TOMO KOROŠEC*
Odraz sodobnih političnih sprememb v jeziku slovenskega časopisja-
Za trditev, da jezik odraža družbene spremembe, se zdi, kot da je vzeta iz proslule teorije marrizma, po kateri je vsakemu (revolucionarnemu) koraku v življenju družbe ustrezala viija stopnja v razvoju jezika (kot kategorije v družbeni »nadstavbi«). Seveda je vse odvisno od tega, ali se z izrazom jezik misli sistem jezika (po saussurjevski terminologiji la langtie) ali njegova uporaba (la parole). Ce mislimo na slednje, potem je tako, da se dejansko nc more spremeniti niti neznatna pentlja na modnem oblačilu, ne da bi se to »odrazilo v jeziku«, pod pogojem seveda, da je taka pentlja vsaj enkrat jezikovno omenjena (izgovorjena ali zapisana). Ce velja za pentljo, velja tudi za zapletene družbene odnose, vendar ni naloga jezika, da bi družbene spremembe odražal, ampak da bi v družbi služil kot sredstvo za sporazumevanje, tako da nalogo »odražati družbene spremembe« opravi jezik kar mimogrede (v zadovoljstvo raziskovalcev jezika in družbe). Ni pa doslej ne Marru ne komu drugemu uspelo prepričljivo dokazati spremembe v sistemu jezika, ki bi ustrezala oziroma bila posledica (revolucionarne) spremembe družbenih odnosov. Jezik seveda je sistem v premiku, vendar ne »sistem v skokih«, tu spremembe potekajo ptičasi in so razločno vidne Sele z določene razdalje, spremembe pa tudi niso zmeraj razvoj. viSja stopnja glede na prejSnje stanje, so le drugačno stanje, čeprav so seveda bili poskusi, da bi se drugačno stanje ustoličilo kot višja stopnja razvoja, kot »napredek«. Tako so si npr. vzhodnonemški jezikoslovci (na simpoziju, imenovanem Jezikovna kultura v socialistični družbi, Liblice 1976) obupno prizadevali prepričati udeležence o superiornosti nemškega knjižnega jezika v njihovi, socialistični družbi nasproti knjižni nemščini v treh (kapitalističnih) državah z nemščino kot sporazumevalnim jezikom. Dejansko pa so dokazali, da nemško govoreči Zahodni Nemci ne razumejo terminologije, ki je poimenovala družbene odnose socialistične družbe. Spominjamo se, da so se nad podobnim nerazumevanjem pritoževali koroški Slovenci iz Avstrije, češ. ne razumemo časopisnih člankov, katerih vsebina se nanaša na samoupravne družbene odnose. V obeh primerih sta jezika res odražala družbene odnose, vendar Ic na ravni uporabe jezika (jezika kot govora), sistema obeh jezikov pa sta bila identična (če pri koroških Slovencih odmislimo manjše izrazne možnosti »njihove« slovenščine, ker pač tam ni jezik celote vseh družbenih funkcij, kot je jezik v matici).
Družbene spremembe v Sloveniji, katerih bistvo je ukinitev enopartijskega sistema socialističnih odnosov in vzpostavitev večstrankarskega sistema nekoč že obstoječih kapitalističnih odnosov, k sreči niso bile revolucionarne oz. »kontrare-volucioname«, tako da ni treba operirati z nekdanjimi merili o njihovi »naprednosti«, a gotovo so spremembe, ki se morajo kazati v jeziku, in sicer v njegovi uporabi. To je na področju, kjer se po definiciji odriižajo takoj, sproti vsak dan, se pravi, v publicistiki oz. njeni ožji sferi, v dnevnem poročevalstvu.
V poročilu ameriške fondacije Gannet, namenjenemu obravnavi vzhodno-
• I>r. Tomo Koroicc. rolm pio( lu TOV.
