56 P ogorje Nun-Kun je za alpiniste najpomembnejše pogorje v Kašmirski Himalaji. Nahaja se v razno- liki indijski pokrajini Džamu in Kašmir, na glavni veliki himalajski osi na obrobju zanskarskih gora. S svojimi najvišjimi vrhovi Nun (7135 m), Kun (7086 m) in Pinnacle Peak (6952 m) daleč presega okoli- ške gore. Med temi tremi vrhovi leži visoka snežna planota, ki se na severozahodu končuje z razbitim ledenikom. Vrhova Nun in Kun ležita 120 km vzho- dno od Šrinagarja oziroma 70 km južno od Kargila, ki je približno na polovici ceste med Šrinagarjem in Lehom. Pogorje dosežemo po cesti, ki vodi iz Kargila proti jugu ob reki Suru do Paduma. Nun in Kun sta zelo izrazita. Kun je drzna skalna pirami- da, ki jo na vzhodu obroblja položnejši greben, po katerem vodi normalni pristop. Nun je večinoma obdan s snegom in ledom, proti vrhu pa vodijo trije strmi grebeni. Prvi vzponi na Kun Prvi znani obiski tujcev segajo na konec 19. stoletja. Zemljevidi, ki so bili takrat na voljo, niso dovolj pra- vilno in natančno prikazovali pokrajine, zato sta se C. G. Bruce in major F . G. Lucas leta 1898 s skupino Gurk ALPINIZEM 57 Pogorje Nun-Kun v Kašmirski Himalaji Primerno za himalajske začetnike  Tone Golnar  Matjaž Šerkezi odpravila na območje reke Suru. Njun namen je bil predvsem raziskati skupino najvišjih gora in opraviti vzpone. Iz Tongula so se preko ledenika Sentik po- vzpeli na sedlo Sentik La na zahodnem grebenu Nuna in se spustili na drugo stran na ledenik Barmal. To je bil prvi znani vzpon v pogorju Nun-Kun. Naslednji je bil opravljen le nekaj let kasneje. Brata Arthur in Ernest Neve sta leta 1880 v Šrinagarju postavila in vodila misijonsko bolnišnico. Leta 1902 sta Arthur Neve in C. E. Barton opravila vzpon na ledeniku Shafat, preučevala vzhodna pobočja Nuna in ponovila vzpon preko sedla Sentik La iz leta 1898. Leta 1904 se je Neve vrnil, da bi popravil star zemljevid območja, ki je imel vrsto napak in pomanjkljivosti. Naslednji obiskovalec je bil nizozemski alpinist H. Sillem, ki se je leta 1903 tam ustavil na svoji svetovni alpinistični turneji. Z ženo sta se povzpela preko ledenika Shafat na snežni plato in tam preživela tri tedne. Sillem je fotografiral okoliške vrhove, pre- učeval možnosti vzpona in se po pobočjih Nuna povzpel do višine 6400 metrov. Naslednja sta bila William Hunter in Fanny Bullock Workman, ki sta leta 1906 raziskovala območje in se povzpela na Pinnacle Peak. Izdelala sta tudi zemljevid, ki pa je Na ledeniku med taboroma 1 in 2 58 imel veliko napak. Leta 1910 je območje ponovno obiskal Neve, ki se je z M. E. Wigramom povzpel na D 41, vrh v grebenu zahodno od Nuna. Prvič so se na Kun leta 1913 uspešno vzpeli itali- janski alpinisti. Odpravo je vodil Mario Piacenza, ki je bolj znan po raziskovanju Alp in Kavkaza ter po potovanjih v Iran in Turčijo. Člani njegove odprave so bili Cesare Calciati, Lorenzo Botta, Lorenzo Bo- relli, Erminio Botta in dva vodnika. Po predhodnem raziskovanju ledenika so se po ledeniku Shafat po- vzpeli na snežni plato, kjer so postavili četrti tabor. Piacenza, Borelli in še dva člana so po drugem po- skusu osvojili vrh Kuna v hudem mrazu in vetru. Navedli so, da so preplezali severni greben, ki pa ne obstaja, tako da je bil vzpon najverjetneje opravljen po vzhodnem grebenu. Drugi znani vzpon na vrh so leta 1971 opravili člani indijske