s"m


IV. leto
V Gorici, prosinec 1883.
I. zvezek.
Okrožnica sv. očeta papeža Leona XI1L
o priliki
sedme stoletnice svetega Frančiška.
v
Častitljivi bratje!
P o z d ra vij e n j e in apostoljski blagoslov!
Po sreči je dano kerščanskemu ljudstvu v kratkem času zaporedoma obhajati spomin d vej uh mož, ki sta k večnemu plačilu svetosti v nebesa poklicana, prekrasno množico gojencev, ko čednosti svojih vedno se ponavljajoč zarod, na zemlji zapustila. — Zakaj po stoletničnih slovesnostih v spo-mili sv. Benedikta, očeta zakonodavca menihov na zahodu,1) 8e je približala podobna prilika, da se očitno češčenje iz-kaže sv. Frančišku Asiškemu, ko poteka sedmo stoletje po tem ko je bil rojen. Po pravici mislimo, da se to primerja P° neki dobrotljivi naredbi previdnosti božje. Zakaj, ko jim
') Sveti Benedikt, vstanovitelj slavnega, po njem imenovanega benediktinskega reda je bil rojen leta 480 po Kristusu, in sicer, kaker 700 let potem sv. Frančišek, v deželi Umbriji, v mestu Nur-81Jb ki se imenuje dandanašnji Norca ter je kakih 7 milj zračne daljave od Asiza proti jugu. Leta 1880 je obhajal benediktinski red štirinajststoletnico svojega svetega očaka. ,
daje priliko obhajati rojstni dan tako imenitnih očetov, hoče Bog, kaker je videti, opominjati ljudi, da naj se spominjajo prevelikih njijunih zaslug, ter ob enem sprevidijo, da bi se nikaker ne bilo smelo tako gerdo ravnati z redovi duhovnih mož, ki sta jih vstanovila, zlasti po tistih deržavah, keterim so rast omike in slave s trudom, zmožnostjo in pridnostjo svojo pospeševali.1) — Tudi sicer upamo, da te slovesnosti ne bodo brez sadu za kerščansko ljudstvo, ki je po pravici vsaki čas za prijatelje imelo redovnike; kaker je zato Benediktovo ime z veliko pobožnostjo in hvaležnim duhom ča-stjlo, tako hoče zdaj s prazničnim obhajanjem in mnogo-verstnim izkazovanjem svojega nagnjenja, vadlaje se, ponavljati Frančiškov spomin. In le-to častitljivo yadlanje v pobožnosti in spoštovanju ni omejeno na kraj, kjer je presveti mož na svet prišel, niti na sosednje prostore po pričujoč-nostiv njegovi postavljene, temuč široko je razprostranjeno po vseh krajih sveta, kjer koli je znano Frančiškovo ime ali cveto njegove vstanove.
To gorečnost duhov v najboljši reči mi gotovo tako hvalimo, da nihče bolj ; zlasti ker smo od mladega vajeni Frančiška Asiškega občudovati in s posebno vdanostjo častiti; tudi se ponašamo s tem, ker smo sprejeti v družino frančiškansko, in več krat smo bili radi in veseli na posvečenih verhovih gore Alvernije na božjem potu'2): tam se nam je tolikega moža podoba, kamer koli smo obernili
’) Laška vladaje dala 7. mal. serpana 1866 postavo, da so odpravljeni vsi cerkveni redovi in, kar imajo, da je narodna lastnina. V rimskih pokrajinah pa je z dekretom od 29. rožnega cveta 1873 zaterla frančiškane in druge redovnike. — S postavo od 31. vel. travna 1875 so se zaterli redovi da Pruskem; do meseca vinotoka so bili nato pregnani vsi redovniki iz samostanov in domovine. — Na Francoskem so z dekretom od 29. sušča 1879 zaterli in izgnali jezuite. Ravno tisti dan je prišel na svitlo se drugi dekret, ki je zahteval od vseh ostalih redov, da morajo vlado prositi postavnega pripoznanja. Ali ker je bilo to zahtevanje nasprotno slobodi svete cerkve, se mu ni vdala nobena moška skupščina. Meseca vinotoka naslednjega leta so jih potem vse sè silo vergli iz samostanov in pregnali iz domovine.
2) Sveti oče papež so meseca rožnega cveta 1872 ko kardinal in škof peruški vstopili v tretji red na gori Alverniji. Primeri „Cvetje“ I. letn., str. 92.
stopinje, pred oči stavila in dušo je deržala v tihem premišljevanju povzdignjeno tamkajšnja spominjavna samota.— Ali kaker koli je hvale vredna ta gorečnost, vender v tem še nikaker ni vse. Tako namreč je soditi o časteh, ki se pripravljajo blaženemu Frančišku, da bodo tedaj najbolj ljube tistemu, ki se bo častil, ako bodo kaj sadu prinesle tistim, ki bodo častili. V tem pa se pokaže čverst sad, ki nikaker ne odpade, da si ljudje nekako podobnost pridobe s tistim, čiger izverstni čednosti se čudijo, ter si prizadejo, s tem da ga posnemajo, boljši postati. Ako z božjo pomočjo to goreče doveršč, bo v resnici najdeno sadanjim nadlogam primerno in jako krepko zdravilo. — Vas torej, častitljivi bratje, hočemo nagovoriti s tem pismom, ne le^ da očitno spoznamo svojo pobožnost do našega Frančiška, temuč da tudi ljubezen vašo spodbudimo, da boste z nami skupaj si prizadevali skerbeti, da se reši človeštvo po omenjenem zdravilu.
Odrešenik rodu človeškega, Jezus Kristus, je nevsehljiv m vedno tekoč studenec vseh dobrot, ki prihajajo do nas °d neskončne božje dobrotljivosti, tako da bo on, ki je enkrat odrešil svet, tudi na vse veke ga reševal, „ zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, ki bi imeli v njemu zveličani bi ti. “ (Dj. ap. 4, 12.) Ako se torej kedaj Prigodi po natomi slabosti ali po človeški krivici, da na slabše zdersne človeški rod, ter je očitno posebne pomoči treba, da se izkopa, tedaj se mora k Jezusu Kristusu zateči in to imeti za najboljše ter najgotoviše pribežališče. Njegova božja moč je namreč tolika in tako zdatna, da je v nji obramba proti vsem nevarnostim in ozdravljenje vsega hudega. Ozdravljenje pa bo gotovo, da se le k spoznanju kerščanske modrosti in k evangélijskim zapovedim življenja človeški rod nazaj pripelje. Ko se torej omenjeno zlo vko-' renini, veli Bog, berž ko dozori tolažbi od njega odločen cas, da naj vstane precej neki mož na zemlji, ne eden od ntnogih, temuč nad vse izversten in poseben, ki mu more izročiti to delo, da zopet vstapovi občno srečo. In to se je godilo proti koncu 12. stoletja in nekoliko pozneje ; dover-sevavec tistega velikega dela pa je bil Frančišek.
Zadosti so znani tisti časi in njih lastnosti, dobre in slabe. Globočje v sercih vkoreninjena je krepko rasila vera
katoliška in lepo je bilo videti, kako so mnogi užgani od goreče pobožnosti v Palestino se prepeljavali pripravljeni premagati ali vmreti. Ali vender je bila razuzdanost jako spremenila ljudske šege, in nič ni bilo tako potrebno ljudem, kaker da se vernejo h kerščanskemu življenju.1) — Cvet kerščanske čednosti pa je velikodušna ljubezen, ki prenaša trudapolne in težavne reči; njeno pomembno znamenje je križ, ki ga morajo nositi na obloženi rami, keteri hočejo za Kristusom hoditi. Deli tiste velikodušnosti pa so : proti minljivim rečem zderžno serce imeti, samemu sebi ostro zapovedovati, zopernosti voljno in mirnega duha prenašati. Naposled je ljubezen do Boga in do bližnjega edina vseh čednosti gospa in kraljica, ketere moč je tolika, da težave, ki spremljajo dolžnost, vse odpravi, in še toliko terpljenje ne le prenesljivo stori, temuč tudi prijetno.
Teh čednosti se je kazalo v 12. stoletju veliko pomanjkanje, ker jih je le premnogo, ki so bili popolnoma na posvetne reči navezani, ter divjali za častmi in bogastvom, ali pa v zapravljivosti in razuzdanosti poganjali življenje. Presilno moč jih je imelo v rokah nekaj malo, keterih pripomočki so služili skoraj le zatiranju vboge in zaničevane množice ; in teh pregreškov madežem tudi tisti niso vbežali, ki bi bili po svojem stanu imeli zgled biti drugim. In ko je bila povsod ljubezen pogašena, so nastopile razne in vsakdanje kuge : nevoščljivost, tekmovanje, sovraštvo, in tako so bili raztergani in nasprotni si duhovi, da so iz najmanjšega vzroka sosednja mesta v bojih nasprotno se vničevala, meščani mej sabo ne po človeško z mečem razločevali prepire.
V tistem stoletju je živel sv. Frančišek, ki se je lotil s čudovito stanovitnostjo in ravno toliko priproščino z besedo in djanjem pravo podobo kerščanske popolnosti pred oči staviti svetu, ki se je staral. — V resnici, kaker je sveti oče Dominik Gusman ob tistem času branil celoto nebeških naukov ter z lučjo kerščanske modrosti odganjal
l) Kristijani zahodne Evropa so imeli tako imenovane križan-ske ali križarske vojske z mohamedanci, da bi jim vzeli sveto deželo (Palestino), od leta 1096 do 1170 po Kristusu. Tisti čas je bila pač terdna vera mej kerščanskim ljudstvom, ali življenje sploh ni bilo prav veri primerno in tiste vojske so razuzdanost le. pospeševale.
zmote krivoverske I), tako je Frančišek, ko ga je Bog vodil k velikim rečem, to dosegel, da je k čednosti spodbudil kristijane ter nje, ki so davno in daleč zašli bili, prepeljal k posnemanju Kristusovemu. Gotovo ni bilo naključje, ker so mladeiiiču na ušesa prileteli tisti izreki iz evangelija : »Ne imejte zlata, ni srebra, ni denarja v svojih opašnjakih, ne torbe na poti, niti dvejuh srajc, niti črevljev, niti šibe“ (Mat. 10, 9 —10) in „ako hočeš biti popolnoma, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj vbozim ... in pridi, hodi za menoj". (Mat. 19, 21.) To si je razlagal, kaker bi bilo njemu rečeno osebno, in berž se odpove vsem rečem, spremeni obleko, vboštvo postavi, da naj mu bo tovarišica in spremlje-vavka celo življenje, in tiste največe zapovedi čednosti, ki jih je z visokim in povzdignjenim duhom objel, odloči, da uaj bodo kaker podlaga redu njegovemu. Od tedaj nadalje hodi mej toliko posvetno mehkužnostjo in izbirčno zaniče-valnostjo v grozoviti in ostri obleki, hrane od hiše do hiše prosi in, kar velja za najgrenkejše, neumnega ljudstva zasmehovanje ne le da prenaša, ampak tako rekoč požira ga s čudovito radostjo. Nespamet križa Kristusovega je bil namreč sprejel ter izpričal, da je to prava in naj višja modrost, in ko je z razumenjem prederl v veličastne skrivnosti njegove, je videl in sodil, da ne more nikjer bolje postaviti svoje slave. — Ob enem z ljubeznijo do križa je prevzela Frančišku serce silna ljubezen, ki gaje gnala, da bi se pogumno lotil razširjevati ime kerščansko, in zato se nasproti postavil tudi očitni nevarnosti za življenje. S to ljubeznijo je objemal vse ljudi; vender so mu bili mnogo ljubši vbogi in vmazani, tako, da je bilo videti, kaker bi imel največe veselje s tistimi, ki se jim drugi navadno vmikajo ter jih ošabno zaničujejo. Tako si je pridobil veliko zasluženje za tisto bratovstvo, ketero ponovivši in doveršivši je Gospod Jezus iz celega človeškega rodu tako rekoč eno samo dru- l)
l)	Sv. Dominik je bil rojen leta 1170 (torej 12 let pred sv. Frančiškom) v Kalarogi na Španskem. Njegov red se imenuje p r i-digarski, ali po njegovem imenu dominkanski. Namen mu je bil braniti pravo vero zoper krivoverce, ki so tisti čas zlasti po južnem Francoskem" motili kerščansko ljudstvo. Sv. Dominik je bil prijatelj svetega Frančiška, kar se lepo nadaljuje tudi v njiju redovih.
