KULTURNO
POLITIČNO
GLASILO
■ .	. ti
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt		Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt	pe J)t
LETO XXI / ŠTEVILKA 23	CELOVEC, DNE 5. JUNIJA 1969	CENA 2.50 ŠILINGA
Priznavanje k manjšini?
Nedavni obisk vladne delegacije iz sosednje republike Slovenije naj nam je povod, da ponovno izpovemo svoje načelno manjšinsko-politično stališče. Razgovori predsednika Kavčiča in njegovih sodelavcev s predstavniki koroške deželne vlade z deželnim glavarjem Simo na čelu se nam zdijo koristno in posrečeno sredstvo za nadaljnje utrjevanje medsebojnih prijateljskih vezi. Menimo, da so taki dobri osebni odnosi nujna zahteva naše dobe, ki mora odpreti vrata na široko vsem dobrim medčloveškim težnjam. Ti kontakti koristijo vsemu prebivalstvu določenega geografskega območja in s tem seveda tudi slovenski narodnostni skupini na Koroškem, ki se želi zavestno vključiti v deželno in državno dogajanje.
Vendar ne moremo mimo tega, da smo pri uradnem obisku iz Ljubljane na eni in na drugi strani mogli slišati stališča, katerih izvedba ne bi privedla do pravične rešitve še odprtih vprašanj v manjšinsko-političnih prizadevanjih. Deželni glavar Sima se je že pri nedavnem socialističnem zborovanju v Celovcu izrekel za tako imenovani »Be-kenntnisprinzip« in to načelo priznavanja tudi pri tem obisku nakazal kot bistveno načelo pri reševanju še odprtih vprašanj, na primer pri izvedbi državno pogodbeno zagotovljenih dvojezičnih topografskih napisov. To načelo koroški Slovenci danes ponovno odklanjamo, a to ne zaradi tega, ker ne bi priznali osebne človekove odločitve. Tudi mi menimo, da je osebna človekova odločitev v vseh vprašanjih bistven del njegove svobode. Vendar moramo takoj pribiti: za svobodno odločitev mora biti ustvarjeno svobodno ozračje. Zato moramo prav tako zavrniti izjavo predsednika Kavčiča, ki je med tiskovno konferenco na Ankoglu, ko ga je neki časnikar vprašal po mnenju glede osebne narodnostne odločitve, dejal, da v polni meri stoji za to načelo.
Priznavamo koroški deželni vladi dobro voljo in uspehe pri urejevanju manjšinskih vprašanj, vendar se nam zdi, da je tolerantno zadržanje samo prešibko, da bi moglo pravično urediti probleme. Narodnostnim skupinam, ki jih težki zgodovinski razvoj hromi, je treba močne moralne podpore, podviga in vsestranskega pospeševanja. Koroški Slovenci ne moremo privoliti principu svobodnega priznavanja k manjšini pod vsakim pogojem. Priznavanje k manjšini je in ostane žal politična izjava, ker so to v zadnjih sto letih tako želele močne nernško-nacionalno usmerjene grupacije na Koroškem in to tudi danes še želijo, in ker so to mišljenje, ki je povsem zgrešeno, vcepile dobršnemu delu koroških Slovencev. Zato bi veliko naših ljudi podalo izjavo v tajni celici volišča pod glediščem projugo-slovanstva ali proavstrijstva. Kot lojalni avstrijski državljani moramo to odločno odkloniti.
Zgodovina, posebno izselitev nedolžnih slovenskih družin med 2. svetovno vojno, je koroške Slovence učila, da morajo biti narodnostno indiferentni, če želijo miru. To so psihološke prvine, ki jih ne more prezreti še tako demokratično zveneča izjava o svobodni odločitvi. Zdi se, da je naša problematika prekomplicirana, da bi jo smeli reševati na tak formalno-demokratič-
način, število slovensko govorečih je Padlo od leta 1951 do leta 1961 za skorajda 20.000. Ali to dejstvo ni zgovorno dovolj, tla je treba končno najti drugačnih prijemov? Zato še enkrat precizno povemo: Dobro sosedstvo nam je dragocen pojav v geografskem prostoru, ki nam ga je vsem dode-hla zgodovina — Slovencem, Nemcem in Italijanom. Vendar mora to sosedstvo gra-
V Franciji $e ni padla odločitev
V prvem krogu Pompidou v vodstvu — Odločitev bo padla 15. junija
V nedeljo so šli francoski državljani na volišča, da bi izbrali novega predsednika 'republike. Toda odločitve ni bilo. Predsedniške volitve so namreč prinesle pričakovane rezultate: .nobeden od olbeh glavnih kandidatov — degolist Geortges Pompidou in njegov glavni tekmec zastopnik centra Alain Poher — nista dosegla v prvem voliv-mem krogu, absolutne večine. Tako bodo sedaj potrebne .ponovne volitve. V drugem volivnem kolu se bosta odločilno spopadla Pompidou in Poher za nasledstvo generala de Gaulla, dne 15. jiunija, pri katerem bo ipotrebna samo navadna večina.
Po nedeljskih volitvah se je pokazalo, da vodi Pompidou z -veliko prednostjo (dobil j.e okoli 44 odstotkov glasov). Na drugem mestu je vršilec dolžnosti predsednika Poher s približno 24 odstotkov glasov. Presenetljivo dobro se je odrezal komunistični
kandidat Jaques Duclos, ki je prejel 21 odstotkov, -medtem ko je za socialističnega kandidata Gastona Defreeja glasova le šest odstotkov volivcev. Zanj, in za skrajnega socialista Miehala Rocarda (vsega 3 odstotke), ,za trockista Alaina Krivina (0,6 odstotka) in predstavnika neodvisnih Louisa Du-catela (okoli 1,4 odstotka) so imele volitve prvega kola le pomen nekakšnega poizkusa, koliko glasov bodo zbrali za se.
Volitve, katerih se je udeležilo okoli 65 odstotkov od 29,5 milijona francoskih vo-livn-ih upravičencev, so potekle v glavnem mimo.
Po zadnjih vesteh iz Pariza, je komunistična- pairti-jia Francije pozvala svoje somišljenike, da se ne udeležijo volitev drugega kola 15. junija. Nasproti temu je socialistična stranka sklenila podpreti začasnega predsednika Alaina Poher j a.
VABILO
DRŽAVNA Ql M N AZIJA ZA SLOVENCE PRISRČNO VABI NA
Šolsko akademijo
KI BO V NEDELJO, DNE 8. JUNIJA 1969, OB 14.30 URI V DELAVSKI ZBORNICI V CELOVCU
Vstopnice lahko dobite v tudi v šolski pisarni
Prijateljski odnosi med Koroško in Slovenijo
Poročali smo že, da se je pretekli teden mudil na Koroškem predsednik Izvršnega sveta Slovenije Stane Kavčič v spremstvu ministrov Bojana Lubeja in inž. Franca Razdevška. Obisku so prisostvovali tudi jugoslovanski veleposlanik na Dunaju Mojsov, jugoslovanski generalni konzul inž. Budihna in avstrijski generalni konzul v Ljubljani dr. Riesenfeld.
Bil je to važen dogodek za koroške Slovence, saj je predsednik Kavčič sprejel tudi predstavnike obeh slovenskih osrednjih organizacij. Kavčič jih je ob tej priložnosti seznanil z razgovori med koroškimi in slovenskimi državniki, kar zadeva slovenske manjšine na Koroškem. Izjavil je, da je zastopstvo Izvršnega sveta Slovenije podprlo koroško deželno vlado pri izvajanju dosedanje politike, ki je pripomogla k boljšemu ozračju na Koroškem.
Višek uradnega obiska slovenskega vladnega zastopstva je bila gotovo tiskovna konferenca na Ankoglu:
Tiskovna konferenca na Ankoglu
Na gorski postaji ankogelške vzpenjače v Visokih Turah je po načelni izjavi deželnega gla-varja Sime predsednik Izvršnega
diti resnično in resno na fundamentu zagotovljene nacionalne eksistence vseh v njihovi notranji biti ogroženih narodnostnih skupin v območju Alpe — Jadran.
Po razgovorih v prostorih koroške deželne vlade tudi ni bil izdan skupni komunike, tako da moremo stališča obeh strani pri teh razgovorih povzeti samo iz dnevnega časopisja, ki prikazuje veliko skladnost obeh stališč v manjšinsko-političnem zadržanju.
sveta Stane Kavčič uvodoma povedal, da so razgovori s predstavniki koroške deželne vlade služili oceni skupnih .izhodišč in skupnih ciljev ter pogledu, v kolikor je uspelo te cilj-e že realizirati. Nastalo je vprašanje, tako je dejal Kavčič, kakšni novi aspekti se odpirajo na vseh področjih. »Prostore, ki so svojčas bili nabiti z nasprotovanjem, želimo rabiti z dopolnjevanjem. S -tem v zvezi smo govorili tudi o manjšini, M je važen deja-vnilk v celotni strategiji našega sodelovanja,« je rekel končno Kavčič.
Na vprašanje o konkretni vsebini razgovorov, ki zadevajo manjšino, je predsednik Izvršnega sveta poudaril potrebo po potrpežljivosti, vztrajnosti in toleranci z obeh strani. Načelno slovenska vlada podpira politiko deželne vlade, ki skuša graditi na realnih dejstvih. Razveseljivo je bilo- slišati od Kavčiča in od Sime, da je gradnja lastnega poslopja za slovensko gimnazijo uvrščena med potrebnimi gradnjami šol na 2. mestu.
Deželni glavar Sima j,e ponovno poudaril načelo -tolerance in izrazil pričakovanje, da bodo koroške proslave v letu 1970 pomirljive in strpne. Glede topografskih napisov je deželni glavar dejal, da je možna njih realizacija le na osnovi osebnega priznavanja k manjšini.
Kakor smo zapisali že na uvodnem me-(Na-daljevanje na 8. strani)
IZ VSEBINE:
Nationale Minderheiten — ein gesamt-eurapaisches Anliegen	2
Jurčičev »Sosedov sin« na Koroškem	3
Slovenski telovadec Miro Cerar spet zlat 3
Prva nagrada zboru Slovenske gimnazije v Celju	4
O svetništvu slovanskih apostolov Cirila in Metoda	4
Mladinski dan v Podgorjah	5
Šport doma in po svetu	6
Boštjanov Tonček	7
Grbavi Angel	7
Radiotelevizijski program	8
Izjava predsednika Kavciia v celovškem radiu
Zlasti lahko rečem, da sem zadovoljen z obiskom, iki ga je napravila delegacija Izvršnega sveta pri koroški deželni vladi. Ob -tem obisku smo ugotovili iponovno, -da je naša dosedanja- politika dobrososedskih odnosov, medsebojnega sodelovanja -in tudi dopolnjevanja pravilna, da je da-la že mnoge koristne rezultate in da je v interesu vsega prebivalstva z obeh strani Karavank. Govorili sm-o v naših razgovorih in srečanjih -tudi o nekaterih nerešenih problemih oz. o novi-h vidikih vsestranskega sodelovanja v tem prostoru med Alpami in Adrijo, gospodarskega, kulturnega, splošnočloveškega im političnega sodelovanja. Odpirajo se nove možnosti v tej smeri in prepričan sem, da jih bomo izkoristili -oz. da se bomo trudili obojestransko, da jih v bodočnosti čim bolj izkoristimo.
Moram posebej poudariti, da je v naših razgovorih, uradnih in tudi neuradnih, bila priso-tna manjšina odnosno manjšinsko vprašanje. Dali smo podporo dosedanji -politiki deželne vlade, zlasti gospoda deželnega glavarja Sime, ki se zavzema za to, da se tovrstna vprašanja rešujejo v duhu medsebojnega raizume-vanja, spoštovanja in tolerance. Ugotovili smo, da so načela, iz katerih izhaja ta politika, sprejemljiva za obe strani in da je treba torej na teh načelih, to se pravi popolnega, svobodnega spoštovanja odločitve manjšine in pripadnikov manjšine našo politiko tudi vnaprej graditi in razvijati. Opozorili smo tudi na nekatera odprta vprašanja v zvezi z manjšino, kot je n. pr. prostor za slovensko gimnazijo, status kmetijske šole, materialni položaj kul-turno-prosvetnih organizacij, nekatera vprašanja uporabe jezika -im temu podobno, in se trudili ustvariti ozračje in možnost, da se tudi ta vprašanja v bodoče rešijo. Ugotovili -smo, da je medsebojno razumevanje in potrpežljivost eden od dejavnikov, ki lahko jamčijo uspeh. Ob -koncu žel-i-m še izročiti pozdrave -vsem koroškim Slovencem.
OD TEDNA DO TEDNA
NENNI V BEOGRADU
Minuli teden j.-e obiskal Jugoslavijo italijanski zunamjii minister Pietro Nenni. Na svojem 5-dnevnem uradnem obisku (26. do 30. maja) se je v Beogradu sestal z vrsto odgovornih državnikov, in sicer najprej z jugoslovanskim zunanjim ministrom Mirkom Tapavcam. Posebno važen je bil njegov sestanek z Edvardom Kardeljem, ožjim sodelavcem predsednika Tita. Poleg tega so 'bili na sporedu sestanki s predsednikom jugoslovanske vlade Mitjo Ribičičem, bivšim predsednikom Spil jakom (zdaj predsednikom zbora narodov): Nazadnje se je Nenni sestal še s predsednikom Titom. Beograjska »Politika« naglasa ob tej priložnosti, da so se beograjski pogovori vodili na širši podlagi; ne gre torej samo za oižje odnose med Jugoslavijo in Italijo,
Minister Nenni je že v drugih priložnostih obrazložil svoj načrt :za zagotovitev varnosti v Evropi. V ta namen naj bi sklicali posebno 'konferenco, pri kateri naj, 'bi sodelovali državniki iz vseh taborov, tudi takšnih, ki so med seboj sprti. Upoštevati •bo treba tudi mnenje neuvrščenih držav in Sovjetske izv-eze. V Beogradu so se dotaknili tudi vprašanja razorožitve; tudi vprašanje Bližnjega vzhoda je povezano s splošno varnostjo. Ta problem je treba rešiti pod okriljem Organizacije združenih narodov. Nenni je naglasil, da je treba pri diplomatskih stikih med Italijo in Jugoslavijo vedno upoštevati »avtonomen mednarodni položaj partnerjev«.
ZDRUŽENA EVROPA -
TRETJA ATOMSKA SILA
Franz Josef Strauss, predsednik parlamentarne supine bavarske krščansko socialne stranke (CSU) in finančni minister Zahodne Nemčije, je nastopil v Londonu v prostorih poslanske zbornice, kjer je orisal svojo zamisel bodoče Združene Evrope.
Kakor se da sklepati po pisanju velikih listov »Times« in »Guardian«, je Angleže Iznenadil s svojim načrtom za ustanovitev Združene Evrope kot tretje atomske sile med Združenimi državami Amerike in Sovjetsko zvezo. V političnih krogih ne izklju-
čujejo možnosti, da bi Strauss postal zvezni kancler v primeru volilne zmage krščanskih demokratov pri parlamentarnih volitvah (28. septembra). Ko bi v Veliki Britaniji zmagali konservativci, bi si torej stala nasproti minister Strauss kot nemški kancler in angleški konservativni Heath kot ministrski predsednik.
Tudi sedanji zahodno-nemški kancler Kiesinger je v Tokiu izrazil mnenje, da so po odstopu de Gaulla dane večje možnosti za ustanovitev Združene Evrope. Poher in tudi Pompidou bosta vsekakor bolj naklonjena Združeni Evropi s sodelovanjem Velike Britanije. Strauss in Kiesinger sta mnenja, da bi morala London in Pariz združiti svoje jedrske potenciale ter jih postaviti v obrambo proti Sovjetski zvezi v sklopu evropske federacije.
POLJSKA ZA POGAJANJA
O MEJI NA ODRI IN NISI
V Bonnu so s pozornostjo sprejeli govor poljskega partijskega vodje Ladislava Go-mullke, v katerem je dejal, da bi bila Poljska pripravljena pogajati se z Zvezno republiko Nemčijo o mejah med obema državama, ki naj, bi tekla na Odri in Nisi.
Medtem ko z a hodnon,eniški zunanji minister Brandt te ponudbe ni odklonil in bi bil verjetno pripravljen pristati na mejo ob Odri in Nisi, se temu upira krščanska demokratska stranka, češ da ima Brandt -namen zasejati razdor med koalicijskima strankama v vladi in to v trenutku, ko se Zvezna republika Nemčija pripravlja na parlamentarne volitve. Proti pobudi za takšna. pogajanja so tudi nemški begunci iz Gornje šlezije (Poljska).
