polagajo p »največkrat v razsol in potem v dim. Zarebrnice in hrbtišče se lahko uporabljajo sveže ali jih razsolimo m prekadimo kot zalogo za zimo: Svinjsko ribico (pri govedu pljučna pečenka) odrgnemo z dišavami in jo nasoljeno zavijemo v pečico.
Pripomba. Ker uporabljajo na naših trgih, po mesnicah, kuhinjah in hotelih za posamezne kose mesa še po veliki večini spačena nemška imena in ie vendar že čas, da se tudi v mesni stroki začne uvajati slovenska terminologija, sem se. potrudila, da nadomestim spakedranke s pristnimi slovenskimi nazivi. Naj bi se čim preje udomačili! Pri tem mi je šel ljubeznivo na roke živinozdravnik mestne klavnice ljubljanske, gospod dr. Kune.
PAVLA LOVŠETOVA:
Svatbeni in pogrebni običaji ameriških Slovencev.
Kakor je tujina v marsičem vplivala na naše izseljence, tako jim je tudi spremenila običaje na svatbah in ob smrtnih slučajih.
Kar se spominjam porok svojih tamošnjih znancev, nobena se ni vršila v tihoti in skromnosti, kakor se pri nas tako pogosto dogaja v srednjih slojih. V domovini se mnogp nevest poroči v priprosti promenaded oibleki, brez obilnih svatov in šuimne gostije, četudi niso tako revne, da bi tega ne zmogle. V Ameriki pa naši rojaki še mnogo drže na lepo svetovanje. Nevesta mora nastopiti v beli obleki, в pajčo-lanoun in venscem. Tudi družice se za to priliko, pripravljajo skoraj z isto skrbjo kot nevesta. Fina svetla svila, zraven enaikobarvni čeveljčki in drugi nakit, vse to mora biti za poroko novo in v skladu z obleko drugih družic. Kroje si rade 'omislijo vse enake, kar vpliva prav prijetno, posebno če je mnogo družic raznobarvno oblečenih. Da jim je mnogo za celoten lep vtis svatbene povorke, ki jo aranžirajo z veliko skrbjo in disciplino, govori dovolj jasno dejstvo, da so n. pr. koncem novembra nastopile vse v lahkih oblekcah brez rokavov. Res, da iz avta v cerkev ni dolga pot - cerkve so centralno kurjene! — toda za temeljit prehlad lahko zadošča tudi onih par minut. A česa dekleta visega ne store za lepoto! In res se znajo ob taikih prilikah ozaljšati, da jih je veselje gledati!
Seveda je v Ameriki za take prilike drugače preskrbljeno kot pri nas. Modne trgovine imajo posebne oddelke, ki skrbe za popolno opremo nevest-in njih družic. Ne samo da prodajajo taim vse toaletne potrebščine — :na dan poroke jih pridejo tudi sfrizirat in obleč na dom. Tako je vsaka svatba tudi živa reklama za kako modno podjetje!
V	Nottinghamai sem imela priliko prisostvovati poroki ameriško-slovenskega para. Malo pred določeno uro je domači župnik — Anglež — prišel k oltarju, ter na eni nogi stoječ dngnil na drugem podplatu žve-plonko, da je prižgal svečo. (Ta primitiven „obred" je ponavljal tudi Ob .nedeljah, ko je v polnem ornatu pred sv. imašo prižigal sam sobi sveče.) Nato je odstopil preabiterij slovenskemu duhovniku — gostu, ki je imel poročiti novi par. Istočasno je prihajala v cerkev svatbena povorka. Družice s svati so obstale pri prvih klopeh ladje, dekleta levo, fantje desno v bočni vrsti. Skozi ta špalir sta šla ženin in nevesta pred oltar, kjer sta pokleknila na pripravljena kiečalnika ločeno na desni in levi strani oltarja. Po sredi ladje pa so se uisuli v klopi sorodniki in znanci. In seveda tudi radovedneži, ki pa so tam na slahšem kot pri nas, kjer se drenjajo prav do oltarja. Tam pa gledajo tudi na red- in disciplino, kar svečanost še poveča.
Po duhovnikovem slovenskem nagovoru se je pričel angleški .poročni obred, ki je končal s trikratno prisego novoporočcncev.
