miNik, SLOVENSKIH PROTIKOMUNISTIČNIH BORCEV D°> 903 , •*; V S K B I N A 12 9 n :i V imenu božjem Misli ob letu 19(50 Sk< i' na mrtvaškem odru Našemu škofu v spomin Srbski dobrovoljci škofu dr. Gregoriju Rožmanu Spomini na Ivana Nov begunca Zločin nad svetovno zgodovino Nova zgodovina Naša zgodba sinji junaki Preljubi dom ..Nepovratniki" Potvarjanje resnice in zgodovine Pozor na sovražnika štev. 1 V službi domovine Ali še veš... Po našem svetu ,urednik Fran Grum N. N. Kara pandžie St. Pleika .la vez Topliiek N. N. L. Pavie Domobranec, Arpentina Frank ft. Rifjler Fr. Grum N. N. N. JV. Vstanovitelj ..Vestnika" dulmvni svetnik Karel Škulj I List ..Vestnik" izhaja mesečno. Izdaja ga konzorcij; urejuje pa uredniški odbor slovenskih protikomunističnih borcev. — Začasna letna naročnine za nečlane znaša v Argentini (>().— pesov, v URA in Kanadi S.5 dolarja. Za ostale dežele tej valuti primerno. — Uredništvo in uprava: Kamon F ul con 4158. 'liska tiskarna Vilko, Castro Barros 917, Buenos Aires, Argentino i = !-;t: ^ ; IMENU BOŽJEM ZA PRAVICO IN RESNIČNI MIR DOMOVINI. NE VEMO, KAJ NAM PRINAŠA TO LETO V ČASU NEGOTOVOSTI, SAMOLJUBJA IN KRIVIC. NE VEMO, KAKO DOLGO ŠE, DA SE BO ZRUŠILO ZLO, KI SO GA VSILILI NAŠEMU NARODU. VEMO PA, DA BO TUDI NAŠI DOMOVINI VRNJENA PRAVICA IN SVOBODA, VEMO IN TO GOTOVO, KER VERUJEMO V NESKONČNO PRAVICO IN LJUBEZEN, KI JE DALA ŽIVLJENJE IN PRAVICO ŽIVLJENJA NAŠEMU NARODU. ZATO JE V NAS POGUM IN VOLJA TAKO MOČNA, DA NAS NIHČE STRL NE BO; ZATO JE ZASUŽNJENEMU NARODU HREPENENJE TAKO SILNO, DA NE MORE UMRETI CELO V JEČAH IN NA MORIŠČIH. ZATO VERUJEMO V SVOBODO KAKOR V ZVELIČANJE; SVOBODO, KI BO VRNILA ČAST, PRAVICO, MIR IN LJUBEZEN NAŠEMU NARODU! DAL R(X;, DA NI DALEČ TA DAN! Misli ob letu 1960 Fr. G., U.S.A. Leto 1960 je pred nami. Skoro neverjetno se nam zdi, kar nam eovori nova letnica: petnajst let tujine. Daleč je prelomnica, ob kateri smo se znašli tistega usodnega leta 1945. Pred nami so nove naloge, nove skrbi, morda celo drugi — novi cilji. Daleč za nami pa je gorje tistih dni in kraj nesrečnega spomina: Vetrinj. Kakor je bolečina trpka, se moramo zavedati, da je ravno Vetrinj bil tisti, ki nas je v dneh nesreče in negotovosti tako tesno povezoval. Vetrinj in' vse kar se je tam zgodilo bo ostal mejnik v naši zgodovini, katerega ne bo mogel nihče odstraniti; ne mi, ne tisti, kii bodo prišli za nami. Pravilno je, da po petnajstih letih ponovno osvetlimo Vetrinj in ga prinesemo v ospredje. Posvetimo to leto 19(>0 spominu na Vetrinjske dogodke in spominu na vse one, ki so od tu nastopili svoj poslednji pohod. Ni dovolj, da se vsega tega spominjamo samo na proslavah in komemoracijah. Vetrinj moramo doživeti v svojih srcih, da bomo znali prav ceniti vse tisto, za kar so umirali naši junaki. Brez tega notranjega preporoda je posvetitev leta in spomin na junake nevreden velikih žrtev. Rane se celijo in trpljenje gre v pozabo. Ne sme pa iti v pozabo zavest dolžnosti, da naša borba še ni končana, naše skupno delo in borba za isti cilj. Združeni in enotni bomo dokazali, da še živi zdrava moč malega in klenega slovenskega naroda. Vzemimo si za zgled junake Vetrinja, ti naj bodo naš kažipot, ti naši mentorji. Borci, s ponosom se ozirajmo v našo preteklost, kajti junaki, s katerimi emo se nekoč skupno borili, so naš ponos. Ne mislimo samo na bolečine, spomin naj pohiti nazaj v borbo, obudimo odlične zmage in uspehe, ki so jih naši junaki dosegli. Mi vemo, da so naši soborci bil; junaki, bili zmagoviti, tik pred ciljem pa sramotno izdani in prodani v roke krvnikov. Ne moremo in ne smemo jih izdati tudi mi in jim obrniti hrbta, saj so oni vendar naš narodni zaklad in ponos. Naj nas ne bo strah. Priča smo bili velikim dogodkom, priča, kako se junaki bore, priče, da je naš mali narod bil med prvimi, ki je komunistično nevarnost spoznal in se ji tudi uprl. Komunisti tega preboleti ne morejo. Na vse mogoče načine so se trudili, da se maščujejo in delno tudi dosegli maščevanje. Naša dolžnost in naloga je, da z združenimi močmi delamo in pokažemo svetu velike žrtve, ki jih je naš narod doprinesel v skupni borbi za resnično in pravo svobodo. Boj proti komunizmu gre dalje; morda v drugi obliki, toda prav tako srdito kot nekoč, zato ne dremajmo in ne zamudimo nobene priložnosti, da ne bi tudi mi doprinesli svojega deleža v tej borbi. Bratje! Ob mislih na Vetrinje in na naše junake odstranimo vse ovire, vsa nesoglasja med nami! Združimo se! Delajmo skupno, da dokažemo, da je moč našega naroda še živa, da je narod še vedno klen, ki hoče žjiveti. Nehajmo z nerganjem in zabavljanjem na levo in desno, ne mečimo krivde na vse strani, ne da bi stavili vprašanje samim sebi, „kaj sem jaz storil, in koliko pripomogel, koliko žrtvoval za rešitev naroda izpod rdečega suženstva/* Bodimo objektivni in storimo vsak svojo dolžnost, pa bomo lahko z zaupanjem Naš škof ni -mrtev — on le spi — naš oče in vodnik Omahnil jc steber slovenstva in glava slovenske emigracije. Vse pokojnikovo življenje in delo je bilo posvečeno Bogu in narodu z iskrenim, nikdar sebičnim, očetovskim srcem. Zato je kakor ena sama ni* žrtev in premagovanj, udarcev in trpljenja, odpovedi in ljubezni. Bil je mož vedrega duha, odločen in neustrašen in takega je potreboval narod — potreboval dvakrat — narod na križ pribit in osamljen! Njegov glas iz stolne prižnice ljubljanske v tistih črnih dneh, je bil kakor svetilnik čez viharno morje, njegova beseda je bila kakor grom zapovedi z gore sinajske. Zamanj so bili vsi sovražni napadi, vse blatenje in umazanija, s katero s° hotele protinarodne sile onemogočiti njegovo veliko poslanstvo; škofov slas je bil še silnejši in njegov lik je in bo ostal kakor čist, ognjeni steber, k' gre pred narodom. Prvi del njegovega škofovskega gesla: „TEŽA KltlŽA — in plačilo" je dopolnjeno do roba. Plačilo pa mu je pripravil Vsemogočni. Kledali v bodočnost. SPREJMIMO LETOŠNJE LETO ZA LETO NAŠE NOTRANJE OBNOVE. Sklenimo, da bomo zopet vstali močni, enotni in brezkompromisni in tako šli potrjeni z