PoJlirajški Judež Povest iz domačih hrlbov : 12 »Ko — ko je videl, se je takoj izgubil. Ko je orožnik prišel, ga ni bilo več tam. Vprašal ni nihče po njem.« »Ali bo tisti molčal?« »Da, čisto gotovo bo »Ali vedo tvoj oče?- »Ne. Nihče ne ve kakor ti in jaz in oni.« »Jaz bi ti še besede ne bil črhnil, če bi že ne bila prej vedela.« »Tonč! Tonč! Tonč!« Spreletelo jo je okoli usten, premagati se je hotela, pa ni mogla in je zasula in se začela na ves glas jokati. »Julka,« je dejal, »kaj pa ti je, za božjo voljo?« Dolgo ni spravila besede iz sebe. »Moj Bog, Peter...« so se med ihto trgale besede iz nje, »strašno se ml smill... Pa sramota! ... Kako me je sram! ... V cerkev — v cerkev si — si ne upam več ... Očeta — očeta — bo — ubilo ... Vsi jim bodo — bodo privoščili sramoto ...« Spet jo je premagal jok. Tudi Judežu se je raztegnil obraz, ko je videl dekle, ki je bilo tako ponosno, odločno, čisto strto pred seboj. »Julka, nikar ne misli na najhujše!« jo je skušal tolažiti. »Saj Petra ne dolžijo, sam tudi ne bo povedal, če bodo katerega obsodili, bodo katerega drugega.« Pogledala ga je s širokim poeledom in rekla: »Pa saj boš moral ti povedati . Tebe so za pričo poklicali, pod prisego boš moral povedati.« »Če pa se sodniji izognem? Saj lahko uidem — čez planino — jutri sem lahko že na oni strani meje, kjer me ne najdejo več.« Za trenutek se ji je obraz razjasnil. »Kaj? Ušel boš? Ali si zaradi tega rekel, da greš in da se ne vrneš več ? ... Da bi to storil, ne, tega ai ne morem misliti.« »Saj me ti tudi nisi izdala, ko sem bil v stiski.c »Meni ni bilo težko.« »Če morem zate kaj storiti, mi nič na svetu ni pretežko. Zate, Julka, bi storil vse.« Pogledala ga je nežno in znjocala: »Zame? Zame? Zakaj pa zame?« Tedaj ga je premagalo srce: »Julka, zate bi storil vse, vse ... Julka, enkrat me poslušaj, naj ti povem, saj sva danes zadnjič skupaj: kar živim, nisem na svetu imel ¦ kogar tako rad kakor tebe. Na onem svetu boš izvedela, kako sem te ...« Ustrašil se je lastne besede in jo požrl. Julka je bila vsa rdeča in je stala s povešeniml očml pred njim. Potem je rek.a z mehkim glasom: »Tonč. če zdaj gr«S. saj se pozneje lahko spet vrodk« Svetel žarek mu je spreletel lice, pa je kmalu spet Bgasnil in lice se mu je zresnilo. »Julka,« je dejal in težko zasopel, »rad bi ušel, pa |e huda ovira. Če grem in ne pričam, bo nedolžnega zalela nesreča. Ves sum se je nabral na Meležniku, toliko, la obsojen še ni. Pa ga bodo gotovo obsodili. Ali smem bežati?« Razočarano ga je pogledala, toda molčala je. »In pri Meležniku na domu šele!« je nadaljeval. »Sinoči sem šel mimo, tak jok je bil, da bi se kamnu Easmilil. Pa tudi ni čuda! Domačija trpi, ko ni gospodarja, otroci nimajo očeta — pa Bog ve, kaj se še zgodi. Če se izognem sodniji, bom jaz kriv, če Meležnika obsodijo. To bi bil vnebovpijoč greh. — Povej mi, kaj naj Storim!« Tudi zdaj mu ni odgovorila, postala pa je bleda ko smrt. »Ženske se bolj znate obrniti kakor moški, povej tni, svetuj,« jo je prosil. »Sam si moraš svetovati, ti si pameten, ti si mož,« ie zašepetala in se zopet za.ela jokati. Njen. jok ga je pretresal do kosti. Rad bi bil kaj rekel, pa ni spravil besede iz sebe. Čez nekaj časa šele je rekel čudno mirno: »Julka, tiho bodi — storil bom, kar se rai zdi najbolje — zate in zame najbolje. .. Zdaj pa srečno in zbogom za ta svet! ... Nič mi ne zameri! Moll zame!... Zdaj moram iti.« »Kam greš?« »V mesto. Na sodnijo.« »Da, le pojdi, le pojdi, Judež — nočem te na slabo pot speljati.