


rodna fo izliva zitetna knjižnica
v Ljubljani

ZALJUBLJENI

■ KAPUCIN - -

VESELA POVEST IZ

LJUBLJANSKE PRETEKLOSTI

- V LJUBLJANI 1910 -

NARODNA KNJIGARNA

39067

Tisk »Narodne tiskarne« v Ljubljani.

39067


I.

Na cvetno nedeljo v Gospodovem
letn 1809. se je zgodila usodepolna
prememba v življenju patra Angeli¬
ka, najmlajšega prebivalca ljubljan¬
skega kapucinskega samostana.

Ta dan je bil pater Angelik po¬
slan na Posavje, da nadomesti nena¬
doma obolelega domačega duhovni¬
ka. in opravil je cerkvene posle, da
bi nihče bolje ne mogel. Na prižnici
je grmelo in treskalo, da so se mo¬
škim ježili lasje in da so se ženske
jokaje prekrižavale. Pater Angelik
je pestil moške in krtačil ženske ta¬
ko, da so po končanem opravilu se
vsi zbegani plazili na svoje domove.

»Ampak hud je, kar se da je
hud,« so priznavalno šepetali moški,
ženske pa so v tihem občudovanju
vzdihovale: »goreči so pa, f  goreči,
kakor živ ogenj.«

Hud in goreč je bil pater Ange¬
lik v resnici, toda samo, kadar je stal
na prižnici, ali sedel v spovednici,
drugače pa je bil zelo prijazen in ša-

3

i*

Ijiv mož in se je za izveličanje svoje
duše veliko manj brigal, kakor za
blagor svojega telesa. Kadar je sedel
za dobro obloženo mizo in pri polnem
bokalu, takrat je pozabil na ves svet
in najhitreje na svoj meniški stan in
na svoje redovniške obljube.

Nesreča njegova je bila, da ni
poznal nobene mere in nobene meje
in zlasti bokala ni dal iz rok, dokler
ga ni izpraznil do zadnje kapljice.

Tako se mu je zgodilo tudi na
Posavju na cvetno nedeljo. Postregli
so mu v župnišču z dobro kapljico in
pater Angelik je pil in pil, dokler ni
postal ves vrtoglav. Strahoma je spo¬
znala farovška služkinja, da je patru
Angeliku preveč postregla. Nele, da
se navsezadnje že skoraj ni mogel
vzdrževati na nogah, marveč postal
je celo preprijazen s pobožno in
okroglo služkinjo in vse je kazajo, da
bi ji rad z rokami razodel svoja čuv-
stva.

»Ježeš, gospod — ali so pijani?«
je plaho umikajoč se vpraševala
služkinja in držala roke od sebe, da
bi se ji veseli pater ne mogel pribli¬
žati.

»Kaj, pijan ■— kdo pijan?« se je
razhudil pater Angelik. »Pijani so
kmetje, pijani so Šuštarji, če pa se ga
duhovnik naleze, se reče: gospodu je
slabo. Zapomni si to!«

4

Razburjena služkinja pa ni ime¬
la časa razmišljati o tem poduku pa¬
tra Angelika, nego je pohitela iz so¬
be ter poklicala cerkovnika, naj
spravi vinjenega meniha na voz in
ga pelje v Ljubljano.

To pa ni bila lahka stvar, zakaj
na mizi je stal še skoro poln bokal in
pater Angelik se vzlic vsemu cerkov¬
nikovemu prigovarjanju nikakor ni
hotel od njega ločiti. Naposled sta se
s cerkovnikom sporazumela na ta
način, da je vsak malo odnehal;' cer¬
kovnik je moral dovoliti, da je pater
vzel bokal seboj na voz, pater pa se
je vdal, da se z bokalom takoj od¬
pelje.

Začetkoma je šlo vse dobro. Tiho
je sedel Angelik na vozu in srkal ruj-
no vince. Toda čim bolj.se je voz bli¬
žal Ljubljani, toliko bolj so vplivali
vinski duhovi in naposled je začel
nesrečni pater kričati in divjati, da
je cerkovnika stresala groza. Pater
je privzdigoval roke in noge, vihtel
bokal, ki ga je bil do polovice izpraz¬
nil, in naposled v mestu začel prepe¬
vati s svojim mogočnim glasom ne-
pobožne pesmi, da je kar odmevalo
od hiš. Prav ko sta vozila po najbolj
obljudeni ljubljanski ulici, je pater
Angelik celo na vozu vstal, prešerno
zavihtel bokal ter začel prepevati
starodavno pesem:

5

Časih sem ležal pri punci,
pri punci zavberski,
oh zdaj pa moram ležati
na prični kafcinarski.

Ljudje, ki so se mudili na ulici,
so se z divjim smehom zapodili za vo¬
zom. Vse je kričalo in prepevalo: oh
zdaj pa moram ležati na prični kaf¬
cinarski. Cerkovnik je tolkel okrog
sebe in po konju kar je mogel, a vse
ni nič pomagalo. Mladine ni mogel
prepoditi, staro kljuse pa je bilo biča
tako vajeno, da udarci niso pospešili
njegovih korakov. Množica je tekla
poleg voza in ponavljala brez pre-
stanka Angelikovo pesem, pater sam
pa je tulil nadaljne kitice svoje pes¬
mi, kakor bi hotel podreti zidove
ljubljanske. .

Končno je voz z vso množico do¬
spel pred kapucinski samostan, ki je
takrat stal na vogalu sedanje Zvezde,
nasproti današnjemu deželnemu
dvorcu. Samostan je bil skromno,
starodavno poslopje, čigar vhod je
bil kar pri cesti. Cerkovnik je prav
nespoštljivo pograbil Angelika čez
pas in ga postavil na tla. Sicer se je
Angelik še nekaj obotavljal in se
hotel s primernim ogovorom poslo¬
viti od spremljajoče ga množice, ki
se je kričeč gnetla okrog njega, toda,
jezni cerkovnik ga je prijel s trd<

6

roko in ga  brezobzirno pahnil v sa¬
mostansko vežo.

»Vivat cviček in revolucija,«’ to
so bile zadnje besede, ki jih je mno¬
žici zaklical pater Angelik, potem so
se za njim zaprla samostanska vrata.

Zaprla so se za dolgo časa. Ko
je pater vratar, star častitljiv me¬
nih, zagledal svojega sobrata Ange¬
lika in od ogorčenega cerkovnika iz¬
vedel, kako občno pohujšanje je pro-
vzročil nesrečni Angelik in kako sra¬
moto je napravil celemu samostanu,
ga je prevzela tolika žalost, da se je
najprej bridko razjokal, potem pa v
sveti jezi treščil svojo tobakiro ob
tla in začel nesrečnega Angelika ta¬
ko oštevati, da se je zasmilil celo gr¬
čavemu cerkovniku.

Angelik je slonel ob zidu, roko,
v kateri je imel prazen bokal, je dr¬
žal privzdignjeno in ko je pater vra¬
tar ravno najbolj nanj kričal, ga je
prekinil.

»Holt!« je zaklical in potem z
blaženim usmevom na ustnicah začel
polglasno peti: »Mi ga pa pijemo, pi¬
jemo . . .«

»Molči — pijanec!« je v največji
ljutosti zavpil pater vratar. »Molči
in spravi se v svojo celico.«

Pater - vratar in posavski cer¬
kovnik sta prijela Angelika vsak za
eno roko in ga vlekla v njegovo celi-

7

co ter ga položila na njegovo ležišče.
»Vi — vat cviček — in — revolu —«
je še zastokal nesrečni Angelik in
potem z bokalom v roki zaspal.

Pater vratar je še nekaj tre-
notkov obstal pri ležišču in z mokri¬
mi pogledi motril svojega smrčeče¬
ga sobrata. Potem je pa izrekel krep¬
ko besedo, oznanjujočo v-navadnem
življenju boljšo polovico domačega
ščetinca, pljunil na tla in odpeljal
cerkovnika v pisarno patra gvardi-
j  jana, da tamkaj pove in popiše, kaj
je vse počenjal pater Angelik na po¬
tu s Posavja do samostana.

Tudi pater gvardijan je bil glo¬
boko užaljen zaradi sramote, ki jo je
Angelik storil vsemu samostanu iu
ker cerkovnik ni pozabil pripovedo¬
vati. kako izredne zasluge si je pri¬
dobi], da pohujšanje ni postalo še
večje, ga je pater gvardijan tako top¬
lo pohvalil, da so se v cerkovnikovem
srcu porodila najlepša upanja na le¬
po in izdatno napitnino. Toda ta upa¬
nja se niso izpolnila. Pater gvardi¬
jan je pač obljubil cerkovniku boga¬
to plačilo, ki naj bi je pa prejel šele
v nebesih, pričakovanega cvenka pa
ni nič odrinil. To je cerkovnika tako
razkačilo, da je odhajaje iz samostana
posnemal izgled patra vratarja in
se tudi poslovil s trpkimi besedami,
vzetimi iz živalstva, ter s slovensko

8

izjavo: »Prav je imel pater Angelik,
da jim je napravil tako sramoto.«

Toda patru Angelika ni bilo s
tein spreobrnenjem cerkovnikovega
mišljenja prav nič pomagano. Očetje
kapucini so bili ogorčeni in njih ne-
volja je bila toliko večja, ker jim je
bilo znano, da jim je v deželi vlada¬
joča francoska gosposka prav malo
naklonjena in da jih hoče framazon-
ski maršal Marmont odpraviti iz
Ljubljane in njih samostan spreme¬
niti v vojašnico. Očjetje kapucini so se
zaradi tega posebno trudili, da se čim
bolj prikupijo ljubljanskemu prebi¬
valstvu, kakor tudi okoličanom, in
da bi se ničesar ne zgodilo, kar bi
moglo dati povod pritožbam in nape¬
ljati vodo na mlin francoske gospo¬
ske.

Pri večerji v refektoriju je vla¬
dal ta dan splošen molk. Vsi so grdo
gledali. Gvardijan je bil zamišljen,
ostali patri pa se ga niso upali motiti
z nobeno opazko in z nobenim vpraša-
'■ „em, kajti uganili so, da ugiba, ka¬
ko kazen naj odmeri Angeliku. Srdi¬
ti izraz gvardijanovega obličja je
pričeval, da kuje posebne naklepe
glede Angelika, ki je med tem trdno
sladko spal v svoji celici in niti v
sanjah ni slutil, kako črni oblaki se
zbirajo nad njegovo obrito glavo.
Ti oblaki so se še zgostili naslednje

9

jutro, ko je prejel pater gvardijan
od francoske policije dolgo pisanje
zastran pohujšanja, katero je pro-
vzročil pater Angelik. V tem pisa¬
nju je bilo tudi rečeno, da mora po¬
licija iz Angelikovega vedenja in
vpitja sklepati na mišljenje kapu¬
cinskih patrov in na navade, ki mo¬
rajo vladati v njihovem samostanu
ter da bo vsled tega imela odslej ja¬
ko pazljivo oko na samostan in na
njegove prebivalce. Strah, ki ga je
to pisanje provzročilo med očeti ka¬
pucini, je še povečal sveto jezo gvar-
dijanovo in utrdil v njem sklep, da
zasluži pater Angelik tako kazen, da
jo bo pomnil vse žive dni in mu bo za
vselej pregnala veselje javno kričati.:
Vivat cviček in revolucija.

10

n.

Na zgornjem koncu kapucinske¬
ga vrta nasproti uršulinski cerkvi je
stalo poslopje, iz katerega so Franco¬
zi pozneje napravili artilerijsko skla¬
dišče. Samostanskim prebivalcem je
služilo za najraznovrstnejše namene.
V tem starem in slabo ohranjenem
skladišču so spravljali staro pohi¬
štvo in vrtnarsko orodje, shranjevali
krompir in repo in nosili tjakaj vse,
kar jim je bilo odveč ali jim delalo
napoto. Tekom dolgih let se je tu na¬
bralo toliko ropotije, da nihče ni ve¬
del, kaj vse tu leži, izvzemši patra
Angelika, ki je na občno veselost
vseh svojih sobratov kaj rad stikal
med to staro šaro, češ, da išče po sta¬
rih pismih. Patri so se smejali na
glas, Angelik pa se je smejal na ti¬
hem in je vedel, da ima vzroke.

Pod poslopjem je bila skoro tem¬
na vlažna in smradljiva klet, in v tej
kleti je na sami slami ležal pater An¬
gelik in si bolestno vzdihujoč gladil
zadnjo plat svojega častitljivega te¬
lesa. Še sam ni prav vedel, kaj vse

11

je doživel v eni sami uri in kako je
prišel v samostansko ječo. Najprej je
bil poklican v refektorij in tani ga je
pater gvardijan vpričo zbranih me¬
nihov strahovito osteh Angelik je to
s pokorno vdanostjo, če tudi brez ke¬
sanja, molče poslušal, pripogibal gla¬
vo, hinavsko ječal in si samo v mi¬
slih dovolil opazko, da izgublja pa¬
ter gvardijan malo preveč besedi za
nekoliko v pijanosti storjenega po¬
hujšanja.

A to porogljivo razpoloženje je
patra Angelika hitro minulo,ko so ga
na koncu gvardijanovega govora
trije menihi povabili, naj gre z njimi
v skladišče. Tedaj se je začelo Ange¬
liko zazdevati, da z gvardijanovim
oštevanjem še ni vse bpravljeno. A
učakaj je veliko več, nego je v naj-
gkr<; rejšfem slučaju pričakoval. Me¬
nihi So ga , oložili na klop; na trdo,
leseno, dolgo klop, ki je bila Angeli¬
ko od nekdaj sumljiva; eden ga je
držal za roke, drugi za noge, mišiča¬
sti pater, ki so mu zaradi njegovega
dozdevno mehkega srca verne ljub¬
ljanske ovčice rekle pater Špinača,
pa jih je Angeliko s prožno dolgo pa¬
lico naštel deset tako gorkih in tako
pekočih, da je Angelik tulil, kakor
ris, ki ga devajo iz kože.

A tudi s tem še vedno ni bilo vse
pri kraju. Po končanem opravilu s
palico, je pater Špinača svojega ne-

12

ljubega sobrata dal položiti na slamo
v kleti in je s kruto ravnodušnostjo
in hudobnim usmevom zaklenil vra¬
ta, ne da biAngeliku povedal, koliko
časa mu bo ostati v tej strašni ječi.

Zdihuje se je premetaval Ange¬
lik po slami, odganjal podgane, ki so
zvedavo smukale okrog njega in da¬
jal svojini telesnim in duševnim mu¬
kam izraza z nekrščanskimi beseda¬
mi, ki jih na njegovo srečo ni nihče
slišal, kajti sicer bi bil pater Špina¬
ča gotovo zopet dobil priliko vpora-
biti svojo dolgo in prožno palico.

Ko so bili premagani prvi vihar¬
ji. ki so divjali v njega duši in so tu¬
di bolečine začele odnehavati, je si¬
romak zamogel šele razborito misliti.

»Oh pater Špinača!« to so bile
prve premišljene besede, ki jih "'e,po
svoji nezgodi izustil Angelik. ; ,AAo
bi ti jaz mogel ta dan . plačati. Z
obrestmi bi ti ga vrnil in še s kakš¬
nimi obrestmi! Tu notri bi te zaprl
za celo življenje, da bi te podgane
■živega razjedle in dvakrat na dan bi
te žgačkal z razbeljenim železom in
celo življenje bi ti ne dal drugega
jesti kakor špinačo, zabeljeno s kač¬
jim žolčem.«

Zahotelo se mu je vode, a oziral
se je zaman po svoji ječi. Niti vode
,ri u niso dali, da bi pogasil svojo že¬
jo in si z njo hladil rane. Na srečo je
bila klet vlažna. Angelik si je zbral

13

najbolj vlažno mesto, razgalil je ra¬
njeno stran svojega telesa in jo pri¬
tisnil ob zid, da mu je mokrota laj¬
šala bolesti.

»To je dobro, da nimam nič ča¬
sti. Prava sreča je! Mi vsaj ni treba,
da bi bil zdaj še razžaljen, ko imam
že tako dosti bolečin. Ah, ali sem no¬
rec! Sam bog ve, ali sem norec, ker
sem kapucin, ali sem kapucin, ker
sem norec.«

Navzlic telesnim bolestim, ki so '
Angelika trle, se mu je polagoma
vendar vrnila dobra volja in spom-
nivši se doživljaja tega dne, se je za¬
čel sam sebi smejati.

»Pošteno sem jo skupil! In pre¬
več je bilo, veliko preveč. A kaj naj
storim? Tako bom naredil, kakor ti¬
sti vojak, ki jih je dobil kar petin
dvajset. Ko so ga vprašali, kako je
bilo, jim je rekel: ah, mar mi je, kaj
se za mojim hrbtom zgodi. Ampak
bilo je prvič in bilo je zadnjič.«

Ozrl se je na vrata in se zasmejal
na ves glas, prešerno in porogljivo."

»Ti ubogi, smešni pater Špina¬
ča« je govoril, kakor bi imel svojega l
strahovalca pred seboj. »Kaj meniš,
da me bodo ta-le vrata zadržala? Jaz
stojim pred temi vratmi, kakor je
stal naš sedanji vladar presvetli ce¬
sar Napoleon — bog mu daj zdravje
in vsem framazonom — pred zidovi
Tulona, samo da se njemu ni bilo

14

treba ob zid pritiskati. Kakor je bil
on pred Tulonom tepen, tako sem bil
.laz tukaj tepen, razloček je le ta, da
Napoleon pred Tulonom ni imel
osebnih bolečih, jaz jih pa imam. Ta¬
krat je cesar sklenil, da začne novo
življenje.. »Le počakajte, kujoni, vi
ničvredni kujoni,« je zaklical. In iz¬
polnil je svojo obljubo. Res, daleč je
prišel, vsa čast, in nič mu ni reči.
Jaz sicer ne bom prišel tako daleč,
in ne bom nikoli nosil cesarske kro¬
ne pa tudi kapucinske frizure ne
bom več nosil. Novo življenje se mo¬
ra začeti. Polenovke in zelja sem ta¬
ko že zdavnaj sit. In zato ne rečem
nič drugega, kakor: le počakajte, ku¬
joni, vi ničvredni kujoni.«

Zažugal je s pestjo proti vra¬
tom in začel kovati v svojem srcu
črne naklepe. Kolikor bolj je čutil
praznoto v svojem želodcu in si v du¬
hu predstavljal, kako so njegovi so-
bratje zadovoljno obedovali in sedaj
po svojih celicah prebavljajo, toliko
hujši so postajali njegovi naklepi.

»Ne pomaga nič, počakati mo¬
ram, da. se naredi noč, prej ne smem
ničesar storiti« je godrnjal Angelik
in se zopet vlegel na slamo ter se
, vdal svojim mislim, ki pa so bile
najbolj posvečene patru Špinači, ki
v svoji zlobnosti kaznovanemu jet¬
niku ni privoščil niti kruha, niti vo¬
de. Zakaj želodčno praznoto je pater

15

Angelik še veliko težje prenašal, ka¬
kor pa vse telesne bolečine. V tem
oziru je imel rahel čut in najboljše
razumevanje za vse take človeške
slabosti in nikdar ni s tako resnično
gorečnostjo izvrševal svojega maš-
niškega poklica, kakor če mu pilo
moliti: varuj nas lakote, žeje in ta¬
kih nadlog.

Počasi so tekle ure in Angeliku
se je dozdevalo, da traja vsaka ura
celo večnost. Prišel je mrak in nasta¬
la je tema. Angelik je bil že ves divji
same lakote in žbje, a čakal je zaman,
da bi mu kdo prinesel kak grižljaj
ali vode. Ko je slišal iz samostana
zvonec, ki je menihe klica] k počit¬
ku, je vedel, da mu je.gvardijan po¬
ostril prisojeno kazen celo s postom
in da se ta večer vrata njegove ječe
ne bodo več odprla.

»Zdaj pa na delo,« je mrmral,
ko je samostanski zvonec utihnil in
v hipu je pozabil na vse svoje telesne
in duševne boleSti, saj je vedel, da bo
čez malo časa deležen sladke tolažbe.

Izpod kamenite stopnice pri vra¬
tih svoje ječe je potegnil velik ku¬
hinjski nož, ki ga je v modri daleko-
vidnosti imel že dolgo časa za vse
slučaje tu spravljenega in je ž njim
odvrtal ključavnične vijake tako
spretno in naglo, kakor da bi se bil
že prej v tem do dobra izvežbal.

16

»Tako, pater Špinača,’« je zado¬
voljno šepetal, ko so se vrata odpr¬
la. »Zame tvoja ječa ni dosti zavaro¬
vana. Tiček je zunaj in ga nikoli več
ne bo sem notri.«

Navzlic vsi, v skladišču nagro-
madeni ropotiji se je Angelik tudi v
'temi tako dobro spoznal, da je brez
težav prišel do gornjega konca, ne
da bi bil ob kako stvar zadel. Tam
na koncu je šlo nekoliko težje. Moral
je plezati čez celo barikado starih
omar in stolov, da je prišel v kot. Tu
je previdno tipaje odmaknil nekaj
desk, na kar se je prikazala precej¬
anja odprtina, iz katere je molela le-
... štev.

Angelik je počasi stopil na le¬
stev, zakril odprtino z deskami, koli¬
kor se je to dalo storiti in potem
splezal v globino.

Sedaj je bil v drugi kleti samo¬
stanskega skladišča. Klet je bila
prazna, le poleg lestve je stala mi¬
za, na kateri je ležala vsakovrstna
šara. Angelik je z lahkoto našel kre¬
silo in gobo in je v naglici užgal de¬
belo voščenko, ki je ležala na mizi.
Mudilo se mu ni zdaj nič; čutil se je
popolnoma varnega.

»Tako, tako,» je zadovoljno go¬
voril sam s seboj. »Ljubi sobratje,
zdaj vam lahko osle kažem. Pa je bi¬
lo le prav, da sem rajnemu patru

17

2

Tiburciju — naj ga v peklu milostno
trpinčijo — nosil tobak in žganje in
klobase, ko so ga imeli v samostanski
ječi, ker se ni navadil storjenih ob¬
ljub. Saj sem mu bil vedno od srca
hvaležen, da mi je pokazal to-le luk¬
njo, ki je nihče drugi v samostanu
ne pozna, a še nikoli tako, kakor da¬
nes.«

Med tem samogovorom in ena¬
kimi premišljevanji je Angelik mar¬
ljivo razmetaval vso šaro na mizi in
deval na stran vsakovrstne svežnje
večje in manjše vsebine.

»Malo prezgodaj mi je prišla da¬
našnja katastrofa,« je godrnjal. »Ni¬
mam še vsega, kar bi bilo treba za
primeren nastop. Pa vse bi še šlo, ko
bi imel le popolno obleko.«

Razvezoval je svoje svežnje in
razgrinjal na mizi vsakovrstna obla¬
čila.

»Suknja je prav lepa in gospo¬
ska in tudi telovnik mi bo dobro pri¬
stajal, srajca je naravnost krasna,
noben framazon nima lepše. Oevlji,
klobuk — vse, vse je dobro, samo
hlač še nimam. Pasja dlaka, da me je
nesreča pri mojih pripravah prehi¬
tela. Kaj naj storim. V meščanski
obleki se vendar brez hlač ne morem
prikazati na cesti!«

Toda Angelik ni bil mož nepo¬
trebnega razmišljevanja.Pogumno je

18

Vrgel meniško haljo od sebe in hitro
oblekel meščansko obleko. Pristojala
mu je sicer' dobro, a vendar se je
moral sam sebi smejati, ko je videl
izpod suknje svoje debele, kosmate
noge.

»Nič ne de, čeden mož sem pa
vendar in ko bom imel hlače in mi
bo Špelica ostrigla kapucinski venec
na glavi in mršavo brado, ga bom že
pihnil, da bo veselje.«

Cez meščansko obleko je Ange¬
lik vrgel zopet svojo kapucinsko ha¬
ljo in zavil čevlje, klobuk in razne
druge stvari v culico.

Ko je bilo vse to opravljeno, je
izmed stare šare potegnil velik lonec,
v katerem je pod smetmi ležala mast¬
na mesarska denarnica.

»Bodi pozdravljen, ti moj za¬
klad! Štiristo goldinarjev! Vse dari¬
la za duše v vicah. Koliko sem se mu¬
čil in potil v spovednicah, predno so
■ mi babnice znosile ta denar. Uboge
duše v vicah, nikar mi ne zamerite,
da si bom ta denar od vas izposodil
in si ž njim pomagal v novo življe¬
nje. Bom pa molil za vas, če bom
i imel kaj časa.«

Spravil je denar in ključ, pre¬
gledal še enkrat vestno vso šaro na
mizi, če ni morda kaj pozabil in jo
razmetal po kleti. Prevrnil je tudi
mizo in lestev in se pripravil za od-

19

2*

hod. S culico in svečo v eni roki in s
kuhinjskim nožem v drugi, se je sre¬
di kleti razkoračil. V duhu so mu
stopili pred oči vsi njegovi samo¬
stanski sobratje in kakor bi jih imel
pred sabo, je z gromkim glasom vzel
od njih slovo.

»Zdaj pa adijo, vi moji sobratje,
ki vas tako ljubim, da vam želim
vse, kar je na svetu najslabšega. Bog
naj vas nikdar ne blagoslovi. Rajše
kot na vas, naj pade blagoslov na
kapucinarske bolhe, ki so velike, ka¬
kor mlade miši in grizejo kakor ro¬
gači. Naj se te bolhe razplode in raz¬
množe na milijone in naj vas nikdar
ne zapuste. Zgaga naj vas dere noč
in dan in božjast naj vas meče pri
procesijah, da se boste preklicevali
kakor bežeči zajci. In tercijalkam naj
pri spovedi iz ust smrdi, kakor iz
podposteljnika hudičeve tašče in sve¬
ta Petka naj pošlje nad vaša čreve¬
sa tako zaprtij o, da je ne bo prema¬
galo vse ribje olje tega sveta.«

Po tem slovesnem prokletju je
Angelik zavihtel svoj kuhinjski nož,
kakor balkanski junak svoj buzdo¬
van, se moško zasukal, zavriskal na
ves glas in odšel skozi temo v novo
življenje.

20

III.

/

Pot skozi temo, po kateri je ko¬
rakal pater Angelik v novo življe¬
nje, je bila ozka in obokana. Zgraje¬
na je morala biti že v onih časih, ko
so za klošterskimi zidovi živeli sami
veseli ljudje; taki, ki so imeli prepri-
) Čanje, da je najlepše tistim na svetu,
ki brez dela lahko dobro žive, a niso
imeli denarja, da bi se po tem načelu
ravnali. V tistih časih, ko so spreje¬
mali v samostane skoro samo pleni¬
čke sinove in hčere in ko so v ženskih
’ samostanih prerijali cele pojedine in
plese.

Izza tistih časov je vodil iz ka¬
pucinskega samostana podzemski
hodnik v poslopje uršulinskega sa¬
mostana. Morali so biti časi, ko je bil
ta hodnik rabljen, toda zgodilo se je
kdo ve po kakem slučaju in po kakih
: okolščinah, da ga je naposled v ka-
; pueinskem samostanu poznal samo še
i pater Angelik.

Ko se je ta na svojem begu iz
samostana plazil po tem hodniku v

21 *

prijetni zavesti, da ga rabi zadnji¬
krat, se je nehote spomnil one noči,
ko je ob roki svojega pokojnega pri¬
jatelja, patra Tiburcija, prvič plaho
in v strahu za svoje življenje korakal
po ti poti. Tisti dan mu je bil sobrat
in sotrpin Tiburcij zaupal največjo
skrivnost svojega življenja, da nam¬
reč ljubi, da srčno ljubi, a da živi iz¬
voljenka njegovega srca za klošter-
skimi zidovi. In povedal mu je tudi,
da. ima njegova izvoljenka prijatelji¬
co, mlado cvetočo nunico, ki je v
klostru tako skrajno nesrečna, da bi
celo kosmatega kapucina vzela za to-
lažnika svojih srčnih žalosti, samo
da bi ji ne bilo obupati od neutešne-
ga hrepenenja po življenjskih slad¬
kostih.

Ker je bil Angelik že davno
prej pozabil na vse svoje meniške
obljube, iz kroga njegovih znank pa
je framazonski vpliv francoske go¬
spode pregnal vse mlajše ženstvo, mu
ni bilo treba nič prigovarjati. Še ti¬
sto uro je šel s patrom Tiburcijem
po podzemskem hodniku v klet ur-
šulinskega samostana ter tamkaj
učakal največje presenečenje, kar
mu jih je kdaj naneslo življenje.

Ko je namreč stal pred mlado,
cvetočo nuno in ji je pogledal v
obraz, ni mogel od strmenja ziniti
nobene besede in je samo odpiral in

22

zapiral usta ter lovil sapo, kakor po¬
tapljajoči se maček.

»To je moja prijateljica, sestra
Adelgunda,« je rekla Tiburcijeva
izvoljenka, ki si ni mogla tolmačiti
čudnega vedenja Angelikovega in je
hotela narediti konec sitnemu ji pri¬
zoru.

»Kakšna sestra Adelgunda,« je
zdaj vzkliknil Angelik. »To je vendar
Oešminova Špelica, moja presrčna
prijateljica izza mladih dni, Špelica
— ali me še poznaš 'J«

Sestra Adelgunda je šele zdaj
spoznala v Angeliko svojega nekda¬
njega prijatelja. Obe roke mu je po¬
nudila in nič se ni branila, ko jo je
Angelik v svoji neskončni radosti
privil k sebi in jo poljuboval tako
vroče, da so se hipoma vzbudili v
njej vsi spomini na one blažene urice
v domači drvarnici, ko jo je takrat¬
ni študent, pater Angelik, seksualno
izobraževal.

V tej uri sta oba spoznala res¬
nico starega pregovora, da prva
ljubezen nikdar ne zarjavi. Prvi po¬
ljub je zopet obudil v njiju srcih vso
nekdanjo strastno ljubezen in oba sta
si prisegla še tisto uro, da ju nobena
moč na svetu več ne, loči.

Od tistega dneva je Angelik po-
gostoma hodil po podzemskem hod¬
niku v uršulinski samostan in slad-

23

ke so bile ure, ki jih je tamkaj preži¬
vel s sestro Adelgundo. Kakor pa
človek ni nikdar zadovoljen in si
vedno kaj novega želi, tako je tudi
ljubezensko veselje vzbudilo koprne-
nje po drugih užitkih posvetnega
življenja in sama je začela nagovar¬
jati patra Angelika, naj skupno po¬
begneta iz samostana. Angelik je bil
takoj pripravljen to storiti, saj je bil
sam naveličan samostanskega življe¬
nja, a iz naravne previdnosti je stvar
odlašal, češ, da mora nabrati prej
kaj denarja, sicer bi znala zabresti v
največje težave in celo v nesrečo.

