POTA IN CILJI STROKOVNEGA ŠOLANJA Razlogi, ki so narekovali po>spešcna prizadevanja za novo. reformirano šolo, so znani: nagel razvoj znanosti in tehnike, nova tehnična revolucija z avtomatizacijo in uporabo atomske energije v proizvodnji, vse to je nujno zahtevalo spremembo vsebine šolskega dela pa tudi sistema šolanja ne le pri nas. ampak po vsem svetu. Novi proizvodni odnosi, predvsem pa novi družbeni, socialistični odnosi, ki se izražajo v sistemu delavskega in družbenega upravljanja, ko je neposredni proizvajalec istočasno tudi upravljavec proizvodnje in gospodar, ko se vedno bolj formira komuna kot osnovna celica naše socialistične demokracije, v kateri vedno bolj odločajo o svojem življenju in nehanju državiljani sami — pa so pri nas še posebej kazali na nevzdržnost in zastarelost okostenelega šolskega sistema, podedovanega pretežno iz stare Avstrije. Zato bo menda najteže poglavje naše šolske refoniie prav sistem in vsebina strokovnega šolanja, saj mora na eni strani zajeti ves ogromni tehnični napredek, na drugi strani pa pripraviti naše kadre v proizvodnji tudi na odgovorne naloge pri upravljanju gospodarskih organizacij. Dočini je v splošnem zakonu o šolstvu prišlo po izčrpnih razpravah do enotnih stali.šč glede bistvenih vprašanj nove šole, pa imajo sedaj posamezne republike težavno nalogo, da v okviru teh načel izdelajo zakonske osnutke za posamezne stopnje šolanja, ki bodo ustrezali specifičnim pogojem posameznih republik. Pri tem je zakon o osnovnem osemletnem šolanju v Sloveniji v bistvenih vprašanjih naletel na soglasje vseh družbenih činiteljev, saj je organsko navezan na že obstoječo tradicijo osemletnega šolanja. S tem je bil dan trden temelj za nadaljnjo izgradnjo našega šolskega sistema. Večje težave bodo pri pripravah zakona o strokovnem šolstvu — vključno z gimnazijo kot posebno in enakopravno obliko tega šolstva ter z višjimi in visokimi šolami. Pričujoči sestavek bo skušal nekoliko osvetliti vsa ta vprašanja ter prispevati k razpravi. .Strokovnega šolstva ni mogoče obravnavati izolirano. 2e pri gradnji temeljev moramo imeti pred očmi celotno zgradbo. Zato je prav. da se dotaknemo najbistvenejših elementov, ki vodijo celotna naša reformna prizadevanja ter osnovnih značilnosti nove osnovne šole. na kateri bo odslej temeljilo vse nadaljnje izobraževanje. Osnovna načela novega šolskega sistema so v glavnem sledeča: a) šola je postala izrazito družbena ustanova in ne več edini vzgojno-izobraževalni činitelj. ki naj oblikuje otrokovo osebnost, kar terja mnogo večjo zainteresiranost, večjo skrb in odgovornost vseh družbenopolitičnih in gospodarskih činiteljev zanjo; b) šola je postala središče družbenega in gosix)darskega dogajanja posamezne komune, kar se odraža tudi v iM>sebnih predmetih oziroma vsebini šolskega dela. ki je na osnovni stopnji prirejeno potrebam in razvojnim perspektivam občine: c) vse vrste šol so enakovredne in je na osnovi razpisa in potrebnega znanja možen prestop na vse vrste .šol na katerikoli stopnji — tudi na univerzi, kar daje Vf.akemu našemu državljanu, ki je pokazal določene sposobnosti in znanje, da doseže tudi najvišjo izobrazilo in najvišje nazive brez predhodne formalne izobrazbe; č) s sistetnom izobraževanja odraslih, ki mu zagotavlja naš šolski sistem pomembno iTiesto v vzgojno-izobraževalnem procesu, je preko delavskih univerz, izobraževalnih centrov po podjetjih in preko tečajev ter ostalih oblik vsakomur dana možnost, da po svojih nagnjenjih in zainteresiranosti nadomesti pomanjkljivo strokovno ali splošno izobrazijo