To j< predelano m dopolnjeno predavanje za luje slavtvte na ljuMjanvki pcJelni I.	Pod tem navlovom
objavljeno v zbormku XXVII Seminar slovenskega jezika. Ulerature in kulture. Ljubljana 1991. 99-108
evropskih sredstev množičnega obveščanja, je zn Jugoslavijo rečeno, da je imela pod komunističnim režimom žurnalistično kakovost, »ki jc bila daleč nad žurnaliz-mom njihovih vzhodnoevropskih sosedov. Vlada je občasno zdrobila kako zgodbo ali utišala kakega novinarja, ki ji ni bil všeč, vendar na splošno je bilo kar precej medijske odprtosti. Televizijski programi, časopisi in magazini so imeli povsem zahodni videz in jih ni bilo lahko razlikovati od podobnih medijev v sosednji Italiji. (...) Ironija je v tem. da se je kvaliteta novinarstva poslabšala potem, ko se je izrodil komunističi nadzor nad deželo in sta se v Sloveniji in Hrvaški vzpostavili novi. nekomunistični vladi. Nekoč ugledne publikacije so se sprevrgle v forume za potlačena nezadovoljstva etničnih skupin in nacionalnih strasti. Najprej so mediji izgubili objektivnost, kot posledica tega pa je bil težko prizadet status novinarstva.«'
Poročilo ugledne fondacije nejasno omejuje poslabšanje kakovosti novinarstva na čas. ko sta se v Sloveniji in na Hrvaškem vzpostavili nekomunistični vladi, in se potemtakem »poslabšanje« ne nanaša tudi na žurnalizem v drugih delih Jugoslavije, zlasti v Srbiji, kar je pač obžalovanja vredna pomota tega poročila. Kakor je iz formulacij v pt)ročilu mogoče razbrati, se poslabšanje kakovosti novinarstva povezuje predvsem z izgubljanjem objektivnosti pri p<iročanju,' niso pa zajeta važna vprašanja novinarske stroke, kot so npr. žanrska izčiščenost, jezikovna ustreznost, pravočasnost in referenčna natančnost. Vprašanj slovenskega jezika poročilo iz razumljivih razlogov ne obravnava, zato »poslabšanje kvalitete novinarstva« v tem, gotovo dobronamernem port>čilu jemljem kot širok vrednostni okvir, da bi ugotovil, ali se ta padec kakovosti lahko nanaša tudi na jezik, konkretno, slovenski knjižni jezik.
Da lo ne bi bilo preobsežno, hkrati pa nejasno opravilo, je treba, prvič, zastavljeni okvir zožiti tako, da se bo »kvaliteta novinarstva« - in to sugerira tudi samo poročilo, saj govori o kvaliteti turiializma - nana.šala na (časopisno) poročevalstvo in ne bo zajemala široke publicistike, in, drugič, v delu naslova tega sestavka, to je »jezik slovenskega časopisja«, je treba ločevati med jezikom, kakor se kaže nasploh v časopisnih besedilih (vzporedno npr. z jezikom v besedilih znanstveno-strokovne funkcijske zvrsti), in ožje, »časopisnim jezikom«, s čimer se pri nas zelo površno označuje skup (inventar) tistih jezikovnih sredstev, ki so se oblikovala pod vplivom posebne vloge, ki jo ima jezik v poročevalstvu, torej tega, kar imenujemo poročevalski stil. To ločevanje je žal treba poudariti, ker se tako pri nas kot drugje pogosto obravnava kot eno in isto, zlasti pri jezikovni kritiki, in se stilu poročevalstva pripisujejo pojavi, ki sploh ne spadajo sem.'
Sodobne družbenopolitične spremembe se v jeziku časopisnih besedil zato kažejo predvsem v: I. političnem jeziku in 2. stilistiki poročevalstva.
1. Pri nas se je jezikovna kritika vsaj dve desetletji zadrževala pri jezikovnih
' .Emerging Voic«; Ea« European Media m Tran«ilion- A Ganncl FoundalHin Rcpiwl. Columbia Univervly. Ne« York City, oklober 1990 Poročilo je v Uoven\ki lavnosli rbudilo veliko po/otiKnj Tuka) |e navedeno po; F. Vreg. Penpeklive političnega plurali/ma v Jugovlaviji all ■.bli« in beda-novih demokracij Tconja m praksa. 1991. 1-2. 11-22.
■ SplKhal ločUK v lUgosUivanski medi|ski praksi osemdesetih let dve smcn Prva pimicni /mani«cvan)e odvisnosri medqev od politike, rlasti s pojavi alternativnega tiska, druga pa v puvcčaniu napetosti med Icdcralnimi mediji, kar je povezano s 1.1. nacionalno homogenizaajo Prva smer jc avtonomnosti medijev prispevala, draga |o je. nasprotno. zmanjSe-vaU (S SplK-hal. MedrepuMitki ncspor.uumi Tesmia m praksa. I9S9. J-4, .149-.15I )
Med zgora) zapisanimi, a pozno obgavlicnimi kntikami časopisnega jezika je ena iz Kocbekovega dnevnika: -Sleherni dan sem poslušal m prebiral popačene besede, i/umelničcne m latnive stavke, okutal njih lažnivost in smeino neumnost, pa nisem nič storil Že davno bi sc moral zavedali de|stva. da jc tiskana beseda tpoleg ustnega aktivističnega govora) najgrotcsknciii izraz danainic zlohc. zmede. Uii in neumnosti.. Edvard Kocbek. Dnevnik. 1952. Nova revi|a 1985. 33-.U. 97
ohlapnostih, pri pravopisnih, slovničnih, besednih in podobnih napakah, se pravi, pri slabi jezikovni rabi v besedilih, ki so stopala pred javnost v čas»)pisih. predvsem dnevnikih, in so v tem smislu seveda bila čast)pisni jezik, ne pa tudi stvar časopisnega poročevalskega stila, saj so bila besedila politike in torej samo zadnja faza v procesu, s katerim je vladajoča ideologija pred javnostjo utemeljevala svoj obstoj. V tem jeziku političnih besedil je šlo pravzaprav za zlorabo jezika in z bogato literaturo se da pokazati, da so se tega zavedali tudi nekateri nosilci ideologije (Šetinc. Ciorjup) in da smo te jezikovne pojave kritizirali tako partijski (Pogorelec. Korošec) kot nepartijski jezikoslovci (Topt>rišič. Dular), saj besede preprosto niso pomenile tistega, »za kar smo se domenili«. Šlo je za t. i. pnkršče-valsno, kot se je za to pred nekaj leti uveljavila Toporišičeva metafora.'