« Ko strela ga je zadela beseda »Judež«. Ali ji je ušla? Ali ga je namenoma tako imenovala? »Julka, se boš še prepričala, da nisi imela biti za kaj huda name,« je dejal trpko. »Saj nisem huda — res ne,« je rekla. »Pa pojdi, pojdi, drugače postaneva še obadva omahljiva.« Izpod klobuka je vzel šopek svojih planinskih rož in ga ji je pomolil. »Ta šopek vzemi, prosim te, za spomin. Prvič in zadnji. je, da ti kaj dam. Nikoli ti ne bom več v nadlego.« Solze so jo oblile, šopka pa ni hotela in je rekla: »Ne, ne — zdaj ne — na tej poti, ko greš proti bratu ... Srečno! Srečno, Tonč!« Dala mu je roko, rahlo jo je stisnil. Njegova je bila hladna kot led, njena je bila vroča. Spet ga je jelo nekaj daviti. Ali naj ji pove? Ne, ne — tiho! Ne besede ne! Drugače bi si še utegnil premisliti. »Srečno. Julka!« je dejal odločno in ko da ga gonijo psi, je odbitel po lesu doi. Ko je prišel domov, Jerulje ni bilo. Kar vesel je bil. Šopek je vtaknil v kozarec in ga postavil na mizo. Potem se je nedelno oblekel, nadeval v nahrbtnik nekaj obleke in perila ter je odšel. ; 10. ' Natančno ob uri je stopil Judež v s^dno dvorano. Poprej si je obleko lepo poravnal in otepel, pri brivcu se je dal čedno ostriči in obriti, za klobukom je imel nagelj: tako je bil videti ves nedelen. Usedel se je na klopi, ki je bila za priče, čisto na kraj, tako da je bil daleč od Nadvornika. Ko so pripeljali obtožence v dvorano, se je Judež od groze stresel. Vsi so shujšali, bili so bledi, Meležnik je bil ves potrt in pobit, najbolj razburjen pa je bil videti Peter, Nadvornikov sin. Očeta si ni upal pogledati, še bolj pa ga je razburjalo, ko je zagledal Judeža. Judež ga je zbadal z očmi, kakor da ga je hotel prisiliti: »Priznaj zločin! Sicer te bom jaz razkril.« Sprva se je Peter tega pogleda bal in je pobesil oči pred njim; potem pa se je drzno pomeril z Judeževim pogledom, češ: Le dajva se! Če me boš obdolžil, se bom že vedel braniti. Povedal bom, da si ti, Judež, na slabem glasu pri nas pa še sovražen si mi, saj veva, zakaj; taka priča ne velja. Da, tako bo rekel. Dotem mu bo že advokat prišel na pomoč in ga bo S kratkim nagovorom je predsednik začel razpravo. Ko so prebrali dolgo obtožnico, se je začelo zasliševanje. Najprej so poklicali obtožence. Že koj izpočetka sta se sporekla Mrkačev Luka in »coprnik" Mterc T..•¦•'-- ;o dejal, da ni nesreče nihče drug kriv kakor Migec; Migec je njemu denar v žep pricopral in tako je nastal prepir. Migec se je branil; migal je z uhlji, da je ljudi zadaj silil smeh, se zvijal in pačil, iztegoval tri prste desnice in se rotil, da je natanko videl, ko je Luka zmaknil dvajsetak z mize, kjer so imeli kegljalci denar zastavljen, in ga vtaknil v žep. Pravičen da Luka itak nikoli ni bil. — Luka je kar gorel od jeze. Planiti je hotel na obrekljivca, pa mu je paznik ubranil; sicer bi bila še pred sodnijo nastala prava tepežka. Ker se Luka ni mogel Migca lotili, kakor bi bil rad, ga je pogledal s tako sovražnim pogledom, kakor da mu je hotel zagroziti: Midva se bova še srečala — in tedaj bodi Bog milostljiv tvoji duši! Ostali obtoženci niso povedali nič novega. Eden za drugim je zatrjeval, da ni kriv in da še noža imel ni. Ko je prišla vrsta na Meležnika, so mu stopile solze v oči in proseče se je oziral po ibtožencih. Zdaj je prišla vrsta na priče. Tudi te niso vedele kaj novega povedati. Vse pa je iznenadilo Judeževo pričevanje. Ko ga je predsednik poklical, se je najprej zagledal predse nekam. Vr, bi na. bil prisegel, je odločno odvrnil: