MED OSTRNICAMI OTON ŽUPANČIČ Čakaj, šofer! Trenotek tu postani! To mesec, dva nam zdaj bo domovina. Razgled se razprostre, in vsa dolina podobna kvišku obrnjeni je brani. Tih tabor in prečudno tihe trume . .. tu, tamkaj kopje v zemljo zasajeno... vojščaki, balerine, starci, nune ... glej nad otroke zgrudeno tam ženo... Poženi spet! — Ravan se zavrti, in zdaj pritiskajo od vseh strani posamič, strnjeni, za možem mož — v pisani zmedi mrgoli ves Lož... A kakšna to procesija pred vrati? Kot sami pravoslavni patriarhi, cerkveni knezi in duhovni varhi prihajajo s sijajnimi ornati! Rži, ječmena, ovsa in pšenice prinesle smo na sulicah in graha, otave, detelje — ni treba straha: me smo za zimo tukaj, ostrnice! O zlati spomeniki naših njiv, lepši nego iz kamena in brona! Srce mi prebrni skrivnostna zona: mar sem pozabil, kje sem se rodil? To domač je pogled in domač glas, spomin iz mladih let se mi utrinja — a že čez prag se sklanja gospodinja — Bog, gospa Greta, Bog daj, Koča vas! * Snežnik skoz okno gleda me ves Čas, kako pero mi teČe po papirju. Minljivi smo, drobni smo v tem vsemirju, to tvoje črkanje, in ti, in jaz... Ti, ki komolce si razprl in rame udobno sklonil, pa si se visok, da s temenom zadevaš se v obok — je mera tudi zate? — Tudi zame. Denes in jutri in še nekaj časa ponosni kopljemo se v vsaki zori, a pisano človeku je in gori: imena nič, spomina več ne glasa! Mi tu živi uČakali smo grozo — človek in gora, mesto, trg in vas, da izgubili smo svoj krst in glas — veš, da se zovem zdaj Monte Nevoso? ¦k Vesela voda goni žage, mline, poljublja v senci vrbe, v soncu seva, raja čez jez, po kamenju prepeva — kaj ni si v svesti žrela Golobine? Ko ti bi vedel, kod se voda muci, po kakih temnih rupah se pretaka, kako pred rojstvom hrepeni in čaka, ko v mraku sanja, poje si o luči! Ko bi poznal strahoto spodnje ječe, vsak hip pod soncem bil ti zlat bi dar, kot jaz ne vedel bi si kam od sreče in Golobin ti ne bilo bi mar! * ves dan je žela in zvečer prinesla domov v zobeh je bilko od povresla. — Odpri mi kamrico! — Jo že odprem, če te na srce z bilko to pripnem! Jaz z bilko sem pripet na tla domača — kaj neki me ta modrijan uči! — Naj svet se s tabo vred se bolj prevrača — ta moja drobna bilčica drži! MED OSTRNICAMI OTON ŽUPANČIČ Kritiku V posodi teloh, brin s sončnega hriba . , Narišem vas, vi nežni, čili brsti; in ko oko mi njih skrivnost ugiba, takole se mi oglase po vrsti: „Če me prevračaš, me lahko razbiješ, vsebino vso razsujes in razliješ." — „Ne tikaj se me, da mi dih ohraniš." — „Nisem srdit, a glej, da se ne raniš." Tako so. rekli vaza, teloh, brin, in jaz sem si besede njih zapisal, lepo — kar meni moči — jih narisal in tu jih vam pošiljam za spomin. Jaz moram sam izbojevati boj: na desno in na levo vse je mrak. Ena stopinja le, in vse bo soj: toda iz hrupa v hrup — to ni korak. * JSikar ne ženi zdaj krog mene hrupa, ko se razgrebam prav do globočin; ne drezaj mi sedaj v pogovor z njimi, ki smo po dolgem času zopet skupaj. Jaz pogovarjam z nemimi se brati, in to je tih pogovor, tako tih, da slišim žilo, ki mi tke na vrati, in bi ga zmotil najbolj rahel dih. Z njimi se pogovarjam, ki so v jami, posvetujem se z njimi, ki jih ni še: naša beseda teče tise in tise ko v svetlem snu — nikar me zdaj ne drami. Meni je treba velike tišine, toliko let me je ovijal hrum, od njega me boli srce in um in v njem mi preglušena duša gine. Meni je treba velike samote; skloniti moram se čez skrajni rob, kjer ni več zvokov, kjer ni več podob, zapreti oči in razprostreti roke: vso školjko, ki jo oklepa rimska cesta, si moram zdaj pritisniti na uho, tišino preiskati s tenkim sluhom, da zasledim te, jasna, čista, zvesta. In če nebeška znamenja so mreže, ki vanje je najmanjši šum ujet, in je šele za njimi tihi svet, kjer bivaš ti, me tokraj nič ne veže. Ti, ki sem te v mladosti srčno ljubil in si mi v bojih stala vseh ob strani, v slovenstva trdi tlaki sem te izgubil — ktera najtišja te samota hrani? Ti, ki ne dihaš, oko ne v svobodi, ti, ki brez tebe zame ni življenja, spomni se bolečin in hrepenenja, podaj mi roko, pesem, ti me vodi. MED OSTRNICAMI OTON ŽUPANČIČ Med enodnevnic poli smo oblak: povsod, od belih mlinov, sivih žag se zbirajo na kratek, kratek ples: glej, rojstvo — smrt, en pomisljaj je vmes. En pomisljaj samo, ena minuta, da naglo vzklije cvet opojne nade, ljubezni, bolečine in naslade; en pomisljaj — čaroba je osuta. V nebo so se vzvijale kot kadilo za enodneven dar, življenju užgan. In mi? Izteka tednov se število, gledam nazaj — in vse je kot en dan. * Med ostrnice s poti sem zavil, ko mrak večerni iz dolin je vstajal; pogovor tih od onstran je prihajal in me pripel na mesto, kjer sem bil. 609 vriskaš vesel, ne ves za kes in greh — to je bilo v nedolžnih mladih dneh: srce ti je gorelo v čisti strasti, slutilo ni, da je mogoče pasti. A ponevedoma se vanj zaleže zavratni strup, zarine smrtna kal, in zate, ki tako si varno stal, nenadoma ni več nikjer odveze. Zvezde, razsute po neba okrožji, na vse prostranstvo lijejo svoj mir, ti, vase ugreznjen, čutiš venomer, da nekaj milega nad tabo toži. Odprl si mi in spet zaprl nebesa, prehitro zgrnil mi na dušo mrak! Lej, po senceh, ko sem ležala vznak, solze so tolikrat mi zvrhale ušesa! ¦k In vidiš, da v temi življenja gosti si bil brez razsvetljenja in modrosti, kot dete, ki za jagodami lazi, zelene bere, najbolj zrele gazi. •k Tako sem čul pogovor iz temin dveh, ki ne vesta kam iz bolečin; beseda vsaka me je v srce pekla, kot skozenj lastna mi bridkost bi tekla. * In koderkoli hodil sem po sveti, kjer je srce človeško govorilo, lahko mi ga bilo je razumeti, z njim moje vriskalo je in tožilo. Le kadar modrijan mi prerokuje, s krilečimi rokami večnost meri, takrat se nekaj maje v moji veri, poslušam, gledam, in vse mi je tuje. * Bogu nastavil logične je zanke, razpregel metafizične mu mreže. Dokaz je strnjen, tukaj te prestreže, ne izmakneš se mi več, kraj je uganke! A vsa ta trdna kajstva in zvita najstva zapletajo le v nova nas zakajstva. Res misliš, da boš Njega vanje ujeU Ne boj se: On že najde iz njih vrzel. Kriknil je deček: „Morska mesečina!" nagnil se z brega in ujel jo v kapo: skrivnostno sije bleda rumenina, da gledamo vsi s pridržano sapo. Toda lepota traja en sam hip: skoz platno teče voda ko skoz sito, z njo se preceja bitje čudovito, in pred očmi nam vgasne lepi šČip. Okamenel stoji fantič pred nami, molče strmimo, kar nas je okrog; kar eden iz osuplosti se zdrami, pokaže prazno kapo in dahne: „Bog."