Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja uredniški odbor: Jernej Böhm, Jože Čuden, Andrej Jus, Jan Lokovšek, Matej Pavlic, Anton Pavlovčič, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Miha Zoreč, Matjaž Zupan • Odgovorni In tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM Izhaja desetkrat letno • Naročnina za prvo polletje je 2400 din, posamezen Izvod stane 480din • Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, p.p.541/x, tel.213-733 • Tekoči račun: 50101-603-50480 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice • Revijo sofinancirajo: Raziskovalna skupnost. Kulturna skupnost. Izobraževalna skupnost in Skupnost za zaposlovanje Slovenije.
/
SESTAVLJANKA IN RAZSTAVLJAN K A
Ta igrača zahteva več domiselnosti in NALOGA: spretnosti.
Ko je igrača sestavljena, jo moramo spet razstaviti. To je nova preizkušnja naše sposobnosti.
GRADIVO:
- trši papir ali polkarton
ORODJE:
-	pisalno in risalno orodje
-	šestilo
-	nož in papir
-	škarje
POSTOPEK:
Iz kartona izrežemo pravokotnik, dolg 14 cm in širok 10 cm. Znotraj tega pra-vokotnika narišemo in izrežemo drug pravokotnik, dolg 12 cm in širok 1 cm (risba 1).
Pravokotnik po polovici prepognemo. Na preostali del kartona narišemo češnjo: karton prepognemo, s šestilom narišemo krog (r=1,5cm), dodamo 5 cm dolg pecelj, izrežemo in razpremo. Pregib začrtkamo (risba 2). Nato narišemo še kolobar: R = 2cm, r = 1 cm, in ga izrežemo (risba 3).
UPORABA:
Češnji obesimo na pravokotnik in zataknemo kolobar. Pri tem preizkušamo svojo spretnost in domiselnost (risba 4).
SLIKA NA NASLOVNI STRANI Na naši sliki je detajl z makete vesoljskega plovila, izdelanega iz papirja oziroma kartona, za katerega smo objavili načrt v lanskem letniku.
Kot vidite, nudi tudi ta zvrst maketarstva priložnost za lepe izdelke, pa tudi za sproščanje fantazije pride prav.
KAZALO
naš pogovor	81
SVETOVNO PRVENSTVO RAKETNIH MODELARJEV	82
daljinsko vodenje
POLNILEC TIM LXII1	85
izdelek za dom
STRUŽENJE LESA	86
modelarstvo
JASTREB	89
GRADNJA INFLUENČNEGA STROJA NA ELEKTRIČNI POGON	95
prva igrača
MALI AVTOBUS-KOMBIBUS,
model »C«	99
NEKAJ O TELEVIZIJSKIH ANTENAH 103
elektronika
MERILNI INSTRUMENTI ZA MLADE ELEKTRONIKE 2	104
male železnice
POSTAVITEV OGRODJA MAKETE	106
NADREZKAR NR 808A	112
KAKO UREDITI FOTOALBUM	114
na kratko
GLASBENA KONZERVA	116
timovi oglasi	119
zanke in uganke	120
Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja uredniški odbor: Jernej Böhm, Jože Čuden, Andrej Jus, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Anton Pavlovčič, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Miha Zoreč, Matjaž Zupan • Odgovorni in tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja desetkrat letno • Naročnina za prvo polletje je 2400din, posamezen izvod stane 480din • Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, PP.541/X, tel.213-733 • Tekoči račun: 50101-603-50480 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice • Revijo sofinancirajo: Raziskovalna skupnost, Kulturna skupnost, Izobraževalna skupnost in Skupnost za zaposlovanje Slovenije,
naš
pogovor
Pa smo se spet srečali, ravno pravi čas, da malo pokramljamo. K besedi se je na primer javil Engi Deželak iz Laškega, l<i meni, da je revija sicer še kar v/ redu, da pa je premalo načrtov iz elektronike. Rekel bi, da je pisal svoje pismo še pod vtisom lanskega letnika, saj menim, da njegova trditev za letošnji letnik ne more veljati. Še posebej ga opozarjam, njega, pa tudi vse ostale ljubitelje elektronike, na načrt stabiliziranega usmernika, ki ga pričenjamo objavljati v tej številki. Kdor se bo lotil izdelave le-tega, bo prišel za majhne denarce do zelo vsestranske in kvalitetne naprave, ki mu bo pri kasnejšem delu nepogrešljiv pripomoček. To trdim tudi zategadelj, ker sem si ogledal že izdelan usmernik, in zagotavljam vam, da gre za čisto profesionalno zadevo. Lotite se torej izdelave, ne bo vam žal.
Marko Rozman iz IVlirne peči je zaman prehodil Ljubljano počez in podojgem, da bi si kupil Fisherjevo sestavljanko UT-1. Žal ga moram tudi jaz razočarati, zaradi nesramno visoke devizne cene tega vsestranskega učila že nekaj časa pri nas ni v prosti prodaji. Bo pač treba čez mejo, če je seveda v žepu kaj deviznega cvenka.
Riki Lešnik iz Rogaške Slatine nas prosi za načrt v merilu 1:1. Njegov dopis omenjam zato, da še enkrat povem, da takih uredništvu žal nimamo, tako da njemu, kot tudi drugim, ki imate podobne želje, ne moremo ustreči. Kdaj pa kdaj pripravi kakšen avtor tudi tak načrt, v tem primeru to tudi omenimo i/ članku.
Mišo Mrak iz Ljubljane nam piše, da je z revijo zadovoljen, celo pohvalil jo je. Piše pa tudi o težavah, kijih je imel pri izdelavi letalskega modela iz lanskega letnika, Valmet L-7. Avtor je namreč predvidel lepljenje z vakuumsko tehniko, ki pa je Mišo ne pozna. Zato si želi podrobnejši opis te tehnike. Ker bi ta zanimal tudi širši krog bralcev, sem poprosil avtorja, da nam jo podrobneje opiše, in upam, da se bo članek kmalu pojavil na straneh naše revije.
Radoslav Knežič iz Maribora je naročil kopije načrtov starih ladij, ki smo jih oglašali na začetku lanskega letnika. Zaenkrat teh načrtov ni več na voljo, če pa se bo nabralo kaj več naročil, bo morda avtor ponovno razmnožil načrte in mu bomo lahko ustregli. Majhnih serij ali celo unikatov se pač ne izplača kopirati, ne avtorju, kaj šele naročniku.
Zdaj pa še k naši akciji Računalnik na dom. V kratkem bo zaključen prvi krog in bo na vrsti drugih pet srečnežev. Da pa ne bomo delali krivice novim naročnikom, tokrat spet objavljamo prijavnico. Izžrebanci bodo lahko uporabljali računalnik dober mesec. Pohitite torej
s prijavami. Pri tem naj vas znova opozorim, da je treba računalnil<e in ostalo opremo vrniti v dogovorjenem rolcu, ker bo sicer nastala časovna zmeda, ki je do konca letnika ne bomo mogli spraviti v red.
Objavljamo naslednjih pet srečnežev, ki bodo prejeli računalnik na dom v novembru.
To so:
IGOR BOHORIČ, Brezje pri Dovškem 17, 68281 SENOVO.
DEJAN VUČAK, Partizanska 70, 69220 LENDAVA. BOŠTJAN ŽERJAL, Pliskovica 32, 66210 SEŽANA. AVREUJA MISLEJ, Budanje 8, 65271 VIPAVA. BORUT POLENŠEK, Predmost 34, 64223 POLJANE.
(O C .<0
B
3
J §
O
<o (6 B
a
!
£
č g
«
ž 'S
n je >co C £ o
s f= UJ
Si
cc
Ž
-I <
z
■D
oc
<I Ü
z
>
<
cc
D.
0) E
'Z
a.
C 0) E
o o
>(0
.8 (S
Jože Čuden
SVETOVNO PRVENSTVO RAKETNIH MODELARJEV
Po dolgih 15 letih smo na naših tleh spet dočakali raketno modelarsko prireditev na najvišji ravni - svetovno prvenstvo. Po prvem svetovnem prvenstvu, kije bilo leta 1972 v Vršcu, je mednarodna aeronavtična zveza (FAI) ponovno zaupala organizacijo svetovnega prvenstva Jugoslaviji, natančneje Aeroklubu Franjo Kluz iz Zemuna. Na prenovljenem beograjskem športnem letališču Lisičji jarak so se zbrali najboljši raketni modelarji sveta. Prišlo jih je natanko 100 iz enajstih držav, kjer je ta tehnično športna panoga tudi najbolj razvita: Bolgarije, ČSSR, Poljske, Romunije, Sovjetske zveze, Španije, Švice, Velike Britanije, ZDA, ZRN in Jugoslavije. Pomerili so se v sedmih tekmovalnih kategorijah: S1 - rakete za doseganje višine, S3 - rakete s padalorri (trajanje leta), S4 - raketopiani (trajanje leta), S5 - makete za doseganje višine, S6 - rakete s trakom (trajanje leta), S" - makete za točkovanje ter S6 - rakete s trakom (trajanje leta), S7 makete za točkovanje ter S8 - daljinsko vodeni raketopiani. Tekmovanje je potekalo v skladu s športnim pravilnikom FAI. V jugoslovanski državni reprezentanci so tokrat prvič na tekmovanju najvišjega ranga sodelovali tudi trije slovenski raketni modelarji: Marjan Čuden in Jože Čuden iz ARK Vladimir Komarov - Ljubljana ter Bogo Štempihar iz MMK Logatec, ki so si pravico do udeležbe na svetovnem pn/enstvu pridobili na osnovi vrhunskih rezultatov v preteklih tekmovalnih sezonah. Naša reprezentanca je na tem svetovnem prvenstvu dosegla svoj doslej največji uspeh. V kategoriji raket za doseganje višne - S1A je Marjan Čuden osvojil naslov svetovnega prvaka z rekordno višino teta 948 m, srebrno medaljo je osvojil Bogo Štempihar z 943 m, s tretjim mestom pa je uspeh ekipe dopolnil Miroslav Stančevič iz Stare Pazove z 851 m. Seveda je jugoslovanska ekipa z velikim naskokom osvojila tudi naslov ekipnega svetovnega prvaka.
Naši modelarji pa so bili že prvega dne tekmovanja na pragu podobnega uspeha, V kategoriji raket s padalom (S3A) je ekipa v sestavi Srdan Kačina, Jože Čuden in Miroslav Stančevič še po dveh turnusih zanesljivo vodila v skupnem seštevku točk, v zadnjem turnusu letov pa je prav neverjetna smola, ki so jo imeli naši, potisnila ekipo na 4. mesto, kar pa je še vedno eden od najboljših rezultatov naše reprezentance na svetovnih prvenstvih. Pri raketah s strimerjem smo nedvomno pričakovali več, saj je ekipa na pripravah dosegla izredne rezultate. Dokaj muhasti vremenski pogoji in kanček nepazljivosti pri presoji, kdaj so najprimernejši pogoji za start, so ekipo prikrajšali za rezultat, oziroma uvrstitev, ki bi si jo glede na kakovost nedvomno zaslužila. V športu včasih pač pomaga tudi športna sreča, ki je naši tokrat niso imeli. Kljub vsemu pa je 6. in 14. mesto v konkurenci posameznikov tudi lep uspeh.

