo
Apollonio iz znane piranske
ladjedelske družine. Živi v Pa-
vii v Italiji, po poklicu je eko-
nomist, odkar je upokojen, pa
ves svoj prosti čas namenja ra-
ziskovanju preteklosti Pirana.
Objavil je že številne knjige o
zgodovini mesta. Njegovo naj-
novejše delo je monografija v
dveh delih (skupno 991 stra-
ni), ki je za zdaj dostopna le v
italijanščini. Obravnava ob-
dobje od začetka 20. stoletja
do razkroja in zatona avstro-
ogrske monarhije. Tedanjo
družbo predstavi z različnih
vidikov vsakdanjega življenja
in prikaže čedalje bolj zaplete-
ne odnose med različnimi na-
rodi, ki so živeli v habsburški
monarhiji. Življenje Diega de
Castra iz plemiške družine, ki
je živela v palači Gabrielli, je ra-
ziskala Branka Preden. Diego de
Castro se je ukvarjal s statistiko
in o tem napisal 140 knjig in več
kot 1500 strokovnih prispevkov.
Pisal je tudi o zgodovini Trsta.
Od leta 1952 do 1954 je bil di-
plomatski predstavnik Italije v
zavezniški upravi v Trstu in je po-
litične in pravne probleme zelo
dobro poznal. Zagovarjal je ide-
jo, da bi morali Slovenci, Italijani
in Hrvati v Istri živeti v sožitju,
tako kot so živeli v časih Beneške
republike. Piranu je zapustil bo-
gato knjižnico z več kot 13.000
knjigami, statističnimi letopisi in
revijami, ki se zdaj nahaja v Tar-
tinijevi hiši. Branka Preden je
predlagala, da bi Piran postal
center za proučevanje znanosti o
statistiki. Diego de Castro je bil
tudi velik dobrotnik. Z njegovim
denarjem so obnovili orgle v
stolni cerkvi sv. Jurija, Italijanski
narodni skupnosti je omogočal
izdajanje knjig ter ustanovil
sklad za štipendiranje študentov
iz Istre. Ksenija Petaros Kmetec je
na literarnih večerih predstavila
tudi več književnih ustvarjalcev,
kot so Veso Pirnat Brolski, Marko
Matičetov, Vanja Pegan, Erika
Vouk, Ivan Sivec in drugi. Zani-
miva je bila predstavitev doktor-
ske disertacije Vladke Tucovič
Istra v sodobni slovenski književ-
nosti. Veliko prireditev je seveda
dvojezičnih. Tudi predstavitev
monografije Storia e antologia
della letteratura italiana di Capo-
distria, Isola e Pirano / Zgodovi-
na in antologija italijanske
književnosti Kopra, Izole in Pira-
na je potekala v obeh jezikih
okolja.
Domoznanski večeri vsakič zno-
va pritegnejo številne obiskoval-
ce. Ljudje z zanimanjem prisluh-
nejo predavanjem z diaprojekci-
jo, kot so bila na primer Zbogom
tramvaj, dobrodošel avion, Pi-
ranski tradicionalni ribolov ci-
pljev, Usidrali smo se na morje -
o razvoju slovenskega pomorstva
v obdobju 1945-1958, Porečanka
– Parenzana o nekdanji istrski
železnici. Odprtje slikarske raz-
stave ljubiteljskega likovnega
umetnika Giulia Ruzziera Piran-
ski tramvaj so v knjižnici pove-
zali še z obujanjem spominov in
s predstavitvijo diplomske nalo-
ge Uroša Pavlina Železniška pro-
ga Trst–Poreč. Zanimiva je bila
tudi razstava slik Sveti Jurij,
zaščitnik Pirana, ki so jih nasli-
kali člani likovne skupine iz Tar-
tinijeve hiše. Mestna knjižnica
Piran je sodelovala pri projektu
italijanske narodne skupnosti
Raccontiamo il mare per viverlo
meglio / Pogovori o morju in
življenju z morjem. Namen
šestih tematskih srečanj in pogo-
vorov o morju je bil zbiranje in
ohranjanje lokalne etnografske
tradicije. V okviru projekta
Srečanja v Piranu pa Ksenija Pe-
taros Kmetec vodi pogovore z
občani, ki delujejo na področju
kulture, znanosti in ohranjanja
dediščine.
Ljudje se domoznanskih priredi-
tev udeležujejo, ker jih zanima
preteklost mesta in okolice, želijo
pa se predvsem srečati s tistimi,
ki so bili priče nekdanjega
življenja in lahko o njem najbolj
verodostojno pripovedujejo.
Spoznavanje zgodovine, povezo-
vanje preteklosti s sedanjostjo
pripomore tudi k preseganju
predsodkov – vse to pa plemeniti
obiskovalce in uporabnike
knjižnice iz domačega in širšega
prostora. Domoznanske priredit-
ve prispevajo k promociji
knjižnice in mesta Piran. Na svoj-
ski način spodbujajo sožitje, dia-
log in sodelovanje med pripad-
niki različnih narodov, ki danes
živijo na tem območju.
Špela Pahor
soči so bili na prisilnem delu,
mnogi tudi brez sodbe, več tisoč
jetnikov stalinističnega mučenja
ni preživelo.
Opat - huligan
Usodo političnega zapornika je
preživel tudi brevnovski opat in
pesnik Jan Anastáz Opasek (1913
– 1999). S skupino, obtoženo vo-
hunstva in rušenja češkoslovaške
socialistične družbene ureditve,
je bil leta 1949 aretiran in leto ka-
sneje obsojen na dosmrtno ječo.
V zaporu je dobil vzdevek “huli-
gan”, pravijo, da tudi zaradi po-
končnosti, s katero je kljuboval
jetniškim mukam. Po desetih le-
tih zapora je bil opat Opasek po-
miloščen, vendar ni smel opra-
vljati duhovniškega poklica, pač
pa je delal na gradbiščih kot po-
možni zidar, drugje spet kot skla-
diščnik in nočni čuvaj ipd. V tu-
jino je odšel leta 1968 in se vrnil
šele po več kot dvajsetih letih, ko
je lahko znova prevzel brevnovski
in broumovski samostan. Izdal je
desetino zbirk, v nemščini in
češčini, ter tri knjige spominov,
ki so še vedno uspešnica, saj zelo
nepristransko opisuje tudi ob-
dobje okupacije, zaporniške čase
in trpko življenje za železno zave-
so.
Vse do leta 1990 so v Broumovu
živele dominikanke, ki so smele
delati v domu za starejše, s tem
da so same morale poskrbeti za
svoje preživetje, za delovanje do-
ma in oskrbovance.
Po žametni revoluciji sta bila sa-
mostana Broumov in Brevnov
vrnjena benediktincem, ki pa se
v Broumov niso znova naselili,
saj jih je dandanes premalo. V
nekdanjih meniških celicah so
urejene asketske, a prijetne hotel-
ske sobe.
Spomenik državnega pomena
Broumovski samostan je vpisan
na seznam spomenikov državne-
ga pomena. Večjega dela objek-
tov še ni mogoče uporabljati,
vendar obnova postopoma le po-
teka.
Velika posebnost Broumova je
zgodovinsko mestno jedro, na ro-
bu mesta pa še gotska cerkev na
mestnem pokopališču. Zgrajena
naj bi bila leta 1450, vendar čisto
zanesljivih virov o tem podatku
ni. V celoti je grajena iz lesa, brez
enega samega kovinskega delca.
Sodi med najbolje ohranjene le-
sene cerkve v Češki republiki in
celo v Srednji Evropi.
Do mesta Broumov boste od sre-
dišča Prage potrebovali dobri dve
uri in pol avtomobilske vožnje
(približno 190 km). Polovico poti
je avtocesta. Če si boste vzeli do-
volj časa, si boste med potjo lahko
ogledali kar nekaj zgodovinskih
krajev, ki so pravzaprav vrhunski
arhitekturni spomeniki sami po
sebi, kot npr. univerzitetno mesto
Hradec Králové. V tej smeri je tudi
grad-bolnišnica Kuks z zbirko ale-
goričnih kipov slovitega baročne-
ga kiparja M. Bernarda Brauna, o
katerem je tekla beseda že ob sa-
mostanu Plasy, nekaj Braunovih
kipov pa stoji med drugim na
Karlovem mostu v Pragi.
Občudovanje zbuja tudi aleja
Braunovih v živo skalo vklesanih
kipov v gozdu blizu Kuksa. Obi-
ska ravno tako vredno je mesto
Náchod, od koder je bil doma di-
sident Josef Škvorecky' (1924-
2012), češko-kanadski pisatelj, za-
ložnik, scenarist, po nekaj njego-
vih predlogah so bili posneti
uspešni filmi (npr. Tankovski od-
delek). Eno njegovih najpomem-
bnejših del – Inženir človeških
duš – je pred kratkim izšlo v slo-
venščini.
V enem dnevu skočiti iz Prage v
Broumov in si ne ogledati še pre-
lepe gričevnate okolice, posejane
s cerkvami (žal je večina zane-
marjenih), je očitno premalo.
Kdor si bo vzel čas tudi za daljše
bivanje, izleta ne bo obžaloval.
Peter Kuhar
Kultura 28. julija 2016 9
  polemiki okrog obstoja dveh tigrov-
skih društev, v nadaljevanju Tigr Pri-
morske, ustanovljen 1994, in Tigr –
13. maj, 2016, so predstavniki društva Tigr
Primorske ob različnih priložnostih nepre-
pričljivo izjavljali, da so neideloško, pluralno
in nestrankarsko društvo. Naj najprej spom-
nim, da je bil že ob pripravah na ustanovitev
društva Tigr Primorske napravljen silovit,
čeprav neuspešen pritisk s strani koprske
borčevske organizacije, naj bi se namreč
Tigr organiziral kot sekcija znotraj nje.
Vendar ustanovitelji (Karlo Kocjančič, Ci-
ril Pelicon, Nadja Maganja idr.) se niso
vdali in so šli svojo pot. Pritiski so se na-
daljevali na tigrovskih srečanjih in prosla-
vah, ko je po osamosvojitvi v slovenski
družbi odneslo pokrov zatohlega enoumja
in ko so na navedenih shodih pred veliko
množico ljudi padale bridke besede o od-
nosu partije in vodstva NOB do Tigrovcev
in drugih primorskih domoljubov (padal-
cev, čedrmacev idr.). V društvo je namreč
ob ustanovitvi vstopila tudi množica bor-
cev in ljudi blizu partije, ki so postopoma
prevzemali vodilne položaje, izvajali no-
tranje pritiske ter danes povsem obvladu-
jejo društvo na lokalni in višji ravni. Že na
ustanovnem občnem zboru v Postojni
(1994) so npr. napadli preživelega Tigrov-
ca Alojza Zidarja, ko je poočital partiji
trpinčenje in celo likvidacije Tigrovcev med
vojno in po njej. To se je potem ponovilo tudi
v Kopru v drugi polovici 90. let, ko je zgodo-
vinarka dr. Miroslava Cencič tudi načela temo
zahrbtne medvojne likvidacije vodilnih Ti-
grovcev s strani Udbe in jo je skupina borcev
utišala z grožnjo kolektivnega odhoda iz dvo-
rane. Podoben napad je doživela tudi dr. Tat-
jana Rejec, soproga političnega vodje Tigra
Alberta Rejca, ko je približno v istem času na
tigrovskem shodu v Ljubljani začela nizati
prepričljive dokaze o navedenih pobojih vo-
dilnih Tigrovcev (Ferda Kravanje, Maksa Rejca
in Antona Majnika). Tudi na občnih zborih
društva (Sežana, Vipava idr.) so predsedujoči
velikodušno dopuščali, da so posamezni pre-
napeti člani borčevske organizacije udrihali
po Janši, Peterletu, Rodetu ipd., kar je izzvalo
proteste prisotnih in prve izstope članov
pomladne opcije iz društva. Ustanovitelji
društva (Kocjančič, Pelicon, Maganja idr.) so
sicer poskušali vzdrževati ravnotežje med
obema opcijama, vendar z veliko težavo in
neuspešno, saj je društvo vse bolj
drselo v levo. Na nekem srečanju v
zvezi s tem dogajanjem na Repenta-
bru, ob prisotnosti Kocjančiča, Ma-
ganje in pisca tega sestavka, smo za-
skrbljeno ugotavljali, da postaja leva opcija v
društvu dominantna in da se iz tega ne more
roditi nič dobrega, saj levica nima interesa
kopati po lastni nesnagi in bo tako v društvu
počasi zavladalo enoumje. V letih 2005–2007
je sledila skoraj hkratna smrt treh navedenih
ustanoviteljev društva, kar je še bolj pospešilo
prevlado levice, slabo počutje članov pom-
ladne opcije in njihove izstope iz društva.
Med njimi sem bil tudi sam ter sem v Primor-
skem Rodoljubu (št. 3) že leta 2000 opozoril,
da moramo ohraniti pluralnost društva in
preprečiti, “da bi se ga kdo polastil, ker bi se
v tem primeru vanj naselilo enoumje. In če
kdo to slučajno načrtuje, potem pripravlja
njegov pogreb. Pa naj se tega zaveda ali ne”.
Leta 2013 pa sem prav tako v Rodoljubu (št.
79) resignirano zapisal, “da se zaradi skomin
borčevske organizacije, da bi položila roke na
Tigr, odpira vprašanje, ali bo društvo Tigr še
Tigr ali pa bo postalo zgolj podružnica neke
druge centrale”. Po vseh teh dogodkih je bilo
v društvu vse manj nastopov, ki bi vznemirjali
javnost z odkrivanjem bridke usode Tigrov-
cev pod komunizmom. Kritični govorci na
shodih so utihnili. Zamenjali so jih “pravi”
ljudje, kot npr. leta 2015 Zoran Janković na
shodu pred Univerzo v Ljubljani, Janko Veber
na pohodu po Malem krasu idr. Tigr je tako
začel izgubljati svojo prvotno dušo in naša
pričakovanja o odprtem in pluralnem
društvu so se izkazala za neuresničljiva in
naivna.
Počasi so ob že navedenih pobojih prišla na
dan še nova odkritja o povojni bridki usodi
Tigrovcev. Kot npr. povojna ugrabitev in lik-
vidacija vodilnega Tigrovca Zorka Ščuke ter
primorskega narodnjaka dr. Andreja Uršiča s
strani Udbe. Izdaja Tigrovcev fašistom na Ma-
li gori pri Ribnici s strani komunista Filipa Te-
kavca, kar se je končalo s smrtjo vojaškega
vodje Tigra Danila Zelena. Usoda znanega Ti-
grovca Vladimirja Manjkoča, ki je v času ko-
minforma padel v mline Udbe in končal na
Golem otoku s posledicami, ki so ga spravile
v grob že pri 43-letih. Pa izjava dolgoletnega
predsednika koprske borčevske organizacije
Cirila Pelicona (Svobodna misel, 14.
9. 2002), “da so mu po vojni hladno
ustrelili brata, in to zgolj zato, ker je
bil Tigrovec”. Na dan so prišli tudi
podatki o množičnem povojnem za-
sliševanju in mrcvarjenju Tigrovcev
s strani Udbe, ko naj bi jih bilo za-
slišanih samo na Bistriškem in Go-
riškem v enem samem poletju okrog
sto. Vse bolj vztrajni so postajali tudi
glasovi o domnevni zahrbtni likvi-
daciji Janka Premrla Vojka itn. Ob
vseh teh odkritjih, ki so burila duho-
ve, nisem zasledil v javnosti enega sa-
mega komentarja predstavnikov
društva Tigr Primorske. Niti ob izja-
vah predsednika SD dr. Igorja
Lukšiča in Janeza Stanovnika leta
2005, da je bil Tigr teroristična orga-
nizacija. Ni čudno, da je potem leta
2016 vzniknilo iz vrst pomladnikov
novo, alternativno društvo Tigr - 13. maj, ki
vztraja na tem, da se obelodani vsa resnica o
Tigru, tako tista veličastna pod fašizmom kot
tudi tista bridka pod komunizmom. Kot so
sicer po osamosvojitvi vzniknili tudi mnoge
druge alternativne organizacije, društva, za-
vodi, inštituti itn., ki tudi neutrudno kopljejo
po zamolčanem delu naše preteklosti in iz za-
tohle slovenske krajine ustvarjajo počasi nor-
malno evropsko družbo. Ko je na proslavi 50.
obletnice osvoboditve v Gorici l. 1995, ko je
društvo Tigr Primorske še dihalo s polnimi
pljuči, književnik in akademik Saša Vuga pred
veliko množico ljudi na pretresljiv način spre-
govoril tudi o “iztrebljanju” Tigrovcev s strani
partije in njenega vodstva NOB, je še dejal
(Slovenec, 15. 1. 1995): “Naj Tigrovci slišijo
tudi to zamolčano besedo. Kdor to prizna, je
lahko Tigrovec, tudi danes”. In to velja tudi
za društvo. Če to prizna, obelodani in obsodi,
je lahko tigrovsko. Če pa ob tem molči, je
kvečjemu le podaljšana roka tistih, ki so vse
to prikrivali več kot pol stoletja.
Milan Gregorič
V
V razmislek
Tigr in ideologija
Javno povabilo za sodelovanje na razstavi
Mladi vizualni umetniki na Goriškem
Pilonova Galerija Ajdovščina objavlja javno povabilo za sodelovanje na
razstavi Mladi vizualni umetniki na Goriškem, ki bo odprta med 3. 12.
2016 in 29. 1. 2017.
Javno povabilo je namenjeno mladim ustvarjalcem vseh področij vizualne
umetnosti, do 35 let, ki živijo v Goriški regiji, in vsem tistim, ki izvirajo z
imenovanega področja ter aktivno ustvarjajo na področjih vizualne
umetnosti. O izboru del za razstavo med vsemi poslanimi bodo odločali
selektorji, v katalogu pa bodo s svojim delom predstavljeni vsi na javnem
povabilu sodelujoči ustvarjalci.
V letu, ko obeležujemo 120. obletnico rojstva Vena Pilona, bo Galerija
Ajdovščina posebno pozornost namenila mladim ustvarjalcem, ki jim je
bil umetnik še posebej naklonjen. Pregledna razstava in dogajanje okrog
nje bosta omogočila vpogled v ustvarjalnost najmlajše generacije goriških
ustvarjalcev, pregled in izmenjavo informacij ter temelj za nadaljnje
preglede in raziskovanje tega področja.