žino naredil, v oblast edinega vseh očeta Boga postavljeno.
Pod varstvom torej toliko čednosti in zlasti po tej o-strosti življenja je skušal prenedolžni mož, koliker je bilo mogoče, podobo Jezusa Kristusa prenesti sam nase. Ali moč previdnosti božje je videti kaker bi se svetila tudi v tem, ker je dosegel v unanjih rečeh neke posebne podobnosti z božjim zveličarjem. — Tako se je, po zgledu Jezusovem, primerilo Frančišku, da je na svet prišel v hlevu ter je dete imel tako ležišče, kaker nekedaj Kristus sam, se slamo pokrito zemljo. In tisti čas, kaker se pripoveduje, so dover-šili podobnost lahkotni angelski kori v višavi in petje, ki se j-e prijetno razlegalo po zraku. Tudi je neke izbrane, kaker Kristus aposteljne, učence si pridružil, ki jim je velel, da naj gi-edo po deželah ko oznanjevavci kerščanskega miru in večnega zveličanja. Najvbožniši, sramotno zasmehovan, zaveržen od svojih, je bil tudi v tem podoba Jezusa Kristusa, ker še toliko ni hotel imeti svojega, kamer bi glavo naslonil. Poslednja podobnosti poteza se je pridružila, ko so verhu Alverenske gore, kaker na Kalvariji njegovi, po milosti do tistega časa nezaslišani, telesu njegovemu od Boga bile vtisnjene svete rane, ter je bil kaker na križ razpet. — Omenjamo tukaj reč ravno tako po čudežu imenitno, kaker po hvali vseh stoletji slovečo. Ko je bil namreč nekedaj potopljen v živem premišljevanju terpljenja Kristusovega ter je nase obračal in kaker žejen zajemal prebritko moč tega terpljenja, tedaj se prikaže naenkrat angel, ki je prišel z nebes dolu, in ko je v žarkih iz njega šinila neka skrivnostna moč, čuti Frančišek dlani in noge kaker prebodene sè žreblji in ravno tako stran kakor z ostro sulico ranjeno. Ko se je to zgodilo,-je začutil neizmerno žerjavico ljubezni v duhu, na telesu pa je nosil odslej živo in razločno ran Jezusa Kristusa podobo.
Te čudovite reči, ki jih imajo bolj angeli poveličevati kaker ljudje, zadosti pričajo, kako velik je bil tisti mož in kako vreden, da ga je Bog odločil, da h kerščanskim šegam nazaj pokliče svoje verstnike. V resnici je slišal Frančišek v cerkvici sv. Damijana glas več ko človeški : „ Poj di, podpri mojo hišo, ki se podira.tt Ravno tako čudovita je božja prikazen, ki je bila podeljena Inocenciju III., ko se mu je zdelo, da vidi, kako lateranske bazilike zidove z ramami
svojimi podpira Frančišek. Očitno je, kaj so pomenile te prikazni : kazalo se je namreč, da bo Frančišek kerščanstvu v tistih časih ne majhina obramba in podpora. Res se nič ni obotavljal, naravnost je šel na delo. Tistih dvanajstero, ki so se pervi izročili njegovemu voditeljstvu, je bilo kaker malo semena, ketero je po božji volji in rimskega papeža blagoslovu hitro se razrastlo do bogate setve. Tem torej, po zgledu Kristusovem sveto jih izučivši, razne Italije in Evrope kraje odkaže zastran oznanjevanja besede božje, na-ročivši neketerim izmej njih, da naj gredo čez morje noter v Afriko. In nihče ni odlašal : vbogi, neučeni, priprosti, se vender izročijo ljudstvu ; na razpotjih in po tergili, brez priprave glede kraja in vmetalnih besed začno nagovarjati ljudi, kako naj zaničujejo posvetne reči in na večnost milijo. Čudovito je, kolik sad je prinesel trud na videz tako nesposobnih delavcev. K njim so se kupoma stekale množice, ki so jih želele slišati ; skesane so potem objokovale svoje grehe, pozabljale krivice in poravnavši prepire k miru ni spravi se vračale. Neverjetno je s kolikim dušnim nagnjenjem in skoraj bi rekli nagonom je vleklo svet k Frančišku. Cele trume so hodile za njim, kamer koli se je ober-nil : neporedkoma so ga prosili prebivavei po tergili in ljud-natiših mestih vsi križem, da bi jih hotel, kaker gre, v svoj red sprejeti. — Zato je sveti mož prišel na to misel, da bi V8tanovil tovarištvo „tretjega redau, kamer bi se sprejemali ljudje vsakega stanu, vsake starosti, obojega 'spola, tako da bi se ne pretergale družinske in domače vezi. l^ndro je namreč odločil, da naj se ta družba ne ravna tolikanj po lastnih vstanovah, kaker po splošnih evangelijskih postavah, ki se nobenemu kristijanu ne smejo pretežke zdeti; namreč, da se naj izpolnjujejo božje in cerkvene zapovedi, naj se odpravijo stranke in prepiri, da naj se ne dela * žkoda na ptujem blagu, razen za vero in domovino se naj ne jemlje orožje v roke, pri jedi in v obleki naj se zmerit in skromnost ohrani, neha naj zapravljivost in preobilo vživanje, k nevarnim veselicam plesnim in glediškim naj se ne hodi.
Lahko je sprevideti, kako so morale velike koristi iz-vn'ati iz take naprave, ne le dobrotne same na sebi, temuč zlasti za tiste čase čudovito primerne. To primernost zado-
sti dokazujejo podobna tovarištva, ki so zrastla iz dominikanske družine in drugih redov, in všpeh sam jo poterjuje. V resnici so hiteli sploh od najnižjih do najvišjih z gorečim hrepenenjem in največo zadovoljnostjo pridružit se temu frančiškanskemu redu. Pred drugimi sta želela to čast Ludovik IX., francoski kralj, in Elizabeta, ogerskega kralja hči ; za njima so prišli v časov teku mnogi papeži, kardinali, škofje, kralji in knezi, ki so bili vsi te misli, da znamenja frančiškanska niso neprimerna njih časti. — Tretjega reda udje so se izkazali v hrambi katoliške vere tako pobožne, kaker junaške ; in če so si po teh čednostih veliko sovraštvo nakopali pri hudobnih, nigdar vender niso pogrešali hvale, ki je najčastitljiviša ter edino želeti, hvale namreč teh modrih in dobrih. Da ! sam Gregor IX., naš prednjik, se je njih vere in hrabrosti očitno veselil in nikaker se ni obotavljal z veljavo svojo varovati jih ter jih imenovati ztfvoljo časti „vojščake Kristusove, druge Makabejce." — In ta hvala ni bila neresnična. V tem redu je bilo namreč mogočno varstvo splošne sreče, ker so udje njegovi po zgledu čednosti in postav svojega začetnika dosegli, kar se je dalo, da je lepota kerščanskega poštenja zopet oživela v deržavi. Gotovo je, da so po njih delu in zgledih dostikrat pogasnili ali pomanjšali se strankarski prepiri, orožje se je izdivjanim iz rok izvilo, pravdam in kregom so se vzroki izpodnesli, vbo-štvu in samoti so se pripravila tolažila, omejila se je preo-bilost in potrata, ki požira premoženje ter je orodje pokvarjenosti. Zato rastejo iz tretjega frančiškanskega reda kaker iz svojega debla mir doma in pokoj v očitnem življenju, nepokvarjenost in pohlevnost, pravo obračanje in varstvo premoženja, kar so najboljše podlage omike in varnosti. Da so se te dobrote ohranile, za to se ima zahvaliti Evropa v veliki meri svetemu Frančišku.
Za več pa, kaker keteri koli si bodi iz mej drugih narodov, se ima zahvaliti Frančišku Italija; kaker je bila namreč poglavitni kraj, kjer so se razvijale njegove čednosti, tako je tudi dobrote najbolj čutila. In v resnici, ob času, ko se jih je mnogo mnogoverstno poganjalo za krivico, je on stanovitno podajal roko razžaljenemu in potertemu, v največem vboštvu bogat ni nigdar nehal polajševati ptuje potrebe, ne spominjaje se svoje. Sladko se je glasila v nje-
govili ustili domovine mlada govorica; ljubezni ob enem in poezije moč je pokazal v pesnili, ki se jih je ljudstvo imelo učiti, pesnih, ki se niso nevredne zdele občudovanja učenega potomstva.1) Ko so na Frančiška mislili, je neko žarenje in navdihujenje, veličastniše ko človeško, spodbodlo prirojene moči naših vmetalnikov, tako, da je najimenitniših pridnost se skušala dela njegova malaje, tesaje, vbadaj e. V Frančišku so dobili Aligjeri, kar je hotel peti v bobnečem ob enem in mehkem verzu 2), Cimabue in Džotto, kar sta hotela razjasniti s Parazijevimi lučmi do nesmertnosti3), slo-
ki Do sv. Frančiška so le po latinsko pisali na Laškem in v omikanih družbah tako tudi govorili. Cerkveno latinščino so celo priprosti ljudje še razumeli, dasiravno so govorili mej sabo že novi laški jezik, ki se je bil ščasoma izcimil iz priproste narodne latinščine. Sv. Frančišek je pervi začel pridigati v letem novem domačem jeziku. Pisal pa je navadno tudi on še po latinsko; le neketere pesmi je zložil po laško, mej njimi zlasti tako imenovano »sončno pesem14, ki je po naše natisnjena v 1. letniku »Cvetja44. Razen te ste ohranjeni pod njegovem imenom še dve drugi bolj vmetalno zloženi pesmi, polni ognja svete ljubezni. Neketeri učenjaki sodijo, da bi teh dvejuh ne bil on naredil, temuč znani frančiškanski pesnik, zv. Jakopon; ali ako to stvar prav premislimo, bo vender le verjetniše, da ste Frančiškovi. Plamen svetega navdušenja, ki gori v njih, namreč tako odlikuje te dve pesmi, da ste Jakoponovim popolnoma nepodobni.
