Anton Medved: Pevčev poklic.
3°9
„Domen, pridig imamo v cerkvi dovolj", opomnil je pikro Žarko.
„Domen", oglasil se je Miloj, „tako govori le — osel."
In Domen je odšel. Zunaj pa je bilo tema. Črtomir je naredil dobro opazko za odhajajočim, siknivši: „ Mračnjak!" — „Nazori temnega srednjega veka", dodal je nekdo. Mi pa smo se vrnili v razsvetljeno dvorano, da se posvetujemo dalje. In prvo, kar se je sedaj govorilo, je bilo, da je Zoran izpregovoril zopet znamenite besede: „Pobratimi, ne bodimo tako ozkosrčni kot naš ubogi Domen! Čistemu je vse — čisto! In mi  smo  Čisti."
„Well roared, lion"1), zavpil sem jaz.
Pri posvetovanju smo sklenili, da pojdejo trije tovariši, najelegantnejŠi in najlepši, vabit znane družine, da nas poČaste s svojo navzočnostjo o plesnih večerih. Izvolili smo v ta va-bilni odsek Žarka, Zorana in Milislava. V par dnevih je bilo vse povabljeno. Povsod so jih sprejeli z največjo prijaznostjo; navabili so petnajst gospodičen. .ledna je bila odveč, ker je nas ostalo, ko je Domen odšel, le še štirinajst. Radi bi se je bili iznebili, toda nismo vedeli kako, zakaj vse so prišle tako rade, in vsaka bi bila razžaljena, ako bi ji bili odpovedali. Zmenili smo se tako, da bo Žarko, ki je v tem najspretnejši, vedno dve zabaval ter med odmorom vodil po plesišču. Sicer je pa bil isti Žarko že kar naprej razdelil naše uloge, to se pravi, določil vsakemu, kateri gospodični naj se približa ter jo zabava prvi večer, in sicer iz tehtnega vzroka, da ne bi stali kot okameneli v kakšnem kotu ter se gledali kot divje zveri ter tako napravili slabega vtiska takoj pri prvem plesu.  Meni  je  bil napovedal to-le:
„Ivan, ti znaš poljsko. Pri MalČevih, kjer smo dobili dve domači gospodični, stanuje tudi neka Poljakinja, ki ume le poljsko. Izrekla je
') Dobro si zatulil, lev!   Opomba priobčevateljeva.
željo, da bi se tudi ona vdeleževala naših plesov. Povabili smo jo torej in sedaj bo tvoja naloga, da jo zabavaš, kakor veš in znaš."
Zares Častna naloga! Komaj sem čakal usode-polnega večera, ko bi imel pokazati, sem-li za med svet, znam-li zabavati krasni spol ali ne? Pričakoval pa sem večera tudi še zato tako težko, ker sem imel prvič govoriti v divno-zveneči poljščini, in to ne s kakim poljskim Židom, marveč z gospodično, in gotovo Čarobno lepo. Nekoliko me je pa le tudi skrbelo, kako pojde razgovor, zakaj osmešiti se in to pred slovansko gospodično, ne, rajši v smrt! Brzo sem torej preletel vso Vymazalovo poljsko slovnico, ki sem jo bil proučil že o velikih počitnicah, in zopet sem vzel v roke Mickiewicza, največjega poljskega pesnika, da bo kaj tvarine za razgovor.
Slednjič je le prišel zaželeni večer, in sicer je bila sreda. To je bil jedini dan, v kateri nam je bilo mogoče dobiti čitalnično dvorano (zakaj tam so se vršili naši plesi), ob vseh drugih dnevih so plesali drugi; ob sobotah trgovski pomočniki, ob nedeljah Čitalnični udje, jeden večer osmošolci, zopet drug večer re-alci itd. Pa še lepo smo morali prositi predsednika, da nam je dovolil! Sevč, razsvetljavo, klavir, slugo, ki bo za nami pometal, plačamo sami. Klavir so nam dali slabši. Baš prav, saj tudi igralec ni bil najboljše vrste. Iztaknili smo namreč nekega priletnega orgljavca, ki hodi orgljat po cerkvah, kjer ni organista, pa tudi klavir igrat po plesiščih,  če je treba.
Ob sedmih se je imelo začeti. O pol smo mi bili zbrani že vsi ter pričakovali, kdaj pripeljejo gospe matere svoje gospice hčerke. Nekateri so bili v silni zadregi, ki se jim je brala tudi z obraza. Tako n. pr. Penko, ki je ves razburjen vpraševal Žarka: „0 Čem naj pa govorim z gospodično?" — „O vremenu!" dobil je v odgovor.                                             (Dalje.)
Pevčev  poklic.
IN a  brzih krilih drobnih ptic,
V   vonjivem  jutru prerojen, Zamaknjen  v  raj  nedolžnih lic, Strmeč  v  večera tihi sen,
S trpečim  bratom  sam  trpeč, Za domovino  v  roki  meč,
V   trpljenji mož,  v ljubezni zvest, Za radost rahel in  bolest Vsekdar naj pevec duše vnete Zemljanom  kaže vzore svete.
Anton Medved.