in razgledanost ter se usposobi za nove poklice; d) močno je nova šola povezana s prakso in proizvodnjo, iz katere se bodo v pretežni meri rekrutirali strokovni kadri in ki bo dajala nova merila tudi za .sistem štipendiranja glede na pokazano znanje, sposobnosti in veselje do dela v 235 določenem podjetju: brez ustrezne, poglobljene, votlene in kontrolirane prakse ne bo možen strokovni študij na nobeni stopnji: e) neprimerno večjo vlogo kot doslej ima v novem šolskem sistemu povezovanje šole in družine: dalje proizvoilno delo. povezano s potrebami občine; pomembna je vloga šolskih odborov in ostalih družbenih organizacij: šola je organizator tudi izvenšolskih dejavnosti otroka, sodeluje in svetuje pri izbiri poklicev itd. f) v nasprotju s prejšnjim pojmovanjem ni učenec samo pasiven objekt vzgoje, ampak aktivno sodeluje pri delu. pri čemer se razvijajo novi medsel>ojni odnosi med vzgojitelji in učenci, vzajemno six)štovanje. kritičnost in ustvarjalnost, čut kolektivnosti in zavestnega, aktivnega vključevanja v proizvodni proces v socialističnih družbenih odnosih, temelječih na znanstvenem pogledu na svet, na socialističnem humanizmu in internacionalizmu. na bratstvu in enotnosti jugoslovanskih narodov, na odgovornosti pred družbo in skupnostjo; g) šola bo skrbela tudi za vsestranski zdrav telesni razvoj učenca. Izhajajoč iz teh bistvenih in načelnih postavk, si moramo biti ob razmišljanju o razvoju strokovnega šolstva na jasnem predvsem o naslednjem: Prvič bo dovršena osemletka kot pogoj za nadaljevanje študija na naslednji, srednji stopnji morala dati dovolj zanesljivega splošnega znanja, k čemer lK>do svoje dodale še razne oblike izvenšolskega bogatenja splošnega in strokovnega razgleda mladega človeka, ki pravilno vodene, s pftsluhom za nagnjenja in želje posameznika, morajo dati zadovoljive rezultate. Mislim pri tem na gledališče, knjižnice, televizijo, film (repertoarna politika!), radio itd., delovanje v društvih, kot so Svoboda. Partizan. Ljudska tehnika ipd. S tem bo odpadlo mnogo mnogo ur za splošno izobrazbo, ki so danes, ob trenutnih prilikah v predmetnikih še nujne, saj se zavedamo, da prave meje med splošnim in strokovnim izobraževanjem pravzaprav ni: višja strokovnost je nedvomno ozko povezana z višjo kulturno in civilizacijsko ravnijo, splošna izobrazba je vedno pogoj za višjo strokovnost. Drugič se moramo ob tem problemu namerno izogibati vseh podatkov o času trajanja posamezne šole, o času obvezne prakse, tudi o imenu šol ni vedno pametno raz|)ravljaii in o nazivu, čeprav ima ta prav gotovo določen stimulacijski prizvok, a nas na drugi strani Oahko zapelje da nam ne l>o šlo za kvaliteto in globino znanja, ampak za nazive — ne za boljše opravljanje dela. za večjo proizvodnjo in storilnost, ampak za formalne kvalifikacije — kar pa nedvomno ni namen šolskega sistema. Splošni naziv inženir ali doktor pred imenom tudi prav nič ne pomeni, ker končno ne vemo za kakšnega inženirja niti za ^kakšnega doktorja gre (stroka?). Bolje so to rešili n. pr. na Češkem, kjer za ime in priimek dostavljajo n. pr. inženir rudarstva itd. Tudi naziv doktor za zdravnika se mi ne zdi primeren. Doktor naj v katerikoli stroki bo le tisti, ki je zagovarjal disertacijo in še pri tem naj l>o označeno, iz katere stroke je doktoriral. Kot rečeno, ne gre za formalnost, v ospredju je le človek, ki bo najbolje ustrezal proizvodnji! Cdede časa šolanja in prakse bi bilo prav tako umestno, da bi ga diferencirali za posamezne stroke: verjetno bo praksa in proizvodnja sama zahtevala pri nekaterih