o Leto XI - Štev. 20 (260) UREDNIŠTVO in UPRAVA Čedad - Via B. De Rubeis 20 Tel. (0432) 731190 Poštni predal Čedad štev. 92 Casella postale Cividale n. 92 Čedad, 31. oktobra 1984 Autorizz. Tribun, di Trieste n. 450 Izdaja Z T T Tiskarna R. Liberale - Čedad Prizadevanja Slovencev v pr a vice Italiji Italijanski zunanji minister Andreotti in jugoslovanski zunanji minister Dizdarevič sta v soboto, 14. oktobra sprejela. Enotno delegacijo slovenske manjšine v Italiji, ki je zaprosila za nujno posvetovanje, da bi čim prej prišlo do odobritve zakona za globalno zaščito. Andreotti je delegacijo, ki so jo sestavljali Viljem Čer-no, sen. Jelka Gerbec, Boris Race, Branko Pahor, Andrej Bratuž in Marija Ferletič sprejel na tržaški prefekturi, jugoslovanski zunanji minister pa je isto delegacijo, z izjemo Branka Pahorja, ki ga je zamenjal Filibert Benedetič, sprejel v popoldanskih urah v Gradežu. Na srečanju z Andreottijem so člani delegacije poudarili, da vidijo v zakonu za globalno zaščito sredstvo, s katerim bi jim država priznala dostojanstvo in jim nakazala nove perspektive razvoja. Na srečanju so člani enotne slovenske delegacije posebno poudarili položaj Slovencev v videmski pokrajini. Naglasili so, da danes ni več mogoče zanikati njihovega obstoja, hkrati pa so dodali, da prihaja do poskusov, da bi obstoj Slovencev v videmski pokrajini ovili v meglo in to z očitnim namenom, da bi se z njimi drugače ravnalo, kot pa s Slovenci na Goriškem in Tržaškem. Predvsem pa bi rada ta slepomišenja privedla do tega, da bi Slovencem v videmski pokrajini še nadalje kratili pravico do jezikovne izobrazbe v materinem jeziku, kar je v nasprotju z osnovnimi človekovimi pravicami in z načeli svobode. Enotna delegacija se je seveda zavzela tudi za to, da bi pospešili parlamentarno pot, ki jo mora zakon prehoditi do dokončne odobritve. Naloga republike je, da odstrani za- GLI EMIGRATI Sl PREPARANO ALLA TERZA CONFERENZA Nel prossimo dicembre si aprirà con un importante Convegno a Grado la fase preparatoria alla IIIa Conferenza regionale dell’emigrazione. Per circa un anno tutta l'emigrazione organizzata del F rùdi-V enezia Giulia si preparerà al confronto con le forze sociali, economiche e politiche della Regione che avverrà alla fine del 1985 in occasione della Conferenza stessa. Il tema della Conferenza: «Non più politica per l’emigrazione, ma con l'emigrazione» è significativo. Dopo un periodo che vedeva la politica regionale in materia di emigrazione caratterizzata da una impostazione assistevi-zialistica, con la IP Conferenza svoltasi nel giugno 1979 si apriva una nuova fase che vedeva privilegiaito il discorso del reinserimento e-conomico, abitativo e scolastico corredato da una politica di sostegno culturale all’estero atta a rinsaldare il legame degli emigrati con la terra d’origine. Conclusa la fase centrale della ricostruzione del Friuli terremotato ed essendosi a-perto, anche in regione, un nuovo ciclo economico, caratterizzato da una seria crisi occupazionale, si presenta ora la necessità di riconsiderare le priorità negli interventi regionali anche in materia di emigrazione. Il dato nuovo che emerse dalla IR Conferenza fu proprio l’affermarsi dello stretto legame tra programmazione econo-mico-sociale in Regione e politica dell’emigrazione: per la prima volta, in termini e-spliciti, l'Emigrazione da strumento di politica economica si trasforma in elemento costitutivo della politica generale della Regione. Ora si intende fare un ulteriore passo avanti con il diretto coinvolgimento delle organizzazioni rappresentative dei lavoratori della regione all’estero nella definizione della politica in materia di emigrazione e quindi di tutta la politica regionale. Lo svolgimento della Conferenza — circa un anno di dibattito — non può lasciare indifferente nessuna componente della realtà regionale; non solo per i temi trattati e l’ingente massa di denaro che circolerà, ma soprattutto perchè rappresenterà un confronto per la prima volta «alla pari» con una importante realtà fino ad ora considerata con distacco o paternalismo. In altri termini si tratta di affermare e poi calare nelle realtà della vita regionale, il principio secondo il quale i lavoratori all'estero sono e rimangono parte integrante del tessuto sociale «economico, culturale e politico» della Regione. (Continua a pag. 2) preke, ki danes preprečujejo enakopravnost slovenske manjšine in da nudi manjšini perspektive za napredek. Minister Andreotti je v svojem odgovoru zagotovil, da bo posegal tako pri predsedniku senata, kot pri skupini KD v senatu in seveda tudi pri kolegih v vladi, da se pospeši postopek zakona. Na srečanju z jugoslovanskim zunanjim ministrom Diz-darevičem so člani enotne delegacije obrazložili položaj slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Ob tem so poudarili, da se Italijansko-Jugo-slovanski odnosi dobro razvijajo, kar ugodno vpliva na razvoj slovenske manjšine. Dejali so, da sodi tudi zaščita manjšine v sklop izvajanja Osimskega sporazuma in v celovit sklop odnosov med obema državama. Dizdareviču so potem člani enotne delegacije obrazložili prizadeva- (Nadaljevanje na 2. strani) MINORANZE LINGUISTICHE A PALAZZO CHIGI Il sottosegretario alla presidenza del consiglio Giuliano Amato ha ricevuto il giorno 8 ottobre, a Palazzo Chigi, i rappresentanti del Comitato nazionale federativo minoranze linguistiche d’Italia (CONFE-MILI) che gli hanno illustrato la posizione del Comitato sulla proposta di legge quadro per la tutela delle minoranze aM’esame della camera, nonché sul disegno di legge all’esame del Senato concernente la minoranza slovena. Per gli sloveni erano presenti il dott. Ferruccio Clavora dello Slori (Slovenski raziskovalni inštitut) e la dott. Antonia Massera del Centro studi Nediža. Giuliano Amato, nell’as-sicurare la massima attenzione del governo sui problemi indicati, ha detto che riferirà dell'incontro al ministro per gli affari regionali Vizzini. ^ g j Prva kaseta zbora «Pod lipo» ŠPETER SLOVENOV — V občinski dvorani Špetra Slo-venov so v petek 19. oktobra predstavili prvo kaseto mešanega pevskega zbora «Pod lipo». Na res prijetnem večeru se je zbralo kar lepo število ljubiteljev petja, ki so se ob predstavitvi kasete lahko seznanili tudi z Merkujevo knjigo esejev «Poslušam». Najprej je vse prisotne, med katerimi so bili špetrski župan Marinig, dre-ški župan Namor, predsednik