Jurka Lepičnik Vodopivec
Pogledi prof. dr. Franca Pedička
na družinsko vzgojo
Izvleček
V prispevku govorimo o razsežnosti družinske vzgoje, na katero je pedagog prof. dr. Franc Pediček opozoril v svoji knjigi Vozli družinske vzgoje. Predstavljamo družino kot vrednoto, naloge družine in procese v družini. Vse to temelji na razumevanju otroka in na vrednoti, ki jo avtor poimenuje »ljubezen staršev čudežni kamen vzgoje« (Pediček, 1971: 41).
Views of Prof. Dr Franc Pediček on family education
Abstract
The contribution discusses the dimensions of the family education which Prof. Dr Franc Pediček pointed out in his book The Knots of Family Education. We are presenting family as a value, the tasks of the family and the processes in the family. All of the above is based on the understanding of a child and the value that the author named "parents' love as a wonder stone of the education" (Pediček, 1971: 41).
■	Uvod
Vzgoja otroka je ena sicer najlepših, vendar najtežavnejših stvari. Starši imajo na voljo veliko nasvetov, knjig in revij, ki jim pomagajo uresničevati čim bolj pravilno vzgojo.
Pa vendar je prepričanje staršev, da je dovolj, da se je otrok rodil in da ga ljubi iz vsega srca, zmotno. Biti oče ali mama je odgovorno delo, ki naj bi se ga prej naučili, ocenjuje Pediček (1971), in dodaja, da je pomoč staršev v procesu osamosvajanje otroka ena od poglavitnih nalog staršev.
■	Družina kot vrednota
Družina je prva šola za življenje in osebnostni razvoj, prva otroka uči zdravega življenja. Otroci so zelo ranljivi del družbe. Zelo pomembno je, da otroka prvih nekaj let vodimo, da lahko v poznejšem otroštvu že samostojno dela osnovne korake: samostojno je, se pravilno obleče, si pravilno vezalke zaveže ^ ter da se poznejših letih osamosvoji in začne živeti samostojno življenje. In ravno to je pomen in naloga družine: vzgojiti otroke v odrasle z moralnimi vrednotami. Družina je edinstvena celica, v kateri se najbolj izoblikuje posameznikova osebnost.
Pediček (prav tam) trdi, da je družina že sama po sebi vrednota, čeprav ji tega danes ne priznavajo, pa vendar je družina kot vrednota v tem, da človeku v življenju ni potreben samo okvir za orientacijo, temveč tudi predmeti in oporniki oboževanja, ki postanejo življenjska nujnost za njeno čustveno ravnovesje. To so predvsem oporniki kot predniki, starši, bratje in sestre, rodni dom, zemlja ^ in še veliko drugega, kar človek kasneje doživlja kot svetinjo, ugotavlja Žerovnik (1996).
■ Naloge družine
Biološka, produktivna naloga; je zelo pomembna za preživetje, narava je človekovo težnjo za nadaljevanje rodu opremila s spolnim nagonom, materinskim nagonom in nagonom za razmnoževanje. Na biološki ravni družina uresničuje reproduktivno nalogo in na ta način zagotavlja nadaljevanje človeškega rodu.
Emocionalna naloga; zahteva od družine določeno mero razvite kulture, osebnosti, možnost individualnega odločanja. Pediček (1971) ob tem dodaja, da je ljubezen staršev čudežni kamen vzgoje, brez katere ni vzgoje, in nadaljuje, da mora družinsko razmerje temeljiti na spoštovanju, sreči in nesebični medsebojni pomoči. Pri mnogih družinah gre za humano sožitje. Iz tega sledi, da je družinska sreča nedeljiv pojav. Družin-
sko življenje mora omogočati, da njeni člani v družini živijo smiselno, zadovoljno in da so družinski člani povezani s trdnostjo v emocionalnih vezeh ter medsebojni solidarnosti.
Pravna naloga; družina je socialna skupnost, v kateri nastajajo trije pogledi družinskega življenja. Gre za skupno gospodinjstvo, družinsko skupnost in zakonsko zvezo.
Ekonomska naloga; danes sta večinoma zaposlena oba zakonca, kar omogoča boljše materialne možnosti. Starši v današnjem času ne težijo več v tolikšni meri k usmerjenosti v pridobivanje družinskega premoženja, ampak vlagajo v otrokovo izobraževanje, ki bo otroka pripeljalo do kvalitetnega znanja in poklica.
Socializacijska naloga; v družini otrok zadovoljuje svoje temeljne biološke in socialne potrebe. Otrok v družini spoznava vrednote, medsebojne odnose, moralna ravnanja, spoznanja o okolju in njegovih vrednotah itd.
Novorojenček , ki se rodi v družino, si ne more izbrati kulturne in socialne sredine, v katero je vržen po golem naključju. Lahko se rodi v eni izmed današnjih visoko razvitih superkultur ali pa se rodi kje sredi starodavnega izoliranega afriškega plemena. Tudi socialne skupine, ki otroku prve posredujejo kulturna spoznanja, do neke mere determinirajo njegov prvi razvoj ne glede na naravne dispozicije, ki jih je prinesel na svet. Lahko se rodi v socialno urejeni družbeni skupini - družini, lahko pa se rodi tudi v socialno močno razpadajočem okolju; to bo že v prvih letih s svojim čustveno negativno obarvanimi interakcijami zavirajoče poseglo v njegovo socializacijo, obarvalo bo njegov osebni razvoj, mu budilo nezaupanje in otežilo nadaljnje vraščanje v družbo in sprejemanje širše kulture.
Vendar je pri vseh kulturah enako: otroka vzgojiti in mu privzgojiti moralne vrednote.
Družina vzgaja in socializira. Je osnova in okvir otrokovih izkušenj, rasti, zadovoljitev in razočaranj. Gre za potek primarne socializacije, ki pa ne poteka izključno v okviru družine, temveč posredno tudi pod vplivom širšega socialnega okolja, ki prihaja v družino preko njenih članov in se reflektira v njihovih medsebojnih odnosih in v družinski klimi. Posameznik je že od vsega začetka bio-psiho-socialna osebnost. To pomeni, da je funkcija osebnosti orientirana k notranjim procesom in v družbeno okolje. Obe orientaciji vplivata druga na drugo, kar omogoča proces integracije in diferenciacije osebnosti v odnosu na družino in družbo (Lepičnik Vodopivec, 1996).
■ Procesi v družini
V vsaki družini potekajo različni procesi. Od rojstva otroka se spremenijo vloge staršev, naloge in dolžnosti se razdelijo na toliko del, kolikor je članov v družini. Vsak prispeva nekaj za skupno harmonično življenje. Najpomembnejša procesa sta primarna socializacija ter vzgoja, vendar ne smemo podcenjevati tudi identifikacije ter posnemanja.
Socialne potrebe, kot so npr. močni motivi po varnosti, ljubezni, svobodi, želji po novih doživetjih in spoznanjih, razvoju potencialnih sposobnostih, so raznovrstni izrazi tipično človeške eksistence, obenem pa so naravne, spontane oblike uresničevanja njegove družbene narave. Na ravni družine nejasne spolne, generacijske in družinske vloge ter delitev dela povzročajo otrokom težave z identiteto, kar posledično negativno vpliva na izoblikovanje občutka lastne vrednosti, povečuje usmerjenost ter odvisnost od vrstnikov in medijev ter slabo opremi mlade za bodoče zahteve partnerskega in družinskega življenja.
Socialnih potreb, ki se kažejo v iskanju lastne identitete, ni lahko preprosto razložiti in definirati, saj ne gre za enostaven pojav, temveč daljši proces, ki vključuje več postopnih faz, nekaterih celo nasprotujočih si med seboj.
