KOROŠKA OSREDNJA KNJ12NI CA NA GRADU 1 2390 RAVNE NA KOROŠKEM SM, A.../ ' w flK? ■KiP-Jv'SSr*1*, .s SfisfflPsiKifc - inkv i V* & ;. lwHK *■ /pjpBB5&’ sK ' A gozdarstvo s Nekoč je bilo z gozdom pokritih devet desetin Slovenije. Že v davni preteklosti se je moral gozd umikati pred ognjem, s katerim so nastajale prve kmetijske površine. Bistvene spremembe v poraslosti so se v glavnem dogajale v zadnjih stoletjih. Gozd je bil edini vir energije za fužine in glažute, vir trgovskega zaslužka (z brezobzirnim iz-sekovanjem) veleposestnikom in edino največkrat skromno bogastvo takrat revnim kmetom, ki jim je v stiskah omogočal preživetje. Skoraj do konca devetnajstega stoletja se je gozd umikal človeku. Od tedaj se po- Voščilo rabo - v dobrobit sedanjih in prihodnjih rodov. Naš moto je: v službi gozdov, narave in ljudi. Vloga Zavoda za gozdove Slovenije se bo v prostorskih in časovnih horizontih spreminjala, tako kot se spreminjajo vrednote gozda v družbi, predvsem pa odnos civilizacije do njega. Zato ni slučaj, da je Zavodu za gozdove Slovenije poleg ohranjanja in sonaravnega razvoja gozdov zaupana naloga načrtovanja razvoja prosto-živečih živali, od prihodnjega leta dalje pa tudi izjemno pomembna vloga naravovarstva v gozdnem prostoru. Slovenija sodi med dežele z največjo gozdnatostjo, majhnim deležem javnih gozdov in z umirjenim obsegom sečnje. Gozd na Koroškem pokriva okoli 70 % površin, kar znaša 60.000 ha, od tega je 17.000 ha državnih gozdov in 43.000 ha zasebnih. Ekološki in socialni pomen gozdov je za kvaliteto življenja odločilnega pomena. Pridobivanje lesa iz gozdov in nadaljnja predelava lesa v izdelke z dodano vrednostjo pa prav gotovo predstavljata priložnost za gospodarski razvoj koroške novno vrača na izkrčene površine. V letu 1875 je bilo z gozdom pokritih le 37 % današnjega ozemlja Slovenije, stoletje kasneje pa že več kot polovica. Tako velik delež gozdov uvršča Slovenijo med najbolj gozdnate, bolj gozdnata v Evropi je le še Finska. Prav zaradi gozda je okolje v Sloveniji relativno ohranjeno in v dobi profitnega kapitalizma vedno bolj zaželeno. Pomen gozdov bo s tehnološkim razvojem družbe značilno naraščal, spreminjala se bo le njegova vloga v očeh uporabnikov. Perspektiva je jasna: sožitje z gozdno krajino ter dolgoročna ohranitev in razvoj gozdnih ekosistemov. Poslanstvo Zavoda za gozdove Slovenije je skrb za ohranjanje in sonaravni razvoj gozdov in vseh njegovih funkcij za trajnostno in mnogonamensko Projekcija zgodovine je perspektiva prihodnosti, ki nedvoumno odgovarja na vprašanje razvoja gozdarstva in gozdarske stroke. In to naj bo novoletna popotnica vsem, ki smo tako ali drugače povezani z gozdom. Preden se izteče leto 2006 naj se v imenu sodelavcev iskreno zahvalim vsem lastnikom gozdov, članom sveta območne enote, kolegom v drugih organizacijskih enotah, poslovnim partnerjem, strokovni javnosti, predstavnikom lokalnih skupnosti in vsem drugim za tvorno in plodno sodelovanje v preteklem letu. Vsem, še posebej bralcem Viharnika, želim vesele božične praznike in srečno novo leto. Vodja Zavoda za gozdove Slovenije, Območn enote Slovenj Gradec, Spec. Milan Tretjak pokrajine. Zgleden primer sta naši sosednji deželi Avstrija, kjer je primarna lesna industrija pomembna gospodarska panoga, in Italija, ki ima v svetu vodilno vlogo v finalni lesni industriji. V Gozdnem gospodarstvu bomo na osnovi koncesijske pogodbe v letu 2006 pridobili 65.000 m3 oblega lesa iz koroških državnih gozdov. Teh površin je 26 %, ostalih 74 % gozdnih površin je v lasti zasebnih gozdnih posestnikov. Večino hlodovine iz teh gozdov primarno predelamo na lastni žagi v Otiškem Vrhu. Tako bomo v letu 2006 predelali nekaj manj kot 50.000 m3 in v letu 2007 je naš cilj 60.000 m3 razreza lesa na naši žagi. V slovenskem prostoru smo eden največjih žagarjev in smo v posodabljanje tehnologije, znanje in trženje namenili precejšna sredstva. Naša usmeritev je čim višja stopnja predelave domače lesne surovine in ne prodaja hlodovine žagarjem v sosednje dežele. Da zagotovimo nemoteno proizvodnjo na žagi, nakupujemo hlodovino tudi od drugih gozdnih posestnikov. Ob letošnjem pomanjkanju lesne surovine smo bili na tem področju dejavnosti izpostavljeni izrazitemu vdoru avstrijskih žagarjev pri nabavi surovine za njihove megalomanske kapacitete predelave. Zavedamo se, da so meje odprte in da bomo uspeli samo z znanjem, kadri, tehnologijo in trženjem, ki bo na primernem nivoju ali boljša od avstrijske konkurence. Skupni nastop in povezovanje sta poleg inovativnosti odločilnega pomena za tako majhno slovensko gospodarstvo. Na področju gozdarske dejavnosti je sodelovanje z Zavodom za gozdove in drugimi subjekti na visokem nivoju. Pogrešamo pa sodelovanje in povezave na področju žagarstva, kjer pa se po stari slovenski navadi obnašamo »zaplotniško« in si raje mečemo polena pod noge, kakor da bi skupaj nastopili v tehnološko razvojnem in tržnem smislu. V času želja si tako želimo, da v prihodnje združimo svoje moči in tako gozd in les kot edino slovensko surovinsko naravno bogastvo oplemenitimo ter damo ljudem priložnost za zaposlitev in dvig infrastrukturnega standarda v okolju, kjer živimo. Vsem svojim sodelavcem, prijateljem, kolegom, znancem in seveda Vam, bralcem Viharnika, želim prijetne božične in novoletne praznike, veliko sreče in zadovoljstva v prihodnje. Direktor Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec, d. d. Silvo Pritržnik Najbolj skrbni lastniki gozda v letu 2006 so dobili priznanja Gorazd Mlinšek, univ. dipl. inž. gozd., G Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec V Zavodu za gozdove Slovenije so že osmo leto podelili priznanja najbolj skrbnim lastnikom gozdov v štirinajstih območnih enotah. Letošnji najbolj skrbni lastniki gozda so se zbrali 7. decembra 2006 v Gostišču Smogavc v Gorenju pri Zrečah. Na svečani podelitvi so za skrbno delo v gozdu prejeli priznanja. Podelitvi je prisostvovalo več kot 80 udeležencev. Najbolj skrbne lastnike gozda in ostale obiskovalce je pozdravil župan občine Žreče mag. Boris Podvršnik. Med povabljenimi so bili poslanec državnega zbora in član parlamentarnega Odbora za kmetijstvo in gozdarstvo Franc Sušnik ter predstavniki Zveze lastnikov gozdov Slovenije, Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije in Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Najbolj skrbnega lastnika gozda v Območni enoti Slovenj Gradec Janeza Kočnika, p. d. Končnika, iz Tople (KE Črna) so na podelitev priznanj pospremili vodja ZGS OE Slovenj Gradec spec. Milan Tretjak, vodja Krajevne enote Črna Milan Golob in dosedanji predsednik Sveta OE Slovenj Gradec Jože Jeromel. Iz sosednjih gozdnogospodarskih območij so najbolj skrbni lastniki gozda naslednji: iz OE Nazarje Albin Robnik, iz OE Maribor Franc Oman in iz OE Celje Slavko Ločniškar. Vsi dobitniki priznanj dosledno upoštevajo načela gozdarske stroke, redno in vestno opravljajo gozdnogojitvena in varstvena dela v gozdu ter sprotno skrbijo za vzdrževanje gozdnih prometnic. Pri gospodarjenju z gozdom upoštevajo večnamensko vlogo gozda. Aktivni so tudi pri izobraževanju in usposabljanju lastnikov za varno delo v gozdu. Priznanja najbolj skrbnim lastnikom so podelili za dosedanja prizadevanja in skrb za gozd in vzpodbudo za nadaljnje skrbno delo v gozdu. Naj jim ta priznanja dajo nadaljnjo pozitivno energijo tudi pri prenašanju izkušenj in znanja o gozdu in delu v njem na mlajše rodove. Koroškega najbolj skrbnega lastnika gozda Janeza Kočnika je komisija ZGS OE Slovenj Gradec izbrala na osnovi strokovnih kriterijev iz skupine šestih najbolj skrbnih lastnikov gozda posameznih krajevnih enot, saj imamo v slovenjegraškem gozdnogospodarskem območju veliko prizadevnih lastnikov gozdov. Njihova prizadevnost in skrb se odražata v bogatih in lepih koroških gozdovih. V KE Mislinja so za najbolj skrbnega lastnika gozda izbrali Danila Rošerja, p. d. Pačnika, s Tolstega vrha, v KE Slovenj Gradec Franca Plevnika, p. d. Pegana, z Brd pri Šmartnem pri Slovenj Gradcu, v KE Dravograd Vinka Hanžeta, p. d. Kučija, iz Sv. Danijela, iz KE Prevalje Marka Močilnika, p. d. Škofa, iz Lokovice in v KE Radlje Antona Nabernika, p. d. Tratnika, iz Šentjanža nad Dravčami. Območnega najbolj skrbnega lastnika gozda Janeza Kočnika in ostale krajevne najbolj skrbne lastnike bomo predstavili v naslednji številki Viharnika. Vsem čestitamo! Janez Kočnik na podelitvi priznanj najbolj skrbnim lastnikom gozda Janez Kočnik v družbi (z leve) z vodjo KE Črna Milanom Golobom, vodjo ZGS OE Slovenj Gradec Milanom Tretjakom in predsednikom Sveta OE Slovenj Gradec Jožetom Jeromlom gozdarstvo gozdarstvo Informativni gozdarski storži v novembru Gorazd Mlinšek, univ. dipl. inž. gozd., Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Letošnji november je bil proti lanskemu še kar topel, saj se je lanska zima pričela že iz 21. na 22. november, ko nas je zasulo z debelo snežno odejo. Ta pa je obstala čez vso zimo. Sneženi so bili letošnji novembrski dnevi le v višjih predelih. Že v začetku meseca je sneg pobelil vrhove koroških gora. Peca je bila bela nad 1300 m nadmorske višine še 3. in 4. novembra. Ponovno je bil bel vrh Uršlje gore v noči 13. novembra, v dopoldanskem času je 20. novembra v obliki snežnih neviht padalo nad 1200 m (Preval med Toplo in Koprivno). 