Turistične in letoviščar-ske ustanove za Nadiške doline Paussa in drugi, pozdravil vodja zbora «Pod lipo» Nino Specogna. Slednji je v svojem nagovoru dejal, da je bila odločitev zbora, da posname kaseto, premišljeno dejanje in da je potem izvedba zahtevala od mladih pvcev veliko požrtvovalnosti in truda. Da je zbor zrel za kaseto in dobro pripravljen, je dokazal takoj po Speco-gnevem pozdravu, ko je za- Gospodarska kriza v Belgiji preti tudi našim rudarjem Patronat INAC iz Čedada je v soboto, 13 oktobra priredil v prostorih KD Ivan Trinko informativno srečanje z bivšimi rudarji, ki delali v Belgiji. Namen srečanja je bil poglobiti nekatera vprašanja, ki se navezujejo na sedanjo hudo gospodarsko krizo v Belgiji in na nekatere ukrepe tamkajšnje vlade, ki so prizadeli tudi rudarje v pokoju. Žgoča problematika je privabila na srečanje veliko število ljudi. Poleg odgovornega za čedajski patronat INAC Ada Konta sta srečanju prisostvovala tudi predsednik belgijskega sindikata rudarjev FGTB Lucien Charlier in tajnik sindikata Minocci. Bistveni problemi, ki so jih na sestanku načeli pa so tile: belgijska vlada je znižala pokojninske prispevke rudarjem. Znižanje se sicer ne dotika osnovne pokojnine, za polovico pa so zmanjšali odškodnine za si l i kozo, ki je poklicna bolezen rudarjev. Bistvo ostane, da sedaj prejemajo rudarji v pokoju nižje vsote denarja. Drugo vprašanje je v tem, da so upokojenci, ki živijo v videmski pokrajini, pa ne samo tu, morali čakati za prejem pokojnine tudi po dva meseca. Tega pa ni kriva italijanska banka (Banca Nazionale del Lavoro), preko katere prejemajo upokojenci pokojnine iz Belgije. Pokojnine pel nekaj pesmi prav. iz kasete. O zboru in kaseti je govoril Pavle Merkù. V svojem posegu je poudaril, da je ljudsko petje dragoceno in da vzbuja v ljudeh, ki ga poslušajo isto emocijo kot glas ZBOR CORO POD LIPO zadržujejo prav pri izviru, to je v Belgiji. Kot tretje vprašanje je bilo prejemanje družinskih doklad. Kdor prejema več kot 34.000 belgijskih frankov mesečno, nima več pravice do družinske doklade. O omenjenih problemih je spregovoril tudi tajnik belgijskega sindikata, politično situacijo v Belgiji pa je obrazložil predsednik sindikata Charlier, ki je bil oster do tamkajšnje vlade in dejal, da slednja vodi izrazito protidelavsko politiko. (Nadaljevanje na 2. strani) Obisk delegacije iz Tolmina Pred dnevi je bila na obisku v Čedadu sedemčlanska delegacija SZDL iz Tolmina. Srečala se je na sedežu društva Ivan Trinko s člani teritorialnega odbora Slovenske kulturno gospodarske zveze za Videmsko pokrajino. V tolminski delegaciji, ki jo je vodil Zdravko Likar, predsednik občinske konference Socialistične zveze je bil tudi Marjan Tavčar, predsednik medobčinskega sveta SZDL za severno Primorsko. (Nadaljevanje na 2. strani) domačega narečja. Merku pa je tu poudaril, da današnja tehnološka družba, ki jo zaznamuje vrtoglavi življenjski ritem, ni več odprta za spontano petje. Za ljudsko petje obstajajo tako danes le dve možnosti. Eno od teh možnosti so prehodili «Nedi-ški puobi», ki so zbrali po vaseh material in pojejo kot so beneški ljudje peli nekoč. Merkù je dejal, da za «Ne-diškimi puobi» ne bo mogel nihče več zapeti, kot so zapeli stari ljudje, saj je spontano petje v bistvu izginilo. Druga možnost je tista, ki jo uveljavlja zbor «Pod lipo». Domače pesmi prirejajo z umetnimi oprijemi. Petje je potem primerno za koncertne dvorane. To je kulturno dejanje, ki uveljavlja dediščino ljudskega petja, ni pa posnetek spontanega petja. Zbor «Pod lipo» je v bistvu dokazal to tezo. Njegove ljudske pesmi so prirejene in treba je zapisati da gre za priredbe z lepo mero ustvarjalnosti in fantazije. Nato je Merkujevo knjigo «Poslušam» predstavil Aldo Klodič, ki je poudaril pisateljevo zavzetost prav za glasbeno tradicijo Beneške Slovenije in dejal, da je prav ta ljudska tradicija narekovala Merkuju marsikatero stališče, ki ga je potem zapisal v knjigi. Ob priložnosti so Merkuju izročili tudi spominsko plaketo za njegovo dolgoletno delovanje na glasbenem in jezikovnem področju v Beneški Sloveniji in Reziji. Večer je med navdušenjem poslušalcev zaključil s petjem prav zbor «Pod lipo», ki je s predstavitvijo kasete opravil brez dvoma pomembno kulturno dejanje za Beneško Slovenijo in za ves slovenski prostor. Sped. in abb. post. II gr. 70 Poštnina plačana v gotovini OGLASI : mm/st + IVA 18% legalni, finančni, upravni L. 500 mali oglasi 300 L. beseda, osmrtnice in zahvale a moduli Izhaja vsakih 15 dni Posamezna številka 500 lir Naročnina: Letna za Italijo 10.000 lir Za inozemstvo 15.000 lir Poštni tekoči račun za Italijo Novi Matajur Čedad-Cividale 18726331 Odgovorni urednik: Izidor Predan Quindicinale Za SFRJ - 2iro račun 50101-603-45361 «ADIT» DZS, 61000 Ljubljana Gradišče 10/1' Telefon 223023 NADALJEVANJA S 1. STRANI A Faedis commemorazione per ricordare la difesa della zona libera in Friuli A conclusione e coronamento di varie manifestazioni, tenutesi a livello comunale e di Associazioni, nei mesi di agosto e settembre, si è svolta a Faedis, il 14 ottobre, una grande manifestazione unitaria per ricordare la costituzione e la difesa della Zona Libera del Friuli Orientale, nel 40° della sua fondazione. Il territorio di 100 Kmq. comprendeva circa 20.000 a-bitanti dei Comuni di Attimis, Faedis, Nimis, Lusevera, Tai-pana, Torreano nonché di frazioni di Povoletto e di Tar- onorato gli interventi, presentati da Federico Vincenti Presidente del I ’A.N.P.I. del Friuli, di Giacomo Romano della «Osoppo» e di Mario Fantini «Sasso» M.A.V.M. comandante della Divisione «Garibaldi - Osoppo» che diresse circa 4.000 partigiani contro 30.000 tedeschi e collaborazionisti, appoggiati da unità corazzate di artiglieria a lunga gettata e perfino da un treno blindato. Incentrate sulle vicende di 40 anni fa, le due orazioni ufficiali hanno avuto un sensibile riscontro sugli oltre duemila presenti alla celebrazione, quasi tutti protagonisti di quell’evento. La conclusione della precisa e dettagliata relazione storica del Comandante «Sasso» ha richiamato la necessità di realizzare quei principi che allora ci portarono alla lotta: insegnamenti indispensabili perchè «l’Italia viva in pace e libertà...». Dopo la Messa celebrata nella parrocchiale, sono state deposte corone al monumento ai Caduti ed il Coro degli studenti della Scuola Media Statale di Tolmezzo, diretto dal partigiano prof. Massimo