Identifikacija je istovetenje in kot tako prevzemanje pravil vedenja, vzorcev obnašanja in stališč. Identifikacija je najmočnejša prav v družini. Otrok se izoblikuje po ljudeh, s katerimi živi in prevzame njihov način življenja. Otrok prevzame načine vedenja staršev, njihove nazore, poglede, vrednotenja, težnje, navade in ravnanja. Na tak način se otroku oblikuje osebnost po osebnosti staršev in ljudi, s katerimi živi.
Identifikacija pomeni enačenje ali istovetenje z osebami iz otrokovega okolja. Veliko značilnosti vedenja zanj pomembnih odraslih sprejme v svojo lastno osebnost - ne da bi vedel, da se je to zgodilo. Glede marsičesa začne ravnati, delati, misliti in čutiti kot njegovi starši.
Otrokovo istovetenje z okoljem je tem globlje in tem popolnejše, čim manjši oz. čim manj kritičen je do svojih vzgledov. Ko postane otrok sposoben razmišljati o lastnostih svojih vzgojiteljev in ocenjevati njihovo ravnanje, ne sprejema več vpliva odraslih tako neposredno, kakor prej. Če ima otrok rad svoje starše, je verjetno, da bo vgradil v svojo osebnost veliko njihovih lastnosti -takšnih, kakršne so. V tem primeru govorimo o otrokovi pozitivni identifikaciji z okoljem ne glede na to, ali so
njena vsebina pozitivne ali negativne lastnosti staršev, ugotavljata Pediček (1971) in Bergantova (1994).
Identifikacija poteka drugače, če otrok nasprotuje staršem, ker jim ne zaupa, se jih boji; torej goji do njih negativna čustva. V tem primeru bo otrok sicer sprejel nekatere lastnosti vzgojiteljev, vendar jih bo obrnil v njihovo nasprotje ne glede na to, ali so same so sebi pozitivne ali negativne. V tem primeru govorimo o negativni identifikaciji.
Za otrokov duševni razvoj je zelo slabo, če nima možnosti za popolno identifikacijo z odraslimi osebami. V tem primeru otrokova osebnost ne pridobi zadostne trdnosti in odpornosti ter je podvržena različnim motnjam v razvoju njegove osebnosti (Košiček 1992).
Za uspešen proces identifikacije je potrebna stalna čustvena vez s starši. Otroci, ki so bili prikrajšani za ljubezen, varnost in bližino staršev, te neugodne izkušnje prenašajo kasneje tudi v zunanji svet, ki ga pogosto sprejemajo z negativnimi čustvi ocenjuje Pediček (1971).
Z identifikacijo se razvija tudi otrokova identiteta. Postopoma pričenja otrok razločevati svoj jaz in svoje istovetenje širi na okolje. Končna identiteta se ustali s
koncem pubertete in vključuje vse pomembne identifikacijske modele iz preteklosti.
■	Zaključek
Ugotavljamo, da je Pedičkov pogled na vzgojo v družini še vedno živ in uporaben, saj še vedno velja, da je do vzgojenega človeka in vzgojenih ljudi mogoče priti samo z VZGOJO, ki se prične v družini (prav tam).
■	Literatura
1.	Bergant, M (1994). Nove teme pedagoške sociologije in sociologije reforme šolanja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
2.	Juul, J.(2008). Družinske vrednote. Radovljica: Didakta.
3.	Košiček, M (1992). Otrok, moja skrb. Maribor: Obzorja.
4.	Lepičnik Vodopivec, J. (1996). Med starši in vzgojitelji ni mogoče ne komunicirati. Ljubljana: MiSch.
5.	Musek, J. (1995). Ljubezen, družina, vrednote. Ljubljana: Educy.
6.	Pediček, F. ( 1971). Vozli družinske vzgoje. Ljubljana: DZS.
7.	Rutar, D. (2005). Vzgoja za družino in vrednote. Ljubljana: UMco.
8.	Zerovnik, A. (1996). Pedagogika družinskega ognjišča. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
dr. Jurka Lepičnik Vodopivec, izr. prof. Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta jurka.lepicnik@uni-mb.si