V	političnem jeziku, kot je nastopal v slovenskem časopisju, je Slo za prepletanje besedja s treh pojmovnih ptniročjih. kot je pt)kazal Igličar.' namreč, za poimenovanja iz družbenoekonomske ureditve (npr. organizacija zdruienega dela. zdrii-ievanje dela in sredstev druibene reprodukcije, samoupravna interesna skupno.<it. poslovodni organi), poimenovanja družbenopolitične ureditve (npr. družbenopolitična skupnost. krajevna skupnost) in poimenovanja pravne ureditve (npr. samoupravni splošni akt, družbeni dogovor, samoupravni sporazum). Zlasti izrazju iz družbenoekonomske ureditve so nekateri teoretiki nasprotovali že zelo zgodaj, izrazito v začetku osemdesetih let, takrat ne brez posledic, tako npr. zagrebški profestu Horvat v reviji Direktor, katere številka z njegovim prispevkom je bila zaplenjena.'
V	zadnjih dveh letih je zlasti izrazje s prvega in tretjega področja izginilo. Se preden je eno zakonodajo nadomestila druga. Samoupravno besedišče je kratko-malo odmrlo in to bi bila prva ugotovljena sprememba v s<idobnem političnem jeziku: v slovenskem poročevalstvu tega besedja ni več. PriKes sicer še poteka in ne moremo vedeti, ali nc bo prišlo do novih mistifikacij. Izginotje razmeroma obsežnega samoupravnega besedišča pravzaprav še ni sprememba v jeziku, dokler praznega prostora ne izpolnijo nova - česar se lahko samo bojimo.
Zato je zanimivejše vpraSanje. ali je s političnimi spremembami (ki se sicer spet ponujajo kot demokratizacija, tokrat »strankarskega pluralizma«) izginilo izražanje (la parole, govor), ki je bilo političnemu diskurzu po pravici očitano kot birokratSčina. birokratska latovščina, politično frazerstvo. ali kot je zapisal novinar Buchalle v Süddeutsche Zeitung, partijska kitajščina. Ali je torej izginil govor, ki je bil po splošni oceni brezbarven, kanclijsko uniformiran, hermetičen. neko-munikativen. ker:
' Pnm J Tt>pofHi£ «Samoupiaviia« slovcntčina V: Pi>vc)iiki naravntnl* ZKimik: Jc/ikt*vni inIscvi birokratskih odkkmos vsanHiuptavnidratNinic/ikinnoiitiiihobčil.Liubliaiia l«8$..37-49:oprckrW<cvalsivunastr .Vš P<xliibnoludi T Korotcc. Svetnik In svetoval« Pet minut ra boliii jezik. MuMjana 1473. I3X-I4I. prtm tudi A Puhar. V laboratoriju samosipravnejta tar|:oaa Teleks. 214 I48.t O političnem jeziku gl tudi T Korotec. OnitbenopoUtična s*h<na v sred. stvih javnega obvelčanja ObveSianje m odločanje Revija za vpraUm» informacijskivkomunikaeiiske in dokumrnucijsVe dejavnosti v delegatskem sistemu l.jubljana 1974. 2.
' A. Igličar. K vprašanjem tematske tipologije poimenovanj za nove pojave in pojme iz naie druZbene prakse in teorije. - V Povejmo naravmsst! JO-33.
' Tam je zapisal; »Kot vidite, konstantno gostirimo o kolektivu, podjetju itd. m se izogibam mistifikacijam. kot so TOZD. SOZD. zdruieno delo in podobno, ker so to mistilikacije telo v jezikovnem smislu. zdruZeno delo je pojmov«! ime. z njim pa se dela kot z osebo, kar ima vse mogoče pusledKe. .. B Horvat. Privredni sistemi i stabdizacija. Trenutek sadainji. proili i buduci rMiektor. 2. 2. 1983. 2.5
' Izvleček iz komentarja Karla Buchelleja je pnnesto Delo 28 5 I48(i. m sKcr na strani, ki je bila namenjena slavljenju 13. kongresa ZK Jugoslavije Tu novinar ptie. da . tudi jugosknanski jsartijski funkcionarji zapadajo partijski kitajičmi. Z njo pa partija ne bo pridobila jugoslovanske mladine, ki pozna povsem drugačno, kritično, iskreno In neposredno govocKO. kot |e to dokazala na kongresu socuUsllčne mladine slaba dva tedna pred kimgrcsum • (str 7|.