D’Orlando, ha interpretato con rara maestria canzoni della resistenza. La Nuova Banda di Orzano, diretta dal m3 Giacomo Pontoni, si è esibita con vivacità e calore durante la manifestazione. Nello stesso giorno ha avuto luogo, nel contesto del 40° della Zona Libera del Friuli Orientale, l’XI edizione della gara di marcia competitiva a squadre «Staffette Partigia-ne» che in numero di quarantadue, partite da Tarcento, sono transitate anche per Faedis raggiungendo Tricesimo. Particolare attenzione va posta all’impegno del Consiglio Comunale di Faedis, presieduto dal Sindaco Romano Grimaz, che ha portato il saluto ai convenuti e che ha generosamente ospitato le autorità e la popolazione. In tal senso ha validamente contribuito alla riuscita dello storico incontro la Sezione della ANPI locale presieduta dai partigiani Enrico Lazzaro, Luigi Stefanutti e Pio De Luca. L.R.C. PCI POLEMICO IN PROVINCIA ALLA COMMISSIONE CULTURA cento. La liberazione di un settore strategicamente importante sul fianco sud-orientale della Germania nazista, a cavallo della Pontebbana e della Statale n. 54, avvenne ad opera delle forze congiunte garibaldine e osovane operanti sotto il comando unificato della Divisione Garibaldi-Osoppo. Si distinsero, nella battaglia, gli osovani dei battaglioni Attimis, Guastatori, Ju-lio, Prealpi e quelli garibaldini del Manin, del Verucchi, del Tarcento, del Manara, del Miniussi. All’azione militare seguì un periodo di governo da parte del C.L.N. che amministrò democraticamente quell’ estremo lembo di patria di fatto annesso al Terzo Reich. Durissimi i combattimenti per la liberazione e la difesa della importante repubblica partigiana, prefiguratrice indiscussa della nostra Repubblica. Per i nazisti si trattò, dopo l'attacco massiccio al territorio, di una delle calcolate rappresaglie contro i civili i-nermi che non erano riusciti a sottrarsi alla violenza nemica rifugiandosi in altri centri del Friuli: 35 uccisi, 220 deportati, le località di Nimis, Attimis e Faedis date alle fiamme rappresentano l’alto tributo delle popolazioni della Zona Libera del Friuli Orientale. Il comitato promotore della celebrazione è stato composto da tutte le Associazioni della Resistenza e degli ex combattenti, mentre nel comitato d’onore figuravano i nomi di alte personalità civili e militari della Regione e della Provincia di Udine. La presenza dei Sindaci con 23 gonfaloni Comunali, del gen. Giovanni Bucciol Comandante la Brigata «Isonzo» con altri ufficiali superiori, di prestigiosi Comandanti partigiani quali «Andrea», «Ettore», «Berto», «Rocco», «Bruno», «Rogers», «Banfi», «Ivo» e «Glauco», del console di Jugoslavia dott. Alexsandar Nikolič, nonché di 30 Sezioni dell'A.N.P.I. con bandiera, ha Nella commissione cultura e gruppi etnico linguistici della provincia di Udine si discuteva sulla proposta di indagine territoriale, quando il consigliere Petricig (PCI) ha rinnovato per la terza volta al presidente della commissione Comini (MF) la richiesta di convocare i parlamentari della regione occupati nell'iter delle proposte di legge sulla minoranza slovena. Comini inspiegabilmente scartava di assentire alla richiesta di Petricig, il quale si è visto costretto a presentare un ordine del giorno scritto da discutere nella prossima seduta. In apertura di seduta era stato formulato un compiuto programma dell'indagine territoriale che sarà completata probabilmente nel corso del prossimo anno. L’indagine dovrebbe essere svolta da tre esperti: il dott. Strassoldo, il dott. Tellia ed il prof. Ceschia. Anche su questo punto il consigliere Petricig è intervenuto per formulare l’esigenza della V sredo sta se v Idriji sesta-li delegaciji Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) štirih severnoprimorskih občin ter teritorialnih odborov Slovenske kulturno - gospodarske zveze za Goriško in Videmsko, ki sta jih vodila pred sednika Mirko Primožič in Viljem Černo. V pogovorih je bila poudarjena potreba po vsestranskem sodelovanju na vseh področjih, še posebej pa na gospodarskem in kulturnem. Prikazan je bil tudi trenutni položaj Slovencev v Italiji. Podobni delovni sestanki so bili doslej že v raznih krajih na o-beh straneh meje. O sodelovanju na gospodarskem področju je bil govor tudi med obiskom delegacije SKGZ v tovarni Iskra v Spodnji Idriji, ki poslovno sodeluje s konzor- presenza di un esperto sloveno ed ha fatto il nome del dott. Clavora. Questa proposta è stata considerata positivamente dagli esperti e dal presidente della commissione, ma ha suscitato qualche riserva nell'assessore Lepre (DC) che porterà la questione in giunta. Ma torniamo all’indagine territoriale. Essa riguarderà nove ambiti geografici e precisamente: Sauris, Resia, Val Canale e Canale del Ferro, Valli del Torre e Valli del Na-tisone, Carnia, Friuli Centrale, Cividalese, Città di Udine e Bassa Friulana. Sarà svolta con il metodo del campione e delle interviste in questo modo: indagine sul materiale esistente, interviste con i sindaci ed eventualmente rappresentanti dell’opposizione, indagine fra gli insegnanti, indagine parallela con il clero. L’assessore Lepre e la consigliere Berlasso (DC), l’assessore Burelli (PRI) ed il consigliere La Bruna (MSI) si pronunciavano per limitare le cijem goriških slovenskih obrtnikov Gometal. O tem sodelovanju so spregovorili ravnate- interviste con gli intervista-tori ai soli sindaci, Petricig assieme a Comini consideravano più rispondente un’indagine più ampia. Petricig tuttavia chiedeva, ottenendo il consenso di tutta la commissione, che l'indagine andava estesa ai rappresentanti delle associazioni culturali direttamente interessate. Constatata comunque e incomprensibile l’irremovibilità di Comini per la convocazione dei parlamentari il consigliere sloveno presentava, come si è detto, un formale ordine del giorno scritto, da discutersi nella prossima riunione. Questo il testo del documento: «La commissione cultura e gruppi etnico-lingui-stici della Provincia di Udine ravvisa l'opportunità di convocare, possibilmente entro ottobre, i parlamentari della Regione per fare il punto sulla situazione delle proposte di legge per la minoranza slovena». Ij Edi Svetlik ter zastopnika Gometala Livij Antonič in Vilko Nanut. Prizadevanja . . . nja Slovencem za dosego globalnega zaščitnega zakona. Minister Dizdarevič je v svojem odgovoru med drugim poudaril, da si Jugoslavija na vseh