Razstava je namenjena najmlajšim ustvarjalcem kot najbolj ranljivi
umetniški populaciji, ki večinoma s težavo “prodre” v galerijske in
strokovne kroge, da se v tem kontekstu lahko predstavi tudi širši javnosti.
Predstavlja tudi priložnost, da se ta generacija bolje vpne v muzejsko-
galerijsko dogajanje in soustvarjanje programa Pilonove galerije. Prejeta
dokumentacija pa bo dragoceno gradivo za izpopolnjevanje arhivske
dokumentacije o ustvarjalcih z Goriškega, ki jih Pilonova galerija
Ajdovščina tudi sicer sistematično zbira. Vsak se lahko prijavi z enim
delom po lastni presoji, pri čemer povabilo ustvarjalcev tematsko ne
omejuje, ampak dopušča vsakemu, da sodeluje s tematiko, ki ga tudi
sicer zanima, jo raziskuje in izraža skozi svoja dela. K izboru za razstavo
bodo povabili tudi gostujoče likovne kritike, ki bodo na podlagi prispelih
predlogov izbrali število avtorjev in njihovih del za razstavo. Vse
sodelujoče avtorje bodo povabili, da sodelujejo v komunikaciji z
zainteresirano javnostjo z lastnim načinom komuniciranja (vodstvo,
predavanje, delavnica, pogovor, performansa, …).
V prijavi naj zainteresirani pošlje:
- kratek življenjepis (do 500 znakov)
- vizualni material in kratko predstavitev svojega dela – največ 80 besed,
- predstavitev predlaganega dela za razstavo (z navedenimi natančnimi
merami in tehnikami, višina dela naj ne presega 2m), četudi bo delo
šele nastalo (čim bolj natančen opis koncepta in načrta izvedbe) – največ
100 besed, in reprodukcija dela v visoki ločljivosti
- za animacijo, video ali zvočni projekt naj zainteresirani priloži še DVD s
kopijo posnetka oz. aktivno povezavo do spleta.
Vso dokumentacijo je treba poslati na CD ali DVD zapisu.
Prijava je možna tudi v elektronski obliki na naslov maja.
marinkovska@venopilon. com.
Prijave je treba poslati najkasneje do 15. avgusta 2016 na naslov:
Pilonova galerija Ajdovščina, Prešernova ulica 3, 5270 Ajdovščina
s pripisom RAZSTAVA “MLADI VIZUALNI UMETNIKI NA GORIŠKEM”
Selektorji: Aleksander Bassin, Milena Koren Božiček, Majda Božeglav
Japelj, Klavdija Figelj, Tanja Cigoj, Maja Marinkovska.
Dodatne informacije in pojasnila dobite na naslovu: Maja Marinkovska,
kustosinja dokumentalistka, Pilonova galerija Ajdovščina, Prešernova
ulica 3, 5270 Ajdovščina, tel.: 00386 (0)5 368 91 77.
Pomurska založba Franc-Franc po 20 letih
zapira vrata
Založba Franc-Franc, ki je bila ustanovljena prvenstveno z namenom,
da bi skrbela za založniško dejavnost v severovzhodnem delu Slovenije,
bo po 20 letih prenehala delovati. Nekomercialno naravnana založba je
odvisna od sredstev javne agencije za knjigo in občin, ta pa so se vsa
leta zmanjševala, je za STA povedal soustanovitelj Feri Lainšček. "Tako
smo vsako leto ugotavljali, da so knjige kljub subvencijam izhajale z
izgubo, " je povedal Lainšček. Subvencija pokrije približno polovico
stroškov, pol pa bi morali dobiti na trgu, česar po Lainščkovih besedah
literarni naslov ne zmore. Po Lainščkovem mnenju smo se v slovenskem
založniškem prostoru znašli v absurdni situaciji. Že vrsto let se govori o
tem, da se mora kultura znajti na trgu, a težava je po Lainščkovem
prepričanju v tem, da to ni trg kulture, pač pa trg subvencij na trgu.
Založniki se morajo boriti, da bodo čim več pridobili iz vreče Javne
agencije za knjigo RS (Jak), pri čemer ta deluje koruptivno in
netransparentno. Namesto da bi podpirala kakovost, največ denarja
namenja tistim, ki najbolje lobirajo. Tako se je po Lainščkovem mnenju
lažje znajti na neusmiljenem ekonomskem trgu kot na trgu subvencij in
različnih interesov. Obenem Lainšček opozarja tudi na prelaganje
odgovornosti na ravni državnih institucij. Tako se lahko minister za kulturo
vedno izgovori na Jak, ta pa na komisije, ki niso nikomur kazensko
odgovorne, meni Lainšček. Zato so se pri založbi, naveličani teh zgodb,
letos odločili, da se sploh ne bodo prijavili na razpise Jak. Lainščku je
žal, da svoja vrata zapira založba, ki je skrbela za založništvo v Pomurju
oz. v severovzhodnem delu Slovenije. Prva "na poti do Ljubljane" je šele
mariborska Litera, je spomnil. Ob tem je navedel, da je bilo lani 97
odstotkov sredstev Jak namenjenih založbam, ki imajo sedež v Ljubljani.
"Če se Slovenija brani na robovih in če se brani s knjigo, je to res
paradoks, " meni pisatelj, ki je založbo Franc-Franc ustanovil s Francom
Justom, da bi z leposlovnimi in humanističnimi izdajami sooblikovala
podobo sodobnega slovenskega leposlovja in humanistike.
Na vprašanje, ali si obeta boljše razmere ob ministru, ki prihaja iz
literarnih vrst, je odvrnil, da se boji, da ta "na kratek rok ne bo potegnil
nobene poteze, ker se bolj ukvarja s spreminjanjem dolgoročnih trendov".
Obenem pa poudarja, da to ni stvar enega človeka, pač pa politična
volja več ljudi. In prav te je v Sloveniji, kjer smo nehali skrbeti za
nacionalno podobo in samozavest, premalo, meni Lainšček. Založba je
izdajala dela v več knjižnih zbirkah, najbolj odmevna je bila zbirka
Križpotja. Izdala je vrsto nagrajenih književnih del, letos je Marjana
Moškrič prejela desetnico za mladinski roman Sanje o belem štrpedu,
Štefan Kardoš je bil z romanom Veter in odmev nominiran za kresnika.
Založba je na murskosoboško društvo za humanistična vprašanja Argo
prenesla literarni festival oziroma srečanje slovenskih mladinskih
pisateljev Oko besede in knjižno zbirko Med Rabo in Muro, ki je
namenjena slovenski manjšini na Madžarskem.
Pilonova Galerija Ajdovščina
Pesem o ajdi
Kakor bela grud
gorka od krvi,
mlade radosti
v cvetju ajda diši.
Že vsa polna medu
zacvetela je,
pala k nogam ko v snu
ji čebela je!
Grud jo prostrana
napojila je,
z božjo pomočjo
vase skrila je.
Zdaj stoji, diši,
na daljave blešči,
ko golob mi upira
v svet rdeče oči.
Kadar klas šumi,
kmet počije se,
kadar ajda diši,
ji odkrije se!
Plača za ves trud
z medom kdo, s krvjo?
Ktera druga grud
nežna je tako?
Ah, že skoro bo prišla
mrzla in hladná -
na ves svet
legla je čarovnica.
Josip Murn Aleksandrov
Poletje na Krasu: ajdovo polje mi z belimi
in roza odtenki prikliče v spomin pesem,
šolske interpretacije, impresio-
nizem. In poletje. Čudno, kljub
temu da Murn velja za pesnika
otožnosti, odtujenosti in žalosti,
ki jih v njegovi liriki simbolično
ponazarjata jesen in zima, ga
asociiram s poletjem, toploto,
kresovi, bogato žetvijo in letino.
Utrnejo se spomini: pred maturo
z dijaki ponavljam, spet opozar-
jam na motive in tematiko,
osvežim naslove. Pomladna ro-
manca, Šentjanževo, Pesem o
klasu, Pesem o ajdi... Prav ta
Murnova pesem je doživela iz-
jemno veliko interpretacij v šol-
skih učbenikih in antologijah, a vendar se
želim vrniti k njej, tokrat bolj osebno.
Pravzaprav sem šele v letošnjem juliju ob
pogledu na nežna ajdova stebla, v prepletu
dveh, treh barv, zaslutila tiho lepoto, ki je
očarala in začarala pesnika kakor bela
grud, kot topla ženska nedrja. Šele tokrat
sem med ajdinimi cveti ujela prebliske
rožnato rdeče. Verzi so prepojeni z impre-
sionistično občutljivostjo za čutne zaznave
(tipa - grud/gorka od krvi, vonja - ajda diši,
sluha - klas šumi, okusa - polna medu, vida
- na daljave blešči, / ko golob mi upira/ v
svet rdeče oči). Kaj vse prikliče v pesnikovo
zavest podoba ajde! A predvsem se nam
žitarica predstavlja v svojem razcvetu kot
vaba za pašo čebel, podobna rdečeokemu
golobu; v verzih je čutiti čustvenost in čut-
nost obenem, preplet prvinskih naravnih
elementov, ukoreninjenost v zemljo in po-
vezanost z njenim cikličnim rojevanjem in
umiranjem v izmenjavi dobre letine, za-
služenega obilja in zimskega počitka.
V pesmi dominira ženski princip, pomem-
bnejšo vlogo igrajo
samostalniki ženske-
ga spola (ajda, grud,
kri, radost, čebela).
Verze prešinja naboj
vitalnosti, življen-
jskosti, rodovitnosti.
Ajda se podarja kme-
tu, poplača ves nje-
gov trud, tudi s slad-
kostjo medu. Nič za-
to, če je zaključna
poosebitev temna,
mračna; mrzla in
hladna čarovnica je
zima. Ta resda s seboj
prinaša opustelost, osamljenost, hlad, a tu-
di počitek. Gotovo pomeni tudi minevan-
je, smrt, kot običajno poudarja literarna
kritika. A nedvomno je osišče te prelepe
pesmi v življenjsko polnih občutjih prvih
kitic (zlasti v četrti), katerim sledita reto-
rični vprašanji o nežnosti in darežljivosti
ajde, ki daje moko za kruh, za žgance, po-
meni preživetje in nagradi kmeta za nje-
govo delavnost.
Zadnja štirivrstnica je v kontrastu s
splošno naravnanostjo pesmi: v idilo ajdo-
vih cvetov trešči črna slutnja minevanja.
Vendar to ne jemlje lepote obrisom podob,
ki bralko ali bralca lahko na prvi pogled
zbegajo zaradi nejasnih povezav. Klasično
harmonijo zaokrožajo rime, tudi notranje
(Zdaj stoji, diši...; … z medom kdo, s krvjo? ),
šumevci četrte in pete kitice pa - kakor da
v sinestetičnem prepletu zaznav pričarajo
šumenje, barvitost in vonj zrelega ajdove-
ga klasja! Čutna impresija narave se pre-
veša v zastrto misel o cikličnosti vsega na-
ravnega.
PIKA NA (PESM)I Majda Artač Sturman
Tržaška28. julija 201610
Ali bi Trst lahko postal brezdavčno območje?
Deželni odbornik za finance Francesco Peroni in komisar tržaške
pristaniške uprave Zeno D'Agostino sta 25. julija v Trstu razpravljala
o zamisli, da bi v Trstu nastalo brezdavčno območje. Predlog je v
pismu predsedniku vlade Matteu Renziju predstavila predsednica
Furlanije Julijske krajine Debora Serracchiani konec junija. “S
pristaniško upravo primerjamo prednosti trenutnega
prostocarinskega režima z ugodnostmi, ki bi jih prinesel nov sistem.
Ta bi bil zagotovo koristen ne le za Trst, ampak za celotno deželno
območje”, je po srečanju povedal Peroni. Komisar pristaniške uprave
Zeno D'Agostino je dodal, da bi bila taka rešitev povsem dobrodošla
in v skladu z namero pristaniškega vodstva, da tržaško luko umesti
na svetovni trg kot kredibilen in ugoden akter v mednarodnem
prometu. Trst bi namreč poleg dozdajšnjih prednosti prostocarinske
luke ponudil še možnost trgovanja in proizvajanja brez davčnih
bremen. Uvedba brezdavčnega območja je sicer v pristojnosti
evropske komisije in državnih institucij, a kot je pojasnil Peroni, dežela
vsekakor želi odigrati vlogo spodbujevalca idej. / ARC/PV
Torrenti zadovoljen s programsko zasnovo
in z umetniško usmeritvijo Rossettija
Deželni odbornik za kulturo Gianni Torrenti je zadovoljen s programsko
zasnovo in z umetniško usmeritvijo deželnega stalnega gledališča
Rossetti. Pohvalo je izrekel v Trstu ob robu novinarske konference,
na kateri so razkrili del programa za prihodnjo sezono in še zlasti
predstavo Play Stridberg, ki so jo premierno uprizorili v nedeljo, 24.
julija, na Mittelfestu v Čedadu. Po Torrentijevem mnenju si deželno
stalno gledališče zasluži podporo, ker se vse bolj razpreda po
deželnem ozemlju in ker širi sodelovanje z drugimi teatri, tudi s
Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. Direktor Rossettija Franco
Pero' je dejal, da je sodelovanje med gledališčem Furlanije Julijske
krajine in SSG obrodilo predstavo Marka Sosiča Paurosa
bellezza/Grozljiva lepota, v kateri se prepletajo zgodbe nekaterih
italijanskih in slovenskih alpinistov. Sosičevo delo v režiji Marka Fariča
bodo uprizorili v prihodnji sezoni tako v slovenskem kot italijanskem
jeziku. Sodelovanje med Rossettijem in slovenskim gledališčem bo
sicer postreglo tudi z uprizoritvijo Pandurjevega Fausta v dvorani na
drevoredu 20. septembra in z gostovanjem dela Sestre Macaluso
režiserke Emme Dante v ulici Petronio. Torrenti je tudi pozitivno ocenil
odločitev Rossettija, da si ustvari lasten igralski ansambel, kar naj bi
bil eden od razlogov za lanski porast gledalcev. / ARC/PV
Vrsta predavanj pod naslovom 
“Spol in generacije”
Mednarodno društvo za kulturno zgodovino International Society for
Cultural History (ISCH) je svoj deveti kongres imelo v Trstu. Srečanje
je bilo tretji teden v juliju pod naslovom “Spol in generacije”. Zvrstilo
se je več kot sto predavanj, razprav in delavnic ob navzočnosti
mednarodnih strokovnjakov s področij študije spolov, zgodovine
kulture in drugih družbenih ved. Odprtja se je udeležil tudi deželni
odbornik za kulturo Gianni Torrenti, ki si je ob pozdravu zaželel, da bi
ugotovitve kongresa čim bolj prodrle v javnost. “Dialog med politiko,
javnimi upravitelji, univerzami in študenti je očitno pomanjkljiv”, je
dejal Torrenti. “Zato si želim več družbene zavzetosti, tako da bi
razprave z univerz prodrle tudi tja, kjer se sprejemajo odločitve”.
Kongres se je začel s predavanjem profesorice sodobne zgodovine
na univerzi v Bologni Patrizie Dogliani, ki je govorila o spolni
diferenciaciji skozi generacije. Uvodoma so pozdravili še rektor
tržaškega vseučilišča Maurzio Fermeglia, predsednica deželne
komisije za enake možnosti Annamaria Poggioli, predsednica
pokrajinske komisije Mirta Čok in profesorica na Visoki šoli za pravne
vede, tolmačenje in prevajalstvo Nadine Celotti. / ARC/PV
Predstavitev novega deželnega zakona 
o izkopih
Deželni svet Furlanije Julijske krajine je pred nekaj tedni odobril nov
zakon o izkopih. Besedilo je objavljeno v prilogi deželnega uradnega
lista z dne 20. julija 2016. Snovanje novega zakona je od vsega
začetka spremljal tudi deželni svetnik SSk Igor Gabrovec. Kamnolomi
in kamnoseška obrt so na Krasu še danes pomembna gospodarska
panoga, kateri se posveča vse več mladih podjetnikov. “Z njihovim
dragocenim sodelovanjem in mojim prizadevanjem nam je uspelo v
primerjavi z začetnim besedilom zakonskega osnutka vnesti v
izglasovani zakon bistveno bolj uravnoteženo razmerje med
okoljevarstvenimi zahtevami in gospodarskimi potrebami panoge, ki
se bistveno razlikuje od industrijskega izkopavanja kamenja in
gramoza”, je ob izglasovanju zakona z zadovoljstvom povedal
Gabrovec. Nov zakon priznava strateški pomen in posebnost
nekaterih rudnin in v to specifiko sodi tudi kraški kamen, tako da
bodo ob vrednotenju in promociji kamnoseških izdelkov veljala tudi
določena odstopanja od splošnih pravil izkopavanja. Zakon med
drugim določa, da bo Dežela v enem letu odobrila deželni načrt o
izkopih, do takrat pa bodo vse že vpeljane dejavnosti lahko potekale
po dosedanjih pravilih.
Kratke V svetišču Marije Vnebovzete na Tabru / Od 7. do 15. avgusta
Odprta bodo sveta vrata
za vernike
  ržaški škof, nadškof
Giampaolo Crepaldi
je s posebnim dekre-
tom določil, da bo tudi sve-
tišče Marije Vnebovzete na
Repentabru kot škofijsko
romarsko središče sloven-
skih vernikov imelo v jubi-
lejnem letu Božjega usmil-
jenja odprta sveta vrata od
nedelje, 7., do ponedeljka,
15. avgusta 2016. Letos se
spominjamo tudi 700-let-
nice prve omembe repen-
tabrske cerkve.