-	politični jezik slabo izraža družbene spremembe, ker družbenopolitični delavci s političnimi frazami najlaže zamegljujejo slabo vsebino in odgovornost posameznikov (F. Šetinc),'
-	je sindikalna organizacija pogosto tretja ali četrta ustanova, kjer obravnavajo iste stvari. Ko govorijo, imajo na voljo že izdelane obrazce (B. Pogorelec),'
-	družbene odnose označujejo birokratski in tehnokratski elementi, ker se ljudje bojijo opredeliti in ker gre za nepoznavanje vsebine (M. Gorjup).'"
Te, že pred leti zapisane oznake imajo vsaj dve skupnosti lastnosti. Označujejo, prvič, splošnega političnega govorca (konkretnega, še tako slabega, partijskega, seveda nismo kritizirali)." in drugič, vse so prezrle važno dejstvo, da politični govorec uporablja politični jezik kot monopolist, njegov edini argument je argument moči. njegov posebni interes pa je bil ohranjanje monopola v družbi. Tak politični jezik je dejansko nastopal z mctasocialnega položaja, kazal pa se je kot jezik splošnega družbenega interesa, ki ga ni mogoče sproti preverjati, kajti preverjanje je prepuščeno edino eni. vodilni sili v družbi - partiji. Partijski govorec in partijski jezik sta bila to, kar sta bila. ker sta bila sistemsko postavljena nad družbo in izven nje. Politični jezik je bil oblastniški jezik in je že s tem odkrival in hkrati prikrival za oblastnika edini pomemben interes, tj. obdržati se na oblasti. Kakor hitro pa je vladajoča partija izgubila edini argument, tj. argument moči. in se je morala za obla.st spopasti z drugimi političnimi skupinami in strankami, politični jezik ni bil več jezik moči in si politični govorec ni mogel več prisvajati občega interesa, se je moral zjasniti tudi njegov govor. Če je hotel biti uspešen v boju za volivce, njegov politični govor ni smel prikrivati.
Za sedanja politična besedila v časopisih je značilno, da so oblikovana previdno, včasih tudi zavito, in sicer tudi za javnost znotraj ene politične stranke, npr.: »Kaj bomo storili za gospodarstvo po (novih) volitvah (naslov) Ko bo prišlo do bisivenega zasuka v razmerju politiCnih sil (podčrt. T. K.) in bo SDP lahko sooblikovala ekonomsko politiko. (...)"
»Osnutek proračuna Slovenije za leto 1991 narobe jemlje in narobe daje. Edini. ki je z njim lahko zadovoljen, je gospt>d Janša. Zato ga bo branil z besedo in orožjem, kupljenim s proračunskim denarjem.«"
Novinarju, ki sporoča široki javnosti, pa je dano, da se - kot je zahteval Gorjup - opredeh, ne pa zgolj navaja obvezne dele (ideološko preverjenih) političnih besedil. Tako dnevnik Delo (ki si prizadeva ohraniti relativno neodvisnost od vplivov političnih strank) ne prinaša zgolj obvestil o tem. da je ta in ta tovariš za.sedel to in to pomembno funkcijo, ampak Delovi novinarji urejanje kadrovskih zadev vidijo tudi kot »oster zakidisni boj* ali »intrigo«."
" F. Šctinc. al. po J Ktanjc. Novnninki |cnk - cdiiu t>clo. 23. 12 l«7|«. I«
* Avtorica ima Mndikaini jczik samo/a zgled političnega jezika B. Pogorelec. O čaMipisiKm jeziku. t)elo, 4. 1969.