Pred cerkvijo so nato obkolili mladi par, med objemanjem in poljubljanjem je bilo željenih tisoč sreč...
Po kratkem predjužniku in neizogibnem fotografiranju se je pričelo svatbeno romanje. Novi par z družicami, svati in s harmonikarjem je sedel v avte in: se odpeljal k znancem od hiše do hiše vabit na svatbeno pojedino. Kjer eo obstali, se je najprvo- oglasila harmonika, za njo pa so hiteli v hišo mladi veseljaki. Dober dan! — in že so svatje pograbili mizo ter jo zvlekli h kraju, inato pa so pari zaplesali. Medtem je gospodinja postavila na mizo vino in vsak ga je moral nekaj „pc»ku-siti" na zdravje novoporočencev. Do večera morajo biti taki obhodi končani in ob času dineja svatovščina zopet zbrana tam, kjer se vrši gostija. Te pa so enake gostijam v naših krajih: čim bogatejši sloji, tem bolj obložena miza, in čim več veseljakov, tem dalje traja svatovanje.
Visekako pa je v Ameriki združena zadeva svatovanja ali smrti z razmeroma -mnogo večjimi stroški kot pri nas.
V	zadnjih letih se tolikokrat sliši: „še umreti se boji, ker bo pogreb svojce preveč stal." In vendar, kako pri nas skromno pokopavamo v primeri z Američani! Tam imajo mnogo pogrebnih podjetij in marsi-kalkega Slovenca — pogrebnika prištevajo k dolarskim bogatinom. Saj to je še skoraj najbolj siguren zaslužek: smrti ne more ustaviti noben štrajik, nobena gospodarska kriza. Najbrž je med popolnoma obubožanimi sloji tudi tozadevna navada (mnogo primitivinejša, toda srednji1 sloji v večjih naselbinah polagajo na lep pogreb prav tako veliko važnost kot na lepo svaitbo.
Cim se duša umrlega preseli v večnost, že stopi kdo .od preostalih k telefonu ter pozove bližnjega pogrebnika. Ta pride takoj z vozom po umrlega in ga odpelje v svoj „atelje". Tam mu najprej odpro žilo in
odvzamejo kri ter ga s kemičnimi sredstvi zavarujejo predi prehitrim raizikrojevanjem. Okopanega in lepo oblečnega polože v rakev, ki je na notranji strani vsa tapecirana in prevlečena s svilo. Taka rakev stane tudi za taimkajšno valuto precejšen znesek, srednji sloji kupujejo krste od 300—1000 dolarjev,
Poročenih žena tam ne oblačijo v črno kot pri nas, ampak v svetlejše obleke. Najpriljuibljenejše barve so jim svetlosiva ali rožna, le za najmlajše bela. Četudi ima pokojnica v domači zalogi morda še lepo obleko, vendar je navada, da jo od vrha do tal oblečejo v čisto novo perilo in obleko, še celo nogavice in šolnčki so kaj radi svileni. K taki paradi spada seveda tudi lepo lice, zato mrliča našminkajo in imu sko-drajo lase. Rok jim običajno ne sklepajo k molitvi, ampak, jim jih polože ob telo ah na. prsi. Tako izgleda marsikak siromak, ld ga je raz-jedla dolgotrajna bolezen, čestokrat za 20—30 let mlajši, ker mu upalo lice z vato „nagačijo" in na zunaj sveže pobarvajo.
V tem so ondotni pogreibniki umetniki; od doma so .odpeljali telesno popolnoma propadlega človeka, vrnili pa so prenovljenega, o katerem bi si kdo — ki ga ni poznal — mislil, da je zaspal baš, ko se je pripravil za paradni nastop.
Tako olepšan leži potem pokojnik v domači isprejenmici par dni do pogreba. Znanci in prijatelji mu prinašajo cvetja in zelenja, ld ga znajo povijati v izredno lepe šopke in košarice. Dobro situirani sloji radi napravijo nad pokojnikovo glavo aranžman: bel golobček, pritrjen na svilenih trakovih, se spušča s stropa. Ko sem jih vprašala, kaj to pomeni, ®o mi odgovorili, da to anači pokojnikovo plemenito dušo, ki se dviga v nebo.
Pogrebne ceremonije so slične našim, le da namesto pogrebnikov nosijo pokojnika iz hiše v voz in od tam h grobu najožji prijatelja, ki mu izkažejo tako poslednjikrat svojo ljubezen.
Največje slovensko pokopališče je imenda Kakvarija blizu Cleve-landa, kjer počiva ina tisoče naših rojakov. Ako obiščeš ta mirodvor in čitaš brezkončne "vrste slovenskih imen, takrat imaš občutek, da si doma in ne v tujini.
Nekatoličani in brezkonfesionalci pa se v zadnjih letih ne poslužujejo več pokopov, temveč sežiganja. Ta -moda zavzema že tolikšne dimenzije, da je v vseh večjih mestih nastala potreba po zgraditvi novih krematorijev. Tudi v Clevelaodu so si zgradili .novega, ki je imel sredi februarja t. 1. 15 stanovalcev. Poslopje izgleda od zunaj kakor kaka cerkev, ker ima k uradnim prostorom prizidano tudi kapelico. Skozi to gre stranski vhod, ki vodi direktno pred oltar. Tu se nahaja katafalk, ki se lahko pogrezne v slučaju vpepelitve do spodnjih prostorov, kjer se nahajajo štiri peči.
Glavni vhod pa vodi v pisarno na eni strani, na drugo pa v sprejemni salon, ki je — kakor kapelica — bogato opremljen s slikami in preprogami. Tu je čakalnica za pogrebee, poleg nje toaletna sobica. Svojci pa imajo svoj „family-room" tik mavzoleja na drugi strani pisarne. Tam je tudi sobica za duhovnika.
Mavzolej zavzema ostali prostor v visokem pritličju in dela vtis hladnega salona. Okna so okrašena z zavesami in cvetličnimi stojalci, korak se neslišno izgublja v debelih preprogah. Marmorne stene so razdeljene po predalčkih v grobnice od tal do stropa za one, ki počivajo nevpepeljeni v rakvah. Grobnice imajo dovodne cevi za zrak in doze za kemikalije. Po pogrebu se predalček zapre z marmorno ploščo in se ob robovih začini. V enem letu so taka trupla mumije! Na ploščah so vklesana imena pokojnih, pod ploščo pa so> pritrjene na vseh grobnicah enake vaze za cvetlice.
Na oižji steni mavzoleja se nahajajo zopet od vrha do tal mali predalčki za žare, kjer so shranjeni ostanki vpepeljenih.
V podpritličju so — kakor že omenjeno — štiri peči, v katere spustijo rakve z umrlimi, ki se pri močni plmovi kurjavi vpepele tekom 1—1 y2 ure. Takoj nato dobe svojci pepel (ld je od moškega mrliča kakor pesek, od ženskega prav droben pesek, od otroka pa skoro popolnoma pepel). Te zemske ostanke lahko odneso s seboj na dom, ali pa jih shranijo v mavzoleju. Poleg peči so še prostori, kjer se shranjujejo žare 30 dni, potem pa se pepel zakoplje, alio se svojci ne odločijo plačati stanarino v krematoriju.
Na drugem koncu podpritličja je tudi 20 provizoričnih grobnic za one, ki jih nameravajo prepeljati v drugi kraj. V tistem času ao imeli shranjena tam baš dva letalca, ki sta ponesrečila nad Clevelandom, in so čakali na odlok njunih sorodnikov.
Krematorij ima silno žalostno okolico. V neposredni bližini jc pokopališče brezkonfesionalcev, malo dalje hiralnica za jetične in neozdravljivo bolne, ki je vedno prenapolnjena. Proti Newburghu pa še blaznica, ki je posebno dobro zasedena, odkar imajo v Ameriki prohi-bicijo — tako so mi rekli!
Na svoje veliko začudenje isem lahko oipazovala v Ameriki nekako maškarado na predvečer spominu mirtvih — 1. novembra. Tam na ta dan ne obujajo žalostnih spominov na preminule drage, ampak se zlasti otroci našemijo ter o mraku hodijo okoli in namažejo s kredo ali belo barvo okna in vrata. -Zakaj? Kdo ve? Ker je taka navada.
Vendar Američani radi tega ne prikrajšajo svojih umrlih dragih. — 30. maja, ko je vsa narava že v cvetju, jim ozaljšajo grobove in nazivljejo ta dan olepševalni dan (Decoration day).