Odprtje svetih vrat bo v ne-
deljo, 7. avgusta, ob 17. uri
popoldne. S posebnim
obredom bodo takrat ver-
niki stopili skozi sveta vrata
in nato nadaljevali evhari-
stično bogoslužje. V pone-
T deljek, 8. avgusta, bodo ro-male župnije, ki mejijo narepentabrsko župnijo: to so
župnije Sežana, Tomaj, Du-
tovlje in Zgonik. Zbiranje
bo na Poklonu pri kapelici,
pri gostilni Furlan, ob
19.30. Procesija z lučkami
se bo vila do svetišča; ver-
niki bodo vstopili vanj sko-
zi sveta vrata, nato se bodo
zbrali ob Božji evharistiji
pri sveti maši. V sredo, 10.
avgusta, bo Vincencijeva
konferenca priredila
srečanje starejših. Ob 17.
uri bo vhod skozi sveta vra-
ta, sledili bodo bogoslužje,
maša, bolniško maziljenje
in prijateljsko druženje
pod lipami. V petek, 12. av-
gusta, bo romarski shod za
vernike vseh slovenskih
tržaških župnij in mestnih slo-
venskih verskih središč. Zbira-
lišče bo prav tako na Poklonu
pri kapelici ob 19.30, nato bo
na vrsti sveta daritev v svetišču
na Tabru. V soboto v popol-
danskih urah pa je na progra-
mu shod skavtov in ostale mla-
dine. Ob 20. uri se bo že začelo
štiridnevno slavje Velikega
šmarna z odprtjem likovne raz-
stave Edija Žerjala.
Razstava “Petrolio” (Nafta) v tržaški Lux Art Gallery
Črnine in beline Paola Ferluge
  e nekaj dni, do kon-
ca julija, si lahko ogledamo
v eni najlepših tržaških ga-
lerij, v klimatiziranih po-
dolgovatih prostorih LUX
ART GALERY (ul. Rittma-
yer 7/a), najnovejša dela
tržaškega slikarja Paola
Ferluge. Gre za različne
formate, večje podolgova-
te, vodoravne pravokotni-
ke, a tudi kvadrate, celo
minimalistične, ki se deli-
jo na dve kategoriji. Na eni
strani imamo dokaj zazna-
movano produkcijo zad-
njih let: velike svetlo zari-
sane vedute “ne-krajev”, širne sa-
motne predstave neobljudenih
površin, ki bi lahko bile planote,
puščave, nabrežja duha. Na drugi
pa svetleče črne površine, prebar-
vane s še svežo naftno gmoto, na
dotik mehko plastjo mešanice, ki
se sicer uporablja v gradbeništvu
za toplotno izolacijo.
Paolo Ferluga sodi med najzani-
mivejše predstavnike srednje ge-
neracije tržaških slikarjev, ki se
ukvarjajo le z umetnostjo (Paolo
Cervi Kervischer, Sergej Glinkov
in še kdo), čeprav izhajajo iz dru-
gih profesionalnih izkušenj.
Spoznal sem ga pred leti, ko je
razstavljal v gledališču Miela ve-
lik krajinski pogled “portret”
Trsta, idealnega, utopičnega
Trsta izven prostora, iz ptičje per-
spektive, s pogledom na prista-
nišče, na nabrežje in Terezijan-
sko četrt. Pogled je bil izrazito
realističen, Ferluga je po forma-
ciji arhitekt in obvlada tehnično
risanje, a z domišljijskimi prvina-
mi, vzetimi iz bogate avstro-
ogrske in srednjeevropske de-
Š diščine mesta, s stavbami, ki so vskoro avantgardnem zanosu“priletele” iz Ljubljane, z Dunaja,
iz Gradca...
Ob risarski žilici Ferluga povsem
obvlada tudi svojsko in neobre-
menjeno slikarsko tehniko. Nje-
govi “landscapi” so zgrajeni po
čisti kompoziciji, ki jo v sredini
prepričljivo lomi kartezijska črta
horizonta. Spodnji “kvadrant”
označuje nedorečene
dimenzije s temno si-
vimi barvami, zgornji
pa svetle nebesne svo-
de, ki jih včasih prekri-
vajo rahlo prebarvane
meglice in oblaki, ki
kažejo na spremenlji-
vost časa. Srednja črta
ali plast, včasih tudi
živobarvno razpote-
gnjena, zarisuje obzor-
je, ločuje nepredirno
morsko gladino, ki se
prevesi v podolgovate čeri ali
plaže, komaj zaznavne rtiče v
ozadju.
Dokaj dramatični protagonisti
Ferlugovih “ne-krajev” so ra-
zlične majhne simbolične figure,
izrezane iz revij in s tehniko ko-
laža zalepljene na svetle oljne in
akrilaste površine: varnostniki in
vojaki, gasilci, mali kombiji in
rešilci, razpoznavna silhueta pa-
peža Janeza Pavla II., begunka,
delavec, ki upravlja naftno cev,
mrka struktura naftne ploščadi,
mali džip in fičo, ki beži pred or-
jaško naslikano prikaznijo “tan-
ka”. V manjši in intimni sobici
so tudi majhni kvadratki z ma-
jhnimi liki, otroki, policaji, ki jih
vidimo le s hrbtne strani.
Tudi zadnje kreacije imajo svojo
poetičnost, z rahlo ironijo upo-
dabljajo nafto, v različnih nekon-
vencionalnih kombinacijah, ne
na platnu, ampak v svetleči
strukturi sodobnega jeklenega
kuhinjskega korita ali pa stenske
škatle za Acegasove merilce elek-
tričnega toka. Zlasti dragocene so
pozlačene školjke, ki se svetlikajo
v črnem viskoznem morju. Raz-
stava ima naslov Petrolio, Nafta.
Pred kratkim je lastnik galerije
Giorgio Parovel pripravil obisko-
valcem lepo presenečenje, ob
ogledu slik, ki jih je orisala ten-
kočutna sodelavka Benedetta
Moro, je bila na voljo še degusta-
cija vin kmetije Simon di Brazzan
iz Bračana pri Krminu. Na prvem
srečanju iz niza Vin@rte je pro-
moter Alberto De Luca predstavil
in dal v pokušnjo vina, ki jih pri-
deluje na biodina-
mični osnovi vi-
nogradnik Danie-
le Drius: Blanc
(tokaj oz. furlan),
sauvignon in
mešanico Rine'
Blanc (pol beli pi-
not, v skoraj enaki
meri sauvignon
in malvazija ter
ščepec traminca).
Ta slastna vina se
dobijo tudi v
Trstu, npr. v kavarni Sv.
Marka. V oklepaju povej-
mo, da je P. Ferluga komaj
sodeloval na enako
uglašenem enogastronom-
sko-umetniškem dogodku
Arte&Vino v Miljah...
Treba je povedati, da je po-
polnoma uspela tržaška
dvojna izkušnja in užitek
obeh oblik ustvarjanja, z
očmi in usti, obravnavana
z enakim spoštovanjem.
Razstava je na ogled do sobote od
17. do 20. ure in še v soboto zju-
traj, od 10.30 do 12.30. Lux Art
Gallery je tudi na facebooku, kjer
so vidni posnetki z razstave in de-
gustacije.
Davorin Devetak
  rovni organizaciji Sloven-
cev v Italiji, Slovenska kul-
turno gospodarska zveza
(SKGZ) in Svet slovenskih organi-
zacij (SSO) se zavzemata za obstoj
in čim boljše delovanje Slovenske-
ga stalnega gledališča v Trstu
(SSG), katerega sta tudi ustanovni
članici. To sta predsednika Rudi
K Pavšič (SKGZ) in Walter Bandelj(SSO) zagotovila predsedniciUpravnega sveta SSG Bredi Pahor
na sestanku, namenjenem
preučitvi številnih javnih izjav in
dopisov o položaju v tržaškem gle-
dališču. Pavšiča in Bandlja je Breda
Pahor seznanila z zadnjimi sklepi
US, med katerimi je bila ponudba
pogodbe za določen čas osmim
igralcem. Vsi igralci so pogodbe
sprejeli. Iz pogovora je izšla težnja
o skupnem iskanju rešitev, ko in
če pride do zapletov. Predsednika
sta bila tudi mnenja, da javno iz-
postavljanje in individualno na-
stopanje ne delujeta v dobrobit
gledališča, za kar se SKGZ in SSO
prvenstveno zavzemata. Poudarila
sta tudi skrb, da je do javnega po-
lemiziranja prišlo v obdobju po-
letne abonmajske kampanje.
Na srečanju na sedežu SKGZ je bil
govor tudi o drugih vprašanjih, ki
jih je treba rešiti, npr. o nujnih
spremembah obstoječega statuta
SSG. O pogovoru s predsednico
US SSG Bredo Pahor sta Rudi
Pavšič in Walter Bandelj seznanila
ministra RS za Slovence v zamej-
stvu in po svetu Gorazda Žmavca
in novega slovenskega ministra za
kulturo Toneta Peršaka. Na srečan-
ju, ki je bilo že prej dogovorjeno,
v goriškem Kulturnem domu sta
predsednika krovnih organizacij
Slovencev v Italiji ponovno potrdi-
la primarno skrb za obstoj in raz-
voj ene najpomembnejših kultur-
nih institucij “na zahodnem robu
slovenstva”. Izpostavila sta nuj-
nost dogovarjanja in skupnega
oblikovanja rešitev.
Srečanje SSO SKGZ SSG
Potrjena skrb za obstoj
in razvoj SSG
Obvestila
Tržaški urad Sveta slovenskih
organizacij bo zaprt zaradi
dopusta od 8. avgusta do 26.
avgusta 2016.
NŠK (ul. San Francesco 20) je
do 26. avgusta 2016 odprta s
poletnim urnikom, in sicer v
ponedeljek, sredo in petek od
8. do16. ure, v torek in četrtek
od 10. do 18. ure; zaradi
dopusta bo zaprta od 15. do 19.
avgusta. Oddelek za mlade
bralce je odprt v ponedeljek od
9. do 14. ure, v torek od 12.
do18. ure, v sredo od 9. do 17.
ure, v četrtek od 12. do 18. ure,
v petek od 9. do 14. ure; zaprt
bo od 1. do 19. avgusta; Odsek
za zgodovino in etnografijo:
obisk po predhodnem
dogovoru; zaprt bo od 8. do 19.
avgusta.
Darovi
V spomin na Magdo Kravos vd.
Biancuzzi darujejo Ida, Boži in
Marta 60 evrov za Slovensko
Vincencijevo konferenco pri Sv.
Ivanu.
Tržaška 28. julija 2016 11
  Matej Susič
“Vsako potovanje me
obogati!”
POGOVOR 
  oletni čas je čas počitnic …
takih in drugačnih. Če je
med našimi bralci oseba
pustolovskega duha, bo z zani-
manjem brala pogovor, ki smo ga
imeli z Matejem Susičem. Matej,
sicer tankočuten akvarelist in gra-
fični oblikovalec, je namreč pred
leti spoznal organizacijo Avven-
ture nel mondo/Svetovne pusto-
lovščine, ki strankam ponuja ne-
koliko drugačno preživljanje
počitnic. Gre za način potovanja,
pri katerem izletnik ne igra vloge
turista, ampak popotnika, ki za-
radi organizacijskih okoliščin
spozna izbrano okolje na nepo-
sreden način, daleč od kanonov,
ki jih ponujajo t. i. tradicionalne
potovalne agencije. Matej Susič je
ta vidik ponotranjil do take mere,
da je v času postal celo koordina-
tor nekaterih potovalnih ponudb
organizacije.
Kdaj je nastala ta organizacija
in zakaj?
Nastala je pred več kot 30 leti v
krogu prijateljev, od katerih sta
dva, Vittorio Kulczycki in Paolo
Nugari, po rodu iz Rima, potovala
v odročne kraje. Odročni so do ta-
ke mere, da so navadni operaterji
celo odsvetovali obisk le-teh. Po
Maroku in Tuniziji sta na primer
v slogu slavne puščavske dirke Pa-
riz-Dakar potovala z motorji, na-
loženimi s šotori in spalnimi
vrečami. Skratka, docela improvi-
zirano potovanje, ki sta ga po
istem kalupu izvajala v Indiji,
Južni Ameriki, Bližnjem vzhodu.
Ker so jih prijatelji spraševali o za-
nimivostih potovanja, da bi ga tu-
di oni opravili, sta se pustolovca
odločila za temeljito pisno po-
ročanje o svojih dogodivščinah:
se pravi vse potrebne informacije
o prenočitvah, stroških, zanimi-
vostih, skratka, o vsem tem, kar
bi drugim lahko prav prišlo, če bi
se odpravili na isto pot. Beseda se
je širila in vse več je bilo pov-
praševanja po takem načinu po-
tovanja, dokler sta se Kulczycki in
Nugari odločila, da profesionalno
zastavita načrt organizacije, kot jo
poznamo danes. Ustanovila sta
agencijo, ki je od koordinatorjev
potovanj ob vrnitvi zahtevala po-
dobno pisno dokumentacijo, da
so se je nato posluževali naslednji
popotniki. Ta način je ustvaril
stalno ažurirano datoteko o ra-
zličnih destinacijah. V letih so se
te stalno množile; danes jih je
okrog sto. V Italiji je agencija Sve-
tovne pustolovščine agencija, ki
letno pošilja po svetu največje šte-
vilo oseb. Večina turističnih agen-
cij ima svoj delokrog omejen na
določena obdobja v letu, Svetov-
P ne pustolovščine pa delujejo vseleto. Višek je nekako poleti: naprimer v Maroko se lahko istega
dne odpravi tudi do pet skupin
istočasno: skupino sestavlja od
najmanj 5 do največ 20 oseb. Sa-
mi presodite, koliko ljudi
potemtakem potuje s to
agencijo. Svetovne pusto-
lovščine se na izbranem
kraju naslanjajo na do-
ločene operaterje. Agencija
svetuje zainteresiranim do-
ločen paket, ki je nekako že
utečen: se pravi, kaj se na-
vadno počenja v treh ted-
nih na določeni destinaci-
ji, koliko bi stalo potovan-
je, in podobno. Potniki se
nato naslonijo na izkušnjo
koordinatorja, kateremu
dejansko pripada do-
končno načrtovanje poto-
vanja.
Kdo postane koordina-
tor?
Koordinator je navadno
oseba, ki je na prejšnjem
potovanju vzbudila v koor-
dinatorjih zaupanje, da bi
lahko prevzel vodstvo no-
ve ture. Agencija ponudi
izbranemu brezplačno le-
talsko karto in nastanitev
med potjo. To je vse. Skrat-
ka, koordinator potuje
brezplačno, a na njem slo-
ni ves organizacijski del.
Vzdrževati mora stike s čla-
ni skupine in pred odhodom tudi
na podlagi zanimanj le-teh začrta-
ti načrt. Stopiti mora v stik z raz-
nimi hoteli in podobnimi nasta-
nitvenimi lokacijami, organizirati
prevozna sredstva itd. Potovanje
je ob odhodu zrežirano, sicer ne
do take mere, da se vanj spotoma
ne vključijo lahko tudi druge de-
stinacije. Večkrat se mi je zgodilo,
da sem ob vsakem potovanju do-
dajal nove zanimivosti. Tako je bi-
lo na primer na Tajskem, ko smo
program spremenili zato, da bi si
ogledali rezervat, kjer odraščajo
mladiči tigrov, ki so žal padli pod
streli “divjih” lovcev.
Omenil si, da skupine štejejo
največ do 20 oseb. Je to veliko
število za tovrstna potovanja?
Rekel bi, da je težko delati s sku-
pinami, ki štejejo več kot 15 oseb.
Že v skupini desetih je težko
ustreči zahtevam in zanimanjem
vseh …
Katere narodnosti so potniki?
95% jih je Italijanov. Organizacija
je sicer odprta vsem, lažje pa je,
če so vsi izletniki iste narodnosti.
Organizacija namreč deluje v
državah, ki imajo diplomatske
dogovore z Italijo, že moj sloven-
ski potni list včasih ustvarja
težave.
Zakaj si se odločil za to pot?
To skupino mi je predlagal prija-
telj. Težko je bilo zaradi službenih
obveznosti najti potovanja izven
turistične sezone. Raje sem poto-
val spomladi in jeseni. Težko je
bilo tudi najti potovanja za eno
samo osebo. Še to: dvajset let
skavtizma mi je marsikaj pustilo
pod kožo. Vedno sem namreč go-
jil podobo takega popotnika, ki se
je z nahrbtnikom na ramenih od-
pravljal na dokaj pustolovske tu-
re. Povsem sovražim turističen
način bivanja, ki te deset dni pri-
klene na eno in isto plažo: če že
grem na Kubo, želim spoznati
način življenja Kubancev! To sem
med drugim tudi počel: na karib-
skem otoku je naša skupina pre-
nočevala pri družinah, peljali
smo se z njihovimi prevoznimi
sredstvi itd. Kot koordinator
želim živeti v stiku s svetom, ki ga
hočem spoznati. No, če se po-
vrnem na vprašanje – na prvo
potovanje z agencijo Svetovne
pustolovščine sem se odpravil
v Mehiko in Gvatemalo, po-
tem sem obiskal Indijo in
Radžastan, nato Tajsko. Pri teh
zadnjih dveh izkušnjah so me
takratni voditelji potovanja ne-
kako že evidentirali za možne-
ga koordinatorja. Po treh letih
sem 2009 prvič potoval v tej
vlogi.
Kakšne lastnosti mora imeti
koodinator?
Znajti se mora v vsaki situaciji.
Zgodilo se je, da je v skupini
prišlo tudi do hujših težav. Vze-
ti si mora čas, da pred odho-
dom naredi načrt potovanja,
mora poznati jezike...
Kakšna je po tvojem mnenju
razlika med popotnikom in tu-
ristom?
Turist je navadno tisti, ki išče take
počitnice, na katerih se dejansko
sprosti. Turist se otepa vsakršnih
skrbi in je zato bolj pasiven. Oseb-
no pa sem po značaju radoveden
in se rad poglobim v preteklost in
sedanjost izbranega področja, rad
obiščem kraje, ki se jih ne dotika-
jo navadne turistične ture. Skrat-
ka: turist se domov vrne spočit,
popotnik pa navadno bolj utru-
jen kot pred odhodom; je pa du-
hovno obogaten.
Kaj pa ti z duhovnega vidika
pomeni potovanje?
Potovati je izredno bogastvo.
Spoznavanje drugih kultur in
omik, jezike, narode … No, vsako
potovanje me obogati, ker me
vsakokrat doleti neko novo od-
kritje, presenečenje. Tako je bilo
na primer potovanje v Maroko, ki
sem ga opravil prvič v vlogi koor-
dinatorja. Kljub temu da je bila
formula potovanja
dokaj standardna,
sem vseeno doživel
veliko novega in
nepričakovanega.
Nekoč sem zasledil
citat, ki pravi pri-
bližno tako: fašizem
je mogoče prema-
gati z branjem, razi-
sem pa tako, da po-
tuješ. Ali to drži?