I«
M Gorjup. Samoupravno novinarstvo LjuNjami 19)17. 99-100 " Btilj poglobljene in bolj dolačene analize poliličiKga jezika so se začele v zgodnjih osemdesetih letih, izrazito v drugi polovici. Tako pr vop «I 4 navedeni zbsimik Povejmo naravnost! Pohvale VTcdnoje tudi besedilo Bonsa Jauiovca Poluifni iezili i Jugailavili. dipl naloga na FSPN. Ljubljana 1988
-Bistveni zasuk v ra/merju političnih sil- tukaj pomeni večje itevilo volilnih glasov in s tem za SDP izMop iz opozicije l.|ubtjanska Pentagonalc Stranka demokratične prenove. Ljubljana, marec 1991. it l.str I
" E, M Pintar. Diagtinalc. Suanka demokratične prenove Slovenije, Ljubljana, marec 1991. It. 2. str. 10. " Npr.: -Včerajinja Peterlelovu javna - televizijska - izjava, da upa. da bo lahko podpredsednikosv ime jxivedal ic prihodnji teden, pa daje slutiti oster zakulisni boj za to visoko mesto v vladnem kabinetu . IWo. 4 5 1991.1 Miha Jenko .Na videz gre za dokaj nepomemben spor. vendar pa se v az.id|u skrivajo V nekatere intnge Ve se namreč, da je dr Rodeta za funkcijo direktorja Kliničnega centra kadrov.-ila stranka slovenskih krWanskih demokratov, čeprav je član SDZ • Delo. 3. 5. 1991. 3 Vinko Vasle
Novodobne politične spremembe s<i povzročile, da so iz političnih besedil v slovenskem časopisju skupaj s prej omenjenim samoupravnim besediščem (TOZD/tozd je spet potljeije, firma, vzgojnovarstvena ustanova je vrtec, individualni poslovt)dni organ je ponovno direktor) izginili znaki totalitarnega političnega sistema, kot so diskvalifikacija drugače mislečih in iskanje razrednih sovražnikov,'' etiketiranje (artarhoUheralec, nacionalist ipd.), posploševanje indukcije (npr.: pod pretvezo, da kritizira negativne pojave i' naSi družbi, napada temeljne postavke te družbe), sklicevanja na samoumevne, vendar nerazpoznavne in nedokazovanc resnice (npr.: na.ii družbi so ti pojavi tttji. odveč je dokazovati, dobro znan princip, to ne prispeva k demokratičnemu dialogu). olepSevanje (npr.: trenime težave, prehodne slabosti, popravki cen nam. zviianje cen). pi>enostavitve (npr.: iz krize nas bo pripeljalo ie več dela; filozofija je povsod, le o delu. tistem proizvodnem delu. ne slišim ničesar), pomenoslovni preskoki in pomensko zastiranje (npr.: k cenam izdelkov bomo doplačali začasni namenski prispevek za ohranitev proizvodnje in predelave mleka ter nemotene preskrbe).'^
Podobne jezikovne stranpoti so znane iz vseh enopartijskih družbenih sistemov. glede vračanja v poprejSnjc naravno stanje pa je ptiložaj pri nas tak kot na HrvaŠkem in podoben čeSkemu. nemara tudi stanju v nekdanji NemSki demokratični republiki.
2. Bolj opazne so spremembe v novodobnem slovenskem časopisju, nanašajoče se na eno. sicer ozko področje stilistike pon>čcvalstva, a tudi te bi s;»mo pi)d določenim pogojem ocenili kot padec kakovosti novinarstva.
Gre za ptijav t. i. rumenega tiska oz. z.a stil tega tiska, ki ga Se uvrSčam v poro-čevalstvo. vendar na njegovo obrobje. To zato. da bi iz tega okolja predvsem izločil tisk s pornografsko vsebino in sliko. Prav je sicer, da smo na Slovenskem razmeroma zgodaj in uspeSno razčistili s čistunskim Skandaliziranjcm nad pornografsko literaturo, saj je za narodno kulturo ptiv.scm nepomembna. Toda kakor ima spotakljiva slikovna erotičnost nekakSna lastna pravila o najmanjScm znosnem okusu, tako mora rumeni tisk. ki - javnosti namenjen - U(wrablja slovenski jezik, delovati v okviru knjižnega standarda, to pa pomeni vsaj v pravopisu in slovnici. Ker je poimenovanje »rumeni tisk« v naSem času in prostoru slabSalno. ga pt«a-mezni listi seveda ne sprejemajo zase. a tukaj odloča pri nas zdaj zveličavni trg. in če je rečeno, da je bila po taki vrsti tiska pri nas potreba, to vsaj nekateri listi potrjujejo z visoko, cclo zelo visoko naklado.
In tako je namesto t. i. novega žurnalizma. ki bi bil lahko ptipestritev in požlahtnitev slovenske publicistike, pa zanj najbrž nimamo ne moči ne korajže za tveganje, skozi ta tržna vrata priSel Se edini manjkajoči znak zahodnega tržnega poročevalstva - senzacionalizem. Po jezikovni plati, torej kot stilni pojav, je priSel - to je treba reči v njegovo dobro - v čisti obliki, s čimer mislim, da se kot tak kaže, zato mu ni mogoče očitati, da je kič (ki se po definiciji kaže zji nekaj, kar v resnici ni). Kaže se namreč kot običajna metoda, ki jo kot tako sprejema tudi naslovnik. Tako v naslovih kot v besedilih so stilne prvine hotena oblika, s katero se želi doseči čisto določen učinek, tj. pritegnitev kupca.