dvostranskih srečanjih zavzema za popolno zaščito manjšine v zamejstvu. Dejal je tudi, da je na srečanju z italijanskim zunanjim ministrom Andreottijem poudaril, da je treba pospešiti postopek za odobritev zaščitnega zakona in da bi to okrepilo stabilnost ialijansko-jugoslo-vanskih odnosov. Gli emigrati . . Per quanto riguarda gli sloveni, la tematica assume un’importanza ancora maggiore in considerazione della grave situazione demografica di questa Comunità. Vale la pena ricordare qui che negli ultimi 30 anni i comuni sloveni della provincia di Udine hanno perso oltre il 53 per cento dei loro abitanti e che nel censimento del 1981 gli abitanti che avevano superato il 65° anno di età rappresentavano il 22 per cento della popolazione mentre i minori di 15 anni solo il 13 per cento. In considerazione di questi dati e delle poco rosee prospettive, tutta la minoranza, e non solo quella stanziata in provincia di Udine, ha il dovere di interrogarsi sul ruolo e la funzione degli sloveni all’estero nel processo di rinascita della Benečija. In altre parole è giunto il momento di verificare se l’affermazione fatta una quindicina di anni fa, circa la centralità della problematica migratoria in Benečija, è ancora attuale. Si dovranno quindi affrontare alcuni temi di grande rilevanza politica e attuare Venerdì, 19 ottobre è stata presentata a San Pietro al Natisone la prima musicassetta del coro «Pod lipo». Come ha sottolineato il maestro del coro Nino Speco-gna, la cassetta è stata una decisione matura ed anche un grosso impegno per tutti gli esponenti del coro. Ha presentato la cassetta ad un folto pubblico che seguiva l'avvenimento nella sala consiliare del comune di San Pietro, il compositore musicologo e linguista Pavle Merkù. Merkù ha sottolineato la importanza che ha la musica popolare in una società tecnologica e consumistica. Nel caso del coro «Pod lipo» Merkù ha affermato che si tratta di rielaborazioni dei canti po- Durante l'incontro con gli ex-minatori alcune verifiche quali l’impatto della legge di tutela sulla comunità slovena allo estero; la ridefinizione del ruolo della Zvez.a Beneških Izseljencev nel mondo della emigrazione ed all’interno del Movimento sloveno; lo stato della ricostruzione dei nostri paesi; l’effetto dell’aiuto post-terremoto concesso dalla Slovenia; lo stato di avanzamento della politica abitativa informativa e culturale nel processo di presa di coscienza nazionale ecc. Questa verifica si impone come una assoluta necessità anche per quanto sta avvenendo a livello nazionale e cioè preparazione del Consiglio Generale degli italiani all’estero, voto degli e-migrati. Tutte le forze politiche, e-conomiche e sociali sono consapevoli che il 1985 sarà l’anno del lavoratore del Friuli-Venezia Giulia all’estero. Saprà la minoranza nazionale slovena in Italia recepire questo messaggio? Obisk . . . Predsednik teritorialnega odbora SKGZ Viljen Černo je seznanil tolminsko delegacijo o boju, ki ga bijejo Slovenci v Videmski pokrajini s pomočjo italijanskih demokratičnih sil za dosego globalnega zaščitnega zakona, ki bi ne smel ločiti Slovence v tri kategorije, kakor to nekateri želijo. Predstavniki sosedne Tolminske so izrazili solidarnost s prizadevanj Slovencev. Nato se je razvila diskusija o programih sodelovanja, ki so bili sprejeti nan prejšnjih srečanjih in o tem, kar je bilo uresničenega in ne. Na srečanju so sklenili ustanoviti komisije strokovnjakov za sodelovanje na gospodarskem, kulturnem, šolskem in športnem področju. polari, rielaborazioni fatte per sale da concerto, che però portano il segno di una cultura musicale che sta scomparendo. Sta di fatto, ha sottolineato il relatore, che il canto popolare spontaneo non esiste più; per i giovani rimane la possibilità di arrangiare i canti cogliendone il loro profondo valore musicale. Nell’occasione è stato presentato anche il libro di Merkù «Poslušam» (Ascolto). Il libro, come ha detto nella sua «prefazione» orale Aldo Clo-dig, parla di musica e della lingua slovena, inequivocabile però rimane nei contenuti il messaggio della musica popolare, anche quando il compositore Merkù parla di musica dotta. (vedi articolo in 1* pag.) Gruppo nazionale italiano in Jugoslavia da Pertini Giorni fa il presidente della repubblica Sandro Pertini ha ricevuto al Quirinale una numerosa rappresentanza del gruppo nazionale italiano in Jugoslavia. L'incontro, cui hanno partecipato circa 300 persone rappresentanti dell'Unione degli Italiani di Istria e di Fiume, direttori delle scuole di lingua di insegnamento italiana, degli organi di stampa della minoranza italiana, alunni delle superiori di Fiume, Pola, Rovi-gno, Buie, Isola, Pirano e Capodistria. La collaborazione del gruppo nazionale italiano in Jugoslavia con la madrepatria è considerato uno strumento insostituibile per lo sviluppo culturale e sociale dell’etnia. DEIECACIIA SKGZ NA OBISKU V IDBUI LA CASSETTA DEL "POD UP0„ Spoznavajmo naše kraje MÓST (it. Ponte S. Quirino], pri Mòstu, od Mosta. 1891 47 preb. nm. 152 m. Majhno gručasto naselje (17 družin] na levem in desnem bregu Nadiže, ki sta med seboj povezana z 19 m. visokim mostom. Izredno slikovita je na tem kraju Nadiža, ki teče v ozki a globoki strugi, podobni kanjonu, ki jo je reka izdolba v teku tisočletij. Most je stal tu menda že v rimskih časih, sedanji pa je zgrajen v dveh različnih obdobjih (tega mnenja je bil I. Trinko]. Naselje je nastalo predvsem iz komercialnih razlogov, ker je prav tu stičišče treh. Nadiških dolin in tod teče od VII. stol. dalje etnična meja med Slovenci in Furlani. Temu primerna je tudi sestava krajevnega prebivalstva; tu že stoletja živijo skupaj predstavniki obeh narodov in navadno obvladajo furlanščino in slovenščino. Cerkveno spada naselje delno pod ažliško delno pod barnaško in delno pod šen-čursko faro (San Guarzo]. Tudi upravno je naselje ločeno: desni breg spada delno pod občino Čedad in delno pod občino Špeter, levi pa pod občino Špeter. Šole, zdravnik, karabinierji, otroški vrtec ali v Špetru (2 km.] ali v Čedadu (4 km.], odvisno od administrativne delitve vasi. Železniška postaja in . sodnija Čedad (4 km.). Iz Čedada se pride na Most po dveh asfaltiranih cestah: ena se drži levega in druga desnega brega Nadiže. V vasi, na desnem bregu Nadiže se cepi cesta in mimo Dolenjega Barnasa pelje do Špehuonj in Loga pri Podbonescu skozi Na-diško dolino. Od levega brega Nadiže