Načeloma drži, a
vseeno verjamem,
da je vse odvisno
predvsem od
značaja potnika. Na
podlagi svoje iz-
kušnje zagotavljam,
da niso vsi pripra-
vljeni na tak izziv.
Zgodi se, da se ne-
kateri odločijo za
pustolovščino in
mislijo, da bo vse
steklo kot po olju. A
ni vedno tako … Bil
sem priča, in to rav-
no v Maroku, ko se
je udeleženec poto-
vanja, doma iz se-
verne Italije, hudo-
val nad vsem,
kar je bilo tujega: ni trpel mue-
zinov, ki so vsako jutro vabili
vernike k jutranji molitvi.
Skratka, ni bil pripravljen se
prilagajati tujim navadam.
Čakal je, da se drugi prilagodi-
jo njemu … Gotovo se ni vrnil
domov manj rasističen kot
pred odhodom.
Ker po prepričanju pripadaš
katoliškemu izročilu, bi te
vprašal, kako te je ta osebna
duhovna in kulturna raz-
sežnost vodila pri spozna-
vanju in dojemanju tujega –
v najširšem in najpopol-
nejšem pomenu besede.
Rekel bi, da me je krščanstvo
‘izurilo’ v strpnosti in hkratni
radovednosti za druga verstva
in kulture. Spoznavanje drugih
verstev me je potrdilo v pre-
pričanju, da je med našo ve-
roizpovedjo in tujimi veliko
podobnega: upam si trditi, da je
takih podobnosti veliko tudi med
krščanstvom in muslimansko ve-
ro. Dejstvo je, da je njihova kul-
tura sebi prikrojila versko izročilo
islama. Rekel bi tudi to, da z zani-
manjem opazujem doslednost, ki
jo muslimani imajo pri iz-
pričevanju vere: tako načelnost
težko zasledimo v našem zahod-
nem krščanskem svetu.
Kako si pa razlagaš skrajnost
islamske veroizpovedi, ki pre-
stopa meje fundamentalizma
in posledično terorizma?
Mislim, da gre za deviacijo verske
vizije, ko so prepričevalne metode
načrtno usmerjene v netenje so-
vraštva. Nobena veroizpoved – ni-
ti islamska – ne poveličuje so-
vraštva!
Kako svetovna teroristična do-
gajanja, ki se vrstijo v zadnjih
letih po Evropi in ‘islamskih
državah’ na Bližnjem vzhodu,
Severni Afriki in drugje, pogo-
jujejo turistični sektor in delo-
vanje organizacije, ki ji pripa-
daš?
Destinacije, ki jih naša agencija
ponuja, so se po sili razmer mo-
rale prilagoditi okoliščinam. Od-
govorni so ukinili nekatera poto-
vanja, ki bi bila preveč ‘rizična’,
in v katalog uvrstili druga. Črtali
so namreč potovanja v Srednjo
Afriko, v Oman, Jemen in – jasno
- v države Bližnjega vzhoda,
začenši s Sirijo. Pred leti sem bil v
Jordaniji, želel sem naslednje leto
prepotovati Sirijo, a so se takrat
ravnokar začeli nemiri. Dvomim,
da bom to državo kdaj uvrstil v
knjigo spominov …
Kaj pa nove destinacije?
Zanimivo bi bilo prepotovati Se-
verno Korejo. To je z našo agenci-
jo mogoče, stane pa veliko, saj
moraš poleg svoje kvote prišteti še
kvoto za političnega komisarja, ki
te stalno spremlja med potovan-
jem: slišal sem, da ima vsak po-
potnik svojega ‘angela varuha’ v
državi nad 38 vzporednikom …
Ali je agencija zaradi geopoli-
tične nestabilnosti beležila
upad vpisovanj?
Je. A še prej kot geopolitična ne-
stabilnost je na upad števila po-
potnikov v zadnjih treh letih vpli-
vala gospodarska kriza, čeprav po-
tovanja z našo agencijo niso pre-
tirano slana.
Koliko stane povprečno poto-
vanje, ki ga ponuja vaša agen-
cija?
Recimo, da stane okrog 20%
manj kot potovanje s tradicional-
nimi agencijami. Paziti pa mora-
mo na nezanemarljiv detajl, in si-
cer, da je konkurenca huda zlasti
med navadnimi agencijami, ki
nižajo ceno potovanja zato, da bi
si nabrali čim več strank. Razlika
je v slogu samega potovanja in tu-
di v tem, da je hotelska ponudba
pri nas skromnejša kot na poto-
vanjih z običajnimi agencijami.
Pretežen znesek pri Svetovnih pu-
stolovščinah so živi stroški poto-
vanja, na primer letalska karta.
Kaj je to, kar druži člane vaših
potovanj? Kako se na podlagi
tovrstnih potovanj uravno-
težujejo pričakovanja in dina-
mike v skupinah?
Vsak koordinator mora imeti tudi
srečo, da naleti na prave osebe.
Spominjam se še fantastične sku-
pine, ki sem jo pred nekaj leti vo-
dil po Nepalu. Bili smo tako
složni, da smo ob koncu potovan-
ja že načrtovali prihodnje. Če
imaš take okoliščine, doživljaš po-
tovanje na globlji in popolnejši
način. Večina oseb, ki so enkrat
potovali z agencijo, se naslednjič
spet odloči za podobno izkušnjo:
redkokdaj sem imel opravka z
osebami, ki jim je bilo potovanje
preveč šokantno, da ne bi v pri-
hodnje spet ponovili tovrstne iz-
kušnje.
Ali agencija prireja potovanja
tudi za družine ali samo za
odrasle, posameznike ali pare?
Obstaja več tipologij ponudbe.
Imamo potovanja, ki so namen-
jena vsem; obstaja nato t. i. po-
nudba discovery, ki je namenjena
mlajšim osebam, saj se vse dogaja
v nekoliko bolj pustolovskem,
‘skavtskem’ slogu. Na voljo je tudi
izbira family paket, ponujena je
tudi varianta, ki je namenjena
osebam s posebnimi potrebami.
Predvidena je tudi možnost pu-
stolovskega poletnega križarjenja
po Sredozemlju in
treking varianta, ki je
namenjena gorskemu
pohodništvu, ter ture,
ki so izrecno za moto-
riste.
Kod si se potepal?
Dvakrat sem vodil
skupino po Maroku,
bil sem v Jordaniji, na
Tajskem, v Mehiki,
Guatemali, na Kubi, v
Peruju in Boliviji ter
Radžastanu, v Indiji,
Nepalu, na Šri Lanki
in Maldivih.
Ali je delovanje s tako
agencijo dobičkono-
sno?
Za velike šefe gotovo
je. Dodati moram, da
je delokrog agencije v
letih tako narastel, da
so se sočasno pojavile
tudi nekatere poman-
jkljivosti, za katere niso odgovor-
ni koordinatorji (nad katerimi se
navadno zgražajo udeleženci v
primeru zapletljajev), pač pa
upravno-uradniško osebje: to je
namreč preveč skromno za se-
danje potrebe agencije.
Ali je literatura vplivala na to,
da si se odpravil na pot?
Še prej kot literatura ima name ve-
lik vpliv vizualna podoba nekega
kraja, s katero pridem v stik ali po
pripovedovanju oseb, ki so ga pre-
dhodno obiskale, ali pa po inter-
netu.
Vizualna plat je namreč odvi-
sna od tega, ker si sam umet-
nik/akvarelist. Ali potuješ s
čopičem v prtljagi?
Prva leta sem, odkar sem postal
koordinator, pa nimam časa, da
bi se posvečal stranskim, sicer
izredno ljubljenim vidikom poto-
vanja. Če utegnem zajeti dušo ne-
ke pokrajine s svojim aparatom,
sem že zadovoljen. Literaturi, ki
na različne načine opisuje kraje,
ki jih spoznavam med potovanji,
se posvetim ob prihodu domov.
IG
(več fotografij na www. noviglas. eu)
Taj Mahal, Indija 2006
Benares (ali Varanasi), Indija 2010
Machu Picchu, Peru 2014
Tajska 2007
Aktualno28. julija 201612
  kupina malih Kekcev in
prijateljev planincev se je
tokrat pogumno odzvala
vabilu Slovenskega planinskega
društva Gorica, ki je v soboto,
16., in nedeljo, 17. julija, organi-
ziralo dvodnevni pohod po pre-
krasni Dolini Triglavskih jezer s
prenočitvijo v Zasavski koči na
Prehodavcih. Dolina je res zelo
zanimiva, vredna obiska, zmerne
hoje pa je bilo dnevno od 6 do 7
ur, zato je bil izlet primeren za
udeležence z nekoliko kondicije.
Alpska dolina se nahaja med Bo-
hinjem in Trento, nekoč je bila
znana kot Dolina Sedmerih je-
zer, ampak jezer je dejansko več,
čeravno so nekate-
ra zelo majhna.
Čudovita naravna
jezera sredi kraške-
ga okolja so na
višini od 1300 m
pa do 2000 m viso-
ko, dolina pa je že
v obdobju prvega
razcveta planin-
stva veljala za ene-
ga najlepših prede-
lov Julijcev.
Goriški planinci so
se najprej peljali z
avtovlakom iz No-
ve Gorice do Bo-
hinjske Bistrice, od
tod pa so nadalje-
vali vožnjo do Pla-
nine Blato nad Bo-
hinjskim jezerom,
kjer so tudi pričeli
svojo pot. Po
enourni hoji po še
kar strmem kolo-
vozu so dospeli do
Koče na Planini pri Jezeru, ki je
v osrčju Fužinskih planin in se
ponaša z živo zelenim jezerom
in nekaj zelo lepo urejenimi pa-
stirskimi stanovi. Tudi pri nasled-
nji planini Dedno Polje so lahko
S pohodniki občudovali planšar-sko tradicijo na področju Bohin-ja, saj se v poletnem času tam pa-
se veliko krav, postavljena je obe-
nem izvrstna sirarna, ki nudi po-
hodnikom odlične domače
mlečne proizvode. Čez Planino
Ovčarija so pohodniki nato
končno prispeli do Koče pri Tri-
glavskih jezerih, od koder so po
krajšem postanku za kosilo in ob
občudovanju zanimivih rastlin,
pisanega cvetja in razgibanega
skalovja nadaljevali nekoliko
bolj naporno hojo po približno
6 kilometrov dolgi dolini pod
Triglavom vse do Zasavske koče
na Prehodavcih, kjer so si od-
počili utrujene noge in tudi pre-
spali.
V nedeljo so planinci za vrnitev
izbrali isto pot in se v poznopo-
poldanskih urah srečni in zdravi
vrnili v Gorico. Navdušene po-
hodnike je v obeh dnevih sprem-
ljalo nestanovitno vreme, sonce
je ogrelo naravo le ob vrnitvi k
Bohinjskemu jezeru, po dolini
Triglavskih jezer pa je pihala še
kar krepka in nagajiva burja, ki
pa udeležencem izleta zagotovo
ni ‘odpihala’ vztrajnosti in med-
sebojnega bodrenja med mesto-
ma naporno hojo po sicer kra-
snem planinskem svetu! Tudi
smeh in sproščen pogovor je za-
gotovo pripomogel k premago-
vanju utrujenosti med izletniki.
Pravo presenečenje so ponovno
bili tudi na tem skupnem izzivu
mali Kekci (tokrat so bili samo
trije in za nekatere je bila to prva
izkušnja v gorah!), ki jih gre še
posebej pohvaliti za njihovo do-
bro voljo, veselje in navdušenje
nad novimi izkušnjami v gor-
skem svetu.
(fk)
Društvo goriških upokojencev
Planica in lepote
Gorenjske
  lani Društva
slovenskih
upokojencev za
Goriško so se dne 16. julija
odpravili na Gorenjsko.
Spremljala jih je prijazna
vodička, ki je med vožnjo
prijetno opisala posebnosti
bližnjih furlanskih krajev
od Vidma do Trbiža. Daljši
postanek so imeli v Planici,
zibelki smučarskih poletov,
kjer so si ogledali Nordijski
center Planica z muzejem. Z
dvigalom so se povzpeli
tudi na vrh skakalnice
velikanke. Tu poteka
največja športna prireditev
v Sloveniji, eden izmed
vrhuncev sezone svetovnega
Č pokala v smučarskih skokih.V Planici je bila leta 1936prvič presežena znamka 100
metrov in bilo je
postavljenih mnogo
svetovnih rekordov.
Zadnjega je postavil leta
2015 znani slovenski
rekorder Peter Prevc z
znamko 248,5 m. Sledila je
vožnja skozi očarljivo
ledeniško dolino Vrata, ob
kristalni Triglavski Bistrici,
potoku, ki izvira pod
Triglavsko severno steno in
se pri Mojstrani izliva v
Savo Dolinko. Po krajšem
postanku pri Koči pri
Peričniku so si ogledali
spodnji 52-metrski slap in
nadaljevali vožnjo proti
Aljaževemu domu, od koder
se ob lepem vremenu in
ugodnih vremenskih
pogojih odpira enkraten
pogled na Steno in sam vrh
“očaka” Triglava. V domu
so si privoščili pristno in
zelo cenjeno gorenjsko
kosilo. Naknadno so se
zapeljali proti Blejskemu
Vintgarju in si ogledali to
edinstveno naravno
zanimivost, slikovito
sotesko, ki jo je v tisočletjih
izdolbla alpska rečica
Radovna. Ustavili so se tudi
na Bledu in se sprehodili ob
jezeru ter seveda imeli
priložnost se tudi posladkati
z znano blejsko kremšnito.
Vračanje proti domu je
sledilo v zgodnjih večernih
urah v veselem
razpoloženju in ob vidnem
zadovoljstvu z vsemi
ogledanimi zanimivostmi.
in
Udeleženci izleta, v ozadju Triglav
10. oratorij - počitniški teden za otroke - na Mirenskem Gradu
Držim besedo!
  ot že vrsto let je bilo tudi
v začetku teh poletnih
počitnic na Mirenskem
Gradu zelo veselo, saj je v ted-
nu med 4. in 9. julijem potekal
oratorij. Letos sta nas animator-
je in otroke preko celega tedna
spremljali dve zgodbi – zgodba
o Ostržku ter svetopisemska
prilika o Izgubljenem sinu.
Tako smo si vsak dan po jutran-
ji molitvi in protokolu ogledali
prizor iz dramske igre o
Ostržkovem življenju in
življenjski izkušnji Izgubljene-
ga sina. V njuni družbi smo
preko celega tedna odkrivali,
zakaj je tako pomembno, da
DRŽIMO BESEDO in izpolni-
mo tisto, kar smo obljubili.
Prav to spoznanje “držim bese-
do”, je bil letos tudi oratorijski
vzklik, ki smo se ga naučili že
prvi dan in je potem še ves te-
den odmeval po Gradu in po
celi dolini.
Temu vzkliku so po dnevih sle-
dili še drugi – že prvi dan se mu
je pridružil vzklik “Kdor ne
uboga, ga tepe nadloga”.
Ostržek in izgubljeni sin sta
namreč delala vse po svoje in
nista prisluhnila drugim, zara-
di česar sta ostala sama. Tudi
otroci so na katehezah in tudi
pri športnih igrah ugotavljali,
da je svojeglavost tista, ki nas
K osami, ubogljivost pa nas po-vezuje in gradi našo družinooziroma skupnost.
Drugi dan je bil dan, ki smo ga
z navdušenjem pričakovali vsi
– tako otroci kakor tudi anima-
torji –, saj so bile za popoldan
napovedane vodne igre, ki so
bile zelo živahne in polne ve-
selja. Dopoldan pa smo spoz-
navali, da ničesar ne moremo
doseči brez trdega dela in da je
le napor tisti, ki nam prinaša
resnično veselje.
V sredini tedna smo si med ka-
tehezami ogledali razna dela in
opravila, kot so skrb za zajčke,
delo na vrtu in v rastlinjaku,
delo v mizarski delavnici in v
kuhinji, izdelava čevljev itd. Na
podlagi tega smo z otroki ugo-
tavljali, da je za vsako stvar, ki
jo imamo, in za vse, kar nam
prinaša neke sadove, potrebno
delati, kajti prav nobena stvar
nam ne bo zrasla na drevesu.
Tega, da je za dosego želenega
rezultata potrebno prehoditi
neko določeno pot, so se otroci
učili tudi med veliko igro. Ce-
kinov, ki sta jih skrila maček in
lisica, niso dobili kar tako, am-
pak so se morali na poti soočiti
z marsikatero oviro in jo
uspešno rešiti. Šele takrat so si
prislužili cekine, s pomočjo ka-
terih so napolnili Pepetov in
Ostržkov hladilnik.
Ostržek je zelo poznan po svo-
jem dolgem nosu, ki mu zraste,
ko se laže, kar smo lahko videli
tudi v dramski igrici, in to ga je
zelo žalostilo. Skupaj z otroki
smo ugotavljali, da se laž ne iz-
plača, saj se takrat počutimo
zelo slabo in povrhu vsega laž
še ruši odnose. Poleg tega pa
smo spoznali še, da je laž kot
vrv, ki se vedno bolj zapleta
okrog nas, saj ena laž rodi dru-
go in na koncu smo tako zaple-
teni v mrežo laži, da se iz nje
zelo težko rešimo. Nasprotje
laži je resnica in, kakor smo
spoznavali peti dan oratorija,
nas le-ta lahko osvobodi.
Zadnji oratorijski dan je zelo
hitro minil, saj je bil nekoliko
krajši. Ostržek je v oratorijski
zgodbici postal pravi deček, saj
je držal dano besedo in izpol-
njeval vse zadolžitve ter s tem
pomagal Pepetu, da je okreval.
Tudi izgubljeni sin ni bil več iz-
gubljen, saj se je vrnil domov
ter prosil očeta odpuščanja. Po-
dobno kot onadva, smo se tudi
mi odločili, da bomo držali da-
no besedo za vse to, kar smo si
zadali na oratoriju, ter za vse
stvari, ki še sledijo. Spoznali
smo namreč, da smo lahko
srečni le takrat, kadar storimo
to, kar smo obljubili. Zato se
bomo trudili držati besedo
vedno in povsod – v šoli, med
igro, doma in med prijatelji …
Če nam bo kdaj težko, pa bo-
mo samo pogledali na oratorij-
ski plakat z vsemi glavnimi
spoznanji, ki naj nam bo spod-
buda, da se bomo držali zasta-
vljene poti.