Aligjeri (Alighieri), ki se navadno imenuje Dante, je najslavniši pesnik italijanski. On je zložil velikansko pesem, ki se Ji pravi „nebeška komedija*4. V njej čudovito lepo popisuje pekel, vice in nebesa. V 11. spevu tretjega dela (»nebes44) govori z veliko častjo in hvalo tudi o svetem očetu Frančišku.
3) Janez Čimabue je prenovitelj malarske vmetalnosti na Laškem ter začetnik novejšega malarstva. Porodil se je leta 1240 v Florenci; vmerl je 1300 ali 1302. On je odstopil od nevkretnih, brezdušnih carigrajskih zgledov ter začel malati po živih podobah. Stenomali njegovi v goranji cerkvi %v. Frančiška v Asizu so veličastni. — Čimabue je odgojil izverstnega učenca Džotta, po kete-rega delavnosti je malarstvo na Laškem znamenito napredovalo. Džotto (Giotto di Bondone, prav za prav Ambrogiotto Bandone, Ambrožek Bondon) je eden najslavniših laških malarjev, ob enem kipar in stavbar. Porodil se je okoli leta 1276 od kmetiških sta-rišev, vmerl je 1336 v Florenci. Najizverstniše njegove podobe so v cerkvi sv. Frančiška v Asizu : »obljube reda frančiškanskega44 in »oslavljenje sv. Frančiška14. — Čimabue in Džotto sta našla v sv. Frančišku, »kar sta hotela razjasniti s Parazijevimi lučmi do ne-
— loveči stavbarji, kar so z versili v veličastnih delih, bodi si na grobu vbožčkovem, bodi si pri cerkvi Marije Angeljske, ki je toliko in tolikih čudežev priča. K tema svetiščema pa se ljudje od vseh strani pogostoma shajajo, da bi počastili asiškege očeta vbozih, keteremu so darovi božje dobrote tako pritekali v veliki obilosti, kaker se je on posvetnih reči popolnoma oprostil.
Jasno je torej, da je sila dobrot prihajalo od edinega tega človeka kerščanskemu in grajanskemu občinstvu. Ali ker je duh njegov, popolnoma in izverstno kerščanski, primeren vsem krajem in časom, ne more nihče dvoj iti, da bodo frančiškanske vstanove premnogo koristile tudi v tem našem času, in to tem bolj, ker so videti le-ti časi onim v mnogih ozirih jako podobni. — Kaker v dvanajstem stoletju, tako se je tudi zdaj ne malo ohladila ljubezen do Boga in velika je zmešnjava glede kerščanskih dolžnosti, nekaj po nevednosti, nekaj po zanikernosti. S podobnim dušnim nagnjenjem in podobnim prizadevanjem jih večina zapravi 'svojo dobo, zložnosti življenja love ter pohlepno iskaje vživanja. Topeči se v razuzdanosti razsipljejo to svoje ter po ptujem hrepene; bratovstva človeškega ime povzdigovaje, več po bratovsko govore kaker store; goni jih namreč lastna ljubezen, prava ljubezen do vbožnih in nezmožnih pa se dan na dan manjša. — Tisti čas so mnogoverstne albigeške zmote1), podžigaje hrup proti cerkveni oblasti, ob enem izpodkopavale deržavni red in nekakemu socijalizmu * 2) pot delale. In dandanašnji so se namnožili priverženci in razširje-vavci naturalizma 3 *), ki terdovratno taje, da bi bilo treba
smertnosti11. to so pravi: našla sta v njegovem življenju, v njegovi svetosti, 'kar sta hotela z izverstnimi deli Parazijeve, to je, malar-ske vmetalnosti poslaviti in tako rekoč nevmerjoče storiti. Paràzij je bil eden najimenitniših gerških malarjev starega veka.
!) Albigezi so bili neki krivoverci, tako imenovani po mestu Albiju na južnem Francoskem, kjer so imeli svoj glavni sedež. Zlasti proti njim je vstànovil sv. Dominik leta 1215 pridigarski red.
2)	Socij alizem se imenuje (tukaj nepostavno) prizadevanje po zboljšanju nevgodnih razmer v človeškem društvu zlasti glede na neenako razdeljeno posestvo in premajbino plačilo za delo.
3)	Naturalizem je krivi nauk, ki pravi, da človeku ni
treba razodevenja božjega.
elusati cerkev ; in dalje, kaker je primerno, od stopnje do stopnje grede, še celo deržavni oblasti ne prizanašajo, silo in vpore mej ljudstvom hvalijo, nezadovoljnost glede zemelj-nega posestva skušajo razširjati, prilizujejo se poželjivosti mestnih druhali ter domačemu in očitnemu redu spodkopavajo podlago.
V teh torej tako mnogih in velikih zadregah lahko sprevidite, častitljivi bratje, da smemo po pravici upati od vstanov frančiškanskih ne majhine pomoči, samo da se tako vravnajo, kaker so bile od začetka. — Ko bi te c vele, bi gotovo cvela tudi vera in pobožnost in vsaka čednost ker-ščanska ; premagalo bi se neugnano poželenje po minljivih rečeh in ne bi merzelo s čednostjo krotiti strasti, kar se večini zdi najtežje in najzoperniše breme. Zvezani z vezmi v resnici bratovske edinosti bi se ljudje ljubili mej sabo ; v-bozim in nesrečnim bi izkazovali spoštovanje, ki jim gre, ker podobo Kristusovo nosijo na sebi. — Poleg tega čutijo tisti, ki so popolnoma prešinjeni od kerščanske vere, sè vso gotovostjo, da je vestna dolžnost slušati postavne zapovedo-vavce in nikoger v nobeni reči ne poškodovati ; nič ni namreč mogočnišega, ko to prepričanje, da se. s korenino izpulijo vse napake te verste : sila, krivice, pohlep po spremembah, nevoščljivost mej raznimi stanovi v deržavi, v čemer vsem ima socializem začetek in orožje. — Naposled bodo tudi razmere mej bogatimi in vbozimi, kar toliko truda prizadeva deržavnikom, najboljše vravnane, ko se bo vterdilo prepričanje, da vboštvo ni sramota, da ima bogati vsmi-ljen in radodaren, vbogi pa z osodo svojo in delavnostjo zadovoljen biti, in ker ni rojen ni ta ni oni . za te spremenljive zemeljske dobrote, si morata eden s poterpežlji-vostjo drugi z radodarnostjo pomagati v nebesa.
Za tega voljo že davno in silno želimo, da naj si, kolikor kedo more, prizadeva posnemati sv. Frančiška Asiškega. — Kaker smo torej že prej vedno posebno skerb imeli za tretji frančiškanski red, tako zdaj, po milosti božji k najvišjemu pastirstvu poklicani, ker se nam je tako primerna prilika ponudila, opominjamo vse kristijane, da naj se ne branijo pristopiti k ti vojski Jezusa Kristusa. Že jih je mnogo povsod obojega spola, ki so začeli hoditi za serafin-skim očetom veselega serca. Mi hvalimo tako gorečnost in
- 12 - ,
živo pripoznavamo ter želimo, da se pomnoži in dalje razširja, posebno z vašo pomočjo, častitljivi bratje ! In poglavitna reč priporočila našega je, da naj tisti, ki so oblekli znamenja pokore, na podobo očeta svojega se ozirajo in njega posnemajo ; brez tega bi bilo vse nič, kar bi se dobrega pričakovalo od tod. Potrudite se torej, da bodo ljudje poznali tretji red ter ga po resnici cenili; sker-bite, da bodo dušni pastirji pridno podučevali, kakšen je, kako lahko je vsakemu vvanj stopiti, koliko in kako velike pravice ima za dušno zveličanje, koliko koristi obeta sploh in vsakemu posebej. V tem se je treba tolikanj bolj potruditi, ker dandanašnji udje pervega in drugega reda Iran- j čiškanskega preganjani velike krivice terpijo. l) O da bi ti po varstvu in brambi očeta svojega kmalu iz tolikih valov pokrepčani in cvetoči se vzdignili ! O da bi tudi kerščan-ski narodi v tretji red se stekali tako goreče in v tolikem številu, kaker se nekedaj k sv. Frančišku samemu od vseh strani hiteli eden čez drugega ! — To pa z večo gorečnostjo želimo in z večo pravico upamo od Italijanov, keterim vez ene domovine in obilniša množica prejetih dobrot veleva, da naj bodo svetemu Frančišku bolj vdani in bolj hvaležni. Tako bi se v resnici čez sedem stoletji italijanskemu narodu in vsemu kerščanskemu svetu zgodilo, da bi se čutil iz zmešnjav k pokoju, iz pogube k rešitvi nazaj poklicanega po dobroti asiškega moža. Te milosti v skupni molitvi, zlasti te dni, svetega Frančiška samega prosimo ; ravno to goreče prosimo sveto devico Marijo, mater Božjo, ketera je služabnika svojega pobožnost in vero z nebeškim varstvom in posebnimi darovi vedno poplačevala.
Mej tem zastavo nebeških dobrot in pričo posebne naše ljubezni, apostoljski blagoslov, vam, častitljivi bratje, in vsi duhovščini ter ljudstvu, ki je vsaketeremu izmej vas izročeno, se vso priserčnostjo v Gospodu podeljujemo.
Dano v Rimu pri svetem Petru 17. dan kimavca leta 1882, papeštva našega peto leto.
LEON XIII. papež.
• l) Samo frančiškanom v ožjem pomenu se je zaterlo v poslednjem času po sili in krivičnih postavah 72 redovnih okrajin.
Svetega Antona čudeži.
Bog edini, ki je natori postave dal, jili more tudi spremeniti ali zaderžati, koliker in keder se mu prav in koristno zdi, in sicer ali naravnost ali tudi po človeku, ki mu daje oblast, da to stori v njegovem imenu. Iz lastne moči pa tega ne more ne angel »e človek, toliko menj kaka druga stvar božja. Ako torej vemo da je keteri človek čudeže delal, ali jih se dela, moramo prepriča-»i biti, da je ali sam Bog včlovečen, ali da je orodje v božjih rokah, da je poslanec božji, ki ima z besedo in zgledom na pravi Pot zavračati človeštvo. Jezus Kristus je s čudeži spričal, da je Bog, da je torej njegov nauk resničen in božji; učenci njegovi so imeli s čudeži spričevati, da so njegovi poslanci, da oznanjujejo »J egov pravi nauk. „Znamenja pa bodo tiste, ki verujejo, ta sprem-Ijevala : V mojem imenu bodo hudiče izganjali, jezike b,odo govorili nove, kače bodo prijemali in ako kaj strupenega izpijó, jim ne ko škodilo, na bolnike bodo roke polagali, pa bodo ozdraveli". (Mark. 16, 17. 18.) „Kedor v ine veruje, bo dela, ki jih jaz de-
tudi delal, in še veča od teh bo delal". (Jan. 14, 12.) Te kesede veljajo učencem Jezusovim, pa, kaker je očitno iz njih sa-»»h, ne le pervim in neposrednim njegovim učencem, temuč sploh vsem, ki v vanj verujejo, to se pravi, vsem, ki imajo resnično, ži-Vo vero ter po tej veri tudi žive, to je sveto žive. Po pravici torej P° čudežih vpraša sveta cerkev, preden koga za svetnika spozna, ker je to v resnici božje spričevalo njegove svetosti. Napačno je »»siiti, da so se čudeži le ob Kristusovem času godili in potlej ne Več; celo nasprotno je to besedi Kristusovi, ki je obljubil slovesno, se bodo čudeži tudi na dalje godili. Saj so v resnici danda-Hašnji ravno tako, če ne bolj, potrebni kaker ob Kristusovem času. ■1» v resnici je vse čase Bog s čudeži poterjeval svojo besedo, ki 80 jo oznanjevali zares sveti možje, poterjeval je ž njimi lepe zgle-^e’ ki so jih dajali svetniki v svojem življenju, poterjeval je tudi ZauPanje vernih na priprošnjo njihovo po smerti ter tako razširjal čast in slavo svojih ljubljencev po vesoljni zemlji.