izkušnjami novim nalogam nasproti. v NAŠEMU ŠKOFU V SPOMIN 16. novembra je Slovence širom sveta pretresla žalostna vest, da je umrl naš prcvzvišeni škof dr. Gregorij Rožman. Premnogim je zastalo srce ob zavesti, da njega ni več. Bil je oče vsem: pravovernim in zapeljanim, tudi tistim, ki so ga krivo sodili in klevetali. Njegova sobica tam pri sv. Lovrencu v Clevelandu je bila kakor odprto srce, ki je vsem delilo ljubezen in tolažbo ter za vsakogar imelo dobro besedo. Od tu se je razdajal. Kot veliki misijonar, škof-begunec ije hodil po Združenih državah, prihajal v Kanado, v Argentino in v Evropo, ter povsod iskal svojih. Kjer je našel žalost, je tolažil; veselil se je uspehov naših ljudi, predvsem pa nam je vedno polagal na srce, naj ostanemo stanovitni v veri. Njegova beseda je bila več kot beseda. Veliko je trpel zaradi divjanja lastnega naroda nad njim; za ljubezen je prejemal sovraštvo, za njegove lepe nauke so ga obrekovali. Begunstvo ga je zadelo z vso težo in do kraja obtežilo njegov križ. Toda pod to težo ni klonil, nikdar niti ene same besede ni spregovoril proti njim, ki so bili krivi njegovega trpljenja. Nasprotno. Vse je daroval za nesrečne zaslepljence z namenom, da jim Vsemogočni podeli milost spreobrnjenja. Težka je bila njegova bolezen, a je trpel molče. Ko se je po operaciji njegovo stanje tako poslabšalo, da so zdravniki izgubili vsako upanje, sc je izdal z besedami: „Silno trpim, a vse darujem za komuniste..." Tako je poln ljubezni končal svojo zemeljsko pot in odšel pogledat k njim, ki jih je vedno imel za svoje — naše mučence. Prepričani smo lahko, da je ob njih, ki so krona njegovega nauka, našel mir, in ga je Bog stotero poplačal za zvestobo pod težo njegovega križa. Naj bodo te skromne vrstice v hvaležen spomin našemu velikemu škofu, ki nas je učil resnice ter prvi javno in neustrašeno obsodil komunistično zaroto. Naj mu bo lahka tuja ameriška zemlja, njegova duša pa naj prosi za nas, da bomo, kakor on, tudi mi zvesto nosili vsak svoj križ do konca in našli počitek pri Bogu. SRBSKI DOBROVOLJCI, ŠKOFU DR. GREGORIJU ROZMANU Prejeli smo pismo, ki ga je poslal znani srbski pisatelj g. Bor. M. Karapandžit, ob neprecenljivi izgubi našega vladike dr. Gregorija Rož-TOanfl). „Ja smatram, da treba brata Slovenci da čuju, kako su i Srbi poštovali i cenili pok. škofa, koji je zaista bio veliki slovenski Vladika," pripominja pisatelj med drugim. „Ja se nadam, da tete mojoj molhi iziti u susret i da tete dozvoliti da se ovaj članak odštampa.“ Pismo priobčujemo v celoti v prevodu. V globoki žalosti se klanjamo spominu prevzvišenega pok. rlr. Gregorija Rožmana, velikega slovenskega vlaidike. Klanjamo se v imenu onih tisočev srbskih Dobrovoljcev, katere je Prevzvišeni, skupno s svojo duhovščino in slovenskim narodom sprejel v jeseni 1944, z vso bratsko in krščansko ljubeznijo. To, kar je pokojni škof Rožman storil za brate Srbe, bo ostalo zapisano z zlatimi črkami v srbskih srcih za vse čase. Prevzvišeni dr. Rožman je bil z vsem svojim življenjem in delom svetel zgled neizmerne krščanske ljubezni in iskrenega bratstva. Ta veliki slovenski vladika je nenehno poudarjal, z besedo in delom, bratstvo in ljubezen do bližnjega. Zato je pokojni dr. Rožman — poslednji, svobodni ljubljanski škof — čvrst kamen v temelju nerazdružljivega slovensko-srbskega bratstva in edinstva. V tem primeru velikega krščanstva se bodo učile v bodočnosti mlade srbske in slovenske generacije, kajti samo, če bomo hodili po tej poti, ki jo je hodil vladika Rožman, skozi vse svoje življenje, bomo dočakali i Slovenci i Srbi veliko bodočnost. Božja volja je bila, da je prevzvišeni dr. Gregorij Rožman, izdihnil svojo plemenito dušo daleč od rodne grude, katero je brezmejno- ljubil. Pa spet mu je bil dobri Bog milostljiv, da mu je dal, da je zatisnil svoje trudne oči v krogu svojih vernih in vdanih Slovencev, med katerimi je trpel dneve begunstva. In kakor je bil veliki škof ponosen na svoje drage Slovence, tako bo ves slovenski narod ponosen na svojega največjega vladiko, katerega mu je Bog poslal, kajti bil je veličasthi simbol borbe za svobodo svojega naroda. Prevzvišeni dr. Gregorij Rožman je bil duša in srce oklica svobode slovenskega naroda, ki je bil objavljen dne 3. maja 1945. če to veliko delo ni postalo zgodovinska stvarnost, je krivda velikih in močnih tega sveta, kateri so žrtvovali svobodo in neodvisnost ne samo Slovenije in Jugoslavije, temveč tudi mnogih ‘drugih narodov. Ker duh krščanstva in svobode prevzvišenega škofa Rožmana ni mogei trpeti črnega robstva, pa na prošnje in rotenje svojih najbližnjih, je šel na pot begunske golgote na čelu tisočev. Na tej tuji cesti je zastalo veliko, krščansko in narodno, slovensko srce. Bratje Slovenci! Ugasnilo je plemenito življenje. Zastalo je vzvišeno srce. Dobojeval je veliki borec za svobodo svojega naroda. Izgubili smo velikega moža. Toda na večno bo živel duh vzvišenega duhovnika in velikega narodnega borca za pravico in svobodo, nepremagljivi duh škofa ljubljanskega, dr. Gregorija Rožmana, kateri bo vzornik v bodočnosti vsemu slovanskemu jugu. In ko bo Bog dal, da bo nad našo lepo domovino vzšlo sonce svobode, bo za obletnico smrti velikega Kristjana in Jugoslovana, prevzvišenega škofa Rožmana, zvonilo z jugoslovanskih cerkva od Dževdže-lije do Triglava. Veliki slovenski vladika! Počivajte mirno v svobodni ameriški zemlji, dokler naš narod ne izvojuje tako zaželene svobode. Tedaj pa, dal Bog, da hvaležni narod prenese Vaše posmrtne ostanke na ono sveto slovensko zemljo, katero ste tako neizmerno ljubili in za katere svobodo ste se nesebično borili. Slava in večna zahvala Vam! Cleveland, Ohio, 21. nov. 1959. Bor. M. Karapandžič, I. r. Ideja je vredna več kakor trpljenje in žrtve; ideja je vredna muk, je vredna življenja. Pok. učiteljiščnik Pavčič, mučen 18. 5. 