573
valovi sodobnega češkega javnega življenja: Merhaut je živel samo za umetnost in umetniške ideale. Morava je v njem izgubila najboljšega izmed sodobnih pisateljev. Merhaut se je porodil 13. oktobra 1863. v Švabinu pri Zbirovu na Češkem. Študiral je v Pragi gimnazijo, ki jo je dovršil 1. 1881. Že takrat je bil literarno delaven ter je izdal zbirko pesmi pod psevdonimom Jaroslav Maruška. Svoje verze je objavljal v praških listih in podlistke v praškem dnevniku »Pokrok". L. 1885. je postal člen uredništvu lista »Moravska Orlice". O gledališču je pisal polnih 20 let. Izpod njegovega peresa je izšla cela vrsta člankov, ocen in podlistkov. Nehal je tiskati pesni ter se je posvetil prozi. L. 1890. je izdal „Povidky", potem je sledila zbirka povesti »Had a jine povidkv", »ČernaPole", »Andelska sonata",  »Vranov".                                                         Fr. Št.
František Šujansky. Z veliko žalostjo in pri tajni asistenci orožnikov so Slovaki nedavno pokopali dekana in župnika selčanskega, Frančiška Šujanskega. Šujansky je umrl v Tešinu, kjer si je hotel dati operirati bolno oko. Šujansky je bil vzor odločnega in rodoljubnega slovaškega duhovnika. Sovražniki so se ga bali, četudi je bil krotek kakor jagnje; preganjali so ga, četudi ni ničesar zakrivil Česar ni doseglo tisoče njegovih sovražnikov, je storila težka, dolga bolezen. Šujansky se je porodil 1.1833. v Rajci. Študiral je bogoslovje na budim-peštanskem vseučilišču in je potem služboval v raznih župnijah, dokler leta 1881. ni prišel kot dekan v Selce. V politiki je bil Šujansky neustrašen boritelj za slovaške pravice. Obljubljali so mu denar, odlikovanje, da bi molčal, toda umrli je z ogorčenjem odklonil.vse. Ni se ustrašil nobenega. „Protivnikov mal mnoho, ale nepriatelov nie" piše neki slovaški list, zakaj vsak je spoštoval in častil njegovo odločnost in poštenost. Kako je bil Šujansky neustrašen, kaže slučaj, ki se mu je pripetil z bivšim ministrom Csakvjem. Šebesta, takratni šolski nadzornik, ki je hotel narodnega dekana Šujanskega začrniti, poročal je ministru, da se v selčanski šoli slabo poučuje mažarski jezik in da je tega kriv edinole Šujansky; prosi torej za posvaritev Šujanskega. In Šujansky je res dobil od ministra oster in sirov dopis, ki pa je bil slabo stiliziran in je imel celo pravopisne napake. Šujansky se ni ustrašil. Odgovoril je ministru, da se čudi, kako more šolski nadzornik oceniti pouk mažarskega jezika v selčanski šoli, katere že 7 let odznotraj ni videl, in kako more minister zahtevati od slovaških otrok, da bi znali mažarski, ko niti sami ministri ne znajo brez napak mažarski pisati. Minister se je prijel seveda za nos, in šolski nadzornik je bil takoj premeščen na drugo mesto. Tak mož je bil Šujansky! — Svoje proste ure je Šujansky posvetil študiju slovaškega jezikoslovja. Za knjigo A. V. Zaturackega »Slovenska prislovi, pofekadla auslovi", ki jo je izdala češka akademija 1. 1896., je umrli nabral 5500 številk. Svoje znanstvene članke in razprave je Šujansky objavil v raznih slovaških časopisih, zlasti v »Slovenskih Pohladech". Njegovo najboljše in največje delo je „Duh a jemu pfibuzna slova".                                      Fr. Št.