24. smo imeli v dolini dež, v višjih predelih nad 900 m nad morjem pa je snežilo. Višji vrhovi so ostali pobeljeni le dan ali dva, saj je bila snežna odeja tanka, tako da so tudi pogodbeni »plužači« lahko ostali doma. Smo se pa veselili dni brez padavin vsi, ki delamo na terenu - gozdarji in kmetje. Smeji pa se tudi gradbincem, saj so delo lahko nemoteno opravljali ves november. Vsi smo izkoristili nepadavinske dneve. predvsem oblačno do delno oblačno vreme s prevladujočimi najnižjimi jutranjimi temperaturami okrog 5 °C (razen 25. in 26. novembra, ko smo namerili okrog 0 °C). Iz amaterske vremenske beležnice je razvidno, da je bil v novembru na Koroškem delež jasnih in delno jasnih dni 37 %, oblačnih in delno oblačnih dni pa 50 %. Delež dni z dežjem je bil 13 %, vendar pa je bila količina padavin zelo mala, to pa že vpliva na zmanjšanje nivoja vode v strugah potokov in rek. V kolikor ne bo v decembru sneženih padavin, kopna zemlja pa bo zmrznila, se lahko nadejamo suše. V koroških gozdovih in pisarnah koroških gozdarjev je bilo ves november živahno. Revirni gozdarji so imeli na terenu veliko dela z označbo dreves za posek v zasebnih gozdovih, s končnimi prevzemi in obračuni gojitvenih in varstvenih del v zasebnih gozdovih, sofinanciranih po nacionalni shemi, kontrolami opravljenih del, pripravo gojitvenih Pojmi £'-~ 1 ‘ PEP«KxiiUje |f\ j izobraževanju'" %lv > (SSKJ 1994) R 1 • GOZDNA -H - PEDAGOGIKA je ¥ vzgoja in ———1—I izobraževanje o gozdu Kaj je gozdna pedagogika? Do 17. novembra se je na Koroškem izmenjevalo predvsem jasno do delno jasno vreme z najnižjimi jutranjimi temperaturami pod 0 °C (4. novembra okrog -4 °C), čez dan pa se je zrak segreval na 5 do 11 °C. Po 17. novembru je prevladovalo objektov za naslednje leto in drugih rednih del. Iz Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja so sporočili, da bodo subvencije za vlaganje v gozdove po EPD 2006 (EU vzpodbude za opravljena dela obnove, nege 4 in varstva v zasebnih gozdovih) izplačane do 29. decembra letos. V decembru bodo lastniki gozdov dobili tudi plačane vzpodbude za opravljeno delo obnove in nege, obračunane po nacionalni shemi (samo proračunska sredstva RS). Zaradi pomanjkanja proračunskega denarja za varstvo gozdov v letu 2006 pa bodo narsko obarvan. Delavke drevesnice Omorika z Mute so za potrebe ZGS s predhodno označenih dreves gorskega javorja nabirale semena (skupina semenjakov pri Lazijen-ku na Zg. Gortini) in storže z izbranih semenskih dreves smreke na Tolstem vrhu nad Mislinjo (semenski sestoj smreke in macesna). Nabiranje Predavateljica Natalija Postružnik in člani delovne skupine za stike z javnostmi na Mašunu lastniki gozdov prejeli plačane vzpodbude (nacionalna shema) za varstvena dela (zaščita sadik, preventivno varstvo ...) v začetku leta 2007. O prenosu plačil vzpodbud za opravljena varstvena dela iz letošnjega leta v leto 2007 bodo iz ZGS lastnike še obvestili. Gozdarje ZGS OE Slovenj Gradec in GG Slovenj Gradec je s Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije službeno obiskal na novo imenovani regionalni upravitelj za področje gozdarstva Franc Nabernik, ki opravlja svoje delovne obveznosti za imenovani sklad tudi v državnih gozdovih koroškega gozdnogospodarskega območja. Med gozdarji so potekala usklajevanja in priprave za podpis pogodbe za planirana dela v državnih gozdovih v letu 2007 med koncesionarjem GG Slovenj Gradec in SKZG. November je bil tudi seme- semena in storžev je potekalo pod nadzorom javne gozdarske službe. 7. novembra si je skupino semenjakov gorskega javorja ogledala in izvedla popis dr. Maja Kraigher iz Gozdarskega inštituta. Kontrolo izvajanja semenarske službe v OE Slovenj Gradec in praktičnega poteka nabiranja ter nadaljnje obdelave gozdnore-produkcijskega materiala je izvedel tudi gozdarski inšpektor Drago Križan. Ob prisotnosti vodje odseka za gojenje in varstvo gozdov v OE Slovenj Gradec Gorazda Mlinška je 22.11. 2006 izvršil nadzor v drevesnici Omorika. 21. novembra je v prostorih ZGS OE Slovenj Gradec potekala javna predstavitev osnutka dolgoročnega načrta Pohorskega lovsko upravljavskega območja. Predstavniki organizacij delujočih na območju lovsko upravljavskega območja so se seznanili s smernicami Viftornifr Udeleženci posvetovanja »Doživeti in spoznati gozd« v Bistri upravljanja s prostoživečo divjadjo na omenjenem območju za obdobje desetih let. Načrt je predstavil Zdravko Miklašič (ZGS OE Slovenj Gradec). Gozd je vse bolj zanimiv za različne javnosti, zato je zelo pomembno, kako ga znamo predstaviti najrazličnejšim uporabnikom. Kakšni so načini predstavitve in uporabe gozdnega prostora, smo izvedeli od predavateljev na posvetu z naslovom »Doživeti in spoznati gozd«. Posvetovanje so organizirali 9. septembra 2006 pod vodstvom Turistične zveze Slovenije strokovnjaki Tehničnega muzeja Slovenije in Zavoda za gozdove Slovenije. Udeležencem posvetovanja je mag. Vlado Vilman (Tehnični muzej Slovenije) predstavil Gozdno učno pot (GUP) Bistra, o delovanju Zavoda Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem na Vrhniki je spregovorila Marjana Zakrajšek, o doživljajskih vidikih vodenja po gozdnih učnih poteh pa je razglabljal spec. Tone Lesnik (ZGS). Hedvika Jenčič (ZGS OE Maribor) je opozorila na pomen gozdne pedagogike in usmeritve učenja o gozdu v gozdu. Predstavila nam je tudi naloge Evropske mreže gozdne pedagogike, ki so bile podane na srečanju gozdnih pedagogov in zainteresiranih za gozdno pedagogiko letos v Šopronu na Madžarskem. O gozdni pedagogiki razmišljamo tudi člani Koroškega gozdarskega društva. Mag. Breda Ogorevc (MOP) je bila v svojem podajanju o interpretaciji narave mnenja, da je za boljšo predstavitev naravnih zanimivosti bolj pomemben prijeten oseben stik kot suhoparne teoretične predstavitve. Simon Resman (ZGS OE Bled) nas je prepričal, da je tudi pot ob potoku zanimiva in poučna; v blejskem gozdnogospodarskem območju so naredili novo gozdno učno pot - Vodno pot Grabnarca. 27. in 28. novembra je v Gozdarski hiši na Mašunu potekal izobraževalni dogodek Oddelka za stike z javnostmi (ZGS). Članom Delovne skupine za odnose z javnostmi sta v okviru delavnice na temo odnosi z javnostmi predavala mag. Natalija Postružnik in Aleksander Salkič. Oba sta strokovnjaka iz Slovenskega društva za odnose z javnostmi in predavata na Šoli za odnose z javnostmi. Predavateljica nas je uvedla v odnose z javnostmi, predavatelj pa je razglabljal o kriznem komuniciranju. V novembru je v OE Slovenj Gradec potekal dokončni izbor najbolj skrbnega lastnika gozda v letu 2006. Izmed šestih v krajevnih enotah izbranih najbolj skrbnih lastnikov gozda je bil za najbolj skrbnega lastnika v koroški gozdnogospodarski enoti izbran Janez Kočnik, p. d. Končnik, iz Tople (KE Črna). Janeza Končnika in ostalih pet najbolj skrbnih krajevnih lastnikov gozda bomo predstavili v naslednji številki Viharnika. Prebrali ste Gozdarske storže, iz katerih so se kot semena vsuli na papir predvsem gozdarski dogodki, s katerimi sem bil bolj tesno povezan avtor storžev. Zanimivih dogodkov in aktivnosti v koroških gozdarskih vrstah je bilo še veliko več! Stol velikan v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri Zgodovina motornih žag na štoru (Mašun) gozdarstvo Srečanje zrelejše generacije gozdarjev Maks Sušek, fotografije Janez Skerlovnik •^—mmmm—m—mmm^m—m—^^^^^^^^m^^mm—m—^m—m—m—mmmmmm— Pripadniki zrelejše generacije Društva Koroških gozdarjev in njihove partnerke so v zadnjem oktobrskem četrtku doživeli prijetno druženje, ki ga je organiziralo naše društvo z gozdarji Krajevne enote zavoda za gozdove v Radljah ob Dravi. Dan, ki smo ga tako lepo in vznemirljivo preživeli, bo ostal v naših srcih, ki že od nekdaj veljajo za izvir življenjskih moči in duhovnosti. Srečanje ob parku Radeljskega dvorca je bilo prisrčno in obetavno. Srečala se je skupina posameznikov, ki so mnoga leta združevali vrednote svojega življenja in začutili toplino ob spoznanju, da vrednote tradicije niso pozabljene. Sledila je lepa panoramska vožnja mimo Hrastnikove in Ko-glerjeve kapele ter Dajnika do cerkve sv. Antona. Ob pogledu preko Drave smo občudovali prelepo kulturno krajino, ki že več stoletij kaže značilno pokrajinsko sliko pohorsko-koz-jaškega področja. Gorska kulturna krajina Navezanost našega kmeta na lastno zemljo je doslej še vedno premagovala vse socialne družbene tokove. Ti hribovci so tudi ohranili našo kulturo. Dravska dolina je bila namreč pod tujim vplivom germanizacije, hribovci pa so ostali zvesti svojemu izvoru. So pa zato bili bolj osamljeni in redkobesedni. Urbanizacija in industrializacija je v drugi polovici prejšnjega stoletja močneje zajela tudi Dravsko dolino. Z zadovoljstvom se spominjamo, kako je gozdarstvo z intenzivno gradnjo cestnega omrežja omogočilo hribovcem tesnejši stik z dolino. Skupno z izgrajenim električnim in telefon- skim omrežjem so se razlike med dolino in gorskim svetom postopoma zmanjševale. Spreminjata pa se tudi miselnost in značaj ljudi. Dejavniki porabniške družbe so tako zajeli tudi ta gorski svet, ki smo ga starejši gozdarji doživljali še z lepimi tradicionalnimi vrednotami. Ob krajšem razgledovanju daljne in bližnje okolice nas je predsednik krajevne skupnosti Sv. Anton gospod Branko Kanop povabil v cerkev, ki je na 854 m visokem hribu značilna veduta osrednje Dravske doline. Ko pa vstopiš v njeno notranjost, te v trenutku prevzame veliko spoštovanje do teh gornikov, ki so v takratnih razmerah izgradili tako velik in čudovit hram. Gospod Branko nas je zelo lepo seznanil z zgodovino cerkve in njene okolice. Izvedeli smo, daje bila cerkev pozidana v letih 1681 do 1683. Je zelo prostorna, saj v dolžino meri trideset metrov. Po požaru 1874. leta ima sedanjo triladijsko podobo s štirimi lepo opremljenimi oltarji. Cerkev bogati tudi osemnajst slik, ki prikazujejo čudeže sv. Antona Podovanskega. Branko Kanop - predsednik KS Sv. Anton Ob sproščenem razgovoru smo vedno bolj občudovali voljo in moč ljudi, ki so vse to ustvarili. Vzpodbujen od naših vtisov nam je g. Branko omenil še legendo o cerkvi sv. Antona, ki jo je povzel po zapisu Mari- je Makarovič v publikaciji Sv. Antona na Pohorju: »Kjer je danes glavni oltar, je rasla stara breza. Na njej so našli obešeno podobo sv. Antona Podovanskega. Ljudje so to sprejeli kot sporočilo, da želi imeti sv. Anton cerkev na tem kraju. Ampak niso pa bili pri volji na tako visokem in neprimernem kraju zidati cerkve, zato so prenesli podobo na prikladnejše nižje mesto, vendar je podoba že naslednji dan spet visela na stari brezi . Tako so se odločili za zidavo na tem mestu.