Samostanska katastrofa, ki je
nad njegovo telo prinesla tako gorje,
je podrla zadnje pomisleke, ki jih je
še imel. Odločen je bil pobegniti še
to noč s sestro Adelgundo, pa naj se
zgodi karkoli. 'Da se Adelgunda ne
bo obotavljala niti trenotka, to je
vedel, saj je hotela zaradi njegove¬
ga odlašanja že sama uteči.

Adelgunda je bila že nestrpna,
ko je Angelik odklenil vrata pod¬
zemskega hodnika in stopil v uršu-
linsko klet, kjer ga je že celo uro pri¬
čakovala. ''

»Kje si se pa toliko časa mudil,«
je vprašala nekoliko zlovoljno in se
malo branila, ko jo je hotel polju¬
biti. »In kako si danes čudno de¬
bel , . .«

24

»Da, da, danes sem kar naglo-
ma odebelel, posebno zadaj,« je do-
brovoljno rekel Angelik in pogladil
AdelguUdi okroglo lice. »Zakaj,
danes, ljubljena izvoljenka mojega
srca, je prišel končno dolgo za-
željeni dan rešitve. Vse kar je mo¬
jega imam pri sebi in — prosta je
pot v zlato svobodo.«

»Res — ali je res — oh, ti moj
ljubi, moj sladki kapucinarček,« je
vsa iz sebe zaklicala sestra Adelgun-
da. »Daj, da te objamem . . . tako te
imam rada . . .«.

Z obema rokama se je sestra
Adelgunda oklenila Angelika, ga po¬
ljubljala in pritiskala k sebi in ska¬
kala okrog njega in ga vlekla za
brado, da je ubeglemu patru kar kri
stopila v obraz.

Adelgunda bi bila najraje kar
takoj zapustila samostan in Angelik
je moral izgubiti mnogo besedi, pred-
no ji je dopovedal, da je treba še po¬
čakati, vsaj do polnoči.

»Dokler je kaj ljudi na cesti, ne
moreva iti,« ji je dopovedoval Ange¬
lik.»Saj bo še tako dovolj težav in ne¬
varnosti. Le pomisli, da moraš ti do¬
biti obleko in meni manjkajo hlače.
Dokler sva v redovniških haljah, je
vedno mogoče, da naju primejo in
vtaknejo, nazaj v samostana in jaz

25

veni, kaj bi se potem zgodilo z
obema.«

In pater Angelik se je instink¬
tivno dotaknil tiste strani svojega te¬
lesa, ki je ravno ta dan izkusila, kaj
je samostanska kazen.

Adelgunda pa je bila lahkomi¬
selna in brezskrbna.

»Ah, kaj bi si belil glavo,« je
vzkliknila prešerno. »Premeten fant
si in boš sebi in meni že pomagal. Ni
zlodej, da bi se midva dala ujeti.«

Tako je Adelgunda delala Ange-
liku pogum, on pa ji je to vračal s
tem, da ji*je pomagal pri njenih zad¬
njih pripravah za beg. Oba sta si bi¬
la svesta, da kot menih in nuna se ne
moreta nikjer pokazati in zato sta se
že davno prej dogovorila, da se oble¬
če Adelgunda pri begu v kapucinsko
haljo. Izpod kapuce ne bo dosti videti
njenega obrazka in ne bo v tein ko¬
stumu nihče v njej spoznal ženske.
Kapucinsko haljo in sandale je hil
Angelik že pred meseci preskrbel in
shranil jih je v kleti sami, v ka¬
teri se je končal iz kapucinskega sa¬
mostana vodeči podzemski hodnik.

Ko je Adelgunda slekla nunsko
haljo in oblekla .kapucinsko, ji je An¬
gelik pomagal z veliko vnemo in
drhtečimi prsti, končno pa je abso¬
lutno zahteval, da si ne sme sama
sleči nogavice in natakniti sandal,

26

češ,, da bi tega brez njegove pomoči
gotovo ne napravila dobro. In smeje
se, mu je dovolila, da izvrši to mučno
delo samostojno in ga je samo po no¬
su krenila, ko je deloma nehote, de¬
loma nalašč postal preveč neroden.

Naposled je ura na uršulinski
cerkvi udarila in naznanila dvanaj¬
sto uro. Slovesno je Angelik prijel
Adelgundo za roko.

»Prišel je čas odhoda. Predno pa
greva,te prosim., moja IjubljenaAdel-
gunda, prisezi mi, da me boš vedno
ljubila in da mi boš vedno zvesta..
Jaz bi umrl žalosti . . .«

Adelgunda ga ni pustila dalje
govoriti.

»Prisežem! Vse, kar hočeš . . ..
samo pojdiva . . .«

Prijela ga je za roko, toda An¬
gelik še ni hotel iti.

»Lačen sem . . . žejen sem . . .
noben hrvaški volk ne more biti tako
lačen, kakor sem jaz . . . Ali ni mo¬
goče, da bi vzela kaj seboj . . . kako
klobaso ali kaj takega . . .«

Toda klet je bila prazna, popol¬
noma prazna, in Adelgunda pri naj-
bolji volji ni mogla lačnemu kapu¬
cinu postreči.

»Vse shrambe so zaklenjene in
ključe ima mati predstojnica pod
vzglavjem...«

27

»Naj jo trpinčijo skušnjave, da
bo z glavo butala ob zid!«

Angelik je bil resnično jezen,
kajti lakota ga je tako morila, da je
bil že ves obnemogel. Srdito je vihtel
svoj kuhinjski nož in le težko ga je
Adelgunda pomirila in ga pripra¬
vila, da se je vdal v svojo usodo.

»V prvo krčmo, ki bo odprta,
pojdem prosit,« se je rotil Angelik,
»pa če me še nocoj poženejo nazaj v
kapucinski klošter.«

In jezno je zagrabil svojo culico
in se odpravljal za odhod.

V uršulinskem samostanu je vla¬
dala grobna tihota, ko sta Adelgunda
in Angelik zapustila klet in po stop¬
nicah prišla na hodnik. Adelgunda
je držala Angelika za roko ih ga vo¬
dila, kajti v kloštru je bilo temno in
Angelik poslopja ni poznal. Stopala
sta previdno in kar mogoče tiho, za¬
držuje sapo, Angelik pa je krčevito
držal svoj kuhinjski nož, pripravljen
tudi na najhujše krvoprelitje.

»Kakor piščanca jo zakoljem, če
mi stopi kaka nuna čez pot,« se je
tiho rotil, pri tem pa se tresel po
vsem životu kakor bi imel mrzlico,
zakaj pogumen je bil Angelik samo
z jezikom kadar je bil pijan, drugače
pa se je bal boga, policaja in kapu¬
cinske palice tako, da bi bil pri naj¬
manjši, nevarnosti bežal.

28

Duri iz samostana na vrt so bile
pač zaklenjene, a v ključavnici je
tičal ključ, in tako sta beguna srečno
prišla iz hiše'na vrt.

Noč je bila temna, a v svoji pla¬
hosti sta se Angelik in Adelgunda
vendar stisnila k zidu in se plazila
ob njem, dokler nista prišla v senco
starih kostanjev.

Tu sta, držeč se za roke, obstala
in se oddahnila.

»Kako prideva čez zid?« je zdaj
vprašal Angelik. »Ali bi se dala kje
dobiti lestev?«

»Za cvetličnjakom leži več le¬
stev,« je odgovorila Adelgunda.
»Pojdi, pokažem ti jih.«

Šla sta dalje. Slišalo se ni nič
drugega, kakor rahel šum, ki so ga
provzročale sandale. Mir je vladal
kakor na pokopališču.

Naenkrat je Angelik obstal ka¬
kor okamnel in čez trenotek planil
pod bližnje drevo ter potegnil Adel-
gundo za sabo.

»Kaj je to? Ali vidiš — tam-le
— ali je to človeško bitje — ali je to
strah -«

Tudi Adelgunda je zadrhtela in
se stisnila k svojemu ljubimcu.

»Kaj — je — kaj pa vidiš — oh
Angelik —«

29

»Le glej — tam — nekaj belega
se pregiba — in zdi se — da sega
život do neba — beživa-«

Angelik bi bil najraje bežal, a
zadržala ga je Adelgunda, ki je bila
šele zdaj videla ono prikazen, ki je
Angelika spravila v tak strah.

»Počakaj,« je rekla, pojdiva bliže
— v tistem kotu ne bo nič hudega —«
Počasi sta se bližala kotu za
cvetličnjakom. Vse jasneje sta raz¬
ločevala neko belo stvar, ki jo je ve-
trec sukal sem in tja in Angelik je z
izbuljenimi očmi pripravljal svoj nož
za sunek. Še nekaj korakov in Adel¬
gunda je udarila v smeh.

»Oh, Angelik — to so nunske
srajce' . . .« se je krohotala. »Sestra
Izidora, ki oskrbuje perilo, je zopet
malo preveč pogledala v kupico in
pozabila svoje dolžnosti. Sirota! Pa
bo morala zopet na drvih klečati.«

Res so visele tamkaj oprane
nunske srajce. Angeliku se je odva¬
lil kamen od srca. Kar glasno se je
oddahnil.

»In jaz sem se tako prestrašil.
Seveda sem se samo zate bari, golo¬
bica moja, zakaj jaz, o jaz se nič ne
bojim, ne ljudi, ne strahov, ne gro¬
ma, ne strele, ne kanonov, ne voja¬
kov . • •«

»O, vojakov se jaz tudi nič ne
bojim, pa če jih pride cela kompani-

30

ja« je hitela zatrjevati minica. »Prav
rada jih imam . . .«

»Kaj govoriš, Špelica«, je s po¬
vzdignjenim glasom in strahotno
resnobo zaklical Angelik. »Ali že več
ne veš, kaj si mi prisegla. Raje te pu¬
stim v kloštru, rajši končam tukaj-
le sebi in tebi življenje, kakor da bi
Se izpostavil nevarnosti, da mi posta¬
neš nezvesta . . .«

»Ti si pravi tiger ljubosumno¬
sti,« je rekla minica'in se stisnila k
Angelika. »A bodi pomirjen, saj mi
lahko zaupaš, da ti ostanem zvesta.«

»O saj bi ti rad zaupal«, je tar¬
nal Angelik, »a kaj ko ne morem. Če
si postala nezvesta svojemu nebeške¬
mu ženini!, kako naj jaz, nevredni
kapucin upam, da boš meni zvesta.«

Adelgunda se je bala prepira in
še bolj se je bala, da bi jo Angelik v
zadnjem trenotku pustil na cedilu.
In zaradi tega ga je z objemi in po¬
ljubi in prisegami zagotavljala, da
mu ostane zvesta do groba in še da¬
lje do sodnega dne. In Angelik je ver¬
jel, dasi je zavzdihnil, »oh če le za
mojim hrbtom zdaj fige ne kažeš.«

Za cvetličnjakom je bilo več le¬
stev. Angelik je eno izbral, spravil
nunsko srajco pod pazduho in čez
nekaj trenotkov je bil s svojo izvo¬
ljenko na drugi strani samostanske¬
ga zidu.

31

IV.

Zadovoljnega srca in veselih
upanj polna, sta šla Angelik in Adel-
gunda, držeč se pod pazduho skozi
Nunsko ulico in sta prišla na Kon¬
gresni trg. Vse mesto je že spalo in
nikjer ni bilo videti nobenega člove¬
ka. Angelik se je najprej skrbno ozrl,
potem jo je naravnost zavil proti
vratom kapucinskega samostana.

»Kaj me mar pelješ h kapuci¬
nom'?« je vprašala Adelgunda. »Saj
nimava na tej strani nič iskati in ti
bi bil pač lahko vesel, da nimaš tod
nič več opraviti.« ■

»H kapucinom te že peljem, a
pustil te tam ne bom, dasi bi se te
noben kapucin ne branil« je odgovo¬
ril Angelik. »Nič se ne boj! Raje te
privoščim vsakemu drugemu, kakor
pa kapucinom. Ampak majhno šalo si
hočem privoščiti, da se bodo ljudje
malo smejali, kapucini pa mnogo je¬
zili.«

Prišedši pred porto kapucinske¬
ga samostana, je Angelik potegnil

32

izpod pazduhe na nunskem vrtu vze¬
to srajco in jo razgrnil.

»Vzemi srajco, ki je tako pro¬
storna, da bi še kak prelat vanjo
sel,« je rekel svoji spremljevalki.
»Jaz te vzdignem, ti pa pričvrsti
srajco z mojim kuhinjskim nožem na
vrata, da bo srajca dobro visela in je
veter ne bo odnesel.«

Krohotaje sta izvršila to pored¬
nost. Nunska srajca je visela na
Vratih in veter jo je napihoval in
obračal sem in tja.

»Kar valili se bodo smeha, ko
bodo videli žensko srajco na vratih
kapucinskega samostana, če mi da
bog zdravje in priložnost, obesim o
' priložnosti še ženske hlače na porto.
Ljudi zabavati in kapucine dražiti
je vender dobro delo. Kar vidim jih,
■ moje ljube sobrate, kako se bodo po
večerji v refektoriju bičali. Vsak
udarec naj zapeče, kakor razbeljeno
železo.«

Z veselim smehom je Angelik
opazoval srajco na por ti in nekako
težko se je pripravljal, da nadaljuje
svojo pot. A kopaj je bil storil nekaj
korakov, je že obstal. Zadržalo ga je
vpitje, ki je prihajalo iz hiše, stoječe
na vogalu Vegove ulice in Kongres¬
nega trga.

»V tej hiši je slavna gostilna,
ki je po celi deželi znana,« je Angelik

33

3

razlagal svoji spremljevalki. »Zna-1
menita, izvrstna gostilna je to; no¬
ben pošten človek se ne upa notri. Le
francoski in laški vojaki, tihotapci, I
malopridneži in gotove ženske se tu
zbirajo in razsajajo ti cele noči, ka- ;
kor bi bili obsedeni. Ko bi ti vedela,
kolikrat sem v kloštru stal pri oknu
svoje celice in se jezil nad tem vpit¬
jem in nad grdobijami, ki se tu go¬
de in si mislil: oh, zakaj ne morem
jaz zraven biti.«

. Gostilni se je reklo »v peklu«.
Pritlični lokal, namenjen za boljše
goste, je bil skoro vedno prazen, to¬
liko živahneje pa je bilo vsako noč
v globoki podzemski dvorani, poseb¬
no, ker je bilo tu policijsko dovoljeno
zbirališče malopridnih žensk, katerih
je bilo tedaj mnogo v Ljubljani, naj¬
več tujk, ki so prišle za vojaki, a tu¬
di dovolj domačink.

Angelik je svojo spremljevalko
peljal proti tej gostilni.

»Dobro se skrij pod kapuco,« ji
je naročeval spotoma, »da ti ne bodo
videli v obraz. In nič ne govori in
nič se ne boj. Krčmar me dobro
pozna in kuharica me spoštuje, ker
sem enkrat, ko je bila obsedena, iz .
nje hudiča izgnal.«

»Čemu pa siliš v gostilno?« je '
vpraševala Adelgunda. »Mislim, da
bi bilo bolje, da poskusiva dobiti dru¬
ge obleke.«

34

»Lačen sem! /Tako sem lačen,
da bi še prekajene kapucinarske
Parklje obiral, če bi jih dobil. Le me¬
ne se drži in nič ne govori, pa bo vse
dobro. Dokler nisem sit in malo pi-
•lan, ne moreni nič pametnega mis¬
liti.«

Hišna vrata so bila odprta in
Pogumno je stopil Angelik v vežo in
a krščanskim pozdravom prekoračil
kuhinjski prag. Za mizo je sedela
Priletna kuharica vsa razgreta in
Potna in pila vino iz precejšnjega
lončka.

»Oh gospod pater Angelik.« je
Vzkliknila kuharica veselo presene¬
čena, ko je zagledala svojega znanca.
Hitro si je s predpasnikom obrisala
usta in spoštljivo poljubila Angelika
roko.

»Ne zamerite mi, ljuba sestra v
Gospodu, da vas ob tej pozni uri mo-
tim. S tem najmlajšim svojim sobra¬
tom sva namenjena na Vič izpove¬
dat nekaj bolnikov. Pa sva oba lač-
Ua. Prišli so hudi časi za nas služab-
uike božje. V kloštru smo danes opol¬
dne imeli samo posušene kebre na
juhi, za večerjo pa sploh nič. O vi ne
veste, kako revni smo kapucini. Fra-
niazoni nas preganjajo in nazadnje
komo morali še bolhe na limanice
loviti, da bomo sploh kaj mesnega
užili.«

35

3*

Kuharica se je usmiljenja in gi- j
njenosti kar topila in vzdihuje je j
štorkljala po kuhinji.

»Oh, ubogi gospodje! Kakšno za-
služenje si bodete pridobili. Na zla- ;
tih stoleh bodete v nebesih sedeli..
Oh, oh, kebre na juhi!«

»Da, moja sestra v Gospodu,
kebre, posušene kebre moramo uži¬
vati! Prej smo jih imeli samo za po- !
koro, zdaj pa jih uživamo namesto
mesa. In kebri sq  še veliko slabši, ka¬
kor kobilice, ki so jih časih uživali
svetniki.«

Med takim govorjenjem, preple¬
tenim z globokimi vzdihljaji, je kuha¬
rica pomaknila pred Angelika bokal
vina in hitela zavijati kose mrzle
pečenke in nekaj klobas in kruha.
S svetlimi pogledi ji je sledil Ange¬
lik, med tem ko je strastno cmakaje
vase vlival dobro vinsko kapljico.
Še predno je kuharica vse pripravi¬
la, je Angelik že izpraznil bokal in
ker je bil popolnoma tešč, lačen in
žejen kar se je dalo, ga je močno vi¬
no hipoma omamilo. Kar gugati se
je začel, kri mu je zalila lica in vi¬
njenost ga je naredila tako predirne¬
ga, da je skrivaj Adelgundo krepko
uščipnil. Na srečo je bila kuharica
sama vinjena in ni slišala, kako je
Adelgunda odskočila in polglasno
zacvilila »a-jej«.

36

Prav ko se je Angelik kuharici
najtopleje zahvaljeval in ji obetal
koliko bo zanjo molil, so se odprle
duri podzemske dvorane in zaslišalo
se je celo v kuhinjo tako kričanje in
Prepevanje in muziciranje, da se je
Adelgunda umaknila v kot in se je
zganil tudi Angelik.

»Oh ta pregrešni, ta izprideni
svet! Te izgubljene duše! Sodoma in
Gomora! O nebo, pošlji ogenj in
žveplo in kolofonijo nad to hišo in
pokončaj vse, samo to vrlo in pošteno
in bogaboječo kuharico obvaruj vseh
nezgod in dodeli ji srečo na ti zemlji
in po njeni smrti jo vzemi v sedma
nebesa, -kjer sede sami škofje in po¬
sebno pobožne žene.«

»Oh, kako so dobri,« se je razjo¬
kala kuharica in zopet poljubljala
Angeliku roko. »Oh kako sem sreč¬
na . . .«

Angelik je pa že ni več slišal.
Krik iz podzemske dvorane je vpli¬
val, kakor da sliši sirenske glasove.
Srce ga je vleklo tja. »Počakaj,« je
zašepetal svoji spremljevalki in pre¬
vidno korakal po stopnicah v pod¬
zemsko gostilniško sobo, v pekel, ter
obstal pri odprtih vratih.

Pekel je bil natlačeno poln in
tuljenje je bilo strahovito. Slišalo se
je zategnjene glasove hripave har¬
monike in poskočno piskanje obrab-

37

Ijenega klarineta. Gosti dim je An¬
gelika komaj dovolil, da je razloče¬
val ljudi. Bili so zbrani vojaki in ci¬
vilisti in vmes je bilo mnogo žensk.
Nekatere so se kar pričo občinstva
pustile objemati in poljubljati. In
smejale so se ali cvilile in razsajale,
kakor moški.

»Še v pravem peklu ne more bi¬
ti hujše«, je mrmral vinjeni Angelik,
stoječ pri vratih. »Tako je, kakor bi
bili sto hudičev z verig spustili. Ško¬
da, da imam še meniško haljo na se¬
bi. Kar notri bi šel in bi norel, kakor
ti nore. No, pa sem enkrat vsaj videl,
kar sem tolikrat želel, zdaj vsaj vem,
kaj se tu godi in če bog da in sreča
junaška, se bom jaz še marsikako noč
tukaj razveseljeval.«

Angelik se kar ni mogel ločiti
od vrat, tako ga je zanimalo početje
v podzemski dvorani. Ko je pritekla
mimo njega, natakarica, se je stisnil
v kot, samo da bi še dalje pasel po¬
glede nad zbrano družbo.

Adelgunda je stala na vrhu
stopnic in ga je polglasno klicala,
naj že gre. Končno ji je hotel ustre¬
či in oditi, a zadržalo ga je, ker je iz
dvorane naenkrat zaslišal klice: »ti¬
ho —■ pst —■ pssst ■— tiho — silen-
zio -—■ silenze — pst —.«

Sredi dvorane je stala čedna
mlada ženska na mizi, dajala zname-

38

n ja, metala razposajeno poljube na
v se strani, privzdigovala krilo in se
sukala in koketno zvijala, čakaje, da
Poneha šum. Klarinet je zapiskal,
harmonika je pritegnila in mlada
ženska je visoko dvignila nogo in za¬
čela peti. Angelik je z odprtimi ust-
mi zijal na ta prizor, gledal debelo
in si brisal pot s čela. Kaj takega ni
Še nikdar videl, kaj takega si niti v
sanjah ni mogel predstavljati.

Komaj je bila razposajena pev¬
ka z groznim glasom zapela prvo ki¬
tico, je nastal nov vihar. . Dolg, črn
Italijan v vojaški suknji je začel raz¬
bijati po mizi in se dreti kakor, je-
sihar.

»Ostia! — Cosa? — Fora! — To
ga je ena canzon — ki se ga mora
pet u sama srajs — ostia — «

Tej izjavi je sledilo urnebesno
tuljenje. Pevka se je začela smejati,
da se je komaj na nogah vzdrževala.
Dvajset rok je seglo po nji in v tre-
notku so jo vojaki nesli iz dvorane.
Angelik je, videč, da se bližajo vra¬
tom, stekel po stopnicah in se stisnil
za zid ter prežal z napetostjo, kaj se
zgodi, med tem ko je Adelgunda
strahu drhtela in ga vlekla za haljo
na stran.

Vojaki so pevko postavili na
stopnice in ji smeje se prigovarjali,
naj vendar ne pokvari družbi vese-

39

Ija in naj nastopi v sami srajci, češ,
da bo zabava velikanska in da se bo
zanjo že nabralo kaj denarja. In žen¬
ska se ni dosti branila.V trenotku je
bila slečena in vojaki so jo zopet
nesli v dvorano, njena obleka pa je
ostala na stopnicah.

Tedaj pa se je Angelik splazil
nazaj na svoje prejšnje mesto. Sicer
bi bil za ves svet rad gledal, kaj se
bo godilo v dvorani, ali premagal je
vendar svojo radovednost. Med tem,
ko so v dvorani zbrani ljudje kakor
blazni noreli, je Angelik pobral oble¬
ko, ki jo je pevka pustila na stopni¬
cah in zbežal ž njo po stopnicah.

»Hitro, hitro,« je šepetaje zakli¬
cal Adelgundi in držeč jo za roko, je
bežal ž njo iz hiše in naprej po Ve¬
govih ulicah in dalje, dokler ni pri¬
šel na Cojzov vrt, ki je bil takrat
tam, kjer je zdaj Cojzova cesta.

»Dobro je šlo — prav dobro,«
se je teško sopeč veselil Angelik.
»Največja težava je premagana. Da
si le ti, Adelgundica — zlodej ga po¬
vohaj, kdor ti je izbral to hrvaško
ime — dobila obleko. Tam-le v sen¬
co stopi in se preobleci. Tvojo haljo
vzamem jaz, Zdaj dobiš vsaj lahko
stanovanje, in zdaj si greš vsaj lah¬
ko kupit novo obleko. O, jaz hočem,
da boš lepo oblečena in da me bo ves
svet zate zavidal.«

40

Adelgunda je bila vsa srečna,
da je dobila žensko obleko. Za go¬
stim grmom se je naglo preoblekla.
Sicer je bila obleka pevke iz »Pekla«
prav slaba in malo vredna, ali za to
se Adelgunda ob tej uri ni menila.

Zadovoljna sta Angelik in Adel¬
gunda zapustila Cojzov vrt in šla
čez most na Sv. Jakoba trg.

»Kam me pelješ'?« je vprašala
Adelgunda.

»V Pasjo ulico, ljuba moja,« je
odgovoril Angelik in držeč Adelgun-
do čez pas, jo peljal naprej. »Tam
stanuje stara, napol slepa in skoro
gluha ženska, ki jo jaz pridno obis¬
kujem. Hišo ima in precej denarja
in njena neumnost je še dosti večja,
kakor njena pobožnost. Tam boš
ostala, toliko časa, da se jaz iz kapu¬
cina izpremenim v mestnega go¬
spoda.«

»Kaj misliš, da me bo baba vze¬
la pod streho, ko me nič ne pozna?«

»Ne boj se! Jaz ji povem, da sem
te iztrgal iz rok sovražnikov, ki so
ti stregli po nedolžnosti, povem ji,
da sem rešil tvojo dušo iz hudičevih
krempljev in da si ona pridobi veli¬
kansko zasluženje, če te vzame k sebi
za toliko časa, da te pride iskat tvoj
brat. Videla boš, da pojde vse
gladko.«

41

v.

Angelik ni nič pretiraval, ko je
svoji izvoljenki obljubil, da ji pri
polgluhi in polslepi starki v Pasji
ulici brez vseh težav preskrbi pre¬
nočišče. Še govoriti mu ni bilo dosti
treba. Samo oči je obračal k nebu,
kazal na Adelgundo in na posteljo
in starka ga je razumela in mu z ve¬
seljem ustregla. V zahvalo ji je An¬
gelik pokazal,naj s sklenjenimi roka¬
mi poklekne pred njim, na kar jo je
s kapucinsko vrvjo trikrat s sloves¬
nimi gestami udaril pod hrbtom, kar
je morala starka smatrati za poseb¬
no odlikovanje, ker je vroče poljub¬
ljala Angeliko roko in se mu jeclja-
je ginjenosti zahvaljevala.

Angelik bi bil pač najraje ostal
pri svoji ljubici, ali tega si ni upal
storiti in je zato vzel od nje slovo,
ker mu je Adelgunda izza starkine-
ga hrbta metala poljube, ga dražila
in mu zapeljivo šepetala:

42

»Ostani pri meni, kapucinarček,.
ostani, boš dobil poljubčke, tako vro¬
če in pekoče . .«

In Angelik je zopet obračal oči
in slovesno, kakor bi govoril starki
svete besede, je šušljal:

»Oj ti moja nuniea — če te zdaj
pogledam, kako si zala in presrčka-
na, me obhajajo tako slabe misli, da
bi za vsako zaslužil toliko let pe¬
klenskega trpljenja, kolikor imam
las.«

»Kapucinarček, ali me hočeš res
zapustiti? Zdaj bi potrebovala hiš¬
no . . .«

»Odstopi izkušnjava!« je dihnil
Angelik v odgovor, ko ga je hrepe¬
nenje po Adelgnndinih poljubih za¬
čelo premagovati. JSTaglo je dal star¬
ki roko in vrv, da poljubi oboje in je
odšel rekoč:

»Ko se jutri vidiva, nastopim
kot tvoj brat; pazi, da se boš po tem
ravnala.«

Bila je še temna noč, ko je An¬
gelik zopet stopil na ulico in počas¬
nih korakov, držeč roke v rokavih,
šel zopet v mesto. Opravljen je bil
šele en del njegove prve naloge. Re¬
šena je bila šele Adelgunda. Zdaj je
moral misliti sam nase.

Ko je šel mimo cerkve sv. Ja¬
koba, je ura odbila šele tri.

43

»Še dosti imam časa,« je razmiš-
Ijeval Angelik, »in lahko si napra¬
vim dober načrt. Najprej moram do¬
biti hlače. Te se’ bodo dobile. Zjutraj
jih kupim pri kakem starinarju. A
čemu naj jih kupim? Denar je red¬
ka stvar. Zlodej vedi, kako je to, da
imajo ravno bogati ljudje največ de¬
narja. Pa kaj bi si s teni belil glavo
zdaj, ko imam druge stvari premiš¬
ljevati. Torej hlače moram dobiti.
Dokler imam na sebi kapucinsko ha¬
ljo, jih ne bom plačal; dobil jih bom
zastonj. Starinarju bom rekel, da jih
rabim za nesrečnega bolnika, ki je
zadnje hlače prodal, da si je kupil
zdravilo. Sploh pa, saj si lahko na
ta način preskrbim več obleke in pe¬
rila in kar še treba. Zakaj bi si pa
ne preskrbel, kar potrebujem?«

Angelik je bil tako zamaknjen
v svoje misli, da ni nič pazil, kam ga
nesejo noge. Kar kolovratil je po
ulicah in se šele zavedel, ko se je za¬
letel v neko črno trdo stvar.

»Kje pa sem?« se je vprašal in
se oziral. »Menda na Mirju. No, tu se
vsaj ni bati, da bi koga srečal.«

Zadel je bil ob prazen zeljarski
sod.

»Lej, lej,« je dejal sam pri sebi.
»To je pa sreča! Kakor nalašč sem
naletel na ta sod. Tu bom lahko po-

44

čival toliko časa, da se začne da¬
niti.«

Zlezel je v sod in se zadovoljno
stegnil.

»Saj sem že potreben malo počit ¬
ka in malo okrepčila, čast vrli ku¬
harici iz pekla, da mi je dala toliko
dobrih stvari na pot. - Prav prileglo
se mi bo.«

Vzel je iz svežnja klobaso in tek¬
nila mu je izvrstno.

»To je dobro, da sod po zelju
diši — klobasa ima koj boljši okus,
če ima človek vsaj malo zeljnatega
duha zraven.«

Dremal je v svojem sodu in med
tem polagoma jedel in cmakal in
cmakal toliko časa, da je naposled
vse snedel.

»Apetit imam pa res izvrsten,«
je občudoval sam sebe. »Ne vem, ka¬
ko so mi mogli v kloštru očitati, da
nisem nič prida človek, ko sem tako
zdrav, da bi lahko popasel celo
Mirje.«

Angelik se je po teh besedah
zavalil v pozicijo, v kateri je navad¬
no ležal v kloštru in mirno in trdno
zaspal.