Mej vsemi svetniki pa, kar jih ima sveta katoliška cerkev, &a ni skoraj, keteri bi bil toliko čudežev storil v življenju in po smerti, kaker naš ljubi sveti Anton Padovanski. Zato je že sveti Bonaventura, ki je bil 24 let po smerti svetega Antona vesoljni P°glavar frančiškanskega reda, zložil slovečo pesemco, ki smo jo
— 14 —
v drugem letniku »Cvetja" str. 97 na slovenski jezik prestavljeno podali našim bravcem. *) »Glej, če iščeš čudežev", tako poje ta veliki cerkveni učenik, „glej, če iščeš čudežev: smert, nesreča, zmota zla, gobe, hudi begajo, bolni hode (hodijo) zdravi. Morje, spone padajo, ude in izgubljenega prése (prosijo) ter prejemljejo mladi kaker stari. Varne so nevarnosti, strebljene potrebe vse; pričajo, ki čute (čutijo), naj, dejo (povejo) Padovani !“ Že ob tistem času je torej sv. Bonaventura k svetemu Antonu zavračal vse, ki jim je bilo treba prav posebne, čudežne pomoči, ker je že on vedel brez števila čudežev, ki so se zgodili na prošnjo tega velikega' j svetnika božjega. Pred svetim Antonom je tako rekoč bežalo vse hudo : smert, nesreča, zla zmota (zlasti krivoverstvo), hudi peklenski sovražnik, gobe in vse druge bolezni ; bolniki so na njegovo prošnjo vstajali ter zdravi zopet hodili okrog. Morje se je potolažilo, valovi se polegli, ko so ljudje njega klicali na pomoč; spone (vklepi ali vezi) so popadale jetnikom z rok in nog, to se pravi, j sveti Anton je nedolžne jetnike rešil iz ječe. Kedor je izgubil po bolezni rabo svojih udov, keterega koli, ako je prosil sv. Antona, on mu ga je ozdravil. Posebno radi pa so se menda že tedaj priporočali svetemu Antonu, ako je kedo kaj izgubil, da bi se našlo, ali ako mu je bilo vkradeno, da bi nazaj dobil. „Yarne so nevarnosti", pravi nadalje sv. Bonaventura, to je, kedor se sv Antonu priporoči, ko mora v nevarnost iti ali ko neprevidoma t nevarnost . pride, zanj bo celo v nevarnosti varno, nič se mu ne bo hudega zgodilo; »strebljene (so) potrebe vse", to je, potrebe so odplavljene, ker se najde proti vsaki pomoč pri sv. Antonu. Vse to lahko poterdijo in izpričajo, pravi naposled sv. Bonaventura, tisti, ki so videli in izkusili toliko primerov posebne moči tega velikega svetnika božjega, prebivavci mesta Padove, kjer počiva truplo njegovo.—
Ako je bilo že ob času svetega Bonaventure znanih toliko različnih čudežev svetega Antona, koliko jih je še le dandanašnji! Ker se mu katoličani do današnjega dne niso nehali priporočati, tudi on do današnjega dne ni nehal pomagati v vsaki sili in potrebi. Da spodbudimo tudi naše bravce k zmirom večemu zaupanju do tega mogočnega svetnika, smo se namenili popisati nekoliko njegovih čudežev iz raznih krajev in časov ; pri tem se bomo der-žali omenjene pesemce svetega Bonaventure ter dokazali z dogodki
*) Pretisnjena štej i tudi v „Molitevni knjigi za ude tretjega reda s v* | Frančiška" str. 176.
— 15 —
resničnost raznih verst čudežne pomoči, kaker jih omenja ta naš slavni cerkveni učenik.
I. Sme rt.
V resnici, mogočna je smert, nihče ji ne more ujti ! Ona ne gleda ne na bogastvo, ne na moč, ne na slavo in čast; sleherni °d žene rojen pade ji v last, — nobeden ji ni kos. Le eden je mogočniši ko smert in jo je premagal za zmirom, tako da živi na Veke in ima tudi moč, od smerti obuditi vse, bodisi po tisoč in ti-s°č letih, ali pa precej čez nekoliko dni ali ur po smerti, kaker todi lahko zaderžuje smertno uro ter človeku zdaljša življenje. To Je gospod čez življenje in smert, Jezus Kristus, ki je z lastno moč-J° se vzdignil iz groba ter prinesel vstajenje in življenje vsem, ki verujejo vvanj.
Resnično od smerti vstajenje Kristusovo je tisti čudež, ki se nanJ zlasti opira naša sveta vera, kaker sv. Pavel pravi (1. Kor. Rb 14.); „Ako Kristus ni vstal, je prazno naše oznanjevanje in Prazna tudi vaša vera“. In kaker je sam s tem velikim čudežem poterdil svoj nauk, tako je dal tudi svojim služabnikom ko posebno znamenje, da jih je on poslal, da je njegova volja, ki jo oznanju-JeJ°) to milost, da so sem ter tja tudi mertve k življenju obudili, ^bujenje od smerti je namreč kar gotovo dogodba, ki jo moramo Pripisavati le čeznatorni moči. Nobena vednost in tudi najimenitni-znajdbe človeškega duha ne morejo zopet užgati ni enega same-ga življenja, ki je vgasnilo, niti zaderžati smerti, kadar mora po natornih postavah gotovo nastopiti.
Častitljivi sveti Anton pa je delal čudeže v obojem oziru ; ta^° rekoč smert v svoji oblasti; zdaj ji je iztergal iz kolenih rok že pridobljen plen, zdaj ji je vbranil prisvojiti si ga. Ogledi, ki jih bomo povedali, nam bodo to zaterdno dokazali.
1. ...
V Lizboni je živela sestra svetega Antona, gospa Felicijana Martini di Tavera grofica Buljonska. Imela je sinka imenovanega anzi), prav za prav Mihael Apparicijo, ker je bil rojen na dan Prikazanja sv. Mihaela arhaugela. Ko je bil pet let star je šel ta °trok nekedaj z drugimi večimi otroci k morju, kjer se vvanje izli-Va velika reka Težu (Taho), ki je tam čez dve uri široka. Otroci 80 se vozili okrog v čolniču, ali čolnič jame omahovati, se prever-11 e ifi» ko, drugi hlapčiči plavajo do brega ter se rešejo, vtoni mali
— 16 —
Parizij in mertvega potegnejo iz vode. Prineso ga domov k nesrečni, čez vse žalostni materi. Tri dni ne da otrok nobenega znamenja življenja. Oče je že vkazal vrediti vse za pogreb. Ali žalostna mati ga ne pusti pokopati ; sè vsem zaupanjem, ki ga more vdihniti materina ljubezen, se oberne do svojega svetega brata in moli/ „Preljubeznjivi moj brat, ti, ki vsacega vslišiš, ti boš pač imel toliko vsmiljenja, da boš potolažil svojo vbogo sestro, ki te prosi za življenje svojega otroka ! Obljubim ti, ako mi ga oživiš, da ga j hočem tebi dati, v tvoj sveti red, in ti mu boš potem oče !“
Že se je bilo zbralo mnogo ljudstva k pogrebu ; kar se otrok, ki je že dišal, prebudi k življenju — očiten čudež pred očmi vseh zbranih. Pobožna mati je izredila potem hlapčiča v svetem božjem strahu, dokler je mladenič stopil v serafinski red, kjer je ko zvest posnemavec svetega Antona samega sebe in red krasil z naj lepšimi čednostmi ter v slovesu svetosti vmerl.
2.
Neki otrok je bil padel v vodo. Mati je od zdaleč videla ter je zavpila: „0 sveti Anton, pomagaj!" Naglo teče k vodi, ali dolgo ne najde hlapčiča ; naposled pogleda izpod bičja ter ga rešijo s čolnom s tistega nevarnega kraja. In otrok je bil zdrav in vesel ter se je sladko smejal. Vprašajo ga, kako je to, da je tako vesel, in on odgovori : „Jaz sem bil pri sv. Antonu, ki je valovom prepovedal, da mi ne smejo škoditi, in prav rad sem bil pri njemu/
3.
Neki plemeniten gospod je imel navado vsako leto romati k svetišču sv. Antona v Padovo. Na svetnikovo priprošnjo mu je bil rojen dedič, sinček izverstnih sposobnosti, drag biser pobožnih sta-rišev. Ko je otrok odrastel, je vsako leto šel z očetom v Padovo častit sv. Antona. Ravno je bilo zopet čas, kar zboli hlapčič i® oče se sam napoti. Kmalu pa dete ozdravi ter se igra z drugimi po senožetih in pò suhi strugi mlinskega kanala, čiger vodo so bili ravno razpustili po polju. Ali ko otroci veselo okoli skačejo, pridere naenkrat voda in vse odnese seboj — nobenega sledu n1 bilo več za njimi. Desetero jih je bilo, in vse je vzela voda. K®' do more popisati vpitje vbozili mater, ki so zastonj iskale otrok !—' Mejtem se verne iz Padove plemeniti gospod in vprašuje po svo' jem sinu. Nihče si mu ni upal resnice povedati. Ali dolgo se m dalo prikrivati, kar se je bilo zgodilo. V hudi seréni bolečini 8® oberne gospod k svetemu Antonu s temi besedami: „0 ti moj lju’
— 17 —
bi sveti priprošnjik! Zdaj se pač spodobi, da mi nazaj daš otroka živega in zdravega. Zakaj, ker mi je bik na tvojo prošnjo rojen, zakaj bi mi ga hotel zopet vzeti? Od tebe ga hočem nazaj dobiti !“ Tako je tožil, ali z naj večim zaupanjem, da mu bo gotovo pomagal nebeški prijatelj. In tako se je tudi zgodilo. Naenkrat sliši otročje vpitje, pogleda skozi okno ter vidi konec senožeti nazaj gredoč deset veselih otrok in svojega sinu naprej. Kedo bi popisal veselje srečnega očeta in vseh drugih starišev, ko so zopet videli svoje ljube otroke ! Vprašajo jih, kako se jim je godilo ves ta čas. Ali nič drugega niso vedeli povedati, kaker da so se vedno le igrali. Tako je poplačal svetnik pobožno romanje svojega častivca.
4.