Mimohod naših reprezentantov na svečani otvoritvi prvenstva na stadionu v Zemunu
Vsi motorji, ki naj bi jih uporabljali na svetovnem prvenstvu, morajo skozi strogo kontrolo. Motorje >osameznih serij testirajo s pomočjo posebej prire-ene računalniške opreme
Svetovni prvak v kategoriji raket za doseganje višine (S1 A) je postal Marjan Čuden, član ARK Vladimir Komarov iz Ljubljane. Na sliki pred rekordnim letom
Raketoplani nam letijo dobro, to smo že večkrat dokazali. Morda je tokrat le pomanjkanje izkušenj botrovalo našemu najslabšemu rezultatu. Toda ne smemo pozabiti, da smo prav tu imeli daleč najmlajšo ekipo, najmlajšega med vsemi nastopajočimi Vickoviča pa celo v Fly-offu pred mnogimi znanimi imeni. Če bo ekipa pri raketoplanih ostala v enaki sestavi, bo zanesljivo kmalu posegla v svetovni vrh, kajti njen čas šele prihaja. Po statični oceni smo v S6 imeli zelo majhen zaostanek za najboljšimi. Znano je, da točke z ocenjevanja tu še ne prinašajo odločilne prednosti. Žal pa so naši modelarji zapravili izredno priložnost, da bi se z visokimi leti tudi tu povzpeli na stopničke za najboljše. Morda neustrezen izbor motorjev ali pa preslaba pripravljenost tekmovalcev so preprečili ponovno slavje. Prehiteli so nas celo Poljaki, ki so »leteli« z našimi domačimi motorji in se prebili do bronaste medalje.
Radijsko vodeni raketoplani so relativno mlada tekmovalna disciplina. Zaenkrat v tej panogi še nismo sodelovali, saj zaradi težav okoli nakupa miniaturnih naprav za daljinsko vodenje ta disciplina pri nas še ni zaživela. Problem so tudi posebni motorji z daljšim časom delovanja, ki jih pri nas še ne izdelujemo, v tujini pa so tudi težko dostopni v večjih količinah in seveda še zdaleč ne poceni. Kljub temu pa naši modelarji na tem področju ne
mirujejo in prvi DV raketoplani bodo poleteli že na bližnjem državnem prvenstvu. V SS so dosedanjo dominacijo Američanov prekinili vedno boljši Čehoslovaki, ki med posameznimi nosilci medalj sicer niso imeli svojega predstavnika, zato pa so kot ekipa le osvojili težko pričakovano zlato medaljo. Med posamezniki slabih tekmovalcev takorekoč ni bilo, pa naj bo ta iz sovjetske ekipe, kije prvič nastopila v tej panogi, ali pa iz švicarske, ki si na takšnih tekmovanjih še nabira izkušnje. Ogorčen boj za prvo mesto je v maratonskem Fly-offu dobil sovjetski tekmovalec l<o-valjev s tehnično zelo zanimivo konstruiranim modelom z zložljivim krilom.
Makete (S7) so vselej največja poslastica za gledalce, saj so poleti miniaturnih Sojuzov, Saturnov in Arian prava paša za oči. Tokrat so prvič veljala nova določila za kategorijo maket, ki predvidevajo povečano število točk za let makete, saj je bil doslej sam let pogosto le formalnost, ki ni vplivala na končno uvrstitev. Modelar je mnogo »pridelal« že v klubski delavnici. Zdaj je nekoliko drugačna situacija. Maksimalno število točk za let lahko dobi le tista maketa, ki uspešno demonstrira tristopenj-ski let ter najrazličnejše simulacije leta prave rakete. Sovjetski modelarji, ki so na svojih domačih tekmovanjih že vrsto let tekmovali po podobnih in še ostrejših
Medalje najboljšim v SI A je podelil general-podpol-Itovnik Nenad Banjac
Impresiven start makete Sojuza-33 bolgarskih modelarjev
pravilih, so seveda dominirali v tej kategoriji. S svojimi identimimi Sojuzi T-30 so demonstrirali izjemne polete z daljinsko upravljanim odmetavanjem startnih blokov, vžigom tretje stopnje ter oddvajanjem vesoljske ladje. Naši so za svetovno prvenstvo pripravili dve Ariani L-01 ter Saturna 1b, žal pa so imeli izredno smolo s pristajalnimi sistemi in so s poškodovanimi maketami šele v drugem startu z velikimi napori uspeli izvesti vsak po en veljaven let.
Po dolgih sušnih letih smo tokrat upravičeno upali na medaljo, sicer morda ne ravno najžlahtnejšo, saj so rezultati na pripravah kazali, da ne zaostajamo več za najboljšimi v svetu. Osvojili smo sodobno tehnologijo gradnje modelov iz steklenih in ogljikovih vlaken ter umetnih smol, po sami kvaliteti izdelave pa smo bili že prej pred večino konkurentov. Že po svetovnem prvenstvu v Jambolu pred dvema letoma sem apeliral na domače proizvajalce modelarskih raketnih motorjev, saj smo prav v tem najbolj zaostajali za drugimi. Tokrat pa so se domači konstruktorji zares izkazali. »19. december« iz Titograda je v izredno kratkem roku razvil modelarske raketne motorje vrhunske kvalitete za potrebe naše reprezentance. Skupni napori so torej morali roditi sadove. Končna bilanca »modrih« sta 2 zlati, 1 srebrna in 1 bronasta medalja, uspeh, kakršnega v modeiarstvu še nismo zabeležili. Izredno delo je opravila tudi ekipa merilcev višine, za katero takorekoč ni bilo izgubljenega leta. S posebnim teodolitom »ujeti« model, dolg kakih 20 cm v 800 m nI enostavno, zato gre del zasluge za naš uspeh tudi njim. y skupni uvrstitvi reprezentanc je Jugoslavija zasedla prav tako izvrstno 4. mesto za velesilami v tem športu: Sovjetsko zvezo, Bolgarijo in ČSSR in dokazala svojo trenutno vrednost
■WJ. 1 v -
Naši modielarji so za svetovno prvenstvo pripravili tudi maketo evropske rakete nosilke Ariane L-01. Na sliki Georgi Georgievski s svojo maketo
daljinsko vodenje
Jan Lokovšek
POLNILEC TIM LXIII
UVOD
TIM LXlH je namenjen polnjenju NlCd akumulatorjev. Vsebuje že elektroniko, s pomočjo katere polnilec sam ugotavlja, ali je akumulator poln ali prazen. Ta »pamet« sloni na merjenju napetosti akumulatorja, pri čemer pa moramo poznati število celic v akumulatorski bateriji. Za izvor napetosti sem predvidel 12 V iz avtomobilskega ali pomožnega modelarskega akumulatorja. Lahko uporabite tudi usmernik z napetostjo 12 do 18V. Pri. 12 V napajanju lahko polnite do 7 celic, pri 18V pa do 10.
OPIS DELOVANJA
Za začetek si oglejmo vezalni načrt polnilca na sliki 1.
To pot sem za polnjenje predvidel pravi tokov generator s transistorji, čeprav bi lahko vzel tudi žarnico, vendar bi v tem primeru potrebovali vsaj še en rele. Tokov generator tvorita transistorja T1 in T2 z uporom R3 (in R2) ter svetlečima diodama. Krmilimo ga preko upora R5. Poln tok teče, če je druga sponka upora ozemljena (preko transistorja T4). Če pa je ta sponka v zraku (T4 zaprt, to je, da ne prevaja), pa tok upade na približno četrtino običajne vrednosti. Transistor T4 krmili »elektronika«, ki ugotavlja stanje akumulatorja. Če polnimo akumulatorje večje kapacitete ali pa želimo hitrejše polnjenje, s stikalom S vežemo uporu R3 vzporedno še upor R2 in tako povečamo tok. Za praznenje pa sem vseeno vzel avtomobilsko žarnico; vse druge rešitve so bistveno dražje. Žarnico vklaplja kontakt releja A, katerega zopet kontrolira »elektronika«.
Ta »elektronika« ugotavlja stanje akumulatorja s pomočjo operacijskih ojačevalnikov in stabilnih referenčnih napetosti. Operacijski ojačevalnik »1« ugotavlja, kdaj je akumulator prazen, ojačevalnik »3« pa, kdaj je poln.
Referenčne napetosti morajo biti zares stabilne, za to sem za stabilizacijo uporabil integrirano vezje (stabilizator) 7805.
Elektronika nam nudi enostavno rešitev za različno število celic v akumulatorju. To smo naredili z verigo uporov in preklopnika.
Vzel sem enojni preklopnik s šestimi položaji za sledečo število celic; 4, 5, 6, 7, 8 in 10, kar ustreza akumulatorjem z nazivno napetostjo: 4, 8V; 6V; 7, 2V; 8, 4V; 9, 6V; in 12V.
Kot smo dejali, lahko polnimo večje število celic od 7 le v primeru, če dvignemo napajalno napetost na 18V. Več o tem kasneje. Ker sem uporabil integrirano vezje LM 324 s štirimi operacijskimi ojačevalniki, sem preostala
Shema polnilca TIM LXIII
dva uporabil v bistabilnih preklopnih stopnjah, ki ju potrebujemo za izvajanje logičnih operacij. Ta del vezja bi lahko naredili tudi drugače, vendar bi potrebovali katero od standardnih logičnih integriranih vezij. Postopek polnjenja akumulatorja je sledeč. Priključimo akumulator in pritisnemo na tipko T. Pred tem smo morali seveda postaviti preklopnik P v pravi položaj, t.j. glede na število celic v akumulatorju. Ob pritisku na tipko se preklopi bistabilna stopnja okoli operacijskega ojačevalnika 2 (in tudi 4), ki preko transi-storja T5 vključi rele A. Ta preko kontakta a sklene tokokrog preko žarnice Ž, ki tako prazni akumulator. Praznjenje bo trajalo toliko časa, dokler ne bo operacijski ojačevalnik »1« zaznal, da je napetost padla pod predpisano velikost, ki jo določa referenčna napetost »ref. 2«. Takrat da ojačevalnik »1« signal bistabilni stopnji, ki sprosti rele. Kontakt a se preklopi in akumulator se začne polniti preko tokovega generatorja. To je že pravi, nazivni tok polnjenja, saj smo ob pritisku na tipko T resetirali tudi preklopno (bistabilno) stopnjo, ki jo tvori četrti operacijski ojačevalnik. Sedaj transistor T4 prevaja, na tokovem generatorju svetita obe svetleči diodi.
To polnjenje bo trajalo toliko časa, dokler ne bo operacijski ojačevalnik »3« s pomočjo referenčne napetosti »ref. 1X zaznal, daje akumulator poln, t.j., daje napetost na njem dosegla predpisano vrednost, ki jo določa ta referenčna napetost. Takrat bo operacijski ojačevalnik »3« preklopil to drugo bistabilno stopnjo in s tem sprostil transistor T4, obenem pa vključil brenčač preko transi-storja T3.
V tokovem generatorju bo ugasnila svetleča dioda SD2 in tok polnjenja se bo močno zmanjšal, in sicer na manj
kot četrtino prejš^ie vrednosti. Tak tok lahko teče neomejeno dolgo, ne aa bi za to akumulatorček trpel.
V	primeru, da ste se odločili za hitrejše ali celo hitro polnjenje, bi bilo koristno ta tok še bolj zmanjšati. To lahko izvedemo tako. da zaporedno diodi D1 vežemo še eno diodo.
Tok polnjenja (nazivni) določa pravzaprav vrednost upora R3. Na shemi je narisan še upor R2, ki ga vežemo vzporedno z R3 s stikalom S. Po želji si lahko tudi tu omislite večpolno stikalo in več uporov »R2<<, s katerim nato izbirate tok polnjenja glede na velikost (kapaciteto) akumulatorjev ali pa hitrost polnjenja, če akumulatorji prenesejo tudi hitrejše polnjenje. Skratka, v takem elektronskem polnilcu je mogoče narediti cel kup dodatkov in izboljšav, katere pa si bomo ogledali kasneje.
V	vezju ste opazili tudi preprost stabilizator z zener diodo za 10 V. Ta rabi za napajanje operacijskih ojačevalnikov LM 324. Oba kondenzatorja v vezju imata le nalogo blokiranja in za samo delovanje nista hudo pomembna.
Množica diod p2, D3, D4 in D6) rabi za izvajanje logičnih operacij, medtem ko je dioda D5 le za zaščito transistorja T5, ki sicer poganja rele. Za opozorilo, kdaj je akumulator poln, sem uporabil miniaturni 12V brenčač. Uporabili bi lahko tudi kako drugo signalno napravo: zvonec, žarnico ali rele, ki bi vam vključil še kaj drugega.
Ob samem vklopu napajalnika se lahko ta brenčačc oglasi sam od sebe. Izklopimo ga s pritiskom na tipko T.
Prihodnjič: Izbira materiala in gradnja
izdelek za dom
Amand Papotnik
STRUŽENJE LESA
Za struženje lahko uporabljamo les vseh listavcev in iglavcev, predvsem pa borovino, macesnovino, gabrovino in tisovino. Uporabljeni les naj bo suh in praviloma brez grč.
VRSTE STRUŽENJA LESA
1.	Vzdolžno struženje
2.	Čelno in notranje struženje
VZDOLŽNO STRUŽENJE
Vzdolžno stružimo, kadar obdelujemo okrogel les v vzdolžni smeri na os vrtenja in držimo orodje pravokotno na smer rasti. Obdelova-nec oglatega preseka (pravokotni, kvadratni) je potrebno pred struženjem grobo obdelati (obtesati) in zoblati na približno okroglo obliko. Na čelni strani zarišemo več diagonal, da ugotovimo in določimo središče. Za strugarska dela uporabimo različno oblikovana dleta: ravni in poševni nož za kosmačenje, za fino obdelavo ali zglajevanje uporabljamo predvsem koničaste nože (vzdolžno in notranje struženje). Imamo še nože za zarezovanje in odrezovanje ter profilne nože. Na splošno lahko rečemo, da za struženje potrebujemo cevna in ravna dleta. Cevna dleta uporabljamo predvsem za oblikovanje, ravna pa za glajenje površine. Velikost in rezni kot prilagodimo vrsti materiala; čim trši je material, tem ožje naj bo dleto.
ČELNO IN NOTRANJE STRUŽENJE
Za čelno struženje potrebujemo konjička. V glavo vrtalnika vpnemo
Struženje lesa na stružnici za les KLIP-KLAP. V kompletu Iskrina delavnica je ves osnovni in dodatni pribor za struženje lesa. Mislimo na varnost pri delu!
w
n
a poševni nož b ravni nož c ol<rogli nož d Itoničasti ol<rogli nož e obrezovalni nož
planski kolut s konico, na katerega privijemo obdelani - ploščati kos lesa. Naslon oziroma vodilo za dleto lahko sedaj pomikamo tako, da je za čelno ali za obodno struženje. Dleta držimo enako kot pri vzdolžnem struženju, vendar moramo izvajati manjše reze, ker bi se sicer les na vijaku zasukal. Z odrezilnim nožem nikoli ne odre-žemo predmeta do konca, ampak s tem nožem le nakažemo utor, po katerem nato z lisičjim repom odžagamo odvečni kos lesa.
STRUŽNICA ZA LES
Osnovne lastnosti stružnice so: uporabljamo lahko katerikoli vrlal-nik ali industrijski vrtalnik s premerom vratu 43mm; omogoča struženje obdelovanca do dolžine 650mm; dodatni pribor omogoča vzdolžno in čelno struženje ter vrtanje; mogoča je zelo natančna nastavitev vodil;
stružnico lahko z nekaj dodatnimi elementi preuredimo v vertikalno stojajo.
Varnost pri struženju:
obdelovance moramo zanesljivo trdno vpeti;
orodje vodimo ob prislonu, tesno pritisnjenem k obdelovancu; uporabljamo zaščitna očala in predpasnik;
pri zelo trdem lesu nastavimo nož -skoraj vodoravno; oblačila s širokimi rokavi, kravate pa tudi dolgi viseči lasje so nevarni.
Spajanje obdelovancev z mozni-ki:
ta spoj boste lahko uporabili pri prikazani delovni nalogi.
U
V
d
V
e
Legenda:
Poglobljene osnovne oblike a klinasta zareza b okrogla zareza c ploska zareza d četrtinska vzbočena zareza
Pravilo:
Čep za spajanje dela debeline npr. 20 mm mora imeti polovico, to pomeni 10 mm. Pri spajanju z več čepi zadošča Vo debeline dela, ki ga spajamo
Delovna naloga:
UPORABNI IZDELEK - STOLČEK Izbira materiala:
Izbočene osnovne oblike
e palica f koničasti vrh g okrogli vrh h karnisa
i četrtinska izbočena okroglina
trd les (bukov, borov, macesnov itd.) za noge in povezave; panelna plošča za ploskev.
Izbira orodja:
električno orodje, priključki in pribor (stružnica za les, vpenjalo vrtalnika z reducirno tulko, podstavek z vodilom noža 160mm, konjiček z vrtljivo konico, cev dolžine 600 mm (oziroma 1000 mm) stegi za pritrjevanje stružnice na podlago, trizoba konica).
Delovni postopki:
merjenje in zarisovanje na material
žaganje,
struženje,
vrtanje,
spajanje,
dopolnjevanje,
barvanje.
Primer uporabnega izdelka, kjer so noge nekoliko drugače oblikovane, kot je to po načrtu. Izgled oblikujte sami. Zamislite si svojo Izvedbo!
Osnovni napotki:
1.	Izberite osnovno obliko.
2.	Noge stružite na stružnici.
3.	Povezave lahl<o stružite ali pa kupite že izdelane palice.
4.	Spajanje plošče lahko izvedete na več načinov. Primeren je način z mozniki - čepi.