»Če me bo kdo zalotil, bom pa
rekel, da sem od truda in lakote na
potu omagal in tukaj pričakoval
zadnje ure.« To je bila njegova po-

45

■slednja misel, na kar je začel smrča¬
ti in je smrčal in žagal tako, da so
poljske miši plaho bežale na vse stra¬
ni in da je maček na bližnji strehi iz
strahu poskočil v dimnik.

Trdno in sladko je spal Angelik
v zeljarskem sodu, in tudi dež, ki je
začel zjutraj padati in mu je pral
iz soda moleče noge, ga ni mogel
prebuditi. Bil je že dan, ko se je za¬
čel Angelik preobračati in odpirati
oči, a minulo je še precej časa, pred-
no se je do dobra zavedel, kje da je in
kaj je vse preživel v pretekli noči.

Na bližnji cesti je hodilo že
mnogo ljudi sem in tja in Angelik
je uganil, da se mora požuriti.

»V kloštru me gotovo že pogre¬
šajo in čisto gotovo bodo moj skriv¬
nostni odhod naznanili policiji. Tre¬
ba je, da pridem hitro iz te kute, dru¬
gače me zalotijo in potem — oh, po¬
tem bi zopet pela palica patra Špi¬
nače, da bi bilo joj.«

Ko na cesti ravno nikogar ni bi¬
lo, se je splazil iz soda.

»Ta dež, ta grdi dež! Pa nič ne
pomaga, —■ iti moram.«

Angelik je potegnil kapuco čez
glavo in jo je pogumno udaril proti
mestu. Namenjen je bil na Stari trg,
da si preskrbi hlače, ki so bile v tem
trenotku največja njegova skrb. Ko

46

•le prišel na Breg, je videl na uri
Šentjakobski, da je že deset in to je še
Pospešilo njegove korake, kajti pre¬
šinil ga je strah, da. ga policija že
išče in da je izgubljen, če se hitro iz
kapucina ne izpremeni v civilnega
človeka.

Ustavil se je ko j pri prvem sta¬
rinarju in vprašal za hlače.

»Potrebujem jih za nekega re¬
veža, ki je bil hudo bolan. Tak revež
je, da je moral zadnje hlače prodati,
samo da je zdravila kupil.« Tako je
pripovedoval Angelik, med tem ko je
starinar snemal hlače in jih pred
njim razprostiral.

»Take velikosti je ta revež, ka¬
kor sem jaz. Blagi mož, Vi bi storili
zelo dobro in zaslužno delo, če bi
hlače darovali. Nebeški oče bo to za¬
pisal v zlate bukve, kjer ima zapisa¬
ne samaritance in njih dobra dela in
na sodni dan Vam bo to gotovo prav
prišlo...«

Angelik bi bil hlače rad 1  zastonj
dobil, toda starinar, na katerega je
naletel, ni bil v veri nič prav trden
in je očitno kazal, da nima pravega
spoštovanja pred kapucini.

»Veste gospod,« je dejal, »do sod¬
nega dne pa jaz ne bom čakal na
plačilo za par hlač. Sploh pa znesejo
babnice kapucinarjem toliko denar-

47

ja, da bi Vi te hlače že lahko pla¬
čali.«

»Oh, mož, kaj govorite,« je
vzkliknil Angelik, v katerem se je
oglasil kapucinski duh s tako vne¬
mo, da je pozabil, kako se mu mudi.
»Oh mož, Vaše besede niso krščan¬
ske. Kapucini smo reveži vseh re¬
vežev. Kar blagi ljudje Bogu daru¬
jejo, to razdamo vse revežem in bol¬
nikom. V uboštvu živimo, v straš¬
nem uboštvu. Stradamo, ljubi mož,
stradamo! Iz pajkov delamo klobase,
da sploh kaj mesnega užijemo . ..«

Starinar pa se še ni dal omehča¬
ti, še smejal se je Angeliku porog¬
ljivo in nekrščansko. Obenem pa je
tudi začel hlače hladnokrvno po¬
spravljati, da bi brezplodnemu be¬
sedičenju konec naredil. To je Ange¬
liku poklicalo v spomin, da ne sme
tratiti časa, in ga napotilo, da je
vzdihuje odštel starinarju zahtevani
denar.

Zdaj je v Angelikovi duši nastala
nova velika skrb, kje namreč naj do¬
bi priliko, da sleče kuto in obleče
hlače ter obuje čevlje, ne da bi to
kdo zapazil. V Pasji ulici, kamor je
bil spravil Adelgundo, je bilo to ne¬
mogoče, drugega primernega kraja
pa ni vedel. Stisnil se je k bližnjim
hišnim vratom, kajti bil je že tako

48

Premočen, da je kar teklo od njega,
m ni vedel, kam bi se obrnil. Zbe¬
gano se je naokoli oziral, kakor ma¬
ček, kadar grmi, in v duhu govoril
grde framazonske besede, ker mu
nič pametnega ni prišlo na misel.

V tem težkem, mučnem položaju,
je naenkrat videl, da je zavil v uli¬
co, kjer se je skrival mož pravice,
služabnik gosposke s sabljo ob boku,
Pravi pristni policaj. Angelika je
prešinila taka groza, da je začel škle¬
petati z zobmi. Kakor brezumen je
planil v vežo in zaloputnil vrata.
Potem pa je obstal, kakor okamenel
in ni vedel, kaj bi storil, in je ves
vrtoglav čakal, kdaj ga prime roka
postave.

V tem hipu je prihitela iz ku¬
hinje sključena, brljava ženica gle¬
dat, kdo da je zaloputnil vrata, in
zdaj je Angelik mislil, da ni zanj
nobene rešitve.

»Zunaj policaj — tukaj stara
baba — oh, nebeški oče, ti, ki se še
čisto tujih ljudi usmiliš, še Judov in
psoglavcev, daj, usmili se še mene,
ki sva vendar znana, saj sem tvoj
služabnik, četudi ne eden najvred¬
nejših.« Tako je Angelik skesano in
obupano vzdihoval, ko se mu je bli¬
žala stara, ženica in mu ponižno po¬
ljubila roko.

49

4

»O, prečastiti oče — kaka čast
za našo hišo — o, jaz bi bila srečna,
če bi jim mogla kaj postreči — koga
pa iščejo?«

Angelik je med tem slišal, da je
policaj šel mimo hiše, ne da bi se
ustavil, in odvalil se mu je kamen od
srca. Kar oddahnil se je in zopet do¬
bil sam sebe v oblast.

Postala ga je sama svetost in po¬
nižnost.

»Ljuba krščanska žena,« je rekel
starki, »eno prošnjo imam ...«

V tem trenotku še sam ni vedel,
kaj bi rekel, kaj bi prosil, saj je iz¬
govorjene besede izrekel iz same na¬
vade, ker jih je malone vselej rabil,
kadar je kot kapucin kam prišel.

• »O. častiti gospod, naj le povedo,
kaj bi radi, prav z veseljem jim bom
ustregla.«

Angelikovo oko je med tem za¬
gledalo na koncu hodnika ozka vra¬
ta, na katerih je bila naslikana ni¬
čla.V tistem trenotku se jevnjegovih
očeh vnel tak žar, kakor v očeh ka¬
kega bistroumnega dakeljna, ki se
mu je posrečilo pouzmati mastno
klobaso, in izraz srčnega veselja je
spreletel njegov obraz.

»Ljuba krščanska žena,« je dejal
Angelik, »nikar mi ne zamerite —
jaz nisem samo mašnik, nego časih

50

tudi človek .. . prosim za ključ k
onim vratom.«

Starka si je skoraj izpahnila
noge, tako je hitela po ključ, in je
spoštljivo spremila Angelika na ko¬
nec hodnika in mu odprla vrata.

■Notranji glas je starki velel, da
se mora umakniti izpred vrat z na¬
slikano ničlo, in umaknila se je do
vhoda v hišo ter tam čakala v družbi
raznih dekel na odhod kapucinskega
Patra.

Angelik pa je bil kraju svojega
mudenja popolnoma neprimerno
srečen in tako vesel, da bi bil naj¬
raje zavriskal, in da je v duhu bla¬
goslavljal policaja, ki ga je bil pre¬
gnal s hišnega praga. Saj je imel
tu, za vratini z ničlo, ugodno priliko
izvršiti potrebno premembo v svoji
zunanjosti.

»Kar hudiču bi se zapisal, tako
sem dobre volje,« se je smejal sam
pri sebi in se začel preoblačiti.

»Adi j o kuta in čepica!«

V nekaj trenotkih je bila kuta
slečena in so bile hlače oblečene. Iz
zvežnja je vzel lepe svetle čevlje in
jih obul in del na glavo sicer nekoliko
pomečkani, vendar dosti čedni klo¬
buk. Izgledal je kakor kak pisar, a
bil je s seboj prav zadovoljen in
zdelo se mu je, da izgleda kakor kak
baron,

51

4*

»Zdaj mora pasti še brada,« je
nekako otožno vzdihnil, »ta moja le¬
pa, dolga kapucinska brada, na ka¬
teri je viselo že toliko kislega zelja
in kisle repe, in ki jo je tako malo
ženskih rok gladilo. Pa nič ne po¬
maga, žrtvovati moram tudi ta svoj
ponos, če hočem postati nov človek.«

Pripravljen je bil na to žrtev že
od tedaj, ko se je odločil, da pobegne
iz samostana, in imel pri sebi škar¬
jice. Naglo vendar z drhtečo roko je
postrigel svojo lepo, dolgo brado in
jo skrbno zavil v robec ter jo spravil
v žep, ker se mu je zdelo nevredno,
da bi jo poslal v večnost po edini
poti, ki mu je bila v tistem trenotku
za vratmi z ničlo odprta.

Zdaj je bil pri kraju z vsemi svo¬
jimi pripravami, in ker je imel v že¬
pu na različna imena se glaseča
spričevala in več krstnih listov, ga¬
je navdajalo prijetno zaupanje, da se
nima ničesar posebnega več bati.

»Zadnjo oviro bom že kako še
premagal,« je govoril sam pri sebi in
gledal skozi ključavnico na hodnik,
kako bi neopaženo prišel izza vrat z
ničlo in iz hiše. Ženske pa so nepre¬
mično stale pri izhodu, čakale, da
neha kapucin biti človek in postane
zopet pater. In začudeno so zmaje¬
vale z glavami, da. morajo tako dolgo
čakati. Tudi Angeliku je postajal

52

njegov položaj vedno neprijetnejši,
a ni in ni mn prišla nobena rešilna
misel. Že je hotel vse riskirati in z
divjimi skoki splašiti ženske ter po¬
begniti, ko je slišal v bližini glasno
govorjenje. Po stopnicah tik nje¬
govih vrat so prišle tri gospe in
krenile proti izhodu. V tem trenotku
je Angelik tiho odprl vrata in se
zmuznil na stopnice. Ženske pri iz¬
hodu ga niso zapazile, ker je bila
njih pozornost obrnjena na odhaja¬
joče gospe. »Kistehant — kistehant,«
so pozdravljale dekle in začele go¬
spem pripovedovati, kaj jih zadržuje
na hišnem pragu.

Tedaj je pa Angelik moško, s ~
trdimi koraki prilomastil po stop¬
nicah in ne meneč se za ženstvo, pri
izhodu sicer naglo, a samozavestno
zapustil hišo, ne da bi se bil le ko¬
ličkaj ozrl. Ženske so sicer rado¬
vedno ogledovale tujega gospoda,
stikale glave in ugibale, kdo da je
in kje da je bil, a nobena ni slutila,
da je šel mimo njih ubegli kapucin.

Angelik je bil že davno iz obližja
hiše, ko se je potrpežljivim ženskam
začelo dozdevati, da patra vendar ne¬
koliko predolgo ni na dan.

»Morda je pa gospodu slabo po¬
stalo,« so začele ugibati ženske in
sključena starka, ki je bila Angelika
sprejela, je hitela pojasnjevati, da je

53

kapucin izgledal prav slabo, kakor
bi se bil hudo postil in da je bil oči-
vidno silno izmučen, brez dvoma
ker je cele noči premolil in se bičal.

Naposled so se ženske napotile
proti koncu hodnika, da vidijo, kaj
je z gospodom. Previdno so pristo¬
pile in sključena ženica je spoštljivo
potrkala na vrata z ničlo in vpra¬
šala:

»Gospod, častiti oče, ali jim je
slabo 1 ?«

Ker seveda ni bilo odgovora, je
potrkala močneje in ravno odprla
brezzoba usta, da bi ponovila vpra¬
šanje, ko je ena tovarišic planila na¬
prej. Zapazila je, da vrata niso za¬
prta. Odprla jih je na stežaj in od¬
skočila ter dala od sebe glas, kakor
star berač, ki ga hoče naduha za¬
daviti. V prostoru je ležala kapu¬
cinska kuta in poleg nje sandale, pa¬
tra pa ni bilo nikjer.

Nemega strmenja prevzete so
pristopile ženske in pregledovale
kuto in jo stresale vsaka posebej, ka¬
kor bi se hotele prepričati, da kapu¬
cina res več ni v njej.

»Ni jih,« je v silni ginjenosti za¬
vzdihnila sključena ženica.

»Ni jih, ne ena kocina ni osta¬
la,« je zašepetala druga.

»Oh, ljube ženske kristjanske,«
je zdaj zavzdihnila zopet sključena

54

ženica, ki je v zboru tovarišic imela
Prvo besedo, »doživele smo nekaj po¬
sebnega, priče smo izrednega dogod¬
ka. Blagor nam! Gospod so bili mar-
ternik, to sem jim poznala na obra¬
zu; dopolnili so svoje poslanstvo in
se od tukaj vzdignili v višave, za
Pričo tega dogodka pa zapustili tu¬
kaj kuto.«

Trepetaje blaženosti so ženske
padle na kolena. Goreče so poljubo-
vale kuto in sandale ter pošiljale vro¬
če vzdihljaje za njim, o katerem so
mislile, da se je dvignil v višave,
med tem ko je v istem trenotku v
Pasji ulici objemal in poljuboval
ubeglo minico Adelgundo.


55

VI.

V hiši polslepe in polgluhe že¬
nice v Pasji ulici je vladalo zadovolj¬
stvo. V kuhinji je sedela posestnica
sama in poljubovala masten škapu-
lir, ki ji ga je izročil gosposki člo¬
vek, češ, da ji ga pošilja pater
Angelik v zalivalo, ker je na njegovo
prošnjo v pozni nočni uri vzela tujo
žensko pod streho. Ta gosposki člo¬
vek, ki je rekel, da je brat tuje
ženske, je starki tudi povedal, da je
škapulir posebno dragocen, ker je v
njem zašite nekaj dlake tistega
kozla, ki je na gori Libanon, ko se je
Judež obesil, tako meketal, da so se
tresli stolpi v Damasku. Ženica je
bila srečna in vesela tega škapulirja,
spoštljivo ga je stiskala na srce in v
duhu blagoslavljala daritelja patra
Angelika.

Med tem je pa tuji gosposki člo¬
vek sedel v njeni sobi in na kolenih
mu je sedela ubegla nunica in oba
sta se poljubovala, se smejala in ob¬
jemala v neskončni sreči.

56

Vmes sta se tudi menila o svoji
prihodnjosti in delala načrte, kaj
jima je storiti.

»Najprej si moram zagotoviti
kak zasužek,« je menil Angelik. »Ne¬
kaj denarja imam in za nekaj časa
sva brez skrbi. Ali misliti je na pri-
hodnjost... E, če bi jaz še kaj dru¬
gega znal kot samo tereijalke za nor¬
ca imeti, bi že šlo. Tako bo pa težko.«

»Saj si vendar študiran človek,«
je pripomnila Adelgunda.

»Ah, lepo te prosim! V šolo sem
Pač hodil, učil se pa nisem nič. Zme¬
rom sem mislil, da me bo pamet že
tako srečala brez učenja. Zdaj se pa
kesam. Ko bi smel vsaj povedati, kdo
da sem. Pa ne smem. Skrivati se
morava, drugače bi naju vtaknili
zopet v samostan in to bi bila nesreča
vseh nesreč.«

Kar žalosten je postal Angelik
in povesil glavo. Toda le za trenotek,
zakaj Adelgunda ga je prijela za obe
ušesi in mu dala tako gorak poljub,
da je hipoma pozabil na vse gorje.

»Bo že kako šlo,« je rekel nekako
prešerno. »Dokler boš ti pri meni,
ne izgubim poguma. Tu ne moreva
ostati, kajti babnice bodo hitro iz¬
vedele, da je ušel pater Angelik in
da je izginila sestra Adelgunda. Pre¬
mislil sem že vse in napravil svoj na¬
črt. Nastopiti morava seveda kot tuj-

57

ca in ker nimava poročnega lista, se
bodeva izdajala kot brat in sestra.
Rekla bodeva, da sva doslej živela
na deželi.«

Adelgunda je bila z vsem zado¬
voljna.

»Izročam usodo svojega življenja
tvojim rokam, moj zlati kapucinar-
ček,« je rekla nežno in je svoje mehke
roke ovila Angelika okrog vratu.

»Jaz te ljubim in upam, da po¬
stanem srečna s teboj.«

Združila sta se v vročem, dolgo¬
trajnem poljubu.

»Zdaj pa na delo,« je vzkliknil
Angelik in se sredi sobe široko raz¬
koračil. »Jaz pojdem kupit kovčeg
in nekaj obleke in perila, potem po¬
iščem stanovanje in pridem potlej z
vozom po tebe, kajti v tej obleki, ki
sva si jo izposodila, ne moreš na ce¬
sto. To je za danes najino opravilo.
Zvečer pa pojdeva v »Pekel«, da vi¬
diva, kako se ljudje dobro imajo in
da se kaj lepega naučiva.«

Angelik je svoj namen brez te¬
žav izpolnil. Preskrbel je sebi in
Adelgundi, kar sta potrebovala in
tudi stanovanje je našel prav pri¬
merno v Križevniških ulicah.

»Ko bi imel kaj več denarja, bi
si že še drugače pomagal,« je modro¬
val sam pri sebi. »Kar za barona bi
se izdal in bi že prišel do kakega

58

boljšega kruha. A denar mi kar
topni pod prsti in varčevati bom
*noral, kar se bo dalo, drugače pri¬
dem lahko v stiske.«

Preselitev je šla hitro od rok.
Adelgunda je bila sicer nekam ne¬
ugodno presenečena, ko je zagledala
skromno sobo, ki jo je bil Angelik
llf ijel, a pomirila jo je Angelikova
obljuba, da se bo kmalu vse obrnilo
11  a bolje in da bo imela lepo stano¬
vanje in kuharico in hišno in na
zadnje celo kočijo.

Adelgunda se je dala toliko lag-
Ije pomiriti, ker je bil Angelik zanjo
kupil obleko, ki sicer ni bila več no¬
va, a tako lepa, da je bila Adelgunda
z njo jako zadovoljna. Izposodila si
je pri sosedi šivalne potrebščine in
se takoj lotila dela, da popravi na
obleki, kar je bilo potrebno, da bi ji
bolje pristajala.

Angelik je sedel kraj nje in je
razmišljeval, kako naj bi se imeno¬
val, kajti strah, da ga ločijo od Adel-
gunde in ga zopet vtaknejo v samo¬
stan, je bil tako velik, da bi za no¬
beno ceno ne bil izdal svojega pra¬
vega imena. Naposled je izmed iz¬
kaznic, ki jih je imel, izbral papirje,
glaseče se na ime nekega umrlega
tovariša in sklenil, da za Adelgundo
sam napravi krstni list, saj si je bil
že v samostanu preskrbel potrebnih

59

tiskovin za take slučaje. Zavedal se
je sicer, da te izkaznice ne bodo po¬
polnoma zadostovale, a upal je, da si
ž njimi pomaga vsaj v sili.

V mraku je šel z Adelgundo na
izprehod.

»Prvič v svojem življenju greni
kot gospod na izprehod. Še nikoli ni¬
sem z nobeno mlado žensko javno na¬
stopil. Kar na Cojzov vrt pojdiva.
Tam se v mraku izprehaja vsa ljub¬
ljanska gospoda in midva, Špelica,
se bodeva med njo pomešala. Škoda,
da te ne morem voditi pod pazduho!
Potem bi me ljudje šele prav za¬
vidali.«

Adelgunda je bila izprehoda
prav vesela, a to njeno veselje se je
izpremenilo v resnično blaženost,
ko je zapazila, da se zlasti oficirji kaj
radovedno po njej ozirajo. Iz same
hvaležnosti, ne da bi si kaj mislila,
se jim je kar mogoče ljubeznivo sme¬
jala in se celo za njimi obračala. Nič
ni zapazila, da se vse čudi njenemu
vedenju in preslišala je v svoji za¬
dovoljnosti popolnoma glasne opaz¬
ke, ki so jih delale nekatere dame
zaradi njenega nespodobnega ve¬
denja. Angelik pa, ki je imel prav
tako malo pojma o svetu in njegovih
navadah, kakor ubegla nunica, je
hodil poleg nje ves plah, tako tujega

60

? e  je čutil med šetajočo se gospodo,
111  povešal poglede.

»Oh, kako se mi ti oficirji dopa-
dejo,« je šepetaje zavzdihnila Adel-
8'unda in s tem pripoznanjein pre¬
budila Angelika iz njegove prepa-
denosti. Kakor strela, tako so zadele
te besede Angelika v srce.

»Kaj boš že ko j prvi dan začela 1 ?«
je skoro jokaje zaklical. »O, Špelica,
a H si že pozabila na svojo prisego,
da mi boš zvesta do groba in da boš
ljubila samo mene?«

Angelikova užaljenost je Adel-
Sundo vendar ganila.

»Saj imam samo tebe rada,«" mu
je tiho zatrjevala. »Tebe in nikogar
drugega. Oficirji se mi dopadejo sa¬
mo zaradi uniform. Nič se zame ne
boj! Kako naj ti postanem nezvesta,
ko francoski ne znam in vsi ti ljudje
govore francoski.«

Adelgundino prijazno zatrjeva¬
nje je sicer precej pomirilo Ange¬
lika, a popolnoma ga ni prepričalo.

» O, Špelica,« je tarnal, »kaj
Pomagajo vsi dobri nameni, če je pa
meso slabo. Jaz sem imel tudi naj¬
boljše namene, ko sem obljubil ubo¬
štvo, pokornost in čistost, pa sem jih
Vse prelomil. In če si ti postala ne¬
zvesta svojemu nebeškemu ženinu,
bi se pač lahko zgodilo, da se izneve-

61

riš tudi meni, čeprav, ne znaš franco¬
ski. O, Špelica . . .«

»Nikar ne pridiguj, saj nisi več
kapucin,« ga je nevoljno prekinila
ubegla nuna. »Jaz vendar nisem ušla
iz kloštra, da bi samo tebe gledala.«

Angelik je sicer uvideval, da
ima Adelgunda prav ali sprijazniti
se vendar ni mogel z mislijo, da bo
Adelgunda zdaj občevala tudi z dru¬
gimi ljudmi, ne samo ž njim, da bo
hotela živeti in od življenja še kaj
več imeti, kot samo njegovo srce.

»Kuto sem slekel ali kapueinar-
skega duha še nisem iz sebe izgnal,«
je sam pri sebi rekel, glasno pa je
dejal svoji spremljevalki: »Špelica,
moja duša je do vrha polna žalosti,
pojdiva v gostilno, da se potolažim.«

Ko sta prišla Angelik in Adel¬
gunda v »Pekel«, je bila dvorana, že
precej polna. Harmonika je že hre¬
ščala in klarinet je piskal, na zgor¬
njem koncu dvorane pa je nekaj
dvomljivih žensk plesalo z vojaki.

Angelik in Adelgunda sta zapa¬
zila, da je njiju prihod obudil občo
pozornost. Brezskrbna Adelgunda je
bila prav zadovoljna, da se je vse na¬
njo oziralo, Angelik pa je postal
takoj malodušen.

»Kaj naju tako gledajo? Ali se
nama mar pozna, da sva ušla iz klo¬
štra? Ježeš, če bi naju prijeli. . .«.

62

»Ti si pravi strahopetec,« ga je
ogorčeno zavrnila Adelgunda. »Mi¬
slila sem, da bom v tebi imela hrab-
re ga zaščitnika, a nazadnje te bom
korala še jaz varovati. Daj, primi se
Pie za krilo!«

»Špelica ...«

»Kar je res, je res!« je ener¬
gično nadaljevala Adelgunda. »če si
imel pogum, da si iz starih babnic
hudiča izganjal, se tudi ni treba bati
Vsakega policaja. Pa ti si menda
hraber samo kadar si pijan.«

Angelika je ta lekcija tako po¬
trla, da ni več zinil. Tiho je sedel
Poleg Adelgunde in samo jedel in
Pil, kakor bi se bil štirinajst dni po¬
stil. Angela pa je manj pozornosti
Posvečala jedi in pijači, toliko več
Pa početju drugih gostov, ki jih je
hilo vedno več in ki jih je Adel¬
gunda očividno zanimala. Adelgunda
je lahko spoznala, da je najčednejša
ženska v dvorani in da veljajo topli
pogledi starih in mladih moških nje¬
ni lepoti, kar ji je jako ugajalo.

' Med tem, ko je Adelgunda koke¬
tirala na vse strani, je Angelik pil
in pil. Najprej je pil, da potolaži
svojo žalost, potem je pil, ker mu je
dišala pijača in tedaj je začel tudi
skrivaj gledati na plesišče, kjer so se
Pari vse bolj divje sukali, da so kril¬
ca. frčala na vse strani, in naposled

63

je pil, ker je bil že pijan in ni več
vedel, kaj počenja. Vinski duhovi so
ga razvneli, začel se je smejati, da je
imel solze v očeh, in posnemajoč
druge, po vsakem plesu in vsaki pes¬
mi ploskati in kričati in razsajati,
da je prekosil največje razposajence. !

»Fantje, korajža velja,« je vpil
nad plesalci. »Sukajte dekleta, da
jim bodo krila čez glavo letela. Oh,
ko bi jaz znal plesati. Jaz bi vam po¬
kazal, kaj se pravi vesel biti.«

Angelikovo početje je provzro-
čilo, da se je polno mladih ljudi
vsedlo k njegovi mizi, eni da bi ž
njim pili, drugi, ker jih je mikala
Adelgunda. Silili so vanjo in jo na¬
govarjali, naj gre plesat, ji napivali
in ji stiskali roke, in Adelgunda je
vsa vrtoglava uganjala ž njimi naj¬
smelejše burke. Angelikova miza je
postala središče vse zabave.

»Oh, kako smo veseli,« je vpil
Angelik. »Hvala bogu, da imamo že
na tem svetu »pekel« in da ni treba
čakati na smrt.«

Odbila je že polnoč, ko se je v
dvorani prikazal skrbno oblečen go¬
spod. Obstal je nekaj trenotkov pri
vratih in se potem počasi bližal An-
gelikovi mizi. Držal se je dostojan¬
stveno in nekako ošabno motril raz¬
posajeno družbo. To pa pijanemu
Angelika ni bilo prav.

64

iČ
.0
e
č

>-
i,

i
i

i

i,

»Eha,« je zaklical. »Kdo pa smo,
da tako gledamo, kakor pater provin-
eijal, kadar kapucinarje zmerja?«

Tujec se ni zganil, ker pa se je
cela družba glasno smejala, je to An¬
gelika vzpodbodlo, da je nadaljeval
8  svojimi zabavljicami.

»Kaj, to je gospod!« je govoril
svoji družbi. »Visok klobuk ima in
zlato verižico. Imeniten gospod. Od
daleč se mu pozna, da je poštenjak.«

Mirno in slovesno je pristopi]
tuji gospod bliže in se obrnil proti
Angeliko.

»Jaz sem sin generala, vitez
Rovetta di Kadona.«

»Prava reč,« je zarenčal Ange¬
lik. »Morda je bil moj oče še kaj več
kot general, morda še kakšen kralj
ali pa škof; saj noben človek ne ve,
kdo je njegov pravi oče.«

»Jaz sem vitez Rovetta di Kado¬
na,« je ponavlja] tujec ostreje. »In
kdo ste vi?«

»Kdo sem jaz? Ali vas to zani¬
ma? Ali vas to briga? Da pa boste
Vedeli, da nisem od muh, vam po¬
vem, da sem pa baron Koleraba di
Kastrola.«

»Vivat, baron Koleraba!« je za¬
tulila vsa družba in začela smeje se
kar blazno razbijati po mizah, da so
se kozarci prekucevali, da so ljudje
skup drli in je celo harmonika utih- <•'
nila.

65

»Gospod — vi mi bodete dali za¬
doščenje,« je rekel tujec še vedno mi¬
ren.

»Zadoščenje? O, prosim! Ali naj
vam je pripeljem okolu desnega ali
okolu levega ušesa? Kar izberite si.«

Tujca pa tudi ta nesramnost ni
spravila iz duševnega ravnovesja.
Premeril je Angelika zaničljivo od
nog do glave in rekel hladno:

»Vi ste pijani — obžalujem, da
sem to šele zdaj spoznal.«

Po teh besedah se je ravnodušno
obrnil in je dostojanstveno odšel.

»Adijo, gospod .vitez, pa doma
pozdravite!« je kričal Angelik za
njim. Čuteč se kot zmagovalec je na¬
ročil vnovič vina in potem z vso
družbo pil in razsajal naprej, kakor
bi bil brez uma, dokler se je sploh
mogel vzdržati na nogah.

Adelgunda se je medtem zaba¬
vala po svoje. Polagoma je vinski
duh prevzel tudi njo in dasi ni znala
plesati, se je dala vendar pregovori¬
ti, da je šla plesat. Sukali so jo potem
brez prestanka. Eden ji je razodeval
svojo ljubezen, drugi obetal zakon,
pogumnejši so jo tudi skrivaj polju-
bovali, ali zaman so ji prigovarjali,
naj pusti pijanega »brata«.

Že se je zunaj začelo daniti in
še je trajalo to divjanje. Angelik je
bil najglasnejši med vsemi, dokler

66

8u ni pijača premagala popolnoma.
Najprej mu je zastal jezik, da je sa¬
mo grgral, potem pa mu je glava
klonila na mizo in zaspal je tako trd¬
no, da ga ni bilo mogoče prebuditi
niti z mrzlo vodo.

Adelgunda ni vedela, kaj naj
stori. Krčmar, ki je bil takih dogod¬
kov vajen, jo je tolažil, češ, naj gre
sama domov, »brata« pa naj pusti v
krčmi, da se prespi. A če Adelgunda
tudi ni imela pravih pojmov o lju¬
bezenski zvestobi, vendar svojega ka¬
pucina ni hotela zapustiti. Prosila je
svoje plesalce za pomoč in ti so dvig¬
nili Angelika izza mize in ga kakor
mrliča nesli na ulico in potem na nje¬
gov dom. Eden je spredaj slovesno
korakajoč nosil svečo in polglasno
pel pogrebno pesem, zadaj pa je
Adelgunda šla roko pod roko s svoji¬
mi novimi prijatelji in ni nič vedela,
koliko poljubov je na tej poti dobila
in koliko jih je dala, vedela je samo,
da je življenje neznansko prijetno in
da bo doživela še mnogo veselega.

