NaS glas Ali se zavedai? Hlapec je zadovoljen z večerjo, kaj bi mu svoboda in umetnost. Hlapec ni hlapec zato, ker hlapčuje, marveč, ker se tega niti ne zaveda! Srečko Kosovel. To\ariš, tovarišica! Ali se zavedaš, kaj pomenja pasivnost in indiferentnost do skupnih stanovskih problemov? Ali se zavedaš, kam vodi nepremišljena in zgolj destruktivna kritika in obrekovanje učiteljskih samoobrambnih akcij? Ali se zavedaš, koliko škode povzročajo razni denuncianti in oni, ki jih moralno ščitijo? Ali se zavedaš, komu koristi naša nesloga, neorientiranost in razcepljenost in kdo to podpira? Ali se zavedaš, kdo forsira in daje prednost nestanovskim, političnim in svetovno nazorskim parolam in čemu? Ali se zavedaš, kam vodi hlapčevstvo, klečeplazenje, osebno stremuštvo in denunciantstvo? AH se še spominjaš klavrne figure učitelja iz bi\še Kranjske? Ali veš, kaj je rezultat strahopetnosti in mehkih hrbtenic? Ali se zavedaš, da je temeljita samovzgoja in prevzgoja samega se!be časovna nujnost? Ali se zavedaš, da je čim večja aktivnost, složnost in enotnost pri skupnih akcijah edina samoobramba? Ali se zavedaš, da učiteljevo delo ni samo študij znanstvenih del, ne samo iskanje najuspešnejše učne metode, ne samo v razredu, ne samo v svoji sobici, temveč tudi na vasi, med kmeti in delavci? Ali se zavedaš, kakšno mora biti učiteljevo delo, na čem mora temeljiti, kam mora voditi? Zakaj in čemu? Ali se v polni meri zavedaš svojih do!žnosti in obveznosti do brezposelnih, do samega sebe, do sotovariša, do vseh pripadnikov učiteljskega stanu? Ali veš, s kakšnim svojim delom največ koristiš učiteljski skupnosti in avtoriteti ter tako posredno tudi sebi? Vse to moraš jasno vedeti, vsega tega se moraš dobro zavedati, če nočeš biti — hlapec, ne zato, ker hlapčuješ, temveč zato, ker se svojega hlapčevanja niti ne zavedaš! ^0 S*KAV6 $iv* Kako najkoriftneje izrabitl čas brezposelnostiT Mar je bila že vsa zemlja zavzeta, ko ste se rodili? Ali je zemlja prenehala nositi sadove dela? So že vsa mesta zasedena? Vse možnosti izčrpane? Ali so že vse tajnosti prirode preiskane? Ali ni ničesar, s čimer bi mogli izkoristiti bežeči čas v svojo korist in korist drugih? Ali je boj za košček kruha že tako oster, da morate biti zadovoljni, če le tako životarite? Mar ste prejeli dar življenja v dobi, ko so vse znanosti preteklih časov za vas nakopičene, edino zato, da za eno enoto pomnožite vsoto animalnega življenja?« O. S. Marden. Mnogi znanstveniki preiskovalci človeškega življenja so opazili in ugotovili, da je popolno in prisilno brezdelje za človeka mnogo težje in obupnejše kot najtežje delo. Nič ni bolj neprijetno in neznosno kot živeti brez želj in stremljenj, brez zanimanja in brez poklicnega, marliivega udejstvovanja in napredovanja. Tak človek neznosno občuti svojo ničevnost, svojo osamljenost in zapuščenost, svojo odvisnost in nemoč, svojo notranjo praznoto in puščobo, polno črne žalosti, pesimizma in obupa. Smelo lahko trdimo mi, ki čutimo pezo brezposelnosti na lastnih hrbtih, da je brezposelnost mati najtemnejše puščobe, najglobljega nezadovoljstva in najhujših duhovnih muk. Nedelavnost ni nikomur prirojena, to čuti in ve najbolj 790 slovenskih fantov in deklet, ki po diplomskem učiteljskem izpitu čaka s prekrižanimi rokami v brezdelju, zapostavljenosti in v neupoštevanosti. Tudi mi moramo kot posamezniki in celota najti izhodišče h kakršni koli pozitivni in ^motreni delavnosti. Toda kakšni? Potovanja. Mladina pretekle dobe je svoj prosti čas izkoriščala za potovanja in tako prihajala