5. Oblikovanje in dokončno preoblikovanje (dopolnitve, oblaganje s furnirjem, barvanje) prepuščam vam.



(t3t
'"LLt
- S
__I
L_LJ
Prerez A'A
Kos	Predmet	Poz	IVIaterial	IVIere
1	Noga	1	bultov ies	0 34 x 243
2	Prečna povezava	2	bulcov les	0 15 x 190
2	Vzdolžna povezava	3	bukov les	0 15 x 300
4	Piošča	1	paneika	340 x 245 x 20
modelarstvo
Sašo Krašovec
JASTREB
I. del
Letalo Jastreb je skontruiral inž. Ivo Šoštarič. Bilo je enosedežno jadralno letalo, namenjeno treningu, lesene konstrukcije, s stekleno pokrito kabino. Prototip je poletel leta 1946. Letalo je imelo razpon kril 15m, dolžino 6,85m in težo 265kg. Model je DV polmaketa v M 1:5. Zaradi venkosti oziroma oblike je konstrukcija lesena, sestavljena iz reber in bočnih stranic oziroma oplat na krilih iz balse. Model je prekrit s svilo. Izdelava ni preveč zahtevna, je pa potrebno nekaj znanja in izkušenj. Za letenje oziroma vodenje je uporabna katerakoli DV naprava (vodene površine: smerni stabilizator, višinski stabilizator, nagibna krilca in zračne zavore), zaradi nekoliko večje teže (do 3,5kg) pa model tudi ni primeren za šolsko letalo. Model je prvenstveno namenjen termičnemu jadranju na pobočju, možno je izvajanje nekaj akrobacij, seveda pa je konstrukcijsko tudi dovolj močan, da prenese startanje z vitlom (vgraditi je treba le vlečno kljuko).
Zaradi obširnosti bomo načrt objavili v dveh delih. Profili krila in višinskega stabilizatorja so risani v M 1:1 (da odpade netočno povečevanje), ostalo pa je risano pomanjšano v ustreznem merilu, ki je pripisano; trup je v M 1:2 (pri povečevanju je potrebno malo več natančnosti). Materiali so označeni z začetnimi črkami: VP - vezana plošča, B - balsa, S - smreka; mere so v mm. V današnjem prvem delu bomo opisali gradnjo kril in višinskega stabilizatorja.
KRILO
Je klasične konstrukcije - sestavljeno iz reber In letvic ter ojačano z balso. Za izdelavo reber je potrebno narediti šablonska rebra iz vezane plošče 2mm; to so rebra k2, k3 in k5. S pomočjo njih zbrusite še ostala rebra iz balse 2 mm. Rebra, kjer pridejo nagibna krilca,
izdelajte v celoti; krilca se odrežejo in izdelajo kasneje.
V	rebro k2 urežite odprtino za jeklen nosilec krila;
V	- lom znaša 2x3°; temu ustrezno je potrebno vrezati odprtine. Krilo narišite v pravi velikosti in pričnite s sestavljanjem in lepljenjem reber med letvici. POZOR: zadnja letvica mora biti zaradi negativnega zvitja krila ustrezno podložena. V tako sestavljeno konstrukcijo vlepite najprej spodnjo glavno nosilno letvico iz smreke 12x5 mm, ki se v trapeznem delu krila zoži na 8 x 2 mm (pri rebru k5). Na to letvico in med rebra (samo na trapeznem delu) vlepite balso 2 mm z letvicami v smeri spodnje k zgornji letvici (prečno na nosilec krila). V krilo dobro vlepite še cevke za jeklene nosilce - bajonete in šele nato zgornjo nosilno letvico iz smreke. Krilo že dobiva na trdnosti, tako da lahko izrežete utore za diagonalni letvici iz smreke 8 x 3mm. Ob glavni nosilni letvici, v korenu krila prilepite še ostali del nosilca (opiate iz vezafte plošče in balse - glej vzdolžni prerez krila). Krilo na torzijskem delu in v korenu prekrijte z balso 1,5mm, po ostalih rebrih pa samo trak iz balse 1,5mm v višini 8mm. Na krilo prilepite še prednjo ojačitveno letvico iz smreke 3x9mm in krožne zaključke kril iz balse. Na delu krila, kjer pride vgrajen servo motor za pogon nagibnih krilc, je treba prilepiti balso 1,5 mm (preko obeh reber) in jo z notranje strani dobro ojačati s stekleno tkanino in epoksi smolo (zgoraj in spodaj se naknadno izreže odprtina - pokrov za vgraditev servo motorja). Po krilu se potegne žica s konektorjema, na katera se priključi servo motor in sprejemnik. Šele sedaj pazljivo odrežite nagibno krilce in ga obdelajte, kot kažejo prerezi. V osrednjem delu krila pa izrežite zračne zavore - glede izvedbe in materiala glej načrti Material je medenina - da se lahko spajka, členki morajo biti lahko pregibni.
Krilo prekrijte s svilo za prekrivanje modelov (bele barve) in nitro lakom. V prozoren nitro lak dodajte malo rumene nitro ban/e, da dobijo krila blag rumen odtenek. Krilo še štirikrat prelakirajte z nitro lakom. Svetujem vam, da za prekrivanje kril višinskega stabilizatorja in trupa zmešate malo več nitro laka z rumeno barvo tako, da bo na vseh površinah enak odtenek.
VIŠINSKI STABILIZATOR
Izdelan je na enak način kot krilo. Srednji nosilni del je iz zlepljene balse. Ta je zlepljena s stekleno tkanino in epoksi smolo. Na ta nosilec so potem prilepljena rebra. Sprednji del je prekrit z balso 1,5mm. Na mestu, kamor pride vijak za privitje višinskega stabilizatorja na trup, je aluminijasta cevka in podložka iz vezane plošče. Za stabilnost višinskega stabilizatorja na trup je spredaj dobro vlepljena še ena cevka. Premična dela sta s tečaji pritrjena k nepremičnemu, med seboj pa sta povezana s tršo žico 0 2 mm. Višinski stabilizator je prav tako prekrit s svilo in nitro lakom (3 kratni premaz).
Toliko za danes, prihodnjič pa trup in končno sestavljanje modela.
290
----i
§
Je
----(,
o

•—I
S
O)
LS	
rg	
-JiC	
	
	
	«A
	
	• •
	%
	1
	
	
	
	
	
	
£ o LO
O)^ -»o J!^ ppO
if> CO CO <r
C
	
	cz
	
	to
^ o	> _ o
^ C ni 2-8 ii ^	
• • I
---(
--■I


lO
JSC
s

20
50 - 50— 50--
g
-4-S
S
-f-s
s
s
-t-
višinski stcibilizdtor-aksonometrua sred
NJEGA DELA (zaradi boljše vidnosti so sestavni deli rezani)
BVB B5x7^
REBRO VS 32
b.B20x4
steklena tkanina♦epoxy snnola'^ B5x12
B10x1A
S 3x9 B5xU
^B8xT5 Bb>25x5
krilo - AKSONOMETRIJA - zračne zavore
S12x5
Miloš Macaro!
GRADNJA INFLUENČNEGA STROJA NA ELEKTRIČNI POGON
Montaža prenosnih jermenic je
veliko bolj enostavna. Zanjo potrebujemo 80 mm dolg kos pletilke št. 2 in 49 mm dolgo medeninasto cevko izrabljenega vložka za kemične svinčnike. Nanjo kar najtesneje nadenemo vse tri jermenice (stranski imata premer 20, srednja 30 mm). Utrdimo jih prav tako z Ne-ostik lepilom. Z obeh strani jim lahko dodamo ustrezna gumijasta tesnila za vodovodne pipe in vse skupaj trdno zlepimo, paziti pa moramo, da bosta stranski jermenici imeli popolnoma enak razmik kot jermenici na okroglih ploščah. Da os ne bi zdrsnila iz izvrtin v nosilcih, ji na obeh straneh nadenemo primerno plastično cevko. Križna nosilca za obe okrogli plošči z jermenicami vred kakor tudi za oba kolektorja in nevtralizatorja izrežemo po priloženi skici iz 5 mm debelega akrilnega stekla. Posebno pazljivi moramo biti pri vrtanju izvrtin, ki morajo biti zares simetrične in pravokotne na ravno ploskev, če hočemo, da bo stroj deloval neoporečno in da bo imel kar se da ličen videz. To bomo najbolje opravili, če bomo oba nosilca simetrično speli s selotejpom, nato pa luknje izvrtali na namiznem vrtalnem stroju.
Podnožje obeh krilnih nosilcev
izdelamo po priloženi skici iz 0,5 ali 1 mm debele medeninaste pločevine. Pri upogibanju stranskih robov v primežu moramo paziti, da bo njun zunanji razmik točno 50 mm. Ker je pri tem treba upoštevati debelino pločevine, to pomeni, da bo pri 1 mm debeli pločevini notranji razmik le 48 mm. Podnožje najprej s kniping vijaki pi-ivijemo na montažno deščico, šele šele montiramo nanj oba križna nosilca. Privijemo ju s 15 mm dolgimi matičnimi vijaki M4, tako da so podložke in matice na zunanji strani.
Izdelava kovinskih ščetk za kolektorja in nevtralizatorja.
Prednost influenčnega stroja je v tem, da deluje na principu Influence, zato kolektorske ščetke kar posesajo vse električne naboje, ne da bi se sploh dotikale kovinskih lamel. Po lamelah drsijo le ščetke obeh nevtralizatorjev, zato je trenje izredno majhno, zlasti še, če so ščetke izdelane iz zelo tankih žic.
PODNOŽJE N05IUE« OIEH PlOiČ -II

0 I I
/ \ / ■
I ßi I I X
-1
/
1-11

/
N
-M
üäI.
i-11—



-200
-10
^5-7
($?r
TsTl
004
002

H-
i IIEVTRALI2«T0R
Skica 5
Skica 4

V




s-
-«•1-h
Takšne žice pa dobite le v priključni vrvici za električne brivnike Braurr, zato se takšno vrvico izplača kupiti, če že nimate pri roki kake stare. Vrvico previdno zarežete kakih 15 mm, tako da iz izolacije dobite vse žice pletenice, nato te čvrsto poprimete z eno roko, z drugo pa izolacijo, ter jih vlečete narazen, da se sama začne trgati. Za izdelavo vseh ščetk boste potrebovali kar tričetrt metra takšne pletenice. Ple-tenico zrežite na 5 cm dolge konč-ke, te pa ločeno položite na kos belega papirja. Nato vzemite običajno debelejšo pletenico, iz katere odstranite izolacijo v dolžini 15cm. \^mete samo po 4 tanke žice, jih v razdalji 5 cm zvijete skupaj v pletenico, od tod dalje pa boste med dve žici vdeli po 4 tanke žice prej razrezane pletenice, jih točno na sredini spodvili in utrdili z dvema zavojema debelejših žic. Takoj zatem mednje uvijete naslednje štiri tanke žice in jih spodvijete v isto smer kot prejšnje. Tako nadaljujete, dokler ne dobite ozke kovinske ščetke.
Za oba kolektorja potrebujemo štiri takšne ščetke, dolge 40 mm, za nevtralizator prav tako štiri, a le 30 mm dolge. Preostalih koncev debelejših žic zaenkrat še ne odre-žete, temveč jih zvijete v pletenico. Kolektorske ščetke montirsno na notranjo stran vseh štirih krakov križnih nosilcev, in sicer tako, da bodo poravnane z lego kovinskih lamel. Krajši konec prostih žic vde-nemo najprej skozi notranjo izvrtino na osi kraka, te zunaj zategnemo s kleščami, tako da bodo ščetke pravilno poravnane, in jih nato znova vtaknemo skozi spodnjo izvrtino; to še enkrat ponovimo in žice na notranji strani odrežemo. Drugi konec prostih žic bomo pritrdili s štiri-milimetrskim matičnim vijakom, ki ga vdenemo skozi obe izvrtini na levih in prav tako na desnih krakih obeh nosilcev. Vsak vijak ima po tri matice, da lahko nanj priključimo kolektorski ščetki obeh plošč. Razdalja med kraki naj bo 50 mm. Šele potem, ko smo vse to opravili in ščetke lepo poravnali v vodoravno lego, jih z ostrimi škarjami ravno obrežemo, da bodo kake 3 ali 4 mm odmaknjene od plošč. V nobenem primeru se ščetke med vrtenjem nikjer ne smejo dotikati lamel, kajti influirana elektrenina ima v ščetkah nasprotno polariteto, zato bi stroj slabo ali sploh ne deloval, saj bi se naboji sproti uničevali med seboj.
L„J
To si kaže posebej zapomniti za primere, če bi delovanje stroja popustilo ali celo prenehalo. To se zgodi, če je pri obrezovanju ščetk katera od žic spodvita ih se kasneje zravna. Tedaj se dotakne lamel in »krade« nasprotnoimenske naboje ter s tem izničuje delo svojih sosed. Na podoben način montiramo tudi ščetke na oba nevtraiizatorja, ki ju po priloženi skici izrežemo iz medeninaste pločevine in ukrivimo tako, da ščetke rahlo drse po lamelah. Tudi pri teh proste konce žic potisnemo skozi pripravljene izvrti-ne, jih na drugi strani močno zategnemo in v razdalji 4 mm odrežemo ter spodvijemo, nato pa še začinimo, da so trdno spojene z medenino. (Na skici stranskega risa stroja ste lahko opazili, da imata nevtrali-zatorja na vsaki strani le ščetko v obliki čopiča, toda bolj zanesljivo je tako, kot smo vam svetovali). Nevtralizatorja spočetka montiramo tako, da sta nagnjena za 45° od vodoravne in navpične osi, medtem ko med seboj tvorita kot 90°. Natančneje ju bomo lahko uravnali med delovanjem. Ker je prednja
Skica 6
stran stroja tista, kjer se nahajata obe Leydenski steklenici, se enkrat za vselej navadimo elektromotor priključiti tako, da se bo prva vidna plošča vrtela vedno v desno. V tem primeru naj bo lega njenega nevtralizatorja taka, da bo zgornji krak na levi, spodnji krak pa na desni strani, drugi nevtralizator pa ravno obratno.
MONTAŽA ELEKROMOTORČKA
Elektromotor »Mehanotehnike« je tako posrečeno oblikovan, da ga lahko tudi zelo preprosto montiramo. Zanj potrebujemo le 20 mm širok in 80 mm dolg koček medeninaste pločevine, ki ji na vsakem koncu na sredini in 5 mm od roba napravimo po eno izvrtino 0 4 mm. IVlotor položinio z eno od ravnih površin na ravno ploskev, nakar pločevino ukrivimo tako, da se tesno prilega obliki oboda do ravne podlage, kjer preostala konca spodvijemo navzven. Na os elektromotorja nadenemo 12-milimetr-sko jermenico. Če imamo ostale