Prihod te hrupne družbe je zbu¬
dil vso Križevniško ulico. Ljudje so
odpirali okna in si razjarjeni prepo¬
vedovali tako kaljenje nočnega miru,
najbolj ogorčeni pa so bili stano¬
valci v oni hiši, kjer je bil Angelik
najel stanovanje. Hišna gospodinja
se je z okna rotila, da takih ljudi ne

67

5*

trpi pod svojo streho iu da jim ne od¬
pre hišnih vrat, pa če bi sam fran¬
coski cesar prišel prosit. Mož s svečo,
ki je neprestano prepeval pogrebno
pesem, je vmes zvonil in zvonil, da
bi odprli in njegovi spremljevalci so
vpili na hišno gospodinjo in odgovar¬
jali drugim nevoljnežem, da se je
razlegalo daleč naokrog.

Med tem vpitjem pa so pridrveli
od različnih strani možje postave, in
predno so se razgrajači prav zavedli,
kaj se je zgodilo, so jih redarji že ob¬
stopili in zagrabili. In cela družba, ki
se je bila, izvzemši nezavestnega An¬
gelika, spričo redarjev kar hipoma
streznila.;, je morala oditi na poli¬
cijski urad, ki je bil takrat v oni hiši,
kjer je zdaj banka »Slavija«. In tam
so redarji vso to družbo s pijanim
Amgelikom in nesrečno Adelgundo
spravili pod ključ,z malo prijetno ob¬
ljubo, da bodo drugi dan zaslišani in
primerno kaznovani, in niso jih
omehčale nobene prošnje in tudi ne
grenke solze obupane Adelgunde.

$

68

VII.

V veliki prostorni sobi policij¬
skega urada je stal Angelik, ves
vrtoglav in še z izbuljenimi, krva¬
vimi očmi gledal strogega gospoda,
ki je sedel za mizo. Angelik ni nič
vedel, ne kaj se je ponoči zgodilo, ne
kje da se nahaja. Spal je še vedno
trdno, ko sta ga dva redarja ne pre¬
več nežno začela buditi in ga vlekla,
komaj da je oči odprl, pred policij¬
skega uradnika. Zdaj je samo slutil,
da se nahaja v rokah gosposke, a že
ta slutnja je zadostovala, lla so se
mu šibila kolena in da je z grozo
strmel na uradnega gospoda, ki še ni
pogledal Angelika in mirno pisal,
kakor da je sam v sobi. Nekaj časa je
Angelik čakal, da ga uradnik ogo¬
vori, a ker se to ni zgodilo, se je oso-
kolil in ponižno rekel:

»Oh, gospod mogočni, ki sta;
Vam bog in cesar dala oblast...«

»Pišem ...« je zagrmel uradnik
in Angelik je strahoma utihnil.

69

Ko je uradnik za trenotek nehal
pisati, je mislil Angelik, da je zdaj
čas izpregovoriti.

»Oh, gospod mogočni, ki sta
Vam nebeški oče in francoski cesar
dala oblast. ..«

»Pišem ...« je zarjul uradnik in
udaril ob mizo, da je Angelik kar
odskočil in se z obema rokama prijel
za zid.

»Kako sem se ustrašil,« je s am
pri sebi vzdihoval Angelik. »Oh, ko
bi mu zdaj jaz smel reči, naj piše ...
Tako bi mu to zabrusil, da bi se s
stola prekucnil.«

Končno je uradnik odložil pero
in vzel popisani papir v roke.

»Kako se pišete?« je osorno
vprašal, in izpod čela pogledal na
Angelika.

Ta je skoro omedlel strahu. V
duhu je zagledal kapucinski samo¬
stan, verige in palico patra Špinače,
in je obupno sklenil roke.

»Oh ... mogočni gospod ... tako
sem zmešan ... sam ne vem ... kako
se pišem ...«

»Ta človek je še zdaj pijan,« je
dejal uradnik kakor bi sam s seboj
govoril in potem vprašal Angelika:

»Kako se pa piše vaš oče?«

»Ga . . . ga . . . sploh nimam.«

»Trotelj!« je dobrohotno rekel
uradnik. »Kako se pa piše Vaša
mati?«

70

»Tudi... tudi... matere nisem
nikoli imel. ..«

Uradnik je vrgel na Angelika
dolg vprašajoč pogled, mrmral ne¬
kaj, kar se je Angeliku zdelo, da se
glasi kakor: »Sauferwahnsinn« in
potem vprašal:

»Kako ste pa na svet prišli, če
nimate ne očeta, ne matere?«

»Gospod mogočni, tega ne vem...
Farovška kuharica me je našla .. .
in gospod fajmošter so se me usmi¬
lili . ..«

Angelik se je od strahu tako
streznil, da je uganil vsa neštevilna
vprašanja, na katera mu bo še od¬
govoriti, in grozno mu je bilo pri
srcu, ker ni vedel, kaj naj odgovori
in kako naj se reši.

»Kar zvrnil se bom na tla, kakor
bi bil brez zavesti,« je mislil sam pri
sebi. »Tako dobim vsaj nekaj ur časa,
da si vse premislim.«

Začel se je res polagoma zibati
in se z rokami prijemati zidu,
vmes pa pehal iz sebe besede:

»Oh . . . gospod cesarski . . . oblast
imate ... čez življenje in smrt...«

Tedaj je vstopil v sobo policaj,
pogledal Angelika in v silnem strme¬
nju zaklical:

»Saj to je kapucinski pater, o
katerem govori celo mesto, da je živ
v nebesa zletel.«

71

Komaj je bil policaj zaklical te
besede, se je Angelik zazibal in padel
od samega strahu, kakor je bil dolg
in širok, na tla.

Ko se je Angelik tako nenadoma
sesedel in obležal na tleh, sta mu po¬
licijski uradnik in redar vsa prepla¬
šena priskočila na pomoč in ga spra¬
vila na noge. Policijski uradnik mu
je hotel ponuditi stol, a je to opustil,
ker se je izkazala nujna potreba, sobo
temeljito prezračiti in dati ubeglemu
kapucinu priliko, da pride zopet
k sebi.

Naposled je Angelik ves pre¬
padel in zbegan sedel pred policij¬
skim uradnikom in s tresočim se gla¬
som odgovarjal na njegova vpra¬
šanja.

»Povejte mi vendar, ljubi go¬
spod,« je rekel uradnik sočutno, »kaj
se je vendar z vami zgodilo 1 ? Ko se
je med babnicami raznesel glas, da
ste se kar iz kute vzdignili in zleteli
živ v višave, je policija vprašala v
kapucinskem samostanu, kaj da je z
vami, in dobila je odgovor, da ste
prostovoljno zapustili samostan. Ali
je to resnično?«

»Prosim, gospod cesarski, to ni
resnično, da sem živ v nebesa zletel...
resnično pa je, da sem samostan pro¬
stovoljno zapustil. O, da, prosto¬
voljno in prosim vas, blagi, pleme-

72

niti gospod, nikar me ne pošljite
nazaj.«

In Angelik je zdrknil s stola in je
padel na kolena in je s povzdignje¬
nimi rokami prosil:

»Oh, gospod, nikar me ne pošljite
nazaj v samostan! Vi ste gotovo
framazon, prosim vas pri vseh fra-
niazonskih svetnikih, nikar nazaj v
samostan.«

Strme je gledal policijski urad¬
nik obupajočega Angelika.

»Ali ljubi gospod,« mu je za¬
klical, »saj vas nihče ne sili, da bi
šli nazaj v samostan. To je bilo mo¬
goče po avstrijskih postavah, zdaj
pa veljajo tu francoske postave. In
po teh gre lahko vsak iz samostana,
kdor hoče in nihče na svetu nima
pravice ga siliti, da bi šel nazaj.« .

Angelik je to poslušal kakor ra¬
zodetje iz nebes. Po njegovem obrazu
se je razlila sama blaženost, planil je
pokonci in v skrajni razburjenosti
je zaklical:

»Kaj pravijo? Ali je to mogoče?
Ali je to res? Slišijo, gospod, naj to
zapišejo! Naj to zapišejo na tak pa¬
pir, na katerem je štempelj in naj
zraven pritisnejo cesarskega ptiča.
Naj to zapišejo, da bom lahko vsake¬
mu ponudil pod nos.«

»Tega ni treba, ljubi gospod,« je
dejal uradnik. »Živa duša vas ne bo

73

vprašala in kapucini sami so sporo¬
čili, da vas več ne priznavajo za
svojega.«

»Kako me to veseli! Oh, in jaz
sem se tako bal!«

Naenkrat je Angelik utihnil in
postal zopet ves plah.

»Ne zamerite, gospod cesarski, če
vas še nekaj vprašam. Ali velja ta
nova postava samo za kapucine, ali
tudi za druge redove?«

»Za vse, brez izjeme.«

»Tudi za ženske?«

»Tudi.«

Angelik je zavzdihnil, srečen
izraz se je pojavil na njegovem obra¬
zu, in sladko je dihnil:

»Potem se pa tudi Špelici ni več
bati, da bi morala nazaj v klošter.
Oh, gospod, ko bi jaz vedel, kako je
framazonskim svetnikom ime, jaz bi
se vsakemu posebe zahvali].«

Zdaj, ko je bil Angelik popol¬
noma potolažen in pomirjen, tako za
svojo usodo, kakor za usodo svoje
ljubljene Špelice, se je vedrega lica
usedel zopet na. svoj stol in je drage
volje odgovarjal na vsa vprašanja
policijskega uradnika.

»Veste, gospod cesarski,« se je
opravičeval, »jaz sem bil tako nesre¬
čen in žalosten, da sem se iz samega
obupanja snoči opil. Saj me je sram,
ali saj nisem vedel, kaj sem delal. V

74

kloštru se mora človek navaditi pi¬
jančevanja.«

»Saj se je že marsikaj slabega
slišalo o kapucinskem samostanu,« je
menil policijski uradnik. »Vi bi mi
lahko marsikaj povedali in bi storili
s tem cesarski vladi veliko uslugo.«

Angelik se je hipoma spomnil, v
kakem strahu so bili kapucini pred
francosko vlado in kako so se vedno
bali, da jih prepodi iz Ljubljane.

»Ta bi rad kaj slabega izvedel o
kapucinih,« si je mislil Angelik, in
bistro pogledal policijskega urad¬
nika. »To me zelo veseli. Čakajte,
ljubi moji nekdanji sobratje, jaz
vam bom plačal, kar ste mi storili.«

Glasno pa je z globokim vzdihom
in hinavsko povešenimi očmi rekel:

»O, cesarski gospod — ne zame¬
rite mi, če prosim, da bi smel mol¬
čati. Ne sodite, da ne boste sojeni, je
zapisano v svetih bukvah. Saj bi se
dalo marsikaj povedati, kajti tudi
kapucinsko meso je slabo, a kaj bi
vlačil take stvari na dan. In na zad¬
nje bi moral še pričati pred sodnijo,
in to bi mi bilo strašno hudo in me je
tudi sram, take reči pripovedovati.«

Policijski uradnik je vrgel čez
očala oster pogled na Angelika, a ta
je znal svojo vlogo tako izvrstno
igrati, da je celo premotil starega in
izkušenega moža pravice.

75

»Siliti vas pač ne morem, da bi
mi povedali, kar veste, a če bi go¬
sposka sama kaj izvedela, se priče¬
vanju ne boste mogli umakniti,« je
previdno rekel policijski uradnik.
»To pa morate že povedati, iz kakih
vzrokov ste pobegnili iz samostana,
kajti policija ima dolžnost, da to do-
žene. To zahteva postava.«

»A če pa postava tako govori,
potem seveda ne smem molčati,« se
je oglasil Angelik. »Postava je po¬
stava, naj bo cesarska ali posvetna.«
»Kako ste torej prišli v samo¬
stan in kaj vas je pripravalo, da ste
pobegnili?« je vprašal policijski
uradnik, in kakor bi se igral, vzel
pero v roke in primaknil k sebi
papir.

»Sva že skupaj,« se je sam pri
sebi smehljal Angelik. »Fant, pazi,
kaj boš govoril; birič si bo vse za¬
pisal, glej, da te ne bo mogel za jezik
prijeti.«

In potem je pobožno vzdihuje
začel Angelik lagati. Lagal je tako,
da je- sam sebe občudoval, in kadar
je kako prav krepko povedal, mu je
stopila pred oči podoba patra Špi¬
nače in zadovoljen si je rekel: »Zdaj
vam jih pa jaz naštevam, da boste
imeli dovolj.«

76

VIII.

Svoboden mož! Šele v trenotku,
ko je Angelik zapustil policijski
urad, je popolnoma pojmil in razu¬
mel, kaj se to pravi, biti svoboden
mož. Zavest, da niti njega, niti Adel-
gunde ne more nihče spraviti nazaj
v samostan, je bila tako vesela in
osrečujoča, da bi bil Angelik najra¬
je klobuk v zrak metal in pri belem
dnevu vriskal po ljubljanskih uli¬
cah.

Ko je od policije korakal proti
svojemu skromnemu stanovanju, ni
nič slutil, kaj se je bilo med tem
zgodilo z njegovimi nočnimi znanci.
Na policiji je samo vprašal, če so tu¬
di Adelgundo izpustili, in ko so mu
to potrdili, je bil brez skrbi, kajti mi¬
slil je, da je na njegovem stanova¬
nju. Tam pa je ni bilo. Tam mu niso
samo z žaljivimi besedami in trdimi
očitki povedali, da ga gospodinja nič
več no mara pod streho, tam mu ni¬
so samo ukazali, naj svoje stvari ta¬
koj pobere in ž njimi vred izgine, ne-

77

go povedali so mu tudi, da se Adel¬
gunda od minule noči sploh ni več
prikazala v hiši.

To je pregnalo iz Angelikovega
srca vse veselje. Kaj mu je bilo za
zmerjanje in za stanovanje! Hišni
gospodinji je slovesno obljubil speci-
jalna trpinčenja v peklu in s tem je
bila zanj ta stvar opravljena. A kam
je izginila Adelgunda, kaj se je ž njo
zgodilo? To je bila skrb, ki mu je
legla na srce. Pospravil je svoje
stvari v zveženj, ki ga je dal spraviti
bližnji branjevki,in je šel potem iskat
kraljico svojega srca. Brez preudar¬
ka je begal po ulicah, izpraševal vsa¬
kovrstne ljudi po njej in ker ni našel
nobenega sledu, je žalost in obupanje
svojega srca tolažil z brinovčki in s
cvičkom v vsaki krčmi, kjer je po
njej poizvedoval.

»O ti zvezda mojega življenja!«
je, vzdihoval bridko. »Ti moja Spe¬
tiča! Zakaj nisi, kakor prava zvezda,
ki se prikaže samo zvečer, zjutraj pa
zopet izgine. Kako bi bila midva
srečna in jaz bi ne imel nobenih
skrbi in nobenih stroškov.«

Med tem, ko je Angelik tako be¬
gal po mestu in iskal svojo izvoljen¬
ko, se je Adelgunda razposajeno va¬
ljala po stari prostorni zofi v veliki
sobi stare visoke hiše v Gosposkih
ulicah. Z drugimi razgrajači vred je
bila že zgodaj zapustila policijski za-

78

por, kajti prisojena je bila vsakemu
mala globa, ki so jo takoj plačali in
se potem razšli. Z enim izmed teli je
šla tudi Adelgunda. Povedal ji je, da
ima prijateljico, ki pri gledališču v
zboru poje in ki rada tudi v »Pekel«
prihaja in ponudil ji je, da jo popelje
k njej in da tamkaj počaka »brata«.

Adelgunda je to ponudbo rada
sprejela in se ni kesala. Gledališka
pevka je bila že nekoliko starejša
ženska, po rojstvu Tržačanka, ki je
videla mnogo sveta in je mnogo do¬
živela. Sprejela je Adelgundo prijaz¬
no in postali sta takoj prijateljici.
Ker je bila Adelgunda trudna, je
legla na pevkino posteljo in med
vedno zaupnejšimi pogovori jima je
hitro tekel čas.

Pri teh pogovorih je Adelgunda
tudi povedala, da je minulo noč pre¬
živela v »Peklu« in je pri ti priliki
izvedela, da je ta pevka tista ženska,
kateri je bil Angelik odnesel obleko.

»Ne morete si misliti, kako div¬
janje je nastalo, ko smo spoznali, da
je izginila moja obleka,« je pripove¬
dovala pevka Olimpija. »Mislila sem
iz začetka, da jo je kdo za šalo skril.
Preiskali smo vso hišo, a obleke nik¬
jer ni bilo. Ti vinjeni ljudje so kar
tulili veselja, ko sem jaz v sami sraj¬
ci begala po gostilni in.iskala svojo
obleko. Posli so mi hoteli posoditi

79

najpotrebneje, da bi šla domu, a ti
pijanci tega niso pustili.«

»Kako ste pa prišli domov«, je
vprašala Adelgunda, ki ge je skrbno
varovala izdati svojo tajnost, da je
namreč ona sama v tej obleki dokon¬
čala svoj beg iz samostana.

»Oh, to je bilo najhuje in tudi
najsmešneje«, je pripovedovala pev¬
ka. »Kaj takega pa še nisem dožive¬
la. Zavili so me v velik plašč in ker
se nisem mogla braniti in kričati,
tudi nisem mogla, toliko sem se sme¬
jala, so me naravnost nesli pred ka¬
pucinski samostan. Predno sem še
spoznala, kaj nameravajo, so bili že
priklicali samostanskega vratarja.
Komaj se je prikazal, so začeli nanj
kričati, naj me hitro blagoslovi, češ,
da grem na drugi svet in da je že
večji del moje obleke šel naprej. In
v tistem trenotkn so strgali z mene
plašč in jaz sem v sami srajci stala
pred kapucinom, ki je kar okamenel,
se začel prekrižavati in je končno
med smehom mojih spremljevalcev
zaloputnil vrata.Ah, vi ne veste, koli¬
ko smo se tedaj smejali. Mislila sem
si, da bom smeha počila.«

In smejali sta se obe, Olimpija
in Adelgunda, smejali, da so jima de¬
bele solze tekle po licih in Adelgun¬
da se je prekucevala po postelji, ka¬
kor bi bila iz uma, posebno, ker si je

80

Predstavljala, kako bo ta dogodek
razveselil Angelika.

Adelgunda ni vedela, da se ji sa¬
mostana ni treba več bati in je vsled
tega tudi svoji novi prijateljici pri¬
krivala, kdo in kaj da je. A vse, kar
ji je Olimpija povedala o gledali¬
šču in o različnih zabavah, in ker ni
Življenja poznala nič, se ji je dozde¬
valo, da ima Olimpija nebeško lepo
življenje in vsled tega se je v njenem
srcu porodila želja, da bi sama posku¬
sila svojo srečo pri gledališču. Olim¬
pija, ki je spoznala nenavadno lepo¬
to svoje nove prijateljice in uganila,
da bode tudi ona imela svojo korist,
če se združi kar najtesneje z Adel-
gundo in ji zdaj pomaga, ji je z vso
vnemo prigovarjala, naj nič ne pre¬
mišljuje in naj se kar odloči, vse
drugo da se že uredi. In Adelgunda
je rada privolila v to, kar ji je Olim¬
pija ponujala, saj je to sama želela,in
je pri tem popolnoma pozabila na
Angelika.

Ta se je po več ur trajajočem
zasledovanju upehan in potrt nasta¬
nil v »Peklu«. Tu je hotel počakati,
da pridejo znanci, s katerimi je mi¬
nulo noč popival. Ti so bili zadnje
njegovo upanje, kajti domneval je,
da je Adelgunda s katerim izmed
teh odšla in domišljal si je, da se le
ne upa na dan in se skriva pred po¬
licijo, njeno srce pa da koprni po

81

6

njem in njena duša da kliče v ljubez¬
ni njegovo ime. V resnici pa se je
Adelgunda ravno takrat tolkla po
stegnih in se kričavo smejala mast¬
nim dovtipom, s katerimi jo je krat¬
kočasila njena nova prijateljica.


82

e

o

IX.

V prvem ljubljanskem hotelu
»Pri bidelmanu« na Mestnem trgu
je stal v portirjevi sobi velik suh go¬
spod in je poskušal hotelskemu oseb¬
ju dopovedati, da išče spodobnega
človeka, ki bi hotel nekaj tednov
biti njegov tajnik in spremljevalec.

»Anga človk, anga gaspud — un
signor, ki ga pozna tutta la citta. Ga
bo dobro plačala, saki dan due fiori-
ui, dva guldinar,«

Hotelsko osebje je stikalo glave
in ugibalo, koga bi bilo priporočati.
Naposled se je spomnil natakar člo¬
veka, ki mu je bil že nekaj časa dol¬
žan precej denarja.

»Kaj pa če bi priporočali tiste¬
ga sina slavnega generala z laškim
imenom, ki menda od samih dolgov
živi?«

»Saj je res«, se je razveselil por¬
tir. »Rovetta di Kadona, ta bo pravi
mož! Posla nima in denarja tudi ne,
čakaj, ga gre hlapec iskat.«

83

6*

Ni potekla ena ura in vitez Ro-
vetta di Kationa je z grandeco špan¬
skega granda prestopil prag sobe, v
kateri je prebival dolgi suhi Italijan,
grof Panigaj..

»Slišal sem, da mi želite staviti
neke ponudbe, gospod grof«, je rekel.
»Na razpolaganje sem vam, toda žal,
da ne znam italijanski. Moj oče je bil
slaven general italijanskega rodu, a
služboval je samo na Madžarskem.
Znate morda madžarski 1 ? Tugya
magyarum beszednit 1 ? Ki nem ha-
jolni, nem dohany zoknak! Potem bi
se lahko pomenila.«

Stari Italijan je odmahoval z
obema rokama.

»Ostia — ungarese! Ga ne znam
ungarese! Ma parlo malo pu sloven- :
sko e un poco tedesco — si fara ben, I
se ga bo naredila.«

Cavaliere Rovetta di Kationa se
je dostojanstveno usedel na stol, ki
mu je bil ponuden in vprašal, kake
posle bi imel opravljati, če bi stopil
v grofovo službo.

»Dnnque coinminciamo« je dejal
italijanski grof. »Najprej ga moram
povedat, kaj sem ga prišla iskat u
Lubiana. Jaz sem ga že bila u Lubia-
na. Sem ga bila ufficiale di governo,
pa ga je že ventiotto anni. Takrat
sem ga šla una volta far una passeg-
giata u Trnovo, pa sem ga našla una
ragazza, ana lepa mula. Ta lepa mu-

84

la mi ga je vrgla una oceliiata anu
°ku, pa ga je rekla »preklja«. O, ti-
r  st ega lepega oceliiata, o tistega dol-
r '  ce voce! Ga ne morem pozabit! Jaz
sem ga vprašala tista mula: Clii e
Preklja? In ona se ga je smejala in
ga je pokazala na mene in je vrgla
spet una oceliiata, ki ga je padla n
mojega srce in ga neredila notri una
rivoluzione. Jaz sem ga prašal tista
mula, če me hoče amare saki dan po¬
poldne in tistega angel ga je bil con-
tento. Sem ga bila srečna anu čelu
letu. Potem sem ga morala zapustiti
Lubiana, pa sem ga šla u Milano.
Tista mula ga je dobila un fanci-
. ullo, anga otrok, in ta otrok ga je
moj sin. Sem ga pošiljal moja mula
saki mesec denar in ona mi ga je sa¬
ki mesec pisala. Potem sem ga dobi¬
la ankrat denar nazaj in nobena ris-
posta več na mojega pismo. Sem ga
pisala tudi na direzione di polizia, pa
sem dobila risposta, da je moja mu¬
la prišla iskat mio figlio, mojega sin
ga šla via in nobeden ne ve, dove.
Zdaj sem ga bogata in stara in sem
u Lubiana.«

Vitez Rovetta di Kadona je spo¬
štljivo poslušal starega grofa in do¬
bro je prikrival svoje notranje ve¬
selje, da mu je prišel v roke petičen
človek, ki ga je smatral za komplet¬
nega norca.

85

»Vi torej želite, gospod grof, da
bi vam pomagal iskati vašega sina?
Lahko delo to pač ne bo, ali ker po¬
znam Ljubljano natančno, upam ven¬
dar, da se mi to posreči.«

»Si, si,« je prikimaval stari grof.
»Iskati bomo mojega sin. Jaz ga
bom plačala due fiorini na dan, dva
goldinar e costo e tutte le spese. Ga
bomo iskali mio figlio po dnevi, zve¬
čer pa se ga bomo divertirali.«

Vitez Rovetta di Kadona je bil
z grofovo ponudbo jako zadovoljen
in je na tihem začel delati načrte,
kako bo iskanje zavlačeval, da bi mo¬
gel čim dlje skubiti starega gospoda.
Ko je bil dogovor sklenjen, je grof iz
svoje listnice vzel bankovec za sto
frankov in ga »za pokritje malih iz¬
datkov« izročil svojemu faktotumu,
kar je vitezu Rovetti di Kadona tako
imponiralo, da se je globoko priklo¬
nil, dasi se je sicer držal ponosno,
kakor najmogočnejši gospod.

Vitez Rovetta di Kadona je svo¬
jo službo takoj nastopil. Dogovorje¬
no je bilo, da bo grofu Panigaju od
opoldne naprej vedno na razpolaga¬
nje, kajti dopoldne je hotel grof spa¬
ti. Z delom sta hotela začeti nasled¬
nji dan, ta večer pa je želel grof pri¬
jetno doživeti.

Rovetta je peljal grofa najprej
v gledališče in mu krati] čas s tem,

86

da mu je navajal imena javnih do¬
stojanstvenikov, ki so sedeli v posa¬
meznih ložah. A bolj, kakor vsi ti
odličnjaki in imenitniki, je starega
gospoda zanimala v zadnji vrsti v
parterju sedeča mlada dama.

»Varda che mula«, je občuduje
vzkliknil stari grof, ko jo je zagle¬
dal. »Ta ga je una belezza, ma pro-
prio una belezza.«

In pozabil je na predstavo in na
vse dostojanstvenike, pozabil tudi na
svojega spremljevalca in gledal sa¬
mo mlado damo v zadnji vrsti, ne
meneč se za posmehljive obraze, ki
so jih delali v njegovi bližini sedeči
ljudje.

»Kdo ga je ta mula?« je končno
vprašal Rovetto. »Ali ga poznate?«

»Ta mora biti tujka«, je odločno
izjavil Rovetta. »Jaz poznam vsake¬
ga človeka v Ljubljani, zlasti vsako
boljšo žensko. To sem sicer moral že
nekje videti, pa se ne spomnim
kje . . .«

Rovetti je bilo jako neprijetno,
da ne pozna prve osebe, za katero ga
je vprašal grof. Ljutil se je sam nase
toliko bolj, ker je bil prepričan, da
je tujko že nekje videl. Mislil je in
mislil, napenjal svoj spomin in konč¬
no zagrabil grofa za roko:

»Zdaj sem se spomnil, gospod
grof«, je vzkliknil. »To žensko sem

87

videl danes ponoči v družbi strašno
pijanih ljudi v nekem lokalu, ki se
mu pravi »Pekel«. Njen spremljeva¬
lec je reke], da je baron Koleraba di
Kastrola.«

»Ga bomo šla pogledat tista lo¬
kal in tista baron Koleraba«, je odlo¬
čil grof in je nepremično nadaljeval
opazovanje Adelgunde, ki je bila žo
davno zapazila, kako pozornost ji po¬
sveča stari gospod in si je v medaktih
preganjala čas s koketiranjem in se
je tudi grofu tako izzivajoče smeh¬
ljala, da je bil ves iz sebe in komaj
čakal na konec predstave.

Končno je vender padla zavesa
in stari grof je hitel iz gledališča, kar
sc ga nesle noge, da bi ne zgrešil
Adelgunde. Postavil se je k izhodu
in ko je prišla Adelgunda, jo je kar
ogovoril.

»Signorina, moja admirazione
za vaša belezza, je taka velika...«

»Gospod, jaz vas ne poznam!
Kaj hočete?«

»O signorina, kaj ga bom hote¬
la«, je besedičil grof, »samo decom-
pagnare na vaša hiša.«

»Ali mislite, da je pri meni ka¬
ko zavetišče za invalide«, se je razlju-
tila Adelgunda. »Pojdite svojo pot in
pustite me v miru. Jaz čakam tukaj
svojo prijateljico.«

»Ga bom čakala tudi jaz«, je iz¬
javil grof. »E, cio, Rovetta, pejte ga
sem.«

88

Adelgunda je morala precej ča¬
sa čakati, prednp je prišla Olimpija
iz gledališke garderobe. To čakanje
ji je bilo mučno, ne samo, ker sta
grof Panigaj in Rovetta nanjo pre¬
žala, kakor dva jastreba, marveč
ker so jo nadlegovali tudi še različni
drugi moški, mladi in stari, predrzni
in plahi, sirovi in ljubeznji.vi. Vse
svoje življenje ni Adelgunda spozna¬
la, toliko moških, kakor v tej pol uri
čakanja pri gledališkem izhodu, spo¬
znala je pa tudi moško predrznost in
pohlepnost in ta jo je pri vsi njeni
prešernosti in lahkomiselnosti na¬
vdala s strahom. Začela je šele zdaj
spoznavati položaj ženske, ki nič po¬
štenega ne zna, ki ne ve, kako naj
poskrbi za vsakdanje potrebe in ni¬
ma. nikogar, ki bi se zanjo zavzemal,
jo vodil in ščitil.

Šele zdaj se je spomnila Ange¬
lika. Prej ji ves dan ni prišel na mi¬
sel. Olimpija ji je bila pripovedova¬
la toliko mikavnega, popisovala, užit¬
ke, ki jih daje življenje izvoljencem,
tako zapeljivo, da je bila Adelgunda
kar omamljena in jo je hrepenenje
po sijaju in bogastvu, po veselju in
uživanju prevzelo s tako silo, da ni
ne enkrat mislila na ubeglega kapu¬
cina.

Šele zdaj, ko je čutila, kako zelo
potrebuje zvestega prijatelja, se je

89

domislila Angelika. Živo si je pred¬
stavljala, kako bi jo branil nadležnih
zapeljivcev, a vendar si ni želela, da
bi bil pri njej. Zavedala se je, da jo
od dobrega, zvestega Angelika loči
globoko brezdno, da hoče ona v viša¬
ve, da hrepeni ona po sijaju in boga¬
stvu, on pa da nima nobenih moči,
povzpeti se iz svojih nižav.