Tako smo tudi letos uspešno
končali oratorij in domov odšli
obogateni z novimi spoznanji,
z novimi prijateljstvi ter polni
novih doživetij, ki jih bomo v
srcu hranili do prihodnjega
oratorija.
Sandra Likar
Mali Kekci in drugi planinci v Dolini Triglavskih jezer
Naporna, a čudovita izkušnja 
v gorskem svetu
Slovenija 28. julija 2016 13
Ob spominski slovesnosti pri Ruski kapelici pod Vršičem bo Slovenijo
od četrtka, 28., do nedelje, 31. julija 2016, obiskala delegacija ruske
pravoslavne Cerkve, ki jo bo vodil predsednik Oddelka za zunanje
cerkvene zadeve pri moskovskem patriarhatu nj. eksc. metropolit
Ilarion. Metropolita Ilariona bodo v petek, 29. julija, ob 11. uri sprejeli
ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore, podpredsednik Slovenske
škofovske konference in celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek ter
drugi predstavniki Slovenskega ekumenskega sveta pri SŠK. Isti dan
bo ob 17.45 na trgu pred cerkvijo Marijinega vnebovzetja v Kranjski
Gori nastop pevcev ruske pravoslavne Cerkve, ob 18.30 bo sv. maša
s pravoslavno molitvijo. V nedeljo, 31. julija, ob 9.00 bo v cerkvi sv.
Cirila in Metoda v Ljubljani pravoslavno bogoslužje, ob 20.00 nastop
zbora ruske pravoslavne Cerkve v cerkvi Marijinega oznanjenja na
Tromostovju v Ljubljani. Člani delegacije ruske pravoslavne Cerkve
se bodo srečali tudi z apostolskim nuncijem v RS nj. eksc. msgr.
Juliuszem Januszem, predstavniki srbske pravoslavne Cerkve in
drugimi predstavniki verskega in družbenega življenja.
Slovesnost ob Ruski kapelici
  lovenci neradi razpravljajo o poli-
tiki, tudi zaradi tega, ker jih ta ved-
no znova razočara ali se jim celo
priskuti. Vendar jih nekatere zadeve vsee-
no zanimajo in pritegnejo tudi v času do-
pustov in počitnic. Vpliv množičnih me-
dijev na javnost je pri tem zelo očiten in
pomemben, saj nas nenehno silijo in
spodbujajo k razmišljanju o vsem, kar se
dogaja. Velik del slovenske javnosti je,
denimo, z odobravanjem in
navdušenjem sprejel nastop
Melanije Knavs, ki je na repu-
blikanski konvenciji, kjer so
njenega moža Donalda Trum-
pa izbrali za kandidata na vo-
litvah za novega predsednika
ZDA, delegatom stranke in
množicam TV gledalcev po
vsem svetu jasno in nedvoum-
no povedala, da je bila rojena
“v mali, lepi Sloveniji, tedaj si-
cer komunistični državi. S se-
stro Ines, ki je neverjetna žen-
ska in prijateljica, so naju vzga-
jali najini čudoviti starši. Od
malih nog so mi starši vcepljali
vrednote trdega dela za tisto,
kar si v življenju želiš, da se
držiš svojih besed, da delaš, kar govoriš,
da izpolnjuješ svoje obljube in da si
spoštljiv do ljudi”.
Njena izpoved se zdi iskrena in je bolj
prepričljiva, kot pa so kritike, ki jih zoper
morebitno prvo damo ZDA ponavljajo
na nacionalni in največji komercialni te-
leviziji in v tiskanih, vladi lojalnih
množičnih občilih. Seveda pa je za jav-
nost bolj kot Melanija Knavs aktualen in
pomemben bližnji obisk ruskega pred-
sednika Vladimirja Putina. Izražena
mnenja na Slovenskem gredo od trditev
in prepričanja, da obisk potrjuje samo-
stojnost in neodvisnost Slovenije, pa do
bojazni, da Slovenija s prilizovanjem Pu-
tinu kaže svojo dvoličnost, ker smo pač
člani EU in Nata, povezav, ki obisku na-
sprotujeta. Dvoličnost predsednika
države Boruta Pahorja naj bi se kazala v
njegovih izjavah, “da je bilo vabilo za
obisk Putina naša suverena pravica”, in
v poznejši trditvi, “da je Rusija nevaren
varnostni izziv z zasnovo EU, ki omo-
goča preživetje majhnih narodov in
držav”. Še dlje in bolj neposredno v pri-
bliževanje Rusiji oz. njenemu predsedni-
ku Vladimirju Putinu je šel zunanji mi-
nister Karel Erjavec. V nekem intervjuju
je namreč zatrjeval, “da so sankcije zoper
Rusijo zaradi njene napadalne politike
neučinkovite”. V tedenskem magazinu
Reporter so po omenjeni izjavi zapisali,
“da si boljšega prijatelja, kot je Karel Er-
javec, Ruska federacija težko predstavlja”.
Putin se bo med obiskom v soboto, 30.
julija, udeležil tradicionalne spominske
slovesnosti ob Ruski kapelici na Vršiču,
kjer se je med prvo svetovno vojno usul
velik snežni plaz in pod seboj pokopal
več kot sto vojnih
ujetnikov in nekaj
njihovih stražarjev
različnih narodno-
sti. Na osrednjem
ljubljanskem poko-
pališču Žale bo vi-
soki gost odkril
spomenik “vsem
ruskim vojakom”,
ki so ga postavili
na zahtevo in s
sredstvi Ruske fe-
deracije. Pred Puti-
novim obiskom je
začel delovati nov
spletni medij, s ka-
terim bo “ruska
stran poskušala
vnesti neko prorusko mnenje v slovenski
medijski prostor”. Urednica novega no-
vičarskega portala Polona Frelih je deja-
la, “da portal deluje po principu pisanja
o Rusiji od znotraj, brez zahodnih stereo-
tipov in predsodkov”.
O obisku Vladimirja Putina je bil v in-
tervjuju, objavljenem v tedenskem ma-
gazinu Reporter, zelo oster Andrija Hev-
ka, predsednik Društva Ukrajincev v Slo-
veniji-Karpati. Po njegovem “bo Slove-
nija zaradi obiska Putina kaznovana. Ru-
ski predsednik ne bi nikdar prišel v Slo-
venijo, če ne bi bil osamljen v medna-
rodni skupnosti zaradi okupacije Krima
in agresije na vzhodu Ukrajine. Tudi Ru-
ska kapelica bi mu bila deveta briga. Gle-
de zunanjega ministra Karla Erjavca pa
naj uporabim kar slovenski rek, da je zvit
kot kozji rog. Videti je, da mu nihče nič
ne more, vedno nekako splava na
površje. Žal ne dela v dobro Slovenije,
nič dobrega ne vidim v njem. Ker sem
lojalen Sloveniji, moram to iskreno po-
vedati”.
Toda Andrija Hevka je sporočil še nekaj,
zelo pomembnega. Zatrjuje namreč, “da
so pod snežnim plazom na Vršiču umrli
predvsem vojaki ukrajinskega rodu, kar
zdaj preučujejo ukrajinsko veleposla-
ništvo v Sloveniji in strokovnjaki iz Slo-
venije, Avstrije, Hrvaške in Italije. Tudi t.
i. Ruska kapelica je tipičen primer grad-
nje lesenih cerkvic, ki jih lahko najdemo
in vidimo le v ukrajinskih Karpatih, na
ozemlju zahodne Ukrajine”. Po pre-
pričanju predstavnika društva Ukrajin-
cev v Sloveniji-Karpati, bi morala Slove-
nija “namesto Putina na slovesnost po-
vabiti predsednika Ukrajine Petra Po-
rošenka”.
Navajam, da je vlada skoraj sočasno s pri-
pravami za obisk Vladimirja Putina skle-
nila, “da z vodom vojakov sodeluje v Na-
tovi namestitvi štirih bataljonov vojakov
iz omenjenega zavezništva, na Poljskem
in v baltskih državah”.
Tudi v parlamentu so počitnice in po-
slanci se bodo vanj vrnili že okoli 15. av-
gusta. Tudi v času lagodnega vzdušja
med počitnicami pa odmevajo mnenja
dveh poznavalcev islama in skrajnežev
v muslimanski veri. Dr. Damir Črnčec,
strokovnjak za področje varnosti, univer-
zitetni predavatelj, kolumnist in publi-
cist, ugotavlja, “da islamski radikalizem,
ki ga tudi v Slovenijo prinašajo nekateri
migranti, predstavlja prvi totalitarizem,
ki je nastal na verski osnovi. Ta še zmeraj
ogroža tudi našo državo, ki ne bi smela
sprejeti nobenega migranta več. Za vzor
primernega ravnanja lahko veljajo druge
evropske države, ki so zaostrile režim in
postopke sprejemanja migrantov, po ra-
zočaranju s kanclerko Angelo Merkel, ki
je spodbudila prihod ogromne množice
migrantov v Nemčijo. Dr. Uroš Svete,
izredni profesor na Katedri za obrambo-
slovje Fakultete za družbene vede v Lju-
bljani, pa ugotavlja, “da so migranti zelo
oslabili Evropo in s tem tudi Slovenijo.
Pri nas so se pojavili novi izzivi glede var-
nosti, saj smo kot samostojna država na
tem področju zelo šibki”.
Po novih ugotovitvah postaja problema-
tika migrantov ponovno pereča, aktual-
na, zato bo lahko vzbudila nove odzive
in seveda povzročila tudi strah med pre-
bivalstvom. Predsednik državnozborske
komisije za nadzor obveščevalnih in var-
nostnih služb Branko Grims sporoča, “da
v Sloveniji migrantski problem še zdaleč
ni rešen, kot se nemara komu zdi. Zdaj
se namreč proti Evropi in tudi Sloveniji
pomika okoli tri milijone migrantov. Tu-
di t. i. Balkanska pot za njihova potovan-
ja se spet oživlja. Upravičeno nas je lahko
strah”.
Pa še tema, ki posega na področje zdrav-
ja. V Sloveniji se uradna medicina nikoli
ni jasno izrekla zoper komercializacijo
vsega, kar zadeva zdravje, zdravila in dru-
ge zdravstvene pripomočke. Zato v me-
dijih ponujajo svoje izdelke in storitve
dvomljivi “strokovnjaki”, ki ljudem po-
nujajo in obljubljajo vse mogoče, zlasti
ozdravitev, seveda po visokih cenah.
Zdaj pa so se nekatere zdravstvene orga-
nizacije, pa tudi Ministrstvo za zdravje
vendarle odzvali na zlorabe in laži o tem,
da je sladkorna bolezen tipa 1 ozdravlji-
va. To ni res, ta bolezen za zdaj ni ozdra-
vljiva. Tisti, oboleli s sladkorno boleznijo
tipa 1, ki tega ne bi upoštevali in bi opu-
stili predpisano terapijo, bi se morali za-
vedati, da se s tem podajajo v nevarnost
za življenje.
Marijan Drobež
S
S 1. strani
Vse poti ...
  letošnjem letu so posa-
mezni funkcionarji Nata
večkrat obiskali Sloveni-
jo, navsezadnje je vlada Mira Ce-
rarja na nedavnem vrhu v
Varšavi podprla projekt napotit-
ve novih vojaških bataljonov v
baltske države v obrambo Nato-
vih vzhodnih mej. Slovenija bo
pri tem prispevala 30 vojakov, ki
bodo delovali v bataljonu pod
kanadskih poveljstvom. V sklopu
današnje geostrateške politike
Slovenije je bila ta napotitev
najbrž nekoliko vsiljena s strani
nezadovoljnih evro-atlantskih
partnerjev. K taki misli nas nava-
jajo tudi Cerarjeve izjave z že
omenjenega varšavskega vrha.
Slovenija zagovarja stališče, da je
treba iti v odnosih z Rusijo po
dveh poteh hkrati - z dialogom
in z ustreznimi ukrepi za od-
vračanje morebitne nevarnosti.
Cerar torej v obdobju nove hlad-
ne vojne govori o dialogu z Rusi.
Težko je bilo na varšavskem vrhu
zaslediti podobne pomirjujoče
besede.
Poglejmo v nadaljevanju, zakaj
je Rusija za Slovenijo tako po-
membna in zakaj Ljubljana goji
tako močne odnose, ki so omo-
gočili organizacijo Putinovega
obiska. Osredotočili se bomo na
dva vidika. Prvi je ekonomski,
drugi politični.
Gospodarsko sodelovanje
Ko govorimo o ekonomskem de-
javniku, so v prvi vrsti seveda šte-
vilke. Slovenija je po naravi “iz-
vozno gospodarstvo”. Precejšnja
rast, ki jo slovenska ekonomija
beleži v zadnjih letih, je v prvi
vrsti zasluga močnega izvoza. V
tem sklopu je Rusija zelo po-
memben partner, ki je po ko-
ličini izvoza na visokem sedmem
V mestu (precej pred Združenimidržavami Amerike, na primer).Pred njo so tradicionalni izvozni
partnerji in sosedske države –
Nemčija, Avstrija, Italija, Hrvaška
in Francija. V regiji vzhodne
Evrope je bila v lanskem letu
Rusija za Slovenijo drugi go-
spodarski partner za Poljsko.
Slovenski gospodarstveniki so
lani v Rusijo izvozili za 791 mi-
lijonov evrov blaga, kar je sicer
najmanjša vrednost od leta
2012 dalje. Za ta padec obstaja
povsem razumljiv razlog. Ru-
sijo je od druge polovice leta
2014 močno prizadela kriza s
padcem cen nafte, ki je pov-
zročila razvrednotenje rublja
in padec ruskega gospodar-
stva. Zato je po rekordnem le-
tu 2013, ko je izvoz presegel
milijardo evrov, v zadnjih
dveh letih gospodarska men-
java upadla. Kljub krizi pa je
Rusija ostala visoko na lestvici
slovenskih izvoznikov, sodelo-
vanje pa se po (delni) ekonomski
stabilizaciji razmer v Moskvi po-
novno utrjuje. Kar je posebej po-
membno pri gospodarski men-
javi z Rusijo, je njena sektorska
sestava. Poenostavljeno poveda-
no, od izvoza v Rusijo in na
vzhodne trge so močno odvisni
pomembni sektorji slovenskega
izvoza. 37 odstotkov (skoraj 300
milijonov) slovenskega izvoza v
Rusijo je na področju farmacevt-
ske industrije. 13 odstotkov (ne-
kaj čez 100 milijonov) je na po-
dročju električnih strojev in
opreme. Kot primer smo vzeli ti
panogi, ker v njih delujejo naj-
večji slovenski izvozniki. Farma-
cevtski družbi Krka in Lek sta
prvi in tretji slovenski izvoznik v
lanskem letu, Gorenje, ki deluje
na področju strojev – bele tehni-
ke, pa je drugi. In to je morda še
pomembnejši podatek kot same
številke o celotnem izvozu v Ru-
sijo. Največja podjetja – vlečni
konji slovenske gospodarske rasti
so v precejšnji meri odvisni od
prodaje na ruskih trgih. Krka je
v lanskem letu v Rusijo izvozila
za 224 milijonov evrov blaga in
na vzhodne trge za 327 milijo-
nov evrov oziroma tretjino vsega
svojega izvoza. Lek je v letu 2014
(novejših podatkov o izvozu po
državah še ni) vknjižil 95 odstot-
kov (750 milijonov evrov) svojih
prihodkov iz prodaje na trgih
centralne in vzhodne Evrope.
Gorenje je v letu 2015 v vzhodni
Evropi imelo za 53 odstotkov
prometa (650 milijonov evrov).
Ob tem velja še omeniti, da je
Slovenska industrija jekla, eden
od pomembnejših slovenskih iz-
voznikov, v ruskih rokah. To je
torej ekonomski vidik, ki delno
pojasnjuje “poseben odnos”.
Politični botri
V tem kontekstu pa je potrebno
pogledati tudi na politični vidik
tega posebnega odnosa, ki ga ni-
kakor ne gre zanemariti. Srečan-
je in spominska svečanost na
Vršiču je simboličen višek in naj-
bolj nazoren prikaz prijateljstva
med Rusijo in Slovenijo. Prireja
ga že vrsto let Društvo Slovenija
Rusija (DSR). Za pravilno razu-
mevanje politične podpore pri-
jateljskim odnosom s Putinom
tudi v času, ko je (bil) ruski pred-
sednik nezaželena oseba, lahko
pogledamo prav v vodstveno
strukturo tega društva. Njegov
predsednik je Saša Geržina, upo-
kojeni gospodarstvenik in diplo-
mat. V tem kontekstu je morda
še bolj zanimivo dejstvo, da je
Geržina podpredsednik stranke
Desus in tesni sodelavec pred-
sednika stranke in – pozor pozor
– zunanjega ministra Karla Erjav-
ca. Geržina je bil z izjemo lanske-
ga leta (a k temu še pridemo) na-
vadno tudi govornik na slavno-
stnih prireditvah na Vršiču. To še
ni vse. Geržinov sin Aleksander
je bil kot diplomat v zadnjih le-
tih med drugim tudi vršilec
dolžnosti generalnega direktorja
Direktorata za bilateralo in
evropske zadeve: mlajši Geržina
je imel precejšnjo moč pri vzpo-
stavljanju institucionalnih vezi z
drugimi državami na bilateralni
ravni, tudi z Rusijo. Aleksander
Proti Evropi, torej tudi Sloveniji, se pomikajo okoli trije milijoni novih migrantov
Dvomi o koristih obiska ruskega
predsednika Putina
Geržina je bil lani tik pred pre-
mestitvijo na zelo pomembno
veleposlaniško mesto v Zagrebu:
imenovanje je spodletelo zadnji
trenutek, ker je na dan prišlo, da
naj bi si izplačal za 12 tisoč kilo-
metrov potnih stroškov (skupaj
4.500 evrov). Od zagrebškega
imenovanja potem ni bilo več
nič. Če povzamemo ta del, torej:
zunanji minister Erjavec ima že
med najtesnejšimi sodelavci
močne predstavnike t. i. ruskega
lobija.
Pa pojdimo naprej. V upravnem
odboru DSR najdemo še enega
znanega in vplivnega politika.
Govorimo o Metodu Dragonji,
donedavnem državnem sekretar-
ju na finančnem ministrstvu, ki
ga je odnesla afera Luka Koper.
