Kitajske narodne pripovedke.
Preložil Fran Erjavec.
VII. LISICA IN KROKAR.
tisica se zna dobro prilizovati in je jako zvita. Nekoč zagleda krokarja, ki je sedel s kosom mesa na dre« vesu. Lisica sede pod drevo, gleda vanj in ga začne hvaliti: »Vaša barva,« pripoveduje, »je najčistejša črnina; to mi dokazuje, da imate Laotsejevo modrost, ki zna čuvati svojo mračnost. Način, po katerem hranite svojo mater, dokazuje, da ste glede otroške ljubezni podobni mojstru Dsonfiu, pravtako skrbite za svoje starše. Vaš glas je hripav in močan, to do* kazuje, da imate pogum kakor kralj Hiang, ki je nekoč samo s svojim glasom prepodil vse sovražnike. Res, vi ste kfalj ptic!«
Krokar  vesel  in  zadovoljen  posluša,  potem  pa  pravi  vljudno: »Prosim, prosim!«
Ali preden se zave, mu pade iz odprtega kljuna meso na tla. Lisica ga pobere, poje, potem se pa zasmeje, rekoč: »Zapomnite si, gospod, če vas kdo brez vzroka hvali, gotovo ne namerava ničesar dobregal«