Število slovaških časopisov. V Plznu na Češkem je izšla izpod peresa J. Štepanka knjižica pod naslovom »Časo-pisectvo a žurnalistika slovenska". Pisatelj v knjižici pravi, da imajo Slovaki sedaj 30 časopisov. Jaroslav Vlček v svojih »Dejinach Iiteraturyslovenskej" 1.1890. piše, da jih imajo samo 10. Torej v 16 letih je vzraslo število slovaških listov za 20. Po statističnih podatkih iz leta 1905. je ogrska pošta razposlala 2,909.664 iztisov slovaških časopisov. — Že v 1. 1783.- 1787. je izhajal v Požunu (v češkem jeziku) list „Prešporske Noviny". Uredoval jih je dobri češki stilist, Štefan Leska. Prva številka slovaškega lista je izšla 1. 1845. izpod peresa L. Štiira pod naslovom »Slovenske Narodnie Noviny". S tem listom so se Slovaki v veliko škodo Čehov in Slovakov ločili od pismenega češkega jezika. Najbolj razširjeni politični listi so sedaj »Slo-
venski Tyždenik" (13.000 čitaljev). - »Ludove Noviny" (10.850 čitateljev) in »Narodni Hlasnik" (4690 čitateljev). Velikega pomena za slovaško mladino sta lista »Priatel Dietok* (prilega »Lud. Novin" z 8600 čitatelji) in »Noviny Malych" s 4250 čitatelji.                                                                            Fr. Št.
Monsignor Ferdinand J. Lehner, češki cerkveni pisatelj in umetnik, je nedavno obhajal svojo sedemdesetletnico. Monsignor Lehner se je porodil v Rokicanih 1. 1837. Ko je bil kaplan v Stupi, je spoznal umrli kardinal Švarcenberk njegovo slikarsko nadarjenost in zato ga je poklical v Prago, kjer je bil pri raznih župnijah kaplan; sedaj je župnik na Kraljevih Vinogradih. Monsignor Lehner se je posveti! študijan cerkvene glasbe in umetnosti ter je ustanovil za ti stroki dva mesečnika ,Cyrill" (za cerkveno glasbo) in »Method" (za cerkveno umetnost). List »Method", ki izhaja že 34. leto, je bil nekak uvod za imenitno delo Lehnerjevo ,Dejiny umeni naroda českeho". Le-ta spis, ki je za njega Lehner nabiral gradivo 10 let, je sad 20 letnega intenzivnega študija. Lani pa je Lehner dal podlago umetniškemu zavodu pod naslovom »Ustav umelecko - histo-ricky", kateremu je daroval veliko vsoto denarja in vse svoje umetniške zbirke.
OSTROVICA NA KOROŠKEM
Josef Kofensky, češki pedagog, pisatelj in potovavec, je pred kratkim obhajal šestdesetletnico. Josef Kofensky se je porodil I. 1847. v Suški v boleslavskem okraju. Študiral je v Mladi Boleslavi in pozneje na učiteljišču v Pragi. Leta 1890. je bil imenovan za ravnatelja meščanske šole na Smihovu v Pragi. Že kot dijak je imel veliko ljubezen do potovanja. Ta ljubezen ga je nagnila, da je obiskoval predavanje na češki univerzi in tehniki. Pozneje je prepotoval severno Ameriko, Honolulu, Tokio in druge kraje. O svojem potovanju je izdal poljuden in zanimiv spis „Cesty kolem sveta". Skoraj vsi češki leposlovni in znanstveni listi prinašajo njegove potopise. Razen tega je izdal še samostojne spise: »Asie", »Evropa", »Na Krymu", „V cizine", »Z dalekych krajin" in druge.                                       Fr. Št.
