IN MEMORIAM
SLOVO OD DR. IDE HOJNIK ZUPANC (1957-1998)*
Poslavljamo se od naše bivše sodelavke Ide Hojnik-Zuponc, ki je skoraj dve desetletji delovala z nami na Fakulteti in še fmsebej v okviru Central za prostorsko sociologijo. Kot diplomirana psihologinja se je tiho vključila v naše delo in tako je spet odšla in se vrnila v Sevnico, svoj domači kraj Tisti, ki smo jo bolje s}x)znali, pa smo v njej prepoznavali izjemno delovno vnemo in gorečnost, na />odlagi katere nas je še zlasti v zadnjih letih presenečala s svojimi dosežki v slovenskem in mednarodnem merilu.
Njena vsebinska delovna usmeritev ji je biki že v izhodišču povsem jasna. Kot mlada raziskovalka se je posvetila - mogoče tudi zaradi navezanosti na .starega očeta, potem ko je že zgodaj izgubila svoje starše - predvsem preučevanju problematike ostarelih ljudi. Pri tem ji je uspelo, da je s svojimi deli najbolj celovito zasnovala sociološka izhodišča socialno-gerontološkega raziskovanja na Slovenskem.
Z izjemnim najtorom in energijo je svojo znanstveno kariem uveljavljala hkrati s svojo materinsko in družinsko vlogo. Ravno v času, ko je na podlagi doktorata znanosti dosegla svojo habilitacijo na naši Univerzi, pa jo je bolezen zaustavila na njeni življen jski poti.
Če vsaj okvirno nekoliko pobliže osvetlim njeno dejavnost, pivd nami izstopi široko zasnovana angažiranost tako na znanstveno-raziskovahwm, strokovno-apHkativnem, kot tudi pedagoško-izobraževalnem področju. Samostojno aH v sodelovanju z drugimi družboslovci, psihologi, zdravniki, socialnimi delavci in tehniki je preučevala in prispevala k ffojasnjevanju in praktičnemu reševanju številnih tem s področja socialne gerontologije, urbane oz. prostorske sociologije, socialnega razvoja, socialne politike, urbanizma idr Spremljala je tehnolo.ške novosti na pragu informacijske dobe in preučevala možnosti uvajanja tehnoloških inovacij (npr t. im. alarmni sistem 'Life-line"), s katerimi naj bi povečali možnosti ostarelih za čim bolj samostojno življenje v njihovem dotedanjem bivalnem okolju. Pri tem je razkrivala tako teoretski kot praktični pomen zbliževanja posameznika in sistema oz. institucij v smislu nudenja '/»omoči za samopomoč'. To je še posebej preučevala z vidika vključevanja ostareUh v različna omrežja, ki nudijo Človeku bodisi predvsem čustveno oporo aH pa so bolj instrumentalnega, funkcionalnega značaja z vidika vsakdanjih življenjskih potreb. Tako v svoji magistrski nalogi kol v doktorski disertaciji je razkrivala možnosti, da bi zmanjšali odvisnost ostarelih in prispevali k deinslitucionalizaciji njihovega bivanja.
Preučevala je svetotme izkušnje in jih pionirsko vnašala v naš prostor Svoje izsledke pri nas pa je osebno in skupinsko predstavljala v mednarodnem merilu. Pri tem je v okviru pmgrama COST pri Evropski uniji prevzemala celo vodilno oz. koordinativno vlogo v komparativnem raziskovanju iz njenega predmetnega f}odročja.
■ /Wfiri/iirt iHveitti pnif. '/.itruvlm .MUnitrju lui IxiDicniiinu'iji im tiihiillcit zn itriiitwnv ivitc /5 sc/ilemtmi t'J9H.
Njeno doktorsko delo 'Samostojnost starega človeka v dnižbeno-prostorskem kontekstu' predstavlja temeljno prostorsko-sociološko študijo za uveljavljanje socialne gerontologije pri nas.
Kot njen mentor pa v njej nisem prepoznaval le profesionalnih kvalitet, temveč me je večkrat presenetila, ko je pri vsakdanjih fmdrobnostih razkrivala svoje moralne vrline, npr. v pozornosti do sočloveka, svojo skromnost in poštenost.
Že pred dolgimi leti mi je zaupala, da je umiranje in smrt tista tema, ki jo kot psihologa in sociologa notranje močno prevzema. Žal je usoda hotela tako, da to ni postala tema njenega preučetmnja, temveč grenkoba njenega slovesa.
čeprav se danes sicer})oslavljamo od nje bo s svojimi deli in plemenitostjo ostala z nami.
Prof. Zdravko Mlinar
782