1942 „Razpnite čez ves svet večala! Vaš Bog so: rop, požig, umor1 Divjajte! Kri je zakričala!... Partizan, ruši! Razdiraj! Hura!" Matej Bor, Previharimo viharje, 1942. „A. Ne oklevajte in ne popuščajte! Tiste, ki se bodo uporno borili, postrcljajte.. Duhovne vse postrcljajte. Prav tako oficirje, intelektualce itd. ter zlasti tudi kulake in kulaške sinove." Edvard Kardelj, 1. Oktobra 1942 novemu partizanskemu vrhovnemu poveljniku Matiju. ,J*onosen sem, da smo zrušil' ta jugosloranskt nestvor.'4 Boris Kidrič v „Delu“, maj 1941 SPOMIN NA IVANA S. P., Kanada Kakor bi bilo včeraj, ga še živo vidim pred seboj. Pa vendar je od takrat že 14 let. Tam v Št. Vidu, za mrežo, sem postal pozoren nanj. Nemiren je bil in skrajno nezaupen do vseh; ko bi ga ne bil poznal od prej, bi ne mogel verjeti, da je to fant, ki sem ga videl na posadki, tako ga je spremenila komunistična ječa. Tako je bil nad vsem razočaran, da je samo nase še računal. Nam, ki smo vse upe položili v molitev, se je pridružil samo telesno; njegova misel je bila drugod. Ko je med nas prišel komunist Bernik Peter, ki mu je pred. poldrugim letom ustrelil brata, se je Ivan kljub drznosti kar nekako zbal. .,Ne povej, da sem tudi jaz tukaj!" je zaprosil in se pomešal med druge. Zjutraj ga ni bilo več med nami.. . Čez dva dni sva ga z bratom spet dobila v Ravniku pod Toškim čelom. Vsi trije smo bili skrivači, v enakih nevarnostih, za, iste „grehe" sojeni, pa vendar je bila■ med nami velika razlika; midva sva vsaj na videz izgubila nekaj strahu, pred komunistično krutostjo, Ivan pa se ni mogel otresti neke skrite more, ki ga je težila,. Kot zver je prilezel iz zarasle lisičine sredi trnja in gledal prestrašeno, kot bi stal pred zasledovalci. Nekaj težkega in nerazumljivega je bilo v njegovih očeh. Ušel je iz zapora in tako imel veliko več izgleda, da ho ostal živ, a videti je bilo, da mu vse,skupaj nič ne pomeni. Zvečer smo odšli proti Avstriji, da še enkrat poskusimo prekoračiti mejo. Sledil je brez moči, predan v vodstvo drugim. Ko nam zaradi številnih straž, pat rol in civilnih vohunov ni bilo mogoče priti niti do Kranja, mu je bilo spet prav, da se vrnemo. Njemu je bilo popolnoma vseeno. Ko smo sedeli za grmom tam Podkotom in čakali, da se nebo pooblači, mu je bilo hudo. Režal bi pred nečem, kar mora priti in čemur ne mor< uteči. Ral se je ostati sam, čeprav smo vsi vedeli, da se vsi ne bomo mogli skrivati skupaj. Ni hotel razodeti, kaj namerava, in tudi ni spraševal, kam sva namenjena midva. Razšli smo se. . . Čez šest tednov so ga komunisti-domočini prijeli doma. Rila je prva nedelja po Velikem Šmarnu leta 1U45, ko so med zgodnjo mašo zastražili dom in ga zgrabili. Z e ob desetih dopoldne je rdeči župan, Guštin, napovedal, da bo naslednjo nedeljo ljudsko sodišče javno sodilo pobeglega zločinca in izdajalca. Razume ut*, da je bil takoj kriv vsega, kar se je kilo med revolu- cijo zgodilo na Dobrovi. Kot medveda so ga vodili po bližnjih vaseh in ga zasramovali. Kaj vse so z njim podeli na miličarski postaji, ni znano, ljudje pa so videli, da je bil že v ponedeljek v obraz ves črn in podplut. Tako so pritiskali nanj, naj pove če za druge skrivače, da je v torek zjutraj res prikimal, da sta v Stranski vasi če dva. S tem jih je dobro potegnil. Po sobah je takoj vse potihnilo, kar je pomenilo, da je vsa posadka, odšla proti stranski vasi. Le dva stražarja sta govorila pred vrati. Hotel je izkoristiti priliko, zato je takoj potrkal in prosil na stranišče. Komaj je miličar odprl in mu pomolil puško pod nos, mu jo je Ivan potegnil iz rok, drugega stražarja pahnil po stopnicah, ter zbežal. Od pretepanja, in razburjenja je bil tako vrtoglav, da je padel v Bevčevo apnim, potem, pa ves bel tekel čez senožet proti Gradaččici. Drugi stražar je med tem prišel toliko k sebi, da je začel streljati za njim. Opazila sta ga tudi Lovričkova, soseda, ki sta pod domom kosila otavo in jo urno ubrala za njim. Vsem skupaj je odgovoril s strelom, prebredel vodo in se izgubil v Gradišču nad Razori. Ves dan je po okoliških gozdovih mrgolelo m.iličarjev, oznovcev in vojaštva, a ga niso dobili. Umaknil se je bil proti Brezju in se zatekel k dobrim ljudem. Od teh ljudi (imena zaradi varnosti ne navajam) sem zvedel, da je bil od pretepanja ves črn in je čutil bolečine po vsem, te-1 lesu, posebno v prsih. Po glavi so ga■ tako tepli, da je na jdesno siho popolnoma oglušil. Najbolj surova sta bila župan Guštin in pa Jožefov Vika iz Hruševega, ki je z okovanimi čevlji skakal po njem kot žival. Tedaj so njegovi dobrotniki nekje zvedeli, da so v gozdu kurirji, bivši četniki, ki skrivače in druge, ki so v nevarnostih pred oblastmi, po tajnih poteh spravljajo na varno v Trst in Italijo. V enem tednu so z njimi res dobili zvezo. Določili so čas in kraj, kjer naj jih počaka, in svetovali, naj prinese, veliko denarja in cigaret. Fant je bil hitro pripravljen in vesel, posebno še, ker so oni obljubili, dat mu bodo takoj nudili tudi zdravniško pomoč. Nihče ni niti malo slutil, da bi se za vsem tem mogla skrivati zvijača. Čez nekaj dni je odšel v noč. S kurirji se je sešel v gozdu med Brezjem in Logom pri Vrhniki. Kaj se je z njim zgodilo, ve samo Bog in pa tisti ,,kurirji", katerim se je zaupal v varstvo. Štirinajst dni potem sva tudi z bratom čakala istih „kv.rirjev". Prišli so. V mesečini so se pokazale rdeče peterokrake zvezde na triglav-kah in svetlo, odlikovanja na prsih so se zabliščala kot nož. To nama, je povedalo vse. Zbežala sva skozi grmovje in trnje ter še tisto noč vsa opraskana in zbegana pribežala v svoja prejšnja zavetja. Ko je največji strah izginil, se naju je polotil nemir, da sva z begom naredila veliko neumnost. Skoro štiri leta je žgala ta misel, ki je neprestano govorila, da bi bila že zdavnaj lahko svobodna, če bi odšla s tistimi kurirji, ki so bili v 'partizanskih uniformah samo zato, da bi tako varali komunistične straže in vohune. To sem zvedel pozneje. Po Štirih letih in pol pa sem v Avstriji (tovoril s človekom, ki je bil za časa Ivanovega bega in se dolgo potem v službi pri Zavezniški vojaški upravi v Trstu. Trdil je, da je v tistem času vsak ubežnik iz Slovenije šel skozi njegove roke. Dejal je tudi, da Ivana osebno pozna, toda „ta fant ni nikoli prišel na italijansko stran". S tem je bila vsaj zame razgaljena komunistična prevara. Dvoje ali troje pisem, ki so bila oddana na Vrhniki in katera naj bi bil pisal Ivan, je naenkrat jasno spregovorilo, kje je Ivan in kje hi bila tudi midva, če bi odšla z njimi. Dveh možnosti ni reč, ostane le eno vprašanje: Kje so ga potolkli? Prepričan sem, da so bili „kurirji“ komunisti, čeprav je vse skupaj zavito v skrivnost, katere si ne morem razložiti. Ko bi podlegel posledicam mučenja, bi to domači prav gotovo zvedeli. Pa niso nikoli slišali niti besede o tem. Dekle, ki je za te ljudi zvedela, je iz zelo dobre družine in je imela brata domobranca, pa se ji niti potem, ko sva jim midva zbežala izpred nosa, ni nič hudega zgodilo. To se pravi, da oni niso bili komunisti, ali pa je ona delala zanje. To zadnje ne more biti res, ker ona nav ni izdala., čeprav bi to lahko storila. Ker pa je ona odločno protikomunistično usmerjena, ker Ivana ni nikjer in do danes še nihče ni nič zvedel o njegovi usodi, bo morda še najbolj pravilen zaključek, da so se komunisti v nadi, do bodo po njej dobili še kakšnega nevarnejšega kot je ona in obenem zabrisali Ivanovo smrt, potajili in ji prizanesli. To je moje osebno mnenje, ki je prav lahko napačno. Če kdo, ki bere Vestnik, o teh skrivnostnih ljudeh kaj ve, naj o tem napiše kakšno besedo v naš list. Če pa je moja. sodba pravilna, pa naj bot o te vrstice zapisane v Ivanov spomin, ki naj govori nam vsem, da jr bil hraber in zaveden domobranec, ki je bil vrnjen iz Vetrinja, je d čakraf ušel svojim rabljem, a je končno nasedel zvijači, ki so mu jo pripravili. ,, Zbogom, debeli pacovi (podgane), zbogom bi skupi fini! Sutra kada se vratini, mesto debelog vina klokotace krvave mire u lešinskoj tišini, blisnuce plameni u podrumu trapista i kapucinaDeklamacija u Študentovskem domu beograjske univerze. „Na klic Kominterne: Združite se v čete! v boj za svobodo! V boj za sovjete! rdeče smo fronte bojevniki mi, naše geslo: Sovjeti sveta!" — Slovenska partizanska pesem. NOC BEGUNCA (noč na meji) Kaj neki ta smrtna tišina pomeni? Vse tiho je, nič se ne (jane, potoki ne žubore, tihi so gozdni grebeni, le sova divje zakriči in zopet vse tiho postane. To noč ne maram, oj luna, tvoj srebrni smehljaj, ne maram. ne zvezd bliščečih dihljaj. Le temna noč, ki si me v naročje sprejela, to noč si mi edina najdražja želja. Ostani mi verna, ker v tebe verujem, samo to noč —- ker jutri dalje potujem.. Janez Toplišek, Nemčija ZLOČIN NAD SVETOVNO ZGODOVINO N. N., Argentina Seznanil sem se z madžarskim inteligenten), ki je pred nedavnim prišel iz Evrope. Govorila sva o vojni, okupaciji, revoluciji. Pravil sem mu o vrnjenih domobrancih, krimskih jamah, smrtnih obsodbah, ljudskih sodiščih, pa me je vprašal: „Kje hi mogel brati kaj več o vašem problemu?" Ko sem mu skušal razložiti, da si nekateri ne upajo objavljati iz strahu, kaj bo z domačimi in, da nimamo pri roki nobenega obširnejšega dokumenta, sem šele spoznal, kako malo smo storili za osvoboditev domovine, kako malomarni smo. Nekaj časa me je poslušal, pa prekinil: „ V'E,ST E KAJ, TO, I)A NIHČE NE VE O VAŠI TRAGEDIJI, JE ZLOČIN NAD SVETOVNO ZGODOVINO. POMISLITE, I)A JE MINILO ŽE 14 LET!" Postalo me je sram. Rad bi videl, da bi postalo sram tudi vse ostale molčeče priče slovenske tragedije. Z vsakim dnem bo naloga težja, če izumremo, preden jo izpolnimo, tedaj — in šele tedaj bomo v resnici premagani. — in po pravici, kajti če smo preleni za to delo, nismo vredni boljše usode! Danes molk ni le zločin nad narodom, temveč izdajstvo ideje soborcev, mučencev revolucije ter zločin nad resnico in zgodovino. Nova zgodovina Priobčujemo zanimiv sestavek, ki Ra je poslal soborec P. J. iz U.S.A., povzet po članku časnikarja Louis-a Fischer-ja, ki je izšel v švicarskem tedniku „Die Weltwoche“, kjer nazorno pokaže, kako komunisti kroje zgodovino. • „Kaj se je zgodilo pred štiridesetimi leti, določamo mi.“ je vodilo, ki se ga morajo držati ruski zgodovinarji. Seveda se „mi“ ne nanaša na ruske zgodovinarje, ker imajo nad sabo ljudi, ki jim določajo, kaj in kako naj se piše zgodovina. In ker se od časa do časa vodstvo v Kremlju izmenja, je treba tudi staro zgodovino nadomestiti z novo. Tako je enajst profesorjev in akademikov sestavilo zgodovino, ki je niso pozabili dati sedanjemu partijskemu vodstvu pred izidom v pregled in odobritev. Izšla je knjiga „Zgodovina komunistične partije Sovjetske unije“ v ruščini na 736 straneh, ki značaj komunizma popolnoma razgali. Ta nova zgodovina nadomešča ,,Kratko zgodovino komunistične partije", ki jo je izdal in delno napisal Stalin. (Stalinova zgodovina je izšla tudi v slovenščini in so jo naši komunisti tudi svoječasno pridno študirali.) „Kratko zgodovino" sta na 20. kongresu komunistične partije leta 1956 Anastas Mikojan in sovjetska zgodovinarica Pankratova kritizirala in obsodila, istočasno je takrat Nikita Hruščev v znanem tajnem govoru (ki ni bil doslej še priobčen) obsodil Stalinovo politiko in njegove brutalne metode. Razkril je tudi, da je Stalin svojo „Kratko zgodoviiio" potvoril. Z novo knjigo pa so sedanji oblastniki v Kremlju zgodovino še enkrat potvorili. S tem v zvezi so zanimiva nekatera dejstvo, ki jih nova zgodovina enostavno zamolči ali preide. Georg Malenkov je bi! v tridesetih letih že član politbiroja komunistične partije, med drugo svetovno vojno Stalinova desna roka, po Stalinovi smrti je postal predsednik vlade in generalni sekretar partije. Nova zgodovina vsega tega ne omenja, na strani 654 se omenja njegovo ime prvikrat, knjiga nam ga predstavi kot člana antipartijske grupe Malenkow-Kaganovič-Molotow. Dve strani dalje je Malenkov iz partije izključen, kdo je bil Malenkov, kaj se je pregrešil, o vsem tem nova zgodovina molči. Komunistična zgodovina naj bi bila pisana v skladu z znanstvenim marksističnim objektivizmom, trdi Kremelj. Stalinova „Kratka zgodovina" nas pouči, da so se v Odesi leta 1919 uprli francoski mornarji Pod vodstvom Andreja Marty-ja in s