SMER VRTCKJt SPIIEDIIJE PLOŠČE
Skica 7
ItOlUTOl MfETOSTI

KOVtNSKA CIV
dele stroja že sestavljene skupaj s transmisijami (transmisiji za plošči imata premer 95mm, za elektromotor pa 60mm), potem preprosto nadenemo jermenček na jermeni-co elektromotorja. Če smo na kontakte že pricinili preko spojke obe priključni žici, dolgi vsaj 2 metra in opremljeni z banananni, potem elektromotor kar poženemo in preizkusimo, v kakšni zategnjeno-sti transmisije najbolje deluje oz. »vleče«. Ker se jermenčki sčasoma malce raztegnejo, je bolje, da odmaknemo elektromotor za slab centimeter in ga v tej4egl privijemo z dvema kniping vijakoma. Pri tem moramo seveda paziti, da bosta obe jermenici lepo poravnani.
PRVI PREIZKUS DELOVANJA INFLUENČNEGA STROJA
Delo še ni končano, toda z njim smo toliko napredovali, da se lahko pripravimo za prvi preizkus našega influenčnega stroja. Za tak preizkus sem si sam izdelal preprosto, a zelo občutljivo napravo, ki se izvrstno obnese tudi kot ročno is-krišče, s katerim doseže precej daljše preskoke isker kot n.pr. s kovinskimi kroglami. To je indikator napetosti s tlivko, ki je izredno občutljiva za zaznavanje najbolj šibkih napetosti.
IZDELAVA INDIKATORJA NAPETOSTI
Obstajajo podobni indikatorji napetosti, ki so prilagojeni ža omrežno napetost 220 voltov. To je nepogrešljiva naprava za vsak dom, če hočemo preveriti delovanje električnih naprav in se obvarovati pred nevarnimi dotiki z električnim tokom. Te naprave so izdelane v obliki izvijača, ki ima poleg tlivke še ustrezen uporni element, da nas ob dotiku prostega konca tlivke ne strese. Tak indikator je za naše potrebe uporaben le, če odstranimo omenjeni upor, namesto njega vanj vložimo enako debel in enako dolg konec prevodne žice, na drugem koncu pa pricinimo kake triče-trt metra dolg konec izolirane plete-nice. To pa še zmerom ni najboljša rešitev, kajti tam, kjer je pricinjena žica, nas kaj rado strese, če pa čez ta del povlečemo izolirno cevko, ne bo mogoče zaznati žarenja tlivke. Zato je bolje, da iz njega vzamemo samo tlivko in si izdelamo novo
napravo, ki bo poleg indikatorja napetosti tudi izvrstno ročno iskrišče.
V	poštev pridejo le tlivke v obliki steklene cevke, ki ji na vsakem koncu dodamo kovinski priključek. (Novejši Indikatorji imajo namreč tlivke v obliki drobne žarnice brez okova, iz katere štrlita dve priključni žici). Tu in tam imajo one prave še vedno v prodaji. Za takšno tlivko je potrebno najti le primerno kovinsko cevko, dolgo kakih 14 ali 15cm.
V	eno ustje potisnete tlivko 2-3 mm globoko In jo krog in krog pricinite, medtem ko v drugo ustje pricinite tričetrt metra dolg konec izolirane pletenice (po možnosti tiste od kriv-nika) ter na drugem koncu pricinite 5cm dolg konec medeninaste žice, ki jo zavijete v obliki kavlja. Del kovinske cevi, kjer je pricinjena ple-tenlca, izolirate tako, da nanj navle-čete prožno juvidurno cev ustreznega premera. Dolga naj bo približno 8cm. To bo izvrstna izolacija indikatorja, ki bo obenem rabila kot ročaj.
PREIZKUS DELOVANJA STROJA Z INDIKATORJEM NAPETOSTI
Pritrdimo priključek našega indikatorja na vijak levega kolektorja in poženimo elektromotor, tako da se bosta plošči vrteli z zmerno hitrostjo, seveda ena od teh v nasprotni smeri! Vzemimo v roke indikator in se s konico tlivke rahlo približajmo vijaku desnega kolektorja. Če bo tlivka zažarela, je to znak, da stroj že deluje. Če dobro deluje, bi se na tem mestu morale pojaviti tudi drobne iskrice v razdalji 4-10 mm. Če temu ni tako, potem se z indikatorjem približajte obema nevtraliza-torjema. Tudi tu bi morala tlivka zažareti in pojaviti bi se morale drobne iskrice. Če ni tako, preglejte še enkrat vse ščetke, nato pa premikajte oba nevtralizatorja malce levo in desno, dokler ne dobite najboljšega učinka. Zatem poženite z reostatom elektromotor malo močneje in videli boste, da iskre preskakujejo celo v dolžini 20 mm. To je znak, da stroj v redu deluje, šibke iskre pa bomo kaj hitro ojačali z izdelavo in priključkom dveh Le-ydenskih steklenic in z montažo fiksnega iskrišča.
(Dalje prihodnjič)
prva igrača
Tone Pavlovčič
MALI AVTOBUS KOMBIBUS model »C«
KOSOVNICA »C«
Vrstni				Št.
red	Ime kosa	Oznaka	Material	kosov
1.	Dno šasije	C-01	vezan les 5 mm	1
2.	Stranica šasije	C-02	)>	2
3.	Vmes. stena šasije	C-03	ij	2
4.	Stranica kabine	C-04	»»	2
5.	Maska kabine	A-06		1
6.	Steklo kabine	A-07	»»	1
7.	Stranica luči	A-11	>>	4 •
8.	Zadnja stena	A-08	>>	1
9.	Vrata zadnje stene	A-09	»J	1
10.	Tečaj vrat	A-10		4
11.	Sedež	A-12	i)	6
12.	Naslonjalo sedeža	A-13	ij	6
13.	Streha	A-05	«J	1
14.	Nosilec volana	A-14	>9	1
15.	Volan	A-15	J»	1
16.	Instrument plošča	A-16	J»	1
17.	Distančnik koles	A-17	))	6
18.	Kolo	A-18	JJ	24
19.	Os koles	A-19	varilna žica	3
Vrstni red je zdaj že znan: najprej kosovnica in nato zaporedje del. Na prvi pogled se vam bo morda zdelo, da vse skupaj postaja precej zapleteno; skušal vam bom to nekoliko pojasniti. Za nas to skoraj niti ni toliko važno, kolikor je to važno za tistega (tovarno), ki taka vozila proiz-
vaja serijsko in ki iz osnovnega vozila razvija več vozil. To, kot rečeno, zato, da ceneje izdeluje svoje izdelke in jih lahko tudi ceneje ponudi tržišču. To so pač osnovna pravila kunkurenčne tekme.
Kot sem že omenil, vam hočem le nakazati, kako delajo v velikih tovarnah. Prav je, da se tudi vi polagoma seznanjate s takim potekom dela. Poleg sestavnice, ki vam pokaže, koliko in kakšne dele potrebujete, je tudi sestavna risba, ki kaže, kje ti deli pri tem modelu leže. Ostalo je kot doslej po vrstnem redu. Za razliko od prejšnjih modelov, pravzaprav od modela »A«, je v kombibusu treba prej namestiti sedeže in šele nato streho. V ta namen sedeže tudi prebarvate, preden jih zalepite na mesta. Tako boste imeli nov model v velikosti prejšnjih modelov. In če sedaj to primerjamo s svetom okoli nas, lahko hitro opazimo, da več modelov enakega vozila zopet pomeni cenejše življenje. Vsako podjetje, ki potrebuje vozila za različne namene, želi imeti vsa vozila enakega tipa. Tako je vzdrževanje vozil enostavnejše. V priročnem skladišču ima nadomestne dele, enake za vse tipe vozil. S tem se poceni proizvodnja in vzdrževanje, to pa je že racionalizacija, h kateri teži vsaka družba, ki želi ujeti korak s časom.
-c-
Tone Pavbvčfč
MLADI TEHNIK
Ljubljana, Stari trg
ima stalno na zalogi miniaturne, časovne in preklopne releje, in sicer: miniaturne releje PR 15, PR 16 in TRK 22,
elektronske, digitalne in analogno digitalne releje iz družine CRT, TRD in TRE, časovne releje z zakasnjenim vklopom ali izklopom, z impulzom ob vklopu, utripalne časovne releje in releje z impulzom pri razklenitvi stikala iz družine TRE.



V poslovalnicah Mladega tehnika na Starem trgu 5 in Cojzovi cesti 2 prodajamo tehnični material, orodje in pripomočke za vse vrste tehničnih In amaterskih dejavnosti.

DVAKRAT BREZ BESED
oddajnik
KOMBINIRANA ANTENA P-41, 345, Izdelek ISKRE, tovarne anten in antenskih naprav, Vrhnika
NEKAJ
O TELEVIZIJSKIH ANTENAH
Antene so sestavni del radijskih in televizijskih sprejemnikov. Razlikujejo se med seboj na splošno po valovni dolžini, na kateri sprejemamo signale. Tako imajo radijski sprejemniki s srednjevalovnim področjem ene vrste anten. Povsem druge pa so televizijske antene. Mnogo krajše so in slone na drugačni tehnologiji. Z nakupom televizorja je treba najprej poizvedeti, kakšne so možnosti sprejema v kraju, kjer stanujete. To vam lahko povedo že neposredni sosedje, ki imajo televizorje, oziroma so si že pridobili določene izkušnje s sprejemom programov. Ne bo pa odveč, če se tudi sami seznanite s tehniko sprejemnih anten. Televizija oddaja signale na štirih področjih, ki so razdeljeni na kanale. Kanali so razvrščeni po normi CCIR, in sicer takole:
Kanal Področje	2, 3, 4 1	5—12 III	21—69 IV, V
Frekvenčno področje MHz	47—68	174— —230	470— —862
Pas Program (obrčajno)	VHF 1		UHF II
VHF kanali 5-12 dobitek 9dB UHF kanali 21-69 dobitek 14dB
Področje II od 88 do 104MHz zasedajo UKV radijski oddajniki. Ti imajo podobne antene, kot jih imajo televizorji. Če je v bližini vašega kraja TV oddajnik ali pretvornik ter med njim in vašim stanovanjem ni ovir, ali če celo lahko Vidite oddajno anteno, bo verjetno zadoščala preprosta sobna ali okenska (dipol) antena. Za spreje-
manje programa bolj šibkih ali zastrtih TV oddajnikov in pri močnih motnjah pa je potrebna strešna antena. Sprejemni pogoji so odvisni od mnogih vplivov in pogosto niti na isti strehi niso enaki. Včasih je potrebno anteno celo prenesti na poseben drog, ker na strehi ni sprejema (če je namreč streha kovinska). Antena, montirana na podstrešju, je sicer zaščitena pred vremenskimi vplivi, vendar strešna konstrukcija oziroma opeka poslabšata sprejem. Pozimi plast snega na strehi zelo slabi sprejem drugega programa, tako imenovanega UHF. Z izbiro ustrezne TV antene skušamo dobiti najboljšo sliko in zvok. Vsaka zunanja antena mora biti po predpisih ozemljena.
Slika potuje iz TV kamere in zvok iz mikrofona skozi številne naprave po usmerjenih mikrovalovnih zvezah do TV oddajnika, katerega antene so na visokem stolpu. Iz njih se podobno kot svetlobni reflektorji širi elektro-magnetško valovanje." Delček njegove moči zajame vaša sprejemna antena. Šibko napetost, ki pri tem nastane, posreduje antenski kabel do sprejemnika. Ta napetost, ojačena in obdelana v številnih elektronskih vezjih, krmili žarek in riše sliko z veliko hitrostjo na zaslonu.
Za TV sprejem najpogosteje uporabljamo tako imenovane Yagijeve antene. DIpolu (1), na katerega je priključen TV kabel, sledijo krajše palice direktorji (2), za dipolom pa je daljši reflektor (3). Oddajnik je torej vedno v smeri od dipola k direktorju ali direktorjem in ne obratno k reflektorju. Dolžina elementov-palic in dipola ter razdalja med njimi je odvisna od valovne dolžine, to je od kanala. Najenostavnejša TV antena je samo dipol. Če sprejemnik dobi prešibko napetost, je slika takšna, kot bi snežilo, če je še slabša, slika potuje in je zvok šumeč. Pomagamo si lahko s TV anteno, ki zajame več oddajnikove moči. Če pa je kabel od antene do sprejemnika predolg, nam lahko pomaga poseben ojačevalnik. Sistem ojačevalnikov omogoča, da v krajih, kjer je mogoče sprejemati več TV programov, priključimo več anten na isti koaksialni kabel (to je kabel, ki ima v sredini vodnik, drugi del pa predstavlja mreža okrog vodnika) ter šibkejše signale ojačimo.
TV sprejemnik zazna prve sledove slike pri napetosti približno 10 mikrovoltov. Med 40 in 60 mikrovolti se vključijo barve v barvnem TV sprejemniku. Za dober sprejem pri črnobelem in barvnem sprejemniku mora znašati napetost na priključku sprejemnika en milivolt. Z nadaljnjim večanjem se slika ne spreminja več, ker jo uravnava avtomatično vezje v sprejemniku. .
(Nadaljevanje prihodnjič)
Marjan Kralj
Matej Pavlič
Laboratorijski stabilizirani usmernik
Po uvodu, objavljenem v prejšnji številki, danes pred-savljamo obljubljeni načrt usmernika. To je elektronska naprava, ki nam omrežno izmenično napetost 220 V transformira v enosmerno. Za razliko od usmernikov za kalkulatorje in radijske sprejemnike, ki imajo le eno fiksno napetost in tok, ima naš usmernik na izhodu možnost regulacije napetosti od 3 do 24 Vv in toka do 1,3 A. To je torej univerzalni napajalnik za različne elektronske naprave, nadomešča baterije, zaradi zveznega nastavljanja napetosti in toka pa je idealen pripomoček pri eksperimentiranju. Kdor se vsaj malo ukvarja z elektroniko, ve, da je usmernik poleg spajkalnika in univerzalnega merilnika najpomembnejši in najuporabnejši instrument. Vsaka stvar, ki se veliko uporablja, pa mora biti čim kvalitetnejša. Kvaliteto usmernika ocenjujemo po razponu med možnostjo nastavitve najvišje in najnižje napetosti (toka) ter po stabilnosti nastavljene napetosti (toka). Za amatersko uporabo popolnoma zadostuje usmernik z največjo nastavljeno napetostjo okrog 25 V in tokom 1,5 V. Višanje teh mej predstavlja tudi precejšnje zvišanje cene takšnega usmernika.
Mi smo se odločili za usmernik, ki bo zadovoljil tudi zahtevnejšega amaterja. Izdelava je cenena in preprosta, narejen usmernik je praktično neuničljiv, saj vsebu-
MERILNI INSTRUMENTI ZA MLADE ELEKTRONIKE (2)
je vse potrebne zaščite, poleg tega pa je sestavljen iz minimalnega števila elektronskih komponent. Vse te lastnosti nam omogočajo moderna, prav za usmernike konstruirana integrirana vezja, ki nadomeščajo drage in manj kvalitetne transistorje, s katerimi so se do nedavnega gradili podobni usmerniki, občutljivi na pregrevanje in kratek stik na izhodnih sponkah. Srce našega usmernika je napetostni regulator L 200 tovarne SGS-ATES, ki ga je mogoče dobiti v vsaki trgovini z elektronskim materialom - na oni strani meje, pri nas pa ga je mogoče kupiti preko malih oglasov v Timu, Radioamaterju ali Samu. L200 je monolitno integrirano vezje za regulacijo napetosti in toka. V Pen-tawatt ohišju s petimi nožicami je vgrajenih 33 transi-storjev, 29 uporov, šest diod in trije kondenzatorji, ki sestavljajo tokovno in močnostno zaščito, zaščito pred kratkim stikom in temperaturno zaščito, ki omogoča vezju, da dela brez problemov od -25 do -1-150°C! Operacijski ojačevalnik 741 ni nobena novost, saj se uporablja že dolgo vrsto let in ga izdelujejo pri nas, kjer se da kupiti tudi napetostni regulator 7812. Če pogledamo na shemo (skica 1), vidimo, da poleg teh treh integriranih vezij potrebujemo le še tri kondenzatorje, pet uporov, šest diod, dva potenciometra in transfor-matoc. Čeprav predstavlja največji strošek pri celem usmerniku, se mu v nobenem primeru ne moremo izogniti, pa če bi se mu še tako radi. Opozorimo še na nekaj: osnovnemu usmerniku z integriranima vezjema ICi in IC3 je dodan samostojni usmernik s stalno napetostjo 12 V in tokom 1 A, ki ga
Slika 1. Tiskano vezje stabiliziranega usmernika (100 X 90 mm)
elektronika
Slika 2. Shema stabiliziranega usmernika
1 'o ® VBA
Element Vrednost, oznaka	Opomba
Ri R2 Rs R4 Rs Rs Pi
2K2 1K
680 Q 470 Q 0,1 Q/5W 1Kali1K2
100 K lin. potenciometer
Pi 10 K lin. potenciometer
Ci 2200fiF/40V Cz, Ca 220 ali 330nF/100V
D1-D4,
De IN4002 do IN4007 ali BY235 do BY238 D LED dioda id L 200
z ohišjem za vertikalno montažo
žični upor
za regulacijo toka
za regulacijo napetosti elektrolit folijski ali keramični
IC 7812 IC 741
Tr 24V/2A-50VA V varovalka 0,316A	z ohišjem
St stikalo, dvojno
preklopno hladilnik (glej teksti) štiri puše 04 mm (dve rdeči, dve črni) dva gumba za potenciometra
O
Slika 3. Montažna shema
IC1