AMNESTIJA ZA ČEŠKOSLOVAŠKE
DRŽAVLJANE
Češkoslovaški predsednik Ludvik Svoboda je napovedal amnestijo za vse češkoslovaške državljane, ki so po 9. maju 1968 ilegalno zapustili državo ali ki trenutno prebivajo v tujini brez pooblastila praške vlade. Predsednik Svoboda jie pojasnil, da je namen ukrepa omogočiti tem državljanom, da se vrnejo v domovino.
Ukrep bo izveden s pogojem, da se bodo Čehi in Slovaki v tujini vrnili na Češkoslovaško ali da bodo uredili svoj položaj v tujini sporazumno s češkoslovaškimi oblastmi do septembra letos. Pretekli teden so člani notranjega ministrstva pred parlamentarno komisijo izjavili, da je od lanskega avgusta zapustilo državo 40 tisoč državljanov, od katerih je 15 tisoč zaprosilo za dovoljenje, da ostanejo v tujini.
PO HUSAKOVEM OBISKU
V VARŠAVI
Novi predsednik češkoslovaške vlade Gustav Husak je po svojem nastopu najprej obiskal Moskvo, nato Budimpešto, prejšnji teden pa Poljsko. Prihodnji teden bo opravil obisk v Vzhodni Nemčiji. Doktor Husak hoče obnoviti stike z vsemii državami, katerih čete so avgusta 1968 vkorakale na Češkoslovaško.
Husak je povabil v Prago Gomuliko in predsednika vlade Cyriankiewioza. Uradno sporočilo o Husalkovem obisku naglasa, da je bila dosežena enotnost glede vseh vprašanj, ki so jih obravnavali. Sporazumeli so se, da je treba utrditi sodelovanje med komunističnimi državami. Gomulki je mnogo na tem, tako poročajo zahodni listi iz Varšave, da se obnovi politično in gospodarsko sodelovanje s Češkoslovaško.
20-LETNICA ZAHODNONEMŠKE
USTAVE
Ob 20. obletnici z a hodno nemške ustave je govoril kancler Kurt Kiesinger. Dejial je, da je ta ustava sestavljena v evropskem duhu in da je nemško ljudstvo od vsega pričetka postavilo svoje upanje ne samo v obnovo svojega obstoja kot države, temveč tudi v »Združeno Evropo«. Vobce je Kiesinger v svojem govoru močno poudarjal evropsko idejo.
Na koncu je dejal, da nemško ljudstvo veruje v skupnost, ki je nastala na osnovi te ustave, zlasti stara generacija, ki pozna »Weimersko republiko« in nesrečno leto 1933, lahko ceni vrednost tega, kar smo skupno zgradili.
RUSI OČITAJO KITAJCEM
NAPADALNOST
Ko je bil pred kratkim sovjetski državni predsednik Podgorni na obisku v Mongoli-
ji ter se v Vino Batoru sestal z ministrskim predsednikom Cedenbalom, jie slednji v svojem govoru ostro napadel Mao Ce Tun-govo politiko proti Sovjetski zvezi. Podgorni pa je očital Mao Ce Tungu, da je nasprotnik komunizma, ki ogroža skupno protiiimperialistično borbo. Dalje je Podgorni dejal, da so začeli kitajski politiki izzivati Sovjetsko zvezo in tudi Mongolsko republiko; kajti le-ti ovirajo sodelovanje med komunističnimi deželami.
Moskovska »Pravda« pa je v svojih člankih očitala Kitajcem, da zatirajo osemdeset milijonov drugih narodov, ki živijo na Kitajskem. Kamor pridejo Kitajci, uničijo domačo kulturo: to so napravili v Tibetu, v Notranji Mongoliji in Singkiangu; vso oblast SO' prevzeli sami. Na Kitajskem so uvedli številna taborišča, v katerih trpijo pripadniki drugih narodnosti.
PIFFL ODSTOPIL -
NJEGOV NASLEDNIK 36 LETNIK
Že v prejšnji številki smo poročali, da bo seja zveznega vodstva ljudske stranke izredno velikega pomena. In v resnici so nastopile v četrtek, 29. rnajia, važne spremembe. Prosvetni minister dr. Theodor Piffl-Perče-vič je odstopil, ker je doživel polom pri ljudskem glasovanju. Vodstvo stranke je sklenilo odložiti zadevo 13. šolskega leta za pet let. Sedanji prosvetni minister je veljal kot zagovornik koroške visoke šole. Njegov naslednik je dosedanji vodja v uradu zveznega kanclerja dr. Alois Mock. Za to mesto ga je predlagali sam dr. Josef Klaus. Sedanji državni tajnik za informacije dr. Karl Piša je bil imenovan za namestnika glavnega tajnika OeVP. Dr. Hein-rich Neisser, doslej: vodja v pisarni ministrskega sveta, je postal državni tajnik urada zveznega kanclerja kot pomoč kanclerju, toda 'brez določenega področja.
še pred temi osebnimi spremembami je strankin vrh sklenil, da bodo parlamentarne volitve 1. marca 1970, naslednje redno zasedanje OeVP pa 14. in 15. novembra 1969. Nazadnje so soglasno sklenili, da naj zvezni kancler in dr. Hermann Withalm na zasedanju stranke ponovno kandidirata za mesti načelnika stranke in glavnega tajnika.
........................................................................................................................................................................................................................................................................................................................
TEDENSKO OGLEDALO - KOMENTAR - REPORTAŽA — TEDENSKO OGLEDALO — KOMENTAR — REPORTAŽA - KOMENTAR - TEDENSKO OGLEDALO iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiHiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiii
Univ.-Prof. DDr. Anton Hilckman (Mainz a. R.):
Nafionale Minderheiien — ein gesamt-europaisches Anliegen
(Nadaljevanje in konec)
Schon d as Aussteiben der Dialekte be-deutet e in e groBe geistige Verarmung, niicht n ur fiir die Sta-mmc, die ihre Mund-arten preisgeben, sondern auch fur die ge-samite Nat ion, der 'diese Sta-mme angeho-ren. Sprachliche Vereinheitlichungen mo-ge-n notiig seim; si e soli ten alb er nich-t dahi,n ftihren, die Dialekte, die doch der standige Jumgborn fur die Erneue-rang und die Bereiicherung der offiziellen Litera-t-urspraeh-e selber s-im-d, st-erben zu " lassen, ja gar ihrem Tod noch kunstlich zu -be-schleunigen. Ein Vergleich Frankreichs, de-ssien Dialekte z um allergroBten Teil ge-schtvuniden sin d, mit I tali en, dessen Dialekte sitih jedenfallis bis heute gut erhal-•ten hab en und auch reiche Regionalpoe-sien schufen, verdeutlichte wohl zur Ge-nti-ge, was hi er gemeiint is-t. We,nn dies -schon fur die Dialekte gilt, so gilt es erst recht und in noch viel hoh-erem MaBe fur die eigentl-ichen Sprachen, auch wenn diese nur R-egionalsiprachen sem mogen; deinn d as gesamte Gelstesleben eines Volkstum-s ist ebc n in ein er Weise, die vielleicht im einzelnen nicht rational erhellbar sein mag, aber -ztveifellos im hoch-sten Grade vvirklich ist, an seine Sprache gekntipft. Die Bewahrung des Geistes-erbes der Ver-gangen-heit ha-t die Erhaltuing -der Sprache zur Voraussetzung. Als ein direk-ter Be-weis fiir die Bedeutung -der angestam-m-ten Sprache kamin -die Tat-sache gelte-n, daB fast uberall da, wo die anges-tammte Sprache aufgegeben und durch eine andere er-setzt wird (z. B. bei je-nen Gruippen der Bask en, die zu-m Spanischen tibergi.ngen), gera-dezu schlaga-rtig das Volfcsli-ed aufhort. Man darf hier ohne Ubertreibung sa-gen: die Se-ele -des Volikes ist -nich-t nur ver-
stummt, sondern -sie ist m-it seiner Sprache geatorben!
Der Eiinwa,nd, daB die Existenz von Re-gionailsiprachen die Einheit eines Staa-tes gefahrde und ebeinso der andere dartiber hina-u-sgehende Einwan-d, daB die V-iel-sprachig-keit ein Hindemis fiir die heute so dri-n-gend inotwendige europaische Ei-ni-gum-g s-ei, si-nd vollig grundlo-s und unbe-rechtigt. Die Beibehal-tung einer Regional-sprache be-deutet in keiner Wei-se ein Sich-AbsehlieBem gege-n die AuBenwelit. Es'wird auch i-mmer so sein, daB zum mi-ndesten die Anigehorigem. d-er ftihre-nden Schlicht der »kleinen« Sprachgem-eins-chaft auch die »groBe« Sprache ihres Lan-des genau -so be-herrsch-en wie ihre ei-gene. Da-s »Fen-ster zur groBen Wek« ist somit weiit genug geoff-net.
DaB die Exi-stenz -der »kleinen« Volks-gruppe-n und -der mational-em Minderheiiten kein Hindemis fiir die europaische Eini-gung be-deutet, ist ja allein schon -durch die Tait-sache bewiesen, daB uberall die »kleinen« Volker und die Minderheiten zugl-eich -die besten, -die bewuBt-esten und zuverla-ssligsten Eu-ropaer isind. Und das auch aus wohl,erwo-genem In-teres-se; denn vo-n eiin-er -europaisohen Einigung haben ja gerade -diese Gruppen -nur Gutes zu erwar-ten. In d en Nationalsta a ten wird die Exi-st-enz der Regioinalsprachen und ube-rhaupt der volkisoh-en Minderheiten immer ge-fahrdet -seiin. W-ohl nur im Rahm.cn einer europais-chen Integra,ti-on hingeigem ware z. B. die Ba-skiijche Erage -iin einer Weise losbar, die alle Wii:nsche der au-f Erhakung ibrer volkischein Art beda-ohten Basfcen be-friedigte, ohne zuigleitih -die historisch und -psycho:logistih begre-ifli-chen Wunsche und EmpfindiM-chkeiten der Spa-nier und Fran-zose-n ziu verle-tzen.
Auf den speziellen Einwaind, -daB die europaische Integration im Gegensatz zur Vie-lsprachigkeit u n se res Ko-ntinentes eine starke-re spraciiliche Vereinheitl-ichung er-fordere, kan-n kurz und biindig ervvidert werde-n, daB dies nicht zutrifft. Gerade fiir abendlan-dische. Geistesihakunig ist es im Unt-erschied ,znm Denkein anderer Kulturen (z. B. der 'byzantinischen) charakteri-stisoh, daB sie sich s-eh-r wohl eine Einheit deniken ikarn-n, die nicht die Einheit der Uniformirat, der »Einerleiheit«, sondern in sich selber vieligestak-ig ist. Ins Polit-ische iibersetzt heiBt das: der Foderalismus ist ein ty)pisoh westeuropaisoh-abenidlandiS'Cher Gedamke. Und ein erns-t zu mehmender und koinsequent -aingetvaindter Foderalismus bie-tet miiihelos die Mogl-ichlkeiit zur Losuing samt-li-cher Min,oritateipprobleme.
Ob die Minderheiten, insbeson-dere di,e »kleinen« Volker um-d iSprachgruippen, wei--ter bestehen werden, liegt in al-lererster Lini e a n dies-en selbst. Kein Volk geht un-ter, wenn es nicht will, das heiBt wenn es nicht faitalistisch sich in sein en 'eiigenem Un-tergang ergibt. Die eigeme Sprache aufge-ben bedeutet allerdimgs, an sich -selber zwe-i-feln oder gar verzweifelm. Die letate Sprache, -die in Europa vollig erlosch (gegen das Ende des 18. Jahrbunderts) war das Corni-sche (die k-eltische Sprache vo-n Cornwa-ll). Andere kleine Volkstiimer ha-ben b-ereits den glei-chen Weg beschritten. Werden sie ihn zu Ende ge-hen? W-ir mochtien ih n e,n iin ihrem ei-genen Interesise wunschen, daB si-e umk-ehren! Solche Umkebr ist moglich. Der Uniterganig eines »kleinen« Volkstum-s ist miemals ein schitiksalhafter Vorgamg. Er -ist ein soziailpsychoilogisicher Vorgang und als solcher stets umke-hrbar, reversibel. AI-lerdiings ik-ann der Schwund einer »kleinen« Siprach-e und der Untergang eines Voliks--t-um-s nur auf-gehalte-n werden, wenn seine Ursache, -der sozialpsychologisch-e Min-der-werti'gkeitskomplex, beseitiigt, ja- in -groBem M.aB in .seiin Ge-genteil verkehrt wi-rd. Das he-iB-t, eine »kleine« Spra-tihe kann nur ge-
rette-t werden, wenm die, die -si-e spr.echen, sich ihrer nicht nur nicht schamen, son-dern, im Gegentei-1, stolz darauf siind, in ihrer Sprache etwas Eigenstajndiges und Wertvol'l-e-s zu besitzen. Dieser Erfolg kann aber nur da-nn erreicht wer-den, wenn die »kleine« S-prach-e (dasselbe gilt au-ch fiir die Dialekte) von allen Schichten -der be-treffen-den Volk-sgruppe, insbeso-ndere auch von den gesells-chaftlich fuhrenden Schichten, ge-spro-chen wird. Der Abfa-11 der »Oberschicht« von der aingestamimten Sprache pfle-gt allerdings eine Kette-n-reaktion auszu-losen, die s-chlieBlich zum vtilligen Untergang der betTeffen-den Sprache ftihren muB. Eine Sprache, die nur noch von den »unteren« und ungeibilde-ten Volkssichichte-n gesprochen wird, wixd immer mehr verfallen und wird sich auf die Da-uer nicht halten konnen. Im eu.ro-paisohen Interesse kan-n ,nur gewtinscht werden, -daB die gei-stig ftihre-nden Schichten der »kleinen« Volker sich ihrer Ver-antwortumg, die eine Verpflichitung sowohl ge-gentiber dem ei-genen Volfcstu-m wie ge-gentiber Europa be-deutet, bewuBt werden.
Als die Minimalforderung, die prakt-isch erfti-llt sein muB, wenn di-e Minderheiten, insbeso-ndere die »kleinen« Volker, die Mdglichkeit haben soli en, sich ,zu »halten«, darf man eine s-e-hr weitgehende kulturelle Autonomie bezeichnen. Lei-der ist das Ver-stan-dnis daftir im den ftihren-den Schi-chten der »groBen« Volker, auf derem -guten Wil-len es ja ankomm-t, noch nicht sehr ent-wickelt. Di.es -mag hie u-nd da a-us Ressen-timen-ts der Vergangenh-eit verstand-lich sein; es ist aber immer -zu bedauern. Vollends umversta-ndlich ist es aber iin den Fallen, wo keinerlei Gefa-hr einer Irre-dentabildunig best-eht. Es wird die Pflich-t und die Auf-gaibe der heutigen Generation der »groBe-n« e-urdpaischen Volker sein, dem Problem der Minderheiten -n-icht aus dem Wege zu gehen, son-dem es i-n -seiner europais-chen Bedeutung zu erke-nnen u-nd schppferisch zu losen!
Jurčičev »Sosedov
V današnji številki posredujemo našim bralcem izredno lep sestavek Mire Grum (Delo, 24. maja), ki govori o nepozabnih vtisih in doživetjih igralske skupine Šentjakobskega gledališča iz Ljubljane ob njenem gostovanju na Koroškem. (Op. ured.)
Prijamo sončno jutro — bilo je 15. maja — nas je spremljalo, 'ko smo se odpeljali iz Ljubljane, in -nas ni zapustilo po vsej Gorenjski. Židane volje smo bili vsi, peli in smejali srno se, saj smo to -pot prvič potovali na Koroško'. Avtobus se je že vijugal po serpentina®ti cesti proti Jezerskemu. Zasneženi vrhovi planin, ožarjeni od sonca, so nam slepili pogled, bil je čudovit dan. Še malo in na meji nas je čakal obvezen obmejni pregled in kmalu so se dvignile rampe in mam odprle pot na Koroško. Hoteli smo si malo ogledati tisti delček za rampo, ki ni čisto nič drugačen od tistega pred njo, pa vendar ni bil naš.
Po klancu navzgor je tedaj prišla naproti skupina fantov in deklet v narodnih nošah. -»Pozdravit so nas prišli,« smo si tiho zašepetali in nismo- mogli zatajiti ganjenosti. V imenu Krščanske kulturne zveze nas je pozdravil njen predsednik dr. Erik Prunč, Ikii je bil potem vse do konca gostovanja naš izvesti spremljevalec. Zadoneli so mladi glasovi, njihova pesem se je zlila v sončni dan in veter jo- je odnašal daleč tja pod vrhove in jo raztresal po cvetočih tratah. Dekleta so nam pripela rdeče nageljne z rožmarinom, naš režiser Karel Pogorelec se jim je zahvalil za prijazen pozdrav, za lepo slovensko pesem. In še in še so nam zapeli, pa pogovarjali smo se in se slikali.