»Propadel bo in v blatu bo uto¬
nil,« si je mislila šetajoč se pred gle¬
dališčem. »V najboljšem slučaju si
ustvari ubožno eksistenco, si bo po¬
magal toliko, da bo revno životaril.
Jaz pa nisem utekla iz samostana, da
bi se zadovoljila s takim beraškim
življenjem.«

Njen sklep je bil trden. Z Ange-
]ikom je pač hotela ostati v prijatelj¬
stvu, toda hotela je biti svobodna in
hoditi svoja pota. Namenila se je, da
to Angeliku pismeno sporoči.

»Izvedel bo že, kje da bivam, a
da ne bo imel zaradi mene skrbi, mu
sporočim, naj me pride obiskat. Ce
mu pošljem pismo v »Pekel«, ga go¬
tovo dobi.«

Naposled je prišla Olimpija.
Adelgunda ji je hitela nasproti in se
je oklenila, a še predno ji je mogla
povedati, kaj se je zgodilo, sta se že
približala stari Italijan in njegov
spremljevalec. A naletela sta slabo.
Komaj je bil stari grof izpregovoril

90

prve besede, ga je že prekinila Adel¬
gunda.

»Spravite se naprej,« je zakričala
jezno. »Taka stara podrtija, kakor
ste vi, naj raje misli na smrt, pa ne
na ženske.«

»0 kakšna furiosa, o kakšnega
temperamente,« se je čudil Italijan.
»O, un baccio ... anga poljub ...«

»Obhajati se dajte, bo bolje za
vas, kakor da mislite na poljube,« se
je ljutila Adelgunda. »In mislite ra¬
je na mrtvaški oder, kakor pa na
ženske postelje.«

Tedaj pa je posegla vmes izku¬
šena Olimpija in je začela s starim
grofom govoriti italijanski. Starec
je bil kar vesel, ko je slišal svoj jezik
in vnel se je med njim in Olimpijo
živahen pogovor.

Adelgunda se je čudila, kaj ima
Olimpija staremu nadlegovalcu po¬
vedati. Razumela ni ničesar, nego je
le iz vsega vedenja starega grofa
spoznala, da je s tem jako zadovo¬
ljen, kar mu pripoveduje Olimpija.
Naposled se je stari Italijan prav
prijazno poslovil in se na pol spo¬
štljivo in na pol ironično poklonil tu¬
di Adelgundi.«

»Adio, coccola,« ji je rekel, »sem
ga molto contento, ga bom naredila
jutri ana visita.«

91

»Kaj bom jaz naredila jutri, vas
nič ne briga,« je osorno odgovorila
Adelgunda.

»Ga boni jaz naredila,« je odgo¬
voril starec prešerno, toda Adelgun-
da ga že ni več razumela, ker je bila
potegnila Olimpijo za seboj in je ž
njo odšla hitrih korakov.

Panigaj in Rovetta sta gledala
nekaj časa za njima, potem pa si je
starec zadovoljno mel roke in dejal
svojemu spremljevalcu:

»Sem ga vrgla vse in ordine. Ti¬
sta ta stara ga je pametna ženska.
Adesso pa ga pejma n »Pekel«.«

V podzemski dvorani gostilne v
»Peklu« je še vedno sedel Angelik in
čakal, da bi prišel kateri njegovih
znancev, ki bi mu vedel povedati,
kam je izginila Adelgunda. A niko¬
gar ni bilo.

»Taki strahopetci!« se je ljutil
Angelik. »Enkrat so bili aretirani,
pa so izgubili ves pogum in se še v
gostilno več ne upajo. Še piti se bodo
odvadili in še za procesijami bodo
hodili. O, kako malodušen je današnji
svet.«

Sam je sedel Angelik za mizo in
otožno so krožili njegovi pogledi po
dvorani. Natakarica mu je bila po¬
jasnila, da je v »Peklu« le prve tri
ali štiri dni v tednu veselo, druge dni
pa da so navadni gostje vsled po-

92

manjkanja denarja neprostovoljno
solidni. Angelik, ki je dobro poznal
moč denarja, je bil zadovoljen, da je
bila vsaj njegova denarnica še dobro
založena, tako da je mogel ves svoj
čas posvečevati iskanju Adelgunde.

»Dokler je ne dobim,« je modro¬
val sam pri sebi, »si ne bom glave
belil, kakega dela se naj primem.
Najraje bi postal general, pa ne ver¬
jamem, da bi šlo; ali bom pa postal
gostilničar, če mi bodo dali dovolilo.
Pa bi bilo bolje, če bi mi ga ne dali,
saj sem tako nesrečno ustvarjen, da
bi vse sam popil. No, pa saj se da tudi
drugače živeti. Bom pa kavke lovil,
jih rdeče, zeleno in modro poslikal in
jih prodajal za papige. Pa vodo iz
reke Jordan bom lahko prodajal; ta
je dobra za oči in za protin in vode
na Kranjskem ne bo zmanjkalo, ne¬
umnih ljudi pa tudi ne. Ali bom pa
škapulirje izdeloval. Ali bom pa na¬
biral za kako cerkev v Afriki. Ali
bom pa napravil božjo pot. Tam oko¬
li Vrhnike so prav pripravni gozdo¬
vi. Jaz se bom našemil za Luciferja
in bom hodil ponoči ljudi strašit,
Adelgunda se jim bo pa prikazovala
kot svetnica, če bi dobro delala, bi
še obogatela.«

Take in enake načrte je delal
Angelik in zatopljen v svoje misli
ni nič zapazil, da sta prišla v »Pe-

93

kel« tudi stari grof Panigaj in nje¬
gov spremljevalec Rovetta, da sta
posvečevala prav njemu posebno po¬
zornost in važno med sabo šušljala.

»Se mi zdi, da ga je en močen
člouk, ta barone Koleraba,« je me¬
nil stari Italijan. »Bom poslala raje
vas, Rovetta, da ga boste vse pove¬
dala.«

Rovetta, ki je imel pred Angeli-
kom še od prejšnje noči, strah, je bil
nasprotnega mnenja.

»Vi mu bodete bolj imponirali,
gospod grof,« je menil, »in bi bilo
bolje, da sami ž njim govorite.«

»O, ga ne bom nič sama govo¬
rila,« se je branil grof, »le govorite
vi, ki ste ga forte, kako se pravi, ga
imate moč.«

In Rovetta se je vdal, četudi ja¬
ko nerad.

Previdno je Rovetta pristopil k
Angelikovi mizi. Bal se je, da bi ga
Angelik ne spoznal. Toda ta je bil
že popolnoma pozabil, kaj je vse do¬
živel prejšnjo noč in ni slutil, da je
spoštljivo bližajočega se tujca že en¬
krat v ravno tem lokalu pošteno, da,
prav kapucinsko oštel.

»Dovolite, gospod baron . . .«

Angelik je pogledal na desno in
na levo stran svojega sedeža, in ko se
je prepričal, da sedi čisto sam pri mi¬
zi, je začuden vprašal:

94

»S katerim baronom pa govo¬
rite 1 ?«

»Saj ste vendar vi gospod ba¬
ron Koleraba,« je menil Rovetta.

»Jaz?« je strmel Angelik. »O
koleraba sem že, prava, kapucinska
koleraba, ali baron — nikar ne za¬
merite — še nisem utegnil postati,
ker sem šele pred nekaj dnevi iz ka¬
pucinske kute zlezel.«

Spoznanje, da je Angelik že pre¬
cej vinjen in da ga sploh ne pozna,
je dalo Rovetti pogum, da je prisedel
k mizi in prepričan je bil, da bo brez
posebnih težav izvedel vse, kar želi
izvedeti.

»Vi se izvolite šaliti, gospod,«
je rekel prijazno. »Kdo naj verjame,
da ste vi kdaj nosili kapucinsko ku¬
to. Na vas ni prav nič kapucin¬
skega.«'

»Pa sem vendar kuto nosil in še
precej časa,« je melanholično izjavil
Angelik. »Ampak žal mi je za vsako
uro, ki sem jo v kloštru prebil. O,
kako sem bil takrat neumen!«

»A kako ste vendar prišli v sa¬
mostan?« je poizvedoval Rovetta.

»Skozi zakristijo! Kot dijak
sem namreč hodil h kapucinom na
hrano in ker se v šoli nisem nič učil,
delati pa tudi nisem hotel, sem šel v
zakristijo in sem se ponudil za kapu¬
cina. Mislil sem, da bom v kloštru

95

prijetno živel, v božjem strahu pe¬
čenko otepava! in sladko vince srkal.
Fa sem se moral vedno za kazen po¬
stiti, ravno takrat, kadar so imeli
pečenko in purana. In kako so še
sicer ravnali z menoj! Strašno! Se
danes se mi poznajo rane. Če hočete,
vam jih pokažem!«

In Angelik je vstal s svojega
sedeža, in dasi se je le jako teško na
nogah vzdrž v d, se je vendar začel
pripravljat., a. bi Rovetti pokazal
rane, ki mu jih je prizadejala palica
patra Špinače. Rovetta mu je komaj
dopovedal, da. nič ne dvomi o resnič¬
nosti njegovih besed in le s težavo
ga  je pripravil do tega, da se je zo-
•pet usedel.

Rovetta bi bil sicer rad izvedel,
zakaj so v kloštru tako hudo ravnali
z Angelikom, a kadar je začel Ange¬
lik o kapucinih govoriti, ni mogel ne¬
hati. Videč, da ima v Rovetti zveste¬
ga poslušalca, mu je začel na. dolgo
in na. široko pripovedovati klošter-
ske historije, resnične in izmišljene,
samo o svojem početju ni ničesar po¬
vedal. Rovetta dolgo časa ni mogel
priti do besede. Končno se mu je pa
vendar posrečilo, zasukati pogovor
tako, kakor je želel.

»Kaj pa zdaj počenjate?« je
vprašal Angelika. »Ali ste si že iz¬
brali kak poklic, ali poiskali kako

96

službo? Kakor se mi zdi, nimate skr¬
beti samo zase!«

Angelika je to vprašanje spom¬
nilo na realne potrebe življenja in ga
opozorilo, da bi mu morda ta prijaz¬
ni, dostojanstveni gospod pomagal
do dobrega kruha.

»Nič nimam, ne poklica ne služ¬
be,« je zavzdihnil in naredil skrajno
žalosten obraz. »In tudi denarja ni¬
mam nič. O, vi ne veste, J^ako je člo¬
veku hudo, ki nič nima in nič ne
zna. Ce veste za kako dobro službo,
pomagajte mi, da jo dobim, vse svo¬
je življenje bi vam bil hvaležen in
molil bom za vas cele noči.«

Rovetta je zadovoljen kimal z
glavo. S človekom, ki nič ni in nič
nima, se da govoriti, si je mislil in
sočutno je rekel:

»Poskusil bom storiti za vas, kar
mi bo mogoče, samo potrpeti bodete
morali nekaj časa. Službe se ne stre¬
sajo iz rokava. Nekaj denarja bodete
pa že imeli za ta čas.«

»Kje ga bom vzel?« je hinavsko
vzdihoval Angelik. »Ko sem prišel
na svet — bog daj moji materi vse
dobro—nisem imel ne enega vinarja
v žepu in pri kapucinih ga tudi ni-
iem nikoli videl. Revež sem, revež,
in bi kako dobro službo prav rad
prevzel.«

97 •

7

»Zanesite se name,« je dejal Ro-
vetta slovesno. »Imam odlične prija¬
telje in izvrstne zveze in pomagal
vam bom toliko raje, ker vem, da
imate ljubeznivo sestro. Videl sem jo
včeraj in ugajala mi je zelo.«

»O, že verjamem, da vam je uga¬
jala,« je zarenčal Angelik. »Vam bi
ugajala in še marsikomu. Ali svetu¬
jem vam, da se nič preveč za njo ne
ozirate. Danes, ko sem govoril s ce¬
sarskim gospodom na policiji, mi ni
treba več skrivati, da to ni moja se¬
stra, marveč moja nevesta. Zapom¬
nite si to, častiti gospod; moja neve¬
sta je, ki je ne dam za vse službe, kar
jih imata francoski in avstrijski ce¬
sar in še turški sultan povrh.«

Angelik je bil postal jako neza-
upen proti Rovettu. Meril ga je z
grdimi pogledi in govoril je tako
glasno in izzivajoče, da je vsa dvora¬
na gledala nanj. Toda vitez Rovetta
di Radona se ga ni nič več bal. Spo¬
znal je, da ima opraviti z nedolžnim
pijančkom in ni mu bilo teško, ga po¬
miriti. e. .

»Ne razh rjajte se, gospod,« mu
je rekel. »Jaz sem oženjen in nimam
glede vaše neveste prav nobenih na¬
menov. Napravila je name dober
vtisk, to je vse. Prosim vas, da ji spo¬
ročite moje pozdrave in ji rečete, da
ji želim vse najbolje.«

98

»Tako, tako, vi ste oženjeni.«
Angelik je bil pomirjen. »No, in mla-
L dl tudi niste več in grdi ste tudi. Pa
1  bodiva zopet prijatelja. Vaših po-

> zdravov pa svoji nevesti ne morem
sporočiti. Še sam ne vem, kje da je.
že ves dan jo iščem, pa je ne morem

i najti. Samih skrbi se mi je začelo
mešati.«

> »Ne bo tako hudo. Malo je goto-
; Vo tudi vino že vplivalo na vas.«

i ! »Ali mislite, da sem pijan?« se
je razljutil Angelik. »Jaz sploh ni¬
sem nikoli pijan! Ljubi gospod, jaz
Sem ga dvanajst let pri kapucinih
t  pil in kaj prenesem. Zapomnite si to.«
Rovetta je z izbranimi besedami
hitel dopovedovati Angeliku, da o
njegovi popolni treznosti nič ne dvo-
z mi, niti o njegovih pivskih zmožno-
3 stih, češ, da je že mnogo slišal, da je

- pri kapucinih izvrstna šola za spo-

I  Znavanje vinske kapljice, potem pa

- je zopet pogovor zasukal na AJel-
i gundo.

»Nič ne vem, kje da je,« je tar¬
nal Angelik. »Ce je le niso odpeljali.

J  Tako čedna je in tako j imam rad.
1  Še umrl bi, če bi je več ne bilo nazaj,
■ i ali bi se pa na klošterska vrata
r  ' obesil.«

Žalostno je Angelik povesil gla-
a  Vo. Njegov pogled je padel pri tem
na polni kozarec in ker polnih ko-

99

7*

zarcev ni mogel trpeti, ga je hitro
izpraznil. Rovetta pa mu ga je novic
natočil iz same hvaležnosti, da mu
je povedal vse, kar je hotel izvedeti
od njega in točil mu je toliko časa,
da Angelik ni mogel več govoriti in
je samo še butal z glavo ob mizo in
bolestno ječal ali pa klical: »Špelica,
Špelica!«

Tedaj je Rovetta svojega novega
prijatelja brez slovesa zapustil in je
odšel s starim Italijanom, ki je bil z
izidom Rovettove intervencije jako
zadovoljen.

»Bene, bene,« je govoril stari
grof. »Ste ga naredila molto bene.
Ga bomo poslala ta kapučino iz Lu-
biana — ma kako 1 ?«

»Tega niti treba, ni,« je dejal
Rovetta. »Najbolje bo, da prepustite
vse meni — jaz vam jamčim, da na¬
redim tega kapucina vsaj za nekaj
časa neškodljivega. Seveda — nekaj
bo to veljalo.«

Stari Italijan je takoj odrinil
bankovec za sto frankov in prepustil
Rovettu, da. spravi vse v red. In Ro¬
vetta je še tisto noč poslal na polici¬
jo brezimno ovadbo, da sedi v »Pek¬
lu« pijan kapucin, ki zabavlja na ce¬
sarja in na francoske oblastni j e in
ko se. je Angelik iz svojega pijanske¬
ga spanja prebudil, je strahoma za¬
pazil, da je v zaporu.

100

o
c
tl
ii
i,
ti
n

a
e
z

i

l

)

X.

Olimpija ni bila umetnica. Pe¬
la je kakor sraka in vsa njena igra
je bila omejena na to, da je z rokami
rogovilila po zraku in kazala noge.
Spadala je med one ženske, ki niso
mogle prenašati skromnih razmer, v
katerih jim je bilo sojeno živeti, ki
se je hotela dvigniti iz teh razmer,
pa jo je vihar življenja vrgel ob tla.
Gledališče je bilo zanjo, kakor za
mnoge druge, zadnje zavetišče in
zadnja postaja, predno je padla v
blato.

Bila je bogata izkušenj. Poznala
je svet in ljudi, poznala vse užitke in
vsa trpljenja, a to poznanje ni imelo
zanjo nobene vrednosti več, saj je bi¬
la že davno iz tistih let, ko bi si bila
mogla še pomagati ž njim.

»Življenje je, kakor igra,« je
modrovala, ko se je, prišedši z Adel-
gundo iz gledališča na svoje več kot
skromno stanovanje, razpravljala in
obenem kuhala čaj. »Eden mora par¬
tijo dobiti in eden jo mora izgubiti.

101

Jaz spadam med tiste, ki so partijo
izgubili in nič mi več ne more poma¬
gati. Nekaj let bom še životarila pri
gledališču in skubla nezrele malo¬
mestne mladeniče,' ki se še dajo ujeti
v zanke postarne fregate, potem me
bodo vrgli na cesto in končala bom
v bedi in v sramoti, kakor že toliko
tisoč drugih. In tudi tebe, Adelgun-
da, ne čaka nič drugega, če boš po¬
slušala samo svoje srce in sledila svo¬
jim nagnenjem.«

Trpko je govorila Olimpija, s ti¬
sto grenkobo, ki jo ima človek v du¬
ši, kadar je resigniral, a se s svojo
usodo še ni mogel sprijazniti.

Adelgunda je plaho sedela za
mizo. Oprla je glavo ob svoje roke in
molče zrla pred sebe.

»Premisli dobro, kar ti svetu¬
jem,« je korakajoč po sobi nadalje¬
vala Olimpija. »Vsak človek ima v
svojem življenju trenotek, ko se za
vselej odloči njegova prihodnjost.
Meni se zdi, da je tvoj trenotek zdaj
prišel. Kaj imaš pričakovati 1 ? Razo¬
dela si mi svoje razmere in jaz ti
lahko rečem, da so ti zaprti vsi iz- ,
hodi. Ubegla nuna si, nimaš ne so¬
rodnikov, ne prijateljev, ki bi ti
mogli pomagati, nikogar nimaš, ra¬
zen tistega pijanega kapucina, ki nič
ni in nič nima. Kaj moreš postati 1 ?
Pestunja — natakarica — hišna —

102

3  ničesar drugega. Ce imaš toliko moči
' v sebi, da boš mogla samo sebe pre-
1  niagovati in zatajevati in opravljati
' dolga leta tako službo, posveti se ji,
i in morda najdeš v tem stanu srečo.

’ Toda, zdi se mi, da nisi tega zmožna,

i Rekla si, da si po smrti svoje matere
’ s 16. letom stopila v samostan. Šest
let si tam dobro živela in lenobo
pasla, šest let si hodila k spovedi in
se v skrivnostni temi spovednice s
tujimi moškimi menila o stvareh, o
katerih bi se v nobeni spodobni druž¬
bi ne upala govoriti. Po užitkih hre¬
peniš. Svilene obleke bi rada nosila,
dragocenosti bi rada imela, rada bi
dobro in prijetno živela — e, dekle,
ti nisi ne za natakarico, ne zajhišno,
ti si že danes izgubljena in vprašanje
je samo, ali bo tvoj konec na gnoji¬
šču, kakor moj, ali pa boš končala
kot pobožna dobrotnica cerkve in
siromakov, ki jo bo vse spoštovalo,
čeprav je z uničevanjem moških pri¬
šla do denarja.«

Adelgunda se še vedno ni gani¬
la. Vsa zamaknjena je zrla na mizo
in bila vsa bleda.

»Bodi pametna,« je čez nekaj ča¬
sa zopet povzela Olimpija. »Stari
Italijan ti napravi jutri vizito. Rek¬
la sem mu, da si skoro nedolžno de¬
kle, ki sveta še nič ne pozna. Stari
norec je bogat. Štirideset let je služil

103

cesarju malomarno in nepošteno —-
maščuj nad njim vse tiste, ki jim je
delal krivice in vzemi mu denarja,
kolikor moreš. Star pregovor pravi,
da ima vsak moški v svojem srcu
dremajočega prasca. Ti si pri starem
Italijanu tega prasca zbudila, — dra¬
ži ga čim dlje je mogoče; dokler ta
prašeč zopet, ne zadremlje, boš stare¬
mu Italijanu lahko praznila žepe, ko¬
likor boš hotela.«

»Ne morem,« je zdaj dihnila
Adelgunda. »Starec se mi gabi. Ko
bi mi bil simpatičen, ko bi ga mogla
imeti rada — da, to bi bilo kaj dru¬
gega. Vem, da sem pokvarjena žen¬
ska, ali da bi se temu starcu hlini¬
la .. . ne, ne.«

»Kako si še otročja!« je vzklik¬
nila Olimpija. »Ko sem bila jaz tvo¬
je starosti, sem ravno tako govorila,
in ker sem se tudi po teh nazorih rav¬
nala, sem zaigrala vse svoje življe¬
nje. Veruj mi, Adelgunda, zate je bo¬
lje, da greš kozarce pomivat in sobe
pometat, kajti kot hišna ali nataka¬
rica boš laglje prišla do sreče, kakor
v kateremkoli stanu, ki ti je še od¬
prt.«

Molče sta popili čaj in zaužili
svojo revno večerjico, potem je Olim¬
pija začela svojo sobo spravljati v
red.

104

»Ce pride jutri stari Italijan,
mora že soba napraviti nanj dober
vtisk,« je menila Olimpija. »Vtisk so¬
lidnosti je neizogibno potreben. Mož
je star in vajen elegantnih stano¬
vanj, gledališko ciganstvo mu je go¬
tovo zoprno. Tudi ti, Adelgunda, se
moraš jutri opraviti preprosto ali
okusno. Med svojimi gledališkimi
oblekami bom že dobila kaj priprav¬
nega. Stari norec te ne sme imeti za
kako lahkoživko, ki si jo danes pri¬
dobi, jutri pa zopet lahko otrese.«

»Ah, Olimpija, — ne morem, ne
morem,« se je razjokala Adelgunda.
»Za denar naj se prodam in še take¬
mu grdemu starcu . . .«

»Ti si postala sentimentalna,«
je nekoliko porogljivo vzkliknila
Olimpija. »Saj ti ne pravim, da se
moraš prodati! Le prodajati se mo¬
raš. Stari norec te mora kupovati in
kupovati, dobiti pa te ne sme. In če
se boš nazadnje res prodala, se mo-
' raš prodati za drag denar. Svet te
bo sodil samo po visokosti kupnine,
ne po tvojem dejanju.«

Olimpija je sedla zopet k mizi in
prijazno gladeč Adelgundi lepe lase,
ji je tiho govorila:

»Glej, otrok, v življenju je že
tako, da ni nikjer nič pravice.
Ubogo dekle, ki se speča z vojakom,
zaničuje ves svet, metresam visokih

105

posvetnih in cerkvenih gospodov pa
se vse klanja. Ce ukrade siromašen,
gladen človek par čevljev ali star
dežnik, hi ga ljudje najraje ubili, če
pa kdo ukrade milijon, ga isti ljudje
občudujejo. Ravno tako je z ženska¬
mi. Postani bogata in vse te bo ob¬
čudovalo in se ti klanjalo, pa naj si
prišla na katerikoli način do boga¬
stva; če pa se ti ne posreči obogateti,
boš poginila za plotom in svet bo na
te samo pljuval, zakaj, ni je v stvar¬
stvu tako neusmiljene bestije, kakor
je človek.«

Olimpija se je počasi razprav¬
ljala in je legla v posteljo.

»Bili so časi, ko sem verjela v
dobroto in v ljubezen,« je govorila,
»in ker sem se po tem ravnala, sem
uničila samo sebe. Na svetu ni ne do¬
brote, ne ljubezni. Prava ženska je
tista, ki vsa taka nagnenja premaga
in pozna le samo sebe, svojo srečo in
svojo korist. Zdaj pa lahko noč, Adel-
gunda in stori, kar hočeš.«

Olimpija se je obrnila k zidu in
zaspala, Adelgunda pa je ostala še
dolgo za mizo, zatopljena v svoje
misli. Vstala je šele, ko se je že zu¬
naj danilo. Na njenem obrazu pa ni
bilo več izraza skrbi in žalosti, vsa
se je smejala. Notranji boj je bil do-
bojevan in zmagalo je hrepenenje

106

po užitku, po sijaju in bogastvu nad
vsemi pomisleki.

»Saj mi ni odprta nobena druga
pot,« je sama sebi v tolažbo mislila
Adelgunda. »V kloštru sem se ravno
dovolj pokvarila, da nisem za nobe¬
no pošteno delo. Ali gorje vam mo¬
škim! Gorje vsakemu posebe, kdor
mi pride v roko in gorje vam vsem
skupaj!«

Oblečena se je vrgla na posteljo
in zaspala s pomilovalnim vzdihom:
'»Ti ubogi stari norec, kako se mi
smiliš!«

Z veselim smehom je zjutraj
skočila Adelgunda s svojega ležišča
in bosonoga skakala po sobi, se su¬
kala. in plesala, da je Olimpija strme
vpraševala, kaj da ji je. Toda Adel¬
gunda se je samo smejala in objema¬
la svojo prijateljico in norela dalje.

»Posodi mi kako obleko svetle
barve,« je prosila in se kakor mači¬
ca laskala Olimpiji in jo gladila.
»Svetlo, lahko obleko bi rada; vem,
da bi se v taki svobodneje gibala in
bila živahnejša, če pride tisti stari
Italijan.«

»Kako si se odločila 1 ?« je rado¬
vedno poizvedovala Olimpija. »Tako
dobre volje si . . ■«

»Poskusiti hočem svojo srečo!«
je zaklicala Adelgunda. »Odločitev
pa ni v mojih rokah. A le pusti me

107

in nič ne izprašuj. Jaz ne smem nič
ugibati in nič premišljevati, sicer po¬
stanem malodušna in žalostna. Meni
je pa treba samozavesti in poguma
in veselja, naj že potem pride kar¬
koli.«

Z vnemo sta začeli Adelgunda
in Olimpija spravljati sobo v red.
Pohištvo je bilo skromno, a spretni
ženski roki sta vendar znali dati sobi
nekaj prijaznega in domačega. Vse je
bilo zdaj snažno, vse okusno razpo¬
stavljeno in na mizi so stale sveže
dehteče cvetlice. Adelgunda je bila v
svoji svetli obleki tako ljubka in le¬
pa, tako zapeljiva in koketna, da ji
je Olimpija prerokovala najlepše
uspehe. Adelgunda pa je odmajeva-
la z glavo in ni hotela verjeti.

»Nimam temperamenta, da bi se
znala moškim dobrikati in laskati,«
je rekla. »Ce naj bom živahna in ve¬
sela, moram govoriti, kakor mislim
in se moram tako vesti, kakor mi ve¬
leva moja natura. Klošterski spo¬
vednik mi je večkrat rekel, da sem
roža, na kateri je pa jako mnogo tr¬
nja. Moške roke, ki bodo po meni se¬
gale, bodo mnogo krvavele . . . Kdo
ve, če se tudi stari Italijan ne umak¬
ne poprej, predno se zbode.«

A stari Italijan se ni poprej
umaknil. Olimpija ga je počakala na
stopnicah, kjer je imela ž njim dolg

108

pogovor ter ga natančno podučila,
kako naj postopa, da si pridobi Adel-
gundino naklonjenost.

»Bodite previdni in ne preveč
vsiljivi,« mu je svetovala, ko mu je
iz Adelgundine preteklosti razkrila,
kar se ji je zdelo potrebno in iz svo¬
jih izkušenj dostavila, kar se ji je
zdelo umestno. »Adelgunda je vesela
in dobra, je popolnoma nepristopna,
potem pa zopet včasih razposajena.
Ne smete ji zameriti, če bi katero
preveč rekla in glejte, da vam posta¬
ne naklonjena vsaj iz hvaležnosti.«

»Grazie za tega dobra lezione,«
se je zahvaljeval stari Italijan. »Sem
ga prinesla un fiore in ena braeeia-
letto za signorina in celega srca poln
ljubezni, ga bo že šla.«

Čez trenotek je stal stari gospod
v sobi pred Adelgundo. Ko jo je vi¬
del pred seboj tako lepo in cvetočo,
da se mu je zdela vredna vseh smrt¬
nih in naglavnih grehov, ga je spre¬
letelo tako vroče hrepenenje, da je
popolnoma izgubil duševno ravno¬
vesje. Nameraval je nastopiti kot
snubec, ki je hotel za znanje nekaj
mesecev žrtvovati primerno vsoto, a
pozabi! je pri pogledu na Adelgundo
na ta svoj sklep in se ji približal, ka¬
kor človek, ki je resnično zaljub¬
ljen.

109

»Dovolite, .signorina, da vam
poljubim roko,« je rekel spoštljivo
in nagnil svojo sivo glavo. »Ta pic-
cola, bela rokca . . .«

»Imam še eno tako rokco,« se je
prešerno oglasila Adelgunda in mu
pomolila drugo roko pod nos. »če
hočete še to poljubiti, vam tudi ne
bom branila.«

In stari Italijan je hitro poljubil
še drugo roko in ves očaran se je slo¬
vesno predstavil:

»Jaz sem ga conte Giacomo Pa-
nigaj di Latisana, barone di Porto-
gonaro e di Borghetto . . .«

»Kaj — vi ste vse to? Grof ste
in baron?« je strmela Adelgunda.
»Kako pa prenašate toliko imen, ko
ste tako stari? Prosim vas, ali imate
kak potni list, ali kako drugo izkazi-
lo, da ste tudi res grof in baron in ne
kak star natakar?«

»Imam ga sega,« je ponosno re¬
kel grof. »Imam ga documenti, pa
tudi denaro, molto denaro, in vas
ljubim, signorina, tanto, tanto . . .«

»Tako hitro? Saj me še ne po¬
znate!«

»Ga bom spoznala, ga bom že
spoznala! O, Adelgunda . . .«

»Moje ime tudi že veste?«

»Ga vem vse,« je zatrjeval grof.
»Ga vem še molto . . .«

110

»Potem ste pa morda v službi
javne varnosti? Kaj mi pa pravza¬
prav hočete?«

»Meni ga je treba un poco poe-
sia,« je zdihoval grof. »Sem ga čista
sama na svetu, a sem ga stara samo
na glava, srce ga je mlada in ga je
treba poesia.«

»Najbrž zaradi boljšega prebav¬
ljanja!«

»Moja ljubezen ga je kakor mor¬
je -— vi ste ga naredila v tega morje
ena tempesta.«

»Ali ljubi gospod grof, jaz se
morske ljubezni bojim.«

»Non fa niente,« je ječal grof.
»Jaz te ga ljubim, Adelgunda. Ecco,
sem ti ga prinesla ta cvetlica in ta
braccialetto . . .«

Zapestnica je bila lepa in je
Adelgundo resnično razveselila. Hi¬
tro jo je dejala na roko in jo z zado¬
voljstvom ogledovala. Naenkrat pa
je vzkliknila:

»Ali gospod grof, vi ste prinesli
eno samo zapestnico, jaz imam pa
dve roki.«

»Ga bom prinesla še ena,« je
obetal grof in stiskajoč se k Adel-
gundi, prosil »un baccio, angelo mio,
enega poljub . . .,«

»Danes še ne, gospod grof,« se
je navidezno branila Adelgunda, »me
je tako sram ... ali veste, nekaj vara

111

bom dala za spomin ... vi ste mi dali
zapestnico . . ., jaz vam boni zanjo
dala podkolenico.«

In hitro je snela podkolenico, a
tako, da je stari Italijan videl njeno
nogo, četudi le trenotek.