strokah daljšo dolx). pri drugih spet krajšo. Tudi razpisni pogoji in sprejemni izpiti naj bi bili prilagojeni posameznim strokam in zahtevam proizvodnje. Katere so bile glavne pomanjkljivosti v sedanjem sistemu strokovnega šolanja na srednji stopnji? Običajna pot n. pr. v tehniško srednjo šolo je bila iz osemletke spet opravljena po kriteriju in željah staršev, da bi pač njihov otrok postal nekaj »boljšega', ne glede na to, ali ima učenec sam določena nagnjenja in sposobnosti. Ker je TSŠ svoje delo v šoli preskopo povezovala s prakso, so se naši tehniki neposrednega dela v proizvodnji v pretežni meri izogibali in se želeli zaposliti v konstrukciji, kar je resnično vsaj na zunaj nekoliko lx)lj »nobel«, namen TSŠ pa to ni. Ostanek, ki ni imel (osemletko) in se želel dalje kvalificirati, vpisal v industrijske ali vajenske šole ter postal kvalificiran delavec določene stroke brez možnosti nadaljevanja strokovnega izobraževanja, čeprav je morda pokazal praktično večje sposobnosti. Tako sta oba kljub enakemu startu bila v neenakein položaju, mnogokrat na škodo same proizvodnje. Osnovno načelo, ki se po mnogih debatah in razpravljanjih vedno bolj uveljavlja in ki sloni na načeli)! splošnega zakona o šolstvu o enakopravnosti vseh šol na posamezni stopnji glede nadaljnjega študija katerekoli stroke, je, da je treba na vseh stopnjah neprimerno bolj kot doslej upošitevati prakso, kar naj veilja tudi za univerzo. Brez ustre^nrpredhodne prakse in dela v podjetju ne bo mogoče sprejemati v strokovne šole! 236 Proizvodnja, njene potrebe in razvoj naj imata tu glavno besedo, pri tem pa sami nazivi niso bistveni, čeprav jili lx) treba tudi ustrezno urediti. Mi^d drugim se je neenakopravnost posameznih .šol kazala n. pr. tudi pri reguliranju vojaške obveznosti, saj je giiii/iazijcu zado.ščal enoleten rok. učenee industrijske šole pa je moral to dobo precej podaljšati! Šolanje strokovnih kadrov na srednji stopnji naj bi bilo urejeno glede na omenjene principe nekako takole: Iz osemletne osnovne šole kot skupne obvezne .štartne točke naj bi se bodoči strokovnjaki v operativi vključili v proizvodnjo, kjer bi začeli s spoznavanjem proizvodnega procesa čisto spodaj — na mestih nekvalificiranih, priučenih in fK>lkvalificiranih delavcev, ki seveda v proizvodnji še ostanejo in skrbijo zanje posebni izobraževalni centri v posameznih podjetjih ali skupni centri za več manjših podjetij iste stroke. Nujno je. da v istem smislu ]>ovs()(l organiziramo delovno mesto kadrovnika. ki se IK) z razvojem delovne sile načrtno in znanstveno pečal s pritegovanjem najsodobnejših metod industrijske psihologije in dela z ljudmi, in ki bo razvoj vsakega posameznika kartotečno in z vseh plati zasledoval: sicer ta sistem ne 1K> slonel na dokumentaciji, ki je nujna n. pr. tudi za sistem podeljevanja štipendij. Vsa ta izobraževalna in vzgojna prizadevanja po podjetjih in centrih povezuje v občini delavska univerza, ki ima poleg tega še druge družbenopolitične naloge in o kateri bo govora posebej. Potrebno teoretično znanje dobi učenec, ki želi postati kvalificiran delavec neke stroke in je pokazal za to tudi določene praktične sposobnosti, v vajenski šoli ali v šoli s praktičnim poukom, pri čemer pa ne smemo biti togi. ampak je treba prilagoditi posamezne načine stroki. Vedno bolj se uveljavlja sistem trimesečnega periodičnega strnjenega teoretičnega pouka, povezanega z delom v šolskih delavnicah ali tesJio naslonjenega na proizv<«lnf prfK^es določenega podjetja. Da je pri tem tipizacija šol za posamezne stroke glede na kvaliteto pouka in možnost dela nujna, je jasno in tako imenovanih vajenskih šol raznih strok v bližnji bodočnosti sploh ne bo več. To pa ne velja le za industrijo, ampak prav tako za obrtne vajence, pri katerih pa bo možno občutno skrajšati uk pri marsikaterem poklicu, saj se bomo ned\o[nno morali orientirati na večje socialistične obrtne obrate, kjer bo možno poklice diferencirati za posamezna delovna mesta ne pa za celotni delovni postopek. Tudi te vajence bi bilo treba .