tem protestirali proti francoski intervenciji proti boljševiški Rusiji. Nova ..Zgodovina" pa izpusti ime Marty in trdi samo: „V francoski floti v Črnem morju je izbruhnil upor." Marty je bil leta 1952 kot opozicionalec izključen iz francoske komunistične partije, torej po komunistični logiki ni mogel voditi upora leta 1919. Cinikom v Kremlju je menda vseeno, če kdo obe ,,Zgodovini" primerja in odkrije protislovja. Računajo z neizobrazbo in brezbrižnostjo bralcev, in predvidevajo, da bodo bralci največje laži najlažje verjeli. Ena največjih laži nove ..Zgodovine" je v tem, da zloglasnih procesov v Stalinovi dobi v letih 1936 do 1938 ne omenja. Takrat je Stalin obsodil in pomoril vodilne revolucionarje in prominentne komuniste. Kremelj se je potrudil prikazati ljudem v Rusiji in inozemstvu, da so možje, ki so odločilno posegli v revolucijo in s Stalinom najtesneje sodelovali, zločinci in spijoni, ki niso vredni, da že naprej živijo v sovjetski družbi. „Kratka zgodovina" imenuje obsojence prvih dveh procesov ..Izvvžek človeštva" in ..fašistične lakaje", ki naj so se udinjali inozemskim špijon-skim službam, in naj so pomorili Lenina, Ki rova in Leningrada. Prva dva procesa je vodil šef tajne policije Jagoda in si je zaslužil s tem primek ,,goreči meč revolucije". V letu 1938 pa je sam sedel na zatožni klopi in bil ustreljen. V novi »Zgodovini" je Jagodovo ime prav tako zamolčano, kot zloglasni procesi. Hruščev je delegate 20. kongresa opomnil, da jih je Lenin svoječasno tudi kritiziral, ni jih pa aretiral in dal postreliti. Ali jih je bilo potrebno pod Stalinom uničiti? In ker jih po Hruščevem mnenju ni bilo potrebno pomoriti, je treba dejstvo, da jih je Stalin uničil, iz zgodovine brisati. To je socialistični realizem, ki zahteva od pisateljev, da zamolčijo neprijetna dejstva in iznajdejo koristne laži. Leta 1921 so se uprli mornarji otoka Kronstadt proti sovjetski vladi. Rdeča armada je pod vodstvom Trocki j a ta upor zadušila. Nova »Zgodovina" pripisuje to zmago Vorošilovu, ker velja Trocki pač za izdajalca še danes. Tudi druga prominentna imena iz komunistične zgodovine nova »Zgodovina" prezre. Tako maršala Tuhačevskega, enega najsposobnejših rdečih maršalov. Stalinu se je zameril, ker ga je kritiziral radi poraza pri Varšavi leta 1920. Stalin mu je to poplačal z umorom. Navidezni ob-težilni matreial pa je Stalinu prav rad posredoval Hitler, ker takratnim načrtom nacistične Nemčije ni odgovarjalo sposobno vodstvo rdeče armade. Nova »Zgodovina" pa vendar ugotavlja, da so prvi porazi rdeče armade po Hitlerjevi vojski posledica neizkušenega in nesposobnega vodstva. To naj bi bilo nekako opravičilo partije armadi, morda bo nekoč le prišlo do rehabilitacije Tuhačevskega in drugih pomorjenih generalov in oficirjev. Dejstvo pa, da Stalinu nova »Zgodovina" ne pripiše odgovornosti za procese 1936 do 1938, kaže na to, da je moral Hruščev odstopiti od v svojem tajnem govoru nakazane protistalinistične linije. Strašne obsodbe Hruščeva nad Stalinom, radi njegovih grozodejstev, neumnosti, umorov, metod mučenja svojih žrtev pravkar izišl.a nova »Zgodovina" preide, ker se je pokazalo, da je Hruščev tajni govor prestrašil sovjetske državljane, komunistično in nekomunistično mladino in ji odvzel zaupanje v marksizem. Tisk in radio komunistične Kitajske sta bila prva, ki sta skušala Hruščeve obtožbe omiliti in omenjati Stalinove zasluge. Vzrok bo v tem, ker se Kitajska sedaj nahaja v stalinistični periodi drastične industrializacije in prisiljene komunizacijc ter zato liberalnega revizionizma ne more trpeti. Podobno stališče so zavzeli oblastniki v satelitskih državah. Poljska nekrvava in madžarska krvava revolucija namreč nista bila brez zveze s Hruščevim tajnim govorom v februarju 1956. Hruščev je moral od svoje linije odstopiti, ker bi sicer to stalo njegov položaj, Sovjetsko unijo pa verjetno vodstvo komunistično vladanih držav. Le malo ljudi je bralo Hruščev tajni govor in samo nekaj stotisočev je slišalo o njem, novo „Zgodovino“ pa bodo morali študirati milijoni, zato je najbolje, da se o vsem tem molči. Nova ..Zgodovina*' citira Leninov testament, v katerem Lenin svetuje partiji, da odstavi Stalina kot generalnega sekretarja. Znano je bilo že preje, da je bil testament prebran na partijskem kongresu štiri mesece po Leninovi smrti. Nova ..Zgodovina** pa razkrije, da je bil takrat testament prebran vsaki delegaciji posamezno, kar je značilno za Stalinovo mojstrsko taktiko. Spričo tega se je seveda vsaka delegacija potem izrazila za Stalina, radi njegovih zaslug v nenehnem boju proti trockizmu in ostalim protipartijskim grupam. Tako je v novi ..Zgodovini" Leninov testament istočasno objavljen in Stalin proslavljen za svojo zmago nad Trockijem, Cinovjem, Kame-nevim, Buharinom in drugimi, ki so v tej knjigi ljudje najslabše vrste 'n niso nikdar kaj dobrega napravili. Najbolj črno sta pobarvana Cinov-jev in Kamenev, ker sta se upirala Leninovemu sklepu 7. novembra 1917 izvesti revolucijo. Kako je prišlo potem do tega, da je postal Cincvjev voditelj tretje internacionalne kominterne in Kamenev predsednik ministrskega sveta in oba za dolga leta člana politbiroja, in sta tvorila skupaj s Stalinom triumvirat, ki je imel vso oblast po Leninovi smrti, o tem nova ..Zgodovina" molči. Lenin je cenil Buharina, ki je bil kot glavni urednik „Pravde“ idol komunistične mladine, nova knjiga pa ga nam predstavi samo kot sovražnika in izdajalca. Največ pažnje polaga nova ..Zgodovina" gospodarskemu napredku in izgradnji notranje in zunanje politične moči, za kar pripisuje vso zaslugo Stalinu, dokler ga ni zamenjal Hruščev. Zato seveda ne sme zmanjševati Stalinovih zaslug. Strani, ki obdelavajo Hruševo dobo, so Polni statistik. Beseda več zasenčuje miselnost in ideologijo. Dočim posveti Stalinova „Kratka zgodovina" 33 strani dialektičnemu in zgodovinskemu materializmu, se omeji nova ..Zgodovina" na štiri in pol strani. Hruščev ne prepričuje več z ideologijo ali filozofijo, ampak s strmimi gospodarskimi krivuljami, ki segajo deset do petnajst let naprej in dosegajo amerikanske višine. Za nove oblastnike v Kremlju je produkcija vse. Pripeljala bo deželo kljub revščini in razrednim razlikam na prag komunistične družbe, nova krilatica se glasi: „Doslej vsakemu Po njegovih sposobnostih — odslej vsakemu po njegovih potrebah." Hruščev je izjavil na zadnjem partijskem kongresu, da bodo vse tako-zvane socialistične dežele istočasno vstopile v komunistično dobo, kar pa je povsem neverjetno. V kolikor se da danes sklepati, bo Sovjetska unija, radi svojega naravnega bogastva prva dosegla višji življenjski nivo, kar pa bo povzročilo željo po večji svobodi in resnici, ki je nam tu obravnavana knjiga ..Zgodovina komunistične partije Sovjetske unije" tako zelo zakriva. Spomnimo se samo na Pasternakov roman „Dr. Ži-vago", za katero danes hlasta ves resnicoljubni svet. Zelo značilna je razlika med Hruščevim tajnim govorom v letu 1956 in novo »Zgodovino" 1959. Kaže namreč na to, da je ruska inteligenca in vojaško vodstvo že zrelo za resnico, in za večjo mero svobode, da pa razmere v satelitskih državah predvsem v rdeči Kitajski in pa odnosi z Zahodom tega še ne dovoljujejo. V tem leži notranje odločujoče protislovje komunizma, ki določa o zadržanju Sovjetske unije in o mednarodnem položaju. NAŠA ZGODBA — SINJI JUNAKI Domobranec, Argentina Naslednje besede hočejo v kratki literarni obliki podati zgodovino slovenske protirevolucije. Besedilo more služiti za domobranske proslave. Besede v oklepaju povedo, katero ploščo, vso ali le nje del, je zavrteti na tistem mestu. (Oblaki, so rdeči) Cvetna nedelja 19Ul v Sloveniji. Oblaki so rdeči. Le kaj pomenijo? Pomenijo kri. Pomenijo grozne čase, ki prihajajo nad našo slovensko zemljo. Pomenijo grozni križev pot, na katerega stopa naše ljudstvo Kratka vojna brez vojne napovedi. Razsulo Jugoslavije. Zasedba Slovenije po Nemcih in Italijanih. Rakosanje domovine. Preganjanje in zatiranje naroda. In pa začetek ognjenega viharja, rdeče revolucije. V službi tujca prihaja rdeči nestvor, v imenu srpa in kladiva začenja svoj krvavi ples po slovenskih tleh, nad naše domove in polja je vrgel svoje grozno geslo: Naš bog je rop, požig, umor... Razpnite čez ves svet večala.. . S strahom v očeh zro dobri sinovi svoje zemlje to početje: pred njihovimi začudenimi očmi padajo očetje in matere, bratje in sestre, v ognju izginjajo koče in mesta. Na trate in steze in holme in skale, pokrite z večnim snegom, je segel krvavi požar. V srcih sinov vstane upor, upor proti mučilcem lastne zemlje, proti uničevalcem lastnih domov. Naša je zemlja, tako naša, da se bomo tudi s puško v roki postavili proti nasilniku. Vsa naša kri, prav do zadnje kaplje, naj se tzlije na žrtvenih domovine, da bo le ona rešena rdečega nasilja. . . (Oče, mati...) Ljubezen do uboge Slovenije je že našla odmev v srcih preprostih, poštenih ljudi. Nekaj je treba storiti. Nekdo ve za puško, ki je zakopana na vrtu za češnjo, drugi pove, da je. v gozdu pod mladim hrastom, skrita strojnica. Sosedov pride na dan s prgiščem bomb, oni s konca vasi pritovori cel zaboj nabojev. Eden, dva, trije... šest... deset... — prva četa junakov je že tukaj. Okrog cerkve se bodo zakopali, kakor so to delali, slovenski možje in fantje v času Turkov. Podtalni ogenj že gori, se že širi od srca do srca, že dobiva oblike: prvo gnezdo vstaje proti rdečemu požaru že stoji na okopih domače vasi, da ubrani slemena in ljudi in živino.. . Kar v svojih delavnih oblekah stoje na obzidju, kakor so nekdaj kmečki uporniki kar z vilami in sekirami šli nad graščaka... A v njih srcih gori isti ogenj, ki se je ohranil skozi stoletja v srcih vseh slovenskih junakov. To je resnična Matjaževa vojska, ki je planila na plan, da. spet udari s pestjo sovražnika v obraz. Potem se pokrijejo s črno čepico, na kateri se sveti velika srebrna mrtvaška glava. Njihov simbol je: za to ceno so stopili v boj. Stoje, in se borijo. In pozivajo. Vse. Vse, ki jim slovenska zemlja ni le lepa beseda: Hura, za dom v boj! (Za dom v boj) A nebo postaja še bolj rdeče. Podlost človeškega srca je neizmerna. Rdeči so vpregli v svoj jarem še tujca. Dvojna izdaja: izdaja rdečih nad lastnimi brati in izdaja tujih črnih srajc nad poštenimi Slovenci. In je prišlo. Turjak. Slovenski Alcazar! Naš narodni tabor. Dan, ko junaštvo naših fantov ni moglo več zadržati številčne premoči rdeče in laške poplave. In Grčarice. Začetek pokoljev v tisočih, čas, ko je bil slovenski narod ponižan do zadnje meje, potisnjen na kolena kot nikdar prej. A kjer Bog zapre vrata, tam odpre novo okno. Slovenski narod je še zdrav, krepak, ima še voljo do življenja. Kri mučencev je le seme za nove junake. Že plapola belo-modro-rdeča zastava, že se čuje spet bojni rog, že sc. zgrinjajo od vseh koncev slovenske zemlje možje in fantje. Sinje čete se že zbirajo in urijo v slovenski metropoli, da potem udarijo na vse štiri konce Slovenije v boj za slovensko domačijo, za naš dragi dom in rod!! (Mi slovenski smo vojaki) Leto 19Jf3. Že je jelo odleta/vati rumeno listje s kostanjev in orehov, že se je začel dvgati dim z jesenskih ognjev. Ta lepi čas pred zimo je spočel to našo sinjo slovensko vojsko. In sedaj hodijo skozi z debelo snežno odejo pokrito zimo in vstopajo v pomlad, vso čisto in lahko, kakor je le pomlad na slovenskih tleh Niti sovraštvo rdečih izvržence,v ne more ustavili lepe pesmi zvončkov in trobentic, mačic ob vodi in belih češnjevih cvetov za kočo. Zvonik na hribčku se spet sveti v svoji belini in zvon je zapel veselo skozi topole in doli po senožeti. Saj so sinje čete stopile na tilnik prodanemu sinu slovenske zemlje, saj so one spet vrnile veselje hiši in smrekam in mlinskemu kolesu ob potoku. Pomlad se razcvete v poletje in to spet v otožno jesen, v tisti tihi čas pred zimo. Slovenski vojaki pa hodijo v daljo in šir po slovenski arudi, da ji vračajo svobodo, vasi za vasjo, stezi za stezo, vsaki ped.i ljubljene zemlje. Spet, se zavrte prve snežinke okrog dimnikov in mecesnov in okrog lesenih plotov, spet