Prof. VI. Nehring, slavni poljski učenjak, profesor slovanskih jezikov in slovstev, je zapustil stolico na vratislavskem vseučilišču, kjer je učil od 1.1868. in šel v pokoj. Gimnazijo je obiskoval v Poznanju in v Trzemeszni,  po smrti slovan-
574
skega filologa Czvbulskega je zavzel stolico slavistike v Vrati-slavi. Nehring je bil sotrudnik Jagicev pri listu: »Archiv fiir slavische Philologie4. Zlasti se je pečal z najstarejšimi pomniki poljskega jezika, izdal je »Psalter florijanski", »Gnezenske pridige", »Poljsko-šleske listine iz XV. stoletja" itd. in »Literarne študije" ter najimenitneje delo: ,Altpolnische Sprachdenkmaler". Vladislav Lozinski. Pretekli mesec je izročila v Levovu posebna deputacija, obstoječa iz mestnih odbornikov z županom na čelu, zlato medaljo in diplomo častnega meščanstva levov-skega poljskemu pisatelju in učenjaku Vladislavu Lozinskemu. G. Vladislav Lozinski je bil rojen 1.1843. Gimnazijo je dovršil v Samboru, a v Levovu je študiral začetkoma pravo, pozneje pa filozofijo. Ko je dovršil vseučiliške študije, je vstopil v uredništvo lista »Dziennik literacki", začetkoma kot sourednik, a pozneje kot glavni urednik, ter ga je urejeval vzorno od 1.1866. do 1870. L. 1873. mu je ponudil galicijski deželni namestnik uredništvo uradnega lista »Gazeta lwowska", katerega je urejeval 10 let. Njegova zasluga je, da se je ustanovil pri tem listu »Naukovo-literarni sprevodnik" kot mesečna priloga v knjižici precejšnjega obsega Nekaj časa je zastopal v dunajskem državnem zboru mesti Premišel in Grodek, dalje v deželnem zboru kmečke občine turčanskega okraja. Potem se je pa odtegnil politiki in posvetil izključno le slovstvu in znanosti. Dolgo vrsto let je bil konservator pomnikov umetnosti in zgodovine, predsednik levovskega »Društva prijateljev lepih umetnosti1', dolgoletni podpredsednik »Zgodovinskega društva, predsednik izvrševalnega odbora „Poljske Matice". Leta 1890. ga je imenovala krakovska akademija znanosti za rednega člana, a levovsko vseučilišče mu je podelilo naslov častnega doktorja. Vlad. Lozinski je tudi član »Kunstratha" na Dunaju in član društva, ki prenavlja kraljevski poljski grad na Vavlju. Izmed leposlovnih del Vlad. Lozinskega omenjam povesti: „Črne ure", »Hazardi", »Pripovedovanje", »Vita Nar-voja", »Madonna Busowiska", „Oko preroka", dalje študijo,, Iz estetike življenja", slednjič njegova najvažnejša zgodovinska dela: „Levovsko zlatarstvo", „Patricijat in levovsko meščanstvo", „Levovska umetnost v XVI. in XVII. stoletju", „Na desno in na levo," a najnovejše »Življenje poljsko v davnih stoletjih". Karol Potkanski, profesor občne zgodovine na jage-lonski univerzi v Krakovu, je pred kratkim umrl. Potkanski je bil šele 45 let star; porodil se je 1.1862. v Predocinku v poljskem kraljevstvu. Ko je bil zasebni docent jagelonskega vseučilišča, je spisal največ spisov, od katerih navajamo samo: „0 pier-wotnem osadnictwu w PoIsce", „Postrzyžyni u Slowian i Germanov^", »VValka o Poznanj (1306 1310)", »O pochodzeniu Slovvian". Od avgusta 1. 1906. je Potkanski bolehal; iskal je zdravja v raznih krajih, toda zastonj. Umrli je bil kot zgodovinar zelo spoštovan tudi od inostranih učenjakov, s katerimi se je seznanil ob času svojega znanstvenega potovanja.
Platon Kostecki, Nestor poljskih [časnikarjev, je obhajal nedavno 45 letni jubilej svojega žurnalističnega delovanja. To slavnost so slovesno praznovali v lvovskem literarnem krogu. Henrvk Rewakowicz. Uredništvo »Kurjera Lwowskega" je zadela nenadomestljiva izguba. Umrl je 30. septembra njegov glavni urednik H. Rewakowicz. Umrl je v jubilejnem letu svoje časnikarske delavnosti. Dne 1. novembra 1856 je Rewakowicz namreč prvikrat prijel za časnikarsko pero in je ž njim deloval 50 let v težavni časnikarski službi. H. Rewakowicz se je porodil 1.1836. v Sokolkah. Njegov oče je bil reven vaški učitelj. Srednjo šolo je obiskoval v Samboru v dobi največjega germanizacijskega pritiska. Dovršivši gimnazijo je moral Rewa-kowicz zbok nedostatka gmotnih sredstev vstopiti v državno službo. Eno leto je bil praktitant pri davkariji v Janovu pri Lvovu, odkoder je bil premeščen v Lvov. V Lvovu je obiskoval pravniški oddelek na tamošnji univerzi.   Leta 1856. je
Rewakowicz zapustil državno službo in se je posvetil časnikarstvu. Bil je član uredništva lista „Swit", ki je bil prvi poljski politični neodvisni dnevnik v dobi reakcije. List je izhajal 7 mesecev in je moral nehati izhajati, ker ljudje so se ga bali naročevati in citati. Pozneje je bil Rewakowicz urednik »Gazete Narodove" in 1. 1860. »Dziennika Polskiego". Le-ta doba je bila doba preganjanja poljskega časnikarstva. Zavoljo članka ,Jak rzeczv stoje w Ewropie" je bil Rewakowicz v kazenski preiskavi. »Dziennik Polski" je bil ustavljen in Rewakowicz je dobil pol leta zapora. Ko je bil oproščen, je zopet uredoval »Gazeto Narodovvo" in kmalu potem »Kurjer Lwowski". V ti službi je bil umrši 25 let — do svoje smrti. Kot časnikar si je Rewakowicz pridobil največje zasluge za razvoj demokratične ideje med Poljaki. Umrši je bil ustanovitelj »poljske ljudske stranke", kateri je bil dolga leta načelnik.      Fr. Št.
