NAŠ JUGOSLOVANSKI VSAKDAN
Le "Delu čast in oblast"
Če izhajam rc te sicer spomiadanske številke Javne tribune, v kateri se zrcalijo vsakodnevni politični, mednacionalni, gospodarski in življenjski problemi, rekli bi, dasev njej nič kaj pretresljivega pomladnega ne zrcali. Prav nasprotno, brezumje, ki je zajelo vso Jugoslavijo, seje vsulo kotplaz in ga nočemo alipa ga ne znamo zaustaviti več.
Želeli smo mir in sožitje na Kosovu, zgodilo pa se je, daje Kosovo postalo metafora za vse. Zgubljamo se v valu mitingov, ki se vrstijo dan za dnem v delov-nem času po ulicah, stroji v tovarnah pa medtem mi-rujejo. V sodobnem kapitalizmu je produktivno delo in učinkovito obračanje kapitala, denimo politična svetinja, pri nas pa je žal povsem drugače. Če nismo na ulici, sedio ure in ure na brezplodnih sestankih, iščemo resnico o Kosovu, da bi bolje razumeli Srbe in ostale, ki trdijo, da bo Srbija z ustavnimi sprememba-mi veliko pridobila, Albanci pa ničesar izgubili. Zato se zatekamo v zgodovino, brskamo po zaprašenih knjigah. A glej ga, zlotnka, kako priti do resnice, ko jepa toliko vprašanj iz zgodovine Kosova premalo ra-zjasnjenih. Za starejše obdobjeje značilno pomanjka-nje zgodovinskih virov, nasploh pa je problem v skrajni politizaciji te zgodovine, ki onemogoča nor-malno znanstveno diskusijo. In kje naprej iskaii resni-co? V dnevnem časopisju, točneje v srbski Politiki ali slovenskem Delu, v katerih vsak zastopa svoj narod in svoje vodstvo?
Narod je zbegan, želi živeti v miru in sožitju med narodi in narodnostmi, kerso stkane trdne prijateljske vezi, katerih nočejo razdreti. In pravje tako, vendar, kako to doseči ob tako razgreiih strasteh in čustvih. Razumnega, strpnega in kulturnega dialoga ni, že z najblizjim sosedom ne, kaj šele medrepubliškega.
,,Delu čast in oblast" — to sicer zelo staro parolo smo že skorajda pozabili, a gotovoje, daje le v tej tre-
ba iskatipravo resnico, ker gospodarska krizaje tisto jabolko zla, ki zastruplja mednacionalne odnose in da rnimo reševanja osnovnih ekonomskih problemov (in-flacija, nezaposlenost, stagnacija gospodarske rasti, padanje konkurenčnosti in produktivnosti deia ter ka-pitala) ne bo mogoče rešiti skorajda nobenega politič-nega ali socialnega vprašanja. Vem, kaj boste rekli. V Sloveniji smo se resda že oprijeli liste edine rešilne bil-ke — gospodarske reforme (v snovanju so že prva po-djeija), zato smo odločni in nočemo nobenih mitingox več, vendar tudi razvnetijugoslovanski trg počasi spo-znava, da maščevanje za shod v Cankarjevem domu vodi tudi njih vpropast in dajeskrajni čas, da ločimo politiko od ekonomije.
Ne nazadnje smo dobili novo vlado z mandatorjem Markovičem na čelu, od katere seveda upravičeno pri-čakujemo, da bo dosledno izvajala program, ki si ga je obprihodu začrtala. Glede na zapuščino, temu zdaj 19-članskemu kolektivu, gotovo ne bo lahko, a glede na kadre, kijihje Ante Markovič izbral in napridobi-tev soglasja vseh republik in pokrajin, je po njegovih besedah že storjen velik korak naprej, ki zbuja upa-nje, da bo imel zvezni izvršni svet ugodne razmere za delo inpodporo v prizadevanju za zaustavitev negativ-nih gospodarskih tokov in začetek oživljanja gospo-darstva.
Slepili pa bi se, če biglede na vse nakopičene težave pričakovali rezultate kar čez noč. Ne nazadnje rii vse odvisno le od te vlade. Marsikaj se bo moralo spreme-niti v naših glavah, denimo, odpovedati se bomo mo-rali prenekateri pridobljeni pravici, znebiti se ideolo-ških ovir, pa tudi brez žrtev ne bo šlo. Torej, za oživi-tev gospodarstva je potreben dolgotrajen proces, zato moramo biti strpni in jim zaupati.
Vera Vogrinčič