O njem so v prejšnjih tednih že
večkrat pisali. V vladi Alenke Bra-
tušek najprej in Mira Cerarja ka-
sneje je vlekel številne niti. Ena
od teh je peljala prav tudi v DSR:
spomnimo še naj, da je bil Dra-
gonja med 2008 in 2014 direktor
predstavništva NLB Rusija.
Vplivnih slovenskih osebnosti v
podobnih društvih je še veliko.
Vzemimo v pretres, recimo, Slo-
vensko-ruski poslovni svet
(SRPS). V SRPS je na primer fun-
kcionar z ministrstva za zunanje
zadeve Stanislav Raščan, ki je da-
nes na MZZ odgovoren za sektor
strateških študij in analiz. Pred-
sednik tega društva je Janez Škra-
bec, nepremičninski podjetnik,
ki je ravno v Rusiji in v bližnjih
državah našel zelo donosen trg.
Njegovo podjetje Riko deluje na
ruskem območju že dolgo ob-
dobje, pred leti so ga slovenski
mediji vzeli pod drobnogled za-
radi poslovnega sodelovanja z
enim od podjetnikov, ki je bil do-
kaj blizu beloruskemu sa-
modržcu Aleksandru Lukašenku.
Škrabec sedi tudi v upravnem
odboru Foruma 21, interesnega
združenja, ki mu predseduje Mi-
lan Kučan.
In da zaokrožimo še ta politični
vidik... dolgujemo vam odgovor
na prej postavljeno vprašanje:
kdo je bil lani ob pomembnem
gostu, ruskem premieru Med-
vedjevu, slavnostni govornik pri
Ruski kapelici? Seveda, Milan
Kučan, ki je mimogrede tudi
častni član Društva Slovenija Ru-
sija.
Milan Kučan
Aktualno28. julija 201614
NATUROPATSKI NASVETI (118)Erika Brajnik
ZLO, BES IN JEZA
Vsako nasilno dejanje izvira iz pomanjkanja
ljubezni. O tem nam govori že Edward Bach,
ki z Bachovimi cvetnimi esencami uravnava
38 različnih emocionalnih stanj človeka. Vsa-
ka disharmonija (nepotrpežljivost, jeza, lju-
bosumje, nevoščljivost, samovšečnost, izguba
nadzora itd.) izvira iz pomanjkanja ljubezni.
Pogosto slišimo izjavo: “Vročina mu je udari-
la v glavo”. Navadno izrečemo ta stavek sredi
poletja in mislimo
na človeka, ki je
izgubil nadzor
nad seboj, nad
svojimi dejanji in
je v navalu besa in
jeze storil grozovi-
to dejanje, na ka-
terega se navadno
niti ne spomni.
Tradicionalna ki-
tajska medicina in
antična grška me-
dicina obravnava-
ta organe našega
telesa širše kot naša uradna medicina. Obe
povezujeta organe in čustva, ki iz njih izhaja-
jo, in obratno, enostavneje povedano: čustva
napajajo organ, iz katerega izhajajo, in organ
napaja in uravnava določene emocije.
Jetra in žolč sta tista dva organa, ki nadzoru-
jeta čustvo jeze. Po TKM se bes rodi v jetrih,
ki preko krvi pride do glave in tam izzove ne-
kontrolirano vedenje.
Poznamo več vrst jeze: lahko se zdravo razje-
zimo, če nas določena oseba ali situacija raz-
jezi, takrat se jeza pokaže, vendar za kratek
čas, ko situacija mine, izgine tudi jeza.
Ko je deficit jeter močnejši, energija jeter
oteži kri, ki kot pregosta pride do možganov,
in takrat se človeku dogaja, da ga vsaka ma-
lenkost, napačen gib, napačen pogled itd.,
spravi ob živce tako močno, da izgubi nadzor
nad samim seboj in ne ve več, kaj dela, se raz-
besni, postane nasilen, grob, močen (saj ti da
moč), napadalen, ubijalski, izgubi razsodnost
in se v navalu jeze dejansko ne zna ustaviti.
Jeza se pojavi brez
nobenega konkret-
nega objektivnega
razloga. Oseba, ki
vztraja in napačno
napaja organ jetra
in teh epizod izbru-
ha ne ustavi, posta-
ne večno jezna in
besna, nenehno bi
se kregala, v njenih
očeh vsak postane
sovražnik, napada-
lec in slab človek.
Taka oseba postane
manipulantska, frustrirana, negativna, kri-
tična itd.
Lahko pozdravimo jezo v nas? Lahko je NE
hranimo!
Hrana, ki energetsko šibi jetra: mlečni izdel-
ki, oreščki, pomaranča, češnja, sliva, paprika,
jajčevci, poper, paradižnik, česen, čebula,
por, čemaž, kava, čokolada in kakav, losos, ki-
slo zelje, kis, začimbe, arome, dišavnice, ze-
lišča.
/ dalje
www. saeka. si
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Vršilec dolžnosti predsednika prof. Peter Černic
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 19 F 08532 12400 000000730643, SWIFT ali BIC koda: ICRAITRRES0
ali IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SWIFT ali BIC koda: CIVIIT2C
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B – Videm. 
Tel. št. 0039 0432 299664 – Faks 0039 0432 512095 – E-mail info@publistarudine.com
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 26. julija, ob 14. uri
NA BOŽJO POT PO EVROPI SEM IN TJA (26) Mariza Perat
Omenjeni Louis Justin Duconte Bouhort se je po
petdesetih letih, 23. avgusta 1908, ob jubilejnem
romanju in 50-letnici prikazovanj, udeležil proce-
sije, ki so jo v Lurdu priredili lurški ozdravljenci.
Dne 8. decembra 1933 je 77-letni Louis kot častni
gost v Vatikanu prisostvoval slavju ob razglasitvi
Bernadette Soubirous za svetnico.
Eno izmed nenadnih ozdravljenj, ki sta ga zdrav-
niška in cerkvena komisija priznali kot čudežnega,
se je zgodilo 26. avgusta 1938.
Tega dne je s starši prispel v Lurd Francis Pascal,
deček štirih let, doma iz okolice Avignona. Zbolel
je za meningitisom, ki mu je povzročil paralizo
obeh rok in obeh nog. Poleg
tega je popolnoma oslepel.
Zdravniki so izjavili, da ni no-
benega upanja, da bi se stanje
kdaj izboljšalo. Starši so v živi
veri prišli v Lurd in tu Boga
in Sveto Devico prosili za
otrokovo ozdravljenje. Ko so
dečka drugič položili v kopel
z lurško vodo, je nenadoma
spregledal. Izginila je tudi pa-
raliza rok in nog. Deček se je
s starši zdrav vrnil domov.
Čudežno je ozdravela tudi
Delizia Cirolli, rojena 17. no-
vembra 1964 v kraju Pater-
no', približno 20 km severo-
zahodno od mesta Catania
na Siciliji.
Deklici se je v začetku leta
1976 na desnem kolenu po-
javila oteklina z bolečinami.
Zdravniki so v gornjem delu
piščali desne noge ugotovili
kostnega raka, ki je že imel
metastaze. Hoteli so ji odre-
zati nogo, toda ker je bil rak že razširjen, so to mi-
sel opustili, saj bi tako samo še povečali dekličino
trpljenje. Prisodili so ji še kakih šest mesecev
življenja ter jo izročili staršem, ki so jo odpeljali
domov.
Med prebivalci mesteca Paterno' je nastala velika
žalost. V župniji sv. Barbare, kamor je Delizia spa-
dala, so župljani začeli zbirati denar, da bi ji omo-
gočili romanje v Lurd. Umirajoča deklica se je sku-
paj z materjo udeležila romanja, ki je bilo od 5. do
13. avgusta 1976. Vsi romarji so molili za dekličino
ozdravljenje, prav tako tudi tisti, ki so ostali doma.
Vendar Delizia v Lurdu ni ozdravela. To je pri vseh
povzročilo veliko razočaranje, samo Delizia ni
obupala. Njena vera je ostala trdna. Vedela je, da
je v ljubečih božjih rokah.
Kljub dekličinemu brezupnemu stanju, deklica je
v tem času tako shujšala, da je tehtala samo 22 kg,
so vsi člani župnije skupaj z malo bolnico še naprej
molili in prosili za čudež, mati pa ji je ves čas da-
jala lurško vodo. In na božični dan 1976 se je čudež
res zgodil. Oteklina na kolenu se je nenadoma
zmanjšala, bolečine so popustile. Deklica je spet
lahko brez pomoči hodila in kmalu zatem je znova
začela obiskovati tudi šolo. Kostni rak je izginil.
Naslednje leto, 1977, je Delizia odšla v Lurd in se
tu z dokumenti, ki so jih zdravniki izdali med nje-
nim zdravljenjem, predstavila na lurškem Zdrav-
niškem uradu. Ta je po podrobnih in tehtnih ra-
ziskavah, ki so trajale tri leta, dne 28. julija 1980
izjavil, da je do ozdravljenja kostnega raka prišlo
v nasprotju z vsemi zdravniškimi predvidevanji in
je torej to ozdravljenje popolnoma nerazložljivo.
To poročilo je omenjeni urad posredoval Medna-
rodnemu Zdravniškemu odboru, ki prav tako de-
luje v Lurdu. Ta je spet z vso vestnostjo proučil
omenjeno ozdravljenje in 26. septembra 1982 iz-
javil, da je ozdravljenje kostnega raka Delizie Ci-
rolli povsem nerazložljivo.
To je potrdila tudi škofijska komisija v mestu Ca-
tania in 28. junija 1989 je tamkajšnji škof Luigi
Bonmarito slovesno izjavil, da se je ozdravljenje
Delizie Cirolli zgodilo na čudežen način. To je bil
65. lurški čudež, ki ga je cerkvena oblast potrdila.
Tudi po tem priznanem ozdravljenju je v Lurdu
bilo še več drugih čudežnih ozdravljenj. Tako je
dne 9. septembra 1993 nenadoma ozdravel Jean
Salaun iz mesta Chartres, ki je trpel zaradi multi-
ple skleroze.
Nenadno in nerazložljivo
ozdravljenje pa se je v
Lurdu zgodilo tudi letos
11. maja 2016.
Dnevnik Avvenire z dne
13. maja poroča, da je ne-
nadoma ozdravela dekli-
ca, stara šest let, gluha
pravzaprav od rojstva.
Deklica živi v Liguriji in
se je z materjo, staro ma-
terjo in mlajšim bratom
udeležila romanja v Lurd,
ki ga je od 8. do 12. maja
pripravila organizacija
UNITALSI iz Milana. Rav-
natelj omenjene organi-
zacije, g. Giuseppe Se-
condi, pripoveduje, da se
je zvečer ob 20.30 igral z
deklico. Ko ji je povedal,
da ima druge obveznosti
in naj se vrne k materi, si
je deklica snela oba
slušna aparata. Mati ji je
ukazala, naj aparata takoj postavi na svoje mesto,
deklica pa je odgovorila:
“Ne potrebujem ju več! Slišim”!
Dekličina mati je ob odhodu iz Lurda povedala,
da se je hčerka rodila pri 26 tednih, na Božič 2009,
medtem ko bi se morala roditi v začetku aprila.
Ob rojstvu je tehtala 800 gr. Tri mesece je bila v
bolnišnici Gaslini v Genovi. Da bi ji rešili življenje,
so ji dajali zdravila, ki so ji povzročila nekatere
možganske krvavitve in ji izžgala oba sluhovoda.
Zdravniški pregledi so dognali globoko gluhoto
na obeh ušesih. Potrebna sta bila slušna aparata.
Omenjena gospa, ki je s svojci bila prvič v Lurdu,
je tudi povedala, da se je za romanje v ta milostni
kraj odločila zato, da se Božji Materi zahvali, ker ji
je ohranila hčerko, ki je kljub vsemu zrasla vesela
in zadovoljna, pa tudi zato, da bi se ji priporočila
za nadaljnjo pomoč v težavah življenja. Gospa je
še dodala:
“Res se mi zdi, da hčerka bolje sliši brez aparatov,
saj bi si ju drugače ne bila snela. Otroci ne lažejo.
Sem verna”, nadaljuje gospa, “vendar hočem, da
se o tem, kar se je zgodilo, izreče znanost. S temi
stvarmi se ni šaliti”.
Mati je zato deklico takoj odvedla na Zdravniški
urad v Lurdu. Tu niso dali nobene izjave, ampak
so zahtevali vse dokumente, ki so jih zdravniki do
takrat izdali, zahtevali pa so tudi nove. “To”, je po-
jasnila dekličina mati, “je ravno prav, kajti jutri
ima hčerka pregled, kjer bi ji morali izmeriti sluh
in ji, kot se je pred odhodom v Lurd zdelo potreb-
no, namestiti še močnejša slušna aparata. Ne vem,
kaj se je zgodilo”, pravi gospa, “vem samo, da je
to, kar se je zgodilo, nekaj lepega”.
/ dalje
Delizia Cirolli
Internetne pasti
Spletne nevarnosti v času
dopustov
  ekipi projekta Varni na
internetu opozarjajo na
nekatere nevarnosti, ki v
poletnem času prežijo na dopu-
stnike. Med drugim svarijo pred
prevaranti na spletnih oglasnikih
ter svetujejo previdnost pri upo-
rabi javnih računalnikov. Ravno
pri teh je namreč največja
verjetnost, da so okuženi z
virusom, trojancem ali
črvom, opozarjajo.
Kot so zapisali, uporaba
okuženega računalnika po-
meni, da ima lahko nekdo
dostop do vseh podatkov,
ki jih vpisujemo oz. do
vseh spletnih strani, ki jih
obiščemo. Pri uporabi jav-
nih računalnikov tako med
drugim močno odsvetuje-
jo vpisovanje svojih oseb-
nih podatkov in gesla, pri-
javljanje v elektronsko pošto,
družbena omrežja ali dostopanje
do službenega omrežja.
Nekoliko varnejši dostop do in-
terneta predstavlja uporaba
brezžičnih omrežij, ki so, deni-
mo, brezplačno ali za zmerno ce-
no dostopna na letališčih, kavar-
nah ali hotelih. Vendar pa, če
brezžična dostopna točka ni do-
volj zavarovana, lahko pride do
prestrezanja omrežnega prome-
ta, kar pomeni, da lahko nezna-
nec spremlja ves omrežni pro-
met, opozarjajo.
Posebno previdnost po besedah
projekta zahteva t. i. ad-hoc
brezžično omrežje, ki ga nekdo
ustvari kar na svojem računalni-
ku. V tem primeru se posamez-
nik poveže neposredno na pre-
nosnik neznanca. Tovrstna om-
režja so navadno označena z ne-
koliko drugačno ikono, zato v
projektu svetujejo, da se uporab-
niki vedno pozanimajo, katero je
pravo omrežje hotela oz. lokacije,
kjer dostopajo do interneta. Če je
V na voljo izbira med nešifriranimin šifriranim omrežjem, naj izbe-rejo le-tega, pravijo.
Previdnost svetujejo tudi pri na-
jemanju apartmajev prek plat-
form, kot je, denimo, Airbnb. Kot
so zapisali, prevaranti na popu-
larni platformi objavijo svoj
oglas za “neverjetno” stanovanje
po izjemno nizki ceni. Zatem pa
komunikacijo in plačevanje spel-
jejo stran od platforme, ki sicer
potrošnika ščiti v primerih, ko
gre kaj narobe. Administratorji
tovrstne “neverjetne ponudbe”
sicer redno odstranjujejo, kljub
temu pa je dovolj že nekaj ur, da
zavedejo večje število potrošni-
kov.
Tovrstne oglase najdemo tudi na
slovenskih spletnih oglasnih por-
talih. V ekipi Varni na internetu
zato svetujejo, da uporabniki iz-
birajo samo uveljavljene ponud-
nike, ki so na portalu registrirani
že dalj časa, njihovo verodostoj-
nost pa potrjujejo tudi številne
pozitivne izkušnje drugih upo-
rabnikov.
Uporabnike na internetu zavaja-
jo tudi lažne agencije, ki ponuja-
jo zelo ugodne letalske karte in
namestitve za različna potovanja.
Takšne lažne ponudbe lahko po-
samezniki prepoznajo po never-
jetno ugodnih cenah, prav tako
pa naj bodo pozorni na kontakte,
navedene na strani, svetujejo v
ekipi. Znak za previdnost je, če
“agencija” uporablja brezplačni
elektronski predal, kot je, deni-
mo, Gmail, ali če na strani ni no-
benih podatkov o ponudniku oz.
registriranem podjetju.
Pred vpisom številke kreditne
kartice na kateremkoli spletnem
mestu v ekipi svetujejo, da upo-
rabniki poiščejo znake, ki kažejo
na varno povezavo. Prenos po-
datkov je varen in šifriran, če se
URL naslov spletnega mesta
začne s HTTPS. V URL naslovni
vrstici je tudi ikona s ključavnico,
kar je signal za varno oddajanje
podatkov o kreditni kartici, zele-
no obarvana vrstica z varno-
stnim stanjem pa pove, da je di-
gitalno potrdilo dodatno prever-
jeno, pišejo v ekipi.
Ob načrtovanem nakupu vstop-
nice za koncert, glasbeni festival
ali tekmo pa je na uradni spletni
strani organizatorja dobro preve-
riti, katere agencije so poo-
blaščene za prodajo vstopnic.
“Vstopnice lahko prodajajo tudi
posamezniki prek različnih splet-
nih oglasnikov in v takšnih pri-
merih vztrajajte pri plačilu prek
posrednika PayPal, ne nakazujte
denarja neposredno na bančni
račun”, še svetujejo v ekipi.
Aktualno 28. julija 2016 15
  rem, z nahrbtnikom na rami in
s tišino v žepu. Na dvatisoč me-
trih je slišati samo veter in obla-
ke. Hrup je daleč spodaj. Zato so misli
vse bolj živahne, zato jih je vse več. Ko
grem po teh stezah med kamenjem in
travami. Tu je nebo še neskaljeno. Tu je
tišina tako gosta, da bi jo lahko rezal z
nožem. Tu se veter igra z oblaki in vrhovi
so tako blizu, da jih lahko božaš z dlanjo.
Tu je vse manj človeškega in vse polno
večnosti.
Razmišljam, da sem šla na pot polna
težkih misli. Ko se dvigaš, izginjajo,
izhlapijo. Um postane čist, prozoren.
Pretežak je naš vsakdan, da bi segal do
sem, do te višine, do tega modrega neba.