Spominek poljske slave. Na pustem polju daljne Bes-arabije stoji na malem kurlianu (grobnem griču) visok, kamenit obelisk, v spomin, da leži tukaj slavni poljski hetman (feld-maršal) Stanislav Zotkievski, ki je v visoki starosti tu padel v zgodovinski bitvi pod Cecoro I. 1620. Zdaj je pomnik že napol razpadel in kmetje so ga že mislili porušiti popolnoma in porabiti kamenje za zidavo hiš. K sreči je prišel še pravočasno v dotični kraj Rus g. Butovič, ki je napisal o tem v „Kijevski dnevnik", pozval čitatelje na skladanje denarja za prenovitev pomnika in dal sam prvi prispevek. Morda se torej ohrani ta pomnik velikega poljskega junaka.                                   L. L.
Katarina z Branickih Potočka. V Krešovicah pod Krakovem je umrla grofica Katarina Potočka, mati gališkega cesarskega namestnika grofa Adama Potockega, ena najlepših in najbolj izraženih postav poljskega aristokratičnega sveta. Rodila se je na Ukrajini kot ena izmed treh hčera starodavnega in mogočnega rodu knezov Branickih; ena seje omožila z grofom Zigmuntom Krasinskim, ki tvori z M i c k i e -vičem in Slovackim slovstveno trojico poljsko. Nekaterim Poljakom ugaja Krasinski celo bolje kot Mickievič. Druga je vzela rimskega kneza Odescalchi, tretja pa grofa Adama Potockega, kateremu je verno družila celo življenje v vseh viharjih. Na njegovi strani je stala v ognju krakovskih dogodkov, ko je padla pod avstrijsko pestjo drobna krakovska republika, kakor tudi v klanju 1. 1846. in v revoluciji 1. 1848., ter je dvakrat možu rešila življenje. Za njenih časov je bila palača Potočkih »pod baranami" (pod koštruni — tako imenovana, ker stojita nad vhodom izklesana iz kamna dva ko-štruna) središče poljskega visokega življenja. Zadnja leta se je pa popolnoma odtegnila svetu in živela le za dobrotljivost.
t Feliks Kozulovski. Dne 20. oktobra je umrl v Krakovem poljski pisatelj Feliks Kozulovski. Rajnki se je rodil v Varšavi 1.1842., gimnazijo je dovršil v Viotskovu in potem je vstopil na vseučilišče v Liege. Ko je na Poljskem 1.1863., bučila vstaja, se je vrnil domov, bil je težko ranjen v bitvi, in potem je šel v Galicijo, kjer ga je avstrijska vlada prijela in obsodila na 15 let ječe v trdnjavo Josefstadt. Pozneje je bil pomiloščen, a moral je iti iz dežele, šel je na Francosko, kjer je vstopil v tujo legijo in se boril v Algieru, Meksiki in 1.1870. proti Nemcem, kjer je bil spet ranjen. L. 1875. se je vrnil v Varšavo in pričel pisateljevati, za kar je bil pregnan v srednjo Rusijo, odkoder je pobegnil ter se nastanil v Te-šinu. L. 1883. je bil spet pomiloščen, ter se je vrnil v Varšavo, kjer je v silno težkih razmerah pisal povesti in dopisoval v liste. Čez deset let je zapustil kraljestvo, nato se je potikal nekaj časa po Francoskem in po Rumuniji, slednjič pa obstal v Krakovem. V svojem času je bil Kozulovski jako priljubljen pisatelj, napisal je mnogo novel, povesti in poezij pod psevdonimom Zvgmunt Grabovski.                                             L. L.