pa peljeta dve cesti: ena skozi Špeter in Pod-bonesec do mejnega prehoda Štupica/Robič v Jugoslavijo, druga pa, mimo Ažle v Sovo-denjsko in Podutansko dolino. Zgodovinsko je kraj pomemben, ker se je po mnenju številnih zgodovinarjev prav tu, pri mostu, odvijala znana bitka med Slovenci in Langobardi okrog leta 664., ki jo omenja Pavel Diakon v svoji Zgodovini Langobardov. Tod je bil po vsej verjetnosti zgrajen tako imenovan langobardski limes, to je obrambna utrjena črta, ki naj bi zadrževala pritisk raznih plemen ali narodov, ki so silili v Italijo. V tej coni se je ta obrambni «zid» držal od gradu Uru-sberg (it. Guspergo) mimo Mosta in gradu Griinberg (it. Gronumbergo, slov. Karkoš) na Staro goro. Sledovi tega limesa so bili vidni po Kar-košu v smeri Stare gore še v začetku tega stoletja. Če upoštevamo to dejstvo (to je obrambni zid) lahko tudi razumemo, zakaj so se Slovenci ustavili prav na tej črti, ki obenem predstavlja etnično mejo že iz VII. stol. in zakaj niso prodrli globlje v furlansko ravnino. Na levem bregu Nadiže med naseljem in čistilno napravo za odpadne vode, ki jo je pravkar dala zgraditi špetrska občina, so izkopali več predmetov iz časa neolitika, kar priča, da je bil kraj naseljen že v predzgodovinski dobi. Nad sotočjem Aborne in Nadiže stojijo razvaline že omenjenega gradu Griinberg (slovensko ime Karkoš je prevzet po istoimenskem hribu, ki ga Italijani poznajo kot Monte di Purgessimo). Ob gradu, ki leži v nadmorski višini 234 m. so ostali samo štirje zunanji visoki zidovi z nekaj oken. Trenutno grad, ki je oddaljen od vasi komaj pol ure hoje, ni dostopen iz vojaških razlogov. Stoji na strateški točki in je obstajal že v 12. stoletju. L. 1276 so v njem stanovali člani znane čedajske družine Portis, ki so ga delno popravili I. 1304. in popolnoma obnovili I. 1380. V 14. stol. je prešel v roke druge plemiške družine Formentini - Cusano, ki ga je preuredila in obdržala do I. 1775., ko je ta rodovina izumrla. V delu vasi, ki spada pod šenčursko faro, je ob državni cesti cerkvica, posvečena Kristusu Odrešeniku, ki je last družine Pittioni. Prebivalci se poslužujejo vodovoda «Poja-na», ki črpa vodo pri Stupici in oskrbuje dobršen del če-dajskega okoliša. Most je mala vas, a se pohvali s številnimi obrtniki. Ena pizzeria, dve gostilni, trafika, mizar in prodajalec pohištva, avtomehanik, prodajalec avtomobilov, prodajalec sadja in zelenjave. Med ažliškim pokopališčem in Mostom je nastala industrijska cona, o kateri smo že pisali pod Ažlo. Na desnem bregu Nadiže se razprostira med Mostom, Dolenjim Barnasom in Šenčurjem ravninsko polje s travniki in njivami; v smeri proti Šenčurju zasledimo skoraj izključno furlanska ledinska imena in to je razumljivo, ker se nahajamo že na furlanskem etničnem ozemlju. Naj navedem samo nekaj zanimivejših primerov: Lacs, Puliòt, Fratta, pràt grant, cjamps dei mo-ràrs, Pràt dei sterps, Manzan, Pràt di tesa, Brajda, Saraset, Cjamps di bressana, cjamps del puint. Med Mostom in Dolenjim Barnasom pa zasledimo slovenske mikrotoponime, ki se včasih prepletajo s furlanskimi, na prim.: Brajca (Brajdiča), Rojca, Na uodic’, Puoje, Na mi, na prim.: Brajca (Brajdiča), ravne, Na križincu, Langorja (iz latinščine «longoria» = dolga mjiva), Za muost, V figah, Mlaka, Na meja. Razstava v Kanalski dolini Ziljska dolina i luči arhitekture Ka vam napravja Beneško gledališče 23 judi na odru (palku), malomanj še tarkaj tazad (re-gist, tisti, ki napravljajo kostume an scene, tisti, ki lietajo napri an nazaj za de bo vse namest za «tisti dan»), tuo se pravi parbližno 40 judi, ki že od parve dni otuberja dielajo za napravt, kar bota videli v Teatro Ristori v Čedadu na dan emigranta. Igro, «Prepoved», je napisu Izidor Predan-Dorič an pravi o tistih čarnih cajtu - lieta 1933 - kar so fašisti prepoviedali sloviensko besiedo tudi po cierkvah. Vič vam ne morem poviedat. Vaje (prove) takuo, ki sam vam že po-viedala so začele parvo nediejo otuberja an puodejo napri do ženarja. Zadnji miesac vaje bojo tudi čez tie-dan, zvičer po dielu. An lietos, ku že od lieta 1976, naš regist bo Adrijan Rustja iz Slovenskega stalnega gledališča iz Tarsta. Pomagu bo Aldo Clodig. Scene jih poštudiera Renzo Rudi, kostume nam jih naprave, s pomočjo vsieh nas, Martinig Natale iz Svetega Lie-narta. Vsi vemo, de lietos bo buj «dura» napravt igro, zak je zaries an «capolavoro», ma vsa naša trudnost, vsi naši «sacrifici» bojo premjani, če prideta na puno nas gledat an pjuskat na ruoke. Vas čakamo. (d.) Pred kratkim se je v Žab-nicah v Kanalski dolini zaključila razstava o «Kmečki arhitekturi v Ziljski dolini», ki jo je priredil Slovenski Klub Kanalska dolina v so-delovanju s Slovenskim Prosvetnim Društvom Žila iz Ziljske doline na Koroškem. ■ S to razstavo se je hotel klub predstaviti javnosti, o-benem pa okrepiti sodelovanje s sorodnim društvom v Ziljski dolini. Živimo namreč ob tromeji, kjer se vsaki dan srečujejo več narodnosti, toda kot Slovenci hočemo pokazati, da je naša prisotnost v Kanalski dolini zgodovinsko globoko zakoreninjena in da je ni treba dekazovati nikomur, tudi tistim ne, ki trdijo, da Slovencev v Kanalski dolini in sploh v Videmski pokrajini ni, ali da so različni od tistik, ki živijo na Tržarskem in Goriškem. Zato tudi mi želimo ostati zavedni in strnjeni tako, da bodo taki tudi naši otroci in rodovi, ki bodo za nami prišli. Zavedamo se da je to zelo težka naloga, in tudi cilj katerega smo se zadali ni lahek. Zavedati se moremo, da je Kanalska dolina posebno področje, in da se vsaki dan srečujemo z novimi problemi in težavami. Zaradi tega pa potrebujemo, kot vsi ostali Slovenci v F. JK. brez vsakršne izključitve zaščito ter možnosti za enakopraven razvoj na kulturnem, šolskem in gospodarskem področju. Istočasno pa gre poudariti tudi naš posebni zemljepisni položaj in našo vlogo v tem okviru. Naš namen pa je tudi prispevati po naših močeh, da se dobrososedski odnosi krepijo. V tem okviru spoštujemo vse narode, ki tu živijo, naravno pa je da tudi mi zahtevamo spoštovanje ter možnosti nemotenega razvoja in dela, obenem pa se naš klub pri- Car pristnosti in arhaičnosti v terskem narečju Po predstavitvi knjige Pavleta Merkuja «Poslušam», ki je bila v Špetru, se nam zdi primerno, da objavimo odlomek iz nje, ki govori o našem, beneškem narečju. Bralce bo prav gotovo zanimalo, kaj piše eden izmed najboljših poznavalcev naše ljudske glasbe in našega narečja o