Pred točno sto leti je med temi skalami
dišalo po smrti in trpljenju. Umirali so
v rovih in granate so mrcvarile skalovje.
Baje je bilo to zadnjič, ko so te gore oku-
sile vojno. Nikoli več ne bo prišla sem
gor, ne splača se, nikomur ni več do te-
ga. Sedaj pametne bombe pobijajo civi-
liste v lastnih domovih. In otroke tudi.
Vojna se bije v mestih, med ljudmi, med
množico. Vojne se igrajo tisti, ki hočejo
sejati smrt. V najhujšem primeru bo
vrhove doseglo sevanje. Radioaktivno
žarčenje. A drevesa in žuželke niso
občutljivi na sevanje. Oni nas bodo
preživeli. Gledam na morje smrek, ki se
spajajo z obzorjem in se spomnim tiste
Guccinijeve pesmi... “catene di monti
coperte di neve, saranno confine a fore-
ste di abeti, ma noi, noi non ci saremo...
”... “gorske verige, pokrite s snegom, bo-
do meja smrekovim gozdo-
vom, a nas, nas ne bo... ”
Nas ne bo. In v obje-
mu te nedoumljive
lepote, v tej harmoni-
ji, v tej paleti edinstve-
nih barv, sploh ne
bo zaznati, da nas
ni. Tu je čutiti sa-
mo popolnost
stvarstva. Tu se čuti
tista harmonija, ki
je spodaj, v dolini,
ni več nikjer. V do-
lini je kaos, ki ga je
zagrešil človek.
Uničenje in kaos.
Bolečina, ki je
tem vrhovom
neznana.
Odložim nahrbtnik
in ga uporabim za
vzglavnik, da lahko gledam v nebo. Vsa-
kič, ko tako ležim, se spomnim na poto-
vanja iz mladih let. Z nahrbtnikom..., ki
je prepogostokrat postal vzglavnik. Mor-
da je bilo pred tridesetimi leti, morda ce-
lo več, morda manj. Spominjam se, kako
sva s prijateljem Markom v največji
vročini vlačila težke nahrbtnike po pro-
menadi ob morju. Nica. Samo petičneži.
Midva umazana in lačna. V teh dragih
lokalih si nisva mogla privoščiti niti ka-
ve, sanjala sva pa kruh s sirom in sala-
mo. In vlačila s sabo šotor in lonček za
čaj. A vseeno, bila sva tu, na Azurni oba-
li, med palmami in razkošjem. In morje,
lepota elitnega Mediterana, ljudje, gla-
sba. Kako brezskrbno sva šla po tisti pro-
menadi. Polno ljudi je hodilo z nama.
Brezskrbnih ljudi. Trideset let, morda
več, morda celo
manj..., sedaj je
promenada ob mor-
ju prazna. In ni hrupa,
niti smeha niti razkošja več. Kri in ječan-
je.
Spomini. Na večer, preden sem šla v go-
re, sem na spletni strani dvajsetletne pri-
jateljice iz Ronk prebrala pismo, ki ga je
italijanska univerzitetna študentka na-
pisala svoji mami dan po atentatu v Ni-
ci... Mama, umrla bom kot žrtev terori-
stičnega napada, piše 26-letna Marta
Baggiani. Tako ti govorim, ker je to zelo
verjetno. Spadam namreč v tisto srečno
generacijo mladih, ki nam je bila dana
možnost, da smo študirali in spoznavali
svet. In tega vsekakor nismo počeli z na-
menom, da bi pozneje čepeli doma, za-
klenjeni in polni bojazni.
Marta piše, da, če bi se rodila v Siriji ali
na Bližnjem
vzhodu, bi ver-
jetno nikoli ne
spregovorila o
tem. V tem pri-
meru bi nam-
reč imela zelo
malo možnosti,
da bi doštudira-
la in sploh
preživela do te
starosti. Ampak
Marta se je rodi-
la v Italiji, v ti-
stem predelu
sveta, kjer smo
do danes zelo
malo vedeli o te-
roristih. In voj-
ni. Potem se je
zgodilo, da je vse
to prišlo do nas.
Zato Marta verjame, da bo umrla v tej
vojni. Ve, da so starši njenih staršev ali
celo nonoti, umirali v drugačnih voj-
nah. Kjer je bilo vse skupaj bolj jasno,
samoumevno, ampak zato nič manj kru-
to.
Pisma ne morem in ne morem pozabiti.
Koliko resnice je v besedah mlade štu-
dentke, ki razmišlja, kot sem razmišjala
sama v tistih srečnih letih, ko sem z na-
hrbtnikom potovala po Nici in Evropi.
Tedaj sem komaj kdaj telefonirala do-
mov. Denarja za telefon nisem imela, in
vedela sem, da starše ne skrbi preveč.
Evropa je bila tedaj bogata in brez-
skrbna. In mladi smo z vlakom potovali
in spoznavali ljudi in dežele. Ne vem za-
kaj, a ima me, da si zapojem pesmico, ki
smo jo peli kot otroci v koloniji... “Vse
slovenske deklice hodijo per il mondo
poslušat muziko, per ballare il tango... ”
Tudi jaz sem hodila po svetu, da bi po-
slušala muziko. Na vseh trgih, v vseh
mestih, na vseh postajah je vsakič kdo
igral na kitaro. Pesmi, Simon and Gar-
funkel, pesmi Johna Lennona. The
sound of silence, zvok tišine, Immagi-
ne... Immagine je pesem, ki je bila him-
na naše generacije. A sedaj nihče več ne
verjame besedilu. Predstavljaj si, da vsi
ljudje živijo samo za današnji dan, pred-
stavljaj si, da ni držav in niti religij... Ne
morem si več predstavljati tega. Vse to
je, obstaja, države, religije in vojne... v
najbolj negativnem pomenu besede. In
še marsikaj drugega, kar nam ne dovoli,
da bi živeli za ta sončni dan in za to mo-
dro nebo. Ki nam ne dovoli, da bi sploh
živeli.
Sonce greje moje premražene spomine,
poletje je, a v srcu je strah pred zimo.
Nekaj kot slutnja, nekaj kot zlo nezna-
nega, nekaj, česar nočem imenovati.
Prerokovana, je nekoč napisal Finžgar.
Prerokovana... kako težka beseda. Kako
težka slutnja. Grem po stezi, greben va-
lovi v vetru. Trave, zelena v tisočih od-
tenkih, pot, ki gre v dve smeri. Nekje da-
leč je večnost, spodaj, globoko med pre-
padi, dolina. In prižgan radio, ki še ved-
no govori o Nici.
Suzi Pertot
G
Novo ime slovenskega športa v Italiji
Medalji na kadetskem
evropskem prvenstvu
  aren Hervat je novo ime
slovenskega športa v Italiji.
Ko gre za uspehe najstni-
kov, kaže sicer vedno biti izjemno
previdni. Zato pa dolžnostno in z
veseljem obeležujemo velik do-
sežek 15-letne lokostrelke tržaške-
ga društva Ascat (Compagnia Ar-
cieri Trieste), ki se je vrni-
la z mladinskega evrop-
skega prvenstva v Buka-
rešti z dvema kolajnama.
V kategoriji kadetinj (let-
nik 2001) je osvojila zlato
odličje ekipno v dresu
italijanske reprezentan-
ce, med posameznicami
pa je iztržila bronasto
medaljo. Zanjo je bilo to
sploh prvo veliko med-
narodno tekmovanje,
njen obračun pa je kajpak sijajen.
Sploh so bile azzurre na romun-
skem EP izredno uspešne, Tatiana
Andreoli, ki je nastopila na ekipni
tekmi skupaj s Karen in z Eliso
Ester Coerezza, je postala tudi
prvakinja posamezno. Treba je
namreč vedeti, da ima Italija v lo-
kostrelstvu bogato tradicijo in red-
no osvaja kolajne tudi na svetov-
nih prvenstvih in olimpijskih
igrah (nazadnje se spomnimo
Tržičana Mattea Bisianija, ki je
streljal tudi na tekmah pri nas).
Karen Hervat je svojčas tekmovala
tudi za bazovsko Zarjo, pri kateri
se je tudi začela ukvarjati s to špor-
tno panogo. Njen trener je zgodo-
vinski spomin belo-rdečega ba-
zovskega kluba Moreno Granzot-
to, ki je bil pri Zarji najprej odličen
tekmovalec, nato pa trener. Dija-
kinja družboslovnega liceja Anton
Martin Slomšek iz Trsta, doma iz
Hrvatov v dolinski občini, je letos
nastopila in opozorila nase tudi
na drugih manjših mednarodnih
mitingih, v prvi etapi evropskega
prvenstva za kadetinje na Madžar-
skem pa je bila ekipno že zlata. Še
pred tem je bila uspešna na držav-
nih prvenstvih najmlajših katego-
rij. Obetavna lokostrelka ogrom-
no trenira, njen trener, ki jo
usmerja že polnih osem let, torej
od malih nog, je v pogovoru s ko-
legi Primorskega dnevnika ocenil,
da je v letošnji sezoni izstrelila za
trening kakih 42 tisoč puščic.
HC
K
  nanstveno dokazano je, da
se med hitrim hujšanjem z
izredno nizkim vnosom
kalorij telo obnaša enako kot med
hudim stradanjem. Posledica ta-
kih diet pa je tudi porušeno raz-
merje med mišičnim in maščob-
nim tkivom. Poveča se namreč
delež maščobnega in zniža delež
mišičnega tkiva ter vode, opozar-
ja Matej Gregorič z NIJZ.
Drastične diete zagotavljajo manj
kilogramov, a večji delež
maščobe
Naše telo je evolucijsko ustvarje-
no za pomanjkanje hrane. Zato se
med hudim stradanjem bazalni
metabolizem zniža na najnižjo
možno mero in metabolizem te-
lesa se izredno upočasni. Telesu v
takih okoliščinah primanjkuje
goriva, telo pa se tako z vgrajeni-
mi hormonskimi in encimskimi
mehanizmi prilagodi na znižan
vnos energije in varčuje za poz-
neje, navaja Gregorič z Nacional-
nega inštituta za javno zdravje
(NIJZ).
“Čim bolj je drastična dieta, bolj
telo varčuje z vneseno energijo in
dejansko hujšanje se upočasni”,
je opozoril za STA. Pri takem
hujšanju pretežno izgubimo vo-
do - ta namreč predstavlja dve
tretjini teže telesa odraslega člo-
veka - in mišično maso, medtem
ko črpanje energije iz maščevja
poteka počasneje.
Ker pa navadno takšnih nizkoe-
nergetskih diet ne moremo
vzdrževati na dolgi rok, kmalu
preidemo na normalno, staro
obliko prehranjevanja. “Telo, ki
se je navadilo stradati in preživeti
z malo energije, sedaj naenkrat
dobi preveč hrane in kalorij. V
nadaljevanju sledi, da vse viške
energije telo skladišči, zato se teža
vrne na začetno raven ali pa se ce-
lo še zredimo”, Gregorič poja-
snjuje jo-jo efekt.
Modne shujševalne diete pa ni-
majo le estetskih posledic na telo,
Z
Živimo zdravo! 
Hitre diete le povečajo
delež maščobe v telesu
ampak lahko pripeljejo celo do
pomanjkanja posameznih hranil,
to pa vodi k boleznim, na primer
slabokrvnosti, k psihičnim spre-
membam, motnjam krvnega ob-
toka in srčnega utripa.
“Shujševalne diete lahko v izjem-
nih primerih privedejo do pre-
hranskih motenj. Ogromno ljudi
hujša ali razmišlja o hujšanju,
prodaja se ogromno knjig o die-
tah, hujšanju in zdravem pre-
hranjevanju, pa vendar se telesna
teža med prebivalstvom po-
večuje”, opozarja.
Z več majhnimi obroki hitreje
shujšamo kot z enim velikim
Ključ za učinkovito izgubljanje
maščobnega tkiva je tako v urav-
noteženi prehrani, ki naj bi bila
razporejena na manjše obroke čez
cel dan, ter v gibanju.
S pogostimi manjšimi obroki ne
izboljšamo le nadzora nad dnev-
nim energijskim vnosom, saj po-
večamo občutek sitosti in
zmanjšamo možnost prenajedan-
ja. S tem nižamo vsebnost
maščob v krvi in ugodno vpliva-
mo na raven sladkorja v krvi ter
zmanjšamo tveganja za hranilno
in energijsko podhranjenost.
Zdravo je pojesti toliko obrokov,
da imamo stalno ravno prav poln
želodec. S tem se izognemo
možnosti, da bi pojedli preveč za
en obrok.
Raziskave kažejo, da manjkajoči
obroki povzročijo, da pri nasled-
njem obroku pojemo več in izbe-
remo manj kakovostno hrano.
“Zatečemo se k junk hrani in
sladkemu, saj nam ta daje
občutek večjega zadovoljstva”,
opozarja Gregorič.
Telo pa se drugače obnaša, če v
enem dnevu zaužijemo enako
energetsko vrednost z več obroki
ali pa z enim. Ob izpuščenem
obroku telo izgubi energijo in jo
z varovalnimi hormonskimi in
encimskimi mehanizmi nado-
mesti s shranjevanjem vsega, kar
pojemo pri naslednjem obroku.
Z manjšimi obroki preprečujemo
tudi nagle dvige krvnega sladkor-
ja in s tem inzulina, ki vodijo od-
večni sladkor do celic, kjer se le
ta shrani kot višek v obliki
maščob. Več majhnih obrokov
obremeni trebušno slinavko pre-
cej manj, kot če bi enako količino
hrane zaužili naenkrat, pojasnju-
je Gregorič.
Če jemo večkrat po malem, mora
trebušna slinavka proizvesti na-
enkrat veliko manj inzulina, s
tem pa preprečujemo inzulinski
šok, ko nam višek inzulina vliva
potrebo po novi hrani.
Brez zajtrka počasnejši in debe-
lejši
Ena od zmot pri hujšanju je po
besedah Gregoriča tudi preskako-
vanje zajtrka. “Dekleta se veliko-
krat odločijo, da ne bodo pojedla
zajtrka, saj želijo na ta način
zaužiti manj kalorij in posledično
hujšati. To seveda ni res. Izkazalo
se je, da izpuščanja obrokov niso
vodila v zmanjševanje telesne
teže, ampak so se ljudje celo zre-
dili”, je opozoril.
Poleg tega možgani ne morejo
delovati brez energije. “Sposob-
nost koncentracije in osredo-
točanja jim omogočamo z nepre-
kinjeno oskrbo z energijo v obliki
glukoze, ki po krvi potuje do
možganov”, navaja. Zato svetuje,
naj bo zajtrk sestavljen iz kom-
pleksnih ogljikovih hidratov, na
primer žit, ki sproščajo glukozo
počasi v krvni obtok in preprečijo
velika nihanja ravni glukoze v
krvi.
Sladkarije in sladke pijače, živila
z veliko dodanega sladkorja nam-
reč hitro dvignejo raven glukoze,
a raven glukoze tudi zelo hitro pa-
de. Velika nihanja glukoze v krvi
privedejo do slabše osredo-
točenosti in pomanjkanja kon-
centracije.
Za možgane so pomembne tudi
nenasičene maščobne omega 3
kisline, ki jih najdemo v živilih
živalskega in rastlinskega izvora,
in so gradniki celičnih membran
živcev v možganih. So izjemno
pomembne za delovanje možga-
nov in splošno dobro počutje.
Poleg tega je priporočljivo zajtrku
dodati še beljakovine, ki so med
drugim gradniki prenašalcev
živčnih dražljajev v možganih.
Torej omogočajo, da možganske
celice komunicirajo med seboj,
pojasnjuje Gregorič. Nezadosten
vnos beljakovin povzroča
zmanjšano tvorbo prenašalcev
živčnih dražljajev, kar lahko pri-
vede do slabše koncentracije in
utrujenosti.
Po Gregoričevih besedah je po-
membno tudi razmerje med bel-
jakovinami in ogljikovimi hidra-
ti. Izključno beljakovinska pre-
hrana s premalo ogljikovimi hi-
drati namreč lahko zmanjša ko-
ličino aminokisline triptofan, ta
pa je pomembna pri uravnavanju
razpoloženja ter vpliva na spo-
min in učenje, je opozoril.
Za izgubo 10 kilogramov
maščobe moramo vdihniti 29 ki-
logramov kisika
Maščobe se v telesu shranjujejo v
maščobnem tkivu v obliki trigli-
ceridov. V raziskavi, objavljeni v
eni od znanstvenih revij, so pri-
kazali, da je za izgubo 10 kilogra-
mov telesne maščobe potrebno
29 kilogramov vdihanega kisika.
V metabolni reakciji, ki pri tem
poteče, pa nastane 28 kilogramov
ogljikovega dioksida in 11 kilo-
gramov vode.
Pri tem se sprošča toplota, ki je
stranski produkt te reakcije, ne
pomeni pa, da se maščoba pret-
vori le v toploto. Ogljikov dioksid
in voda, ki sta produkta te reakci-
je, se izločita iz telesa z dihanjem,
torej skozi pljuča.
“Ugotovitve ne pomenijo, da bo-
mo zgolj z več dihanja pokurili
več maščobe. S tem si bomo
kvečjemu povzročili vrtoglavico.
Seveda je za izgubo telesne mase
še vedno potrebna fizična aktiv-
nost, ki povzroči, da se zaloge
maščobe sploh začnejo porablja-
ti. Ko pa se ta proces začne, pro-
dukte razgradnje, torej ogljikov
dioksid in vodo, izločimo z di-
hanjem”, navajajo na inštitutu za
nutricionistiko.
Zla slutnja ...
Smreke brez konca
Aktualno28. julija 201616
NABORNIKI
Tudi med svetovnim nogometnim
prvenstvom 1990 sem preko agencij
spremljal doganja v Sloveniji, predvsem
zasedanja v novoizvoljenem družbeno-
političnem zboru slovenske skupščine.
Med 25. junijem in 2. julijem 1990 je bil
izglasovan ustavni zakon za uresničitev
temeljne listine o samostojnosti in ne-
odvisnosti.