Tukaj si Se ne upam, toda treba bo odgovoriti na vpraSanje, ali nam je bilo zgolj vsiljeno kot socialistična morala ali pa je bilo res stvar naSih kulturnih navad.
Npr. -K rvpravi sc )C priglasil (udi general Ivo lominc l/razil je piivehnu /askrMjenml glede pisanja o naii armadi, ki da je cinitno. sovraiiHi. nekoreklnu in ncpoilemi- (...) «taktno pisante je domala identično s cil|l podtalne vt^ne. ki so avtorjem tlankov otitmi jasni ..«VeCcr. 17 2 IVKH. 2 Ivanka Mibelif. '* Zgledi so i2 Jautovteve razprave, cit tuka) v op II..
da nismo sprejemali tiska, ki bi poročal o zasebnih pikantnih zgodbicah in intimnostih iz življenja popularnih oseb (filmskih zvezdic, plejbojev. pevcev in njihov erotičnih afer), da smo nadalje podrobnosti iz črnih kronik o umorih in ubojih različnih stopenj krutosti prepuščali kriminalistiki in psihiatriji in da celo tega. ali jc kaka znana oseba iz našega vsakdanjika postala srečni očka ali mamica, nismo šteli za neogibno sestavino naše inforntiranosti. Torej nič takega, kar bi se lahko spravilo v okvir načela javnosti kot ustavne kategorije in pravice do obveščenosti kot prvine splošne deklaracije o pravicah človeka.
V	stilistiki smo o senzacionalizmu (zlasti časopisnih naslovov) govorili kot o posledici napačne rabe jezikovnih sredstev, ki se lahko, a ne nujno, vzame kot senzacionalizem. To so t. i. hiperbolični naslovi kot ena od vrst zastrtih naslovov."
Ni mogoče zanikati, da pri nas v senzacionalizem ne bi zapadli tudi »resni« časopisi in revije, npr. Delo in Dnevnik ali Jana in Teleks. Za zgled navajam prosluli »Primer Trobec« iz obdobja 1979-1984 (torej še ne izrazito tržnega obdobja). tj. za naše razmere sto<xlstotno izjemen primer šestkratnega morilca žensk, dvakrat obsojenega na smrt in končno po številnih sojenjih na dvajset let ječe. O zadevi je pisalo osem slovenskih listov. Delo ji je posvetilo kar 4.9.32 vrstic. Njena izjemnost je naše poročevalstvo zalotila nepripravljeno, in preden se je oglasila stroka, novinarska, pravna, zlasti viktimologija. je bilo narejenih veliko napak tako nasproti zločincu kakor tudi njegovim žrtvam in njihovim svojcem." Časopisni naslovi, kot npr. Seigana trupla v kru.inipeči. Rabelj begunk iz osamljenosti (Nedeljski dnevnik). Ostanki okostij dokazujejo, da gre za napnanj pet oseh (Delo). Ustreliti ga ali ne ustreliti? (Teleks), in besedila s [lodrobnimi opisi dejanj spolnega iztirjenca (npr. »Nato sem jo zavil i- rjuho in s peči zvlekel v- peč. Kak.ine itiri ure je gorelo». Jana, 5. II. 1980) so bili senzacionalizem. ob katerega slabih izkušnjah so dozoreli mnogi časopisi.
V	novejšem času sc senzacionalizem kot stilni pojav kaže v listih, kot so Kaj, Lady in Slovenske novice. Tednika Delo Plus in Delo Plus /ks (prvi začel izhajati 7. 4. 1990. drugi 28. 8. 1990) sta se po začetnih uspehih (visoka naklada!) zlila z Delom oz. Slovenskimi novicami.
.Med temi ima najdaljši staž mariborski Kaj. ki je začel izhajati v začetku 1. 1984. tedaj kot tabloid, zdaj je informativno-zabavni časnik, najmlajši. Lady, pa se z največjo naklado ponuja kot prvi slovenski ženski tabloid. Za vse velja (oz. je veljala) oznaka iz prej omenjene CJannetove študije o p<ivsem zahodnem videzu, vendar tega ne zaradi videza ne zaradi vsebine ni treba šteti kot kompliment. Tako npr. Slovenske novice ne prinašajo izključno prispevkov, ki bi žc s svojo ekskluziv-nostjo dajali možnost za senzacionalistično poročanje, vendar so (skupaj z Lady) nagnjene k takemu oblikovanju besedil, zlasti v naslovih pa je opazen izbor izraznih sredstev, ki ga v stilistiki imenujemo hiperlioličnost. ta pa je (dobra) podlaga za senzacionalistični učinek.