vojaške odprave. Med 25. in 27. junijem se je na vrhu zvrstilo kar 17 članov. Prvi smučarski spust s Kuna je izvedel Sylvain Saudan leta 1977. Člana češkoslovaške odprave Jan Jursa in Jan Matúš sta se leta 1978 povzpela po jugovzhodnem grebenu. Jursa je sam zaključil vzpon po ostrem snežnem grebenu nad sedlom. Istega leta so vrh ponovno osvojili udeleženci 27-članske indijske vojaške odprave. Šest udeležencev je opravilo tudi drugi spust na smučeh z vrha. Po neuspešnem poskusu preplezati zahodno ste- no Kuna leta 1979 so se japonski alpinisti leta 1981 ponovno vrnili pod Kun. Po ledeniku Paratschik so dva tedna prenašali opremo do baznega tabora na višini 5850 metrov. Kunihiko Kondo in Minoru Nagoshi sta vstopila v steno 24. junija in vzpon po dvanajstih dneh zaključila na vrhu. Prvi vzponi na Nun Na Nun se nihče ni poskušal povzpeti do leta 1934. Tega leta sta J. B. Harrison in James Waller organizirala izvidniško odpravo, ki naj bi raziskala, zakaj je gora slovela kot neosvojljiva. Pristopili so po ledeniku Shafat in naleteli na ostanke taborov odprav iz leta 1906 in 1913. Dosegli so ledenik Fariabad in se zaustavili pod južnim pobočjem White Needle, na mestu, ki sta ga dosegla že Hunter in Workmanova, ko sta preučevala možnosti za vzpon na Kun in se povzpela na Pinnacle Peak. Pod vzhodnim grebe- nom Nuna na višini okoli 6100 metrov so razočarani ugotovili, da jim do snežnega platoja manjka še 300 metrov strmega, s snegom prekritega ledeniškega pobočja. Prehod čezenj se jim je zdel prezahteven. Naslednji dan so se poskušali prebiti pod greben po drugi poti, preko nevarnih ledeniških razpok in po globokem snegu. Povzpeli so se na White Needle, vendar Nuna niso videli, ker so jih zajeli oblaki. Waller se je vrnil leta 1937, vendar je moral kmalu odnehati zaradi hudega zobobola. Sledile so ogled- niške odprave R. Berryja leta 1946 in Pierra Vittoza leta 1952. Leta 1953 je bil pod vodstvom Francoza Bernarda Pierra opravljen prvi uspešni vzpon na Nun. Član odprave je bil tudi Pierre Vittoz, ki je leto prej so- deloval v izvidniški odpravi. Do gore so pristopili z juga ob reki Krish Nai, na vrh pa so se povzpeli z ledenika Fariabad po jugozahodnem grebenu. Po večinoma zasneženem in lednem pobočju sta vrh dosegla Pierre Vittoz in Claude Kogan. Drugi vzpon na Nun je pripadel Indijcem. Člani odprave indijske vojaške akademije pod vodstvom K. P . V enugopala so leta 1971 preplezali vzhodni greben. Do vznožja so pristopili s severa. Leta 1975 je prav tako po vzhodnem grebenu vrh osvojila švedska odprava. Leto pozneje so na vrhu stali člani japonske odprave. Oktobra istega leta je ekipa čeških alpi- nistov preplezala novo smer po severozahodnem razu. Galen Rowell je vodil ekipo alpinistov, ki so leta 1977 opravili prvenstveni vzpon. Najprej so sle- dili Češki smeri, nato pa so se usmerili proti desni v nepreplezano zahodno pobočje. Leta 1978 je 27 članov velike odprave indijskih obmejnih vojaških enot osvojilo vrh po severnem grebenu. Leta 1980 so člani avstrijske odprave preplezali vzhodno steno. Istega leta so bili pod goro tudi Ame- ričani, ki so se lotili severne stene. Zaradi poškodb je moral na pobočju pod vrhom prenočiti Thomas Mutch. Ko so se naslednji dan povzpeli do mesta, kjer je prenočil, niso našli nobenih sledov več. Leta 1982 so Peter Lev, Garry Ball, Paul Stettner in