*
Vse do Celovca smo bili nekam tihi. Vsi smo bili pod vplivom sprejema in šele napreji proti Tinjam, kjer nas je čakalo v internatu bivališče, smo se malo razživeli. Tam so- nas sprejeli kot svoje otroke, ki so se po dolgih letih vrnili domov. Občutili smo toplo domačnost.
Internat j,e v zeleni globeli, pod staro cerkvijo sv. Valentina, po katerem imajo Tinje tudi ime. Po kosilu smo se odpeljali do Klapinjiskega jezera, ki pravijo o njem, da je najitoplejše na Koroškem. O tern smo se prepričali, saj, so bili najbolj korajžni kmalu v vodi. Ker je sonce toplo sijalo, ni manjkalo- kopalcev. Ker pa nas jte čas že grabil, smo le morali nazaj proti Škoci-janu, kjer smo imeli prvo predstavo.
Bližal se je čas, ko se dvigne zavesa, in bili smo malce razburjeni — imeli smo tremo. Režiser nas je bodrili in nam vlival pogum. Nismo se bali predstave, samo hoteli smo ljudem posredovati najboljše, kar znamo, približati jim lepo slovensko besedo. Ugasnile so luči, pred zaveso je stopil dr. Prunč, predstavil je občinstvu naš ansambel, prikazal jim naše gostovanje. Zatem je naš Andrej recitiral Prešernovo »Zdravico«. V dvorani je zašumelo im stotine rok je zaploskalo. In ko so se odvijale slike za sliko, smo čutili, da nas razumejo m srečni smo bili, da je tako! še in še se je dvigal in spuščal zastor.
#
Gostovanja v Celovcu smo se kar nekoliko bali. Morebiti zato, iker so tod ljudje videli že veliko lepega in jim naše gostovanje ne bo pomenilo kdove kaj, Toda zvečer smo bili nadvse presenečeni. Morali so dodati še precej stranskih sedežev in še tti bilo dovolj. Vsa stranska vrata so bila odprta in daleč tam zadaj so se gnetli ljud-JG ki niso mogli v dvorano, hoteli pa so videti predstavo. To nam je vlilo prijetno zavest, da ne bomo sami... Tudi tu je dr. Erik Prunč orisal občinstvu našo dejavnost, Pozdravil pa jih je tudi naš režiser Pogorelc, in ko je izzvenel zadnji verz — »ki smo-zato se zbratli, ker dobro v srcu mislimo...«
je zavihralo v dvorani in ploskanja ni kilo konec. Med vso predstavo smo čutili zadržan dih v dvorani, ljudje so čudovito sodoživlj-ali, saj smo prednjie razgrnili konček domovine, ljubezen njenih ljudi, bolečino in veselje... Razumeli so nas, se z farni smejali in trpeli. Hvaležni so nam kili za vse, in mi njim, ki so nais tako zvesto poslušali.
*
Naslednji dan nam je 'bil kratko odmerjen, vendar smo- se odločili obiskati Gospo (iveto, kjer smo- si ogledali knežji kamen |n staro znamenito cerkev. Ogledovanja je ndo na pretek in o vsem nam je zanimivo Pripovedoval dr. Prunč, ki si je neutrudno Prizadeval, da bi nam napravil naše bivanje oim prijetnejše.
sin” na Koroškem
V Ločah je bila tretja predstava. Tudi tu je bila kot povsod doslej dvorana nabita. Pred začetkom predstave nas je pozdravil Franci Weis, predsednik Slovenske prosvetne zveze. Zaželel nam je dobrodošlico in hp uspeh! In tudi tu so si ljudje dajali duška s prisrčnim aplavzom, ki ga ni hotelo biti konec!
Pri večerji nam je nazdravil predsednik ZSO dr. Franci Zwitter, pozdravil nas je naš generalni konzul inž. Karmelo Budih-na in bili ,so prisotni še drugi ugledni 'politični in kulturni predstavniki.
Še v zadnji kraj našega gostovanja nas je peljala pot. Sele je majhna, med hribe položena vasica z okrog tisoč prebivalci, lepo urejena in čista kot vsi kraji, skozi katere smo se peljali. Povsod so vabili lepaki na našo predstavo. V dvorano smo nosili vse naše rekvizite za1 predstavo. Delali smo vsi, pomagali vsi, da bi bilo vse čimbolj nared. Ljudje so se zbrali že dosti pred določeno uro. Prihajali so ilz daljnih in bližnjih vasic in potrpežljivo čakali na začetek predstave.
-Pozdravni govor je imel spet dr. Prunč, ki jie prišel v Sele samo zato, da bi bili še enkrat skupaj. Njemu se moramo še enkrat zahvaliti za vse, saj je naše gostovanje potekalo v majlepšem redu.
Po »Zdravici« se je dvignil zastor in slovenska beseda je zaplavala po tihi -dvorani, med ljudmi, ki so živo spremljali vse naše dogajanje.
Konec dober, vse dobro. Dvignil se je zastor iin ploskanje -ni hotelo pojenjati. Zadrhteli -so beli robci v rokah, -potem pa se j-e dvignila vsa dvorana in zadonela je pesem »Gor čez iza-ro«. Peli smo tudi mi, a stiskalo nas j-e v -grlu in vse tišja je postajala pesem, svetle solze so polzele na rože... Ko smo odhajali z odra, nihče v dvorani ni vstal, kakor da nočejo domov, kakor da želijo, naj jim še kaj zaigramo.
Na poslovilni zakuski, ki so nam jo priredili -kar -v gledališki dvorani, -se jie zbralo vse, kar. j;e moglo noter. Pozdravil nas je župan Sel in moški zbor je zapel koroške pesmi. Brez besed smo poslušali lepoto glasov in ubranosti in še in še smo ploskali — zdaj mi — in še in še so nam zapeli. Župan se nam je zahvalil za lepo izvedeno predstavo: »Dali ste nam mnogo, mnogo več, kot smo pričakovali. Iz tega se 'bomo učili, iz tega bomo črpali moč in vero... in da bi na naših oknih spet zacvetel nagelj in rožmarin in da bi naša dekleta v tihih večerih spet zaslišala milo slovensko podoknico.«
Na koncu smo skupno zapeli »Tam, kjer teče bistra Žila«. Vendar to ni bilo slovo, to ne sme biti slovo! Poslavljali smo se kot prijatelji, kot da se nismo šele prvič videli, kot da se že dolgo poznamo. »Pridite še, pridite še!« so nam klicali. »Ne zbogom, na svidenje!« Segali smo si v roke in obljubljali, da bomo še prišli. In ko je naš avtobus minulo nedeljo že obrnil proti ovinku, so še stali na cesti in nas pozdravljali in klicali: »Na svidenje!«
SLOVENCI
cL&ma in fL& Lnetu
Novice iz Združenih držav Amerike
Nedavno se je vsa Šičeva družina iz Clevelanda zbrala, da bi skupno počastila svojo mater, staro in prastaro mater za njen 80. rojstni dan.
Gospa Šičeva je naročnica Ameriške domovine, odkar je začela izhajati ter jo zmerom im z zanimanjem rada bere. Vsa njena družina je vzorno katoliška in vsi njeni otroci so bili in so nekateri še danes cerkveni pevci.
Iz Clevelanda je prišla vest, da je v daljnem Vietnamu padel srn slovenskih izseljencev Silvo Sekne. Kot 11-mesečno begunsko dete je pred 19 leti s starši prišel v Združene države. Ko se je Silvo Sekne prostovoljno javil k vojakom, se je pred pisarno na-»borne komisije moral otepati umazanih dolgolascev, ki so tam -protestirali proti vojaškim vpoklicem. Enega je kar pošteno pretresel in mu ukazujoče svetoval: »Odrasti vendar v moža!” Ta prizor so objavili ameriški časopisi in je bil prikazan tudi v televiziji. Narod,Iti ni pripravljen braniti svojo svobodo, ni vreden svobode! Silvo Sekne je s polno zavestjo čutil v sebi klic dolžnosti svobodnega državljana, zato je s prostovoljno žrtvijo bil pripravljen obvarovati svobodo svoje nove domovine Amerike.
V San Justu je umrl Oblakov oče
Iz Sam Justa v Argentini je prišlo poročilo, da je tam po daljši bolezni preminil industrialec Martin Oblak, pd. Oblakov oče. Rajni Oblakov oče se je rodil 1889 v Vrbljenju v občini Tomišelj. Že v zgodnji mladosti je kazal izredno veselje do dela in napredka. Želja po izboljšanju življenjskih razmer ga je napotila preko morja v zlato deželo. Po osmih letih marljivega dela v Denverskih rudnikih v Coloradu se je vrnil v domovino, prevzel posestvo in si izbral za življenjsko družico Ivanko Grumovo. V srečnem zakonu se je rodilo osem otrok. Prišla so leta trpljenja druge svetovne vojne, kjer je v viharnih dneh izgubil dva sinova. Po vojni se je naselil z ženo Ivanko, tremi mladoletnimi sinovi in dvema hčerama v Argentini. S svojim podjetnim duhom si je najprej zgradil svoj dom, njegov naslednji korak je bila osamosvojitev: s svojim starejšim sinom Feliksom je odprl mizarsko delavnico. Kmalu nato sta.se pridružila še osts-la dva sinova in ustanovili so družbo bratov Oblak. Leta vztrajnega in resnega dela so prinesla sadu. Razvilo se je pravo industrijsko podjetje, ki uživa zaradi visoke proizvajalnosti med tamkajšnjimi lesnimi trgovci velik ugled. Je tudi eno izmed največjih podjetij med slovenskimi novonaseljenci.
#
Življenje v slovenskem domu v San Justu v Argentini obeta biti letos prav pestro. Novi odbor s predsednikom Petrom Čermakom na čelu je izdelal celotni program kulturnih in družabnih prireditev in zasedel vse razpoložljive datume do konca sezone. V dokaz za to so bile že tri prireditve: »Pesem goriških brd” je naslov prireditvi dne 27. aprila; že tradicionalna skupna članska večerja 3. maja s pomembnimi govori, med njimi govor g. Janka Mernika, ki je ob tej priliki praznoval svojo srebrno mašo; obisk moronskega škofa msgr. Raspantija 8. maja v slovenskem domu je bila tretja prireditev.
Sin slovenskih staršev univerzitetni profesor v Buenos Airesu
Dekanat medicinske fakultete jezuitske univerze v Buenos Airesu v Argentini je imenoval dr. Juana Jesusa Blaznika za profesorja anatomije na tej fakulteti. S tem je dr. Blaznik dobil novo priznanje za svoje znanstveno delovanje na medicinskem področju. Prej je bil že univ. prof. državne univerze, kjer predava na medicinski fakulteti ortopedijo in travmatologijo. Poleg tega je direktor Centra za rehabilitacijo in vodja službe za ortopedijo in travmatologijo na zdravniškem in kirurškem inštitutu državnega tajništva za finance. Razen vseh teh služb deluje že več let kot zdravnik-strokovnjak za ortopedijo in travmatologijo na kirurškem inštitutu v Haedu v buenosaireški pokrajini.
Doslej je objavil v raznih argentinskih in tujih zdravstvenih revijah in časopisih nad 30 razprav iz svoje stroke ter je sodeloval na številnih mednarodnih medicinskih zborovanjih.
Dr. Juan Jesus Blaznik je sin slovenskih staršev Vladimira in Marije Blaznik, ki sta morala zapustiti domače kraje zaradi fašističnega preganjanja, ter ju Slovenci, ki so prišli v Argentino po drugi svetovni vojni, dobro poznajo, kajti ta družina je došlim beguncem po vojni velikodušno pomagala. Njun sin Janez je v Buenos Airesu z odličnim uspehom končal medicinske študije, postal zdravnik - strokovnjak za ortopedijo in travmatologijo ter se v svoji zdravniški stroki tako uveljavil, da je postal profesor na državni in privatni univerzi ter zdravnik v raznih zavodih.
Slovenski telovadec Miro Cerar spet zlat
Naš telovadni šampion-fenomen Miro Cerar je na evropskem prvenstvu v gimnastiki v Varšavi spet enkrat potrdil svojo visoko vrednost in osvojil na svojem naj ljubšem orodju, konju z ročaji, zlato kolajno. Po tekmovanju v mnogoboju je sicer za Voronjinom (Sovjetska zveza) in V. Kubico (Poljska) zaostal za pet stotink točke, vendar je v finalu zamujeno nadoknadil. Prehitel je Voronjina in skupaj s Kubico deli prvo mesto.
Predstojnik Gimnastične zveze Jugoslavije o evropskem prvenstvu:
»Cerar je dosegel izreden uspeh pa tudi Slovenca Brodnik in Vratič sta se uvrstila nred najboljše, kaj ti telovadci, ki so se uvrstili od 10. do 30. mesta -so bili zelo izenačeni. Njihov uspeh je tem večji, ker vemo, v kako slabih razmerah vadijo jugoslovanski telovadci. Sramota je, da so Cerar in njegovi tovariši katerih borbenost je lahko za zgled mnogim drugim športnikom (tu naj se posebno zgledujejo današnji jugo-
slovanski nogometaši,, katerih idealizem je na ničli), še zmerom brez [primerne telovadnice! Cerar je s svojo požrtvovalnostjo iin nadarjenostjo' dokazal vsem nam in tudi najboljšim telovadcem Evrope, da še ni za staro šaro. Trije bratje Kubica so osvojili pet Lolajn, Cerar pa je sam osvojil kar tri.
Miro Cerar: »Boj je bil ogorčen kot malokdaj. Tudi m drogu sem zasluženo osvojil ikolajino, kajti to, ikar se je zgodilo Kostelu in Voronjinu, bi se lahko tudi meni; pravzaprav se mi je že v Antwerpnu 1965. leta,, ko sem Skoraj padel z draga, na evropskem prvenstvu 1963. leta v Beogradu, in na olimpiadi v Tokiu 1964, obakrat na bradlji. Pravici, ki so mi jo kratili prvi dan na bradlji v mnogoboju, je bilo s tem ne-ik ako zadoščeno.«
Na redni letni skupščini jugoslovanske zveze organizacij za telesno 'kulturo so med drugim Sklenili predlagati slovenskega telovadnega šampiona Mira Cerarja za nagrado AVNOJ. Zborovalci so bili mnenja, da je Miro Cerar izjemna osebnost v jugo-slo via nsk em špor tu.
100-letnica Dunajske državne opere
V nedeljo, 25. maja, je poteklo sto let od ustanovitve slavne Dunajske državne opere. Ta dan so slovesno proslavili, sicer ne s kakšno znano opero, kljub temu jubilej ni bil nič manj slovesen. Svetovno znani dirigent Leonhard Bernstein je prispel iz New Yorka, čeravno je bili preobložen z drugimi zadolžitvami. Z Gundulo Ja,niwitz (sopran), Cbristo Ludwig (alt), Waldemarom Kmenttom (tenor) in Walter-j,em Beryjem (bas) ter Dunajskim filharmoničnim orkestrom je naštudiral Beethovnovo večno lepo »Misso Solemnis«.
Slovesnosti bodo trajale še ves mesec junij. Na sporedu imajo 47 opernih predstav in ipet baletov. Največ bodo uprizarjali Mozarta, Richarda Straussa in LVagnerja ter opere 20. stoletja. Konec svečanosti bo 30. junija z Verdijevo stvaritvijo Simona Boccangra. Nastopili bodo m a jzname milejši pevci in pevke opernega sveta: Birgit Nilssoin, Jess Thomas, Leonid Rysa;ne,k, Ni-colai Gedda, Nieolai Ghiaurov, Tito Go>b-bi, Anja Silja, Regine Resnik, Christa Lu-d-wig itd. Med dirigenti je omeniti: Bernsteina, Kripsa, Bohma in druge (skupaj jih bo kar 16, ki bodo vodili posamezne predstave).
Dunajski slavnostni tedni
Istočasno z jubilejem znamenite dunajske operne hiše, so odprli tudi vsakoletne dunajske slavnostne tedne — devetnajstih po vrsti. Poudarek le-teh je letos na baletnem festivalu, dunajsko koncertno združenje prireja ciklus del dunajske šole (Schon-berg, Albam Berg iin Webern), sem sodijo
tudi predstave Dunajske državne opere oib njeni, stoletnici.
Poleg treh domačih baletnih ansamblov nastopajo še Nedarlamds Dans Theater (Den Haag), The Dance Theatre of Alwin Nikolais (New York), balet S. M. Kirova iz Leningrada, balet Nemške opere iz Berlina, balet Romunske opere iz Bukarešte, City Center Joffrey Ballet (New York), in praški balet.