Neka španjska kraljična je bila vmerla. Zavkazan je bil kraljevski sprevod. Ali kraljica, velika častivka sv. Antona, se zateče zdaj, ko ni bilo več človeške pomoči, k Bogu in k svojemu mogočnemu priprošnjiku. Ni se genila od trupla preljube hčerke ; jokaje je molila ter rekla, da nebeškega zveličarja, ki je Lazarja obudil od mertvih potem ko je že štiri dni v grobu ležal, nič ne stane, da oživi zopet tudi njenega otroka. Sveti Anton ji izprosi v nebesih to milost; deklica vstane in veselje na dvoru je bilo splošno. Imenitne pa so besede, ki jih je govorila deviška kraljična svoji materi: „Draga mati! Ko ste molili zame k svetemu Antonu, sem bila v raju mej zveličanimi kori devic. In ker sem v tem srečnem stajiu dobro previdela nečimernost vsega, kar je na svetu, prosila sem goreče Gospoda Boga, naj bi vas nikar ne vslišal. Pa Gospod mi je .odgovoril, da je sklenil, nigdar ne odreči milosti svojemu služabniku; in vaša terdna vera in stanovitna molitev je zaslužila tolažbo, da sem se povernila na svet, da se spremeni vaša žalost v veselje ter vam prinesem dobro sporočilo o svojem zveličanju. Ali ljubi Bog je tudi mene vsiišal ter me bo čez 15 dni zopet k sebi poklical in zopet mi bo dal moj prostor mej zveličanimi." Tako se je tudi zgodilo. Napovedani dan je vmerla mirno v Gospodu sveta kraljična ter se vernila k večnemu gledanju Božjemu.
5.
Neki duhovnik v Padovi, velik častivec sv. Antona, je imel nekoliko sovražnikov, ki so mu celo po življenju stregli. Neki večer so prežali nanj zunaj mesta na samotni poti, da bi ga vmorili. V tem pride po poti frančiškan ter se vstopi ravno pred tisti kraj,
— 18 —
kjer so morivci skriti duhovnika čakali. Z divjini glasom mu takoj veli eden izmej njihf da naj se pobere naprej. Ali pater odgovori : ,.Pojdite mariveč vi svojo pot naprej, jaz hočem tukaj ostati.“ Ko ga vidijo nepremakljivo stoje, vprašajo, kedo je vender. In on odgovori: „Jaz sem svetnik iz Padove, in varujem tistega duhovnika, ki ga hočete vi vmoriti“. Na ta nepričakovan odgovor padejo vsi, kaker prisiljeni od skrivnostne moči, na tla, in ravno pride po poti duhovnik, ki ni o vsem tem nič vedel, nič slutil. Stermeč spozna, da gaje njegov veliki patron rešil iz smertne nevarnosti; svoje sovražnike pa vidi pred njim klečeče, ter sliši kako ga, obžalo-vaje svojo pregreho, prosijo odpuščanja. Morivci sami so nato povedali in razglasili, kar se je bilo zgodilo, v večo čast svetega Antona, ki je svojega častivca otel gotove smerti.
6.
V	Pulji na Napolitanskem se je zgodil sledeči čudež, ki je
bil tako za terdno spričan, da je celo kraljestvo vedelo o njem. Kmetiški mladenič je kopal na hudi stermini jamo ; kar se odruši mnogo kamenja od skale, in mladeniču se zmakne pod nogami zemlja ter ga potegne seboj v globočino iu pokoplje pod skalovjem. Mali njegov bratec, ki je vse to videl, teče jokaje k materi, ki hitro na pomoč pokliče svetega Antona, ter vse svoje domače in posle z orodjem pošlje tjakaj, da bi izkopali nesrečnega otroka. Milovaje je spremljalo več sosedov vbogo mater. Po dolgem in težavnem delu se prikažejo najpoprej noge zasutega mladeniča, ki so bile samo malo ranjene od skalovja. Kopljejo nadalje in izleče-jo naposled celo truplo ; ali kako stermijo, ko vidijo mladeniča ne le samo živega temuč tudi čisto nepoškodovanega na glavi in obrazu. Mladenič pa jim to razjasni, rekoč :	„Ko ste vi, mati moja,
svetega Antona na pomoč klicali, sem bil še živ. Svetnik mi je prišel na pomoč, položil roke pred obraz kaker ščit proti ostremu kamenju, in tako sem mogel dihati in ostal nepoškodovan pri tem strašnem padcu.
7.
Y	Napolji se je zgodilo več čudežev na priprošnjo sv. Antona; mej njimi se pripoveduje tudi ta dogodba. Neka mati je porodila mertva dvoj čiča. Yelika častivka svetega' Antona oberne se k svojemu patronu ter prosi : „0 sveti Anton ! vsaj enega mi oživi !“ Ali glejte ! še več je prejela, kaker je prosila ; oba otroka sta oživela.
— 19 —
8.
Leta 1675 popotoval je mož, po imenu Anton Tortamano, v opravilih po Napolitanski (Monte Muro) deželi. V nekem klaucu ga napadejo trije roparji ; poberejo mu denar ter ga zvežejo. Pomoči iskaje se oberne proti nebu in zakliče dvakrat :	„0 sveti
Anton ! O sveti Anton !“ Zdaj zgrabi eden morivcev sekiro ter mu da ž njo 18 smertnih vdarcev, rekoč :	„No, zdaj pa kriči : Sveti
Anton !“ Mož nato vmerje. Da bi prikrili svojo hudodelstvo veržejo truplo v globoko jamo ter ga pokrijejo se suhladjo in kamenji. Pet dni je ležal v jami in že so začeli červje svoje delo, kar se prebudi, kaker bi bil le spal, in sliši nekoga, da ga po imenu kliče : „Auton, Anton, vstani !“ Yidel je ob enem pred sabo mladega frančiškana, ki mu je rekel : „Čuj, Anton ! ker si ti mene dvakrat poklical, sem tudi jaz tebe dvakrat poklical". Potem prime svetnik od smerti obujenega za roko, ga osnaži červov ter ga pelje napravo cesto ; zapove mu pa, da ne sme tožiti morivcev, in vsaki dan naj moli 13 očenašev in češčenasimarij njemu ua čast. Tortamano je bil precej popolnoma zdrav in dva meseca je molčal o tej čudoviti dogodbi ; na praznik sv. Antona pa je povedal čudež vpričo škofa in ljudstva, in vsi so hvalili Boga in dajali čast velikemu svetniku. Tortamano je postal potem frančiškan.
9.
Y	Turinu se je hotel nekedaj nepošten mož znebiti svoje žene na sledeči grozoviti način. Priveže jo ter ji pokaže z eno roko bodalo, z drugo pa strup, ki ga ji je bil pripravil, pa ji pravi, da naj izvoli eno ali drugo. Y tem strašnem trenotku stori žena svetemu Antonu obljubo, da hoče devet torkov zaporedoma romati k nekemu svetišču in seréno vzame strup ter ga izpije. In glejte ! pijača ji ne samo nič ni škodila, občutila je celo najslajšo radost Po nji. Ali to moža še bolj razkači, zapre jo ter ji gre pripravit močnejši strup. Terpinka ponovi mejtem svojo obljubo in zopet pije brez nobene škode. Očetovo nevsmiljenje pa opazi vbogi otrok teh nesrečnih starišev in toži svoji teti. Ta gre k sodbi in tako je bila po svetem Antonu žena rešena smerti, moža pa je zadela zaslužena kazen.
10.
Y	Kurtaču na Tirolskem je živel leta 1666 plemeniten gospod Janez Gašpar Indermaur, keterega delavec je skusil na čudoviten
— 20 —
način pomoč svetega Antona. Nekega dne je sekal veliko drevo ; pri zadnjem vdarcu pade na tla in težko deblo se zvali nanj ter ga pritisne s tako težo, da ni bilo več znamenja življenja nanjem. V tej potrebi se zateče žena imenovanega gospoda k svetemu Antonu, obljubi, da bo dala dve maši brati v Kalternu in moli z velikim zaupanjem za rešenje vbitega. Kaj se zgodi? Komaj je bila obljuba storjena, vstane mož zdrav in vesel in nepoškodovan. Spominska podoba v Kalternu še zdaj priča ta dogodek, kaker tudi hvaležnost rešenega.
11.
Štiri osebe so se peljale po reki Adeži v čolnu, ki ga je konj ob bregu grede vlekel. Konj se splaši in čoln se preoberne. To nesrečo vidi neki Janez Kerstnik Sarto, in kliče svetega Antona na pomoč. Res se je čoln zopet po koncu postavil, ali samo dve osebi ste bile noter. Druge dve, oče in sin, sta manjkala. Očeta dobi kmalu potem nekedo, ki je konja zajahal v vodo, ter ga potegne na pol mertvega iz reke. Ali sin se ne prikaže. Naposled ga vidijo, ko lovijo ribe, v neki kernici ter ga izlečejo ; ali mertev je bil. Poln žive vere in terdnega zaupanja potegne Janez Sarto podobo svetega Antona iz svojega žepa ter začne moliti pesemco sv. Bonaventure, dotikovaje se mertvega na več krajih života. V tem se oče zave in tudi on prosi svetega Antona za svojega sinu. In res, sin odpre oči, se počne gibati, verže iz sebe vodo ter se po-verne k novemu življenju.
12.
V Napolju je leta 1680 neka mati po nespameti svojega dveletnega sinčka samega pustila sedečega na oknu pervega nadstropja. Otrok se premakne in pade na cesto. „Sveti Anton“, vpije mati, „pridi mu na pomoč !“ In glede za padajočim otrokom vidi, kako vstane otročiček sam brez ptuje pomoči. Ali, o joj ! zdaj pri-derdra detetu voz nasproti, in vboga mati, komaj vidi sinčka rešenega iz perve nevarnosti, že ga ima v duhu pred očmi poteptanega od konj. Ali, o čudo ! dete dà konjem znamenje z roko, in le-ti, kaker bi ga razumeli, se vstavijo na hip. Tako je sveti Anton v kratkem času dvakrat gotove smerti rešil tega v nesreči srečnega otročiča.
13.
Iz teli čudežev pa se ne sme nikaker sklepati, da je največa milost ohraniti komu življenje ali pa zopet mu ga dati : še veliko
— 21 —
veča milost je doseči srečno smert, srečno zadnjo uro. In tudi v tem oziru je bil sv. Anton proti častivcem svojim vedno radodaren.
Ležal je na smertni postelji neki španski plemenitaš, poseben prijatelj manjših bratov, ki je imel navado sinove sv. Frančiška, ko so popotovali, z veliko 'častjo in ljubeznijo sprejemati in postreči jim. Zdaj se oglasita dva frančiškana, da ga obiščeta. Bolnik jima veb noter stopiti ter zakliče : „Bodita mi serčno pozdravljena ! Yedno sem želel vpričo vaših redovnikov vmreti in zdaj vaju je sam Bog k meni poslal. Prosim vaju, stojta mi na strani do zadnjega tre-notka“. „Prav rada", odgovori stariši, ki so se mu videle rane na vokah in nogah, „ravno zato sva tudi prišla. Jaz sem Frančišek, iQ ta moj tovariš je Anton. Prišla sva iz nebes, da ti na strani bojiva in te seboj peljeva v nebeško veselje". O kolika tolažba, kolika sreča take pomočnike pri sebi imeti na zadnjo uro !
14.