šolati na periodični način, saj je kvaliteta in int-^nziteta takega strokovnega dela neprimerno boljša in bolj ekonomična. Ostali čas prebije učenec na organizirani, vodeni in kontrolirani praksi v svojem podjetju ali pri svojem mojstru, kjer prav tako vodi delavniški dnevnik, za kar je odgovoren tudi mojster. S tem bi se izognili eventualnemu izrabljanju vajencev v druge namene, ki z ukoni nimajo neposredne zveze. Menim, da bo ta praksa tudi izdatnejša, boljša in koristnejša. Ostane le še vprašanje, da ne bi vajenec na ta način v 9 mesecih prakse pozabil teorije. To je možno rešiti z dopisniškim utrjevanjem teorije — naloge mora učenee obvezno priložiti delavniškemii dnevniku — kar z uspehom že prakticira vajenska šola za učence v lesni industriji v Skofji Loki. Pri teh sistemih so možne še vmesne oblike — n. pr, v prvem letniku dobi vse potrebno osnovno znanje s prakso vred v šoli. v ostalih letnikih pa prakticira v svojem podjetju itd. Kakšna je največja prednost prakse na določenem delovnem mestu v lastnem podjetju? Še bolje in sodobneje organizirana šolska delavnica ne more nuditi za industrijo najvažnejše vzgojne komponente — industrijskega utripa, organizacije dela in proizvodnega procesa v celoti, kar je za razvoj industrije bistvenega pomena. Drugič i)a se Se tako moderni stroji zaradi počasnejše amortizacije ne morejo tako kmalu nadomestiti z novimi. Ali naj potem .šola caplja za proizvodnjo? Ali ne bi bilo bolje, da se z močno naslonitvijo na določeno podjetje tam ustvari neko vzorno, šolsko podjetje, ki bo vedno najsodobneje opremljeno, ki bo zmožno stroje hitreje amortizirati in ki bi za določene ure v tednu odstopilo naprave za strokoviTi [Kutk? Menim, da je ta problem tudi eden izmed razlogov, zaradi katerih je nevzdržno, da so strokovne šole. ki vzgajajo kadre za operativo proizvodnje (znanstveno, konstrukcijsko, laboratorijsko delo je nekaj drugega), koncentrirane v Ljubljani, kjer ni večjih podjetij. Zato zagovarjam parolo: Strokovne šole k podjetjem izven upravnih centrov! Kvalificirani delavci zavzamejo nato določena mesta v proizvodnji. Tz njihovih vrst izberemo po temeljiti analizi in dokumentaciji najboljše, ki so že pokazali sposobnosti, znanje in praktične ter teoretične zmožnosti za nadaljevanje študija, 237 Imeti morajo tudi določene moralne kvalitete in vodstvene zmožnosti, kar vse naj zajemu temeljito pretreseni in preko proizvodnje preizkušeni profil vodilnefra delavcu v proizvodnji, ki gra imenujem tehnik (čeprav to ni isto. kot ji' tehnik jlancs in hi se raznim nazivom rad izofrniil. Predno pa vobče govorim o sistemu šolanja teh ljudi, je nujno, da postavimo preko analitičiiiii ocen delovnih mest izčrpen profil, lik tejra visokokvalificiranega delavca pa tudi delovna mesta, ki jih naj zasede. iyo]e. ki bi vzgajale te ljudi, bi bile neka vrsta višje šole. kar naj bi nekako postala današnja tehniška srednja šola. la naj bi bila glede na stroke morda stopnja univerze (prvi 4 semestri z zaokroženim znanjem in poklicem) ali pa posebej z možnostjo prestopa v višje semestre