Škoda, da, manjka na letošnjih slavnostih največje ime za 'dirigentskim pultom, 'to je ime Herberta von Karajiama. Tako bo 'manjkalo v repertoarju eno izmed majzna-imenitejlših del iz zgodovine Dunajske državne opere, Straussova »Ženska brez sence«, katero jie Karajam dirigiral na dveh predstavah pred svojim sporom z Dunajem. Potem je odšel, nove postavitve ni bilo.
Pulitzerjeve nagrade
Letošnjo Pulitzerjevo nagrado za prozo jie prejel Scott Nomady za roman »Hiša, zgrajena iiz zarje«, nagrado za poezijo pa je dobil George Oppen. Nagrajenec za zgodovino j,e Leonard Levy z delom »Poreklo petega amandmaja«, za gledališče pa Howard Sackler z delom »Veliko belo upanje« o življenju temnopoltega boksarja Johnsona. Karel Husak je dobil Pulitzerjevo nagrado ;za glasbo za Godalni kvartet št. 3. Pulitzerjev nagrajenec iz novinarskih vrst je sodelavec dnevnika Los Angeles Times William Tuohy, fotoreporter Associated Press Edward Adams pa si je pridobil nagrado za fotografijo iz Južnega Vietnama.
Janko Tolmajer 60-letnik
V spodnjem delu osme strani najdete redno pod naslovom »odgovorni urednik« njegovo ime: Janko Tolmajer. Že v tem je povoda dovolj, da bi se ga spomnili ob njegovem življenjskem prazniku. Pa jubilant Janko jie orjak talko zunanje kot tudi po svojem duhu. Zato ta spominčica nanj ob šestdesetletnici.
Rodil se je pri Šuibernifcu v Zgornjih Rutah, ljudsko šolo je obiskoval na Radišah, služil v samostanu v Harbachu, po teti prevzel iPoderšniikovo kmetijo na Rutah in si tik po Hitlerjevi zasedbi Avstrije izbral za življenjsko družico pridno Tončevo Micko z Radiš. V srečnem zakonu se jima je rodilo pet otrok: Marijanca je danes šolska sestra in veroučiteljica, Nužej je tajnik Krščanske kulturne zveze, Janez učitelju j e v Pliberku, Foltej bo očetov naslednik, mlada Micka pa je nastavljena v to-
varni Neuner v Celovcu. Jubilant sam je danes hkrati poldnevno zaposlen v skladišču Zveze koroških zadrug v Celovcu.
Koliko je v teh vrsticah, tako suhoparno naštetih, upov in nad, veselja im bolesti, navdušenja in razočaranj, trpkih trenutkov in iskrene molitve, žuljev in brazd, idealizma in pristnega krščanskega optimizma — o tem hi se dala pisati povest, povest moža in očeta, ki ni klonil tudi ne pod najtežjim križem, marveč je stal kot hrasit-orjaik sredi naše planine. ^Globoko je ukoreninjen v ta naš grunt, svoj idealizem je razdajal kot predsednik radiškega prosvetnega druištvai, kot član osrednjega odbora Slovanske prosvetne zveze. Za svoji idealizem je trpel kot izseljenec Hitlerjevega režima s svojo družino, stal je po povratku iz ruskega ujetništva ob rojstvu Narodnega sveta in je do danes njegov osrednji odbornik. Hkrati je bil podpredsednik Krščanske kulturne izveze in kot odgovorni urednik k umuje vsakokratni številki našega lista.
In sedaj še mekaji osebnega o jubilantu: ni hodil v višje šole, a odlikuje ga nenavadna inteligenca, položena mu v skromno zibel in ob njegovem trudu izoblikovana po narodni 'in duhovni prosveti, tako da s svojo preudarno besedo im bogato izkušnjo
Prva nagrada zboru Slovenske gimnazije
Od 29. maja do 1. junija je bil v Celju 8. Mladinski pevski festival; prvi je bil leta 1946, tik po osvoboditvi. Namen teh festivalov je gojiti narodno im umetno pesem 'ter navdušiti mladino za lepote zborovskega petja. V Celju so se takrat srečali zbori iz cele Jugoslavije, Češkoslovaške, Madžarske in Avstrije. Avstrijo so zastopali Kna-bemchor der Bundeserziehungsanstalt Gradec — Lidbenau (vodstvo Helmut Gugen-bauer), Knaben- und Jugendchor der Ursu-linen, Gradec, (vodstvo s. Maria Regina Kaiser) im izbrani mešani zbor Slovenske gimnazije v Celovcu pod vodstvom prof. dr. Franceta Cigana.
Na splošno lahko ugotovimo, da je bila kakovost Zborov, predvsem jugoslovanskih, močno izenačena; pač pa j,e bilo čutiti, če je nastopala glasbena ali kaka druga šola. Zbor Slovenske gimnazije se je odlikoval s svojimi zlitimi glasovi, predvsem v pianu, in izredno pevsko disciplino. Prepričal je z interpretacijo besedila im glasbe, izgovarjava je bila jasna, zlasti pri pesmih »Odi et amo« (Jakob Gallus — Petelin) in »Jezdec« (Emil Adamič — Jože Pavčič).
Vsak zbor, ki je nastopal v soboto popoldne in zvečer, je zapel po štiri pesmi; za dekliške zbore (skupina C) je bila obvezna Rada Simonitija »Sonatina v soncu« (besedilo Z. Gorše), za mešane (skupina B) pa makedonska narodna »Pošla mama na voda« (V. Simič). »Sonati n a v soncu« je izredno zahtevna pesem, ki pa sta jo Dekliški zbor Doma »Vere Blagoj evič« »66 d e vojaka« iiz Šabca v Srbiji in Dekliški zbor Muzičke škole iz Mostarja podala zares dovršeno.
Pri dekliških zborih so dobile zlati plaketi Šabčanfce (vodstvo Branko Djurkovič) z 98,4 in M-os-tarčamke (vodstvo Vjakoslava Sunjič) s 95,6 točk. Med mešanimi zborista -pri večernem nastopu odrezala najbolje zbor gimnazije »Franceta Prešerna« iz Kranja (vodstvo Matevž Fabijan) i-n izbrani zb-or Slovenske gimnazije v Celovcu pod -vodstvom dr. Franceta Cigana. Oba sta dobila po 89,6 točk in s -tem srebrni plaketi.
Mešani izbrani zbor Slovenske gimnazije, ki je požel tudi -najbolj; navdušen aplavz, j-e zapel te štiri pesmi: »Pošla trnoma na voda« (V. Simič), madrigal »Odi et aimo« (Jakob Gallus — Petelin), »Jezdec« (Emil Adamič — Jože Pavčič) in rožansiko narodno »Vušt-nejša ja- ni« v priredbi Matije
lahko tekmuje z marsikaterim doktorjem in profesorjem. Kar pa je inajdra-gocenejšega ob slavljencu, je njegova otroško vdana vera v Očeta in zvestoba Cerkvi.
S ponosom se -sme -naš šestdesetletnilk ozirati -nazaj -na njivo svojega življenja in si dejati, da- je -vršil v polni meri lepo dolž-n-o-sit domoljulja, rodoljiubjia i-n bogoljub-ja in da j-e iz globoko zoranih brazd vzklila bogata žetev Bogu v čast in njemu v veselje. Slednjega delimo z jubilantom tudi mi in mu želimo še -mnogo srečnih in 'blagoslovljenih let.
Tomca. Posebno odlikovanje za zbor Slovenske gimnazije je tudi v tem, da ga je kot najboljši mešani zbor posnela na ploščo Mladinska knjiga iz Ljubljane. Zbor Slovenske gimnazije je pel tudi v nedeljo dopoldne pri maši v Marijini cerkvi v Celju, popoldne ipa je nastopal še v Narodnem domu skupno z obema graškima zboroma, kjer je zopet -pokazal svojo visoko kakovost; poslušalci so se mu zahvalili z navdušenim -ploskanjem. Zvečer so gostovali Korošci še na Ravnah; tam so nastopili skupno z zborom ravenske gimnazije, ki ga vodi Tone Iv-artnik.
Koncerti v okviru MPF so bili tudi v Dobrni, Velenju, Ptuju in Rogaški Slatini. V nedeljo dopoldne je bil še na Muzejskem trgu -v Celju skupni nastop nekaterih zborov; -tam je Olga Vrabič, predsednica občinske Skupščine Celje, pozdravila pevce, dr. France Hočevar, podpredsednik izvršnega sveta Slovenije, pa je festival odprl.
V	okviru Mladinskega pevskega festivala je bilo tudi mednarodno posvetovanje glasbenih pedagogov. Pri tem so se pojavile težave, s katerimi se -morajo boriti učitelji -glasbe zaradi komercializacije na glasbenem področju; zelo težavno j-e zaradi tega gojiti lepo narodno in umetno pesem ter -navdušiti posameznika za te neprecenljive dragocenosti. Dva glasbena pedagoga, in -sicer ga. prof. Johanna Bl-um iz Bozna na Južnem Tirolskem ter g. prof. voim Hanini iz Frankfurta v Nemčiji, sta tudi potrdila uspešno in vzorno glasbeno-pedagoško delo prof. dr. Franceta Cigana; dokaz temu je prav talko prva nagrada pri mešanih zborih; do zlate plakete (90 točk) je manjkalo samo 4 desetinke točke.
V	študijski knjižnici v Celju so tudi razstavljali češke glasbene učbenike in -pripomočke.
Smisel 'tekmovanja ni bil, kdo bo dobil višje odlikovan jie, ampak pripraviti užitek tako poslušalcu kot tudi pevcem samim. Za na® koroške Slovence pa je posebna čast, da jie malš zbor dobil srebrno plaketo itn s tem prvo nagrado; ta uspeh j-e plod tru-da-polnega delovanja dirigenta dr. Franceta Cigana in marljivost njegovih pevcev..
AKCIJA ZA E LE KT RO APARAT E! Brez obresti — do 36 mesečnih obrokov Vam sedaj dobavimo vse
E LE KT RO APARAT E!
„Zares nefto-cene" le v veletrgovini
\ZaUfttui
Anketa
Btažei
PLIBERK - LIBUČE tel. 04235-394 (noč. štev. 302)
CELOVEC
(Himen mlademu paru)
V	soboto, dne 24. maja, sta se v Novem mestu odločila za skupno pot g. KARL BČHM, nastavljenec v Mohorjevi knjigarni in tajnica v novomeški bolnišnici gdč. RAFAELA MESARKO.
Poročil ju je ženinov stric, pater-jezuit (misijonar) g. dr. Edmund Bohm.
Mladima poročencema želimo na novi življenjski poti vso srečo in obilo božjega blagoslova.
BILČOVS
V	nedeljo, dne 18. majnika, sta se v Bil-čovsu poročila zdravnik g. dr. Jožko Buch in učiteljica gdč. Hanca Mertel. Novemu paru želimo zvrhan kup življenjske sreče.
ŠT. JAKOB V ROŽU
V	soboto, dne 31. majnika, smo -pokopali na tukajšnjem pokopališču go. Suzano Rot-ter, ki je končala svojo življenjsko- pot v 89. letu starosti.
Rojena leta 1880 v črni v Mežiški dolini je gospodinjila svojemu bratu župniku v Ko-tma-ri vesi in po njegovi -smrti v Kortah župniku Starcu v Slovenjem Pl-ajberku, na Rudi, v Hodišah, med vojno v Oiers-dorfu na Gradiščanskem in do majnika 1953 -v Št. Lenartu pri Sedmih studencih.
Zadnjih 16 let pa je -našla zatočišče pri šolskih sestrah v št. Petru.
Po dolgi težki bolezni j-e 29. majnika 1969 dotrpela v celovški bolnici in bila prepeljana v Št. Jakob. Pogrebne obrede je opravili g. župnik Karicelj ob asistenci g. župnika Čebula in g. dr. Kolariča. Naj v miru počiva!
NOVA PLANINSKA KOČA
Slovensko planinsko društvo, ki obstoji na Koroškem že od leta 1953, je otvorilo v nedeljo novo planinsko kočo nad Arihovo -pečjo na Bleščeči -planini (pod Jepo), 1060 metrov nad morsko višino. Gradili so jo dve leti. Denar za kočo je zbralo Slovensko planinsko društvo samo.
Otvoritveni nagovor je imel pred-sed-nik Slovenskega planinskega društva na Koroškem Lu-bo Urbajs in njegov namestnik inž. Danilo Kupper. Izmed gostov je govornik pozdravili med drugimi tudi predsednika Slovenskega planinskega društva Jugoslavije d;r. Potočnika.
Pot na Bleščečo planino -se od državne meje med Ledincami in hotelom »Mittags-ko-gel« odcepi pri kažipotu na kopanje, nekaj sto metrov vzhodno od omenjenega hotela.
V	nedeljo, dne 8. junija, 'bo srečanje planincev treh sosednjih dežel pri koči.
SELE
Letos nam doslej smrt še do-sti prizanaša, vendar je sredi februarja na Kotu za vselej zapustila svojega moža šele 50-letna
Ana Užnik.
Dne 17. maja pa je v celovški -bolnici po operaciji želodca -po začasnem zboljšanju nepričakovano umrl Valentin Oraže, p. d. s-ta-ri Kva-dmik na Borovnici v starosti 68
(Nada-ljicvaiije na 5. »trami)
Dr. Maks Miklavčič:
0 svetništvu slovanskih apostolov Cirila in Metoda
Kot znano odreka gosposvetski župnik Wil-helm Mucher v drugem delu svoje knjige „Die Sprache des Religionsunterrichtes in Sudkamten” sv. bratoma Cirilu in Metodu svetništvo in vobče vsako zaslugo za krščanstvo med Slovani. O svetništvu sv. bratov ne more biti dvoma, kar so znanstveniki že davno dognali.
Ne vzdržljive trditve župnika Mucher ja je ponovno izpodbil univ. prof. teološke fakultete dr. Miklavčič, ki sodi med prve strokovnjake na tem področju.
Da bi tudi naše bralce seznanili s tehtno razpravo s poklicane strani, jo začenjamo danes objavljati.	(Op. ured.)
Kdor prebira poročilo o smrti mlajšega 'solunskega brata- Konstantina — Cirila v 18. poglavju Konstantinovega žitja (ŽK), se ne more 'ubraniti: vtisa, da je opis pripravil človek, -ki ga- j,e ta -smrt -do dna duše pretresla. Vzrokov svoje pristn-e pretresenosti pisec nikakor ne skriva. Predvsem hoče povedati, da se je s sveta poslovili 42 let »tar mož, ki -se mu je šele 50 dni poprej
spolnila želja iz rane mladosti, da je za prvim zakramentalnim krstom, -ki nam daje pravico do božjega otroštva, dosegel še drugi 'krst meniške zaobljube in s tem »prejel luč k luči«. Nastopil je pot popolne žrtve za Boga in popolne vdanosti božji volji. Bila- je to- žrtev celega življenja, ki bi se po človeških računih šele zdaj, prav razmahnilo', ko- bi mogel voditi misijonsko delo med Slovani z blagoslovom najvišjega cerkvenega poglavarja. Namesto da se -njegovo zmagoslavno poslanstvo razmahne, sta ga bolezen in smrt ustavila. Njegove načrte bodo izvedli drugi. .Vodstveno vlogo mora prevzeti starejši brat Metod, ki s-e je doslej dal voditi Konstantinovi veliki modrosti, -dani mu že po naravi in poglobljeni z učenostjo in molitvijo. In to j-e bila za umirajočega Cirila druga misel i-n zadnja zemeljska skrb: doseči je hotel samo še to, da se brat Metod ne bo- -umaknil v zaželeno meniško -samoto olimpskega samo-staina, am.paik da se bo vrnil -med pan-onske in moravske Slovane utrjevat božje kraljestvo na zemlji. Saj -jie tudi Konstantin vse življenje hre-
penel po meniški samoti, -morali pa se ji je vedno znova odreči in med svetom braniti in širiti božjo resnico. Kadar kdo zasliši klic, da mora biti »luč sveta«, kakor jie naročil Odrešenik, mora utihniti vsak -klic srca. Brat Metod m-u je končno le obljubil, da 'bo nadaljeval začeto misijonsko delo. Tako j,e zdaj Ciril vse svoje mis-li strnil v prisrčni molitvi, naj Bog ohrani »izredno ljudstvo« Slovanov v pravi veri složno in edino, ko ga bo namesto njega vodil Metod. Potem je nastopila mirna in -blažena, zares svetniška smrt.