Kljub avgustovski vročini je Peterletova
vlada delovala s polno paro. Zunanji mi-
nister Rupel je prepričeval zahodno di-
plomacijo, da je Slovenija na pravi poti,
obrambni minister Janša pa je poleg re-
organizacije teritorialne obrambe skušal
prepričati vrh jugoslovanske vojske, da
imajo slovenski naborniki vso pravico
služiti vojsko doma. Pogajanj med slo-
vensko in delegacijo JLA, ki jo je vodil
admiral Stane Brovet, se je udeležil tudi
predsednik zveznega izvršnega sveta
Marković. Pogajanja so se vlekla ves sep-
tember brez vidnejših rezultatov, slo-
venski starši pa so odločno zahtevali, da
njihovi sinovi nadaljujejo služenje voj-
ske v Sloveniji. Med množico na trgu
pred parlamentom v Ljubljani sem za-
gledal tudi Tržačana, zgodovinarja Bo-
risa Gombača, ki je bil takoj pripravljen
spregovoriti v italijanščini za drugi TV
dnevnik. Od njega sem izvedel, da je bi-
lo sila napeto na beograjskem srečanju,
ko je Marković obtožil slovensko
skupščino, da obravnava dokument o
napadih na vojašnice in druge objekte
jugoslovanske vojske v Sloveniji. Izkaza-
lo pa se je, da je obveščevalna služba voj-
ske poslala beograjski vladi povsem iz-
mišljeno poročilo.
Sredi septembra se je oglasil poslanec
Grillo. S pomočjo kolega Iva Jevnikarja,
ki je bil tedaj deželni tajnik Slovenske
skupnosti, sem se s tajniki strank Demo-
sa dogovoril za obisk italijanskega par-
lamentarca. Na letališče v Ronkah je do-
potoval s tajnico in me prosil, da bi ga
še prej peljal k sorodnikom v Gradišče
ob Soči, kjer so nam obilno postregli s
pršutom in tokajcem. Prenočili smo v
Ljubljani in se najprej srečali s članom
predsedstva Ivanom Omanom. Razgo-
vor je prekinil tajnik predsedstva, ki je
Omanu prinesel potni list za uradno po-
tovanje v Avstrijo. V parlamentu smo se
srečali s predsednikom Francetom
Bučarjem, ki je Grillu povedal, da razu-
me italijansko, ker so ga fašisti konfini-
rali v Gonarsu, nato so ga odpeljali v
Nemčlijo, vendar je med prevozom po-
begnil in se pridružil partizanom. Italija,
je dejal, se nam bo morala opravičiti za
zlo, ki so nam ga povzročili, še posebej
pa Primorcem. V preddverju parlamenta
smo srečali brata Podobnik. Grillo se je
čudil, da sta tako mlada že v samem po-
litičnem vrhu. Janez je tedaj komaj do-
polnil 31, Marjan pa še ne 30 let. Peš
smo se napotili do sedeža RTV, bližnji,
nekdanji sedež Socialistične zveze delov-
nega ljudstva so namreč dodelili novim
političnim strankam. Tu smo se sestali z
vodjo Demosa Jožetom Pučnikom. Spet
je bilo treba prevajati, kajti Grillo je znal
le nekaj francoščine. Pučnik je podrob-
no nakazal strategijo slovenske politike
in napovedal plebiscit, na katerem se
bodo prebivalci Slovenije izrekli, ali želi-
jo samostojno državo. Na sedežu Krščan-
skih demokratov nas je sprejel upravni
tajnik, končno pa smo se oglasili še na
republiškem sekretariatu za informiran-
je, kjer smo imeli izčrpen pogovor s ko-
legom in dobrim znancem Stanetom
Staničem, dolgoletnim dopisnikom De-
la iz Beograda, ki je bil v Peterletovi vladi
eden redkih strankarsko neodvisnih re-
publiških sekretarjev. Tako so se še po
starem imenovali ministri raznih resor-
jev. Grilla kasneje nisem več slišal, ni se
oglasil, po razpustitvi republikanske
stranke je presedlal k Berlusconiju.
Konec septembra je skupščina izglaso-
vala ustavna dopolnila, ki so bila sila po-
membna za slovensko suverenost. Ome-
nim naj le dopolnilo k 63. členu: Če or-
gani federacije sprejmejo odločitve v na-
sprotju z njihovimi v ustavi določenimi
pristojnostmi in s tem posežejo v ustav-
ni položaj in pravice Republike Sloveni-
je, je skupščina dolžna sprejeti ukrepe, s
katerimi se zagotovi varovanje z ustavo
določenega položaja in pravic Republike
Slovenije. Z eno besedo: ustava republi-
ke je v Sloveniji nad federativno.
Začele so se priprave na plebiscit. Naj-
bolj goreč zagovornik plebiscita Jože
Pučnik je predlagal, naj bi ga izvedli 23.
decembra, ko delavci iz južnih republik
gredo domov, v Slovenijo pa se vrnejo
zaposleni v tujini. 18. novembra je vlada
sprejela stališče, da je plebiscit nujen, za
njegovo izvedbo pa je potrebno soglasje
vseh strank in po pogajanjih je bilo so-
glasje tudi doseženo. 6. decembra je
skupščina odobrila zakon o plebiscitu.
Politiki vseh strank so skupno s civilno
družbenimi organizacijami agitirali za
uspeh plebiscita. Predstavnike sloven-
skih strank in organizacij v Italiji so po-
vabili v pršutarno v Kobjeglavi. Kot
predstavnika tržaškega radia sva bila va-
bljena tudi Filibert Benedetič za pro-
gramski, jaz pa za novinarski oddelek.
Takoj po pozdravu sekretarja za Slovence
po svetu Janeza Dularja, ki je v nekaj be-
sedah orisal vzroke za sklic plebiscita, so
zastopniki levo usmerjenih strank in or-
ganizacij izrekli
pomisleke o mo-
rebitni odcepitvi
Slovenije od Ju-
goslavije, češ ve-
ra, da bo Slove-
nija postala sa-
mostojna le, če
bodo Slovenci
dovolj trdni, lah-
ko pripelje do
mednarodne
izolacije in
končno do tega,
da se bodo mo-
rali ponižno
vrniti v Beograd.
Spet drugi so bili mnenja, da bo samo-
stojna Slovenija v Evropi pomenila toli-
ko kot “lipa”, kot naj bi se imenoval slo-
venski denar, praktično nič. Za samo-
stojno Slovenijo se je med redkimi izre-
kel tajnik Slovenske skupnosti Ivo Jev-
nikar. Večina je bila proti plebiscitu. Z
Benedetičem se nama je zdelo, da naši
v narekovaju uporabljajo za ugovarjanje
argumente in retoriko Markovića in Mi-
loševića. Besedo je tedaj povzel predsed-
nik Milan Kučan, govoril je dobro uro,
ne vem, ali je sogovornike z leve pre-
pričal, gotovo pa je, da po njegovem na-
stopu ni nihče več prosil za besedo.
Dne 17. decembra so nas povabili na Ig
pri Ljubljani in predstavili specialno bri-
gado Moris, ki je bila izredno dobro
oborožena. Generali jugoslovanske voj-
ske so se čudili, od kot teritorialcem
ameriške puške. 23. decembra je Slove-
nija glasovala, razglasitev rezultatov pa
je bila napovedana za 26. december, ko
je bilo v Sovodnjah nagrajevanje pri-
morskih športnikov z obeh strani meje.
Prireditev smo v neposrednem prenosu
predvajali na valovih tržaškega in ko-
prskega radia. Medtem ko je potekal spo-
red, smo bili na telefonski povezavi s slo-
venskim parlamentom, da bi se vključili
neposredno, ko bi predsednik Bučar raz-
glasil rezultate. Kulturni del prireditve
smo poverili igralcu Vladimirju Jurcu.
Poslušal sem ga z enim ušesom, z dru-
gim pa sledil dogajanju v Ljubljani. Ne-
nadoma sem zaslišal, da Jurc govori o
orožju, puški, oblila me je kurja polt,
kajti ljubljanski tisk je istega dne objavil
novico, češ da je Združenje slovenskih
športnih društev v Italiji, ki je bilo soor-
ganizator nagrajevanja, posrednik pri
nakupovanju orožja za slovensko vojsko.
Prebledel je tudi predsednik ZSŠDI Odo
Kalan. Oba pa sva si kmalu oddahnila,
kajti Jurc je puško le slučajno omenil.
Hip za tem smo se povezali s skupščino
in poslušali predsednika Franceta Bučar-
ja, ki je povedal, da je volilo 1.359.581
volilnih upravičence, za je glasovalo 95
odstotkov ali dobrih 88 odstotkov celot-
nega volilnega telesa. Jože Pučnik je te-
daj vzkliknil: “Jugoslavije ni več”. Pri-
hodnjič o podrobnostih priprav na osa-
mosvojitev tako s političnega kot tudi
vojaškega in obveščevalnega vidika. No-
va slovenska vlada je zorala ledino, saj
republiške strukture niso bile pripravlje-
ne na nove izzive. Problem je bila tudi
oborožitev, kajti lep del za slovensko te-
ritorialno obrambo nabavljenega orožja
je bil v skladiščih Jugoslovanske ljudske
armade. Novi protiobveščevalni službi
se je posrečilo vtihotapiti svojega člove-
ka v sam vrh zveznega generalštaba, kjer
so pripravljali načrte za najrazličnejše si-
tuacije, ki bi se lahko pojavile v Jugosla-
viji.
/ dalje
Saša Rudolf
   ola ni več žarišče slovenstva,
ker se okrog nje nič več ne do-
gaja. Izgubili smo mašo, zbor
… Etnična meja se je zdaj pomaknila na
Jazbine in Števerjan”, je z veliko mero
grenkobe opomnil Sirk, ki je v isti sapi
povedal, da tudi družina Sirk ni več taka,
kot je bila nekdaj. Njegova žena Loreda-
na je posvetila velik del svojega življenja,
da je njunim otrokom posredovala vero,
slovenstvo in etično držo. A že kot naj-
stniki so imeli svoje poglede na te vred-
note. Danes imata vnuke, ki živijo z nji-
ma in s katerimi se zmeraj pogovarjata
po slovensko, a kljub temu se otroci s
težavo izražajo v slovenščini, čeprav obi-
skujejo slovensko šolo. Vse to odraža
stanje okolja. Vsi bi morali biti bolj po-
zorni na vidno prisotnost slovenskega je-
zika, gospodarstveniki, vinarji, gostil-
ničarji … Ustekleničeno vino z nalepko
s slovenskim napisom gotovo označuje
poreklo z dvojezičnega območja, ravno
tako jedilni list. Čotar je opozoril, da bi
bilo treba res napraviti neki skupen
načrt, ki bi pripomogel k oživitvi moči
dvojezičnosti v marketinškem smislu.
Fabčevi listki dokazujejo, da se to da tudi
na enostaven način. Dvojezičnost na
Krminskem bo ostala, če bodo vsi pripo-
mogli k temu. Takega mnenja je Sirk. Po-
samezen vinar ali gostinec tega ne bo
zmogel, razen če ni zagrizen idealist. “S
politiko se ne da napraviti nič, brez nje
tudi ne”, je bil oster Sirk, “Krovni orga-
nizaciji sta daleč od realnosti, gledano z
našega vidika, a brez njiju se tudi ne da
napraviti nič. Skupaj bi morali delati v
takem projektu in pomisliti, kako to iz-
vesti in kako skupaj premostiti praktične
težave”, je še dodal Sirk.
Nanašajoč se na to, da oba rada potujeta
ali sta potovala, ju je Čotar vprašal, ali
zanju drži stari slovenski rek: Povsod je
lepo, najlepše pa doma. Franc Fabec je
brez pomisekov dejal, da je to
res. Ko je imel več časa za poto-
vanja, je sicer z očmi kradel, kar
je le mogel, saj mu je to poma-
galo pri neki mentalni dinami-
ki, a doma je res najlepše. Sirk je dru-
gačnega mnenja, glasno je zatrdil: “Pri
nas gre slabo! Naša Brda so bila l. 2000
na startu in so tam tudi ostala, ker nismo
bili zmožni izkoristiti ugodnega trenut-
ka. Družbenoekonomska situacija ni za-
vidljiva in tudi delikatne odločitve, kam
naj bi šla Brda, nismo zavzeli: smo še tu,
čakamo, kdo bo prvi protestiral. Pogovo-
riti bi se morali, tudi skregati, in poiskati
skupno rešitev, kako iti naprej. Ker pri
nas ne gre dobro”! je ponovil Sirk. S tem
grenkim priokusom se je končal ‘uradni’
del večera, nato so si sledila vprašanja
poslušalcev, ki so odprla še marsikatero
tematiko. Med drugim je bilo poudarje-
no tudi to, da naši vinarji, od Doberdoba
do Krmina, niso zmožni na proizvodih
naše zemlje uporabljati slovenščine, saj
je to vendar dodana vrednost. Na to pri-
pombo dr. Paulina sta odgovorila oba go-
sta. Fabec je pojasnil, da je najprej obsta-
jal konzorcij pridelovalcev vin Collio
Carso – Brda Kras. Nato je prišlo do do-
ločenih zamer in problemov, zato so se
kraški pridelovalci odločili, da izstopijo
iz konzorcija. Po Fabčevem mnenju je bi-
la to zgrešena poteza, ker so s tem izgu-
bili priložnost skupaj nastopiti v svetu.
Danes se tega zavedajo in bi radi spet na-
redili kaj skupnega. Sirk pa je dejal, da
javnost ni dovolj informirana o tem: gle-
de vina - in ne samo vina - je uporaba
imena Brda prepovedana, to je kaznivo
dejanje, ker poreklo vina, ki se prideluje
na italijanski strani Brd, je Collio. Do l.
2011 je zakon o poreklu veljal le za vino,
po tem letu pa velja za karkoli drugega,
ki prinaša dohodek.
Zelo konstruktivno soočanje je marsikaj
pojasnilo, a tudi razkrilo, da je potrebno
postoriti še veliko, da bi bila kmetijska
in turistična ponudba na slovenskem na-
rodnem območju res bolj narodnostno
razpoznavna in bolj učinkovita.
“Š
Osebni spomini na pot osamosvajanja Slovenije (3)
Samostojni
  ivljenje narodne skupnosti,
kakršno predstavljamo Slovenci
v FJK, sloni na jezikovnih pravi-
cah, a tudi na kakovostni stopnji avto-
nomije, ki se mora odražati v različnih
družbenih segmentih. To je še posebej
pomembno, kar se tiče predstavništva
v izvoljenih organih ter na nekaterih
ključnih področjih, kot sta gospodar-
stvo in še posebej
bančništvo. Na
teh osnovah so
potekali pogovori
s poslanko SVP
Renate Gebhard
in predsednikom
trgovinske zbor-
nice Michlom Eb-
nerjem, s kateri-
ma so se v petek,
22. julija, srečali
deželni tajnik SSk
Igor Gabrovec,
goriški pokrajin-
ski tajnik SSk Ju-
lijan Čavdek in
predsednik SSO
Walter Bandelj.
Bančna reforma
je bila glavna te-
ma v pogovoru s
poslanko Renate Gebhard; srečanje je
bilo na sedežu SVP v Bocnu. Gebhar-
dova je namreč članica pristojne po-
slanske komisije in je podrobno sez-
nanjena s celotno zadevo. Reforma je
v fazi oblikovanja določil za izvajanje
vladnega zakonskega dekreta 18/2016,
ki ga je parlament z nekaterimi spre-
membami potrdil z zakonom 49/2016.
Ta določila, ki so v pristojnosti fi-
nančnega ministrstva in italijanske
državne banke, pa so še posebno po-
membna za prihodnost dveh sloven-
skih zadružnih bank, ZKB in ZBDS.
Ravno v tem trenutku je izrednega po-
mena, da se določila, ki zadevajo
ovrednotenje kulturne in jezikovne
specifike obeh bank, oblikujejo na tak
način, da bo bančnima zavodoma
omogočeno poslovanje v slovenskem
jeziku tako v odnosih s strankami kot
na vseh nivojih bančne upravne struk-
ture.
Južnotirolska poslanka je zelo dobro
razumela nujo, da reforma zadružnega
bančništva v tem trenutku določi, ka-
ko se bo izvajala točka c) v 7. odstavku
člena 37-bis enotnega bančniškega tek-
sta (TUB), in obljubila vsestransko po-
moč. Zato pa bo bistveno, da bodo pri-
stojni slovenski predstavniki enotno
predstavili predlog, ki naj bo vključen
v določila za izvajanje.
S poslanko Gebhardovo so se Gabro-
vec, Čavdek in Bandelj pogovarjali tudi
o pripravah na ustavni referendum.
Južnotirolska zbirna stranka bo izvedla
več posvetovalnih srečanj, da
preveri, kako njihovi člani in
somišljeniki razmišljajo. Ustav-
na reforma bo imela nekatere
posledice tudi na sicer široko
avtonomijo obeh pokrajin in zato pri-
pravljajo tako Pokrajina Bocen kot
stranka SVP nekaj mednarodnih po-
svetov, na katerih bodo sodelovali tudi
predstavniki avstrijske vlade in evrop-
skih institucij. Druga pomembna te-
matika je bil volilni zakon, ki postavlja
pod vprašaj dosedanjega predstavnika
v italijanskem parlamentu, kar bi bilo
za Slovence v FJK
zelo hud udarec
in močno zni ža -
nje ravni za ščite.
Veliko zaskrblje-
nost vzbuja po-
rast skrajnih poli-
tičnih skupin in
gibanj, kar se od -
raža na vsedržav-
nem ozemlju in
tudi na Južnem
Tirolskem.
Ustavni referen-
dum in volilni
zakon pa sta bili
tudi tematiki, na
katerih bi se lah-
ko dolgoletno so-
delovanje med
SVP in SSk kon-
kretiziralo v je-
senskih mesecih. Poslanka Gebhard je
namreč z veseljem sprejela povabilo
deželnega tajnika SSk Igorja Gabrovca,
da obišče slovensko narodno manjšino
v FJK.
Slovenski politični predstavniki so se
srečali tudi s predsednikom bocenske
Trgovinske zbornice Michlom Ebner-
jem, sicer dolgoletnim prijateljem SSk.
Tudi njemu so predstavili problemati-
ko, ki zadeva vsedržavno reformo za-
družnega bančništva, za kar je predsed-
nik Ebner izrazil razumevanje in pod-
poro.
Ž
Avtonomija slovenske manjšine temeljna specifika Dežele FJK
Pogovor SSk s poslanko SVP
S 3. strani
“Simbioza je ...”
Osamosvojitvena vlada