To se kaže v izboru besed, ki se lahko nanašajo na vznemirljive iz.seke iz resničnosti ali tako konotacijo omogtn^ijo. čeprav tak izbor nanašanja (taka deno-tacija) za sporočanje o dani vsebini ni nc potrebna ne običajna v poročcvalstvu (gre za način, s katerim se tudi spravilo zelja lahko vidi kot »sekanje glav«), na besedni ravni pa naslovi z besedami umor. škandal, ubiti, grob. grozovitost. skrivnostno izginotje, nadalje besede, rabljene v prenesenem p<imenu, česar iz izolira-
" Ol o icm T Kiirotec. ZaMiIi (ampiuii imimi. JiS 33 (I9S7/KS1, tt 137-143.
ZjuJc«! )e ratislmb m omdnoiaa ptavni ter poročcvahki udik v*li hcwdil Bnuikji Smole Potoku v dtpknmki nalofi StiKariitnalarm v trnih imnikah. Katrdta za mntnanlvo i SPN. l.|uM|ana I"««
nega naslova ni mogoče razbrati, zato je naslov prevara, npr. Mina v mariborski bolnišnici (kjer »mina« ne pomeni »eksplozivno telo«), besede, povezane s spolnostjo, npr. Trda erotika malih oglasov. Posteljne norčije Charlieja Chaplina, Sadisti in mazohisti prihajajo na plan. Smrtonosna zapeljivka. Hiperboličnost se dosega s povečano rabo primerkov in presežnikov; na prvi, pridobivalni strani Dela Plus Iks kar dva presežnika in en primernik. ki tu ni običajno sredstvo reklamnega oglaševanja, npr. Najgrozovitejši množični morilec dežele Twin Peaksa, Najcenejše trgovine z rezervnimi deli. Nevarnejši od tanka (23. 4. 1991).
Seveda so v rumenem tisku tudi pojavi, zaradi katerih Gannetovo poročilo po pravici govori o padcu kakovosti novinarstva. Ker niso stvar stilistike, jih tu ne bom razčlenjeval, pojasnilo pa potrebujejo vsaj toliko, da se pove. da ne morejo pomeniti padca kakovosti dosedanjega novinarstva (ki je. rečeno mimogrede, odigralo nadvse pozitivno vlogo pri našem kulturnem prehodu v strankarski pluralizem), ampak k dosedanjemu samo pristavljajo del, ki je slabše kakovosti. Ti |X)javi kar prevečkrat prinašajo v današnji dan zatohk)st nekdanjega časopisnega pričkanja med liberalci in klerikalci, praznega zabijanja nasprotnikov, zafrkavanja in (nepodpisanega) podtikanja."
Površno razumevanje demokratizacije se kaže tudi v upadanju občutka za mero. ko gre za uporabt» vulgarizmov. To so besede, možne v drastičnem zasebnem izražanju, med bližnjimi znanci ali v nebrzdanih mladostniških klapah. vendar pa jih kultivirano javno sporočanje ne prenese in ga za to ni mogoče obtožiti malomeščanskega čistunstva. Če je Gannetovo poročilo hotelo ali ne. padec kvalitete žumalizma sc v tem ptigledu lahko nanaša na nenavzočnost dobrega okusa, npr. ».3. .da bi privatizacija (...) zajebala številne Slovence (Slovenske novice. 12. 9. 1991. 3. Vinko Vasle). SO- brca v rit (Delo. 29. 10. 1991. 5. naslov; Ilija Bregar). »... da pomoči v drek policijo...« (Delo. 19. 11. 1992. 2. Marko Jakopec.
Na prikazane stilne fx>jave je mogoče gledati tudi takole: Val senzacionalizma. ki ga prinaša novodobni rumeni tisk. jc v nekem smislu kompletiral slovensko poročevalstvo. Senzacionalizem se kaže kot tak in ga razpoznavamo na pričakovanih delih poročevalstva kot pričakovano metodo, s tem pa sc je izostrilo tisto (lodročje. kjer ga ne pričakujemo in ne sprejemamo.