Poročilo o tej smrti v 18. poglavju ŽK nikakor ni osamljeno-. Ohranjena so še druga poročila, ki so, s tem v najilepšem soglasju in ne dopuščajo nobenega dvoma, da je vladalo v Rimu splošno prepričanje, da je ugasnilo življenje velikega svetnika. Talk-o- mišljen jie j.e toliko- 'bolj prepričljivo, ker je 'bil Ciril po rodu Grk. Grku tiste čase (zlasti od 867. -L, iko je šel Fotij v razkol) v Rimu n-i-so radi priznavali človeških odlik, kaj šele svetništvo in to celo človeku, ki je bil Fotij ev učenec, prijatelj: in naslednik na carigrajski visoki šoli. Cirilovo svetništvo je bilo- tako- oči vidno in -glas o njem tako vztrajen, da je še deset let pozneje napisana (latinska) I-talska le-
genda (iz nje zdaj vemo, da Ciril ni dobil škofovskega posvečenja ali pa se je škofovski časti odpovedal s -tem, da- si j-e privzel meniško obleko) poročala: Sveti a-po-stoililk (= papelž) pa je -ukaizal, naj vsi rimski im grški kleriki pridejo 'k njegovemu pogrebu s psalmi in spevi, s svečami im kadilom, in mu izkažejo pogrebne časti kakor apOiStoliku (papežu). — To se je v resnici zgodilo in je pomenilo- toliko kakor pravo razglašen j,e in javno priznanje svetništva.
Da je talka razlaga pravilna, nam potrjuje okrožnica Leona XIII. Grande murnu s iz 1. 1880, kjer je rečeno: Po 'božji previdnosti pa se je zgodilo, da jie -Ciril 14. februarja leta 869 v Rimu končal tek življenja, bolj zrel po krepostih kakor po letih. Javno in -tako -slovesno, kakor je v navadi pri-rimskih papežih, so ga nesli k pogrebu. Ker rimsko ljudstvo ni hotelo, da -bi se sveto -truplo rajnega preneslo v Carigrad, je bi-lo preneseno k sv. Klementu ter pokopano blizu njegovih ostankov, katere j-e Ciril toliko let spoštljivo- branil (tj. od najdbe relikvij ina Krimu 30. januarja 861 do njihovega prin-osa v Rim ob koncu leta 867). In 'ko so ga med slovesnim prepevanjem psalmov, me v mrtvaškem, marveč v slav-(Nadaljevanje na naslednji strani)
Mladinski dan v Podgorjah
V šopku vigrednih prireditev je dragocen cvet vsakoletni mladinski dan. Tudi letos je imel svojo edinstveno svežost.
Že zgodaj so začele romati procesije avtomobilov iz obeh strani podolgovate Rožne doline. Mogočna podgorska cerkev je jemala vase neprešteto, pestro množico. In kljub vsej velikosti ni mogla sprejeti vseh pod svojo streho.
Ko je zazvonilo za mašo, so prikorakali ob spremljavi godbe iz št. Petra na Vaši-nj:ah zastopniki mladine z zastavami in duhovnikom pred oltar.
Veličastno so doneli spevi, Iki so jiih peli združeni zlbori pod vodstvom g. župnika Maksa Mikorja, a še mogočneje je zvenelo, ko je pela cela cerkev.
G. Zitterer, ki je imel mašo, je dejal med pridigo: Kristus si je nalbral svojie učence
bi 'ponesli luč vere v kroge, kjer ne diši vedno po kadilu. Danes je treba ljudi, ki gredo z vero in ljubeznijo v družine, delavnice, na igrišča. Korajžno pojdimo tudi mi preko vseh neuspehov, ker vemo iz sv. pisma; da j,e on z nami vse dni do konca sveta.
Tudi .za popoldansko prireditev je bilo vreme prijetno. Tako rekoč dež in sonce sta se skrivala iza oblaki. Sicer pa bi sonce
tako rekoč mimogrede, kakor so mu ravno prišli čez pot. Bili so večinoma navadni ljudje. In ravno ti naj bi postali luč, naj: bi ogreli mrzli iin hladni sviet z ognjem 'božje ljubezni. Resda so včasih odpovedali. Toda ravno ti porazi so jih izučili, da je človek samo orodje v božjih rokah.
Tudi 20. stoletje potrebuje apostolov, ki
(Nadaljevanje s prejšnje strani)
let. Bil je krepka kmečka korenina. Na zadnji poti dne 20. maja so ga spremili številni sorodniki, sosedje in znanci, posebno mnogo mož. Pri pogrebu sta domačemu župniku asistirala kaplan Matko in apaški župnik Jože Wutte. Fantje - pevci so pokojniku zapeli v slovo vedno lepo in ganljivo »Vigred se povrne«. Blag mu spomin!
#
Toliko ljudi dvorana farnega doma še nikoli ni sprejela1 kakor dne 18. maja, ko je šentjakobsko gledališče iz Ljubljane gostovala z ljudsko igro »Sosedov sin«. Ne samo Selami, tudi mnogo okoličanov, celo Iz Podjune, je prišlo gledati v tej igri življenje in značaje kmečkih ljudi pred sto leti. Občinstvo je bilo zaverovano v predstavo in jie napeto sledilo dogodkom na °dru. So pa tudi igralci tako naravno živeli v svojih vlogah, da se ti j'e zdelo, kakor da gledaš pred seboj resnične dogodke.
Po končani predstavi so- se gostje še pomudili med nami, da smo jim mogli po-
nostnem obhodu nesli po mestu, se je zdelo, da je rimisko ljudstvo svetemu možu prineslo prvi dar nebeškega češčenja. (Gl. Fr. Grlvec, Sv. Giriil in Metod, 1963,82.)
Tak častitljiv pokop, kjer božje ljudstvo komu spontano in z globokim verskim čutom priznava svetništvo, je na Vzhodu običajni začetek svetniškega 'češčenja. če tako češčenje pozneje ne preneha, ampak med verniki stalno narašča in ga je Cerkev brez pridržka potrdila, ni potrebno, dia bi se pozneje začel proces za ugotovitev svetosti in pa vse formalne stopnje do svetniškega razglašanja. (Natančneje piše o tem A. Strle v Letu svetnikov I.) Kaj. velja glede tega na Zahodu, razldčno vemo iz okrožnice Leo-XIII. Grande munus.
V ekumenskem obzorju našega časa nam opomin ma smrt sv. Cirila pred 1100 leti vzbuja predvsem trojno misel. Prva je ta, ^a j® vse življenje sv. Cirila od zgodnje mladosti do blažene smrti v Rimu bilo do kraja posvečeno 'božji časti in 'božji službi, hkrati pa prav zaradi tega tudi razglaše-va;nju razodete resnice in odrešenja po Kristusu v blagor božjega ljudstva. Kdor pazljivo in brez predsodkov bere njegov življenjepis, ki je seveda hagiografsko zasnovan, 11 e more dobiti za njegovo delovanje prav
lahko- pripekalo, široko lipino listje bi- mar-sikaji zavrnilo.
Program je otvorila godba študentov. Njfih forte je privabili tudi tiste, ki so postajali dalje okrog, v odrsko bližino.
S pozdravno pesmijo »Dro bratje, skupaj se vstopimo . . . « se je prvič predstavil pod vodstvom g. kaplana Hamzija Komarja,
streči z malico. V veseli družbi se je zopet in zopet oglasila naša koroška pesem in je goste globoko ganila. Poslavljanje se je mdono zategnilo v večer, končno pa je avtobus goste le moral odpeljati v Ljubljano. To gostovanje je bilo za vse pravo doživetje!
*
Na binkoštni ponedeljek popoldne pa je postalo v dvorani izopet živo ob proslavi prvega svetega obhajila naših malčkov, s katero smo združili tudi proslavo materinskega dneva. V prvem delu so nastopili pr-voobhajainoi in v deklamacijah izrazili svojo notranjo srečo. Srčkana in ganljiva igrica »Rezikin Jezušček« je to srečo še bolj. nazorno pokazala. Materam -v čast pa je veljalo- več pevskih nastopov, skupnih in solospev-ov, -zvoki harmonike in citer, rajanje, deklamacij e in prizor »Materina ljubezen -dela čudeže«. Zaključili pa so proslavo strumni mladi vojaki, ki so i.z lesenih pušk izstrelili na matere rdeča srca kot znak ljubezni in spoštovanja. Otrokom in gledalcem je prireditev nudila mnogo veselja.
nobenih motivov, ki bi nasprotovali pristni krščanski ljubezni do- Boga in do bližnjega. Celo 'to bi smeli domnevati, da vsako podtikanje posvetnih motivov v Cirilovem življenju, zlasti motivov politične ali nacionalne oblastnosti in nasilja, more izvirati samo iz zaslepljenosti aili zlobe. Kritične izdaje dokumentov o delu obeh svetih bratov so na voljo vsakemu resnemu raziskovalcu v vseh svetovnih jezikih, v slovenskem in latinskem jeziku jih je samo Fr. Grivec objavil najmanj trikrat in petkrat znanstveno obdelal. — Druga misel: Za Cirilove presenetljive uspehe pred nevarnimi političnimi nasprotniki im lokavimi državniki je mogoče iskati in najti pametno razlago pra-v v tem, da ni nastopal po premetenih človeških, to je sebičnih in oblastnih načrtih, temveč v duhu ljubezni, kakor jo oznanja in terja Kristusov evangelij. Tako je govoril in delal iz občečloveških plemenitih nagibov in zato je njegov nastop naletel na ugoden odmev bodi pri Arabcih bodi pri Hazarih bodi pri naših slovenskih prednikih. Seveda so bili njegovi uspehi tudi politično učinkoviti, vendar, prav zato, ker so izvirali iz vzhodne meniške miselnosti, ki je bila ekumenska, to je obče krščanska, vesoljstvena- im dvignjena visoko
mladinski zbor boroveljske dekanije. Razveselil in presenetil nas je, že zato, ker smo mogli slišati vsaj v eni pesmi tudi rožamske glasove.
Pokrajinski voditelj Nante je -pozdravil vse častne goste, med njimi tudi zastopnike nemške mladine. V imenu te se je zahvalil za povabilo dipl. inž. (Fuendler in pozval, da bi sodelovali v prihodnjih letih pri pomembnih škofijskih prireditvah z nemško mladino.
Nato je nastopil g. župnik Zergoi s svojim dekliškim oktetom iz Kazaz. Ob spremljavi godbe so božali mladi glasovi -prijetno po ušesih.
Kdor še ni videl pred slavnostnim govorom g. dr. Vinka Zvvittra, gesla, ki, je bilo napisano nad odrom, ga j,e zagledal sedaj: »Vera je živa po ljubezni«. Tega se je že zavedal II. vatikanski zbor, saj je bil koncil shod ljubezni. Temeljil je na tem, da je Bog poosebljena ljubezen in Cerkev njena služabnica. Cerkev nikakor ni ustanova duhovnikov, ni pogrebni ali poročni zavod, ampak božja družina. Zato mora 'postati versko življenje tudi naša skrb. In pod geslom »Vera je živa po ljubezni«, se bomo odzvali vsakemu vabilu, ki nas bo klicalo k dejavnosti.
Sekstet bogoslovcev je ddkazal, kakor je dejal napovedovalec Jo z e ji Pruinč, da v -bogoslovju ne molijo -samo, ampak tudi pojejo. Vsekakor j.e bil to posrečen nastop. Na žalost so se glasovi precej porazgubili zaradi slabih zvočnikov.
G. Joško Hudi je režiral igro »Življenje tistega, ki si lahko ti«. Pretresljivo je dejstvo is -kako lahkoto in 'brezbrižnostjo lahko uniči družba človeka. Šele olb grobu se zavejo nekateri, da so krivi njegovega propada, ker mu niso dali- možnosti poštenega življenja, zaradi pomanjkljive ljubezni. Drugi pa si -iščejo še celo ob krsti izgovorov. In kakor bridka resnica j,e -zvenel evangelistov glais: »Ko hi človeške im angelske jezike govoril, ljubezni pa bi ne imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel vso vero, tako,, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič ...
Takoj po igri j,e nastopil mladinski zb-or iz Št. Vida pod vodstvom mladega dirigenta Otona VVutteja. Že dejstvo, da je postavila ena sama fara zbor s tridesetimi ljudmi, je moralo razveseliti vsakogar. In to število poslušalcev tudi ni razočaralo, kar je dokazalo ploskanje. Gotovo so vredno zastopali Podjuno. Po pesmi »Naša mlada leta, so nam dan žareč«, nihče ni več dvomil o tem.
Lep kamenček v pestrem mozaiku je bil tudi ples Selank in Selanov. Enotno in natančno izvajanje, olepšano z narodnimi nošami, je bilo gotovo sad dolgega prikritega truda.
Tudi popoldne je g. župnik Maks Miho r vodil skupne pesmi »Vsi so prihajali« in »Gremo v lepoto naših planin«.
Spet to nastopili študentje z godbo in vzdramili tiste, ki so že bolj leno stali na utrujenih nogah.
Kot že par diet sem, so nastopili skavtje s skeči in -poskrbeli za smeh. Samo da je
t Dr. Jurij Fellacher
V soboto, 31. maja, smo na Žalah v Ljubljani ob obilni udeležbi žalujočih pogrebcev pokopali koroškega rojaka g. dr. Julija Fellacherja.
Rodil se je pred 75 leti v M-elvičah pri Zilji, študiral na državni gimnaziji v Celovcu in tu maturiral 1915, ob pričetku prve svetovne vojne z Italijo. Bil je sošolec znanega univerzitetnega profesorja dr. Eggerja, ki je skozi leta vodil izkopavanja na Magdalenski gori.
Po maturi je moral mladi Fellacher k vojakom do konca svetovne voqne in je po glasovanju leta 1920 svoje študije nadaljeval v Zagrebu in Ljubljani na pravni fakulteti. Po končanih študijah je vršil službo sodnika in deloma tudi nalogo državnega tožilca v Ljubljani.
S Koroško je ostal tesno povezan tudi kot predsednik Kluba Korošcev v Ljubljani, kjer so se združevali oni rojaki, ki doma niso našli ne dela in ne kruha.
številnim slovenskim dijakom iz Koroške je organiziral študijska potovanja po Jugoslaviji i;n jim posredoval vrsto knjig. Sam pa je mnogo pisal o koroškem problemu.
Po izbruhu druge svetovne vojne je pomagal marsikateremu rojaku iz Koroške, ki je iskal zavetja v Jugoslaviji do napada Nemčije na Jugoslavijo, dne 6. aprila 1941.
Po dru-gi svetovni vojni je delal v institutu za narodnostna vprašanja do upokojitve, vedno pa je ostal z bitjem in žitjem koroških Slovencev tesno povezan.
Po lanskoletni operaciji pa ni več našel zdravja in je po dolgi in težki 'bolezni zaključil svoje delo in življenje.
Ob odprtem grobu sta se poslovila od rajnega zastopnika Kluba koroških Slovencev v Ljubljani iin Mariboru in zastopnik instituta za narodnostna vprašanja. V imenu koroških Slovencev pa se je od rojaka Fellacherja iposloiviil g. dr. Franci Zwkter.
bilo zaradi malo neugodne lege odra, težko slediti vsemu.
»Se davno rnrači« in »Visoka je gora« smo zapeli spet skupno.
Pod točko »godba in duet« smo culi Avsenike, sicer ne v originalu, vendar veliko jim ni manjkalo.
Pred zaključno skupno pesmijo »Oče, mati-, bratje in• sestre« so zaplesali tudi še Plibcrčani v narodnih nošah. Spet smo videli, kakor že prej -pri Selanih, kako dobro se prilegajo narodni plesi v takšen program.
Tako je minil lep dan. Vsak, ki je med malo predolgim programom -pozabil, da ga -bolijo noge — ker na žalost ni bilo klopi — se Je lahko odpravil zadovoljen domov. Škoda je bilo, da je bil prostor pred cerkvijo skoraj preodprt, tako da je bila množica preceji razkropljena. Morda bi prišla vsa pestrost veliko 'bolj do izraza v zaprti dvorani ali vsaj ob boljših zvočnikih. Toda kljub tem pomanjkljivostim so bile podgorske lipe vredne priče veličastnega praznika. Pod njenimi okrilji smo dokazali, da še živimo.
nad raven človeške pristranosti. Cirilovo življenje se je čisto skladno z mišljenjem in delovanjem končalo v pristanu meništva. — Odtod dosledno izvira še tretja misel: Cerkev na Vzhodu je -pustila vsakemu narodu, da je razvil svoji jezik in si ustvaril lastno književnost prav zaradi vesoljstvene miselnosti, ki jo je ohranjalo meništvo. Iz meniških vrst so redno prihajali vzhodni škofje in v menihih so imeli najboljše pomočnike tudi papeži pri izvajanju objektivne, vsem narodom pravične cerkvene politike. Nič ni bolj naravnega, kakor jie bila zveza med papežem Hadrijanom II. in sv. Cirilom, oznanjevalcem vere med Slovani v j.eziku, 'ki so ga vsi verniki razumeli. Tako je že Gregor I. Veliki naročil svojim benediktinskim misijonarjem, naj ohranjajo in zapisujejo običaje Anglosasov v njihovem jeziku, da bodo* uživali zaupanje tega -ljudstva. Rim je sicer dajal prednost latinščini, v odločilnih 'trenutkih pa je rad podprl razvoj drugih jezikov, če je ugotovil, da s tem ni v nevarnosti čistost nauka. Da je papež slovesno blagoslovil slovanske bogoslužne knjige, ki jiih j-e prevedel sv. Ciril, je dokaz obnovljene ekumenske miselnosti in Cirilove bogoljubnosti hkrati. Prav pa j e, da priznamo Cerkvi na Vzhodu dosled-
nejšo nego narodnega živega jezika in da ob letošnjem jubileju priznamo- sv. Cirilu, da je že pred 1100 leti uveljavil to, kar je 2. vatikanski koncil priznal za naravno pravico vseh krščanskih narodov. Slovansko bogoslužje je bilo -takrat božja (ali naravna) pravica naših prednikov. S to pravico mi -bil na škodi nihče, ki zagovarja vesolj-nost krščanstva, ki nosi; katoliško ime zaradi jezikovnega pluralizma in edino tako more o sčbi 'trditi, da je ekumensko.