v stik z raznimi ljudmi, spoznavala nove kraje, nove šege in običaje. Mi brezposelni, ki imamo časa več kot dovolj, bi ga lahko izkoristili s potovanjem. Toda, kdo bo danes potoval, še lezel s polževsko počasnostjo po dolgih prašnih cestah, kam? Iz nestalnosti v negotovost, brez upov in nad, brez načrtov za bodočnost. Ne, potovanja niso za nas! Ceste so rezervirane za drveče avtomobile vseh vrst. In današnji čas nima prostora in še manj razumevanja z,a potujoče brezposelne inteligente. Šport. Potem pa šport, gimnastika! Treba je imeti specialne sposobnosti, biti rekorder, ljubljenec publike, sicer današnji šport nima pravega smisla. So še mesta športnih trenerjev, a zato je treba specialnega znanja. Zakon o obvezni telesni vzgoji predvideva posebne telovadne učitelje, a to vse je še samo na papirju. Šport kot kruh zahteva, da si rekorder, da imaš izredne fizične sposobnosti, da si strokovnjak, kar zahteva večletni študij v inozemstvu. Je nekaj učiteljskih abiturientov, ki so v dobi brezposelnosti dovršili visoko šolo za telesno vzgojo v Berlinu in Varšavi. Dva od teh sta zdaj celo uradnika športna referenta v ministrstvu za telesno vzgojo. Vcndar, to so posamezniki, šport kot poklic in kruh za večino nas ni. Kaj potem? Študij. Kaj pa strokovna spopolnitev, študij na univerzi, zveneča profesorska titula, višji položaj? Tudi teh tovarišev in tovarišic je mnogo. Imamo celo učiteljske0a abiturienta — doktorja filozofije. Študij na univerzi, poglobljenje in specializacija pride v pjDŠtev za elitne posameznike, ne za nas kot večino. Razen tega nam po vseh prestalih razočaranjih primanjkuje sredstev, volje in vztrajnosti za študij. Poleg vsega so univerze prenapolnjene. Hiperprodukcija profesorjev že obstaja, zato ni tu za nas več upov in nad. Druge zaposlitve. Še so razne možnosti za zaposlitev ostane nam to in ono. Vendar pri iskanju kakrsne koli zaposlitve in zaslužka naletimo na mocno konkurenco številnih brezposelnih mtelektualcev iz drugih stanov. Zvestoba učiteljskemu pozivu. Tovariši, tovarišice! Ostanimo zvesti poklicu, za katerega smo se že davno odločili, za katerega imamo že potrebno kvalifikacijo. Zavedajmo se tega! Za učiteljski poklic smo se odločili in učiteljsko službo moramo in hočemo doseči! Toda kako? Predvsem je predpogoj, da se vsi_ brezposelni brez izjeme organiziramo v naših odsekih odn. sreskih krožkih. Šele, ko bomo vsi organizirani in vsi združeni v enotni defenzivni fronti, bomo začeli z uspehom reševati problem brezposelnosti. Združiti se moramo vsi, ki smo do sedaj brezuspešno vsak zase in vsak na svoj način iskali kruha in dela, da ga v bodoče iščemo skupno, sistematično in solidarno. Šele tako si bomo pred javnostjo zopet izvojevali ugled in spoštovanje, ki so ga nam poteptali s preziranjem in omalovaževanjem. Zahtevali bomo, da se organizacija prosvetne službe izvede do podrobnosti, da se razbre^ meni nastavljene tovariše in da se namesti tudi nas. Danes obstojajo kričeči primeri, ko se nahaja na hribovskih in prekmurskih eno- in dvorazrednicah samo po en učitelj — in se ta je — uradniški pripravnik. Da na štiri- m petrazrednicah manjkajo po 3 učne moči. Niso redki oni učitelji, ki so prisiljeni poučevati nedovoljeno in previsoko število učencev, 150 in celo več. Na drugi strani pa nas čaka 790 brezposelnih abiturientov. Ta anarhija v prosvetni službi bo zapustila žalostne in negativne posledice v prosvetnem dvigu naroda, seveda bomo to škodo lahko opazili šele čez desetletja, ko bo že prepozno. Mnogi, ki so se znanstveno in pobliže bavili s problemom brezposelnosti, z žalostjo ugotavljajo, da bodo negativne posledice brezposelnosti mnogo hujše in večje kot so bile posledice svetovne vojne. Tako tudi g. dr. Poljanec Leopold v »Popotniku«, LVI, 7-8, v svojem članku »Pregledni stalež učiteljstva narodnih šol v dravski banovini« ugotavlja: »... ta skeleča rana našega narodnega šolstva je bila hujša ko ob sami vojni.