r-mz

-cszi- -cm-
-CO-W

•K
IC:
3
-CZD-
HSZh
-[E=>
- O
D,-D,

sestavljata le IC2 in kondenzator C. Ta usmernik je namenjen ločenemu in neodvisnemu napajanju ostalih instrumentov, ki jih bomo v okviru naše serije še zgradili, napajal pa bo tudi digitalni prikazovalnik nastavljene napetosti in toka, katerega gradnjo bomo opisali prihodnjič.
Preden se lotimo gradnje usmernika, povejmo še nekaj o njegovi pravilni uporabi. Če priključimo na usmernik napravo, za katero smo prepričani, da brezhibno deluje, lahko takoj nastavimo potrebno napajalno napetost in maksimalno tokovno zaščito. Precej primerneje pa je začeti z najnižjo možno napetostjo, ki jo potem počasi višamo do želene vrednosti, medtem pa ves čas pazimo na tok, ki ga »potegne« priključena naprava. Če je tok velik že ob zelo nizki napetosti ali se z višanjem napetosti hitro veča, potem je z napravo nekaj narobe ali pa sta zamenjana izhodna priključka + in'-. Če je vse v redu, potem za nadaljnjo uporabo tokovno zaščito (ki e bila do sedaj na maksimumu) nastavimo na vrednost, ki jo je ampermeter pokazal ob nazivni napetosti napajanja. Pri napajanju naprav, sestavljenih s TTL vezji, lahko napetost takoj nastavimo na 5 V. Ob priklopu naprav, ki vsebujejo elektrolitske kondenzatorje skupne kapacitiv-nosti nad 50 (xF, nas včasih preseneti tokovni sunek, ki pa ni nevaren in pomeni le to, da so se kondenzatorji napolnili. Važno je vedeti, da tokovna zaščita deluje le do najmanjše nastavljive napetosti 3 V. To pomeni, da bo ob kratkem stiku ali preobremenitvi skozi tokokrog tekel tok okrog 270 mA, ki ga bo usmernik zaradi zaščite sicer zdržal, ne moremo pa to trditi za porabnika. Naš usmernik lahko uporabljamo tudi za polnjenje Ni-Cd akumulatorčkov, za katere velja, da mora konstantni polnilni tok ustrezati vrednosti ene desetine njihove nazivne kapacitete, čas polnjenja pa je navadno 14 ur. Več o polnjenju akumulatorjev je v zadnjih štirih številkah lanskega letnika Tima v rubriki o daljinskem vodenju napisal tov. Jan Lokovšek. Pred vsakim polnjenjem
akumulator obvezno odklopite od vezja, ki ga akumulator napaja! Čeprav se večkrat sliši, da je mogoče polniti tudi navadne baterije, to resno odsvetujemo, saj bodo stroški nastale škode nekajkrat večji od cene nove baterije.
Če kdo potrebuje višjo napetost in večji tok, kol ga daje naš usmernik, naj zgradi dva popolnoma enaka. Ob vzporedni vezavi izhodnih sponk bo dobil največ 24 V pri 2,5 A, pri zaporedni vezavi izhodnih sponk pa največ 50 V pri toku 1,3 A.
Usmernik bomo naredili na ploščici tiskanega vezja, ki jo v naravni velikosti kaže skica 2. Ploščica je namenoma nekoliko večja, da je na njej prostor tudi za večje komponente. O izdelavi vezja je bilo dovolj napisnega v prejšnji številki, zato tega sedaj ne bomo znova opisovali. Priključki elementov, ki niso montirani na vezja (transformator, LED dioda Dg ter potrenciometra Pi in P2), so označeni z velikimi črkami od A do S, ki pa jih ni potrebno risati na tiskano vezje, saj so namenjeni le boljši preglednosti pri sestavljanju. Na vezju so označene tudi sponke za priključitev indikatorskih instrumentov (A, V) oziroma za napajanje digitalnega prikazovalnika (Dig). Pri montraži elementov si pomagamo z montažnp shemo na skici 3. Integrirani vezji IC1 in IC2 morata biti obvezno (I) montirani na 3 mm debelem aluminijastem hladilniku z minimalno površino 140cm^. Na ploščici je predviden prostor za Al U-profil 30 x 30 x 160 mm, ki ga pritrdimo z dvema vijakoma in maticama M3. Vezje IC3 prispajkamo na ploščico brez podnožja, vendar moramo spajkati zelo hitro. Kondenzatorja C2 in C3 naj bosta folijska ali keramična in čimmanjših dimenzij, elektrolit Ci mora imeti delovno napetost in biti čimmanjši, elektrolit Ci mora imeti delovno napetost najmanj 40 V, ostale vrednosti elementov pa so podane v tabeli.
Prihodnjič si bomo ogledali umerjanje usmernika, dograditev analognega ali digitalnega prikazovalnika in vgradnjo v ohišje.
male železnice
Vlado Zupan
imamo najprej lokomotivo, nekaj vagonov in nekaj tirov, pa nam naenkrat ni več všeč, da moramo progo po končani igri vedno znova podirati in nato sestavljati, bodisi na mizi ali na tleh. Tudi stiki med posameznimi tiri se sčasoma zrahljajo in zaželimo si stalne makete. Seveda bo treba dokupiti še dosti tirov in nek^ kretnic ter vse skupaj pritrditi na primerno ploščo. Če je ta manjša, mora imeti svoje stalno mesto. Počasi pa nam tudi to ne bo več zadoščalo in zaželeli si bomo maketo s hribi in dolinami, mostovi in tuneli, hišami in drevjem - skratka zaželeli si bomo čim bolj verno sliko resnične
POSTAVITEV OGRODJA MAKETE
V prvi številki smo se spoznali z osnovnimi značilnostmi male železntee in zvedeli, na kaj vse je treba pomisliti, ko se posvetimo temu konjičku. Navadno je tako, da
Slil(a 1. Maketo v oblil<i manjše ptošče postavimo na podstavke, ki jim običajno pravimo »koze«
SJika 2
-190 cm-
FRIUEH A,
FBBIER B.

FBiiam c.
narave z železniško progo, ki bo povezovala dva ali več naselij. Da se ne bomo ob razširjanju in naseljevanju makete pozneje jezili in podirali, kar smo že postavili, si moramo biti že pred začetkom dela vsaj okvirno na jasnem, kaj hočemo: v katerem prostoru bo stala maketa, kako velika bo, kako dolga bo proga, kako bo oblikovana, kje bodo hribi, tuneli, naselja in podobno. Vse to nam bo seveda vzelo nekaj časa, vendar nudilo bo tudi svojevrsten užitek - občutek ustvarjanja. Če bomo vse temeljito premislili, si bomo prihranili nepotrebno jezo in tudi denar. Na koncu bomo na svoje delo lahko ponosni.
Najprej vprašanje, kje bo maketa stala. Če ste v lastni hiši, je odgovor enostavnejši, V kleti ali na suhem podstrešju se najde kakšen prostor, dolg vsaj 4 metre. Huje je, če imate samo stanovanje. Ze tako ste na tesnem, v kleteh mora biti krompir in kurjava, navadno pa so kleti še na pol odprte in vlažne. Če ima otrok svojo sobo, se najde kakšna prosta stena. Pomagamo si lahko tako, da damo ploščo z maketo na ležaje in jo dvignemo ob steno, ko se nehamo igrati. Seveda je treba prej z makete pobrati lokomotive in vagone, vse ostalo - hiše, drevje, ljudje - pa mora biti na podlago čvrsto prilepljeno. Nekateri imajo manjšo maketo na kolesih in jo potisnejo pod posteljo, drugi jo postavijo pokonci in shranijo v omaro, tretji jo imajo na vn/icah in potegnejo pod strop. Neverjetno, kaj vse si »mali železničarji« izmislijo, da kljub pomanjkanju prostora »jahajo« svojega konjička.
Če nimamo dovolj prostora, je najenostavneje izdelati maketo na plošči, kot nekakšno mizo. Plošča je lahko velika največ 2x1,3 metra, postaviti pa jo moramo na navadno mizo ali na podstavke, ki jim pravijo koze, kot kaže slika 1. Plošča mora biti dovolj trdna, da se ne zvija, in iz enega samega kosa. Zato navadne deske ne bi ustrezale, pač pa panelna plošča debeline 2 do 3 centimetre. Pri tej velikosti ni nujno, da bi bila plošča na podstavke pritrjena. Bolje bo, da stoji tako, da je dostopna s treh strani, da se nam ni treba opirati nanjo, če je treba pobrati kakšno stvar, ki je od nas malo bolj oddaljena. Tudi na tako majhno maketo se da postaviti dovolj tirov, da je premikanje vlakov zanimivo. Na sliki
2	so prikazani trije primeri oblike proge na taki plošči. Prostor mora biti umno izkoriščen, seveda pa ostane za hribe, hiše in drevje bolj malo prostora. V teh primerih se pač posvetimo predvsem progi in vožnji. Seveda lahko pozneje kdaj tako maketo razširimo, dajo na eni ali obeh straneh podaljšamo. Poglejmo primer B.: na levi strani makete bomo odstranili na sredini krogov vse tire na levi in jih prenesli na nov del plošče, vmes bomo dali nove ravne tire, pa še kakšne kretnice ali celo postajo in vožnje bo dosti več. Naši domišljiji in iznajdljivosti so v tej smeri odprte vse poti in to je ravno najlepše pri tem konjičku. Verjemite mi, da je bolj zanimivo in prijetno graditi inaketo, kot pa se potem na njej igrati, zato skoraj vsak modelar vedno kaj predeluje ali dograjuje in spreminja.
Če imamo na voljo v kleti ali na podstrešju kak večji prostor, se bomo odločili za večjo maketo^ recimo dolgo
3	do 4 metre, široko pa kak meter in pol. Ce bo manjša, bo kar premajhna. Idealno je, če ima obliko črke L ali U. Na slikah 3 in 4 sta prikazana dva primera oblike proge na takih maketah, seveda pa je tudi tu nešteto možnosti. Taka velika maketa ne more biti iz ene same plošče.
Slika 3

Slika 4. Primer makete v obliki črke U
ŠEtBPa(U0ST) DEČ^Cl U FODSIAVm
možnostima; ali bomo postavljali progo na ploščo, ki bo pritrjena na solidno sestavljen podstavek, ali pa bomo postavljali progo in pokrajino na leseno okvirno ogrodje. Najpogostejši in tudi enostavnejši je prvi način. Osnova je panelna plošča, najbolje debeline 3 cm. Na to ploščo bomo postavljali progo, hribe, doline in še vse ostalo. Nekaj več težav bomo imeli pri napeljavi proge v več nivojih in pri Izdelavi hribov ter vgreznjenih delov. Ravno zaradi raznih nivojev tirov in valovitosti pokrajine mnogi modelarji raje izberejo drugi primer gradnje - okvirno ogrodje. Najprej sestavijo iz lesenih letev tak okvir, kot podstavek pri veliki plošči, ki ga povežejo še s prečnimi in podolžnimi letvami. Kakih 10 centimetrov nad okvirjem pritrdijo deščice za tire, ki so široke le toliko, da pritrdijo nanje tire. Če hočejo, da bo potekala proga v več nivojih (hribi), bodo deščico počasi dvigovali.
DELO Z OKi^JINO EONSTBUECUO BHEZ PLOŠČE! EsimimNJS DEŠČIC u rsoGO	!
Lahko se naredi tudi eno na majhnem prostoru h
Slika 5
ampak je sestavljena. Zato je ne moremo, kot pri manjših ploščah, kar postaviti na podstavek. Pri gradnji tako velike makete se lahko odločamo med dvema
na ali dvojna špirala, s čimer se tro pridobi višina. Gradnja hribov in'nižjih dolin je bolj enostavna. Ta način gradnje ima še to prednost, da so tiri dostopni od spodaj, saj makete navzdol ne zapira plošča. Na slikah 5 in 6 vidite nekaj načinov gradnje makete. Ker bo večina verjetno segla po enostavnejši gradnji, to je s ploščo, povejmo raje nekaj več o tem načinu. Odločili smo se, da bo plošča dolga okoli 4 metre in široka meter in pol. Širša ne more biti, kajti če stoji ob
Slika 6. Vgraditev proge na spirali
Slil<a 7. OI<vir s ploščo s spodnje strani
Slika 8
TO	VEZÄN4 PLOŠČA
20x40 V ^omm
. . : i^žčicA
PHITItDITESr PHEČNIH liETEV	EEITSDITEV NOGE
UED SEBW	KI oma
■e«