Spomin na 1100-letnico smrti sv. Cirila je blagoslovljen pri vseh kristjanih, ki si žele edinost v veri po združenju vseh narodov v Kristusu in medsebojni bratovski ljubezni. če komu ta spomin ni ljub, se moramo upravičeno bati, da nekaj z njegovim krščanskim humanizmom ali odkritim ekumenizmom mi v redu. Častilce sv. Cirila je morda umestno ob tern jubileju opozoriti nia -to, da so relikvije tega svetnika, iki o njih Grivec piše (m. d. 85), da so izgubljene, našli 2. v mestu Recanati blizu Lo-reta in so od 17. novembra 1963 spet shranjene v baziliki sv. Klementa na oltarju sv. sv. Cirila in Metoda, ki sta ga dala postaviti Leon XIII. in škof Strossmayer. (O tem je pisal Fr. Perko v Novi poti 1963, 656.)
(Dalje prihodnjič)
PRI NAS NA KOROŠKEM
ir
Spoti doma Ut- po svetu-
NOGOMET
Državno prvenstvo
Z velikimi koraki se približuje dunajska Avstrija svojemu ciljiu, to je naslovu zmagovalca državnega nogometnega prvenstva. V 12. kolu spomladanskega prvenstva vodi Avstrija s šestimi točkami pred Wiener Sporuklubom in osmimi pred Rapidom. Dva dejavnika sta bila pri tem odločilna: Vodeči na lestvici jie premagal graški GAK 5:2 (1:0), nledtem, ko so zasledovalci na dunajskih tleh izgubili točke. WSC je igral proti graškemu Sturmu samo 0:0. Rapid pa je bil poražen od WGSG Wattensa 0:2 (0:2). Tako oba zasledovalca ne moreta več doseči dunajske Avstrije in ji ne moreta odvzeti več mojstrskega naslova.
Zaslužena zmaga Wattensa nad Rapi-
dom 2:0 (2:0) bo morda■ tirolsko moštvo rešila izpada, kajti sedaj so Tirolcu na 13. mestu na lestvici, torej, dve točki pred Eisenstadtoim, čeravno so Gradiščanci na Dunaju proti Admiri-Energie dosegli presenetljivo neodločen rezultat 1:1 (0:1). V najslabši igri 12. kola spomladanskega prvenstva jie Waoker Innsbruck igral proti dunajskemu Wackru samo 1:0 (0:0), medtem ko sta SW Bregcnz in sl a zb urška Avstrija igrala neodločeno 1:1 (0:0). Salzbur-žani, ki so bili bliže zmagi, so si tako izboljšali položaj na lestvici, to je ponovno so zasedli osmo mesto.
Celovška Avstrija je bila to nedeljo prosta, Tekma med LASK iz Linza in Dona-vvitziem (Kapfenberg) je bila odložena, zaradi nalezljive bolezni, kr tačas razsaja v Gornji Avstriji (paratifus — tifusu podobno črevesno obolenje).
Wiener Sportklub — Sturm Gradec 0:0
Na dunajskih tleh je Sportklub s to tekmo zapravil, 'ker je moral oddati eno točko, zadnjo možnost mojstrskega naslova. Gradčani so bili v prvi polovici tekme boljše moštvo, po odmoru pa je prevladoval Dornbaoh, -toda odlični vratar Grloci je rešil Sturm pred porazom. Hormayer (Sportklub) in Hulberts I (Sturm) sta zadela vsak po enkrat vratnico. Gledalcev je bilo 6000.
GAK — Dunajska Avstrija 2:5 (0:1)
V	Gradcu se je v soboto predstavila dunajska Avstrija, ki ve, kako je treba zaigrati, če gre za mojstrski naslov. Za dunajske vijoličaste vso igro za njih ni bilo nobene nevarnosti. V prvem -polčasu so zabili en gol. Po odmoru pa -so neusmiljeno streljali v nasprotnikovo mrežo. Rezultat priča o moči dunajske Avstrije. Na stadionu v Lie-benauu je bilo 4000 gledavcev.
Rapid - Wattens 0:2 (0:2)
V	tej 'tekmi so Tirolci pokazali, kako se je -treba -srčno boriti, če gre -za Obstanek v ligi. S to zmago' so potrdili, da 'bodo le mogoče ostali v najvišjem razredu. Rapid je po-polnoma razočaral lin gledalci so dajali d-uš-ka nezadovoljstvu s tem, da so kri-
V tekmi WSG Ra denthein proti ASK Voitsberg je bil Neu-wirth (igralec Raden-theina — v sredini) najboljši napadalec radentheinskega moštva. Tekma sc je končala z visoko zmago VVSG Radentliei-na 5:1.
čali »dogovorjeno z Wattensom«. Seveda za-to zmaga Tirolcev ni nič manjša, kajti igrali so kot že dolgo -ne tako. Glechmer (Rapid) je zastreljal celo enajstmetrovko, žoga j,e šla dva metra- poleg vrat.
Admira Energie — SC Eisenstadt 1:1 (0:0)
Admiira j-e na Dunaju vodila že po 40. sekundah igre, ko je StraBerjev strel (Admira) zadel Hitzla (Eisenstadt), od tega -pa jse je žoga odbila -v lastno mrežo. Toda to ni zbegalo Gradiščancev, temveč -so ognjevito napadali, -tako da je bil njihov trud popla-
čan. V drugem polčasu so dosegli izenačenje. S solo akcijo, skoraj preko vsega igrišča, je Sauter (Eisenstadt) dosegel gol v 46. minuti in 'tako so odSčipniili Admiri eno točko.
Wacker Innsbruck — VVacker Wien
1:0 (0:0)
V Innsbrucku so videli gledalci (bilo jih je 4500) najslabšo tekmo leta. V 73. minuti so prišli Inmsbruča-ni po golu Binderja v vodstvo -i-n še to po srečnem naključju. Gledalci so bili tako -nej evoljnii, -da so z glasnim »nehajte« zasramovali domače -igralce.
ReahRapid 4:2 (2:0)
Španski .prvaik Real-Madrid j-e na prijateljski tekmi premagal enajsterico dunajskega Raipi-da 4:2 (2:0). Tekma je -bila v čast bivše zvezde domačinov Ferenca Puš-ka.ša, ki se je poslovil od občinstva. Rapid je -v lanskem tekmovanju za pokal zmagovalcev izločil Real -i-n je bila -ta tekma neke vrste povračilo. Tekmo si je ogledalo 75 tisoč ljudi.
Pušk-aš j-e star 42 let in j-e v devetih letih igranja za najboljši španski klub dosegel 324 golo-v. Sedaj- trenira enega- od -klubov druge lige.
AC MILAN evropski prvak 1969
Finalno srečanje tekmovanja za pokal evropskih nogometnih prvakov med Milanom in Ajaxom (Amsterdam) se je končalo z zmago prvega 4:1 (2:0). Nizozemci tokrat svojim italijanskim nasprotnikom niso bili enakovreden nasprotnik, čeprav -so nekajkrat nevarno ogrožali italijanska vrata. Milanova igra je bila neprimerno bolj -tehnično popolnejša in -zlasti brez hujših spodrsljajev. Nizozemci -so bili sicer na oko večkrat v premoči, -to dokazuje tudi razlika v kotih (11:2), a kaj pomaga t-o, ko pri nogometu štejejo le gole. Posamezni igralci so premalo krili najnevarnejše italijanske igralce kot P-rat-ija in Riviero, o-dto-d tudi visok rezultat. Pa še nekaj je -treba omeniti, da lahko sla-b vratar še tako dobremu -klubu naredi presneto slabe usluge. To j-e bilo videti tudi na tej tekmi. Sicer pa poslušajmo, -kako objektivno j-e -zapisali italijanski časopis »Messa-ggiero«: »Do sredine 2. polčasa še ni bilo s-amo po sebi umevno,
Prvi gol je zabil za Milan Italijan Prali. Iz razdalje dvajsetih metrov je zletela žoga v nasprotnikovo mrežo. Iz tekme Milan: Ajax 4:1 (2:0).
da bo Milan zmagal, če bi znal Aj-ax svojo premoč pravočasno izkoristili, 'to je iz mnogih priložnosti, ki so jih ustvarili pred vrati Milana zabiti še en ali dva gola, bi se stvari gotovo zasukale. Kakorkoli že, AC Milam j-e zasluženo zmagal in si osvojil evropsko prvenstvo za leto 1969.
ŠAH
17. partija za naslov svetovnega prvaka med sedanjim šahovskim prvakom Tigra-no-m Petrosj-anom in njegovim izzivalcem Borisom Spa-skim se j-e končala -v 58. potezi z -zmago slednjega. Tako vodi S paski z devetimi proti osmim točkam.
Prva žrtev
N a 4. dirki z-a evropsko prvenstvo v terenski vožnji z motorji v Harrachovu (ČS-S-R) se je -smrtno- ponesrečil Hans We--ber (DDR). Nemec si je na posebnem izpitu -poškodoval prsni koš. Umrl j-e za posledicami hudega padca. Nemški vozači so po tragičnem dogodku zapustili -tekmovanje.
Čeprav so terenske vožnje naporna in zahtevna zvrst, motornega športa, je Hans Weber prva smrtna žrtev v zgodovini tega evropskega prvenstva.
Prastaro indijansko pravico je šla iskat 27-letna Kahn Tineta Horn, hčerka indijanskega poglavarja k britanskemu premiera Haraldu Wilsonu v London. Pri njem bi rada poglavarjeva hčerka dosegla, da bi njenemu narodu kanadska vlada dovolila, da bi bil možen prestop čez mejo med Kanado in Združenimi državami Amerike, ne da bi bilo treba plačevati kako carino.
JOSIP JURČIČ IN JANKO KERSNIK:
Rokovnjači
PETO POGLAVJE
Kaj nam hoče oča Žumar, kaj nam hoče njega drug? Hoče vašo lepo hčerko.
Narodna pesem
Na- vzhodu od Kalminika -sta -stalil ob stezi, po -kateri -se čez -hribe peš hodi proti 'gradu Kolovcu, nekako- v -sredi pota vzgor, na poil -v hosto potisnjeni dv-e kmetski hiši, -malo -bolj ko streljaj na dvoje, samotno. Tu sta od nekdaj gospodarili dve kmetski .rodovini: Mozdli- i-n Paileži. Bili sta -dve tlake in desetine svobodni naselbini, od-dav-naji premožni in v okolici veljavni, celo pri kamniških meščanih čislani ljudje. Ali v tem Ča-su, ko ise jie naša povest -godila, j-e bilo videti, da- -bo moški rod obe-h rodovin izumrl im da prideta l-epi. kmetiji v tihem, zavetnem in -rodovitnem žlebu na -tuja imena.
Paileževa faiša je že bila- prišla na -tuje ime. Nekoliko -tednov -pred začetkom -naše povesti je 'bila na -prodaji, ker jie bil stari -Palež umrl, a za- njim -ni nihče ostal nego siin, ik-i je prej študiral in bil zdaj na Do-
lan jiskem nekje graščinski uradnik. Ku-pil je Palleževino- mladi mož, ki smo ga nekoliko- spoznali v prejšnjem poglavju v kamniški Jošta Vlaganja krčmi po imenu N ainide, a ga tudi slišali z drugim imenom 'zvati. Za tedanje razmere, ko je bilo malo denarja v deželi, je bi-lo .kmetskim ljudem, ki -so bili va-j-eni pr-elbi-ti le z n-atuiralnim .gospodarstvom, celo mnogo, da jie kupec Nande- »P Moževemu gospodu«, -ko -se je po-slednjikrat na svoj-am -domu oiglaisil, brez težave polovico k-upa -na roko -odštel, pa s-e j-e še -delali -tako-, da jie -bilo- videti, da še ni dal vsega .okroglega od sebe. Druigo -polovico je dbljulbiil iizjplačati- v -dveh letih.
Sosedi Moizolki se jie novi -sosed prikupil s -tem, -da j-e -toliko danarj-a -pre-cej. štel in še nekaj imeli. To -se ve, da bi -se ji bil še bolj, -ko bi bil kar vse plačal. Ali ona j-e vedela, da -so- časi hudi. Sicer so pa pri Mozo-lovi-h .novega, -soseda- .poznali tudi že -nekoliko -malega, preden j-e bil Pa-leževino kupil, pa kakor omenjeno, ne mnogo. Kaike dvakrat j-e namreč prej pri njih prenočil, večkrat se podnevi mimo gredoč ustavil pri hiši. Rdkel je, da j-e -kupec za vse: za -voli-, -za žito, za platno. In mati Mo-zolka mu je verjela, stric Blaž Mozol pa tudi, ker j-e -njega pri Joštu v Kamniku ali drugje vselej rad povabil pit. Blaž j-e dalje vedel, da ga Jošt Vlaga-r tudi pozna, tega Nandeta, da je kupec, daleč čez Ljubljano sloveč mož, Štajerec.
Zakaj j.e v t-o -samoto zahajal k Mozolo-vim, zakaj je -naposled soseščino Paležev kupil in se tu hotel kot kmet naseliti, tega Nande Mo.zo.lki sicer ni precej naravnost rekel. Ali žena j-e že toliko odprte oči imela in svet poznala, da j-e videla pravi vzrok. Da bi mu tu v rovtah kraj tako godil, njemu, ki je bil bele ceste i-n ravnice vajen, -tega žena ne bi bila verjela. Tudi j,e bila Paleiževima preveč oipušče-na, da bi -se j-e bil denaren človek, ki ni bil od mladih -nog -tu vajen, polalkoiminil, čeravno je bila dobra in velika lastnina. Dalje je bil Na-nd-e res -podoben -bolj možu, ki z lahkim -kupom in prek-upom denar služi, nego 1-i kmetu, ki ga težko oranje v teh hribih veseli.
Temveč, kakor jie žena opazila, ga je vlekla -njena devetnajstletna hči Po-lonica. To -navsezadnje -ni bilo težko uganiti, ker so videli- vsi, vi-del -stric Blaž Mozol, ki ni mogel nobene prim-olčati, videla je dekla in videl jie hlape-c in slišal jie celo mlajši bratec.
Gospodinja Mozoilka ni -ugovarjala zoper t-o- najdbo, molčala j-e in čakala, -kdaj. Nande -k a j poreče. Kajti, ker jie denar .imel in je bil videti, -nu, tak kakor drug človek, se ji j-e zdelo, da bi -bil že še -dober, da se za -zeta vzame. Posebno -to jie -bilo kmetici vdovi -pogodu, da hči, a-ko soseda vzame, -ne pojde daleč -od hiše, temveč njej, materi, lahko na stare dni še zmerom pomaga pri -tem i-n onem. Za to, da hči ostane
blizu pri domu, je imela Mo-zo-llka še en razlog, velik, a ne -vesel. Sinovi so ji bili raize-n enega vsi pomrli. A še ta o-stali edinec, Pavle, -dive leti mlajši od Polonice, je že bolehal na prsi-h i-n bati se je bilo, da pojde za isto boleznijo kot oče in bratje mu s tega sveta, da torej, drugega -naslednika ne ostane kot Polonica, ki, j.e bila zdrava in -čvrsta kakor mati. Če Pavle tudi umrje — in mati Mo-zolka je bila sm-rti v svoji hiši ta-ko vajena in morda toliko bolj trde nra-vi, da j,c o tem mogla brez soilz premiš-Ij.eva-t-i — more vsaj Polonica obe .posestvi združiti v eno. In tolažilna misel je bila za gospodarno, krepko ženo vsaj ta, da bo potem oboje to kmetovanje vkup veliko kakor majhna graščina.