slemena težko dihajo pod močno snežno odejo. Novo leto prihaja; in z njim upanje. Vsak čas bo slovenska zemlja vsa umita in čista, vsak čas bo stopil z nje zadnji Kajn, zadnji ubijalec svojih bratov. Kako z upanjem napolnjena vre pod nebo junaška pesem naših sinjih junakov: Narod naš gre v dan zoritve.. . (Slovenski domobran) ln je prišla pomlad. Vsa lahka in nasmejana. Brstiči na hruškah in breskvah so napeti. Ne morejo več vzdržati veselja v sebi. In se razpro v cvetove: bele, kakor je bela otroška duša, in rožnate, kakor so rožnate misli vseh. Do zadnjih pasov slovenske zemlje so se pomaknili rdeči krvniki, s seboj so ponesli sovraštvo in gnev. Že se je ljubezen razlila po poteh in strehah, po vrtovih in njivah, vdrla skozi mala okenca h kotlu in v bohkov kot in na zeleno peč. Že je v zraku pesem in sonce in sm,eh otrok in dobrih src. Pomlad je najviše. A tedaj. Z jasnega neba je udarilo in nas razteplo po svetu. Mednarodni trgovci so za zeleno mizo hladno potegnili črto in naredli račun. Prodali so nas. Ukradli so nam najlepše sanje. Opeharili so nas za pravico. To ponižanje najbolj boli. Sinje čete se umikajo kakor pogreb čez gore na tuja tla. Srce jim krvavi ob misli, kako bodo rdeči rablji zaplesali svoj mrtvaški ples nad njihovo ljubo zemljo. Edino, kar nesejo s seboj, je golo življenje. Življenje brez sanj, brez veselja, brez lepote domače vasi. A še življenje je za berače preveč. Znova so sedli mednarodni trgovci za zeleno mizo, znova so mrzlo potegnili črto in naredili račun. Sinjim vojakom je treba vzeti življenja, edino, kar jim. je če ostalo. Tako stopajo naši junaki po svojem križevem potu še nazaj. Ni bilo dovolj v eni smeri, dvakrat ga morajo prehoditi, v obeh smereh. In zadnja postaja je najhujša. Pod biči in kopiti pušk, pod udarci pijanih prodancev padajo v kraške jame, v skupni grob. Tam. naj bo zakopano še tistih nekaj utripov, ki. so jim ostali. (Oj, Doberdob) Končalo se. je. Konec. Potegnjena je zadnja črta, narejen končni račun. ...... Nad. slovensko zemljo je razpeta črna. zastava. Rdeči so zavihteli, svoj bič nad njo, junaki leže v grobu. Zaprla so se okna pod slamnatimi slemeni, tem,no zaveso so potegnili preko njih, da. bo žalost sama v sobi, da se bodo lahko izjokali. Prišlo je poletje, in jesen in zima, prišlo enkrat, petkrat, desetkrat in več, a ni. tistih rumenih listov, ne rdečih ne rjavih, ki bi se vrteli na tla, ko pride, prvi jesenski veter. Pota niso rjava in dobra ko včasih, nebo je sivo in pusto. Res trgajo liste s koledarja, ki visi žalostno na steni, a od tiste pomladi, od takrat, ko so naši junaki legli v grob, ni več pomladi. Ni več rubinastega vina v čašah, ni hleba kruha na mizi in ni soli., v pozdrav dobremu, človeku. Vse je kakor dolga, dolga sedmina. . . Gledamo jo, to našo domovino, in čakamo. Čakamo koga? Mogoče se pa le prebudi kra.lj Matjaž pod zemljo? Mogoče pa le pride spet. in prinese pomlad. Mogoče pa le. . . (Oj, slovenska zemljica...) Nad to zemljo leže sanje. Sanje, ki so jih bili naši junaki vsi polni. Sanje, ki se bodo nekoč uresničile. V videnju teh sanj so dobivali moč v boju, v pričakovanju njih jim korak, ni zastal na sredi poti. To je videnje slovenske zemlje v vsej njeni, lepoti in dobrotnosti: Kakor s trakovi so zvezane s cestami tu vasi; (Zvonenje) cerkev je dvignila glavo preko streh, z viška motri nehanje ljudi pod seboj, ure jim meri in delo deli. Hiše so hišice, okna so okenca, nagelj iz oken lije zelen se po steni, rdeče se peni v soncu tihi ta slap.. . in pisanih rut so vesele tvoje oči, zdravih, rjavih lic in bisernobelega smeha, kretenj oglatih in hoje nerodne in kmečkih zadreg; kletve robate ušesu so tvojemu vino, krepka primera — dala bi zanjo cekin. . . (Iz Dume). Kdaj se bodo uresničile te sanje? Ne vemo. A da se bodo uresničile, vemo gotovo. In tisti dan, tisti veliki dan bodo spet zaplapolale nad našo zemljo naše zastave brez rdeče zvezde, spet se bodo odprla okna. in bo naš človek s polnimi pljuči zadihal zrak. Spet bodo barve dobile svojo toploto in moč. In spet se bo razlegla čez brda in gorice pesem., ki so jo nekoč začeli peti naši sinji junaki, ki pa jim ni bilo dano izpeti jo do konca. Pesem o svobodi in veselju, pesem zahvale in opravljenih daritev, pesem, ki bo vse bodoče rodove vezala v eno z našimi junaki. (Naj čuje) IZŠLA JE ZANIMIVA KNJIGA V SRBOHRVAŠČINI KOČEVJE Titov najkrvaviji zločin od Bor. M. Karapandžiča. Knjiga odkriva strahote naj večjega masovnega zločina jugoslovanskega komunista Tita in njegovih oprod. V knjigi je opisana tragedija 18.500 Slovencev, Hrvatov in Srbov pobitih v kočevskih gozdovih. Knjiga vsebuje 17 dokumentarnih slik. — Cena 2 Naročite jo lahko: Argetina: Dušnopastirska pisarna, Ramon Falcon 4158, Bs. Aires. USA: B. M.Karapandžič 7104 Lawn Ave, Cleveland, Ohio. Kanada: Mrs. V. Lazich, 149A Hillingdon Ave. Toronto, Ont. Avstralija: Mr. Adam Karapandzich, dolarja. 332 Albert St. East Melbourne, Vic. Anglija: Mr. Aleksandar Mirčich, 80 Bradleigh Ave. Grays, Essex Italija: Sig. Boga Pavlovič Via San Marino 30/11 Roma, Italia. Nemčija in ostale evrop. dežele: Dušan V. Nikolič, MUnchen 45, Prager Str. 8/1 Deutschland. ❖ Preljubi dom, ti moja očetnjava, kjer mi zibel tekla je in pela Sava Mladosti rožne sem izpraznil Čače, gledal sem lepoto zemlje naše. &rce mlado je hrepenelo, s teboj živeti je želelo, ob tebi reka očarljiva. Slap Vintgar ,,N EPOVR ATNI Kl“ RADIVOJ RIGLER, Argentina Ko so vr prvih majniških dnevih leta 1945 zmagovite zavezniške čete prisilile Hitlerjevo vojsko na vdajo, je za milijone vojnih ujetnikov in civilnih deportirancev v Nemčiji napočil tisti srečni čas, po katerem so tako zelo hrepeneli vsa dolga leta svojega trpljenja in katerega mnogi od njih niso dočakali. Čas, ko jim je bila povrnjena izgubljena svoboda in dana možnost vrnitve v domovino. In tedaj se je zgodilo nekaj, česar zgodovina ne pomni in pred čemur je sleherni opazovalec ostrmel: Blizu stotisoč osvobojenih jugoslovanskih vojnih ujetnikov je odločno izjavilo, da se ne želi vrniti domov. Biti štiri leta v sovražni tujini, daleč od domovine, ločen od svojcev, živeti v žalostnih taboriščih, obdanih z bodljikavo žico in pod stražo, ki je pripravljena streljati in ubiti na najmanjši znak poskusa bežanja, biti sestradan in živčno skrhan od hudega duševnega trpljenja, pa reči, ko pride čas vrnitve v domovino: „Ne grem domov! tu ostanem!'