nas. Če hočem danes slišati dostojno, blago, urejeno slovenščino, moram v Rezijo, v Benečijo, na skrajni rob Brd, ki ga je razmejitev prepustila Italiji, v Ziljo na italijanski in avstrijski strani, na avstrijsko Koroško, v slovenske vasi na Madžarskem, morda še v kak redek kraj v Sloveniji, ki leži Bogu, šoli in oblasti za hrbtom, pozabljen, zapuščen. Zakaj? Po primere, s katerimi moram podkrepiti to izjavo, se bom zatekel v Ter, v to svojo obliubljeno deželo, za katero večina Slovencev sploh ne ve, da obstaja. Svoj živ dan nisem slišal lepše, bogatejše, dostojnejše slovenščine, s tako izbranimi in primernimi izrazi, s tako očarljivo izgovarjavo, kakor jo govori Marija v černjej-skih Lazih. Dober kilometer daleč od kraja, kjer je nastal Černjeiski rokopis. Od polovice 18. stoletja niso Čer-njejci več slišali slovenske besede v cerkvi. Nikoli menda niso videli slovenske tiskane besede. Njihova slovenščina je torej popolnoma brez vsakega akulturacijske-ga vpliva s slovenske strani. Je redek primer čiste kmečke slovenščine, kakršno so drugje govorili pred Trubarjem. Akulturacija ( cerkvena, u-pravna, tehnična...) je sem prodrla iz. Romàni j e, torej s furlanskimi in italijanskimi tujkami. Zato je moč potegniti ostro ločnico med slovensko pristnim in tujim kulturnim adstratom. Povrhu pa razpolaga Marija s takšnim naravnim darom za jezikovno izražanje, kakršnega sem spoznal le pri zelo redkih Slovencih, in jezik zveni v njienih ustih tako blago, kakor nisem, ponavljam, slišal nikoli nikijer. Če naj primerjam narečje, kakršnega sem spoznal v njeni hiš, pri nuni Amaliji na Njivici in pri desetinah naših ljudi na Terskem, s stereotipno, vedno bolj prostaško slovenščino, kakršno slišim poslednja leta v Ljubljani in Sloveniji in Trstu in drugje, potem ni dvoma, kje še najdem svoj užitek: v narečju, ki me opaja s svojo lepoto, pristnostjo, arhajač-nostjo. Tersko narečje ubira prvinske, preproste besede, ne poz na sprenevedastih manjšal-nic. če rabi kako manjšalni-co, je to poteza, ki jo narekuje čustveni naboj le pred otrokom in dekletom: sinič, sendtič (fantiček), ščerdteca (dekletce), ščerič (dekle). Druge besede ne poznajo niti sestavljanja s formanti, ki imajo kakršenkoli manj-šalni prizvok: šip (šipek), bazovina, bazovindr ( v osnovi je bdz = bezeg). Kljub temu, da je tuji a-kulturacijski pritisk poplavil, posebno v tem stoletju, tersko narečje s tujkami, tako da je razmerje med slovenskim besediščem in tujo navlako nekako 6:4 na deset besed, rabijo Terjani čudovite slovenske besede tam, kjer rabimo drugi Slovenci tujke: najlepši primer so že-nitke ( Rezijani pravijo žani-ke) za našo hrvatskosrb-sko svatbo in našo nemško ohcet (s poplavo kraških in kranjskih ohceti med našimi novimi kulturnimi iznajdbami). Kljub poplavi tujk in njihovi več kot stoletni izolaciji od matice, je njihova jezikovna iznajdljvost živa in presenetljiva: kako bi sicer razlagali ženski samostalnik dičlavica za delavko, ki sem ga slišal samo v Teru, ob splošnoslovenskem moškem samostalniku dièlavac, dièlo-v ac? Pogostoma slišiš arhaizme, ki jih ne slišiš več nikjer in moraš vzeti v roke Pleteršni-ka, da se prepričaš, kje so v preteklosti živeli: kdo med vami ve, kaj je kobdra, kaj pomeni glagol geliti, ne da bi pogledal v Pleteršnika? Besedišče je še bogato in razčlenjeno in zmore variante in pomenske odtenke kot vsak živ jezik, ki se ni še vdal prevladi stereotipov. Zato tudi preseneča število si- nonimov: barbotdti, barbu-stàti, blondeàti, èkati, to so štirje slovenski glagoli za isti pojem «brbotati»; štrična na e zablièdena, skoučena, za-grodedna, trije slovenski izrazi za zamotano štreno; in tako naprej. Najbolj me osvajajo izrazni iti frazeološki idiotizmi, ki izhajajo iz kake poetične metafore: ime otroškega glasbila brunčdlica (preboden kostanj na vrvici, ki jo hitro vrtiš, da brenči), blišč v prispodobi za kresnico v imenu bouskdla, buškdlica; vsa socialna zgodovina Terjanov v metafori te dišni hlièbac za beli druh. Narečje, podlaga našega jezika, je bilo v preteklosti neizčrpna zakladnica našim literatom. In vsaj v teh zahodnih deželicah, v katerih se književno izražan je šele rojeva, bo lahko še dolgo omogočalo, da se vesoljna slovenska besedna kultura bogati, kakor se stalno bogati v delih naših najboljših tvorcev skozi njihovo jezikovno občutljivost in ustvarjalno iznajdljivost. zadeva uresničevati vsa ta načela, ki so načela za mierno in ustvarjalno sožitje u živečih ljudi in narodov. Vemo, da se Slovenci to stran in onstran meje spopadajo z sorodnimi problemi, zato smo smatrali za pametno, da sodelujemo in pa, da si izmenjamo mnenja ter izkušnje. Avtor te razstave je Dr. Ludvig Druml, ki je s svojim požrtvovalnim delom hotel predstaviti in prikazati svojo rodno Ziljsko zemljo s fotografsko razstavo, obenem pa opozoriti na določena nagibanja in tendece v dnanašnji moderni arhitekturi. Ta razstava je bila prirejena tudi v Kanalski dolini, ker bodisi pokrajna kot staro arhitektura sta si v marsičem enaki, in ker smo Slovenci v dolini imeli vedno dobre stike in odnose s sonarodnjaki iz Ziljske doline. Lahko bi rekli, da je zamisel za rarstavo nastala pod vtisom napredujoče razselitve Ziljske doline ter uničevanja izročenih gradbenih oblik in izkušenj naših prednikov. Ziljska vas, predvsem v spodnji Zilji, je po strukturi zaključena celota. V središču vasi je velik prostor z vaško lipo in je to tudi kulturno središče. Rej pod lipo, fantovsko petje, igra otrok in vsa komunikacija na vasi je s tem vaškim središčem neločljivo povezana. Iz tega središča se razširi v sklenjeni, gradbeni obliki tipična ziljska vas. Po našem mnenju je torej ziljska vas grajena v takšni naselitveni obliki, ki brezdvomno služi komunikaciji. Tipičnan ziljska hiša je arhitektonsko prav taka vas a ima tudi veliko posebnosti. Omeniti velja zvezo med stanovanjskim in gospodarskim poslopjem takoimeno-vano stožčasto streho, umetnostno izdelani gank-balkon izdelavo oken, široka vhod-nan vrata in sicer prednja in zadnja. Predstavlja uspelo povezavo lesnega in zidanega dela, prijetno ozračje, izžareva mir in zavetje-to je dom v pravem smislu besede. To ni nostalgija, temveč identifikacija neke zgodovine, z gradbenimi izkušnjami in razmišljenjem naših prednikov. Napačno bi bilo uganjati spomeniško varstvo in ohraniti samo nekaj zradb in elementov. Bilo bi napačno iz folklorističnega gledanja prenesti nekatere elementne na