Ena -stvar pa vendar ni bila Mozollki nič po- volji. Nande je bil tako malo n-a novem kupljenem domu in se je ta-ko malo brigal za urejanje kmetova-l-stva na pridobljenem svojem posestvu, kakor da bi ga nič ne veselilo. Po več d-ni ga ni bilo, niti ob nedeljah ne, im najrajši jie prihajal na večer, da bi potem zjutraj spet izginil po svoji »trgovini« ali bogv-e kam. Treba je bilo j aro žito sejati, a sejalo s-e ni nič. Po njivah je ras tla trava, a v hlevu niti še živine ni bilo, na gredi niti ene kokoši, v svinjaku nič živega razen podgan. Orodje pa, kar ga je bilo pri h-iši, je rjavelo po kotih. To Mozolki ni bilo nič po volji-, kajiti žena je bila tistih ena, ki je ravno ta-ko ljubila
JAN PLESTENJAK:
Boštjanov Tonček
Očeta so mu uibili v Galiciji, hišo so mu ■pdžrli doligoivi, ostala mu je le mati sirota in pa široka cesta, razpletena čez širna polja in zgubljajoča se v temne gozdove.
V raztrgani bajti bogatina Kozinca je dobila .mati zavetišče, za ži-veš pa medlo, posneto -mleko in lojevo zabelo. Za prebrani krompir pa se je morala pehati po njivah, trebiti meje in prati cunje bogatinče-vim hlapcem i.n deklam.
Dokler Tonček še ni hodil v šolo, ga je jemala s seboj. Kadar ga je vročina prevzela na polju, ga je vrglo kar v razor, v gozdu se je zleknil v senco, pri potoku pa pod vrbovje.
»Pazi, da te kača ne pičil V takem grmovju jih je dosti!« ga je opominjala mati.
Tonček je kače sicer že videl, vendar da bi bile tako strašne in hude, se mu pa kar ni zdelo res.
»Ne kali mi vode!« je morala ponavljati ,olb potoku, ker je Tonček le prerad lovil ribice in jih spravljal v ribjo stajico, ki jo je ogradil z blatom in peskom. Po cele ure je potem ogledoval ribice, ki so se zaganjale v ogrado, da bi splavale na svobodo po kraljestvu potoka.
»Pomagaj mi, no!« ga je predramila mati.
»Bom!« je zabiteil Tonček, prej pa še odprl ograjo, da. so ribice v tremutku izginile v ptoiku.
Sola! Tonček se j:e je veselil, ker je bil ra-doveden; tu in tam pa ga je zaskrbelo, ker so mu starejši tovariši pripovedovali, kako strog je učitelj, kako mirno je treba sedeti in kako tenko poslušati.
No, ko pa je bil že v šoli, mu je še nekam ugajalo. Župnik je bil veliko bolj prijazen kakor na prižnici in učitelj ni bil tak razbojnik, kot si ga je namišljal.
»Le uči se pridno!« ga je svarila mati in kar grenko ji je 'bilo pri srcu, ko je odhajal.
»To bo dolgo do-poldn-e!« jo je zaskrbelo, ko je Tonček hitel po travniku in že zavil čez brv na belo cesto.
»Bog ne daj, da bi se kdaj šel potepat!« mu je naročala jesenskega dne. Sama je videla kopico otrok, ki so se potepali, doma so bili pa starši v dobri veri, da se pridno uče in tenko vestno poslušajo.
»Ne bom!« je zatrjeval Tonček in čudno se mu je zdelo, da ga opominja, saj mu še nikoli ni prišlo na misel, da bi se šel potepat.
*
»Tonček, jaz pa vem za ribe, taikole velike so. Jaz sem jih že pet ujel,« mu je naslednji dan razlagal Lačnikov Poldek.
»Kje?« je prevzelo Tončka. Loviti ribe, to j e bilo zanj naj večj e veselj e.
»Na ovinku, pod mostom!« mu je razodel Poldek.
»Saj še utegneva, poglejva!« je namignil Tončku in oba sta jo kar ucvrla proti mostu. Tam blizu ni bilo hiš in nihče ne pride
gledat pod most. To je bilo Tončku še najbolj všeč, saj ga je ribič že nekajkrat zapodil, ko je lovil na vasi.
«Ali jo vidiš!« je vzkliknil Poldek.
»Joj, kako je velika!« se je začudil, sezul škornje ter zabredel v potok.
»Eno že imam!« se je pobahal Poldek, Tončku pa se je pohesil nos od zavisti. Segal je pod korenine, pod skale, d otipal je ribo, pa se mu je izmuznila.
»Ali jo vidiš? Ta je pa še večjia!« je zmagoslavno pomolil Poldeku veliko ribo, ki se je na vso moč otepala, da bi zlezla iz Tončkovih klešč.
»Kaj boš z njo!« je z nekim zasmehom dostavil Poldek.
»Kaj? Spekel jo bom!« se je odrezal Tonček, ubil ribo in že spet segel pod skale in korenine. Poldek ni zaostajal. Prerekala sta se in se zbadala, drog drugega sta prepričevala, koliko rib je že polovil prvi in koliko drugi.
Ura je odbila devet.
»Joj, šola!« je zagoniazelo po Tončku. Materin opomin ga je v živo zarezal in nič več se ni zmenil za ribe.
»Celo uro sva zamudila!« je žalostno razodel svojo bolečino Poldku.
»E, kaj to!«
»Kako? Danes sploh ne smeva v šolo, jutri pa rečeva, da sva morala doma pomagati,« ga je učil Poldek, ki je bil že vajen takih opravičil.
Tončku ni šlo v glavo, poguma pa le ni dobil, da bi šel v šolo.
»Kam?« To vprašanje ga je grizlo in zbadalo', pa si ni znal pomagati.
»Za jabolka vem!« je namignil Poldek. »Na Miklavževih oigonih jih je še polno
in nihče ne pride tja!« je že vabil in Tončku je bilo kar všeč, saj, so mu jabolka kar zadišala, ko jie samo črni o njih.
Zdivjala sta proti ogonom, preplezala ograjo in splezala na jablano. Jabolka so bila lepa im ddbra, da so se v ustih kar topila. Ko so se pa že obema, upirala, sta j,ih natlačila še v žepe.
. Spet sta morala čez ograjo. Sedla j pa je šlo že teže. Oba sita bila sita in še založena z jabolki.
Poldek se je že prekobalil in čakal Tončka, ki se je čudno motovilil.
»Joj!« je nenadoma kriknil in omahnil. N ataikniil se je s hlačkami na priostreni kol.
»Boli, boli!« je tulil, pa se ni mogel sneti s kola. Visel je kot sv. Andrej na križu, z glavo navzdol.
Poldek se je ustrašil in zbežal, še ozrl se ni nazaj, le Tončkovo obupno kričanje mu je udarjalo na ušesa.
»Joj, joj, joj!« se je razlegalo prav do '»lasi, in Tončku se je že vse vrtelo pred očmi; v glavo ga je nekaj suvalo in čudno »noči,no je občutil.
Slišal je ropotanje koles in -spoznal je glas Miklavževega Jaka.
»Joj, joj!« je zaklicali še močneje, glas -mu je bil pa že utrujen, zato pa še bolj presunljiv.
»No, mo! Ali se je tiček ujel?« -se je pošalil Jaka, toda ko je stopil k Tončku in videl, kako 'in kaj je z njim, se mu je zasmilil.
»To pa niso mačje solze!« ga je prevzelo in kar se da oprezno je snel Tončka s kola.
»Kar preveč -si kaznovan za svojo tatvino, no, no!« je -zmajeval dobri Jaka, Tonček -pa je 'trepetal od bolečin in strahu.
»Nič se ne boj, saj mi ni za tista jabolka! Brž teci domov, proti večeru pa pridi s košaro za jabolka.«
To je bilo Tončkovo prvo in zadnje potepanje.
GRBAVI ANQEL
M-oja mati, ki je bila sirota brez staršev, je rasla v tuji hiši in ostala tam do osemindvajsetega leta, ko se je poročila.
Nam otrokom ni nikoli pripovedovala pravljic razen tiste, ki je bila v njej tako živa, da o ničemer drugem ni mogla govoriti: pravljico o dobri hiši, kjer so jo vzeli za svojo. Vsi ljudje iz te hiše, krušni starši, krušne sestre, so zaživeli v -nas otrocih in živeli v nas dalje. Zlasti krušna sestra, ki je bila prav toliko stara kakor moja mati in ki je.hodila zmeraj z njo in z njo spala v isti postelji. Ta blaga duša je -postala v naših srcih živ angel. Če smo sanjali o angelih, so imeli obrazne črte te krušne sestre, čeprav je nismo še nikoli videli, zakaj naše mesto je raslo še hitreje kakor ljudje. Hiš je bilo zmeraj več, ceste so bile zmeraj širše in dnevi še za šolo in igranje niso bili dovolj dolgi.
Nekoč pa smo vendar videli to najljubšo materino krušno sestro.
Poleti srno se peljali na kmete. Iz vlaka simo gledali gore in doline, naša mati pa je bila po svoji navadi slepa še za sopotnike v našem oddelku.
»Glejte, glejte!« jie nenadno vzkliknila, ko srno se ustavili n a,zadnji postaji. Hitro je skočila po stopnicah vagona, — kdo bi ubogi mučenici prisodil toliko moči in spretnosti! — in že je objemala žensko, od katere smo videli od strani samo kos krila, zakaj vse drugo je zakrivala naša mati, ki je bila sicer majhna, -a vendar še večja kakor ženska, ki jo je stiskala k sebi, kakor bi . jo hotela obvarovati, da bi ne padla.
Potem jo je privedla k nam in nam rekla: »To j .e moja krušna sestra!«
Dal sem ji roko in videl sem bled, koščen obraz z zagrenjenim izrazom in velikimi očmi, kakor jih navadno imajo pohabljenci. In -res sem opazil, da je imela s čipkastim ovratnikom pokrito precejšnjo grbo.
LIMBARSKI:
Nedeljski majski večer
Sonce je prispelo do zatona, kos umika se že v senčni log; zmeraj više seda na drevesa in prepeva: »Slava tebi, Bog!«
Sapice večerne šepetajo bolj zgovorno kot med tednom kdaj; lepše pojejo zvonovi ave, bolj prijazen lune je sijaj.
Še diši iz cerkve po kadilu, po vaseh pa petje se glasi, v raj se dviga šmarnima molitev, iz nebes pa blagoslov rosi.
Božji mir se zliva na domove, svetlih čutov polno je srce; sklepajo tesneje se k molitvi pred razpelom žulj ave roke.
V sladki molk življenje se potaplja, zvezde so vse niže nad vasjo, kakor da neskončnost se razteza iz vesoljstva z mrakom na zemljo.
O tem nam mati ni nikoli rekla niti besedice. Ali je na to grbo pozabila? Ali je ni nikoli opazila?
Moje razočaranje je bilo veliko.
Pogledal sem materi v obraz. Pravzaprav je bil ta pogled očitek, da me je tako ogoljufala ...
Toda tedaj sem videl, da se njen obraz iskri v sreči in da ji lica rdč.
Molčal sem. Spoznal sem, da grba le ni grba, če ima človek prave oči.
@Ža dobro oolfo
Neki -dijak je poslal domov materi brzo-jav: »Padel v vseh predmetih, pripra-vi očeta.« — Mama je poslala sinu telegram: »Oče pripravljen, pripravi se ti.«
*
Po navadi zelo vesel človek je bil že cel teden zelo žalosten. »Kaj ti je?« so ga vprašali tovariši. »Mislim, da se me j-e moja žena naveličala.« — »Zakaj vendar tako misliš?« — »V tem tednu mi vsak dan zavije moje -kosilo v avtokarto.«
#
Oglas v va-n con v ersk em časopisu: Farmar, 38 let star, želi spoznati -dekle okoli 30 let, ki irn-a traktor. Prosim priložite sliko traktorja.
*
Njen doprinos. — »Dobro jutro, gospa!« pozdravi pobira-vcc darov. »Pobiram za ,Zavod alkoholikov’. Boste tudi vi kaj dali?«
»Bom,« se odreže žena. »Samo pozneje morate priti, ko bo prišel moj Janez pijan domov. Sedaj ga ne morem dati, ker j-e še v gostilni.«
voli v hlevu, rejene prašiče v svinjaku in Polje, lepo zorano in obsejano, kakor svojo hčer ali svojega sirna. Kajti ko ji je bil lani na spomlad june-c poginil, h kateremu je mislila ravno na kamniškem semnju par prikupiti, da bi se voziti učila, žena ni nič manj jokala kot predlanskim, ko- jii je bil že tretji sin umrl. Hlapec France j-e trdil, da je bilo solza za juncem -še več -kakor za
sinom.
Ko jo je torej novi sosed nekoč vprašal: ^Mati, ali mi boste dali Polonico?« ji je bilo to vprašanje po čudi. Vendar je dala svoje precej debele roke im do komolca od so-nca zagorele lahti navzkriž pod prsi in Vprašala: »Na kaj jo pa jemlješ? Kje boš kaj zelja in repe pridelal za v ka-d in žita za v mlin? In kje imaš kakšno kravo za mleko? Ali misliš, da jo bom pustila, da bo s piskrčem hodila dol v vas ponj?«
»To vse bova s Polonico napravila, denarja mi ne manjka,« reče Nande.
Žena se z grohotoui za-smejie, aili d-obro-Voljino.
»Kajpak! Moke bosta kupovala! Kakor kakšna kamniška štaounarica bo moja hči °d kupička živela? In potlej: tudi greh je za take reči dena-r izmetavati, ki doma sa-^ae zrastejo, če se človek giblje in -zemlje 116 pusti tako pregrešno v plevelu zarastle, kakor jio puščaš ti. Kaj vendar -misliš? Če-Itlu ti je kmetija, če ne km-etuješ?«
»Sam ne morem, še imam pri svojih kup-
čijah dosti potov im opravko-v: -zato mi pa Polonico za ženo dajte, da mi ona domovino zgosipodinji, kakor j-e prav, ona zna, naj začne. Saj. vas ne vpraiša-m za -doto, samo -da mi -daste Polonico.«
»E kaj! Imela bo, kar se spodobi, vprašaj ali ne -vprašaj ti ali kdor je. Na prazno jie pa me -dam in ko bi imel ti denarja kakor francoski cesar, da boš vedel. Mudi se ji tudi ne, saj jie je doma treba. Kadar ona gre iz hiše, -moram precej še eno -dekle vzeti. Le ti se prej kmetovanja loti, pa pusti vse letanje po- svetu bogve.kod in 'kaj- Tisto ni za poštenega človeka, mislim jaz, da boš -vedel.«
»Sam, -brez gospodinje, ne morem kmetovati,« reče Nande tako ponižno, da j-e kmetica mislila: ta se bo -dal okoli prsta oviti.
'»iKaj: si rekel? Sam me moreš? Kako sem pa jaz sama mogla, ko mi je mož umrl in mi je še pustili kopo majhnih* otrok? In še preji, ‘ko- j-e leto- in dan bolan lazil okoli, ne živ me mrtev, sama kost in koza, za nobeno- delo-, le iza jie d -i:n potrato? Vidiš, in -sama isem kmetovala im me -more mi nihče očitati, da sem kdaj pol groša dolga naredila. Jaz sem ženska. Ti si pa mož, a praviš, da ne bi mogel sam začeti, ko bi ti vendar nekoliko -t-u-di od naše hiše pomagali? To ni nič! Pokaži prej, kakšen kmet boš, kako- znaš delo- v rolko jemati, ipotleji te bomo pa ženili!«
Tako je mati Mozoika govorila. In pri tem j-e ostalo-, -ker novi priseljenec na soseščini ni hotel že preceji 'kmetovanja začeti, -temv-eč je bil 'kakor prej vedno več zdoma nego pri domu. Ni se ženil, ali ker j.e bilo -kakor iz-menjeno, da je ženim Polomiči-n, je zaha-j-all Nande -vedno- k Mozolovim, tako da je b-i-1 -več pri njih nego na svojem novo kupljenem do-m-u.