« (Str. 206.) Zahtevamo namestitve. Zahtevamo, da se v bodoče slovenski učiteljski abiturienti pri namestitvah ne zapostavljajo za abiturienti ostalih banovin, ter da se izvedejo takojšnje namestitve socialno najpotrebnejših. Kaj pa, dokler še nismo nameščeni? Ne več nazaj v samoto, v malodušno obupavanje, v pesimizem in resignacijo! Mi moramo poznati samo eno pot: samo naprej! Skoraj 800 nas je brezposelnih učiteljev raztresenih po Sloveniji, po vaseh in mestih. Ali se zavedate kaj bi lahko predstavljali, če bi bili vsi organizirani, vsi sposobni za enotne akcije? Treba je, da si ustvarimo čut skupnosti in s tem zavest naše moči. Zakaj bi hodili vsak svoja pota? Zakaj bi vsak zase obupavali? Zakaj bi prav malomeščansko tonili v močvirju malftdušja? Zakaj bi vsak zase životarili povprečno, sebično in nesamostojno, iz dneva v dan, od danes do jutri? Zakaj bi živeli brez globljih pogonov, brez smotrenih ciljev? Zakaj bi životarili ono prazno, idividualistično — egoistično življenje? Saj ga vsi poznate! Da gre le meni dobro, kaj me drugi brigajo. Da sem Ie jaz trikrat na dan sit, četudi drugi stradajo. Da imam lc jaz sigurno streho, magari so drugi na cesti. Da sem le jaz fino in po zadnji modi oblečen, drugi so radi mene lahko razcapani. Da le jaz dobim službo, drugi lahko še čakajo. Temeljita prevzgoja samega sebe. Takšni so mnogi, premnogi starejši, zato smo mi — brezposelni in prezirani. Začeti hočemo z odločno prevzgojo samega sebe! Nočemo biti asocialni komodneži, ne egoistični brezbrižneži in ne individualistični brezobzirneži! Hočemo novega človeka, zato bomo predvsem prevzgojili samega sebe v altruistične l.judi s smislom za skupnost in samopomoč, z zaupanjem v samega sebe in z vero v boljšo bodočnost! Nočemo biti tujci med tujci, temveč iskreni in resnični tovariši do vsakogar. Tovarištvo in skupnost nad vse, tovarištvo in skupnost povsod, že sedaj, pa tudi pozneje v šoli, v življenju. Samoizobrazba. Časa imamo dovolj, da spopolnjujemo svoje strokovno znanje, da bomo tako nekoč smotreno posvetili svoje energije šoli in njenemu napredku. Nočemo omalovaževati šole s tem, da bi v njej izvajali le topo obrtništvo. Zelimo si reformnih, poskusnih šol in možnosti, da dvignemo naše narodno šolstvo na višino čcških šol. Zahtevamo poklicne zaposlitve, a v šolah novih metod! Mi hočemo deIa, uspehov, priznanja! Razmahniti hočemo svoje sile in realizirati svoje pogažene, velike zasnove. Utrditev stanovske zavesti. Poleg vsega tega moramo utrditi v sebi stanovsko zavest ter razviti čut skupnosti in zavest naše moči. Že sedaj se moramo kvantitetno združiti vsi brezposelni v svojih odse^ kih in krožkih. Pa ne samo to! Stopiti moramo v najožje tovariške stike z učiteljiščniki, kakor tudi z že nastavljenimi tovariši. Prav vsi moramo poglobiti medsebojne tovariške in prijateljske odnose ter stvoriti enotno defenzivno učiteljsko fronto. Le tako bomo rastli v resničnem tovarištvu ter globoko vsidrani stanovski zavesti. Le tako bomo z združenimi močmi dvignili avtoriteto učiteljstva, dosegli ločitev prosvete od politike ter končno osvoboditev šole, učenca in — učitelja.^l Y.