nove gradnje. Arhitektura naj služi potrebam človeka naj mu nudi zatočišče i zavetje. Kdo pa pravi, da bodo nove baje lepše zgradbe bolj trajine, in da ta gradbeni slog ni več sodoben in zato ne spada več v naš čas, se po našem mnenju moti. S to razstavo smo hoteli prikazati Ziljo, ki je že močno trpela pod mnogimi nepremišljenimi gradbenimi posegi. Ampak to ni samo slika preteklosti, temveč re-šničnost, ki leži na ljudeh samih, da to še obstoječo dediščino ohranijo. Ob lepem priznanju v Saurisu LIŽO JUSSA: ” DIATONSKA HARMONIKA MOJA LJUBEZEN,, Tensione e ricerca nei quadri del pittore Mario Solazzo Alla galleria «al Sagittario» di Udine: il presidente dell'Azienda autonoma di soggiorno e turismo di Cividale e Valli del Nat. Paussa, la signora Solazzo, l'artista ed il critico Damiani. Na tradicionalnem tekmovanju v diatonski harmoniki, ki je bilo pred nedavnim v Saurisu, je prejel lepo priznanje tudi beneški Slovenec Lizo Jussa iz Petiaga. Pa začnimo po vrsti; tekmovanja se je udeležilo 82 harmonikasev iz Furlanije-Julijske krajine, Veneta, iz Tridentinske pokrajine in Gornjega Poadišja, z avstrijske Koroške in iz Slovenije. Nastopili so mladi in starejši mojstri, ki so zaigrali vrsto domačih in drugih viž. Negrada «Sauris» je tako lepo uspela, tudi ker so se harmonikaši srečali z ljudmi in uprizorili s svojim igranjem pravi vaški praznik. Žirija je podelila ob koncu uradnega tekmovanja nagrade in Ližo Jussa je prejel nagrado za širjenje diatonske harmonike v videmski pokrajini. Prav se nam je zdelo, da ga obiščemo na domu in se z njim pogovorimo in mu seveda čestitamo za lepo priznanje. Ko smo vstopili v Jussovo hišo v Petjagu smo takoj zagledali znamenja njegovih «ljubezni». Številne lovske trofeje in pa harmonike, ki so bile na skrinji. Jussa gleda z največjo ljubeznijo prav na svoje harmonike. Ko sedemo, nam pove, da se je kot 14 letni deček začel ukvarjati z igranjem: «Harmonike seveda nisem imel», pravi, «vendar sem si jo v vasi sposojal, tako, da sem se sam naučil igrati». Nato nadaljuje: «Prvo harmoniko mi je iz Nemčije prinesel brat». Z veseljem je Jussa igral in se učil, vendar klavirsko in kromatično harmoniko. Po vojni je šel kot izseljenec v Francijo. Velika Jussova ljubezen pa je vzplamtela ob njegovem povratku iz Francije. «Ko sem se vrnil pripoveduje sem v letih 64/65 večkrat šel v bližnjo Slovenijo in prav tam sem se seznanil z. diaton-sko harmoniko. Takoj je bilo jasno, da je to moj inštrument; pustil sem klavirsko in kromatično harmoniko in pričel igrati diatonsko». Jussa je to svoje navdušenje prinesel v Beneško Slovenijo in kmalu so spoznali čar diatonske harmonike tudi širom Furlanije. Prav Jussova zasluga je, da se je v naših krajih pričelo igrati na ta zanimiv inštrument. Jusso je veselje sililo k vedno večjemu izpopolnjevanju. Pričel je nastopati na raznih tekmovanjih in žel lepe rezultate. Lepo se je izkazal na tekmovanjih v Sloveniji, kjer je tudi letos zasedel drugo mesto na tekmovanju v diatonski harmoniki v Begunjah. «Zvečina igram stare beneške pesmi, pa tudi druge ljudske motive. To me najbolj zanima». Ko pripoveduje prinese v sobo svojo diatonsko harmoniko: «Stara je približno 100 let», nam s ponosom pove in zaigra nekaj not. «Je že tako» pravi «večkrat se mi je zgodilo, da sem šel na polje, pa se mi je zahotelo harmonike. Stekel sem domov in zaigral...». In ko se od njega poslovimo, nam v šali pove, da na nikogar ni tako ljubosumen kot prav na svoje karmoni-ke...». Ob zaključku članka naj še zapišemo, da je na tekmovanju v Saurisu zasedel prvo mesto mladi Slovenec iz Trsta in sicer 23 - letni Zoran Lupine. A. M. Qualche mese fa notai che la pizzeria di S. Quirino, di qua del ponte, era tappezzata quasi completamente di quadri nuovi. Dal colpo di occhio che ne ebbi, notai in essi una notevole forza e-spressiva, una tensione quasi che nelle pitture si volessero comporre insieme la contemplazione impressionistica della natura con l’irruenza espressionistica di un prepotente impulso interiore. Di quello che, per capirci, fa vedere le cose attraverso le pulsioni interne alla personalità dell’artista. Una seconda considerazione va fatta sulla composizione del medesimo quadro la ingenuità anche rude delle forme con la ricchezza degli accordi nelle rapide pennellate di colore. C’era in questi quadri, alcuni dei quali di grandi dimensioni e veramente interessanti pur nella tradizionale impostazione figurativa, qualcosa di immediato, a volte dolce a volte aggressivo che rafforzava la sensazione del contrasto e della tensione non risolta, quella di un uomo alla ricerca appassionata dell’espressione compiuta. Erano questi i quadri di Mario Solazzo, il quale me li mostrava entusiasticamente uno dietro l’altro, tanti quadri da sentirmi incapace di comprendere come aves- se potuto farne tanti, riprendendo, lasciando e riprendendo ancora motivo dietro a motivo. Me li portava alla luce del sole, dove davvero erano nelle migliori condizioni per poter essere apprezzati. E lo stesso entusiasmo dell’artista contribuiva a mostrare i pregi, forse perchè prima di dipingere Solazzo aveva ammirato lui i quadri degli altri. Ed è ancora con simpatia che guardo a questo pittore, perchè pieno di una spontaneità che è la luce migliore per le sue opere. Questi giorni Solazzo, il pittore pizzaiolo di S. Quirino di qua del ponte, espone una ventina di quadri alla galleria «Sagittario» di U-dine. Alla vernice, presentato dal critico Lido Damiani, attorniato da amici, artisti e autorità (il presidente della Comunità montana Chiu-ch, il vice-sindaco di S. Pietro al Natisone Adami, il presidente dell’azienda di soggiorno Paussa ecl altri) Mario dava l’impressione di essere stupito a sua volta, invece di essere solo lui a stupire gli altri. Paolo Petricig IRRISOLTO IL PROBLEMA DELLA SCUOLA PROFESSIONALE ALBERGHIERA A S. PIETRO La squadra femminile di judo giapponese ha visitato la ”Hobles„ L'istituzione di una sezione qualificata di addetti alberghieri presso l'Istituto Professionale «B. Strin-gher» di Udine, è un problema da anni in piedi e che non riesce a trovare una sua giusta soluzione. Soluzione difficile da attuarsi, non per ragioni tecniche ma forse per ragioni politiche, o di mancata volontà. Infatti, il ministero della Pubblica Istruzione, con sua nota dell'8.08.83, autorizzava l'Istituzione presso lo Stringher di Udine, già con l’anno scolastico 1983/84, di