univerze. Sprejemala bi le preko razpisov in sprejemnih pogojev (izpitov), ki so zopet lahko za posamezne stroke različni. Upoštevala naj bi dve smeri: vodje obratov, delavnic ( proizvodnike ) in teoretične pospeševalce in organizatorje proizvodnje, normirce itd ( pisarniki ). seveda s poudarkom na prvih. Poleg te šole pa bi ol>stujala še neka šola za visokokvalificirane delavce (mojstre) z določenim obveznim delovnim stažem v proizvodnji, z iiekoliko nižjim nivojem in ki bi se nekako bolj navezovala na sistem izobraževanja odraslili ljudi iz proizvodnje same: ljudje bi se izobraževali v nekakih večernih šolah z največ dvakrat tedensko po 5 ur pouka in kjer bi bil večji poudarek na praktičnem delu. Za manjša podjetja, ki so bolj oddaljena, pa bi priredili strnjena predavanja, kjer bi v krajšem, zgoščenem procesu predelovali težja poglavja, dajali napotke za študij in upoštevali predvsem seminarski način dela. sicer pa bi kandidati predelovali gradivo sami doma preko dopi.sniškega sistema. Menim, da bi tak način študija omogočal tudi lažjo in pravičnejšo, predvsem pa koristnejšo razdelitev štipendij, saj bo podjetje točno vekovnega naraščaja, ni nikoli slabo naložen in je zato v interesu rasti podjetij samih, da v to vložijo svoje najboljše sile. Posebno pozornost posveča tako novi zakon o šolstvu kakor tudi razprave po raznih družbenopolitičnih in strokovnih forumih izobraževanju odraslih, ki bo v določenih primerih morda imelo pomembnejšo vlogo kot redno šolanje. Ce smo sprejeli načelno o izenačenju vseh vrst šolanja in dali vsakemu državljanu možnost študija na katerikoli šoli. potem je treba tej zakonski osnovi dati tutli ustrezne materialne možnosti, to je ustvariti tehnične pogoje, da bo vsakemu to tudi dejansko omogočeno. Mnogo je ljudi, ki med svojim rednim šolanjem niso našli pravilne poti. se niso pravilno orientirali, se jim je šele pozneje odprlo \ kot pravimo, ali iz kakršnih koli razlogov niso imeli možnosti, pridobiti si določeno znanje, potrebno za poklic, ali pa razširiti si svoje obzorje. Vsem tem bo sistem izobraževanja odraslih, organiziran preko občinskih delavskih univerz, nudil vse pogoje, da bodisi nadoknadijo zamujeno, bodisi razširijo svoje obzorje po svojih potrebah in nagnjenjih. Prepričan sem. da bo že v bližnji bodočnosti nesluteni razvoj tfdinike posebno z uporabo atomske energije v miroljubne namene v veliki tneri sprostil človekove ustvarjalne sile. predvsem pa ga osvobodil vsakdanjih skrbi za materialno blagostanje, kar jemlje našemu delovnemu človeku danes večino časa in enei^je. 2e ob tem dejstvu, brez upoštevanja sistema družbenega in delavskega upravljanja, ki zavzame pri nas posebno mesto in že samo po sebi terja večjo strokovno, predvsem pa družbenoekonomsko znanje in razgledanost — bo naš delovni človek nenadoma pred neprijetno zavestjo: odpadla bo osnovna stimulacija današnjega delovnega prizadevanja, najsi bo to obleka, stanovanje ali pa avto. ter se bo delovni čas. potreben za osnovno reprodukcijo, občutno skrajšal — tedaj bo nujno začutil v svoji notranjosti praznino, revščino svoje kulturne razgledanosti, pomanjkanje polnejšega, kulturnejšega življenju in nehanja. Čutil bo. da mu marsikaj manjka, imel bo občutek manjvrednosti, ker se ne lx> mogel enakovredno vključiti niti v obravnavo vprašanj iz ztianosti in tehnike niti iz umetnosti in kulture. Socializem namreč ne pomeni le ustvariti boljše materialne življenjske pogoje, višjo civilizacijo, ampak pomeni obeneiu ustvariti boljše in l("pš<> medsebojne odnose in kulturnejši. bolj humani odnos do sveta in človeka. Vrsta primerov dokazuje, da visoka civilizacija še ne |x)meni istočasno tudi visokega kulturnega nivoja. Poleg tega, da bo že sam razvoj znanosti in tehnike zahteval od človeka vedno več strokovnega znanja in razgledanosti, ki ga redna šola ne bo mogla več posreclovati v celoti, ter bo človek nujno v bodočnosti navezan na precej ožji krog znanstvenega in tehničnega dognanja, kar bo lahko uravnaval po svojih lastnih interesnih območjih — pa bodo prav ta vprašanja v človeku samem zbudila žejo po znanju izven poklicne^ dejavnosti, upal bi si celo trditi, da bo ta želja v tako imenovanem prostemu času še večja, če nočemo, da bo človeštvo zdrknilo v blazirano degeneriranost. kar bi nedvomno imelo katastrofalne posledice. Ker pa smo optimisti, bi rekli, da bo določeno znanstveno proučevanje problemov ali pa umetniško in kulturno izživljanje v kakršni koli veji konjiček« pretežne večine delovnih ljudi, ki bo njihovemu življenju dajal resnično in polno vsebino. S tem pa bi se družba močno približala idealu enovitega človeka brezrazredne družbe. V svetu avtomatizacije in medplanetarnih poletov moralne vrednosti ne siuejo in ne morejo biti neznan pojem. Ce kje. poteiu moramo v socialistični družbi vedno imeti pred seboj človeka ter njegov človeški moralni lik. Se tako visoka stopnja proizvajalnih sil sama po sebi ne more zagotoviti tudi visoke stopnje človečnosti, če se za to človečnost ne bomo z vsemi silami in zavestno borili. Še tako visoka stopnja civilizacije sanm po sebi ne more zagotoviti, da ne bi imeli opravka z visoko civiliziranimi barbari, da ne bi bil človek človeku volk«:. Ce pa je že tako, mi je 240 resnično vseeno, kateri me požre: oni iz nebotičnika ali tisti, ki je doma v stavbah na kolehl Hočem reči, da je osnovni atribut socialistične družbe — socialistični človek, 6 socialističnimi družbenomorainlmi in medsebojnimi odnosi, ki resnično bazirajo na visoki stopnji materialnega blagostanja, a se morajo prav tako oblikovati načrtno in zavestno, za kar bo neodložljivo treba dati več družbenih sredstev in posvetiti več pažnje. Izobraževanje odraslih, organizirano v delavskih univerzah, bo temu in takemu razvoju nedvomno dalo solidno osnovo. Kakšne so glede na gornja načela možnosti za razvoj strokovnega in družbenopolitičnega izobraževanja v škofjeloški občini? Ker je v novem šolskem sistemu tudi gimnazija neke vrste strokovna šola s posebnimi nalogami in profilom, bi se želel najprej nekoliko pomuditi pri vprašanju gimnazije. Izhodiščna točka razprave je dejstvo, da nova 4-letna gimnazija ni več edina šola. ki pripravlja kandidate za univerzitetni študij, ker je možen prehod na višjo ali visoko stopnjo tudi iz ostalih — tudi vajenskih — šol in celo iz prakse. Zato gimnazija izgubi svoj privilegirani in morda »večvredni« položaj in se enakovredno vključi v sistem ostalega strokovnega .šolanja. Kakor koli vsi želimo, da bi gimnazijo v Skofji Loki obdržali, se mi po treznem preudarku in razmišljanju vsiljuje misel, da ji ni usojena daljša življenjska doba. Upoštevajoč realno stanje in potrebe brez vsakršnih čustvenih prizvokov in osebnih želja, ki so pri tem razmišljanju nedvomno pričujoče, bi svojo misel utemeljeval z naslednjim: a) novi zakon o gimnazijah bo nesliti vseh kapacitet, ki bodo na razpolago. S pritegnitvijo Železnikov (»Niko) in ostalih občin izven Kranja in Jesenic bi mogli razviti kvalitetno strokovno šolo na srednji stopnji (kovinske smeri), ki bi ji v perspektivi priključili še delovodsko (mojstrsko) šolo. Na Trati že deluje