Poloni c a je bila -krepko, zdravo dekle, v -mnogem oziru čisto materina hči. Nandeta -vzeti j-e bila precej, od -kraja pripravljena, ko ga jie spoznala, ko jo je prvič ogovoril, s-aj je bil čed-en človek i-n ubog tudi ni -bil. A zaradi tega bi se od kraja ne bila dolgo jdkala, ko bi bila zvedela, da Nandeta ne bo več 'k hiši. Pride pa drug, če hoče, če noče, pa vseeno-, bi bila rekla. Jezilo bi j-o -bilo, -to se ve, že nekoliko, že zaradi razžaljenega samoljubja, da bi jo bil pustil. Ali deklica je bila tudi, kakor so druge: moža dobiti je hotela, čeravno strasti v njej od kraja ni bilo niti ne preobilice nežnih čutil. Polonica je imela od mladega polne rolke dela, misliti niti ni utegnila. Tudi so jo z osorno besedo na delo gonili, torej je ni imelo kaj navaditi že iz-prva mehko srčnosti in vzbuditi po-trebe po ljubezni. Malo je od kraja govorila z njim, kadar sta bila ali sama ali kadar sta bila v dražbi. Ali kadar -se mu je nasmejala, da so se v gladkem, lepem, -pa zagorelem licu naredile nepopisno ljubeznive jamice in
so se pokazali med rdečimi ustnicami beli zobje, a se ji pod velikimi obrvmi zaiskrile najlepše črne oči, je bil tuji sosed Nande ves ognjen o-d ljubezni do n jie in j-e rekel, da mora njegova biti, ako se ves svet pro-tiivi. Tačas ga je tudi ona iposeibno pogledala, ra-da -pogledala, čudeča se njegovim besedam. In ker je te besede mnogokrat slišala, jim je verovala, verovala tem -bo-lj, ker je bil ta mož prvi, ki ji jie podobno govoril. In verovala je, da jo ta mož ljubi, ka-kor bi je najbrž nobeden drug ne ljubil tako močno. Polonica, hči samotne 'kmetske hiše, se -ni mnogo sh-aj-ala z drugimi ljudmi. Poznala j-e fa-nte ali mlade moške od nedelje s pota o-d maše, 'ki pa ni bil dolgo skupen, iz semnja, kamor je 'bila nekatere kra-ti šla, in z nekoliko -takih prilik. A kolikor jiih je poznala, nobeden ni govoril tako lepo o ljubezni kakor ta Nande. Zato ga je vedno rajše imela, ako mu tudi tega ni pripovedovala. Sram jo je bilo pokazati se -mu. Nadalje pa je bila tudi mati -povedala natihoma svoji hčeri z brezobzirno odkritostjo in kmetsko iskrenostjo, ki -nima navade -stoprav primernih besedi iskati, kadar je treba vso resnico povedati: mati Mozoika j,e bila hčeri jasno in brez izbire besedi razložila, v kaki nevarnosti so dekleta pred moškimi in zakaj in kako se ji je treba varovati Nandeta -dotlej, dokler gospod fajmošter -pred oltarjem ne položi štole čez -njiju roke. (Dalje prihodnjič)
C
4L~-čr~/s-~e^t
HANZEJ KOVAČIČ
VILLACH, GERBERGASSE 6
IZRABITE ŠE VAŠO UGODNO PRILOŽNOST
TUJSKE SOBE od S 1920.-
od lastne tovarne
• POSKRBIMO VAM KREDIT • DOSTAVLJAMO NA DOM • POSEBNA IZDELAVA
Prijateljski odnosi med Koroško in Slovenijo
(Nadaljevanje s 1. strani) slu se je tudi predsednik Kavčič izrekel za to načelo. To je oficialno stališče jugoslovanske državne politike.
Dr. R. Vospernik je načel na tiskovni ■konferenci vprašanje redne finančne pod-'pore manjšinskim organizacijam s strani deželnega proračuna. Deželni glavar Sima je to misel odločno zavrnil in dejal, da bi tako ravnanje gnalo manjšino v geto. S takšnim stališčem je pred meseci odgovoril tudi deželni svetnik Suchanek na tozadevno prošnjo obeh političnih organizacij koroških Slovencev. Tako gledanje moramo zavrniti, 'ker menimo, da upravičuje in zahteva 'posebnost slovenske etnične skupine
tudi posebno ravnanje v finančni 'politiki.
Vsekakor je zanimivo, da je pri vladnih razgovorih in pri tiskovni konferenci sicer bilo govora o manjšinskih problemih 'koroških Slovencev, da pa sploh ni bilo načeto vprašanj e osnovnega šolstva, ki je za nas koroške Slovence nezadovoljivo rešeno in je za našo bit življenjskega pomena.
Vobče pa moramo ob zaključku povedati, da lahko poročamo samo to, kar smo izvedeli iz dnevnega koroškega tiska, ki je veliko pisalo, o tem, da sta predsednik Kavčič in deželni glavar Sima mnogo govorila o slovenski manjšini. Škoda, da ob koncu obiska niso izdali o pogovorih nobenega uradnega sporočila.
RADIOTELEVIZIJSKI PROGRAM
RADIO CELOVEC
NEDELJA, 8. 6.: 7.00 Duhovni nagovor. S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 9. 6.: 14.15 Informacije. Za našo vas. — 18.00 Za naše male poslušalce. — TOREK, 10. 6.: 14.15 Informacije. Koroška kronika. Plesne skladbe iz »Novih akordov”, športni mozaik. — SREDA, 11. 6.: 14.15 Informacije. 5 minut za gospodarstvo. Iz kulturnega življenja koroških Slovencev (Koncert Kern jakovih pesmi — 3. posnetki koncerta 20. 4. 69).
—	ČETRTEK, 12. 6.: 14.15 Informacije. Iz koroške literarne delavnice. (Fl. Lipuš: Slačenje — 2. del) — Kulturna panorama. — PETEK, 13. 6.: 14.15 Informacije. Dela slovenskih skladateljev: Karol Pahor. — SO KOTA 14. 6.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — 14.00 Koroška poje in igra.
AVSTRIJSKA TELEVIZIJA
SOBOTA, 7. junija: 16.30 Za otroke od 6. leta naprej: Oba, ki dolgo spita — 16.40 Za mladino od 11. leta naprej: Arktično poletje — 17.05 Za mladino od 14. leta dalje: Klub Beatlov (13. nadaljevanje) — 17.35 Za družino: Gertrud Stranitzki (10. nadaljevanje) — 18.00 Tedenski magazin — 18.20 Vrtnar Flip, lahko noč oddaja za naše najmanjše
—	18.25 Kulturne aktualnosti — 18.45 Reklama — 18.50 Dober večer v soboto... vošči Heinz Con-rads — 19.16 Pregled programa — 19.21 Reklama
—	19.30 Čas v sliki in komentar dr. Huga Portischa
—	20.00 Reklama — 20.06 Šport — 20.10 Reklama
—	20.15 Vihar v kozarcu, komedija — 21.45 Športni žumal — 22.15 čas v sliki — nočna izdaja — 22.25 Naš nočni program: V zanki Scotland Varda, kriminalni film, nato konec oddaje.
NEDELJA, 8. junija: 16.30 Za otroke od 6. leta naprej: Cappuccetto (II. nadaljevanje) — 16.55 Za mladino od 11. leta dalje: Film za te — 17.20 Sir Francis Drake (13. nadaljevanje) — 17.45 Za mladino od 14. leta dalje: Stik — 18.00 Iz moje knjižnice: Friedrich Torberg bere Ephraima Kiskona (2. nadaljevanje) — 18.25 Vrtnar Flip, lahko noč oddaja za naše najmanjše — 18.30 Veselje ob glasbi
—	19.00 Čas v sliki in vprašanje tedna — 19.30 športni pregled — 20.10 Kristjan v času — 20.15 Gradbeni mojster Solness, televizijska igra — 22.05 Čas v sliki — nočna izdaja, nato konec oddaje.
PONEDELJEK, 9. junija: 18.00 Poiskus (4. nadaljevanje) — 18.20 Lahko noč oddaja za naše najmanjše — 18.25 Podoba Avstrije — 18.45 Reklama
—	18.50 Družina Feuerstein (33. nadaljevanje) — 19.16 Pregled programa — 19.21 Reklama — 19.30 Čas v sliki — 20.00 Reklama — 20.06 Šport — 20.10 Reklama — 20.15 Sleparji proti sleparjem — 21.00 Poštni predal 7000 — 21.00 Nekdaj; kronika v slikah — 21.55 Čas v sliki — nočna izdaja — 22.05 Posebno za vas: Ostriga in prepirljivci; nato konec oddaje.
TOREK, 10. junija: 18.00 Walter in Connie —
18.20	Piščanček Pieps, lahko noč oddaja za naše najmanjše — 18.25 Kulturne aktualnosti — 18.45 Reklama — 18.50 Jorg Preda potuje okrog sveta (11. nadaljevanje) — 19.16 Pregled programa —
19.21	Reklama — 19.30 čas v sliki — 20.00 Reklama — 20.06 šport — 20.10 Reklama — 20.15 Trije navihanci, poročilo iz lokala 3 navihancev — 21.00 Američan v Avstriji (1) — 21.30 Čas v sliki — nočna izdaja, nato konec oddaje.
SREDA, 11. junija: 10.00 Televizija v šoli: Pomagajte — 10.30 Zvok iz človeške roke — 11.00 Program za delavce: 77-Sunset strip — 11.45 Avstrijci v tujini — 16.30 Za otroke od 6. leta dalje: Leni vrtnar — 17.05 Za mladino od 11. leta dalje: Mednarodni mladinski magazin — 17.20 Za družino: Oaza — 17.40 Zeleni svet: Mednarodni agrarni magazin — 18.00 En Francais: Tečaj francoskega jezika — 18.20 Piščanček Pieps, lahko noč oddaja za naše najmanjše — 18.25 Podoba Avstrije — 18.45 Reklama — 18.50 Kuhinja v televiziji — 19.16 Pregled programa — 19.21 Reklama — 19.30 Čas v sliki
—	20.00 Reklama — 20.06 Šport — 20.10 Reklama
—	20.15 Vaš nastop, prosim — 21.00 Samec v raju, film — 22.50 Čas v sliki — nočna izdaja — 23.00 Parlamentarna poročila in konec oddaje.
ČETRTEK, 12. junija: 10.00 Televizija v šoli: Kaj lahko postanem? — 10.30 Viri zgodovine (3. nadaljevanje) — 11.00 Mesto dela zgodovino: Rim II. — 11.30 Pisan denar iz vsega sveta — 12.00 Avstrijski iznajditelji — 18.00 Tečaj italijanskega jezika: Počitnice v Italiji: 18.20 Piščanec Pieps, lahko noč oddaja za naše najmlajše — 18.25 Športni mozaik — 18.45 Reklama — 18.50 Policijsko poročilo — Drag-net (10. nadaljevanje) — 19.16 Pregled programa —
19.21	Reklama — 19.30 čas v sliki — 20.00 Reklama
—	20.06 šport — 20.10 Reklama — 20.15 Mafia —
—	21.25 Jour fixe z Wol£gangom Krausom — 22.25 Čas v sliki — nočna izdaja — 22.35 Poročila iz parlamenta in konec oddaje.
PETEK, 13. junija: 10.00 Televizija v šoli: Kolesar (prometna vzgoja) — 10.30 Viri zgodovine: Te-
Radioaparatl Šivalni stroji Kolesa
V VELIKI IZBIRI
(HadLfrkaiu
KERN
Klagenfurt, Burggatte
Podjunski trgovski center Bratje RUTAR & Co.
Dobrla ves - Eberndor!
Gospodinje — gospodarji!
Podjunska trgovska družba
bratje RUTAR & Co, Dobrla ves
dobavi po ugodni'
neto ceni
električne naprave vseh vrst!
Spodaj navedene stvari dobite tudi na
36-mesečne obroke brezobrestno!!
Poleg tega še 10 odstotkov popusta na tok.
Točna pojasnila dobite pri Rutarju
v Do-brli vesi telefon 04236 - 281 Pridite s spodnjim odrezkom aili ga pošljite po pošti.
Označite z X, kar želite!
IizreSi in odpošlji!
Absender:	Drucksache	Postgebuhr
............................................ beim
............................................ Empfanger
einheben!
Postieitzaiil
Zanimam se za
O električni štedilnik (Elektroherd) O hladilnik (Kuhlschirank)
O zmrzilnik (Tiefkuhltiruhe)
O sesalnik za prah (Staubsauger)
O pralni avtomat (Waschau tomat) O avtoimatumivalniik (Geschirrspul-maschine)
O bojler za vodo (El ektroboiller)
O želim obisk zastopnika O prosim za dostavo cenika
An das
Jauntaler
Einkaufs — Zen trum A 9141 Eberndorf
umia — 11.00 Program za delavce: Samec v raju — 18.00 človek v prostoru — 18.20 Piščanec Pieps, lahko noč oddaja za naše najmanjše — 18.25 Podoba Avstrije — 18.45 Reklama — 18.50 O pištolah (10. nadaljevanje) — 19.16 Pregled programa —
19.21	Reklama - 19.30 Čas v sliki - 20.00 Reklama — 20.06 šport — 20.10 Reklama — 20.15 Mafia (II) — 21.25 Časovni dogodki — 22.25 Čas v sliki — nočna izdaja, nato konec oddaje.
Ljubljanskega televizijskega programa za mesec junij še nismo prejeli!
KRATKE NOVICE
S Na več krajih Koroške jie prebivalstvo v noči od nedelje na ponedeljek zaznalo srednje močne potresne sunke: približno ob pol enih in ob pol petih zjutraj. Središče potresa je bilo verjetno v okraju Št. Vid ob Glini, in sicer na območju Metnitza do VVeitensfelda. Potres so čutili tudi v Mura uu na štajerskem. V ponedeljek se je v Metinitzu ponovil potres in sicer db 14.35 in ob 16.23; na nekaterih hišah so se pokazale na zidovih razpoke.
e V bližini britanske obale so našli v morju ostanek velikega transportnega letala »Herculesa«, ki ga je v ameriškem oporišču ukradel narednik Meyer. Menijo, da je tndi pilot izgubil življenje.
HOTEL-PENŠION an schdnem Kamtner See in herrlicher Lage, bestens eingefiihrt, (auch Wintersportm6glichkeit — Nahe Klein-kirchheim) zu verkaufen. — Zuschriften an: Karl Meschnig, 9020 Klagenfurt, Villacher StraBe 222.
»UTVARA«, ČE BI PRIZNALI VZHODNO NEMČIJO
V Bonnu so sporočili, da so prejeli govor VValiterja Ulbrichta na nedavnem zasedanju komunistične partije, na katerem je razpravo v zaihodnonemškem parlamentu označil kot »mlatenje prazne slame«. De-
jal je, da brez mednarodnega priznanja Vzhodne Nemčije ni mogoče začeti razgovorov o odnosih med obema nemškima državama.
Hkrati so v Bonnu objavili govor kanclerja Kurta Kiesingerja na shodu za' begunce, kjer je dajal, da bi bila »utvara«, če bi priznali Vzhodno Nemčijo in mejo na Odri in Nisi.
Politični opazovalci v Bonnu so komentirali razpravo v nemškem parlamentu kot korak nazaj, češ da krščanski demokrati ponovno sitopajo po Adenauerjevih stopinjah, medtem ko socialni demokrati 'vztrajajo pri tem, da je treba iskati »znosno razmerje« in spoštovati demarkacijske črte v Nemčiji in vzhodne meje.
IZRAELSKI ZUNANJI MINISTER
ABA EBAN O TIRANSKI OŽINI
Izraelski zunanji minister Aba Eban je te dni govoril množici vojakov v Šarm El Šejku ob Akabskem zalivu. Med drugim je dejal, da je izraelsko nadzorstvo nad Tiransko ožino »narodni interes, ki ga Izraelci ne bodo nikoli opustili«. Izjavil je še, da mora vsaka rešitev vprašanja Bližnjega vzhoda zagotoviti Izraelu nadzorstvo nad tem krajem, da v primeru napada lahko brani svobodni prehod.
NEMŠKI BEGUNCI
POSTAVLJAJO ZAHTEVE
Tudi ietos so za binkošti nemški begunci, ki so prišli iz vzhodnih predelov, ki pripadajo danes Sovjetski zvezi in Poljski, priredili velika zborovanja, in sicer sudetski Nemci v Niirnbergu, Nemci iz nekdanje Vzhodne Prusije pa v Essenu.
V Niirnbergu je govoril tudi bavarski krščanski demokrat Walter Wecher. Dejal je, da bo možno samo v sodelovanju Čehov in sudetskih Nemcev popraviti škodo, tki je nastala pod sedanjo vladavino. Mejo na vzhodu je mogoče potegniti samo ob sodelovanju z nemškimi izseljenci.
Haš tednik
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. — Telefon uprave 82-6-69. — Telefon uredništva in oglasnega oddelka 84-3-58. Naročnina znaša: mesečno 10 - šil, letno 100.- šil. Za Italijo 3400.- lir, za Nemčijo 24.- DM, za Francijo 30,- ffr., za Belgijo 300.- b£r., za Švico 25 - šfr., za Anglijo 3,— f. sterl., za Jugoslavijo 60.— N din, za USA in ostale države 7,— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Zrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.