tragediji, n. pr. pri Naeviju, Enniju, racuviju i. d. Bilo je torej neobhodno potrebno, da je rimski dramatik kot posnemavec Grkov teorijo njih tra-giškega zbora dodobra poznal. Kašnja Senekova drama se pa Horatijevega nauka vendarle nt, drži. V njej so zbori, bolj po Euripidovem načinu, z dejanjem le v rahli zvezi in rabijo zgolj za izpolnitev odmorov.
V zvezi z zborom obravnava pesnik nadalje še godbo, ki je spremljala zborov obredni ples in petje: tudi tu ima v mislih attiško dramo. Edini glasbeni instrument v klasični tragediji je bila preprosta lesena ali kostena svirel. Njen namen je bil zgolj podpora zborskim pesmim; samostojnega orkestralnega učinka ni iskala. Po perzijskih vojnah se je to bistveno izpremenilo. V Athene se je stekalo neocenljivo bogastvo, narodno blagostanje je raslo. Konec je bilo očakovsko zložni lagoti starih časov. V gledališčih je vrvela posih-mal tisočglava množica. In kakor domalega povsod, se je zgodilo tudi le-tu: masa je vzela umetnost v zakup. Njenemu parvenu-skemu okusu na ljubo »zavrgla sta glasba in zbor prej klasično stroge oblike'. Namesto njih je zagospodarila kričava pompoznost. Preprosta svirel se je morala umakniti godbi na pihala, plemenita sedmero-struna plunka — attiška drama je poznala poleg pihal tudi strunjake — se je razšopirila v šumotno polifonijo. Resna, čista umetnost uspeva pač zmerom le v ozkem krogu izvoljenih; čim se odpre množici, mora biti pripravljena na trde boje in zasmeh in nerazumevanje, ali pa se da zapeljati v sramotne kompromise. A tedaj ni več umetnost. Podobne razmere kakor v attiški, so nastopale kesneje tudi v rimski drami in gledališki glasbi.
Posebna p a vrst grške tragedije je bil satirski igrokaz, formalno podoben tragediji, vsebinsko pa poln humorja in naivne veselosti. Tragedija se je predstavljala odkraja v trilogijah, t. j. po tri drame na dan, ki pa ni bilo treba, da bi bile v organski zvezi med seboj. S trilogijo se je združil kesneje satirski igrokaz v tetralogijo zato, da je dajal dramatskim prireditvam prazniško vesel zaključek. Satirski igrokaz je prešel tudi v rimsko literaturo. Toda rimski dramatiki, ki so njegovo bistvo in pomen napak razumevali, so ga vzpo-rejali kvantaškemu mimu in robato umazani atellani: ponižali so ga v prostaško glumo. Proti tej zablodi nastopa Horatius z vso odločnostjo, opozarjajoč, da zahteva ta literarna vrsta od avtorja velike taktnosti in prečiščenega okusa, če noče zabresti v smešno, oziroma v nesramno.
Od dokaj obširne obravnave satirske drame prehaja pesnik na podrobno obdelavo dialoškega verza. Po ugotovitvi, da mu je osnovni shema jambski trimeter, ki pa se sme ,v dosego resnobno dostojnega učinka' v prvi, tretji in peti stopici zamenjavati s težkim spondejem, jemlje na rešeto starejše rimske dramatike in konstatira, da so jambski trimeter deloma iz površnosti, deloma iz neznanja, pa tudi zbog prevelike popustljivosti kritike grdo zmaličili. Res je rimski dramatski verz tako mahedravo zdrobinčen, da je modernemu bravcu gladko in pravilno čitanje kratko in malo  nemogoče,  pa  naj  metriko   še  tako   dobro
R. JAKOPIČ: ŠTUDIJA ZA NOGE V SELITVI
pozna. Edini svet, ki ga utegne Horatius mlajšemu pesniškemu rodu glede izboljšanja forme dati, je, da se uči noč in dan od Grkov, ki so, kakor drugod, tudi v oblikovnem oziru nedosegljivi mojstri.
Po kratki opombi o razvoju tragedije za Thes-I pida in Aischvla omeni pesnik prvič tudi grško komedijo. Ta je mlajša mimo tragedije. Šele 488/8? je bila državno priznana ter sprejeta v krog mu-žičnih tekem ob velikih Dionvsovih praznikih. Njen glavni predstavnik je genialni Aristophanesj, glavna vsebina brezobzirno šibanje athenskih javnih uredeb, državnikov in drugih prominent-nih mož (Sokrata, Euripida); njen strupeni dovtip se je koncentriral zlasti v razposajeni zborovi parabazi. Taka literarna vrsta je mogla uspevati pač le v državi, ki je, kot tedaj Athene, kipela od zdravja in moči. Ko je država izgubila svojo politično premoč, je propadla tudi komedija. Proti koncu peloponneške vojne, ko se je demokracija čimdalje bolj razkrajala, ko je postajal suvereni ,narod' Čimdalje bolj občutljiv in njegovi voditelji čimdalje bolj razdražljivi, je bilo nevarno delati v komediji dovtipe na njihov račun. Zato so ko-mediografi parabazo polagoma opuščali, in s tem je izgubil tudi zbor svoj pomen. Horatius omenja le-to posebej zbog tega, ker je baš ta okrnjena komedija matica rimski palliati, v kateri je značilno to, da ji manjka zbora.
Starejši rod rimskih pesnikov, meni Horatius, je posnemal vse vrste grške poezije, a pravi sloves si je pridobil šele, ko je zapustil izvoženo pot in jel dramatsko obdelovati snovi iz domače zgodovine in narodnega življenja. V mislih mu je ,praetexta', drama, v kateri so nastopali rimski junaki, n. pr. Pacuvijev ,Paullus' ali Accijev ,Brutus\ ter ,togata\ vesela igra, ki je postavljala
45