« Cerkev sv. Antona je zaradi svoje posebnosti postala znana romarska cerkev Že od druge polovice 19. stoletja pa vse do danes, ob praznovanju patrona sv. Antona prihaja sem množica romarjev cerkev Sv. Anton na Pohorju Ob zaključku obiska cerkve sv. Antona smo se pogovarjali še o začetni poselitvi tega področja. Prve omembe kmetij segajo v 15. stoletje. Veliko kmetij je ohranilo svoja domača imena vse do danes, kar priča o njihovi vztrajnosti. Širši družbeni tokovi jim niso bili vedno naklonjeni, preživele pa so do sedaj vse deagrarizacijske tokove pa tudi idejo kmečkih skupnosti s skupnimi hlevi. Gozdarji smo bili vedno na njihovi strani, saj nas njihova vztrajnost in narava gozda nenehno spodbujata k razmišljanju o veliki življenjski moči kot rezultatu evolucije. Zato smo se v optimističnem vzdušju poslovili in zahvalili aktualnemu predsedniku Sv. Antona. Nadaljevali smo našo panoramsko pot do antenskega Kapnika ter od tu naprej v predele temnih pohorskih gozdov k partizanski bolnišnici »Svoboda«. Od kamionske ceste do bolnišnice smo med hojo ob stezi občudovali lep smrekov sestoj z veliko in kakovostno proizvodnjo, ki je danes dobra osnova za bodočo sonaravno gospodarjenje. Bolnišnica »Svoboda« in Paherniki O partizanski bolnišnici »Svoboda« smo od naše kolegice Zdenke Jamnik izvedeli, da so pod vodstvom dr. Ivana Kopača - Paučka domačini, aktivisti OF, v aprilu leta 1945 na zahodnem Pohorju zgradili šest konspirativnih bolnišnic. Kot zadnja je bila zgrajena bolnišnica »Svoboda«. Od takrat je torej minilo že 60 let. To je že taka časovna razdalja, ko je mogoče že dokaj objektivno presojati vrednote upora našega naroda zoper okupatorja Slovenije. Ob pogledu v bolniško sobo in prostor z operacijsko mizo nas je pretreslo spoznanje, v kako nemogočih okoliščinah so ti ljudje živeli. Bolniško osebje z okoliškim prebivalstvom je storilo vse, kar je bilo mogoče, da so reševali življenja in lajšali trpljenje ranjencev. Ta izreden čut solidarnosti in požrtvovalnosti za sočloveka bi moral biti dobra sopotnica za današnje dni. Pred dobrim letom je Koroško gozdarsko društvo imelo strokovni ogled Pahernikovih gozdov. Tokrat pa smo se ustavili pri spomeniku Franja Pahernika na Samčevem zaradi lepega razgleda na pestro kulturno krajino z nekdaj najvišje kmetije na severnem pobočju Pohorja (1250 m.n.m). Spomenik ing. Franju Paherniku 12/2006 Vificirvtilr Ribniško - Lovrenško podolje Seznanili smo se z biografijo Pahernikove rodbine, ki je bila tesno povezana z življenjem in razvojem Vuhreda in njegove okolice. Gre za rodbino, ki je veliko prispevala pri preprečevanju asimilacije z velikim sosedom. Več stoletij je bila osrednja Dravska dolina navezana na avstrijska središča. Zaradi utesnjenosti in slabe povezave skozi vso zgodovino vse do začetka prejšnjega stoletja v tej dolini nismo imeli prepoznavnega pisatelja, pesnika ali kake druge vplivnejše osebnosti, ki bi prebujala narodno zavest. Takrat se je začel aktivno vključevati v življenjske tokove Vuhreda s širšo okolico Franjo Pahernik. In tako smo se začeli pogovarjali o domačinu, ki je razodeval posebno energijo, ki se je vselej odražala pri njegovem delovanju v takratnem okolju. Svojo naravno osnovo je oplemenitil s študijem gozdarstva na Dunajski univerzi, kjer je 1905. leta tudi diplomiral. Bolnišnica »SVOBODA« Po vrnitvi na domače posestvo je pristopil k načrtnemu gospodarjenju. Njegovo življenjsko pot so vedno in povsod spremljale vrednote znanja, poštenosti, socialnega čuta in kulture. Poznana je bila njegova osebna skromnost. Njegova narodnostna usmerjenost pa je imela za te kraje v tistem času neprecenljivo vrednost. Po prevzemu posestva je bila vidna popolna sprememba pri gospodarjenju z gozdom. Povsem je opustil vse dotedanje načine gojitvene tehnike in začel uvajati novo bolj sonaravno smer gojenja gozdov in to prenašal tudi na vsa druga področja gospodarjenja. Z lastnimi sredstvi je leta 1913 zgradil osnovno šolo na Bol-fenku v Hudem Kotu. Leta 1919 je v Vuhredu zgradil žago na parni pogon, že 1910. leta pa elektrarno. Leta 1907 se je aktivno vključeval v razreševanje socialnih in narodnostnih težav. Izvoljen je bil v vodstvo Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani in tako pospeševal slovensko šolstvo v narodno ogroženih obmejnih krajih. Ob razpadu avstro-ogrske monarhije se je aktivno vključeval pri uvajanju in organiziranju novih državnih, izobraževalnih in kulturnih inštitucij v osrednji Dravski dolini. V letih 1931-1935 je bil Franjo Pahernik narodni poslanec Narodne skupščine v Beogradu. Bil je tudi prvi župan 1933. leta novoustanovljene občine Vuhred. Od ustanovitve do okupacije 1941. leta je bil predsednik društva Sokol Vuhred-Marenberg in bistveno prispeval k izgradnji, za takratne razmere impozantnega, sokolskega doma z nogometnim igriščem. Takoj po okupaciji Jugoslavije so več zavednih družin iz osrednje Dravske doline odvedli v zapore Meljske kasarne v Mariboru. Med njimi je bila tudi Pahernikova družina. Od tu so bili nato izseljeni v Liko. Okupator jim je zaplenil vse premoženje. V izgnanstvu je tik pred koncem vojne tragično preminil v taborišču Jese-novac na Hrvaškem sin Vojko. Po vrnitvi iz izgnanstva ob koncu 1945. leta sta bila Franjo in Marija Pahernik v celoti razlaščena in brez odškodnine. V decembru je bila nacionalizirana še Pahernikova žaga. Do vrnitve premoženja decembra 1992. leta je z gozdovi gospodaril gozdni obrat v Radljah. S koncepcijo intenzivnega gospodarjenja na osnovi nege je Pahernikov gozd kakovostno še nadalje bogatel. Gospa Vida Marija Ribnikar (rojen Pahernik) je po smrti očeta in matere podedovala celotno posestvo. Iz spoštovanja do svojega očeta in njegovih vrednot ter iz svojih lastnik humanitarnih nagibov je lani v septembru postavila temelje Pahernikove ustanove z namenom podeljevanja štipendij študentom gozdarstva Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. S spodbujanjem znanstvenoraziskovalne dejavnosti pa bo zagotovljeno tudi vzorno sonaravno gospodarjenje. Razgreti od vtisov na račun pestrega pogovora o zanimivi pohorski družini smo se zapeljali do kipa, ki simbolizira ustanovitev Pahernikovega sklada. Kip kiparja Jirija Kočice Postavljen kip je del projekta, ki bo prikazal neločljivost resnične gozdarske stroke od kulture. Na izdelavo tega kipa in njegovo postavitev daleč od urbanističnih središč so vplivale poteze gospe Vide Ribnikar, s katerimi je omogočila ustanovitev sklada. V nadaljevanju lahko pričakujemo nove izvirne izpovedi umetnika Jirija Kočice in še koga. In ko je umetnik ob postavitvi tega kipa za trenutek obstal ter premišljujoče gledal na svojo bogato in zanimivo skulpturo, je polglasno izrekel besede: »In četudi je kip samostojni glasnik sredi velikega gozda, je njegovo sporočilo v sozvočju s slehernim semenom in slehernim novim kritjem.« Udeleženci tega srečanja smo duhovno bogatejši nadaljevali pot proti Pahernikovi smreki. Ob kratki poti med cesto in Pahernikovo smreko vsakega obiskovalca tega dela gozda presenetijo mogočna drevesa na sorazmerno majhnem prostoru. Pri tem še posebej izstopa za današnje razmere že orjaška smreka s premerom 133 cm, ki smo jo v spomin na ing. Pahernika poimenovali kar Pahernikova smreka. Revirni gozdar Janez Skerlovnik nam je razložil, da smo del tega gozda zaščitili in s tem omogočili, da na sicer majhni površini zaživi naravni raziskovalni laboratorij. Zaradi sonaravne koncepcije pri gospodarjenju smo še posebno pozorni na individualne značilnosti posameznih dreves. Zato ni zgolj slučaj, da nas je ves dan na vseh točkah spremljala človeška prisotnost na tem našem prelepem koščku slovenske zemlje. Če smo se med panoramsko vožnjo in v cerkvi sv. Antona ogrevali, nadalje preko bolnišnice »Svoboda« in Samčeve osame vnemali, smo ob Pahernikovi smreki vzplamteli za nova prijetna srečanja. Lepo je, če si mladost in zrelost podajata roko. Kolegicam Jerneji in Zdenki ter kolegu Janezu za prisrčnost in požrtvovalnost lepa hvalal Ob Pahernikovi smreki gozdarstvo gozdarstvo Okrasna božična in novoletna drevesa V invptni gozdarjev ZGS QE Slovenj Gradec zapisal Gorazd MHnšek, univ- dipl, inž. gozd., vodja odseka za gojenje in varstvo gozdov, QE Slovenj Gradec Bližajo se božični in novoletni prazniki. Praznično vzdušje si lahko ustvarimo z okrasitvijo božičnega in novoletnega drevesa. Okrasna božična drevesa lahko dobimo v gozdu, na namenskih negozdnih površinah ali v drevesnicah. Pridobivanje okrasnih dreves poteka po navodilih javne gozdarske službe. Okrasna drevesa iz gozda lahko pridobivajo po Zakonu o gozdovih lastniki gozdov in v državnih gozdovih Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oz. fizične osebe, ki imajo s skladom sklenjeno pogodbo le na podlagi izdane odločbe o usmeritvah in pogojih za pridobivanje okrasnih dreves. Za okrasna drevesa, pridobljena v gozdu, gozdarji Zavoda za gozdove Slovenije izdajo lastniku gozdov poleg odločbe obvezno še plombe za označevanje teh dreves. Tudi ostala okrasna drevesa, pridobljena v drevesnicah in na ostalih namenskih negozdnih površinah, morajo biti opremljena s plombami, odločbo pa zamenjuje račun, na katerega se vpiše število plomb. Zavod za gozdove Slovenije je plombe za označevanje okrasnih dreves razdelil na območne enote, lastniki gozdov pa jih dobite na vaši krajevni enoti. Plombe so samolepljive nalepke rumenozelene barve z letnico 2006 in oznako izvornega gozdnogospodarskega območja. Okrasna drevesa se označi s plombo najkasneje na kamionski cesti oziroma v drevesnici. Prodajalci okrasnih dreves morajo imeti izdane odločbe oz. kopije odločb. Re- virni gozdarji izdajo posameznemu lastniku gozda do 25 plomb brezplačno. Za lastnike gozdov, ki bodo vzeli več kot 25 plomb, velja enotna bruto cena za vse prevzete plombe 54 SIT ali 0,23 € za plombo. Drevesnice in podjetja ter drugi, ki namensko vzgajajo okrasna drevesa, dobijo plombe na območni enoti v odseku za gojenje in varstvo gozdov. Gozdarji usmerjajo lastnike gozdov in podjetja v okviru možnosti, da okrasna drevesa pridobivajo na presekah, na infrastrukturnih objektih ter na zaraščajočih površinah. Na gozdnih površinah pa mora pridobivanje potekati po principih nege in varstva gozdov. Naše tradicionalno okrasno božično drevo je smreka. Jelke zaradi ogroženosti in redkosti gozdarji ne priporočajo, tisa pa je zaščitena