»Tu imate za spomin, gospod
grof.«

Starec je bil ves v ognju, vse
bliže se je stiskal k Adelgundi in
meketal sladke besede.

»O, to ga borna živela srečno,
coccolo mio, to ga bodo krasni
dnevi . . .«

»Dnevi, da, dnevi že,« je menila
Adelgunda, »a kaj bo z nočmi?«

»Ga bodo krasne ure,« je besedi¬
čil starec, ki ni itak vsega umel, kar
je govorila Adelgunda, »ga bom tan-
to felice ... Ti me ga boš ljubila in
jaz te ga bom ljubila in tistega kapu¬
čino ga bomo poslala v Afrika, da
ga bodo zamorci snedli . . .«

Tako je fantaziral stari grof
celo uro in Adelgundi s tresočo roko
gladil obrazek in poljubljal roko in
bil vesel, če se je nanj malo nasloni¬
la, ali ga vlekla za ušesa ali za nos.

»Ali, zapomnite si,« mu je rek¬
la, »da se z menoj ne bodete šalili.
Ce umrjem vsled vaše prevelike lju¬
bezni, hočem kaj zapustiti. Jaz ho¬
čem imeti lep pogreb. In uršulinkam
hočem posebe kaj zapustiti. Že da bo

112

niater predstojnica po obedu vstala
in rekla: »molimo za našo dobrotni¬
co, Adelgundo, ki je po življenju, po¬
svečenem kreposti in človekoljubju,
šla v nebeško kraljestvo, pa se še pri
slovesu od sveta spomnila na nas.«
Vsaj 600 frankov moram zapustiti,
predno grem z vami na morje vaše
ljubezni.«

In Adelgunda se je vsedla gro¬
fu na kolena, mu ovila roko okrog
vratu in ga poljubila. Starcu so se
kolena tresla, strašno je s svojimi ko¬
ščenimi rokami stiskal sladko breme
k sebi in nič se ni branil, ko mu je
Adelgunda segla v žep in vzela iz
listnice nekaj velikih bankovcev.

»To je za uršulinke, in za reveže,
in za sveče pri mojem pogrebu,« se
je razposajeno .smejala in je spravila
denar. V zahvalo pa se je resno stis¬
nila k drhtečemu starcu in nežno ša¬
ljivo rekla:

»Gobček naredi, lep gobček —
tako, ti moja opica,« in dala mu je
dolg, vroč poljub, da je starega Itali¬
jana začelo trgati po malih možga¬
nih in so mu oči stopile iz globin.

Cez nekaj trenotkov pa je Adel¬
gunda že zopet planila na noge, ka¬
kor bi bila vsa iz sebe razburjenja.

»Za danes je dovolj, je preveč,«
je rekla resno in šla nekajkrat po
sobi.

113

8

»Adelgunda . . .« je zaječal sta¬
rec in stezal obe roki po njej. »Adel¬
gunda . . .«

Ona pa se mu je poredno nasme¬
jala in posnemajoč njegovo govori¬
co, šegavo rekla:

»Ga je jutri še ena dan ... in
pojutrišnjem ga je še ena . . .«

»In jaz ga bom prišla saki dan
k moja dolce, moja čara, moja bella
Adelgunda.«

Ko je starec odšel, so se mu si¬
cer šibila kolena, a v njegovem srcu
je kraljevalo blaženstvo, Olimpija pa
je v nemem strmljenju poslušala
poročilo svoje prijateljice in občudu¬
je vzkliknila: »Ti si komedijantka
vseh komedijantk!«

<8?

114

XI.

Vsa Ljubljana se je smejala. Vsa <
Ljubljana je namreč vedela, da je
stari bogati grof Panigaj, nositelj
starega imena, lastnik različnih re-
do- 17 , blazno zaljubljen v žensko ne-
dvomljivega značaja, v bivšo nuno,
ki je pobegnila iz samostana, in da
ta ženska starega gospoda neusmilje¬
no skube in povrh še sramotno tira¬
nizira. Ljudje so si pripovedovali, da
grof svoji ljubici še pred oči ne sme,
če ji ne prinese kakega dragocenega
darila, da mora za vsak poljub pla¬
čati bankovec in sploh vsako naj¬
manjšo prijaznost drago plačati, po¬
vrh pa da ga njegova ljubica še go¬
ljufa.

Samo Rovetta di Kadona se ni
smejal, kajti Adelgunda mu je po¬
kvarila vse načrte. Rovetta di Kado¬
na je namreč imel blagi namen, od¬
vzeti staremu. grofu kar mogoče
mnogo denarja, a odkar je grof bil
suženj svoje ljubice, je imel denar
samo še za njo in mu je šel le težko

115

8*

kak bankovec izpod prstov, naj mu
je Rovetta še tako prepričevalno do¬
kazoval, da sicer njegovega sina ne
najde. To je bil glavni vzrok, da je
Rovetta sovražil Adelgundo in o njej
raznašal, kar je izvedel, misleč, da
na ta način končno vendar razdere
ljubezensko razmerje, ki mu je dela¬
lo tako občutno škodo.

Adelgunda pa je živela veselo
življenje. Imela je krasno stanova¬
nje, imela najdražje obleke, imela
vse več denarja in dragocenosti, vse
polno častilcev in vse ženstvo jo je
zavidalo. Naj je stari grof tudi s ti-
gersko ljubosumnostjo nanjo pazil,
Adelgunda je vendar znala uteči nje¬
govim vohunom. Stanovala je v isti
hiši, kakor njena prijateljica in za¬
veznica Olimpija, in kadar je zvečer
odpravila grofa, je šla navadno k
svoji prijateljici in tja so zaradi nje
prihajali različni francoski oficirji
in tam se je pri šampanjcu zabavala
do pozne noči. A tudi v krogu teh
mladih ljudi je ostala ženska, ki je
mislila samo na svojo korist.

»Ženska sem brez rodovine in
brez domačije, ženska iz samih živ¬
cev in trdne volje, a brez srca,« je
priznavala svoji prijateljici, »in za¬
to skubim vse te moške tako mirne
vesti. Jaz ne poznam ne bolesti, ne
usmiljenja. Vse to sem premagala in

116

Zadušila. Postati hočem bogata, da
bom mogla po svojem okusu živeti,
kadar moški ne bodo več za mano
noreli.«

Olimpija je v tihem občudova¬
nju sklepala roke, saj je vedela, da je
to v veliki meri sad njenih naukov.

V tem, ko je Adelgunda živela
tako brezskrbno in udobno, je Ange¬
lik ležal v ječi in obupaval sam nad
seboj. Že nekaj tednov je tekla pre¬
iskava. Dan na dan so zasliševali raz¬
lične priče na dolgo in na široko, saj
je bil Angelik obdolžen hudih raz¬
žaljen j cesarja in francoske gospo¬
ske in je bil na sumu, da je avstrij¬
ski vohun, a dasi ni nobena priča
nič slabega zanj izpovedala, ga  ven¬
dar niso izpustili. Vsak dan je slišal
isto slabo tolažbo: »Še nekaj prič je
treba zaslišati, še nekaj časa je treba
počakati.« In vsak dan se je žalosten
vrgel na svoje ležišče in se prav ne-
krščansko rotil:

»Naj jih Lucifer moji duši, ka¬
dar jo dobi v kremplje, s svojini re¬
pom toliko nabriše, da bo dlako iz¬
gubil; naj me Belcebub toliko časa
lasa, da bodo moje uši na glas cvilile,
če bom še kdaj katero zinil o Fran¬
cozih!«

Zakaj, to je bila največja Ange-
likova muka, da^sam ni vedel, je - li
nedolžen, ali pa je v svoji pijanosti

117

res kako nespametno besedo zinil. To
je bil tudi vzrok, da m imel nobene
mirne ure in da se je vse noči brez
spanja premetaval po svojem trdem
ležišču in bil je vesel mrčesa, ki ga
je bilo polno v zaporu. Lov na steni¬
ce in drugo golazen je bila njegova
edina zabava, vmes pa je s krvave¬
čim srcem mislil na Adelgundo.

»Gotovo mi jo je že kdo pre¬
vzel,« je vzdihoval. »Ce ni bila zve¬
sta nebeškemu ženinu, kako naj mi¬
slim, da bo meni.«

Ali naposled je vendar zmagala
pravica in napočil je dan, ko so se
odprla vrata temne ječe in je Ange¬
lik zopet kot svoboden mož zapustil
policijsko poslopje. Celo prijazno so
se od njega poslovili, se opravičeva¬
li in policijski uradnik mu je tudi po¬
vedal, da je prišel v preiskavo in v
zapor vsled brezimne ovadbe ter mu
priporočal, naj poizveduje, kdo da
mu je mogel storiti to hudobijo.

»Kdo mi je mogel to storiti*?«
To je bilo zdaj vprašanje, ki Angeli¬
ka ni šlo iz glave. »Nikomur nisem
nič storil. Ali so me ovadili kapuci¬
ni, ker sem jih lepo popisal na poli¬
ciji, ali pa kdo, ki mi je hotel Adel¬
gundo ukrasti. Zakaj, če nobena pri¬
ča nič proti meni ni povedala, potem
jaz tudi nič slabega nisem rekel. Tr¬
pel sem po krivici. No, tistega bom

118

že dobil, ki mi je to napravil. In gor¬
je mu. Ustrelil ga bom :  oči mu
bom izkopal, ali mu bom pa klobuk
vzel. Ce ga pa ne dobim? Oh, potem
naj se mu vname pod nosom večna
luč, da se mu bodo saje delale v nos¬
nicah, iz ušes naj mu teče goreča
smola in žeblji naj se mu v trebuhu
zarede . . .«

Kar ustaviti se je moral Ange¬
lik, da se je oddahnil, tako je bi] raz¬
burjen in v ljuti jezi je dvignil pest
in zagrozil ž njo neznanim sovražni¬
kom,da so ga ljudje začudeno pogledo¬
vali. Tega pa Angelik ni mogel pre¬
našati, in ker je bil itak na ves svet
jezen, se je mogočno razkoračil in
začel radovedneže oštevati, kakor je
svoje čase ošteval trdovratne greš¬
nike, ki niso hoteli nič odriniti za du¬
še v vicah.

»Zijala neumna!« je kričal. »Kaj
me gledate? Ce nimate nič opravila,
pojdite h kapucinom po vrv in obe¬
site se nanjo. Kdor se na kapucin¬
sko vrv obesi, temu pade duša iz hlač
naravnost v triindvajseti pekel, ka¬
mor se staka samo prelatski smrad.
Tja spadate vi vsi, zijala, zijalasta!«

In ker so se ljudje temu ošteva-
nju le smejali, se je Angelik še huje
razljutil. Hoteč nekega posebno pre¬
drznega paglavca po zasluženju zla¬
sati, je skočil za njim. V tistem tre-

119

notku pa je zaslišal sumljiv šum,
kakor bi se kaj trgalo in čutil, da se
je nekaj zgodilo za njim. Kakor oka-
menel je obstal in z obema rokama,
segel nazaj in strahoma čutil, da so
se mu hlače raztrgale. Nem samega
obupan j a, je stal sredi ceste. Z roka¬
ma je zakrival razpoklino svojih
hlač in debele solze so mu tekle čez
lice zaradi viharnega smeha vseh
gledalcev.

In iz daljave je zaslišal tudi ve¬
sel smeh, ki mu je bil znan, le pre¬
dobro znan. Ni se upal ozreti, a čutil
je, da se mu bliža Adelgunda in ves
iz sebe je umaknil roke z odprtine
svojih hlač, prijel svoj klobuk in be¬
žal med občnim posmehom, kar so
ga nesle noge, samo da je ljudem pri¬
šel izpred oči.

Ko je Angelik videl, da je srečno
utekel svojim zasmehovalcem, je
planil v najbližjo vežo, da pride zo¬
pet do sape in da preudari, kaj naj
stori. Njegova duša je bila polna ža¬
losti, zakaj rekel si je, da ga  usoda
nezaslišano hudo preganja, odkar je
zapustil kapucinski samostan, in v
njegovi notranjosti se je začelo ne¬
kaj oglašati, naj premisli, če bi mor¬
da ne bilo bolje, da prostovoljno iz¬
postavi svojega telesa zadnjo stran
prožni dolgi palici patra Špinače in
si š tem zagotovi zopet mirno in brez-

120

skrbno življenje, kakor da bi še da¬
lje prenašal toliko zla. Toda misel na
češminovo Špelico je ta notranji
glas hitro zadušila.

»Če me le ni spoznala,« je vzdi¬
hoval Angelik. »Rada se norca dela
in vse žive dni bi mi počene hlače
očitala in me smešila, da bi moje jeze
ne bilo nikdar konec.«

Iz teh razmišljevanj je Angelika
prebudila mlada dekla, ki je pritekla
po stopnicah. Angelik je strgano
stran svojih hlač obrnil proti zidu in
poklical dekle k sebi.

»O, punica, ti si gotovo še ne¬
dolžna in se boga bojiš,« jo je Ange¬
lik ogovoril s kapucinsko svečanost¬
jo. »Ce si hočeš pridobiti posebno za-
služenje, pomagaj mi in jaz ti prine¬
sem od svetega očeta blagoslovljen
rožni venec.«

»Kaj se vam je pa zgodilo, go¬
spodi« je vprašala punica, in videč,
kako je Angelik bled in prepadel, je
sočutno dostavila: »Kako pa izgle-
datel«

»Tako izgledam, kakor bi bil v
eni uri prestal vse tridnevne muke
Izveličarjeve,« je milo zavzdihnil
Angelik. »Gospod je poslal name
mnogo trpljenja in tudi nesreča se
mi je zgodila. Povej, ti vrla krščan¬
ska devica, ali je v tej hiši kak člo¬
vek, ki bi mi hotel za dobro plačilo

121

sešiti moje hlače, ki so se mi raztr¬
gale.«

»Hlače so se vam raztrgale?«
je vprašalo dekle. »Kje pa?«

Odgovora ni dobilo in ga tudi ni
bilo treba, kajti Angelik se je sloves¬
no obrnil in punica je na svoje oči
videla ves obseg nesreče, ki je zadela
Angelika. In začela se je smejati, da
so ji tekle solze po polnih licih.

»Kar z menoj pojdite, gospod,«
je končno krohotaje rekla, in Angelik
je držal z obema rokama hlače sku¬
paj in je z drobnimi koraki sledil de¬
kletu.

»V hiši imamo staro šiviljo, ki
vam bo hlače za silo zašila,« je pri¬
povedovalo dekle, ki se je še vedno
smejalo. »A kako se vam je pa zgo¬
dilo, da so se vam hlače raztrgale?«

»Pokleknil sem, ko so šli nekoga
obhajat,«- je lagal Angelik. »A le hi¬
tro pojdiva, meni se zelo mudi.«

Stara šivilja je bila koj priprav¬
ljena ustreči Angelikovi prošnji, a
ker je bila sramežljive narave, je po¬
leg peči obesila rjuho in za to rjuho
je moral sedeti Angelik in čakati na
Svoje hlače. To čakanje pa je bilo
dolgotrajno in malo prijetno, kajti
vsak čas je prišla k šivilji kaka žen¬
ska in vselej je šivilja odložila hlače
in imela s svojo obiskovalko dolgo¬
trajno konferenco. Naposled so pri-

122

šle kar tri ženske naenkrat in so toli¬
ko klepetale, da je postal Angelik
ves nemiren. Da bi videl zgovorno
ženstvo, je poskusil izza rjuhe pogle¬
dati v sobo, a odmaknil je rjuho ta¬
ko nespretno, da je padla, palica, na
kateri je visela. Ženske so prestra¬
šeno zakričale in odskočile, ko so za¬
gledale pred seboj gosposko obleče¬
nega človeka brez hlač. Šivilja pa se
je razljutila in začela kričati na An¬
gelika, kajti užaljena je bila na svoji
sramežljivosti in bala se je za svoje
dobro ime.

»Kosmatin grdi, nemarni,« se je
ljutila šivilja. »Iz samega krščan¬
skega usmiljenja mu šivam njegove
umazane hlače, pa mi napravi tako
sramoto. Kaj bodo ljudje mislili o
meni. Nazadnje bo še kdo rekel, da
še kaj imam s tem človekom.«

In jezno je zgrabila še vedno ne-
zašite hlače in jih treščila pred
noge Angeliku, ki je stal nepremično
pri peči kakor kip in debelo gledal
besnečo šiviljo. Že se je hotel pripog¬
niti, da bi hlače pobral, ko se je za¬
smilil eni izmed navzočih žensk.

»Potrpite malo, gospod,« mu je
rekla, »vam bom pa jaz posodila
hlače. Pri nas stanuje francoski
oficir, ki ima tudi civilno obleko.
Koj vam prinesem njegove hlače.«

123

In prinesla mu jih je res hitro,
in Angelik se ji je zahvalil z izbra¬
nimi besedami in v cerkvenem slogu
tako toplo, da jo je ta zalivala glo¬
boko ganila.

»Noben duhovnik ne zna tako
lepo govoriti,« je mehko dejala gi¬
njena ženska. »Za ubogo vdovo, ki ji
nihče ne privošči dobre besede, so
taki trenotki prava tolažba.«

»Vdova — tolažba« — si je mi¬
slil Angelik in v svojem srcu skle¬
nil, da se s to, tolažbe potrebno vdo¬
vo, prav temeljito seznani, če je le
količkaj v dobrih razmerah.

Zato je ponovil svojo zahvalo še
za nekoliko stopinj toplfeje in dal
vdovi roko. Pri vratih pa se je.obrnil
k šivilji, ki ga je prej tako grdo ošte¬
vala in z globokim grobnim glasom
ji je rekel:

»O, ženska, nekr.ščansk i O, žen¬
ska, slabih misli in trdega srca. Vedi,
kaj te čaka. Dokler boš živela, te bo
pogubljen angel vsak teden enkrat
s palcem v oko dregnil, po smrti pa
prideš v pekel in hudiči te bodo na
stranišču imeli za papir na veke ve¬
komaj.«

Mogočno je Angelik trikrat za¬
mahnil z roko proti stari šivilji, ki je
trepetaje gledala strašnega moža in
je potem s trdimi koraki naglo odšel.
Bil je sam s seboj jako zadovoljen.

124

»Dobro sem jo izpovedal,« se je
v mislili sam hvalil, »dobro sem
opravil. Sploh znam babnicam glavo
prati, da je kaj. O, nisem bil ne zadnji
med kapucini. Ravno nasprotno. Če
je bila babnica še tako trda in za¬
krknjena, mene se ni ubranila in še
vsako sem ugnal. Škoda, da ne znam
nič drugega poštenega, če bi mi vsaj
dovolili, da smem za svoj račun duše
reševati. To bi bila kupčija. Kočijo
bi lahko imel in še grajščino bi si
lahko kupil. 0, dokler bodo babnice
brenčale, se bo kapucinom vedno
dobro godilo.«

V prijetni zavesti, da se ni treba
ničesar več bati, je Angelik porabil
ta dah, da. si je najprej preskrbel
novo stanovanje in novo obleko, kaj¬
ti dosedanja njegova obleka se je bi¬
la v zaporu močno pokvarila. Iz pre¬
vidne štedljivosti si je tudi novo ob¬
leko nabavil pri starinarju, a to pot
je šel v prodajalno, katere lastnik je
bil dobro zapisan v kapucinskem sa¬
mostanu. S svojo cerkveno zgovor¬
nostjo je Angelik moža res premotil
tako, da mu je obleko dal za polovič¬
no ceno in mu povrh še povedal vse
.mogoče in nemogoče novice, za kate¬
re je znal Angelik s katehetsko spret¬
nostjo in temeljitostjo izpraševati. A
naj je moža še tako sukal in pestil,
spravil je iz njega same stvari, ki ga

125

niso dosti zanimale in ničesar tega,
kar bi bil rad vedel.

Zanimala ga je namreč pa samo
Adelgunda. Spoznal jo je bil po gla¬
su, ko se je smejala njegovim strga¬
nim hlačam. Nekoliko ga je to pomi¬
rilo, saj je sedaj vedel, da živi v
Ljubljani in da se nič več ne skriva.
A kje da je, kaj da dela, kje bi jo mo¬
gel dobiti, to so bile zanj še uganke,
katerih mu sicer o vseh čenčah dobro
poučeni starinar ni mogel rešiti.
Toliko več pa je vedel povedati po¬
božni mož o razuzdanih framazonih,
ki prirejajo v redutni dvorani poleg
cerkve Sv. Jakoba nesramne plese in
o malopridnih francoskih oficirjih,
ki imajo v svojem kopališču na Sta¬
rem trgu vsak teden dvakrat pojedi¬
ne, katerih se udeležujejo tudi žen¬
ske, ki časih nimajo nič drugega na
sebi, kakor figova peresa.

Angelik je vzel to na znanje z
glasnimi klici »oh, groza« — »oh svet
pokvarjeni«, in s tiho mislijo, da bi se
prav nič ne branil povabila na tako
priredbo.

Zapustil je starinarja z zadovolj¬
stvom v srcu, da o sebi samem ni ni¬
česar izvedel.

»Ti ljudje še nič ne vedo, da ni¬
sem šel živ v nebesa,« je govoril sam
s seboj. »Najbrž verjamejo še zdaj,
da se je zgodil čudež. Morda mi bo to

126

še prav prišlo. Kuto, v kateri je
Adelgunda ušla iz samostana, imam
še in jo bom dobro hranil. Kdo ve, če
je še ne bom rabil. Denarja imam že
nekam malo in misliti bo na prihod-
njost.«

Korakajoč za vodo je prišel do
ulice, v kateri je stala hiša, kjer je
slekel svojo lastno kuto in jo s san¬
dalami vred pustil za vratini, zazna-
menovanimi z ničlo. Obstal je pred
hišo.

»Ce bi prišla kaka tercijalska po¬
šast, bi jo lahko vprašal, če se je iz .te
hiše kapucinski pater Angelik živ
vzdignil v višave,« je menil. »Malo
bom le počakal.«

Ko je stopil na prag, mu je uda-
lilo na uho nekako šušljanje, enako¬
merno polglasno žebranje, ki ga je
napotilo, da je na prstih šel po veži
do vogala, kjer se je začel hodnik.
Previdno je pogledal izza vogala in
presenečenja mu je zastala sapa.

Vrata z naslikano njčlo so bila
odprta in v svitu dveh sveč je zagle¬
dal svojo na zidu visečo, s cvetlicami
okrašeno kuto, okrog katere je kleča¬
lo sedem vzdihujočih in enakomerno
polglasno žebrajočih žensk.

»O ženske krščanske,« so šepeta¬
le njegove ustne, »ve res zaslužite, da
se kapucinski pater Angelik enkrat
spusti z jasnih višav in se vam prika-

127

že na teni kraju, ki ste ga posvetile
njegovemu spominu.«

Zapustil je hišo veselega srca,
da si okrepča telo, kajti ves dan ni
bil ničesar zaužil.

»Pameten človek se o pravem
času pripravi za vse slučaje. —
Ker bom po svoji smrti najbrž
pogubljen, se moram že zdaj navaditi
pekla, ergo, pojdem v »Pekel«, pa
naj se tudi zopet opijem v tem brez¬
nu skušnjav.«

128

XII.

Gostilničar v »Peklu« je bil mož
trdnih načel. Gostov, ki niso točno
plačevali in gostov, ki so imeli opra¬
viti s policijo, ni maral in jih je kru¬
to odganjal. Na Angelika je bil pa
še posebno hud, zakaj imel je zaradi
njega toliko potov na policijo in je
prestal toliko strahu zaradi koncesi¬
je, da mu tega ni mogel odpustiti.
Ko je Angelik vstopil v njegovo krč¬
mo, ga je pozdravil z grdimi pogledi
in z osornimi besedami.

»No, kje smo se pa toliko časa
klatili?«

»Kdo se je klatil?« se je razhudil
Angelik. »Ko bi se le bil klatil kjer¬
koli, bi bilo bolje zame. Pa sem sedel,
vi moj ljubi mož, sedel ves čas, sedel
tako, da so se mi hlače strgale. Ali ve¬
ste kaj se to pravi? In po nedolžnem
sem sedel!«

Gostilničarju pa se Angelik ni
Prav nič smilil, še privoščil mu je
prestano trpljenje in zlobno ga je
vpraša]:

129

9

»Ali vam je bilo kaj dolgčas v
zaporu?«

»O, dolgčas pa prav nič,« je rav¬
nodušno odgovoril Angelik. »Kaj bi
mi bilo dolgčas! Po dnevi sem steni¬
ce preganjal in sem pri tem na vas
mislil, ponoči sem pa sam sebi štorije
pripovedoval. Ce hočete, še Vam ka- I
tero povem. Na primer tisto o gostil¬
ničarju, ki je moral toliko vode popi¬
ti, kolikor jo je. vinu pritožil.«

Gostilničarju pa tak pogovor ni¬
kakor ni ugajal in naredil mu je hi¬
tro konec.

»Slišite,« je rekel osorno, »če ho¬
čete, vam tudi jaz katero povem, na
primer o kapucinu, ki so mu jih deset
nabrisali na zadnjo stran in ga iz klo-
štra vrgli in ki ga bodo še za jezik
obesili, če bo poštenim obrtnikom in
davkoplačevalcem sitnosti delal. Ali
hočete?«

»Ne, hvala,« je odločno izjavil
Angelik. »Ne maram vzbujati nepri¬
jetnih spominov. Na zadnje bi se mi
še rane odprle... Rajši mi dajte kaj
dobrega jesti in piti.«

Angelik ni dobil samo jesti in
piti. Gostilničar mu je izročil tudi
drobno pisemce, češ, da je prišlo
zanj že pred tremi tedni. Ko je An¬
gelik to pisemce prečital, je samega
veselja skoro s stola padel, prevrnil
steklenico in kozarec, potegnil prt za

130

seboj in hotel kakor blazen bežati iz
gostilne. A zadržal ga je krčmar in
ga šele izpustil, ko je vse plačal.

»Saj sem zmerom rekel, da je
norec,« se je ljutil gostilničar. »Naj¬
brž je v kloštru toliko polenovke je¬
del, da mu je to stopilo v možgane.«

A kaj je bilo Angeliku v tem tre-
notku za gostilničarja, ko je imel v
rokah pismo svoje ljubljene Adel-
gunde, naznanjajoče mu njeno stano¬
vanje. »Špelica, Špelica,« je sopel, ko
je dirjal v Gosposko ulico, planil v
hišo, kjer je stanovala Adelgunda
in se zapodil po stopnicah gori ter te¬
kel, dokler ni moral obstati.

»Malo previsoko sem zašel,« je
menil, videč, da stoji pred zaklenje¬
nimi vratini v podstrešje. »Bom pa
od zgoraj dol začel izpraševati.«

In izpraševal je od zgoraj dol
pri vsakih vratih, kje da stanuje Ceš-
minova Špelica in izpraševal toliko
časa, da je prišel zopet do hišnih
vrat, kajti Češminove Špelice niso
nikjer poznali.

»Pa ne, da se je kam preselila v
tem času, ko sem bil jaz zaprt?« se je
vpraševal Angelik in tužno gledal na
cesto. »Ali pa si je izbrala drugo ime,
ker sirotica ne ve, da je ne morejo
več v klošter vtakniti? Kaj naj sto¬
rim? Najbolje bo, da začnem novič
izpraševati.«

131

9*

In začel je zdaj od zdolaj gor gre¬
de vpraševati in sicer zdaj po gospo¬
dični Adelgundi, ki je bila v uršulin-
skem kloštru tako preganjana, da je
morala pobegniti. Zdaj je hitro izve¬
del, da stanuje še v hiši in sicer v
drugem nadstropju. Kakor bi mu bi¬
le zrasle peruti, tako hitro je prišel
Angelik v drugo nadstropje, a njego¬
vo srce ni bilo več veselo, kajti izve¬
del je bil še več kakor je vprašal. Že¬
nica, ki mu je dala zahtevano pojas¬
nilo, je to namreč formulirala, z be¬
sedami. »a, tista nuna Adelgunda, ki
ima starega Laha za ljubimca,« in te
besede so padle Angelika kakor ka¬
men na srce in pregnale iz njega vso
radost.

Dekla, ki mu je odprla, je pač
potrdila njegovo vprašanje, da tod
stanuje gospodična Adelgunda, a v
sobo ga ni hotela pustiti, češ, da go¬
spodična ob tako pozni uri ne spreje¬
ma obiskov. Toda Angelik se ni dal
odpraviti.

»Punca, ne delaj mi napote,« je
rekel s svarilnim glasom. »Danes
grizem«. In s trdo roko je porinil de¬
kle na stran. V tem trenotku pa so se
tudi že odprla sobna vrata in na pra¬
gu se je v okusni nočni obleki prika¬
zala Adelgunda.

»Špelica, moja Spelica,« je iz glo¬
bine srca vzkliknil Angelik in z raz-

132

prostrtimi rokami se je bližal Adel-
gundi. »Daj, da te objamem, ti moja
ljuba Špelica, pojdi na moje srce, ki
kriči po tebi kakor žejen osel v pu¬
ščavi po vodi.«

Toda Adelgunda se ni dala ob¬
jeti, nego se je bolj prestrašena kakor
presenečena naglo umaknila pred
Angelikam v sobo. Šele ko ji je sledil
Angelik in so bila vrata zaprta, se je
dala objeti in poljubiti, a ni se pri
tem ganila in ni vrnila nobenega po¬
ljuba.