Če med posledice političnih sprememb štejemo tudi visoko konkurenčnost med časopisi (zaradi katere tudi resni časopisi prepogosto podležejo skušnjavi in z objavljanjem t. i. »nizkih udarcev« v medstrankarski tekmi prestopajo meje kul-turnosti). so spremembe v jezikovni rabi lahko tudi spremembe na bolje, pri čemer »na bolje« pomeni izboljšavo stilnih postopkov, ki omogočajo lažje, hitrejše - torej tipično časopisno branje. Tako je npr. Delo. ki je zadnji dve desetletji izkazovalo težnjo po ustaljenosti (zanesljivost tradicionalizma!) v tipologiji naslovov, vzdrževalo nadnaslove kot izključno tehnične enote naslovij, ki so lajšali branje na straneh. kjer ni bilo paginalnih naslovov, tj. v t. i. sobotni prilogi. Postopno, z letom 1992 pa dokončno, je sprejelo nadnaslove v naslovja na paginalno določenih straneh in s tem sledijo ljubljanskemu Dnevniku in mariborskemu Večeru, ki sta se že v obdobju, ko se Delu kot osrednjemu glasilu SZDL ni bilo treba nadmerno prizadevati za pridobivanje bralstva in dvig števila naročnikov, oba »manjša« dnevnika pa sta to morala počenjati v znatno izrazitejši meri. To sta med drugim
'* Npr. «Kol dober knst|an bt Ga|<ek moral prepričali svoje l|udi. da je Bog enako miloslen do vseh. pristaviti pa bi moral, da je do njega manj. ker ima vodilno vlogo in greh na duii. saj se )e prekrili proti kričanskim dogmam: ne želi svojemu bližnjemu mč slabega! Delo Plus, 28. 12. 19V0 (avlor nepodpisan)
dosegala tudi z negovanjem tipičnega (čeprav nižje stopnje zahtevnosti) branja časopisov, ki se zadovoljuje s količino sprejetih informacij v naslovju, hkrati pa tudi bere z izbiranjem besedil na isti strani. Ta način branja podpirajo nadnaslovi. V Delu se sicer Se zmeraj uporabljajo predvsem t. i. tehnični nadnaslovi-" njihova vloga pa je nadomestiti tisto količino informativnosti. ki jo izgubi veliki naslov, ko je bila v njem poudarjena pridobivalna funkcija. Pridobivalnost v časopisnih naslovih pa seveda je tudi posledica konkurenčnosti, boja za obstanek.
Med izrazito slabe posledice novodobnih sprememb pa spada velik upad skrbnosti pri urejanju časopisnih besedil. V Dnevniku, v Delu pa Se posebej, je Število pravopisnih in tipkarskih (nekoč tiskarskih) napak naraslo do praga, ko moti gladko branje.
" To «o področni. n:nil)cpiwapodročni. (cl)lonski. icnialili in vovi»ni naUovi Veliki nidnaslov. ki jc i/raiilo ncich-ničen (domač v Večeru in Dnevniku) sc v Delu po|avl)a redko Gl 1 Korotee. Cisopnni njdnulovi t voduhnih vlovenvkih dnevnikih (lilpoloika rarvrvtitev) Slaviuična revija .3K (IVVI>|. 3. 2U9-2I9
MANCA KOSlR'
Slovenski (dnevniki v luči kodeksa novinarjev RS
Mnogi razpravljavci o novinarstvu vidijo temeljno povezavo med svobodo tiska, demokracijo in profesionalnostjo novinarskega dela, ki da je možna le ob zagotovitvi prvih dveh postavk.' Ker z uvedbo večstrankarskega sistema v Sloveniji lahko govorimo o demokratizaciji političnega prostora in svobodi tiska, me je zanimal tretji člen v navedeni navezi, se pravi profesionalnost novinarskega sporočanja. To sem preučevala zlasti v dnevnoinformativnem tisku v tem letu, posebej pozorno od 13. do 20. novembra 1993, ko sem brala Delo, Dnevnik, Večer, Slovenske novice, Slovenca in Republiko v luči Kodeksa novinarjev R Slovenije, sprejetega v Gozd-Martuljku 19. 11. 1991. leta.
Branje dnevnega tiska skozi optiko novinarskega kodeksa sem si izbrala zato, ker je uresničevanje njegovih profesionalnih normativov v vsakodnevnih novinarskih besedilih preverljivo in za razpravo o položaju slovenskega novinarstva pomembnejše in po mojem mnenju produktivnejše kot navajanje (makro)komuni-koloSkih teoretskih spoznanj o modelih in procesih množičnega komuniciranja. Odkar imamo Slovenci lastno državo, smo namreč intenzivno vključeni od sredine osemdesetih let tako v Združenih državah Amerike kot državah Zahodne Evrope v živahno premišljevanje o tem, ali je novinarstvo poklic ali profesija. Prav 1991. leta sprejeti kodeks naj bi bil dokaz, da si tudi slovenski novinarji prizadevajo vzpostaviti svoj poklic kot profesijo in tako preseči prejSnje stanje, za katero sta bili značilni transmisijska vloga množičnih občil in partijska »posluSnost« novinarjev družbenopolitičnih delavcev.
• dr Nlanca Kotir. med prof na FDV
' Setnam obveJne lilenlure na loiemogici npr v Weiwhenberii. Siegfried (1992): Journalistik. Opladen: V^'eslde-ulscher Verla» Za zda|inje sknenske novinarske rameie pa je pnporodiivo bran)e prispevka Johna O Neilla Journalism in Ihe markel place v Belsey. Andrew in Chadwick. Ruth (ur.) (1992): Ethical Issues in Journalism and the Media. London in New York: Routledge).