-M-


WMVA ffiSaOH LETEV ZA N0SIU70 OGRODJE PLOŠČE
steni, je dosegljiva le s prednje strani. Pomisliti moramo, da bo treba večkrat pobrati kako iztirjeno lokomotivo na najbolj oddaljenem tiru pri steni, in to ne bo enostavno, če bo razdalja prevelika. Ker bo plošča tako velika, bo sestavljena iz dveh ali treh kosov. Če hočemo, da bo maketa stabilna, potem je najbolje in najvarneje, da najprej naredimo okvir z nogami in nanj privijemo posamezne plošče. Seveda lahko tudi malo improviziramo in najprej plošči ali plošče privijemo in prilepimo na.tako sestavljeno ploščo tri vrste po štiri noge. Noge naj bodo iz letev vsaj 5x6 centimetrov. Letve morajo biti na obeh koncih povsem ravno odžagane. Ploščo pritrdimo na noge tako, da vsako nogo zgoraj namazemo z lepilom in pribijemo s tremi dovolj dolgimi žeblji. Še boljši so vijaki. Ker tla večkrat niso popolnoma |-avna, bo treba kakšno nogo s kartonom ali tanko deščico podpreti, da bo plošča stabilna. Če bo toliko podstavkov, boste brez skrbi stopili kjerkoli na ploščo. Brez tepa pri izdelavi makete ne gre. Kako visoka naj bo plošča? Če bomo upravljali svojo železnico stoje, bi bila najprimernejša višina 90 centimetrov, za preglednost makete n za otroke pa je pol metra več kot dovolj. Če pomislimo, da bomo morali lep del časa preležati na hrbtu pod maketo, ko bomo napeljevali električne žice, pa lahko hitro ugotovimo, da pri tej višini to ne bi bilo m. igoče. Zato si izberemo nekaj srednjega - višina 60 centimetrov bo kar. pravšnja.
Ta način je bolj za »lene«, bolje je narediti najprej soliden okvir z nogami in nato nanj priviti plošče. Slika 7 nam kaže, kako je videti tak okvir s spodnje strani plošče._ Najbolje bi bilo na vseh »križiščih« letvic pritrditi nogo. Še boljši okvir, ki prihaja v poštev tudi za »okvirno« gradnjo makete, je prikazan na sliki 8. Za izdelavo takega okvirja morate imeti že nekaj Izkušenj pri delu z lesom ali pa vam mora pomagati znanec, ki se spozna na vezanje lesa. Če hočemo, da bo okvir zares stabilen, letvice ne le zbljemo med seboj, ampak jih moramo vezati s pomočjo utorov, kakor vidite na sliki. Posamezne dele moramo nato namazati z lepilom Mitol in priviti z vijaki. Brez lepljenja ne gre, sicer se bo ogrodje sčasoma pričelo gugati. Ves les mora biti lepo zoblan, ker se tako lepše lepi, hkrati pa obstaja manjša nevarnost, da dobimo kakšno trščico za noht ali v prst. Ko je okvir izdelan, ga postavimo na Izbran prostor ob steni In nanj postavimo plošče. Privijemo jih z dovolj dolgimi vijaki na letve okvirja. Tudi v tem primeru bo potrebno kakšno nogo podložiti, da bo plošča vodoravna in popolnoma pri miru. Na tako Izdelano ploščo lahko brez skrbi stopite.
Sedaj bi lahko začeli z izdelavo makete. Najprej bi pritrdili tire, kretnice in signale, kjer bi bilo potrebno, naredili tunele In mostove, nato bi morali napeljati električne žice, pozneje narediti in oblikovati hribe in doline, nato postaviti hiše, drevesa In podobno. Da bomo lahko začeli s pritrjevanjem tirov, smo si morali že v začetku, ko smo se odločili za velikost in obliko makete, napraviti tudi načrt proge. Verjetno bo proga potekala v elipsi po celi plošči, nekako tako, kot je nakazano na slikah 3, 4 in 5. Lahko se odločimo za več »dolge« vožnje in manj ranžirnih voženj po postaji, ali pa za veliko ranžirno postajo z mnogimi kretnicami in vzporednimi tiri, kjer bomo sestavljali tovorne vlake. Za otroke bo najbrž privlačnejši prvi primer, ko bosta en ali dva vlakca »drvela« od enega konca makete do drugega. Odrasli bodo imeli več veselja s problemi sestavljanja vlakov. Če bi hoteli kombinirati oba načina, bi morali
dodati maketi še levo in desno ploščo, da bi dobili obliko črke U. Potem bi bilo na enem delu dovolj prostora za sestavljanje vlakov, pa še razdalje za vožnjo bi bile daljše. Najprej si na papirju narišemo razne možnosti, kot vidimo na sliki 9. Nato izberemo najprimernejšo
Slika 9
glede na svoje želje, še bolj pa ob upoštevanju velikosti makete (predvsem širine). Izbrano Inačico narišemo z ravnilom v merilu 1:10. (Če bo tir v resnici dolg 20 centimetrov, bo na naši sliki točno 2 centimetra). Pri tem moramo seveda točno upoštevati dolžine ravnih in krivih tirov, ki jih je mogoče kupiti. Tudi kretnice moramo risati točno v merilu. Nekatere tovarne nudijo za svoj tirni material plastične šablone, kjer so v merilu izrezane vse oblike tirov, kretnic in drugega, tako, da je risanje zelo poenostavljeno In hitro. Šele sedaj, ko smo narisali točno vse v merilu, lahko pravzaprav vidimo, če bo vse šlo na našo maketo, kot smo predvideli. Verjetno bo treba kaj popraviti, kje kaj skrajšati, ker nam zaradi velike krivine vsa proga ne bo legla na maketo. Raje naredimo dve ali tri različice, ker je enostavneje in ceneje risati, kot pa kupiti napačne tire. Če gradimo veliko maketo, je to še važnejše, saj bi nas take napake veliko stale. Zato je pri veliki maketi zelo primerno, da potem, ko smo na osnovi skice 1:10 Izbrali obliko proge, Izrežemo iz malo tršega papirja šablone tirov In kretnic v naravni velikosti in jih nato polagamo na ploščo tako, kot nam kaže mali načrt. Šele tedaj vidimo, če se vse lepo ujema, če ni kakšen ovinek prevelik in nam proga sega preko makete. Sedaj tudi vidimo, kakšne in koliko tirov je treba kupiti. Tovarne delajo tire raznih dolžin In z različnimi krivinami. Mehanotehnika dela tire dolžine 20,10 in 5 cm, nekatere druge tudi meter dolge in pa prav kratke končke, tudi le pol centimetra. Včasih potrebujemo prav tak konček, če hočemo, da bosta tira po raznih pentljah in ovinkih pravilno sestavljena skupaj. Če tira ne tečeta popolnoma vzporedno drug ob drugem, tirnici ne bosta čisto skupaj, to pa bo vzrok za pogpstp iztirjanje in povod za našo jezo. O polaganju tirov pa v prihodnji številki!
Nadrezkar NR 808 A
v zadnjem času je Iskra ponudila svojim kupcem vrsto novih orodij za obdelavo lesa. Med njimi je tudi nadrezkar, ki ga je zaradi pomanjkanja na jugoslovanskem trgu iskalo čedalje več uporabnikov.
To je stroj za izdelavo utorov, žlebov in zaokroženih profilov. Z njim izrezujemo grče, posnemamo robove, poglabljamo odprtine, kopiramo razne krivuljne oblike ter graviramo napise in druge oblike. Obdelujemo les m umetne mase.
Nadrezkar je dvojno izoliran stroj, kar pomeni, da ob okvari osnovne-delovne izolacije, uporabnika še vedno ščiti neprevodno plastično ohišje. Ozemljitev ni potrebna.
Glavni deli so: motorsko ohišje z vgrajenim kolektorskim elektromotorjem, podnožje z vodili in ročajema ter razni nastavitveni deU in pribor.
Značilno za postopek rezkanja je, da ga lahko uspešno opravljamo le z električnim orodjem. Rezkala imajo majhen premer, zato
Nadrezkar NR 808 A: 1. stročnica, 2. vpenjalna matica, 3. segment, 4. wyato' za nastavitev globine, 5. tipalo, 6. kazalec, 7. skala, 8. krilni vijak za pritrditev tipala, 9. vodilo stroja, 10. ročaj, 11. stikalo, 12. kabel, 13. podnožje, 14. predležje, 15. pokrov, 16. motorsko ohišje, 17. vijaka za stransko vodilo, 18. ročaj
Nadrezkar NR 808 A
je za uspešno rezkanje potrebno veliko število vrtljajev. Nadrezkar NR 808 A ima moč 850 W in doseže do 24.000 vrtljajev v minuti.
Stroj postane uporaben šele z uporabo najrazličnejših rezkal, ki jih vpenjamo v gred. V Jugoslaviji je bolj razširjena uporaba rezkal, ki imajo premer stebla 8 mm, zato se prodajajo nadrezkar ji s tem premerom vpenjalne stročnice. Z zamenjavo stročnice pa vanj lahko vpenjamo rezkala s steblom 6 mm. Rezkala so najrazličnejših oblik, predvsem glede na namen uporabe. Izdelana so iz hitroreznega jekla, boljša imajo rezila iz vidia ploščic. Slednja so nujna pri obdelavi ivernih plošč prevlečenih z ultrapasom. Nekaj najpogostejših oblik rezkal vidimo na spodnji sliki.
Rezkamo tako, da ustrezno rezkalo vstavimo v stročnico in ga z matico pritrdimo. Predno začnemo z delom, nastavimo globmo rezkanja. V ta namen je premično tipalo s skalo ter nastavitveni vijaki. Vnaprej nasta-
if
w
*
utorni rezkarji Najpogostejša rezkala
vimo do tri različne globine, ki jih izbiramo z obračanjem treh nastavitvenih vijakov. Ko smo preverili, če je obdelovalec čvrsto vpet in priviti vsi vijaki, začnemo z delom. Nadrezkar postavimo na obdelovalec in ga vklopimo. Po dveh vodilih ga potisnemo navzdol ter ta v spodnjem položaju pritrdimo z zasukom ročaja. Največja globina rezkanja je 50 mm. Globlje utore rezkamo postopoma. Uporabimo možnost poprejšnje nastavitve globine. Z na-drezkarjem drsimo po obdelovalcu le tako hitro, da se število vrtljajev preveč ne zmanjša. Tako dobimo gladek rez in ne pregrejemo rez-kala.
Nadrezkar vodimo po obdelovalcu na različne načine. Za graviranje različnih napisov običajno ne potrebujemo stranskega vodila. Stroj vodimo prostoročno po obdelovalcu in skozi pregledno odprtino v podnožju opazujemo rezkanje.

Graviranje napisa
Pri rezkanju in posnemanju robov moramo izbrati pravilno smer rezkanja, tako kot kaže risba. V tem primeru nadrezkar vodimo s pomočjo stranskega vodila. Z njim dosežemo, da stroj drsi vzporedno z robom obdelovanca. Razdaljo na vodilu nastavimo najprej s kril-
Pravilna smer rezljanja