Jack Glidden priplezali na zahodni greben naravnost s platoja pod steno. Plezali so na desni strani zahodne stene. Po celodnevnem plezanju v alpskem slogu so najprej premagovali snežno pobočje z naklonom 45 stopinj, dosegli skalni predel in nadaljevali po snežnih žlebovih. Bivakirali so pod vršno steno. Naslednji dan sta se Lev in Ball obrnila, ostali pa so po ostrem grebenu nadaljevali do vrha. Danes sta oba vrhova med najpogosteje obiska- nimi alpinističnimi cilji na območju severozahodne indijske Himalaje. Vsako leto ju po različnih sme- reh osvojijo številne – tudi komercialne – odprave, najpogosteje po normalnih pristopih. Slovenci v pogorju Nun-Kun Slovenci smo se za obisk tega divjega, a hitro in lahko dostopnega konca odločili zelo pozno. 59 Vršna piramida Kuna (1000 m stene) 60 Prvi smo poleti leta 2005 območje obiskali člani mariborske odprave na Kun pod mojim vodstvom. Odprava je šla na pot 21. julija, aklimatizacijo pa smo v naslednjih dneh izvedli z vzponom na šesttisočak Stok Kangri v bližini Leha. Do baznega tabora pod Kunom smo prišli 1. avgusta. Vrh sta 4. avgusta po tridnevnem vzponu osvojila Damjan Karničnik in Matjaž Šerkezi. Šestnajstčlanska od- prava je s tem dosegla cilj, zaradi nekajdnevnega poslabšanja vremena in neugodnih snežnih raz- mer pa se na vrh nismo mogli povzpeti še ostali. Deset dni, kolikor smo jih imeli na razpolago, bi bilo dovolj za uspešen vzpon, saj smo bili dobro aklimatizirani. Kun je eden od najbolj zaželenih ciljev komercialnih odprav, ki se vsako leto pove- čini končajo z doseženim vrhom. Za to so zaslužni predvsem višinski nosači, ki napeljejo vrvi čez najzahtevnejša mesta. Naša odprava je potekala brez višinskih nosačev in pritrjenih vrvi. Vzpon, ki sta ga opravila naša alpinista, je bil opravljen v alpskem slogu. Nekoliko pozneje istega leta je območje obiskala tudi odpravica, katere člani so se udeležili medna- rodnega alpinističnega tabora UIAA. Prvotni cilj mednarodne odprave je bil Satopanth v Garvalski Himalaji, ki pa so ga organizatorji zaradi previsokih stroškov zamenjali za Nun. Odprava je krenila na pot iz Slovenije 12. septembra, v bazni tabor pod goro pa so prišli po dvodnevni hoji iz Tangola 19. septembra. Smer so delno opremili z vrvmi, prvi tabor pa so jim pomagali opremiti nosači. 29. septembra se je prvim trem našim alpinistom, Martinu Belharju, Nejcu Česnu in Blažu Ortarju, uspelo povzpeti na vrh. Dan pozneje sta bila na vrhu še Nina Kopčavar in Matej Kovačič. 31. septembra so bili že vsi v baznem taboru. V naslednjih dneh ni uspelo vrha osvojiti nobenemu drugemu udeležencu mednarodne odprave. Pomembni napotki za organiziranje odprave na Nun ali Kun Vsi lažji pristopi na vrhova so že odkriti in pre- plezani. Za najdrznejše, ki bi želeli preplezati novo Na ledeniku proti taboru 2. V ospredju šesttisočak White Needle 6600 m, preko katerega vodi pot do T2 na 6100 m. 61 smer, so ostale le še skalne stene in nevarna po- bočja s seraki in ledeniškimi razpokami. Vrhova pa sta zelo privlačna za tiste, ki se prvič spoznavajo s himalajskimi višavami. Po organizacijski plati je odprava v ta predel zelo preprosta. Tudi stroški niso pretirano visoki. Najprimernejše obdobje za vzpon je od začet- ka junija do konca septembra. Takrat so tudi ceste normalno prevozne, težave imamo lahko le, če so poplavljene ali porušene. Dostop vodi po glavni cesti Leh–Kargil ali Šrinagar–Kargil (običajno 6–8 ur vožnje). Od tukaj nadaljujemo skozi Panikar do Tongula, ki je prvo izhodišče za vzpon na Nun. Ce- sta se nato ob reki usmeri proti vzhodu. Naslednji izhodiščni kraj za vzpone na Nun in Kun je Paračik, 15 km naprej pa Gulmatong, kjer je izhodišče za običajni vzpon na Kun. Do sem je iz Kargila 6–8 ur vožnje. Dostop do baznega tabora pod Kunom traja dobrih 5 ur. Območje na drugi strani reke Suru je dobro za- straženo zaradi incidentov in roparskih napadov iz preteklosti. Brez uradnega dovoljenja vstop ni mogoč. Tukaj zaenkrat tudi trekingi niso dovoljeni. Ker želijo Indijci čim bolj napolniti termine, imajo odprave za vzpon na vrh najpogosteje na voljo le 11 do 15 dni. Zaradi tega je smiselno, da se člani odprave že prej aklimatizirajo v okolici Leha, kjer je kar nekaj za aklimatizacijo primernih šesttisočakov. Največje težave pri organizaciji večina pripisuje administrativnim postopkom, ki so že mnogim za- grenili življenje in raztegnili bivanje v New Delhiju. T ežavam se je večinoma mogoče izogniti z ustreznim načrtovanjem. Najpomembneje je, da temeljito preučimo po- goje za odpravo, ki jih razpisuje IMF (indijska planinska organizacija) in jih najdemo na sple- tu. Ob upoštevanju vseh pogojev bodo nadaljnji postopki preprostejši in se bomo lahko hitreje odpravili proti gori. Pred odhodom iz Delhija je obvezno srečanje članov odprave z vodstvom IMF. To poteka na njihovem sedežu, ni pa potreb- na navzočnost vseh članov odprave. Uradne ure Damjan Karničnik na grebenu Kuna 62 na IMF so med tednom, zato je treba načrtovati prihod v Delhi tako, da na srečanje ni treba ča- kati več dni. O natančnem terminu srečanja se dogovorimo po elektronski pošti, ki pa je zelo počasna (mi smo na odgovore čakali po en me- sec). Bistveno lažje je komunicirati z IMF preko uradne agencije, ki jo mora ob prijavi izbrati prav vsaka odprava. Agencija po želji pomaga tudi pri drugih organizacijskih postopkih, kot so urejanje prevozov, rezervacija hotelov, najemanje nosačev in kuharskega osebja, izposoja opreme itn. Vsi udeleženci odprav in trekingov si morajo zagotoviti poseben vizum X, ki ga izda bližnje ve- leposlaništvo, potem ko od IMF-a dobijo seznam udeležencev odprave. Za izdajo vizumov za Slovence je zadolženo veleposlaništvo v Budimpešti. Brez tega posebnega vizuma se lahko naš postanek v Delhiju prav tako bistveno podaljša. m Viri in literatura Revije Alpinismus, American Alpine Journal, Iwa To Yuki Himalayan Journal 42: 191. Himalayan Journal 43: 146. Harrison, J. A visit to Nun Kun, 1934. Himalayan Journal 1935, 7: 53–66. James, R. Short expedition of Nun Kun masssif. Himalayan Journal 1947, 14: 19–32. Needle, R. The lure of Nun. Himalayan Journal 1982, 38: 119–123. Neve, A. A first exploration of Nun Kun. Alpine Journal 1902–3, 21: 304–311. Neve, A. Nun Kun revisted. Alpine Journal 1904–5, 22: 348–352. Peissel, M. Zanskar, The Hidden Kingdom. London, 1979. Pierre, B. Nun Kun. American Alpine Journal 1954, 9: 29–31. Pierre, B. A Mountain Called Nun Kun. London, 1955. Schauer, R. Sixth ascent of Kun (7087 metres). Himalayan Journal 1980, 36: 122–125. Ungerholm, S. Second Swedish expedition to the Himalaya, 1975. Himalayan Journal 1976, 34: 142–145. Vittoz, P . Ascent of the Nun (23,410 ft). MW 1954, 82–92. Nun od tabora 2