Blizu mesta Loreta na Laškem se je storila leta 1649, 2. ki-^vca strašna moritev. Mej tovariši se je vnel hud prepir in v razkačenosti so zabodli moža, ki že sedem let ni bil pri izpovedi. Globoko v telo se mu je zasadilo železo, tako, da ni bilo mogoče dojiti nad njegovo smertjo. O, kako je žalovala njegova dobra in Pobožna sestra! ni je bilo mogoče vtolažiti. Največ ji je bilo za oovmerjočo bratovo dušo. Zapre se torej v svojo kambrico in ker je bila zvesta častivka svetega Antona, pade pred podobo svojega patrona 513 kolena ter ga prosi se solzami in s terdnim zaupanjem, da naj bi Vender duša njenega brata ne bila na vekomaj pogubljena. Dve Uri Totem se gane mertvi, zahteva izpovednika in prejme zakra-meQte svete pokore, svetega Rešnega Telesa in svetega poslednje-ga olja, in ker je precej potem zopet vmerl — večno življenje.
SVEČANOSTI
Sedrne stoletnice rojstva sv. Frančiška v Asizu.
1. dan meseca vinotoka 188 2.
Odkritje in blagoslovljenje spominika. Spominik. Razstava. Osvečava.
Kaker po naših krajih, tako je tudi v Asizu do konca me-Seca kimavca oblačno in deževno vreme slabe praznike obetalo ; ali Pervi dan vinotoka se je naenkrat nebo lepo vjasnilo, kaker bi
__ 22 ____
hotelo tudi ono pozdraviti začetek častitljive slovesnosti. In zgodaj zjutraj, preden se je daniti začelo, seje svetila velika repatica nad j mestom in bližnjo goro Subazijsko, prav kaker bi jo bil kedo nalašč prižgal, tako da so mislili neki ljudje, ki so se vozili po že- j leznici skozi dolino pod mestom, da je električna luč, ki so jo napravili Asiščani v slavo tako veselega godu. Od pervega jutra so prihajale množice v srečno mesto, kjer so bile ceste in tergi ® okna po hišah olepšana, kaker gre za tako nenavadno slovesnost.
Ob deseti uri so zapeli zvonovi po mestu ter oznanili, da se odpravlja iz škofije odbor, ki je oskerbel spominik in godovanje. Dospevši na veliki terg je stopil odbor v mestno palačo ter se pridružil tam županu, mestnim svetovavcem in drugim odličnim gospodom. Od tod se je napotila vsa ta gospoda spremljana od štirih godeb mej valovjem ljudstva proti tergu, ki je pred škofijsko | cerkvijo. Tisti terg je bil že kaker mravljišče poln različnega sveta; lepo je bilo videti v neizmerni množici bratovsko pomešane ljudi raznih stanov in starosti, duhovne in svetovne : mej živim' barvami okoličnih hribovk in okusnimi opravami mestnih gospe i® gospodičen sem ter tja vboge halje sinov sv. Frančiška. Terg je bil ves v praznični opravi. Sa desni strani so bili trije odri bogato olepšani, kjer je bil pripravljen prostor zastopnikom slovesnosti tako cerkvenih kaker svetovnih. Faravška okna so bila prihranjena cerkvenim dostojanstvenikom, škofom kološkemu, kjoškemu in drugi®-! Sa levi strani terga se je vzdigoval poleg odra za gospodo poseben prostor za godce, ki jih je bilo do 160, za pevke in otroke, ki so imeli gosti in peti slavnostno pesem. Razen teh so stali vzvišenem mestu sprednje strani cerkvene ljudje, ki so imeli tulil' na trobente.
Po tergu na tleh so bile lepo razpostavljene vstanove javn? dobrodelnosti, otroško prebežališče, dve ženski sirótnici, vstanot' gluhonemih in slepih itd. Vse oči so bile vperte v spominik, ki se: je vzdigoval v sredi, pokrit s pozlačenim zagrinjalom. Sa štu'ib vogleli prijetnih gartercev, ki gà obdajajo, so stali štirje otročič'! opravljeni kaker štirje angelčki. Slovesnost se je pričela z blagH slovljenjem spominika, ketero je zveršil nadškof' peruški v škofovskih oblačilih, obdan od škofa asiškega, korarjev in druge mesto6' duhovščine. Mej blagoslovom so tisti štirje otročiči spustili zagrinjalo in nebeško obličje častitljivega vbožčka Kristusovega se je| zasvetilo v vsi svoji lepoti pred očmi pričujočih. Kako je ta pogle^ ginil in prevzel serca, ni moči z besedami dopovedati. Vse oči ^
— 23 —
kaker obvisele na obrazu, ki kaže toliko podobnost s včlovečenim Bogom, ter na ustih, ki je videti, kaker bi se še vedno odpirala sladkim besedam odpuščanja in splošne ljubezni.
Nato se je zapela veličastna pesem, nalašč zložena za to slovesnost, in pela se je tako izverstno, da jo je želelo vse še slišati. Dostojno je sklenil posvečevanje naposled govor, ki gaje bral eden Pervih sedanjih modroslovcev laških, Avgust Konti, vreden prijatelj slavnega kiparja, kije izumel prelepi spominik, Janeza Diipré. Bo nesreči ni bil prostor, kjer je stal slavni učenjak, tako vgoden, da bi ga bili mogli slišati po vsem tergu.
Popišimo zdaj nekoliko natančniše spominik pred škofijsko cerkvijo na sredi terga, ki se je po skerbi slavnostnega odbora vnovič pomostil (pofiaštral). Ne velikost, ker ne meri več ko štiri nietre na v;soko, temuč vmetalnost, s ketero je izumljeno in zver-šeno delo, to je, kar oči vleče nase in čujenje budi v gledavcih. ■^a podlagi jabelčasto-pisanega (?) kamena iz domačih jam se vzdi-Suje lepo stalo iz marmorja, na keterega sprednji strani se vidi iz l^ona bareljevna ali nizko - privzdignjena podoba kersta svetaeg Praučiška, jako lepo izdelana. Na skrajnih straneh je vrezan na desni gerb manjših bratov, dve roki z ranami v dlani, Kristusova namreč in Frančiškova, mej njima križ ; na levi gerb asiškega me-s'a> t. j. križ in lev, Odzad se bere primeren napis.
Na tem stalu se vzdiguje štirivoglato podnožje, ki ima na straneh izdolbena štiri pomenljiva znamenja, ki spominjajo tisto go-rečo in vseobsežno ljubezen svetnikovo, ki ga je gnala, da je pozdravljal sè sladkimi imeni bratov in sester vse stvari božje ; nam-reč dva angelca, ki se poljubljata, dva golobca, ki se pitata, sonce in mesec, pa glavica jagnječja. Na tem podnožju je še ena manjša st°pnjica in nanji še le stoji pokonci podoba svetega Frančiška, z glavo nekoliko priklonjeno na desno stran in rokami čez persi na križ položenimi, kaker premišljevaje visoki in ljubezni polni na-^cn, skerbeti za časno in večno srečo človeške družine. Z obličja četnikovega se blišči tista nepopisljiva svetost, ki ga je naredila Da.iPopoluišo podobo Kristusa samega. Mojster Diipré je pač čutil vis°kost svoje naloge, on, ki je ohranil do poslednjega zdihljaja ^Poškodovano vero v Boga, on, ki je okušal vso veličastnost tega, ar vera navdihuje; in znal je združiti v svojem Frančišku resnič-^°st natorne priproščine z neko nebeško lepoto, kaker je le veren ‘‘«canski vmetalnik more vdihniti svojim podobam.
Ali Diipré je vmerl, preden je mogel svojo prelepo misel o
— 24 —
svetem Frančišku z modela prenesti v marmor. Prihranjeno je bilo to hčeri, vredni tako izverstnega očeta, gospodični Amaliji. Ona je doveršila delo se vsem navdušenjem prave vmetalnice, sè vso ljubeznijo pobožne kristijane.
Popoldne ravno tega dne (1. vinotoka) se je odperla razstava, ki jo je napravilo prebivavstvo dežele Umbrije na čast svetemu Frančišku. Obsegala je 23 izbi ali dvoran v novi meščanski bolnišnici. Pri tleh je bilo videti razne obertnijske, v nadstropju kmetijske in vmetalniške reči, keterih ne bomo popisovali niti naštevali ; omeniti pa hočemo vender dve lepe podobi na platno z oljnatimi barvami malani, ki so pred vsem drugim nase vlekle oči; na eni je bila videti smert svetega Frančiška, na drugi tisti slovesni ; prizor, ko je svetnik blagoslovil svoje rojstno mesto. Spomina vredna je bila tudi podoba, ki kaže sv. Frančiška, ko pridiga ptičem.
Ko je zvonilo k avemariji, je bilo že celo mesto praznično razsvitljeno, posebno veličastno škofijska cerkev, gori do verh zvo-: nika in kupole. Na tergu pred njo je bilo polno ljudstva, ki se ni moglo nagledati prelepega spominika in naslišati prekrasne slavnostne pesmi, ki je že zjutraj s toliko radostjo bila sprejeta. Nato se je napravil na bližnjem konjskem tergu vmetalni ogenj in pote® električna luč. Zdaj se je še le razločno videlo, koliko neizmerno; sveta se je bilo zbralo na tistem prostornem tergu, od koder so se počasi razhajali po raznih ulicah mesta. Tako so se končale slo- j vesnosti pervega dne, ki bo ostal neizbrisljiv v spominu someščanom svetega Frančiška.
2., 3., 4. dan meseca vinotoka.
Slovesna tridnevnica v baziliki sv. Frančiška.
Najimenitniše cerkve v Rimu in po neketerih drugih krajih 9{j imenujejo bazilike, kar je dandanašnji častno ime, ki ga dajo p9' peži le posebno častitljivim hišam božjim. To ime ima v Asiz'1 slavna velika cerkev, ki jo je po volji papeža Gregorja IX. br*|
Elija dal zidati na čast svetemu Frančišku, kjer tudi do zdaj p čivajo njegovi pezemeljski ostanki.*) V tej cerkvi, ki je najimeni niša v Asizu, je bila po povelju svetega očeta papeža perva tri'
.it-
*) Papež Benedikt XIV. ji je dal z bulo „Fidelis Dominus11 23. su8cl 1754 poseben častni naslov „Basilica Patriarchalis et Capello Papalis11 in sl likemu altarju, ki je nasp-oti papeževemu tronu, „altare papale11.
— 25 —
dnevnica, ki se je zveršila z veliko častitljivostjo. Cerkev ni potrebovala posebnega olepšavanja, ker ga ni kotiča v njej, ki ne bi bil že olepšan z najvmetalnišimi podobami. Zato je mogla vsa slo-vesnostna oprava obstati le iz bliščeče osvečave, ki je imela nadomestiti sončno luč, ketere le malo prisije noter skozi stara malana °kna. In osvečava je bila bliščeča v resnici ; na tisoče je gorelo luči, ki so bile lepo razverščene v 14 skupkih pred vsakim stolpom ali stebrom in na 4 vogleh in ob straneh velikega papeževega altana, ki stoji v sredi cerkve ravno nad grobom sv. Frančiška; od stropa dolu pa je viselo 70 svetilnic. Nihče se ui spominjal, da bi bil kedaj kaj takega videl. In to se je ponavljalo vse tri dni, zlasti Pa tretji dan, ko ni bilo sveče v cerkvi, da ne bi bila gorela, ferva dva dni je imel veliko mašo ob polu desetih monsinjor Gras-selli, nadškof kološki iz reda manjših bratov konventualov, keterih Je ta slavna cerkev. Pri maši so bili pričujoči kardinal Parokki, škof kjoški, pater general in obila množica konventualov, ki so se bili sešli iz raznih krajev, celo iz daljnje Amerike. Shod je bil ve-bk, godba na novih orglah izverstna, pridige kaj posebnega.
