Polemika. K polemiki o čitankah. (Dopis. Prav pravi tovariš Račič v 28. številki »Uč. Tovariša«, da malo polemike ne škoduje dobri stvari; jaz sem še nasprotno mnenja, da še le polemika rešujočim se problemom daje pravo jasnost in veljavo ¦ — dostojna in stvarna polemika seveda — in želeti bi bilo, da bi se taka polemika med nami kaj bolj oživela. In tako tov. Račiču prav nič ne zamerim, da se postavlja v nasprotje z mojim člankom, kajti preudarjajmo in drug drugemu razsvetljujmo misli, da priderao tem gotoveje do pravega! Kar se tiče mojega članka, povdarjam, da imam v mislih Ie čitanke. — Gospodarski moment je lepa čednost, in se mora na njo vsekako ozirati tudi pedagog. Kot tak, oddelim tej čednosti tudi njen del na polju pouka s tem, da sma-' tram čitanko pač kot edino knjigo, na katero sedaj reflektiram pri učencu, ker brez vseh drugih knjig lahko izhaja, a čitanke (berila) oziroma čtiva pa nikakor ne sme pogrešati, ker je to podlaga in zaklad za formalno in etično izobrazbo, brez katerega zaklada si uspešne vzgoje sploh misliti ne moremo. Ker dajem idealizmu prednost pred realizmom, ne pripoznavam protežiranja gospodarskega stališča pred potrebami etične vzgoje. Predno je bilo ono, je bila la, in kakor vse drugo, najde tudi gospodarsko vprašanje le v etični vzgoji svojo pravo oporo in veljavo. Varčevati iz »gospodarskih« ozirov, na račun vzgoje, je isto, kakor sploh ne imeti denarja za kulturne potrebe in beliti in lepšati hišo pri strehi zraven pa brezbrižno gledati, kako se ruši stavba v temelju. In kakor varčevanje ni nikdar gospodarsko, kadar se mu žrtvujejo višji o z i r i, se tudi zagovarjanje vpeljave avstrijskih čitank, v kojih domuje namesto narodme vzgoje avstrijski d u h, ne more imenovati — gospodarsko. Za bivšega sužnja, ako hoče kazati razumevanje vrednosti svobode, je gotovo že sramotno, verigo, ki ga je držala v sponah, rabiti le samo za zavoro pri vozu. Koliko večja sramota pa bi bila, jo obešati na altar, kjer naj se zažiga najsvetlejša daritev (najčistejšim in najlepšim uzorom! — Pred par dnevi je nekdo v »Nar.« ožigosal nekega župana, ki ima v obč. hiši na stenah obešene še vedno stare avstrijske »patrijarhe«. Dopisnik se mi zdi čisto na mestu; in kar se še celo volu ne prilega, je tim manj spodobno za Jupitra; — avstrijske knjige za našo šolo niso čast, pa čc jih kupimo, ali če jih dobimo tudi — zastanj. Rad verjamem, da se nekaterniki ostali nedotaknjeni od oskrunjajočega duha; -- čast njihovemu izvanrednemu in* stinktu! Toda če jih je že med inteligenco, —¦ ki je čitala še marsikaj d r u g e g a, nego knjige a y s t r i j s k eg a d u h a — (povejmo si odkrito) — neznansko malo takih, ki bi bili popolnoma prosti lega duha, je narod, kar skoraj brez izjeme, še danes d o z a d njega prežet s tem duhom; in kako tudi ne? Oblastva, cerkev, šola, vse, kar je deialo na to! Nasprotni, tozadevni in lastno osebni argumeti tov. Račiča, niso za splošnost nikakor merodajni. Ta tuji duh je treba izgnati iz ljudi; duh se pa izganja le z duhom in zato povdarjam zopet, da nam je potreba čitank, katere bo prevejal duh genija — velikana, protiutež avstrijskemu demonu. Kdor pa meni, da so stare čitanke v narodno-vzgojnem oziru nenevarne, terau zopet ponavljam, da ne pozna testa otroške duše in ne priznava vpliva pretečene vzgoje! Napačno je tudi se zanašati na svoje pedagoške spretnosti. s katerimi bi se duh starih čitank dal izlahka absolvirati, če uporabljamo stare čitanke.Niso poedinci, ki še blagrujejo prejšnji režim in v kojih dušah gotove strune čakajo drugih sap, kot naše. Kaj, ako bi vdarila na nje stara melodija in bi ti z otroci vred rekli: »To je resnica, kar piše knjiga, učiteljeva beseda pa je laž!« Kje je potem naša snarodna vzgoja? Kako lahko se .tu združijo stare simpatije (Avstrija!) podprte s starimi apatijami (Srbija!) in naša skupna stavba ne bode tedaj nič boljša, kot ona na pesku. — Prav neprimerno pa se mi pri tej priliki zdi govoriti o kaki naglici. Moja zaliteva naglosti se ima razumeti le kot prikrit opomin, zakaj se kaj takega že ni zgodilo, in naj bi bila ob jednem bodrilo za bodočnost. Sploh se pa ni treba prav nič bati, da bi bil moj »hi« padel na preiskrega konjiča. — Mislira, da od nov. 1. 1. dalje bi se bile dale vendar že sestaviti razmeram primerne provizorične čitanke, (definitivne itak nobene ne bodo) koje bi se umaknile kasnejšim, popolnejšim. — Ker je časopisje res tako eminentno važna naprava za prvo in drugo nadstropje naše stavbe, bi gotovo ne odreklo isto svoje važnosti tudi pri temelju — pri šoli — mladini. Tedaj šolski časopis v šo- 1 e ! C. pr. zaloga pa: »A p a g e t e !« S subvencijo vlade (in zakaj ne??) ne bi bi! list niti drag. Sicer pa kaki viimrski ali drugi kronski pomisleki ne bi i)ili -— kakor že zgoraj izvajamo — gospodarski. I udi sem mnenja, da ako bi se pri piitlieju in prvem nadstropju, v prid funda'iiientu. vzelo nekaj časopisnega papirja, bi cela stavba gotovo vsled tega ne trpela nikake škode, ker tadameTit je le fundament, in če hočejo imeti pritličja in nadstropja višje gori. le nekoliko razumevanja za pravi blagor stavbe, bodo to žrtev ,v prid svojemu temlju celo z veseljem doprinesli. Tako mislim jaz, kot ekonom-peda- gog- ______