»Tako pozno prihajaš,« je rekla
nejevoljno. »In kaj si bo dekla misli¬
la.«

»No, kaj drugega, kakor da se
imava rada,« je menil Angelik. »To
pa lahko ve ves svet, zakaj postava
— le poslušaj — nova postava pravi,
da naju ne morejo več vtakniti v sa-
inostan. Ali slišiš, Špelica 1 ? Nič več!
In lahko se vzameva, kadar hočeva.«
»To vem že davno,« je hladno od¬
govorila Adelgunda. »Kje si pa ho¬
dil toliko časa, da te ni bilo?«

Angelik se je usedel na mehko
zofo in začel na dolgo in na široko
poročati o svojih doživljajih od dne¬
va svoje neprostovoljne ločitve od
Adelgunde pa do tega večera. Vmes
si je ogledoval stanovanje, občudo¬
val lepo opravo in druge lepe stvari,
ki so bile v sobi in končno posvetil
svojo pozornost postelji.

133

»Krasna postelja je to,« je menil
zadovoljno. »Imenitna postelja in ta¬
ko mehka in tako prostorna.« In z
zaljubljenim pogledom na Adelgun-
do je vzdihnil: »In se bo prav dobro
in sladko spalo, kaj, Špelica?«

Adelgunda pa se ni odzvala nje¬
govemu zaljubljenemu vabljenju,
tlvidevala je, da mora enkrat za vse¬
lej povedati Angeliku, da mora njiju
razmerju konec biti in storila je to
s krutimi besedami, vedoč da sicer
nič ne opravi.

»Ljubi prijatelj,« je rekla mirno
in odločno, »najino razmerje mora
postati drugačno, kakor je bilo doslej.
Najbolje bo, da se kar danes pomeni¬
va. Jaz te imam sicer prav rada, ti
si sploh edini človek, ki sem ga kdaj
ljubila, a tvoja ljubica ne morem več
biti. Oe bi ti kaj bil in kaj ime], bi
z veseljem postala tvoja žena in
vem, da bi bila oba srečna. Ali iz te¬
be ne bo nikoli nič. Ti nisi nič in ti
ne znaš nič. Jaz pa ne maram ži eti
v beraštvu in ne maram trpeti. Sebi
bom pomagala, tebi pa ne morem in
zato je najbolje, da se ali razideva za
vedno ali pa da ostaneva samo prija¬
telja, vežejo naju skupni spomini, ki
se ne dajo izbrisati, ali vzlic temu
hočem jaz hoditi svojo pot, ti pa
hodi svojo.«

Trdo in brezobzirno je govorila
Adelgunda, dasi ji je bilo težko pri

134 ’

srcu. Kakor udarci s kladivom, tak<>>
so Angelika zadele te besede; kar
omahoval je in zmanjkovalo mu je
sape in ves potrt se je sesedel na meh¬
ko zofo. Po dolgem molku je prišel
toliko k sebi, da je bridko ihteč
vzkliknil: 

»Oh, Špelica — ti si me izdala!
Oh, Špelica! Tako sem ti zaupal, ka¬
kor cesarskemu bankovcu, ti me pa
goljufaš. Vse vem, vse vem! Nekega
starega Laha imaš, ki ti je vse to
kupil, kar tukaj vidim. S tistim sta¬
rim Lahom me goljufaš ... Oh, sram
te bodi! Goljufaš me ...«

»Motiš se,« je rekla zdaj Adel-
gunda resno. »Tisti stari Lah je res
vame zaljubljen ali med nama ni nič,
prav nič ...«

»Oh, saj vem,« je jokal Angelik,
»nič ni med vama, prav nič, časih še
srajce ne.«

»Angelik — ne govori tako!
Morda ti bom kdaj kaj več povedala,
a danes ne morem. Danes tako ni mo¬
goče s teboj pametno govoriti.«

Opirajoč glavo ob roke je Angelik
ječal, da se je svoji nezvesti ljubici
resnično smilil. A vendar mu ni pri¬
voščila niti ene tolažilne besede.

»Ti si taka, kakor je bila tista
vdova v Efezu, ki je mislila, da je
njen mož mrtev, pa se je na njegovi
krsti zabavala z drugim. Mož pa ni

135

bil mrtev in je spet k sebi prišel.. •
bilo je potem gorje ... Tudi jaz sem
bil tri tedne mrtev, namreč zaprt, in
ti si se med tem zabavala s starim
Lahom. Ali zdaj sem že zopet živ,
namreč prost in zdaj bom jaz napra¬
vil gorje ... o gorje ...«

Razljučen je planil Angelik po¬
konci, dvignil je pest in grozeče je
govoril:

»O, tekla bo kri v potokih in
mrliči bodo ležali na poljani kakor
pohojene kobilice, in poslal bom go¬
reče žveplo z neba ...«

»Angelik, ti si znorel,« ga je pre¬
kinila Adelgunda. »Pojdi domu in
naspi se in pridi jutri, da se mirno
pomeniva.«

»O čem naj se pomeniva?« je
zopet žalostno ječal Angelik. »Da si
me zavrgla, to tako vem. Oh, kako
sem nesrečen. Ugasni luč, da ne bom
videl te svoje nesreče, drugače bom
še skoprnel same žalosti. Ali pa imej
še mene rada.«

»Bodi pameten, Angelik! Dveh
ljubimcev vendar ne morem na¬
enkrat imeti.«

• »Zakaj ne? Kjer je za enega^ do¬
volj, tudi drugi ne bo stradal. Špe-
lica, še mene imej rada ...«

Toda Adelgunda se ni in se ni
dala pregovoriti, nego je zdaj s pri¬
jaznim prigovarjanjem, zdaj s trdimi

136

besedami dopovedovala Angelika, da
se morata na vsak način ločiti. Obe¬
tala mu je sicer, da bo rada ž njim
občevala, ga prosila, naj jo večkrat
obišče in mu celo slovesno oblju¬
bila, da postane rada njegova žena,
če si ustanovi le količkaj ugodno
eksistenco, toda Angelika ni s tem
niti potolažila, niti odpravila iz hiše.
Angelik je zdaj jokal in se zdaj jezil,
zdaj je prosil in zdaj grozil, šel pa le
ni. Adelgunda je postajala vse ne¬
mirnejša in srditejša, toda Angelik
se ni premaknil z zofe, na katero se
je bil usedel. Naposled je Adelgunda
poklicala deklo in ji naročila, naj gre
po policaja. Izrekla je to pač samo
kot grožnjo, a pomagalo je takoj.
Komaj je slišal Angelik besedo »po¬
licaj,« je že planil pokonci kakor bi
ga bila zadela palica patra Špinače.
Pred oči mu je stopil temni in vlažni
policijski zapor, spomnil se je vseh
stenic, ki so ga pikale, spomnil se na¬
gnusne hrane in ostrih zasliševanj in
se v hipu spremenil v krotko jagnje.

»Že grem,« je rekel užaljen v
svojih najsvetejših čustvih. »Sam
pojdem. Ni treba nič policaja klicati,
če pa misliš, da se ti odpovem, se
motiš.«

»Bodi vendar pameten, Angelik,«
je zdaj prijazno rekla Adelgunda.
»In za slovo mi daj poljub.«

137

»Ne dam ga,« jo je moško za¬
vrnil Angelik. »Le to ti rečem, če
mene ne maraš, pa drugega tudi ne
boš imela.«

In ponosno je pograbil svoj klo¬
buk in brez slovesa je zapustil sobo.

Iz hiše pa ni mogel, kajti hišna
vrata so bila že zaklenjena. Adel-
gunda ni mislila na to, da bi bila po¬
slala deklo odpret vrata, Angelik pa
je bil preponosen, da bi bil šel nazaj
vprašat za ključ.

Kolovratil je nekaj časa po veži
in po dvorišču in se naposled usedel
na zaboj, ki je stal pri vratih.

»Ce prej ne, jutri zjutraj bo že
kdo vrata odprl,« je rekel sam pri
sebi in se stegnil na zaboju ter vzlic
vsem razburjenjem tega dneva trdno
zaspal in spal do dneva tako, da se je
moral zjutraj še skrivati po stop¬
nicah, ko je hišnik odklepal vrata.

»To hišo moram enkrat natanko
revidirati,« je razmišljeval, ko je šel
proti svojemu domu, »in s kakim
človekom se moram seznaniti, ki tu
stanuje — o ni še vse izgubljeno,
Špelica moja, ni še vse izgubljeno.«

138

XIII.

V sami srajci je Angelik sedel
na postelji v svoji skromni podstreš¬
ni sobi ter z intenzivnim zanimanjem
ogledoval svoje gole noge. Ta dan
je prišel prvič do spoznanja, da so
njegove noge kosmate kakor njegova
vest, in to mu je dalo zaupanje, da bo
naposled vendar premagal vse te¬
žave, zavzel vse barikade, ki jih je
usoda napravila na potu njegove¬
ga življenja, ter dosegel cilj svojih
stremljenj: bogastvo in Špelico.

Preštel je bil dvakrat in trikrat
svoje imetje in uspeh tega štetja je
bilo spoznanje, da njegova imovina
čudovito hitro gineva in da bo treba
dobiti izdaten vir dohodkov.

»Ce bi šlo tako naprej, bi se mo¬
ral nazadnje še res kakega pošte¬
nega dela, prijeti,« je slabovoljno go¬
voril sam s seboj.»To bi bilo jako ne¬
prijetno. Posebno zdaj, ko moram
odgnati onega starega Laha, ki za¬
peljuje Špelico. Z delom ni še noben
človek prišel do bogastva. Ruda,

139

golj’fija tebe redi,« bi bil moral peti
Vodnik, ki je tudi kuto slekel in po¬
tem imel tako srečo, da je postal
velik gospod. Ce je izkoriščanje člo¬
veške neumnosti goljufija -—■ pa naj
bo. Jaz drugega nič ne znam kot
babnice za norca imeti — si bom pa
s tem služil kovano rudo.«

Ta sampgovor je le sumarično
izrazil, kar je Angelik že prejšnji
dan započel pri usmiljeni vdovi, ki
mu je bila tako prijazno pomagala
iz velike stiske s tem, da mu je poso¬
dila hlače. Vdova, ki je bila sicer
stara že kakih petdeset let, je pa kraj
vse svoje pobožnosti in vzlic svoji
starosti imela še trenotke jako člo¬
veških hrepenenj. To je Angelik spo¬
znal takoj pri svojem prvem obisku,
ko je vdovi vrnil posojene mu hlače,
in ker je pri ti priliki tudi izvedel,
da ima vdova nekaj premoženja, da
ima še več prijateljic, katerih slabše
polovice že spe večno spanje ter
končno dognal, da se vse to ženstvo
tudi najživahneje zanima za lote¬
rijo, je po resnem preudarku na¬
pravil natančen načrt za svoje na¬
daljnje postopanje ter si obetal, da.
svojih moči in svojega časa v krogu
teh vdov ne bo zaman trosil.

Za ta popoldan je bil določen
prvi sestanek povabljenega ženstva
pri njegovi vdoveli znanki, toda An-

140

gelik si je že v naprej izgovoril, da
se bodo nadalnji sestanki vršili zve¬
čer,- ker se mn je zdela tema pri-
pravnejša za njegove namene.

Dopoldanski čas je porabil za
poizvedovanja po grofu Panigaju.
Oblezel je različne hiše v Gosposki
ulici, koder je stanovala Adelgunda,
in eksaminiral različne ženske, ki jih
je poznal še izza časa, ko je bil ka¬
pucin, ki pa njega v meščanski
obleki in brez brade niso spoznale.
In ker je bila Adelgunda pri po¬
božnih ženskah znana kot ubegla
nuna in že vsled tega pri njih slabo
zapisana, je Angelik izvedel straho¬
vite stvari o njenem početju. Toda
vse to ni zmanjšalo njegove ljubezni
do Adelgunde, pač pa povečalo nje¬
govo sovraštvo do grofa Panigaja.

»O, nebeški oče,« je prosil v svo¬
jem srcu, »daj mi zgovornost sv. Po¬
likarpa, ki je znal tako grozovito
zmerjati, da je njegovo ime z zlatimi
črkami zapisano v zgodovini du¬
ševnih velikanov naše cerkve. In daj
mi moč tistega angela, ki ga je
sv. Janez videl na Patmosu, ko je od
hudiča obsedenega zmaja ob tla
treščil, ga  zvezal, ga vrgel v straho¬
vito brezno in to brezno zapečatil.
Te lastnosti mi daj, nebeški oče, da
bom primerno obračunal s tistim
starim Lahom, ki mi je zapeljal mojo
Špelico.«

141

Ko je Angelik dokončal ta goreči
samogovor, si je naročil v »Peklu«
dobro kosilo. In ker ni imela melan¬
holija njegove duše nobenega vpliva
na poželjenja njegovega želodca, je
zaužil svoje kosilo z običajnim te¬
kom, ki ga je framazonsko navdah¬
njeni gostilničar v duhu imenoval
kapucinsko požrešnost. Ko je bil An¬
gelik tako sit, da je komaj dihal, je
porinil krožnik z ostanki od sebe iu
iskreno zavzdihnil:

»Oh,.zakaj nisem opica! Ta ni
nikoli sita. Jaz bi prav rad še kake
tri ure jedel, če bi imel le kam de-
vati.«

Gostilničar se je na to priznanje
njegove kuhinje revanžiral Ange¬
liko s tem, da mu je dal na razpola¬
ganje zobotrebec ter ga prijateljsko
podučil o porabi tega instrumenta.
Angelik mu je bil za to prijaznost
prav hvaležen.

»Tako — tako,« je rekel na go¬
stilničarjev podob. Lejte, lejte, kaj
si ljudje vse izmislijo. In skoro čisto
nov je ta zobotrebec.«

»I, kajpak,« je dejal gostilničar.
»Samo pri dveh mizah so ga rabili.«

»Pa je res nekaj izvrstnega tak
zobotrebec,« je menil Angelik. »V
kloštru smo si zobe z vilicami tre¬
bili. To je pa jako nevarno, posebno
če je človek nekaj pil. Nekoč smo

142

imeli gvardijana, ki se mu je po ko¬
silu vedno roka tresla, in ta je imel
večkrat tako opikan jezik, da ga je
moral celo uro iz ust moleti in z vodo
prati, da je rane hladil.«

Popolni uspeh, ki ga je gostil¬
ničar dosegel s svojim prvim civili-
zatoričnim poskusom, je vzbudil nje¬
govo častilakomnost in storil je še
daljnji korak ter poskusil Angelika
dopovedati, da riganje po obedu vsaj
v javnih lokalih ne velja več za’ lepo
navado, kakor je to bilo v starih
krščanskih časih, namreč pred pri¬
hodom Francozov. Toda v tem oziru
pri vsi svoji zgovornosti ni mogel
prepričati Angelika.

»Jaz sem gotovo velik prijatelj
Francozov, in če bi vsak teden en¬
krat prevažali kako nago dekle kot
boginjo modrosti po Ljubljani, bi se
jaz take procesije gotovo udeležil.
Ali drugače sem mnenja, da mora
človek naravno ~ : ”<>ti. Riganje je pa
naravno opravilo in se po kloštersko
imenuje meditacija. O, nikoli ne bom
pozabil lepih uric meditiranja. Sploh
so bili v Idošterskem življenju moji
edini svetli trenotki tisti, ko smo po
obedu sedeli v refektoriju. Eden je
glasno čital življenje svetnikov, dru¬
gi smo pa bili zatopljeni v premiš¬
ljevanja in pehalo se nam je.«

143


Angelik je svoja izvajanja za- :
ključil s tako krepkim »hek«, da je
natakarici padel krožnik iz rok. Go¬
stilničar je pri žvenketu črepinj
takoj prekinil svoje civilizatorično
prizadevanje in se posvetil okol- |
nostim primernemu oštevanju svoje j
nerodne natakarice. Vnel se je pre¬
pir, pri katerem je natakarica zvra- |
čala vso krivdo za razbitje krož- |
nika na Angelika. Ta pa je bil tako
sit, da niti svojega osebnega dosto-
janstva ni mogel braniti s potrebno
eneržijo in 's sebi lastno zgovor¬
nostjo. Resignirano je poslušal stru-
penb opazke razdražene natakarice j
in le od časa do časa dal od sebe I
kak »hek«.

Po srečno prestanem prebavlja- |
n ju, ko je bil Angelik zopet v polni
posesti svojih duševnih moči, se je ■
odpravil na sestanek pri usmiljeni
vdovi. Na tem potu je Angelik obža¬
loval, da o tej vdovi še ne ve nič več,
kakor da ji je ime Rozalinda Pred- ,
pasnikova in da v drugem nadstropju
stare hiše v Salendrovi ulici že celih
štirinajst let premaguje vdovske
skušnjave. Tolažila pa ga je zavest,
da še v najkrajšem času do dobra
poduči o njenih razmerah, kakor tu¬
di o razmerah njenih prijateljic, po¬
vabljenih na današnji sestanek in da
1)0 potem brez težav izvrševal svoje
načrte.

144

Ko je stopil čez prag vdove Ro-
zalinde Predpasnikove, je zašumelo v
sobi in sedem žensk se je dvignilo s
stolov, sedem glav se je obrnilo proti
vratom in sedem obrazov se je Ange¬
liko nasmehnilo. Angelik je ostal,
prekrižal roke na prsih in se slovesno
priklonil,, potem pa razprostrl roke
in z globokim glasom rekel:

»Blagoslovljene in pozdravljene
v Gospodu! Blagoslovljene in po¬
zdravljene ve krščanske vdove, ki ste
iz 'lastne moči tako trdne, da vas du¬
hovi zapeljivosti in greha doslej niso
mogli premagati. Srečno je moje
oko, da vas vidi in moja duša, vriska,
da je našla pot do vas.«

Angelik je zopet prekrižal roke
na prsih ter se globoko priklonil in
vseh sedem vdov je storilo enako. In
kakor Angelik so zbrane vdove na¬
pravile svete obraze in obračale oči,
samo da so vdove s tihim občudova¬
njem mislile: »oh, kak mož,« med
tem ko jih je Angelik sam pri sebi
imenoval: »pošasti neumne.«

Potem se je Angelik usedel med
vdove in pijoč neko kavi podobno te¬
kočino,glede katere je na tihem želel,
da bi se sproti premenila v brinjevec,
je vdovam razlagal namen svojega
prihoda.

»Moje poslanstvo na tem svetu,«
je pripovedoval Angelik, »je posebne

145

10

vrste in zato sem tudi odložil sveče-
niško obleko. Bil sem misijonar v
Afriki, obiskal sem Jeruzalem in
Betlehem, kopal sem se v reki Jor¬
dan in počival sem na vrtu Gezema-
net. In na tem vrtu mi je padla s sta¬
rodavnega drevesa zrela tepka na če¬
lo in bil sem razsvetljen. In zaslišal
sem na gori Sinaj trombo in iz vejev¬
ja starodavne tepke mi je ukazal mo¬
gočen glas: Vzemi figovo pero in
pojdi po svetu, in koder boš našel
krepostne vdove, tamkaj ustanovi v
znamenju figovega peresa bratovšči¬
no neutolaženih vdov. In če boš spo¬
znal, da so te vdove vredne in za¬
služne, jim smeš tudi pomagati, da
zadene ena izmed njih terno v lote¬
riji. Toda v vsaki deželi samo tista,
ki je najvrednejša.«

»Oh — oh — oh — gospod —
terno« — je ječalo sedem žensk. »Go¬
spod — povejte numare — «.

Vse iz sebe so bile neutolažene
vdove, vse so naenkrat regljale na
Angelika in vse so prisegale, da so
popolne in krepostne. Trajalo je pre¬
cej časa, predno je prišel Angelik do
besede.

»Poslušajte, spoštovane krščan¬
ske vdove,« je končno nadaljeval An¬
gelik. »Človek ima v sebi moč, da
stopi v zvezo s čeznaravnimi močmi.
Most za to je dvojni trikotnik.«

146

i S krepko roko je naslikal Ange-
?■ lik na mizo dva trikotnika, ki sta le-
i I zala drug na drugem, tako da sta

- ! stvarjala oba skupaj šest trikotni-

- I kov.

- | »Vidite, krščanske vdove, to
• I znamenje se imenuje ključ Salamo-

I nov. Šest trikotnikov je tukaj, in od
notranjega prostora sega na ven,
namreč v večnost,   šest osti, ki
imajo dvanajst črt. Število dvanajst
je skrivnostno število. Dvanajst je
bilo apostolov, dvanajst rodov izra¬
elskih, dvanajst je mesecev v letu,
dvanajst je bilo kruhov v templju,
dvanajst je zvezd v kroni nebeške
-j kraljice in dvanajst je stebrov v ne¬
beškem Jeruzalemu.«

»Oh, gospod, dalje, dalje,« so za¬
stokale vdove, ko je Angelik nekoli¬
ko prenehal, da bi zajel sapo.

»Dvanajst tednov traja tudi pri-
j pravljanje za odločitev,« je zopet po¬
vzel Angelik. »Pripravljati pa se je
s premagovanjem skušnjav, ne s po¬
sti in praznimi molitvami. Enkrat
na teden bo imela naša bratovščina
skupno opravilo. Na mizo bom nasli¬
kal Salomonov ključ. V zunanje
I trikotnike morajo članice položiti
vsaka srebrnik za pet frankov, da se
hudobni duhovi ne bodo mogli pri¬
bližati. Ta denar bom porabil za ma¬
še za duše v vicah. V srednjem pro-

147 10*

štoru dvojnega trikotnika bo pa go¬
rela blagoslovljena sveča.«

»Kdo bo pa skušnjave delal?« je
tiho in sramežljivo vprašala Kozalin-
da Predpasnikova, in spravila je v
takih ceremonijah sicer jako izvež-
banega Angelika prvič v njegovem
življenju nekoliko v zadrego. A znal
si je pomagati.

»Skušnjave vam bodo delali hu¬
dobni duhovi,« je s karajočim gla¬
som dejal Angelik. »Vsaka se bo mo¬
rala zamisliti v greh. Ce bo začela
dobivati dopadajenje nad grehom, si
bo morala to pregnati z bičanjem; v
slučaju potrebe bom tudi jaz poma¬
gal. Katera bo pa skušnjave najsijaj¬
nejše premagala in se izkazala za
najpopolnejšo, tisti se bodo po prete¬
ku dvanajstih pokor, ko bo blago¬
slovljena sveča ugasnila, prikazale v
srednjem prostoru dvojnega trikot¬
nika tri številke in na te tri številke
bo v loteriji zadela terno.«

»Oh, gospod, oh gospod,« so vzdi¬
hovale v blaženem pričakovanju to¬
peče se vdove, »kdaj pa začnemo?«

»Kadar vas je volja, blage kr¬
ščanske vdove,« je menil Angelik.
»Tudi danes bi lahko, a bolje bo, da
se z zbranim duhom pripravimo.
Predlagam torej, da bi naša bratov¬
ščina jutri imela svojo prvo vajo.«

148

Neutolažene vdove so bile s tem
zadovoljne, a zadržale so Angelika
še dolgo časa, zakaj hotele so izvede¬
ti še toliko posamičnosti, da so časih
spravile celo v laganju do popolnosti
izvežbanega Angelika v stisko.

Ko pa je končno ves utrujen za¬
pustil stanovanje Rozalinde Pred-
pasnikove, je imel prijetno zavest,
da bo vsaj dvanajst tednov lahko
prav prijetno in brezskrbno živel na
stroške neutolaženili vdov, a na
daljnjo prihodnjost Angelik sploh ni
bil v stanu misliti.

149

XIV.

Bratovščina neutolaženih vdov
je lepo uspevala. Število članic se je
v enem tednu pomnožilo za pet je¬
zikov, tako, da je moral imeti An¬
gelik po dve »vaji« na teden. Goreč¬
nost je bila velika, a tudi skušnjave
so bile čedalje večje in zlasti Roza-
linda Predpasnikova je imela pre¬
stajati vse hujše boje z zlobnimi du¬
hovi, tako da je morala milo prositi
Angelikove pomoči.Sredi temne sobe
je bilo napravljeno čarovniško zna¬
menje, v sredi je brlela debela vo¬
ščenka, neutolažene vdove pa so kle¬
čale okrog dvojnega trikotnika tako,
da so se z glavami dotikale tal. In
ječanje je bilo veliko in milo je bilo
zdihovanje in bolestno je zdaj ta,
zdaj ona zaklicala:

»Oh, gospod, pomagajte, poma¬
gajte!«

Tedaj pa je Angelik vzel dolgo
mokro šibo, napravil svečana čarov¬
niška znamenja z rokama in govoril
z zamolklim glasom:

150

»Lakajčate lababate! Dvanajst
je bilo apostolov, dvanajst rodov iz¬
raelskih, dvanajst kruhov v templju
in skozi dvanajst vrat in dvanajst
stebrov nebeškega Jeruzalema ti po¬
maga dvanajst objemov s šibo. Li-
bašite lojepote — lababate lavka-
jate.«

In dvanajstkrat je zažvigala šiba
in dvanajstkrat se je slišalo: »a-jej«.

Angelik je vestno in z vnemo
opravljal posle duhovnega voditelja
bratovščine neutolaženih vdov. Se¬
veda je tudi vestno pobral pri vsaki
vaji v čarovniško znamenje položene
srebrne franke, in ko je Rozalinda
Predpasnikova zadela koj po drugi
vaji ambo v loteriji, je bila vdanost
vseh članic njegove bratovščine
brez meja.

V soseščini pa je kuhala sovra¬
štvo in osveto stara šivilja, ki je An¬
gelik ni hotel sprejeti v svojo bra¬
tovščino, češ:

»Kakor ona ni hotela zašiti mojih
hlač, tako ji jaz ne odprem pota do
sreče. Klin s klinom in zob za zob!«

Kakor pa je bil Angelik zado¬
voljen z uspehom svoje spekulacije
na tercijalsko neumnost, tako malo
je bil zadovoljen s svojimi prizade¬
vanji pregnati starega zapeljivca
ljubljene Špelice. Ves svoj prosti čas
je posvečeval razmišljevanju, kako

151

bi izpodrinil grofa Panigaja in si
zopet pridobil izgubljeno ljubico.
Adelgundi sami se ni približal, pač
pa je nanjo prežal na vseh koncih in
krajih, zasledoval njo in Panigaja
na vseh potih in potem vsak večer v
»Peklu« gasil svojo žalost toliko ča¬
sa, da je mogel samo še jokati nad
svojo izgubljeno srečo.

A še dosti nesrečnejši je bil do¬
stojanstveni vitez Rovetta di Ka-
dona, samo da je znal svoje bolesti
skrivati pred svetom tudi kadar ga
je imel v glavi. Odkar je grof Pa-
nigaj zapadel v mrežo lepe in zvi¬
jačne Adelgunde, ni imel za viteza
Rovetto di Kadona ne časa, in kar je
bilo še huje, tudi ne denarja. Samo
zjutraj se mu je smel približati vitez
Rovetta di Kadona, in še tedaj je bil
grof vse manj prijazen in vse bolj
skop.

»A ste ga dobila mojega sini«
to je bilo vsako jutro prvo vprašanje
starega Italijana, in ker je moral vi¬
tez Rovetta di Kadona to vprašanje
vselej zanikati, se je grof razljutil
in ga ošteval:

»Ma, vi ste ga za nič! Vi ga nič
ne znate! Ga bom poiskala ena druga
človek.«

In samo z nevoljo mu je vrgel
dogovorjeno plačilo, in še to zagrenil
Rovetti z grožnjo, da ga drugi dan

152

zanesljivo odslovi, če ne najde izgub¬
ljenega sina.

»Sem ga bila oženjena trideset
leta! Sem ga imela dvanajst otrok
in ga je bila polovica moja. Pa ga je
vse umrla. Samo tega sin iz tista
mula iz Trnovo ga je forse še živa.
Ga bo dobila mojega ime, ga bo do¬
bila mojega denar. Pejte ga dobit.«

Tako je rentačil stari Italijan in
vitez Rovetta di Kadona je begal po
mestu in izpraševal in izpraševal in
pri tem mu je krvavelo srce, kajti
tudi on je goreče a brezupno ljubil
Adelgundo.

Kajti ko ji je enkrat razodel svo¬
ja čuvstva, se mu je tako brezsrčno
smejala v obraz in mu s tako brez¬
obzirnostjo podrla vse nade, da se ni
upal v njeno bližino, posebno ker se
je bal, da bi kaj povedala staremu
grofu in bi mu ta potem odvzel ves
zaslužek.

»O, ko bi imel kaj denarja,« je
vzdihoval Rovetta di Kadona. »Za
denar se dobi čast, za denar se dobi
slava, za denar se dobe redovi, za de¬
nar se dobi ljubezen. Ko bi imel de¬
nar — kako hitro bi pregnal tega
starega Laha in vse tiste oficirje, ki
se love okrog Adelgunde. A kaj, ko
sem revež, ko nimam nič.«

A to niso bile edine misli, ki so
rojile nesrečniku po glavi. Rovetta

153

di Kadona je delal tudi načrte, čud¬
ne, strašne in nemogoče načrte, samo
da; se ni upal nobenega izvršiti.

Na svojih romanjih od župnišča
do župnišča, od urada do urada, od
hiše do hiše in od terci j alke do ter-
cijalke je sicer glede sina grofa Pa-
nigaja in »tiste mule« iz Trnovega
izsledil dosti važne podatke, a o sinu
samem ni dobil nobenega sledu. Iz¬
vedel je, da je Magdalena Kozamer-
nikova imela sina, ki ga ni vzela se¬
boj, ko je zapustila Ljubljano, mar¬
več ga izročila neki znanki na Barju,
kjer so bili na hrani nezakonski
otroci. Dognal je tudi, da je bil pri
tisti ženski na hrani otrok neke fa-
rovške kuharice. Ko je ta otrok
umrl, je dotična ženska to prikrila
materi in prejemala dalje denar, ki
ga je pošiljala farovška kuharica. In
ker Magdalena Kozamernikova za
svojega sina ni nikdar vprašala, ga
je premetena Barjanka, ko je do¬
rasel, izročila farovški kuharici, češ,
da je njen. In farovška kuharica je
zanj z ljubeznijo skrbela, dokler ni
prišla celi goljufiji na sled. Potem
pa ga je zavrgla in nihče ni vedel,
kam je izginil.

, »Ignacij Kozamernik, rojen v
Ljubljani, dne 26. avgusta 1872,« to
je Rovetti di Kadona krožilo nepre¬
stano po glavi, to mu je bilo stokrat

154

na dan na jeziku, po tem je izpraše¬
val pri vsakih vratih. Da ni umrl, to
so mu povedali v uradih, a kje da je,
tega mu ni nihče vedel povedati.

Ves upehan in zatopljen v svoje
misli se je vračal Rovetta di Kadona
z Viča v Ljubljano, in ker je bila že
tema, jo je krenil po Salendrovih
" ulicah. Nič ni gledal .okrog sebe, saj
। so ga trpinčile težke skrbi in tako se
je zgodilo, da se je zaletel v človeka,
ki je ravno stopil iz stare hiše, tako
močno, da se je mož skoro podrl.