Izdelava okrogline s pomočjo stranskega vodila
Utorjanje po krožnid s pomočjo šestila
nimi vijaki, precizno nastavitev pa dosežemo z vrtenjem matice na vodilu. Matica ima vgravi-rane zareze. En zasuk matice premakne vodilo za 1,25 mm oziroma zasuk od ene zareze do druge da pomik 0,25 (slika). Podnožje na-drezkarja je na dveh straneh obdelovancev. Pri zaokroževanju robov naj stroj drsi po površini plošče in ne po profilni strani.
Če želimo izdelati okrogle utore ali posneti okrogle obdelovance, damo v podnožje na-drezkarja šestilo ter ga z njim vodimo. Rezkamo v nasprotni smeri urinih kazalcev. Največji premer je 300 mm.
Za rezkanje in kopiranje raznih krivuljnih oblik uporabimo kopirno pušo, ki jo privijemo na podnožje. S pušo drsimo po vnaprej izdelani šabloni, ki jo želimo kopirati.
Danilo Trček
Jernej Böhm
KAKO UREDITI FOTO ALBUM
Se spominjate, kako zelo težko ste čakali na fotografije z zadnjih počitnic? Ko jih potem ogledujemo, v mislih ponovno doživljamo tiste prijetne trenutke.
Fotografija (o diapozitivih in drugih tehnikah bo morda spregovoril kdo drug) dokaj nepristransko in nazorno zapiše dogodek. Dostopna je skoraj vsakomur. Ker pa želimo, da je dokument hitro dosegljiv, ga moramo tudi primerno shraniti. Skušal bom opisati nekaj svojih izkušenj. Fotografij ne kaže shranjevati v vrečkah ali kakor pač nanese. Vlagamo jih v albume. Slednje ponujajo trgovci v najrazličnejših oblikah in izvedbah (foto št. 1). Pred-njačijo tisti samolepilni in tisti s prozornimi plastičnimi žepki. Ne gre jim oporekati določenih prednosti (enostavno lahko zamenjamo fotografijo, vstavimo celo novo, sprejmejo tudi polaroidne posnetke), predvsem pa so namenjeni potrošniški družbi, ki za nič nima dovolj časa.
Resnično kvalitetni pa so tisti foto-albumi, v katere fotogarfije nalepimo. Tu fotografija pride v celoti do izraza in se nam ne skriva za svetlečo površino plastike, katere življenjska doba je vprašljiva. V album lahko nalepimo praktično poljubno veliko fotografijo in, kar je najvažnejše - ob njej je navadno dovolj prostora za komentar. Bojim se, da bo potrebno pokazati nekoliko več iznajdljivosti, če želite priti do takega albuma. Potrebno bo najprej oditi v papirnico in kupiti t.i. foto karton. Potrebujete tudi tanek in mehak mat prosojni papir. Vse ostalo bo prispeval knjigovez. Morda prvi hip ne bo hotel prevzeti dela, toda bodite vztrajni.
Izbira fotoalbumov je bogata
Glede mer albuma se je relativno lahko odločiti, saj se osnovne di-menzi e fotografij ne menjajo in so več al manj podvržene pravilom (zlati rez npr.), ki jih dobro poznajo slikarji, arhitekti pa tudi tehniki. Mislim, da je prava dimenzija 29 cm X 29 cm. Dejansko je album nekoliko večji (daljši). Na te večje mere bodite pozorni ob kasnejših naročilih. Za začetek bo dovolj, da naročite dva primerka, enega v rjavi, drugega v rdeči vezavi. Zakaj je pomembna barva platnic? V elektrotehniki uporabljamo posebno mednarodno barvno lestvico za označevanje vrednosti elementa. Tako po barvah na uporu ugotovimo, da ima npr. električno upornost 100 ohmov. Enako bi lahko označevali težo vsemogočih izdelkov (npr. 560 kg). Če privzamemo to mednarodno barvno skalo, potem velja:
1. album	=	rjav
2. album	=	rdeč
3. album	=	oranžen
4. album		rumen
5. album		zelen
6. album	-	moder
7. album	=	vijoličen
8. album	=	siv
9. album		bel
Če vsak album sestavlja 30 do 40 listov predlaganih dimenzij, imate ogromno časa, da iztuhtate, kako označiti deseti album. En tak album se meni napolni v petih letih. (Fotografiram pa verjetno več kot povprečen ljubitelj fotografije.) Po barvi
lahko kasneje zelo hitro približno določite časovno obdobje in s tem album, ki bi si ga želeli ogledati. (Pogoj je, da poznate barvni dogovor, sicer je vse skupaj brez pomena). Priznam, da je predlog morda preveč-pisan in predvsem ženski svet bi imel pripombe (ker se mora barva torbice ujemati z barvo čevljev ipd.), toda pomen barve ima svojo težo. Barvo lahko vežete tudi na material.
Dolžan sem še pojasnilo, zakaj potrebujemo prosojni papir. Predstavljajte si, da nalepite fotografije na tekst, ki ga berete. Nato polepite še sosednjo stran. Zaprite revijo. Opazili bi, če bi poizkus res naredili, da se fotografije prav grdo zatikajo ob tiste z nasprotne strani in prav kmalu bi se med seboj poškodovale. List gladkega papirja (prosojen je zaradi estetskega videza), ki ga knjigovez vloži med dva kartona, preprečuje škodljivo zatikanje. Razumljivo je, da fotografij ne lepimo na ta ločilni list.
Kakšno lepilo uporabiti? To je ključno vprašanje. Fotoalbum ustvarjate za dolga leta vnaprej, da, celo preživel vas bo vsaj za eno generacijo, potem pa bo verjetno svoje poslanstvo opravil. Lepilnim novo-tarijam v tem primeru ne zaupam, pa čeprav so sestavljene na osnovi neorganskih komponent. Belo uradniško lepilo se v naših krajih verjetno najbolj množično uporablja tja od časov cesarja Jožefa II. naprej, in če je preživelo, je tudi dobro. Predlagam torej KARBOFIX
Pribor za urejanje fotoalbuma: album, obrezovalnik, lepilo, knjige za obtežitev, pisalo (tuš), papir...
lepilo, ki ga Izdeluje zagrebška tovarna Karbon.
Fotografijo položimo na čist bel papir s hrbtno stranjo navzgor. S prsti leve roke jo trdno pritisnemo na površino. Z desno roko (desničarji) primemo lopatico, ki je priložena lepilu. Z njo nanesemo tanko plast lepila na vse štiri robove v širini lopatice ter nato še po eni diagonali (foto 4). To nanašanje opravite kar se da hitro, ker se lepilo hitro suši. (Nekoliko več časa bo na voljo, če lepilo nanašate z narebriče-
no površino lopatice.) Tako namazano fotografijo primemo po samem robu med kazalec in palec desne roke. Sedaj je še čas, da odstranimo z robov fotografije odvečno lepilo. To naredimo tako, da primemo fotografijo še z levo roko, na povsem enak način, kot sem priporočil za desnico. Nato s prstoma leve roke narahlo potegnemo po vseh robovih. Če je potrebno, z desnico preprimemo. Odvečno lepilo s prstov obrišemo v čisto krpo. Pri tem nenehno pazimo, da
Fotografijo natančno obrežemo na želeno velikost
lepila ne nanesemo na čelno stran slike. Če se nam to vseeno zgodi, ga odstranimo, sprijazniti pa se bomo morali š popackano fotografijo. Še vedno hitimo. Končno fotografijo previdno postavimo na želeno mesto v albumu. Fotografije ne položimo ploskoma, temveč postopno, da si tako pridobimo majhno možnost korigiranja lege. Ko končamo nameščanje, fotografijo še vedno držimo. Držimo jo tudi potem, ko nanjo položimo čist (bel) papir. Končno, preko papirja, ria fotografijo odločno pritisnemo ter večkrat čeznjo potegnemo še z dlanjo. Nato vse skupaj obtežimo s knjigami. Sušenje traja običajno nekaj minut.
Nadaljujmo z začetkom. Da, z začetkom! Album in lepljenje sta predpogoj in osnova, na kateri nameravamo izpeljati nalogo. Najpomembnejše opravilo pa bi moralo biti sestavljanje vsebine fotoalbuma. Najprej se moramo odločiti za temo, ki jo želimo predstaviti. Album lahko namenite svoji družini, lahko pa tudi eni sami osebi, ali pa zapisu dejavnosti vašega konjička. Ne glede na temo bo to daljši kronološki zapis. Dokumentiranje enega samega dogodka (npr. obisk olimpiade v Sarajevu) spada na profesionalno področje, predvsem pa amaterska fotografija ni tako plodna, da bi ustvarila toliko materiala, da bi napolnil album. Fotografije bomo lepili v album tako, kot so nastajale. Samo včasih lahko naredimo izjemo (npr. poleg kake fotografije, na kateri mama drži v naročju enega nagajivčka, oče pa drugega, postavite fotografijo babice in dedka pri enakem opravilu). Iz množice fotografij bomo izbrali le tiste, ki so zanimive in tehnično brezhibne, skratka najboljše. Izjeme (ampak resnično redke) so mogoče le takrat, ko fotografija kaže pristanek marsovcev ali za vas nekaj tako zelo nenavadnega (pomembnega). Fotografije, ki smo jih izločili, shranimo v vrečke ali kaj podobnega, ločeno po letih nastanka. Tako shranjujemo tudi filme. To nas sicer velja nekaj denarja, toda splača se, ko kaj iščemo.
Tu bi rad opozoril tudi na pravilno obdelavo fotografskega materiala, če seveda fotografije sami razvijate. Če bo fiksiranje in spiranje fotografij nezadostno, se bodo čez čas na fotografijah pojavili grdi rjavi madeži, ki nikakor ne sodijo v album.
Takole pa nanašamo lepilo
Posebno nevaren je plastični material.
Slikamo lahko s črnobelim ali barvnim filmom (celo isti dogodek). Vendar to ne sme biti vzrok, da se na isti strani (razen ...) pojavita obe tehniki. Če že ne gre drugače, razdelite problematične fotografije v vrsto(e) ali stolpce. Amaterska fotografija praviloma nastaja ob posebnih priložnostih. (Slikamo kak dogodek, potem pa več dni ali tednov ničesar.). Tako, ločeno po dogodkih, sestavljamo tudi album. Fotografije na isto temo naj izpolnijo celo kompletno stran, dve, tri (kar naj bo maksimum). Če nimamo na razpolago dovolj kvalitetnih posnetkov, lahko izpolnimo tudi eno samo vrsto. Toda v tem primeru z jasnim presledkom nadaljujemo s (foto) pripovedovanjem. Dogodek, ki ga skušamo shraniti v albumu, naj bo tudi po vsebini sporočila popoln. Tako naj npr. počitnice začne panorama kraja, ali celo posnetek (avta) na domačem dvorišču. Tako bo potrebno na počitnicah obvezno napraviti nekaj dokumentarnih posnetkov. Ustvariti je potrebno (foto) zgodbo, ki ima svoj začetek, jedro in zaključek. Če so dogodki povezani, prehajamo z dogodka (gripa, postelja, vročina) na dogodek (obisk zdravnika, injekcija, jok) postopoma, morda tako, da fotografije lepimo v rahli diagonali (spuščamo se, čas teče). Vedno skušamo najti neko simboliko.
Kakšni posebno pomembni sliki (rokovanje s predsednikom repu-
blike) pa lahko namenimo tudi celo stran.
Kako sporočilo je lahko moto celemu albumu. Tako lahko posvetite album npr. osebi, ki je ni več med nami. Njeno življenjsko pripoved naj začne zadnja posneta fotografija; ta naj bo torej na prvi strani albuma, kot otroka pa jo srečamo na zadnjih straneh. Taka ureditev je smiselna tudi zato, ker se nam v spomin zapišejo zadnji dogodki jasneje kot tisti izpred mnogih leti. Rekli bi lahko, da smo tako v albumu zavrteli film nazaj.
V	album lepimo največkrat fotografije enakih dimenzij, takšne, kot jih izdela fotograf. Z leti se nam okus menja. Sam se trenutno nagibam k dimenziji 7,4 x 10,5 cm, čeprav sem bil pred leti prepričan, da je 6,5 X 9 cm tisto pravo. Vedno pa sem si dovolil fotografije tudi obrezovati (foto št. 3). V trgovinah so vam taki obrezovalniki vedno na voljo. (Vsestransko 80 uporabni!)
V	album lahko nalepimo tudi časopisni izrezek, razglednico, risbo, če s tem izrazno obogatimo (dokumentiramo) pripoved. Paziti moramo na dimenzijsko skladnost, Končno spregovorimo še nekaj besed o komentiranju fotografij. Glavni podatek je, po mojem prepriča-njau, datum posnetka. Če le morem, si zapišem, kdaj sem kak posnetek naredil. Nisem sicer suženj tega pravila, toda ko so fotografije narejene, vedno skušam ugotoviti čas nastanka. Tako zelo daleč grem, da če tega nimam zapisanega, brskam po evidenci bančnih
čekov. »Spoznam, da je bila fotografija posneta v zagrebškem živalskem vrtu. Tja sem očitno prišel z avtomobilom, zato sem nekje moral po gorivo; prav to imam točno zabeleženo.) Na hrbtno stran vsake fotografije odtisnem datum. S tovrstnimi štampiljkami so dobro založene vse knjigarne. Tako označevanje fotografij je pomembno zato, ker album sestavljam s 4-letno zamudo. V tem času se dokopljem do vseh zanimivih posnetkov, ki so jih posneli sorodniki ali prijatelji.
Datum s hrbtne strani fotografije prepišem v album poleg nalepljene fotografije. To pa še ni vse. Nekatere fotografije opremim tudi s kratkim tekstom. Uporabljam tuš (izbran po enakih kriterijih kot lepilo). Pišem prostoročno v tehnični pisavi.
Zadnjo-stran albuma pa imam rezervirano za kratek sinopsis dogodkov, ki jih album ne opisuje, so pa bistveni, da dobimo zaključeno predstavo o temi albuma. Najbolj primeren letni čas za ustvarjanje fotoalbuma je zima, ne vprašajte me zakaj. Na delo torej! Pa mnogo zabave.
na
kratko
Bojan Rambaher
GLASBENA KONZERVA
Ko se je v začetku leta 1963 na trgu prvič pojavila kaseta holandskega proizvajalca Phillipsa, naj bi bila
predvsem poceni nadomestek za dokaj drage magnetofonske kolute. Ravnanje s kaseto je zelo preprosto, botrovala pa je tudi naglemu razvoju majhnih prenosnih magnetofonov na baterije. Doživela je velik uspeh. Po njej so se zgledovali še drugi proizvajalci tudi zato,ker je omogočala predvajanje stereofon-sklh posnetkov na monofonskih aparaturah in obratno. Razširila se je po celem svetu pod imenom kompaktna kaseta CC. Z izpopolnjenimi elektronskimi sestavnimi deli malih magnetofonov je pozneje strokovnjakom uspelo odstraniti pomanjkljivosti ozkega traku v kaseti in njegove dokaj majhne hitrosti, tako da »navadno« kaseto danes uporabljajo tudi pravi poznavalci hi-fi zvoka. Kot trak na kolutu lahko tudi kaseto kupite neposneto in jo pozneje posnamete s poljubno glasbo. Povemo naj še, da danes na svetu vsak mesec proizvedejo na milijone kaset. Kako pa na trak posnamejo glaS' bo? Delo poteka takole. Najprej v studiu s posebej razmeščenimi mikrofoni posnamejo glasbo in jo prek mešalne mize posnamejo na originalni magnetofonski trak širine 6,25mm. S tega traku glasbo prekopirajo na delovni original, imenovan master. Master je natančen vzorec posnetka na obeh straneh traku v bodoči kaseti. To pomeni, da je pri stereofonskem posnetku ena polovica širine traku ozvočena z desno (D) in levo (L) sledjo, druga polovica širine pod njo pa prav nasprotno z obrnjeno sledjo, ki pride na vrsto, ko kaseto obrnemo. Tak je tudi dogovor za označevanje na kasetah.
Kopiranje se začne s presnemavanjem posnetka z mastra na ozek trak širine 3,81 mm na napravi za naglo presnemavanje. 360 mm dolg master, katerega konec je zlepljen z začetkom, se neprestano odvija mimo snemalne glave. Signal s snemalne glave nenehno korigirajo in ojačujejo ter ga hkrati pošiljajo v devet kopirnih magnetofonov z velikimi koluti traku širine 3,81 mm. Kopiranje je glede na normalno predvajalno hitrost kasete dvaintridesetkrat pospešeno. V šestindvajsetih minutah se na vsakem magnetofonu presname 2500 m traku s trideset ali štirideset programi, odvisno od igralne dolžine kasete. Med koncem starega in začetkom novega programa se vsakokrat neslišno posname tako
imenovan cue-ton s frekvenco 6,5 Hz.
Kvaliteto zvočne kopije kontrolirajo na začetku vsakega novega kopiranega traku (C). Merijo nivo signala na obeh kanalih. Odstopanje signala od šuma mora biti najmanj 45 decibelov, kar je enako kvalitetnemu posnetku na povprečnih gramofonskih ploščah. Posneti koluti ozkega traku potujejo v oddelek »konfekcioniranja« (D), kjer se posamezni posneti programi avtomatično navijejo na kasete z oznako C-0, mehanizem pa jih pri cue-tonu samodejno odreže. Posamezni deli kasete so prikazani na sliki E.
Za polnjenje kaset skrbijo avtomati (D). Pnevmatično in elektronsko vodene naprave izvajajo naslednje operacije:
I.	Iz kasete C-O potegnejo ne-posneti začetek traku in ga pre-režejo na polovico.
II.	Z lepilnim trakom zalepijo začetek posnetega "traku na ne-posneti trak.
III.	V veliko hitrostjo navijejo posneti del traku na kaseto in ga pri cue-tonu odrežejo.
IV.-	Nato z lepilnim trakom zalepijo konec posnetega traku na ne-posneti del traku, ga navijejo do konca in izvržejo kaseto.
Avtomati pri teh opravilih dosežejo zelo veliko produktivnost, celo do sto osemdeset kaset na uro. Temu sledi kontrola mehaničnih lastnosti vsake kasete.
Etiketirni stroj prelepi kasete z obeh strani s samolepilnimi nalepkami (V.), na katere po potrebi vpišejo podatke: od meseca in leta proizvodnje do izvajalcev in naslovov melodij. Sedaj je treba samo še vložiti kaseto v plastično zaščitno škatlico, kar naredi pakirni avtomat (F). Na uro vstavi v embalažo okoli tri tisoč petsto kaset. Naslednji stroj pa nato samo še zloži po pet kaset na kup in jih zavije v folijo.
KAKO JE TREBA RAVNATI S KASETO, DA BO IGRALA DOLGO IN DOBRO?
Ko ste kaseto preigrali, jo morate vložili nazaj v zaščitno škatlico. Ne hranite kaset v bližini virov toplote, na mestih, kjer sije sonce, na mokrem ali v bližini magnetnega polja
(na primer v bližini transformatorja). Kaseto poslušajte vselej do konca. Najmanj dvakrat na leto morate kaseto v magnetofonu na hitro previti.
Proizvajalec vse kasete mehanično preizkusi. Če kasete slabo igrajo, je torej mogoče, da je napaka na vašem magnetofonu. Če je zvok slab in top, to je brez visokih frekvenc, ali pa jakost niha, je napaka običajno naslednja:
-	Kaseta se zatika {ponovno jo
z občutkom pazljivo vstavite v magnetofon).
-	Pritisno peresce z blazinico pre-
več ali pa premalo pritiska trak kasete ob glavo magnetofona (morda glava ni očiščena?). Napako odpravimo tako, da naravnamo prjtisk pritisnega pe-resca.
-	Nihanje signala povzroča sunko-
vito navijanje traku. Krivec je ponavadi poševno obrnjen ali slabo postavljen pritisni valjček v magnetofonu. Trenje se stopnjuje, dokler se navojni kolut ne zaplete. Trak se navija naprej in vlečni valjček ga potiska v notranjost magnetofona. Nazadnje pride do blokiranja pogonskega mehanizma. Če magnetofon pravočasno izključite, lahko trak še izvlečete, če ste pazljivi. Ponavadi pa je tako zmečkan, da morate najbolj poškodovani del odrezati in ga z enako širokim samolepilnim trakom na lesketajoči se strani zalepiti. To napravite tako, da trak pre-krijete s trakom in oba traka postrani prerežete. Tako sta oba odrezana natančno enako, zaradi poševnega reza pa lepilni trak bolje drži. Za lepljenje uporabljajte raje kvaliteten lepilni trak (najraje tistega za lepljenje filmov), tako da se lepilo ne bi sčasoma razmazalo in zlepilo traku na kolutu.
Če opazite, da vlečni mehanizem s težavo vleče trak, poskušajte kaseto nekajkrat na hitro previti ali pa jo izvlecite in nekajkrat udarite z njo po'kakšnem mehkem predmetu ali pa kar po roki, tako da se bo trak na kolutu poravnal.
VELIKOST IN DOLŽINA KASET
Kompaktne kasete 00 imajo igralno dolžino traku 60, 90 ali 120
1. igranje
2. originalni posnetek	
	