sezioni qualificate per addetti ai servizi di cucina e di addetti a servizi di sala bar (in pratica Istituto Professionale Alberghiero). Quello che mancava era la disponibilità della struttura, in Udine, per l'inizio dell’attività didattica. Disponibilità, però, che l'amministrazione comunale di S. Pietro al Natisone aveva già dato nell'anno scolastico 1981/82 - 1982/83, chiedendone per prima l'istituzione presso il suo «Centro Studi» come prescritto per legge: della sezione specifica alberghiera, ottenendo il parere favorevole del Consiglio distrettuale, deputato a fornirlo, mentre il Consiglio - Scolastico provinciale ha ripetutamente sostenuto che l'Istituto Professionale Alberghiero debbasi aprire in Udine, vista la sua centralità e non in zone limitrofe. Ora l'autorizzazione all’Istituzione delle sezioni qualificate c’è, manca la disponibilità del Comune di Udine ad accollarsi le spese di gestione. Vi è, invece, la disponibilità del Comune di S. Pietro al Natisone che, oltre allo stabile per la scuola, può offrire un servizio di residen-zialità scolastica attraverso il suo convitto misto «Casa dello Studente» per cui balza evidente la presenza di una contraddizione in qualche organo deputato a decidere. La scuola «B. Stringher» già con problemi di aule non può in Udine aprire la sezione, il Comune di U-dine ( a onor del vero aggravato dal problema di reperibilità di aule scolastiche per la normale attività di Istituto) è restio ad accollarsi l'onere della nuova sezione. Il Comune di S. Pietro al Natisone con sede e strutture è disponibile. Tutti concordano sulla necessità di istituire tale indirizzo professionale alberghiero nel territorio ma il Consiglio Scolastico Provinciale non intende derogare alla volontà di apri- re tale sezione in Udine e, a conti fatti, se la Scuola non si apre, si rischia di perdere l’occasione. C'è da chiedersi se vi siano altri interessi, altre motivazioni per cui si deve o aprire in Udine le sezioni qualificate o non aprirle affatto. Vista, invece, la possibilità di realizzare il tutto a S. Pietro al Natisone ci si chiede se non sia meglio operare in modo da poter, seppur con il termine di sezione staccata, dare il via in S. Pietro al Natisone temporaneamente alla scuola Professionale Alberghiera? Chi deve decidere? A chi la responsabilità della scelta razionale o del- la scelta forzata (un'apertura presso un plesso privato in Udine con oneri a carico della Scuola?). Non dando risposta, trincerandosi dietro i cavilli giuridici e territoriali, in realtà l'apertura dellTstìtuto Professionale Alberghiero diventerà una delle occasioni mancate e come ai solito nessuno ne sarà responsa-bilie. Chi pagherà saranno i giovani che da tempo aspettano specializzazioni richieste dal mondo del lavoro per il rilancio del turismo in Friuli con personale altamente qualificato e professionalmente preparato. I La Casa delle Studente di S. Pietro al Natisone INTERROGAZIONE SULL’USO DELLA SORGENTE ARPIT I consiglieri provinciali Petricig e Melissa hanno rivolto la seguente interrogazione urgente a risposta scritta all'assessore all’Ambiente della provincia di Udine: Constatato che purtroppo la giunta regionale ha confermato il proprio parere favorevole circa la captazione della sorgente Arpit in favore del consorzio Pojana e che la pratica relativa, dopo l’audi- zione delle opposizioni e dei pareri presso il municipio di Cividale in data 20 maggio u. s., è stata già avviata al Ministero dei Lavori Pubblici, i sottoscritti consiglieri provinciali chiedono di sapere se l'assessore all'ambiente intenda, prima che il ministero si pronunci, promuovere uno studio della situazione allo scopo di salvaguardare gli interessi ecologici, turistici ed economici del territorio. Per la prima volta in Italia ed in Europa, una rappresentativa femminile giapponese composta da 11 donne e 5 professori di Judo di fama internazionale in visita a San Pietro al Natisone, ospiti presso la moderna «Casa dello Studente» del locale Centro Studi. Il gruppo degli ospiti giapponesi è stato ricevuto dal Sindaco prof. Giuseppe Mari-nig, dal Vicesindaco Claudio Adami e dai responsabili del «Judo Club di Udine» dott. Cornino P. Luigi, prof. Caine-ro, Maresciallo Madeddu e cav. Renzo Tropina. Il Sindaco ha rivolto un cordiale saluto di benvenuto, cui ha gentilmente risposto il prof. Ito, più volte campione nazionale ed olimpionico della squadra nipponica e ben noto maestro a livello internazionale nella specialità. La rappresentativa giapponese ha pure fatto visita allo stabilimento Hobles S.p.A. di S. Pietro al Natisone. A riceverli il Sig. Carlig Michele, responsabile della Ditta che si sta specializzando nella produzione di serramenti in legno su misura e che nel corso dell’anno ha sponsorizzato, in accordo con il Comune, un corso di Judo svoltosi nel capoluogo delle Valli al quale hanno partecipato giovani atleti e dilettanti di tutta la comunità. Si pensa di dare continuità al corso con una maggiore presenza e migliorando la funzionalità con l'apporto di affermati atleti ed insegnanti della società sportiva Judo Club Udine. A quando il ponte di Azzida già ufficialmente inaugurato? Recentemente sulla stampa locale si è fatto intendere che il nuovo ponte di Azzida fosse cosa fatta. Sono stati riportati anche i nominativi dei politici e amministratori che hanno presenziato all'inaugurazione. A più di un mese dalla notizia i passanti e gli automobilisti cercano ancora il nuovo passaggio sul fiume Alberone. Invano però. L’interruzione sulla strada era dovuta ai lavori di fognatura del comune di S. Pietro e non per i lavori del nuovo ponte. La Provincia ha dato notizie meno trionfali ed ha solamente annunciato (più volte) l'avvio dei lavori. Purtroppo anche questo avvio non c'è stato. Il consigliere provinciale Paolo Petricig ha fatto notare ciò nel consiglio provinciale; gli hanno risposto gli assessori Pelizzo e Venier: ambedue hanno confermato che il ponte sarà costruito prestissimo, per cui le rimostranze del consigliere comunista non possono aver luogo. Fortuna nostra che qualche credulone non abbia preso la strada del nuovo ponte finendo nel fiume. Ci sembra infatti un po’ pericoloso inaugurare ponti inesistenti, poiché sotto c'è sempre un vuoto non certo rassicurante... Tanti dolci preparati dalle donne della Benečija GORENJ TARBI Sauor kostanja an naših navad Beneška motiva '