82                  
Iz mladostnih načrtov
IV.
|a Suhi je zazvonilo delopust k Velikemu Šmarnu. In oglasil se je tudi svetoduški zvon, in drugi zvonovi po okolici so mu odgovarjali.
»Poslušajmo, kako Iepo zvoni!« pravi eden sosedov,
»Kakor bi poslušal angelsko petje.«
»Čez suške zvonove jih pa ni,«
»Meni so pa naši bolj všeč.«
»Saj pa tudi ne zna vsak tako zvoniti kot cer-kvenik Tomaž. Dober mož, pa pobožen, prav kakor nalašč za cerkvenika. Takega ne bomo več imeli.«
Takrat je v mojem srcu vstala želja, da bi po-stal cerkvenik. Ali nihče ne pade mojster iz nebes; vsak se mora učiti in pripravljati na svoj bodoči po-klic. Tudi jaz semzačel s šolo za prihodnjega cerkvenika.
Pod streho sem privezal tri obroče, v sredo pa obesil srednje debelo poleno, pa so bili zvonovi obe-šeni, in šola se je pričela. Kadar ni bilo posebnega dela, me je vsakdo lahko našel pri »naših« zvonovih, Ob delavnikih sem zvonil »podolgem« svoj bim-bam-bom, bim-bam-bom... Ob sobotah popoldne in ob nedeljah je bilo pa pritrkavanje.
Drugi del — ali po šolsko povedano — drugi razred cerkveniške šole sem dovršil pri kosah. Kaj je namreč pomagalo zvoniti z obroči, ko pa niti sam nisem slišal nobenega glasu. Če hočeš lepo zvoniti, moraš vedno samega sebe — ne! — zvon moraš sli-šati, ali poje prav ali ne. Kosa ima pa lep, močan glas, da se sliši daleč naokoli. Zato sem privezal pod streho tri kose, eno zraven druge. Potem sem pa vzel palico v roke, in kose so zapele pesem, da se je razlegala po celi vasi in nič čudnega ni bilo, če so tiste dni tožili sosedje, da jih bole ušesa.
V majniku sem pa napravil lep oltarček. Kupil sem dve sveči in zopet sem se učil nove umetnosti. Vsak večer sem sveče lepo prižgal in zopet ugasnil, pravtako kakor dela to cerkvenik v cerkvi.   Palico
                                    83
sem dobil v bližnjem gozdičku, svečo sem si izprosil od matere, pripravo za ugašanje sem pa naredil iz trobente, ki mi jo je prejšnjo zimo prinesel Miklavž.
Glavni cilji moje šole so bili s tem doseženi. Samo da bi hotel cerkvenik Tomaž umreti! Ta je pa živel in živel naprej, kakor da mu je duša prirastla. Čimbolj sem želel, da bi srečno umrl, tembolj se je upiral smrti že skoraj sedcmdesetletni starček.
Iz te moke ne bo kruha — sem dejal. Tako dolgo ne morem čakati. Kaj bodo pa ljudje rekli, ko bodo gledali, da samo postopam. Naj le Tomaž oprav-Ija svojo cerkveniško službo, saj nihče ne zna lepše zvoniti kot cerkvenik Tomaž. Pa sem pozabil na ta načrt.
V.
Mcd vsemi ptiči sem najbolj sovražil sovo. Ne vem, kaj bi bil dal, če bi bil mogcl katero ubiti ali pa da bi jo bil vsaj prepodil, če je tuintam katera
 prišla vpit pred našo hišo. Ali kaj, ko pa stoji za sovraštvom zmcraj tisti nesrečni strah: če bi mi pa sova le res oči izpraskala. Kaj pa šele, če bi bila sova vse izvršila, kar pove s svojim glasom. Doma so mi namreč rekli, da pravi sova takole: »Te vjamem
     — te spečem — te snem — te v vodo zaženem.«
     Oh, strašne reči!
I              Nekcga dne pa  grem z materjo  ob  železnici.
     Srečava železniškega čuvaja.
»Mati, ali mora ta-le mož tudi ponoči paziti na  vlak,«  vprašam.
              »Tudi.«
I             »Ali se nič ne boji sove?«
[             »Nič, saj ima tako luč, da se ga sova boji.«
I             O ti srečni mož ti, da pred teboj trepeta celo
sova. Nič drugega nočem postati kakor železniški čuvaj! Sova, potcm pa le pridi! AH se ti bo hudo godilo, ko bom prižgal tisto luč, ki se je ti bojiš.
In šc v enem oziru mi je bila čuvajska služba všeč.
Tisti čas, ko sem hotel postati železniški čuvaj, sem imel deset panjev čmrljev, Kakih pet panjev bi
84
bil še potreboval — pa ni bilo lesa. Že, ko sem na-redil teh deset panjev, so oče vedno godrnjali, koliko škode naredim; potem so mi pa les še kar skrili.
Ko bi bil jaz tiste dni železniški čuvaj, bi ne bil nie v skrbeh za les. Kako lahko bi poprosil, pa bi dobil par desk za svoje potrebe. Saj vedno vozijo les gorindol po železnici. Kdo drugi pa rabi ta les kakor tisti, ki pri železnici služijo. Mislil sem po otročje tako.
Torej železniški čuvaj sem hotel postati.
Ali pa veste, kako se mi je godilo, ko sem materi povedal o svojem namenu? No, poslušajte!
»Mati!«
»Kaj pa?«
»Ali veste, kaj bom jaz?
»No, kaj pa zopet?«
»Železniški čuvaj bom.«
»O, ti pa ti! Kdo bo pa poteni mesto tebe spal? Železniški čuvaj ne sme nič spati, kadar je v službi; če spi, je kaznovan. Ti pa tako rad spiš.«
Ti nesrečni spancc ti, pa mi je snedel prvi dan službo; sovi je pa podaljšal življenje.     J. E. Bogumil