	
	
	
6,25 mm ^^^^	
9 ^5. naprava za hitro presnemava
4. montaža l^asete C-0 i^j
10. pritisne -peresce s polsteno blazinico
vrhnji del
kovinski nosilec - ' peresa
E 11. navijalni kolut (E)
minut. Najprimernejše so kasete z dolžino 60 minut, še posebej za magnetofone v avtomobilih. Da bi pri l<asetah dosegli čim boljšo kvaliteto zvoka, so proizvajalci izdelali tudi velike kasete (E 1 kasete) s tra-
kom širine 6,25 mm in z večjo hitrostjo navijanja - 9,5 cm na sekundo.
Nasprotno temu pa je danes po zaslugi miniaturnih diktafonov in modernih walkmanov zelo razširje-
na tudi miniaturna kaseta, ki skorajda ni večja od škatlice vžigalic. Hitrost navijanja traku pri miniaturnih kasetah je 2,4cm na sekundo, kvaliteta zvoka pa je ne glede na majhnost na dokaj visoki ravni.
timovi oglasi
PRODAM železnico Märklin in zbirl(0 modelov starih avtomobilov
Emil Tanko Trubarjeva 77 61000 Ljubljana tel. (061) 311-920
VSE MODELARJE, ki so kdaj delali jadralno letalo Cirus Centra za jadralno modelarstvo, prosim, da mi odstopijo pisno navodilo.
Artur švarc Robindvor 41 62370 Dravograd tel. (062) 83-656 po 19. uri
UGODNO prodam nov stere-
owalkman, kolo pony (srednje)
in fotoaparat SMENA 8 m.
Jure Lazar
Izgarje3
64226 ŽirI
tel. (064) 69-366
a na baterije. Pla-u.
KUPIM 2 motor čam po povzet Simon Cohar Nova ulica 2 Bakovci
69000 Murska Sobota
KUPIM naslednje transistorje: 2 N 2218 (2 kosa), in 2N 3646 (4 kose NPN tipa). Mladen Kutnjak G. Koncovčak1 42313 Martin na Muri
PRODAM profesionalni 3 kanalni light-show (elektor). KH komplet 12.000 din, izdelan pa ISJXW <«n. Visoka občutljivo^ največ 800 W žarnic. Prodam tudi načrt za satelitsko televiziio. Boris Zalokar šuštarjeva 3 61420 Trbovlje
PRODAM desetkanalne leteče lučke z možnostjo obremenitve 500 W na kanal, napravo za hitro preverjanje tiristorjev in triacov, načrt in 2 ploščici tiskanega vezja za voki-toki (27 MHz, 25 km, 9 V - 15 V) in načrt za izdelavo univerzalne kvazi-horn antene. Engl Deželak Harje 3/c 63270 Laško
UGODNO prodam motorni model Safari - 2000 z motorjem ENYA - 3,5 ccm z rezervno eliso in rezervoarjem. Prodam tudi novo uvlačljivo podvozje za letalske modele (tricikel). Leon Polanc Delpinova 14 65000 Nova Gorica tel. (065) 25-168, dopoldne
PRODAM vse vrste shem iz elektronike, od utripalk pa do 400 W ojačevalnikov. Pišite za brezplačen seznam. Prodam tudi elektronsko igrico grossland, zvočnik (majhen) 0,25 W 8 ohmov, ter LED diode (rdeče in rumene) 02,5 mm.
KUPIM pa 4 potenciometre 4 K7 lin In 3 IV LM 3914 in IV 741 (mini dip) in 4 triace KT 207/400. David Bembič Dolinska 22e 66000 Koper
PRODAM dvojni stabiliziran usmernik (2 x O - 30 V; 1 A) - nepogrešljiv pripomoček za vsake-
ga amaterja. Vgrajen ima digitalni voltmeter za merjenje izhodne napetosti, tokovno zaščito... in ojačevalnik (končno stopnjo 2 X 80 WREMSna8 ohmov). Cena po dogovoru. Damijan Bergant Žagarja 22 64240 Radovljica
PRODAM DV ladjo-vlačilec dolžine 640 mm. Že izdelana in preizkušena z vgrajenim motorjem Mabuchi RS 550. Funkcije: naprej - nazaj - levo - desno. Cena 100.000 din. Nerabljena! PRODAM vagončke N: 2 potniška, tovorni, cisterna, živinski (firme Roco, Trix, Atlas - nerabljeni). Cena za kos 1500 din. Na zalogi imam veliko načrtov za izdelvo maket HO in N sistema. Načrti vsebujejo tirno situacijo, seznam tirnic, elekt. napeljavo in krmiljenje ter signalizacijo. Rišem tudi načrte po naročilu. Cena načrta je 1500 din. Za informacijo priložite pisemsko znamko za odgovor.
PRODAM DV letalo (razpon kril 1500 mm, motor 2,5 ccm, DV vpli-njač) cena 25.000 din, DV jadralno letalo ASK 14 (razpon 2300 mm z malo poškodovanim krilom, epoxi smola). Funkcije: višina - smer - nagib in možnost vgraditve motorja. Cena 20.000 din.
Vojko Travner Kersnikova 17 63320 Titovo Velenje
ANTENA
smaps^
RAČUNALNIK
TV antenski vhod
PRIKLJUČEVANJE računalnika na zadnji strani IV aparata je zelo nepraktično, kvari vtičnico, a za otroke je neizvedljivo (posebno, če je televizor v regalu). Montirajte SINAPSO. Antenski kabel bo trajno vključen, kabel računalnika pa boste elegantno vključevali na sprednji strani IV aparata. Sinapsa omogoča trenutni prehod od dela na računalniku na gledanje IV programa brez pretika-nja oriključnih kablov. Omogoča praktično priključitev vi-cec rekorderja. Cena 3200 din. Naročila: Sinapsa, 63325 ali te!.: (063) 882-768 (zvečer).
zanke in uganke
Pavle Gregore
NAGRAJENCI IZ 2. ŠTEVILKE
Peter Roje Na pristavi 6 65290 ŠEfVIPETER pri Gorici
Simona Jager Brnica
61430 HRASTNIK
Damjan Rihterič Stočje Kropa 121 64245 KROPA
3 6
1	2	3	4		L	
6						
8						10
11		12	P.	13		
14			15		15	
ni				18		
n						
KRIŽANKA
VODORAVNO:
I	sprožitev orožja, 6 snov ali naprava za odstranjevanje primesi iz tekočin ali plinov, 8 glavni števnik, 9 očka, ati, 11 uničevalka železa, 13 čebeli podobna žuželka s tankim rumenkastim telesom, 14 tovarna v Celju, 16 kemijski znak za silicij, 17 središče, sredina, 19 priprava za sedenje, ki se namesti živali na hrbet.
NAVPIČNO:
II	nebesna krogla, nebo, 2 drugo ime za mineral sijudi, 3 sogisnika v besedi rele, 4 sedma črka grške abecede, 5 dvanajst mesecev, 7 češki tehnik, ki je živel in deloval v Istri in Dalmaciji, umrl pa v-Ljublja-ni; pred 160 leti je prijavil izum ladijskega vijaka (1793-1857), 10 glavno mesto Egipta, 12 bog vojne pri starih Grkih, 15 množinski osebni zaimek, 18 začetnici popevkarja Tomaža Domicija.
1 2 3 k
5
6
7
8
9
10 11
REŠITVE UGANK
NAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA. Vodravno: sektor, trdota, anonim, zloraba, Alpe, last, Iž, Art, ave, Italijan, Tobago, Janša, oral, PL, nat, korec, rep, okitek, VA, Hoče, okis. Glav, Kulm, pralik, boa, rod, čopka, ime, avion, balinanje, arak. Loa. Geslo križanke: Kdo bi to pričakoval?
KRIŽANKA. Vodoravno: 1 opeka, 6 smelost, 8 Lateran, 9 arak, ■!0 aktiv, 13 rtič, 15 Mariana, 18 sto-klas, 19 Atair.
KVIZ S ŠTEVILI: 5 — igralcev, 12 — ničel, 3 — tretjine, 1 — elektron, 2 — gorišči, 6 — republik, 2 — astronavta, 20 — let. Končna rešitev: integral
ENAČBA: dob, ro, oro, d-leto, jesen, Lah, kod, Elo. Pregovor: Dobro orodje, lahko delo.
DOPOLNJEVANKA: Ljubo, vezenje, Dodekanez, preplašenost, primarij, umrljivost. Misel: Ljubezen do dela še ni marljivost.
ZLOGOVNICA
BI - ČU - DAV - GRAM - GRG
-	JA - KA - KA - KO - KO - LEG
-	MG - NA - NI - NJA - NO
-	NGST - PLA - PRA - PRO - RA
-	RE - SAN - SE - STANJ - STAR
-	ŠČE - TA - TER - VA - VOD
Iz zgornjih zlogov sestavite 11 samostalnikov In jih vpišite v desni del lika.
1	zob v sprednjem delu zobovja,
2	skupina grobov, 3 daljna preteklost, 4 gorska rastlina, očnica, 5 delavec v računovodstvu, 6 aparat, 7 v programskem jeziku izdelano zaporedje ukazov za procesiranje na elektronskem računalniku,
8	drevo s plodom v bodičasti lupini,
9	navadno naravna, manjša vdolbina v zemlji, 10 funkcionar, ki da znak za začetek dirke, 11 italijansko pristanišče ob Genovskem zalivu, znano po vsakoletnem festivalu zabavne glasbe.
V stolpca na levi strani lika prenesite tretjo In šesto črko vsake besede. Navpično brane črke v stolpcih sestavljajo slovenski pregovor.
nagradna
slikovna
križanka
'.Ji^^ Pavle Gregore
ZVEZK CRGkNIZACU ZA TBiNlCNO KDUDRO SlOVENift
NAROČILNICA

Pri Zvezi organizacij za tehnično kulturo Slovenije, Ljubljana, Lepi pot 6, pp 99, 61000 Ljubljana, nepreklicno naročam(o):
KNJIGE
1.	Pravo orodje za velike in male mojstre
2.	Zgradimo majhno hidroelektrarno (1. in 2. del) (3. del — Turbine in pomožna oprema)
3.	Zgradimo majhno hidroelektrarno (6. del — Gradbena izvedba IMHE)
4.	Zgradimo majhno hidroelektrarno (4. del — Električna oprema)
5.	Značilnosti plovbe in izbor sidrišč ob obali Jadrana
6.	Navtika
7.	Športni potapljač
8.	Tehnika programiranja
9.	Basic — jezik i programiranje (v srbohrvaškem jeziku)
10.	iVIikroprocesorji
11.	Programski jezik C
12.	Video pri nas doma
13.	Šahovske skrivnosti Sherioka Holmesa
14.	Problem vožnje po vesolju
15.	Unix — kako ga koristiti
16.	Janez Strnad: Posebne teorija relativnosti
17.	Knjiga o robotih
18.	Uvod v rač. komunikacije i mreže
19.	Šolstvo na Slovenskem
20.	Brodomodeiarstvo
21.	Računalništvo v interesnih dejav. OŠ
KASETE ZA SPECTRUiVI 48k
1.	Cicibanova abeceda
2.	Ciciban šteje
3.	Ciciban računa
4.	Angleško-slovenski slovarček
5.	Yahtzee, Mastermind
6.	iVIavrični diagrami
7.	Kontrabant
8.	Hidroenergetske osnove
KASETE ZA COIMMODORE 64 1. Perfect base
•KASETE ZA ORiC
1.	Oric kalk
2.	Poker zid
3.	Perfect base
4.	Oric cad
5.	Avtor
6.	Oric mon
RAČUNALNIŠKI PRIKLJUČKI
1.	AD pretvornik za električne meritve
2.	Reset tipka za C-64
3.	Video kabel za C-64
KNJIGE V ANGLEŠKEM JEZIKU
1.	C — 64 ROM s Revealed
2.	The Atmos Book of Games (za ORIC NOVA)
3.	The Atmos Programmer (za ORIC NOVA)
4.	40 — Educational Games for the Oric Atmos
5.	Oric and Atmos Machine Code
Cenalzv.
2.000	.......... ■
1.500	..........
1.500	..........
4.000	..........
2.500	..........
i:soo	..........
1.500	..........
2.000	..........
1.500	..........
6.000	..........
6.000	..........
5.000	..........
3.000	..........
3.000	..........
5.000	..........
5.000	......
3.000	..........
9.000	..........
7.000	..........
8.000	..........
4.500	..........
3.200	..........
2.000	..........
2.000	..........
2.000	..........
2.000	..........
2.000	..........
2.000	..........
2.000	..........
2.000	..........
2.000	..........
3.000	..........
3.000	.......... ♦
3.000	.......... '
3.000	..........
3.000	..........
3.000	..........
150.000	..........
800	..........
9.000	..........
4.500	..........
3.500	..........
3.500	..........
3.500	..........
3.500	..........