Dopoldne 4. vinotoka na sam praznik sv. Frančiška je bila bazilika natlačena ljudstva tako v goranji in dolanji cerkvi, kaker v podzemljišču ; (v tej baziliki so namreč prav za prav tri cerkve ena verhu druge). Zadosti bodi povedati, da se je bralo ta dan gotovo 500 maš, (prejšnja dva dni pa tudi vsaj po 200) samo v tej baziliki, ne da bi prištevali zraven premnoge druge, ki so se brale v ostalih mestnih cerkvah, ki jih je obilo.
Ob navadni uri je imel veliko mašo na papeževem altarju v ®redi cerkve kardinal Parokki v pričujočnosti kardinala Bartolinija iu škofov filipopoljskega, montepuljčijanskega, kjoškega, gubijskega in enega s Kitajskega. Pridigal je pater provincijal iz Sicilije, Aloji-ziJ Palomes, sloveč pisavec življenja svetega Frančiška. Gnječa v cerkvi je bila nepopisljiva ; vsi koti so bili napolnjeni.
Okoli poldne se je vlil dež, tako, da se je bilo bati za po-1 Poldanje slovesnosti; ali čez eno uro se je zopet vvedrilo. Ko so 8e začele večernice je bila ne le cerkev polna ljudstva, temuč tudi terg pred cerkvijo. Po večernicah je bilo zopet vse mesto bogato in vmetalno razsvitljeno.
Ta dan je prišel v As iz iz Rima od svetega očeta njih hišni Prelat, monsinjor Marcolini (Marzolini), ki je prinesel asiškemu škofu ' bar prekrasen mašni plašč z albo (mašno srajco) in amiktom (niašno ovratnico). Plašč je vézen se zlatom in svilo ter ima spred
— 26 —
kaker tri medalje, ki so v njih silno vmetalno iz svile izdelane podobe trijeh božjih čednosti ; od zad pa se vidi v sredi podoba svete vere (religije), na vogleh pa podobe štirih evangelistov.
Ves Asiz je bil silno vesel tega prekrasnega darila, in sicer tolikanj bolj, ker je bil plašč, ki so ga poslali sveti oče v spomin sedme stoletnice rojstva svetega Frančiška, njih osebna lastnina ter jim je bil ljub že od tedaj, ko so bili še škof v Perudži. Alba ima bogate špice flanderske, o keterih tcrdijo ljudje, ki se umejo na taka dela, da so v resnici čudovito lepe. Na amiktu se vidi ime njih svetosti s ključi in papeževo krono.
Sveti oče so namenili ta darila škofijski cerkvi ter odločili, da jih ima braniti kapitelj ali zbor korarski. Kapitelj se je torej nemudoma zahvalil za toliko čast, najprej po telegrafu in potem obširniše v posebnem pismu, ki so ga podpisali vsi korarji.
5. dan meseca vinotoka.
Semenj in tombola.
V preteklih stoletjih sta bila v Asizu dva semnja na leto, ki sta privabila kupcev in prodajavcev vsake verste tudi iz daljnjih ptujih krajev, o porcijunkuli pa ob svetem Frančišku. Pervi se je začel opuščati, kar je raztegnjen odpustek svete Marije Angeljske na vse cerkve frančiškanske; ostal je torej le še drugi, ki je ta dan po svetem Frančišku, 5 vinotoka. To leto je bil seveda silno obiskan ;« vse ceste po bile tako natlačene z ljudmi, da se je le z veliko težavo moglo preriti. Popoldne se je vreme zopet izkazilo : nagajati je začel dež, ki se je večkrat, dasi za malo časa, vlil. Venddr ni ostrašilo godeb, ki so igrale ljudstvu v razveseljevanje ; tombola pa, ki je bila za popoldne napovedana, se je začela še le zvečer pri električni luči.
6., 7., 8. dan meseca vinotoka.
Slovesna tridnevnica v škofijski cerkvi. Akademija. Pismo v Asizu zbranih škofov in kardinalov do sv. očeta papeža.
Za baziliko svetega Frančiška je na versto prišla stara škofijska cerkev svetega Rufina, kjer se kaže kerstni kamen, pri ke-terem je bil sv. Frančišek kerščen. Cerkev se je za to slovesnost vsa premladila. Od zunaj veličastna že prej, je od znotraj bila pusta; ne malana, in pervotna zidava pozneje gerdo pokažena. Kapiteljnu
— 27 —
je bila torej perva skerb, da seje primerno popravila in pomalala. Napravila se je tudi nova lepa pridižnica ; posebno pa je dal znani odbor ponosno olepšavo narediti kerstnemu kamenu.
Doveršila je veličastno praznično opravo prebliščeča svečava, 80 lamp in 20 skupkov razen sveč, ki so gorele po vseh altarjih.
vse te luči (2000 jih je bilo) so gorele vedno pri vseh opravilih zjutraj in popoldne, vse tri dni. Veliko mašo je imel pervi dan škof gubijski v pričujočnosti kardinala Bartolinija, nadškofa peruškega in škofov niškega (Nissa), folinjskega m montepulčijanskega. Pridigi je kapucin pater Maver Peruški dve uri, kaker je bilo brati v nekem dunajskem listu, vender se ljudstvo ni naveličalo poslušati.
Zvgčer je bila v meščanskem gledišču na čast svetemu Frančišku slovstveno-godebna akademija, ali kaker bi se po naše reklo »beseda*. Namenjeno je bilo pervotno, da naj bi bila ta „beseda“ v cerkvi „della Minerva* imenovani, in prav bi bilo, da bi se bilo °stalo pri tem namenu ; ali ker so neki gospodje, ki so imeli zra-ven muziko delati, za v cerkvi več terjali, kaker se je zdelo prizmo, gfelehe tisti, ki je imel oskerbeti to veselico, da naj bo pa v gledišču, da se kaj prihrani. Na odru se je videla torej mej ne-keterimi lučmi podoba svetega Frančiška, prav* tam, kjer je stal Pred nekaj meseci mej zastavami in mertvaškimi venci portret zna-nega kaprerskega „junaka“. V resnici, sveti Frančišek v gledišču, kakeršna so navadno dandanašnji, to je toliko, kaker Garibaldi v cerkvi na altarju ! — To so tudi v Asizu mnogi čutili. Ni bilo to-rej posebno dosti ljudi, ki so šli v gledišče sv. Frančiška častit, ali kai' jih je bilo, to je bila malo čudna zmes ; tu nežne, nališpane gospe in gospodične iz mej višje asiške gospode, tam kapucini s častitljivimi dolgimi bradami, tu mlad rimski monsinjor v družbi 8 častivrednim benediktinom in drugimi duhovniki, tam odpadnik, k* je v koprive zagnal kuto in kanonikat, tu frančiškani in drugi TUenihi, tam slobodnjaški posvetnjaki, ki so prišli noter radovednost past, ako ne nagajat in škandale delat. Gotovo je, da cerkveni dostojanstveniki in mnogi izmej duhovščine niso šli noter. Seveda ledi ni bilo tistih „ponosnih“, ki nos vihajo, da le ime svetnika 8lišij° ; vender so po nesreči prišli neketeri, ki bi v cerkev ne bi-Ji prišli.
Po začetni godbi se je bral najprej nekak vvodni govor, ki Je v ta namen poslal piarist p. Maver Ričči. Mej branjem se je začetku slišal kak „tiho!“ izmej poslušavstva. ali ker je nadalje avec — farmošter Katarinelli — spretno se vedel ogniti izrek,
— 28 —
ki bi bile slobodnjakom prehude, je bil govor nazadnje vender le pohvaljen. Ploskalo se je tudi kratki pesemci (sonetu) nekega grofa : „Sv. Frančišek in Italija11. Nato je začel brati neki duhovnik iz Perudže, Kvattrini, pesem z naslovom „Pij IX. na grobu sv. Frančiška 8. majnika 1857“. V cerkvi bi jo bil gotovo srečno dokončal, ali v gledišču ni bilo tako. Začelo se je semtertje šepetati, vmes je bilo slišati zaničljiv smeh, zlasti ko je pesnik imenoval Pija IX. ; besede „oče in pastir" so zbudile zamolklo mermranje, in ko je pesem nadalje pripovedovala, kaker bi sveti Frančišek odgovoril na prošnjo in molitev Pij evo ter mu naprej povedal, kar se je zgodilo leta 1870 in nadalje, vstane mej poslušavstvom krik : „Ti-ho !“ in duhovnik je bil prisiljen nehati in vmekniti se. K časti mesta asiškega moramo reči, da sta začela ta krik dva ptujca, ne asiščana : za njima so kričali potem mnogi, ki mislijo z ljudsko glavo, ne vedi zakaj. Gosposka je zasegla tisto pesem, ali preisko-vaje jo s hladno kervjo ni našla v nji ničeser zoperpostavnega.
rBeseda^, tako pretergana, se je končala z občno merzloto, dasiravno so nadaljnje reči tisti, ki so po hrupu še ostali, mirno poslušali ali celo s ploskanjem hvalili. Potolažimo se torej ! Y kakem drugem mestu rešene Italije Fi se bilo znalo vbogemu duhovniku v takem primeru kaj hujšega zgoditi ; tudi v Asizu niso vsi svetniki, vender je po svoji večini meščanstvo dobro in pametno. Učimo pa se iz tega dogodka, ki je koliker toliko pokazil lepoto asiških slovesnosti, kolike previdnosti nam je treba pri svetih rečeh, kako nevarno je, ako se duhovniki hočejo pobratiti se slobod-njaki, če tudi niso nar hujši. Za svinje je želod in žir ; zato je Kristus rekel, nikar jim ne mečite biserov. Tudi to je rekel Kristus, da človeku ni mogoče dvema gospodoma služiti, ali bo namreč enega sovražil in drugega ljubil, ali enega cenil in drugega zaničeval.
Drugi dan, 7. vinotoka, je imel veliko mašo folinjski škof, popoldne večernice pa peruški nadškof. Peli so zjutraj in popoldne asiški pevci prav dobro, dasiravno brez mnoge priprave; rimski namreč, ki so bili nalašč zato najeti in plačani, so se bili brez pravega vzroka vserdili, kar sicer mej pevci menda ni nič nenavadnega.