drevesna vrsta. Pridobivanje in označitev tise za okrasno drevo je kaznivo dejanje! Z navodili izdajanje in obliko plomb so poleg Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano seznanjeni tudi Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano, Policija, Carina in Tržni inšpektorat Republike Slovenije. Nadzor nad izdajanjem plomb in pravilno uporabo le-teh izvajajo inšpektorji Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano. Pri krašenju božičnega in okrasnega drevesa, lahko pa tudi smrekove ali kakšne druge veje, vam koroški gozdarji želimo veliko ustvarjalnosti, v prihajajočem letu pa veliko zdravja, zadovoljstva in medsebojnega sodelovanja! «J®1m Gradnje IGEM, d. o. o., v letu 2006 Slovenj Gradec d.0.0. ■m w w CELJSKA CESTA 7, SI-2380 SLOVENJ GRADEC mmmm Petra Krevh Zima se letos kar noče prikazati, nam in investitorjem pa je verjetno kar prav, saj bo morda ostalo kaj sredstev in bomo namesto pluženja lahko popravili kakšen odsek ceste več. Mi smo z delom v letu 2006 dokaj zadovoljni, saj smo dokončali kar nekaj objektov, ki so nam lahko v ponos. Kot smo že pisali v Viharniku, smo izgradili najnovejšo pridobitev na GTC Kope, in sicer sedežnico na Ka- štivniku. Na Prevaljah smo izvedli rekonstrukcijo skladišča v trgovino za Koroško kmetijsko zadrugo. V novembru smo zaključili z deli na stanovanjskem bloku Slovenj Gradec, prav tako so dokončana naša dela na trgovskem centru Lidl. Med poletnimi počitnicami smo izvedli prvo fazo rekonstrukcije OŠ Šmartno ter uredili nove pisarne v podjetju Styria Vzmeti, d. o. o., na Ravnah. Dokončali smo dela na komunalni ureditvi poslovne cone Ravne ter rekonstruirali še mnogih manjših objektov. Uredili smo naslednje ceste ceste: - Mostnar-Marošek - Gradiški križ-Rutnik - Sveti Urban-Ažnoh - Ržen-Krevh - Vošner-Dobravska vas - Podgorje-Suhi dol - Svetina-Bošnik - Tomšičeva ulica - Robnikov jarek - Brda-Merkač - Krpač-Fišer - Završe - Švičeva ravna-Trbos - Celovška cesta Pod nadzorom gozdarjev ZZG OE Slovenj Gradec smo vzdrževali gozdne prometnice na Koroškem. Pričeli smo tudi z izvajanjem del, ki se bodo nadaljevala v letu 2007: - komunalna infrastruktura podjetniške cone Radlje ob Dravi - rekonstrukcija Šolskega centra Slovenj Gradec - obvoznica Vič Želimo, da bi bilo leto 2007 prav tako uspešno kot letošnje. Ob izteku leta želimo vsem bralcem Viharnika, poslovnim partnerjem in uporabnikom naših storitev veliko lepih trenutkov, predvsem pa zdravja in sreče v letu 2007. Strokovna ekskurzija lastnikov gozdov v Beli krajini Besedilo in foto.: Avgust Kunc, univ. dipl. inž. gozd., % Zavod za gozdove, Območna enota Slovenj Gradec Včasih je dobro pogledati urejenost sosedovega dvorišča, da znaš oceniti svojega. 10. novembra letošnjega leta je ZGS KE Slovenj Gradec organizirala strokovno ekskurzijo lastnikov gozdov v revirjih Pameče in Gola-vabuka v gozdove območne enote Novo mesto. Namen ekskurzije je bil spoznati gospodarjenje z bukovimi gozdovi in belokranjskimi steljniki. S polno mero dobre volje smo se podali na pot s prelepe Koroške, kjer prevladujejo temni gozdovi smreke ( 85 %), v južne kraje Slovenije, kjer je smreke le za vzorec. Dopoldanski del ekskurzije je minil ob ogledu gozdov GGE Brezova reber. Enota meri 1717 ha in jo v celoti pokriva istoimenski revir. Prevladujejo državni gozdovi, zasebnih je le 4,5 ha. Na vrtačasto in blago valoviti kraški planoti je na nadmorski višini med 300 in 500 m največ bukve. Gre za bogate gozdove s povprečno lesno zalogo 425m3/ha in prirastkom co lesne mase in pustili, da se obnovijo po naravni poti. Po uspešni naravni obnovi so izvedli končni posek. Mladje so izpopolnjevali s sadnjo smreke, macesna in zelene duglazije. Z nego so odstranjevali predvsem nekvalitetne osebke (negativna izbira). Za povojni način gospodarjenja so značilne planske sečnje, predvsem v bližini spravilnih poti. Gole površine so posadili s smreko, del pa se jih je naravno obnovil. Umetni sestoji smreke so danes nekvalitetni in podvrženi močnim napadom podlubnikov. Koncem 60. let prejšnjega stoletja je mlajši rod gozdarjev začel s temi gozdovi gospodariti na sonaraven način in na principih pozitivne izbire. Na primeru dveh ploskev, ki so jih gozdarji pred 35 leti izločili v raziskovalne namene, smo videli razlike med gozdom, kjer so izvajali intenzivno gospodarjenje, in gozdom, kjer je bil razvoj prepuščen naravni poti. Lesna zaloga na obeh ploskvah je podobna (preračunana na Revirni gozdar inž. Stane Pirc že 35 let gospodari v teh gozdovih, ki so sestavni del njegovega življenja. Svoje znanje in izkušnje nam je tudi zato predstavil izredno slikovito. Lastniki gozdov so se po predstavitvi rezultatov intenzivno vključevali v razpravo o učinkih redčenj. Če že zaideš na Dolenjsko, potem ne smeš mimo vinske kleti. Na kratkem postanku smo si ogledali proizvodnjo značilnih vin Metliške vinske kleti, časa za degustacijo vin pa je bilo premalo. Popoldne smo strokovno ekskurzijo nadaljevali v Beli krajini, kjer smo si pri vasi Drašiči ogledali značilne belokranjske steljnike. Še pred štiridesetimi leti so v njih pridobivali predvsem steljo za živino, saj je bil stalež živine precej večji kot danes. Obsežne površine, ki so jih poraščale orlova praprot, jesenska ter pomladanska resa, so kmetje kosili. Zaradi pomanjkanja gospodarskih gozdov so na steljnikih gospodarili z nekaterimi drevesnimi vrstami, kot so breza, graden, jelša in tudi rdeči bor. Les so uporabljali za gradnjo oz. za kurjavo. Po prenehanju rednih košenj so se nekoč obsežni steljniki (cca. 10.000 ha površin) zarasli s pionirskimi drevesnimi vrstami (breza, trepetlika, rdeči bor), ponekod z rastiščno primernimi gospodarskimi vrstami (graden, dob, jelša), na najbolj zakisanih tleh pa tudi s smreko. Gozdarji so že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zaznali proces zaraščanja steljnikov, zato so na kar nekaj večjih področjih (Mlake, Lokve, številne vaške »gmajne«) stekli poskusi melioracije in zasaditve s tujimi drevesnimi vrstami (zeleni bor, smreka, duglazija, rdeči hrast). Večina nasadov (razen duglazije) se je odlikovala z izjemno rastnostjo in velikimi prirastki (do 25 m3/ha/leto). Bolezni (mehurjevka), vremenske ujme (vetrolomi) in podlubniki so te sestoje močno poškodovali. V nastalih vrzelih se izjemno dobro pomlajuje zeleni bor, tudi smreka, graden in beli gaber, tako da bodo imeli bodoči sestoji bolj naravno podobo. Z namenom ohranitve nekdanje rabe prostora so gozdarji ohranili le nekaj manjših steljnikov, kjer lastniki s sofinancirano košnjo vzdržujejo steljni-ško vegetacijo. Z ogledom steljnikov smo strokovni del ekskurzije končali, družabni del s kosilom pa smo nadaljevali na kmečkem turizmu pri Simoniču na Drašičih. Naravna obnova bukovih sestojev v GGE Brezova reber Odrasel bukov gozd v GGE Brezova reber llm3/ha. Načrtno gospodarjenje s temi gozdovi ima bogato zgodovino. Prve načrte zanje je že leta 1893 izdelal Leopold Hufnagel. Do leta 1934 je s temi gozdovi gospodaril grof Auersperg, od takrat dalje pa so v državni lasti. V 110 letih se je način gospodarjenja menjal. V času grofa je bilo gospodarjenje šablonsko: ko so bili sestoji stari 60 let, so posekali približno polovi- 530 m3/ha). Velika razlika obstaja v kvaliteti sortimentov in vmesnih donosih. Na gospodarjem ploskvi prevladuje v prvi četrtini debla 80 % lesa za žago in furnir, na ploskvi brez ukrepanja pa 80 % drv. Na ploskvi, kjer se je gospodarilo, je bilo z vmesnimi sečnjami posekanih 400 m3 lesa/hektar. Ogledali smo si še nego bukovega letvenjaka in potek naravne obnove bukovih sestojev. Ogled bukovih gozdov v GGE Brezova reber gozdarstvo Krpuhov klobuk Gorazd Mlinšek, univ. dipl. inž. gozd., Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Uršlja gora ali Plešivec je koroška gora, ki jo lahko opazujete z bližnjih in oddaljenih planin po Sloveniji. Poleg Pece je najbolj obiskana gora. Na njo se radi vzpenjajo stari in mladi v vseh letnih časih. Tudi jaz imam rad nekdaj plešavo goro. Na njo se ne vzpenjam sam, pogostokrat sva kar dva - jaz in moj stari klobuk. Kljub častitljivi starosti se ne pritožuje nad hojo po strmi planinski poti do cerkve sv. Uršule. Ko je bil moj stari klobuk še mlad, si lahko z njim zajel vodo iz bistrega studenca. Vztrajno se drži moje prepotene glave. Kljubuje vetrovim sunkom, vpija deževne kaplje in ne dovoli, da bi moja glava bila takoj mokra. Na soncu jo varuje pred pripeko, pod njim je prav prijetna mikroklima. Varuje me tudi pred hrupom, saj si ga brez težav povlečem na ušesa. Je moj varuh. Varuje mojo skuštrano glavo, tako kot varujejo gozdovi našo zemeljsko kroglo. Kjer ni gozda, je zemeljska površina pusta - od viharnih vetrov obrušena, od hudourniških vod razbrazdana in sprana, od mraza razdrobljena, od peklenske vročine razpokana. V spomladanskem jutru sva se podala peš na Uršljo iz Jazbine - jaz in moj klobuk. Na vrh sva krenila od Šisernikove kapele po strmi planinski poti skozi gorski gozd smreke in macesna. Na suhih sončnih grebenih pa sva počivala pod krošnjami posameznih rdečih borov. Bolj sva se bližala vrhu, bolj nizko je bilo drevje. Na prehodu iz gozda na zaraščajoči se planinski pašnik sva jo mahnila kar počez. Prebijala sva se skozi posamezne šope smreke in planinskega rušja, dokler nisva zagledala najvišje ležeče cerkve v Sloveniji, ob njej pa televizijski stolp. Obstala sva nad prepadnim robom in se zazrla proti Prežihovim Kotljam, železarniškim Ravnam na Koroškem ali nekdanjemu Guštanju. Lepo je vidna Kramovčeva Strojna - zadnji dom ljudskega pesnika Luka Kramovca. Cist je razgled čez avstrijske gozdove vse tja do zasneženih vrhov Obirja in Svinje planine. Na severozahodu se razkazuje s svežo snežno odejo pokrita Peca - gora kralja Matjaža. Strma skalovita pobočja varujejo lepi gozdovi krvavo rdečega macesna. Že več kot dve stoletji kljubujejo posamezna macesnova drevesa močnim viharnim sunkom vetra, globoko zakoreninjena v skalne razpoke. Korošci pravijo macesnovim stražarjem na skalnih planinskih grebenih tudi viharniki. Kaj pa pogled proti Pogorevcu in Olševi? Južna pobočja Pogorevca, poraščena z borovimi gozdovi, se spuščajo v dolino divje Jazbine. O bajtarjih na danes poraslih strmih pobočjih Pogorevca je pisal tudi Prežihov Voranc. Pa kaj bi ti razlagal o življenju holcarjev, pavrov in knapov pod osojnimi grebeni Uršlje gore, saj te divje kraje bolje poznaš od mene. Zelo si vesel mojih pogledov proti Krpuhovi domačiji. Tam je bil tvoj dom. Več kot petdeset let te je nosil na glavi Krpuhov dedi. Ali se spominjaš tistih mladostnih časov pred sto in več leti? Še posebej pa gozdnate krajine? V tistih časih, pa tudi še pred oseminpetdesetimi leti, se našim gozdovom ni lepo godilo. Gozdovi niso imeli nobene vrednosti. Sekali so jih na golo, živina se je pasla vsepovsod. Les ni imel nobene vrednosti, hudourniki so odnašali skozi stoletja nastajajočo zemljo. Bile so gospodarske krize, z njimi pa tudi hudi časi za gozd. Vsa Slovenija je bila eno samo veliko erozijsko območje. Dragi moj klobuk, tudi gozdovom v Šaleški dolini ni bilo prizaneseno. Ozrimo se tja proti Šoštanju, še bolj levo od termoelektrar-niškega dimnika se v ozadju dviga ostri vrh Paškega Kozjaka. Na starih fotografijah zgornjega dela doline reke Pake je bil Kozjak neporaščen. Že samo ime Kozjak nam pove, da so se v preteklosti po njegovih pobočjih pasle koze. Tudi ti, klobuk, si se v mladosti podil z mladim Krpuhovim dedijem za ovcami po prisojnih pobočjih. Najraje so najraje silile na vrh Uršlje. Tam so poleg sočne planinske trave objedale grmovje in mlada gozdna drevesca. Onemogočale so naravno pomlajevanje. Uršlji gori so naredile plešo. Po drugi svetovni vojni so ljudje svobodno zadihali, po povojnih letih pa so prišli boljši časi še za gozdove. Tudi našo državo je vojna gospodarsko izčrpala, bila je porušena in revna. Potrebna je bila obnove. Edino bogastvo v porušeni domovini je bil gozd. Državni politiki in gospodarstveniki so odredili planske sečnje in napotili v neprehodne gozdove številne brigade. Po smre-kovških in drugih slovenskih gozdovih je bilo živahno. V planskih sečnjah so delali mladi z vseh koncev naše domovine. Na gozdarskih kartah smrekovških gozdov so zapisana lokalna imena, kot so Hrvaški štori, Prekmurska bajta, Dunajska bajta ipd. Dragi klobuk, ti dobro veš, da so bili naši gozdovi brez cest. Gozdarji in »holcarji« so hodili na delo tudi po nekaj ur peš, v gozdu so ostajali kar ves teden. Kar spomni se, kako sta s Krpuhovim dedijem prebivala v skornatih bajtah. Bivališča, narejena iz smrekovega lubja, so bila pravo zatočišče pred vremenskimi neprijetnostmi. V njih ste imeli udobje - poleg kurišča je bilo iz smrekovih okroglic narejeno in s suho praprotjo in planinsko travo postlano ležišče. Prav prijetno je dišalo v njej po smoli, še bolj prijeten je bil vonj po friki in črni kavi. Frika je stara holcar-ska jed, polna energije, ki so jo gozdni delavci potrebovali za težko sekaško delo. Pa tudi sadnja sadik gozdnega drevja in negovalna dela so bila težavna in zahtevna. Radi pa so vas sprejeli na samotnih kmetijah ali zaokrože- nih posestih. Kmet si je uredil kmetijo kot celoto - hišo in hlev je postavil na zgornjem delu svojega »grunta«. Pod njima je imel njive, saj je navzdol lažje spravljal gnoj, na manj strmih pobočjih se je pasla živina, bolj strma pobočja okrog hiš pa še danes varuje gozd. Te zaokrožene gorske kmetije imenujemo celki. Kako pa so spravljali les v dolino? Verjetno so bila tudi tebi prijetna druženja s furmani, ki so se najbolj veselili mrzlih zim z debelo snežno odejo. Ročno spravljen les so transportirali po zasneženih globačah in vlakah s konji, pa tudi kakšen vol je izvedel zelo nevarno in težko delo po sanincu. Hlode so zbirali skupaj v dolini na lesnih skladiščih; prvotno so jih splavljali po rekah, pozneje pa so jih prevažali po železniških tirih. Težko je bilo nekoč delo Krpuhovega dedija in drugih holcarjev. In kakšno je delo v gozdu danes? Omenil sem ti že, da so naše »goše« ali gozdovi v preteklosti bili močno izsekani. Da jih ne bi popolnoma uničili, so gozdarski strokovnjaki po letu 1948 uspeli prepričati politične veljake, da so po vsej Jugoslaviji - takratni skupni državi - prepovedali golo-sečnje in pašo živine v gozdu. Po vojni so se zavedali pomembnosti gozda, saj je prav ta varoval partizane in druge prebivalce pred sovražnikom. Pred petdesetimi leti so slovenski gozdarji pričeli načrtno gospodariti z gozdovi. Treba je bilo popisati stanje v vseh gozdovih. Večji del gozdov je bil izmerjen. Ali se spominjaš mladih pobov in punc, ki so v skupinah pod vodstvom taksatorjev premerili vsa drevesa, debelejša od deset centimetrov? Ti podatki in popis stanja gozdov so bili osnova za prve celovite gospodarske načrte o gozdovih. Gozdarji so prisluhnili gozdu in v njem pričeli gospodariti na sonaravni način. Spoznali so, da gozd niso samo drevesa, ki nam dajejo les. Gozdni prostor ima še veliko drugih vrednot - je sestavni del našega življenjskega okolja, je rezervoar zdrave pitne vode; gozd nam daje kisik, v gozdu se sproščamo, v gozdu spoznavamo pestrost rastlinskega in živalskega sveta. V gozdu si nabiramo energijo ... Da je vrednost gozda oplemenitena tudi skozi lesene izdelke, to ti dobro veš. Klobuk, ali se dobro spominjaš svojega drugega lastnika? Rebernikov dedi - Striglov Jože je spoznal pod Uršljo goro Krpuhovo Len-čko. Stari Krpuh mu je poleg hčere dal tudi svoj klobuk. Z Lenčko in njegovim klobukom je vandral v dolino in se na Re-bernikovem gruntu tudi ustalil. Rebernikov deda je znal ceniti les. Čeprav je bil samouk, je bil pravi mojster obdelave lesa. Vsak del posekanega drevesa - pa naj je bila to smreka, gaber ali lipa - je znal obdelati. Mnogo idej se je porodilo pod tabo, dragi klobuk, ko si varoval glavo Rebernikovega dedija. Veliko je naredil Rebernikov dedi cokel in lesenih koles za vozičke. Ogromno litrov mošta in vina je napolnilo njegove lesene sode. Energija, ki jo sprošča Koprivški potok, še danes poganja njegovo veliko mlinsko kolo pri Lipoldu. Zelo sem cenil Rebernikove spretnosti v obdelavi lesa, veliko mi je pripovedoval o furmanskih časih, saj je bil tudi furman. Tudi njegova žena - Rebernikova biča - mi je povedala veliko zanimivosti iz življenja in dela v gozdu. Že zelo mlada je začela delati pri grofu Thurnu, ki je bil lastnik uršljegorskih gozdov. Dobro sem se razumel z obema, vesel pa sem bil tudi tebe, dragi klobuk, ki mi ga je dal v dar Rebernikov dedi. Kar dolgo sva počivala na vrhu Uršlje gore in razglabljala o gozdu. Še enkrat sem se ozrl proti visokemu šoštanjskemu dimniku, skozi katerega so se še pred leti kadile ogromne strupene dimne gmote in uničevale bližnje in daljne gozdove. Danes se stanje v teh gozdovih popravlja. Dragi klobuk, podajva se v dolino. O onesnaževanju narave se bova pogovorila prihodnjič, ko se bova ponovno povzpela na Urškin vrh ... v 900 let Smartna Zdravko Krajnc, inž. gozd. (revirni gozdar na območju primestne vaške skupnosti Šmartno) Pred kratkim so krajani Šmartna pri Slovenj Gradcu praznovali 900-letnico prve pisne omembe kraja. V Sloveniji je kar nekaj krajev z imenom Šmartno, vsem tem krajem pa je skupno to, da imajo cerkve, ki so posvečene sv. Martinu. Ime kraja Šmartno naj bi bilo namreč izpeljano iz nemškega imena st. Martin. Kraj Šmartno pri Slovenj Gradcu prvič pisno omenjajo že davnega leta 1106, a verjetno je kraj precej starejši, saj je tam mimo peljala že stara rimska cesta iz Celeje, današnjega Celja, v provinco Noricum, današnjo avstrijsko Koroško. Že nekoč je imel kraj status prafare in tudi danes se ponaša z imenom nad-župnija. Šmartno spada med najstarejše kraje v Mislinjski dolini. Ključno vlogo pri izgle-du doline je v preteklosti imela reka Mislinja s svojimi pritoki, ki so nanašali najrazličnejši kamninski material, vrezovali vanj svoje struge, jih poglabljali, razširjali, nasipali vršaje in oblikovali tako imenovane rečne terase. Šmartno z okolico je od nekdaj do danes doživelo na stotine viharjev. Veliko vznemirjenja so v kraj prinesli Turki, zlasti po letu 1469, na svojih divjaških pohodih po dolini. Ljudje so se poskušali zavarovati pred vpadi Turkov in tako naj bi za skrivališče izbrali Homec, kraj v osojni legi, skrit v obširnih gozdovih, in tam postavili tabor. Domnevno je tako na Homcu nastala cerkev Marijinega vnebovzetja. Ko so v letih 1476, 1478 in 1480 turške horde zopet divjale po Mislinjski dolini in pustile za seboj pravo razdejanje, tega tabora niso izsledile. Zaradi ugodne in zanimive lege v tem delu doline s precej obsežnim zaledjem so se v središču Šmartna v preteklosti razvile neagrarne dejavnosti. Poleg obrtnikov so se tu naseljevali furmani, ki so odvažali les tudi na splave v Dravograd. Že leta 1814 je v vasi nastala šola in od takrat naprej imela tudi svoje poslopje. V župnišču so Nemci ob začetku druge svetovne vojne uredili zbirno taborišče, od koder so izgnance Šmartno z okolico transportirali v večja taborišča na Hrvaškem in v Srbiji. Še danes so vidne posledice vojne vihre na fasadi nekdanje Kaco-ve restavracije. Povojni razvoj tem krajem ni bil naklonjen, zato se danes večina prebivalcev ukvarja z nekmetijskimi poklici. S tem se Vifiornifr 12/2006 gozdarstvo ■■Mi je bistveno spremenil odnos do zemlje, narave in stare kmečke arhitekture. Kakorkoli že, dejstvo je, da zgodovina skriva v sebi še tisoč resnic. V sestavku, ki ste ga prebrali, je nanizanih nekaj glavnih utrinkov iz zgodovine teh krajev, ki naj vam vzbudijo skomine po odkrivanju dodatnih zanimivosti in podrobnosti. Gozdovi našega kraja Gozd je brez dvoma naše največje naravno bogastvo. Ne moremo zgrešiti, če Slovenijo označimo kot gozdarsko deželo, saj skoraj 60 odstotkov njene površine pokrivajo gozdovi. S tem deležem gozdnatosti smo v Evropi v samem vrhu. Zakaj ne bi tokrat posvetili posebne pozornosti prav gozdovom, saj tudi v tem primeru velja zanimivo protislovje, da tisto kar je pogosto, najlažje spregledamo oziroma se nam zdi tako nepomembno vsakdanje. Gozd je za lastnika bogastvo, ki mu obresti same in vidno priraščajo, a je hkrati tudi veliko več kot le vsota dreves, v kateri morda kdo vidi samo kubične metre lesa - omogoča neverjetno bogastvo živih bitij od mikroskopskih gliv in alg pa vse do mogočnih dreves in velikih zveri. A vse to življenje ni le postavljeno v gozd kot nekakšen živalski vrt, ampak je med seboj v sozvočju neločljivo povezano. Gozd je tudi največja tovarna hrane. Sončna energija poganja proizvodnjo v zelenih listih, katera se kopiči v sladkorju, škrobu ter lesu. Torej je gozd tudi pomembno skladišče energije. To je le nekaj primerov, s katerimi dokazujemo, da je človek neločljivo povezan z gozdom, a le redko pomislimo nanje, čeprav so ključnega pomena za naš obstoj. Pomembno je, da v gozd stopamo s spoštovanjem, zanimanjem in čudenjem in da vanj ne vdiramo in ga brezobzirno onesnažujemo. Le na takšen način bomo deležni obilja darov gozda in ne le izjemnih doživetij med mogočnimi drevesi, srečanj z rastlinami in živalmi, ampak tudi konkretnih sladkosti, kot so na primer borovnice, maline, robide ali gobe. Tudi pri tem so pomembni občutek in mera ter naš odnos do narave, zavedati se moramo, da smo v gozdu le gostje in ne nakupovalci v velikem trgovskem središču, ki ima ogromno izbiro, pa nobene blagajne. Gozdarstvo skozi čas Zgodovina gozda je povezana z zgodovino človeštva, les je bil pomembna dobrina za preživetje človeka in razvoj družbe. S čim bi si kuril, kje bi dobil gorjačo in kasneje toporišče? Iz česa bi si naredil dom, kje bi dobil oglje za taljenje kovin ali stekla? Iz česa bi si naredil ralo, mlin ali žago, ladjo za odkrivanje novega sveta. Ali morda violino, pa knjigo? Les je spremljal človeka in ga še vedno spremlja od zibelke do groba. Brez lesa bi mogoče še preživeli, brez gozda pač ne. Gozdovi so se skozi dolgo dobo preteklosti le malo spreminjali. Pred približno deset tisoč leti je prišlo na tem področju do pomembnega preobrata, takratni prebivalci so namreč pričeli s Pogled iz zvonika cerkve sv. Martina kmetovanjem. Do takrat je bil gozd prostor, kjer so ljudje bivali, nabirali plodove in lovili živali za prehrano, potem pa je postal ovira za razvoj kmetijske dejavnosti. Vedno bolj intenzivno kmetovanje je proizvedlo viške hrane in svet se je pričel hitro spreminjati. Gozd je v zavesti ljudi pričel izgubljati svoj prvotni pomen in je bil sčasoma potisnjen v svet skrivnostnega, pravljičnega in neznanega. Z nastajanjem različnih gospodarskih dejavnosti (ladjedelništvo, gradbeništvo, rudarstvo, železarstvo, steklarstvo), se je pojavila potreba po tej surovini. Zaradi pretiranega izkoriščanja gozdov se je kaj hitro pokazalo, da je potrebno tudi s tem naravnim bogastvom umneje gospodariti. Pomanjkanje nekaterih gozdnih dobrin in zahteve fevdalcev, da postane dotlej malo vredno gozdno zemljišče vir stalnih koristi in dohodkov, so bile vzrok za izdajo pravnih predpisov o rabi gozda. Pojavih so se prvi gozdni redi, ki so urejali gospodarjenje z gozdovi. Doslej znani najstarejši doku- ment, ki je urejal gospodarjenje z gozdovi na delu ozemlja današnje Slovenije, je uredba Friderika Ortenburškega. Izdali so jo davnega leta 1406 v Kočevju. Ta dokument nam zrcali takratno pojmovanje gozda. V njem zaman iščemo razlago o naravi in pomenu gozda. Iz dokumenta je razbrati, da jim je bila edina briga skrb za trajnost dohodka. Predvsem dohodka, ki ga je želel imeti zemljiški gospod in so ga pridobili od lova divjadi. Naj omenimo tudi gozdni red za Vojvodino Kranjsko z dne 23. 11. 1771 (Marija Terezija), ki govori: »Skušnja že od nekdaj uči, dasiravno so gozdovi deželam velik dar, ki se nikoli nobeni deželi ne da nadomestiti, da vendar za ohranjanje gozdov premalo skrbe, jih prekomerno in negospodarsko izkoriščajo, drevesa po svoji volji sekajo, mladih dreves ne varujejo, gojzdove celo krčijo in iz njih polja in travnike delajo, s čimer se deželi tolika škoda dela, da bo sčasoma, ako se to ne odvrne in z gozdovi bolj varčno ne ravna in za podra- Del karte z vrisano rabo tal za področje KO Golavabuka, KO Legen in KO Brda iz leta 1889, kot jo je narisal Carl Hiltl v svojem delu Das Bachergebirge. Ackor.NVi e s en uWtiden Tanne ■_____j Birke i ■»: i Reichsstrasse Besirksstrassen i i Kirchen.Hauser. Kapellen. Z pirhe ne rklaruntj. Weingarten i Fichio I z:~7szzz?zvz7z\ Lfirohe Sumpfiohre niiitHsn El.,,:,Vrii Kaslanie Kri e ISSSSRSSSl Durch ■’ Verrasung unrnik Virfmar Planinsko društvo Slovenj Gradec je 16. decembra organiziralo tradicionalni pohod »Čez goro k očetu«. V torek, 26. decembra, organizirajo nočni pohod z baklami do kapelice pod Kremžarjevim vrhom. Organizator je Primož, ki je dosegljiv na telefonski številki Milena J. Cigler V nedeljo, 29. 10. 2006, je Literarno gledališče Treska ob sodelovanju učencev OŠ Šentanel in OŠ Leše predstavilo knjigo avtorice Anke Plevnik iz Šentanela. Anka Plevnik je dobrih trideset let učiteljevala v osnovni šoli v Šentanelu. Njen urnik se ni končal ob zvonjenju šolskega zvonca. Svoje bivanje v tej lepi vasi je oplemenitila z raziskovalnim delom, in sicer jo je zanimalo narečje v Šentanelu. Družila se je z vaščani in od njih dobila veliko informacij o narečnih posebnostih. Pridobila je veliko prijaznih ljudi, ki so ji pri njenem ljubi- Koroška planinska društva vabijo 041 657 686. V torek, 2. januarja 2007, organizirajo novoletni pohod na Uršljo goro. Prijavite se lahko pri Borisu na številki 041 348 465. Planinsko društvo Slovenj Gradec ima dežurstvo v planinski sobi na Vorančevem trgu vsak četrtek med 16. in 18. uro. Ostale informacije lahko dobite na oglasnih deskah na Vorančevem trgu, v Šolski ulici (pri samopostrežni trgovini) ter na spletnih straneh planinskega društva www. gostje.koroska.net/pdsg/. O pohodih boste obveščeni ob sredah ob 14.50 na Koroškem ima ohičaj- Radlje ob Dravi pa vabi v nedeljo, 24. decembra, na božični pohod na Svete tri kralje. Prijave zbira Simona na telefonski številki 041 401 990. Predstavitev knjige Stari cajti v Mežici teljskem delu tudi pomagali. Tako je izbor besedišča opravila Iva Potočnik, profesorica, knjigo pa je s prikupnimi risbami opremila Erika Piko, Ankina prijateljica Knjiga Stari cajti je sestavljena iz osmih poglavij: prvi del so pesmi, nato pa so poglavja z naslovi Razne pripovedi, Kmečka opravila in šege, Ljudje, Spomladi in jeseni, Za šalo, K’k nagvo vse mine in Prigodnice. Navedena poglavja (razen pesmi) so prikazana v prizorih, v dialogu med dvema ali več ljudmi iz Šentanela in v njihovem narečju. Spodaj je razlaga posameznih narečnih besed. Učenci so prizore zaigrali tako prikupno, da smo bili gledalci navdušeni. Čeprav knjiga ni knjiga v klasičnem pomenu besede, je pa verodostojen prikaz življenja v »starih cajtih« v tej »planinski« vasici, kije poznana bolj po turizmu kot po kmečkih običajih; ta knjižica bo poskrbela, da žetev, mla-čev, steljeraja, gnojvoža, vrtna in druga opravila ne bodo šla v pozabo. Za zaključek pa še prikupna Ankina pesmica: V Šentanelu smo mi doma, majhna, a lepa vasica je ta, cesta s Prevalj vas k nam pripelja, saj ne tičimo na koncu sveta. Preprosti, veseli ljudje tu živimo, orjemo, sejemo, prašiče redimo. Gostom postrežemo z mostno pijačo, šunko, krompirjem in koroško pogačo. Vam zaigramo, kot znamo najbolje, da dobre od nas odidete volje. Milena J. Cigler Takole je pripovedovala prijateljica Mihaela, ko sem jo po dolgem času obiskala v Radušah: »Ta čas, ko se nisva srečah, sem preživela kar delovno in pestro. Veliko sem delala na kmetiji. Bila sem tudi ustvarjalna. Poslikala sem čebelnjak z osmimi panji in ga odpeljala naročniku v Orlico, kjer bodo čebele vanj pridno nosile med. Iz 150 jajc sem naredila rezance, seveda ne iz vseh naenkrat. Dvakrat sem bila na Uršlji gori. Na Jelenovem na Plešivcu smo imele potem kmetice piknik. Prišle smo iz cele Slovenije, piknika sta se udeležila tudi Lenart Mihaela: Moje počitnice bivši direktor KZ Mirko Tovšak in kmetica leta z Raven. Udeležila sem se tudi piknika Literarnega društva Beseda iz Dravograda. Piknik je bil na domu pri Janezu Juriču. Srečanje z dravograjskimi literati je bilo prijetno. Njegov vnuk Klemen nas je peljal s čolnom po Dravi, kar je bilo skoraj preveč razburljivo in mi je kar strah lezel v kosti. Obiskala sem tudi skladatelja Albina Krajnca na Poljani. Podaril mi je pesmarice v zamenjavo za mojo knjigo. Dvakrat pa sem se lepo imela s hčerkama in svojo sestro pri sinu Marku na Ojstrici oz. Goriškem vrhu. Oplela sem tudi tri vrtove. Prejšnjo soboto pa je imel krajevni odbor RK izlet v Žičko kartuzijo in okolico Slovenskih Konjic. Vesela sem bila tudi nepričakovanega obiska iz Konjic in Anice Zidar iz Mokronoga. Naključje je naneslo, da sem ravno takrat spekla potico iz orehov ter kruh. Našla sem si tudi nove prijatelje, s katerimi si dopisujem, spoznala sem tudi družino iz Nove Gorice. Sem pač klepetava in imam rada ljudi. Vedno me kdo išče, da naredim kak spominček. Med vesele »dogodke« štejem tudi novo kuhinjo, ki me je osrečila, saj se v njej odlično počutim. Najbolj pa sem se razveselila vnukinje, ki se je rodila prejšnjo nedeljo. V veselem vzdušju je potekala tudi maša na Cepčevem vrhu in v naši hiši smo se takrat srečali sorodniki in prijatelji, bilo nas je okrog trideset. Tak je bil moj dnevnik, poln lepih doživetij,« je zaključila svojo pripoved. spominjamo se ji Ana Rader Ivan Lužnik Prazen dom je in dvorišče, zaman oko te išče. Ni več tvojega smehljaja, le trud in delo tvojih rok ostaja. Spočij si žuljave dlani, za vse še enkrat hvala ti. Ana Rader se je sredi poletja svojega življenja, polna elana, upov in ustvarjalnosti, zaradi zahrbtne bolezni za zmeraj poslovila od nas. Rodila se je 30. junija 1951 kot tretja izmed petih otrok staršema Milki in Ferdinandu Balantu, po domače Rutnikovi-ma, na Gradišču v Slovenj Gradcu. Težavna in strma kmetija je mali Ani zaznamovala otroštvo, ko je hodila v osnovno šolo v Slovenj Gradec. Žal za nadaljnje šolanje pri hiši ni bilo dovolj denarja. Za Ano ni bilo nobeno delo pretežko, na njej pa je puščalo posledice in na koncu zahtevalo davek. V njenem življenju je bilo tudi precej lepih trenutkov. Leta 1968 je spoznala Krivčevega Draga in mu obljubila, da ga bo čakala, ko je moral na služenje vojaškega roka. Izpolnila je obljubo in leta 1971 sta se poročila ter se preselila h Krivcu na Legen, kjer je skrbela še za taščo. Še istega leta se je rodil sin Miran, ki je v novo zakonsko skupnost prinesel dodatno radost in veselje. Leta 1972 se je rodil Boris, leta 1977 Darko, čez šest let pa hčerka Ana, ki je zaokrožila družinsko idilo in nadvse razveselila mlado družino. Ker je bila mlada družina odvisna od ene plače, je Ana prevzela na svoja ramena vsa opravila na kmetiji. Leta 1982 sta z možem pričela graditi novo hišo; vanjo se je družina vselila že čez štiri leta. Kljub obilici dela in skrbi je Ana imela za vsakogar pripravljeno lepo besedo in rada je pomagala pomoči potrebnim. Zato ni naključje, da je delala v humanitarnih organizacijah, kot sta Rdeči križ in gasilci. Posebej vesela in ponosna je bila na uspehe svojih otrok. Pomagala jim je pri gradnji njihovih domov in pestovala vnuke. V klepetu je vedno rada izrazila hvaležnost do svojih otrok in ljubečega moža; ponosna je bila nanje. Še naprej bodo šumeli pohorski gozdovi, pa tudi polja in travniki na Krivčevi kmetiji bodo še naprej dehteli, le Anine, kljub delu še vedno nežne roke, tople besede in iskreni nasmeh vseh njenih ne bodo več greli. Zahvala Svoj dom si ljubila in družino, zdaj v srcih čutimo praznino, a v mislih naših vedno boš ostala, ker toliko vsega si nam dala. Ob boleči izgubi naše drage žene, mame in orne Ane Rader, p. d. Krivčeve Anice, se iskreno zahvaljujemo za darovane sveče, cvetje, svete maše, za stiske rok in izrečena sožalja. Hvala vsem, ki ste pokojnico spremljali na njeni zadnji poti, gospodu župniku Francu Rataju, dr. Pučnikovi, cerkvenim pevcem, gasilcem PGD Legen, govorniku Edvardu Turičniku ter družinam Balant, Kac, Hribar in Rutnik za gomoč v težkih trenutkih. Žalujoči: mož Drago, sinovi Miran z Majdo, Boris z Biserko, Darko ter hčerka Ana z Markom. Vnuki Žan, Alja in Sara bodo orno močno pogrešali, saj so jo imeli zelo radi. Kako je prazen dom, dvorišče, oko zaman povsod te išče. Nikjer ni tvojega smehljaja, le trud in delo tvojih rok za vedno nam ostaja. Spomin Minilo je leto, odkar si nas zapustil. Še vedno nas skeli v prsih vednost, da te več ni. Težka je misel na trenutke, ki smo jih preživljali leto nazaj, a lep je spomin nate, na tvoja plemenita dejanja, toplo dlan, za vsakogar odprto srce in obilico ljubezni, ki si nam jo brezmejno dajal. Si bil, si in boš vedno ostal nenadomestljiva oseba v našem življenju. Za vedno ostajaš z nami vsak sleherni trenutek, čeprav le v mislih. Hvala ti za vse, kar si nas naučil, za vse, pri čemer si nam pomagal in za vso tvojo ljubezen in predanost, ki sta nam lepšali življenje. Hvala vsem, ki se ga spominjate, mu prižigate svečke in molite zanj. Neutolažljivi: otroci Rebeka, Igor z Valentino, Mateja z Matejem ter žena Cvetka Spolnil rad je vsakomur želje, dur odprl mu in srce, bil prijateljem je veselje, njim oči po njem rose. Že eno leto dom je prazen, kar nehote smo se poslovili. Če bi bilo mogoče, da bi solza koga obudila, potem dragi Venci, ne bi tebe črna zemlja krila. 27. decembra bo minilo leto dni, od kar nas je za vedno zapustil Venci Golob, p. d. Janškov Venci, iz Koprivne. Hvala vsem, ki se ga spominjate, mu prižigate sveče, prinašate cvetje ter postojite ob njegovem grobu. Janškovi *» tik : : Ivan Skočir ☆ 1946 U‘2006 Alojz Lesjak Al921 ‘3*2006 Leto, ki gre h kraju, Skočirjevim ne bo ostalo v lepem spominu. Že v svojem prvem tednu je možu in očetu Ivanu požugalo z zahrbtno boleznijo. Ta ga je s preveliko mero bolečin zadrževala med bolnišnico in domom, dokler smrt ni prekinila krute agonije. Bolečina ni stisnila le src njegovih najbližjih, zaječala sta soseska in širok krog ljudi, ki so ga cenili in imeli radi. Zato ga je 4. novembra na njegovi zadnji poti na šentiljskem pokopališču spremljala velika množica ljudi. Na hriboviti kmetiji na Razborci je 19. avgusta leta 1946 mama Kristina povila Ivana. Skopo so leta otroštva odmerjala koščke vsakdanjega kruha fantiču in trem sestricam. Dela je bilo vselej v izobilju. Pa so vzgledi staršev, beseda očeta Simona še dodatno, Ivana za vse žive dni prikovali na kmetijo. Takoj ko so bila osnovnošolska leta za njim, je v pohorskih gozdovih kot sezonski delavec že služil prve denarce. Še pred vojaščino se je srečal z garaškim delom rudarja in se v jamo spet podal, ko je v oddaljenem Ohridu slekel vojaško suknjo. Čeprav je leto dni delal še v ravenski železarni, pa se klicu gozdov, ki so ga vabili, ni zmogel odreči. Zaposlil se je na Gradnjah in pridno delal. Prebudilo se je še srce in ga popeljalo čez graben na Brda. Tam se je zagledal v mlado Ivanko in kot iskrica sreče je vzplamtela ljubezen. Ta je mlada srečneža 21. februarja 1976 popeljala pred oltar. Na domači kmetiji, ki jo je Ivan tudi prevzel, sta mladoporočenca začela pridno gospodariti in graditi družinsko srečo. Okronali so jo trije otroci, hčerkici Polona in Andreja ter sinček Bojan. Rad jih je imel in jim želel nuditi lepše otroštvo, kot ga je življenje odmerilo njemu. Ob eni sami plači je bilo potrebno še kako zavihati rokave. Da je skopo odmerjena zemlja hribovite kmetije kar največ navrgla, sta morala z Ivanko pridno delati. Po službi je pod njegovimi rokami zraslo lepo število ostrešij. »Rušti«, kot jim pravimo, so mu bili v krvi, zato je z njimi dokazoval svoje mojstrstvo in bil še vesel povrhu. Zelo rad je pel in bil dobre volje. Pa ne le ob zabavah. Za to so se ponudile priložnosti ob končanih ostrešjih, ob hlevu, ki ga je sam postavil, pri »likofu«, ko je sestram Mariji, Treziki in Florjani pomagal zgraditi hiše. Pa še pri marsikateremu sosedu, ki je gradil, Ivan ni mogel manjkati. Tudi pri gasilcih ne, saj je bil ves čas podporni član GD Dovže. Rad je pomagal vsakomur, zato ni malo ljudi, ki ga bodo pogrešali in pogosto pomislili nanj. Veselo je bilo pri Pošelu pogledati stroje, ki sta jih zakonca kupila, pa se nalezti njune sreče, ko sta s ponosom razlagala, da sta otroke spravila h kruhu. Še malo lahko ni bilo, a sta zmogla bdeti nad njihovim lepšim otroštvom, nad njihovim šolanjem in uspehi. Vendar vse to ni bilo dovolj, da bi življenje Ivanu začelo končno obračati sončno stran. Veliko prezgodaj mu je zdravje obrnilo hrbet. Kar dvajset let ga je pestila astma. Zaradi nje se je prezgodaj znašel pred vrati invalidske upokojitve. Seveda se delu še naprej ni zmogel in ne znal odreči. Po novoletnih praznikih pa se je 5. januarja letos zatekel k zdravniku. Kruta diagnoza žal ni bila napačna, saj je moral takoj v mariborsko bolnišnico. Po operaciji grla Ivan ni več govoril. Ob koncu julija so bolečine postale prehude in moral je v slovenjgraško bolnišnico. Po mesecu dni se je Ivan še enkrat znašel v svoji Razborci, a bolezen je vrtala naprej in po štirih tednih domače nege je moral ponovno v zdravniško oskrbo. V bolnišnici je v četrtek, 2. novembra 2006, onemelo njegovo srce. Marjan Križaj Na Barbari so se sorodniki, sosedje, znanci in prijatelji ter borci NOB poslovili od Alojza Lesjaka, ■ po domače Peršetovega očeta, s |fb| partizanskim imenom Pavle, in ga pospremili na njegovi zadnji poti. Alojz se je rodil pri Ratihu v Bistri 2. junija 1921 in tam preživel tudi mladost. Osnovno šolo je obiskoval v Koprivni in Črni. Družina je pred vojno kupila Peršetovo posestvo na Zelenbregu, vendar je mati Katarina še pred selitvijo umrla; tako sta se na novo imetje preselila samo Alojz in Ivan. Leta 1943 je bil Alojz mobiliziran v nemško vojsko, vendar je izkoristil dopust v aprilu 1944 in se priključil partizanom. Odločitev za to ni bila težka, saj je pred odhodom v nemško vojsko že od leta 1942 sodeloval z NOB na domačem terenu v Bistri. Aktiven borec Koroškega odreda je bil do konca vojne. Za udeležbo v NOB je bil odlikovan z medaljo zaslug za narod. PO vrnitvi iz NOB se je kmalu, že leta 1945, poročil. Nevesto si je izbral v domači Bistri, tudi v trdni in pošteni slovenski hiši, ki je bila med borbo znana po vsestranski podpori partizanom. Z ženo Katrco pa mu ni bilo usojeno dolgo skupno življenje. Še zelo mlada, ko je bil sin Ferdo star šele leto dni, mu je umrla. Pri Peršetu so bile zopet samo moške roke Alojza in Ivana. Od časa do časa se jima je priključila Katrcina sestra, da je postorila tisto, kar najbolj znajo ženske roke. Sčasoma je vez med njo in Alojzom postala trdnejša in sledila je poroka. Žena Marija je imela podobno medvojno preteklost kot Alojz; v družino sta pripeljala vsak svojega otroka, v zakonu pa se jima je rodil še tretji. Na Peršetovi domačiji je življenje vseskozi potekalo v slogi in medsebojnem spoštovanju. Tako so stkani odnosi med ljudmi, ki jih je življenje trdo preizkusilo. Tudi skromnost in prava ljubezen prispevata k medsebojni slogi. Vsega tega je pri tej domačiji bilo obilo. Takega se bomo spominjali Alojza. Nikoli pa ne bomo pozabili tudi velikega deleža, ki ga je prispeval za slovenski narod v usodnih časih. Maks Večko Zahvala Ob boleči izgubi našega dragega moža, očeta in dedka Ivana Skočirja se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so ga spremljali na njegovi zadnji poti, mu darovali vence, sveče in svete maše. Hvala gospodoma Tinetu Tajniku in Frediju Mlinariču za pogrebni obred, govorniku Marjanu Križaju, pevcem v cerkvi in ob grobu ter Jerneju Zaveršniku in sosedom, ki so ga položili k večnemu počitku. Žalujoči: žena Ivanka, hčerki Polona z Mitjem in Andreja z Brankom, sin Bojan s Tanjo ter vnuki Larisa, Patrik, Anastazija, Žak in Sven 12/2006 spominmmo se ii spomm|amo se |i Pavla Špegel ■&1913 U’2006 Marija Meh '&1924 ‘3,2006 Življenje se spreminja iz dneva v dan, trenutki bežijo, lepi in težki. Spomin nanje je globoko v srcu shranjen in goreče utripa in spominja na našo mamo, babico in prababico Pavlo, ki je ni več. V 94. letu starosti je odšla na novo pot. Ko listamo knjigo njenega dolgega in trdega življenja, vidimo, da se je njena življenjska pot pričela 19. januarja leta 1913 v Vinski Gori. Rojena je bila v številni družini, zato ji ni bilo z rožicami postlano, saj je komaj trinajstletna že morala oditi od doma služit k Glušičevim v Pesje pri Velenju. Tam je imela svojo malo sobico. Sprva je družini pomagala paziti dva majhna otroka, kasneje pa je opravljala še ostala težka kmečka dela. Svojega življenjskega sopotnika Ivana je spoznala pri Gluši-čevih, saj jim je Ivan popravljal mlin in žago. Hitro je vzcvetela ljubezen in leta 1937 sta se poročila, leto kasneje pa je Pavla povila svojega prvega otroka Franca. Sledilo jih je še sedem, štirje sinovi in tri hčere. En sin ji je kmalu po rojstvu umrl, pred tremi leti pa je izgubila še enega. Ko sta se z Ivanom poročila, se je Pavla preselila k njemu v Stari trg na kmetijo, kjer je bilo treba trdo delati, česar pa je bila vajena celo življenje, saj so jo krasile pridne in poštene roke. S trudom sta si z Ivanom gradila hišo. Kljub temu da je bilo doma obilo dela, je rada pomagala bližnjim kmetom pri njihovih opravilih. Nikoli ji ni bilo težko poprijeti za delo, s katerim si je lajšala bolečine ob prezgodnji izgubi moža, saj je po poti življenja sama krmarila celih triintrideset let. Njen prosti čas so sprva zapolnjevali vnuki, ki jih je imela enajst, kasneje pa smo ji bili v veselje in radost pravnuki, ki nas je štirinajst; petnajsta vnukinja se je rodila dan pred pogrebom. Kljub temu da so jo zadnja leta pestile bolezen in tegobe, se jim je s trudom upirala. Zadnje leto, ko je bila prikovana na posteljo, pa je iz dneva v dan vse bolj izgubljala boj z življenjem. Tako tiho in skromno, kot je bilo njeno življenje, je v soboto naša draga mama, babica in prababica Špeglova Pavla za vedno zaspala. Radi se je bomo spominjali in namesto obiskov na domu bomo z mislijo nanjo postali ob njenem grobu. Zahvala Ob smrti naše mame, tašče, babice in prababice Pavle Špegel iz Starega trga 229 se iskreno zahvaljujemo vsem, ki ste jo spremljali na njeni zadnji poti, ji darovali sveče in svete maše. Hvala vsem za pomoč v zadnjem času njene nemoči. Zahvaljujemo se dr. Hartmanovi, patronažni sestri za obiske na domu, gospodu župniku Gabrijelu Knezu ter cerkvenemu pevskemu zboru. Hvala tudi Postavkovim pevkam za zapete žalostinke in vsem, ki postojite ob njenem grobu in ji prižgete svečko. Na svet je privekala kot drugo-rojenka med šestimi Breznikovimi otroki. Vedoželjna in pridna kmečka deklica je osnovno šolo opravila z odliko. Rada je pela in v svojem spominu je ohranila premnoge stare pesmi. Marija je bila tudi dobra kuharica. Kot takšno jo je vzljubil Legn-ski Tonček in jo zasnubil. V Legnski bajti sta si pričela ustvarjati toplo družinsko gnezdece. Otroci Darko, Majda in Dragica so jima lepšali in pomagali preživeti sleherni težak delovni vsakdan. Takrat je bilo na njihovem domu še zelo hudo; niti vode niso imeli. Nositi jo je bilo treba ali iz legenskega gozda ali od Korlnovega korita. Marija in Tonček pa sta si s pridnostjo posodobila življenje, otrokom omogočila primerno izobrazbo in ustvarjati so si začeli svoje družine ter se uspešno vključevati v družbo. Pred devetindvajsetimi leti je Marija ob izgubi moža Tončka doživljala žalostne trenutke, veselila pa se je z Darkovo družino, ko je iz pipe prvič pritekla voda. Tako je dočakala pralni stroj, prevoz z avtom, telefon in še druge pridobitve sodobnega časa. V hiši so Mariji okusno uredili sobico v pritličju, da ji ni bilo treba hoditi po stopnicah. Rada je posedala zunaj na terasi pred svojo sobico, opazovala promet na cesti, bila vesela pozdravov in družbe krajanov in se veselila pred kratkim obnovljenega zvonika cerkve sv. Ruperta. Bila je ena izmed tistih ljudi, ki znajo potrpeti v bolečini. Čeprav jo je bolezen velikokrat spravila na kolena, se je vedno znova dvignila in korakala dalje, tudi zato, ker jo je toplo grela in ji lepšala in lajšala jesen življenja ljubezen otrok in njihovih družin. Od naše drage Marije Meh smo se poslovili v letošnjih poznih jesenskih dneh. Zahvala Svojci se iskreno zahvaljujemo za vsa izražena sožalja, cvetje, sveče in svete maše. Posebna zahvala župnikoma Mirku Horvatu in Petru Leskovarju za obred ob zadnji uri, hvala Anici Meh za prebrane besede ob slovesu, pevskemu zboru Korenine in cerkvenemu zboru pa za zapete žalostinke. Hvala praporščakom, izvajalcu Tišine in pogrebni službi. Iskrena hvala sosedom, sorodnikom in znancem za pomoč, ki ste jo nam nudili ob teh težkih trenutkih. Žalujoči vsi njeni Tiha, ostra bolečina ostaja, mineva dvanajst let, ko si od nas odšel, naš ljubi oče, dedek z zlatim srcem. Za vse ljudi si imel toplo besedo. Vedno tvoji: žena Dora, hčerke, zeti, vnuki, Boris, Sandra in ostali sorodniki Vsem, ki se ga spominjate, hvala. Rafko Vranjek iz Slovenj Gradca Spomin Že leti dve je prazen dom kar ti v grobu spiš, a v naših srcih še živiš. Ljubil si življenje, ljubil si svoj dom, a tiho brez slovesa odšel si v večni dom. Hiša naša sedaj je prazna, ko tebe več med nami ni, a misli naše so pri tebi, kjer lučka večno ti gori. Vsem, ki mu prižigate svečke, lepa hvala! Žalujoči vsi njegovi Stanko Grobelnik Spomin Ne moreni iz zemlje kot drobna semena, da znova bi segli si v tople dlani. Ne morem, med nami je praznina, je tišina prsti, le sveča ljubezni visoko gori. Hvala vsem, ki se ustavite ob njegovem grobu, mu prižgete lučko in se poklonite njegovemu spominu. Vsi njegovi 1^1936 U*1996 Priznanja za delo v organizaciji NOB 1 F X \1 i Štefka Melanšek in Marija Sovine sta od organizacije Zveze borcev prejeli priznanja in pohvale za delo v organizaciji Zveze borcev Razbor. Priznanja jima je podelil Tone Stropnik, mlajši aktiven član in bodoči zastopnik organizacije. Viharnik m: ljudje in dogodki Novoletna križanka 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 * 58 59 60 61 62 63 64 65 NAVPIČNO: VODORAVNO: 1 - kadar 30 - časovna enota 4 - statua 2 - lepo žensko ime 31 - izbica 7 - hvalnica 3 - veznik 33 - kjer se tke 11 - služba družb, knjigovodstva 5 - GMB 34 - črta okrog katere se vrti 12 - prvi samoglasnik 6- drča nje 35 - prebivalci Laosa 13 - zahod 7 - mišar 37 - pripadnik indijanskega 14 - Celje 8 - zavidljiv plemena 17 - svečenik, čarovnik 9 - dom. žensko ime 38 - glavno mesto Norveške 18 - franc, filmski igralec (Jean) 10 - grški junak 39 - svetel udarec zvona 19 - ogljik 12 - plovilo 40 - kar ostane 20 - največkrat izrečeno v decembru 13 - japonska igra s kamenčki 43 - švicarski filozof 21 - rdeč (nemško) 14 - skladba M. Ravela 44 - trenutna zaznava 22 - vojska v Jugoslaviji 15 - kobalt 47 - samo ena 23 - moško ime z juga 16 - A9 50 - praoče 24 - snežni človek 17 - namenilnik glagola rotiti 51 - nemški dadaist (Hans) 25 - ime ene izmed žena Henrika 18 - pariška lahkoživka iz romana 54 - ocet Vlil. 19 - kazalni zaimek 55 - prva črka 26 - sekanje 21 - pevka Baez 56 - predlog 27 - iti okrog 26 -28 - am. pisateljica (Gertrude) zevanje 57 - 58 - člen Edison 29 - lepotna rastlina 29 - obdobje v umetnosti 61 - kalij Stran pripravil: Zlato Vezela Premetena premetanka: IMAMO LIK - MIZE ZA ELAN, VRAG NAS OBUJ! VODORAVNO: 32- sprememba v sklepih zaradi obrabe 33 - Teodor 34 - učenje 36 - nobelij 37 - nedejaven, len 38 - stara površinska mera 39 - pridevnik iz njive 40 - Bin Laden 41 - pevka Joan 42 - visoka kraška planota 44 - grška črka 45 - Iva pomanjšano 46 - kratici polj. ekonomista (1904) 47 - čast in ... 48 - nem. ekspresionistični slikar (Franz) 49 - goreča pripravljenost 52 - italijanska televizija 53 - Verdijeva opera 54 - smučarka iz Črne 57 - Ljubljana 58 - Zn 59 - slovenska reka 60 - nujnost 61 - oklepna vozila 62 - junaška pripoved 63 - moško ime 64 - fordov model 65 - zvišan a Viharnik izdaja: Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, d. d., Vorančev trg 1, 2380 Slovenj Gradec GOZDNO GOSPODARSTVO SLOVENJ GRADEC D.D. telefon: 02 88 43 332 faks: 02 88 42 684 e-mail: viharnik@gg-sg.si direktor: Silvo Pritržnik glavna in odgovorna urednica: Ida Robnik uredniški odbor: Ida Robnik, Brane Širnik, Gorazd Mlinšek, Jože Potočnik, Marta Krejan, Franc Jurač lektorica: Marta Krejan, prof. idejna zasnova, grafično oblikovanje in priprava za tisk: Jože Repas, Udesign tisk: ZIP Center d.o.o. Ravne na Koroškem avtor fotografije na naslovnici: Franc Jurač Na podlagi mnenja ministrstva za informiranje z dne 30. 1. 1992 je Viharnik proizvod informativnega značaja (tč. tarifne številke 3). 12/2006 Vih€irnik V Črni na Koroškem so se v pričakovanju božiča in novega leta ob novoletnih jelkah, ki jih je Zavod za gozdove namenil za prodajo, zbrali gozdarji Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec, d. d., in Zavoda za gozdove, območne enote Slovenj Gradec. Visoko pod Peco sta v prednovoletnem času v gozdu delala Branko Mlačnik in Zdenko Oderlap. Med malico smo ju ujeli v objektiv in z njima pokramljali. Zadovoljna sta z delovnimi pogoji, saj je običajno tak čas že precej snega. Sicer pa bodo gozdarji že pred božičem zaključili leto z doseženim planom. d L HOB HRiR tl Letošnje vreme je gozdnim posestnikom omogočilo, da so lahko še v decembru spravljali les iz svojih gozdov. Veliko tega lesa odkupi Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, saj je z ugodnimi cenami in plačilnimi roki dober partner. Na fotografiji: Robi Uršej in šofer Igor Vrhnjak Mislinjski gozdarji so v mesecu decembru še pridno delali v gozdu, kar jim je omogočilo tudi lepo jesensko vreme. Na sliki: spredaj Rado Timošek, za njim od leve: Marjan Založnik, Štefan Pogorevc, Matej Ogriz. ^1 PRIZMA enkratno naložbeno življenjsko zavarovanje s kapitalsko garancijo Prednost več i i i i j iiii i i i i i i i i i i GARANTIRAMO I I I I I I I I I I I j | j j [ ) Hedge Valutni l i i i I i i i i i i i i i i lil! iiii 080 19 20 www.ZMprizma.si _ I_ I _ I _ i _ T j j j SREČNO IN B I I I I I I I ITI i ome'ler >ou — 200® 1 Glavnico ■ I w I I I I I i n ze OVA*-^ \C\ dosežen I I I I I I I donos; l l I I l I I I I I I I I I I I OGATO NOVO LETO 201 I I I I I I IIII Zavarovalnica Maribor d.d. PE Podružnica Slovenj Gradec, Francetova c. 7,2380 Slovenj Gradec tel.: 02/88 12 700, 02/88 12 730, faks: 02/88 12 737 , e-pošta: pe-slovenj-gradec@zav-mb.si ljudje in dogodki študijska knjižnica DZ 05 VIHARNIK 2006 070.489(497 12 Slovenj Gradec) COBISS s 3009900 8>£c5fV>JW*« srvo Stov&JI j Viharnik