* je bilo zares nekaj nezaslišanega in nepojmljivega. Prvo, kar je pomislil opazovalec, ko je iskal razjasnitev temu nenavadnemu dogodku, je bilo, da gre za ljudi, ki so od silnega trpljenja postali duševno nenormalni. Toda ogromno število prizadetih je takoj pobilo to predpostavko. Treba je bilo iskati razloge drugje. „Silna je ljubezen do žene, otrok, staršev, bratov in sestra, do doma in domačega kraja. Prisilna in dolga ločitev je to ljubezen še podkrepila. Izredno močan mora torej biti razlog, ki je nagnal te uboge vojne žrtve, da se odpovedo svidenju s tistimi, ki so jim najdražji na svetu." Tako je sklepal opazovalec in^se odločil, da se jim približa in jih neposredno vpraša po vzroku. Odgovor, ki ga je dobil, je bil jasen in enak od vseh strani, kjer 'koli se je bil obrnil: „Mi nismo stopili v vojno na strani zaveznikov, da se borimo proti nacizmu in fašizmu, da bi nam po zlomu teh dveh bil usiljen komunizem. V znak protesta ne gremo domov, dokler bo tam rdeča oblast." Izjava je torej vsebovala bojkot komunistični oblasti v Jugoslaviji in očitek nelojalnosti zavezniknom, predvsem Angležem, na katerih stran so se postivili ti Jugoslovani, ko je njihov položaj v vojni bil najhujši. Zavezniki spočetka niso reagirali. Bilo je toliko drugih in važnejših reči, katerim so se morali posvetiti in ni bilo časa, da bi se ukvarjali z bivšimi vojnimi ujetniki. „Jih bo že premagalo domotožje, pa nas bodo še prosili, da jim čimprej omogočimo povratek v njihoov domovino!" 'Tako so si mislili. Tedaj so se vmešali titovci, ki so si bili hitro na jasnem, da „ne-povratniki" — tako so začeli označevati bivše vojne ujetnike, ki so se jim postavili po robu —- niso enostaven problem in da bi bilo napak zanašati se na domotožje. Klofuta, ki so jim ji zadali ,,nepovratniki“, je odjeknila daleč naokrog in priklicala pozornost svetovne javnosti. Tu se ni dalo več ničesar popraviti. Celo laž, kateer so se titovci tako mojstrsko posluževali in jim je že pomagala iz neštetih zagat, se jim je zdela tokrat neprimerna. Ne samo da bi bila neučinkovita, marveč bi jim celo utegnila škodovati, kajti kdo bi jim verjel, da ljudje nočejo in ne smejo domov zaradi tega, ker da so vsi sami fašisti, nacisti in kolaboracionisti označbe, katere so titovci drugače redno uporabljali v odnosu na vsakega ,ki ni bil nijhovega mišljenja. Moralne klofute torej titovci niso mogli zabrisati. Zato pa so se z vsemi silami potrudili, da razbijejo strnjenost ,,nepovratniške“ množice in da jih potem razdeljene zvabijo na vrnitev v domovino, kjer jim ne bi mogli biti več nevarni. Pri tem podlem delu jim je bila. nujna pomoč zavezniških okupacijskih oblasti v Nemčiji, ki tudi ni izostala. Zavezniki so jim pri tem radi pomagali, saj so tudi oni hoteli čim prej o znebiti teh ljudi, ki jih ne potrebujejo in so jim torej samo v nadlego. In začela so se vsa mogoča ,,moralna“ mučenja teh trpinov, ki so imela samo en cilj, omajati „nepovratniški" duh, oslabiti ga in končno zlomiti. Amerikanci so se pri tem gnusnem početju posebno odlikovali, medtem ko so se Francozi pokazali polni razumevanja in sočutja do ,.ne-povratnikov" in so jim pomagali, kjer so le mogli. Tito je postavil rok: Kdor se ne vrne do določenega časa, izgubi državljanstvo! Nekolikokrat je bil ta termin podaljšan, pa vedno brez kakega vidnejšega uspeha. Odstotek odpadlih —- tistih, ki jih je domotožje le zlomilo — je bil neznaten. Zavezniki so končno uvideli, da so zastonj vsi napori, da »trmaste Jugoslovane" spravijo domov in da ne kaže drugega kot omogočiti jim izselitev v dežele, ki potrebujejo delovno moč. In tako so se začeli ,,nepovratniki“ razhajati v vse smeri sveta, samo ne proti Jugoslaviji in deželam za železno zaveso. Huda je bila ta pot, saj jih je še bolj oddaljevala od njihovih najdražjih in vodila v neznani svet, kjer si je bilo treba ustvariti novo eksistenco in odkoder se morda nikdar več ne bodo vrnili na svoje domove.. . Strašni občutki, pa vendar ni bilo ne zaskrbljenih ne malodušnih. Nasprotno: z obrazov sta se odražala mir in samozavest ljudi, ki so zmagovito prestali najhujšo 'borbo — borbo s samim seboj. Raztreseni po vseh petih celinah živijo danes „nepovratniki“. Že dolgo imajo za seboj prvo, trdo dobo izseljenskega življenja, v kateri ni manjkalo začetniških težav in tistega, kar je bilo najhuje: ponižanj. Utvar o novem življenju si nihče od „nepovratnikov" ni delal in zato za njih ni bilo ne presenečenj ne razočaranj. Vse nevšečnosti in tegobe so prenašali mirno in vdano. Le ob ponižanjih jih je zabolelo srce. Danes živijo že vsi „nepovratniki“ v več ali manj urejenih razmerah. Mnogi so dobili družine iz domovine, tako da jim je ostalo samo še hrepenenje po milem domačem kraju, ki ga dežela, katera jih je sprejela, ni mogla in nikdar ne bo mogla nadomestiti. Domovina je, kakor mati, samo ena! Zato je nesmisel govoriti o ,,novi“ ali „drugi“ domovini. Čez nekaj mesecev bo minilo 15 let, odkar so desettisoči jugoslovanskih vojnih ujetnikov in civilnih deportirancev postali „nepovratniki“. Najmlajši izmed njih so danes že v zreli moški dobi, ostali pa na meji starosti ali že starci. Iz leta v leto pa se množijo „nepovratniški“ grobovi. Za ideale, katerim na oltar so pred petnajstimi leti položili svojo osebno srečo in kar je bilo posebno boleče — tudi srečo svojih naj dražjih, živijo in umirajo v tujini nekdanji jugoslovanski vojaki. Časten in ganljiv epilog prve jugoslovanske vojske! Ko bo zgodovinar opisoval naš čas, se bo gotovo zaustavil ob ,,ne-povratnikih" in jim posvetil nekaj prostora v svojem delu, saj predpostavkam izreden pojav v zgodovini človeštva sploh. Sveti Trije Kralji