»O pardon — pardon,« je vzklik¬
nil Rovetta di Kadona ves pre¬
strašen.

»Kaj — zdaj boš pa še zmerjal,«
je bil ljut odgovor zadetega moža in
z vzdignjeno roko je stopil Angelik
pred Rovetto. A ko mu je pogledal v
obraz, mu je tudi upadla roka.

»A — vi ste,« je vzkliknil veselo.
»Midva se' pa poznava. Saj sva že
skupaj pila, ali ne?«

»Da, gospod,« je odgovoril Ro¬
vetta. »V »Peklu« sva bila skupaj.«

»No, če vam je prav, pa pojdiva
še nocoj tja,« je menil Angelik
dobrodušno. »In mi ne zamerite, da
sem bil prej tako nevljuden in sem
kar pest dvignil. Ali veste, jaz sem
bil slabe volje. Imel sem namreč da¬
nes že pol dvoboja.«

I

155

»Kako?« se je/začudil Rovetta di
Kadona. »Pol dvoboja?«

»Da! Polovico dvoboja sem pre¬
stal. Prvo polovico namreč. Hudo je
bilo in ni čuda, cOa/sem še zdaj tako
jezen. Veste, to ne bilo tako. Neki
francoski oficir je spremljal mojo
nekdanjo nevesto. 'Ko se je bd nje po¬
slovil, sem si hotel moža ogledati.
Samo, cfa bi ga poznal. No in ker sem
si ga ogledoval, se je /ta človek razko ¬
račil in je vpil nad menoj. In, slišite,
nazadnje me je še razžalil in me dva¬
krat pošteno brcnil. /<

Rovetta se je ha tihem iskreno
veselil te nezgode/ svojega /pivskega
bratca in mu TTtcii kot dober človek
prejete Wce privoščili.';

»To jK bila torej prva! polovica
vašega dvobbjul« ; /

''"V »Da polovica'' ki sem

jo prestal.«

»In kaj/se-.je potem zgodilo?«

■ .1 a z.sem bil seveda hud in raz¬
žaljen. Bog ve, kaj bi se bilo vse zgo¬
dilo, ko bi bil tisti grdin še malo y .pO-
čakal. Slišite! Ko sem jaz. h sebi pri¬
šel, takrat je vse v meni zavrelo.
Trikrat sem pljunil za oficirjem- in
tako sem ga zmejjal, da bi ga bilo
lahko’do-sodnega dne sram, če bi me
bil slišal. Jn -še borila bi se bila in
pa streljala/'ko bi mi fie bil ušel. A
kaj, ko toliko časa nisem k sebi pri¬
šel in mi je oficir ušel.«

156

»Vi ste res vrl in neustrašen
mož,« je Rovetta hvalil novega tova¬
riša. »Prvo polovico dvoboja ste res
hrabro prestali.«

\ »Kajneda?« je veselo vzkliknil
Angelik. »No in ker ste vi tako uvi¬
deven mož, bom pa danes jaz dal za
bokal vina, da primerno proslaviva
najino prijateljstvo.«

Ih pila sta potem do pozne noči,
in ko je bil Angelik že tako vesel, da
nič vec\ni prav vedel, kaj dela in kaj
govori, tedaj mu je začel Rovetta pri¬
povedovati skrivnostne stvari o
Adelgundi-.

»O, bodite veseli, da ste se izne¬
bili, te vaše .neveste,« mu je dopove¬
doval. »To vr ' je strašna ženska!
Starega grofa Panigaja ima tako za
norca, da se še meni sinili. In nič
srca nima. Samo denar hoče. Še obu¬
božal bo stari grof, če ga bo še dol¬
go skubila.«

»Kako me to veseli,« se je smejal
Angelik. »Kako mu to privoščim.
Vse mu naj vzame, vse do zadnjega
krajcarja, tako da bo moral na ka¬
pucinski porti prosit tiste župce, ki
bi je še pes ne povohal.«

»Vidim, da ste blag mož, gospod
Angelik,« je menil Rovetta. »Poslu¬
šajte me torej dalje. Kot prijatelj
vam hočem vse razodeti, kar vem,
samo da boste laglje pozabili na svo¬
jo nezvesto Adelgundo. Ta ženska

157

sploh ne ve, kaj je zvestoba. Glejte, '
ta ubogi grof Panigaj ji izpolnjuje
vse želje, trosi zanjo denar, kakor
bil iz uma, a ona ga goljufa z dri; ; , , ’
mi. Najraje ima oficirje.«

»To pa že ni res,« je odločno
ugovarjal Angelik. »Adelgunda mi
je sama povedala, da oficirjev nič ne
mara, samo uniforme se ji dopa-
dejo.«

»Vi že dlje časa niste ž njo go¬
vorili in torej ne veste njenega seda¬
njega mišljenja,« se je razvnel Ro-
vetta di Kadona. »Mene poslušajte,
ki natančno vem, kako in kaj. Adel¬
gunda ima kar tri oficirje za ljubim¬
ce. Skoro vsako noč gre skrivaj iz 1
hiše.«

»Kaj pa pravi tisti stari Itali¬
jan, ki ji denar daje?«

»Nič — saj ne verjame, da ga
Adelgunda goljufa.«

»Saj jaz tudi ne verjamem,« je
menil Angelik. »Ko mi je vendar
Adelgunda sama rekla, da oficirjev
ne mara.«

Rovetta di Kadona bi bil Ange-
liku najraje vrgel nekaj tepcev., ob
glavo, toda uvidevajoč, da bo tega
moža še rabil, se je premagoval.

»Ali hočete dokazov, gospod
Angelik?« je vprašal jezno. »Tudi te
vam preskrbim! Jutri zvečer imajo
oficirji v svojem kopališču na Sta¬
rem trgu zabavo. Nekako maskerado

158

ali odhodnico igralkam kali. Adel-
'Tunda bo gotovo tam. Oe hočete,
m pokažem, kako se lahko prepri-
ote. Ali hočete?«

»Hm — ali je nevarno?« je vpra¬
šal Angelik.

»E, kaj bo nevarno! V najslab-
šem slučaju bodete zopet prestali po¬
lovico dvoboja.«

»To pa že riskiram,« je menil
Angelik. »Za vse slučaje bom pa ob¬
lekel kapucinsko kuto.«

Domenila sta se vse natančno in
Rovetta je bil tako zadovoljen z uspe¬
hom tega pogovora, da je premagal
svojo skopost in naročil še bokal vi¬
na ter ga le po neljubem slučaju po¬
zabil plačati. Tako sta pila in pila.

XV.

Adelgunda se je pripravljala za
maskerado v oficirskem kopališču.
Hotela je biti najlepša, hotela je biti
kraljica tega večera in si pripravlja¬
la dražesten kostum. Skrbelo jo je
samo, kako da naj se odkriža grofa
Panigaja, ki je prišel vsako popoldne
k njej na obisk in se pustil od nje
trpinčiti do pozne noči. Panigaj je
bil ljubosumen in ni pustil Adelgun-
de nikamor, najmanj pa bi jo bi] pu¬
stil na maskerado.

Ob navadni popoldanski uri je
vstopil grof Panigaj v sobo svoje iz¬
voljenke in se ji bližal z ljubeznivim
usmevom. Adelgunda pa na njegov
pozdrav ni nič odgovorila, nekako
plaho se je umaknila pred njim in
ga gledala z debelimi očmi.

»Dober dan, dober dan, mia dol-
ce Adelgunda,« je ponavljal Pani¬
gaj.

»Memento mori«, je odgovorila
Adelgunda z grobnim glasom.

160

»E, cosa? Kaj ti ga  je?« je pre-
I strašeno vprašal Panigaj in odložil
| klobuk in rokavice.

»Meni ni nič, moj ljubljeni že-
| nin«, je odgovorila Adelgunda, »to-
f da tebi mora nekaj biti.«

In naenkrat je skočila k njemu,
Ise oklenila njegovega vratu in z jo-
I kajočim glasom rekla:

»Oh, nikar še ne umri, nikar me
j,?ne zapusti!«

»Ma kaj govoriš,« se je hudoval
I stari grof, ki sploh ni maral nič sli¬
šati o smrti. »Jaz ga ne bom umrla!
Pa zakaj bi ga jaz umrla? Ga imam
' še molti affari na tega svet.«

»O ti zlata, ti blaga duša!« je ih-
I, tela Adelgunda. »Ali jaz se tako bo-
I jim, da boš umrl. In danes sem se te
; kar ustrašila. Ponoči se mi je sanja-
| lo, da si umrl brez testamenta in da
so mi vse vzeli, kar si mi daroval. In
zdaj, ko si vstopil v sobo, sem na
prvi pogled videla, kako ti ušesa
proč stoje. In komur ušesa enkrat

■ proč stoje, ta umrje v osmih dneh.
Ah, nikar ne umri, pa če že umreš,
saj ne brez testamenta.«

»Ma jaz ga ne bom umrla,« se je
butil grof. »Jaz ga  nečem in ga ne-

■ čem!«

Izvil se je Adelgundi iz rok in
začel jezno korakati po sobi. »Ga ne
bom umrla!« je rentačil, a vendar se
' je vsak čas ustavil pred zrcalom in

161

11

ogledoval svoj stari, oveneli in upad- '
li obraz.

»Zakaj bi ga jaz umrla 1 ? Seni ga
še molto zdrava.«

»O, slabo izgledaš,« je jokala
Adelgunda. »Ko bi se hotel vsaj ču¬
vati. Pa ti nič ne paziš in mi brez¬
srčno delaš take skrbi. Ti bi moral
iti vsak dan ob osmih v posteljo. 0,
ko bi jaz bila tvoja žena, ob osmih bi
moral biti v postelji in jaz bi te čtig
vala. Zdaj pa, ko hodiš tako pozndft
spat, ti pa že ušesa proč stoje . . .«

Za ta dan je bilo Panigaju vse j
veselje pokvarjeno. In ker Adelgun-/
da izjemoma ni nič denarja od njega
zahtevala, je naposled verjel, da se
Adelgunda zanj boji.

»Bom ga šla danes spat ob os¬
mih,« se je odločil, toliko laglje, ker
ga je spominjanje na smrt pripravi¬
lo ob vso dobro voljo.

In ostal je res le malo čaša pri
Adelgundi ih je, še pred osmo' uro od¬
šel na svoj dom. TCb' so”se vrata za
r.jim zaprla, je Adelgunda tresknila
v roke in se razposajeno prekuceva- j
la po zofi, dokler je ni prišla Olim- j
pija opominjat, da je čas pripraviti '
se za maskerado.

Oficirsko kopališče na Starem
trgu — hiša je imela številko 6 —
pravzaprav ni zaslužilo tega imena. ’
Sicer je bilo v hiši nekaj kabin za
kopanje, a sicer je bil to pravi ofi-

162

• | cirski kazino. Francoski oficirji so
I imeli tu svoje shajališče, so tu obe-
i dovali in večerjali, kyhrtali in biljar-

dirali in prirejali tildi svoje zabave,
ki pa so bile v obče na jako\slabem
glasu.

JjFa maškarado je prišlo samo
kakih, petdeset ženskih mask, oficir¬
jev je pa' bilo toliko več. In ker so se
ti lahkožive! in te lahkoživke med
seboj /prav dobro poznali, je večina
vseh dam kaj kmalu odložila maske.
Družba je plesala^ in pila in sp raz¬
veseljevala tudi še potem, ko je> že
grobna tihota objemala vse mesto.

Tedaj pa se je\§kozi temo pri¬
plazila dolga suha človeška postavah
Stiskala^ se je k zidu in previdno ko- \
rakala med stariharskimi skrinjami
proti oficirskemu kopališču. /

Bil je to groF Pariigaj, zavit v
dolg plašč s širokokrajnini klobu¬
kom.

Ko ga je Adelgunda s svojimi
smrtnimi napovedbamj/pregnala, je
šel starec samo, še na/večerjo k »Bi-
delmonu« in se jp^/potem odpravil
domov. A ko je že trdno spal, ga je
prišla klicat dekla, češ, da je neznan
mož prinesel tako nujno in važno
pismo, da se mora gospodu grofu iz¬
ročiti, tudi če bi že spal.

Pismo je bilo kratko, a vsebina
je bila taka, da je grof kar planil iz
Postelje.

163

n*

»Gospod grof?. Vaša ljubica
Adelgunda vas goljufa., SedajJje ‘ha-'
haja na maskeradi v oficirskem ko¬
pališču. Ce se hočete/pnbpričati, poj¬
dite na nabrežjp. Tfam  šibji /lestev,
po kateri lahko pridete na balkon in
od tam bodete sami videli,,, kako se
zna Adelgunda zabavati. / /

Vaš/prijatelj /Ss-
Pablo delfe Puertg di \
Mancanares, di Fuehtes \ \
di Guadakiu^ile. z / \

Dvakrat in trjkra$’ je grof PaA
nigaj prečita! td pispO Prijate ja z|
dolgim španskim i^iehom. sicey ni
poznal, ali ime sank/ mu je invponi-
ralo in mislil je, da.' je nositen tega
imena najbrž kak oficir, saj so bili
med francoskimi oficirji kaj različ¬
ni ljudje. V 1

Seveda se je takoj odpravil na
pot in brez vsake ovire prišel/'do le/
stve, ki je stala ob bližnji hiši. Pre¬
vidno jo je prinesel k oficirskemu ko¬
pališču in začel počasi stopati /na¬
vzgor, da bi prišel na balkon. /

Srečno je prišel kvišku/ a/ko se
je prijel za ograjo balkona, ?se je na¬
enkrat dvignila s tal temna'oseba in
stegnila proti njemu roke. Prestra¬
šeni starec je zakričal na ves glas, iz¬
pustil lestev in ograjo in zletel na
tla.

Krik njegov se je bil slišal v
dvorano in vse je hitelo na balkon.

164

I

a  1  Tam pa je ves prepadel stal v kapu-
cinsko kuto oblečeni Angelik in drh-
' \ tel strahu in obupa, dočim se je z na¬
brežja slišalo grozno vpitje,

»Ga bom umrla — pomagajte —
) pomagajte — jaz ga bom umrla.«
3  । Oficirji so potegnili Angelika v
dvorano. Eni so hiteli na pomoč po¬
nesrečencu, ki je vse grozoviteje kli¬
cal: »Ga bom umrla — ga bom umr¬
la,« drugi Sb šli iskat policijo in
zdravnika, in dirindaj je bil straho-
. vit. / \

\ V dvorani so pestili Angelika,
' kdo da je in kaj da je in kako je pri-
■ ; šel na balkon in-čemu? In ubogi siro-
i! mak je v Svoji zmedenosti \vse po
pravici posedal. Rovetta di Kadona
ga je bil pripeljal pred hišb, ko je
; i bil na balkonu, pa je lestev zdmet od¬
nesel. Angeliki! se je šele zdaj\začelo
sanjati, da je Rovetta di Kadona na¬
pravil najbrž veliko) lopovščino iv na¬
men, da provzroči /škandal. Kaj mu
je moglo biti na tem, da se snideta
j grof Panigaj in Angelik na balkonu,
। čemu naj vidita Adelgundo na ofi-
। cirski maskeradi in kake namene
ima Rovetta glede Adelgunde, tega

pa ubogi Angelik niti slutil ni.

Panig^ja so odpravili ria njegby
dom. Sironmški starec je bil na sre-,
) . čo padel z balkona. na veliko košaro
polno samih cunj in starih steklenic. ,
Sicer se je bil na črepinjah močno '

) fe J

porezal, a drugače se mu ni nič zgo¬
dilo. Vzlic temu pa je milo tožil in
jokal obupno: »Oh, ga bom umrla
— mi ga že ušesa proč, stoje in ga
teče kri.. .«

Z Angelikom so pa oficirji nare¬
dili kratek proces. Vse njegovo skli¬
cevanje na Adelgundo mu ni nič po¬
magalo. Ko ga je bila Adelgunda za¬
gledala na balkonu, je skrivaj pobeg¬
nila z maskerade in vsled tega ni
mogla Angeliku pomagati. Vzlic
vsem milim prošnjam so oficirji iz¬
ročili Angelika policiji, ki ga je’
brez pardona vtaknila v zapor.

Kadar je bil Angelik žalosten, a
ni mogel priti do pijače, da bi ž njo
tolažil bolečine svojega srca, tedaj je
vselej prepeval melanholične cerkve¬
ne pesmi. A kadar je zapel »Agnus
dei« ali »Ave Regina«, tedaj je bilo
to vedno znamenje popolne obupano¬
sti.

Kar je bil Angelik tretjič v za¬
poru, je bila njegova duša tako polna
obupanja, da ga niti številne stenice
niso zbudile iz njegove smrtne zalo- ,
sti. »Ave Regina«, tako je jokal vse
dni in vše noči in imel je vzroka do¬
volj. čutil se je popolnoma nekrive¬
ga. Ničesar drugega ni storil, kakor
da je. zlezel na balkon oficirskega ko¬
pališča in tam opazoval razposajeno
početje oficirjev in igralk. Ničesar

166

drugega ni storil. A zdaj so ga dan
na dan zasliševali na dolgo in na ši¬
roko in vsak dan so ga obdolžili ka¬
kega novega hudodelstva. Dolžili so
ga, da je hotel vlomiti v oficirsko
kopališče in oblekel kapucinsko kuto,
da bi ga nihče ne spoznal, oziroma,da
bi vrgel sum na očete kapucine. Mo¬
ral je izdati svojo srčno skrivnost in
povedati, da sta ga samo ljubezen in
ljubosumnost pripeljali na balkon
oficirskega kopališča. In dalje so ga
dolžili poskušenega uboja, češ, da je
vrgel grofa Panigaja z balkona z na¬
menom ga usmrtiti in končno, ko je
že vse mesto govorilo o tem senzač-
nem dogodku, se je oglasila pri go¬
sposki še stara, ošnofana šivilja,
vdova Magdalena Hudošpičnica, in je
obdolžila Angelika zarotništva in vo¬
hunstva, češ, da je imel pri vdovi Ro-
zalindi Predpasnikov! po dvakrat na
teden skrivnostne sestanke s skriv¬
nostnimi ljudmi.

In ubogi Angelik je moral pre¬
stajati ostra,dolgotrajna zasliševanja
in imel vse več vzrokov s solznimi
očmi prepevati »Ave Regina«. Zlasti
še, ker je bil vitez Rovetta di Kado-
na izginil iz Ljubljane, ne da bi bil
zapustil za seboj le najmanjši sled,
tako da ga niso mogli zaslišati o do¬
godkih na balkonu oficirskega kopa¬
lišča, kakor je Angelik nujno in
iskreno želel.

167

Tako težka in huda so bila zasli¬
ševanja in Angelik je toliko trpel, da
se mu je končno izvila iz duše presrč-
na prošnja:

»Oh, zakaj sem zapustil samo¬
stan! Dajte me nazaj h kapucinom.«

»Ni mogoče,« mu je odgovoril
policijski uradnik. »Prvič sploh ni¬
mamo pravice, drugič vas kapucini
sami ne marajo, tretjič pa je eksce¬
lenca, gospod generalni guverner,ka¬
pucine iztiral iz Ljubljane in se bodo
morali preseliti v Škofjo Loko.«

»Ali je resi Oh, kako jim jaz to
privoščim,« je dejal Angelik. »Kaj
pa so storili takega?«

»To vendar vi najbolje veste,« je
menil uradnik, »saj ste sami največ
pripomogli, da je ekscelenca gospod
generalni guverner izdal ta ukaz.«

»A, kaj pravite, jaz sem poma¬
gal? Lejte, lejte! Ali bi morda
za to lahko kaj dobil? Oe si človek
pridobi kako zaslugo za blagor drža¬
ve, se že spodobi, da za to kaj dobi.«

»Saj morda boste kaj dobili,« se
je smejal uradnik, »pa ne na ro¬
ko . . .«

Angelik pa ga ni pustil dalje
govoriti.

»Ne, hvala, hvala,« je odločno iz¬
javil. »Jaz sem preveč občutljiv.«

»Drugače pa tako trden! Zakaj
ne greste k vojakom. Vi bi tam lah-

168

ko naprej prišli, vi bi tam lahko kaj
postali. Morda celo general ali mar¬
šal! Zdaj je vojska na Španskem!
Pojdite v vojsko zoper Špance! «

»Ne morem! Jaz Špance tako so¬
vražim, da jih še videti ne maram.«

»Vi bi pač raje doma ostali in
vdove tolažili, kaj?« se je smejal
uradnik. »O, tič ste, pravi tič!«

In zasliševanje, dolgo in natanč¬
no zasliševanje se je vnovič začelo.In
koliko večja je bila Angelikova stis¬
ka, toliko bolj je iskal izrednih po¬
ni očkov.

»Slišite, gospod,« je vprašal, ko
je bilo naposled za ta dan zasliševa¬
nju konec. »Kaj pa bo zdaj s kapu¬
cinskim samostanom?«

»V vojašnico se spremeni. Koder
se je glasila doslej le pobožna moli¬
tev, bodo odslej prebivali veseli vo¬
jaki.«

»No, molili ravno nismo preveč,
in veseli smo bili tudi,« je nekako
sam pri sebi govoril Angelik. »Ali
da bodete videli, kako dober in zvest
državljan sem jaz, vam bom nekaj
razkril, kar vesta samo dva človeka
na vsem svetu.«

In povedal je policijskemu urad¬
niku natančno vse o podzemskem
hodniku, ki je bil napravljen med ka¬
pucinskim in uršulinskim samosta-

169

nom in potem izrekel upanje, da ga
bodo sedaj izpustili iz zapora.

Toda policijski uradnik je vzel
Angelikovo razkritje samo na zna¬
nje, njegovega upanja pa ni izpol¬
nil.

»Jutri se pa vsekako odloči vaša
usoda,« ga je potolažil policijski
uradnik. »Jutri vas bom namreč kon-
frontiral z vsemi prizadetimi oseba¬
mi in pričami in potem vas ali izro¬
čim sodišču, ali vas izpustim.«

In ta dan je Angelik gorečnejše
kakor kedaj prepeval v svoji celici
»Ave Regina« in vmes jokal in zdi¬
hoval in klical vse svetnike, krščan¬
ske in paganske na pomoč.

Naposled je vendar napočil od¬
ločilni dan. Angelik se je celo umil,
česar ni storil vse te dni, kar je bil v
zaporu in napravil najžalostnejši
obraz. Ko ga je stražnik pripeljal v
sobo, se je držal, kakor bi v nasled¬
njem trenotku moral položiti svojo
glavo pod giljotino.

V sobi so bile zbrane že vse pri¬
če. Stari grof Panigaj je otožno sedel
poleg uradnikove mize. Bil je ves
prepadel in poznalo se mu je od da¬
leč, da se je od usodnega padca z bal¬
kona oficirskega kopališča zelo izpre-
menil. Na njegovem starem obrazu
je ležala otožna resignacija. Sklonje¬
no je sedel na svojem stolu in trdo-

170

vratno je gledal v tla. Ne enkrat ni
dvignil pogleda, ker ni hotel videti
cvetoče lepote, blizu sebe stoječe
A delgunde.

Ko je bil prvič zaslišan pri poli¬
ciji, je z drhtečim glasom povedal vso
svojo nesrečo in končal s slovesno
prisego:

»Sem ga iztrgala iz mojega srce
tista mula, tista Adelgunda, ki me ga
je goljufala. Meni ga je rekla, da ga
bom umrla, da ga moja ušesa proč
stoje in ga jokala za mene, potlej pa
ga je šla na maskerada in ga imela
officiali in druge cavalieri, a jaz sem
ga plačala vse — oh — oh — oh! Ma
zdaj sem ga iztrgala iz moje srce in
ga bom vse pustila in ga šla via!«

In te prisege se je grof držal. Nič
več se ni prikazal pri Adelgundi in
njena pisma ji je vračal neodprta in
tudi na policiji se je trudila zaman,
da bi z ljubeznivimi pogledi in slad¬
kimi vabljivimi smehljaji obrnila
nase njegovo pozornost. Ni je hotel
videti in ni je pogledal.

Razen grofa Panigaja in Adel-
gunde sta bila navzočna tudi ona dva
oficirja, ki sta bila zasačila Angeli¬
ka na balkonu, potem pa vse članice
bratovščine neutolaženih vdov in su¬
ha, ošnofana šivilja in vdova Magda¬
lena Hudošpičnica.

171

Mil pogled je vrgel Angelik na
vse te priče, posebno mil in proseč
pogled na zbrane vdove in potem se
je skesano postavil pred policijskega
uradnika s trepetom v srcu, kajti bilo
ga je strah, kakor še nikoli.

In policijski uradnik je po dol¬
gem premetavanju obširnih aktov
porinil očala od konca nosu navzgor,
se slovesno odkašljal in začel s svo¬
jim delom.

»Torej, Ignacij Kozamernik, biv¬
ši kapucinski pater Angelik, kdaj in
kje ste rojeni?«

»26. avgusta 1782 v Ljubljani,«
je ponižno odgovoril Angelik.

Tedaj pa je planil s svojega se¬
deža grof Panigaj, kakor bi ga bila
strela zadela. In skočil je pred Ange¬
lika in z obema rokama ga je prijel
za ramo in zaklical:

»Kaj ste ga rekla? To ga ni res!
No, no, to ga ni res, mai, mai! To ga
je mojega sin, to ga niste vi, mai,
mai!«

Angelik ni razumel, kaj mu ho¬
če grof in se je plaho umikal pred
njim. Tudi vsi drugi navzočniki si
niso znali raztolmačiti grofovega ve¬
denja, samo policijskemu uradniku
se je začelo nekaj svitati, saj mu je
grof povedal vse.

»Pomirite se, gospod grof!« je
dejal policijski uradnik. »Jaz tega

172

moža že poznam. Povedal je svoje
pravo ime, a ljudje so tako navajeni
ga klicati za Angelika, da njegovega
resničnega imena skoro nihče ne
pomni. Torej to je v resnici Ignacij
Kozamernik in rojen je 26. avgusta
1782.«

Uradnik je brskal po aktu in
vzel iz njega papir.

»Tu je krstni list. Ignacij Koza¬
mernik, nezakonski sin Magdalene
Kozamernikove, stanujoče v Križev-
niški ulici . . .«

Tedaj pa se je iz ozadja sobe za¬
slišal pisku podoben vzklik in dvoje
suhih rok se je stegnilo proti Ange-
liku:

»Sin moj — pridi na moje srce
— ki te že triindvajset let z ljubez¬
nijo išče — sin moj —1«

Toda Angelik je odskočil, kakor
da je bil stopil na razbeljeno železo
in lasje so se mu ježili.

»Kaj —?« je jokaje vpraševal —
»vi da ste moja mati — oh, pa ven¬
dar ne 1 ?«

»Da, Nacek moj, da, jaz sem tvo¬
ja mati, jaz sem Magdalena Hudo-
špičnica, rojena Kozamernikova in
26. avgusta 1782. sem porodila an¬
gelčka!«

»O potem pa vi niste moja ma¬
ti!« se je oglasil Angelik. »Jaz nisem
angel, jaz še človek nisem, vi se mo¬
tite!«

173

»Ga je ta prava, ga je ta prava!«
je v tem zastokal grof Panigaj. »Sem
ga spoznala, ga je ta prava!«

»Ge ste vi moja mati,« je vpra¬
šal Angelik, ki mu je zelo ugajalo,
da bi bil sin grofa Panigaja, »kdo
pa je potem moj oče?«

»Tvoj oče je bil visok gospod,
trd klobuk je imel in laški je govoril
in neumen je bil kakor noč. Bil je
enkrat grof in dvakrat baron.«

»Ali je bil morda grof Panigaj,
baron di Ratisana in baron di Bori-
ghetto?«

»Je že pravi! Tako se je pisal!
In tak je bil, kakor ta stari gospod
tu, samo mlajši in čednejši!«

In Magdalena Hudošpičnica, ro¬
jena Kozamernikova, je hotela stopi¬
ti bliže, ker je bila kratkovidna, da
bi si ogledala grofa Panigaja. Ta pa
jo je ljuto porinil od sebe.

»Pejte ga stran! Vi ste ga ena
grda baba, ki ga nima niente srce, ki
ga je mojega sin prodala kapucinom.
O, baba grda!«

In razprostrl je roke in pritisnil
k sebi Angelika in naslonivši glavo
na njegovo ramo, je bridko jokal:

»Oh, mojega povero sin, so te ga
prodali kapucinom, oh, so te ga na¬
redili enega lump, enega pijanec . . .
Ma ti voglio tanto bene . . . mojega
sin . . .!«

174

Z druge strani pa se je stiskala
Magdalena Hudošpičnica k Angeliku
in ihteč prosila:

»Oh, moj ljubi Nacek kaj nič ne
poznaš svoje matere . . .?«

Toda grof Panigaj ni pustil
Magdalene Hudošpičnice blizu in je
tako rentačil nanjo, da je moral poli¬
cijski uradnik energično vmes po¬
seči.

Ko se je končno začelo zasliše¬
vanje, je vse tako gladko šlo, da An¬
gelik sam ni vedel, kdaj se je iz ne¬
varnega hudodelca izpremenil v ne¬
dolžnega angela. In to ga je naredi¬
lo tako prešernega, da bi bil kmalu
zahteval, naj ga policija javno za od¬
puščanje prosi, da ga je imela toliko
časa zaprtega. V triumfu je zapustil
ob roki grofa Panigaja in Magdale¬
ne Hudošpičnice, rojene Kozamerni-
kove, policijsko poslopje.

Pred hišo se je med grofom in
Hudošpicnico vnel še oster prepir,
kajti grof ni odnehal od svojega
»pejte ga proč, baba grda!« A temu
prizoru je z diplomatično spretnostjo
naredila konec Adelgunda. Prijela je
namreč Hudošpičnico pod roko in jo
odpeljala, za kar se ji je Angelik za¬
hvalil z mnogo obetajočim pogle¬
dom.

Grof Panigaj se ni več ločil od
svojega sina. Bil mu je dober oče in

175

ustregel vsaki njegovi želji, samo
dvoje je zahteval, da ne sme občevati
ne s Hudošpičnico, ne z Adelgundo.
In Angelik je vestno vsak dan prelo¬
mil to obljubo in je obiskal, če že ne
svoje matere, pa vsaj Adelgundo, ter
pri nji užil sladke urice ljubezni.

Na dan, ko so morali kapucini
zapustiti Ljubljano, pa je Angelik
spisal vljudno pismo na gvardijana
in mu naznanil spremembo, ki se je
zgodila ž njim, ter sporočil vsem nek¬
danjim sobratom, da jim želi vse to,
kar žele oni njemu. In to pismo je
privezal cerkvenemu mačku na rep
in vse skupaj poslal v samostan, kot
zadnji pozdrav patra Angelika.

176

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA

Ul

Ul
m

00000309442