Tretji dan, 8. vinotoka, je bil skoraj mej vsemi najlepši. Jasno nedeljsko nebo, ki se je smejalo nad Asizom, je privabilo iz sosednjih mest toliko sveta, kaker se ga ni kmalu kedaj videlo-Na peruški postaji se je izdalo tisto jutro na tisoče listkov želez* ničnih ; premnogo perudžanov pa se je pripeljalo tudi v navadnih
— 29 —
kočijah, in dosti jih je priromalo peš. Tudi od folinjske strani je prišlo obilo ljudstva. Perudžani so bili večinoma tretjeredniki frančiškanski. Vstavili šo se najprej zdolaj pri sveti Mariji Angeljski, kjer so bili pri sveti maši svojega ljubljenega pastirja, nadškofa peruškega, in pri svetem obhajilu. Nato so šli v procesiji v mesto h grobu svetega Frančiška, pobožne molitve opravljaje po poti. Mej tem je imel v škofijski cerkvi veliko mašo kardinal Parokki v pričujočnosti osmih škofov in nadškofov. Po evangeliju je šel sam kardinal v škofovski cerkveni opravi na pridižnico, kjer je v prekrasni pridigi dokazoval, kako je sv. Frančišek perva in najlepša slava svoje domovine. Po maši je dal nagnjetemu ljudstvu s prestola papežev blagoslov.
Okoli dvejuh popoldne so se vsi visoki xcerkveni dostojanstveniki zbrali k slovesnemu obedu v veliki dvorani škofijski, ter so °b tej priliki, preden so se razešli v svoje škofije, podpisali skupno vdanostno pismo do svetega očeta papeža, ki je vredno, da se prestavi tudi v našo slovenščino. Tako slove :
Sveti Oče!
Kardinali in škofje, ki so se sešli v Asizu k praznikom sed-nie stoletnice sv. Frančiška, se ne morejo ločiti iz tega mesta, kjer je bil rojen in ki je vse polno imena in del njegovih, da ne bi obernili pogleda in spoštljive misli k Vaši Svetosti, ki je v okrožnici, ki se ji čudi katoliški svet, izraziti hotela svojo ljubezen do očaka vbozih in razodeti pobožno upanje, ketero budi ta srečni dogodek v Vašem očetovskem sercu.
In v resnici, sveti oče ! v tem rojstnem mestu svetnikovem in in pri njegovem slavnem grobu razumemo bolj ko kedaj, kako imajo vstati duhovi naših sinov, da bo upati kaj boljšega od prihodnosti.
To, kar najbolj manjka nesrečnim časom, v katerih živimo, je tista priprosta in globoka vera, ki iž nje poganja delavna Ijube-Zen, ketera gre naproti vsaki daritvi in s terdnostjo in sladkostjo Premaga vsako zoperstavljanje, premagovaje serca. Ta vera, ki je bila duša življenja svetega Frančiška ter ga je pripeljala do tega, je zmogel z apostoljsko ljubeznijo in čednostjo to, kar z orožjem in vednostjo nigdar nihče drugi ni zmogel, ta vera, upamo, da bo 8*jaje na čelu velikega služabnika božjega, k sebi potegnila ljudi, ki vidijo dokaze, h kako žalostnim nasledkom pelje odpad današ-njega časa.
— 30 —
Da se še bolj veselimo, pomaga tudi to, ker bo vnovič zbujena ljubezen do svetnika vzrok, da se obilniše razširja tretji red, ki je bil orodje posvečenja ob veku svetega očaka, in ki ima, ka-ker modro uči Yaša Svetost, naj zdatniši posredek biti k rešenju našega veka.
Ko je katoliški Cerkvi ali celo prepovedana, ali sè vsemi težavami overta očitna delavnost, ki jo terja njeno božje poslanstvo, je dolžnost vsakega katoličana skerbeti, da vsaj v svetišče domače družine vstopi ta previdnostna vstanova tretjega reda, ki s pomočjo nekaj malo bistvenih zapovedi, ki jih daje, v sredi nje ohrani ker-ščansko življenje ter pripravlja kali verskega prenovljenja, pobijaje podiravno delavnost brezbožne šole in razuzdanega tiska in pospe-ševaje prihod boljših dni kaker so današnji.
Teh srečniših dni smo prosili Boga Cerkvi in Vam, ki ste nje veličastna glava, po posredovanju velikega svetnika, ki bo, slavljen od Vas, povemil, upamo, z nebes Vašo ljubezen, pridobiv-ši Vam od Gospoda zmago vredno Vas, to je, da se skesani ver-nejo k Vašim nogam sinovi, ki so se vperli, napolnivši z nezasluženimi britkostmi Vaše škofovsko in očetovsko serce.
In zdaj, ko'se imamo ločiti, blagovolite, sveti Oče! sprejeti občutke naše neomahljive vdanosti ter pokrepčati nas in naše črede z apostoljskim blagoslovom, mej tem ko se v duhu priklanjamo k poljubu svete noge
Svetosti Vaše
Asiz 8. vinotoka 1882.	Najponižniši, najvdaniši, najhva-
ležniši sinovi in podložni :
[Podpisi 2 kardinalov, 5 nadškofov, 12 škofov.]
__________ (Konec prih.)
Poglavja raznih naukov in spodbndljivih izrek brata Egidija.
Poglavje o pregrehah in čednostih.
Milost božja in čednosti so pot in lestvica, po kateri se pride v nebesa, hudobije in grehi pa so pot in lestvica, po kateri se gre dolu v prepad peklenski. Hudobije in pregrehe so morilen strup, čednosti in dobra dela pa so zdravilen lek. Ena milost vleče drugo za seboj ; ena hudobija vleče drugo za seboj. Milost ne hrepeni, da bi bila hvaljena, hudobija pa ne more terpeti, da bi bila
grajana. Duh si oddahne in počiva v ponižnosti ; poterpežljivost je njena hči. In sveta serčna čistost gleda Boga, prava pobožnost pa ga skuša. Če ljubiš, boš ljubljen. Če strežeš, se ti bo streglo. Če 8e bojiš, se te bojo bali. Če se lepo obnašaš proti drugim, se spodobi, da se drugi lepo obnašajo proti tebi. Pa srečen je, gdor resnično ljubi, in ne hrepeni, da bi ljubljen bil. Srečen je, gdor streže, in ne želi, da bi se mu streglo. Srečen je, gdor se boji, in ne zahteva, da bi se ga bali. Srečen je, gdor se lepo obnaša proti drugim, in ne pričakuje, da bi se drugi lepo obnašali proti njemu. Ba ker so te reči jako visoke in velike popolnosti, zato jih nespametni ne morejo spoznati in doseči.
Tri reči so jako visoke in koristne, in gdor bi jih dosegel, ne bi mogel nigdar pasti. Perva je, če voljno prenašaš z veseljem Vsako britkost, ki te zadene, iz ljubezni do Jezusa Kristusa. Druga je, če se ponižuješ vsaki dan pri vsaki reči, ki jo storiš, in pri Vsaki reči, ki jo vidiš. Tretja je, če zvesto in s celim sercem ljubiš tisto najvišjo nevidno nebeško dobroto, ki se ne more videti s telesnimi očmi. Tiste reči, katere posvetnjaki najbolj zaničujejo in najbolj grajajo, so v resnici najbolj prijetne in imenitne pri Bogu in njegovih svetnikih ; in tiste reči, katere posvetnjaki najbolj ljubijo, častijo in cenijo, so Bogu in njegovim svetnikom najbolj zaničljive in zoperue. Tak ostuden razloček izvira iz človeške nevednosti in hudobije, ker vbogi človek bolj ljubi tiste reči, katere ^ imel sovražiti, in sovraži tiste, katere bi imel ljubiti.
Nekedaj je brat Egidij vprašal druzega brata rekoč : »Povej mi, predragi, imaš li dobro dušo?" Brat je odgovoril: »Ne vem.“ Nato je rekel brat Egidij : »Brat moj, hočem da vedi, da sveto kesanje in sveta ponižnost in sveta ljubezen in sveta pobožnost in sveto veselje dobro delajo dušo in srečno."
Poglavje o veri.
Vse tiste reči, ki se dajo misliti sè sercem, ali izreči z jezikom, ali videti z očmi, ali tipati z rokami, so vse kaker nič v ozi-ru in v primeri s tistimi rečmi, katere se ne dajo ne misliti, ne videti, ne tipati. Vsi svetniki in vsi modri, ki so že vmerli, in vsi tist», kateri so v sedanjem življenju, in vsi tisti, jcateri bodo prišli Za nami, ki so govorili ali pisali, ali bodo govorili ali pisali o Bo-8U, niso povedali nigdar in tudi ne bodo nigdar mogli povedati o B°gu toliko, koliker bi bilo proseno zerno v oziru m v primeri z nebesi in sé zemljo in še sto tisočkrat manj, ker vse pisanje, ka-
— 32 —
tero o Bogu govori, govori o njem kaker jecljaje, kaker dela mati, ki jeclja z otrokom, ki ne more umeti njenih besed, ako bi drugače govorila.
Nekedaj je rekel brat Egidij nekemu svetovnemu sodniku: „Veruješ li, da so veliki božji darovi?* Odgovoril je sodnik: »Verujem.* Njemu je rekel brat Egidij : »Jaz ti hočem pokazati, kako tega ne veruješ terdno*, in potem mu je rekel: »Koliko je vredno, kar imaš na tem svetu?* Sodnik je odgovoril: »Morda tisoč goljdinarjev*. Nato je rekel brat Egidij: »Bi-li dal vse to tvoje posestvo za deset tisoč goljdinarjev?* Brez obotavljanja odgovori sodnik : »Gotovo bi dal prav rad!* In brat Egidij pravi: »Gotova reč je, da vse posestva tega sveta niso nič v primeri z nebeškimi rečmi ; zakaj tedaj ne daš teh tvojih posestev Kristusu, da bi mogel kupiti one nebeške in večne ?“ Nato je odgovoril sodnik, kateri je bil od nespametne posvetne modrosti moder, čistemu in pripro-stemu bratu Egidiju, ki je bil poln modre nebeške abotnosti : »Ali veruješ, brat Egidij, da je kak človek, ki bi toliko storil zunanjih del, koliker ima notranje vere ?“ Brat Egidij pravi nasproti : »Glej, predragi moj, prav gotovo je, da so se trudili vsi svetniki storiti v djanju tisto, kar so mogli in znali prevideti, da je božja volja, po svoji moči: in vse tiste reči, katerih niso mogli storiti v djanju, so izpolnili se svetim hrepenenjem svoje volje, tako da so pomogli telesni nezmožnosti z dušnim hrepenenjem, in tako so zadosti storili*. Še je rekel brat Egidij : „Kè bi se našel človek, ki bi imel popolno vero, bi v kratkem času prišel k popolnemu stanu, v katerem bi mu bila dana popolna gotovost njegovega zveličanja, človeku, kateri s terdno vero pričakuje tisto večno in najvišjo dobroto, kako škodo, ali kako zlo bi mogla še prizadevati kakeršna koli časna zapernost v tem pričujočem življenju ? In vbogi človek, katerega čaka večno pogubljenje, kaj dobrega mu bo prinesla kakeršna koli sreča ali časno blagostanje na tem svetu ? Pri vsem tem pa, naj bo človek še tako velik grešnik, dokler živi, še ne sme obupati nad neskončnim vsmiljenjem božjim, ker ga ni drevesa na zemlji tako ternovega, tako krevljastega, tako gerčevega, da bi ga ljudje ne mogli zravnati in očistiti in osnažiti in lepega narediti ; in
tako ga tudi ni človeka tako hudobnega in tolikega grešnika na
tem svetu, da bi ga Bog ne mogel spreoberniti in olepšati s posebnimi milostmi in mnogimi darovi čednostnimi"