Dopisi. Izpred Slov. Gradca. (Gerkvena glasba.) Žc nekaj znani skladatelj g. Valenlin Stoleer, učitelj v Bazboru, je zložil latinsko mrtvaško mašo za mešani, četiriglasni zbor po »Die Exequien von Adolf Nepomutzky« pridjani >Missa pro Defunctis«. To delo priporoča posebno to, da je ta kratka in lahka maša skrbno in pravilno, umetno izdelana in vsem zelo milodoneča in napravi, dobro predavana, močen utis. Zložena je tako, da jo porabi orgljavec sam, in se je tudi pevci, ki niso not vajeni, lahko privadijo. — Tudi je g. V. Stolcer zložil maši »Oglej z nebes itd.«, enako »Sveta maša« z novim, lepim in jedrnatim tekstom, katera je tudi zelo lepo melodična in izvrstno izdelana za mešani zbor s posebnim ozirom na pevce, ki brez not pojejo. Obojno delo g. V. Stolcer-ja se časiiti duhovščini, gospodom učiteljem in organistom priporoča tudi zato, ker je cena — komad vsake maše le 55 kr. — nizka, in se bo na to gledalo, da bo tisk brez pogreškov, oprava komadov lična in da ju meseca grudna t. 1. vsak gosp. naročnik iz Blaznikove tiskarne takoj dobi. Naj se zato gospodje, ki te skladbe žele, najhitreje in v obilnem številu pri skladatelju oglase, da se število naročnikov izve in da bo mogoče rokopise brž tiskarni izročiti. Pri skladatelju dobijo še nekaj komadov »Venček božičnih pesmi in napevov« (cena 1 gld. 10 kr.) tisti, ki so si lani naročiti zamudili. —č. Iz Velenja. (Nemški otroški vrtec; prememba posesti.) Lepa bi bila Šaleška dolina, ako bi ne imela teh grdih nemškutarjev, pa tudi nekaj zaspanih Slovencev, posebno v Šoštanju, katerim je več vreden umazani list »SIov. Narod«, nego napredek slovenski stvari v Šaleški dolini, posebno tudi v sedaj še slov. Šoštanju. Kako delavni so naši nemškutarji in kako brezskrbni Slovenci! V Velenju se je 8 pomočjo šulvereinovo otvoril v septembru nemški otroški vrtec, ki šteje že 32 otrok iz trga in iz spodnjega Šaleka; seveda je tu vštetih tudi nekaj otrok, ki že obiskujejo šolo. Ali ni to žalostno v slov. občini? Gas je, da se vzdramimo in onemogočimo razširjanje prusaškega duha, dokler še ni prepozno. Naj bi zato bralno društvo priredilo večkrat kak podučen shod, ne le veselice, ki brez podučnih govorov za kmeta nimajo smisla, posebno tam ne, kjer še ni utrjena narodna zavest. Želimo tudi, da bi ravno tako delovala podružnica sv. Cirila in Metoda, da se bo naše Ijudstvo res moglo navdušiti za slov. stvar. — Dne 19. oktobra je kupil naš narodni trgovec U. Lager na dražbi posestvo nemškutarja Verstovšeka, kar z veseljem pozdravljamo. Tukajšnji siidmarkovski »bobni« so ob ustanovitvi »Siidmarke« trobili v svet, da bodo kupili onemu nemškutarju, ki bo prišel na boben, zopet posestvo. Toda glejte sedaj, kako so ga kupili Verstovšeku. Naši kmetje so se zadovoljno smejali, češ, Sudmarkovcem še saraim gre trda za denar, ne pa, da bi še drugim posestva kupovali. Kaj več o prvi priliki. Iz Celja. (Zamrla cvetka.) Bridko se stori človeku, ko opazuje v jeseni umirajočo naravo, ki je še kratko poprej v polni krasoti razveseljevala človeška srca. Listje na drevju začne rumeneti in odpadati; vse se pripravlja k zimskemu počitku. A mnogo tužneje je še, opazovati drevesce, ki že ob času pomladanskega cyeta začenja hirati in medleli in, ne učakajoč toplega polelja, vkljub svoji mladosti usahne. — Tak žaloslen slueaj se je prigodil pri občno spoštovani rodbini Novak (Radaj) v celjski okolici. Neizprosna smrt si je poiskala svojo žrtev v osebi edine hčerke, 171etne Anice. V najlepšem cvetu svoje mladosti je morala zapustiti svoje ljube stariše, sorodnike in prijateljice. Velika udeležba pri pogrebu nam je najlepši svedok, kako priljubljena in spoštovana je bila rajna Anica pri vseh, ki so jo poznali. Za ljubeznivo in uzorno obnašanje se je imela razun domače vzgoje v prvi vrsti zahvaliti zavodoma čč. šolskih sesler v Celju in Mariboru, o katerih je ranjka vedno z največjim spoštovanjem govorila. Sploh se lahko ona postavi svojim vrstnicam v izgled lepega vedenja in domaSe pridnosti. Te njene čednosti so bile tudi uzrok, da se je pogreba, katerega so vodili preč. g. opat Ogradi z obilno asistenco, udeležilo na stotine občinstva. Šolska dekleta pod vodstvom čč. šolskih sester so jo spremljale na zadnjem potu. Njene osebne prijateljice so nosile pred krsto v belih oblekah krasne venee, darovane od milih sorodnikov in znank. Predno se je krsta vzdignila v mrtvaški voz, zapel je zbor slov. pevskega društva iz Celja srce pretresujočo žalostinko. — V tolažbo žalujočim starišem in sorodnikom pa ponavljam zadnje besede gori omenjene žalostinke : ,,In Duh nam večni govori, Da enkrat vid'mo se nad zvezdami". Iz kozjanskega okraja. (Narodna mlačnost obč. zastopov.) Srce boli človeka, če opazuje, kako so nekateri srenjski predstojniki glede uradovanja v našem okraju mlačni in brezobzirni, ker še jih vendar toliko pusti po svojih sploh za ta posel nezmožnih pisačih le v nemškem jeziku uradovati. Gospodje župani! Ali si ne morete boljših močij za to opravilo poiskati? Kedaj se bodete, posebno vi župani v občinah Virštanj, Verače, Iraeno, Sedlarjevo, Lastnič in Buče iz narodnega spanja zbudili? Ali vara že ni skrajni čas, da to prej ko prej storite? Zavzamito se vendar enkrat že narodnega duha in ne bodite po slovenskem, resničnem izreku »podlaga tujčevi peti«, ter si ne mislite, da morate znabiti g. uradnemu voditelju okrajnega glavarstva v Brežicah na ljubo v nemškem jeziku uradovati. Vsi izgovori od vas so v tem obziru jalovi in vam ničesar druga ne primanjkuje, kakor odločnosti in pa dobre volje. Torej proč s tisto mlačnostjo; pokažile se, da ste zastopniki občin in le od slovenskih volilcev izvoljeni, oziroma od tistih kot taki postavljeni! Daj Bog, da bi la opomin ne bil glas upijočega v puščavi!