šola za učence v lesni industriji (okrajna), ki že zajema učence iz vse republike in ima najlepše pogoje, da se razvije v zgoraj omenjeni smeri. .Močna je tudi težnja republiških forumov, posebno strokovnega združenja in podjetij, da bi se iz te šole perspektivno osnoval center za izobraževanje delavcev lesne industrije iz vse Slovenije in v čigar okvir bi z močno naslonitvijo na podjetje »Jelovica« prišla tudi delovodska šola in celo lesnoindustrijski odsek tehniške srednje šole. Kolikor se im gimnazijo ne bi orientirali, bi bilo potem 1K>1J rentabilno, da bi za kandidate iz Škofje Loke, vštevši slušatelje na fakultetah, oskrbeli prevoze v Ljubljano z avtobusi. Preprost račun bi pokazal, da bi se verjetno to že danes izplačalo s tem, da bi proračun regresiral podjetju razliko do mesečnih vozovnic. Prepričan sem pa tudi, da bo treba misliti na nek šolski avtobus, ki bo služil samo šolarjem (izleti, ekskurzije, vožnja iz oddaljenih krajev tudi v centralno osemletko, kar n.pr. v ZDA že zdavnaj prakticirajo. s čimer so stroški manjši in kvaliteta pouka prav gotovo boljša kot na enooddelčnih ali dvooildelčnih šolah, kjer ne morejo imeti vseh sodobnih pripomočkov za kvalitetni pouk). Namesto, da bi vsaki šoli kupovali episkope itd., kar gre v stotisoče, je vsa ta sredstvu bolje centralizirati in jih večkrat in koristneje obračati, sredstva pa izkoristiti za nakup avtobusa. Glede gradnje internata pa je situacija takale: v pripravi so dela za izgotovitev načrtov. Lokacija je določena v neposredni bližini bodoče osnovne šole na Trati (Otampel). Lk)ločena je kapaciteta 240 ležišč. Način gradnje je paviljonski z možnostjo gradnje novih spalnih traktov ob skupni uporabi kuhinje in ostalih prostorov. Z veliko, moderno kuhinjo bi v tistem predelu lahko reševali tudi problem družbene prehrane. Celotna investicija bi veljala okoli 160 milijonov. Ker je bil okrajni fond za kadre razformiran, od okraja ni pričakovati dosti sredstev, pač pa se bomo morali usmeriti na podjetja, ki po novem razpolagajo s precejšnjimi sredstvi za kadre. Dokler pa ne bi mogli realizirati tega načrta, bi bilo morda umestno, dvigniti obstoječe internalske zgradbe za eno nadstropje. Izobraževanje odraslih ima v Škofji Loki že kar lepo tradicijo. Lepo obiskovana predavanja je prirejala Ljudska univerza, pa tudi ostala društva in organizacije (planinci, Partizan, Rdeči križ, sadjarji. Ljudska tehnika itd.). Z vzgojo samo 242 upravnih orpanov se je bavil občinski sindikalni svet, na osnovni šoli smo imeli do>)olnilno .šolo (osemletko) za odrasle ter šolo za starše, bilo je več prizadevanj /a tečaje tujih jezikov, posamezne organizacije so prirejale tečaje za dosejro kvalifikacij (šoferji. Motor ipd.), dehivala je kmetijska šola. razni gospodinjski tečaji itd. .Novo ustanovljeni izobraževalni center, ki bo deloval pml imenom Delavska eniverza. bo vskladil, enotno vodil in organiziral vsa ta prizadevanja izvenšolskega izobraževanju bodisi v sedanjih oblikah iKidisi v iskanju novih — iK>sebiio v sodcl(; vanju z izoi)raževalnimi centri v podjetjih in z Zavodom za organizacijo dela in varnosti pri delu OLO Kranj. Organiziral bo družbenopolitične tečaje in seminarje, nudil pomoč občanom pri opravljanju in pripravi na razne izpite, konkurze. i)rirejal tečaje za dosego kvalifikacije in visoke kvalifikacije ter seminarje za družbeno in delavsko samoupravljanje, politično šolo ipd. Občinski ljudski odbor, ki je ustanovitelj Delavske univerze kot ustanove s samostojnim financiranjem, ji je zagotovil prostore v Dotnu Zveze b